Strateški pomen Pivške kotline oziroma Pivke/Pivškega v razmerju do Notranjske, Kranjske ter Istre in Krasa
esss^pasei)
Karlo Nanut
Povzetek
Prispevek obravnava strateški pomen Pivške kotline oziroma območja na Pivki od starejše železne dobe do prehoda srednjega veka v novi vek. Poudarek je najprej na problematiki poimenovanja sveta na Pivki, potem se obravnavata njegova prehodnost in povezljivost s sosednjimi pokrajinami. Upravičeno se opozarja na strateško vlogo zaradi prehodnega sveta južno od kraških prehodov, kar je vplivalo na načrtovane prodore različnih vojaških sil. Različni tematski sklopi razkrivajo interese številnih dinastov in držav, da bi obvladovali Pivško, še posebej v času pred prihodom Habsburžanov. Prispevek dokazuje, da je Pivško kljub prehodnosti terena vedno pomenilo predstražo že v času predrimskih ljudstev, Rimljanov in pozneje, po oblikovanju notranjeavstrijskih dežel, kar je dalo temu območju poseben vojaško-obrambni pečat. Pomembno strateško vlogo je Pivško dokazalo v vseh obravnavanih obdobjih, še posebej v času rimskih zapor in turških vpadov.
Predgovor z uvodnimi pojasnili
Poimenovanje in strateški pomen
Pivška kotlina kot del Pivke1 je bila vedno tesno povezana z njenim izrazitim strateškim pomenom2. Stoletja se je na Pivškem izražal predvsem vojaški strateški segment, kar je razumljivo, saj so različni državni interesi določali, do kje naj posežejo njihove vojaške enote.
1	Pivška kotlina in Pivka oziroma Pivško ne moreta biti v pomenskem soglasju, ker je Pivška kotlina že po besedni opredelitvi omejena zaradi geografske opredelitve na kotlino. Pivka, Pivško in svet na Pivki vključujejo v svoj obseg tudi Košansko dolino, dolino Reke in celo kraje doJablanice (Ilirska Bistrica) in Vremščice. Vse je odvisno le od zgodovinskega časa ali geografskega poimenovanja. Verjetnoje bil termin Pivška kotlina v preteklosti najmanj uporaben. Ker se morata uporabljati vseobsežnost in objektivnost le določenega termina, je ta v prvi vrsti Pivka oziroma Pivško, ki pa je precej podoben izrazu svet na Pivki. Pojem Pivško podoljeje nastalo z novo regionalizadjo Slovenije v 90. letih prejšnjega stoletja.
2	Pojem strategija je največkrat opisan tako: strategija je vodilna veja vojne veščine,
sistem znanstvenih ved (teorija in praksa) o vojskovanju, obravnava vodenje velikih vojaških sil na širokem območju oz. vodenje vojne. Glej: Leksikon Cankarjeve založbe, Cankarjeva založba, Ljubljana 2003, str. 1019. Ker nastopa strategija tudi v povezavi z gospodarstvom, predvsem v menedžmentu, politiki, kulturi idr., je njen semantični pomen dobil nove razsežnosti, ki jih je treba upoštevati. Termin strateški označuje odločilno, vodilno, poglobljeno, izhodno misel, dejanje, načrtovanje ali ukrepanje, brez katerega se ne bi mogli uresničevati postavljeni cilji operativne narave.
Pivka kot pokrajina se je vedno umeščala v širši prostor (stoletja že slovenski), ki je pomenil referenčni okvir za vrednotenje strateške in celo geopolitične ravni. Prehodnost slovenskega ozemlja se v pomanjšani sliki lahko prenaša tudi na Pivško kotlino ali Pivško z istim rezultatom. Vsa dejstva govorijo v prid temu, da se objektivno vrednotenje geografskega prostora na širšem (slovenskem) ali ožjem območju (pivškem) odraža predvsem zaradi svoje presenetljivo občutljive in prehodne lege. O tem fenomenu je bilo govora že v številnih predstavitvah s področja vojaške zgodovine, največ v zborniku Vojaška zgodovina, ki gaje izdajal Vojaški muzej Slovenske vojske.
Vplivi in vrednotenja geografskih in družbenih dejavnikov bodo prisotni tudi v tem prispevku, zato bo marsikje nastopila delna analiza geografskih dejavnikov na določene vojaške aktivnosti.3 Teh je bilo v tem delu Slovenije razmeroma veliko, kar je v ozki povezavi s posebno lego pokrajine in njeno prehodnostjo, ki zagotavlja posebno geografsko-gravitacijsko težo in visoko geopolitično vrednost. Kerje bil že večkrat uporabljen pojem strategija, je treba poudariti, da se je ta v zadnjih desetletjih vsebinsko dopolnjeval, tako da je postal vse bolj uporaben tudi v gospodarstvu, politiki, znanosti, kulturi in drugje. Ta spremenjena pomenljivost pojma se bo odrazila tudi v tem prispevku.
Uresničevanje strateškega interesa na območju Pivke in širše je velikokrat pomenilo za prebivalstvo neprijetno preizkušnjo, saj je pogosto predstavljalo le oviro pri osvajanju ali plenjenju. Ljudje na tem območju so bili prav zato prisiljeni, da so si uredili svoje življenje skladno z naravo obrambnih možnosti in težkih razmer v času vojskovanj. Za prispevek ne bi zajel vseh ciljev, če ne bi upošteval tudi prednosti tega območja tako za ljudi, ki so ga poseljevali, kot za oblastne sisteme ali državne organizacije, ki jih je zanimal njegov razvoj. Prav strateškost pivškega svetaje bila dvorezen meč v obdobjih, ki jih bo vključevala ta študija. Opozoril bom na posamezna izpostavljena dejstva, ki jih bo treba še preučevati. Ker v razpravi nastopa obravnavanje strateških dimenzij, se pojavljajo različna vprašanja, zaradi česar bo morala biti pozornost usmerjena
3 V tem in prejšnjem odstavku so upoštevana izhodišča, kijihje objavil dr. Zvonimir Bratun v svoji doktorski disertaciji z naslovom Geografski dejavniki državnovarnostnega sistema Republike Slovenije (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Ljubljana 1997). Glej njegovo disertacijo na 5. strani. Opozoriti pa je treba, da je njegovo delo nekakšna obvezna podlaga za razprave, ki zadevajo strateški in geopolitični pomen Slovenije v celoti ali le njenega dela.
v pojasnjevanje bistvenih, tudi geografskih pojmov. V prispevku bodo namreč uporabljeni številni pokrajinski nazivi, ki niso razumljivi brez razlage, zaradi njihovega »vztrajanja« do današnjih dni. Že na začetku se morajo pojasniti njihovi glavni zgodovinski izvori, ki so v določenem času postali združevalni ali pa so izginili. Šele ko se bodo pojasnili temeljni pojmi, se bo prešlo na obravnavo tematike, kakršna je določena v naslovu prispevka.
Pojasnjevanje vprašanja o strateškem pomenu Pivške kotline (tudi Pivškega in krajev oziroma sveta na Pivki) je tesno povezano z območji, predvsem južno od Postojnskih vrat. Šele ko bo rešeno temeljno vprašanje, kaj pomenita pojma Pivško in Pivška kotlina v razmerju do Krasa, Istre, Notranjske in Kranjske, v različnih zgodovinskih obdobjih, se bo lahko pristopilo k preučevanju (geo) strateškega in geopolitičnega4 pomena sveta na Pivki.
Čeprav je že v naslovu poudarek na Pivški kotlini, bo v prispevku pojasnjeno, daje to termin, ki se uporablja predvsem od 20. stoletja. V prispevku bo govora tudi o Pivškem podolju z Vremščico, kar pomeni, da se je v tem primeru poimenovanje Pivškega razširilo proti zahodu, vključno s kraji pod Vremščico. Zakaj ni v to geografsko pokrajino vključena tudi Košanska dolina, je vprašanje za geografe, ne za zgodovinarje. Da sta Janez V. Valvasor (1641—1693)5 in Janez Dizma Florijančič (1691—?)6 v 17. in 18. stoletju termin Pivka širila skoraj do Klane na Hrvaškem, ni zanemarljivo vprašanje, saj sta imela za to veliko argumentov. Obstajajo tudi študije, v katerih se poudarja za isti geografski prostor le Postojnska kotlina. Vzporedni termini naj bi sicer obstajali, vendar je marsikje poudarek na besedi Postojna. Primer za to je delo geografa Ivana Gamsa. V njem pod naslovom Kras Postojnske kotline trdi, da je Postojnska kotlina v literaturi znana tudi pod imeni Pivška kotlina, Pivka in Postojnsko kraško polje.7
4	Zvonimir Bratunje v doktorski disertaciji Geografski dejavniki državnovarnostnega sistema Republike Slovenije na tretji strani opredelil pojem geopolitike skladno s Pavicem. Njegova definicija je: Geopolitika predstavlja subjektivno interpretacijo političnogeografskih in drugih pomembnih vsebin in ciljev nacionalnih, državnih ali blokovskih interesov, prvenstveno v smislu realizacije posrednega in neposrednega nadzora ali vpliva in uveljavitev, utrditev in potrditev politične, ekonomske in vojaške moči. Naša pozornost mora biti usmerjena na: političnogeografske cilje, nacionalne in državne interese, uveljavitev politične, vojaške in ekonomske moči.
Geopolitika po Bratunu prestavlja vpliv političnogeografskih dejavnikov in geopolitike na praktična vojaška vprašanja (navedeno delo, str. 3).
5	Mirko Rupel, Valvasorjevo berilo, Mladinska knjiga, Ljubljana 1969. V tem delu je Mirko Rupel »omogočil« Valvasorju, da je tudi z zemljevidi prikazal vse petine dežele Kranjske. Še posebej sta za našo obravnavo zanimiva zemljevida, ki prikazujeta, kaj je Pivško. Pri predstavitvi Notranjske (lnner Crain) govori, da je Notranjska ali Kras in Pivka (lnner Crain oder Karst und Poyg). Ko pa predstavlja Istro (Histereich) kot zadnjo petino, je na zemljevidu jasno razvidno, da se na vzhodni strani Istre začenja Ober Poyg (Gornja Pivka), ki sega do Kastava na Hrvaškem. Glej strani 73 in 88.
6	Janez Dizma Florijančič je leta 1744 objavil zemljevide Kranjske, na katerih se napis V Pivki (ln der Poyck) začenja južno od Slavine (danes v pivški občini), končuje pa se pri Jablanici, današnji občini Ilirska Bistrica. Glej: reprint — Ducatus Carnioliae Tabula Chorographica per loannem Dismam Floriantschitsch de Grienfeld, Labaci 1744, Florijančičev veliki zemljevid Kranjske iz leta 1744, Slovenska knjiga 1995, sekcija 8.
7	Ivan Gams, Kras v Sloveniji v prostoru in času, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana
2003, str. 290.
Bistvo prispevka in obravnava novih tematskih sklopov
V	tej tretji, zadnji, obravnavi8 je ponovno postavljen v ospredje strateški pomen Pivške kotline oziroma širšega Pivškega, pri čemer bodo upoštevane nove vsebine in zato vsebinsko nove ugotovitve. Obravnavanje te problematike bo presegalo obe prejšnji razpravi, saj so bili preučeni dodatni viri, še posebej kartografski, od 16. stoletja naprej. Z njihovo pomočjo so se izoblikovali dodatni argumenti, ki govorijo v prid novim strateškim dejavnikom na Pivškem. Poleg tega je bilo potrebno ponovno preučevanje nekaterih tematskih področij s povsem drugačnih zornih kotov, saj je to zahtevala narava predmeta. V tem prispevku bo prav zaradi tega upoštevan večplasten pristop k pojmovanju globalnosti strateških elementov, saj se bo vojaška komponenta dopolnila s politično, gospodarsko, upravno in geografsko dimenzijo.
Kerje bila v moji prejšnji razpravi9 poudarjena »osrednja gravitacijska točka« Pivške kotline, je povsem razumljivo, da bo njena gravitacijska sila upoštevana vse do Reškega zaliva na jugu, Logaške kotline na severu, Košanske doline, Krasa in spodnjega dela Vipavske doline na zahodu ter Rakeka, Cerknice, Loža in Starega trga ter Bloške planote
na vzhodu.
Uvodne misli o Pivki in razmerjih do sosednjih pokrajin
V	prvem delu prispevka bo potekala razprava o razmerjih Pivškega do Notranjske, Kranjske, Istre in Krasa, zato je načrtovana tudi predstavitev teh zgodovinsko pogojenih geografsko-političnih subjektov ali samo geografskih entitet. Dejstvo je, da se je geografsko območje Pivškega skozi stoletja različno povezovalo v območje Istre, Kranjske ali Krasa. Tudi »prihod« Pivškega v Notranjsko ali Primorsko bo zahteval odgovor, ki ni tako preprost, kot se dozdeva. V okviru te tematike se bodo postavljala vprašanja o zgodovinski razvojnosti vseh navedenih pokrajin. V povezavi z njimi se bodo obravnavala vprašanja o vplivu številnih dinastičnih rodbin, ki so usodno vplivale na ustavno-politično in upravno10 pripadnost jugozahodnega dela Slovenije.
8	V prvi študiji z naslovom Pregled vojaške zgodovine na temeljih vojnih veščin na območju Notranjske in dela Primorske sem predstavil strateški pomen Pivške kotline. Študija je bila oblikovana leta 2000 za slušatelje Generalštabnega programa. Leta 2007 je bila objavljena nova študija z naslovom Strateški pomen Pivške kotline v povezavi z njenim položajem na Notranjskem in Primorskem. Namenjena je bila osebam, ki naj bi pojasnjevale določene vsebinske sklope v Vojaškem muzeju v Pivki.
9	V prejšnji študiji z naslovom Strateški pomen Pivške kotline v povezavi z njenim položajem na Notranjskem in Primorskem (2007) so bile poudarjene strateške komponente in povezljivost širšega območja, kar je usmerjalo slušatelje k zaključku, da širše območje zunaj pivškega sveta gravitira na kraške prehode od Postojnskih vrat do Razdrtega (smer Vipavska dolina) in Šembij (smer llirskobistriška kotlina).
10	Andrej Komac: Od mejne grofije do dežele (Ulrik lll. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju), Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Založba ZRC, Ljubljana 2006, str. 52-239.
Že na začetku moramo upoštevati dejstva, da je bil svet na Pivki v različnih zgodovinskih obdobjih poimenovan tako, kot je ustrezalo različnim interesom ali objektivnim razlogom. Čeprav je bilo Pivško stoletja sestavni del Istre, Krasa, Kranjske in Notranjske, je bil od vseh teh nazivov še najbolj sprejemljiv Kras, prav zaradi svojega mesta v zgodovinskem spominu ljudi tega območja. To dejstvo se premalo upošteva, čeprav je na kraških tleh severno od Istre in vzhodno od Tržaškega zaliva že v predrimski dobi nastala vrsta gradišč ali kaštelirjev, ki so nadzorovali poti iz notranjosti celine na istrski polotok. Vsekakor seje bolj poudarjala zgodovinskost povezav s Kranjsko, čeprav je bila ta za ljudi na Pivškem večkrat vprašljiva, kar ne preseneča. O tem sta pisala tudiJanez Zabukovec in Ljudmil Hauptmann.
V knjigi Slavina Janeza Zabukovca je poudarjeno: »Na vzhodni strani se vleče gora za goro tja do beloglavega Snežnika. To gorovje je veja juliških planin in dela naravno mejo med Krajino onkraj (tako imenujejo Slavinci svet onkraj gorovja) in Pivko takraj.« Z gorovjemje avtor mislil Javornike in ti naj bi bili le vejaJulijskih Alp. Na vzhodni strani Javornikov je bila za Pivčane Krajina oziroma Kranjska, na zahodni straniJavornikov paje Pivško oziroma svet na Pivki".
Janez Zabukovec je živel v času, ko so bili Javorniki ločnica med Pivčani in prebivalci vzhodno od Javornikov, torej Kranjci. Ta naravna pregrada je povzročala poleg ovir v prehodnosti tudi posebna občutenja pokrajinske pripadnosti. To dejstvo je zanimivo opisal zgodovinar Ljudmil Hauptmann: »Ime Kranjska je imelo do najnovejšega časa dvojni pomen: eden, običajen, je bil razviden iz vsakega zemljevida, drugi pa je prikrito živel v zavesti ljudstva. V nasprotju z veljavnimi političnimi razmerami se je namreč Kranjska za Vipavčana začenjala šele za Hrušico, za prebivalce Pivke za Javorniki, za prebivalce Metlike pa onkraj Gorjancev, medtem ko je na drugi strani segala globoko v Spodnjo Štajersko.«12
Primeren je tudi stavek iz učbenika Frana Orožna. V njem lahko preberemo: »Leta i364je za Rudolfa IV. postalo Kranjsko »vojvodina«. Friderik III. (V.)je združil Gorenjsko, Dolenjsko, Metliko, Pivko in več delov Notranjske v vojvodino Kranjske.«13
Vprašanje je, kaj so si v času Frana Orožna predstavljali pod termini Metlika, Pivka in Notranjska. Preprostih odgovorov ni, zato se bo v nadaljevanju pojasnilo poimenovanje navedenih geografskih območij. Zakaj sta poudarjeni Pivka in »več delov Notranjske«, je predmet posebne razprave, vendar je že od Valvasorja naprej jasno, da je Pivka poleg Krasa sestavni del Notranjske. To je predstavljeno na njegovem zemljevidu, ki ponazarja četrto petino Kranjske.14
Pivško je pripadlo Habsburžanom leta 1371, s tem pa ni bilo dano zagotovilo, da bi se prebivalstvo že v nekaj generacijah imelo za
11	Janez Zabukovec, Slavina, Prispevek k zgodovini župnij ljubljanske škofije, Ljubljana 1910 (reprint), str. 1.
12	Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, Slovenska matica, Ljubljana 1999, str. 15.
13	Fran Orožen, Zemljepis, Avstrjsko-ogrske države (domoznanstvo) za četrti razred srednjih šol, Založil L. Schwentner, Ljubljana 1907, str. 46.
14	Mirko Rupel, Valvasorjevo berilo, str. 73.
Kranjce. Janez Zabukovec je doumel razliko med Kranjcem in Pivčanom še na začetku 20. stoletja. V knjigi Slavina nas že na drugi strani opozarja na razlike med prebivalci Notranjske. »Iz Vipavskega in iz Krajine prihajajo kosci v Slavino, postavijo se sredi vasi, kakor v Ljubljani nekdaj pred frančiškansko cerkvijo, ter čakajo, da kdo pride injih najme.«15
Tako Vipavci kot Pivčani so bili tudi Kranjci16 prebivalci Notranjske, vendar v posebnih razmerjih, ki jih je opisal že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1698).17 Na te razlike je opozoril tudi Ljudmil Hauptmann (1884—1968) v svojem delu Nastanek in razvoj Kranjske. »Če je Vipavčan, tudi potem, ko je bil skupaj s Pivčanom že zdavnaj postal Kranjec, svojo dolino kot »deželo« nasploh še vedno ostro ločeval tako od »Kranjske« kot tudi od »Krasa«, je tako pač prihajalo do izraza dejstvo, da je tu avstrijska Kranjska pogoltnila ozemlja skrajno različnega izvora, furlanskega in istrskega.«18
Ponovno je treba opozoriti, da je pogoj za poznavanje in globlje preučevanje naše preteklosti, še posebej za območja južno od kraških prehodov, prav poznavanje geografskih terminov. Če zanemarimo pomen in relativno povezljivost izrazov, na primer Krasa in Istre, v določenem času, lahko pride do napačnih predstav in ugotovitev.
Uvodni poudarki o strateških sestavinah Pivškega
Precej obsežno bo utemeljevanje strateških komponent Pivške kotline ali Pivškega, gledano z vojaške, ekonomske, politične, upravne ali izključno geografske strani. V nadaljevanju bodo predstavljeni pogoji za razumevanje večdimenzionalnosti strateškega bistva Pivškega od predrimskih časov pa vse do 17. stoletja. Toje dolgo časovno obdobje.
V	tem »času dolgega trajanja«19 bodo prisotni dokazi o posebni vlogi Pivškega in posameznih krajev. Predstavljeni bodo tudi številni cerkveni in posvetni oblastniki pred Habsburžani in čas vladanja slednjih v Notranjeavstrijskih deželah.
V	prispevku bo prevladoval vojaški dejavnik, saj prav ta najbolj odraža in dokazuje strateški in geopolitični pomen nekega območja. S tem v zvezi se bodo obravnavale prehodnost in pokrajinska ter komunikacijska povezljivost daleč zunaj širšega gravitacijskega območja Pivke, kar vnaša v razpravo nov element. Ob tem se bo opozarjalo na enkraten pomen območij na Pivškem tudi takrat, ko se
15	Janez Zabukovec, Slavina, str. 2.
16	Za veliko ljudi na Vipavskem in Pivškem pred letom 1918 so bili Kranjci prebivalci na severovzhodni strani Javornikov.
17	Slava vojvodine Kranjske (integralno besedilo) nam ni toliko dosegljiva kot knjiga Mirka Rupla, Valvasorjevo berilo. Priporočena je tudi obsežna knjiga z naslovomJanez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske. V tej knjigi je Mirko Rupel izbral poglavja iz integralnega besedila Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. To delo pa na žalost ni tako bogato z zemljevidi kot Valvasorjevo berilo.
18	Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 55—56.
19	S to sintagmo opozarjam na obravnavanje časa, ki ga je zajel Fernand Braudel v delu Čas sveta, Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.—XV111. stoletje, I., 11., Ljubljana 1991. Uporabnost Braudelovega razmišljanja je predstavljena tudi v prispevku: Karlo Nanut, Vstop fenomenologije v zgodovino — vprašanje vstopa in prvi odgovor o bistvu, v: Bilten Slovenske vojske, RS MO, Generalštab Slovenske vojske, november 2002 — 4/št. 2.
bosta obravnavali optimalna pokrajinska in cestna povezljivost. Prav cestne komunikacije bodo pozorno obravnavane, saj so bile speljane le tam, kjer sojik potrebovali osvajalci, branitelji, trgovci in popotniki. Kar zadeva ceste, kolovoze in poti, je na voljo dovolj podatkov že od halštatske dobe naprej.20
V	nadaljevanju se bo opozarjalo na strateškost in celo geopolitičnost21 Pivške kotline, kar bo zahtevalo nove dokaze. Pri razlagi sveta na Pivškem bosta obravnavana posebna geološka sestava tal in z njo povezano kidrografsko omrežje, saj sta ta dva geografska dejavnika vplivala na poseljenost in zmožnost cestnik povezav v obdobjih, ki so odločala o dogajanjih v tem delu zahodne Slovenije. Ob tem velja opozoriti, da se v zgodovinopisju velikokrat zanemarjajo značilnosti območja, zato je nemogoče pojasniti vrsto zgodovinskih dogajanj v številnih pokrajinskih območjih (Istra, Kras, Pivka idr.). Svet na Pivškem dokazuje njegov pomen že od takrat, ko so začela nastajati prva gradišča. Dokaze za to je nanizala tudi Jana Horvat v svojem delu, v katerem je poudarek na umeščenosti gradišč na geografsko ter geološko raznolikem območju Pivškega in doline zgornje Reke.22
V	uvodu opozarja na lego in način gradnje utrjenih naselbin. Predstavljena dejstva nam omogočajo, da razmišljamo o vzrokih za gradnjo na »dvignjenih in razglednih položajih«, pa tudi o tem, zakaj so bila naselja v Postojnski kotlini brez utrdbenih sistemov.23
Geografska in geološka posebnost Pivke
Tudi v obseženem delu Slovenija, pokrajina in ljudje24 niso bila spregledana dejstva, ki dokazujejo velik strateški pomen pivškega območja. V tem delu je prav geografsko slika dopolnjena z geološkimi, hidrološkimi in drugimi podatki, pri čemer so poudarjene celo razlike med Zgornjo (Podsnežniško) in Spodnjo (Podnanoško) Pivko. Slednja je znana kot Postojnska kotlina ali Postojnsko polje. Avtorji tega dela trdijo, da je Spodnja Pivka od Prestranka navzdol, predvsem v porečju Nanoščice. Ta del Pivškega je iz flišnih kamnin,
20	Na tem mestu bi rad opozoril na deli, ki se posvečata tudi cestnim povezavam na Pivškem območju, in sicer Andreje Penko Naše korenine, Sledovi davnine na obrobju Pivškega, in Mihe Kosija Potujoči srednji vek. Obe deli sta navedeni v delu prispevka, v katerem je seznam literature in virov. Še posebej bo poudarek na cestah in poteh, ki so obravnavane v delu Arheološka najdišča Slovenije (še posebej J. Šašel in F. Truhlar). O tem več pozneje.
21	Znova je treba poudariti načela geopolitike, ki ima svoje racionalno jedro v navedbah Z. Bratuna, saj pravi, da »danes stopa ponovno v ospredje geopolitično razmišljanje kot pomemben način predvidevanja možnega razvoja predvsem držav in mednarodnih odnosov na območju Evrope. Zato je nujno geopolitično vrednotenje, kombinirano z geostrateško oceno geografskega prostora pri določitvi varnostnega značaja in sistema posamezne nacije — države (primer Slovenije)«. S tako interpretacijo se geopolitika osvobaja ideoloških spon, ki so bile prisotne do 90. let prejšnjega stoletja. Glej Zvonimir Bratun, Geografski dejavniki državnovarnostnega sistema Republike Slovenije, str. 20.
