AKCIJSKO RAZISKOVANJE V LUČI
SISTEMSKE TEORIJE
Frane Adam
1. Uvod
Ko sta mi organizatorja poletne šole lansko poletje predlagala, da napi-
šem referat, v katerem bi obdelal stične točke med akcijskim raziskovanjem
in sistemsko teorijo, sem bil v začetku v zadregi in nisem vedel, ali bi
pristal ali ne. Po krajšem razmisleku sem prišel do spoznanja, da bi bila
predlagana tema lahko zanimiva, sprejel sem izziv in napisal referat.
Pričujoči članek pa se vendarle precej razlikuje od referata. Ko sem namreč
po nekaj mesecih spet vzel v roke referat, da bi na njegovi osnovi napisal
članek, z njim nisem bil zadovoljen. Zdelo se mi je, da bi moral določene
zadeve bolj izostriti in dokaj fragmentarni referat povezati v konsistentnejšo
celoto. Da bi prišel do prepričljivejšega konceptualnega referenčnega okvira,
sem začel študirati oz. ponovno brati nekatere tekste oz. avtorje, pri katerih
sem našel polno novih in koristnih idej. Najprej moram omeniti knjigo, ki
jo je napisal Willke, eden od Luhmannovih s(^elavcev (Willke, 1989); zlasti
instruktivna so se mi zdela njegova razmišljanja o "kontekstualni inter-
venciji". Pri tem izhaja iz teze, da je v samoreferenčne sisteme možno
intervenirati samo na indirekten način, s tem da se jih spodbudi k bolj
refleksivnemu opazovanju (in krmiljenju) njihovih učinkov na učinke okolja
(konteksta). To pojmovanje paje tudi kritika Luhmanna, saj le-ta trdi, da "za
preživetje zadostuje evolucija" (Luhmann, 1981: 541), in se tako odreka
možnosti (potrebi) vsakršnega poseganja v spontano delovanje (delnih)
sistemov.
Kar zadeva sistemsko teorijo, sem podago za svoje razmišljanje našel
tudi v pojmu inteфenetracija, vendar pa ne v Luhmannovi, temveč Miinch-
ovi inteфretaciji (Münch, 1984).
Za konstrukcijo mojega članka je pomembna razlaga ekspertskega
sistema v članku znanega ameriškega sociologa Cicourela, še posebno, ker
ga prikazuje v okviru interpretativne paradigme (Cicourel, 1989).
S pritegnitvijo novih virov sem tako poskusil (in upam, da mi je to
uspelo) na novo osvetliti nekatere glavne postavke in dileme akcijskega
raziskovanja, kot se kažejo z vidika sistemske teorije. Moja teza je, da gre
pri akcijskem raziskovanju za interakcijo med ekspertskim in klientskim
sistemom. Akcijskoraziskovalna skupina, ki je sestavljena iz predstavnikov
obeh sistemov, predstavlja interpenetracijsko cono med obema sistemoma.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Akcijsko raziskovanje v luči...	83
Na ta način lahko to razmerje opišemo s kategorialnim aparatom sistemske
teorije, v katerem igrajo glavno vlogo pojmi, kot so (samo)opazovanje,
refleksija, samoreferenčnost, komunikacija. Drugi del mojega izvajanja se
nanaša na epistemološke dimenzije akcijskega raziskovanja, ki pridejo še
posebno do izraza v luči postavk sistemske teorije.
Še nekaj terminoloških pojasnil. Akcijsko raziskovanje pojmujem kot
(metodološki) pristop, v katerem se raziskovalec (ekspert) v sodelovanju z
zainteresiranimi posamezniki ali skupinami kot predstavniki klientskega
sistema na raziskovalni (ekspertni) podlagi loteva uvajanja organizacijskih
sprememb in inovacij. Kar zadeva sistemsko teorijo, je že razvidno, da se
sklicujem na Luhmannovo in Willkejevo verzijo te teorije (teorijo družbenih
sistemov). Ekspertski sistem je del oz. enota znanstvenega delnega sistema
in je specializiran za reševanje konkretnih, v našem primeru organizacijskih
problemov. Klientski sistem (različne organizacije, institucije ali skupine) je
tisti, ki percipira določen problem in išče za rešitev le-tega pomoč pri
ekspertih (Susmann, Everett, 1978).
