kronika 73 � 2025 2 | 339–392 � dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Ljubljana, dusan.kos@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0001-8440-0949 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.2.07 cc by-SA DUŠAN KOS� Zgodovina in topografija oskrbe z vodo v Kranju do začetka 20. stoletja IZVLEČEK Lega mesta Kranj nad sotočjem rek Save in Kokre je skozi vso starejšo zgodovino pogojevala oskrbo z vodo. Do leta 1842 so bili v mestu le trije (doslej znani) zasebni vodnjaki. Večina prebivalcev je morala prinašati vodo iz obeh rek. Poskusi, da bi s črpalno napravo pripeljali vodo iz Save, v 16. in 17. stoletju niso bili uspešni. Po požaru, ki je leta 1749 uničil mesto predvsem zaradi pomanjkanja vode, so mestne oblasti obudile načrte za mestni vodovod. Ta vodovod iz rečice Kokrica do vodnjaka na glavnem trgu ni deloval. V letih 1771/72 je Gabrijel Gruber, profesor mehanike na jezuitskem kolegiju v Ljubljani, postavil vodno črpalko ob Savi. Leta 1862 jo je zamenjala nova črpalka, ki je skupaj s tremi javnimi globokimi vodnjaki zagotavljala vodo še več kot desetletje po izgradnji modernega vodovoda leta 1911. KLJUČNE BESEDE Kranj, vodnjaki, hidravlična črpalka, vodovod, oskrba z vodo, 15.–20. stoletje ABSTRACT HISTORY AND TOPOGRAPHY OF WATER SUPPLY IN KRANJ UNTIL THE EARLY TWENTIETH CENTURY Kranj’s location on a pier above the confluence of the Sava and Kokra rivers made its water supply difficult. Until 1842, there were only three private deep wells (known so far) in the town. Most inhabitants had to gather water from both rivers and store it in house cisterns. In the sixteenth and seventeenth centuries, there were unsuccessful attempts to collect water from the Sava River using a pumping device. After a fire destroyed the town in 1749 mainly due to a lack of water, the town authorities revived the old plans to build a new water supply system. The pipeline connecting the Kokrica River and the main town well in 1751 did not function properly. In 1771–1772, Gabrijel Gruber, a professor of mechanics in Ljubljana, built a water pump on the Sava River. In 1862, it was replaced by a new one, which, combined with three public deep wells, continued to provide the town with water for more than a decade after the construction of the modern water supply system in 1911. KEY WORDS Kranj, wells, water pump, water system, water supply, fifteenth – twentieth centuries 340 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja »K'JE POMANKANJE VODE OD NEKDAJ NAJVEČI NADLOGA NAŠEGA MESTA« Kranj je bil v preteklosti mesto z velikimi te- žavami pri oskrbovanju z vodo, o čemer govori citat župana Matevža Pirca iz leta 1869 v naslovu tega poglavja.1 Rdeča nit razprave je tisočletni boj Kranjčanov z žejo. Pozornost je usmerjena v hi- drotehnologijo, poslovne in knjigovodske običa- je, vodarsko strategijo in topografijo ter v odnos lokalnega prebivalstva do upravljanja s komunal- no infrastrukturo v predmoderni dobi.2 Prastaro naselbinsko jedro na konglomerat- nem pomolu ok. 40 metrov nad sotočjem rek Ko- kre in Save nima visoke podtalnice. Od prazgodo- vinskih dob, antičnega Carniuma do srednjeveš- kih Creine in Crainburga so se prebivalci zato os- krbovali z deževnico in vsakodnevnim nošenjem vode iz obeh rek. V pozni antiki so celo opustili kultni tolmun, ki so ga arheologi našli med izko- pavanji leta 2011 na območju nekdanjega hotela Jelen (Ljubljanska cesta 1), ki je bilo v srednjem veku zunaj prvotnega mestnega obzidja.3 Arheoloških sledi o upravljanju z vodo ni niti iz srednjega veka. V zapisih na vodo naletimo še- le ob izteku dobe v listini iz leta 1499, s katero je generalni vizitator oglejskega patriarha, škof Se- bastian Nascimbenus, kranjskemu župniku Ma- tiji Operti dovolil, da cerkveni denar (namenjen je bil trem oltarjem) porabi za dograditev vodnja- ka na župnijskem dvorišču. Na območju srednje- veškega mesta je bil to dolgo edini globoki vod- njak z vodo iz podtalnice oziroma reke Kokre. Po vizitatorjevih besedah naj bi vodnjak pripomogel k večjemu udobju župnika in meščanov, ker se bo število župnikove služinčadi zmanjšalo, »saj ne bo več treba prinašati vode iz reke«.4 Graditelji so spretno izkoristili mikrolokacijo: s konglome- ratnimi zidaki znotraj obzidan jašek (premera 1,1 metra) po 18 metrih globine doseže naravni spod- mol (slika 1). Od tam so skozi odprtino v pobočju kopali do vode v globini 32 metrov (jašek je bil ne- 1 V lastnoročno napisanem vabilu someščanom za dotaci- je za nov vodovod z dne 5. 8. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. 2 Razprava vsebinsko in kronološko dopolnjuje članek Barbare Pešak Mikec o zamislih in izgradnji modernega kranjskega (pri)mestnega vodovoda v letih 1889–1911 ter njegovih širitvah do leta 1945 (Pešak Mikec, Gradnja, str. 207–216). 3 ZVKDS, Rafko Urankar: Poročilo o arheoloških izkopava­ njih na lokaciji Kranj – bivši hotel Jelen in trgovina Merkur, tipkopis, Kranj 2011, str. 19. 4 »… et presertim in fabrica unius cysternae, quam incepisti prout vidimus, que pro sublevatione tui et successorum ad di­ minuendum partem familie pro aqua conducenda a flumine, quod non sine tuorum successorum gravamine fieri potest« (obj. listine iz 29. 5. 