socialno delo
letnik 39 - ¡un¡¡ 2000 - št. 3
visoka šola za socialno delo
ljubljana
Uredniški svet
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Fiaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Koiarič
Aniea Kos
socialno delo
izdaja Visoka šola za soeialno delo Univerze v Ljubljani
Vse praviee pridržane
Glavni in odgovorni uredniic
Bogdan Lešnik
Urednilci
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Hasiov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
tel. (061) 13-77-615, faks 13-77-122
e-pošta soeialno.delo@uni-lj.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Uredniši(i svet (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisnna, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do
ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga
besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih
straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi
in/ali recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, VŠSD,
Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (1999).
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health
Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Časopis finančno podpira Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Tisk: Collegium graphicum, Ljubljana
Gabi Čačinovič Vogrinčič, Lea Šugman Bohinc
UČINKOVITOST (USPEŠNOST) RAZGOVORA
V SOCIALNEM DELU Z DRUŽINO
načrt raziskave - namen, cilji,
utemeljitev, metode, udeleženi akterji,
obdelava podatkov
V letu 1999 sva v sodelovanju s skupino
socialnih delavk za supervizijo socialnega
dela z družino opravili raziskavo z naslo-
vom Učinkovitost razgovora v socialnem
delu z družino v interakcijipsihosocialne
pomoči (naročnik Ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve Republike
Slovenije). V raziskavi sva želeli:
1.	raziskati tiste temeljne vidike, smer-
nice, strategije socialnega dela z družino,
ki vzpostavljajo in vzdržujejo značilni
kontekst za učinkovito (uspešno) socialno
delo v interakciji psihosocialne pomoči kot
tudi za učinkovito (uspešno) supervizijo
socialnega dela z družino
2.	proučiti potek in razvoj razgovora v
interakciji psihosocialne pomoči družinam
(na centrih za socialno delo) in s tem
področjem povezanega supervizijskega raz-
govora (v supervizijski skupini za socialno
delo z družino na Visoki šoli za socialno
delo) kot kibernetski kriterij učinkovitosti
(uspešnosti) socialnega dela z družino in
supervizije tega dela
3.	(v povezavi s prvima dvema postav-
kama) oceniti učinkovitost (uspešnost)
vzpostavljanja in vzdrževanja socialno-
delavskega konteksta in svetovalnega ter
supervizijskega razgovora na področju
socialnega dela z družino.
Pri snovanju raziskave sva oblikovali
naslednje delovne hipoteze:
1. Socialni delavci in delavke na podro-
čju socialnega dela z družino uporabljajo
številne vidike, smernice in strategije za
vzpostavljanje in vzdrževanje konteksta za
učinkovito (uspešno) socialno delo (uteme-
ljenega v teoretskem okviru sistemskega
socialnega dela in kibernetike drugega
reda), vendar je ta uporaba velikokrat zgolj
delna, nereflektirana in dopolnjena z ne-
strokovnimi, pogosto prevladujočimi zdra-
vorazumskimi prijemi, kar daje vtis nejas-
nih meja med stroko socialnega dela in
raznimi neformalnimi načini psihosocialne
pomoči.
2.	Učinkovita (uspešna) supervizija pri
udeleženih akterjih prispeva k razvoju
novih razlikovanj v smeri spoznavanja in
uporabe strokovnih vidikov in strategij
socialnega dela z družino, reflektiranja ne-
popolne uporabe ali uporabe nestrokovnih
pristopov dela in jasnejšega koncepta raz-
mejitev med socialnim delom z družino in
drugimi formalnimi in neformalnimi pri-
jemi na področju dela z družino.
3.	Kibernetska metoda razgovora (Pasku
1992, teorija interakcij akterjev, utemeljena
v teoretskem okviru kibernetike drugega
reda s hermenevtiko) lahko rabi kot kriterij
učinkovitosti (uspešnosti) razgovora v in-
terakciji psihosocialne pomoči in super-
vizijskega razgovora. Kriteriji učinkovitega
(uspešnega) razgovora se nanašajo na (a)
izvirno definicijo razgovora in (b) v skladu
s tem opredeljene značilnosti razgovora;
kriteriji pa so: dosledno izvajanje kibernet-
ske metode razgovora in rezultati razgovora
kot različne oblike dogovora udeleženih
akterjev v smeri želenega razpleta oziroma
spremembe problemske situacije.
4.	Metoda kvalitativne računalniške ana-
lize razgovora (besedila) GABEK-Winrelan
(Schoeneger & Zeiger, 1993) lahko pomem-
175
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ, LEA ŠUGMAN BOHINC
bno in koristno prispeva k oceni učinko-
vitosti (uspešnosti) razgovora v socialnem
delu z družino in superviziji ter k obliko-
vanju predlogov za potrebne spremembe.
Meniva, da je tovrstna raziskava pomem-
bna in potrebna na področju socialnega
dela z družino v Sloveniji. V svetu so opravili
malo raziskav z vidika vzpostavitve in vzdr-
ževanja konteksta učinkovitega (uspešne-
ga) socialnega dela z družino ali celo nič z
vidika vodenja razgovora v skladu s Paskovo
teorijo interakcij akterjev. Enaka noviteta je
uporaba računalniške kvalitativne analize
GABEK-Winrelan (Ganzheitliche Bewälti-
gung sprachlich erfaßter iComplexität —
celostna obdelava jezikovne kompleksno-
sti), ki se je sicer že uveljavila kot primerna
metoda za analizo odgovorov na kompleks-
na vprašanja s področja družbenih ved,
kakršno je socialno delo, šele v zadnjem
času pa avtorja razvijata metodo tudi v sme-
ri uporabe za analizo razgovora (deloma
tudi po zaslugi zainteresiranih razisko-
valcev z Visoke šole za socialno delo v
Ljubljani). Zagovarjava stališče, da z opisano
zastavitvijo raziskovalnega projekta po-
krivava dva komplementarna in temeljna
vidika socialnega dela z družino in njegove
supervizije, namreč, tako širši kontekst
(splošna, osnovna vodila za strokovnjakovo
soustvarjanje značilnih socialnodelavskih
okoliščin, primernih za uspešen razvoj
reševanja problema klientskega sistema)
kot kontekst znotraj tega konteksta, torej
sam način razgovora socialne delavke ali
delavca s klientskim sistemom. Teoretsko
polje najinega raziskovanja sta sistemsko
socialno delo in kibernetika drugega reda
s hermenevtiko, torej dvoje sodobnejših in
uporabnejših konceptualnih okvirov social-
nega dela.
Raziskava je obsegala različne metode
dela: študij literature, analizo lastnih izku-
šenj raziskovalcev in sodelavcev za namen
(1); sprotno beleženje ali snemanje (audio,
morda video) razgovorov sodelujočih so-
cialnih delavk na področju socialnega dela
z družino, snemanje supervizijskih razgo-
vorov; transkripcija zabeleženih ali posne-
tih razgovorov; izbira transkripcij razgo-
vorov ali delov razgovorov za nadaljnjo
analizo; vnos transkripcij v računalniški
program GABEK-Winrelan; za namene
raziskave prilagojena kvalitativna analiza
(deloma tudi kvantitativna, na primer fre-
kvenčna) vpisanih transkripcij razgovorov
ter prikaz rezultatov v obliki tabel (z izvir-
nimi izjavami, jezikovnimi in pomenskimi
gestalti in hipergestalti) in konceptualnih
mrež; celostna končna analiza učinkovitosti
(a) vzpostavljanja in vzdrževanja konteksta
socialnega dela z družino ter njegove super-
vizije, (b) metode razgovora v kontekstu
socialnega dela z družino in njegove super-
vizije; na podlagi celostne končne analize
učinkovitosti (uspešnosti) oblikovani
predlogi potrebnih sprememb na področju
socialnega dela z družino (na centrih za
socialno delo) in njegove supervizije (na
VŠSD idr.) v Republiki Sloveniji (na primer
pri dopolnilnem izobraževanju socialnih
delavk in delavcev in/ali supervizorjev na
področju socialnega dela z družino, v
povečanem obsegu ali redni vključitvi
supervizije v socialno delo z družino itn.).
V raziskavi so ob obeh raziskovalkah-
supervizorkah sodelovale socialne delavke,
članice skupine za supervizijo socialnega
dela z družino. Zapise svojih devetih sveto-
valnih razgovorov je prispevalo pet social-
nih delavk. V supervizijskem razgovoru o
kriterijih učinkovitosti (uspešnosti) razgo-
vora v interakciji psihosocialne pomoči je
ob obeh raziskovalkah-supervizorkah ak-
tivno sodelovalo osem socialnih delavk, ena
v vlogi supervizantke, ki je predstavila
primer.
Obe raziskovalki sva navdušeni nad
pripravljenostjo socialnih delavk super-
vizijske skupine, da sodelujejo v raziskavi.
Njihov prispevek v obliki zapisa svojih
svetovalnih razgovorov je izraz poguma in
prizadevanja, da bi reflektirali in izboljšali
učinkovitost (uspešnost) svojega strokov-
nega dela. Naloga ni bila lahka, kolegice so
se počutile strokovno zelo izpostavljene in
negotove pred novo nalogo. Meniva, da no-
vosti, ki jih sprožamo z evalvacijskimi razis-
kavami socialnega dela z družino, pomenijo
pomemben premik v naši supervizijski
skupini, prek nje pa tudi v širšem kontekstu
socialnih delavcev v interakciji psihosocial-
ne pomoči.
Zbrali sva torej devet svetovalnih in dva
176
UČINKOVITOST (USPEŠNOST) RAZGOVORA V SOCIALNEM DELU Z DRUŽINO
siipervizijska razgovora, eden je bil name-
njen prav vprašanju kriterijev učinkovitosti
(uspešnosti) razgovora v socialnem sveto-
vanju družini. Večinoma gre za zapise po
opravljenem razgovoru, en supervizijski
razgovor pa sva posneli na mini disk in
transkribirali posnetek. Zaradi izrazitega
vpliva interpretatorja na zapisano interpre-
tacijo razgovora (selektivna vloga spomina,
osebna interpretacija procesa in verbalnih
in neverbalnih elementov razgovora idr.)
so najina prizadevanja za prihodnost usmer-
jena k povečevanju deleža audio ali video
posnetkov svetovalnih razgovorov, kar ob
mnogih prednostih prinese tudi dileme in
morebitne nevšečnosti. Ob manj pomem-
bni zagotovitvi snemalne opreme je zlasti
pereče vprašanje, kako si pridobiti klien-
tovo dovoljenje za snemanje. Najine osebne
izkušnje kažejo, da marsikateri uporabnik
z razumevanjem (lahko celo z odobrava-
njem) sprejme svetovalčevo pojasnilo o
učnem (včasih tudi eksperimentalnem)
namenu in pomenu snemanja razgovorov.
Pomembno je, da postane posneti material
del učnega okvira za vzpostavljanje in
ohranjanje konteksta uspešnega in učinko-
vitega socialnega dela. Za namene povze-
manja dosedanjega dela ter preverjanja
dosedanjih opredelitev in stopnje uresni-
čitve klientovih želenih razpletov problema
so posnetki (pa tudi svetovalčevi sprotni
zapisi, ki ne vključujejo klienta ocenjujočih
komentarjev) razgovora neprecenljive
vrednosti, del svetovalčeve in klientove
udeleženosti v soustvarjanju (soavtorstvu)
zgodbe o učinkoviti (uspešni) spremembi.
Na primerljiv način je priporočljivo in
uporabno tudi snemanje supervizijskih
razgovorov.
Vse zbrane razgovore sva pripravili za
računalniško obdelavo s programom za
kvalitativno analizo besedila GABEK-Win-
relan, za katerega se je usposobila ena od
raziskovalk. Priprave besedila za poznejšo
analizo so bile izredno zahtevne in dogo-
trajne, saj je bilo treba vsak razgovor raz-
deliti na majhne pomenske enote, nato pa
vsako enoto — poimenovali sva jih »izjave«
— označiti z najrazličnejših vidikov. Razisko-
valka je za vsako izjavo določila ključne
pojme (za seznam ključnih pojmov in
poznejšo koherenčno analizo) in pri vsaki
izjavi označila, katerega od vnaprej oprede-
ljenih »kriterijev« (sestavin razgovora) je
mogoče pri njej razlikovati (za poznejšo
analizo s kriteriji). Pri enem razgovoru je
eksperimentalno označila tudi vrednostne
ključne pojme (za poznejšo vrednostno in
pomembnostno analizo) in vzročno posle-
dične pojme v njihovih medsebojnih pove-
zavah (za poznejšo vzročno in pomembno-
stno analizo). Kompleksnost obdelave je
rastla s številom izjav, ključnih (vred-
nostnih, vzročnih) pojmov in kriterijev
(okrog 100). Potrebne so bile neskončne
ure branja, označevanja in ponovnega
pregledovanja gradiva, preden je bilo
mogoče demonstrirati analitične prednosti
računalniškega programa in jih prikazati v
obliki najrazličnejših tabel ter risb konce-
ptualnih mrež.
prispevek dosedanjih raziskav
V raziskavi z naslovom Evalvacija socialne-
ga dela z družinami na centrih za socialno
delo (Ministrstvo za delo, družino in social-
ne zadeve, 1998) smo se ukvarjali z vpraša-
njem splošnih vidikov in strategij vzpostav-
ljanja in ohranjanja konteksta za učinkovito
(uspešno) socialno delo. Čeprav je bila
osrednja tema naslednje, tukaj opisane
raziskave učinkovitosti (uspešnosti) razgo-
vora v interakciji psihosocialne pomoči in
supervizije, si proučevanja omenjene teme
ne moreva predstavljati brez njene umešče-
nosti v širši kontekst socialnega dela z
njuno medsebojno povezanostjo.
Naj torej povzameva okvir svojega razu-
mevanja vloge določenih splošnih vidikov
in konkretnih strategij, s katerimi socialni
delavci — svetovalci v procesu socialnega
svetovanja — sooblikujemo in vzdržujemo
kontekst, ki omogoča in spodbuja učinko-
vito interakcijo psihosocialne pomoči in
supervizije.
V izhodišče uspešnega (učinkovitega)
razgovora v interakciji psihosocialne po-
moči sva postavili dosledno uresničevanje
kibernetske (hermenevtične) epistemo-
logije opazovanja in ravnanja. Enostavno
povedano, gre za upoštevanje opazovalčeve
177
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ, LEA ŠUGMAN BOHINC
(opazovalci so vsi udeleženi akterji, tako
socialni delavec ali delavka kot klientski
sistem z vsemi njegovimi »deli«) neizogibne
vključenosti, udeleženosti v sistemu svoje-
ga opazovanja, upoštevanje krožne (rekur-
zivne) povezanosti in vzajemne soodvis-
nosti vseh udeležencev interakcije social-
nega dela — Hoffmanova govori o etiki
udeleženosti, Andersen pa o so-prisotnosti.
Poudarili sva pomen soustvarjanja in
spodbujanja konteksta za razvoj spre-
memb v smeri želenega razpleta problem-
ske situacije, zaradi katere se je klientski
sistem obrnil na nas po pomoč. Koncept
sprememb (Watzlawick 1974) razumeva v
njegovi komplementarnosti s stabilnostjo
(Keeney 1985), kar pomeni, da vsakokratni
sprožitvi določene spremembe sledi njena
stabilizacija, utrditev. Enega od ključnih
konceptov in postopkov okviru vzpostav-
ljanja in ohranjanja ugodnih okoliščin za
udejanjanje želenega razpleta problema je
njegova poprejšnja opredelitev (Haley,
Pfeipfer Schaupp, de Shazer, Barnes). S tem
misliva na dogovor vseh udeleženih akter-
jev o tem, kakšen je želeni razplet proble-
ma. Ta se po eni strani nanaša na minimal-
ne cilje, ki si jih udeleženci razgovora
zastavijo za posamezno delovno srečanje,
kot tudi na dolgoročnejšo vizijo rešitve
problema.
V okvir soustvarjanja in vzdrževanja
ugodnega konteksta za razvoj želenih
sprememb in njihovo stabilizacijo sodijo
koncepti in postopki, ki jih včasih imenu-
jemo pridruževanje klientskemu sistemu
in se nanašajo na vse, kar slednji prinese v
interakcijo psihosocialne pomoči. Klientski
sistem prinese v odnos s socialno delavko
svoj osebni (lokalni) jezik doživljanja,
razlikovanja, interpretiranja, razumevanja
sebe, sveta, odnosov, svojega problema in
njegove rešitve ter ravnanja z njima, prinese
pa tudi svoje vire (po)moči, ki segajo od
njegovih pozitivnih preteklih izkušenj z
reševanjem problemov, njegovih močnih
strani oziroma nadarjenosti, njegovih na-
črtov za prihodnost, upanja in hrepenenja,
njegove socialne mreže, ekonomskih, izo-
brazbenih idr. virov, s katerimi razpolaga,
itn., kar vse označujemo s pojmom perspek-
tiva moči (Saleebey 1992). Ne raziskujemo
le klientovih virov (po)moči, ki si jih
prizadevamo podpreti, okrepiti in aktivirati
za učinkovitejšo rabo. Raziskujemo tudi
klientove neučinkovite, paradoksne vzorce
reševanja problema, da bi jih konstruktivno
preusmerili s postopkipreokvirjanja (Wa-
tzlawick 1974), kot je uporaba paradoksa
(na primer predpisovanje simptoma), pre-
strukturiranje problema in rešitve v prosto-
ru in času, pripovedovanje zgodb, pravljic,
metafor, analogij, šal itn., raziskovanje izjem
itn.
K pomembnim kontekstualnim dejavni-
kom sodi tudi uporaba povratnih informa-
cij vseh udeleženih akterjev—tako, denimo,
večkrat preverjamo dogovor glede žele-
nega razpleta problema in različne druge
dogovore, o katerih sta se sporazumela so-
cialni delavec in klientski sistem, ter uspeš-
nost (stopnjo) njegovega uresničevanja
želenega razpleta problema, prav tako pa
sproti preverjamo svoje razumevanje
klientovega razumevanja rešitve proble-
ma (eden od najuporabnejših postopkov
takega preverjanja je povzemanje klien-
tovega pripovedovanja). Želeni razplet
problema torej ni fiksen, togo določen in
nespremenljiv cilj, h katerega uresničenju
stremi klient. Vsakdanja življenjska kom-
pleksnost, nenehni (rekurzivni) interpre-
tativni razvoj posameznika, že realizirani
koraki na poti k zadanemu cilju so dejav-
niki, ki odločilno vplivajo na klientovo
opredelitev rešitve problema, in zelo mo-
goče je, da bo v skladu z njimi klient na novo
definiral svoj želeni razplet, primerno novi
situaciji.
Poudarili sva še en, zaradi navidezne
samoumevnosti pogosto spregledan kon-
tekstualni vidik učinkovitega (uspešnega)
socialnega dela, namreč, preverjanje te-
meljnih (epistemoloških) predpostavk, ki
jih v interakcijo psihosocialne pomoči
prinesejo udeleženi akterji, tako klientski
sistem kot socialna delavka. Gre za vpraša-
nja, ki jih strokovnjak postavlja tako sebi kot
svojim sogovornikom. Na primer: »Kaj pri-
čakujem zase od današnjega razgovora? Kaj
pričakujem zase od celote dela na reševanju
konkretnega problema? S čim bi želel(a)
zaključiti današnji razgovor oziroma celot-
no delo? Kaj so moji minimalni cilji glede
178
UČINKOVITOST (USPEŠNOST) RAZGOVORA V SOCIALNEM DELU Z DRUŽINO
današnjega srečanja, za katere menim, da
bi jih lahko uresničila? V kolikšnem času bi
lahko rešila problem, na katerem delam?
Kaj od tega, kar smo danes opravili, ustreza
poprej opredeljenim minimalnim ciljem?«
V podobnem duhu si zastavljamo vprašanja,
ki vodijo naša prizadevanja v smeri žele-
nega razpleta problema, s čimer uporab-
ljamo vpliv naše sposobnosti selektivne in
zgoščene pozornosti ter aktivacije lastnih
virov (po)moči na večanje možnosti izbir,
s katerimi razpolagamo, in s tem na večjo
verjetnost uresničevanja zadanih ciljev.
Do opisanega razumevanja so nas torej
pripeljali rezultati naše prejšnje raziskave.
Z dodatkom znamenitih Lüssijevih meto-
dičnih načel sistemskega socialnega dela,
de Vriesovih konceptov osebnega vodenja
in delovnega odnosa (vsi našteti koncepti
so podrobneje opisani v končnem poročilu
o omenjeni raziskavi), Kemplerjevega po-
udarjanja osredotočenosti na »osebno, kon-
kretno, tukaj in zdaj«, koncepta »odprtega
prostora za pogovor« Andersona in Gooli-
shiana ter izpopolnjenih postavk, kot sta
pridruževanje klientu (z dodanim postop-
kom vzpostavljanja neposrednega stika po
Brooksu) in uporaba klientovih lastnih
virov (po)moči (z dodanimi koncepti avtor-
jev Saleebeya, Salomonove in de Shazerja),
v nadaljevanju predlagava dopolnjeni se-
znam kriterijev vzpostavljanja in ohranjanja
konteksta učinkovite (uspešne) psiho-
socialne pomoči in supervizije v socialnem
delu (z družino in drugimi klientskimi
sistemi) ter seznam sestavin razgovora kot
kriterijev njegove učinkovitosti. Oba se-
znama sta rezultat: (a) študija literature, (b)
analize lastnih izkušenj raziskovalk in so-
delavk in (c) vprašanju učinkovitosti (uspe-
šnosti) razgovora namenjenega razgovora
v skupini za supervizijo socialnega dela z
družino. Obenem pomenita izhodišče za
pozneje izvedeno kvalitativno analizo učin-
kovitosti (uspešnosti) različnih razgovorov
v interakciji psihosocialne pomoči in super-
vizije.
kriteriji vzpostavljanja in ohranjanja
konteksta učinkovite (uspešne)
psihosocialne pomoči in supervizije
•	Udejanjanje kibernetske (hermenev-
tične) epistemologije opazovanja in ravna-
nja, etika udeleženosti, so—prisotnost.
•	Preverjanje epistemoloških predpo-
stavk klienta in svetovalke, reflektiranje.
•	Odprt prostor za razgovor.
•	Osebno, konkretno, tukaj in zdaj.
•	Uporaba metodičnih načel sistems-
kega socialnega dela: načelo instrumental-
ne opredelitve problema, načelo vsestran-
ske koristnosti, načelo kontakta, načelo
interpozicije, socialno ekološko načelo,
načelo maksimalnega aktiviranja naravnih
socialnih mrež, načelo pogajanja.
•	Pridruževanje klientu, uporaba (utili-
zacija) klientovega osebnega jezika razume-
vanja in ravnanja, njegovega lokalnega je-
zika, lokalnega konstituiranja razumevanja,
lokalnega besednjaka; vzpostavljanje nepo-
srednega stika s klientom: zrcaljenje teles-
nih gibov, glasu, izraza obraza, kretenj, diha-
nja klienta, usklajevanje s primarnim zazna-
vnim načinom in zaznavno taktiko klienta
prek uporabe njegovih zaznavnih metafor.
•	Osebno vodenje in delovni odnos.
•	Dogovarjanje o želenem razpletu
problema (dobro oblikovani cilji).
•	Zgodba (naracija), nova zgodba, so-
avtorstvo, soustvarjanje zgodbe.
•	Odprtost za preizkušanje reda spre-
membe, potrebne za razrešitev problema.
•	Prispevek k temu, da dobi družina
več moči, uporaba (utilizacija) klientovih
lastnih virov (po)moči: dodajanje moči ozi-
roma usposabljanje, včlanjenost, okrevanje,
zdravljenje in celostnost, dialog in sodelo-
vanje, verjeti oziroma odpovedati se temu,
da ne verjamemo, povezovanje, katalizi-
ranje, izjeme.
•	Preokvirjanje klientovih neučinko-
vitih vzorcev reševanja problema: uporaba
paradoksa (predpisovanje simptoma...),
prestrukturiranje problema in rešitve v
času in prostoru, pripovedovanje zgodb,
pravljic, analogij, metafor, šal..., vprašanje
čudeža, vprašanje smisla...
•	Oblikovanje načrta možnih korakov
za sprožanje ustreznih sprememb.
179
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ, LEA ŠUGMAN BOHINC
•	Uporaba povratnih informacij vseh
udeleženih v problemu.
•	Večkratno preverjanje dogovora gle-
de želenega razpleta problema in njego-
vega dosedanjega uresničevanja (krepitve,
pohvale, spodbude)
•	Prispevek k stabilizaciji nastalih
sprememb.
•	Znanje za ravnanje.
•	Uresničevanje kibernetske oprede-
litve in metode razgovora.
razvidna raba konceptov
socialnega dela kot prispevek k
učinkovitosti (uspešnosti) razgovora
Povzetku splošnih vidikov in konkretnih
strategij, s katerimi socialni delavci v pro-
cesu socialnega svetovanja oziroma v pro-
cesu socialnega dela sooblikujemo in vzdr-
žujemo delovni odnos, ki omogoča in
spodbuja učinkovito (uspešno) interakcijo
psihosocialne pomoči (v raziskavi Evalva-
cija socialnega dela z driižinami na cen-
trih za socialno delo), dodajava vprašanje
razvidne rabe konceptov socialnega dela in
pomena oziroma deleža razvidne rabe za
učinkovitost (uspešnost) razgovora.
Omenjena raziskava je pokazala, da
socialni delavci v razgovoru praviloma ne
uporabljajo konceptov socialnega dela za
to, da bi z njimi (skupaj z udeleženimi v
problemu) definirali delovni odnos. S tem
misliva konkretno na tiste koncepte, ki so
se že uveljavili v slovenskem prostoru in
smo jih v prejšnji raziskavi zbrali v obliki
spiska, saj na poseben, socialnodelavski na-
čin definirajo kontekst in del vsebine razgo-
vora. To so na primer Lüssijeva metodična
načela sistemskega socialnega dela ali
koncept k rešitvi naravnanega socialnega
dela, kot sledi iz načela instrumentalne de-
finicije problema. Lahko bi dodali uporabo
klientovega osebnega jezika razumevanja
oziroma lokalnega jezika; koncept perspe-
ktive moči sodi v ta okvir enako kot osebno
vodenje. Gre za koncepte, ki definirajo
način dela in odnose med udeleženimi ter
omogočajo sooblikovanje rešitev.
Sem sodi tudi aktivno strukturiranje
pogovora z družino, tako da upoštevanje
izbranega modela — na primer Stierlino-
vega ali de Vriesovega — zagotavlja strokov-
njaku in družini razviden čas za delo na
instrumentalni definiciji problema in žele-
nem razpletu skupaj z uporabniki. Eksplicit-
na uporaba modela predvidi fazo k rešitvi
naravnanega definiranja problema, ki ji
sledi faza raziskovanja za razumevanje,
zbiranje virov moči in dobrih izkušenj za
nadaljevanje sodelovanja, da bi v fazi zaklju-
čevanja sooblikovali dogovor oziroma vsaj
jasen dogovor o nadaljevanju razgovora.
V jeziku stroke socialnega dela potre-
bujemo še več razvidnega; s tem misliva
družinsko psihološko znanje, s katerim
sointerpretiramo podobo družine, s katero
delamo, sebi in njej sami. To je na primer
znanje o vlogah v družini, o komunika-
cijskih vzorcih ali o ravnanju z močjo v njej.
Kolikor je znanje eksplicitno, se delo zastavi
kot delo z družino in ostaja za družinski
kontekst in akcijo razumljivo.
Najina teza je, da strokovnjaki v social-
nem delu v razgovorih med seboj premalo
dosledno in korektno skrbijo za vzpostav-
ljanje in ohranjanje konteksta socialnega
dela. Tako razgovor o strokovnem vedno
znova, nenadzorovano in nehote, zdrkne iz
okvira prepoznavnega socialnodelavskega
delovnega odnosa in nič več ne pripomore,
da bi se vanj znova umestil. Vendar ne gre
le za prakticiranje strokovnega jezika v
razgovoru strokovnjakov med seboj. Zdi se,
kot da bi obstajal dogovor, da moramo v
stroki bolje obvladati strokovni jezik v
razgovoru zato, da bo ostal strokoven in
socialnodelavski.
Odprto ostaja vprašanje jezika, ki ga upo-
rabljamo v dialogu z udeleženimi v pro-
blemu, z družino, s posameznimi klienti.
Koliko eksplicitnih strokovnih konceptov,
ki so pomembni za vzpostavljanje sodelova-
nja, strokovnjaki vnesemo kot svoj razvidni
delež v sooblikovanju razgovora? Kaj do-
brega se zgodi za razgovor, če s klientom
podelimo koncept instrumentalne defini-
cije problema ali interpozicije in tako v
sodelovanje hkrati vnesemo tipično načelo
stroke in soustvarimo način dela, ki ga po-
trebujemo?
To najprej pomeni, da se klient uči
prevzeti in prevzema svoj del odgovornosti
180
UČINKOVITOST (USPEŠNOST) RAZGOVORA V SOCIALNEM DELU Z DRUŽINO
za sodelovanje-, zdaj zna tudi on uporabiti
načelo in razpoznati, kaj prispeva k sodelo-
vanju. Razgovor v socialnem delu nas za-
vezuje k sodelovanju. Razvidnost delovnega
odnosa bolje opremi stranko za sodelovanje
in ji s tem daje več moči. Lüssi (1991) po-
kaže, da je socialno svetovanje vedno tudi
socialno učenje novih načinov ravnanja s
težavami, pa tudi učenje o rešitvah. Social-
no svetovanje v vsakem primeru omogoča
in zahteva učenje o socialnem delu. Za-
nimivo bi bilo raziskati možnosti in meje
konceptov socialnega dela v tem procesu.
ravnanje s sedanjostjo
Osrednja tema v raziskovanju učinkovitosti
(uspešnosti) razgovora v socialnem delu je
vzpostavljanje in ohranjanje socialno-
delavskega delovnega odnosa. Reševanje
kompleksnih socialnih problemov se začne,
ko socialni delavec vzpostavi sodelovanje.
V socialnem delu imata dialog in sodelo-
vanje določene tipične značilnosti —
usmerjena sta v iskanje rešitev na način, ki
zagotavlja, da udeleženi akterji v problemu
sodelujejo tako, da določijo svojo udele-
ženost v rešitvi.
Delovni odnos, ki ga vzpostavimo, us-
meri strokovnjaka v sedanjost. Sedanjost,
čas, ko smo v delovnem odnosu s strankami,
čas, ki ga in ko ga uporabljamo za sodelo-
vanje, je najbolj dragocen delovni čas v
projektih pomoči.
Izredno pomembno je poudariti seda-
njost, prav zato, ker je »ostati z ljudmi« v se-
danjosti težka naloga. Sedanjost zagotavlja
vsem udeleženim »postanek«, kot pravi
Rosemarie Welter-Enderlin, in s tem prilo-
žnost za novo zgodbo. Potrebujemo skrbno
varovano sedanjost, da se lahko razgovor
zgodi, razvije in konča tako, da ga je mogoče
nadaljevati. Treba je zagotoviti čas, da bi
klient dobil izkušnjo o samospoštovanju in
lastni kompetentnosti. Potrebujemo čas, v
katerem se bomo o rešitvi dogovorili šele,
ko se bomo razumeli in sporazumeli.
Razgovor je namenjen raziskovanju
sedanjosti, da bi načrtovali prihodnost.
Potrebno »delovno sedanjost« izgubimo, ko
sodelovanje nadomesti tisto, kar vpeljemo
z besedami »pripraviti ali pripeljati človeka
do vpogleda, prepričati ga, dopovedati
mu...«.
Odprt prostor za razgovor zagotavlja
iskanje novih pomenov, celo novega jezika,
da bi našli sebe. Razgovor je ustvarjanje
novih opisov, novih pomenov, novih razu-
mevanj, novih besed.
Kemplerjev0»05ež>n0, konkretno, tukaj
in zdaj« kot navodilo za ravnanje zagotavlja
strokovnjaku »postanek« v sedanjosti, ki jo
reflektiramo, preokvirimo. Sedanjost je
pomembna, ker delamo v njej. Poudarek na
sedanjosti nikakor ne zanika preteklosti,
vendar nas preteklost zanima zaradi nalog
sedanjosti in projekta prihodnosti.
Sodelovanje v skupnem projektu pomo-
či v socialnem delu nas zaplete in poveže v
kompleksne projekte srečanja, soočenja,
podpore, pa tudi trpljenja, negotovosti in
strahu. »Delati red«, kot pravi Stierlin, ali
strukturiranje proti lebdenju, o katerem
govori Lüssi, opisujeta ravnanje s sedanjo-
stjo delovnega odnosa.
