Cerkvene zadeve. Janez Ki-ambergei*, župnik Vurberški. VIII. Domačija. Pri takih prilikah, ko je sv. birma, so si rajni tudi prizadevali, prav veliko gostov privabiti, naj bi bili njihovi farani tein bolj v Gospodu veseli. Stroškov se niso bali nikdar, če je bilo treba za čast božjo kaj začeti. Prigodilo se je veekrat, da bi bili radi kaj dobrega storili, pa niso imeli denarja. Tedaj so pa prijatelju pisali: »Plačaj le Ti; bom že vrnil, kedar denarja dobim«. Takošnja milošnja pač pri Bogu kaj velja! Da bi svoje farane razveselili, povabili so mladega novomešnika, naj pri njih v Vurbergu sv. novo mešo pojejo. Novomešnikovi stariši na Češkem so nanrreč bili ubožni. Tako se je tudi zgodilo in nikdo ni bil pri lej svečanosti, ki je gospoda župnika več ko sto goldinarjev stala, bolj vesel, nego oni sami. Stanovanje rajnega gospoda je bilo lepo pobeljeno, ne pa z barvami pisano. Nad svojo posteljo so iineli lepo sliko Matere Božje sv. Božnega venea z Jezušekom v naročji. Nad svojo pisalno mizo so imeli sv. Alojzija in zraven škofovo sliko, v obednici pa žalostno Mater božjo pod sv. Križem. Ravno v tej sobi je visela tudi prav lepa in umetna slika presvitlega cesarja. katerega so rajni župnik ljubili in častili kakor svojega ljubega očeta. Večkrat so mi rekli: »Za svitlega cesarja, ki sv. katolisko cerkev tako lepo spoštujejo in vsem svojim podložnikom tako lepe krščanske zglede dajejo in tako obilno miloščino delijo, nioliin vsak dan. Bog ve, kako bi se nam godilo, ako bi nas svitli cesar s svojo mogočno desnieo krepko ne narovali?« — Jaz sem rajnemu gospodu radpritrdil in pristavil: »Za nas vse skrbijo, za to moraino ludi vsi za njib moliti, da bomo lepo v miru Bogu služiti zamogli.« Čisto odlično mesto je zavzemala tudi podoba sv. Očeta, rimskega papeža. Kako da so višjenm pastirju domače lavantinske škofijs vdani bili, vidi se že iz sledečega. Ko so rajni gospod po časopisih zvedeli. da so se naš milostljivi knez od škofovskega posvetovanja na Dunaju v jeseni bolni vrnili, so goreče za njihovo ozdravljenje molili in posebno o prazniku Marijinega čislega spočetja svoje ovčiee opomnili, naj sv. obhajilo za zdravje našega višega pastirja darujejo in naj se spominjajo bvaležno njibovih naukov o priliki sv. birme. Konečno oinenim še to, da so rajni dolgoletnim prepirom med graščino in faro s tem konec storili, da so raje nekoliko odjenjali, in zdaj je vse v redu in so povsod mejniki postavljeni. llekli so: »Boljša je kratka sprava, kakor pa dolga pravda«. — Svoje dni so Vurbrški graščaki o vseh večih praznikih in shodih vse duhovnike in šolske gospode, ki so v cerkvi pomagali, k svoji niizi povabljali, da bi njih tako počastili. GraSčak grof Attems je tudi v svoji oporoki naročil, naj se to godi na njegove strožke vedno najarej za vse čase. Ali časi so se spremenili in posestniki tudi. Za to so rajni gospod raje s sedanjim posestnikom graščine tako pogodili, da se je graščak z zmerno svotico v denarjili reSil svoje dosedanje dolžnosti. Za potrpbni obed poskrbijo sedaj g. župnik, in gostom je to tudi ljubše, če se njim v duhovski hiši niiza pogrne, kakor pa v graščini. Kdo imenuje in plačuje organista? Na podlagi elena 15. tenieljne državne postave z dne 21. dec. 1867, državni zakonik St. 142, ima pravico župnik imenovati organista in pevskega vodja na koru. Ta pravica pripada pa občini tedaj, če jo ima občina posebej s pismora zagotovljeno. Ukaz c. kr. ministra za uk in bogočastje z dne 6. oklobra 1881 št. 17.712. Organistova plača spada k cerkvenim potrebam; odrajtuje jo tedaj oni, čegar dolžnost je oskrbovaii druge cerkvene potrebp. Fr. Segula.