1499 v Komatar, Kranjski arhiv, str. 16–17, št. 35). koč globok vsaj 36–38 metrov). Jašek v spodmolu so nato zazidali in občasno odpirali za vzdrževal- na dela,5 ki pa se v spisih župnijskega arhiva iz 18. in 19. stoletja ne omenjajo. Vodnjak z vitlom se najbrž ni veliko kvaril.6 Patriarhov vizitator se je v utemeljitvi pomena vodnjaka motil. Ker je stal na zasebnem zemljišču in na robu mesta, ga niti v 18. in 19. stoletju nihče ni omenjal kot del mestne komunalne infrastruk- ture. Uporabljali so ga kvečjemu bližnji sosedje za oskrbo s pitno vodo, za ostalo, na primer za pranje, pa so se še naprej spuščali do Kokre. Ta- ko navado sporoča poltretje stoletje mlajša slika zadnjega pročelja in vrta novega župnišča, ki jo je leta 1759 napravil slikar Valentin Metzinger (slika 2). Vodnjak je levo od župnišča, tik ob stopnicah v kanjon Kokre.7 Stopnišča ni več, ker se konglome- ratna brežina občasno osipa in je vodnjak danes že tik ob prepadnem bregu kanjona Kokre. 5 ZVKDS, Gregor Aljančič in Draško Josipovič: Poročilo o arheološkem izkopavanju župnijskega vodnjaka v Kranju leta 2011, tipkopis, Kranj 2011, str. 5–7, 14. Za dokumentacijo, nasvete in pojasnila se iskreno zahvaljujem dr. Mateji Ravnik iz kranjske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. 6 Za vpogled v arhiv župnije Kranj se iskreno zahvaljujem gospodoma Vincencu Podbevšku in župniku dr. Andre- ju Nagliču. 7 Na mapi franciscejskega katastra iz leta 1826 je lokaci- ja tega vodnjaka označena s krogom, tako kot na osre- dnjem trgu (SI AS 176, L 121, mapa 05). Slika 1: Odprtina v spodnji del jaška župnijskega vodnjaka v spodmolu v kanjonu Kokre (foto Dušan Kos). 341 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Zunaj mesta, v severnem predmestju, je viš- ja podtalnica. To je v letih 1640–1644 omogočilo izkop manj globokega vodnjaka sredi križnega hodnika kapucinskega samostana, najbrž že med njegovo gradnjo.8 Na vrsto vodnjaka opozarja čr- palka na kolo na mlajši fotografiji (slika 3). Izpri- čan pa je šele leta 1867 v reambulančnem kata- stru, ko je bil v poslopju okrajni urad (od 1844). Kasneje in še v 20. stoletju je bilo v poslopju so- dišče, sedaj tam stoji hotel Creina. Tretji zasebni vodnjak je stal na severovzho- dnem vogalu vrta med zgornjimi mestnimi vrati in novoveškim severnim obzidjem. Najbrž ga je šele ok. leta 1777 izkopal Jakob Jalen st. med pre- navljanjem svoje gostilne in gradnjo hleva.9 (Da- nes na tej lokaciji stoji stanovanjski blok z nas- lovom Jahačev prehod 3.) Vodne potrebe so bile v gostilni tik ob deželni komercialni cesti vedno 8 Žontar, Kranj, str. 216–217. 9 Žontar, Kranj, str. 403. velike. Vodni jašek je imel podobno obliko kot drugi globoki vodnjaki izpred srede 19. stoletja, zato je mogoče, da je celo nekaj desetletij mlajši. Imel je ok. 1 meter notranjega premera, znotraj je bil obzidan s konglomeratnimi bloki. V zgornjih treh metrih je bil za zaščito pred izcednimi vo- dami iz hlevov zatesnjen z glino. Kasneje očitno ni bilo dovolj vode, saj je občina leta 1877 Janezu Jalnu dovolila priklop dodatnega bazena na me- stni vodovod (gl. poglavje Nova vodna črpalka ob Savi po letu 1862). Vodnjak so leta 2011 izkopali arheologi in ga raziskali do zasutja v globini 8,5 metra. Gotovo je bil globlji, vendar ne toliko kot vodnjaki v mestu. V njem so našli steklenice in keramiko iz moderne dobe, tj. z začetka 20. sto- letja, ko so vodnjak zasuli, prekrili in odstranili nadzemni del.10 10 ZVKDS, Rafko Urankar: Poročilo o arheoloških izkopava­ njih na lokaciji Kranj – bivši hotel Jelen in trgovina Merkur, tipkopis, Kranj 2011, str. 18–19; isti: Priloga 11, Terenske Slika 2: Valentin Metzinger: Pogled na novo župnišče v Kranju in vodnjak, 1759, olje na platnu. Kranjski župnijski urad (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). Slika 3: Vodnjak s črpalko na kolo na notranjem dvorišču Okrajnega urada Kranj (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). Posnetek je najbrž iz obdobja med svetovnima vojnama ali malo pred tem. 342 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja 343 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Nekateri meščani so se lahko zanašali vsaj na hišne cisterne. Tudi glavni javni vodnjak na osre- dnjem Trgu je bil vedno le cisterna z izlivno pipo (»taterman«). Arheološke raziskave so pokazale, da cisterne niso bile nujno velike, kot so bile po- nekod drugod (javne) kapnice, in so lahko zado- voljevale le omejene potrebe stanovalcev. Izkopa- ne so bile v konglomeratno kamenino v kleteh ali pritličjih in zatesnjene z nepropustno sivo glino. Eno takih cistern v velikosti le ok. 1 m3 v hiši »Ku- feršmid« tik zunaj severnega obzidja (Na Skali 3) so kasneje spremenili kar v greznico in nato v jamo za odpadke.11 Veliko večja in starejša je bila cisterna v jugovzhodnem delu dvorišča Pavšlar- jeve hiše (Glavni trg 18): izkopali so jo v srednjem veku, jo obzidali s kamenjem in premazali s sivo glino. V premeru je merila kar 6 metrov, v globino pa več kot 8 metrov – kapaciteta je bila torej vsaj 226 m3. Do nje je diagonalno čez dvorišče vodil pokrit kanal. Zdi se, da so to cisterno opustili do 17. ali 18. stoletja.12 Dlje je ohranila namen zida- na cisterna za zbiranje kapnice v mestnem gradu fotografije, slike št. 26–30 in Priloga 12, Fotografije najdb, sliki št. 32 in 33. Za informacije in pojasnila o izkopa- vanjih kranjskih vodnjakov se iskreno zahvaljujem dr. Rafku Urankarju. 11 ZVKDS, Draško Josipović in Marko Pečovnik: Strokovno poročilo o predhodnih arheoloških raziskavah v obliki arheo­ loškega testnega izkopa na območju Kranj – arheološko naj­ dišče Mesto. Na parceli št. 247/1, tipkopis, Kranj 2015, str. 9. Objavljeno na: https://podatki.gov.si/dataset/register- -nepremicne-kulturne-dediscine/resource/e6a390bb- -8d31-4dc2-b0a2-387d83aa5940 (27. 3. 2025). 