2. Akcíjskoraziskovalna skupina kot
interpenetracijska cona med ekspertnim in klientskim
sistemom
Najprej je treba razlikovati med penetracijo (enostranskim prežemanjem)
in inteфenetracijo (medsebojnim prežemanjem). V prvem primeru da nek
sistem drugemu na razpolago lastno kompleksnost in s tem vnese vanj
kontingenco in prisilo k selekciji (Luhmann, 1985: 290), ga "kaotizira". V
drugem primeru pa si oba sistema dajeta na razpolago lastno kompleksnost
(Eigenkomplexität) in se na ta način medsebojno omogočata (Luhmann,
1985: 290). Pomembno je, da inteфenetracija ne postavlja pod vprašaj
avtonomije in samoselekcije enega ali drugega sistema (Luhmann, 1985:
291). V naslonitvi na Miinchovo inteфretacijo si lahko predstavljamo, da na
presečišču obeh sistemov nastane cona inteфenetгacije v smislu posredniš-
kega sistema, ki koordinira izmenjavo med sistemoma (Münch, 1984: 14).
Če to shemo apliciramo na akcijsko raziskovanje, ugotovimo, da
predstavlja akcijskoraziskovalna skupina (akcijskoraziskovalni odbor, pro-
jektna skupina), ki je sestavljena iz predstavnikov ekspertnega in klientskega
sistema, interpenetracijsko oz. posredniško cono med obema sistemoma. To
pomeni, da se izoblikuje nov kompleksen sistem, katerega funkcija je
transfer spoznavnih inputov iz ekspertnega sistema v klientskega ter posre-
dovanje informacij in imunskih reakcij iz klientskega sistema v ekspertnega.
Oba ta sistema tvorita relevantno in neposredno okolje akcijskoraziskovalne
84	F. Adam	Soc Delo 31, 1992, 1-2
skupine. Pri tem je treba upoštevati časovno komponento. Do ustanovitve
navedene skupine pride potem, ko so eksperti že izbrali določene podatke o
klientu in ko se je ta odločil za sodelovanje z eksperti. Važno pa je zlasti to,
da bo ta skupina na določeni točki nehala obstajati, kar seveda ne velja za
oba sistema. Akcijskoraziskovalna skupina je torej izrazito začasne narave.
To pa ji omogoča, da je bolj odprta in senzibilna za svoje okolje, kot so
trajnejši sistemi, vključno z raziskovalnimi skupinami, ki niso akcijsko
usmerjene oz. ne delujejo po načelu participatomega raziskovanja. Po drugi
strani pa to pomeni težave z identiteto, ali rečeno drugače, z določitvijo meje
(diference) med sistemom in okoljem. Na vsak način pa lahko rečemo, da se
razvijejo intenzivne rekurzivne interakcije, ki so značilnost samoorganizirane
raziskovalne prakse (Hribar, 1990: 832).
Akcijskoraziskovalna skupina tako komunicira (se ukvarja) tako sama s
seboj kot tudi s svojim notranjim (za ekspertni del je to ekspertni oz. znan-
stveni sistem, za klientski del je to njihova organizacija) in zunanjim
okoljem (za eksperte je to klientova organizacija, za kliente je to znanost).
Poleg tega morajo upoštevati vsaj okolje klientskega sistema - druge
organizacije, politični sistem ipd. Komuniciranje s samim sabo se v litera-
turi po navadi tematizira kot usmerjanje skupinske dinamike (Cunningham,
1976). Gre za stabilizacijo emocionalnih in neformalnih odnosov, ki se
razvijejo v skupini. Drugi elementi kognitivne in emocionalne strukture,
značilni za "običajne", trajnejše raziskovalne skupine, tu zavoljo začasne
eksistence akcijskoraziskovalne skupine in njene mešane sestave niso tako
izraziti. V jeziku sistemske teorije bi lahko komuniciranje sistema s samim
seboj označili kot samoopazovanje, kontaktiranje z okoljem pa kot opazo-
vanje. Vprašanje pa je, kako ti posredniški sistemi izvajajo te operacije ob že
omenjenem dejstvu, da imajo težave z identiteto in da težko vzdržujejo
samoreferenčno zaprtost svojih operacij. (Samo)opazovanje (in opisovanje)
je namreč možno - vsaj izhajajoč iz teorije - kot vzpostavljanje identitete
(enotnosti) na podlagi diferenc (denimo med sistemom in okoljem). Pri
Luhmannu bi zelo težko dobili odgovor na to vprašanje, pač zato, ker
interpenetracijo razlaga predvsem kot medsebojno prežemanje psihičnih in
družbenih sistemov in se ne ukvarja s problemom pomanjkljive inter-
sistemske integracije in koordinacije. Pri Willkeju je ta problem v ospredju -
tako govori o različnih oblikah intermediamih in pogajalskih sistemov - toda
ker uporablja Luhmannov kategorialni aparat, ne more tematizirati poseb-
nosti teh sistemov, ki bi jih lahko opisali kot večjo odprtost do okolja ali
kot fleksibilno identiteto. Kar zadeva Mtincha, se njegova izvajanja gibljejo
na dokaj abstraktni ali pa na razvojno-evolucijski ravni. Lahko torej ugoto-
vimo, da gre za slepo pego v (sistemski) teoriji. Opraviti imamo z nekak-
šnim paradoksom, ki pa ga na tem mestu ne moremo "raz-paradoksirati".
