Dean Komel
POMEN HUSSERLOVE KRITIKE KONCEPTA "INTENCIONALNE INEKSISTENCE"
Problematiko pcic raziskave drugega zvezka Logičnih raziskav (LU 11/5), ki nosi naslov O intencionalnlh doživljajih in njihovih "vsebinah", je Husserl na novo in lemeljilejc zastavil v Ideen I. Ob drugi izdaji LU 11 leta (torej v času Ideen 1) jo je skužal naknadno izpopolniti, kar pa mu je le delno uspelo'. Kljub svoji nedodelanosti nam LU II/5 dovolj jasno kaže Husserlovo oddaljitev od Brenlanove obravnave intencionalnih doživljajev oziroma psihičnih fenomenov. Že dolgo uveljavljeno mnenje, da je Husserl inteneionalnost enostavno prevzel od Brentana, je le deloma upravičeno ter v prceejšnji meri zamegljuje izvirnost Husserlovega lastnega dojetja inteneionalnosti. Struktura inteneionalnosti je Brentana zanimala v čisto določenem kontekstu, ne pa kot taka: Slo mu je predvsem za obmejitev predmetnega področja psihologije v razliki do naravoslovja oziroma za imanentno deskripeijo ter klasifikacijo psihičnih fenomenov (predmetov psihologije) v razliki do fizičnih fenomenov (predmetov naravoslovja). Psihični fenomeni se dajejo v notranji zaznavi, fizični fenomeni pa v zunanji zaznavi. Bistvena specifičnost psihičnih fenomenov ali doživljajev je v tem, "da intencinalno vsebujejo svoj predmet" , "intencionalna ineksistenca predmeta". Glede na način, kako predmet intendiramo, je ločil tri temeljne vrste psihičnih fenomenov: predstave, sodbe, ter doživljaje ljubezni in sovraStva.
Brentanova obravnava inteneionalnosti psihičnih fenomenov je zamejena s takšno klasinkacijsko-deskriptivno in zato še zmeraj psihologistično metodo. Husserl izhaja iz povsem drugačne fenomenološke deskripcije doživljajev, ki je označena tudi kot eidetska ali bistvogledna metoda. Poglavitna karakteristika te metode je apriorni način razgrinjanja tematične predmctnosti; tako je "zavestno" v LU 11/5 obravnavano v
1. Prim, uvodno liescdo izdajatcljicc drugega zvezka Logičnih razi.sk.av v Husserliani XIX/1 Uršule Panzer (The Mague/Boslon/I^ancaster, 1984, str.XIX-LXV).
pogledu svoje idealne Intendonalne strukUiriranosti, oCižCeno slehernih realnih ali empiričnih primesi. Husserla ne zanimajo reelne, imanentne zavestne vsebine (katerih nosilec je konkretna empirična zavesi oz. jaz m ki so predmet empirične psihologije), temveč zavestno kot tako v svoji bistveni oz. idealni strukturi "naravnanosti na nekaj". Z ozirom na tako zastavljeno nalogo je potrebno Brcntanovo odkritje inteneionalnosti psihičnih doživljajev znova postaviti na izhodišče: kaj pomeni to, da je zavest bistveno zavest o nečem? Kako opredeliti vselejSnjo inteneionalno naperjenost zavesti na prcdmctnost? Kako pravzaprav določili to, na kar je zavesi naperjena? Prav slednjemu problemu Brentano pri obravnavi psihičnih fenomenov ni posvečal dovolj pozornosti, osredotočal seje le na način intendiranja (predstava, sodba, občutja), ne pa tudi na intendirano samo. Brentano sieer ugotavlja, da je sleherni inteneionalni doživljaj sam predstava ali pa ima neko predstavo za podlago (tako da nič ne more biti sojeno ali željeno, če ni vnaprej predstavljeno). Toda, kaj je tu pravzaprav mišljeno s "predstavo", ni podrobneje ekspliclral.
Na prvi pogled se zdi, da je Husserlova kritika poglavitnih Brentanovih konceptov kot so: psihični fenomen, intencionalna ineksistenca, predstava, zgolj terminološke narave. Toda v resnici gre za fenomenološko prodiranje k stvarem samim. Vse Husserlove pripombe se posredno ali neposredno dotikajo problematike intencionalnega
nanašanja zjivesti na predmetnost.