12 Sagadin, Pavšlerjeva hiša, str. 239. Khislstein, saj jo je polihistor Janez Vajkard Val- vasor v Slavi vojvodine Kranjske še leta 1689 označil za gute Cistern oder Brunn ter pristavil, da grašči- na nima pravega vodnjaka.13 Toda ta cisterna, ki je stala zunaj graščine tik ob mestnem obzidju, sploh ni bila velika.14 Uradne situacijske in katastrske karte do za- četka 19. stoletja tako kot mestno vodno infra- strukturo prikazujejo le javni vodnjak (bazenske- ga tipa) na glavnem Trgu, ki je stal že pred letom 1500 (slika 4).15 Vode v njem, v zasebnih vodnjakih in cisternah ni bilo nikoli dovolj za vse meščane, še manj za številne dnevne obiskovalce – kmete, trgovce in tranzitne popotnike. Za nameček so bili meščani do 19. stoletja ali še pozneje izrazi- ta polagrarna skupnost. Mnogo jih je imelo ob stanovanjskih hišah vrtove in hleve. V mestu so baje še leta 1900 redili več kot 400 glav živine, ob tržnih dneh pa jih je bilo celo do 1000! Za zaliva- nje vrtov, pranje in napajanje živali so potrebovali veliko več vode kot zase. Kronično vodno stisko dokazuje tudi dejstvo, da je bila ekstenzivna obrt- na dejavnost, ki je potrebovala večje količine vo- de za pogon ali/in izdelavo dobrin (mlinarstvo, 13 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 111. 14 ZVKDS, Rafko Urankar in Jelena Bešter: Arheološka izko­ pavanja v Kranju, mestno jedro Kranja, Trubarjev trg s Pun­ gertom, Cankarjeva, Vodopivčeva ulica, Glavni trg, Poštna ulica in vrt Kieselsteina (Prvo strokovno poročilo o raziskavi), tipkopis, Kranj 2014, str. 11, 45 s sliko 45. 15 SI AS 1068, sign. 2_097 (1808/09), 5_080 (po 1811), 5_081 (po 1772), 5_082 (pred 1811); SI AS 176, L 121, mapa 05. Slika 4: Vodna infrastruktura v Kranju do srede 19. stoletja. Osnova: Načrt mesta Kranj, 1808/09, risba (SI AS 1068, sign. 2_097). Legenda Poslopja, ulice, četrti (zidane hiše so obarvane rožnato, lesene hiše rumeno, javne zgradbe rdeče): CMB – Cerkev Matere Božje roženvenske. HN – Mestna hidravlična naprava. KH – Graščina Khislstein. KS – Kapucinski samostan. MH – Mestna hiša. MK – Khislsteinski mlin na Savi. MM – Mestni mlin na Kokri. MS – Mitnica na mostu čez Savo. PO – Pošta. Sj – Spodnji mlinski jez. SM – Savski most. St – Spodnji trg. SV – Spodnja mestna vrata z mitnico. Svt – Svinjski trg. ŠK – Stolp Škrlovec. Trg – Trg (Glavni trg). WK – Wasserkunst (vodna črpalka) iz leta 1648. Zt – Zgornji trg. ZV – Zgornja mestna vrata. ŽC – Župnijska cerkev sv. Kancijana in tovarišev. ŽP – Župnišče. Mestni vodovodi (pri nejasnem poteku je dodan vprašaj): »Nürnberški« iz leta 1648 Thieryjev iz leta 1751 Gruberjev iz leta 1772 Leseni podaljšek do Svinjskega trga iz leta 1837 Javni in zasebni globoki vodnjaki (lokacija je obkrožena): I – Župniščni. II – Pri savskem mostu. III – Pred župnijsko cerkvijo. IV – Haynejev na Maistrovem trgu. V – Pri gostilni Jalen. VI – V kapucinskem samostanu. Javni bazenski vodnjaki (obkrožene so le točne lokacije): 1 – Glavni mestni na Trgu. 2 – Prehodni v stolpu Škrlovec. 3 – Na Svinjskem trgu. 4 – Za gostilno Mayr (morda mlajši). Zasebne cisterne: C1 – V graščini Khislstein. C2 – V Pavšlarjevi hiši (Glavni trg 18). C3 – V hiši »Kuferšmid« (Na Skali 3). Ulice – današnje ime: Trg – Glavni trg. Spodnji trg – Glavni trg. Zgornji trg – Prešernova ulica. Rožna ulica – Tomšičeva ulica. Konjska ulica – Tomšičeva ulica (severno od Jenkove ulice) in Reginčeva ulica. Svinjska ulica – Tavčarjeva ulica. Svinjski trg – Poštna ulica. 344 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja barvarstvo, usnjarstvo, suknarstvo, pivovarstvo), vedno locirana zunaj mesta ob obeh rekah.16 Smiselno vprašanje je, zakaj Kranjčani v teh stoletjih niso izkopali več javnih vodnjakov, če pustimo ob strani možnost, da se pod tlaki, vrtovi in hišami skriva še kakšen, že pred 18. stoletjem opuščen vodnjak. Glavna razloga sta bila vsaj dva. Prvi je teh- nični: meščani so vedeli, da je treba v notranjem mestu kopati 35 do 40 metrov globoko, da pridejo do podtalnice z vodo iz Kokre ali Save. Globina ni bila problematična, saj so v nekaterih srednjeveš- kih gradovih izkopali še globlje vodnjake. Narav- ni pomol pa le ni v celoti iz lahko obdelovalnega konglomerata; na nekaterih mestih je kamnina zelo trda in Kranjčani niso mogli biti prepričani, da bodo prišli do vodne žile.17 V vsakem primeru bi imeli v vodnjakih rečno vodo, ki je ob nizkem vodostaju včasih presahnila. Kopanje več vodnja- kov v predmestjih, kjer je podtalnica višja, še ni bilo ekonomično, saj bi imeli meščani do vode vsaj tako daleč kot do obeh rek. In še nekaj: do za- četka 19. stoletja še niso bile v uporabi zmogljive ročne sesalne črpalke, ki bi lahko hitro spravile vodo na površje iz večjih globin. Tako se je Kranj- čanom dolgo zdelo najbolj praktično vsak dan hoditi po vodo do obeh rek, kjer so ženske tako ali tako vedno prale perilo in drugo. Šele od srede 19. stoletja so si nekateri obrtniki uredili vodnjake v Savskem predmestju (ob današnji Vodopivčevi ulici in Savski cesti), kjer zaradi nižje lege niso bili tako globoki kot v notranjem mestu (slika 21). Kdo je tovoril vodo v mesto? Do konca pred- moderne vodne dobe so za to praviloma povsod skrbele ženske, zlasti dekle in starejši otroci. To splošno navado, o kateri v Kranju nihče nikoli ni izgubljal besed, posredno potrjuje omenjena Metzingerjeva slika, kjer ženska v reki pere peri- lo, druga s čebrom perila na glavi pa se vzpenja po stopnicah (slika 2). Tu pa tam so običaj omenjali v uradnih dokumentih in javnem govoru, ko je bilo treba poudariti pomanjkanje vode v mestu,18 ter od konca 19. stoletja v časopisnih člankih (gl. nadaljevanje). Poslanec Ivan Šubic je v govoru v deželnem zboru v Ljubljani 3. maja 1900 takole orisal kranjsko vodnjaško sceno: »Še ob navadnih dneh zapazimo živahno in zanimivo gibanje ok- rog vodnjakov. Venec žensk straži vodnjak in čaka po celo uro da pride na vrsto.«19 16 Rogelj, Od obrtnih, str. 149–152. 17 Po obvestilu arheologa dr. Milana Sagadina. 