Pripovedovanje zgodbe, pravita Ander-
son in Goolishian (1994), je v dobesednem
pomenu re-prezentacija izkustva in pomeni
konstrukcijo zgodovine v sedanjosti. Ponov-
na predstavitev vsebuje ponovni opis in
ponovno razlago izkustva terapevtu ali
svetovalcu. Njegova vprašanja in klientovi
odgovori vplivajo drug na drugega. »Člove-
kov spomin je imaginativen. Pripoved o
preteklih dogodkih odkriva neštete nove
možnosti in tako ustvari novo zgodbo in
novo zgodovino. Domišljijo oplaja inven-
tivna močjezika, ki jo udejanja razgovor
in iskanje 'še neizrečenega'« (Anderson,
Goolishian 1994: 37). V dialogu sodelujeta
klient, ki je kompetenten, da osmisli svojo
zgodbo in opiše svojo resnico na eni strani,
in svetovalec, socialni delavec, ki gradi poti,
da bi ga razumel, na drugi. Nova, »soavto-
rizirana« zgodba, ki smo jo soustvarili, da
bi se razumeli, že vsebuje rešitev.
Koncept so-prisotnosti {co-presence^
(Anderson 1994) sodi v pričujoči zagovor
sedanjosti. Po Andersonu je to prisotnost v
poslušanju, ki pomeni hkrati tudi biti na
razpolago za sočutje in za razgovor. »Poslu-
šalec le sprejemnik zgodbe, temveč s
svojo prisotnostjo tudi spodbujevalec za
181
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ, LEA ŠUGMAN BOHINC
dejanje ustvarjanja zgodbe. In to dejanje
je dejanje konstituiranja sebe« (Anderson
1994: 66).
Vzpostavitev in nadaljnje vzdrževanje
opisanega konteksta socialnega dela sta v
vzajemnem odnosu z metodo razgovora,
kakršno uporablja socialni delavec-sveto-
valec v okviru danega konteksta. Omenjena
vzajemnost je izraz krožne povezanosti
med kontekstom (vzdušjem, okoliščinami)
socialnega svetovanja in razgovorom, ki se
odvija med udeleženimi akterji — tako kot
kontekst določa in soustvarja razgovor, tudi
razgovor določa in soustvarja kontekst.
Krožno (natančneje, rekurzivno) povezavo
lahko opišemo kot kibernetsko načelo sa-
moorganiziranosti in samouravnavanja
sistema na različnih redih, v različnih raz-
merjih. Kaže se nam kot komplementaren
odnos med procesi in njihovimi proizvodi,
na primer med razlikovanji in razlikami,
opisovanji in opisi, konceptualizacijami in
koncepti, interpretiranji in interpretacijami
itn., torej v rekurzivnem razvoju človekove
interpretativne (mentalne) aktivnosti v
osebnih in medosebnih spoznavnih proce-
sih. Po drugi strani jo lahko prepoznavamo
na ravni psihosocialnih interakcij, socialnih
mrež, tistih kontekstualnih vidikov torej, ki
na makro nivoju izražajo vgrajenost posa-
meznega sistema v druge sisteme in njihovo
vzajemno odvisnost.
Za namene kvalitativne konceptualne
analize razgovorov v socialnem delu (v
interakciji psihosocialne pomoči oziroma
socialnega svetovanja in supervizije) sva
oblikovali predlog tistih ključnih sestavin
razgovora, ki pomembno doprinesejo k
učinkovitosti (uspešnosti) razgovora, upo-
števajoč Paskovo teorijo konverzacije in
teorijo interakcij akterjev ter splošne vidike
in strategije vzpostavljanja in ohranjanja
konteksta za učinkovito (uspešno) socialno
delo.
sestavine razgovora kot kriteriji
učinkovitosti (uspešnosti) razgovora
Najina raziskava nima namena enoznačno
opredeliti pomena posamezne sestavine
razgovora, saj je tako pojmovanje v naspro-
tju z opisanim sistemsko-kibernetskim
razumevanjem, ki upošteva vsakokratno
soodvisnost và7No')2L konkretnega razgovora
v danem kontekstu. Pomen odnosa med
posameznim vprašanjem in odgovorom ter
drugimi izjavami, ki jih udeleženi akterji
podelijo v razgovoru, vselej na novo dolo-
čajo prav ti udeleženci — interpretator ji.
Tako sva si tudi pri analizi razgovorov v
okviru raziskave prizadevali oceniti učinko-
vitost (uspešnost) posamezne uporabljene
sestavine razgovora na podlagi odziva ude-
leženih akterjev, zlasti klienta. Po drugi
strani sva se zavedali neizogibnega vpliva,
ki ga imajo naše teoretske predpostavke,
koncepti, znanja in izkušnje na našo inter-
pretacijo analiziranih razgovorov. Take
predpostavljene koncepte sva poskušali v
največji možni meri podeliti med seboj v
razgovoru in razviti določen dogovor v
zvezi z njihovim razumevanjem. Pri tem
nama je bila v veliko dodatno pomoč upo-
rabljena računalniška kvalitativna analiza
besedila, ki jo odlikuje prav jasno razvidna
opredelitev do omenjenega vprašanja inter-
pretacije izjav v razgovoru.
Naj na kratko opiševa sestavine, ki sva
jih razlikovali v razgovoru. Pomembna vlo-
ga, ki jo namenjava vprašanjem in odgovo-
rom, izvira iz Paskove teorije konverzacije
in splošnega kibernetskega pojmovanja, da
vsako vprašanje vsebuje oziroma naka-
zuje že tudi odgovor.
Vprašanja »odprtega tipa« so vprašanja,
ki sprašujejo kdo, kaj, kje, kdaj, zakaj, kako
itn. in omogočajo zelo prosto, odprto, z
raznolikostjo bogato odgovarjanje. Zaradi
svoje pogoste posebne učinkovitosti (uspe-
šnosti) in konstruktivnosti sva vprašanje
»kako« in ustrezni odgovor nanj označili
kot specifična elementa razgovora. Podob-
no sva zaradi njune pogoste neučinkovi-
tosti in neproduktivnosti ali celo destruk-
tivnosti (zlahka se sprevrže v neskončno
iskanje pravega vzroka ali krivca) v razgo-
voru kot specifična elementa označili vpra-
šanje »zakaj« in prilegajoči se odgovor. Za
razliko od odprtih vprašanj in odgovorov
so vprašanja z »da-ne« bolj usmerjena in
zelo omejijo svobodo sogovornikovega od-
govarjanja, saj po svoji logiki dopuščajo
zgolj dva odgovora, »da« ali »ne«. Podobno
182
UČINKOVITOST (USPEŠNOST) RAZGOVORA V SOCIALNEM DELU Z DRUŽINO
omejujoče je vprašanje, ki sugerira odgovor
in iz katerega sogovornik zlahka razbere
zaželeni oziroma namigovani odgovor. Sem
lahko uvrstiva tudi »retorično« vprašanje in
odgovor, s katerim si vprašujoči nanj od-
govarja.
Za razlikovane sestavine razgovora velja
poprej opisano opozorilo glede poskusov
njihovega enoznačnega tolmačenja — kljub
pogosto učinkovitejši rabi odprtih vprašanj
(denimo, »kako«) v primerjavi z zaprtimi
(na primer »da-ne« ali tistimi, ki sugerirajo
odgovor), je raba slednjih v marsikaterem
kontekstu zelo utemeljena in koristna. Tako
bodo za razjasnjevanje detajlov in drugih
posebnosti, majhnih razlik v razumevanju
sogovornika potrebna tudi vprašanja z »da-
ne«. Podobno se za uporabna izkažejo vpra-
šanja, ki sugerirajo odgovor (sugestivna
vprašanja), kadar želimo soustvariti specifi-
čen kontekst razgovora (kot je na primer
tako imenovani »da-niz«), recimo v hipno-
terapiji ali drugih terapevtskih vzdušjih.
Retorična vprašanja so lahko zelo primerna
v kontekstih z multiplimi pomeni, kot je,
denimo, pripovedovanje zgodb in zgodb v
zgodbah, kjer se lahko klient na zelo po-
sreden in neizpostavljen način identificira
s spraševalcem, tako da se sprašuje in si
odgovarja hkrati z njim.
Podoben premislek velja časovno orien-
tiranim vprašanjem, kjer je zelo pomem-
bna njihova kombinacija z drugimi sesta-
vinami razgovora. Tako se lahko povezava
»v preteklost« usmerjenega vprašanja z »v
rešitev« in/ali »v vire moči« in/ali »v kako«
usmerjenim vprašanjem izkaže za manj
konstruktivno in učinkovito kot povezava
istega vprašanja z »vproblem« in/ali »v vire
nemoči« in/ali »v zakaj« usmerjenim vpra-
šanjem. Opisani premiki v orientaciji se
močno izražajo v konceptualnem in meto-
dološkem, predvsem pragmatično uteme-
ljenem prehodu socialnega dela in drugih
prijemov psihosocialne pomoči od pretek-
losti, problema, virov nemoči, vprašanja
»zakaj« k sedanjosti in prihodnosti, rešitvi,
virom moči, vprašanju »kako«.
Vprašanje z-à feedback oziroma prever-
janje je s pripadajočim odgovorom ključ-
nega pomena v sistemsko-kibernetskem
okviru razumevanja in ravnanja. Utemeljuje
kibernetsko epistemologijo opazujočih
sistemov in eksplicitno rabo povratnih
informacij za njihovo učinkovito (samo)-
regulacijo in (samo)organizacijo. Je nepo-
grešljivega pomena za opredeljevanje in
preverjanje opredelitve ter uresničevanja
želenega razpleta problema (izplena), na-
črtovanih majhnih korakov spremembe,
medosebnih in znotrajosebnih odnosov v
verbalni in neverbalni komunikaciji itn.
Sledi sklop bolj specifičnih svetovalnih
in terapevtskih vprašanj. Krožno vprašanje
in odgovor — do mnogih potankosti ga je
razvila in razdelala milanska sistemska šola
družinske terapije — uporablja vpliv vlože-
nosti udeležencev v večkratne odnosne
kontekste in konstruktivni učinek kombi-
nacije posredne in neposredne udeleže-
nosti. Preokvirjajoče vprašanje omogoči
sogovorniku konstruktivno preokviriti
dosedanji pomen, pripisan določenemu
problemu in rešitvi. Spodbujajoče,podpira-
joče vprašanje odpira prostor za razgovor
in krepi sogovornikove vire moči za njego-
vo nadaljevanje. Vprašanje smisla je pod-
vrsta preokvirjajočega vprašanja s preokvir-
jajočim učinkom, ki ga klientovemu doživ-
ljanju problematične situacije doprinese
raziskovanje njene morebitne smiselnosti.
Prav tako je podvrsta preokvirjajočega
vprašanja vprašanje čudeža, ki sogovorniku
na posreden način omogoči aktivacijo
lastnih virov moči za opredelitev želenega
in postopno realizacijo možnega razpleta
problema. Podobno je vprašanje izjeme —
v obeh primerih je avtor de Shazer —, ki
krepi premalo prepoznano in izrabljeno
klientovo sposobnost rešiti problem. Prak-
tično uporabno je vprašanje s pomočjo
najrazličnejši lestvic, ki usposablja klienta
za prepoznavanje majhnih razlik v procesu
reševanja problema v smeri želenega cilja.
Humorno vprašanje mehča toge meje do-
sedanjih vzorcev reševanja problema in
odpira prostor večkratnim pomenom z
možnostjo novih, ustvarjalnih, učinkovitih
povezav. Vprašanje, ki vztraja pri nadaljnem
opisovanju in krepi klientove vire moči za
reševanje problema, tako da nastopa v fun-
kciji preokvirjanja, sva poimenovali vpraša-
nje »več o tem«. Podobno deluje »bolj kon-
kretno« vprašanje, ki usmerja udeležene
183
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ, LEA ŠUGMAN BOHINC
akterje na »tukaj in zdaj« v doživljanju in rav-
nanju glede reševanega problema. Z vpraša-
njem dvojne vezi misliva na terapevtsko
dvojno vez, s katero strokovnjak zaveže
klienta tako, da vsak njen razplet pomeni
terapevtsko zaželen odgovor.
Ukazi in pokoravanja so drug primer
vzajemnosti v razgovoru udeleženih akter-
jev. Ostale trditve oziroma izjave, ki jih ude-
leženci podelijo v razgovoru, sva razlikovali
glede na različne konceptualne vidike. Na
kibernetsko epistemologijo opazovanja z
upoštevanjem različnih krožnih logik so
vezane samoreferenčna, refleksivna in kro-
žna izjava. Nadalje so lahko izjave, ki jih so-
govorniki podelijo v razgovoru, konkretne
(osebne) ali pa abstraktne (splošne), lahko
so teoretične (razumske, vzročno posle-
dične), čustvene ali pa vrednostne.
Opredelili sva tudi trditev s položaja eks-
perta (vedočega) ali učitelja, izjavo, s katero
posameznik (pogosto svetovalec) »pouču-
je« sogovornika (pogosto klientski sistem).
Tej nasprotna je trditev oziroma izjava kot
hipoteza, s katero sogovorniku na razviden
način pojasnimo, da z njo zgolj preizku-
šamo neko svojo zamisel, interpretacijo, pri
čemer je potrditev ali zavrnitev naše hipo-
teze odvisna predvsem od sogovornika
oziroma od najinega (našega, če nas je več)
dogovora o njej.
Na Paskovo teorijo konverzacije in teo-
rijo interakcij akterjev se opirajo sestavine
razgovora, kot so »vnos novega« in vsiljeva-
nje svojega koncepta ter možni proizvodi
razgovora — dogovor oziroma sporazum,
vključno s sporazumom o nestrinjanju in
novo skupno analogijo, ter razne novosti,
kot so nov koncept oziroma interpretacija,
novo doživetje, izkušnja, novo razumevanje,
nov smisel, nova punktuacija, nova usme-
ritev, novo ravnanje, preokvirjenje (premik,
preskok, preobrat...). Staro postane novo,
dobi nov okvir, pomen, smisel...
Med sestavine razgovora sva uvrstili tudi
povzemanje (parafraziranje, rekapitulaci-
jo) m znake različnih redov rekurzivnega
razvoja razgovora:
1.	svetovalčeva interpretacija koncepta
klientova interpretacija koncepta
2.	svetovalčeva interpretacija klientove
interpretacije koncepta
klientova interpretacija svetovalčeve
interpretacije koncepta
3. svetovalčeva interpretacija klientove
interpretacije svetovalčeve interpretacije
koncepta
klientova interpretacija svetovalčeve
interpretacije klientove interpretacije
koncepta.
Veliko pozornosti sva namenili vpra-
šanju kriterijev učinkovitega (uspešnega)
razgovora v interakciji psihosocialne
pomoči. Opozorili sva že na svoje stališče,
da takih kriterijev po eni strani ni mogoče
(in tudi ni zaželeno) enoznačno opredeliti,
po drugi strani pa je ključnega pomena, da
jih vedno na novo (v vsaki novi interakciji
psihosocialne pomoči, v različnih kon-
tekstih v okviru te interakcije) opredelimo,
če naj sploh vemo, koliko smo kot udeleženi
akterji v svojem početju učinkoviti (us-
pešni).
Zavedajoč se opisanega navideznega
protislovja, predlagava dva minimalna
kriterija učinkovitega (uspešnega) razgo-
vora, za katera meniva, da si je mogoče pri-
zadevati k njunemu izpolnjevanju v vsaki,
še tako različni interakciji psihosocialne
pomoči. Prvi minimalni kriterij je nada-
ljevanje razgovora, delovnega odnosa v
interakciji psihosocialne pomoči — v na-
sprotnem primeru pride do pretrganja
razgovora. Kot strokovnjaki smo odgovorni
za vzpostavljanje in ohranjanje takega kon-
teksta socialnega dela, da se bo lahko razgo-
vor nadaljeval do določenega dogovora,
tudi če je to dogovor o zaključku razgovora,
delovnega odnosa. Drugi minimalni kriterij
je povratna informacija o uresničenju
zastavljenega minimalnega želenega
razpleta, cilja klienta (svetovalca). Kot
strokovnjaki smo odgovorni, da pridobimo
omenjeno povratno informacijo, torej
moramo z njo zaključiti razgovor ali celotni
delovni odnos ali/in spremljati klientski
sistem do točke, na kateri lahko preverimo
stopnjo uresničenosti zastavljenega mini-
malnega želenega razpleta klienta.
Marsikatere razlikovane sestavine razgo-
vora se konceptualno prekrivajo med seboj
in šele z analizo večjega števila oziroma ob-
sežnejšega gradiva razgovorov se bodo iz-
čistile meje med njimi. Obenem so opisane
184
UČINKOVITOST (USPEŠNOST) RAZGOVORA V SOCIALNEM DELU Z DRUŽINO
sestavine izraz vsakokratnega razlikovalca
- interpretatorja. Raziskovalki sva enotnega
mnenja, da si bova prizadevali koncepte
razgovornih elementov uporabljati kot
metafore, dogovarjati o morebitnih novih,
primernejših razlikovanjih in vsakokrat
znova preverjati njihovo pragmatično
vrednost za udeležene akterje razgovora.
znanje za ravnanje
- poskus analize razgovora
z vidika konteksta
za učinkovito socialno delo
Koncept znanje za ravnanje, ki se je
uveljavil v slovenskem socialnem delu, je
razširjen in dodelan iz koncepta »actio-
nable knowledge«, ki ga je izraelski pro-
fesor Iona Rosenfeld predstavil na evrop-
skem seminarju šol in študijev socialnega
dela v Torinu leta 1993. Za socialno delo
ključni koncept govori o posebnosti v
socialnem delu razvitega znanja in o pose-
bnosti ravnanja z njim. Rosenfeld je mislil
na znanje, ki ga je mogoče v procesu psi-
hosocialne interakcije pomoči spremeniiti
ali prevesti v akcijo. Lüssi (1992) misli po-
dobno, ko opozarja, da v socialnem delu ne
smemo biti brez besed (sprachlos^. Razisko-
vanje razgovora v socialnem delu prispeva
kriterije učinkovitosti (uspešnosti) razgo-
vora prav k znanju za ravnanje.
Socialni delavec, ki ni brez besed, ker
ima znanje za ravnanje, zna dvoje: (a)
vzpostaviti in vzdrževati kontekst social-
nega dela oziroma kontekst socialno delav-
skega razgovora; (b)podeliti znanje s klien-
ti v procesu soustvarjanja interpretacij v
razgovoru in tako omogočiti »prevajanje«
v osebni ali lokalni jezik in nazaj v jezik
stroke za ustvarjanje nove zgodbe. Znanje
za ravnanje pojasni, kako je mogoče in treba
odpreti prostor za razgovor in za razvoj no-
ve zgodbe, obenem pa v dialogu vzdrževati
osebno vodenje v ubesedene rešitve.
kako vzpostaviti in vzdrževati
kontekst socialnega dela v razgovoru
V zapisanih devetih razgovorih sva iskali
razvidne elemente instrumentalne defini-
cije problema oziroma rešitve, eksplicitno
uporabo Lüssijevih načel, strukturiranje
posameznih faz razgovora, eksplikacijo za-
želenega razpleta, preverjanje razumevanja,
formulacijo dogovorov ob zaključku.
Zanimalo naju je, koliko je razvidno vodenje
k rešitvi, koliko je osebnega v soočenju pri
raziskovanju novih alternativ, novih poti.
V	vseh devetih razgovorih je mogoče raz-
brati spremembo, povezano s problemom
in rešitvijo, ki se je soustvarila tu in zdaj, v
dialogu in sodelovanju in pomeni prispe-
vek k rešitvi. Bistvo spremembe so novi
vidiki problema, ubesedene nove možnosti
rešitve ali olajšanje in ponovno vzpostav-
ljeno zaupanje. Sprememb, ki sva jih raz-
likovali raziskovalki, pa svetovalke v samih
razgovorih praviloma niso povzele, pouda-
rile, utrdile in uporabile na jasno razviden
način.
Iz zapisov nisva mogli razbrati ekspli-
citnih odločitev za definiranje problema
skupaj z družino oziroma udeleženimi v
problemu in tudi ne jasnih formulacij o
udeleženosti v rešitvi, zapisanih kot zaklju-
ček in jasen dogovor.
Jasen dogovor sva prepoznali le v maj-
hnem številu primerov svetovalnih razgo-
vorov, v nekaj primerih lahko sklepava na
neke vrste dogovor z enim ali z nekaterimi
udeleženci, vendar ni jasnih formulacij, ki
bi jih svetovalke v povzetku preskusile in
potrdile. Pri nekaterih svetovalnih razgo-
vorih sploh nisva opazili formulacije, ki bi
jo lahko interpretirali kot dogovor o čemer
koli, ostaja le zapisana pripravljenost na
sodelovanje in dobri občutki. Nikjer se niso
natančno dogovorile o času prihodnjega
srečanja in predvideni vsebine, dogovor
ostaja praviloma odprt, prepuščen klientu
v pomenu »ko boste..., se oglasite«.
V	več primerih svetovalnega razgovora
sva razbrali vzpostavljanje in vzdrževanje
delovnega odnosa, vztrajanje na delu, razu-
mevanju in sporazumevanju. Potrjuje pa se,
da je težko dobro in uravnoteženo opraviti
oboje — voditi k rešitvam in ohranjati
185
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ, LEA ŠUGMAN BOHINC
odprte prostore za pogovor, da bi se re-
snično ustvarilo novo razumevanje. Primeri
nekaj svetovalnih razgovorov so dali klien-
tom veliko priložnosti, da povedo svojo
zgodbo, zelo malo pa je zapisanega prizade-
vanja za iskanje rešitev in dogovori so ne-
jasni. Nekateri drugi svetovalni razgovori
pokažejo dragocen proces osebnega vode-
nja, čeprav soustvarjanje rešitev včasih za-
menja poučevanje. V razgovorih praviloma
nisva mogli razbrati hotene in vzdrževane
strukture pogovora.
podeliti znanje s klienti
oziroma družino
v	procesu soustvarjanja interpretacij
V	analiziranih pogovorih svetovalke ne
uporabljajo strokovnega znanja za razširi-
tev prostora, v katerem ustvarjamo rešitve.
To, kar so prinesle v vzpostavljajoči se in
vzpostavljeni kontekst, so zgolj informacije
o postopkih ali o možnostih, ki so v okolju
na razpolago. V nekaj primerih so ubesedile
meje in možnosti socialno delavske pomoči
in to je odločilno prispevalo k učinkovitosti
razgovora. Niso pa govorile o metodičnih
načelih ne o spremembah drugega reda,
niso govorile o preokvirjanju, čeprav se
dogaja.
Sklep je nedvomno, da se učinkovitost
razgovora poveča, če vzpostavimo in
ohranjamo kontekst socialnega dela.
Analizirani svetovalni in supervizijski
razgovori so bili učinkoviti v tem pomenu,
da so nekaj prispevali v okviru dela na iz-
grajevanju želenega razpleta problema.
Vendar to ne zadostuje — znanje v stroki
daje dosti več priložnosti za učinkovit
dialog in sodelovanje. Moramo ga osvojiti,
utrditi, uporabiti v vsakdanji praksi.
interpretacija analize razgovorov
z vidika sestavin razgovora
(kriterijev)
Analiza razgovorov s kriteriji je bila osre-
dnja analiza kriterijev učinkovitosti razgo-
vora znotraj konteksta, ki lahko spodbuja,
olajšuje, pospešuje, ali pa zavira, otežuje.
zmanjšuje učinkovito socialno delo z dru-
žino. Eden od najbolj razvidnih rezultatov
analize je nedvoumna povezanost med
vrsto svetovalkinega vprašanja in kliento-
vega odgovora, saj ni bilo odprtega vpraša-
nja svetovalke, ki ne bi pri klientu sprožilo
prav tako odprtega odgovora.
Nekoliko manj izrazito, čeprav pove-
zano, se je to izrazilo v primeru svetoval-
kinih vprašanj z da-ne, kjer so klienti kljub
temu odgovarjali z odgovori odprtega tipa,
največkrat tako, da so odgovor (da ali ne)
nadaljevali v odprti obliki. Spet izrazitejše
tovrstne povezave so se pokazale pri sveto-
valkinih vprašanjih, usmerjenih h »kako«, in
klientovih odgovorih, v nasprotju, recimo,
z k rešitvi usmerjenih svetovalkinih vpra-
šanj, ki se jim klienti, kot vemo tako iz lite-
rature kot iz prakse, uporno izmikajo in se
vztrajno oklepajo usmerjenosti v problem.
Zanimiv je tudi rezultat glede v problem
usmerjenih vprašanj, ki so jih svetovalke
klientom zastavile zanemarljivo malo (pa še
te večinoma v povezavi z v rešitev usmer-
jenim vprašanjem), medtem ko so klienti
odgovarjali z izrazito usmerjenostjo v pro-
blem. Težko izpeljeva kako drugačen sklep
od tega, da morajo svetovalci vedno znova
preusmerjati kliente v rešitev, v kako, v
sedanjost in prihodnost, k virom moči.
Zelo malo je vprašanj in odgovorov, us-
merjenih v zakaj — morda to kaže na
reflektirano odrekanje svetovalk konceptu
vzročnih razlag in naravnanosti, kar bi ob
sicer splošno uveljavljenem pojasnjeval-
nem načelu vzrok-učinek, krivec-žrtev itn.
pomenilo zelo spodbuden podatek o
strokovnosti socialnih delavcev (vsaj tistih
svetovalk, ki so prispevale zapise svojih
razgovorov).
Razmeroma malo je svetovalkinih vpra-
šanj in klientovih odgovorov, usmerjenih k
virom moči. Meniva, da je s temi vprašanji
podobno kot z vprašanji, usmerjenimi v
rešitev — klienti niso ravno navdušeni nad
njimi, so pa izredno učinkovita, o čemer
posredno govori cela plejadapreokvirjajo-
čih vprašanj na temo smisla, čudeža, iz-
jeme, spodbujanja in podpore, utilizacije
vsega, kar klient prinese v interakcijo psiho-
socialne pomoči, itn.
Kar se tiče časovno orientiranih svetoval-
186
UČINKOVITOST (USPEŠNOST) RAZGOVORA V SOCIALNEM DELU Z DRUŽINO
kinih Vprašanj in klientovih odgovorov, po
pričakovanju prevladujejo v preteklost
usmerjeni odgovori, veliko pa je tudi to-
vrstnih vprašanj. Priporočava, da svetovalec
vztraja pri orientaciji na sedanjost in pri-
hodnost oziroma pri kombinirani usmer-
jenosti v preteklost, rešitev in vire moči,
denimo, pri vprašanjih: »Kako ste doslej
reševali ta problem?«, »Kako ste doslej zdr-
žali?«, »Kdaj ste bili zadnjič uspešni ali ste
se dobro počutili ali ste doživeli prijeten
trenutek s partnerjem?« ipd.
Svetovalke so veliko povzemale klienta,
redko pa so izrazile svoje hipoteze. Tudi pri
izbranih primerih ni šlo za eksplicitno
izražene hipoteze in bi si jih lahko drug
raziskovalec razlagal tudi drugače. Glede na
to, da že daljše obdobje in prek različnih
strokovnih prijemov poudarjava konstru-
ktivno vlogo povzemanja v kombinaciji s
hipotezami in njihovim preverjanjem
(metoda rekonstrukcije družine Satirjeve,
Heimlerjeva metoda razgovora, Paskova
kibernetska metoda razgovora idr.), naju
preseneča, kako težko omenjeni pristopi
prodirajo v stroko. Najina ocena je ven-
darle, da je pogosta uporaba povzemanja
izraz svetovalkinega reflektiranega ravna-
nja, torej znanja za ravnanje.
Svetovalke so v razgovorih s klienti
podelile veliko teoretskih — abstraktnih,
splošnih, vzročno-posledičnih — izjav.
Teoretske izjave na način splošno veljavnih
resnic (truizmov), sklicevanja na znanje,
avtoriteto, teorijo ipd. lahko do neke mere
prispevajo k »varnemu« kontekstu razgo-
vora, v katerem klient okrepi svoje (zlasti
začetno) zaupanje v svetovalčevo strokovno
sposobnost, pomagati mu rešiti problem.
Pogosto je to primeren in učinkovit način
svetovalčevega odgovarjanja na klientova
pričakovanja v prvi fazi njunega sodelo-
vanja, pa tudi v obdobju klientovih kriz, ko
je svetovalčeva vednost nekakšno sidro za
premagovanje kritičnih težav. Za večino
klientov je (dolgoročno) učinkovitejši
prijem socialnega dela, ki teoretske izjave
kombinira z osebnimi, čustvenimi, izkustve-
nimi, konkretnimi in ki tudi klienta usmer-
ja k tovrstni naravnanosti, denimo z vpraša-
nji več o tem ali bolj konkretno. Razliko
lahko ponazoriva z analogijo v razliki med
svetovalčevim vprašanjem »Kako vam lahko
pomagam?« in »Kako vam lahko pomagam,
da si boste sami pomagali?«
Svetovalke so pogosto — zlasti v povezavi
s povzemanjem — jemale klientovo inter-
pretacijo koncepta za izhodišče svoje inter-
pretacije, redkeje so pomagale sebi in klien-
tu razvijati še naslednje rekurzivne rede
interpretacije. Največkrat sta bodisi sveto-
valka bodisi klient vpeljala nov koncept in
sprožila novo serijo interpretativnih kro-
gov. Zlasti pa svetovalke svojega početja
niso eksplicitno reflektirale, ubesedile
(podobno kot pri hipotezah).
Najbolj presenečeni sva nad tako redkim
razvojem dogovora, razmeroma malo je
tudi razvoja novih konceptov oziroma inter-
pretacij, čeprav je bilo njihovo ocenjevanje
zaradi pomanjkanja svetovalkinega razvid-
nega preverjanja njihove proizvodnje bolj
spekulacija kot na ekplicitnih, jasno iz-
raženih izjavah utemeljeno razlikovanje.
Skromni pridelek na polju novih konceptov
in sporazumov bi si morda lahko pojasnili
z argumentom, da je bila večina analiziranih
svetovalnih razgovorov prvih razgovorov
in se še ni ustvaril dovolj ugoden kontekst
za razvoj želenih proizvodov razgovora.
Kljub temu pa lahko taki rezultati kažejo
tudi na nedosledno upoštevanje oprede-
litve minimalnih ciljev tako klienta kot sve-
tovalke, sicer razlikovanega in poznanega
kriterija učinkovitosti razgovora.
sklepi in predlogi
Raziskavo sva sklenili z refleksijo o natan-
čno in ambiciozno zasnovanem raziskoval-
nem načrtu ter o pomembnih in, upava,
daljnosežnih pobudah k premiku v samo-
ocenjevanju učinkovitosti (uspešnosti) na
področju socialnega dela z družino. Prav
tako ocenjujeva, da sva pridobili spodbudne
pionirske izkušnje z uporabo metode GA-
BEK za kvalitativno analizo tako kompleks-
nega konteksta in snovi, kot ga ponujata
svetovalni in supervizijski razgovor. Raz-
brali sva mnoge znake, ki kažejo, da sta
svetovalka in klient soustvarila kontekst, v
katerem se lahko razvijejo in so se razvile
spremembe v smeri klientovega želenega
187
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ, LEA ŠUGMAN BOHINC
razpleta problema, prav tako pa sva razliko-
vali številne znake, ki kažejo, da je klient v
kontekstu socialnega dela našel in soustva-
ril prostor, v katerem je lahko izpovedal
svojo zgodbo in dobil občutek, daje slišan.
Prepoznali sva X.\\áiz7take reflektirane upo-
rabe določenih socialnodelavskih koncep-
tov, kot so povzemanje, preokvirjanje, us-
merjenost v rešitev, k virom moči, v kako, v
sedanjost in prihodnost, organizacija kon-
teksta za delovni odnos s poudarkom na
razumevanju klientovega razumevanja in z
vizijo doseči sporazum. Meniva pa, da so
svetovalke v proučevanih kontekstih psiho-
socialne pomoči preskromno udejanjile
»znanje za ravnanje«-, preredko so ubese-
dile (razvidno reflektirale) uporabljene
koncepte, definirale udeležene v problemu
in rešitvi, opredelile želeni razplet proble-
ma pa minimalne cilje in majhne korake na
poti k njihovemu uresničevanju, uporabile
druga metodična načela sistemskega social-
nega dela, odpirale prostor psihosocialne
pomoči v smeri večanja števila možnih
izbir, dogovarjale, preverjale in utrjevale
sprejete dogovore.
Prepričani sva, da je nadaljnje razisko-
vanje učinkovitosti (uspešnosti) socialnega
dela z družino še kako utemeljeno in da je
treba posredovati raziskovalne rezultate
tako neposredno udeleženim akterjem kot
drugim strokovnjakom v interakciji psiho-
socialne pomoči. Nujno potrebujemo do-
sledneje (formalno in konkretno) vpeljano
supervizije kot učni kontekst za izvajanje
naštetih predlogov, usmerjenih k večji re-
fleksiji in izboljšanju učinkovitosti social-
nega dela z družino. Potrebujemo pa tudi
pogosteje in učinkoviteje organizirano sre-
čevanje strokovnjakov s področja social-
nega dela (z družino) in psihosocialne
pomoči v kontekstih, ki omogočajo in
spodbujajo razgovor, ki bo prispeval k
razvoju novih konceptov in interpretacij ter
dogovorov glede strokovnih konceptov in
njihove uporabe, vključujoč potrebo po
njihovem doslednejšem in razvidnejšem
ubesedovanju.