Kot najprvo se mu pokaže problematična že sama delitev fenomenov na psihične in fizične ter sinonimna raba "fenomena" in "doživljaja". Kolikor fenomen Brentanu pomeni toliko kot "pojavljajoči predmet", bi iz lega sledilo, da jo sleherni doživljaj fenomen v tem smislu, da je sam prcdmcl drugih inteneionalnih doživljajev. Husscrl se s tem
seveda ne strinja in namesto dvoumne oznake "psihični fenomen" uporablja
izključno oznako "inteneionalni doživljaj" ali "akt". Inteneionalni doživljaji tvorijo poseben razred doživljajev, ki jih karakterizira "naravnanost na predmete". Niso vsi doživljaji ali deli doživljajev inteneionalni (tako npr. sprejemanje barv), toda šele nanašanje na nekaj dela zavest za zavest. Zavest ni po svojem bistvu niti celokupnost najraznovrstnejSih
doživljajskih vsebin niti notranje zavedanje teh doživljajskih vsebin, marveč
prav - inteneionalni doživljaj.
V kontekstu tc, fenomenološko edino relevantne opredelitve zavesti se Brentanov termin "intcncionalna ineksistenca" pokaže kot nadvse problematičen, saj prej zastira kakor pa naznačuje intencionalno bistvo zavesti - intencionalhost ravno ni v tem, da bi intendirani predmet imanentno eksisliral v zavesti, po kateri je intendiran; dvoumno ter zavajajoče je tudi opredeljevanje na način "stopiti v zavest", "zavest stopi v odnos do", "sprejeti v zavest". Zdi se, kol da bi tu šlo za realen odnos med zavestjo in predmetom ali za rclacijo med dvema rednima sestavinama v zavesti sami. Husserl posebej poudari, da nimamo nekega doživljaja predmeta in nato še intencionalni doživljaj, ki je nanj naravnan, marveč se z inteneijo (vselej) korelativno javlja tudi intendirano, predmet inteneije. Predmet sam ni reelno imanentna vsebina doživljaja. Ni pa tudi nekaj "zunaj zavesti" realno bivajočega. Nekaj si lahko tudi zgolj zamišljam, ne glede na to, ali tudi dejansko obstaja ali nc, in temu zamišljanju pripada neki tako in tako zamišljeni predmet. Rcdmo, da si zamišljam boga Jupitra. Predstava boga Jupitra je ob tem prisotna v aktu predstavljanja, boga Jupitra samega pa ni moč najti nikjer v aktu. Odveč bi ga bilo tudi iskali zunaj aktov. Zanj sploh nc moremo reči, da dejansko je. Ni pa moč zanikali obstoja njegove zavestne predstave. "Za zavest je bistveno enako, ali predstavljeni predmet eksistira ali je zgolj fingiran ali celo protisloven."^ To, kar pri Brcntanu fungira kot "imanelna vsebina akta", je bistveno zgolj intendirana vsebina. Imancntne vsebine aktov ravno niso inteneionalne. Če gledam to rumeno mizo, tedaj je barvna senzacija imanentno v aktu in mi omogoča, da intendiram (vidim) lo rumeno mizo, toda tc barvne senzacije same ob tem ne intendiram.
Predmet akta torej ni nekaj, kar bi samo na sebi stalo nasproti aktu in neodvisno od njega, marveč to, kar se z aktom korelativno postavlja nasproti kot predmet. Intencinalni odnos med aktom in njegovim predmetom je vselej neka korelacija. Nimamo niti najprej akta in potem njegov predmet niti najprej predmeta in potem akt, marveč se z aktom vedno že tudi javlja njemu pripadni predmet. Akti niso kaka izrecna in hotena zavestna aktivnost - zavestno življenje enostavno živi v odvijanju aktov, pa če smo na to posebej pozorni ali ne. Intencionalnost tako ne
2. LU II/l, str.387.
označuje kakega posebnega slanja zavesti, marveč samo potekanje naSega zavestnega življenja skozi "vedno nova" naravnanja na nekaj. Zavest ni Ic od časa do časa, temveč ves svoj Cas intencionalna, t.p. v naravnanosti na tisto, o čemer jc zavesi. In prav to vsclejSnjc "naravnanjc na nekaj" so akti, intencionalni doživljaji. Sleherno nadaljnje psihologistično opredeljevanje intencionalnih doživljajev zgolj zastira lo faklično odvijanje zavestnega življenja.