22	Jana Horvat, Poselitev na Pivškem in ob zgornjem toku Reke od pozne bronaste dobe do pozne antike, v: Voda in življenje v kamniti pokrajini Kras, Založba ZRC, Ljubljana 2005. Jana Horvatje predstavila približno 50 predrimskih gradišč in najdišč na območju, o katerem govori kot o Pivškem in zgornjem toku Reke. Njena razpravaje zajela prav tisto ozemlje, ki ga Valvasor obravnava kot Pivko, zato bo v tem prispevku večkrat uporabljena povezava Pivško in zgornji tok Reke.
23	Jana Horvat je pri svojih obravnavah uporabila tudi študijo Antona Melika, zato glej Anton Melik, Slovensko Primorje, Notranjska v Primorju, Pivka, Ljubljana 1960, str. 293-294.
24	Slovenija, Pokrajina in ljudje, druga izdaja, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana
1998, 1999.
to je laporjev, peščenjakov in konglomeratov, odloženih v eocenu. Ker so ti geološki dejavniki vplivali na poseljenost in prometne povezave v obeh delih Pivške kotline, se bo njihova vloga upoštevala predvsem v halštatskem obdobju.
Ob tem ne moremo spregledati dejstva, da so bili poplavam in poplavnemu svetu na Pivki prilagojeni tudi naselja in gospodarjenje. Naselja so zrasla na vzpetinah ali na terasah in višjih delih dolinskega dna (Postojna, Veliki Otok, Prestranek), kijih poplave ne dosežejo. Na Zgornji Pivki so na območjih, ki so bila pogosto poplavljena, uspevali le travniki in deloma pašniki, kar je pomenilo drugačen način življenja. 25
Strateškost in geopolitika, ujeta v svet na Pivki
S temi dejstvi bomo vstopili v prostor, v katerem se bodo začela nizati vprašanja, kaj je omogočalo ljudem že v predantiki in pozneje življenje na širšem območju Pivškega. Njegove geografske in zgodovinske značilnosti zahtevajo, da začnemo opisovati življenje predantičnih ljudstev v miru in vojaških spopadih, zatem pa tudi njihova prizadevanja pri gradnji utrjenih gradišč. V nadaljevanju se bodo v prispevku pojavila vprašanja, ki bodo povezana z Rimljani, saj so njihovi legije, trgovci in naseljenci dali močan pečat temu prehodnemu ozemlju. Za tem se bosta utemeljevali strateškost in geopolitičnost Pivškega v srednjem veku, zato bodo prikazane različne vsebine, ob pogojih poudarjenega vojaško-strateškega pomena. S tem se bo vsebina prispevka končala, saj bo za prvi del razprave dovolj dokazov o pogojih, ki ustvarjajo strateški in geopolitični pomen ter gravitacijsko silo pivškega sveta.
Razpravljati o strateškem pomenu in geopolitičnih vprašanjih na Pivškem ne pomeni, da se vežemo na kronološko zaporedje, zato bo upoštevan pristop do časa, kakršnega je upošteval Fernand Braudel (1902—1985), eden glavnih predstavnikov francoske zgodovinske šole Anali (Annales d'Histoire economique et sociale). Ker se njegov »družbeni čas« ukvarja z večdesetletnimi ritmi, je za pristop v tem prispevku uporabnejša Braudelova tretja raven zgodovine26. Ta najgloblja strukturalna zgodovina obvladuje čas tako imenovanega dolgega trajanja. Šele v okviru tega časa bomo lahko dojeli dolga obdobja od starejše železne oziroma halštatske dobe do visokega in poznega srednjega veka ter prehoda v novi vek.
V prispevku se bo opozarjalo na pomen kartografskega gradiva, saj se v številnih strokovnih zgodovinskih delih, ki opisujejo zgodovinsko pot nastajanja naših pokrajin, zanemarja vloga geografov na Slovenskem od 15. stoletja naprej. Primer za to so lahko že geografski pokrajinski nazivi, ki si jih brez Valvasorja ali Florijančiča ne moremo pravilno razlagati.
25	Slovenija, pokrajina in ljudje, str. 370—372.
26	Glej: Karlo Nanut, Vstop jf^nomenologije v zgodovino — Vprašanje vstopa in prvi odgovor o bistvu, str. 59—60.
Pivška kotlina - Pivka - Pivško oziroma na Pivki kot gravitacijsko območjejugozahodnega dela Slovenije
Leta 30 pr. Kr. je rimski cesar Avgust podjarmilJapode ter Katale in celo pivško stran pridal k »Tržaškej srenji in k lstrijanskej deželi«. (str. 7)
»Imena gradu in kraja ne nahajamo zaznamovanega /.../, a neimenovani zemjjepisec /.../ navaja v svojih spisih mesto »Porreston« /.../, daje stalo na Pivki.« (str. 7—8)
»Veliko imenitnejši pa je Šilertabor, kjer so še zdaj dobro ohranjeni zidovi, pričujoči o nekedanji njegovi trdnosti in imenitnosti za celo Pivko in Košansko dolino.« (str. 54)
Postojinsko okrajno glavarstvo, Zemljepisni in zgodovinski opis
(1889)
Pivška kotlina je bila kot osrednji del Pivškega vedno obravnavana kot območje izrednega strateškega in geopolitičnega pomena. Prav zato je opazna razlika med definiranjem tistega, kar se veže le na kotlino, v primerjavi s tistim, kar je bilo določeno v daljšem zgodovinskem obdobju. Pivška kotlina in Pivško se razlikujeta v bistvenih sestavinah. Oglejmo si najprej opredelitev Pivške kotline. Ta se glasi tako: Pivška kotlina je svet ob reki Pivki, ki ga obdajajo kraške planote, in sicer na severu Nanos in Hrušica, na vzhodu in jugovzhodu Javorniki in Snežnik, na zahodu Slavenski ravnik, ki se protijugozahodu spusti v Košansko dolino,27 najugu pa se potegne v Taborski greben. Planote so najvišje na severni in vzhodni strani, kjer se dvigajo od 300 do 600 m nad kotlino Pivke. Za obrobjem Pivške kotline so najbolj značilni Javorniki z Velikim in Malimjavornikom (1268 in 1220 m). Višji od teh je Snežnik (1796 m), ki slovi po širokem razgledu. Na zahodni strani je nižji Slavenski ravnik, ki se dviga približno 200 m nad kotlinskim dnom. Najvišja med vzpetinami je tam Osojnica (820 m), ki je na južni strani. Na jugozahodni strani se dviga Tabor (Šilentabor), ki deli Zgornjo Pivko od doline Reke in Brkinov. Proti Pivški kotlini je pobočje Tabora (Šilentabora) razmeroma položno, proti Reški dolini se spušča strmo in odsekano. V njem je več izrazitejših vrhov, med njimi izstopa Šilentabor (749 m)28.
Tako opredeljevanje Pivške kotline temelji le na geografskih dejstvih (planotah, hribovju, ravnikih in grebenih), ki ograjujejo kotlino pred preostalim svetom. ZaJaneza Vajkarda Valvasorja in pozneje Janeza Dizme Florijančiča, ki sta izdelala svoje znamenite kartografske in
27	V svojem delu Marjan Dolgan opozarja, da se ljudje v Košanski dolini nimajo ravno za Notranjce, ker čutijo močno navezanost na Kras, zaledje Trsta in Trst. Taka opredeljevanja zaslužijo vso pozornost, saj bi prav to moralo danes določati pokrajinske meje v Sloveniji. O pripadnosti prebivalcev Košanske doline razpravlja avtor v knjigi Dolnja Košana in okolica z naslovom Pokrajinska pripadnost in podnebje (str. 51).
28	Glej: Nada Kovačič, Zemljepisni oris Pivške kotline. Je v knjigi Ljudje in kraji ob Pivki, prva knjiga, str. 9. Knjigo je izdala Kulturna skupnost Postojna leta 1975. Ponatis je omogočila Občina Postojna leta 2004.
opisne študije konec 17. in v sredini 18. stoletja, bi bila taka definicija pivškega območja nedorečena. Valvasor bi pogrešal predvsem človeški in obči kulturni dejavnik, pa tudi opis družbenih razmer ter zgodovinskih danosti. Verjetno ni naključje, da se podoben, torej Valvasorjev, pristop zasledi v sodobni geografski stroki, ki se izogiba poudarjanju le geografskih dejavnikov. To je bilo preseženo tudi pri novejši regionalni razdelitvi Slovenije leta 1995.29
Povsem drugačen pristop do pivškega območja zasledimo v delu Slovenija, pokrajina in ljudje.30 V njem je predstavljena razdelitev Slovenije na makroregije (Dinarski svet, Kras) in mezoregije (Pivško podojje z Vremščico).3' Geografska opredelitev tega podojja bi bila: Pivško podolje ali krajše Pivka je pokrajina ob reki Pivki. Obdajajo jo kraške planote: na severu Nanos in Hrušica, na vzhodu in jugovzhodu Javorniki in Snežnik, na zahodu Slavenski ravnik. Ta se proti jugozahodu spušča v Košansko dolino, na jugu pa potegne v Taborski greben, ki deli Pivko od doline Reke in Brkinov. Tako zaokrožena pokrajina sega do Šembij in Koritnic na jugu ter do Strmce in Gorenj na severu ter do Ravbarkomande na vzhodu in Razdrtega na zahodu.32
Nova pokrajinska opredelitev postavlja Pivko v drugačne okvire, kot jo predvideva ustaljena definicija Pivške kotline. Bistveno odstopanje je, da se Pivki pridaja svet do Senožeč in Vremščice, pa tudi območje do Šembij, kar klasična opredelitev ne upošteva. Opredeljevanje Pivške kotline in Pivškega je še vedno področje razprav, ki ne bi smele zanemarjati poimenovanj iz preteklih obdobij.33 To opozorilo bi morali upoštevati predvsem zgodovinarji, saj povzroča vsebinsko zmedo prav poenostavljanje tega termina.
Šele slednja opredelitev sveta na Pivškem omogoča njegovo pravo dimenzijo, kar je dovolj za utemeljevanje dejstev, ki govorijo v prid
29	Novo regionalizacijo so predstavili leta 1995 Matej Gabrovec, Drago Kladnik, Milan Orožen Adamič, Miha Pavšek, Drago Perko in Maja Topole. Njihovo delo je bilo objavljeno pod naslovom Slovenija, pokrajina in ljudje, druga izdaja, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1998, 1999.
30	Obsežna predstavitev nove regionalizaciije Slovenije ne zanemarja poleg geografskih in geoloških dejavnikov vsega tistega, karje povezano z družbenimi dejavniki, na primer zgodovinskega pregleda, prebivalstva, naseljevanja, naselij, prometa, gospodarstva idr. Tak pristop omogoča vedenje, kije potrebno za razumevanje posebnosti neke regije.
31	V delu Slovenija, pokrajina in ljudjeje z zemljevidom opisan obseg mezoregije, kije imenovana Pivško podolje z Vremščico. Mezoregija je predstavljena tako: Meja se najprej dotakne Vremščice in zavije ostro na zahod, nato gre proti Senožečam in mimo Pleše ter Suhega vrha nad Predjamski jamski svet. Zatem se njena pot nadaljuje v obrobju hribov nad Studenim do Planine. Mejna črta gre za tem mimo Postojne in ob robuJavornikov. Za Palčjem naredi zavoj in se dotakne naselja Bač, potem gre proti Koritnicam in Šembiijam, kjer se nadaljuje severozahodna mejna črta vse do Vremščice.
32	Slovenija, pokrajina in ljudje, str. 368—369.
33	Glede na vsa predstavljena razmerja med Pivško kotlino in drugimi termini, na primer Pivka, Pivško ali svet na Pivki, je nemogoče odmisliti pojem Pivška kotlina, saj se je uveljavil predvsem na področju kartografije. Ta pojem vsebujejo tudi šolski zemljevidi Slovenije, kar se mora upoštevati. V zgodovinski vedi pa je treba priznavati tudi to, na kar je opozoril Andrej Kranjc: Pokrajinsko ime Pivka je izpričano že leta 1300, ko se je ta pokrajina imenovala »nad Prevalom« (»Preval« je današnje Razdrto) in »Pivka«. »Nad Prevalom« je predvsem razumljivo, če človek gleda z vipavske oziroma goriške strani (tam so bili takratni zemljiški gospodje) in je bilo analogno torej ime »Pivka« že takrat povsem domače, ljudsko ime. Pivka se kot pokrajinsko ime v starih virih pojavlja v oblikah »super Piuca, supra Picham, super Piucha, super Piutham«. V vseh primerihje »super«, torej »na Pivki«. Glej: Andrej Kranjc: O pokrajinskem imenu Pivka, Geografski vestnik, Ljubljana, L1X, 1987, str. 141.
njegovi gravitacijski naravi. Prav zato je to entiteta zase, kije zaradi prehodnosti in povezljivosti v vseh časih učinkovala na osrednji, alpski in primorski del Slovenije. O tem bo več govora v nadaljevanju. Njena gravitacijska moč se je dokazovala v vseh časih, tudi takrat, ko je bilo Brkinsko in Pivško v srednjem veku podrejeno primorski strani (Istra), v novem veku pa pritegnjeno na kranjsko stran.34
Ne glede na to, kako so avtorji nove pokrajinske razdelitve utemeljevali dejstvo, da je Pivško podolje nekakšen sinonim za Pivško, nastane vprašanje, kaj opredeljuje območje pod Vremščico kot Pivško. Odgovor na to najdemo tudi v sodobni strokovni literaturi. Če preučujemo monografije, ki govorijo o narodnoosvobodilnem boju, zasledimo, da v tem času Pivško sega prav do Divače. Živa Kraigher, avtorica dela Ljudje in kraji na Pivškem med NOB, namreč opozarja na dogodke v pivškem vojaškem okrožju, kije obsegalo Zgornjo Pivko, Košansko dolino, Senožeče z okolico, Divačo z okolico in Postojno ter vasi pod Nanosom.35
Marsikje se pojavljata hkrati tudi termina Pivka in Postojnska kotlina. Ne glede na vse dokaze, ki govorijo v prid razmeroma enotnemu svetu na Pivki, je neizpodbitno dejstvo, da so v tej kotlini raznovrstne posebnosti. Postojnska kotlina je spodnji del Pivške kotline, ki ima drugačne značilnosti v geografskem, geološkem, hidrološkem, pedološkem, komunikacijskem, naselitvenem, upravnem delu kot Zgornja Pivka. Pri podrobnejšem preučevanju Spodnje in Zgornje Pivke nas presenetijo številne razlike, ki so pomembne tudi pri
poudarjanju prehodnosti in strateškega pomena.36 * * *
Razprave o Pivki in Pivškem so nastale že pred stoletji. Tako so se Janez Vajkard Valvasor, Janez Krstnik Homann in Janez Dizma Florijančič zavedali posebnosti Krasa in Pivke, vendar je le Valvasor dojel posebno naravo Pivke in Pivčanov, saj jih obravnava kot »Poyker« oziroma po domače »Piuzchene« (Pivčane), ki žive »an der Poykh« (na Pivki), vse tja do Jablanice in Klane.37 Njegove razprave v Slavi vojvodine Kranjske so postavile temelj za razumevanje ljudi in krajev na območju južno od kraških prelazov, zato so tudi v tem prispevku izpostavljena nekatera dejstva, ki jih je poudarjal.
34	Slovenija, pokrajina in ljudje, str. 368.
35	Glej: Živa Kraigher, Ljudje in kraji na Pivškem med NOB /1941—1945/, druga knjiga, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije; Postojna: Organizacijski odbor ZZB NOB, Ljubljana 2002. Do kje je v tem času segalo Pivško, je razvidno iz vsebine knjige in z zemljevida, kije natisnjen na notranji strani zadnje platnice. Pivško okrožjeje obsegalo Zgornjo Pivko, Košansko dolino, Senožeče z okolico, Divačo z okolico in Postojno ter vasi pod Nanosom. To območje, poimenovano kot Pivško, se sklada z Valvasorjevo opredelitvijo te geografske entitete.
36	Posebnost Postojnske kotline kot sestavnega del Pivške kotline poudarja tudi Andreja Penko v knjigi Naše korenine, Sledovi davnine na obrobju Pivškega (izdala in založila Galerija 2, Vrhnika, Vrhnika 2007, str. 16).
37	O tej problematiki je pisal tudi Andrej Kranjc, in sicer v prispevku O pokrajinskem
imenu Pivka, Geografski vestnik, Ljubljana, L1X, 1987, str. 141—142. Njegov članek obsega le nekaj strani, zato ni mogel opozoriti na vsa bistvena dejstva, na katera bi bilo vredno
opozoriti. Kar zadeva njegovo opozarjanje na Pivčane, je treba pripomniti, daje Valvasor imel za Pivčane celo prebivalce severno od Klane in Jablanice proti Ilirski Bistrici in
Trnovem. To je bila zanj Zgornja Pivka, ki je segala v dolino reke Reke, Košansko dolino in gornji del Pivške kotline, vse do Št. Petra na Krasu, danes Pivke. Glej: Janez Vajkard
Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, Izbrana poglavja uredil Mirko Rupel, Mladinska knjiga, Ljubljana 1994, str. 47.
Prehodnost in povezljivost Notranjske in Pivškega sveta -bistveni element strateškega in geopolitičnega položaja
Splošno o prehodnosti in povezljivosti v širšem območju Pivškega
Pivška kotlina ima predvsem na tri strani široko odprte prehode v sosednje pokrajine, kar ima zanjo velik pomen zaradi enkratne prehodnosti in povezljivosti s sosednjimi pokrajinami. Prehod proti Vipavski dolini pri Razdrtem je razmeroma ozek in nizek, saj leži le 580 m nad morjem, torej še v višini dna Pivške kotline. Prehod na brkinsko stran, med Pivko in Šembijami, je v višini od 579 do 590 m. Tretji prehod so znamenita Postojnska vrata, ki so umeščena v široko vrzel medJavorniki in Hrušico (610 m).38
S takim opisom prehodnosti pivškega sveta se podcenjujejo njegove prehodne in povezovalne zmožnosti, zato je treba nastopiti z opozorilom, da je prehodov39 veliko več, kot jih navadno opisujejo, čeprav ti ne pojasnjujejo celotnega bistva prehodnosti in povezljivosti. Ko razpravljamo v posebnem poglavju prav o tem, ne smemo zanemarjati nobenega elementa, ki omogoča zveznost enega geografskega območja z drugim. Prav to je omogočilo Pivškemu, da se je transformiralo v gravitacijsko območje, saj učinkovito povezuje sosednje pokrajine v enotno strateško in geografsko ozemlje v vseh obdobjih, ki bodo predstavljena.
Prehodnost in povezljivost na širšem območju Notranjske in še posebej Pivškega sta bila tista dejavnika, ki sta povezala kraje od Logaške doline in Bloške planote do Vipavske doline ter prostrana območja med Kvarnerjem in Tržaškim zalivom, vključno z Istro. Ker so ta spoznanja bistvena za naš prispevek, se bo najprej obravnavala možnost prehodnosti iz Logaške doline v smeri Hrušice in posredno prek Postojnskih vrat.
Logaška dolina — strateška povezanost s svetom južno od kraških prehodov
38	Slovenija, pokrajina in ljudje, str. 370.
39	Eden izmed njih je tudi prehod čez Stare ogence v masivu Javornikov. Ljudmil Hauptmann je v svoji študiji o Kranjski poudaril, da je na območju Javornikov in Snežnika nekdanji rimski prelaz Stare ogence (997 m). Že nekoliko pozabljen prehod med Jurščami in Zagorjem na Pivki ter Ložem na drugi strani Javornikov naj bi kljub višini skoraj tisoč metrov omogočal promet iz Ljubljanske kotline proti Jadranu. Poleg preostalih prometnih vezi so tudi Stare ogence omogočale pot selitvam in vojnim pohodom različnih ljudstev v vseh obdobjih, ki bodo obravnavana. Rado se pozablja tudi na prehod iz Pivške kotline v Košansko dolino. Točka prehodnosti se začenja ob železniški postaji Pivka, od koder sta mogoči dve trasi: proti jugu v smeri Reke in zahodu proti 1stri in Trstu. Pri študiju osnovnega gravitacijskega območja so pomembni dobesedno vsi prehodi in možne trase, saj je le tako mogoče ugotoviti dejstva, ki so omogočila zmnožek gravitacijskih komponent na eni točki (območja okrog Pivke sestavljajo na Pivškem gravitacijsko območje).
Logaška dolina je biia v preteklosti bolj ali manj tesno povezana s Pivško kotlino. Tudi v času prehajanja čez Hrušico sta bili Logaško in Pivško v razmerju aktivne povezljivosti, saj je bila vedno uporabna pomožna smer skozi Postojnska vrata. V obdobjih, ki bodo obravnavana, je Logaško pomenilo vstopno ozemlje na geografsko gravitacijsko območje, ki ga je predstavljal svet na Pivki. Kot stvarni dokaz za to trditev lahko uporabimo študijo Marka Freliha, v kateri razpravlja o Logaški dolini kot težišču obrambne strategije med ravninskim delom Ljubljanske kotline in hribovitim območjem Hrušice40. V njegovi razpravi je zanimiv že uvodni del, ki pravi: »Naravni prehodi, ki so Logaško kotlino povezovali z drugimi samostojnimi geografskimi enotami, kot npr. Ljubljansko barje, Planinsko polje in Vipavsko dolino, so v železni dobi postali strateškega pomena, zato jih je bilo treba primerno nadzirati in varovati. To vlogo so prevzele tri železnodobne naselbine in zadržale so jo vse do prihoda Rimljanov v začetku 1. stoletja po Kristusu. Rimske vojaške potrebe in zahteve administrativne službe so oblikovale nove poglede na geopolitično vrednotenje zasedenega ozemlja. Spet je postala pomembna prehodnost širšega prostora današnje Slovenije, pri čemer je Logaška kotlina dobila pomembno poslanstvo. Gradnja ceste čez hribovje Hrušice je bila strateškega pomena za vojsko in praktičnega pomena za prevoznike blaga in popotnike, saj je potovanje na relaciji Akvileja—Emona skrajšala vsaj za en dan. Prehod čez Hrušico je bil zahteven, saj je bila to zadnja višinska, skoraj 20 kilometrov dolga hribovita ovira pred vstopom v ravninski svet severne Italije.«4'
V predstavljeni študiji Marka Freliha so zastopani vsi najpomembnejši elementi, ki določajo vsebino prehodnosti in povezljivosti. Čeprav obravnavana snov seže le do Planinskega polja, daje slutiti, da se tranzitnost ne neha na njegovem južnem robu, temveč, da se morebitne trase lahko usmerjajo tudi na Pivško, kar je dokazano v drugih virih. Ne gre prezreti, da je prehod čez Hrušico deloval v določenih vojaško-strateških okoliščinah. Njegova prehodnost in povezljivost se na tej točki prenehata v trenutku, ko ni več mogoča varovalnafunkcija v sistemu Claustra Alpium luliarum.
Bloška planota in notranjska kraška polja — strateška možnost preseljevanja in potovanja čez kraške prelaze
Dokazano je, da so predniki današnjih Slovencev dosegli obrobje Furlanske nižine v zadnji četrtini 6. in v prvi četrtini 7. stoletja. Pred tem so naselili notranjska kraška polja in planote, saj je to izrazit tip prehodnega ozemlja, ki veže celinsko notranjost s Primorjem. Prav območje Bloške planote naj bi imelo najpomembnejšo vlogo pri naselitvi Slovencev v Istri in do Furlanske nižine, saj potekajo čeznjo pomembne komunikacije v Istro in Primorje. Čez Hrušico je bila speljana rimska cesta, ki je povezovala Akvilejo z Emono. Ta smer je bila izkrčena skozi velike gozdove in ni imela posebnega pomena za
40	Marko Frelih, Logatec — Longaticum in rimski obrambni sistem Claustra Alpium luliarum, Turistično društvo Logatec, Logatec 2003, str. 19.