Literatura
R. Adams, L. Domínelo (ur.) (1998), Social Work Today. London: Macmillan.
G. Barnes {1994) Justice, Love and Wisdom: Linking psychotherapy to second-order cybernetics.
Zagreb: Medicinska naklada.
M. Brooks (1996), Zbližanje in ujemanje. Kranj: Ganeš.
G. čačinovič Vogrinčič (1998), Psihologija družine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
R. Greene (1994), Lluman Behavior Theory: A diversity framework. New York: Aldine de Gruyter.
M. Hill (ur.) (1999), Effective Ways in Working with Families. London, Philadelphia: Jessica
Kingsley Publishers.
188
UČINKOVITOST (USPEŠNOST) RAZGOVORA V SOCIALNEM DELU Z DRUŽINO
B. P. Keeney	Aesthetics of Change. New York, London: The Guilford Press.
P. Lüssi (1991), Systemische Sozialarbeit. Bern: Haupt.
H. R Maturana, F. J. Vareia (1988), The Tree of Knowledge: The biological roots of human
understanding. Boston, London: New Science Library, Shambhala Publications, Inc.
S. McNamee, K. J. Gergen (ur.) (1994), Therapy as Social Construction. London: Sage.
G. Pask (1992), Interactions of Actors: Theory and some applications. Universiteit Amsterdam
(rokopis).
—	(1987), Conversation and support. V: Research Programme Ondersteuning Overleving and
Cultiiur (OOC). University of Amsterdam (5-43).
—	(1980), The limits of togetherness. V: S. H. Lavington (ur.), Information Processing 80. North-
Holland Publishing Company (999-1012).
—	(1984), Review of conversation theory and a protologic (or protolanguage), Lp. Educ Comm.
and Technology, ERIC/ECTfò2, 1: 3-40.
G.	Pask, D. Gregory (1986), Conversational systems. V: R. J. Zeidner (ur.), Human Productivity
Enhancement. Praeger (204-233).
D. Saleehey (1992), The Strength Perspective in Social Work Practice. New York, London: Longman.
H.	Stierun etat (1987), Das erste Familiengesprach. Stuttgart: Klett-Cotta.
L. Šugman Bohinc (1996), Razgovor o razgovoru: Od spoznavanja spoznavanja k razumevanju
raziimevanja v jeziku kibernetike drugega reda. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska
fakulteta.
—	(1998), Epistemologija socialnega dela IL Socialno delo 37, 6: 417-440.
H. von Foerster (1990), Understanding understanding. Mei/zoi/o/og/ß (Thought language Models),
IV, 7: 7-22.
—	(1991), Through the eyes of the other. V: F. Steiner (xn). Research andReßexivity. London: Sage
Publications (63-75).
S. De Vries, R. Bouwkamp (1995), Psihosocialna družinska terapija. Logatec: FIRIS.
J. Zelger (1990), Self-organized learning through creative cooperation: SOLCC as a new method
for innovation. V: J. Ali.esch (ur), Consulting in Innovation: Practice - Methods - Perspectives.
Elsevier Science Publishers B. V. (57-73).
—	(1993), GABEK: A new method for qualitative evaluation of interviews and model construction
with PC-support. V: E. Stuhler, Súilleabháin (ur). Enhancing Human Capacity to Solve Ecological
and Socio-economic Problems. München-Mering: Hampp-Verlag (128-172).
—	(1994), Self-organized learning by GABEK with PC-support. V: R. Trappl (ur.), Cybernetics and
Systems '94. Singapore: World Scientific PubHshing (1571-1578).
—	(1995), Cognitive mapping of social structures by GABEK. Science and Science of Science, 4:88-
104.
—	(1996), linguistic Knowledge Processing by GABEK: The selection of relevant information
from unordered verbal data. Universität Innsbruck.
—	(1997), From Open Questions to Complex Problem Solving by GABEK. Universität Innsbruck.
Institut für Philosophie.
—	(1998), GABEK: A Method for the Integration of Expert Knowledge and Everyday Knowledge.
Universität Innsbruck.
189
Vesna Leskošek
POMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA
PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB
S spolno zlorabljenimi otroci se srečuje cela
vrsta vladnih ali nevladnih organizacij, ki v
obravnavo vstopajo različno. Otrok, naj-
pogosteje deklica, lahko razkrije zlorabo
različnim ustanovam, npr. anonimno po
telefonu kateri od nevladnih organizacij, ki
ponuja tako pomoč. To so v Ljubljani Otro-
ški telefon, telefon Zate, Tom telefon. Druga
možnost je poklicati Društvo za pomoč
žrtvam spolnih zlorab. Nekatere od teh or-
ganizacij izvajajo tudi individualno pomoč,
nobena od njih pa nima javnih pooblastil
za ukrepanje. Za vse velja, da morajo spolno
zlorabo prijaviti policiji, če imajo za to
ustrezne podatke.
Druga vrsta ustanov so razne zdravstve-
ne ali psihosocialne javne službe, ki pogo-
steje same odkrijejo spolno zlorabo, ne da
bi deklica o tem jasno spregovorila. Taki
primeri so vrtci, kjer se otrok na nevsak-
danji način spolno vede ali se igra spolne
igrice. Lahko je to zdravstveni dom, ki ob
rednem pregledu otroka ugotovi analne ali
genitalne poškodbe. Pogosto je to pedopsi-
hiatrični oddelek otroške bolnice, kamor
pripeljejo otroka zaradi posledic spolne
zlorabe, kot so npr. bulimija, anoreksija, av-
tistično vedenje in drugo. Ena takih ustanov
je tudi šola, ki opazi spremenjeno vedenje
ali celo fizične znake spolnih zlorab.
Tretja vrsta ustanov so tiste, ki imajo
javna pooblastila za ukrepanje. To so centri
za socialno delo, ki v primer vstopijo tako,
da ga odkrijejo sami ali pa jim ga javi katera
od naštetih organizacij. Javno pooblastilo,
ki ga ima center za socialno delo, je odvzem
otroka in namestitev v nadomestno druži-
no ali institucijo. Ponovno pa je treba po-
udariti, da imajo vse naštete organizacije
dolžnost prijaviti spolno zlorabo na policijo
in sodelovati v kazenskem postopku.
Četrta vrsta institucij sta policija in so-
dišče (tožilstvo in sodniki). To sta edini
instituciji, ki lahko zares zavarujeta otroka
pred nasilnežem, tudi tako, da ga odstra-
nita. Če odločbo o odvzemu izda center za
socialno delo, lahko v nadaljnjem postopku
sodišče odloči drugače in je treba otroka
vrniti v družino. To se pogosto zgodi tudi
zato, ker so centri za socialno delo socialne
službe brez ustreznih preiskovalnih spret-
nosti ali spretnosti nabiranja dokaznega
gradiva.
Ob vseh teh vpletenih ustanovah je real-
nost spolno zlorabljenih, da ostanejo pogo-
sto sami in se kljub razkritju spolna zloraba
nadaljuje, kar je za žrtve usodnega pomena.
Velika večina jih namreč razvije resnejše
duševne motnje. Informacija, ki jo otroci
ob neukrepanju institucij najpogosteje
dobijo, je, da je to, kar se jim dogaja, prav,
ali da so za dejanja sami krivi. V sistemu
vpletenih ustanov se zatika na vseh ravneh.
Najprej pri pojmovanju spolne zlorabe. Na
deklarativni ravni velja, da je to kriminalno
dejanje, ki je grozno ali gnusno in je za
otroka travmatično. Ko pa preidemo na
konkretno raven, je praksa ravnanja pogo-
sto drugačna. Mnogim se zdi, da je to stvar
družine, zato naj se v družini to tudi nekako
uredi. Pogosto nastopi tudi razumevanje
storilca, ali pa je storilec oseba z močjo,
proti kateri se je težko boriti. Najslabše so
vodeni tisti primeri, kjer storilec uživa dru-
žben ugled in razpolaga z večjo družbeno
močjo.
Iskanje številk oz. statističnih podatkov
o številu nam pove več dejstev v zvezi s
191
VESNA LESKOŠEK
Spolnimi zlorabami. Najprej to, da je šte-
vilke skoraj nemogoče dobiti. Težko jih je
prodobiti na sodiščih, še težje na centrih
za socialno delo, kjer tovrstna statistika
sploh ne obstaja. Zaradi take malomarnosti
ne moremo dobiti podatka o javljenih pri-
merih in prijavljenih na policijo. Primeri
spolnih zlorab se skrivajo v družinskih
problemih, motenih otrocih ali podobnih
kategorijah. Nekaj številk lahko dobimo v
nevladnih organizacijah, večinoma iz tele-
fonskih klicev. Še največ podatkov lahko
dobimo na policiji, kjer so primeri natan-
čno vodeni.
Po številu končanih primerov vidimo, da
je zaključenih le četrtina. 63% izrečenih
kazni je dolgih le do enega leta, čeprav člen
o spolnem napadu otroka predvideva ka-
zen od treh mesecev do osmih let. 14% izre-
čenih kazni je celo krajših od predvidenih.
Trajanje spolnih zlorab iz zgornjih podat-
kov ni razvidno in ga podatki na uradu za
statistiko ne ponujajo. Predvidevamo pa
lahko, da so trajale v skladu s povprečjem,
ki se giblje okoli štiri leta. Pogosto storilec
zlorablja več otrok. Nerazumevanje teže
tovrstnih dejanj je razvidno iz blagih izre-
čenih kazni, kar priznavajo tudi sodišča.
Za neuspešne obravnave spolnih zlorab
krivijo razne organizacije ena drugo, kar se
zlasti vidi na raznih srečanjih, seminarjih,
medijskih dogodkih, ki jih je v zadnjem času
kar nekaj. Poskušala bom opredeliti glavne
težave pri obravnavi. Za njihovo bolj natan-
čno opredelitev pa bi potrebovali analizo
obravnav v posameznih organizacijah, ki bi
omogočila začetek bolj sistematičnega
načrtovanja dela s spolno zlorabljenimi.
Problemi so naslednji:
•	Večina organizacij njim znanih prime-
rov ne prijavi na policijo, čeprav so to
dolžni storiti. Sami pravijo, da ne prijavljajo
zato, ker so policijske intervencije grobe,
neuspešne in za otroka ogrožujoče.
•	Nekatere organizacije ali posamezne
strokovnjakinje in strokovnjaki ne prijav-
ljajo, ker menijo, da je to družinski problem,
ki se ga da rešiti z ustrezno družinsko
obravnavo.
•	Za večino javnih ustanov je to nov
problem, s katerim se v zgodovini niso
ukvarjali. O spolnih zlorabah se govori
zadnjih nekaj let, zato doktrine dela niso
razvite, prav tako ne tehnike in metode.
Zaradi neznanja in pomanjkanja ustreznih
orodij ostanejo primeri spolnih zlorab
pogosto v predalih pisarniških miz. Tako je
zaradi popolne nepreglednosti nad prime-
ri, pomanjkanja registrov zlorabljenih in
dejstva, da je oškodovanec otrok, ki ne
more uveljavljati svoje pravice do ustrezne
obravnave, drugi pa nimajo interesa, da bi
to storili namesto njega.
•	Policija ima velike težave pri zbiranju
dokaznega gradiva, zato so postopki dolgo-
trajni, pri tem pa je pogosto onemogočena
psihosocialna ali terapevtska obravnava
otroka, saj intenzivno delo ni v prid pre-
iskovalnim metodam. Tak odnos zaostruje
medinstitucionalno obravnavo,
•	Tožilstvo po prejeti kazenski ovadbi
vpelje kazenski postopek, če oceni, da ovad-
ba to omogoča. V času kazenskega postop-
ka lahko odredi dodatno zbiranje dokazov
ali izvedeniško mnenje, kar postopek po-
daljša tudi za več kot leto dni.
•	Sodniki dobijo spis šele po večmeseč-
nemu ali večletnemu predhodnemu delu.
Zaradi prenatrpanosti z zadevami preteče
od prijave do obravnave tudi nekaj let, ki
pa so vsekakor v škodo žrtev. V tem času je
lahko dokazno gradivo že zastarelo. Žrtev
in storilec večinoma še vedno živita skupaj.
Pogosto se zloraba nadaljuje, ali pa so maš-
čevalni ukrepi zaradi prijave taki, da otroka
ponovno viktimizirajo. Zaradi večletnih
sistematičnih pritiskov otroci pogosto
spremenijo izjave v prid storilcem.
•	Če pa otroci še vztrajajo pri svoji
prijavi, je le četrtina primerov rešena z
obsodbo storilca. Ostale tri četrtine se kon-
čajo z oprostitvijo, kar je za žrtev vsekakor
najslabši možen izhod. Informacija, ki jo
dobi, je, da storilcu nihče nič ne more, da
je bilo to, kar se je dogajalo, normalno in v
redu, saj je bil storilec oproščen, ali pa so
bili sami krivi, saj jih nihče ne brani.
•	Če se nam vendarle posreči izločiti
otroka iz družine, ga nimamo kam name-
stiti, ker nimamo niti enega samega pro-
grama za spolno zlorabljene. Pogosto jih
namestimo v rejniške družine, ki za delo z
zlorabljenimi niso usposobljene, ali pa v
zavode, ki temeljijo na ideji o motenosti
192
POxMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB
otrok in jih kot take tudi obravnavajo.
Naštetih je le nekaj težav, ki jih lahko
ugotovimo s površnim poznavanjem doga-
janja. Prepričana sem, da je to mnogo kom-
pleksnejše, toda možne rešitve so po drugi
strani dosti bolj enostavne. Da bi jih lahko
ugotovili, moramo spoznati prednosti in
pomanjkljivosti vsakega člena sistema
posebej. Neučinkovitost je namreč tudi v
medsebojnem nezaupanju, ki izhaja iz po-
manjkanja sposobnosti, da bi prepoznaU
svoje pomanjkljivosti in šibkosti. Od tod
tudi nenehno obtoževanje drugih. Vse
organizacije namreč natanko vedo, kaj bi
morali storiti drugi, le redke pa so sposobne
definirati lasten položaj.
Navedeni problemi pa kažejo še na nekaj
drugega. Področje spolnih zlorab je dokon-
čno postalo del vsakdana navedenih urad-
nih ustanov. Problemu se ne da več izogniti,
ga ignorirati ali prepustiti nekomu dru-
gemu. Nastala je potreba po resnem spo-
padanju s težavami in potreba po ustreznih
rešitvah. Da bi bilo to mogoče, moramo
najprej natanko vedeti, kje smo, kaj se zares
dogaja, kakšne so značilnosti dela posamez-
nih ustanov in kakšne so njihove potrebe.
V ta nemen sem v letu 1998/99 opravila
raziskavo v Mestni občini Ljubljana z naslo-
vom »Institucionalna obravnava spolno
zlorabljenih v Ljubljani«, pri čemer sem
imela tole delovno hipotezo:
Sistem reševanja problema spolnih zlo-
rab je lahko učinkovit le takrat, ko vsak člen
posebej prepozna svojo vlogo in naloge, si
izgradi lastno doktrino, se strokovno uspo-
sobi in tako prepreči prevladovanje mitov
in stereotipov o žrtvi in storilcu. Le takrat,
ko so vsi členi strokovno avtonomni, z iz-
grajenimi lastnimi doktrinami in postopki,
je mogoče učinkovito sodelovanje v prid
žrtev oz. tistih, ki so preživeli spolne zlo-
rabe. Prenašanje krivde in odgovornosti za
nefunkcioniranje sistema na druge je le
odraz neprepoznavanja svojih pomanj-
kljivosti.
V raziskavo sem vključila vse ustanove,
ki se srečujejo s primeri spolnih zlorab in
imajo za ukrepanje javna pooblastila. Taka
ustanova ni le Svetovalni center za otroke,
mladostnike in starše, ki je vključen v
raziskavo zato, ker je edina terapevtska in
svetovalna institucija. Vsaki ustanovi sem
poslala najprej vprašalnik s splošnimi po-
datki in nato opravila še poglobljen struk-
turiran intervju. Rezultati raziskave so do
določene mere potrdili hipotezo, v neka-
terih delih pa tudi ovrgli. V tem članku bom
objavila povzetke vprašalnikov in intervju-
jev ter zaključke, širši prikaz rezultatov razi-
skave pa bo objavljen v posebni publikaciji.
centri za socialno delo
VPRAŠALNIK
Število primerov zelo variira. Povsod, z
izjemo CSD Vič, se kaže povečanje prime-
rov v zadnjem letu (1998), kar lahko kaže
tudi na vedno večjo občutljivost do zazna-
vanja teh primerov. Še zlasti je to vidno na
CSD Moste, kjer je bilo v letu 1998 kar 9
primerov. Številke niso popolnoma točne,
ker se ne pobirajo sistematično, temveč so
jih za potrebe vprašalnika dobili tako, da
so vprašali vsako delavko na CSD posebej,
koliko primerov je imela. Nekatere niso
odgovorile.
O zaključevanju primerov veljajo različ-
na mnenja. Večinoma je primer zaključen,
ko je končan upravni postopek, vendar to
ne velja v primerih, ko gre samo za sum
spolne zlorabe. Ti primeri veljajo za naj-
težje, saj sum obstaja, možnosti za poseg v
družino pa ni veliko, še zlasti takrat, ko dru-
žina obravnavo zavrne, ko se je postopek
na sodišču končal z oprostilno sodbo, ali
pa so na tožilstvu zavrnili ovadbo, ker je bilo
zbranih premalo dokazov za uvedbo po-
stopka na sodišču. V teh primerih se morajo
na centrih za socialno delo odločiti, kaj
bodo storili v prihodnosti. Kljub končanim
postopkom na sodišču ali policiji lahko sum
spolne zlorabe še vedno ostane, malo pa je
sredstev za vztrajanje pri postopku. Lažje
je v primerih, kjer so postopki končani s
sodbo na sodišču ali pa je zloraba tako očit-
na, da lahko umaknemo otroka že v začetku
postopka. Ena od delavk trdi, da je primer
končan šele takrat, ko otrok dobi tudi us-
trezno terapevtsko pomoč.
Obstaja različna praksa, koliko ljudi zno-
traj CSD dela na tem področju. Ponekod so
193
VESNA LESKOŠEK
primeri prepuščeni koordinatorici dela (te
imajo povsod), ponekod se delo razdeli na
večino delavk. Bolj so zadovoljni tam, kjer
se delo razporedi, ker si nihče ne želi delati
samo na področju spolnih zlorab. Za vse je
to obremenjujoče delo. Ponekod delata dve
delavki skupaj, drugje pa si razdelijo delo z
različnimi člani družine, ki jo obravnavajo
— eden dela z otrokom, drugi z mamo in
tretji s storilcem, čeprav na večini CSD
nihče ne dela s storilci. Večinoma zato, ker
storilci sodelovanje odklanjajo.
Načini razdeljevanja primerov so različ-
ni. Ponekod je postopek znan (direktorica
npr. razdeli primere po abecedi priimkov).
Ponekod vse primere dobi koordinatorka
in se nato posebej pogovarja z ostalimi za
sodelovanje. Zgodi se lahko, da se primeri
zato kopičijo koordinatorki, ki težko pri-
dobi sodelovanje sodelavk. Boljši so sistemi,
kjer se primeri po jasnih kriterijih porazde-
lijo med delavke. Nekateri predlagajo evi-
denco ali register obravnavanih spolnih
zlorab, ki bi točno pokazal, koliko je pri-
merov, v kateri fazi so, kaj je treba še storiti
in kdaj je primer zaključen. Približek take-
mu registru imajo na dveh centrih.
Podpore imajo delavke po navadi toliko,
kolikor si je vzamejo. Povsod lahko imajo
supervizijo, če jo želijo, vendar morajo za
to same poskrbeti.
Na večini centrov so z osebnim delom
zadovoljni. Vidijo velike premike v zadnjem
času, vedno bolje sodelujejo, vendar pa je
še vedno veliko niš, ki bi jih bilo treba
zapolniti. To so npr. smernice, kaj kdo dela,
kakšne so odgovornosti, naloge, vloge in
podobno. Nekateri to izražajo tako, da zah-
tevajo pravilnik, ki bi urejal medinstitu-
cionalno sodelovanje. Nekateri so tudi
nezadovoljni s pomanjkanjem znanja in
spretnosti in različnih praks, zlasti v
primerih, ko gre samo za sum, ki ni potrjen.
Kvalitete so zlasti v timskem delu, delu
v paru, razmejitvi nalog med institucijami,
izoblikovanem modelu dela, jasnejši vlogi
CSD, hitrem reagiranju, v podpori materi
oz. nezlorabljajočem staršu.
Pomanjkljivosti so v preveliki odgovor-
nosti nosilcev, v nezadovoljivem zaključe-
vanju primerov, v premalo definirani vlogi
članic in članov strokovnega tima, v neza-
dostnem delu z nezlorabljajočim staršem.
Razporeditev primerov ne sme biti prepu-
ščena sprejemni pisarni. Delo je treba raz-
deliti tako, da s posameznimi družinskimi
člani delajo različni delavci.
Večinoma so na CSD zadovoljni z med-
institucionalnim delom in vidijo velike
premike v zadnjem času. Pomanjkljivosti so
v stalnem informiranju, plačilu, nepozna-
vanju vloge drugih institucij ali pa omejitve
znotraj institucij, ki bi jih bilo treba od-
praviti.
INTERVJUJI
Večina zaposlenih v CSD se s področjem
ukvarja zadnjih nekaj let. Dodatno izobra-
ževanje je realitetna ali družinska terapija
(v izobraževanju ni bilo posebnih poudar-
kov na spolnih zlorabah), drugače pa znanja
večinoma pridobivajo na seminarjih, kjer
gre bolj za pridobivanje informacij in ne
spretnosti. Nihče ne omenja posebnih tre-
ningov spretnosti. Na sploh velja, da je izo-
braževanja premalo, pozna se pomanjkanje
specifične literature, tiste, ki je na voljo, pa
strokovne delavke večinoma ne poznajo.
Pomembno je vedeti, kako se izvaja prvi
intervju, kakšno je delo z vsakim članom
družine posebej, nestrinjanje pa nastane ob
vprašanju, kdaj je mogoča družinska tera-
pija. Večinsko mnenje je (kar opazimo po-
zneje tudi pri intervjujih), da je družinska
terapija mogoča šele takrat, ko se lahko vsi
prostovoljno odločijo zanjo, zlasti žrtev, in
ko storilec jasno prepozna svoje dejanje in
ga obžaluje. Torej tam, kjer je moč vseh ude-
leženih enaka. Brez teh osnovnih pogojev
družinska terapija ni mogoča. V tem mne-
nju je prepoznati standard storitve, ki bi
lahko veljal kot kriterij za ocenjevanje dobre
prakse na tem področju.
Nekateri poudarijo pomembnost pozna-
vanja zakonodaje, možnosti, ki jo daje, in
upravni postopek v zvezi s tem. Tudi o tem
vprašanju lahko zaznamo različne poglede.
Nekateri menijo, da takrat, ko starši odklo-
nijo obravnavo, vseeno pa obstaja sum o
spolni zlorabi v družini, služba nima pravih
možnosti za ukrepanje, drugi pa menijo, da
ima CSD v zakonih podlago za ukrepanje
194
POxMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB
tudi V teh primerih. Da npr. 119. člen Zako-
na o zakonski zvezi in družinskih razmerjih
omogoča jasen poseg v družino. Lahko ji
npr. sodelovanje naložijo, zahtevajo, da se
razgovorov udeležijo oz. jim naložijo raz-
lične obveznosti. Če jih ne izpolnijo, lahko
sledi odvzem otroka, ki ga je treba zavaro-
vati. Tudi v tem primeru so starši pozneje
dolžni izpolnjevati obveznosti, ki so jim
naložene. Tako mnenje poudarja tudi Karel
Zupančič. Trdi, da imajo CSD podlago v
zakonu za celo paleto ukrepov, ki jih lahko
uporabijo, da prisilijo starše k sodelovanju.
V tem smislu gre torej bolj za to, koliko de-
lavci na centru te možnosti zares poznajo.
Ni torej resnična trditev, da imajo na CSD
malo možnosti za zaščito, ravno narobe.
Možnosti obstajajo, postati pa morajo pred-
met razprave, na CSD jih morajo poznati,
razviti morajo poti uresničevanja, pri tem
pa morajo razviti tudi notranjo organiza-
cijo, ki bo omogočala delitev kontrolne in
podporne vloge. Na nekaterih centrih nam-
reč že delijo delo na enem primeru med
različne delavke.
Jasno je bilo izrečeno prepričanje, da je
treba primere prijaviti na policijo, ni pa
povsem jasno, kdaj naj se to zgodi, ali takoj,
ali pa se morajo strokovnjaki v instituciji
najprej sami prepričati, da gre res za zlora-
bo. Tak odnos je verjetno posledica prete-
klih izkušenj, ko policija sama še ni imela
izdelanih poti obravnave in se je veliko
primerov predolgo vleklo, otroci niso bili
primerno obravnavani, premalo je bilo
spretnosti pridobivanja dokazov. Danes se
v veliko primerih pokaže, da tako stanje ne
velja več. Nobenega dvoma torej ne bi
smelo biti, da je treba takoj prijaviti primer
zlorabe na policijo, kadar o tem obstaja
sum. Navsezadnje je le policija tista, ki zna
zbirati dokaze in lahko presodi, kdaj jih je
dovolj za nadaljnji postopek. V psihosocial-
nih službah nimajo teh spretnosti.
V vseh ustanovah je jasno prepoznano,
da je treba otroka najprej zavarovati, torej
zagotoviti pogoje, da se bo spolna zloraba
nehala. Otroku je treba zagotoviti varnost.
Tako je stališče, ki pa se ne uresniči vedno.
Ponekod traja nekaj časa, lahko tudi nekaj
mesecev ali celo let, ko otrok še vedno živi
skupaj s storilcem in je izpostavljen nevar-
nosti ponovne zlorabe. Taki so primeri, ko
se postopek na sodišču vleče, ni pa ustre-
znih pogojev za odvzem otroka. Najpo-
gosteje so to primeri, ko se drugi izmed
staršev, najpogosteje mati, postavi na stran
storilca in ne zavaruje otroka. In ravno tu
najdemo v vseh odgovorih ključen moment
za uspešno ali neuspešno voden primer.
Vsem (tudi v drugih institucijah) se namreč
zdi za zaščito otroka bistveno to, koliko je k
temu zavezana mati zlorabljenega otroka
(ko se zloraba dogaja v družini). Prepo-
znavajo namreč, da je uspešen primer tisti,
kjer se je mati takoj postavila na stran otro-
ka in ga je zavarovala, neuspešen pa tisti,
kjer mati tega ni storila. Ravno zato bi mo-
ralo biti delo usmerjeno zlasti v delo z ma-
terjo ali drugo bližnjo osebo, ki je za otroka
pomembna. Poleg energije in dela, ki je
sedaj usmerjeno v medinstitucionalno
sodelovanje (kar je prav), bi moralo biti
bistvo intervencije ravno delo s to pomem-
bno osebo oz. materjo. To pa ni jasno pre-
poznano. Gre bolj za moralno obsojanje
matere in izražanje jeze in začudenja, zakaj
mati ne zavaruje otroka. Tak odnos zavira
ali celo preprečuje možnosti, da bi mati
zares stopila na stran otroka. Kot vemo iz
literature, so matere v takih zakonih ravno
tako vpete v krog zlorabe, ki ga kreira sto-
rilec. Tudi materam je težko prepoznati, kaj
se zares dogaja. Namesto moraliziranja in
obsojanja bi morala biti intervencija usmer-
jena zlasti v večanje razumevanja in krepi-
tev moči matere, da bo lahko zavarovala
otroka. Ena od delavk centra pravi, da na
tem področju ne morejo delati tisti, ki
nimajo razčiščenega lastnega odnosa do
zlorab. Moraliziranje in obsojanje najbrž
kaže ravno na to.
Kaže, da so medinstitucionalni timi že
povsem običajen način dela na tem podro-
čju. Centri za socialno delo sprejemajo vlo-
go koordinatorjev tima, to mu priznavajo
tudi drugi. Tudi timi na centrih niso več
problem. Izraženo pa je prepričanje, da mo-
rajo imeti vsi v timu enakovredno vlogo, da
ni hierarhije, zato ne sme priti do dodelitve
nalog ali premeščanja odgovornosti. Na
centrih še zlasti poudarjajo, da njihova ko-
ordinacijska vloga ne pomeni, da bodo pre-
vzeli primer. Ne gre torej za dodeljevanje
195
VESNA LESKOŠEK
dela ali odgovornosti. Gre za koordiniranje
ukrepanja ob zaznanem primeru. Timi se
morajo sestati hitro in ne smejo biti ovira
za uspešno delo, temveč morajo uspešnost
omogočati. Še vedno pa se pojavijo primeri,
ko je treba prepričevati strokovnjake dru-
gih institucij, da se tima udeležijo. Najpogo-
steje je tako v odnosu do zdravstvenih
ustanov. Vsi bi morali biti voljni za sodelo-
vanje, pripravljeni na odpiranje do drugih
sistemov. Še enkrat je treba poudariti, da je
današnja situacija veliko boljša in da se kri-
tika o nesodelovanju nanaša bolj na izjeme.
Danes se timov udeležujejo tudi iz tožilstva,
kar prej ni bilo mogoče.
Odprti ostajata tudi področji dela s sto-
rilci in terapevtskega dela z otroki. Iz raz-
govora lahko vidimo, da nobena od delavk
na CSD ne dela s storilci. To bi se lahko
zgodilo le takrat, ko storilec prizna krivdo,
takih primerov pa ni. Na vseh centrih sku-
paj se spomnijo le enega takega primera.
Kljub temu, da storilec izzove močan mora-
len odnos, pa to ne bi smelo preprečevati
konkretnega dela z njimi. V tujini so znane
oblike dela s storilci, res pa je, da jih izvajao
zlasti moški. V celotnem sistemu pa sem
naletela le na enega moškega, ki je delal s
spolno zlorabljenimi, in sicer na policiji.
Kolikor mi je znano, ponuja delo s storilci
samo Društvo za nenasilno komunikacijo,
kamor pridejo le tisti, ki to želijo in ki zanje
vedo, kar pa je občutno premalo.
Prav tako nezadostno področje je tera-
pevtsko delo z otroci in mladimi na CSD.
Delavke same pravijo, da za tako delo niso
usposobljene, ali pa menijo, da to ni več
vloga CSD. Svojo vlogo vidijo le v izpeljavi
upravnega postopka oz. tistega dela, ki ga
narekujejo javna pooblastila. Večina jih
meni, da je zaščita otroka le začetek, potem
pa je potrebno svetovanje. Svetovanje naj
bi bilo del centra, obstajajo pa različni pre-
dlogi, kako naj bi bilo izvajano. Večinoma
velja, da se naj svetovalna in upravna fun-
kcija med sabo ločita. V izvajanje sveto-
valnega ali terapevtskega dela z otrokom
centri največkat vključijo Svetovalni center
za otroke, mladostnike in starše. Nakazani
sta bili tudi dve ideji, kako bi bilo delo
ustrezneje opravljeno. Ena je, da bi ustano-
vili znotraj CSD poseben oddelek za zaščito
otrok, drugi pa, da bi v Ljubljani obstajala
posebna služba za delo z zlorabljenimi in
spolno zlorabljenimi otroci. Tako bi se
izboljšalo oboje, medinstitucionalno sode-
lovanje in svetovalno terapevtska pomoč
otroku ali pa delo z družino, kadar so njeni
člani na to pripravljeni.
Izražena je bila tudi potreba po družin-
skem sodišču, kjer bi delali sodniki, ki so
za področje specializirani, ga dobro po-
znajo. Taka sodišča bi odpravila mnoge
pomanjkljivosti današnjega sistema, zlasti
pa bi sodniki poznali podočje, imeli bi
specifična znanja, ki so potrebna, postopki
bi bili krajši, prevzeli bi odločanje o od-
vzemih otrok, ki ga ima kot svoje poobla-
stilo sedaj CSD. Velja mnenje, da je le
sodišče tisto, ki lahko odloča o tako radikal-
nem posegu v pravice ljudi, kot je odvzem
otroka in podobni ukrepi. O tem ne bi smel
odločati upravni organ, ki za tako delo ni
usposobljen, poleg tega pa gre za proti-
slovje med vlogami, saj je upravni organ
hkrati tudi izvajalec ukrepa, ki ga izreče.
Torej izreče tisto, kar lahko izvede. To pa je
v nasprotju z zahtevo po varstvu otroka.