18 Na primer v peticiji podpornikov Petra Majdiča z dne 22. 6. 1880 v SI ZAL KRA 2, šk. 61, a. e. 972. 19 Gorenjec, letn. I, št. 18, 12. 5. 1900, str. 1; Studen, Od tradi- cionalnih, str. 30. Drugi razlog kranjske vodnjaške revnosti je bil politično-gospodarski – posledica večnih gospo- darskih trenj med meščani in kmeti. Franc grof Thurn ga je leta 1550 povzel v odgovoru na spo- menico kranjskih mest za Nižjeavstrijsko vlado in komoro: nevoščljivost meščanov do kmetov se kaže tudi v tem, da Ljubljančani in Kranjčani no- čejo napeljati vode v svoji mesti, čeprav bi bilo to nujno in koristno. Kamničani so celo zasuli me- stni vodnjak, samo da kmetje, ki so prihajali na mestne sejme, ne bi mogli piti vode in bi morali kupovati vino pri gostilničarjih. Meščani nasploh želijo, da se kmetje opijajo, sami pa s tem služijo.20 Grofu Thurnu si te opazke o Kranju ni bilo treba izmisliti. Leta 1689 je kritično stanje v Slavi omenil tudi Janez Vajkard Valvasor, ki v drugih kranjskih mestih in trgih ni opazil takega proble- ma.21 Ko v Kranju ni našel nobenega (globokega) vodnjaka, je zapisal lokalni rek, da je v mestu več vina kot vode.22 In res so še leta 1752 rektifikacijski komisarji v majhnem mestu našteli 33 obrtnih vi- notočev in tri pivovarne, skoraj vsi hišni lastniki (več kot 200) pa so imeli pravico točenja in proda- je vina (Weinschang).23 Vinotočni značaj je mesto ohranilo še dolgo: leta 1773 je imelo prave vinoto- če 26 od skupaj 251 oseb z meščansko pravico (hiš- nih lastnikov). Šlo je za dodatno dejavnost, saj je večina (198) imela drug (obrtniški, trgovski) pok- lic (vseh profesionistov je bilo v mestu 78). Največ vinotočev (po 7) so imeli peki in trgovci, 6 pa celo najpremožnejši meščani brez poklica (od 51) – tu- di tedanji mestni sodnik Janez Andrej Crobath.24 20 Žontar, Nastanek, str. 89. 21 Valvasorjevi bakrorezi kranjskih mest, trgov, samosta- nov, gradov in dvorcev v XI. knjigi Slave vsebujejo malo podob vodnjakov na zunanjih dvoriščih in vrtovih po- slopij. Našel sem le upodobitve umetelnih vrtnih fontan pri novoveških graščinah v Polhovem Gradcu (str. 32–33), Goričanah (str. 192) in Kacenštajnu (str. 300) ter vodnjake na vitel pri graščinah Jama v Zgornji Šiški (str. 291), Turn pri Premu (str. 574) in novi Čušperk (str. 633). Stari grad Svibno je imel dve cisterni (str. 498). Pri dvorcu Gomila je bil bazen na zunanji strani grajskega obzidja (str. 615), grad Zgornji Kamnik pa je imel vodnjak sredi grajskega hriba (str. 427). Na podobi mesta Trst je edini vidni vod- njak (Brunn) zunaj mestnega obzidja (str. 589). Studence oziroma izvire s pitno vodo omenjajo opisi in podobe trgov Vinica (str. 640) in Vipava (str. 653). Vodnjake na notranjih dvoriščih so gotovo imeli tudi drugi dvorci in gradovi ter trgi, vasi in rudniki (opisani in upodobljeni zlasti v II. in III. knjigi), a jih ni na grafikah in v opisih. Valvasor je omenil le 8 sežnjev (15 metrov) globok vod- njak v svojem gradu Bogenšperk, ki ga je dal poglobiti še za 2 sežnja na skupaj ok. 19 metrov (str. 619). 22 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 111. 23 Urbarialni izvleček za leti 1758 in 1759 v SI ZAL KRA 2, šk. 1, a. e. 1. 24 Specifikacija poklicev (profesionistov in brez poklica) mestnega sodnika Crobatha z dne 26. 4. 1773 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-8, št. 1. 345 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Leta 1786 so v mestu uradno, tj. prijavljeno in ob- davčeno, iztočili (prodali) 59.000 bokalov vina (83.190 litrov), 7740 bokalov žganic (10.913 litrov) in 6600 bokalov piva (9306 litrov).25 Na črno naj- brž še več. Tradicijo vinotočev in gostiln je mesto ohranilo v 19. in 20. stoletju: po nepopolnih po- datkih je bilo zgolj v letih 1861–1875 vloženih več kot 67 prošenj za gostinsko obrt in vinotoče; odo- brenih jih je bilo vsaj 43. Precej te dejavnosti je potekalo nelegalno.26 NEUSPELE TEHNIČNE REŠITVE DO SREDE 18. STOLETJA Pomanjkanje pitne in tehnične vode so mestne oblasti po letu 1500 večkrat poskušale ublažiti z vodnimi črpalkami, ki bi vodo po ceveh črpale v javni vodnjak. Enostavne črpalke s pogonom na vodno kolo oziroma z vedri na kolesu (t. i. Pater­ ­noster­Werk ali Rosen-Krantz) so uporabljali že v antiki, od 13. stoletja pa so taki »vodni stroji« ali »kamšti« (iz nem. Wasserkunst) v rudnikih dvigali posode z vodo na površje.27 V mestih so vodne na- prave postavljali za črpanje iz nižje ležečih rek v bazenske vodnjake, ponekod celo v hiše (slika 5).28 Nemara so na tako tehnologijo leta 1569 namig- nili deželnoknežji komisarji, ki so pregledovali razmere v kranjskih deželnih mestih, češ da bo treba v Kranju popraviti mestni vodnjak na glav- nem Trgu in vanj napeljati vodo iz kakega pred- mestnega studenca. Mesto se projekta ni lotilo zelo zavzeto, saj je nadvojvoda Karel naslednje leto dovolil porabiti le 50 goldinarjev iz urbarial- nih dohodkov za izgradnjo vodnjaka in dovod vode (die von Crainburg … in einen prunen hinauf 25 Žontar, Kranj, str. 248. 26 Stariha, Iz manj znanega življenja, str. 155, 160–161. 27 V idrijskem rudniku so črpalne naprave začeli graditi kmalu po njegovem odprtju konec 15. stoletja: leta 1533 pri Ahacijevem jašku, leta 1604 pri Barbarinem jašku, leta 1736 pri Terezijinem jašku, leta 1790 pri Jožefovem jašku, leta 1792 pri Francovem jašku in leta 1836 pri Fer- dinandovem jašku. Janez Vajkard Valvasor je omenil tri kolesa pri Ahacijevem in Barbarinem jašku: šlo je za enostavne črpalke s po 52 čebri oziroma vlečnimi drogo- vi na kolesih, ki jih je poganjala voda iz več kilometrov oddaljenega jezu na Idrijci pri Kobili. Kamšt pri Barba- rinem jašku je imela premer 10,5 metra. V rudniku je bilo za vzdrževanje kamšti zaposlenih več oseb: mojster za dovod vode od Kobile do rudnika, »vodja črpalk« in »vodja kamšti«; vsi so imeli več pomočnikov (Valvasor, Die Ehre, III, str. 406, 410–412). Še vedno je ohranjena kamšt pri Jožefovem jašku, ki je črpala do 300 litrov vo- de na minuto iz globine do 283 metrov in je delovala do leta 1948. Njeno kolo ima premer 13,6 metra, moč črpalke je 75–100 KM. Gl. https://sl.wikipedia.org/wiki/Idrijska_ kam%C5%A1t (8. 