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Akcijsko raziskovanje v luči...	85
Tudi za prakso je pomembna dilema, ali naj bodo akcijskoraziskovalne
skupine kot interpenetracijske cone oz. intermediami sistemi strukturirane
kot interakcijski ali organizacijski sistemi. Glede na začasnost in pomanj-
kljivo identiteto takih skupin (sistemov) bi lahko sklepali, da gre tu za
interakcijske sisteme. Toda če upoštevamo razvejanost njihovega delovanja
in racionalnost, ki jo morajo investirati v ta delovanja, jih moramo pojmo-
vati kot organizacijske sisteme oz. samo kot taki lahko dosežejo svoje cilje.
Naštejmo glavne ravni delovanja:
1.	kognitivna raven, kjer je v ospredju ekspertski del skupine, vendar ob
sodelovanju predstavnikov klientov;
2.	organizacijska raven delovanja v ožjem smislu, kjer gre za delitev dela in
elaboracijo pravil vedenja;
3.	emocionalno-ekspresivna raven, kjer je poudarek na usmerjanju sku-
pinske dinamike (kot je bilo že rečeno);
4.	ustvarjanje suportivriega, spremembam prijaznega okolja tako znotraj
klientske organizacije kot v širši javnosti in politiki;
5.	oblikovanje infrastrukture v smislu izobraževanja, dokumentacije, infor-
macijskih centrov. '
Opraviti imamo z delovanjem, ki ga v okviru interakcijskega sistema ni
mogoče izvajati. Za sistem sta konstitutivna dva elementa: samoselekcija in
določanje oz. ohranjanje mej. V interakcijskem sistemu je glavni selekcijski
princip osebna prisotnost, ki služi tudi za določanje mej. Interakcijski sistem
tako tvorijo vsi komunikacijski procesi, ki predpostavljajo prisotnost
"enot", tj. oseb, ki svoje delovanje uravnavajo z ozirom na delovanje drugih.
Ta sistem ima tako značilnosti, ki jih lahko opišemo kot (Kiss, 1986: 126;
Luhmann 1985: 572):
fluidnost medsebojnih pričakovanj;
meje z okoljem so neizrazite;
difuzno in začasno članstvo;
obnašanje uravnava medij občutkov (simpatija-antipatija, zaupanje-neza-
upanje).
Za akcijsko raziskovanje je važno naslednje: sama izmenjava mnenj o
subjektivnih občutkih ne zadostuje, da bi se utrdili komunikacijski odnosi.
Odločitev za osredotočenje na eno temo in ponavljanje srečanj pomeni fiksa-
cijo pravil vedenja in diferenciranje vlog. To pa že vodi k oblikovanju orga-
nizacijskega sistema. Zanj je značilno:
da pomeni omejitev in discipliniranje spontanega, fluktuirajočega komu-
nikacijskega procesa;
da ni več odvisen od neposredne prisotnosti akterjev (članstva), indivi-
dualni motivi so ločeni od organizacijskih.
86	F. Adam	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Iz tega izhaja, da so bistveni elementi tega sistema:
program,
članstvo,
delitev dela i vlog,
srukturiranje komunikacijskih možnosti.
Da akcijskoraziskovalni skupini bolj ustreza strukturiranje po načelih
organizacije, poudarjam zaradi tega, кег se večkrat pojavljajo težnje, ki po-
stavljajo v ospredje spontanost, nehirearhičnost, osebne občutke in doživ-
ljanja. Posledica tega paje oblikovanje interakcijskega sistema (sicer na višji
stopnji) v smislu samoraziskovanja (Mesec, 1990; Flaker, 1990). Če se
akcijsko raziskovanje omeji ali sprevrže samo v samoraziskovanje, potem
ima to seveda le malo opraviti z znanstveno-ekspertno utemeljeno dejav-
nostjo.