Družinska sodišča so torej tista, ki bi po
mnenju skoraj vseh vnesla novo kvaliteto v
delo na področju spolnih zlorab.
krizni center za mlade
Krizni center deluje v okviru Centra za
socialno delo Bežigrad. Nima nikakršnih
javnih pooblastil za ukrepanje. Ponuja
zavetje otrokom in mladim, kadar zbežijo
od doma. V kratkem času bivanja (trije
tedni), ko so mladi v centru nastanjeni, so
na varnem in imajo priložnost povedati
svoje zgodbe. Veliko je spolno zlorabljenih
— polovica obravnavanih na vsej ljubljan-
skih centrih za socialno delo. Dobra stran
organizacije je torej varno zavetje, za ob-
ravnavo spolnih zlorab pa je njena slaba
stran kratkotrajnost bivanja. V treh tednih
namreč ni mogoče narediti skoraj nič.
Nova kvaliteta pa je strokovna doktrina,
ki jo promovira KC, in sicer krepitev žrtve,
da sama postopa tako, kot meni, da je zanjo
dobro. Tak je tudi predlog, da bi si lahko
žrtev sama izbrala terapevta in da bi ves
196
POxMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB
postopek ob prijavi tekel na istem mestu,
tako da žrtvi ne bi bilo treba hoditi po raz-
ličnih institucijah. Tak predlog je podoben
tistemu o osrednji ljubljanski službi in je
vreden premisleka. KC lahko deluje tudi kot
neke vrste zagovornik ali zaupna oseba
tistim, ki se pri njih odločijo spregovoriti o
zlorabi. Koncept zagovorništva, ki se v
našem prostoru razvija v zadnjem času, je
civilno zagovorništvo. Pomeni pa dvoje, in
sicer spremljanje žrtve in njeno zastopanje
tam, kjer sama nima dovolj moči, da bi se
zastopala, in pa krepitev moči žrtve same,
da čimprej in v čimvečji meri začne spreje-
mati samostojne odločitve, da ima aktiven
vpliv na to, kar se ji dogaja.
nekaterih posameznih primerih.
Vendar so to bolj nesporazumi kot
sistemska napaka. Velika olajšava za dobro
delo policije je tudi to, da so vsi kriminalisti
v isti hiši, celo v istih pisarnah. Vsak dan je
mogoč kontakt ali razgovor o primeru, če
je treba. V nasprotju s tem so ljudje na CSD
razpršeni, ni medsebojne povezanosti, zato
je tudi podpora v konkretnih primerih
pomanjkljiva.
Edina kritika, ki jo v vprašalniku poudar-
ja policija, je prepozno prijavljanje prime-
rov, ko so lahko zaradi različnih okoliščin
sledi že zabrisane. To je resen očitek, ki ima
posledice prevsem za žrtev zlorabe in de-
luje v prid storilcu.
policija
Iz vprašalnika najprej prepoznamo veliko
razliko v številu primerov med socialnimi
službami in policijo. Nekaj razlike nastane,
ker okraj, ki ga pokriva ljubljanska policija,
zajema še Kamnik, Kočevje, Hrastnik,
Ribnico in še nekaj krajev. Poleg tega ne gre
samo za spolni napad na otroka, temveč
tudi za posilstva in druge spolne delikte.
Kljub temu pa je razlika tolikšna, da lahko
kaže na neurejene statistike CSD ali pa da
na CSD za večje število nikoli ne izvedo. Na
policijo lahko pridejo žrtve same, ali pa
primere prijavijo druge službe. Verjetno pa
v teh primerih niso delovali multidisci-
plinarni timi, saj bi v njih sodelovali tudi
delavci centrov, ki bi primer vsaj eviden-
tirali, če ne že vanj tudi posegli.
Drugo dobro razvidno dejstvo je ureje-
nost področja pri policiji. Povsem jasen je
način dobivanja primerov, jasno je, kdaj se
primer začne in kdaj konča. Vodja oddelka
pozna primere in delo, ve, v kateri fazi so,
ustrezen je nadzor nad delom kriminalistov.
Da je delo policije na tem področju v
zadnjih letih zelo napredovalo, pričajo tudi
pogovori s strokovnjakinjami drugih insti-
tucij. Vse omenjajo dobro sodelovanje s po-
licijo. Pripombe se nanašajo le na to, da ni
povratnih informacij, ali na napačno priča-
kovanje policije, da v času preiskave psiho-
socialne službe ne bodo delale z določe-
nimi člani družine, kar se je izkazalo v
INTERVJUJI
Podobno kot na CSD tudi policija nima
specializiranega oddelka za zlorabe in spol-
ne zlorabe. Poleg tega delajo še z drugimi
področji, ki se tičejo otrok in mladostnikov.
Na oddelku delajo tisti, ki si to sami iz-
berejo, morajo pa biti do področja dovolj
občutljivi. Podobno velja tudi za ostale
službe. Večina jih trdi, da se moraš za delo
na tem področju sam odločiti in vanj ne
smeš biti potisnjen. Pomembno je, da lahko
žrtev izbira med moškim ali žensko in da je
taka izbira za oddelek normalna.
Velik poudarek je na izobraževanju, ki
ga policija organizira tudi za druge službe.
Seminarji potekajo v Gotenici in kot lahko
vidimo tudi iz drugih intervjujev, se jih
udeležuje velika večina institucij, z izjemo
zdravstva. Manjka pa skrb za psihohigieno
samih delavcev. Premalo imajo priložnosti
govoriti o sebi in o posledicah, ki jih ima
toliko let dela na tem področju.
Tudi za policijo je kriterij dobro oprav-
ljenega dela dejanska zaščita žrtve in obso-
dilna sodba za storilca. Sami menijo, da dobi
žrtev premalo svetovalne ali terapevtske po-
moči, kar bi lahko bila tudi kritika zunanjih
institucij. Povedo, da se žrtve k njim vračajo
tudi na svetovalne razgovore, ki jih sami ne
morejo izvajati, saj za to delo niso usposo-
bljeni. Ovira za doseganje dobre prakse je
zlasti nesodelovanje drugega, nezlorablja-
jočega starša (kar je problem tudi za druge
197
VESNA LESKOŠEK
institucije), ker se ob takem nesodelovanju
rado zgodi, da žrtev čez čas zanika zlorabo,
kar je posledica pritiskov okolja. Tukaj se
pokaže pomembnost sodelovanja med
institucijami, saj so pri delu na primeru v
soodvisnosti. Dobro delo psihosocialnih
služb npr. z materjo se pozna tudi v lažjem
zbiranju dokazov na policiji. In narobe,
odstranitev storilca v pripor in hitro delo
policije omogočata uspešno zaščito žrtve.
V sodelovanju bi torej moralo biti v ospre-
dju to zavedanje o medsebojni odvisnosti
služb.
Druga ovira je zbiranje dokaznega gra-
diva. Zlorabo je namreč težko dokazati,
kadar ni materialnih dokazov, ko gre le za
izpoved žrtve, čeprav kriminalist tudi pove,
da žrtev včasih zlorabo opiše na način, ki
je povsem nedvoumen. Iz opisa je jasno, da
to ni moglo nastati v glavi otroka. V pri-
merih, ko ni materialnih dokazov, izpoved
pa ni povsem nedvoumna, v delo na to-
žilstvu vključijo izvedenca. Spolne zlorabe
imajo zastaralni rok, ki se zdi zelo kratek —
10 let. Če se npr. zloraba zgodi pri 6. letih
starosti, potem pri 16. že zastara. To pa je
običajna starost, ko se pojavijo spomini in
se lahko mladostnice same odločijo, da o
tem spregovorijo. V nekaterih državah taki
delikti ne zastarajo oz. imajo občutno daljši
zastaralni rok, kar bi bilo treba vpeljati tudi
pri nas.
Policija prepoznava pri sebi velik napre-
dek pri zbiranju dokazov, ki je ključno delo
policije na tem področju. Prav tako pre-
poznavajo napredek na tožilstvu, kjer lahko
na sodišču dokažejo spolno zlorabo tudi
takrat, ko ni materialnih dokazov, in je
storilec obsojen. Pozna se tudi napredek pri
izrekanju dolžine kazni. Te so sedaj dosti
višje, kot so bile še pred letom.
Postopki na pohciji potekajo različno
dolgo, nekako do mesec. Najdaljši so takrat,
ko težko zbirajo dokaze, in takrat, ko so pri
delu odvisni od drugih institucij. Te pa
pogosto ne reagirajo hitro. Upravni roki za
dokončanje zadeve ne obstajajo, so pa to
prioritetni primeri na oddelku. Eden od
očitkov policiji je bil tudi, da ni povratnih
informacij, kaj se s primerom dogaja, kar
včasih spravlja druge institucije v stisko. Ker
na CSD ne vedo, kaj se dogaja, se težko
odločajo, kako bodo ukrepali. Še zlasti je to
pomembno za institucije, kjer se otrok
zadržuje dalj časa, kot so vrtci ali šole. Z
otrokom so stalno, ne vedo pa, ali je ta zaš-
čiten ali ni, kaj se dogaja s storilcem. Najlažji
primeri so tisti, kjer dokaze zberejo hitro
in neovirano, najtežji pa tisti, kjer je otrok
še majhen, ne more verbalizirati in gre za
pomanjkanje materialnih dokazov.
Novost so pogovori, ki jih z žrtvijo
opravijo skupaj s strokovnjakinjo iz ene od
psihosocialnih služb, najpogosteje s Sveto-
valnega centra. Ti pogovori ponavadi ne
potekajo na policiji in se posnamejo s ka-
mero. Tak posnetek lahko na sodišču velja
tudi kot dokaz in otroku ni treba pričati,
vendar je to odvisno od sodnika. To je velik
napredek, ki pa je verjetno bolj značilen za
delo v Ljubljani kot v drugih krajih po dr-
žavi. Tako je z otrokom opravljen samo en
pogovor.
Tudi na pohciji opažajo izboljšanje dela
na tem področju, zato kakšnih velikih
pripomb na delo drugih nimajo. Menijo pa,
da druge institucije, zlasti CSD, delajo pre-
počasi, da se ne odzovejo vedno dobro na
sodelovanje, ga ob nepravih trenutkih za-
vrnejo, jih včasih na samem začetku ne
povabijo na timsko obravnavo, začnejo
delati z družino in tako omogočijo storilcu,
da prikrije dejanje, odstrani dokaze, si zgra-
di obrambo. Delavci na CSD so po zakonu
obvezani prijavljati primere in tukaj nimajo
možnosti izbire, tako se je že zgodilo, da so
na policiji podali ovadbo proti delavki na
CSD, ki primera ni prijavila. Nekateri se
skrivajo za Zakonom o varovanju osebnih
podatkov, posledica pa je nesodelovanje.
Znotraj svoje ustanove so v zadnjih letih
naredili nekaj sprememb. Danes poudar-
jajo zlasti izobraževanje.
svetovalni center
Ni statistike, ker je sistem beleženja storitev
kompliciran, vendar same delavke pravijo,
da imajo potrebo po drugačni evidenci, ki
pa se je zaradi preobremenjenosti ne mo-
rejo lotiti.
Svetovalni center za otroke, mladostnike
in starše je specifična ustanova, ki je svoje
198
POxMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB
mesto v sistemu pridobila zlasti kot sveto-
valna in terapevtska institucija, ki jo kot
tako prepoznavajo skoraj vse ostale organi-
zacije, vpete v mrežo dela s spolno zlorab-
ljenimi. Dolga leta so bili namreč skoraj
edini, ki so imeli dovolj znanja in spretnosti,
da so jih pričeli ostali prepoznavati kot
referenčne na tem področju. Kot izvedenci
delajo na sodišču, policija jih potrebuje,
kadar gre za strokovne ocene ali spretnosti
vodenja razgovora, centri za socialno delo
tja pošiljajo otroke v svetovanje ali terapijo,
z njimi sodeluje tudi tožilstvo in sodišče.
Krepi pa se njihova vloga na področju
izvedenstva. Same delavke SC prepozna-
vajo, da se zaradi vedno večje usposoblje-
nosti ostalih njihova vloga v zadnjem času
nekoliko zmanjšuje. Zlasti pri sklicevanju
timov in medinstitucionalnem sodelovanju
vlogo koordinatorja počasi prevzema CSD.
Zelo pomembna je njihova svetovalna in
terapevtska vloga, ki pa je tolikšna, da jo
sami težko zmorejo. Primere naročajo na
več kot mesec razlike med obiski. To je tudi
največji očitek ostalih v sistemu. V času
obravnave v SC se drugje svetovalno delo
nekoliko pretrga, saj ni dobro, da se v to
delo vpleta več institucij hkrati. Ker pa je
naročanje v SC tako redko, ostaneta otrok
in mati brez ustrezne obravnave. Za učinko-
vito delo bi bilo treba zato povsem spreme-
niti način dela znotraj SC ali pričeti razmi-
šljati o drugih rešitveh. Iz obeh intervjujev
pa je očitno, da je to v sedanji situaciji skoraj
nemogoče. Način financiranja je tak, da
zahteva kvantiteto, plačani so namreč po
storitvah. Dejstvo, ki situacijo še poslabša,
pa je, da za večino storitev pri spolnih
zlorabah, kot so timsko delo, prisotnost v
drugih institucijah, medinstitucionalno
sodelovanje in podobno, delavke niso pla-
čane. Razumeti jih je torej prej kot prosto-
voljno delo, kot pa delo znotraj delovnega
časa. Za otroka ima seveda tako stanje slabe
posledice in tega se zavedajo vsi.
Prednost v obravnavi, ki jo ima SC, je
tudi ta, da njihovo delo ni odvisno od
upravnega dela, niso zavezani javnim
pooblastilom in tudi niso obvezani inter-
venirati. Svoje delo lahko povsem posvetijo
zaščiti žrtve. Taka je tudi njihova doktrina.
SC se ne ukvarja z delom s storilci ali z
družinsko terapijo, čeprav to prepoznavajo
kot problem. Stališče ene od delavk je, da
je družinska terapija mogoča šele takrat, ko
vsi razpolagajo z isto mero moči, do takrat
pa je treba dajati žrtvi vso potrebno pod-
poro.
Jasno je prepoznana tudi pomembnost
dela dela z materjo (nezlorabljajočim star-
šem). Od intenzivnosti tega je odvisno tudi
zanikanje zlorabe v nadaljnjem postopku.
Predlagajo, da se vloge razdelijo tako, da z
otrokom delajo oni, delo z materjo pa
prevzame CSD, kadar je to potrebno ali
racionalno.
Poleg svetovalne vloge je pomembna
tudi njihova izobraževalna vloga. Izobra-
ževanja so vedno dobro obiskana, s pre-
davanj so prešli na bolj ustrezen način dela
v delavnicah, kjer lahko udeleženke in
udeleženci pridobijo znanje in spretnosti.
Izdali so zloženko in prevod knjige o spol-
nih zlorabah. Treba je razmisliti o tem delu
v prihodnosti. Glede na to, da se število pri-
javljenih zlorab povečuje, lahko predvide-
vamo, da se bo moralo vse več strokovnih
delavk in delavcev ustrezno izobraziti.
Tretja pomembna vloga je izvedenska.
Obe delavki izražata veliko odgovornost, ki
jo s sabo prinese izvedenska vloga, saj je za
poročilom vedno konkretna življenjska
usoda otroka, na katerega se poročilo veže.
Osnovno izhodišče pri pisanju mnenj je, da
bi otrok utrpel čim manjše posledice po-
stopkov, da bi bil varen. Pri pisanju izhajata
iz trdnega prepričanja, da otrok nikoli ne
more biti kriv za zlorabo, da je ne spodbuja
s svojim obnašanjem in da je zanjo povsem
odgovoren storilec.
Podobna vloga izvedenstva je tudi pri-
čanje na sodišču. To vidijo kot priložnost,
da dodatno pojasnijo zlorabo, da je njihovo
pojasnilo v korist žrtve ter da s svojim
znanjem pomagajo pri obravnavi. Podobno
je tudi prepričanje vedno več delavk na
CSD. Še pred leti so se zelo upirale pričanju
na sodišču. Poglavitni argument je bil, da
so tam soočeni s storilcem, kar onemogoča
učinkovito delo, poleg tega pa jih spravlja
v nevaren položaj. Današnje mnenje je
popolnoma drugačno. Pričanje je prednost,
ki mora prinesti korist zlasti žrtvi.
Podobno kot prej tudi v tej ustanovi
199
VESNA LESKOŠEK
opažajo velik napredek v medsebojnem
sodelovnaju. Opažajo, da institucije vedno
bolje vedo, kaj je njihova vloga in naloga,
kakšne so doktrine. Vendar je stanje še da-
leč od idealnega, saj je še vedno bolj odvis-
no od posameznikov, ki so v institucijah
zaposleni, kot pa da bi bila to sistemska
značilnost. Nekateri delajo dobro, drugi ne.
Predvsem se to pokaže pri zahtevnejših pri-
merih. Ko npr. starši odklanjajo sodelo-
vanje, ko je otrok še majhen, ko obstaja sum,
ki ni potrjen, in podobno. Tako opažajo
določeno negotovost pri postopanju in
sodelovanju s strani zdravstvenih ustanov.
Vidijo večje možnosti za vključevanje
patronažne službe. Vidijo tudi razlike med
tistimi CSD, kjer so ljudje lahko sami izbrali
področje spolnih zlorab kot svoje področje
dela, in med tistimi, kjer so bili delavci
obvezani prevzeti to delo. Za dobro delo na
tem področju se je treba namreč zanj pro-
stovoljno odločiti, ker je delo naporno,
povezano z lastnimi občutki in čustvi in v
tem smislu obremenjujoče. Prav tako še ni
razvitih postopkov med institucijami in
znotraj institucij sami. Ni strategije.
Same delavke SC se zavedajo nezmož-
nosti, ki jih povzroča njihova organizacija
dela, nimajo pa občutka, da lahko to prakso
spremenijo. Drugače bi bilo, če bi bile raz-
bremenjene drugega dela, ali pa bi se zno-
traj hiše še kdo odločil za delo na spolnih
zlorabah. Zaradi pomanjkanja sredstev tudi
izgubljajo dobre in usposobljene sodelavke,
ki bi želele delati na tem področju. Svojo
vlogo vidijo tudi v mentorstvu in super-
viziji.
tožilstvo
VPRAŠALNIK
Najočitnejši je porast števila zadev v letu
1998 v primerjavi s prejšnjimi leti, še zlasti
z letom 1995. Opazen je tudi porast pripo-
rov pri 183. členu KZ, ki govori o spolnem
napadu na otroka, člen 182 se nanaša na
spolno zlorabo slabotne osebe, člen 184 pa
govori o kršitvi spolne nedotakljivosti z zlo-
rabo položaja. Vendar je opazna tudi velika
razlika med ovadbami in obsodbami. Tako
je bilo v letu 1998 35 ovadb, sodb pa le 6; v
letu 1995 je bilo ovadb 12, sodbe pa no-
bene. V vseh letih skupaj je bilo podanih
122 ovadb, sodb pa je bilo 14. Dobra de-
setina torej.
Tako kot v vseh prejšnjih ustanovah tudi
tukaj oddelek tožilcev dela na celotnem
mladoletniškem področju in ni speciali-
ziran na področje spolnih zlorab. So se pa
vsi izobraževali na tem področju in imajo
redne sestanke, na katerih je tema tudi spol-
na zloraba. Pogovarjajo se redno tudi o
izidu postopkov.
Kritika lastnega dela se nanaša predvsem
na predolgo dobo, ki preteče od odkritja
zlorabe do postopka na sodišču, in to kljub
temu, da se zadeve spolnih zlorab obrav-
navajo prednostno. Prednost vidijo zlasti v
tem, da so si tožilci sami izbrali področje,
kar zagotavlja večjo kvaliteto dela. Zadnja
tri leta ocenjujejo kot tista, ko so se zgodili
največji premiki na bolje. V tem obdobju
se je pričelo krepiti sodelovanje z zunanjimi
službami, sodelujejo v kriznih timih, več je
izobraževanja znotraj oddelka, mislijo pa,
da se premalo dogaja po podaji kazenske
ovadbe.
INTERVJU
Občutno je povečan porast ovadb v zadnjih
letih. Iz tega razloga se je tudi povečala
potreba po izobraževanju, saj primeri
postajajo vedno zahtevnejši. Delo tožilcev
v procesu na sodišču je težko, saj so vedno
bolj spretni tudi zagovorniki obdolžencev.
Nov zakon sicer vpeljuje novosti, ki vaujejo
žrtve do 15. leta starosti, s tem da jim ni tre-
ba pričati pred storilcem na glavni obrav-
navi. Tožilci se zavedajo, da lahko zlorabo
dokažejo le, če imajo o tem nasploh dovolj
široko znanje, zato tudi tako velik poudarek
na izobraževanju. Na podobno zavedanje
smo naleteli že na policiji, kjer prav tako
vedo, da je izobraževanje tisto, ki jim po-
maga h kvaliteti.
Če želijo imeti popolno sliko o dogajanju
v konkretnem primeru, kar je potrebno za
oblikovanje obtožbe, morajo dobro sodelo-
vati z zunanjimi institucijami. Tudi to je
novost zadnjih let. Sodelujejo že v pred-
200
POxMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB
kazenskem postopku, hodijo na krizne
time, kjer pripomorejo k temu, da obrav-
nava teče teko, da je obtožba možna. Po-
vedo, kdaj je dovolj dokazov oz. sumov, da
se lahko vloži kazenska ovadba.
Tudi tožilstvo prepoznava pomembnost
nezlorabljajočega starša v postopku, pona-
vadi mame. Če je namreč mati povsem na
strani otroka, potem ta zlorabe na sodišču
ne zanika in ima stalno oporo v materi, je
na neki način varen. Če pa mati ni priprav-
ljena stopiti povsem na stran otroka, je
postopek zelo težak in pogosto neuspešen.
Zgodilo se je že, da je tožilka zlorabo
dokazala kljub temu, da jo je v postopku na
sodišču žrtev sprva zanikala.
Čeprav dobivajo posnete pogovore na
video kasetah, se ne odločajo zanje kot do-
kazno gradivo. Pravijo, da niso uporabne
za nadaljnji postopek. Žrtev mora biti pri
njih še enkrat zaslišana. Ni pa zaslediti iz
povedanega, kaj je bilo s kasetami narobe
in kako bi morale biti posnete, da bi zado-
stile potrebam tožilstva. Najbrž je tukaj
mogoče večje sodelovanje in večje zaupa-
nje ali celo oblikovanje skupnega razgovora
z otrokom. Pri zaslišanju manjših otrok jim
pomagajo strokovnjaki drugih institucij,
največkrat Svetovalnega centra.
Tudi v tej fazi je težko govoriti o lažjih
ali težjih primerih. Najlažji so tisti, kjer je
priznanje in so dokazi, najtežje pa je pri
majhnih otrocih, ki še ne morejo natančno
izraziti in opisati dogajanja, pa tudi takrat,
ko žrtev zlorabo zanika in nima opore v
družini. Težko je tudi takrat, ko predhodno
delo ni bilo zadovoljivo opravljeno, ko je
policija poslala ovadbo s premalo dokaz-
nega materiala, ko so socialna poročila
slabo napisana in iz njih dinamika v družini
ni prepoznana. Potrebna so tudi kvalitetna
izvedeniška mnenja.
Tožilci so pri delu povsem samostojni,
vsak zase presoja, kdaj bo dal obtožni pre-
dlog in kdaj bo ovadbo zavrgel. Podoben
odgovor smo dobili tudi na policiji. Da pa
gre za podobne kriterije med vsemi tožilci
na oddelku, zagotavljajo s tem, da imajo sku-
pna izobraževanja, redne notranje sestan-
ke in pogovore ob posameznih primerih.
O notranjih spremembah ne razmišljajo,
razen o tem, da bi delo oddelka razširili še
na pretepene ženske oz. na kazniva dejanje,
kjer so žrtve ženske in otroci. O medinsti-
tucionalnem sodelovanju menijo, da je v
zadnjih letih veliko boljše, kot je bilo prej.
Pri tem opozarjajo na institut privilegirane
priče, kar pomeni, da socialna delavka, ki
obravnava družino in ji otrok zaupa zlo-
rabo, o tem ne more pričati na sodišču. Še
zlasti težko je, če otrok zlorabo zanika.
Vendar je to dejstvo, ki ga ne moremo pre-
prečiti. Otrok pač pove tistemu, ki mu lahko
zaupa. Nekaj več kritike se nanaša na orga-
nizacijo dela na sodišču. Tožilstvo meni, da
bi morali biti sodniki specializirani za po-
dročje dela na spolnih zlorabah. To bi bilo
mogoče že sedaj, ker sodni red to dopušča.
Sicer bi bilo v idealu najbolje, če bi imeli
družinska sodišča, vendar nič ne kaže, da
bi sodišče razmišljalo o tem. Zato bi lahko
nekatere spremembe vpeljali že sedaj.
Pomisleki se nanašajo tudi na odvetnike.
Ti bi morali zastopanje v primerih spolnih
zlorab sami izbirati in se za to delo tudi
usposobiti. Sedaj se dogaja, da nimajo niti
toliko interesa, da bi se dobro pogovorili s
klientom, npr. otrokom. Zastavlja se vpra-
šanje, koliko lahko potem otroka zares
zastopajo. Podoben pomislek imajo tudi na
Svetovalne centru. Vendar tega ne smemo
razumeti kot argument proti zagovorni-
kom, temveč le kot korak naprej v razmiš-
ljanju. Zagovornike sedaj zakon določa kot
obvezne, zato morajo biti zagovorniki za
delo izobraženi in zainteresirani.
sodišče
Na sodišču nisem mogla opraviti intervjuja,
ker nihče od sodnic in sodnikov ni želel
odgovarjati na vprašanja. Pridobila pa sem
odgovore na nekoliko razširjen vprašalnik.
Dobila sem tudi vpogled v tri sodne spise
in lahko sem bila navzoča na glavni obrav-
navi. Na žalost sta bili obe obravnavi pre-
kinjeni, ker ni bilo zagovornika oz. obtožen-
ca, sodni spisi pa niso dali odgovorov na
vprašanja. Tako je edina podlaga za analizo
izpolnjen vprašalnik. Zaradi močne hierar-
hične strukture sodišča sem porabila kar
nekaj časa, da sem razvozljala, kam se mo-
ram najprej obrniti in koliko dovoljenj
201
VESNA LESKOŠEK
moram pridobiti, da pridem do ustreznih
podatkov. V vseh prejšnjih institucijah s tem
nisem imela nikakršnih problemov. Tudi s
policijo ne, čeprav je bilo še pred kratkim
težko priti do kakršnih koli podatkov. Tak
zaprt sistem lahko streže različnim ciljem.
Eden je vsekakor zaščita sodnikov pred
javnostjo, saj je njihovo delo izpostavljeno
nenehnemu nadzoru in kritikam, pa tudi
nevarnostim. V tem smislu je vsako zaščito
razumeti kot dobro, saj zagotavlja občutek
varnosti, s tem pa verjetno povečuje mož-
nost za dobro delo. Zaprtost pa lahko razu-
memo tudi kot ustvarjanje notranjega sveta,
ki je zunanjemu svetu neznan. V javnost ne
more priti niti tisto, kar bi rabilo kot pozi-
tivna podoba sodišča. Kar na videz osvobaja
(zaščita pred javnostjo), po drugi strani
omejuje (nemožnost javnega nastopanja,
sodelovanja, konstruktivnih konfliktov ali
kritik).
Nič čudnega torej, da sodišče ne razmi-
šlja o reorganizaciji kljub pričakovanjem
vseh, ki sestavljajo sistem na področju spol-
nih zlorab. Kljub neučinkovitosti, dolgim
postopkom, ki so za žrtev travmatizirajoči,
če že ne zlorabljajoči. Nič čudnega, da na
sodišču do sedaj še niso imeli izobraževanja
na področju spolnih zlorab in da o tem
nimajo nikakršne dodatne izobrazbe. Nič
nimajo povedati tudi o medinstitucional-
nem sodelovanju. Seveda ne gre za kritizi-
ranje ostalih, gre za prepoznavanje napak,
ki sedaj zavirajo sodelovanje, njihova od-
prava pa bi pomenila večjo kvaliteto za
žrtev zlorab. Tako so to vprašanje razumeli
tudi ostali.
Zanimivo bi bilo s sodniki o tem govoriti,
raziskati izhodišča, na katera se opirajo
odločitve o sodbi, vendar to v tem primeru
ni mogoče. Zanimivo bi se bilo npr. pogo-
varjati o tem, kaj pomeni stavek iz vprašal-
nika: »Vloga žrtve npr. pri spodbujanju
storilca k storitvi kaznivega dejanja, iskanje
stikov z njim itd. bi lahko v določeni
primerih, odvisno od posamezne zadeve,
lahko bila olajševalna okoliščina pri odmeri
kazni storilcu.« Ali gre za močan stereotip
ali predsodek, iz zapisa ni razvidno. Vemo
namreč, da žrtve nikoli ne spodbujajo
storilcev k dejanju, gre le za storilčevo
interpretacijo obnašanja. Strokovnjakinja
svetovalnega centra pravi, da se lahko
otroci obnašajo na način, ki bi ga kdo lahko
opisal kot seksualnega, vendar se otroci
tako ne obnašajo zato, ker bi odraslega
vabili k spolnosti, temveč je to del njihovega
normalnega obnašanja, ki si ga večina
odraslih tako tudi interpretira. Gre torej za
zavedanje, da so edini odgovorni za zlorabo
odrasli storilci in v nobenem primeru žrtev.
Če tako interpretiramo, potem »spodbu-
janje ali iskanje stikov s storilcem« nikakor
ne more biti olajševalna okoliščina, ravno
narobe.
ugotovitve
Rezultati raziskave so pokazali velik napre-
dek v institucionalni obravnavi spolno
zlorabljenih otrok v Ljubljani. Ta ugotovitev
je pomembna zlasti zato, ker se je pokazalo,
da se praksa spreminja hitreje kot podoba
o njej. Institucije so prisiljene nenehno
spreminjati svoje načine dela, še posebno
takrat, ko so v medsebojni odvisnosti. In
nedvomno se je pokazalo, da je v primerih
spolnih zlorab tako.
Zelo težko je verjeti, da lahko primer ob-
leži v predalih delavk in delavcev v službah,
ki so dolžne intervenirati. To so zlasti Centri
za socialno delo, policija, tožilstvo in sodi-
šče. Medsebojna odvisnost ustanov je to-
likšna, da jih sodelovanje sili v spoštovanje
dogovorjenega. Blizu inerventnim službam
je še Svetovalni center, ki deluje kot tera-
pevtski in svetovalni center in je pogosto
navzoč v primerih, ki jih pokrivajo omen-
jene javne službe. Zelo pomembne so tudi
tiste ustanove, ki sicer niso ne terapevtske
in ne intervencijske, se pa srečujejo z otroki
redno oz. vsakodnevno. To so zdravstveni
domovi, osnovne šole in vrtci in jih v ta
zapis nisem vključila, čeprav so zajete v
raziskavo. Vse naštete ustanove sestavljajo
krog institucij, ki so osnova za učinkovito
reševanje primerov. Rezultati so pokazali,
da različno razumejo učinkovitost. Nekateri
vidijo konec svoje vloge takrat, ko je
opravljen upravni del postopka. Ta je dobro
utečen. Medinstitucionalni timi delujejo,
koordinatorska vloga CSD je sprejeta,
povsod imajo tudi osebo, katere ime je
202
POxMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB
znano, prijave niso več problem, čeprav
nekateri v posameznih primerih še vedno
omahujejo in se težko odločajo za prijavo.
Toda če je bila v preteklosti večina prime-
rov taka, da so omahovali s prijavo, so danes
taki primeri prej izjema kot pravilo. Omahu-
jejo zlasti tam, kjer v hiši ni ustreznih
dogovorov o postopanju v primeru spolnih
zlorab. Neprijavljanje namreč pomeni tudi
izogibanje ukrepanju. Če zadeve ne prija-
vimo, ni treba sklicati timskega sestanka, in
če ni tega, lahko povsem sami razpolagamo
z informacijo o zlorabi. To pa lahko počne-
mo tudi tako, da ne interveniramo. Takoj
pa, ko primer prijavimo, se samodejno za-
čne vsa procedura, ki nas prisili k resnemu
in odgovornemu delu.
Drugi strokovnjaki razumejo učinkovi-
tost tako, da mora otrok poleg zaščite pre-
jeti tudi ustrezno svetovalno ali terapevtsko
pomoč. Pri tem pa delujoči sistem ni več
tako učinkovit. Na pedopsihiatričnem
oddelku je namreč malo primerov, saj jih
oddelek veliko tudi ne prenese. Svetovalni
center pa je zaradi svoje osrednje vloge pre-
natrpan s primeri in notranja organizacija
in način financiranja onemogočata ustre-
zno organizacijo. Dogaja se, da so zato otro-
ci preredko na vrsti za svetovanje in kljub
obiskom ne dobijo ustrezne podpore za
reševanje svojih travm.