Fenomcnolo.ška strukiurna analiza intencionalnosli, "naravnanja na nekaj" predhodi sleherni klasifikacji fenomenov na psihične in fizične in ne more biti v službi take klasifikacije. Gledano s stališča intencionalnosli ni notranje zaznavanje nič manj zunanje od zunanjega. Strukturo intencionalnosli je treba načeloma zavaravati pred slehernim psihologiziranjem ali naiuraliziranjem; šele tako se ponuja možnost, da ta struktura izstopi iz svoje siceršnje anonimnosti in postane predmet fenomenološkega motrenja.
Da bi zagotovil prostor imanentno fenomenološke analize intencionalnih doživljajev, ločuje Husscrl med reelno in intencionalno vsebino akta. Reclna vsebina akta ni nič drugega kol skupek delnih doživljajev, ki reelno sestavljajo cclolcn akt, ter je kot taka predmet empirične deskriptivne psihologije. Pri .sami intencionalni vsebini, ki je izključni predmet fenomenološke deskriptivne analize, moramo razlikovati tri pojme: intencionalni predmet, intencionalno materijo v razliki do kvalitete ter intencionalno I)istvo.
Glede samega predmeta je treba ločevali med "predmetom kot je menjen" ter "predmetom, kije menjen". Akt se vselej nanaša na eno njemu pripadno predmelnosl, pa naj bo enostaven ali sestavljen. Seslavljenemu aktu (npr. sodbi) ustreza sestavljena predmelnosl (pri sodbi jc to stvarno stanje). Aktna kvaliteta določa vsakokratni karakter akta kot predstavnega, sodbenega, imaginalivnega itn. Aktna materija pa določa vsebino, ki sopripada aktu. Bistveno pri lem je, da aklom različne kvalilele lahko pripada ena in ista materija ("miza" je lahko predmet predstavljanja, zaznavanja ali presoje). Materija akta določa lo, da in kako je v nekem aktu vzpostavljen odnos do predmetnosti, oziroma to, kar na neki način pred-stavi ali pred-meče predmet kot en in enoten. "Na aktni materiji je, da predmet velja aktu kot ta in noben drug, aktna materija je nekako kvaliteto fundirajoči (vendar do njenih razlik ravnodušni) smisel predmetnega
zajetja"^ Ista materija nc more nikoli vzpostavljati različnih predmetnih odnosov, različne materije pa lahko vzpostavljajo isti predmetni odnos.
Enotnost kvalitete in materije tvori intencionalno bistvo akta. Če bi hoteli izvesti klasifikacijo aktov, potem nc bi smeli izhajati - tako kot Brentano - iz aktne kvalitete, marveč iz aktne materije. Različnost predmetnih odnosov, ki jih vzpostavlja aktna materija, določa razlike intencionalnih doživljajev. Enotnost nekega tipa aktov se določa iz razmerja do aktne materije. Šele z opredelitvijo materije kot kvaliteto določujočega smisla predmetnega zajetja je moč zadovoljivo pojasniti Brentanovo trditev, da jc sleherni akt predstava ali ima predstavo za podlago. Predstava bi v tem oziru ne pomenil akta oz. aktne kvalitete marveč samo aktno materijo.	'
To, da materija vzpostavlja odnos do predmetnosti, si ne smemo predstavljali tako, kakor da bi za materijo stal Se neki predmet, s katerim bi materija vzpostavljala odnos. Predmet se nam lahko nudi samo kot tak m tak; zunaj predmetnega zajetja se fenomenološko ne more izpričevati nobena nadaljnja predmetna danost. Z drugimi besedami: "predmet, kije menjen" sam na sebi ni nič izven načina, kako je men jen. To, tla je mcnjen m kako je menjen pa določa aktna materija. "Za /rcclno/ fenomenološko motrenje predmetnost sama ni nič; ona je, splo.ifno rečeno, aktu transcendentna." Na podlagi tega bi lahko sklepali, da Husserl taji eksistenco zunanjega sveta. Toda to bi bilo mogoče le, ako bi zavest veljala Husserlu kot nekaj "notranjega" oziroma "v notranji zaznavi danega". Husserl hoče reči: predmet ni nič zunaj njega določujočega predmetnega odnosa. Predmetni odnos, usmerjenost na predmete pa je ravno bistvena karakteristika zavesti kot intencionalncga doživljaja.