2. 2025). 28 Haasis-Berner, Wasserkraftnutzung, str. 86; Ring in Schodder, Wasserkunst, str. 201–203. in die stat werden gefüert haben). Ocenjeni stroški sistema so bili 200 cekinov.29 Knezove besede so kazale, da so mojstri vodo pripeljali po cevovodu »navzgor« v mesto (torej iz ene od rek), kar je po- menilo pomoč črpalke. Vodovod ni dobro delal in so ga opustili še pred letom 1605.30 V Radovljici, ki je imela podobno lego na naravnem pomolu na Savo, je deželni vicedom leta 1577 načrtoval grad- njo gravitacijskega vodovoda od izvirov pod hribi do osrednjega mestnega trga, ki naj bi stal več kot 300 gld. Tudi ta ideja ni bila uresničena.31 Še pred letom 1648 so v Kranju spet poskusili s črpalko in vodovodom iz Save, ki so ju za »več tisoč goldinarjev zgradili mojstri iz Nürnberga«. Hidravlična naprava z vodnim kolesom je bila so- deč po upodobitvi na Merianovi veduti iz ok. leta 1649 nameščena v zidanem poslopju (s pripisom Waßerkunst) ob mlinskem kanalu, ok. 350 metrov gorvodno od mlina gospostva Khislstein (slika 6). Črpalka (pumppe) naj bi vodo potiskala po svin- čenih ceveh, a je že po nekaj dneh odpovedala, žejnemu in že kronično zadolženemu mestu pa 29 Ukaz vicedomu Juriju Hoferju z dne 27. 1. 1570 v SI AS 1, šk. 166, a. e. 16. 30 Žontar, Kranj, str. 171. 31 Gestrin, Radovljica, str. 535. Slika 5: Elias Diebel: Mesto Lübeck, 1552, lesorez (foto po https://commons.wikimedia.org/wiki/ File:WP_Brauerwasserkunst_4.jpg). Detajl z mestnim vodnim stolpom in hidravličnim strojem (zadaj) ter »Brauerwasserkunst« (spredaj). Tik ob reki mojstra vrtata vodovodno cev. 346 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja še povečala dolgove.32 Ostalin tega vodovoda že zaradi dragocenosti svinca že dolgo ni več. Ob takem pomanjkanju vode ne čudi, da je požarna bramba klecnila novembra 1668, ko je v mestu pogorelo 53 hiš in delno še 16. Požar so za- netili nastanjeni vojaki regimenta Gonzaga.33 Po tej katastrofi so omejili rabo odprtega ognja ozi- roma ognjišč v hišah, zato meščani niso več smeli doma peči kruha, marveč le v javnih krušnih pe- čeh.34 Kljub vsem zaščitnim ukrepom tudi 20. av- gusta 1749 niso imeli možnosti za obvladanje po- žara, ki je po zapisu v mrliški knjigi župnije Kranj sredi dneva upepelil kar 290 poslopij v mestu in obeh predmestjih; umrlo je 20 ljudi. Žrtev bi bilo še več, če bi požar izbruhnil ponoči.35 Taka kata- strofa je bila skoraj pričakovana v mestu z veliko lesenimi ali polzidanimi hišami z lesenim nad- stropjem. Po podatkih mestnega sveta v prošnji za ustanovitev komisije za pomoč so od skupaj 239 hiš v mestu in dveh predmestjih v pol ure od 32 Nedatiran dopis mestnega sodnika in sveta cesarju z za- četka 18. stoletja (najbrž iz let 1708–1709) je v SI AS 1, šk. 165, a. e. 10. O tem z nekaj napakami tudi Žontar, Kranj, str. 206. 33 Poročilo komisarjev kranjskemu vicedomu z dne 14. 12. 1672 ter osnutek nedatirane prošnje mestnega sveta za cesarjevo pomoč v SI AS 1, šk. 165, a. e. 4. 34 Žontar, Kranj, str. 205. 35 NŠAL, ŽA Kranj, M 1733–1771, str. 102. V zapisu se omenja še 20 upepeljenih kmečkih hiš/pristav (villas). začetka požara ostale cele le štiri mestne cerkve (župnijska cerkev sv. Kancijana in tovarišev, Ro- ženvenska cerkev, cerkev sv. Fabijana, Boštjana in Roka na Pungartu ter špitalska kapela), mestni špital, šola in magistrat, onstran obzidja pa kapu- cinski samostan, tri mitnice in enajst lesenih koč v Savskem predmestju. Le 20 do 24 hišnim lastni- kom je uspelo rešiti del premoženja, pogorele so menda vse zaloge živil. Večine prizadetih stavb ni bilo mogoče hitro popraviti.36 V deželnoknežji Reprezentanci in komori v Ljubljani, ki je bila zadolžena za organizacijo pro- tipožarne zaščite ter sanacijo posledic požarov in naravnih nesreč,37 so že čez nekaj dni razmišljali o pomoči pogorelcem in sanaciji mesta. Terezijan- ska vlada je v tistih letih šele vzpostavljala učin- kovite finančne in upravne oblastne organe, zato 36 Prepis prošnje deželni kneginji Mariji Tereziji z dne 26. 8. 1749 v SI AS 6, šk. 98. Podoben zapis z dne 10. 9. 1749 je v zbirki prepisov poročil predsednika Reprezen- tance Janeza Seifrida grofa Herbersteina v šk. 167, kodeks 1749/2. 37 V arhivu Deželnega glavarstva na Kranjskem so okro- žnice in poročila o večjih požarih in naravnih nesrečah (poplavah in plazovih) v habsburških deželah iz let 1751– 1783 (SI AS 7, šk. 17, mapa Publico-Politica F-3, št. 1; šk. 18, mapa Publico-Politica F-3, št. 2; šk. 22, mapa Publico-Po- litica F-9, št. 1 in 2). Za obdobje 1747–1775 je največ gradiva o požarih in protipožarnih ukrepih v Ljubljani v šk. 20, mapa Publico-Politica F-8, št. 1, 2, ter v šk. 21, mapa F-8, št. 3. Nekaj gradiva je še v arhivu Reprezentance in komore za Kranjsko (SI AS 6) v šk. 97. Slika 6: Matthaeus Merian: Kranj, ok. 1649, kolorirana grafika (najbrž iz let 1662–1672). Merian, Topographia, 1649, s. p. (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). Poslopje prve hidravlične črpalke ob Savi (»Waßerkunst«) je skrajno levo ob mlinskem kanalu, označeno s črko »H«. Naprava tedaj ni več obratovala, saj nima vodnega kolesa. 