Kot sem že napisala, so multidiscipli-
narni ali medinstitucionalni oz. krizni timi
(tako so jih poimenovale sogovornice) že
povsem utečeni. Še vedno pa pri nekaterih
ostaja občutek, da gre za prelaganje odgo-
vornosti, sumničenje, da naloge niso iz-
peljane, kot bi morale biti, da ne gre za ena-
komerno prevzemanje bremen. Nekateri
tudi niso zadovoljni (npr. šole), ker se ne
čutijo enakovredne partnerje, tja pridejo
samo zato, da dajo informacije, potem pa
so iz kroga nekako izključeni. To še zlasti
občutijo takrat, ko bi morali dobiti podporo
za svoje vsakodnevno delo z otroci.
Šele v razgovoru s predstavnico tožilstva
sem zares začela razumeti, da je lahko pri-
mer uspešno rešen le, če vsak segment
sistema zares opravi svoje in je povezan z
ostalimi. Sodba na sodišču je namreč od-
visna le od uspešnega in usklajenega prej-
šnjega dela. Pravična kazen za storilca je
lahko tudi pomemben del okrevanja za
žrtev. Velja tudi narobe, namreč, daje lahko
slabo delo, preden pride zadeva na sodišče,
vzrok, da storilec ni obsojen, kar je vsekakor
pomemben del dodatne travme za zlora-
bljeno osebo.
Še vedno se velik del odgovorov nanaša
na potrebo po izobraževanju. Izkazalo se
je tole: bolj ko ima institucija pri sebi ure-
jene postopke (policija, tožilstvo), večja je
želja po izobraževanju. Izobraževanje je
rdeča nit vseh odgovorov.
Iz razgovorov je razvidno, da pri delu z
spolno zlorabljenimi obstaja zelo različna
praksa. Večinsko mnenje je, da je npr. dru-
žinska terapija mogoča le takrat, ko vsi raz-
polagajo z enako mero moči, ko vsi povsem
prostovoljno vstopijo v terapevtski proces
in zlasti takrat, ko storilec povsem nedvo-
umno pokaže zavedanje o teži dejanja, ki
ga je storil, in zanj prevzame tudi popolno
odgovornost. Takih primerov je zelo malo,
mislim, da sta bila našteta le dva. Nihče od
vprašanih se ne ukvarja s storilci, ne sve-
tovalno ne kako drugače. Storilec najpo-
gosteje nima nikakršnih obveznosti. Edini
stik z njim je zaslišanje in glavna obravnava
na sodišču. Bistvenega pomena pa je inten-
zivno delo z materjo. Izkazalo se je namreč,
da so najbolje vodeni in nekako najbolj
enostavni primeri tisti, kjer je mati stopila
na stran otroka. Tukaj je najti tudi največje
niše v reagiranju služb. Zelo redko se nam-
reč zgodi, da bi se táko intenzivno delo za-
res izvajalo, čeprav o tem obstaja zavedanje.
Potreba po boljši urejenosti področja je
bila izražena kar nekajkrat. Predlog o osre-
dnji ljubljanski instituciji je vsekakor eden
od teh. Drug pa je predlog o ustreznejši or-
ganizaciji sodišča. V zadnjih letih prepozna-
vamo velik napredek v delovanju in sodelo-
vanju vseh institucij, tudi sodišča. Vse manj
je oprostilnih sodb, več je fleksibilnosti pri
procedurah, več je prepoznavanja, kaj
pomeni zloraba za otroka, in dejanje ima
vse večjo težo. To se vidi zlasti po vedno
višjih izrečenih kaznih, kar v preteklosti ni
bila praksa. Kljub temu pa nekateri menijo,
da bi morali vpeljati družinska sodišča, ki
bi bila do teh primerov občutljivejša, hi-
trejša in bi tako omogočala učinkovitejše
delo, saj bi se področje hitreje razvijalo.
203
VESNA LESKOŠEK
Več kritik se je nanašalo na slab pretok
informacij med ustanovami oz. pomanj-
kanje povratnih informacij. To so izrekli
skoraj vsi. Res pa je tudi, da je težko stalno
obveščati o vsem, kar se dogaja. To verjetno
tudi ne bi bilo v skladu z dobro prakso posa-
meznih institucij. Gre namreč za varovanje
podatkov, pa tudi za to, da se poznavanje
osebne zgodbe omeji, da se osebno ne
prepleta preveč z javnim. Tudi otrok ima
pravico do intime in do skrivnosti, ki jih
zaupa komu z mislijo, da jih ta ne bo pripo-
vedoval okoli. Vendar gre v želji po več
informacijah verjetno za nekaj drugega. Na
primer, ali je potreben kakšne posebne
obravnave, bolj individualnega dela; če
ostane doma, ne vedo, ali je zloraba onemo-
gočena ali se nadaljuje in podobno. Ker jim
manjka teh informacij, je njihovo delovanje
oteženo.
Kot so večkrat poudarile moje sogovo-
rnice in sogovorniki, je sodelovanje v
zadnjih nekaj letih veliko boljše, kot je bilo
prej. Več kot je razkritih primerov, bolj se
razvija področje. To velja tako za delovanje
ustanov kot za medsebojno sodelovanje. V
tem smislu se je delovna hipoteza povsem
potrdila. Medsebojno sodelovanje je dobro
takrat, ko imajo posamezne institucije ure-
jene notranje postopke. Z vsakim novim
primerom je delovanje boljše. V tem smislu
je raziskava ovrgla kar nekaj mojih trditev
iz predloga, vendar ne popolnoma. Če je v
preteklosti veljal velik dvom o postopkih na
policiji, vlada danes veliko zaupanje, to pa
še ne pomeni, da so prijavljeni vsi razkriti
primeri spolnih zlorab, čeprav bi morali
biti. Praksa je torej boljša, vendar še daleč
od idealne.
Pripomb je veliko tako na svoje delo
kakor na delo drugih. Vse po vrsti pa so bile
izrečene dobronamerno, saj so ob koncu
vsi poudarili, da ne želijo kritizirati, kar pa
še ne pomeni, da niso kritični. Pri vzpostav-
ljanju sistema delovanja bi veljalo primerjati
področje s praksami v tujini, kar lahko
olajša lastno iskanje. To trdijo tudi nekateri
vprašani, ki sodelujejo s tujino ali so se tam
izobraževali. Izkazalo se je tudi, da lažje in-
tervenirajo službe, ki imajo enotne oddelke
za celo Ljubljano. V teh oddelkih se lažje
vzpostavlja komunikacija, lažji je pretok
informacij, več se razpravlja o posameznih
primerih. Taka informacija je zlasti pomem-
bna za centre za socialno delo, ki imajo
veliko dilem, zelo raznoliko prakso in tudi
prepričanja o problemu. Več kot potrebno
bi bilo skupno delo in skupno razvijanje
področja. Še zlasti pa bi lahko tisti, ki
področje že poznajo in imajo izdelane po-
stopke, pomagali tistim, ki se s področjem
šele seznanjajo.
Ob koncu bi rada opozorila še na dejstvo,
ki ga je omenila ena od sogovornic. Bilo bi
zelo napačno, če bi postale spolne zlorabe
področje, ki bi zasenčilo ostala, npr. zane-
marjanje ali fizično nasilje. Po njenih
izkušnjah se to že dogaja. Vendar odgovor
ni manj govorjenja in dela na spolnih zlo-
rabah, temveč več govorjenja in dela z nasi-
ljem in zanemarjenostjo. Nekateri imajo
namreč spolnih zlorab že dovolj, o tem se
jim ne da več govoriti. Zdi se jim, da je že
vse jasno in znano, praksa pa pokaže, da
smo še daleč od tega.
204
pomembnost medinstitucionalnega sodelovanja pri obravnavi spolnih zlorab
Literatura
Bain O., Sanders M.(1996), Ko pride na dan. Ljubljana: Co Libri.
BouwKAMP R.(1996), Pshosocialna terapija pri spolni zlorabi v družini. Logatec: Firis.
Bass E., Davis L. (1988), The Courage to Heal New York, Harper&Row Puhl.
Frei К.(199б), Spolna zloraba - z odkrito besedo do varnosti. Ljubljana: Kres.
Leskošek V. (1999), Institucionalna obravnava spolno zlorabljenih v Ljubljani Raziskovalno
poročilo. Ljubljana: Mirovni inštitut.
— (1997), Teorija in praksa na področju spolnih zlorab. Socialno delo, 36, 5-6: 375-382
Zaviršek, d. (ur.) (1996), Spolno nasilje. Feministične raziskave za socialno delo. Ljubljana, VŠSD.
205
Bojana Mesec
PROSTOVOLJCI IMAJO SRCE IN VOLJO
Delovanje in obstoj društev je v veliki meri
odvisno od prostovoljnega dela oz. od pri-
spevka posameznika, skupine ali skupnosti.
Odločitev za sodelovanje izvira iz človekove
notranje motivacije in potrebe po pomoči
sočloveku. Prostovoljno delo združuje vred-
note solidarnosti, človečnosti, nesebične
pripravljenosti, pomagati drugemu.
Z raziskavo podprt članek predstavlja
zlasti probleme in težave prostovoljcev, ki
že prostovoljno delajo v društvih s področja
sociale. Raziskava je pokazala, da se mnogi
med njimi srečujejo z razočaranjem, stre-
som in nezadovoljstvom, predvsem tam,
kjer zanje in za njihovo delo ni primernega
odziva oz. kjer je delo profesionalcev bolj
cenjeno kot njihov prispevek, ki je ne
nazadnje brezplačen.
hipotetični model raziskave
prostovoljnega sodelovanja
V raziskavi nas je zanimal opis dejavnosti
in stališč prostovoljcev. Pri tem smo upo-
rabili osnovno deskriptivno statistiko za
opis distribucij (odstotki, povprečja.).
Ugotoviti smo želeli zveze med izbrani-
mi dimenzijami sodelovanja prostovoljcev
in njihovih stališč, pri čemer smo uporabili
korelacijsko analizo in poskušali izdelati
eksplanativni model.
zakaj prostovoljci in ne profesionalci?
Zastavlja se vprašanje, ali je bolj smiselno
najeti profesionalca oz. koga, ki je vključen
Slika 1: Hipotetični model odnosov med spremenljivkami prostovoljnega sodelovanja
207
BOJANA MESEC
V javna dela, ali pa uporabiti prostovoljce.
Prostovoljci so del dolgoročnega načrta, saj:
•	prinašajo novo energijo in nove pobu-
de, sveže perspektive in nov zanos v projekt
in ljudi, s katerimi delajo; vse to lahko spre-
meni cilje in program, da novi zagon in
program usmeri v nove perspektive, saj sku-
paj s svojo kreativnostjo iščejo nove načine
dela v projektu;
•	povežejo program z skupnostjo in
okoljem, cilji postanejo tako bolj primerljivi
s cilji okolja in ne s tem, kar sami mislimo,
da program potrebuje;
•	privarčujejo denar; mnoge dobrodel-
ne organizacije opravljajo dela brez vsakega
denarja;
•	ponudijo določena specialna znanja,
ki jih lahko uporabljamo določen čas;
•	zaradi mladostne nagnjenosti k dru-
žbeno koristnemu delu, ki je povezana s
preskušanjem obstoječih vrednot, norm in
ciljev družbe, v kateri živijo, vstopajo v
programe z veliko več energije in želje po
spremembi.
Mnogi mislijo, da se ljudje ukvarjajo s
prostovoljnim delom zaradi altruističnih
motivov, zato od njih ne pričakujemo, da
bodo v zvezi s pogoji dela sploh kaj zahte-
vali; sprejeli bodo vse, kar jim ponudimo.
Kaj je torej osnovni motivator, ki nas
venomer žene naprej? Da bi lažje opredelili
smisel vprašanja, lahko razdelimo ljudi na
pet skupin z različno motivacijsko osnovo
za udeležbo pri neki dejavnosti. Glavni de-
javniki teh skupin so: slava, denar, moč,
sreča za druge in druženje z enako misle-
čimi. Prostovoljce bi lahko razdelili v skoraj
vse kategorije, razen v skupino, ki ji je naj-
močnejši motivator denar. V zahodnih dru-
žbah je dobrodelnost že tako uveljavljena
in priznana, da z njo prostovoljci pridobijo
velik ugled in tudi moč v družbi. Pri nas o
tem še ne moremo govoriti, zato se naši
prostovolci najdejo v skupini, ki dela zato,
da osrečuje druge, in zato, da se druži z
vrstniki.
Številni avtorji izenačujejo termin altrui-
zem s terminom prosocialno vedenje, da
poudarijo odsotnost sebičnosti. Sam izraz
je definiran kot pomoč drugim ljudem brez
nagrade. Tako vedenje je najbolj neposre-
den znak socialnosti človeka. Pogoja za
nastanek altruizma sta dva:
•	namen, da drugi osebi storimo kaj
dobrega
•	svoboda izbire.
Nekateri avtorji se ne strinjajo z ugoto-
vitvijo, da imajo prostovoljci od svojega dela
korist. To je posledica dolge tradicije, saj so
na prostovoljstvo gledali kot obliko dobro-
delnosti, ki temelji na altruizmu in nese-
bičnosti. Za druge pa prostovoljstvo ni le
napraviti nekaj za drugega, temveč je zanje
tudi v tem procesu izmenjava. Menijo, da
se večina ljudi znajde v življenju na točki,
ko sami potrebujejo pomoč. Tako so lahko
danes osebe, ki dajejo, jutri pa tiste, ki
prejemajo pomoč.
Pomoč je sprejemljiva le v tolikšni meri,
kolikor jo je mogoče povrniti, v nasprot-
nem primeru lahko izzove sovraštvo in ne
hvaležnosti. To lahko vidimo pri ljudeh, ki
se znajdejo v osebnih krizah, pa kljub temu
odklanjajo pomoč, če imajo občutek, da
sami ne bodo mogli vrniti z enakim ali
podobnim.
Ljudje se kar dobro zavedajo, da so se za
prostovoljstvo odločili prav zaradi sebe, saj
s tem zadovoljujejo tudi svoje potrebe. In
prav zadovoljevanje teh potreb je gonilna
sila pri delu s prostovoljci, zato je treba
posvetiti veliko pozornost motivom za
vključitev v tako delo. Če želimo v projektu
prostovoljce tudi obdržati, se moramo
nenehno zavedati njihovih potreb in jim
olajševati njihovo zadovoljitev. Prostovoljci
bodo tako dolgo v projektu, dokler bodo
čutili, da je njihov trud prepoznaven, dokler
se bodo čutili spoštovane, upoštevane,
dokler bodo čutili, da dobivajo nekaj zase,
in dokler se bodo skupaj s prijatelji od delu
tudi zabavali.
Da prostovoljci ostanejo v projektu,
moramo upoštevati naslednje:
•	selektivno vključevanje je zelo po-
membno, da prostovoljec ostane v pro-
jektu, zato je treba temu koraku posvetiti
vso pozornost, tudi če nam primanjkuje
prostovoljcev;
•	skrbno opazovanje novinca pomaga
odvrniti probleme po začetnem navdu-
šenju; raziskave kažejo, da je prostovoljec
prvih nekaj mesecev zelo kritičen, do česar
pride zaradi nasprotja med idealističnimi
208
PROSTOVOLJCI IMAJO SRCE IN VOLJO
pričakovanji in realnim delom;
• prostovoljcu je treba zaupati zanimiva,
pomembna in izzivalna opravila; delo mora
biti zanj zanimivo in raznoliko in mora biti
njegova izbira v okviru naše ponudbe -
tako se pozneje čuti tudi bolj odgovornega
za svoje delo.
Pomemben faktor, ki obdrži prosto-
voljce v projektu, je prijateljstvo. V projektu
želimo ustvariti tak odnos, ki bi ga želeli ali
pa ga imamo s prijatelji. To je odnos vzajem-
nega spoštovanja, upoštevanja, sprejemanja
drugačnosti, odnos brez negativnega vred-
notenja, odnos, kjer je veliko podpore in
želj za osebno rast.
Prostovoljci velikokrat tudi odhajajo,
zlasti zaradi pomanjkanja motivacije. Naj-
pomembnejše vprašanje je torej, kako mo-
tivirati prostovoljce in jih obdržati.
Niti dva prostovoljca nimata istih moti-
vov. Vedeti moramo, da je sam prostovoljec
najboljši vir informacij o tem, kaj ga
osrečuje in zakaj je zadovoljen v skupini.
Zato je pomemben pogovor z njim, saj to
daje moč ne le njemu, temveč tudi vodji.
Največja nagrada prostovoljcem je lahko
le njihovo delo. Zato jim mora biti delo všeč,
čutiti se morajo pomembne. Ustvariti je
treba pogoje, kjer bodo ljudje uspešni pri
delu in kjer se bodo počutili dobro. To je
njihova samookrepitev, ki je močnejša kot
zunanja nagrada. Najmočnejša nagrada je
občutek, da uživamo pri delu. Zares uživati
pa ne moremo sami, najbolj uživamo v dru-
žbi z ljudmi, ki nas podpirajo in se veselijo
naših napredkov in doseženih ciljev.
prostovoljno delo in motivacija
Med intervjuvanimi prostovoljci in prosto-
voljkami so skoraj same ženske, saj je le 4%
moških. Na vprašanje, kaj vas najbolj mo-
tivira za prostovoljno delo, jih je več kot
polovica odgovorila, da pomoč soljudem in
altruizem, sledi samorazvoj, lastno ugodje
in zadovoljstvo, manj pogosti motivi pa so
uspešnost in storilnost na eni strani in
visoki duhovni cilji na drugi.
Motive prostovoljcev osvetljujejo tudi
odgovori na vprašanje »Zakaj delate kot pro-
stovoljec/ka?« Dve tretjini anketiranih sta
odgovorili, da rad(a) pomaga drugim, sledi
odgovor: »ker menim, daje tako porabljeni
čas koristen«, dobra petina jih računa na
posredno povračilo pomoči v primeru po-
trebe, ostali odgovori so redki. Kaže torej,
da med motivi prostovoljcev jasno prevla-
duje altruistični motiv.
Zaradi poznejših primerjav smo anketi-
rance, ki so obkrožili odgovor, da jih najbolj
motivira pomoč soljudem ali altruizem, in
odgovor, da radi pomagajo drugim, združiU
v eno skupino in ju primerjali z ostalimi, ki
so obkrožih bodisi samo enega od teh dveh
odgovorov ali pa druge odgovore. Tako smo
dobili skupino altruistično usmerjenih
anketirancev in skupino — pogojno rečeno
— nealtruistično usmerjenih.
Kot že številne predhodne raziskave je
tudi ta pokazala, da prostovoljci s svojin
delom pridobijo dosti več, kot bi pridobili
z materialnim nadomestilom. Prednosti, ki
se kažejo v prostovoljnem delu, so namreč
v nematerialnem oziroma osebnem doživ-
ljanju prostovoljske izkušnje:
•	možnost spoznavanja institucije
•	lastna izkušnja profesionalnega dela
•	osnova za nadaljnjo profesionalno
orientacijo
•	znanja socialne veščine, tako za pro-
fesionalno kot tudi privatno življenje
•	samopotrditev.
zveze med variablami motivacije
Izračunali smo korekcije med posamez-
nimi vrstami motivacije in ugotovili, da so
korekcije v glavnem nizke. Najvišja je med
ugodjem in zadovoljstvom na eni strani in
visokimi duhovnimi cilji kot motivom na
drugi (r = 0,48). Glede na to, da so visoki
duhovni cilji med redko obkroženimi mo-
tivi (5,8%), tej korekciji ne pripisujemo
posebnega pomena. Razmeroma visoka,
vendar negativna je korekcija med uspeš-
nostjo-storilnostjo in pomočjo soljudem (r
= -0,35) in enako korekcija med ugodjem-
zadovoljstvom in pomočjo soljudem (r = -
0,32). Kaže torej, da se pomoč soljudem ali
altruizem izključuje z iskanjem ugodja in
zadovoljstva in stremljenjem po uspešnosti
in storilnosti. To dodatno opravičuje našo
209
BOJANA MESEC
delitev prostovoljcev na tiste, ki so altrui-
stično motivirani, in tiste, ki so nealtrui-
stično motivirani, saj kaže, da gre za dokaj
realni prostovoljski podskupini. Uspešnost
in storilnost tudi negativno korelirata s
samorazvojem (r = -0,24). Korelacija je sicer
nizka, vendar omogoča hipotezo, da gre za
dve različni usmeritvi — eno k doseganju
zunanjih ciljev, drugo k doseganju notra-
njih ciljev samorazvoja.
Naravo prostovoljske motivacije osvet-
ljujejo tudi interkorelacije med razlogi, ki
so jih navedli prostovoljci za svoje sodelo-
vanje. Vse korekcije so zelo nizke (r < 0,20),
vendar omenimo najvišje med njimi. Razlog
»rad(a) pomagam drugim« negativno kore-
lira s pričakovanjem, da »bom tudi sam(a)
dobil(a) pomoč« (r = -0,18). Prav tako nega-
tivno korelira z razlogom »ker menim, da
je tako porabljen čas koristen«. Kaže, da se
želja pomagati drugim ne povezuje pozi-
tivno s koristnostnimi razlogi.
trajanje in obseg
prostovoljne dejavnosti
Velika večina prostovoljcev (83%) dela v
društvu manj kot leto, preostali pa dalj. Tako
stanje je verjetno posledica dejstva, da se
kot prostovoljci vključujejo mladi ljudje, ki
se lahko s to dejavnostjo ukvarjajo, dokler
hodijo v šolo oz. študirajo, pozneje pa je
njihovo prostovoljno sodelovanje zaradi
službenih in družinskih obveznosti težje.
Jasno je, da prostovoljci tudi odhajajo.
Pri tem ostaja najpomembnejše vprašanje,
zakaj. Na podlagi anket in raziskav predvi-
devamo, da zlasti zaradi neustrezne moti-
vacije, pomanjkanja feedbacka, zanimanja
za njihovo delo in nepoznavanja ciljev ce-
lotnega projekta, pa tudi zaradi pomanjka-
nja odgovornejših nalog in slabega vodenja
projekta.
Lahko tudi domnevamo, da se »kratko-
trajni prostovoljci« razlikujejo od »dolgo-
trajnih« po načinu delovanja in tudi po
vlogah v organizaciji, vendar o tem nimamo
neposrednih podatkov. Menimo pa, da je
to lahko problem za prihodnje raziskave.
Skoraj polovica prostovoljcev dela v
društvih več kot enkrat tedensko, dobra
tretjina se jih pridruži nekajkrat na leto,
ostali pa redkeje. Lahko postavimo dom-
nevo, da trajneje in redkeje sodelujejo sta-
rejši prostovoljci, ki zaradi svojega staža v
društvu že zavzemajo višje položaje in pre-
vzemajo zahtevnejše naloge. Njihovo so-
delovanje je projektne narave in občasno,
vendar trajno.
uspešnost sodelovanja
v vlogi prostovoljca
Na vprašanje: »Kako bi opisali svojo izkuš-
njo prostovoljstva?« skoraj dve tretjini anke-
tiranih odgovarjata, da kot »zadovoljstvo« ali
»veliko zadovoljstvo«. Približno petina ni
»ne zadovoljna ne razočarana«, 17% pa je
»razočaranih«, kar je najnižji odstotek med
vsemi odgovori. Svoj prispevek k dejavnosti
društva opisuje tretjina kot »velik«, za 42%
»ni ne velik ne majhen«, dobra četrtina pa
je takih, ki menijo, da je njihov prispevek«
majhen« ali »zelo majhen«.
Križno tabeliranje samoocene svojega
prispevka k delu društva in zadovoljstva
pokaže zvezo med obema spremenljivkama
v pričakovani smeri. Od tistih prostovoljcev,
ki ocenjujejo svoj prispevek kot »velik«, so
skoraj vsi »zadovoljni« ali »zelo zadovoljni«,
nihče pa ni »razočaran«. Od tistih, ki menijo,
da njihov prispevek ni »niti velik niti maj-
hen«, jih je večina »zadovoljnih« ali »zelo
zadovoljnih«, tretjina »niti zadovoljnih niti
razočaranih«, le desetina »razočaranih«.
Med tistimi, ki ocenjujejo svoj prispevek kot
»majhen«, pa je več kot polovica »razoča-
ranih« in samo četrtina »zadovoljnih«.
Po mnenju treh četrtin prostovoljcev to
delo veliko prispeva k njihovi osebni rasti.
To pomeni, da so indikatorji samoocene
uspešnosti, izraženi kot zadovoljstvo in
osebnostna rast, zelo ugodni. Očitna pa je
tudi zveza med intenzivnostjo sodelovanja
in zadovoljstvom.
zaznavanje stresa
Prostovoljno delo lahko poleg tega, da daje
zadovoljstvo in občutek koristnosti pri
pomoči drugim, pomeni tudi stres, saj se
210
PROSTOVOLJCI IMAJO SRCE IN VOLJO
prostovoljec pogosto znajde v situacijah, ki
jih še ni doživel, in se seznani s težkimi so-
cialnimi problemi. Kljub temu dobra tretji-
na meni, da »niso nikoli doživeli stresa«, oz.
celo, da jih »delo v društvu pomirja«, ostali
pa pravijo, da so stres doživeli »včasih«.
sklep
V uvodu smo predstavili hipotetični model
odnosov med ključnimi variablami sodelo-
vanja prostovoljcev. Te variable so;
•	neodvisna variabla je altruistična oz.
nealtruistična motivacija in od nje sta po
naši hipotezi odvisna
•	trajanje sodelovanja in pogostost sode-
lovanja kot posredniški variabli, ki vplivata
na
•	uspešnost sodelovanja in stres, ta pa
sta izražena v obliki samoocene.
V splošnem so korelacije nizke. Najvišja
in tudi statistično pomembna je korelacija
med uspešnostjo in trajanjem sodelovanja.
Verjetno gre za součinkovanje trajanja so-
delovanja in uspešnosti. Trajnejše sodelo-
vanje pelje k večjemu zadovoljstvu, občutku
prispevanja in osebnostne rasti, to pa vz-
vratno vpliva na trajnost sodelovanja. Us-
pešnost je tudi sorazmerno tesno povezana
s pogostostjo sodelovanja. Tudi ta korelacija
je statistično pomembna. Kaže, da so tisti,
ki pogosteje sodelujejo, bolj uspešni,
gotovo pa tudi uspešnost pogojuje večjo
pogostost sodelovanja.
Opazimo tudi negativno korekcijo med
altruistično motivacijo in doživljanjem
stresa. Tisti, ki sodelujejo iz altruističnih
motivov, ne doživljajo stresa v enaki meri
kot tisti, ki sodelujejo iz nealtruističnih
motivov. Ostale korelacije so manjše od
0,20.
Omenimo še korekcijo med altruizmom
in trajanjem sodelovanja, negativno kore-
kcijo med uspešnostjo in stresom, med
trajanjem oz. pogostostjo sodelovanja in
stresom.
Na podlagi korekcij med altruizmom,
nealtruizmom, uspešnostjo in drugimi
variablami vzročno-posledičnega modela
lahko oblikujemo naslednji teoretični
model:
Uspešnost sodelovanja je odvisna od tra-
janja sodelovanja in pogostosti sodelovanja,
lahko pa domnevamo, da sta trajanje so-
delovanja in pogostost sodelovanja odvisna
od uspešnosti, hkrati pa tudi od vrste mo-
tivacije.
Altruistična motivacija povečuje trajanje
in pogostost sodelovanja in pelje k večji us-
pešnosti, nealtruistična motivacija zmanj-
šuje trajanje in pogostost sodelovanja in je
povezana z manjšo uspešnostjo. Doživljanje
stresa je manjše, čim trajnejše in pogostejše
je sodelovanje, hkrati pa je doživljanje stre-
sa manjše pri altruistični motivaciji.
Če imamo torej opraviti s prostovoljko,
ki se vključi v društvo iz altruističnih na-
gnjenj, da bi pomagala drugim, lahko pri-
čakujemo, da bo sodelovala pogosto in dalj
časa, da bo imela ugodno mnenje o svoji
uspešnosti in da ne bo pogosto doživljala
stresa.
Prostovoljka pa, ki se vključi iz nealtrui-
stičnih pobud, bo sodelovala manj pogosto,
krajši čas, imela bo manj ugodno mnenje o
svoji uspešnosti in bo v večji meri doživljala
stres.
Ob spoznanjih, ki jih imamo o prosto-
voljnem delu, lahko že sedaj trdimo, da dru-
žba potrebuje tako plačane kot prostovoljne
delavce, ki bodo skupaj z uporabniki ob-
likovali in krojili družbo jutrišnjega dne,
zato je Generalna skupščina Združenih na-
rodov razglasila leto 2001 za mednarodno
leto prostovoljstva.
S tem želijo pospešiti ozaveščanje jav-
nosti in vodilnih struktur o pomenu pro-
stovoljstva za skupnost, prav tako pa spod-
buditi razvoj prostovoljstva ter s tem tudi
ustanavljanje lokalnih, nacionalnih in glo-
balnih mrež, ki bodo na voljo uporabnikom
prostovoljnih storitev.
211
bojana xmesec
Literatura
Bierhoff, H. W. (1990), Altruism in Social Sistems. New York: Hogrefe & Huber Pub.
JuRGEC, D. (1999), Prostovoljno delo: Iskanje notranje motivacije. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo (diplomska naloga).
Mesec, B. (1996), Načrtovanje kariere. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).
— (1999), Organiziranije vodenja neprofitno-volonterskih organizacij. Kranj. Fakulteta za
organizacijske vede (magistrska naloga).
Payton, r. L. (1988), Philanthropy: Voluntary action for the public good. New York: Macmillan.
PiDGEON, W. P. (1998), The Univerza! Benefits of Volunteering. New York: John Willey & Sons.
Prvi slovenski kongres prostovoljcev (1996). Ljubljana: Slovenska fondacija, Socialna zbornica
Slovenije.
212
Katja Fras
NTERKULTURNA KOMPETENCA, IZZIV ZA SOCIALNO DELO
Osemnajst odstotkov prebivalcev Dunaja je
tujcev. V zadnjih desetih letih se je njihovo
število zaradi razmeroma liberalne politike
priseljevanja na koncu osemdesetih in v
začetku devetdesetih let in s prihodom
bosanskih beguncev v devetdesetih letih
skokovito povečalo.
Večina priseljencev pripada nižjemu
socialnemu sloju. Slaba izobrazba in precej
več otrok od avstrijskega povprečja, zapr-
tost določenih panog gospodarstva za tujce
in zelo majhna socialna mobilnost so glavni
vzroki, da je ogroženost z revščino pri tej
populaciji nadpovprečno velika. Seveda je
tudi njihov delež med strankami socialnega
dela nadproporcionalen. V nekaterih delih
mesta, kjer je delež tujih prebivalcev po-
sebej visok, je njihov delež v centrih za
otroke in družino tudi do osemdeset od-
stotkov.
Kako je socialno delo reagiralo na real-
nost, da je vedno več uporabnikov storitev
socialnega varstva tujega rodu in se soočajo
z vrsto specifičnih, z migracijo povezanih
problematik?
Stroka je na razvoj in potrebo po spe-
cifični poklicni kvalifikaciji za delo z pri-
seljenci reagirala precej pozno. Do ukrepov
je prišlo šele, ko je bilo očitno, da dotedanja
socialna struktura za oskrbo te skupine ne
zadostuje več. Šele na začetku devetdesetih
let je na Dunaju v socialnem delu s prise-
ljenci zaznati prve znake reform. Pobudniki
so bili najpogosteje tujci, izobraženci raz-
ličnih profilov (socialnih delavcev med
njimi ni bilo), ki so zaznali probleme svojih
sodržavljanov in začeli opozarjati pristojne
na potrebo po spremembi njihove socialne
oskrbe.
Tako je začela država podpirati iniciative,
ki so se specializirale za pomoč priseljen-
cem. Tu je šlo zlasti za svetovalno in izo-
braževalno delo. Sama sem bila zaposlena
kot svetovalka za »materni jezik« v svetoval-
nici za tuje delavce. Čeprav srbohrvaščina,
ki jo sicer precej dobro obvladam, ni moj
materni jezik, sem pri delu vedno znova
spoznavala, da je jezik v komunikaciji in pri
delu z klienti prav osrednjega pomena, kajti
deluje na vrsto zavestnih in nezavednih pro-
cesov v delovnem odnosu. Jezik je temelj
razmišljanja in ravnanja in pogoj oseb-
nostne identitete.
V devetdesetih letih se je vedno bolj
uveljavila zavest in potreba po spremembah
tudi med delavci znotraj obstoječih držav-
nih institucij socialnega dela. Tu je sicer
zaznati tudi določen odpor, saj se delavci
bojijo izgubiti kompetence, bojijo pa se tudi
konkurence bolje izobraženih kolegov.