Kerje problematika strukturiranostiintencionalnega doživljaja in
njegovega nanašanja na predmet, kol smo omenili že na začetku temeljiteje zastavljena v Idejah...! (konceptualni sklop noesis-noema-predmcl), se lu ne bomo spuSčali v nadaljno Husserlovo razgradnjo intencionlne vsebine izLU 11/2. Pač pa bi veljalo razmislili, kaj pravzaprav pomeni to, da je realna eksistenca predmeta za fenomenoložko analizo
3.	LU I I/l, slr.73.
4.	LU II/2 str.427. Oznnk;, "redna" jc dodnna v drugi izdaji. V pn-i izdaji Logičnih raziskav je Husserl recino analizo Je izcenačeval s fenomenološko, v Irfeji,!,...! pa jc območje lenomenoloske analize raz.širil .«e na področje konstiuicijc transcendentne predmetnosti
nanaSanja akia na predmet irelevanina? Inlencionalnost ne nastopa zgolj tam, kjer se zavesti pojavlja realno eksistirajoči predmet, pač pa obratno: neka prcdmetnost, bodisi "realna" bodisi kaka druga, se lahko daje zgolj tam, kjer je intencionalnost, t.p. kjer je vzpostavljen intencionalni odnos do predmeta. Predmet je predmet zgolj kol tako in tako predstavljeni, zaznani, spomnjcni itn. predmet v svoji predmetnosti. Zato fcnomenologija tcmatično izpostavlja predmet v načinu predstavljenosti, zaznanosti, spomnjcnosti, itn, kratkomalo predmet v načinu njegove intendiranosti, da bi s tem pojasnila samo prcdmetnost predmeta, kakor sc vzpostavlja v načinih njegove intendiranosti. Za tradicionalno spoznavno teorijo, ki izhaja iz apriornega ločevanja med subjektom in objektom spoznanja, je tak način gledanja nepredstavljiv, saj je način "intendiranosti" predmeta zanjo pač nekaj, kar pritiče spoznavnemu subjektu, nikakor pa ne predmetnosti predmeta. Pri tem je predmctnost predmeta vnaprej izenačena z realnostjo predmeta; predmet neke predstave, recimo predstave "miza", je lahko le predstava "miza", nikakor in nikoli pa ne miza sama. Fenomenološko motrenje ne postavlja realnosti predmeta v oklepaj zategadelj, ker bi mu ta predstavljala nercSljiv spoznavnotcoretski problem, marveč ravno zato, da jo tematizira zunaj tradiranih spoznavnotcorctskih predpostavk. Trditev, da fcnomenologija taji eksistcnco zunanjega realnega sveta, izhaja iz vnaprejšnjega izenačevanja predmetnosti predmeta z realnostjo predmeta. A realni predmet mi mora šele biti dan kot nekaj realnega ( npr v zaznavi), če naj mi velja kot realen. Isti predmet si lahko tudi zgolj predstavljam in mi je tedaj dan kot nekaj predstavljenega. Tudi v predstavi se daje ta predmet sam in ne zgolj predstava tega (realnega) predmeta. Načinu zaznavne intendirnosti nečesa ustreza način "realne", t.j. žive danosti predmeta, načinu predstavne intendirnosti nečesa pa ustreza način zgolj-menjene danosti, v obeh
primerih pa jevzpostavljcna predmelnosl predmeta insedajcpredmetsam.