41	Marko Frelih, Logatec — Longaticum in rimski obrambni sistem Claustra Alpium luliarum, str. 3.
slovansko poselitev, tako da se tako še poveča vloga bloških kraških prehodov proti morju.42
V	antiki je bila Loška dolina pomembno križišče prometnih poti. Prav v središču doline, v Starem trgu oziroma na Ulaki je bilo razpotje več rimskih smeri. Najpomembnejša je bila tista, ki je povezovala Ljubljansko kotlino prek Blok, Loža, Starega trga, Dan, Starih ogljenic (997 m), Juršč in Palčja z dolino Notranjske Reke in Trstom. V Starem trgu se je od nje odcepila smer Babno Polje— Prezid—Čabar—Kolpa. Ob glavni osi je bila tudi povezava z Emono in Kvarnerskim zalivom. V času preseljevanja Slovanov je bila večina rimskih cest na naših tleh še uporabna, zato so ti prodirali po njih, saj je bilo to najlažje.43
V	času preseljevanja ljudstev, zlasti pa naselitve Slovanov, se praktično ni več uporabljala glavna rimska pot čez Hrušico. Promet se je zato prenesel severno in južno od nje. Bloke so svojo prometno funkcijo obdržale vse do konca poznega srednjega veka. Sem se je prek Raščice in Sodražice stekal skoraj ves promet Dolenjske s Primorjem. V zvezi z naraščajočo vlogo Ljubljane od konca 13. stoletja in upadanjem patriarhove politične moči pa se glavna prometna žila iz zaledja k morju prenaša na področje Planine in Postojnskih vrat. Pot čez Bloke počasi tone v ozadje, vendar vloge za Dolenjsko in za kmečko trgovino ni nikoli izgubila.44
S takim opisom je Janez Šumrada dokazal povezanost Pivškega z Bloško planoto in Loško dolino. Obe območji sta bili sicer že pred prihodom Rimljanov strateško zaznamovani, predvsem zaradi njune usmerjenosti na sosednja ozemlja. Mogoče se je premalo upoštevalo, da se je njuna strateškost potencirala prav zaradi možnosti prehajanja in povezljivosti s svetom na Pivki, ki je imel vse bolj poudarjeno geopolitično in geostrateško vlogo.
Povezljivost Pivškega z Vipavsko dolino kot enotne strateške linije
Povezljivost in prehodnost Pivškega s širšim območjem Notranjske, Krasa in Istre sta bili mogoči zaradi naravnih prehodov. Še posebej sta bila pomembna prehoda čez Hrušico in Razdrto, ki sta omogočala vstop v Vipavsko dolino. Strateški pomen smeri Ljubljana—Hrušica— Vipavska dolina je opisal tudi Marko Frelih v razpravi o Logatcu in rimskem obrambnem sistemu.45 Smer iz Vipavske doline, ki je bila strateška os vse do vzhodne Slovenije, pa je opisal Peter Štih, avtor dela o Gorici, Goriškem in goriških grofih. Iz njegovega dela bodo vzeti določeni vsebinski sklopi, ker v njih dokazuje strateško težo Vipavske doline v različnih časovnih obdobjih.
Pivško kot svet južno od kraških prehodov je čez prelaz Razdrto
42	Janez Šumrada, Nekaj iz srednjeveške zgodovine Loža in okolice, v: Notranjski listi l. (posvečeno Loški dolini ob petstoletnici mesta Loža 1477—1977), Stari trg pri Ložu,
str. 31.
43	Janez Šumrada, Nekaj iz srednjeveške zgodovine Loža in okolice, str. 32.
44	Janez Šumrada, Nekaj iz srednjeveške zgodovine Loža in okolice, str. 33—34.
45	Marko Frelih, Logatec — Longaticum in rimski obrambni sistem Claustra Alpium luliarum.
posredovalo svoj strateški vpliv tudi v Vipavsko dolino. Lahko pa razmišljamo tudi tako: strateški in geopolitični pomen Pivke se nadgrajuje, če upoštevamo strateško smer v Vipavski dolini, ki je usmerjena proti prelazu Razdrto in v nasprotno smer na Goriško. Vipavska dolina je bila prav zato drugi ključ, ki je odpiral vrata v Furlanijo in Italijo. O tem pričajo tudi tri velike poznoantične oziroma zgodnjesrednjeveške bitke, ki so potekale na tem območju in od katerih sta imeli prvi dve izrazit zgodovinski pomen.46 V 6. stoletju je ta izredno obsežni obrambni sistem že v celoti propadel, zato so Langobardi, ki so se leta 568 preselili iz Panonije v bizantinsko Italijo, na tla nove domovine stopili praktično brez ovir. Toda strateškega pomena Vipavske doline in širšega gorskega sveta s prehodi na vzhodnem robu furlanske nižine so se zavedali takoj po prihodu v Furlansko nižino.47 Strateška smer, kijo omogoča Vipavska dolina, se je dokazovala v vseh obdobjih, ki bodo obravnavana v tem prispevku. Še posebej se uveljavita optimalna strateškost in geopolitičnost po letu 1344, ko pade Vipavsko v roke Habsburžanom.
Povezljivost Pivškega z območjem Kvarnerja in Tržaškega zaliva
Ob pomoči geografskih in zgodovinskih značilnosti je Rafko Valenčič označil prehodnost in povezljivost pivškega sveta s širšim območjem med Kvarnerskim in Tržaškim zalivom. Sam pravi, da je območje, o katerem govorimo, tako geografsko kot zgodovinsko zelo razgibano. Prav zato naj bi bili dokazani zgodnja poseljenost teh krajev in kontinuiteta poseljenosti. To območje naj bi prepredle prazgodovinske, rimske in poznejše cestne povezave med evropskim severovzhodom in jugom. Zato naj bi Postojnska vrata, Cerkniška kotlina ter dolini Pivke in Reke predstavljali naraven prehod iz balkanskega oziroma panonskega sveta k Jadranskemu morju: na eni strani v Kvarnerski zaliv, na drugi pa na obalo Tržaškega zaliva, od koder je pot vodila naprej v Padsko nižino. Poleg tega naj bi z Baltika čez Panonijo in Emono vodila Jantarjeva pot proti Kvarnerju in Italiji. Tod so se gibali tudi vojni pohodi in vdori: najprej pohodi rimskih legij proti severu in vzhodu, proti Panoniji in Iliriku, nato vdori barbarskih ljudstev z vzhoda proti jugozahodu, proti Italiji.48
Strateška povezljivost Pivšekga sveta z Istro in Krasom
V zgodovinskem razvoju je bila dokazana, čeprav veliko stoletij pozneje, tudi strateška povezljivost Pivškega z Istro in Krasom. Še posebej je bil močan vpliv Istre, saj je bila to pokrajina, katere
46	Leta 394 je najverjetneje med Vipavo in Ajdovščino potekala bitka med vojskama cesarjev Teodozija in Evgenija, kije z zmago prvega pomenila dokončen poraz poganstva nasproti krščanstvu v rimskem cesarstvu. Približno sto let pozneje, leta 489, so Ostrogoti Teoderika Velikega pri mostu čez Sočo premagali vojsko pod poveljstvom Odoakra, ki je leta 476 odstavil zadnjega rimskega cesarja. Leta 664 pa je avarska vojska pod poveljstvom vladarja Kagana blizu Ajdovščine premagala langobardskega furlanskega vojvodo Lupusa, ki se je uprl kralju v Paviji.
47	Peter Stih, Srednjeveške goriške študije, str. 13—14. V besedilu Petra Stiha so upoštevani le tisti elementi, ki povezujejo strateške dejavnike Pivškega in Vipavske doline.
48	Rafko Valenčič, Sveti mož s Krasa, Založba Družina, Ljubljana 2007, str. 126—127.
strateški pomen so upoštevali že Rimljani. Na širše območje Pivke injužno so že v prvih stoletjih po letu 1000 posegale močne dinastije. Njihovo poseganje do Hrušice in Javornikov ter čez je dokaz, da je bilo območjejužno od kraških prelazov zaželena posest, prav zaradi svoje enkratne strateške pozicije. Tega so se zavedali Andeški, oglejski patriarhi, Babenberžani, Spanheimi, Habsburžani, goriški grofje, Benečani in drugi.
Notranjska in Kranjska
V tem delu razprave se bomo osredotočili na pokrajinske enote, ki so bile bolj ali manj povezane s pivškim svetom. Z dejstvi, ki bodo navedena, si omogočimo razmišljanje, da je bilo pivško območje tudi na širšem območju zahodne Slovenije posebno gravitacijsko območje, saj je bilo na poseben način povezano z Notranjsko, Kranjsko, Istro in Krasom.
Notranjska
Geografska opredelitev Notranjske je tudi danes vprašljiva, čeprav je bila ta pokrajina natančno določena že v avstrijskem obdobju, pred letom 1918. Ne glede na to pa prebivalstvo nekdanje Valvasorjeve Notranje in Srednje Kranjske tudi danes zaznava geografske ločnice, ki jo predstavljajo Javorniki in Snežniško pogorje. V zgodovinskem spominu so jim ostale razlike, ki se jih ni dalo administrativno izbrisati. Dejstvo je, da je Notranjska nastajala zahodno od kraških prelazov, torej na območju, ki je stoletja spadalo k Istri. Največ dokazov za to najdemo v Zgodovini Slovencev, kjer je prikazan razvoj slovenskih pokrajin od konca 10. do začetkov 13. stoletja49. Kranjska krajina in Prakranjska nista nikoli segali čez Javornike, zato je bil vpliv Kranjske močan le tam, kjer se ni zaznal vpliv tako Istre kot Krasa.
To vprašanje lahko rešujemo že ob Valvasorjevem zemljevidu Notranjske kot četrtem delu Kranjske. Razberemo, da Notranjska (lnner Crain) meji na zahodu na Srednjo Kranjsko, ki ju razdvaja geografska pregradaJavornikov in Snežniškega pogorja. Najugu sega Valvasorjeva Notranjska do Kvarnerskega zaliva, Istre in Tržaškega. Na njeni zahodni strani sta Furlanija in Tolminsko. Prav na severu poteka mejna črta z Gorenjsko50.
Valvasor je bil eden prvih, ki je natančno določil vrsto prebivalstva na Notranjskem. Njemu je ta pokrajina predstavljala tisti del Kranjske, ki obsega »Kras, Pivko in kar sodi zraven«. Prav zaradi njenega obsega »ima četvere prebivalce, namreč Vipavce, Kraševce, Čiče in prave Kranjce«5'. Temuje dodal tudi Pivčane, za katere pravi: »Razen tega so še prebivalci, ki se v jeziku in noši razlikujejo od prejšnjih in prebivajo pri Klani,Jablanici in tam okrog na Pivki, ker pa se ne ločijo mnogo od Vipavcev, Kraševcev in drugih, se ne bomo dolgo pri njih mudili; le toliko naj povemo, da imajo ti ljudje, kijih navadna govorica
49	Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 161.
50	Glej: Mirko Rupel, Valvasorjevo berilo, Druga, izpopolnjena izdaja, Uredil Branko Reisp, Mladinska knjiga, Ljubljana 1969, str. 73. Valvasorjeva Notranjska ne vključuje cerkniškega in loškega območja, kerje bil to svet, ki je spadal k Srednji Kranjski.
51	Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, str. 46.
imenuje Pivčane, tako v noši kakor v jeziku po nekaj od vsakega soseda.«52 S tem v zvezi se postavlja vprašanje, zakaj Valvasor govori o štirih vrstah prebivalcev na Notranjskem, Pivčane pa omenja kot prebivalce »tam okrog na Pivki.« Na to vprašanje lahko odgovorimo le ob pomoči zemljevidov Notranjske od 16. stoletja naprej.53
Valvasorjeva Notranjska ali lnner Crain
Tudi na zemljevidu Janeza Homanna (1714) je Notranjska obdana z istimi pokrajinami in deželami, izjema je le, da ne sega do Kvarnerskega zaliva kot pri Valvasorju. Oba zemljevida nam predstavljata izhodiščno točko za razpravo o Notranjski in Kranjski54, saj so bili njuni zemljevidi dolgo časa vzor opisom obeh pokrajin, kar se odraža že v deluJaneza Florijančiča.
Ker je Valvasorju zmanjkalo časa in sredstev, da bi izdelal veliko zemljepisno karto Kranjske, je to priložnost izkoristil Janez Dizma Florijančič. Obsežen zemljevid Kranjskeje izdal leta 1744 v dvanajstih sekcijah. Notranjska (CARNIOLIA INTERIOR) je v 7. in 8. sekciji med Tržaškim ozemljem (Dominium Tergestinum) in Srednjo Kranjsko (Carniolia Media). Srednja Kranjska na vzhoduje mejila na Spodnjo Kranjsko (Carniolia Injferior), kar je takrat predstavljalo nekaj vmesnega med Notranjo in Spodnjo Kranjsko. Srednja Kranjska se je v 19. stoletju združila s prvinsko Notranjsko v pokrajino z istim
imenom.55
Za nadaljnjo razpravo je pomembno, kdaj se začenja pojavljati pojem Notranjske. Vasko Simoniti je v razpravi o vojaški organizaciji na Slovenskem napisal: »... pa je deželna veča razposlala javni razglas /.../ knežiji Kranjski in njej priključeni Slovenski krajini, Metliki, Istri in Krasu, da vsak /.../ napiše koliko konj za vojsko je pripravljen postaviti na pregled.«56
S to predstavitvijo Kranjske in priključenih dežel je postalo jasno, da sta Istra in Kras pojmovana kot posebna, pripadajoča dela deželi Kranjski. V nadaljevanju je govora, da se je konjenica navadno zbirala na Kranjskem in Koroškem v glavnih deželnih mestih — Ljubljani in Celovcu. S tem v zvezi opozarja, na katere četrti je bila razdeljena Kranjska. Simoniti je v svoji razlagi uporabil pojem Notranjska tam, kjer je bilo tudi za Valvasorja govora o Mittel Crain, torej o
52	Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, str. 47. Glej tudi opombo številka 29.
53	Poučna je Valvasorjeva splošna opredelitev Notranjske. Ta po njegovih trditvah obsega naslednje: od izliva Gradaščice v Ljubljanico dve milji (ena mij = 7420,44 m) navzgor ob Ljubljanici — okrog Cerknice na Snežnik in naprej do jugovzhodne točke Kranjske — okoli Klane do Učke — med Lupoglavom in Podgradom do jugozahodne točke — Golec — okrog Sacerba do Škoflja — pri Poseku k morju — Štivan — Lože — Ajdovščina — do iznad Tolmina in nato objužni meji Gorenjske do Ljubljane. Glej:Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, str. 320, opomba št. 46.
54	Glej: Zemljevid Vojvodine Kranjske, Slovenske marke in Istre, ki ga je po predlogi barona Valvasorja izdelal znani nurnberški bakrorezec in geograf Janez Krstnik Homann. Zemljevidje povzet iz atlanta Neuer Atlas über die ganze Welt, Nürnberg 1714.
55	Glej reprint: Janez Dizma Florijančič pl. Grienfeld, Deželopisna karta vojvodine Kranjske, Ljubljana 1744.
56	Vasko Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, Slovenska
matica, Ljubljana 1991, str. 80.
Srednji Kranjski57. Natančnejšo razdelitev Kranjske za to obdobje je predstavil Bogo Grafenauer, ko je dejal, da je deželni knez oziroma cesar Friderik sredi 15. stoletja združil Kranjsko, Metliko in Pazinsko knežijo v »Kranjsko s pridruženimi gospostvi« in jo razdelil na štiri province ali glavarstva: (1) Kranjsko, ki obsega Gorenjsko, okolico Ljubljane in del Dolenjske; (2) Postojnsko z gospostvi na Krasu; (3) Istro in (4) Metliko z drugim delom Dolenjske.58 Postojnsko in Pivško v celoti se v 15. in 16. stoletju še vedno obravnava kot Kras, kar je razvidno iz obravnav Vaska Simonitija, še posebej tam, kjer je govora o obrambnih ukrepih proti Turkom.59
Iz te razdelitve izhaja, da se je Postojnsko (Pivško) s Krasom »in kar sodi zraven«60 začelo postopoma obravnavati kot Notranjska že v 17. in dokončno v 18. stoletju, v času objave zemljevida Hacquetove Kranjske. Kar zadeva staro Notranjsko, je pomembno, da ima svoje izhodiščno območje daleč od zahodne strani Javornikov in Snežniškega pogorja. Zemljevid z naslovom Krainska deschela (1778), ki je bil objavljen v delu Baltazarja Hacqueta (1739 ali 1740— 1815) Oryctographia Carniolica, razločno prikazuje Notranjsko na območju od Tržaškega zaliva do Snežniškega sveta. Z zemljevida, na katerem so naselja in pokrajinska območja v slovenskem jeziku, je razvidno, da Notranjska še ni vključevala krajev vzhodno od Javornikov.6'
Od Valvasorja naprej se je obseg Notranjske spreminjal, saj so to zahtevale razmere predvsem v avstrijski državi. Posledica tega so bili tudi administrativni ukrepi Marije Terezije sredi 18. stoletja, ko je razdelila Kranjsko na tri kresije: ljubljansko, novomeško in postojnsko. Svet na Notranjskem je doživljal spremembe tudi v času Ilirskih provinc (1809—1813), saj so kresije nadomestili distrikti, ki so imeli sedeže na sedežih starih kresij. Sedež distrikta je bil tudi v Postojni. Ta se je delil na kantone Postojna, Idrija, Logatec, Senožeče, Lož in Cerknica, kar v grobem predstavlja območje Notranjske v 19. stoletju.
Oblikovanje Kranjske je potekalo v procesih, ki so bili polni časovnih zastojev, poleg tega pa še vprašanj o umestnosti določenih območij v njenem okviru. Njenemu nastanku in razvojuje Ljudmil Hauptmann
57	Vasko Simoniti poudarja, da so deželne četrti Kranjske Zgornja Kranjska (Gorenjska), Spodnja Kranjska (Dolenjska), Srednja Kranjska (Notranjska), Istra in Kras. Glej: Vasko Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, str. 82. Tako razdeljena Kranjska ne bi bila razdeljena na četrtine, ampak na petine. Zakaj je Simoniti postavil enačaj med Srednjo Kranjsko in Notranjsko, je vprašanje. Valvasor je to poimenovanje rešil tako, daje bila Notranjska (Inner Crain) nekaj, karje zunaj Srednje Kranjske.
58	Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, II. zvezek, Založba Kmečka knjiga, Ljubljana 1955, str. 206.
59	V poštev pride celotno delo Vaska Simonitija, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju.
60	Janez V. Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, str. 46.
61	Glej: Slovenska zgodovina v besedi in sliki, Mladinska knjiga, Ljubljana 2003, str. 92—93. Opozoriti pa je treba na območje postojnske kresije, ki je segala vse do Loža, Cerknice in Vrhnike. Glej: Kresije v Notranjeavstrijskih deželah za časa Jožefa II., v Ilustrirana zgodovina Slovencev, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1999, str. 190. Tako se začenja vstopanje notranjskega pokrajinskega območja v svet Valvasorjeve Srednje Kranjske. Drugače povedano: v tem se odraža strateška lega Postojne in Pivškega.
namenil razpravo o nastanku in razvoju Kranjske, v kateri je poudarjeno, da je bilo izhodišče za njen nastanek v času otonskih (nemških) cesarjev. Še posebej je bilo odločilno obdobje v času boja proti Madžarom, ko se oblikujeta Kranjska in Savinjska marka62. Prav iz priključene Savinjske krajine izhaja pozneje dvojno ime za Kranjsko: Kranjska in Slovenska marka. Izraz Slovenska marka je pomenil staro Savinjsko krajino znotraj razširjene Kranjske, še pogosteje pa le tisti del nekdanje Savinjske krajine, kije najugu segal čez Savo, torej Dolenjska do Krke63.
Kranjska je nastajala v posebnih pogojih, zato je toliko večja vloga Habsburžanov, ki Jih Je zanimal njen celoviti teritorij. Zato pa je bil potreben čas, ki je prišel v 15. stoletju, ko je vladal že imenovani knez in nemški cesar Friderik III.
Kras in Istra
Kras
Kras kot geografska regijaje bila že od rimskih časov naprej vključena v različne pokrajine, saj so o tem odločali interesi na strateški ravni, pa tudi njegov geopolitični položaj.64 Vedno obravnavan le kot geografski pojem se je Kras vključeval na območje med Javorniki in Tržaškim zalivom ter med Postojnskimi vrati in Kvarnerjem. Odločilno, strateško vlogo v tej pokrajini sta imela predvsem znameniti prehod na severnem obrobju kraškega sveta (Postojnska vrata) in južni kraški rob, kije odigral obrambno linijo med Benetkami in Avstrijo. S tem opisom se poudarja pomen kraškega sveta, saj je ustvaril tak geostrateški položaj65 med Kranjsko in Istro, kakršen mu je bil določen zaradi prehodnosti in obrambnih zmožnosti. V različnih študijah se je velikokrat zanemarjala prav njegova celovitost, kot da bi pozabili na sporočilo Valvasorja o posebni naravi Krasa. Njegovo pojavnost moramo sprejemati v obsegu, kakršen je bil določen v gornjih vrsticah. Šele pod tem pogojem bomo spoznali Kras, vse do njegovega južnega roba, kjer so na stiku z Istro že v prazgodovini nastala gradišča ali kaštelirji, ki so nadzorovali poti iz notranjosti
62	Za boljše razumevanje nadaljnjih razlag je treba vedeti, da je Savinjska marka vključevala tudi večino Dolenjske. Ta del se pozneje imenuje Slovenska krajina. Savinjska krajina pa je bila le ena izmed sestavin bodoče Kranjske, zato moramo usmeriti pozornost na Kranjsko krajino (Prakranjska), ki je bila zahodna soseda Savinjske krajine (glej zemljevid Ljudmila Hauptmanna). V letih od 1035 do 1100 je prišlo do združitve Kranjske in Savinjske krajine v »veliko Kranjsko«. Taka Kranjska je obstajala do leta 1331 (1311), ko se ozemlje Savinjske krajine vzhodno od Save priključi Štajerski. Velika Kranjska se je imenovala Kranjska in Slovenska marka. Navedeno besedilo je iz dela Slovenska zgodovina v besedi in sliki, str. 35 (Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2003).
63	Zgodovina Slovencev, Mladinska knjiga, Ljubljana 1999, str. 92.
64	Geopolitični položaj pomeni tisto vrsto geografske lokacije, ki upošteva dejavnike, pomembne za notranje in zunanjepolitične razmere oziroma mednarodni položaj neke države. Iz tega se da zaključiti, da geopolitični položaj vključuje v oceno pomena kombinacije geografskih in političnih dejavnikov. Glej: Zvonimir Bratun, Geografski dejavniki državnovarnostnega sistema Republike Slovenije, str. 20.
65	Pod geostrateškim položajem Bratun (po Pavicu) razume tisto vrsto geografske in politične lokacije, ki upošteva tudi ustrezne vojne in politične vidike bodisi regionalne, državne oziroma globalne strategije. Tako se v okviru geopolitičnega položaja pojavljajo termini tamponski položaj, položaj v obkolitvi, mejni položaj idr. Glej: Zvonimir Bratun, Geografski dejavniki državnovarnostnega sistema Republike Slovenije, str. 20.
celine na istrski polotok.
Hauptmann, ki seje zavedal vprašanja obsega te pokrajinske entitete, je poudarjal, daje Kras v najširšem smislu obsegal celotno planoto od Tržaškega zaliva do Ljubljanske kotline, v najožjem smislu pa je bil omejen na zaledje Trsta do kotline Reke in Goriškega. Kerje vedel, da obstajajo tudi drugačne utemeljitve, je opozarjal, da obstaja še neki Kras, ki izhaja iz upravne razdelitve oglejske posesti. Kot primer je navedel posestva na starokranjskem Krasu (vzhodno odjavornikov), ki so bila podrejena gastaldu v Ložu. Posestva v Vipavski dolini in okoli Pivke pa so sestavljala dve gastaldiji: Vipavo in Postojno ali »tiste na Krasu«.66 Ko se je v času posedovanja oglejskih patriarhov določala lega cerkniške pokrajine, se je zatrjevalo, da je to pokrajina, ki leži na Krasu. Andrej Komac (1970—2003) je znal to dejstvo uspešno utemeljevati, saj je velikokrat prav dinastovo posedovanje območja določalo opredelitev območne pripadnosti. V tem primeru so oglejski patriarhi zaznamovali poimenovanje svoje posesti na vzhodni strani Javornikov. V nadaljevanju Komac utemeljuje vprašanje, zakaj takšno nenavadno poimenovanje, saj naj bi bili do izraza Kras upravičeni le na zahodni stranijavornikov. Cepravje bilo to območje že onkraj kraških prehodov, se je v širšem geografskem smislu pogosto opredeljevalo kot ležeče »na Krasu«67 prav zaradi posestnih pravic Ogleja. Ce je Cerknica še sredi 11. stoletja spadala v pravni okvir Kranjske, je slika dobri dve stoletji povsem drugačna. Uspešno uveljavljanje patriarhovega gospostva je bilo odločilno za politično in pravno pripadnost loško-cerkniškega območja. Že zgodovinar Okoliš je razmere dobro ocenil, ko je zapisal, da je bil Lož z okolico v drugi polovici 13. stoletja bolj kot na Kranjsko vezan na Furlanijo in drugo oglejsko posest na Krasu.68 Tako pojmovanje bi lahko obstajalo še v 14. stoletju, v 15. pa se je že izničila posvetna moč oglejskih patriarhov, zato se je pojmovanje Krasa umaknilo zahodno odjavornikov. Vasko Simoniti dokazuje obstoj termina Kras na območju zahodno od Javornikov. To je dokazano v njegovi študiji, ko razpravlja o vojaški organizaciji v 16. stoletju na Slovenskem. V svojem delu je opisal, v katere smeri so morala potovati obvestila o turški nevarnosti. Iz priloženih zemljevidov se lahko prepričamo, kaj so takrat imeli za Istro in Kras. Primer za to je tudi cesarjev ukaz deželnemu glavarju Ivanu Auerspergu za Kranjsko, ki pravi, da mora postaviti signalno organizacijo na Kranjskem, v Istri in na Krasu.69 Signalna organizacija na Krasu in Istri je potekala v smeri Gerovo— Klana—Učka—Lupoglav—Pazin—Kršan— Kozjljak—Lisac—Gotnik— Šilentabor—Postojna—Hošperk pri Planini—Vrhnika—Ljubljana.