Toda ponekod so problemi dosegli take
dimenzije, da se socialni delavci pogosto
srečajo s hudimi problemi. S sredstvi in
možnostmi, ki so jim na voljo, jim niso več
kos. Danes posamezne institucije, na pri-
mer mladinski centri in pribežališča za žen-
ske, zavestno in eksplicitno iščejo sodelavce
iz vrst priseljencev.
Tako se je v stroki razvilo novo področje
in tudi potreba po profilu socialnega de-
lavca s tako imenovano interkulturno kom-
petenco.
Gre za profesionalnost socialnega dela.
To pomeni, da površno poznavanje pro-
blematike za delo z priseljenci ne zadostuje
več. Poleg poznavanja jezika je pomembno
razumevanje in poznavanje kulture in živ-
ljenjskih okoliščin.
213
KATJA FRAS
Kakšne sposobnosti in specifična znanja
potrebuje socialni delavec oz. socialna
delavka za delo z priseljenci?
Poznati mora kulturo, specifično socia-
lizacijo, družinske in politične strukture,
vrednote in norme, zgodovino držav ozi-
roma družb, iz katerih so se ljudje priselili.
Prav tako je pomembno znati jezik prise-
ljencev.
Socialni delavec mora temeljito poznati
zgodovino, politične in socioekonomske
strukture, kulturne standarde in specifično
kolektivno identiteto svoje družbe. Poznati
mora tudi realnost življenja priseljencev v
njej.
Znani mu morajo biti vzroki migracij,
njihova struktura in razvoj.
Pomembno je znanje o tem, kakšne po-
sledice ima migracija za posameznika,
kakšno specifično problematiko prinaša
proces migracije, katere so pojavne oblike
in posledice izgube identitete in izkore-
ninjenosti, kakšne so možnosti za njihovo
preseganje, kaj pomeni za posameznika, če
je njegov materni jezik marginaliziran ali
mu je večinska družba celo sovražna.
Poznati mora
•	priseljenske subkulture oziroma ra-
zlične psihosocialne reakcijske vzorce in
strategije soočanja z marginalizacijo in nje-
nega premagovanja,
•	notranjo diferenciranost skupin pri-
seljencev in njihovo razslojenost,
•	pravni, politični in socialni status
priseljencev,
•	pojavne oblike in vzroke predsodkov
in rasizma,
•	metode interkulturne pedagogike in
antirasističnega dela.
Za delo v interkulturnem kontekstu pa
je potrebna tudi intenzivna samorefleksija,
soočenje s tujim v nas samih. To je pogosto
zelo težavno in intenzivno delo. Spozna-
vanje tujega v sebi nam lahko povzroči tudi
bolečine, saj zadenemo ob marsikaj, kar
smo potlačili. Nemška teoretičarka Valen-
tina Veneto-Scheib meni, da je interkul-
turna kompetenca zavest o kulturni iden-
titeti in kulturni zaznamovanosti lastnega
razmišljanja, čutenja in ravnanja in sposob-
nost zavestnega soočenja z njimi. Priznati
je treba relativnost lastnega stališča in real-
nost stališča drugega.
Pri pogovoru s človekom, ki govori drug
jezik, se mora socialni delavec ves čas zave-
dati, da govorita v jeziku, ki se ga je klient
priučil. Tudi če klient zelo dobro obvlada
večinski jezik, je veliko vprašanje, kakšen
pomen, zlasti emocionalni, pripisuje posa-
meznim besedam in jeziku večinskega na-
roda nasploh.
Menim, da so priseljeni socialni delavci,
ki reflektirajo svoje migracijske izkušnje ter
imajo primerno osebnostno strukturo in
ustrezno izobrazbo, predestinirani za so-
cialno delo s to skupino klientov. Vsi, ki
imajo pri svojem delu opravka s priseljenci,
pa se morajo za to dodatno izobraževati.
Tako kot druge kvalifikacije mora tudi inter-
kulturna kompetenca ponuditi možnost
profiliranja v stroki, dobiti mora ustrezno
težo in ugled. Ne sme biti prepuščeno na-
ključju, kako in v kakšnem obsegu prido-
bijo socialni delavci interkulturno kvalifi-
kacijo. Izobraževanje mora potekati siste-
matično (na primer na šolah za socialno
delo) in pridobljena kvalifikacija mora biti
tudi primerno nagrajena.
V	Avstriji tako od leta 1993 na akademi-
jah za socialno delo poučujejo samostojni
predmet »socialno delo z tujci«.
V	praksi se od vsega začetka pojavlja pro-
blem pomanjkanja kvalificiranih kadrov iz
vrst priseljencev, zato dajejo na akademijah
za socialno delo od leta 1994 pri sprejemu
prednost prav študentom priseljencem. To
tudi izrecno priporoča dunajski šolski svet.
Pogovor v maternem jeziku prinaša
poleg boljšega razumevanja še vrsto drugih
pozitivnih aspektov. Zelo pomembno je
zlasti v fazi navezave stika, ko nastaja pod-
laga za delo in se vzpostavlja zaupanje, in
pri emocionalnah temah.
Čisto jezikovno razumevanje, na kate-
rega mnogi najprej pomislijo, ko slišijo izraz
socialno delo v materinem jeziku, je zgolj
postranskega pomena. Materni jezik je po-
memben tudi, če stranka odlično obvlada
jezik večinskega naroda. Tako so si stro-
kovnjaki edini, da je pogovor in delo v
materinem jeziku z drugo in tretjo ge-
neracijo priseljencev, ki pogosto bolje
obvladajo večinski jezik od materinega, zelo
pomemben.
214
INTERKULTURNA KOMPETENCA, IZZIV ZA SOCIALNO DELO
Socialni delavci, ki izhajajo iz držav
priseljencev, pogosto bolje zaznajo občut-
ljivosti glede sovraštva do tujcev. Prav iz-
kušnje diskriminacije, rasizma in sovraštva
do tujcev igrajo v fazi iskanja identitete v
mladosti pogosto zelo pomembno vlogo.
Mnogo mladostnikov reagira na negativne
izkušnje tako, da se obrnejo proti družbi,
za katero mislijo, da jih ne sprejema.
Socialni delavec je lahko mladostnikom
vzgled, saj mu je očitno uspelo. Družba ga
priznava, profiliral se je, v njej zaseda po-
membno mesto.
Z rabo njihovega jezika socialni delavci
pokažejo spoštovanje do identitete pri-
seljencev. Lažje se vzpostavi občutek za-
upnosti in bližine.
Priseljevanje je v mnogih državah že de-
setletja realnost. Priseljenci so bistveno pri-
spevali k blaginji družbe in v njej p>lačujejo
davke. Zato imajo pravico do ustrezne so-
cialne oskrbe. Površno znanje o njihovih
specifičnih življenskih razmerah ne zado-
stuje več za profesionalno socialno delo.
Potrebno je torej zavestno in sistematično
izobraževanje in zaposlovanje socialnih
delavcev, ki si želijo pridobiti ali so si že
pridobili kompetenco za delo z priseljenci.
Literatura
Gaitaniedes, s. (1997), Verstehen, Veständigung, Vertrautheit. Sozialmagazin, 1: 32-36.
Hinz-Rommel (1994), Interkulturelle Kompetenz: Ein neues Anforderungsprofil für die Soziale
Arbeit. Münster.
215
ESEJ
Tanja Lamovec
ALI JE V ČLOVEKU ZARES ZVER?
družba kot izvor nasilja
Nasilje moramo gledati predvsem kot
družbeni pojav, kajti šele potem lahko
razumemo oblike nasilja v medosebnih
odnosih. Različne oblike nasilja imajo raz-
lične vire in cilje, skupno pa jim je to, da
ne spoštujejo svobode posameznika, da
odloča o sebi. Vse, kar omejuje svobodno
odločanje posameznika o sebi in mu one-
mogoča, da bi živel življenje, kakršnega je
sposoben, je nasilje. Država deluje tako, da
odvzame posameznikom del svobode in
sredstev, ki jo vzdržujejo, v zameno pa naj
bi zavarovala ustrezen del svobode tistih,
ki si je iz kakršnih koli razlogov niso spo-
sobni sami zagotoviti. V praksi so doslej vse
države delovale tako, da so večji del svo-
bode in sredstev dobili pripadniki vodilne
strukture. Zato lahko rečemo, da so zaen-
krat vse države nasilne.
Neke vrste nasilja dvz2iv2i sankcionira, to
je, uzakonja. To je nasilje, ki ga izvaja država
in ga legalizira s svojo zakonodajo. Tako je
npr. nasilje nad osebami, ki dobijo trajno
oznako »duševnega bolnika« na osnovi
kvazi znanstvenih podmen, ki jih imenujejo
diagnoze. Potem ko dobijo »diagnozo«, velja
zanje druga, diskriminativna zakonodaja.
Čeprav statistike kažejo, da tako diskrimi-
nirane osebe ne izvršijo prav nič več
kaznivih dejanj kot drugi državljani, jih je
dovoljeno prisilno hospitalizirati, če
dežurni psihiater meni, da so nevarni sebi
ali drugim. Za vse druge velja, da morajo
najprej storiti kaznivo dejanje in so lahko
šele potem zaprti in imajo v tem primeru
pravico do odvetnika. Za »diagnosticirane«
osebe vse to ne velja. So brezpravne. Na tem
mestu se nočem spuščati v sramotno zgo-
dovino zatiranja oseb, ki včasih doživljajo
psihične stiske in krize, rada bi opozorila
le na to, da bi bilo treba v imenu logike obr-
niti osnovno predpostavko in se vprašati:
Kdo je komu nevaren? Norci drugim ali
drugi norcem? O tem, ali je človek sploh
lahko nevaren sebi, pa pozneje.
ali je v človeku res zver?
Med ljudmi vlada prepričanje, ki ga je
vsadilo krščanstvo, da je v človeku nekakšna
zver^^ko. metafizično zlo. Sklepanje se
nadaljuje nekako takole: ker je v človeku zlo,
je taka tudi človeška družba in tu se ne da
nič storiti. Smo pač grešni. Predpostavka o
zveri v glavah ljudi se nesluteno razraste
ravno ob propadu kakšne ideologije in
napaja samouresničujoče se prerokbe.
Poskusimo zdaj obrniti predpostavko in
samo za hip dopustiti možnost, da je zver
zunaj. Recimo, da je zver v sistemu — da je
duh v mašini, kot pravi Koestler. Seveda se
boste takoj vprašali, kako lahko pride zver
v sistem, če je ni v človeku. Nič lažjega.
Sistem je vedno več kot vsota delov, je tudi
skupek povezav, ki sestavljajo nove pove-
zave in podsisteme. Eden takih podsiste-
mov je družina. Celota je tista, ki določa
sisteme povezovanja, ne narobe. Noben
sistem ni povsem trdno strukturiran, zato
vedno obstaja prazen prostor, v katerem se
začnejo dogajati stvari. Recimo, da posa-
meznik sproži situacijo, ki sproži plaz novih
situacij, teh pa ne obvladuje nihče več. Sku-
paj z Goffmanom jim lahko rečemo kon-
tingence. Take kontingence npr. pripeljejo
217
TANJA LAMOVEC
do tega, da posameznik dobi »diagnozo«. In
potem, ko ima »diagnozo«, ne dobi službe.
Počasi izgublja prijatelje in partnerja. Tako
se plaz sproži naprej.
Sistemu ne vlada nihče. V njem ni zla, so
le kontingence. Tudi sestavni deli, ljudje,
niso ne dobri ne slabi, kajti če bi hoteli to
biti, se moramo najprej vprašati, v odnosu
do česa so taki. Kar je za koga dobro, je
lahko za drugega slabo. Tako je npr. »dober
pacient« za psihiatra dober, za samega sebe
pa je slab, saj je dokazano, da so taki pacien-
ti pozneje manj uspešni pri navajanju na
samostojno življenje. Besede kot »dober« in
»slab« torej ne povedo ničesar. Zato je vpra-
šanje, ali je človek dober ali slab, nesmisel-
no in Wittgenstein bi mi to potrdil. Človek
je v resnici le skupek potencialov, sistem
pa je tisti, ki iz ljudi izvleče nekatere izmed
njih, drugih pa ne. Pač tiste, ki rabijo pre-
živetju. Če se v neki družbi splača na veliko
krasti, za majhne kraje pa greš v zapor, bodo
ljudje, ki so tega sposobni, naveliko kradli.
Manj sposobni pa si bodo večinoma izbrali
drug posel. Sistem torej oblikuje ljudi, pri
tem pa pušča številne potenciale neizkori-
ščene, ker so neuporabni ali celo škodljivi
za preživetje. Taki potenciali so trenutno
npr. kritično mišljenje, solidarnost, sočutje
itn.
Sistem bi bil lahko seveda tudi drugačen.
Marksizem je naredil usodno napako, ko je
hotel podrediti koristi posameznika siste-
mu. Kapitalizem počne ravno narobe. Zdaj
ko to vemo, nam ni treba nič drugega kot
poiskati pravo ravnotežje med svobodo po-
sameznika in splošno blaginjo. Nepotrebno
je, da imajo nekateri toliko več, kot lahko
porabijo, drugi pa nimajo niti strehe nad
glavo. Tudi to je nasilje. Nihče ne more biti
srečen, dokler nismo vsi vsaj malo srečni,
je zapisal neki književnik.
Pri nas je na pohodu brutalni kapita-
lizem. Zgodovine res ne bi bilo treba po-
navljati, če bi se vsaj malo potrudili, da jo
dojamemo. Ni nam treba sto let nazaj, tja,
kjer je že tako naša psihiatrija. Uprimo se
takemu kapitalizmu. Poskrbimo za tiste, ki
jih je zmlelo njihovo mlinsko kolo. Pre-
vrednotimo vrednote, ki nam jih vsiljujejo,
in zavrnimo brezumno potrošniško usmer-
jenost. To ni stvar humanizma, še manj
krščanske ljubezni, to je stvar preživetja.
Tako kot danes nima več nobenega smi-
sla govoriti o dobrem in zlem, tudi nima
nobenega smisla govoriti o krivdi. »Krivda«
pripada nekemu drugemu svetu, ki ga je že
zdavnaj zajel vesoljni potop, a se vnovič
trudi prilesti na kopno. Zdaj je nastopil čas
odgovornosti. Situacija ali celo kontingenca
nas nagovori, mi pa se moramo odzvati. Če
se ne bomo odzvaU, nas bo mašina povozila.
Ključna beseda je samoorganizacija. Staro
reklo: pomagaj si sam in bog ti bo pomagal
še vedno velja. Morda bi veljalo dodati: po-
magajmo še drug drugemu. Ne vsem, kot
razglaša krščanstvo — najprej tistim, ki po-
magajo nam.
Danes je jasno, da se sistema ne da izbolj-
šati od znotraj, to kaže praksa, izhaja pa tudi
iz teorije sistemov. Če hočemo sistem izbolj-
šati, moramo izstopiti iz njega. Nekateri iz
njega padejo, so vrženi, se odklopijo, z
drugimi besedami, znorijo. Norci so močno
subverziven element, zato jih je treba tako
zadrogirati, da sploh ne bodo mogli misliti.
Norci so zares nevarni, a ne v fizičnem smi-
slu. Edina rešitev za sistem je boljši sistem.
Brez njega ne moremo. Sistem, kakršnega
imamo zdaj, je prežet z nasiljem. To nasilje
pronica v nas in mi si ga podajamo naprej
kot vroč krompir.
»NASILJU SEJE TREBA UPRETI«
(Bertrand Russell)
Milgram je delal poskuse, kako daleč so
ljudje pripravljeni iti v svoji ubogljivosti do
avtoritete. Tri četrt oseb je bilo pripravljeno
tvegati smrt druge osebe, če je eksperimen-
tator-znanstvenik prevzel odgovornost.
Dokaj iztreznjujoče stanje stvari. A tako je.
»Obveščen človek zaleže za dva,« pravi Ja-
cques Brei. Tisti, ki so se uprli, so to storili
takoj v začetku, ko si še niso umazali rok.
Ko si enkrat umažeš roke, je težko nehati,
kajti najprej si moraš priznati, da tisto, kar
si delal, ni bilo prav.
Svoboda drugega je nedotakljiva. »Tudi
če se ne strinjam s tabo, bom do konca zago-
varjal tvojo pravico, da poveš svoje mnenje,«
je rekel nekdo. »Nikoli ne bom lovil žive
duše v ječo svoje sebične ljubezni,« je
218
ALI IE V ČLOVEKU ZARES ZVER?
zapisal Bob Dylan. Ni res, da se ljudje nujno
želijo polastiti svobode drugega, kot je
menil Sartre, ki je sicer imel o marsičem
prav. Kajti če se polastim tvoje svobode, mi
ne boš več zanimiv.
je treba človeka varovati
pred njim samim?
PROIZVODNJA NASILJA
Ko sem prišla iz norišnice, sem nekaj časa
neprestano fantazirala o Ulrike Meinhoff in
raznih drugih teroristih. Žal mi je bilo, ker
tukaj ni bilo nobenih, zdelo se mi je, da bi
se znala z njimi pogajati. Tako dobro sem
jih razumela. Ko te pritisnejo ob zid in
vzamejo vse, se zdi, da ti ne ostane čisto nič
drugega. Nič drugega kot svoje življenje
čim dražje prodati. Tako bo dobilo vsaj ne-
kaj vrednosti. Sanjarila sem, kako podtikam
bombe v avtomobile čisto določenih psihi-
atrov in še posebej psihiatrinj. Vsak človek
ima pravico do svojih fantazij. Če hoče kdo
gledati neerotične posnetke spolnih orga-
nov od blizu, tudi prav. Sam si je kriv, če
mu po določeni količini sistematične de-
senzitizacije ne bo več do spolnosti.
Prikazi nasilja pa so vsepovsod. Ne mi-
slim se spuščati v to, na kaj to vpliva ali ne
vpliva, dejstvo je, da smo potopljeni v morje
nasilja »kot da«. Gledamo ga ob zavesti, da
ne gre zares. Tudi tu deluje desenzitizacija.
Tudi ko vidimo pravo nasilje iz resničnega
sveta, se bomo odzvali, kot da ni zares. Tako
je tudi dosti udobneje. Ob zalivski vojni
niso dovolili predvajati posnetkov dejan-
skega nasilja, le galebe, ki so se utapljali v
nafti. To ljudem še lahko zbudi sočutje.
Absurdno je, da se nasilje sme izvajati, le
videti se ga ne sme. Do nezavesti pa lahko
gledaš »kot da« nasilje. Sporočilo je: Nasilje
ni resnično. Nasilja ni. Nasilje je le v filmih.
Svoje filme nasilja režiram sama. V njih
igra glavno vlogo človeško dostojanstvo.
Globoko verjamem, da je vsako človeško
bitje, pa tudi živali, vredno določenega do-
stojanstva. Obstaja jasna črta, pod katero se
dostojanstvo neha. Tega ne veš, dokler te
nekdo ne pahne čeznjo. Tedaj si ga moraš
nemudoma vzeti nazaj, sicer bo prepozno
ali pa vsaj zelo težko. Podobno kot pri
uporu proti avtoriteti. Meni je zazvenela
moja »mantra«: »Karkoli ti storijo, ne morejo
ti odvzeti dostojanstva.« Ker sem to verjela,
je delovalo. Nihče ti ne more vzeti dosto-
janstva. Bila sem rešena. Rešena sramu,
samopomilovanja in kar je še takih besed.
Dobila sem moč, ki se je glasila: »Preživela
bom.« In potem so prišle tiste teroristične
fantazije, ki sem jih gojila kot najlepše rože.
Pomagale so mi preživeti. Ob nekih dru-
gačnih kontingencah bi jih morda tudi
uresničila. Prav nič me ne bi pekla vest.
Mojo vest so umorili tisti hip, ko so umorili
moje dostojanstvo. Ko nisi več človek, tudi
vesti ne moreš imeti. Kako prav ima Laing,
ko pravi, da s tem, ko ubijemo doživljanje,
razvijamo destruktivnost. Čimbolj smo
zatrli svoj notranji svet oziroma dovolili, da
ga zatrejo, toliko bolj se razrašča destru-
ktivnost.
Temeljnega pomena za preživetje je torej
ohraniti dostojanstvo. Za tiste, ki ne vedo,
želim pojasniti, da dostojanstvo nima nič
opraviti s ponosom. Ponos je luksuz, ki ga
brez škode pogrešamo, dejansko je celo od-
več. Onemogoča nam, da bi videli človeka
v razcapanem klošarju. Onemogoča nam,
da bi se čutili na isti ravni z njim. »Skupni
temelji,« pravi Martin Buber.
OBRAT NASILJA NAVZNOTER
Dokler si človek celi rane v svojem dosto-
janstvu, je nasilje vsaj v domišljiji usmerjeno
navzven. Po terminologiji Ericha Fromma
je v službi življenja in ga varuje. Ne vem,
kaj se mora človeku zgoditi, da se nasilje
usmeri navznoter. Vsekakor je to tudi stvar
kontingenc, pri katerih sodeluje več dejav-
nikov. Pri meni je bila ključnega pomena
prevara, vsaj kot sprožilni moment. Potre-
bovala sem tablete in sem telefonirala svoji
psihiatrinji. Bala sem se, da me bo obdržala
kar tam, zato sem hotela obljubo, da tega
ne bo storila. Ko sem prišla, me ni pustila
oditi. Moje fantazije so se začele spremin-
jati. Začela sem sanjariti o prostorčku v go-
zdu, sredi praproti in obsijanem s soncem.
Tam bom končno lahko izvedla edino
avtonomno dejanje, ki mi je še ostalo —
219
TANJA LAMOVEC
samomor. Moje smrti se jim le ni posrečilo
ukrasti. Moja smrt je samo moja. Ne maram
več tega telesa, ker ni moje in ga lahko kadar
koli ugrabijo.
ČLOVEK ABSURDA
»Manj strašna noč je v črne zemlje krilu,
kot so pod svetlim soncem sužnji dnevi.«
(France Prešeren)
Tedaj sem vnovič končala v norišnici. Po-
skus samomora. Zdaj so me »varovali pred
samo seboj«. Moje fantazije so se vnovič
spremenile. Fantazirala sem o vprašanju ab-
surda. Uporni človek, pravi Albert Camus,
prej ali slej postane absurdni človek oziro-
ma človek absurda. Tudi jaz sem tako do-
življala. Absurd ni v nas, pravi Camus, niti v
svetu, temveč v neskladju med človekovim
stremljenjem in svetom, ki človeka zanika.
S tem se ne strinjam povsem. Zdi se mi, da
je neskladje le posledica nečesa bolj prvot-
nega. Absurd je v sistemu, ki je v neskladju
s človekom. Človek absurda je produkt
družbe absurda. Sistem je neke vrste ma-
šina. V njem ni nič človeškega, čeprav so
vanj vpleteni ljudje. Kako naj bo potem
sistem v skladju s človekom, če gre za radi-
kalno drugačnost? Sistem ne čuti absurda.
Sistem ne čuti nič. Načela, na katerih je
grajen sistem, niso ista načela, ki vodijo
ljudi. Človek čuti absurdnost sistema in
absurd zmotno prepozna kot nekaj lastnega
sebi. Človek se poistoveti s strojem. Človek
ni absurden, je le zaslepljen. Če se reši
zaslepljenosti, se reši občutka absurda.
POTIZ ABSURDA
Ne vem, ali tudi drugi ljudje doživljajo
tako, a zame je navzven obrnjeno nasilje po-
vezano z degradacijo, izgubo dostojanstva.
Sebi postanem »nevarna«, če mi odvzamejo
možnost odločanja o svojem telesu, avto-
nomijo, nekaj pa imajo pri tem tudi prevare.
V takem svetu nočem živeti. V kakšnih
svetovih nočejo živeti drugi, ne vem.
Vprašajte njih. Iz vsega tega sledi sklep:
Človeka ni treba varovati pred samim
seboj (kakšen absurd!), temveč pred nasil-
nim in zlorabljajočim okoljem. Kako per-
verzna je ideja, da naj bi ravno tako okolje
varovalo človeka pred njim samim. Ljudje
so res pripravljeni verjeti vsako oslarijo.
Take jih je naredil sistem: zaslepljene in
absurdne. »Verjamem zato, ker je absurd-
no,« je zapisal zaslepljenec Blaise Pascal. Ne
počnite tega še vi. Seveda, dokler se ne od-
klopite, ste to prisiljeni početi. Torej se
odklopite. »Ljudje so v transu,« pravi Laing,
»in ko se iz njega mrtvi zbudijo, se znajdejo
v norišnici.« Sistem, ki je zasvojil tudi
družino, ne dovoljuje, da bi se ljudje zbudili.
Morajo nazaj v trans, pa čeprav ob pomoči
elektrošokov in strupov, ki se imenujejo
zdravila.
Zapomnite si: če ste se že odklopili, mo-
rate iti do konca. Drugače se boste vse živ-
ljenje vrteli okoli lastnega repa. Zagotavljam
vam, da je to res Sizifovo početje. Biti na
pol zbujen in se delati, da spiš. Iz dneva v
dan.
Zapomnite si dobro: vi niste vaša druži-
na. Če bo prišel trenutek, ko boste morali
izbirati, izberite sebe. Drugače ste izbrali
samomor, četudi počasen. Ne morete živeti
za druge, dokler vam ni bilo dovoljeno
najprej živeti zase. Nihče si vas nima pravice
lastiti, ne vas, ne vaše smrti.
A to je šele prvi korak. Pojavi se občutek
solidarnosti. Tudi o tem piše Camus. Če se
pojavi kuga, se je treba proti njej bojevati.
S skupnimi močmi. Če malo pogledaš na-
okoli, boš takoj zagledal cel kup crknjenih
podgan. Torej te čaka delo, ki tokrat ni več
Sizifovo. Našel si svoj smisel. V tem je nekaj
svetega, a nima nič opraviti z religijo. Ima
pa opraviti z idejo o skupnih temeljih vseh
ljudi.
odložite smrt za en dan
Ne ubijte se prezgodaj. Ničesar ne storite v
prvem impulzu, vzemite si čas. Večnost vas
tako ali tako čaka. Vse, kar potrebujete, je
počitek, mir pred ljudmi, ki vas želijo zava-
rovati pred vami samimi in toplo človeško
besedo. Pridite v naš krizni center. Poten-
cialni kandidati za samomor (kar smo vsi)
bodo morali podpisati sporazum, da tega
220
ALI IE V ČLOVEKU ZARES ZVER?
ne bodo storili pri nas. Ne jemljemo vam
vaše smrti, a razumeti morate, da bi tako
škodovali ugledu kriznega centra. Računa-
mo na vašo solidarnost. Na pogovor smo
pripravljeni 24 ur na dan. Vemo, da človek,
ki ne sme odločati o svojem življenju, ne
bo hotel tako živeti. Skupaj bomo zaživeli
drugače.
Dosti večja verjetnost je, da boste na poti
v krizni center doživeli prometno nesrečo,
kot da vas bo tam kdo napadel.
V uporabniških kriznih centrih je zelo
malo nasilja, precej manj kot v povprečni
družini. V pol leta, ko sem bila v kriznem
centru v Itaki, Združene države, je bilo
edino nasilno dejanje nekaj razbitih šip.
Drugo nasilno dejanje se je zgodilo na cesti,
pred vrati kriznega centra, kjer sta se spo-
razumno stepla dva uporabnika. Bila sta
dovolj prisebna, da sta upoštevala pravilo,
da v kriznem centru nasilje ni dovoljeno in
sta stopila na cesto. Ker pa se nasilje lahko
zgodi kjer koli in ni nujno, da so v njem ude-
leženi ravno uporabniki kriznih centrov, še
nekaj informacij o tem, kako ravnati z
nasilno osebo.
praktični napotki
za delo z nasilno osebo
VERBALNO NASILJE
Strah pred nasiljem in nepoznavanje nači-
nov, kako se pred njim ubraniti, je v zahodni
kulturi zelo razširjeno. To je neupravičeno,
ker je z nasilnimi osebami, razen redkih iz-
jem, razmeroma lahko ravnati. Ravno strah
je tisti, ki nas pri tem ovira.
Odraščala sem v razširjeni družini, kjer
je bilo veliko vpitja in verbalnega nasilja,
občasno pa so člani družine tekali drug za
drugim z noži in sekirami. Vse to je bilo
skoraj »kot da« nasilje, saj ni nihče nikomur
nič naredil, le kakšen kos pohištva je šel na
dvoje. Večkrat sem posredovala med spr-
timi stranmi, pri tem pa sem se počutila
povsem varno, saj so še posebej pazili, da
se mi ne bi kaj zgodilo. Tako sem prejela
sporočilo, da se nasilja ni treba bati, kar se
mi je pozneje v kritičnih situacijah vedno
potrdilo. To seveda velja za nasilje posamez-
nikov, organiziranega nasilja pa se bojim,
še zlasti, če je sankcionirano in brez prič,
kot npr. v norišnicah.
Morda bi začela z verbalnim nasiljem
oziroma zlorabami. V nekaterih družinah
in kolektivih je takega nasilja veliko, vendar
ni tako nedolžno, kot bi se morda zdelo.
Ljudje se navadijo nanj in ga skoraj ne
opazijo več. Ravno tako ne opazijo, kako
drobne zbadljivke in zafrkljive pripombe
rušijo medosebne odnose. Zdi se, da je to
nekoliko kulturen pojav. V Združenih drža-
vah so ljudje zelo pozorni na vsako tovrstno
verbalno zlorabo in vas bodo takoj opozo-
rili. Zaradi nenehnih povratnih informacij
je vsaj pri pripadnikih srednjega sloja
verbalnih zlorab razmeroma malo, odnosi
med ljudmi pa so bolj odkriti, manj zapeti.
Pri nas je obrambna naravnanost v pogo-
voru skoraj pravilo, razen med najbolj in-
timnimi prijatelji. Verbalne zlorabe lahko
človeka zelo prizadenejo, a pri nas velja pra-
vilo, da tega ne smemo pokazati. »Beseda
ni konj,« pravi pregovor. V primerjavi z
Združenimi državami so besede pri nas
dokaj devalvirane, njihov priznani pomen
je razmeroma majhen, pa če gre za zbad-
ljivke ali za držanje dogovorov. Osebno mi-
slim, da se velja potruditi in besede jemati
resno, ker to prispeva k večjemu zaupanju.
-»Say what you mean, mean what you say,«
pravijo Američani.
Razlikovati moramo med verbalnimi
zlorabami in prepiranjem. Verbale zlorabe
izražajo zlobo, hudobijo. Prepiranje pa je
lahko povsem korektno, kolikor se ohrani
obojestransko spoštovanje. Tudi tega ljudje
pogosto ne opazijo. Takoj ko zaslišijo po-
višan ton glasu, se že ustrašijo in razglasijo
osebo za nasilno. Po drugi strani so žaljive
pripombe, izrečene s prijaznim glasom, za
številne povsem sprejemljive. Vse to izraža
veliko zmedo in negotovost, ki ju ljudje
čutijo v zvezi z nasiljem. Zato smo pogosto
raje tiho, kot da bi stvari razčistili, tako pa
dejansko kvarimo odnose. Skratka, bojimo
se napačnih stvari.
Poleg verbalnih zlorab, ki spodkopavajo
samospoštovanje sobesednika, poznamo
tudi take, ki rušijo njegovo zaznavanje real-
nosti. Med take zlorabe prištevamo razvelja-
vljanje sobesednikovih izjav, ki se nanašajo
221
TANJA LAMOVEC
na njegove zaznave, čustva ali mnenja,
kadar nam niso po volji. Še zlasti škodljivo
je razveljavljanje čustev, saj je dotična oseba
edina, ki lahko o njih kaj reče. Če to delamo
pogosto, dobi človek občutek, da ga silimo
v norost, hkrati pa je to razvrednotenje
njega samega in kratenje pravice do izraža-
nja lastnih čustev. Med verbalne zlorabe
štejemo tudi različne druge oblike mani-
pulacije, izsiljevanje ipd.
Vse verbalne zlorabe prizadenejo drugo
osebo oziroma bi to potencialno lahko
naredile, če sogovornik ne bi postal neob-
čutljiv nanje. Kljub temu menim, da na neki
globlji ravni posameznik take izjave vseeno
zabeleži in se njihov učinek morda kaže v
slabem razpoloženju, razdražljivosti ipd. Po
drugi strani velja, da niso vse izjave, ki posa-
meznika prizadenejo, verbalne zlorabe. Tu
mislim zlasti na kritiko, ki je lahko izrečena
povsem korektno, a prizadene, ker se ni
pripravljena soočiti s problemom.