3. kontekstualna intervencija
Tako kot obstaja nevarnost, da se akcijsko raziskovanje zreducira na
"divje" samoraziskovanje - če se akcijskoraziskovalna skupina ne strukturira
v smislu organizacijskega sistema - obstaja tudi nevarnost neustreznih in
premalo reflektiranih intervencij. V tem pogledu nam sistemska teorija
ponuja nekaj pomembnih instrukcij. Najprej se zastavlja v uvodu že
omenjeno vprašanje, kakšen tip intervencije je glede na kompleksno,
samoreferenčno naravo sistemov sploh ustrezen in učinkovit. Koncept
kontekstualne intervencije, ki ga predlaga Willke (1989: 121-138), se nanaša
na indirektno, "diskretno" intervencijo v smislu "pogojevanja kontekstnih
pogojev" (Willke, 1989: 129). To pomeni, da ne moremo izvajati inter-
vencije z masovnim pritiskom od zunaj na lineamo-kavzalen način, temveč
samo upoštevajoč specifično operacijsko logiko sistema in njegov
komunikacijski kod, ki narekuje inkrementalistični (postopni) in na
"empatiji" utemeljeni pristop. Sistem v katerega interveniramo, lahko
sprejme in vstavi v svojo podatkovno bazo le tiste informacije, ki so zanj
smiselne in jih "razume". Da bi tak sistem lahko označili za klientski, mora
sam percipirati motnjo ali problem in iskati pomoč pri ekspertih.
KTjntekstualna intervencija je povezana z refleksijo in diskurzom (Willke,
1989: 136). Refleksija se nanaša na "sposobnost opazovanja in produktivne
predelave eksternih učinkov specifične identitete ter šele odpira možnost, da
sistem vzpostavi distanco do samega sebe in preveri svoj operacijski način
glede na možne kompatibilne alternative" (Willke, 1989: 136). Sistemi, ki
so fiksirani na svojo identiteto, občutijo vsak poseg od zunaj kot tujek in
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Akcijsko raziskovanje v luči...	87
riziko, zato ga skušajo z imunsko reakcijo odstraniti. Vsaka intervencija s
strani ekspertnega sistema mora s tem računati, še posebno, ker intervencija
tudi za ta sistem predstavlja tveganje, in sicer v obliki neintendiranih
posledic. Da bi se ta tveganja zmanjšala in da bi sploh lahko prišlo do
smiselne in učinkovite intervencije, je potrebno spodbujanje refleksije in
samoučenja pri obeh sistemih tudi z oblikovanjem diskurza (dialoga), v
katerem akterji sami opredelijo pravila interakcije. Za to pa je nujno
oblikovanje intermediamih, pogajalskih sistemov, ki naj bi bili značilnost
"civilizirane evolucije" (Willke, 1989: 137). Tu se lahko navežemo na
pojmovanje akcijskega raziskovanja kot interakcije med ekspertnim in
klientskim sistemom, ki je institucionalizirana v akcijskoraziskovalni
skupini in se konstituira kot inteфenetracijska cona v smislu intermedi-
amega sistema, v katerem poteka "diskurz".
Opozoriti pa je treba na še eno okoliščino, ki v sistemski teoriji ni
posebej obdelana. Gre za dejstvo, da so ekspertni sistemi vseh vrst speci-
alizirani za opazovanje oz. opazovanje (samo)opazovanj drugih (klientskih)
sistemov. To pomeni, d^ bi morali razpolagati z večjo sposobnostjo
refleksije oz. (samo)opazovanja kot drugi sistemi. To pa je povezano z
določenimi metodološkimi in epistemološkimi implikacijami.
O smiselni in uspešni kontekstualni intervenciji govorimo tedaj, ko se
izkaže, da je klientski sistem sposoben svoj informacijski kod preoblikovati
tako, da je možna navezava (v nem. Anschliessbarkeit) na informacije, ki jih
generira ekspertski sistem, in obratno. V tem okviru se tako vzpostavijo
pogoji za avtopoezo.
4. Epistemološke in metodološke implikacije
Teza, da so ekspertni sistemi specializirani za opazovanje drugih
sistemov, še ne pomeni, da predstavljajo Arhimedovo točko, s katere bi bilo
mogoče celostno in objektivno zajeti realnost. Že iz dosedanjega izvajanja
nekako izhaja dvoje: prvič, ti sistemi so kot opazovalci vključeni v polje
opazovanja (celotno družboslovje je v tem smislu "opazovanje z udeležbo"),
in drugič, opazovanje predpostavlja samoopazovanje.