Istra
Istra je vse od rimskih časov naprej vključevala v svoj okvir tudi Kras in Pivško. Iz zemljevidov, ki so objavljeni v knjigi Zgodovina Slovencev,70 se lahko prepričamo, do kje je potekala severna in
66	Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 53.
67	Andrej Komac: Od mejne grofije do dežele (Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju), Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Založba ZRC, Ljubljana 2006, str. 253-256.
68	Andrej Komac: Od mejne grofije do dežele, str. 256.
69	Vasko Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, str. 169—179. Mordaje bil ta ukaz posledica turškega vdora na Kras, saj so njihove enote nepričakovano vpadle tudi na Pivško 22. aprila 1522.
70	Primer za to je zemljevid na 157. strani navedenega dela, na katerem je prikazano
severovzhodna meja Istre. Tudi Valvasor je dokazoval, da mejna črta med Istro in Pivko poteka po kraškem robu. S tem, ko smo bili seznanjeni s potekom obrambne linije kraškega roba7', se postavlja vprašanje razmejitve Krasa na pivški in istrski del. Take delitve pa so za prebivalstvo težko sprejemljive, saj določa njihovo miselnost in povezljivost narava danega sveta. Zato je tudi v tem primeru nadvladala tradicija pokrajinske miselnosti, ki določa pripadnost prebivalcev na podlagi značilnosti geografskega okolja, to pa je bilo odločilno v razmerjih Istra, Kras in Pivško. Tudi na zemljevidu, na katerem je prikazan razvoj slovenskih pokrajin od konca 10. do začetka 13. stoletja, je Pivško še vedno v okviru Istre. Šele v drugi polovici 14. stoletjaje svet na Pivki podrejen Habsburžanom, s čimer se začenja umeščanje te pokrajine h Kranjski.
Hauptmann z dvema diplomatskima aktoma dokazuje nadvlado termina Istra nad Krasom, kar ima določen pomen. V listinah, ki sta bili napisani leta 1261 v času pogajanj med patriarhom in Ulrikovim naslednikom Otokarjem II. Premyslom (1230—1278), je poudarjena lega podarjenih posestnih pravic. V prvi listini je napisano »in Carso et Forojulii«, v drugi pa »in Forojulii et Istria«. To pomeni, da gre v obeh primerih za isto krajino, saj je bil Kras del Istre. Pravilnost tega sklepa potrjuje tudi cerkvena geografija, saj je tržaška škofija, ki je bila v grofiji Istra, vključevala Kras vse do kranjske meje.72 S tem, ko se je Istra do prihoda Habsburžanov pokazala kot gravitacijsko težišče Krasa, se je v naslednjih stoletjih vse bolj oddaljevala od pokrajinskih entitet, ki so ji včasih pripadale (Kras in Pivško). Ko so Habsburžani leta 1374 po goriških grofih dedovali Pazinsko grofijo, se je s tem pospešila razdelitev polotoka. Nekdaj istrski Krasje postal sestavni del Kranjske, Pazinska grofija pa je prišla v okvir Kranjske kot »pritaknjena« dežela. Ostalo je prišlo v roke Benetkam.
Obdobje predrimskih ljudstev
Uvodna pojasnila
Večji dela današnje Notranjske, pa tudi Pivškega, je bilo že od halštatskega in atenskega obdobja ter pozne antike naprej75 izrazito prehodno ozemlje, česar so se zavedala takratna ljudstva že pred prihodom rimskih legij. Zato bodo v tem delu prispevka opisovani strateški pomen tega območja in posledice tega, ki so se kazale pri gradnji posebnega tipa utrjenih naselij ob komunikacijah in prehodih. Poleg tega bo opozorjeno na njihovo vključenost v regionalni obrambni sistem v okviru notranjsko-kraške skupine plemen. V tem sklopu vprašanj se bo poskušalo pojasniti temeljno vprašanje: kaj je določalo gradnjo posameznega naselja oziroma gradišča in kakšni taktični postopki ter strateški razmisleki so botrovali pri obrambnih prizadevanjih predrimskih ljudstev na Pivškem ter ob zgornjem toku Reke.
Znano je, da je bila večina naselbin na Pivškem in v dolini Reke utrjenih že v bronasti dobi, kar je bilo značilno za halštatsko obdobje. Gradišča so ležala na dvignjenih in razglednih položajih, karjim je zagotavljalo dodatno varnost. Nižinska poselitev, brez utrdbenih sistemov, je bila samo v Postojnski kotlini. Čeprav na obravnavanem območju še ni natančnih arheoloških raziskav, je jasno, da je bila poseljenost precej gosta tako v predrimskem obdobju kot v pozni antiki, ko prevladujejo višinske utrjene naselbine. Zgodnje rimsko obdobje nam v nasprotju s pozno antiko postavlja vprašanja, kje in koliko je še neodkritih nižinskih naselbin na širšem območju Pivškega injužneje.76
V 15. stoletju so politične, vojaške in zatem upravne razmere povzročile, da sta se Istra in Kras ločila, saj se je Kranjska razdelila na četrtine. Tako je bila po Hauptmannu Nova Kranjska takoj po ustanovitvi razčlenjena na štiri »province«, med drugimi tudi Istro v mejah istoimenske grofije.73 Prav na teh ločenih državnih območjih se je dokazovala želja Avstrije in Benetk, da bi obvladovale območja severno od Istre. V dveh stoletjihje Beneška republika imela dve vojni z Avstrijo. Prva, imenovana beneško-avstrijska, je trajala od leta 1508 do leta 1516, druga, imenovana uskoška ali gradiščanska, pa od leta 1615 do leta 1617. Območje Kraškega roba ni bilo cilj vojaških operacij, vendar je bilo kot obmejno območje zelo prizadeto, saj so tam ropale avstrijske ali beneške vojaške enote.74 Tako stanje med državama je trajalo do leta 1797, ko je Napoleon »odpravil« Beneško republiko v zgodovino.
V 10. stol. pr. n. št. se je oblikovala notranjska skupina plemen, ki sega v starejšo železno dobo in je bila povezana s severnojadranskim kulturnim prostorom. V obdobju kulture žarnih grobišč so se pojavili najstarejši sledovi na celi vrsti velikih višinskih naselij na Pivškem in ob zgornji Reki. Vprašanje je, kako močne so bile te naselbine in ali so bile že od vsega začetka utrjene. Njihova enakomerna razporeditev kaže na obvladovanje celotne pokrajine, in to na način, ki se je nadaljeval v naslednja obdobja. Znano je, da so bile postavljene naravno zavarovane razgledne točke, ki so ležale večinoma na mejnih območjih med krasom in flišem. Iz razporeditve bronastodobnih in poznejših naselbin je videti, da je pomembno vlogo igral nadzor nad potmi, ki so potekale ob severnem robu Postojnske kotline in po zahodnem obrobju Zgornje Pivke. Poleg tega je bil organiziran stalen nadzor nad vsemi prehodi, ki so vodili izven območja, saj je bila to operativna nujnost ljudstev oziroma plemen halštatske notranjsko-
območje Velike Karantanj s krajinami. Ob vojvodini Koroški so nanizane Karantanska, Podravska, Savinjska, Kranjska in Istrska krajina kot južna soseda Furlanske krajine. Vzhodna istrska mejaje onkraj Javornikov, kar pomeni, da vključuje Kras in Pivko. Prav Kras in Pivka postaneta pozneje geografski enoti v Notranji Kranjski (glej Valvasorjev zemljevid Notranjske).
71	Božidar Gombač, Obrambna linija Kraškega roba, str. 98—100.
72	Gledano iz Pivškegaje bila Kranjska meja takrat onkraj Hrušice inJavornikov. Več: Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 56.
73	Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 142—143.
74	Božidar Guštin, Obrambna linija Kraškega roba, str. 99.
75	Obravnavana obdobja predrimskih ljudstev na tleh Notranjske in Pivškega bodo zajela halštatsko (od 8. do 4. stol. pr. n. št.) in (atensko obdobje (od 3. stol. pr. n. št. do prihoda Rimljanov) ter rimsko, antično dobo do propada zahodnega rimskega cesarstva v 5. stoletju.
76	S temi vprašanji se je ukvarjala Jana Horvat v prispevku Poselitev na Pivškem in ob zgornjem toku Reke od pozne bronaste dobe do pozne antike (v: Voda in življenje v kamniti pokrajini Kras, Založba ZRC, Ljubljana 2005), str. 221. Njena študija upošteva Pivško in zgornji tok Reke, karje identično z Valvasorjevo interpretacijo pivškega sveta. Rad bi opozoril, da je Horvatova obravnavala geografski prostor, ki ga je poseljevalo keltsko-ilirsko prebivalstvo.
kraške skupine.
Zgodovinar Peter Petru ugotavlja, da zgodovinska in arheološka stroka še nista našli dokončnega odgovora, kaj je določalo postavljanje višinskih utrjenih naselij. Domneva pa, da so bile glavni vzrok nemirne razmere v času prodorov vzhodnih ljudstev v 8. stol. pr. n. št. Drugi vzrok naj bi bile spremenjene vremenske razmere, saj je prišlo v tem času do obrata iz tople klime v vlažno atlantsko podnebje. Mogoče je bilo pri načrtnem utrjevanju človeških bivališč prisotnih še več dejavnikov, ki še niso znani.77
Poselitev Pivškega in zgornjega toka reke - kot območja nekdanje historične Pivke
Med naravnimi pogoji, ki so določali poselitev sveta na Pivki in v zgornjem toku Reke, je bila najpomembnejša geološka sestava tal. Od nje so bile odvisne tako oblikovanost ozemlja kot tudi prisotnost ali odsotnost površinske vode ter kakovost obdelovalnih površin. Na Pivškem in območju zgornjega toka Reke se prepletajo trije tipi površja: kras, fliš in aluvialni nanosi. Kraški svet predstavljajo planote in široka podojja, ki so brez površinske vode in z manj primerno zemljo za poljedelstvo. Flišna območja imajo številne izvire in površinske vodotoke ter dobra kmetijska zemljišča. Je pa flišna pokrajina hribovita, razbrazdana z globokimi grapami. To se lahko opazi, če opazujemo svet od Postojnske kotline proti Kvarnerskemu zalivu, kjer so razvrščene različne geografske enote78, ki so določale pogoje za življenje prebivalstvu v halštatski in latenski dobi. Poleg geološke sestave tal je vplivalo na življenje tudi geografsko okolje, za katerega je bila značilna izrazita prehodnost, zaradi česar sta bila poudarjena vojaško-strateški in geopolitični dejavnik.
Za območje Pivškega in širše je značilno, da je bilo malo naselbin na odročnih kraških predelih. Največ naselbin je ležalo na območjih blizu meje med apnencem in flišem. Praviloma so bile naselbine postavljene na zakrasele vzpetine, vendar je bilo v bližini flišno območje in zato voda. Utrjena naselja na ugodnih legah so prebivalcem ponujala varnost, preglednost in pogoje za pašo ter pridelovanje hrane. Tako značilno lego so imele naselbine, ki so ležale na skalnatem apnenčastem grebenu med krajema Pivka in Šembije.79
Temu naravnemu okolju se je moralo prilagajati tudi ljudstvo keltsko-ilirskih Japodov.80 Že pred prihodom Rimljanov se je na območju
77	Peter Petru, Starejša železna doba, v: Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 51—52.
78	Geografske enote so Postojnska kotlina (blaga flišna pokrajina, močvirne naplavinske ravnice, na obrobju kras), Zgornja Pivka (pretežno kraško, široko podobe), Košanska dolina (severni, kraški, osrednji in južni, flišen del), Ilirskobistriška kotlina (na osrednjem delu mokrotno naplavinsko območje, obrobja flišna in kraška), Podgora (široka dolina ob reki Reki je območje mokrotnih aluvialnih nanosov, obrobje je flišno, pod robom Snežniške planote so močni kraški izviri), Jelšanska brda (blago flišno gričevje) in Jelšansko podolje (kras). Glej: Jana Horvat, Poselitev na Pivškem in ob zgornjem toku Reke od pozne bronaste dobe do pozne antike, v: Voda in življenje v kamniti pokrajini Kras, Založba ZRC, Ljubljana 2005, str. 3236.
79	Jana Horvat, Poselitev na Pivškem in ob zgornjem toku Reke, str. 236.
80	Na podlagi razpoložljivih virov ni mogoče pojasniti razmerja med navedenimi štirimi lokalnimi skupinami in regionalno vodilnimi ljudstvi Histrov na istrskem polotoku, Japodov v njegovem severovzhodnem in Karnov v severozahodnem zaledju. Že antični pisci omenjajo, da so se ljudstva mešala s sosednjim ali predhodnim
južno od kraških prehodov8' zgradila vrsta utrjenih naselbin, ki so predstavljena v prispevkih Mehtilde Urleb in Jane Horvat. Svet na Pivki in pokrajina ob reki Reki sta bila v širšem geografskem prostoru zahodne Slovenije zaradi svojega strateškega položaja izpostavljena prav zaradi svoje prehodnosti in ugodne lege. Prav zato je bila v halštatskem obdobju zgrajena vrsta gradišč od Postojnskih vrat do Kastava. Ta so bila povezana v učinkovitem obrambnem sistemu, saj so bila izpostavljena istemu sovražniku — Rimljanom. Katera ljudstva so se v okviru notranjsko-kraško skupine vojskovala proti rimski vojski, ostaja v tem prispevku odprto. Morda so bile skupine Histrov (Menonkaleni, Katali, Subokrini in Fekuzi), Japodov in Karnov ali samo Japodov tiste, ki so branile širše območje Pivškega vse tja do obrobja Kastava.82
Tako kot preostalo notranjsko območje se je tudi Pivško Rimljanom upiralo ob pomoči utrjenih gradišč. Teh pa ni bilo malo. Martina Urlebje v svojem prispevku83 opozorila, da Pivško kotlino na zahodni strani obroblja vrsta hribov in gričev. Nekateri od teh, ki so bili že po naravi zavarovani s strmimi pobočji, so bili na vrhu še posebej utrjeni z nasipi iz kamenja in zemlje. Gradišča te vrste so bila v nesklenjeni črti, ki je potekala od Šmihela pod Nanosom prek Hruševja, Slavine, Pivke, Zagorja, Knežaka proti Ilirski Bistrici injužno od nje.84
Jana Horvat v prispevku Poselitev na Pivškem in ob zgornjem toku Reke navaja 50 gradišč, ki naj bi se razprostirala od severozahodnega roba Postojnske kotline do zgornjega toka Reke na ilirskobistriškem območju. Njena študija nam omogoča, da spoznamo utrjeno obrambno linijo, ob pomoči katere so poskušali keltizirani Japodi zaustaviti rimsko vojsko. Na posebej izdelanih zemljevidih so predstavljena gradišča tako, da omogočajo oceno distribucije in zgostitve na določenih območjih.
Ker je Horvatova označila gradišča in druga najdišča oziroma naselja v svoji študiji s številko in imenom, bo njen način označevanja uporabljen tudi v tem prispevku, predvsem zaradi objektivnosti določanja kraja naselbine. Pomembnejšim gradiščem na izpostavljenih točkah bo dodano tudi primerno besedilo, saj bo le tako mogoče predstaviti njihov strateški pomen ob komunikacijah in
staroselskim prebivalstvom: Karni v Furlaniji z Veneti, Japodi na območju Okre pa naj
bi bili po Strabonovih besedah pravzaprav mešanica Keltov in Ilirov (torej »keltskih« Karnov in »ilirskih« Japodov. Glej: Rajko Bratož, Rimska zgodovina 1, Od začetkov
do nastopa cesarja Dioklecijana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Študentska
založba in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 220; tudi: Bogo Grafenauer umešča Japode med Julijske Alpe in Snežnik ter vse do Velebita, Ogulina in Bihača v Bosni. Glej: njegovo delo Zgodovina slovenskega naroda, I. zvezek, Založba Kmečka knjiga, Ljubljana 1954, str. 49.
81	O predzgodovinskih gradiščih in utrdbah v Pivški kotlini je obširno napisano v delu KRAS, Voda in življenje v kamniti pokrajini. Glej: Poselitev in raba zakraselega sveta zahodne Slovenije (od 167. strani naprej).
82	PolegJapodov bi v to skupino verjetno spadala tudi morebitna histrska plemena. V Istarski enciklopediji iz leta 2005 (Leksikografski zavod Miroslav Krleža) je v okviru gesla Histri na strani 300 pojasnjeno, da se s Histri povezujejo Katali, Subokrini in Rundikti. Na zemljevidu, ki je v tej enciklopediji, so navedena plemena oziroma ljudstva vrisana na območje širšega Pivškega in Brkinov. V Zgodovini Slovencev na 69. strani (1979) piše, da so bili Rundikti naseljeni pod Slavnikom, Subokrini v dolini Pivke in Vipavski dolini, Katali v dolini Reke in zaledju Koprščine, Menonkaleni pa na robu Krasa.
83	Mehtilda Urleb, Gradišča v Pivški kotlini, v: Ljudje in kraji ob Pivki, Kulturna skupnost Postojna 1875, ponatis Občina Postojna 2004, 64—73.
84	Mehtilda Urleb, Gradišča v Pivški kotlini, str. 64—65.
prehodih. Skupine gradišč in druge naselbine so v štirih geografskih sklopih, in sicer Postojnska kotlina (Spodnja Pivka), Zgornja Pivka, Košanska dolina in dolina zgornjega toka Reke. Vse štiri geografske enote sestavljajo geografsko območje, ki je bilo stoletja imenovano Pivško.85
Gradišča in ostale naselbine v Postojnski kotlini (Spodnja Pivka)
i. Sušec /Razdrto/, 2. Preval /Razdrto/, 3. Mandrga /Razdrto/, 4. Žingarica /Razdrto/, 5. Gradišče /Razdrto/, 6. Goli vrh /Razdrto/, 7. Dolgi grič /Strane/, 8. Grad /Šmihel pod Nanosom/, 9. Jama pod Jamskim gradom /Predjama/, 10. Nad Stenami /Hruševje/, 11. Stari grad /Hruševje/, 12. Krivec /Orehek/, 13. Veliki Otok — okolica /Veliki Otok/, i4. Mačkovec /Veliki Otok/, i5. Sovič /Postojna/, i6. Postojna — pod železniško postajo /Postojna/, 17. Ječmenje /Stara vas pri Postojni/, 18. Ribniške njive /Stara vas pri Postojni/.
Skupaj: 18 utrjenih naselbin.
Grad — Smikel pod Nanosom /8/
Utrjena naselbina je bila zgrajena na griču in dvignjena približno 50 metrov nad okolico. Geološka osnovaje fliš. V neposredni okolici naselbine je več izvirov. Arheološka raziskovanja so dokazala, da so bile na tej lokaciji prisotne kultura žarnih grobišč, starejša in mlajša železna doba ter pozna antika. Gradišče v Šmihelu pod Nanosom je bilo obsežno in utrjeno naselje in največje na Notranjskem. Neprekinjeno je tam živelo prebivalstvo od 8. do 2. stoletja pr. n. št. Posamezne najdbe kažejo na zelo skromno nadaljevanje v poznolatenskem obdobju in mogočo ponovno oživitev v poznoantičnem obdobju.86 Številni raziskovalci so bili prepričani, da je bilo v tem kraju japodsko mesto Metulum, »ki se je dolgo časa vztrajno branilo proti napadom cesarja Avgusta (63 pr. n. št. — 14 n. št).«87
Gradišče je bilo na zahodni strani zavarovano s strmim pobočjem Nanosa, na vzhodni strani pa je bil položnejši svet, primeren za cestno komunikacijo v smeri Razdrto—Studeno—Strmica—Planina. Zgodovinar Josip Gruden piše, da bilo na območju gradišča »važno križišče cest, ki so od primorskih krajev, iz reške, tržaške in akvilejske okolice vodile proti šmihelskemu gradišču in se tu združile v eno progo, kije šla čez Studeno, Planino, Logatec v ljubljansko ravnino.«88
Sovič nad Postojno /15/
Nad Postojno je bilo gradišče na Soviču. Ležalo je na zahodnem območju tega naselja, kar je zagotavljalo učinkovit nadzor nad strateškimi cestnimi komunikacijami južno od Postojnskih vrat. Poleg tega je gradišče omogočalo obrambo ožjega območja v
85	Tudi v tem primeru se lahko sklicujemo naJ. V. Valvasorja inJ. D. Flonjančiča.
86	Vsi kratki vsebinski povzetki bodo temeljili na ugotovitvah Jane Horvat, ki so predstavljene v njeni študiji Poselitev na Pivškem in ob zgornjem toku Reke. To se bo nanašalo na gradišča in druge lokacije, ki so oštevilčene.
87	Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Mohorjeva družba, Celje 1992 (ponatis ob 140. obletnici prve izdaje), str. 17.
88	Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 16.
Postojnski kotlini. Utrjena naselbina je bila na vzpetini, ki se dviga okoli 130 m nad bolj ravno okolico. Dokazana je prisotnost starejše železne in rimske dobe.
Zgornja Pivka
19. Baba /Slavina/, 20. Ambroževo gradišče /Slavina/, 21. Gradišče / Selce pri Pivki/, 22. Sela /Trnje pri Pivki/, 23. Vasišče /Trnje pri Pivki/, 24. Gradišče na Kerinu /Pivka/, 25. Sv. Primož /Radohova vas pri Pivki/, 26. Šilentabor /med Knežakom in Pivko/, 27. Grmada /Zagorje pri Pivki/, 28. Gradišče na Čepni /Zagorje pri Pivki/, 29. Gradišče Pod studencem /Knežak/, 30. Reber /Knežak/, 31. Gradišče /Šembije/, 32. Gradec /Juršče/, 33. Gradišče pri Baču /Bač/, 34. Obroba /Knežak/, 35. Veliki Devin /Koritnice/.
Skupaj: 17 utrjenih naselbin
Pri vasi Slavina, na griču Baba, je bilo manjše gradišče z okopi. Večje gradišče je bilo na griču zahodno od vasi, ki se danes imenuje Ambroževo gradišče. Naselje je bilo zelo utrjeno in je imelo v razmerju s številnimi gradišči na Pivškem izredno ugodno lego. Postavljeno je bilo tako, da je omogočalo povezavo med gradišči v širši okolici, kar kaže na njeno zelo pomembno strateško lego, ki je še premalo raziskana. Gotovo je imelo zato vodilno vlogo pri zagotavljanju obrambnih aktivnosti širšega območja. Lega gradišča je omogočala razmeroma stalno poselitev, saj je bilo obljudeno in poseljeno že v starejši železni in rimski dobi.89
Baba pri Slavini /19/
Gradišče Baba je ležalo na vzpetini približno 80 m nad dolino severozahodno od vasi Slavina in od Ambroževega gradišča, ki je bilo oddaljeno okoli 600 m zračne črte. Gradišče je bilo obdano z nasipom, v notranjosti se še danes vidijo terase in kotanje. Dokazane so bile mlajša kultura žarnih grobišč in starejša ter mlajša železna doba.
Ambroževo gradišče pri Slavini /20/
Ambroževo gradišče je ležalo na terasastem griču jugozahodno od vasi Slavina. Obdano je bilo z močnim nasipom. Zelo verjetno je bilo neprekinjeno poseljeno vso starejšo (kalštatsko) in mlajšo (latensko) železno dobo. V tem času so verjetno nastali tudi veliki okopi, ki so varovali naselje. Utrjena naselbina je ležala na vzpetini, dvignjena od 50 do 80 m nad grapami. Geološka osnovajefliš. Tik pod gradiščem so občasni vodotoki, najbližji je oddaljen le okoli 100 m. Dokazani so kultura žarnih grobišč, starejša in mlajša železna doba in avgustejsko obdobje. Na začetku 1. stol. n. št. naselbina zamre.
Na vzhodni strani je bila mimo gradišča speljana pot oziroma cesta strateškega pomena. Njena trasa je potekala v smeri Postojna— Matenja vas—Slavina—Selce—Pivka—Radohova vas—Zagorje — Knežak—Šembije—Ilirska Bistrica in proti Kvarnerskemu zalivu.
89 Mehtilda Urleb, Gradišča v Pivški kotlini, str. 67—68.
Gradišče na Kerinu nad Pivko /24/
Nad Pivko je bilo gradišče na hribu, imenovanem Kerin. Gradišče je ležalo ob naravnem prehodu iz doline Reke v kotlino Pivke. Zaradi strateško pomembne lege je bilo poseljeno že v predzgodovinski dobi. Tudi Rimljani so zaradi istih razlogov kot ljudstvo pred njimi izkoristili njegov položaj. Gradišče je bila utrjena naselbina, ki se je dvigala 50 m in več nad dolino oziroma ravnino pod njim. Arheološke raziskave so dokazale kulturo žarnih grobišč, starejšo in mlajšo železno dobo in najdbe iz rimskega obdobja (1.-4. stol. n. št.). Med najdbami so dobro zastopane halštatska in latenska doba ter zgodnja in pozna rimska doba.
Na vzhodni strani Kerinaje strmo zaobljen hrib Primož, na katerem sta bili predrimska in rimska utrdba.