Verbalno nasilje lahko pripelje do fizi-
čnega nasilja, če ga ne ustavimo. Zato velja
biti pozoren že na manjše verbalne zlorabe
in pravočasno postaviti mejo, čez katero
sogovorniku ne dovolimo. Čim hitreje
bomo postavili mejo, toliko več manevr-
skega prostora bomo imeli. Seveda pa je to
težko storiti z osebo, ki smo ji dotlej dopu-
ščali vse. V tem primeru je potreben pogo-
vor in soglasna odločitev, sicer ne bomo
dosti dosegli. Vedeti moramo, da se večina
fizičnega nasilja začne z verbalnim in da je
precej od nas odvisno, ali bo nasilje postalo
fizično
IZRAŽANJE JEZE
Navadno se začne z izrazi jeze. Namesto, da
bi sprejeli jezo kot veljaven izraz čustev
sobesednika in ga poslušali do konca, ga
poskušamo prekiniti, dokazati, da se moti,
ali pa se postavimo v obramben položaj.
Treba je torej poslušati in še poslušati, pri
tem pa se poskušati vživeti v njegov položaj.
Ko konča, je koristno izraziti razumevanje
njegovih čustev, ne glede na to, ali se stri-
njamo z njimi ali ne. Vedeti moramo, da so
to njegova čustva, do katerih ima vso pra-
vico. Potem smo na vrsti sami, da se odzo-
vemo s svojimi čustvi in mnenji. Nekateri
ljudje pravijo, da tako ravnanje izraža po-
puščanje, vendar ni tako. Kot pri običajnem
pogovoru navadno priznavamo drugemu
pravico, da pove do konca, moramo to pra-
vico še toliko bolj priznavati pri izražanju
čustev. In vendar jih poskušamo največkrat
takoj zatreti, razveljaviti ali spremeniti. Pom-
nimo: če zavračamo čustva neke osebe, bo
čutila, da zavračamo njo. To poslabša odnos
ali pa postane izvor novega nasilja. Ker
nismo pripravljeni sprejeti izrazov jeze
sogovornika, ga sami potiskamo v smeri
fizičnega nasilja.
Take situacije se večkrat pojavijo med
partnerjema oziroma zakoncema. Fizično
nasilje je mogoče skoraj vedno preprečiti,
razen če je postalo ustaljen del repertoarja.
Ženska, ki ni pripravljena sprejeti partner-
jeve jeze, lahko računa, da bo prej ali slej
soočena s fizičnim nasiljem. Mož, ki ni pri-
pravljen sprejeti ženine jeze, se bo moral
sprijazniti z depresivno in frigidno ženo.
Zelo težko je dopovedati ženskam, da je od
njih odvisno, ali bodo tepene. Tu je treba
zelo jasno povedati, da ženska ni kriva, če
jo partner tepe. Za vse, kar kdo počne, je
odgovoren on sam ali ona sama. Tako tudi
velja, da je vsaka ženska odgovorna zase, da
se nauči veščin samozaščite. Včasih je do-
volj že to, da pravočasno umolkne. Ljudi, ki
so nagle jeze, ne gre izzivati in potiskati čez
rob. Tudi to ni popuščanje, gre le za to, da
je spore bolje reševati tedaj, ko sta oba ude-
leženca mirna.
Med verbalnim in fizičnim izražanjem
jeze navadno velja obratno sorazmerje. Če
posameznik ne more verbalno izraziti jeze,
jo bo izrazil na fizičen način: z nasiljem,
psihosomatskimi težavami, depresijami itn.
Res nesmiselno se je bati verbalnih izrazov
jeze in jih ovirati, saj so popolnoma neško-
dljivi, so ventil za sproščanje učinkov stresa.
Nekateri ljudje imajo težave z verbalnim
izražanjem jeze, tudi če jih pri tem nihče
ne ovira, zato so nagnjeni k navedenim mo-
tnjam.
Še enkrat bi rada poudarila, da je jeza ču-
stvo, ki teži k temu, da se izrazi navzven.
Emovere je latinska beseda, ki pomeni gi-
bati navzven. Izražanje čustev, tudi inten-
zivnih, ni nasilje. Pomembno je le, da jih
222
ALI IE V ČLOVEKU ZARES ZVER?
izrazimo tako, da ne poškodujemo druge
osebe. V kriznem centru v Itaki so imeli
plakat, na katerem je pisalo: »A scream a
day keeps a shrink away<< (Zavpij vsak dan
in ne boš potreboval psihiatra).
Čista jeza ni žaljiva, dejstvo pa je, da
številni ljudje v jezi izražajo žaljivke.
Koristno je, če smo pozorni na to. Jezne
osebe ne smemo miriti, ker jo bomo samo
še bolj razjezili. Zahtevati od jezne osebe,
da se umiri, je nasilje. To je zahteva, naj svoje
čustvo potlači. Lahko pa ji svetujemo, naj
se gre jezit kam drugam. V ta namen so npr.
zelo primerni avtomobili, seveda ne med
vožnjo. Jeza ima tudi telesne vidike, saj nas
pripravi za boj ali beg. Zato je priporočljivo,
da poskrbimo za aktivno telesno sprostitev
v športu. Seksualna aktivnost v jezi ni
primerna, ker zbuja fiziološke reakcije, ki z
jezo niso združljive, zato pelje v konflikt.
Še slabše je, če jezni osebi prigovarjamo,
da nima razloga za jezo. Čustva imajo svoje
zakonitosti, razum pa drugačne. Čustva so
neposreden odziv na trenutno situacijo,
razum pa nam pozneje pomaga, da sistema-
tiziramo preteklo dogajanje in načrtujemo
prihodnost. Čustva niso nasprotje razumu,
temveč dopolnilo. Pri tem je vredno pri-
pomniti, da je razum dober služabnik, a slab
gospodar. Kadar smo pred pomembno od-
ločitvijo, je koristno z razumom analizirati
celotno situacijo, odločitev pa naj bo in-
tegracija razumskih spoznanj in čustvenih
nagibov. Če integracije ne moremo doseči,
odločitev ni prava in je bolje, da počakamo.
Dokler čutimo konflikt med čustvi in
razumom, se ne odločamo. Včasih potrebu-
jemo nekaj časa, da proces dozori, podobno
kot pri ustvarjalnem procesu. Potem se
odločitev pojavi sama od sebe.
FIZIČNO NASILJE
Rekla sem že, da lahko skoraj vedno prepre-
čimo fizično nasilje, kolikor ni že utrjen
vzorec poravnavanja sporov med osebama.
Še zlasti to velja za psihotične osebe ali
osebe v čustveni stiski. Kadar taka oseba
grozi z nasiljem, moramo vedeti, da je pre-
strašena, navadno do stopnje panike. To
precej drži tudi za ostale ljudi, ko so čust-
veno vznemirjeni. Naša naloga je torej, da
potencialnemu napadalcu zagotovimo ob-
čutek varnosti. Prvi korak je ta, da mu poka-
žemo, da sprejemamo njega in njegova ču-
stva ter ga poslušamo. Tako bomo izvedeli,
česa se boji in bomo lahko ukrenili vse
potrebno, da zmanjšamo njegov strah. Ni
pomembno, ali strah izvira iz stvarne ali
namišljene situacije. Pravzaprav osebo še
lažje zavarujemo pred namišljenimi napa-
dalci. Tako ji lahko npr. ponudimo, da bomo
z njo, ko bodo ponjo prišli Marsovci, in da
smo se pripravljeni z njimi pogovoriti. Ko
oseba vidi, da se mi ne bojimo, se navadno
tudi sama vsaj malo pomiri.
Precej težje je včasih zavarovati osebo
pred dejanskimi preganjalci. Primeri, ko se
oseba boji svojcev, ki grozijo s hospitali-
zacijo, je precej in jim brez kriznega centra
ne moremo pomagati.
V vseh teh letih nisem srečala primera,
da bi kdo izvedel nasilno dejanje pod vpli-
vom blodenj. Zato lahko o tem pojavu re-
čem le, da je izredno redek, če sploh obsta-
ja. Seveda so znani primeri, ko kdo nenado-
ma začne streljati v množico ali kaj podob-
nega, in potem se to pripiše »duševni bo-
lezni«, pod čemer razumemo funkcionalno
psihozo, ki ne vključuje organskih spre-
memb. Domnevam, da večino takih dejanj
store osebe z možganskimi poškodbami ali
tumorji, kot tudi osebe, ki so pod vplivom
alkohola. Take osebe so zares povsem ne-
predvidljive in ne spadajo v krizni center.
Za nekatera dejanja se zdi, kot da izvirajo
iz blodenj, v resnici pa so izraz težnje posa-
meznika, da se osvobodi vezi, ki ga vežejo
na enega od staršev, navadno na mater. Taka
oseba pravzaprav rešuje psihične probleme
avtonomije in identitete in včasih ne vidi
druge rešitve kot to, da mora druga oseba
umreti, če hoče on živeti. Morda se je s po-
dobnim problemom ubadal napadalec, ki
je ubil Johna Lennona, saj se je identificiral
z njim, hkrati pa je vedel, da dva ne moreta
biti. Če bi taka oseba imela priložnost, da
se pogovori z zaupno osebo, sem prepri-
čana, da tega ne bi storila. V psihiatriji
namreč povsem zanikajo pomen pogovora
s psihotično osebo, iz lastnih izkušenj pa
vem, da me je tak pogovor vedno vrnil na
trdna tla, pa čeprav le začasno. Problemi,
223
TANJA LAMOVEC
ki jih je pogovor razrešil, so ostali rešeni in
se nisem vnovič spuščala vanje. Zato je
krizni center tudi priložnost za uveljavitev
drugačnega prijema, ki je dosti bolj naraven
in tudi učinkovit kot izključno medikamen-
tozna obravnava. Človek v psihozi je pred-
vsem človek, in če drugim ljudem pogovor
koristi, koristi še toliko bolj osebi v krizi.
Seveda je v pogovoru ne bo mogoče prepri-
čati, da Marsovci ne bodo prišli ponjo, niti
to ni namen pogovora. Namen je dajati
oporo v čustvenem smislu, človeški stik in
informacije, ki ji bodo pomagale preverjati
realnost. To mora oseba storiti sama.
Spominjam se primera, ko je sin v po-
skusu, da se osvobodi vezi, ki so ga prikle-
pale na mamo, sklenil roke okoli njenega
vratu in jo začel daviti. Nenadoma je začutil
popolno paralizo rok in se ozavestil, kaj po-
čenja. Pri poskusih davljenja je priporoč-
ljivo, da se napadena oseba povsem prepu-
sti, če ugotovi, da se napadalca ne more
otresti. Odsotnost odpora zmanjša impulz
napadalca. Podobno taktiko uporabljajo
tudi živali.
POGOVORIMO SE Z NAPADALCEM
Ob vsakem fizičnem napadu je priporo-
čljivo, da napadena oseba naveže pogovor
z napadalcem. Pomembno je, da govori z
mirnim glasom, ki daje informacije, podob-
no kot napovedovalec vremena. Pogovor
naj poteka na isti ravni. Niti prošnje niti
ukazi niso povsem varni. Včasih sicer lahko
pomaga prošnja, drugič odločen ukaz, a vse
to ima lahko tudi nasproten učinek. Če
nimate izkušenj, raje ne poskušajte s tem.
Mirno izrečene informacije ne morejo ško-
diti in še poslabšati situacije. Taka informa-
cija je npr.: »Daviš me,« ali: »Daj roke z mo-
jega vratu,« kar pa ne sme zveneti kot ukaz.
Pomembno je tudi, katere besede uporab-
ljamo. Če rečemo: »Zadavil me boš,« smo
dali napadalcu sugestijo, ki se lahko izkaže
kot samouresničujoča se prerokba. Vedeti
moramo, da je napadalec v spremenjenem
stanju zavesti in ni zmožen samostojne
presoje, zato bo ravnal po vaših besedah!
Vedeti moramo, da je tak napadalec psi-
hično povsem nemočen, kot majhen otrok.
Zato mu v nobenem primeru ne smemo
groziti ali ga kakor koli dodatno vznemirjati.
Vso zadevo je treba vzeti kot nekaj povsem
vsakdanjega, ob zavesti, da se velika večina
teh poskusov srečno konča.
Medtem ko je lahko davljenje impul-
zivno dejanje, je poskus zabosti ali zaklati
nekoga zelo zahtevna fizična operacija. Že
sam dvig roke in sunek zahtevata precej
koordinacije. Časa, ki preteče od impulza
do dejanja, je ogromno. To je čas, ki ga ima
napadalec za razmislek in napadena oseba
za pogovor. Pogovor je zelo pomemben iz
več razlogov. Po eni strani lahko dajemo
neogrožujoče informacije, po drugi pa
vzpostavimo človeški stik, ki napadalca
prizemlji. Že sama komunikacija pomeni
zavlačevanje in hkrati odvračanje pozor-
nosti od nameravanega dejanja. Možnosti
ugodnega izida so zelo velike.
PRAVILA ZA SOOČANJE S FIZIČNIM NASILJEM:
V vseh primerih, ko smo soočeni s fizičnim
nasiljem, moramo upoštevati tole:
1.	Obravnavati napadalca spoštljivo in z
dostojanstvom. Zelo pomemben je glas, ki
je edini način, da mu to sporočimo.
2.	Govorimo umirjeno, stvarno, kot da
podajamo informacije.
3.	Popustimo, kjer lahko, in vztrajajmo,
kjer je absolutno nujno.
4.	Glede stvari, pri katerih moramo vztra-
jati, bodimo odločni, brez jeze in ukazoval-
nosti. Pazimo na glas.
5.	V nobenem primeru ne grozimo. La-
hko pa podamo informacijo o posledicah.
6.	Ne ugovarjajmo, še zlasti ne »bevs-
kajmo«. Ubogajmo, če lahko, ali pa odločno
odklonimo.
7.	Sprejmimo izraze jeze, poslušajmo,
dokler ne konča in se neverbalno odzo-
vemo, da potrdimo stik.
8.	Za vsako ceno ohranimo komunika-
cijo, razen seveda, če zahteva, da molčimo.
9.	Zavlačujmo in barantajmo. Čas dela za
nas.
10.	Ne prosimo in ne ukazujmo, ostani-
mo na isti ravni.
Vse to lahko lepo vidite v ameriških fil-
mih, ker so stilizirani in pozitivni junak
224
ALI IE V ČLOVEKU ZARES ZVER?
vedno absolutno pravilno ravna po navo-
dilih ekspertov. Filmi iz drugih držav niso
taki.
Ob uporabi strelnega orožja je začetni
postopek isti, pripomniti pa je treba, da je
tu nevarnost večja. Pritisk na petelina ne
zahteva posebne koordinacije in se lahko
zgodi impulzivno. V zakonodaji velja, da je
mogoče koga impulzivno zaklati, vendar
tega ne verjamem. Veliko lažje je s pritiskom
na gumb uničiti ves svet, kot zaklati koga.
Zdi se, da je narava predvidela varovalne
mehanizme. Človek ima namreč vrojene
zavore pred ubijanjem. Ameriška vojska se
tega dobro zaveda, zato je vojake, name-
njene v Vietnam, najprej namerno izposta-
vila napadu sovražnih letal na kakšni ladji,
da jim je zbudila samoohranitveni nagon.
Ko so prišli na kopno, so ubijali z občutkom,
da se branijo.
Narava ni predvidela varovalnih meha-
nizmov proti pritiskanju na gumbe, pa če
so to elektrošoki ali atomske bombe. Pazite
se torej gumbov! Tudi strelno orožje ni
daleč od tega.
ALKOHOL IN NASILJE
Alkohol ovira ali onemogoča trezno preso-
janje, hkrati pa, kot vsi vemo, daje človeku
»korajžo«, ki je psihotična oseba nima. Zato
je alkoholizirana oseba potencialno dosti
bolj nevarna kot psihotična oseba. Kljub
temu za take osebe ni predviden prisilni
pripor, tudi če grozijo družini z nasiljem.
Celo če svoje grožnje uresničijo, to ni
zadosten razlog za pripor. Potrebno je, da
ga npr. žena toži. Tu vidimo vso absurdnost
sistema in njegove zakonodaje. Alkoho-
lizirane osebe v krizni center ne sodijo, kot
ne sodijo nikamor, kjer se zadržujejo osebe
v krizi, če nočemo, da te postanejo žrtve
zastraševanja.
Z vinjenimi osebami se ni dobro pre-
pirati, zato jih je najbolje pustiti pri miru.
Če se hoče taka oseba prepirati, pojdite
stran, tudi če morate zato zapustiti lasten
dom. Prenočite pri prijateljici. Ostalo boste
urediU pozneje.
Vinjena oseba prekriva svoj strah z jezo,
ker se včasih zgodi tudi sicer. Jeza je povr-
šinsko čustvo, strah paje globlje. Ponavljam,
ne mirite napadalca, pomirite sebe.
DOTIK: DA ALI NE?
Jezne osebe se ni priporočljivo dotikati,
čeprav je res, da jo lahko pravilen dotik
pomiri. Če imamo s tem izkušnje oziroma
osebo dovolj dobro poznamo, jo lahko
nevtraliziramo tako, da jo trdno in odločno
primemo za roke, a ne tako močno, da bi jo
ukleščili. Pri tem ne smemo izražati sovra-
žnosti. Sama se navadno držim pravila, da
osebo vprašam, ali se je lahko dotaknem. V
Združenih državah to dosledno delajo in
imajo dobre rezultate. Osebe, ki joka, se ne
dotikamo, ker tako zmotimo njen notranji
proces. Ko je proces končan, se lahko ob-
jamemo.
NAČELO NENADLEGOVANJA
Na splošno naj velja načelo nenadlegovanja.
Pustimo osebo pri miru, če nam nič noče.
Hkrati izrazimo pripravljenost za pogovor
^ILskupjoD dejavi^t. Oseba v krizi naj sama
odloči, koliko stika želi z nami. Sama je tista,
ki mora povedati, kaj želi, impulz mora priti
od nje. Ne silimo je v pasiven položaj s
svojimi nadležnimi ponudbami. Prav tako
moramo tudi sami povedati, če čutimo, da
oseba rine v nas. Zelo verjetno je, da se ne
zaveda, da nam njeno ravnanje ni pogodu.
S tem da smo pozorni, kdo komu kaj hoče,
pomagamo ohranjati in krepiti meje, ki se
v krizi zabrišejo. Tako podpiramo odrasli
del osebe, ki ga bo še kako potrebovala. Če
oseba še naprej nadleguje, opozarjajmo
toliko časa, da bo zaleglo. Nenadlegovanje
osebe v krizi je zelo pomembno, saj ima
oseba že s seboj dovolj opraviti, zdaj pa smo
se ji vsilili še mi. Tudi nadležnost oseb, ki
hočejo pomagati, lahko povzroči nasilje.
225
R
O
L
POROČILO O ŠTUDIJSKEM OBISKU PRAŠKEGA CENTRA ZA ŠTUDIJE SPOLA
V okviru projekta Zavoda za odprto družbo,
Mreže za štipendije na ženskih študijah
(Network Women's Studies Fellowships),
sem se maja 1999 udeležila enomesečnega
študijskega programa na praškem Centru
za študije spola (Prague Gender Studies
Centre). Center, ki je za to priložnost pri-
pravil poseben program, je na študijski
obisk sprejel štiri študentke različnih
humanističnih dodiplomskih in podiplom-
skih študijev. Poleg dveh udeleženk iz
Slovenije sta bili še ena iz Hrvaške in ena iz
Rusije (Sibirije). Stanovale smo v štirih
najetih stanovanjih. Taka organizacija
bivanja mi ni bila všeč, pa ne le zato, ker
smo za najemnino porabile večji del šti-
pendije, ampak zlasti zaradi odsotnosti
neformalne izmenjave izkušenj in mnenj,
ali z drugo besedo, druženja izven institu-
cionalnih okvirjev. Iz izkušnje lahko povem,
da je prav navezovanje prijateljskih stikov
pomemben dejavnik motivacije za učenje
in uresničevanje novih idej v praksi.
Študijski program je bil zastavljen v ob-
liki obiskov različnih vladnih in nevladnih
organizacij v Pragi, ki jim je vprašanje spola
tako ali drugače središčnega pomena. Obi-
skale smo več organizacij, zlasti nevladnih,
ki odgovarjajo na različne potrebe žensk oz.
ponujajo pomoč in podporo tako pri iz-
vajanju različnih projektov kot tudi pri
konkretnih problemih, s katerimi se ženske
na njih obračajo. Ta del programa bi lahko
imenovali tudi spoznavanje organizacij
feminističnega socialnega dela. V tem sklo-
pu smo obiskale organizacije, ki se ukvar-
jajo s pomočjo ženskam, ki preživljajo na-
silje (Electra in Rosa), društvo, ki ponuja
pomoč ženskam, ki se ukvarjajo s prosti-
tucijo (La Strada), bolnišnični oddelek
ženskam prijaznejšega rojevanja, organi-
zacijo za podporo ženskih projektov in
društev (ProFem), skupino mater, ki so se
samoorganizirale z namenom varstva otrok
po svoji meri (Center za matere YMCA),
nevladno organizacijo za izvajanje okolje-
varstvenih projektov oz. urejanje ljudem
prijazne okolice (Gaia) itn. Naš študijski
urnik je poleg obiskov v posameznih orga-
nizacijah ali, kot bi lahko rekli, nevladnih
službah socialnega dela vseboval tudi pogo-
vore z nekaterimi pomembnejšimi femini-
stičnimi teoretičarkami. Posebej naj ome-
nim slavno dr. Jifino Šiklovo, predavateljico
na praški Šoli za socialno delo, sicer pa ini-
ciatorko mnogih feminističnih projektov,
od katerih bom enega podrobneje pred-
stavila v nadaljevanju.
Ves čas obiska nam je bila na razpolago
knjižnica in ozka čitalnica v Centru za
študije spola. Povedali so nam, da je to ena
največjih in najbolje založenih knjižnic tega
tipa na prostorih bivših socialističnih držav.
Mislim, da ima tak sloves ne toliko zaradi
količine in aktualnosti knjig, temveč zaradi
dobre organizacije arhiviranja statističnih
in drugih podatkov v zvezi z ženskami, kot
tudi zaradi dobre izbire tujih feminističnih
strokovnih revij. Center poleg zbiranja in
posredovanja informacij organizira še celo
vrsto drugih dejavnosti, kot so predavanja
in pogovori o določenih temah, tečaj
angleščine, raziskovalni projekti ipd.
Poleg vsebine projektov in nevladnih
organizacij smo se informirale tudi o zgo-
dovini njihovega nastajanja. V nasprotju s
situacijo na prostoru bivše Jugoslavije, kjer
lahko govorimo vsaj o treh pomembnejših
centrih ženskega gibanja (Ljubljana, Za-
greb, Beograd) od konca 70-ih let naprej, v
Pragi za časa socializma ni bilo nevladnih,
avtonomnih feminističnih organizaciji. Po
odprtju meja in težnji po demokratizaciji
prostora je v razmeroma kratkem času
227
POROČILO
nastalo veliko skupin, v mnogih, ki smo jih
obiskale, pa so ženske tudi zaposlene in ne
le prostovoljke.
Iz množice vtisov želim na kratko pred-
staviti dve zadevi:
La Strada - Prevention of Traffic in
Women — organizacija za prevencijo trgo-
vine z ženskami ter pomoč ženskam, ki se
preživljajo s prostitucijo, in
2) mednarodni projekt »Ženski spomin
— iskanje identitete v socializmu« (projekt
nam je predstavila dr. Pavla Frydlova iz
Centra za študije spola).
Ad 1) S stališča metod pomoči v social-
nem delu je pomembno razlikovati dve
vrsti dejavnosti organizacije La Strada', po
eni strani si prizadeva za prevencijo trgo-
vine z ženskami, prenehanje prisilne pro-
stitucije žensk in ponuja pomoč žrtvam te
trgovine, po drugi strani pa želi zakonsko
zaščititi pravice žensk, ki se ukvarjajo s pro-
stitucijo, ter jim svetovati (kako poskrbeti
za večjo varnost pred nasiljem, boleznimi,
izkoriščanjem ipd.). Pomoč, ki jo tam lahko
dobijo ženske, ki se ukvarjajo s prostitucijo,
je usmerjena v njihove potrebe, ki jih imajo
kot prostitutke, in ne v poskuse odvračanja
žensk od tega početja. V ta namen so izdali
zloženko »Moje telo pripada meni«, s katero
želijo spodbuditi zavedanje pravic v zvezi z
njihovimi lastnimi telesi. V tej organizaciji
namreč razlikujejo med prisilno in nepri-
silno prostitucijo.
Tudi pri prometu z ženskami je ključno
vprašanje človekovih pravic. La Strada si
prizadeva vplivati na sprejetje ustrezne
zakonodaje na tem področju ter razširja
informacije o tem problemu (preventiva).
Po vsej državi organizira informativne
dogodke za dekleta in mlajše ženske z na-
menom, da bi krepila njihovo samozavest
ter jih informirala o tveganjih, ki so pove-
zana z delom v tujini in z delom v prostitu-
ciji. Za enako nalogo izobražuje tudi so-
cialne delavke in delavce, da tudi oni širijo
informacije in se s tem vključujejo v pre-
ventivno delo na področju trgovine z
ženskami. V ta namen organizira tudi uspo-
sabljanje za študentke humanističnih ved,
ki se lahko potem vključijo kot prostovoljke
na področju preventivnega dela v tej or-
ganizaciji. Organizacija informira širšo
javnost o pojavu trgovine z ženskami prek
medijev in zloženk.
Neposredna pomoč, ki jo La Strada po-
nuja ženskam in dekletom, žrtvam trgovine
z ljudmi, vključuje anonimno namestitev,
psihološko pomoč, pravno svetovanje in
zdravniški pregled. Dolžina te pomoči, ki
je brezplačna, je omejena na največ šest me-
secev. V tem času pomaga tudi pri iskanju
zaposlitve in stanovanja. Cilj vseh teh dejav-
nosti je pomagati ženskam k neodvisnosti.
Ženske, ki jim organizacija ponuja naštete
usluge materialne pomoči in psihološke
podpore, so tako Čehinje kot tudi tuje žen-
ske, ki so jih s trgovanjem pripeljali na
Češko. Ob določenih dnevih imajo odprt
telefon, kamor lahko pokličejo ženske, ki
potrebujejo pomoč, kot tudi starši, ki iščejo
pogrešane hčerke.
Ta praška organizacija, ki je del medna-
rodnih organizacij za prevencijo trgovine
z ženskami, deluje torej na več ravneh. Gre
tako za neposredno pomoč posameznicam
kot tudi za politično raven delovanja. Priza-
devajo si, da bi s pomočjo zakonodaje, češke
in mednarodne, okrepili oz. zagotovili var-
stvo pravic žensk, tako tistih, ki delajo v
prostituciji, kot tistih, ki so postale žrtve
trgovine z ženskami. S peticijami, javnimi
govori v češkem parlamentu in senatu,
diskusijami na okroglih mizah in organi-
zacijami konferenc na Češkem in v tujini
poskušajo senzibilizirati javnost in ustvariti
poltično platformo za obravnavo te pereče
problematike. Z namenom boljšega pozna-
vanja in večje preglednosti tega področja
urejajo arhiv zakonskih in političnih doku-
mentov. V organizaciji La Strada menijo, da
je njihovo dosedanje delo že pripomoglo k
večji ozaveščenosti javnosti in medijev o
pojavu prisilne prostitucije oz. trgovine z
ženskami ter kako se zavarovati.
La Strada je začela delovati leta 1995 kot
projekt znotraj nevladne organizacije Pro-
Fem, pozneje, leta 1998, pa se je registrirala
kot neodvisna organizacija. Financira se iz
fondacij Evropske unije (programa Phare
in Tacis) in nizozemske vlade.
Ad 2) Mednarodni projekt »Ženski spo-
min — iskanje identitete v socializmu« je
raziskovalni projekt, ki v postopkih načr-
tovanja skupne metodologije združuje k
228
POROČILO O ŠTUDIJSKEM OBISKU PRAŠKEGA CENTRA ZA ŠTUDIJE SPOLA
sodelovanju ženske skupine iz številnih
srednje- in vzhodnoevropskih držav. Ideja
za projekt je nastala avgusta leta 1995 med
dolgim potovanjem z vlakom skozi Sibirijo
v Peking na svetovno konferenco ženskih
vladnih in nevladnih organizacij. V inten-
zivni diskusiji žensk z Zahoda in žensk iz
bivših sociahstičnih držav je dala socio-
loginja dr. Jifina Šiklova — soustanoviteljica
praškega Centra za študije spola in preda-
vateljica na Šoli za socialno delo v Pragi —
pobudo za mednarodni raziskovalni pro-
jekt, v katerem bi ženske iz bivših socia-
lističnih držav raziskovale svojo lastno zgo-
dovino in »korenine«. Projekt je bil že takoj
zastavljen kot zbiranje življenskih zgodb
žensk, ki imajo izkušnjo življenja v specifič-
nem zgodovinskem času — socializmu. Na
ta način bi lahko bolje raziskali bistvo, dina-
miko in konfliktnost določenega ideološko-
političnega sistema.
Zamisel o projektu je spodbudila tudi
množica že napisanih člankov, razprav in
knjig o ženskah iz bivših socialističnih
dežel, ki so jih napisale zahodnjakinje. Ne-
dvomno pa njihov interpretativni in vred-
nosti okvir izhaja iz drugačnih kulturnih,
družbenih in političnih kriterijev, ki so
utemeljeni na drugačni analitični para-
digmi in vpogledih — to so vpogledi brez
izkušnje. Utemeljiteljice projekta »Ženski
spomin« ne želijo, da bi zahodnjaška per-
spektiva o življenju žensk pod socializmom
ostala edina raziskovalna perspektiva. Na
podoben način je ta projekt tudi alternativa
že napisani »veliki zgodovini«, ki so jo
napisali — kot po navadi, moški — o velikih
dogodkih, vojnah in zunanji diplomaciji.
Zgodovino žensk, kakor jo v tem projektu
raziskujejo ženske same s sodobnimi meto-
dami kulturne antropologije in etnologije,
lahko imenujemo zgodovina vsakdanjega
življenja. Metodologija, ki je predmet sprot-
nih razprav udeleženih raziskovalk v pro-
jektu, spominja na metodologijo, kot jo
uporabljajo raziskovalci in raziskovalke v
socialnem delu. V čem lahko vidimo podo-
bnosti? Po eni strani nam metoda intervjuja
omogoča spoznavati individualne, osebne,
specifične življenske zgodbe žensk, ki so
večino svojega življenja živele pod socia-
lizmom, po drugi strani pa raziskovanje
zgodovinskih okoliščin (sprejemanje novih
zakonov, sprememb ustave, dogodkov na
ravni države in v svetu ipd.) omogoča boljše
razumevanje osebnih zgodb in njihovo
(ne)umeščenost v takratni »duh časa«. Prav
v tem lahko vidimo podobnost z raziskova-
njem v socialnem delu, katerega teoretsko
zaledje bi lahko imenovali tudi antro-
pologija vsakdanjega življenja. Smiselnost
projekta »oralne zgodovine« je tudi v tem,
da bodo tudi ženske (rojene med leti 1920
in 1940), ki so živele pod socializmom in
bile priča spremembam režima v 90-ih letih
ali pa so te spremembe soustvarjale, nekoč
preminule. Namen projekta je zbrati avten-
tična pričevanja o življenju ljudi v tem ob-
dobju in material tudi ustrezno arhivirati.
Za ženske je še posebej pomembno razisko-
vanje ženskih genealogij oz. ženske dedi-
ščine predhodnega obdobja, saj je v patri-
linearno urejeni družbi običajno odkri-
vanje in spominjanje moških genealogij (ki
so pogosto predstavljene kot univerzalene),
ženska prizadevanja in participacija v jav-
nem življenju pa so zanemarjeni in v zgo-
dovinopisju sistematično pozabljeni.
Projekt nam je predstavila dr. Pavla Fry-
dlova, sodelavka Centra za študije spola v
Pragi, ki je mednarodna koordinatorka pro-
jekta. Ženske skupine iz mnogih držav so
se vključile v ta projekt že pred leti, oprav-
ljenih je že veliko zelo zanimivih inter-
vjujev, izdane so že nekatere biografske
knjige in zborniki pričevanj žensk. Tudi
sama sem se zelo navdušila nad projektom
in se že nekoliko vključila. Na berlinski
konferenci o ženskem spominu, ki je bila
dobre pol leta po mojem obisku v Pragi,
sem izvedela vse podrobnosti o dobrih in
slabih straneh dosedanjih metodoloških
prijemov, o tem, kako pridobiti informant-
ke, kako sestaviti spremljevalno dokumen-
tacijo k vsakemu opravljenemu intervjuju,
itn.
Tako je moj obisk v praškem Centru za
študije spola dobil dalnosežnejši pomen kot
(le) učenje o delovanju služb, ki upoštevajo
paradigmo spola. Vključitev v mednarodni
projekt me zanima zlasti zato, ker gre za tim-
sko delo, izmenjavo izkušenj in povezovanje
z ljudmi iz drugih držav. Mislim, da tak na-
čin dela omogoča jasnejši vpogled, ali z
229
POROČILO
drugimi besedami, pogled z nekoliko di-
stance v to, kar je tukaj. In prav zato, da bi
bolje videli in razumeli pomen tega, kar že
obstaja v Sloveniji na področju socialnega
dela, kakor tudi še neizkoriščene možnosti
služb in prijemov, priporočam študijska
potovanja vsaki študentki in študentu
socialnega dela.