347 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja velikih rezultatov v Kranju v kratkem času ni bilo mogoče pričakovati. Zaradi pomanjkanja vode za gašenje v mestnem jedru ter urbanistične »ire- gularitete« (preozkih ulic) so v začetku razmiš- ljali širokopotezno – pogovarjali so se celo o pre- selitvi mestne naselbine bliže reki Savi. Po pos- vetu z gorenjskim okrožnim glavarjem Antonom Nepomukom baronom Tauffererjem so ostali pri stari lokaciji zaradi previsokih stroškov selitve in uveljavljene lege ob glavni komercialni cesti na Koroško. Reprezentanca se je nato osredinila le na urbanizacijo s širšimi ulicami in zidanimi hi- šami. Taufferer je predlagal prepoved obnove hiš na starih temeljih,38 v mesto pa naj bi po njego- vem vodo napeljali »iz Kokrice« (gotovo je mislil na potok in ne na istoimensko vas tri kilometre severno od mesta) do bazenskega vodnjaka na Tr- gu, kjer so bili ostanki starega bazena. Za postavi- tev in financiranje vodnjaka je pozno jeseni 1749 deželne oblasti zaprosil tudi kranjski mestni svet, takoj nato pa je Taufferer predlagal gradnjo dveh javnih vodnjakov.39 Tisti na Trgu je bil realističen, o kakem drugem kasneje niso več govorili. Po zamisli, načrtu in pod nadzorom vojaškega inže- nirja, poročnika Alexandra pl. Thieryja, ki je ba- je optimistično menil, da so v mestu zadovoljivi vodni viri, so naslednje leto najprej zgradili nov vodnjak bazenskega tipa na Trgu. Graditelji so bili domačini: taterman s podobo Jupitra in dveh kač je vlil zvonar Janez Kristijan Rieser, kamnite dele je izklesal Valentin Vrbnik, za poslikave pa je poskrbel Marko Layer.40 Večji tehnični zalogaj je bil vodovod. Savski vodi in črpalki so se odpovedali, čeprav inženir Thiery ni mogel dokazati vodnih zalog. V poštev je prišla drugačna tehnologija. Novoizvoljeni me- stni sodnik Janez Jurij Čebulj, ki je prišel maja 1751 uradno priseč v Ljubljano, je reprezentančnemu svetniku Francu Henriku baronu Raigersfeldu povedal, da bo mestni »akvadukt« kmalu dosegel mesto: dotlej so položili že 1600 cevi iz borovega lesa (vsaka cev je bila dolga 2 sežnja oziroma 3,8 metra), skupaj torej 6080 metrov; do zaključka je manjkalo le še 150 cevi. Osem tesarjev je vsak dan izvrtalo 26 cevi. Vsaka cev je stala deset soldov, skupni strošek cevovoda so ocenili na približno 182 gld, brez montaže in vsega drugega. Vodni ba- zen, ki ga bo izdelal kamnosek iz Škofje Loke, bo 38 O obnovi mesta po letu 1749 gl. Kos, Obnova, str. 73–84. 39 Prepis vladaričinih resolucij z dne 20. 12. 1749 (SI AS 6, šk. 181) in 10. 5. 1750 (SI AS 6, šk. 182, fol. 134v) ter poročilo predsednika Janeza Seifrida grofa Herbersteina za vla- darico z dne 29. 4. 1750, ki omenja meščanske in Tauffe- rerjeve predloge z dne 30. 3. 1750 v SI AS 6, šk. 168, kodeks 1750/1. 40 Žontar, Kranj, str. 238. stal še 250 gld, Thiery pa je zase izpogajal pavšal v višini 300 gld.41 Skupaj najmanj 732 gld. Trasa, izvedba, dokončanje, delovanje in de- janska cena vodovoda iz teh redkih navedb niso jasni. Očitno so gradili vodovod, ki se je sodeč po terenu in skupni dolžini napajal v dovolj vod- natem potoku Kokrica severno od mesta. Teren proti jugu in vzhodu od mesta pada, zato od tam voda z gravitacijo ne more priti v mesto. Če pa bi vodo zajeli na najbolj oddaljeni točki na izvi- ru Kokrice, ki je ok. 40 višinskih metrov višje od mesta, in vodovod pripeljali do glavnega Trga v ravni črti, bi zadoščali največ štirje kilometri cevi in ne kar 6,6 kilometra; še manj, če bi vodo zaje- mali bliže mestu. Zato je bolj verjetno, da so izde- lali le dobre 3 kilometre dolg dvojni cevovod, ki je segal le do potoka Kokrica na severnem robu istoimenske vasi. V mestu so cevi gotovo položi- li skozi zgornja (severna) mestna vrata in nato v skoraj ravni črti po glavni ulici (danes Prešernovi ulici) do vodnjaka na Trgu. Leseni vodovodi so imeli kratko življenjsko dobo. Ker tudi kranjski skoraj gotovo ni bil vko- pan in zaščiten pred vremenskimi nevšečnostmi, njegovih ostankov ni med arheološkimi najdba- mi. Zaradi nizke cene izdelave pa so med 14. in sredo 19. stoletja take cevovode radi uporabljali v mestih zlasti za tehnično manj zahtevne sekun- darne razvode. Na velikih kmetijah in v gorskih zaselkih so jih izdelovali iz macesnovine ali bo- rovine in polagali še po prvi svetovni vojni.42 V Kopru so že v letih 1391–1393 obnavljali lesene žlebove na stojalih, po katerih so vodo dobivali iz doline Olmo; ta »vodovod« je baje deloval do leta 1898!43 Obalna klima je milejša od celinske. Podo- ben vodovod so v Idriji začeli postavljati leta 1737 in ga končali šele leta 1792.44 V Ljubljani so že v letih 1567–69 izdelali manjši vodovod z macesno- vimi cevmi (hrastove in jelkine cevi so se pred tem izkazale za neobstojne), kasneje pa so pone- kod polagali tudi lončene cevi z Rožnika. A še leta 1834 so z lesenimi cevmi z Grajskega griča polnili Robbov vodnjak pred magistratom in vodnjak pri Špitalskem mostu, tistega na Starem trgu in dva v jezuitskem kolegiju pa z Golovca.45 Nič nenavad- nega, saj so imeli celo v velemestni Pragi še leta 1832 velik del vodovoda iz lesenih cevi, obenem z baje že 300 let delujočim črpalnim sistemom.46 41 Kos, Dnevniki, str. 355. 42 Slovenski etnološki leksikon, str. 682. 43 Kramar, Epidemije, str. 105. 44 Mohorič, Rudnik, str. 189. 45 Fabjančič, Zgodovina, str. 184; Lipič, Topografija, str. 127; Vrhovec, Ljubljanski meščanje, str. 128; Vrhovec, Laibach, str. 69–70, 93–97. 46 Gerstner, Handbuch 2, § 162; Gerstner, Handbuch 3, § 221. 