Gradišče na Primožu nad Radohovo vasjo /25/
Gradišče nad Radohovo vasjo je bila utrjena naselbina na vzpetini približno 100 m nad dolino. Arheologija dokazuje mlajšo kulturo žarnih grobišč, starejšo železno dobo in prisotnost Rimljanov od 3. do začetka 5. stoletja n. št. Posamične novčne najdbe spadajo v pozno rimsko dobo, pri čemer izrazito prevladuje druga polovica 4. st. Obe utrdbi, tako na Kerinu kot Primožu, sta obvladovali poti iz smeri Ljubljana—Postojnska vrata ter iz smeri Vipava—Razdrto—Pivška kotlina—Kvarnerski zaliv. Utrdbi sta lahko nadzorovali tudi traso, ki je šla v smeri Kvarnerski zaliv—Košanska dolina—Pivška kotlina.
Nedaleč od Primoža in Kerina je bilo gradišče na Šilentaboru, ki je bilo eno največjih gradišč na Pivškem. Na istem grebenu, vendar južneje, je bilo tudi gradišče Na Čepni (791 m). Na obeh gradiščih so Rimljani postavili utrdbi.
Gradišče Šilentabor nad Knežakom oziroma pri Pivki /26/
Obsežna utrjena naselbina (1414 m) je ležala na planoti, ob robu ostrega grebena, ki pada 200 m globoko. Najbližji izvirje okoli 100 m pod strmim robom naselbine, okoli 150 m daleč. Dokazani so kultura žarnih grobišč, starejša in mlajša železna doba ter obdobje Rimljanov od 1. do 5. stol. n. št. Posamezne najdbe spadajo v halštatsko in latensko dobo. Novčne najdbe potrjujejo poselitev še na začetku 1. stol. n. št., nato sledita dolgotrajen upad naselbine ter ponovna oživitev v drugi polovici 3. in predvsem 4. stol. n. št.
Prav zaradi svoje lege je bil mogoč razgled od Kvarnerskega zaliva in Čičarije do Dolomitov, Nanosa,Javornikov in Snežnika, karje bilo še pomembno za njegovo strateško vlogo. Mimo Šilentabora so bile speljane cestne povezave od Tarsatike proti Emoni ter s Krasa prek Pivke in Starega trga pri Ložu proti gornji Pivki.90
Pri Knežaku so bila tri gradišča, kar dokazuje precejšnjo koncentracijo predrimskega prebivalstva in pomembno obrambno območje. V njih
90 Rafko Valenčič, Sveti Hieronim — mož s Krasa, Družina, d. o. o., Ljubljana 2007, str. 229.
so bili najdeni predmeti iz predrimske in rimske dobe. Na zahodni straniJavornikov paje bilo gradišče na hribu Gradec priJurščah, kije verjetno izvajalo nadzor nad prometom iz Loške doline prek prehoda pri Starih Ogencah. Tudi to gradišče je bilo strateškega pomena, saj je nadzorovalo prometne tokove z obeh straniJavornikov.
Košanska dolina
36. Neverški boršt /Neverke/, 37. Štirna /Čepno/, 38. Gradišče / Gornja Košana/, 39. Bolunc /Mala Pristava/.
Skupaj: Štiri utrjene naselbine.
Gradišče pri Gornji Košani /38/
Utrjeno naselje je ležalo na griču, ki se danes imenuje Gradišče. Naselje je bilo postavljeno 40 m nad okolico. Ugotovljene so mlajša kultura žarnih grobišč, starejša in mlajša železna doba ter rimsko obdobje od 1. do 4. stol. n. št. Na enem od grebenov, ki se vzpenjajo proti Gradišču, je bilo odkrito grobišče ali kultni kraj, ki je verjetno pripadal naselbini Parti pri Stari Sušici.
Gradišče je ležalo na območju, kjer sta verjetno potekali dve trasi: prva v smeri Pivška kotlina—Košanska dolina—območje južno od Vremščice, druga pa po dolini reke Reke.
Dolina zgornjega toka Reke
40. Gradišče nad Trnovim, 41. Gradina v Ilirski Bistrici, 42. Na Vidmu, 43. Sv. Ahac, 44. Griža, 46. Javor, 47. Gradišče pri Jelšanah (632 m), 48. Sušnjak, 49. Sv. Katarina, 50. Gradina priJelšanah, nad Šapjanami (Hrvaška).
Skupaj: Devet utrjenih naselbin.
Gradišče nad Trnovim pri Ilirski Bistrici /40/
Utrjena naselbina je ležala na vzpetini nad naseljem Trnovo (danes del Ilirske Bistrice). Arheološke raziskave so dokazale starejšo železno dobo in poznorimsko obdobje od 3. do 4. stol. n. št.
Gradišče nad Trnovim je ležalo nad cestno komunikacijo, ki je vodila iz Pivške kotline prek Šembij v Ilirskobistriško kotlino. Lega, strateški pomen in velikost gradišča so bili vzrok, da je veliko raziskovalcev zatrjevalo, da je bilo na tem mestu japodsko mesto Metulum, o katerem poroča rimski zgodovinar Apijan. Rimljani naj bi ga pod vodstvom Oktavijana dolgo neuspešno oblegali in šele po srditih spopadihje bilo končno zavzeto.91
91 O tem gradiščuje veliko podatkov na razstavnih panojih v gradu Prem pri Ilirski
Bistrici.
Vpliv prometnih poti v predrimskem obdobju
Zgostitve naselbin v različnih obdobjih so bile na prehodih in na prelazih. Od vseh je najbolj raziskan prelaz Razdrto (597 m). Gre za enega najpomembnejših prometnih prehodov iz Italije v srednje Podonavje, ki se je po antičnih literarnih virih 2. in 1. st. pr. n. št. imenoval Okra. Na obeh straneh prelaza so bila naravno zavarovana in utrjena naselja. Ob cesti, kije vodila čez prelaz na Vipavsko, so bila odkrita tri najdišča, od katerih sta dve počivališči. Vsa počivališča in nadzorne točke so bili postavljeni v obdobju najmočnejšega prometa čez prelaz, in sicer od srednje bronaste dobe pa vse do pozne rimske dobe. Upad prometa čez prelaz Razdrto lahko umestimo med i. st. n. št. in pozno rimsko dobo, kar sovpada z gradnjo najbolj uporabljane rimske ceste čez Hrušico. Ta se je iz določenih razlogov izognila Postojnski kotlini in tako močno skrajšala pot iz Akvileje v rimsko Emono.92 Če je bilo prehajanje pri Razdrtem odvisno od stabilnosti v predrimskem in poznejšem obdobju, je bilo tudi potovanje na Pivškem usmerjeno po več tranzitnih poteh na sosednja območja. Preveriti bi bilo treba, če je bil tranzit s Pivškega v resnici usmerjen proti dolini reke Reke čez sedlo med gradiščema Kerin in Primož, saj se večkrat poudarja trasa mimo današnjega naselja Radohova vas, ki leži na vzhodni strani Primoža. Pomembna je ugotovitev, da je bil v predrimskem času tranzit usmerjen čez prehode južno od Postojnskih vrat, zato Horvatova zatrjuje, da je bilo veliko naselbin, od največjih do majhnih, razvrščenih ob dveh tranzitnih poteh: jantarjeva pot je potekala od Razdrtega po severnem robu Postojnske kotline do Postojnskih vrat, druga pa od južnega roba Postojnske kotline po zahodnem obrobju Zgornje Pivke, čez Šembije mimo današnje Ilirske Bistrice inJelšan proti Kvarnerskemu zalivu.
V starejši železni dobi so bila ljudstva na zahodni straniJavornikov tesno povezana s tistimi na vzhodni strani, zato je treba omeniti majhno gradišče z imenom Gradec priJurščah, kije bilo postavljeno na odročnem kraškem območju, ob poti, ki je vodila iz Pivškega čez Stare Ogence proti Cerkniškemu polju in Loški dolini.93 Ta prehodje bil uporaben še v srednjem veku, pozneje pa začenja njegov pomen vse bolj bledeti, kar je vplivalo na tranzitnost in geostrateškost sveta na Loškem. Tako se je zmanjšal tudi pomen prehodnosti in povezljivosti Pivškega s kraji do Bloške planote.
Zahodna Slovenija - območje različnih predrimskih ljudstev /220/
Tudi s pomočjo učbenika za prvi razred gimnazije je težko določiti, katera keltska in keltizirana ljudstva so živela na območju Notranjske oziroma Notranjsko-kraške regije.94 Neugodno za to razpravo je ravno to, da učbenik poimensko navaja različna plemena/ljudstva zahodno od Notranjske in svetolucijske skupine, za območje notranjskega sveta pa pušča odprta vprašanja. Da bi lahko odgovorili na vprašanje o umeščenosti predrimskih ljudstev, predvsem na območju Notranjske, bodo potrebni opisi Rajka Bratoža, ki pravi, da so bili Karni najmočnejše ljudstvo v zahodni Sloveniji in Furlaniji. Poleg Karnov naj bi bila na območju današnje Slovenije in Istre še mnoga druga bolj ali manj vplivna predrimska ljudstva, ki so poseljevala območje, ki je bilo pozneje za rimsko državo zelo strateško pomembno.95
Ljudstvo Katalov naj bi poseljevalo severozahodno Istro. Skupaj s Karni so bili v avgustejski dobi vključeni v tergestinsko skupnost. Skupina Rundiktov je poseljena na območju Brkinov ali njegovem zahodnem obrobju (Rodik, Materija). Skupnost Fekusov naj bi živela vjužni Istri, zato naj bi bila vprašljiva lokalizacija Subokrinov in Menonkalenov. Če ime Subokrinov povežemo s pojmom Okro (današnji Nanos), je smiselna njihova umestitev v Vipavsko dolino, Menonkaleni pa bi kot njihovi severni sosedje prebivali na območju Trnovskega gozda in v zgornjem porečju Idrijce. Histri, v prejšnjih obdobjih vodilno ljudstvo na istrskem polotoku in njegovem zaledju, so po porazu proti Rimljanom izgubili del poselitvenega območja, zlasti na severu. Po rimskih zmagah je bilo zmanjšano tudi poselitveno ozemlje Japodov, ki je nekaj časa segalo celo do obale severnega Jadrana. Na podlagi razpoložljivih virov ni mogoče pojasniti razmerja med vodilnimi ljudstvi Histrov na istrskem polotoku, Japodov v njegovem severovzhodnem in Karnov v severozahodnem zaledju. Že antični pisci omenjajo, da so se ljudstva mešala s sosednjim ali predhodnim staroselskim prebivalstvom: Karni v Furlaniji z Veneti, Japodi na območju Okre pa naj bi bili po Strabonovih besedah pravzaprav mešanica Keltov in Ilirov, torej »keltskih« Karnov in »ilirskih« Japodov.96
Vsa ta ljudstva zapolnjujejo čas starejše in mlajše železne dobe. Njihovo življenje na ozemlju notranjske skupine je zaznamovalo odnose med njimi in Rimljani, ki so bili odločeni, da osvojijo območja severno in južno od Postojnskih vrat.
92	To dejstvoje zelo pomembno, saj postavlja razmerje Razdrto—Hrušica v drugačno (uč, kot je predstavljena v različni strokovni literaturi. Uporabnost prehoda/prelaza pri Razdrtem vpliva na povečan pomen strateškega pomena Pivškega in Pivške kotline posebej. Glej:Jana Horvat, Poselitev na Pivškem in ob zgornjem toku, str. 237.
93	Jana Horvat, Poselitev na Pivškem in ob zgornjem toku, str. 237—241.
94	Zgodovina 1, Učbenik za prvi letnik gimnazije, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1998, str. 47.
95	Rajko Bratož, Rimska zgodovina 1, Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Študentska založba in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 219.
96	Rajko Bratož, Rimska zgodovina 1, str. 220. Bratožev tekst je le nekoliko spremenjen, predvsem zaradi vsebinskih razlogov. Njegovo prizadevanje, da bi razvrstil predrimska ljudstva na podlagi smiselnih zaključkov, je pohvalno, vendar se tudi za tem postavljajo nova vprašanja o območjih, ki sojih poselljevali Histri, Veneti,Japodi in Karni.
Halštatsko obdobje ali starejša železna doba
Gabrovecje v obširnem delu Arheološka najdišča Slovenije predstavil tako halštatsko kot latensko obdobje, torej starejšo in mlajšo železno dobo. Obe obdobji so zaznamovala ljudstva, kijihje opisal tudi Rjo Bratož. Gabrovec pravi, da je začetek halštatskega obdobja povezan z uveljavitvijo nove kovine, železa, kar je glavna oznaka za halštatsko obdobje tako v Srednji Evropi kot na območju današnje Slovenije.
V	tem času naj bi se uveljavil višinski tip utrjenega naselja, poznan kot gradišče. Ta nekdaj utrjena naselja še danes dajejo slovenskemu prostoru značilno podobo. Gradišč naj bi bilo sorazmerno mnogo in kolikor je znano, so nastala v halštatskem obdobju.97 S tem pa je povezano vprašanje, kaj je določalo umestitev številnih gradišč na točno določene lokacije. Mogoče so to določali vojaški interesi predrimskih ljudstev, saj je bil to njihov življenjski prostor, poznan po prehodnosti med italsko mejo in vzhodno Evropo.
Življenje na izpostavljenem ozemlju in morebitni sovražnik sta v tem času določala vojaško kulturo, zato je bilo potrebno predvsem obrambno orožje, kot na primer oklep, ščit in čelada. Ta se je uveljavila v pestrih, kronološko dobro opredeljenih oblikah. Tudi napadalno orožje v kombinaciji bojne sekire in dveh sulic je značilnost Notranjsko-kraške skupine.
Halštatsko kulturo na Slovenskem lahko razdelimo v pet skupin: dolenjsko, svetolucijsko, notranjsko, štajersko in koroško. Notranjska skupina je poseljevala kraško območje od Bloške planote do Trsta. Glavna najdišča so Križna gora, Šmihel, Cerknica, Škocjan, Trnovo pri Ilirski Bistrici. Za naše današnje slovensko ozemlje je treba najprej poudariti, da začetek novega obdobja ni na celotnem ozemlju enoten. Razlikovati je treba predvsem zahodno Slovenijo (notranjsko in svetolucijsko skupino) od preostale Slovenije.98
Intenzivna poselitev našega ozemlja naj bi bila združena z visokimi kulturnimi in civilizacijskimi dosežki. Ozemlje Notranjsko-kraške skupine je bilo v halštatskem obdobju prvič intenzivno naseljeno in kultivirano. Gabrovec trdi, da so halštatski ljudje današnje slovensko ozemlje intenzivno kolonizirali in ga preoblikovali v kultiviran svet.99
Latensko obdobje ali mlajša železna doba
V	delu Arheološka najdišča Slovenije isti avtor predstavlja tudi latensko kulturo ali mlajšo železno dobo, kije zajela čas od srede 5. stol. pr. n. št. pa do rimske zasedbe. Novo kulturno in civilizacijsko obdobje se nanaša na Kelte in na njihovo kulturno in vojaško dejavnost. Ugotovljeno je, da je na določenih območjih v Sloveniji
97	S. Gabrovec, Naselitvena zgodovina Slovenije v halštatskem obdobju, v: Arheološka najdišča Slovenije, Izdala SAZU, Inštitut za arheologijo, Založila Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975, str 55—56.
98	Znova je treba opozoriti na Strabonovo trditev, da so se ljudstva mešala s sosednjim ali predhodnim staroselskim prebivalstvom: Karni v Furlanj z Veneti, Japodi na območju Okre pa naj bi bili mešanica Keltov in Ilirov, torej »keltskih« Karnov in »ilirskih« Japodov. S temi dejstvi nas seznanja Rajko Bratož, karje po svoje zanikanje ustaljene trditve, da so na območju Notranjske živeli izključno Japodi. S to trditvijo sta se strinjala L. Hauptmann in M. Urleb. Bogo Grafenauer pa zatrjuje, da so bili Japodi ilirsko-keltsko pleme (glej: Zgodovina slovenskega naroda, i. zvezek, str. 56).
99	S. Gabrovec, Naselitvena zgodovina Slovenije v halštatskem obdobju, str. 60.
keltski element popolnoma prevladal, da pa nekaterih krajev keltska invazija ni prizadela, zato je staro prebivalstvo živelo naprej brez nadvlade Keltov. Na to kažejo predvsem stara halštatska gradišča, katerih kontinuiteta v pozno latensko obdobje temelji na trdnih dokazih. Prav zato si je težko predstavljati, da bi bila halštatska gradišča, ki kažejo prav na koncu halštatskega obdobja intenzivno življenje, v srednjelatenskem opuščena. Zgodovina slovenskega ozemlja v tem času pozna posledice keltskih osvajanj. Ta so prizadela področje nekdanjih halštatskih skupin predvsem na Dolenjskem, Štajerskem in Koroškem, ne pa območje svetolucijske in notranjske skupine plemen.
Tej zahodni skupini pripada tudi latenskodobni Šmihel pod Nanosom, kar je dodatni dokaz, da sta notranjski in svetolucijski prostor v latenskem obdobju vključena v isti kulturni krog100. Ugotavlja se, da so biliJapodi še najmanj prizadeti od vpadov Keltov, zato je bil njihov vpliv tudi na Pivškem razmeroma majhen.
Poti in kolovozi v halštatskem in latenskem obdobju - osnova za rimske glavne in stranske ceste
Na podlagi arheoloških raziskovanj in pisnih virov iz antičnega obdobja se je ugotavljala cestna mreža v predrimski in rimski dobi. Jaro Šašelje na temelju različnih virov opozoril, da halštatske najdbe in upodobitve, predvsem na situlah, kažejo dvo- in štirikolesne vozove, s čimer se dokazuje obstoj kolovozov. Mnogo je dokazov o halštatskih in latenskih kolovozih, ki naj bi jih uporabljali tudi rimski vozniki in trgovci iz Akvileje. Halštatsko in latensko prometno mrežo bi bilo mogoče dokazati s povezavo glavnih rodovnih središč. Predantične kolovoze naj bi imele na razpolago prve rimske enote, preden je bilo zaradi novih potreb in ciljev odločeno začeti načrtovati nove cestne komunikacije.
V začetnem rimskem okupacijskem obdobju naj bi imele pomen tudi stare kraške kolovozne smeri: Trst—Divača z odcepi za: Trsat (Tarsatica), Stari trg pri Ložu in Postojna—Vrhnika (Nauportus). V tem primeru sta prišla v poštev dva prelaza, in sicer Postojnska vrata in Stare Ogence vJavornikih.
Arheološko-topografske karte dokazujejo, da je bila večina prazgodovinskih prometnih smeri prilagojena naravnim osnovam in poselitvenim središčem, zato so tudi v rimskih tranzitnih časih ohranile pomen, čeprav so jim izpeljavo spreminjali in skrajšali. Mogoče se je zmanjšala le njihova aktualnost, kar nakazuje ugotovljena zaporednost rimske cestne gradnje.101
100	S. Gabrovec, Naselitvena zgodovina Slovenije v halštatskem obdobju, str. 60—62.
101	Jaro Šašel, Topografsko-orientacijski leksikon krajevnih imen, ohranjenih v navedenih antičnih virih — K historiatu, v: Arheološka najdišča Slovenije, Izdala SAZU, Inštitut za arheologijo, Založila Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975, str. 96.
Trije zemljepisni pojmi: Alpe, Kras in poslednji izrastki panonske ravnice s pripadajočimi griči; trije prazgodovinski etnični pojmi: lliri,Veneti in Kelti; tri rimske province: lllyricum, kasnejša Panonia oziroma Dalmatia, Noricum in deseta pokrajina ltalije — Venetia et Histria,
zgovorno kažejo omenjena vplivna območja ter izrazito prehodno vlogo danes slovenskega ozemlja.
Peter Petru (Zgodovina Slovencev, 1979)
Obdobje Rimskega imperija
Uvodna pojasnila
Pivški svet, kije bil umeščen po porazih Histrov, Karnov inJapodov k 10. delu upravne enote rimske države (Regio X ali Venetia et Histria), je lahko stalno spremljal pohode rimskih enot v notranjost, vse do Panonske nižine. Poudariti je treba, da so od tod odhajale rimske legije proti severu in vzhodu, proti Panoniji in lliriku, nato pa so iz nasprotne strani sčasoma sledili vdori barbarskih ljudstev, predvsem proti ltaliji. Posledica tegaje bila postavitev začasne obrambne linije v drugi polovici 2. stoletja. Ko so proti koncu 3. in v začetku 4. stoletja začeli graditi tako imenovane Alpske zapore (Claustra Alpium luliarum), ki so rimsko cesarstvo ščitile pred vdorom različnih barbarskih ljudstev, je bil najmočnejši obrambni sistem postavljen na najobčutljivejšem prehodu na kraju Nanos/Razdrto - Okra. Kakor ugotavlja Rafko Valenčič, so »pri gradnji teh utrdb poleg naravnih ovir izkoristili tudi prejšnje gradnje, ki so ugotovljive na tem ozemlju, od halštatske prek keltske in zgodnje rimske dobe«.102
Rimska osvajanja na območju južnih kraških prehodov
Rimski poseg na vzhodno jadransko obalo leta 229 pomeni začetek rimskega prodiranja na vzhod, ki predstavlja, na kar je opozoril tudi Polibij, začetek nove dobe v rimski zunanji politiki. Ob vstopu na vzhodno jadransko obalo so Rimljani trčili na llire. Ker je bilo pivško območje za keltsko-ilirska plemena103 zelo pomembno, se postavlja
102	Valenčič, Rafko, Sveti Hieronim - mož s Krasa, str. 127.
103	Mehtilda Urleb je v svojem prispevku navedla, da so bili prvi prebivalci gradišč lliri. Gradišča naj bi nastala v starejši železni dobi, in sicer po 8. stoletju pr. n. št. Od mlajše železne dobe pa do prihoda Rimljanov naj bi na obravnavanem območju prevladovalo keltsko prebivalstvo (Karnov in Japodov) nad ilirskim. Glej: M. Urleb, Gradišča v Pivški kotlini, str. 70—71. Šele novejše študije zanikajo trditve, da je bilo prebivalstvo pred prihodom Rimljanov ilirskega ali pretežno ilirskega porekla. Na ilirsko-keltsko prebivalstvo pristaja tudi Zgodovina Slovencev (Cankarjeva založba, Ljubljana 1975, str. 48—51). Rajko Bratož je v svojem delu Rimska zgodovina 1 opozoril, da je tem posebnim etničnim raziskavam posvetila veliko pozornost tudi zgodovinska znanost na Slovenskem. Ugotovljeno je, da v zgodnji zgodovinski dobi niso na našem ozemlju prebivali lliri, temveč predvsem Kelti. K spoznanjem spada ugotovitev, da je tako imenovana »panilirska teorija« o razširjenosti llirov na celotnem območju Balkana in srednjega Podonavja zgrešena. Kot izvorno ilirsko moremo označiti le območje jugovzhodnega dela jadranske obale z zaledjem od južne Dalmacije prek Črne gore do vključno severne Albanije, medtem ko so druga območja zahodnega in osrednjega
vprašanje o njihovi organizaciji in obrambni usposobljenosti, predvsem v času, ko so se morala braniti pred prodirajočimi Rimljani. Rimske vojaške enote so prodirale tudi čez Pivško v notranjost današnjega slovenskega ozemlja severno in južno od kraških prehodov, saj so to zahtevali geografski in strateški pogoji na območju Južnih Alp in predalpskega hribovja. Seveda so morali Rimljani, še pred zavzetjem ozemlja severno od Postojnskih vrat, zatreti vsak odpor nerimskih plemen na območju Pivškega in širše.
Avtorica prispevka o gradiščih na Pivškem zatrjuje, da so območje »pivških« gradišč Rimljani zavzeli s precej prizadevanja. Ta so namreč strateško zapirala dohode v kotlino Pivke in smer zunaj nje. Ocenjeno je, da so bila sestavni del utrjenega obrambnega sistema Karnov, Histrov inJapodov, kije zapiral možnosti prodiranja rimskim vojaškim enotam vzhodno od Akvileje. Pivško104 naj bi dokončno zavzel šele Oktavijan, poznejši cesar Avgust. To mu je omogočilo, da je lahko prodrl do Like in si 35 pr. n. št. podvrgel celotno ljudstvo105 Japodov.
Ker so to le uvodna razmišljanja, je treba poudariti, da je bilo prodiranje Rimljanov na vzhod, čez kraške prelaze, precej zapleteno. Ne glede na težave so morali Rimljani v času Cezarja (100 pr. n.št. — 44 pr. n. št.) in Avgusta osvajati ozemlje, ki je bilo zanje strateško in geopolitično zelo106 pomembno. Rimske enote so morale osvojiti predvsem območje Krasa in Pivškega, ker so bila na tem območju nastanjena bojevita in vojaško usposobljena keltsko-ilirska ljudstva transalpinskih Karnov, Tavriskov in zelo bojevitih transalpinskih Japodov, ki so občasno vdirali proti jugozahodu Leta 52 so rimski obalni svet ogrozili transalpinski Japodi, ki so celo oplenili Trst in napadli Akvilejo.107
Tako Grafenauer kot Bratož opozarjata na pomen kraških prehodov, pa tudi na nevarnost, ki jo za Rimljane pomenijo Japodi na območju današnje zahodne Slovenije. Nesporno je, da so Rimljani v začetku 2. stoletja pr. n. št. zavzeli vso Padsko nižino do Alp in tako dosegli naravno mejo severne ltalije. Vendar nastanejo težave, saj so vzhodna vrata vanjo stalno odprta. Aktualna postanejo opozorila
Balkana poseljevala llirom sodobna in deloma tudi sorodna ljudstva, ki jih ne moremo prištevati k llirom v ožjem pomenu besede (poudaril K. N.). Glej: Rajko Bratož, Rimska zgodovina 1, str. 75—76. O ilirsko-kelltskem prebivalstvu govori tudi Bogo Grafenauer v Zgodovini slovenskega naroda, 1. zvezek (Založba Kmečka knjiga, Ljubljana 1954, str.