Luhmann pravi s tem v zvezi tole: "Menim, da je ta figura samo-
reference, se pravi vključitev opazovalca in instrumentov opazovanja med
same predmete opazovanja, specifična lastnost univerzalnih teorij, ki je v
staroevropski tradiciji ni mogoče opaziti. V tej gre vselej za opazovanje od
zunaj, ad ekstra, na primer s posredovanjem subjekta. Reči hočem: klasična
logika in klasična ontologija sta vselej predpostavljali zunanjega opazovalca.
7	F. Adam	Soc Delo 31, 1992, 1-2
ki je bil v položaju, da opazuje ali napačno ali pravilno, se pravi
dvovalentno: nista pa pomislili, da se mora ta opazovalec, da bi opazoval
dejanskost, tudi sam opazovati" (Luhmann, 1990: 805). Tu se avtor citata
navezuje na interpretativno paradigmo, katere prototipska metoda (instru-
ment) je opazovanje z udeležbo. Če akcijsko raziskovanje umestimo v ta
okvir (Adam, 1982, 1990), potem lahko rečemo, da ima ta pristop vgrajene
mehanizme, ki odgovarjajo epistemološkim predpostavkam teorije družbenih
sistemov. Na to nas opozarja tudi avtor, ki akcijsko raziskovanje povezuje z
analizo družbenih gibanj - po njegovem mnenju "'realnost', o kateri govori
raziskovalec, ni nič drugega kot 'konstruirana celota' v cirkulami interakciji s
svojim 'predmetom'" (Melucci, 1991: 47).
Iz omenjene interperspektivne paradigme izhaja tudi Cicourel, ko
analizira pomanjkljivosti klasičnih ekspertnih sistemov, ki slonijo na
algoritmičnem, od konteksta osvobojenem, formalnem modeliranju, in ugo-
tavlja, da ne ustrezajo zahtevam ekološke validnosti (Cicourel, 1988: 117).
Model ekspertnega sistema, ki ga predlaga kot rešitev - temelji pa na ideji
proceduralnega načina pridobivanja oz. generiranja podatkov (v nasprotju z
deklarativnim) - je zelo blizu metodološkim postavkam akcijskega razisko-
vanja kot posebni obliki ekspertnega sistema pa tudi ideji kontekstualne
intervencije.
Literatura
Adam, F. (1982), Kvalitativna metodologija in akcijsko raziskovanje.
Časopis za kritiko znanosti, št. 53-54, Ljubljana
Adam, F. {1990),. Akcijsko raziskovanje in uporabnost družboslovnega
znanja, v: Akcijsko raziskovanje v vzgoji in izobraževnju. Pedagoški
inštitut, Ljubljana
Cicourel, A. (1988), Družboslovno merjenje kot oblikovanje ekspertnih
sistemov. Družboslovne razprave, št. 6, Ljubljana
Cunningham, B. (1976), Action Research: Toward a Procedural Model,
Human Relations, št. 3
Flaker, V. (1990), Prispevki k slovarju akcijskega raziskovanja, v: Akcijsko
raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Pedagoški inštitut, Ljubljana
Hribar, T. (1990), Znanost v okviru sistemske teorije. Nova revija, št. 96-
99, Ljubljana
Kiss, G. (1986), Gründzüge und Entwicklung der Luhmannschen
Systemtheorie, Enke V., Stuttgart
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Akcijsko raziskovanje v luči...	89
Luhmann, N. (1985), Soziale Systeme, Suhrkamp, Frankfurt
Luhmann, N. (1990), Arhimed in mi (intervju). Nova revija, št. 96-99,
Ljubljana
Melucci, A. (1991), Oslobođenje ili smisao. Sociologija, št. 1-2, Beograd
Mesec, B. (1990), Vrste akcijskih raziskav, v: Akcijsko raziskovanje v
vzgoji in izobraževanju. Pedagoški inštitut, Ljubljana
Münch, R. (1984), Struktur der Moderne, Suhrkamp, Frankfurt
Susmann, G., Everet, R. (1987), An Assesment of the Scientific Merits of
Action Research, Administrative Science Quaterly, št. 4
Willke, H. (1989), Systemtheorie der entwickelten Gesellschaften, Juventa
v., Weincheim in München