348 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Tudi v Kranju so z macesnovimi cevmi vodnjak na Trgu povezovali z manjšimi okoliškimi bazeni še po letu 1850.47 V bližnjem Tržiču pa je bil prvi trški vodovod za polnjenje dveh vodnjakov iz leta 1874 v celoti iz lesenih cevi.48 Sestavljanje do 4 metre dolgih lesenih cevi je bilo enostavno: cevi so na enem koncu konusno zašilili in vtaknili v naslednje, stike pa zatesnili s predivom in železnimi objemkami. Lesene cevi so vodo v zbiralnik dovajale le z gravitacijo, ker niso zdržale večjega vodnega pritiska črpalke (sli- ka 7). Najpogosteje so sestavili dvojne ali celo troj- ne cevovode, ker je imela vrtina v deblu največ 10 centimetrov svetlega premera, povečini pa le ok. 6–7 centimetrov.49 Zato enocevne izvedbe niso 47 V stroškovniku popravil z dne 31. 7. 1850 v SI ZAL KRA 2, šk. 19, a. e. 319. 48 Stariha, Tržič, str. 78. 49 V leta 1751 zgrajenem tržaškem vodovodu so imele lon- čene cevi 10 centimetrov svetlega premera, lesene pa 5,7 centimetra (Kos, Dnevniki, str. 420). Tudi profesor meha- zagotavljale dovolj vode niti v manjših sistemih. Dražje in obstojnejše, a tanjše in bolj nezdrave svinčene cevi (v antiki tudi bronaste in bakrene) so v premožnejših skupnostih vgrajevali že v 12. stoletju, v večjih samostanih celo v 11. stoletju. Ponekod so uporabljali lončene cevovode in od 16. stoletja celo take s kovanimi železnimi cevmi – zlasti tam, kjer so pričakovali večji vodni pritisk. V mestih z rimsko tradicijo in še posebej v Sre- dozemlju so se naslonili tudi na bolj ali manj oh- ranjene podzemne vodne kanale ali akvadukte.50 Tako se je tudi nekaj vodnjakov v ljubljanskem predmestju Gradišče še sredi 19. stoletja napajalo iz rimskega vodovodnega sistema.51 Nasprotno pa v Celju treh rimskih kanalov, ki so jih našli v letih 1821–1830, niso uporabili za vodovod, marveč za odtoke.52 Še manj razumljivi so bili stroški kranjskega vodovoda. V Trstu so idrijski rudarji septembra 1751 dokončali gravitacijski (»svetoivanski«) vodo- vod s tremi razcepi v vodnjake, ki je bil dolg 3,8 kilometra. Dobra polovica cevi je bila lončena, ostale so bile lesene. Projekt je po besedah direk- torja projekta Johanna Baptista pl. Haasa mesto stal skoraj 11.000 gld ali ok. petnajstkrat več kot v Kranju.53 Skromna kranjska izvedba je bila posledica dejstva, da je moralo mesto ves projekt samo fi- nancirati ravno na vrhuncu že stoletje trajajoče finančno-gospodarske krize. Zaradi naravnih nesreč in več požarov, (samo)upravljavske zanikr- nosti, korupcije, davčnih zaostankov, stroškov vzdrževanja infrastrukture itd. je mestni dolg leta 1724 znašal skoraj 30.000 gld. Deželni vicedom je izdelal sanacijski program in do leta 1734 uspel poplačati 10.000 gld. Po ukinitvi prisilne uprave leta 1737 je spet zavladala nesposobnost in dolg je spet naraščal.54 Tako leta 1751 nihče v Ljubljani in na Dunaju ni zanesljivo vedel, kakšne so de- janske mestne zmožnosti, Reprezentanca in ko- mora pa je poročilo izdala šele po komisarskem pregledu. Avtor, svetnik Henrik grof Auersperg, nike Franz Joseph Gerstner je leta 1832 v Pragi našel le- sene cevi z 2 ¼ palca (6 centimetrov) premera (Gerstner, Handbuch 2, § 162). 50 Ring in Schodder, Wasserkunst, str. 200–201; Baeriswyl, Sodbrunnen, str. 55–58; Beutmann, Wasserbau, str. 116–117; Bingener et al., Wasserversorgung, str. 90–92, 100–101; Ebner, Wasserversorgung, str. 31 sl. 51 Rimski vodovod z Utika pa je še leta 1750 dovajal vodo v vodnjak komende ter v vrtove v Krakovem (Kos, Dnevni­ ki, str. 321). Gl. še Vrhovec, Laibach, str. 93; Lipič, Topogra­ fija, str. 119. 52 Orožen, Celska kronika, str. 191, 193, 195; Orožen, Zgodovi­ na Celja I, str. 30–31, 361. 53 Kos, Dnevniki, str. 400. Ta vodovod je po drugem viru omenil tudi Jože Šorn v Šorn, Jožef Mrak, str. 97. 54 Žontar, Kranj, 207, str. 222–234. Slika 7: Georgius Agricola: De re metallica libri XII, lib. VI, p. 135, lesorez. Vrtanje lesenih cevi za rudniško črpalko. 349 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja je vladarico obvestil o predlogih za uravnoteže- nje mestnega proračuna; komisarja sta naračuna- la za 5314 gld letnih dohodkov, izdatkov pa za 5161 gld. Pri tem so bile najspornejše previsoke plače mestnih funkcionarjev in uradnikov ter dotacije za cerkve in cerkveno odvetništvo, za kar vse je mestni svet v obdobju 1749–1751 izplačal kar 1905 gld. Donosna mostna mitnina je bila po besedah mestnega sodnika do maja 1752 dana v zakup za 1717 gld, po vladnih načrtih pa naj bi šla polovica tega dohodka za popravila mostu, druga polovica pa za obnovo mesta.55 Poročilo rektifikacijskega komisarja je bilo bliže resnici: mestne oblasti so mu zagotovile, da od someščanov v letih 1749–1751 zaradi požara niso pobrale nič denarja iz naslova rednih davkov in kontribucije, zato je bilo tedaj realiziranih dohodkov za 2796 gld, izdatkov pa le za 1886 gld. V tistih dveh letih je šlo še dodatnih 1424 gld za popravilo mestne hiše in mitnice. To- rej so realni letni izdatki v omenjenih letih do- segli okoli 2598 gld.56 Mestni svetniki so razumeli, da se jim med mestno obnovo obeta dolgotrajno zategovanje pasu, denarja za ustrezno delujoč vo- dovod pa ne bo dovolj. Vodovod kljub stalnim popravilom ni dolgo obratoval. Med redko ohranjenimi mestnimi za- pisi je ohranjen le podatek iz leta 1754 ali 1755, da je za popravilo »mestnega vodnjaka« (morda je bil mišljen celoten vodovodni sistem) mesto plačalo 120 gld.57 Mlajši akti vodovoda niso več omenjali. V KRANJU JE SAVA NAPOSLED LE ZAČELA TEČI NAVZGOR Razmeroma zadovoljivo oskrbo z vodo sta omogočila šele črpalka in vodovod iz Save, ki ju je projektiral pater Gabrijel Gruber v letih 1771– 72. Dotlej so pogorelci iz leta 1749 obnovili večino hiš, kajpak z lastnim denarjem in delom. Mestne finance so se stabilizirale, čeprav je mesto izgubi- lo več dohodkov od mitnin ter davčnih, obrtnih in prometnih taks. Davčna rektifikacija je leta 1754 po navedbi mestnega sodnika Janeza Petra Romaldta ugotovila, da je imelo mesto za 6079 gld dohodkov, izdatkov pa za 6180 gld.58 Med 1. majem 1764 in 30. aprilom 1765 je mesto izkazalo 55 Prepis poročila z dne 24. 