54).
104	Pivško je širše geografsko območje. Na to so opozarjali (Valvasor, Melik, Kravanja, Kraigher ... idr.).
105	Zgodovinska stroka mnogokrat navaja, da je bilo prebivalstvo pred prihodom Rimljanov formirano le do stopnje plemen ali plemenskih zvez, kar je vprašljivo. Tudi v našem zgodovinopisju so različna poimenovanja, tako da govori Bogo Grafenauer o plemenih, Ljudmil Hauptmann in Rajko Bratož pa o ljudstvih.
106	V zgodovinopisju se občasno pojavlja termin geopolitika, kar nakazuje, da si del zgodovinarjev prizadeva za globlji poseg v obravnavano snov. V delu Zgodovina Slovencev je ta pojem uporabil Peter Petru. Prepričan sem, da bi morali bolj previdno preučiti geografski determinizem države in politike, ki ga je pojasnjeval švedski profesor Rudolf Kjellen. Njegove ugotovitve o razmerjih med državo in ozemljem bi morali »očistiti« ideoloških vsebin in za tem ugotoviti vsebinskost pojmovnega sveta, ki ga je raziskoval. Enako velja tudi za generala Haushoferja, profesorja na munchenski univerzi, poglavitnega zagovornika geopolitike.
107	Rajko Bratož, Rimska zgodovina 1, Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana,
Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Študentska založba in Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 155—156.
langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona, ki je že v 8. stoletju označil zemljepisni položaj severne Italije z besedami: »Vso Italijo, ki se izteza proti jugu ali bolje jugovzhodu, obdajajo valovi Tirenskega ali Jadranskega morja, na zahodu in severu pa jo tako oklepajo vrhovi Alp, da razen po ozkih poteh in prek najvišjih gorskih vrhov ni mogoče vstopiti. Na vzhodni strani, kjer se stika s Panonijo, ima široko odprt in zelo raven vhod.« Ta odprta vrata so Rimljani že zgodaj občutili kot nevarnost, še zlasti odkar so jih prazgodovinski prebivalci, v tem časuJapodi, dobro utrdili na vsej črti od Šmihela pri Postojni do Zemona pri zgornji Reki na slovensko-hrvaški meji. Že Hanibal naj bi v času druge vojne med Rimom in Kartagino mislil, da bi se s tega prostora zlahka zadali Rimu težki udarci, pa tudi pozneje se je ta misel v zgodovini rimske države še nekajkrat pojavila.108 Zaradi navedenih razlogov so Rimljani leta 171 pr. n. št. opustošili japodsko ozemlje. Proti koncu 2. stoletja so se boji spet ponovili. Rimljani so nato premagali Tauriske (129 pr. n. št.) in Karne (115 pr. n. št.). Dvakrat so prodrli celo v notranjost zahodnega Balkanskega polotoka do Segestike (Sisak) in to mesto tudi zavzeli, vendar pa keltsko-ilirskih plemen v teh predelih niso mogli podjarmiti.109
Grški geograf Strabon, ki je živel in pisal v zadnjem stoletju pred našim štetjem, je sporočil, da so italski trgovci že pred osvojitvijo naših krajev hodili globoko v notranjost našega ozemlja in tako prinašali v Rim pomembna obvestila o poteh, ki vodijo prek njega. Tako piše tudi o naslednjem: »Okra (Hrušica) je najnižji del Alp, tam, kjer mejijo na Karne. Čez njo prevažajo blago na vozovih iz Akvileje v Nauportus (Vrhnika)...«110 Uspehi rimske vojske so bili razlog za gradnjo cest, ki bi povezovale Italijo z osvojenimi kraji na vzhodu. Zato pride že v prvi polovici 1. stoletja po n. št. do velikih sprememb. Z gradnjo ceste čez Hrušico je trgovina na dolge razdalje obšla Postojnsko kotlino, kar se je takoj pokazalo z opustitvijo številnih manjših postojank, ki so bile verjetno bolj ali manj vezane na tranzitni promet.111
Čas praetenture ltaliae et Alpium
Rimljani so v 2. stoletju našega štetja vse bolj čutili pritiske, predvsem germanskih plemen. Ko se je leta 166 združil del germanskih plemen pod vodstvom Markomanov, so ti v naslednjem letu zrušili rimske utrdbe ob Donavi in prišli v Italijo do Akvileje. Šele v dolgoletni vojni so Rimljani znova osvobodili svoje pokrajine in obnovili obmejne obdonavske utrdbe. Po teh spopadih so Rimljani namestili vojsko
108	Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, Od naselitve do uveljavljanjafrankovskegajevdalnega reda, Založba Kmečka knjiga, Ljubljana 1954, str.
56.
109	Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, str. 56.
110	Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, str. 56.
111	Jana Horvat nas seznanja, da so bile opuščene postojanke na območju današnje Spodnje in Zgornje Pivke. Postojanke so bile okoli Razdrtega (1, 2), Dolgi grič nad Stranami (7) in Predjama (9). Opustitev starih naselbin, kot so Stari grad nad Hruševjem (11), Ambroževo gradišče (20) in Šilentabor (26), pa se ne more povezati s spremenjenimi prometnimi potmi. Verjetno gre za premike v poselitvi znotraj manjšega območja, z višine v nižino. Na nekaterih višinskih točkah se je poselitev ohranila v vsej rimski dobi: Kerin (24), Gradišče na Čepni (28), Gradišče nad Knežakom (29) in Gradišče nad Gornjo Košano (38). Utrjena naselbinaJavor pri Dolnjem Zemonu (46). Imena postojank so dovolj nedvoumna, da nas poučijo o spremenjenem načinu življenja in prehodnosti Pivškega in zgornjega toka Reke v različnih obdobjih rimske države. Glej: Jana Horvat, Poselitev na Pivškem in ob zgornjem toku Reke, str. 243—244.
tudi v notranjosti današnje zahodne Slovenije, z novimi utrdbami pa so želeli zapreti vstop v Italijo prek zgornjega Posavja. Zato je nastal legijski tabor na Ločici v Savinjski dolini pod Trojanami in tako imenovana obramba Italije in Alp na Hrušici (praetentura ltaliae et Alpium)112.
Bratož tej rimski vojaški ustanovi daje še večji pomen, saj pravi, da je bila na strateško najbolj občutljivem območju ilirsko-italskih vrat113 organizirana neke vrste vojna krajina z imenom praetentura ltaliae et Alpium, ki naj bi na ozemlju med južnim Norikom in Furlanijo ščitila ltalijo pred morebitnim ponovnim vdorom. Vstop na to območje je varovala legija ll ltalica s taborom v Ločici v Savinjski dolini. Ko je zaradi premika bojišča na donavsko mejo vojna nevarnost prenehala, je bila po letu 171 odpravljena začasna obrambna aktivnost. Sedež Praetenture ltaliae et Alpium je bil na Hrušici, kar je bilo smiselno in utemeljeno na podlagi strateške odločitve, ki je upoštevala zaščito ozemelj od kraških prehodov proti zahodu. Hrušica, Javorniki in Snežnik s predgorjem so v času Praetenture le pasivno varovali območje, ki je bilo najbolj izpostavljen vojaško-strateški in politični interes rimske države. Prav to dejstvo je danes še premalo prisotno v naših razmišljanjih in sklepnih ugotovitvah.
V tem obrambnem kombiniranju je bila oblikovana prva taktična faza, začasno zasnovana izredna komanda, katere središče je bilo prav v predalpskem območju Hrušice. Namen Praetenture je bil z vojaško utrjeno krajino preprečiti nenadne vpade v severno ltalijo s severovzhoda. Rimska poveljstva so začela snovati idejo o stalnem varnostnem pasu na najbolj kočljivem mejnem področju antične ltalije. lz začasne Praetenture naj bi nastala samostojna vojaška cona z osrednjo trdnjavo Ad Pirum.114 Posledice vpadov germanskih ljudstev se niso končale le s postavitvijo Praetenture kot obrambnega območja, saj so se podobne nevarnosti pojavljale tudi pozneje. V kriznem obdobju druge polovice 3. stol. n. št. se ponovno gradijo višinska utrjena naselja na območju jugovzhodnih Alp. Hkrati se začne utrjevanje mejnega prostora med ltalijo in Panonijo. V sedemdesetih letih 3. st. sta bili postavljeni trdnjavi v Ajdovščini in Hrušici kot osrednji točki sistema italskih zapor, imenovanih Claustra Alpium luliarum.115
Obdobje Claustra Alpiu luliarium
Peter Petru, poznavalec antičnih zapor, ugotavlja, da je bila z zaporami povezana trdnjava Castra (Ajdovščina), ki je bila zgrajena v 4. stoletju. V njej naj bi bila preskrbovalno središče in občasni operativni sedež obrambnih enot. Zasnova skoraj vseh zapor je bila v vojaško-taktičnem pogledu smiselna in učinkovita. Z usločenim obzidjem naj bi Rimljani želeli ustvariti vtis, da je obzidje okoli kraških prelazov sklenjeno v učinkovit sistem, ki je težko obvladljiv. Namen zapore je bil v tem, da se prepreči nasprotnikov prodor, da se opazuje premike njegovih čet in slabi udarnost enot. Vse to zato, da bi jih ob
112	Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, str. 56.
113	llirsko-italska vrata so verjetno drugo ime za prehode na Hrušici in v Razdrtem (Okra).
114	Jaro Šašel, Ad Pirum, 159. zvezek, Založba Obzorja Maribor, Ljubljana 1998, str. 9.
115	Jana Horvat, Poselitev na Pivškem in ob zgornjem toku, str. 244.
prehodih v Vipavsko dolino pričakali z glavnino svoje vojske in jih v protiudaru pognali v zakotne doline in kraške globeli ter tu dosegli premoč nad nasprotnikom. Zapore naj bi bile dograjene v celotnem obsegu v drugi polovici 4. stoletja, čeprav segajo njeni zametki že v zgodnejše obdobje. Posamezne trdnjave, tako Nauportus, Ad Pirum in Castra so konstantinske, zapore pa iz leta 388, ko je Andragathius, Maksimov poveljnik, zgradil vrsto utrdb, ki so zaprle ceste v Italijo. Zaporno zidovje na kraških in alpskih prehodih je obstajalo v začetku 5. stoletja, ko sta dva vzporedna zidova, upodobljena prek gora, v takrat nastalem priročniku Notitia dignitatum.116
Jana Horvat zatrjuje, da je bilo zaporno zidovje dokončno zgrajeno v Valentinijanovem času.117 V drugi polovici 3. in 4. stoletja so ponovno zasedeni stari višinski in obcestni kraji na Pivškem. Oživitev in razmeroma velika gostota višinskih vojaških utrjenih naselbin kaže na močan vojaški nadzor ozemlja v ozadju poznoantičnih zapor. Razmere so zahtevale, da se je prebivalstvo moralo premakniti na višinske točke, saj si je le tako zavarovalo svoj obstoj na strateško prehodnem ozemlju. Poznorimska najdišča na Razdrtem dokazujejo obnovljen promet čez Postojnsko kotlino, še posebej po propadu trdnjave na Hrušici leta 401.118
Posledica poslabšanih varnostnih razmer je bila gradnja obzidij na območju od Kvarnerskega zaliva do zahodne Koroške. Najbolj raziskan primer je gradnja obzidja v strateško in prometno pomembni naselbini Castri, antičnem predhodniku današnje Ajdovščine. Postojanka, ki je ležala ob najbolj prometni povezavi med severno Italijo in Ilirikom, je v času prehodov različnih armadnih skupin v eni ali drugi smeri imela velik strateški pomen. V tem času so na strateško pomembnih krajih (Hrušica in Velike Malence) vzdrževali stalne vojaške posadke.119
Celotna izpeljava taktično-strateških in geografskih vidikov obrambe na liniji Claustra Alpium luliarum je bila enkratna. Temu naj bi se prilagajali tudi postopki v taktiki. Izhodišče taktične zamisli naj bi temeljilo na obkoljevalnem manevru, ki naj bi odrezal nasprotnika od preskrbe in onemogočil povezave njegovih enot. Tako razdrobljenega in negotovega nasprotnika bi na območju Hrušice in Javornikov uničevali z zasedami, bočnimi napadi in prislanjanjem v bližino obzidja, kjer bi prišli na doseg metalnih orožij. Bojni razpored je bil s svojo širino in globino prikrojen na defenzivni taktiki. Tako zasnovana obramba pa ne bi mogla skladno delovati brez dobrega
116	Peter Petru, Kasnoantične zapore, v: Arheološka najdišča Slovenije, Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za arheologijo, Založila Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975, str 105.
117	Verjetno je mišljen cesar Valentinijan 1., ki je bil po rodu iz 1lirika. Poznan je po svojih bojih s Franki in Alemani. Bojeval se je tudi na donavskem bojišču s Kvadi in Sarmati. Zgradil je obrambni sistem na Renu, mogoče pa je poskrbel tudi za zapore na kraških planotah. Valentinijan je umrl leta 375. Nasledil ga je sin Valentinijan 11. (375—392). Glej: Petar Lisičar, Grci in Rimljani, Školska knjiga, Zagreb 1971, str. 499.
118	Zapore na območju Hrušice so omogočale Rimljanom precej dobro nadzorovan promet. Ko pa se razmere spremenijo, je bilo treba zavarovati širše območje Pivškega, saj je bilo le tako mogoče nadzorovati promet in ljudi od Kvarnerskega zaliva, Loža in Ljubljane. Jana Horvat nas je v tem delu svojega prispevka seznanila z objektivnimi okoliščinami, ki so določale drugačen način življenja in potovanja (glej: navedeno delo, str. 244).
119	Jaro Šašel, Ad Pirum — rimska štabna baza na Hrušici, Zbirka vodnikov Kulturni
in naravni spomeniki Slovenije, 159. zvezek, Založba obzorja Maribor, tiskano v Ljubljani
1988, str. 3.
medsebojnega obveščanja. Izbor lege trdnjav in opazovališč to potrjuje, saj te ležijo na vzpetinah s širokim razgledom.120 V našem zgodovinopisju so alpske zapore dobro obravnavane tudi po zaslugi P. Petruja, ki je dejal, da se je zahodna Slovenija spremenila v poznorimsko vojno krajino. V nadaljevanju pravi, da so bile naše pokrajine geopolitična stalnica najširšega pomena v evropski zgoodovini prav na prehodu v srednji vek.121
Rimske cestne povezave na območju Pivškega kot gravitacijskega območja v predel zahodne Slovenije
Rimska država se je takoj po osvojitvi današnjih predelov zahodne Slovenije zavedala, da je pogoj za obvladovanje krajev južno od kraških prelazov gradnja učinkovite mreže cestnih komunikacij, od katerih mora biti strateškega pomena tista, ki bo povezovala Akvilejo z Emono. Vse ceste, tako itinerarske (glavne) kot vicinalne (stranske), morajo biti pod nadzorom rimske vojske, kar se je jasno pokazalo na Hrušici (Ad Pirum), kjer se je trasa najpomembnejše ceste varovala s trdnjavskim sistemom.
Cesta čez Hrušico naj bi bila zgrajena v času vlade Avgusta, da bi skrajšali staro, vendar zelo dolgo in vijugasto traso od Akvileje čez Trst in Postojno do Ljubljane. Potovanje naj bi se skrajšalo za dva dni, kar je bilo za rimsko vojsko zelo pomembno. Začetek načrtne varnostne zidave ob cesti čez Hrušico sega v čas organiziranega upora proti rimski okupaciji leta 6 n. št. Središče upora je bilo v Bosni in zaledju Dalmacije. Takrat naj bi nastal strateški načrt za vdor v Italijo, in sicer čez prelaze med Vrhniko in Trstom. Rimski senat in vojaško poveljstvo naj bi to ocenila kot precejšnjo nevarnost, zato je bila objavljena splošna mobilizacija. Ena izmed posledic bojevanja z upornimi ljudstvi je bila zidava prvih trdnjav na predalpskem območju, ki naj bi zagotovile hitro komuniciranje in varno povezavo med vojaškimi posadkami na obeh straneh prehoda na Hrušici. Na zahodnem vznožju Trnovskega gozda so zaradi teh razmer zgradili Castra ad fluvium Frigidum (Ajdovščina), trdnjavo pri Mrzli reki (Hubjju)122. Pomen rimske prometne mreže na območju zahodne Slovenije je opisal tudi F. Truhlar, saj je skrbno raziskoval itinerarne in vicinalne komunikacije. Cesta, ki je bila itinerarna in strateška os od Akvileje do vzhodnih predelov Slovenije, je potekala v smeri: Ajdovščina—Šturje—Col—Orešje—Podkraj—Hrušica—Lanišče— Kalce—Gorenji Logatec—Dolenji Logatec—Vrhnika—Drenov grič—Log pri Brezovici—Brezovica—Ljubljana. Truhlar paje preučil tudi cestno omrežje na Krasu in Notranjskem. Za lažje razumevanje je treba opozoriti, da je bila v času njegovih raziskav Notranjska praviloma na vzhodni strani Javornikov in Snežnika, Kras pa na zahodni strani te naravne ovire. To se kaže v razlagah o cestnem omrežju, ki naj bi bilo na Krasu in Notranjskem.
120	Peter Petru, Arheološka obdobja, v: Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 84.
121	Peter Petru, Arheološka obdobja, str. 85.
122	Jaro Šašel, Ad Pirum rimska štabna baza na Hrušici, Zbirka vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 159. zvezek, Založba obzorja Maribor, tiskano v Ljubljani 1988.
Območje Krasa
/100/ Razmeroma močna naseljenost Krasa v prazgodovini se kaže v starih komunikacijah na tem območju. Mnoge rimske postojanke na cestah dokazujejo njihovo uporabo tudi v antičnem obdobju. Pomembno križišče je bilo na območju Divače—Škocjana,123 saj je omogočalo pretok blaga in ljudi od Brkinov do Pivškega. Iz divaškega vozlišča naj bi izhajale te smeri: 1. cesta Razdrto—Senožeče—Divača— Lokev—Trst kot odsek prometne poti Ljubljana—Postojna—Jadransko morje; 2. Sežana—Povir—Divača; 3. Divača—Škocjan—Rodik— Materija; 4. Divača—Dolnje Ležeče—Vreme—Košana—Pivka (Št. Peter na Krasu) in 5. Divača—Kozina—Črni Kal. Iz Postojne je bila speljana že prazgodovinska pot prav ob vrsti gradišč. Njena trasa je šla po dolini Pivke čez Knežak, nato pa v dolino Reke. Cesta južno od Postojne je vodila mimo Matenje vasi—Prestranka—Slavine— Selc—Gradca—Pivke—Radohove vasi—Parij—Šilentabora—Zagorja— Knežaka—Šembjj—Trnovega—Ilirske Bistrice do Zemona in dalje čez Jelšane, kjer se je nato priključila rimski liniji Akvileja—Materija— Trsat. Na to cesto naj bi se navezala stranska čez Prem—Pregayje— Obrov—Golac—Vodice—Buzet—Novi grad. Te trase naj bi vzdrževale promet čez Postojnska vrata in osrednji Kras zJadranskim morjem.124
Notranjsko območje
/100/ Najvažnejši prometni križišči sta bili v cerkniškem bazenu in Loški dolini. Čez to območje je potekala že prazgodovinska pot, ki naj bi šla iz Ljubljane in je bila namenjena trgovanju z jadranskimi pristanišči. Trasaje potekala /101/ v smeri: Ljubljana—Lož—Stari trg pri Ložu—Dane—Stare Ogence (997 m)—juršče—Palčje—Parje—Velika Pristava—Ravne—Stara Sušica—Košana—Buje—Vreme—Vremski Britof—Naklo (Škocjan, Matavun)—Lokev—Bazovica in Trst.125
Obdobje visokega in poznega srednjega veka in vstop v novi vek -čas novih poti in vpadov Turkov na Pivško
Ob pomoči Braudelove sintagme »dolgega časa« se bomo zaradi omejenega prostora ognili pregledu kronoloških dogajanj od zgodnjega srednjega veka do nastopa visokega srednjega veka. Stalno dokazovanje strateškega pomena in geopolitične moči Pivškega bi
123	Osrednja trasa Krasaje bila stara cesta, kije posredovala zvezo Italije z Ilirikom, in sicer v smeri Kozine—Materije—Markovščine—Gradišča pri Materiji—Obrova—Hrušice— Podgrada—Račic—Staroda (Šapjane—Klana—Tarsatica—Senia). Po drugi različici naj bi ta cesta šla mimo starih naselij komensko-tomajskega Krasa: Gorjansko—Volčji grad—Tomaj (Kreplje)—Sežana—Lokve—Materija. Glej: F. Truhlar, Stara pota ter poskus rekonstrukcije nekdanje prometne mreže, v: Arheološka najdišča Slovenije, Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za arheologijo, Založila Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975, str. 100.
124	F. Truhlar, Stara pota ter poskus rekonstrukcije nekdanje prometne mreže, str. 100.
125	F. Truhlar, Stara pota ter poskus rekonstrukcije nekdanje prometne mreže, str.
100—101.
nam jemalo prostor za pomembnejša dogajanja od prvih stoletij drugega tisočletja dalje. Ta del prispevka bo namenjen predvsem času, ko so nam vladali akvilejski patriarhi, goriški grofje, Benečani in Habsburžani. Še posebej dinamično je bilo obdobje na Pivškem pred prihodom Habsburžanov. Do tega »trenutka« bi se lahko razpravljalo o istrskem času in prostoru, kar se je pokazalo v posebni tektoniki dogajanj: priključevanja Pivškega h Kranjski. S tem v zvezi je zanimiva že dedna pogodba med Goriškimi in Habsburžani, saj so slednji leta 1366 pridobili Reko z okolico in dvoje pokrajin ob Pivki ter dolenji Kras z Devinom.126
Ker pa sem želel v prispevku le opozarjati na pomembna dogajanja na Pivškem, se bo to pokazalo tudi pri obravnavi izbrane srednjeveške tematike, ki vstopa v novoveška obdobja. V tem prispevku bodo obravnavana le nekatera poglavja iz obsežne zgodovine pivškega sveta in območij, ki so bila z njim tako ali drugače povezana, da se dokažeta neprekinjen strateški pomen in geopolitična težnja v »času dolgega trajanja«. To je tudi razlog, da bo obdobje poznega in visokega srednjega veka prikazano le v tistih tematskih sklopih, ki govorijo v prid željam po gospodovanju nad kraškimi prehodi južno od Postojnskih vrat. Prav zato bodo najprej predstavljeni fevdalne družine in cerkveni mogotci, katerih interesi so se združevali v Pivški kotlini, predvsem zato, da bi lažje obvladovali Kranjsko. V nadaljevanju bo podan opis nekaterihjfevdalnih dinastij, ki so imele močan vpliv na prometne povezave na Pivškem. V sklepnem delu bo podrobneje opisano cestno omrežje na Notranjskem in še posebej tisto na Pivškem. Vsi ti sestavni deli bodo potrjevali izhodiščno misel, da so bila prizadevanja mnogih fevdalnih dinastij usmerjena v strateško dominantne kraje, ki so omogočali nadzor nad vojaškimi posegi in trgovskim tranzitom. V ločenem delu bosta predstavljena nastajanje Notranjske ter pomen pivškega sveta v času turških osvajanj, saj je prav njegova prehodnost omogočala Turkom nagle prodore, nasprotni strani pa obrambo na mnogih točkah, ki so jih poseljevali že Rimljani in ljudstva pred njimi.
Fevdalni gospodje in svet na širšem območju Pivškega - primer uporabe geografskega strateškega položaja
Številni fevdalni gospodje so si že pred prihodom Habsburžanov prizadevali, da bi posedovali območja južno od kraških prehodov. Z obvladovanjem tega ozemlja se jim je zagotavljala priložnost, da si lahko prilastijo še več sveta severno in vzhodno od Postojne, pa tudi na območju Vipavske doline. Pri mnogih dinastih se prav zato omenjata Postojna in Vipava kot pomembni ozemeljski pridobitvi v povezavi s strateško poudarjenim ozemljem (Andeški, oglejski patriarhi, Spanheimi). Želja po posedovanju Pivškega oziroma Pivške kotline je bila prisotna tudi v času, ko si habsburška dinastija pribori nemoteno gospodovanje nad tem delom ozemlja, o čemer bomo še govorili.