Fondaciji OSI se zahvaljujem za štipen-
dijo.
Jelka Zorn
230
RECENZIJA
Peter Stankovič, Gregor Тоглс, Mitja Velikonja (ur.) (1999), Urbana plemena: Subkultu-
re u Sloveniji v devetdesetih. Ljubljana: ŠOLI, Študentska založba.
Zbornik Urbana plemena s podnaslovom
»Subkulture v Sloveniji v devetdesetih« je v
več pogledih nadvse pomenljiva izdaja.
Izvrstno odseva stanje v polju teoretskih
razprav o t. i. subkulturah. Tako v dobrem
kot v slabem smislu. Najprej: prispevki v
zborniku so razvidno napaberkovani. Tega
ne morejo in kaže, da niti ne poskušajo
skriti. Po prijemu se pomembno razlikujeta
že oba uvodna, poudarjeno teoretska spisa
dveh od treh urednikov, Gregorja Tomca in
Mitje Velikonje. Neenotnost prispevkov bi
lahko, vsaj na formalni ravni, razbrali tudi
na podlagi podatka, da tretji urednik Peter
Stankovič v teoretskem razdelku ni udele-
žen s samostojnim prispevkom, temveč šele
pozneje, z zapisom o segmentu dogajanja
v polju popularne glasbe z naslovom Ro-
ckerji s konca tisočletja. To poudarjam tudi
zato, ker bi lahko, če bi bili dosledni in bi
prispevke vseh treh urednikov brali kot
pojasnitev teoretskega ozadja aH konteksta,
v katerem naj beremo ostale zapise, razbi-
rali njihove kričeče razlikujoče se teoretske
prijeme. Niti ne utemeljitve, temveč zgolj
delne opazke o določenih vidikih prouče-
vanja t. i. Subkultur, s tem pa pravzaprav
tudi opazke o nekaterih zagatah družbo-
slovja nasploh. Tako se je Gregor Tome
odločil za pisanje o vprašanju biološkega
ali telesnega v družboslovju. Njegov prispe-
vek ima natančen naslov Teze o telesu. Ta
tema, torej vprašanje telesnega, fizičnega,
biološkega, je v zadnjem času v družbo-
slovju nadvse priljubljena, skorajda bi lahko
rekli, da je modna. To je — z mojega stališča
— hvalevredno. Zakaj? Družboslovje se je
namreč, z izjemo antropologije, dobršen
del dvajsetega stoletja razvidno izogibalo
tistemu, čemur smo v slabšalnem tonu rekli
»sociobiološki pristopi«. Ali tistemu, čemur
v antropologiji rečejo mature vs. nurture«..
Torej vprašanj o razmerjih med biološkim,
fizičnim, fiziološkim s prirojenim, dednim,
»nespremenljivim« in kar je še takih impli-
kacij po eni strani ter kulturnim, psihičnim,
psihološkim, privzgojenim, pridobljenim
itn. po drugi. Tako v zadnjem času razni dru-
žboslovni avtorji nenadoma spet posvečajo
izdatno pozornost vprašanju telesnega tudi
ali zlasti v smislu vpliva fizioloških vidikov
na ravnanje osebe, »učlovečene skoz sociali-
zacijske in inkulturacijske procese«. Gregor
Tome se je osredotočil na tisti vidik, ki razi-
skuje fiziološke razlike med osebami glede
na starost. Na tem mestu se ne nameravam
spuščati v analizo Tomčevega poglavja, saj
bi bil ta zapis, kot tudi nekateri drugi v
zborniku, vreden samostojne recenzije. Naj
zdaj omenim le, da je Tome postavil nadvse
zanimivo vprašanje: »ali je smiselno upošte-
vati tudi biološki dejavnik pri analizi mla-
dine?« (str. 8). Vprašanje, ki je videti očitno,
tako rekoč samoumevno. Pa le ni tako. Iz
raznih razlogov. Enega, tistega o slabem
mnenju o sociobioloških prijemih v druž-
boslovju, sem bežno že omenil. Tomčev
odgovor je pritrdilen: »puberteta je biološki
kontekst, v katerem gnezdi kulturni razvoj
duševnosti, ki generira specifično socialno
doživljanje« (ibid.). Ne vem, ali lahko na
podlagi tega navedka in drugih izpeljav v
Tomčevem zapisu sklepam, da Tome zago-
varja primarnost biološkega, iz katerega
nato izpeljuje kulturo. Ali drugače, da je
tisto, čemur rečemo »kultura«, le drugi,
»človeški« obraz biološkega, »živalskega«.
Vsekakor menim, da je Tomčev prispevek
dragocen. Tudi če se z njim sploh ne strin-
jamo ali se strinjamo le deloma, je sprožil
vprašanja, ki smo se jim nekateri preradi
izmikali. Če hočemo z njegovimi stališči ar-
gumentirano polemizirati, moramo razisko-
vati. Ne zadoščajo več pavšalne, vnaprejšnje
231
RECENZIJA
izločitve Vprašanja biološkega iz družbo-
slovnega diskurza.
Po drugi strani bi lahko na podlagi na-
vedenega sodih, da je Tome t. i. subkulture
omejil ali umestil v starostno določeno
obdobje mladosti. Torej v čas od pubertete
do zrelosti, v pretežno najstniška leta z
nadaljevanjem in iztekom v dvajsetih letih.
In še, kar pove že v prvem razdelku svojega
pisanja, ko v isti sapi govori o mladinski
subkulturi, rock'n'rollu, klasiki, jazzu aU
narodnozabavni glasbi in o okusu (str. 7);
na podlagi zapisanega bi lahko sodili, da se
Tome osredotoča na »mladinsko subkul-
turo«, vezano na določen glasbeni pojav. Še
zlasti, če bi se oprli na avtorjevo razliko-
vanje med subkulturami, subpolitikami in
kontrakulturami, kot ga je zastavil v svoji
knjigi Druga Slovenija (Krt, Ljubljana
1989). Prav tako bi mu lahko očitali dolo-
čeno mistificiranje ali vsaj ostanek mistifi-
ciranja »specifičnih mladinskih subkultur-
nih enklav«, za katere pravi, da so »po pra-
vilu izrazito manjšinski pojavi v populaciji
mladih« (str. 10). Z mistificiranjem mislim
to, da mladinski subkulturi pripiše dolo-
čeno ekskluzivnost, elitizem. Ne more kar
vsak biti pripadnik mladinske subkulture.
Vsaj tako lahko sodimo po njegovi trditvi, s
katero se nadaljuje citirani odlomek: »Bio-
loška mladost je skratka potreben, ne pa
tudi zadosten pogoj kulturne mladosti«
{ibid.). Bi potemtakem lahko rekli, da vsi
mladi preživljajo mladost, vendar ne vsi kot
pripadniki »specifične mladinske subkul-
turne enklave«? Kot kaj potem? Kot mladi
odrasli? Ali kot pripadniki neke druge »spe-
cifične mladinske subkulturne enklave«?
Kaj loči tiste, ki niso pripadniki mladinskih
Subkultur, od tistih, ki to so? In še kopica
drugih vprašanj, ki se sprožajo ob branju
njegovega teksta, vendar iskanje odgovorov
nanja presega domet pričujoče recenzije.
Kopico vprašanj sproža tudi tale Tomčeva
trditev: »Človek je pri štiridesetih letih
lahko sicer ljubitelj tehno/rave glasbe, ne
more pa biti pripadnik tehno/rave subkul-
ture« (str. 11). Povezovanje mladinske sub-
kulture in posameznega glasbenega pojava,
sloga, usmeritve nadaljuje Tome še pozneje,
ko omenja, da »pozna vsaka mladinska sub-
kultura tudi specifično obliko plesa« (str.
12). Nekoliko pozneje pa razlikuje med
»pripadnostjo mladinski subkulturi« in
»individualno estetsko privrženostjo« aH
okusom (ibid.). S tem nekoHko zrahlja prej
tesno zastavljeno povezanost med mladin-
sko subkulturo in določeno glasbo ali
kulturno prakso in s tem naredi prostor za
umeščanje nekaterih drugih »subkulturnih
manifestacij« v tako pojmovan okvir. To so
bajkerji, lezbična in gejevska subkultura,
skinheadi, skejterji in drugi.
V	izteku svojega prispevka Tome po-
udari še en zanimiv in pomenljiv vidik.
Namreč vprašanje raznih »revivals«. Ali je
rockabilly v devetdesetih isti, enak, podo-
ben ali različen od (izvirnega) rockabillyja
iz petdesetih in njegovih reinkarnacij iz
šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih?
Ali je punk iz devetdesetih primerljiv s
punkom iz sedemdesetih? Na to vsaj delo-
ma odgovori, s tem da se opre na Herakli-
tovo misel: »Kdor stopi v isto reko, mu pri-
tekajo druge in zmeraj druge vode«, ki jo
dopolni še s tem, da se tudi tisti, ki ponovno
stopa v isto reko, spreminja (str. 13). Da
torej tisti, ki stopi v reko danes, ni isti, kot
je v reko stopil pred leti. Tu Tome implicira
še eno razsežnost, s katero pravzaprav za-
čne in konča svoj tekst. Na podlagi osebne
izkušnje namreč govori o tem, da niti da-
našnji punk ni več isti, kot je bil v sedem-
desetih, niti današnji Gregor Tome ni več
isti, kot je bil v sedemdesetih. Torej današnji
Gregor Tome gleda drugače ne samo na
današnji punk, temveč tudi na punk iz se-
demdesetih. Tu pa smo spet pri družbo-
slovni zagati, pravzaprav pri zagati znanosti
nasploh: kaj je tisti objektivni znanstveni
temelj spoznanja? To je slej ko prej sam
znanstvenik, nosilec znanstvenega spozna-
nja. Ta se spreminja. Tudi z leti ali zaradi
let. Zaradi staranja in vseh znanih in nezna-
nih vidikov, ki jih ta proces prinaša ali
vsebuje. Vse našteto pa so zgolj še dodatne
zagate, ki nam otežujejo iskanje nekakšnega
objektivnega znanstvenega spoznanja o
družbenih pojavih, tudi o mladinskih sub-
kulturah.
V	točki, kjer Tome konča, se po svoje
začne naslednji tekst Mitja Velikonja. Avtor
se je namreč lotil kar izhodiščnega vpra-
šanja samega poimenovanja proučevanjega
232
STANKOVIČ, ТОМС, VELIKONJA (UR.) (1999), URBANA PLEMENA
pojma, torej »sodobnih Subkultur«. Začel je
pri »samem začetku«, ki ni po naključju
podobna ali kar identična točka, s katero
Tome sklene. Tome je prišel do »ničte
točke« s ponovnim razmislekom o svoji
dosedanji dolgoletni osebni zgodovini kot
pripadnika in proučevalca mladinskih
Subkultur. Velikonja se po svoje, čeprav sam
tega nikjer ne navaja, prav po husserlovsko
fenomenološko sprašuje o čistem spoznav-
nem izhodišču, očiščenem zmotnih spo-
znanj. V oklepaj torej poskuša dati in redu-
cirati kar nepregledno množico izpeljav o
družbenem pojavu, imenovanem »sodobne
subkulture«. Proučevanje poskuša postaviti
na nove, čvrstejše temelje, saj so stari že
dodobra najedeni, razpokani in okrušeni.
To sicer opravi na hitro, kar arbitrarno,
česar pa ni nujno šteti za pomanjkljivost. V
nadaljevanju se namreč osredotoči na
razmišljanje o stanju sodobnih Subkultur tu
in zdaj. Ponudi preslikavo trenutnega
stanja. V tej preslikavi poskuša upoštevati
stališča akterjev samih. Sklicuje se na nji-
hova mnenja, na izjave samih pripadnikov
sodobnih Subkultur. Torej na izjave tistih,
ki se deklarirajo kot pripadniki subkulture.
Z besedami antropologov, zlasti Geertza, bi
rekli, da Velikonjo zanima »pogled z doma-
činskega zornega kota«. Antropološki vidik
je vsebovan še v predpostavki, da je »vsaka
kultura enako kultura kot druge« (str. 14).
Njegovo izhodišče je torej očitno drugačno
od Tomčevega, kjer ne more biti vsakdo
pripadnik dane (sub) kulture, iz česar bi
lahko izpeljali, da mora za pripadnost dani
subkulturi imeti določene posebne last-
nosti. Iz tega pa bi lahko izpeljali, da se torej
(sub)kulture med seboj vrednostno, hierar-
hično razlikujejo. Ob tem se spet sproža
vrsta vprašanj, na katera zdajle niti ne po-
skušam dajati odgovorov. Tako je tudi tekst
Mitje Velikonje nadvse stimulativen za
nadaljnje razmišljanje.
Niti Tomčev niti Velikonjev tekst pa nam
ne postavita okvira, v katerem naj beremo
ostale prispevke. Njun teoretski uvod, bolje
rečeno, njuna teoretska uvoda sta le dva od
očitno številnih mogočih teoretskih pogle-
dov. V tem duhu se nizajo tudi ostali pri-
spevki, ki govorijo o posameznih pojavnih
oblikah sodobnih mladinskih Subkultur.
Tako se, navidez ali kar zares brez repa in
glave, zvrstijo prispevki o skejterjih, pri-
vržencih rockabillyja, rokerjih, rejverjih,
lezbični in gejevski sceni, »balkan« sceni,
heavymetalcih, skinheadih, bajkerjih in
pankerjih. Namerno sem se držal vrstnega
reda prispevkov v zborniku. Tako vidimo,
da uredniki očitno niso niti poskušali
razporediti prispevkov po kakršnem koli
ključu. Skejterjev tako niso postavili ob bok
bajkerjem, rockabillyjev ob metalce, pan-
kerje ali rejverje in podobno. Tudi prijemi,
ki so jih uporabili avtorji posameznih pri-
spevkov, se med seboj razlikujejo na vse mo-
goče načine. Od skorajda akcijske raziskave
s poudarkom na študiji primera, kakršno je
zastavila avtorica prispevka o skinheadih,
prek kvalitativnih intervjujev, prav tako z
elementi akcijske raziskave raziskovalca, ki
je bil svojčas sam pripadnik raziskovane
subkulture, kot lahko razbiramo v prispev-
ku o rockerjih, prek skoraj »fanovskega«,
vsekakor pa insajderskega, poznavalskega
zapisa o heavy metalu, do uporabe neka-
terih klasičnih socioloških prijemov pro-
učevanja Subkultur, kot jih lahko odčitamo
v prispevku o punku.
Namerno sem pustil vnemar pripombe
posameznih akterjev, ki so se doslej odzvali
na pričujoči zbornik. Namreč, pripombe v
smislu, da določeni podatki, navedeni v
prispevkih, ne držijo. Dejstva, torej pre-
verljivi podatki, kot so letnice, imena in
podobno, so kajpak pomemben vidik vero-
dostojnosti. Nekateri podatki pa so bili take
vrste, da bi jih zlahka umestili v polje inter-
pretacije. Drugače rečeno: nekateri zunanji
komentatorji so posameznim zapisom ali
njihovim delom očitali, da niso natančno
opisali pomena dogajanja za same akterje.
Tu kajpak naletimo na dodaten problem
družboslovne analize. Na vprašanje, ki sta
se ga deloma dotaknila že oba teoretska
uvodnika. Vprašanje, kako zaobjeti vse vidi-
ke, vse pomene danega družbenega pojava,
dogajanja, pa če mu rečemo sodobna mla-
dinska subkultura ali kako drugače. Pome-
ne in vidike tako za akterje same, torej pro-
tagoniste, insajderje, kot za druge, opazoval-
ce, autsajderje. Laične in strokovne. To so
pa že vprašanja, s katerimi se morajo uba-
dati družboslovci nasploh in ne zgolj tisti,
233
RECENZIJA
ki se osredotočamo na vprašanja prouče-
vanja Subkultur.
Zbornik je torej tako na znanstveni,
teoretski kot aplikativni, uporabni, ponazo-
ritveni ravni tako rekoč neizčrpen gene-
rator novih in novih vprašanj, ki se zastav-
ljajo bralcu. Eklekticizem prispevkov pa po
svoje dobro odraža stanje tako v polju dru-
žboslovja sploh kot v polju, ki bi mu lahko
rekli tudi »vsakdanje življenje sodobnih
mladinskih subkultur«. Nedvomno bo tudi
pričujoča refleksija sprožala kopico vpra-
šanj, pomislekov in nasprotnih mnenj.
Diskusija se nadaljuje.
Milko Poštrak
234
POVZETKI
Gabi Čačinovič Vogrinčič, Lea Šugman Bohinc
UČINKOVITOST (USPEŠNOST) RAZGOVORA V SOCIALNEM DELU Z DRUŽINO
Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič je izredna profesorica za psihologijo družine in socialno delo z
družino na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani Mag. Lea Šugman Bohinc je asistentka
za psihologijo družine in epistemologijo socialnega dela na Visoki šoli za socialno delo Univerze
v Ljubljani.
Avtorici predstavita svojo kvalitativno raziskavo (1999) o učinkovitosti (uspešnosti) razgovora v
socialnem delu z družino. V obliki seznama ključnih strokovnih pojmov opredelita temeljne vidike
in strategije socialnega dela z družino, ki vzpostavljajo in vzdržujejo značilni kontekst za učinkovito
(uspešno) socialno delo in njegovo supervizijo. Opredelita tudi sestavine razgovora kot
kibernetsko-sistemske kriterije učinkovitosti (uspešnosti) razgovora. Nato predstavita rezultate
svoje kvalitativne, na opredeljenih kontekstualnih in razgovornih kriterijih utemeljene analize
izbranih svetovalnih in supervizijskih razgovorov na področju socialnega dela z družino. V sklepu
ovrednotita svojo raziskavo in predlagata določene spremembe na področju (samo)ocenjevanja
učinkovitosti (uspešnosti) socialnega dela z družino, organizacije supervizije in samoorganizacije
strokovnjakov na področju socialnega dela.
Ključne besede: socialno delo, razgovor, učinkovitost (uspešnost), kibernetika, kvalitativna raziskava
Vesna Lesl<ošek
POMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB
Mag. Vesna Leskošekje zaposlena na Centru za socialno delo Moste Polje inje raziskovalka na
Mirovnem inštitutu v Ljubljani
Rezultati raziskave so pokazali velik napredek v institucionalni obravnavi spolno zlorabljenih
otrok v Ljubljani. Institucije so prisiljene nenehno spreminjati svoje načine dela, še zlasti takrat, ko
so v medsebojni odvisnosti. Sistem obravnave sestavljajo centri za socialno delo, policija, tožilstvo,
sodišče, na te institucije pa se veže še Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. Te ustanove
so po svoji naravi dolžne intervenirati ob odkritem primeru spolne zlorabe, zadnja paje pomembna
kot terapevtska ustanova in se pogosto nahaja v izvedeniški vlogi. Raziskava je pokazala, da se
medsebojno sodelovanje interventnih institucij izboljšuje zlasti zato, ker je iz leta v leto več odkritih
primerov, praksa pa zahteva vedno hitrejše in učinkovitejše ravnanje. Nekoliko v zaostanku z
razvojem področja so neinterventne ustanove, kjer se pojavljajo že prvi odkriti primeri, s tem pa
tudi dileme in težave ob intervenciji. Kljub boljšemu sodelovanju v večini primerov žrtev ne dobi
ustrezne podpore, ker ni razvito svetovalno in terapevtsko delo. Tako se zgodi, da so postopki
dobro izpeljani, žrtev pa dejanje kljub temu pozneje zanika, živi še vedno skupaj s storilcem in se
nahaja v isti ali hujši zlorabljajoči situaciji. Da bi tako stanje odpravili, je treba institucionalizirati
sodelovanje, spremeniti sistem delovanja znotraj posameznih ustanov ter vzpostaviti učinkovit
sistem izobraževanja in usposabljanja, ki bi omogočil širše poznavanje spretnosti in znanj s področja
spolnih zlorab.
Ključne besede: spolne zlorabe, centri za socialno delo, sodišče, tožilstvo, policija, zdravstvene
ustanove, timska obravnava, svetovanje, sodelovanje, žrtev, storilec.
Bojana Mesec
PROSTOVOLJCI IMAJO SRCE IN VOLJO
Mag. Bojana Mesec je asistetitka stažistka na Visoki šoli za socialno delo Utiiverze v Ljubljani
Delovanje in obstoj društev je v veliki meri odvisno od prostovoljnega dela oz. od prispevka
235
POVZETKI
posameznika, skupine ali skupnosti. Odločitev za sodelovanje izvira iz človekove notranje motivacije
in potrebe po pomoči sočloveku. Prostovoljno delo združuje vrednote solidarnosti, človečnosti,
nesebične pripravljenosti, pomagati drugemu. Z raziskavo podprt članek kaže probleme in težave
prostovoljcev, ki že prostovoljno delajo v društvih s področja sociale. Raziskava je pokazala, da se
mnogi med njimi srečujejo z razočaranjem, stresom in nezadovoljstvom, zlasti tam, kjer zanje in za
njihovo delo ni primernega odziva oz. kjer je delo profesionalcev bolj cenjeno kot njihov prispevek,
ki je brezplačen.
Ključne besede: društva, prostovoljno delo, neprofitne organizacije.
Katja Fras
INTERKULTURNAKOMPETENCA:IZZIVZASOCIALNO DELO
Katja Fras, diplomirana efzonomistka in socialna delavka, je sodelovala v številnih projektih, ki
so se ukvarjali z begunsko problematiko. V okviru diplomskega dela na dunajski socialni
akademiji je preučevala socialni in politični položaj priseljencev na Dunaju in definirala specifične
naloge, kijih ta skupina klientov zastavlja socialnemu delu. Poleg študija je delata v osrednji
dunajski svetovalnici za tujce s strankami s področja bivše Jugoslavije.
V prispevku avtorica opisuje začetke in razvoj socialnega dela z priseljenci na Dunaju. Govori o
oblikovanju novega profila socialnega delavca, delavca s tako imenovano interkulturno kompetenco.
Avtorica ugotavlja, da imajo priseljenci pravico do ustrezne socialne oskrbe, pogosto pa je niso
deležni. Površno znanje o njihovih specifičnih življenskih razmerah ne zadostuje več za
profesionalno socialno delo. Potrebno je zavestno in sistematično izobraževanje in zaposlovanje
socialnih delavcev, ki si želijo pridobiti ali so si že pridobili kompetenco za delo z priseljenci.
Ključne besede: priseljenci, kompetentno socialno delo, izobraževanje za socialno delo.
236
ABSTRACTS
Gabi Čačinovič Vogrinčič, Lea Šugman Bohinc
EFFICIENCY(SUCCESSFULNESS)OFCONVERSATIONiNFAMILYSOCIALWORK
Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič is an associate professor of family psychology andfamily social work
at University of Ljubljana School of Social Work. Lea Šugman Bohinc, M. A., is an assistaijt
lecturer of family psychology and the epistemology of social work at the University of Ljubljana
School of Social Work.
The authors present their qualitative research project (1999) on the efficiency (successfulness) of
conversation in family social work. In the form of a list of key concepts the ground perspectives
and strategies of family social work are defined that constitute and maintain a typical context for
efficient (successful) social work and its supervision. The components of conversation as cyber-
netic systemic criteria of conversation efficiency (successfulness) are defined as well. Further, the
results of their qualitative analysis of the chosen counselling and supervision conversations in the
field of family social work are presented, based on the defined contextual and conversational
criteria. Finally, their research project is evaluated and certain changes in the field of the
(self)evaluation of family social work efficiency (successfulness), of the organization of supervi-
sion, and of the self-organization of experts in social work are proposed.
Keywords: social work, conversation, efficiency (successfulness), cybernetics, qualitative research.
Vesna Leskošek
THE IMPORTANCE OF INTER-INSTITUTIONAL CO-OPERATION IN THE TREATMENT OF SEXUAL ABUSE
Vesna Leskošek, M. A., works at the Moste Polje Centre of social work; she is also a researcher at the
Peace institute, Ljubljana.
Research showed a significant progress in the institutional treatment of sexually abused children
in Ljubljana. Institutions are obliged to constantly change their modes of work, especially when
mutually dependent. The system of treatment consists of the centres of social work, the police, the
prosecutor, tlie court, as well as the Counselling centre for children, adolescents and parents. These
institutions are by their character^òbliged to intervene in the disclosed cases of sexual abuse,
whereas the last one, an important therapeutic institution, is often asked for expertise. According
to the research, mutual co-operation of the intervening institutions has been improving in par-
ticular because of the increase of the disclosed cases, which demands faster and more efficient
action. Non-intervening institutions are somewhat lagging behind, even though some cases are
disclosed and consequent dilemmas and difficulties regarding intervention occur already there.
Despite better co-operation, however, in most cases the victim does not receive adequate support,
since there is little possibility of counselling and therapy. The procedures may be carried out
adequately, yet the victim subsequently denies the act, continues to live with the perpetrator and
finds herself or himself in the same or worse situation of abuse. To deal with this state of affairs, it
is necessary to institutionalise co-operation, change the system of operating within individual
institution, and setup an efficient system of education and training, such that would make possi-
ble a wider range of skills and knowledge in the field of sexual abuse.
Keywords: sexual abuse, the centres of social work, the court, the prosecutor, the police, medical
institutions, counselling, co-operation, victim, perpetrator.
Bojana Mesec
VOLUNTEERS HAVE A HEART AND A WILL
Bojana Mesec, M. A., is a junior researcher at the University of Ljubljana School of social work.
237
ABSTRACTS
The actions and existence of associations relies to a great extent on volunteer work and on the
respective contributions of individuals, groups and communities. The decision to join is based on
the person's inner motivation and the need to help a fellow human. Volunteer work encompasses
the values of solidarity, humanity, unselfish readiness to help the others. The research-based paper
presents the problems and difficulties of volunteers who already work in the 'social' field. The
research has shown that many of them meet disappointment, stress and discontent, especially
where they and their work are not responded to or where the work of professionals is valued more
highly than their unpaid-for contribution.
Keywords: associations, voluntary work, non-profit organisations.
Katja Fras
INTER-CULTURAL COMPETENCE: A CHALLENGE FOR SOCIAL WORK
Economist and social worlzer Katja Eras has collaborated in many projects involving refugees. In
the framework of her graduation work at the Vienna Social Academy she investigated the social
and political position of immigrants in Vienna and defined the specific tasks this group of clients
imposes on social work. She has also worked with clients from ex-Yugoslavia in the central Vien-
nese counselling office forforeigners.
The paper describes the beginnings and development of social work with immigrants in Vienna.
The formation of a new profile of social work is discussed — the worker with the so-called inter-
cultural competence. The author finds that even though the immigrants have a right to adequate
social care, they are often denied it. A superficial knowledge about their specific living conditions
is no longer sufficient for professional social work. Wliat is needed is a conscious and systematic
education and employment of social workers who wish to obtain or have obtained the compe-
tence to work with immigrants.
Ključne besede: immigrants, competent social work, social work education.
238
Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih
Marija Ovsenik, Milan Ambrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja Loka: Inštitut za
samorazvoj (5.250 SIT)
Institut za samorazvoj, d.o.o, Godešič 21, 4220 Škofja Loka, tel (041)631610, 784153
Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne.
Ljubljana: KRT
KRT, Beethovnova 9, 1000 Ljubljana, (061)210332, 1218250
Vito Flaker, Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /* cf. (3.650
SIT)
Založba/*cf., Slomškova 15,1000Ljubljana, (061) 1344431, zoja.skusek@guest.arnes.si
Nove knjige, zanimive za naše bralce
Pascal Dibie, Etnologija spalnice. Ljubljana: /* cf. (3.888 SIT)
Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: /* cf.
Albert Mrgoi.e, Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci k nastajanju
mladinskega prava. Ljubljana: /* cf. (3-456 SIT)
David Šaiamun, Dobrodošli v Dializiju, potovanje na svojo odgovornost. Ljubljana: /* cf.
(1.026 SIT)
Založba/*cf, Slomškova 15,1000Ljubljana, (061) 1344431, zoja.skusek@guest.arnes.si
IZDAJE VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO
Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stano-
vanjska tveganja ranljivih skupin (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost (2.160 SIT)
Tanja Laimovec, Psihosocialna pomoč v duševni stiski (2.160 SIT)
Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu (2.160
SIT)
Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so
preživele spolno zlorabo v otroštvu (razprodano)
Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje (2.160 SIT)
Jvidith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher,
Valerie Sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek), Spolno nasilje:
Feministične raziskave za socialno delo (2.160 SIT)
Naročila: Knjižnica VŠSD, Topniška 33, 1000 Ljubljana, nika.cigoj.kuzma@uni-lj.si
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
(nova, popravljena navodila!)
•	Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami.
•	Disketa naj bo standardna »mala«, tj. 3,5 palčna disketa. Besedilo na njej naj bo zapisano v formatu RTF.
•	Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd.A^e uporabljajte
avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov! Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo pripisane med znamenjema
< >. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk.
•	Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih
spodaj (za naslove knjig in revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte
pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi iz kakšnega posebnega razloga želeli, da so deli besedila v samih velikih
črkah, pripišete »<z velikimi črkami!»-«. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je že pisano tako.
•	Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb (ne
pod črto ne na koncu)! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo aU ločilom, in
sicer v pisavi superscript. V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe.
•	Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so
grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. A^e uporabljajte internih grafičnih modulov (npr MS Word)!
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor
ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri
zborniku pa v oklepaju)-.
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London:
Routledge.
J. D. Benjamin (19б2), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin {\xr.), Lectures in Experimental Psy-
chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ldeal: A psychoanalytic essay on the malady of the ideal. New York:
Norton.
— (1991), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality./. Amer.
Psychoanal. Assn., 39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2: 54-60.
Didier-Weil etaL (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Visión.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: - (1975), Through Pediatrics to Psy-
choanalysis. New York: Basic Books (77-98).
Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. Podnaslov se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. S črto na
začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu
zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
•	Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier-
Weil et al. 1988)..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran
v viru, npr. ...(Miller 1992:121)... Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr.
...(Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v
besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr. ...po Millerjevi {ibid. ) je... Kadar je referenca edina ali bistvena vsebina
opombe, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »op. cit.<<, npr.:... (op. cit.: 121)...
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid, et al. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z
izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.:... igra [play]..., s tem zaznamujte tudi
neizrečen ah izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo...«, »... vse tuje besede [...] in latinske...«.
•	Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah in ključne besede. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi.
•	Posebna datoteka naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr.: Dr. X Y je docentka za sociologijo
na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica
koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in telefonsko številko!
•	Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi,
jih pripišite med <
social work
Vol. 39, June 2000, Part3
Published by University of Ljubljana School of Socia! Work
All rights reserved
Editorial Advisory Board
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Editor
Bogdan Lešnik
Associate Editors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragos (research)
Jo Campling (international editor)
Address of tiie Editors
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+386 61 ) 13-77-615, fax 13-77-122
e-mail socialno.delo@uni-lj.si
wvw.vssd.uni-lj.si/sd
Editorial Advisory Board (cont.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
selected contents
Gabi Čačinovič Vogrinčič, Lea Šugman Bohinc
EFFICIENCY (SUCCESSFULNESS) OF CONVERSATION IN FAMILY SOCIAL WORK	175
Vesna Leskošek
THE IMPORTANCE OF INTER-INSTITUTIONAL CO-OPERATION IN THE TREATMENT
OF SEXUAL ABUSE	191
Bojana Mesec
VOLUNTEERS HAVE A HEART AND A WILL	207
Katja Fras
INTER-CULTURAL COMPETENCE; A CHALLENGE FOR SOCIAL WORK	213
EDITOR'S NOTES & ENGLISH ABSTRACTS	243
Published in six issues per year
socialno delo 39 (2000), 3
Članki
Gabi Čačinovič Vogrinčič, Lea Šugman Bohinc
UČINKOVITOST (USPEŠNOST) RAZGOVORA V SOCIALNEM DELU Z DRUŽINO	175
Vesna Leskošek
POMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA
PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB	191
Bojana Mesec
PROSTOVOLJCI IMAJO SRCE IN VOLJO	207
Katja Fras
INTERKULTURNA KOMPETENCA: IZZIV ZA SOCIALNO DELO	213
esej
Tanja Lamovec
ALI JE V ČLOVEKU ZARES ZVER?	217
poročilo
POROČILO O ŠTUDIJSKEM OBISKU PRAŠKEGA CENTRA ZA ŠTUDIJE SPOLA
•	Jelka Zorn	227
recenzija
Stankovič, Tomc, Velikonja (ur.) (1999), Urbana plemena: Subkulture y Sloveniji v devetdesetih
•	Milko Poštrak	231
povzetki
SLOVENSKI	235
ANGLEŠKI	237
ISSN 0352-795Ó	UDK 304+3Ó