154 Pesmi Jaša L. Zlobec MATI iz katere potice si pobegnilo makovo zrno tako ponižno čemiš v meni tako proseče si se zateklo vame makovo zrno te je bilo strah tam zunaj da si pribežalo sem drobna črna pikica prav nič ti ne bom mogla pomagati nobenega pribežališča ni že zdavnaj je odbil čas zame in zate zrno moje vsak po svoji poti bova šla hodila bom po tvojih stopinjah nema in notri mi bo tako tesnč 155 Pesmi DOM curek vode hladne vode iz pipe I v daljni kuhinji tam daleč vedno bolj negibno vsaka kaplja se v led spremeni vsak glas zakrvavi v tem ledenem mrazu poti ne more najti zmerom bolj počasen otrpne zvok na ustnicah zalebdi odmev in se ustavi neskončno dolga pot čez vse grbine raztegnjenega časa čez prostor ki nima mej kjer ni zraka DOTIK počasi se roka dviga vse prepočasi H že vnaprej še preden dlan zadrgeta še preden mišica zastoka drobna ptica v gnezdu prezgodnje zime najmanjši prst mezinec pastorek ne bo dosegel se ne bo povzpel do tvoje kože HI na pragu iz sobe v kuhinjo noga kristal korak kot samodejnost nov prostor se odpre vrata Jasa L. Zlobec vrata mejnik prostora kot stena iz papirja tanka in dokončna vrata si že kdaj stopil skozi vrata uperjena natančno vate kot rezilo te razpolovijo v dvoje niča vrata groza vrat IV ura leži žepna ura nedolžna na pisalni mizi spodvita nič hudega sluteča nič prijaznega obetajoča poševna ura nehala je tiktakati kakor počasna kača strupenjača ki pije mleko v nastavljeni skodelici prijazno z repom otroke boža da ostanejo zamaknjeni v obzorje z belimi očmi trenutek se ustavi svetleča mrzla ura zapestje otrdi * palica orožje in udarec zgodovina kot premer zamaha vse je bilo zmeraj prav in mirno trepetanje krilc škržati palica le palica podaljšek roke nežen gib dotik 156 157 Pesmi blizu si mi ljubim te dotaknem se te na razdaljo udariš me bojiš se palice je palica je palica kot nož udarec z mečem je palica krvavi nož je palica kot meja sleherne ljubezni je molk ni dotika in ni poljuba je palica je dolga bela črta iz snega mrzla in mrtva do kamor seže pogled Izza okna zategli kriki mi segajo v srce me motijo zakaj prav meni in v mojem domu golobji par mladiči cvilijo nesrečo tožijo ob mojem oknu zakaj prav meni in v mojem domu kako je črna dlaka gladka svila vrh slemena maček je na preži v očeh nevarna zelenina diši po smrti zakaj prav v meni in v mojem domu TEŽKA JE PRAVLJICA SINU ZA LAHKO NOČ kdo bi si mislil ko ležeš k sinu v posteljo na lunin ukaz ko se spustita v pravljico skozi obokana vrata tipljeta po stopnicah z mavričnim mahom obraslih v temo vabečo skrivnostno in prijazno 158 Jaša L. Zlobec in te muči ta igra kot bi si z nožičem delal zareze po podlahti navzgor na notranji mehki strani vztrajno vsak centimeter zarez kako težko je sinu postavljati kupolo obok igluja belo streho jo s svojimi ranjenimi rokami toplo obkrožiti tako tuj svojim besedam kdo bi si mislil ta spomin na očeta v zimskem večeru zimzelenem s tihim ljubečim bobnanjem v peči z dobrim ognjem prisluškovalcem in z orehi kdo bi si mislil da očetje orehe tarejo z nasmehom v očeh s toplo dlanjo na malih laseh pa s takšno težko žalostjo na srcu