126 Janez Menart, Srednjeveške pridige in balade, Cankarjeva založba, Ljubljana 1990, str. 171.
Andeški
Andrej Komac že v prvem delu svoje študije pravi, da so Andeški ob prihodu na jugovzhod cesarstva pridobili dva večja sklopa posesti, ki sta bila na kraškem robu, oziroma, upoštevajoč srednjeveško upravno geografijo, v mejnem ozemlju med Kranjsko, Istro in Furlanijo. Verjetno je šlo za razmeroma strnjeni posesti s središčem v Vipavi in Postojni, ki sta že ob koncu 13. stoletja predstavljali zaključeni upravno-geografski enoti, saj se v oglejskih listinah iz leta 1300 opredeljujeta z besedo contrata. Predvsem postojnska posest je morda v času andeških začetkov obsegala veliko večji teritorij, saj se je iz postojnskega šele v 14. stoletju izločilo gospostvoJama.127 Andeški kot cesarjevi zavezniki so predstavljali najmogočnejše teritorialne gospode na območju današnje Slovenije, saj so obvladovali Vipavo, Postojno, Kamnik in Slovenj Gradec, torej gospostva, ki so predstavljala strateške točke na evropski prometni žili do Ogrske. Zelo verjetno je, da jim je cesar nameraval s podelitvijo naslovov okrepiti položaj svojih zaveznikov ter tako ponovno utrditi svoj vpliv na ozemlju med Ogrsko, Alpami in Jadranom.128
Pridobivanje posesti in oblasti Andeškihje bilo usmerjeno v prostor, za katerega je bilo zainteresirano tudi nemško cesarstvo. V tem primeru je pomembno, da so se cesarji in andeški zavedali pomena krajev, ki so bili zažejeno območje tudi za naslednje dinaste. Postopoma sta se izoblikovala andeška mejna grofija v Istri in andeško teritorialno gospostvo na Kranjskem. Na kraških mejah in v notranjosti Kranjske je tako zrasel velik andeški teritorij, kije moral ob navezavi na naslov mejnih grofov Istre imeti položaj »gospostva mejnih grofov«.29
Babenberžani
Andeškim so sledili Babenberžani, saj je s poroko Henrikove130 nečakinje Agnes večinski delež njenih posesti na Kranjskem pripadel vojvodi Frideriku Babenberškemu. Tedaj je, v primerjavi z andeškim obdobjem, prišlo do sprememb v teritorialno-politični organizaciji. Agnezina dota je prinesla avstrijskemu vojvodi teritorija Andeških in Višnjegorskih večino današnje Gorenjske in dobršen del Dolenjske, tako da je Babenberžan postal najmogočnejši teritorialni gospod v širši regiji. Pridobitev obsežnega kranjskega ozemlja, ki je bilo prometno-strateško zelo pomembno, je verjetno odločilno spodbudilo Friderikove ambicije.131
Oglejski patriarhi
Bertold kot oglejski patriarh ni pozabil, da je bil pravno-formalno še vedno kranjski mejni grof. Morda se je marca 1246, torej tik pred izbruhom konfliktov po smrti zadnjega Babenberžana, imenoval za mejnega grofa Istre in Kranjske, čeprav ni nikoli patriarh združil na Kranjskem in v širši regiji v svojih rokak toliko ozemlja. V štiridesetih letih je nadzoroval vse dostope iz Kranjske v Primorje,
127	Andrej Komac: Od mejne grofije do dežele, str. 53.
128	Andrej Komac: Od mejne grofije do dežele, str. 62.
129	Andrej Komac: Od mejne grofije do dežele, str. 75.
130	Mišljen je Henrik IV. Andeški.
131	Andrej Komac: Od mejne grofije do dežele, str. 99.
po bratu Henriku pa je podedoval še vsaj večji del gospostva Vipava in Postojna.132
Spanheimski
Ulrik Spanheimski si je očitno sistematično prizadeval prisvojiti patriarhove pravice in ga izriniti z njegovih kranjskih posesti. To velja še posebej za tiste kraje, kjer je prepoznal poseben interes. Iz širše perspektive sejasno pokaže še celovitejša smer spanheimske politike v celotnem desetletju. Prav v pogodbi s patriarhom iz leta 1261 so razvidne tudi ozemeljske težnje nad gospostvi Vipava in Postojna, katerima se je morala njegova žena Agnes Andeška tedaj formalno odpovedati.133 Vsi dinasti, ki so gospodovali na območju gospostva Postojna, so lahko prehajali na drugo stran Javornikov in Hrušice. Njihova prizadevanja so se kazala tudi v tem, da so mnogi postali mejni grofje Kranjske ali vsaj gospodje nad teritorialnim gospostvom v tej pokrajini. Tako so si omogočili, da so razpolagali z območjem, ki je bilo priznano kot strateško pomembno tako za osrednje oblasti v nemškem cesarstvu kot v posamezni dinastiji. Slovensko ozemlje je imelo pomembno vlogo znotraj nemškega cesarstva, saj je varovalo jugovzhodno mejo države in ustvarjalo prometno povezavo med južnonemškimi deželami in Italijo ter Ogrsko. Prav to ugotavlja Marko Kosi, ko poudarja pomen Velike Karantanije,134 saj je njena razpostranjenost kazala poudarjene značilnosti prometno-geografskega položaja naših dežel na širšem območju Vzhodnih Alp, ki so vedno imele močan vpliv na zgodovinski razvoj dela srednje Evrope.
Prometni dejavniki v dinastični
Andeški, Babenberžani, Spanheimi in oglejski patriarhi so bili predstavljeni kot dinasti, ki so izvajali svojo oblast južno od kraških prehodov, torej tudi Pivškega. V tem delu prispevka bo pojasnjen njihov pomen tudi v prometni politiki na istem območju. Prav politika v prometni sferi je dokazovala širino dinastičnih in državnih različnih interesov, zaradi česar je bilo Pivško tudi v obdobju srednjega veka in pozneje izpostavljeno nasprotujočim interesom tako znotraj nemškega cesarstva kot v dednih avstrijskih deželah. Pred utrditvijo oblasti habsburške dinastije se opažajo hotenja po obvladovanju prometne politike na območju južno od Hrušice in zahodno odJavornikov, vendarje bilo to le začasno.
Šele vedno bolj uspešni Goriški dokažejo tudi na področju prometa, da zmorejo več kot oglejski patriarhi (izjema: Bertold Andeški) in dinasti pred njimi. Bertold Andeški (1218—1251) je bil kot oglejski patriarh eden najpomembnejših političnih dejavnikov v naših deželah in je s spretno politiko in lastno dediščino okrepil oglejski
132	Andrej Komac: Od mejne grofije do dežele, str. 151.
133	Andrej Komac: Od mejne grofije do dežele, str. 169—170.
134	Velika Karantanija je obsegala vojvodino Koroško ter vse grofije in marke, ki so jo obkrožale od Zgornje Aniže in Mure prek današnjega slovenskega ozemlja, Istre, Furlanije do Verone. Glej: Miha Kosi, Potujoči srednji vek, Cesta, popotnik in promet na Slovenskem, Založba ZRC, Ljubljana 1998, str. 27—28.
položaj. Oglej je v njegovem času nadzoroval vse prometne kraške prehode med Furlanijo, Istro in Kranjsko v smeri proti Vipavi, Postojni, Cerknici, Ložu. /str. 40/
V drugi polovici 13. stoletja je na vzhodnoalpskem območju nastopilo obdobje, ko so po vrsti izumrle rodbine, ki so usmerjale politični in gospodarski razvoj slovenskih dežel: Babenberžani (1246), Andeški (1251) in Spanheimi (1269 oz. 1279). S smrtjo cesarja Friderika II. leta 1250 pa se je v cesarstvu začela doba medvladja, nasilja in brezpravnosti. Po kratki in epizodni vladi Otokarja II. Premysla so iz boja za Vzhodne Alpe leta 1278 zmagovito izšli Habsburžani,135 Goriški in Devinski.
Goriški
Najostrejši tekmeci Ogleja na zahodu slovenskega ozemlja so bili grofje Goriški. Do konfliktov je prihajalo tudi pri trgovsko-prometnih interesih, zlasti glede prometnic. Tako so Goriški s smotrnim zaokroževanjem posesti od Kanala prek Gorice in Krasa do kvarnerskega zaledja pridobili nekaj pomembnih prometnih točk, kjer se kmalu pojavijo mitnice, med drugim tudi v Planini pri Postojni. Ta uspeh je bil del načrtne politike Goriških, ki jim je v tesni povezavi s Tirolskimi in po poznejšem dedovanju njihovega dominija (1253) uspelo dobiti nadzor nad vsemi dostopi v Italijo na območju od Tirolske prek zgornje Koroške, Posočja, Krasa do Istre in Kvarnega. To je tirolski veji dinastije sicer uspelo šele po nastopu Habsburžanov, ki so poleg vojvodske časti na Koroškem (1286) že leta 1279 dobili v zastavo deželno gospostvo na Kranjskem z obsežnimi posestmi iz nekdanje andeško-višnjegorsko-spanheimske dediščine. Goriška veja je medtem začela voditi lastno in od svojih vojvodskih bratrancev neodvisno politiko. Vso prvo polovico 14. stoletja se je zagrizeno borila za pridobitev oglejskih gospostev Tolmina, Vipave, Postojne in Loža na prehodih proti Kranjski, kar je bilo vsekakor precej povezano s prometno vrednostjo teh točk. V tem primeru je dokazano, da so prehodi na kraškem območju določali politiko dinastov, saj so jim ti pomenili neizogibno potrebo po izvajanju oblasti celo nad Kranjsko.'36
Devinski
Hkrati z Goriškimi so se z nekoliko manj blišča, a nič manj učinkovito na račun svojega fevdnega gospoda Ogleja vzpenjali Devinski. Njihova gospostva so ležala na pomembnih poteh v Primorje in so zato poskušali v duhu časa od tega kar največ iztržiti. S Senožečami in tamkajšnjo mitnico so Devinski nadzorovali glavno cesto iz notranjosti v Trst ali beneška istrska mesta.137
Prometno-trgovska politika Habsburžanov in grofov Celjskih
Ko so Habsburžani leta 1335 prevzeli Kranjsko in Koroško v neposredno upravljanje, so se vztrajno borili proti oglejskemu patriarhu za utrditev izhodov iz Alp v Furlansko ravnino, še posebej po izumrtju Goriško-Tirolskih 1363. V sklopu te politike sta Kranjska in Primorje postala interesno območje habsburškega prodiranja proti morju. Opazno pa je bilo, da je slovensko ozemlje v zgodnji habsburški dobi dobilo v prometni politiki drugoten pomen. Celjski kot zvesti pristaši vojvode Rudolfa IV. so za vojaško službo in posojanje denarja dobili v zastavo številna pomembna deželnoknežja gospostva z mesti in mitnicami, med drugimi tudi gospostvo Postojna (1371) in Zgornja Vipava (1344—1357). V povezavi s temi dejstvi je v opombi (št. 75) k tekstu Kosi poudaril, da so Celjski s postojnskim gospostvom in mitnicama v Landolu ter Postojni nadzorovali strateško pomembna Postojnska vrata, skozi katera se je stekala večina prometa čez slovensko ozemlje. Z vipavskim gospostvom pa so nadzorovali cesto iz Škofje Loke čez Črni vrh, po pridobitvi Loža 1418 pa še tretji prehod čez Javornike na Pivko. Grof Herman II., ki je v začetku 15. stoletja gospodoval nad kraškimi prelazi proti zahodu, je v času Sigismundove vojne proti Benetkam 1419 lahko izvajal gospodarsko blokado beneških mest v Primožu.'38
Celjski tako postanejo gospodarji širokega pasu na obeh straneh državne meje od Mure do Jadrana, koroške posesti pa so jim omogočile tudi dohodke od transalpskega prometa med Italijo in Nemčijo. Ko se je v zadnjem obdobju rodbine zlasti pogled Ulrika II. že usmerjal v visoko evropsko politiko na Ogrskem, Češkem in v Avstriji, so se Celjani številnim prometnim točkam odpovedali in jih vrnili deželnim knezom Habsburžanom. V opombi (št. 80) Kosi navaja, da so Celjski do leta 1430 in 1431 vrnili Habsburžanom kar 14 gospostev, najverjetneje zato, da so se ti odpovedali fevdnemu gospostvu nad njimi, kar je bil pogoj za dvig Celjskih med državne kneze. Celjska kronika je zabeležila, da sta bili južno od kraških prehodov vrnjeni habsburški dinastiji Postojna in Vipava.139
Vplivi Trsta na območju severne Istre in Pivškega
Trst tudi v 15. stoletju ni dobil močnejše podpore Habsburžanov, saj so bili ti zapleteni v dinastične spore s celjskimi grofi. Posledica tega je bila, da so Tržačani poskušali sami dobiti nadzor nad trgovskimi potmi s pridobitvijo pomembnih prometnih točk, zato so leta 1427 odkupili od goriških grofov gospostvo Novi grad (Podgrad) z večjim delom Brkinov. Tako so si zagotovili nadzor prehodov iz Čičarije v Istro. Leta 1433 so dobili Postojno in čez tri leta jim Habsburžani vrnejo pomembni mitnici Mokovo pri Zabrežcu in Klanec pri Kozini.140
135	Miha Kosi, Potujoči srednji vek, str. 40.
136	Miha Kosi, Potujoči srednji vek, str. 41.
137	Notranjost je v tem primeru pomenila Pivško in Kras ter Kranjsko čez kraške prelaze. Več o Devinskih: Miha Kosi, Potujoči srednji vek, str. 43.
138	Miha Kosi, Potujoči srednji vek, str. 45—47.
139	Miha Kosi, Potujoči srednji vek, str. 47—49.
140	Miha Kosi, Potujoči srednji vek, str. 56.
Vozni promet na Pivškem
Odsek med Ljubljano in Vrhniko se leta 1462 omenja kot »javna cesta, po kateri se jezdi, vozi in hodi«. Vse kaže, da je bil mogoč tudi prevoz čez Postojnska vrata, o čemer pričajo obveznosti podložnikov iz vasi na Pivki, ki so kot tlako morali opravljati vožnje v Cerknico. V povezavi s tem podtekstom se v opombi omenja urbar postojnskega gospostva iz leta 1498, v katerem je navedeno, da je bila v vaseh na Pivki obveznost podložnikov ta, da so vozili desetino iz Cerknice v postojnski grad. To pomeni, da so kmetje opravljali vozno tlako na cesti, ki je vodila skozi Postojnska vrata.141
Način delovanja srednjeveškega prometnega omrežja
V 12. stoletju se je začelo ponovno uveljavljanje vladarjevih pravic, s čimer je javni značaj cest in mostov vsaj teoretično spet stopil v ospredje. Pri cestah so bile to najbolj prometne in strateško pomembne javne ceste, na katerih je kraljeva pristojnost zagotavljala svobodo gibanja in nedotakljivost potujočih ter se je zato tu koncentriral promet. Hkrati je bila prepovedana uporaba drugih cest, ki bi omogočale izogibanje plačevanju zakonitih mitnin. Kot posledica tranzita na cestah so bile mitninske postaje, ki so postale donosen vir dohodkov. Odločilnega pomena za promet in cestno omrežje v cesarstvu so bila določila cesarja Friderika II, v deželnem miru, objavljenem avgusta 1235, ki je v poznem srednjem veku dobil značaj ustavnega dokumenta cesarstva. Ta je urejal razmere na področju prometa in trgovine v interesu cesarstva, dežel in trgovinskih poslov:
•	vse protizakonito ustanovljene ali na neobičajnih mestih postavljene mitnice se morajo ukiniti;
•	kdor pobira pristojbine, mora skrbeti za vzdrževanje cest na svojem teritoriju ter uporabnikom zagotoviti mir in zaščito;
•	uporabljati se smejo le »prave deželne ceste« in nikogar ni dovoljeno s silo preusmerjati z njih; vse prisilne ceste se morajo ukiniti;
•	nihče nima »pravice spremstva«, če mu ta ni podeljena od
cesarja.142
141	Miha Kosi, Potujoči srednji vek, str. 146. Ravno Urbarji slovenskega Primorja so tisto gradivo, ki nam daje možnosti za razumevanje splošnega in posebnega položaja podložnikov. V njem so vsebovana tudi mnoga dejstva, ki nam omogočajo določiti teritorialno pripadnost zemljiških gospostev. Zgodovinar Milko Kos je s tem delom omogočil, da se slovenski zgodovinarji objektivno približajo stvarnim razmeram, predvsem tistim iz 15. stoletja.
142	V poznem srednjem veku, kot je videti zlasti intenzivno v 14. stoletju, so mitnice kot služnostna pravica zemljiških gospostev velikokrat prehajale iz rok v roke ob prodaji ali zastavi gospostev skupaj z deželnim sodstvom, meščansko naselbino in vsemi drugimi koristmi. Tako so celjski grofje v drugi polovici tega stoletja dobili od deželnih knezov v zastavo številna mesta in trge z mitnicami, na primer Radgono, Slovensko Bistrico, Kamnik, Kranj, Postojno idr. Proti koncu srednjega veka, ko je deželni knez združil večino mitnic na Slovenskem v svojih rokah in začel načrtno favorizirati Trst, je začel med Kranjsko in Primorjem nastajati prvi celoviti mitninski sistem. Glej: Miha Kosi, Potujoči srednji vek, Cesta, popotnik in promet na Slovenskem, Založba ZRC, Ljubljana 1998, str. 169—172.
Glavne tranzitne trgovske ceste na območju Pivškega v okviru Notranjske
Ljubljanska (Kraška) cesta
Ljubljanska ali kraška cesta je šla čez vrhniški klanec po rimski trasi, nato je bila speljana mimo Štampetovega mostu skozi Logatec in Martinj hrib. Nato je zavila proti Planinskemu polju in Staremu trgu. Pred tem so morali trgovci skozi mitninsko postajo v Planini. Del tranzita je šel tudi na Pivško skozi Postojnska vrata. Iz različnih virov je razvidno, da potovanje skozi Postojnska vrata ni vodilo v Postojno, temveč skozi Strmico in Studeno proti Landolu in prek Ubejjskega na Razdrto. Šele v 14. in 15. stoletju je opazna vedno pogostejša uporaba smeri s Planine čez Ravbarkomando v Postojno, verjetno zaradi prometa proti Reki. Ljubljanska ali kraška cesta iz smeri Postojne je bila usmerjena v Postojnsko kotlino. Njena trasa je bila speljana skozi Hrašče in Hruševje proti Razdrtem, v srednjem veku imenovanem Preval (Prewal, Prewalt, Preual), kjer so bili geografska in upravna meja ter prometno križišče. Razdrto ali Preval je omogočalo potovanje skozi Senožeče v Trst in beneško Istro, pa tudi
v Vipavsko dolino.143
Notranjska ali postojnska (patriarhova pot)
Notranjska (postojnska) cesta je bila med pomembnejšimi srednjeveškimi prometnimi smermi na Slovenskem. Zanesljivo se je naslanjala na traso, ki je bila določena še pred antiko, saj so v tej smeri tekle čez Bloke rimske poti proti Cerknici, Planini in Ložu, pa tudi čezjavornike. Že pred tem so povezovale prazgodovinska poselitvena jedra na Blokah, Loškem in Pivki. Vse srednjeveško obdobje, še do konca 18. stoletja, je ostala pretežno tovorniška smer in ni bila nikoli spremenjena v pravo vozno cesto. Tudi v visokem srednjem veku je morala biti notranjska pot precej prometna, saj je bilo do konca 13. stoletja na njej postavljenih precej mitnic, in sicer v Ložu, Cerknici, na Planini in v Landolu. Ker je povezovala obsežne oglejske posesti v Vipavski dolini, na Pivki, Notranjskem in Dolenjskem s patriarhovim sedežem v Furlaniji, jo v literaturi pogosto imenujejo »patriarhova pot«. Promet čez Javornike, čez prelaz Stare Ogence (997 m), dokazuje veliko zgodovinskih virov. Mitnica v Zagorju na Pivki je bila postavljena prav za blago, »ki se tu pelje iz loškega gozda v Istro«. Po določilih iz leta 1499 so prebivalci loškega območja lahko potovali na beneško ozemlje, po najkrajši poti čez Javornike, zato pa so morali na mitnici v Radohovi vasi na Pivki plačati mitnino. V 16. stoletju so ob tej poti pobirali mostnino v Kleniku (tudi na Pivki), predvsem od lesne robe, v začetku naslednjega stoletja pa se pojavi še mitnica v Jurščah, na zahodni strani Javornikov. Notranjska cesta je bila najizrazitejša smer kmečke trgovine in tovorništva na Slovenskem.144
143	Miha Kosi, Potujoči srednji vek, str. 222.
144	Miha Kosi, Potujoči srednji vek, str. 238—241.
Reška cesta
Cesta iz Ljubljane proti Reki je začela postajati pomembnejša najpozneje v 13. stoletju, saj se v letih 1286 in 1288 prvič omenja mitnica v Rupi. Kako pomembnaje bila ta cesta v 14. stoletju za izvoz proizvodov iz notranjosti Slovenije proti Reki in Dalmaciji, dokazuje dokument iz leta 1381, da so reški meščani prek Ljubljane in Ptuja sami trgovali s slovenskimi deželami in Ogrsko. Ob višku trgovine na Reki, v drugi polovici 15. stoletja, naj bi šlo po tej cesti približno 25.000 tovorov letno. Že proti koncu stoletja pa je promet v tej smeri začel upadati, predvsem zaradi prisilnega usmerjanja trgovine iz zaledja v Trst, turških vpadov in beneško-habsburške vojne (1508— 1516), ko so Benečani dvakrat popolnoma opustošili mesto. Zadnji višek je reška trgovina dosegla okoli leta 1523, nato paje sledil upad. Šele v 18. stoletju se zazna nov razcvet, ko se leta 1718 razglasi Reka za svobodno pristanišče.145
Obramba pred Turki
Čas prodiranja Turkov, predvsem iz Bosne, na slovensko ozemlje, je kmalu dokazal, da se je ena najpomembnejših osi prodorov na Pivško ustvarila južno od Klane. Če so hotele turške enote prodirati z elementom presenečenja, so prihajale iz smeri južno od Ogulina. Na zemljevidu, ki je objavljen v Grajfenauerjevi monografiji o kmečkih uporih, sta vrisani vpadni poti iz smeri Kiane na Notranjsko (Kras in Pivško), pa tudi iz »ogulinske« smeri v Srednjo kranjsko četrt. Iz te smeri so bili mogoči vpadi na Notranjsko oziroma Pivško.'46 Notranjska je bila izpostavljena turškim vpadom oziroma hitrim in manevrsko sposobnim konjenikom — akindžijam'47, zato nastanejo na tem ozemlju poleg manjših tudi veliki protiturški tabori (Prem, Dolnja Košana, Cerknica, Orehek pri Postojni, Šilentabor pri Pivki idr.'48). Turška nevarnost je pripomogla tudi k ustanovitvi Notranjeavstrijskih dežel (Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriško, Trst in Istra), ki so oblikovale skupno strategijo boja proti Turkom in močno vojaško organizacijo v obliki deželne obrambe, v katero je bila vključena tudi podložniška »črna vojska« kot najširša vojaška organizacija.149 V knjigi Ignacija Vojeta Slovenci pod pritiskom
145	Miha Kosi, Potujoči srednji vek, str. 242—244.
146	Bogo Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1962, priloga med stranema 121 in 122. Na zemljevidu, ki ga je predstavil Grafenauer kot ponazoritev smeri prodorov Turkov, je razvidno, da že obstajajo: Gorenjska, Dolenjska in Srednja četrt. Zahodno od Srednje kranjske četrtije Notranjska, ki je bila v bistvu obravnavana kot Kras in Pivka, oboje v neposredni bližini Istre. Ta del se v 15. in 16. stoletju v obrambnih prizadevanjih obravnava hkrati kot Istra, zatoje obstajala obveščevalno-signalna smer Kras in Istra.
147	Naziv za pripadnika lahke konjenice, ki so jo sestavljali Turki in domače muslimansko poljedelsko prebivalstvo na Balkanu. S svojimi vpadi in pustošenji v sovražne dežele so akindžije pripravljali turška osvajanja. Glej: Vasko Simoniti, Turki so v deželi že, Mohorjeva družba, Celje 1990, str. 209.
148	Obsežna študija o Šilentaboru je v delu Pivška jezera. Glej prispevek: Patricija Bratina, Tabor nad Zagorjem — Šilentabor, zaščitna arheološka sondiranja na območju grajskega kompleksa, str. 691—767.
149	Vojaška organizacija proti Turkom je nazorno prikazana v dveh knjigah Vaska Simonitija: (1) Turki so v deželi že, Mohorjeva družba, Celje 1990 in (2) Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, Slovenska matica, Ljubljana 1991. Glej tudi: Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 272.
turškega nasitja'50 je večkrat omenjena Pivka, verjetno kot geografsko območje.V njegovem detu so poudarjeni tudi tisti vpadi Turkov, ki so prizadejati prebivalcem na Pivki največ škode. Da bi si iahko predstavljati pogostost turške prisotnosti na Pivškem in njeno uničevalno moč, bo navedenih sedem primerov uničevalnih pohodov konjenikov iz Bosne, predvsem akindžij.
1516: napad, kije bit usmerjen predvsem nafrankopansko posest, je povzročit, daje približno 3000 Turkov 27. apriia 1516 v bližini Pivke'5' vdrlo v naše kraje./32/
1522: Turki, verjetno akindžije iz Bosne, so na cvetno nedetjo, 22. apriia 1522, nenadoma vpadti na Kras in Kranjsko ter našti prebivatstvo na Pivškem popotnoma nepripravtjeno. Jezditi so mimo Podgrada, Prema in Šitentabora v Pivko in v Stavini odpetjati duhovnika od ottarja prav tedaj, ko je brat pasijon. Nato so se obrniti proti Postojni, Cerknici, Ribnici in se čez Kočevje in Kostet vrniti v Bosno. To naj bi bit zastraševatni pohod. Na povratku je turška vojska nesrečno končata na Hrvaškem, saj jih je napadet Ivan Kartovic in jih prisitit, da so prepustiti večji det ptena in večino ujetnikov izpustiti. /32/
1526: v množici manjših ptenitnih pohodov teta 1526, ki naj bi otajšati prodor turške vojske proti Ogrski, je bit eden izmed njih usmerjen tudi na Kras in v lstro./32/
1527: teta 1527 so Turki prek Grobetnika vdrti na Kras. Drveti so mimo ltirske Bistrice in Kamna, požgati Lokve in prišti skoraj do Devina. lzropati so tabor na Premu, se ustaviti v Senožečah in se s ptenom vrniti na Grobniško potje./33/
1528: 9. marca 1528 so se nenadoma pojaviti pred Postojno. Nato so se odpraviti proti Šitentaboru. Prek Cerknice so udariti na Lož in naprej mimo Snežnika, Btok, Ortneka in Ribnice do Kočevja. /33/
1529: Po turškem neuspehu pred Dunajem 1529 je bito razumtjivo, da Turki ob meji ne bodo mirovati. Že na začetku teta so se začeti novi vpadi na Hrvaško. Na območje Kranjske, na Kočevsko, v ribniško dotino, še enkrat vse do Pivke in Cerknice so Turki do junija vpadti kar petkrat. /34/
Leta 1559 je Kranjska doživeta zadnji vpad v tem tetu. Očitno je bita zima zeto mita in brez snega, zato so Turki 29. januarja vpadti z vetiko vojsko prek Poljan in Kočevja na ribniško območje, od koder so se že opotdne istega dne odpraviti na ropanje proti Cerknici, Ptanini, Pivki in nato nazaj proti Ktani. Po petih dneh ropanja so se vrniti v Bosno.
Iz opisa je razvidna pogostost turških vpadov na Pivško in Kras. Turški konjeniki so prodirati od Ktane navzgor ati čez kraje vzhodno od Javornikov. Vpadne poti so dobro poznati, karje bito v začetnem
150	Njegovo deto, ki ga je izdat Znanstveni inštitut Fitozofske fakuttete v Ljubijani (eta 1996, vsebuje vrsto podatkov, ki so povezani z razmerami na Stovenskem v času prodiranja Turkov.
151	Težko si je predstavtjati, da je Ignacij Voje pri navajanju imena Pivka mistit na nasetje. Pojem Pivka se v mnogih tekstih in strokovni titeraturi uporabtja kot pokrajinsko ime. Verjetno je tako mištjeno tudi v njegovem detu Stovenci pod pritiskom turškega nasilja.
obdobju za prebivalstvo neugodno. Zaradi dolgoletnih izkušenj so se ljudje na Pivškem ustrezno odzivali, saj so si zgradili razmeroma varne tabore. Nesporno dejstvo je, da so se tako plemiči kot kmetje zavedali strateške pomembnosti prehodnega ozemlja, zato se odzivajo samoobrambno ali pa se vključujejo v učinkovit obrambni sistem v okviru notranjeavstrijskih dežel. Turški plenilski pohodi so povzročali zelo veliko človeških žrtev in materialne škode, kar se je tudi na Pivškem kazalo predvsem v opustelosti podeželja in
spremenjeni strukturi ter številu prebivalstva.
* * *
Ko se je v drugi polovici 16. stoletja bolje organizirala obramba proti Turkom,'52 je začela intenzivnost turških vpadov slabeti. V tem času se začenja vzpostavljati učinkovita obramba na območju Vojne krajine, kar je sčasoma zavrlo prodiranje turških enot. Ne le v Vojni krajini na Hrvaškem, temveč tudi na širšem Krasu in Pivškem se je v 16. stoletju na način, kot je bil predviden za notranjeavstrijske dežele, vzpostavila zgledna obrambna organizacija. V tem obrambnem sistemu sta pridobila na pomenu dva kraja na Pivškem: Postojna in Šilentabor. Simoniti v svojem delu opozarja, da je bila od hrvaške strani prek Šilentabora in krajev na Postojnskem vzpostavljena organizirana protiturška signalna in obveščevalna služba. Poleg tega omenja Šilentabor kot kraj, kjer se je zbirala deželna vojska. Deželna in črna vojska naj bi se zbirali tudi v Postojni, kar pomeni, da se je priznavalo pomen tega naselja kot sedež četrtnega glavarja za Kras.'53
Kraji zbiranja tako deželne kot črne vojske so ležali na strateško najpomembnejših točkah na Kranjskem in seveda Notranjskem. Kmetje iz Cerknice so morali zato opravljati obrambne dolžnosti na vzhodni strani Javornikov, kar je pomenilo, da je bilo v Pivški kotlini strateško pomembnejše območje za protiturško obrambo kot na cerkniškem. To dokazujejo navedbe Vaska Simonitija, ki pravi, da je imel vpoklic kmetov vrsto pomanjkljivosti. Strateške točke, ki jih je zasedla vpoklicana kmečka vojska, so sicer omogočale najlažjo obrambo dežele, vendar so zmanjšale obrambno sposobnost notranjosti dežele, predvsem podeželja. V vojsko vpoklica ni in vojaško bolj izkušeni kmetje od tistih, ki so ostali doma, so morali namreč na zborna mesta in naprej na strateško pomembne položaje.'54
Če so Turki ob vpadu zbrano deželno vojsko razbili, je notranjost dežele ostala skoraj nezavarovana. Tako je pozivni red za Kranjsko iz leta 1527 predpisoval, naj se po izstrelitvi opozorilnih strelov in zažigu grmad podložniki iz Istre in Krasa ter Cerknice, Dolenje vasi pri Cerknici, Jezera in Selc zberejo v Šilentaboru. Odredba, ki je veljala za omenjene vasi več desetletij, je povzročila, da so ti kraji, navadno precej na udaru turških plenilcev, ostali nezavarovani. Prav ob zadnjem turškem napadu konec januarja leta 1559 so bile te vasi in še posebej Cerknica zelo prizadete in opustošene. Leta 1568 so
152	O tem več Vasko Simoniti v delu Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Protiturški tabori so predstavljeni v poglavju TABORI, str. 200—207.
153	O zbiranju deželne vojske pri Šilentaboru piše Vasko Simoniti v delu Vojaška organizacija na Slovenskem, str. 82. O zbiranju deželne in črne vojske iz Notranjske pri Postojni je zapisano v Zgodovini Slovencev (CZ, Ljubljana 1979), str. 272.
154	Vasko Simoniti, Turki so v deželi že, Mohorjeva družba, Celje, 1990, str. 162.
predstavniki prizadetih krajev naslovili nadvojvodi Karlu prošnjo, da jih ob morebitnem turškem vpadu oprosti obveznosti pohoda na zborno mesto v Šilentaboru, da bi branili omenjene vasi sami. Toda strateški pogled deželnih vojaških svetovalcev je imel pri tej odločitvi očitno pomembno vlogo, saj je Karel na podlagi njihovega mnenja prošnjo odobril šele leta 1582.'^ Vojaškoobrambni protiturški sistem na širšem območju Pivškega je bil prilagojen predvsem nenadnim vpadom turške konjenice. Poleg vpadov Turkov je moralo biti prebivalstvo pripravljeno tudi na vpade enot Benečanov, ki so se bojevali proti Avstriji za prevlado, predvsem na območju zahodne Slovenije. S protiturškim obrambnim sistemom pa se postavlja vprašanje obrambne tradicije prebivalcev tega območja, saj je znano, da so bili tudi v teh krajih naseljeni kosezi, in sicer v Košanski dolini, na Pivškem in v dolini reke Reke.'56 Morda ni naključje, da so se na tem območju postavili trije obsežni protiturški kompleksi: na Premu, Šilentaboru in Doljni Košani. Prav zaradi strateško pomembne Pivške kotline so imeli turški konjeniki precej možnosti, da so lahko hitro prodirali proti Gorici in na Beneško ter ob Soči navzgor na Koroško. Ob primernih pogojih so lahko prešli Sočo in plenili po Furlanski nižini do Verone. Če pa je bilo to onemogočeno, so lahko prodrli celo na Koroško, kar se je zgodilo leta 1478. Turške konjeniške enote (akindžije) so iz Pivške kotline lahko prodirale tudi proti Ljubljani in na območje vzhodno od Cerknice, saj je to omogočala prehodnost tega dela današnje Notranjske.'57
Sklepna misel
V prispevku je dokazana strateška vloga Pivškega sveta, kar izhaja iz njegovega prehodnega položaja med Ljubljansko kotlino ter morjem in kopnim od vzhodne Istre do Furlanske nižine. Njegova prehodnost je izražena v strateškem pomenu, ki je določala svojevrstno usodo od predrimskih časov dalje. To je v bistvu območje, ki je v mnogočem prispevalo k obrambnim prizadevanjem mnogih ljudstev in držav, ne nazadnje prav prebivalstvu na njegovem ozemlju.
Prispevek obravnava obdobja do 16. stoletja, kar je bilo dovolj, da se dokaže narava območij južno od kraških prehodov. V drugem delu utemeljevanja strateškega pomena Pivškega bo zajet čas, v katerem bodo obravnavani tematski sklopi vse do leta 1991.
155	Vasko Simoniti, Turki so v deželi že, str. 162—164.
156	Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, II. zvezek, Založba Kmečka knjiga, Ljubljana 1955, str. 106. Tudi Sergej Vilfan navaja v svojem prispevku Kmečko prebivalstvo po osebnem položaju (objavljen v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, II. zvezek, str. 320), da so bile skupinske koncentracije kosezov v 11. stoletju tudi na Premu. Opozoriti pa je treba, da je Prem v dolini reke Reke in da je bil sedež zemljiškega gospoda z ozemljem vse do Košanske doline in Zgornje Pivke. V navedenem delu je priložen zemljevid z naslovom Kosezi in »koseška« krajevna imena v Veliki Karantaniji z mejami okr. 1000 (B. Grafenauer). Na območju takratne Istrske krajine naj bi bile naslednje koseške naselbine: Zagorje pri Pivki, Pivka, Mala pristava, Sušica in Nadnje Selo (priloga VI.).
157	Karlo Nanut, Strateški pomen Pivške kotline v povezavi z njenim položajem na Notranjskem in Primorskem (Pivka 2007), str. 27.
Pregled uporabljene literature in virov
Ambrožič, Lado — Novjjan: Partizanska protiofenziva, Zbirka Dokazi, Ljubljana 1965. Atlas Slovenije 50.000: Nova prenovljena izdaja, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005.
Bitelli, Remo: Claustra Alpium luliarum, ll confine di rapallo e fascismo: Archeologia come esempio di continuita — Claustra Alpium luliarum, rapalska meja in fašizem: Arheologija kot primer kontinuitete, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije Koper, Pokrajinski muzej Koper, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubjjani, Koper — Capodistria 1999.
Boštjančič, Janko: Analiza sprememb kulturne krajine na primeru katastrske občine Slavina, diplomska naloga (Univerza v Ljubljani, Biotehnična jfakulteta, Oddelek za gozdarstvo), Ljubljana 1997.
Bratun, Zvonimir, Geografski dejavniki državnovarnostnega sistema Republike Slovenije, Ljubljana, 1997, doktorska disertacija. Bratož, Rajko: Rimska zgodovina — 1, Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Študentska založba in Filozofska jfakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2007.
Butorovic, Radule /Albert Klun: Tretja prekomorska brigada, Knjižnica NOV in POS, Nova Gorica 1967.
Curk, Iva, "Arma Virumque..., Ob tvarnih virih o rimski dobi na Slovenskem, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1999.
Curk, Mikl Iva: Po poteh rimskih vojakov v Sloveniji, Izdaja Ministrstvo za kulturo in Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in
kulturne dediščine, Ljubljana 1993.
Članek iz Primorskih novic: lz meje porojena identiteta, št. 9, torek, 1.februarja 2000 (širša opredelitev Primorske). Članek iz Primorskih novic: Bo Primorska preživela skok v novo ero, Stoletje, v katerem se je Primorska oblikovala in se začela počasi spreminjati v »metereološki« pojem, št. 102 petek, 31. decembra 1999 (vse, kar zadeva opredelitve Ilirske Bistrice za primorsko občino) in širšo opredelitev Primorske).
Članek iz Dela: Voz vlečejo kovinarji in lesarji, adut pa je malo gospodarstvo, Ocene gospodarskih gibanj v letu 1999 v notranjsko-kraških občinah, četrtek, 3. februarja 2000.
Dan prej (skupina avtorjev), Izdajatelj in založnik: ČZP primorske novice Koper, Koper 1994.
Darovec, Darko: Prispevek k zgodovini upravne in obrambne organizacije koprskega podeželja v srednjem veku (Skupina avtorjev,
Kultura narodnostno mešanega ozemlja slovenske lstre, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Ljubljana, 1993).
Dolgan, Marjan: Dolnja Košana in okolica, Študije, dokumentarna in literarna besedila, Celjska Mohorjeva družba, 2006.
Ducatus Carnioliae Tabula Chorographica per loannem Dismam Floriantschitsch de Grienfeld, Labaci 1744, reprint, Florijančičev veliki
zemljevid Kranjske iz leta 1744, Slovenska knjiga 1995
Enciklopedija Slovenije, 8. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1994.
Enciklopedija Slovenije, 9. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1994.
Komel, Franta: Narodnoosvobodilna borba v Sloveniji, Založba Obzorja Maribor 1960.
Ferenc, Tone: Primorska pred vsejjudsko vstajo 1943, Knjižnica NOV in POS, Ljubljana 1983.
Frelih, Marko, Logatec - Longaticum in rimski obrambni sistem Claustra Alpium luliarum s prispevki o bitki pri reki Frigidus (Soča) leta 394, Turistično društvo Logatec, Logatec 2003.
Gabrovec, S: Naselitvena zgodovina Slovenije v halštatskem obdobju, v: Arheološka najdišča Slovenije, lzdala SAZU, lnštitut za arheologijo, Založila Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975.
Gams, lvan: Kras v Sloveniji v prostoru in času, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2003. Geografski atlas Slovenije, Država v prostoru in času, DZS, Ljubljana 1998.
Grafenauer, Bogo: Zgodovina slovenskega naroda, Od naselitve do uveljavljanja frankovskega fevdalnega reda, l. zvezek, Založba »Kmečka knjiga« v Ljubljani 1954.
Grafenauer, Bogo: Zgodovina slovenskega naroda, Doba zrele fevdalne družbe od uveljavljanjafrankovskegajfevdalnega reda do začetka kmečkih uporov, ll. zvezek, Založba »Kmečka knjiga« v Ljubljani 1955.
Grafenauer Bogo: Zgodovina slovenskega naroda, Doba krize fevdalne družbe na Slovenskem od začetka kmečkih uporov do viška protestantskega gibanja lll. zvezek, Založba »Kmečka knjiga« v Ljubljani 1956.
Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. reprint prve izdaje, ki je izšla v 6 zvezkih v letih 1910 do 1916, Mohorjeva družba 1992. Guštin, Božidar: Obrambna linija Kraškega roba, v: Gradovi, utrdbe in mestna obzidja, vodnik po spomenikih, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Ljubljana 2006.
Habrnal, Miloš...Zvezdan Markovič: Rupnikova črta in druge jugoslovanske utrdbe iz obdobja 1926 -1941, J. Škoda Fort print 2005 / prevedeno iz češkega originala/.
Hauptmann, Ljudmil: Nastanek in razvoj Kranjske, Slovenska matica, Ljubljana 1999.
lstra in Slovensko primorje, Od najstarejših časov do druge svetovne vojne, RAD, lzdavačko preduzeče, Beograd 1953. Jankovič, — Potočnik Aleksander: Rupnikova linija in Alpski zid, Utrjevanje rapalske meje med letoma 1932 in 1941, Galerija 2, Vrhnika 2004.
Lah Borivoj, -Boris,: Od Kobarida do Trsta, Boji 30. divizije v štirinajstih ofenzivah, Ljubljana 1996. Ljudje in kraji ob Pivki, Kulturna skupnost Postojna, prva knjiga, Kulturna skupnost Postojna, 1975. Ljudje in kraji ob Pivki, Kulturna skupnost Postojna, druga knjiga, Kulturna skupnost Postojna, 1985. Kardelj, Edvard: Govori na pariški konferenci, Cankarjeva založba, Ljubljana 1948.
Klanjšček, Zdravko: Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske 1943-1945, Izdalo Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana 1999.
Klavora, Vasja: Predel 1809, Avstrijskofrancoski vojni spopadi na slovenskem narodnostnem ozemlju, Mohorjeva družba, Celovec 2003. Klemenčič, Vladimir: Pokrajina med Snežnikom in Slavnikom, Gospodarska geografija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za geografijo, Ljubljana 1959.
Komac, Andrej: Od mejne grofije do dežele (Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju), Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Založba ZRC, Ljubljana 2006.
Kos, Milko: Zgodovina Slovencev, Od naselitve do petnajstega stoletja, Slovenska matica, Ljubljana 1953.
Kosi, Miha: Potujoči srednji vek, Cesta, popotnik in promet na Slovenskem, Založba ZRC, Ljubljana 1998.
Kraigher, Živa: Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (1941-1945), prva in druga knjiga, Partizanski knjižni klub, Ljubljana 2002.
Kranjc, Andrej: O pokrajinskem imenu Pivka, v: Geografski vestnik, Ljubljana, L1X, 1987.
Melik, Anton: Slovensko Primorje, Ljubljana 1960.
Menart,Janez: Srednjeveške pridige in balade, Cankarjeva založba, Ljubljana 1990.
Kravanja, Cveto: Obrambno vrednotenje geografskega prostora Pivškega podolja in Vremščice, Postojna, 1999, diplomska naloga. Logaško okrajno glavarstvo — Zemljepisni in zgodovinski oris, uredil Vojteh Ribnikar, izdalo »Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja Logaškega«, Logatec 1889.
Lotter, Friedrich, Rajko Bratož in Helmut Castratius: Premiki ljudstev na območju Vzhodnih Alp in Srednjega Podonavja med antiko in srednjim vekom (375 — 600), Založba Sophia, Ljubljana 2005.
Mal,Josip: Zgodovina slovenskega naroda, reprint prve izdaje, Mohorjeva družba, Celje 1993. Mamula, Branko: Odbrana malih zemalja, Vojnoizdavački i novinarski centar, Beograd, 1988.
Nanut, Karlo: Položaj slovenskega kmeta na ozemlju med Postojno in Kastavom v 15. stoletju (seminarska naloga na Filozofski fakulteti), Ljubljana 1968.
Nanut, Karlo: Pregled vojaške zgodovine na temeljih vojnih veščin na območju Notranjske in dela Primorske, Ministrstvo za obrambo, Center vojaških šol, Ljubljana 2000.
Nanut, Karlo: Učno gradivo za vojaško zgodovino v Šoli za častnike, lV.jfaza, CVŠ, Ljubljana 2000.
Nanut, Karlo: Spopadi na Soški fronti v času Velike vojne 1915 — 1917, objavljeno v brošuri Hrumenje tišine, Razstava v spomin na
bojevanje Slovencev na Soškifronti v letih 1915 —1917, Vojaški muzej Slovenske vojske, Ljubljana 2005.
Kras (skupina avtorjev), Voda in življenje v kamniti pokrajini, Založba ZRC, Ljubljana 2005.
Nečak, Dušan/Repe Božo: Prelom: 1914-1918, Svet in Slovenci v 1. svetovni vojni, Založba Sophia, Ljubljana 2005.
Notranjski listi 1, Stari trg pri Ložu, 1977.
Notranjski listi 111., Cerknica, 1986.
Ljudje in kraji ob Pivki, Kulturna skupnost Postojna, 1975.
Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, Skupina avtorjev, Knjižnica NOV in POS, Ljubljana, 1977. Od Rimljanov do Slovanov, Predmeti, Uredila Polona Bitenc in Timotej Knific, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana 2001 Orožen, F: Zemljepis Avstrijske-ogrske države (Domoznanstvo) za četrti razred srednjih šol, V Ljubljani 1907. Oxfordova enciklopedija zgodovine od 19. stoletja do danes, DZS, Ljubljana 1993. Pečuljič, Miroslav: Metodologija društvenih nauka, Savremena administracija, Beograd 1982.
Penko, Andreja: Večni strateški položaj Pivške kotline, v: Revija Kras, izdaja podjetje Mediacarso, d.o.o., Ljubljana, avgust 2007, št. 82 Penko Andreja, Naše korenine, Sledovi davnine na obrobju Pivškega, 1zdala in založila galerija 2, Vrhnika 2007. Petru, Peter: Starejša železna doba, v: Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979.
Petru, Peter: Kasnoantične zapore, v: Arheološka najdišča Slovenije, 1zdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1nštitut za arheologijo, Založila Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975.
Pivška jezera (skupina avtorjev), Acta carsologica, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za naravoslovne vede, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1nštitut za raziskovanje Krasa, Ljubljana 2005. Planina, France: Slovenija in njeni kraji, Prešernova družba, Ljubljana 1964.
Poselitev in raba zakraselega sveta zahodne Slovenije v preteklosti /temeljni prispevek/, v: Voda in življenje v kamniti pokrajini KRAS, Založba ZRC, Ljubljana 2005
Postojnsko okrajno glavarstvo, Zemljepisni in zgodovinski opis, Spisali in izdali učitelji v okraji, V Postojni 1889 (original in faksimile). Rupel, Mirko: Valvasorjevo berilo, Druga, izpopolnjena izdaja, uredil Branko Raisp, Ljubljana 1969. Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, Slovenska matica, Ljubljana 1991.
Simič, Marko: Po sledeh Soškefronte, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1996. Siavenski zbornik, Zbrai in urediijanko Boštjančič, Siavina 2005. Siovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana 2002.
Slovenija, Pokrajina in ljudje, Atlas Slovenije v besedi in sliki, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1998. Slovenija, Pokrajina in ljudje, Druga izdaja, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1998, 1999. Slovenska zgodovina v besedi in sliki, Svet knjige, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2003.
Slovenska novejša zgodovina 1848 — 1992, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije (skupina avtorjev), Inštitut za novejšo zgodovino, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2005.
Šašel, Jaro: Topografsko-orientacijski leksikon krajevnih imen, ohranjenih v navedenih antičnih virih — K historiatu, v: Arheološka najdišča Slovenije, Izdala SAZU, Inštitut za arheologijo, Založila Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975.
Šašel, Jaro: Ad Pirum - rimska štabna baza na Hrušici, Zbirka vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 159 zvezek, Založba obzorja Maribor, tiskano v Ljubljani 1988.
Šinkovec, Črtomir: Uporni svet pod Snežnikom, Nova Gorica 1966.
Štih, Peter: Srednjeveške goriške študije, Prispevki za zgodovino Gorice, Goriške in Goriških grofov, Goriški muzej, Nova Gorica 2002. Šumrada,Janez: Nekaj iz srednjeveške zgodovine Loža in okolice, v: Notranjski listi I., (Posvečeno Loški dolini ob petstoletnici mesta Loža 1477-1977), Stari trg pri Ložu, 1977.
Tolstoj N. Lev: Vojna in mir, 2, Cankarjeva založba, Ljubljana 1977.
Truhlar, F., Stara pota ter poskus rekonstrukcije nekdanje prometne mreže, v: Arheološka najdišča Slovenije, Izdala Slovenska akademija
znanosti in umetnosti, Inštitut za arheologijo, Založila Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975.
Valenčič, Rafko: Sveti Hieronim mož s Krasa, Družina, Ljubljana 2007
Valvasor, Janez Vajkard: Slava vojvodine Kranjske, Mladinska knjiga, Ljubljana 1994.
Vilfan, Sergej: Pravna zgodovina Slovencev — Od naselitve do zloma stareJugoslavije, izdala Slovenska matica v Ljubljani 1961. Voda in življenje v kamniti pokrajini KRAS, Založba ZRC, Ljubljana 2005.
Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja, Znanstveni inštitut Filozofske Jfakultete, Ljubljana 1996.
Vojna enciklopedija, Druga izdaja, 3, Izdaja redakcija Vojne enciklopecdije, Beograd 1972 (geslo geopolitika).
Vojni leksikon, Vojnoizdavački zavod, Beograd 1981.
Zadnik, Maks: Istrski odred, Knjižnica NOV in POS, Nova Gorica 1975.
Zgodovina Slovencev, Skupina avtorjev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1977.
Zgodovina 1, Učbenik za prvi letnik gimnazije, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1998.
Zgodovina 2, Učbenik za drugi letnik gimnazije, Državna založba Slovenije, Ljubljana 2002.
Nabolj upoštevani viri so bili zemlejvidi od 16. stoletja dalje.