9. 1751 v SI AS 6, šk. 98. 56 SI AS 174, šk. 260, seznam D. 57 Izdatki mesta po rektificiranem popisu iz 14. 4. 1755 v terezijanskem katastru (SI AS 174, šk. 260). Leta 1764/65 vodnjaka in vodovoda med mestnimi izdatki niso več omenjali: za popravila cest so odšteli 200 gld, za popra- vila treh mostov čez Savo, Soro in Kokro pa 1444 gld. Za popravilo poslopij mostninske postaje na Savi so plačali 400 gld, za tisto v Medvodah 200 gld, za mitnico na Kok- ri 150 gld in za spodnjo mitnico 8 gld (seznam v SI ZAL KRA 2, šk. 1, a. e. 5). 58 Seznam v SI AS 174, šk. 260. celo pozitivno stanje (5355 : 4557 gld).59 Dunajska vlada je mestnemu proračunu spet dodelila mo- stno mitnino v Medvodah, ki je letno dala ok. 539 gld.60 Leta 1758 so pobrali 1882 gld mostne mitnine na savskem mostu, 782 gld v mitnici pri zgornjih mestnih vratih in 115 gld v mitnici pri spodnjih vratih.61 Vlada je tako lahko v tem letu v obveznem državnem »posojilu«, ki so ga morali plačati državni in deželni uradniki ter nekatere poklicne skupine (podjetniki, trgovci, nekateri obrtniki, rentniki, odvetniki, zdravniki), štiri- najstim največjim kranjskim trgovcem naložila skupaj 1050 gld davka; več so bili obvezani plačati le nekateri bogati Ljubljančani in Škofjeločani.62 Ko so se zmanjševali davčni dohodki mest in po- večevale njihove dolžnosti, je vlada ločila upravo mestnega zemljiškega gospostva, financ, dobro- delnih ustanov in cerkva. To je Kranju koristilo, čeprav je mestni svet za vsako finančno operacijo, proračunski načrt in porabo iz mestne blagajne odtlej potreboval potrditev Okrajne gosposke in Okrožnega glavarstva ter odobritev Deželnogla- varskega oziroma po letu 1782 Državnega knjigo- vodstva.63 Mesto je bilo skoraj obnovljeno, Kranj- čani pa so postali v očeh oblasti sami sposobni in dolžni financirati lokalne infrastrukturne projek- te – tudi mestni vodovod. Gruberjevo angažiranje v Kranju je bilo logič- no. Mladi jezuit je prišel v Ljubljano leta 1768 kot uveljavljen profesor eksperimentalne mehanike in naslednje leto postal predstojnik katedre za risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko na višjih študijih jezuitskega kolegija ter profesor na obrtni šoli za zemljemerstvo in risanje. Po ukinit- vi jezuitskega reda leta 1773 je obdržal službi na obrtni šoli in liceju, kjer je do leta 1784 poučeval nizke gradnje in mapiranje ter vodil brodarski oddelek. Kot strokovnjak za hidravlične in na- vigacijske zadeve (vodni promet) je bil najbolj primeren za projektiranje vodovodne naprave, kakršno je potreboval Kranj. Projekt je umestil med izsuševanje Ljubljanskega barja ter direkto- rovanje navigacijske direkcije za porečje Save, saj je jeseni 1772 že odšel v Transilvanijo urejat rečno plovnost.64 59 Obračun mestnega blagajnika Martina Galleta v SI ZAL KRA 2, šk. 1, a. e. 5. 60 Ta je bila v užitku mesta Kranj od leta 1728, ker je šlo sko- zi mitnico na škofjeloško ozemlje in drugam tudi blago, ki sicer nikoli ne bi prečkalo kranjskih mitnic. 61 Mestni urbar 1759 v SI ZAL KRA 2, šk. 1, a. e. 1. Toda od tega so morali izločiti del skupnih dohodkov, ker so bili zastavljeni – leta 1760 skupaj 1732 gld (obračun za leto 1760 v SI ZAL KRA 2, šk. 1, a. e. 2). 62 Valenčič, Trgovina, str. 217–219. 63 Žontar, Kranj, 207, str. 236–241, 247–253. 64 Južnič, Gruber, str. 27–31, 37, 40–49, 55, 67 sl. 350 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Gruber je dobro vedel, kaj Kranj potrebuje. Razpolagal je z dovolj strokovne literature o hi- dravliki: med drugim je imel knjigo nizozemskih arhitektov Tilemana van der Horsta in Jacoba Polleyja Theatrum machinarum universale. Of Ke­ urige Verzameling van verscheide grote an zeer fraaie Waterwerken, Schutsluizen, Waterkeringen, Ophaal- en Draabruggen (1736–1737)65 ter štiri zvezke »hi- dravlične biblije« profesorja Bernarda Foresta de Bélidorja (1698–1761) L'architecture hydraulique, ou l'art de conduire, d'élever et de ménager les eaux pour les différens besoins de la vie (1737–1753) v nemškem prevodu. Tam se je lahko poučil o različnih vrstah tovrstnih črpalnih naprav in cevovodov, ki so jih dotlej postavili v Franciji in Angliji.66 Pomenljivo je, da je poznal delo svojega graškega profesorja matematike in fizike Nikolausa Pode pl. Neuhau- sa (1723–1798), ki je sodeloval z Josephom Karlom Hellom, izumiteljem črpalke z vodnim stolpcem in stisnjenim zrakom v rudniku v Banski Štiavni- ci na Slovaškem (Schemnitz) leta 1749/53.67 Poda je ravno leta 1771, ko je učil matematiko na rudar- ski šoli v Štiavnici, na Dunaju objavil knjižico o 65 V nemškem prevodu iz leta 1738 ali 1758; gl. seznam lite- rature. Gl. Južnič, Gruber, str. 29–30. 66 Vodnim črpalkam so posvečeni: 3. cap. (§ 865–918) v I. Theil, 3. Buch po izdaji iz leta 1743, kjer je tudi razdelek o ceveh, batih in ventilih (§ 944–970); črpalke so opisane še v 4. cap. (§ 971–1017) v I. Theil, 3. Buch po izdaji iz leta 1744, skupaj z eliptičnimi ploščami (§ 1018–1030). O raz- ličnih črpalkah v Franciji in Angliji je govora tudi v 1. cap (§ 1149–1202) v I. Theil, 4. Buch po izdaji iz leta 17461, o vodovodih pa v 2. cap. (§ 1203–1275). 67 Serše et al., Gabrijel Gruber, str. 18. Hellovi napravi. Za skoraj dvajset let star izum je Gruber gotovo slišal že med šolanjem v Gradcu, kasneje pa tudi za vse izboljšane Hellove črpalke do leta 1768. Hellovi stroji so del rudarske hidrav- lične tehnologije ostali do konca 19. stoletja. Gruber ni uporabil osnovnega Hellovega principa potiskanja vode s stisnjenim zrakom, ki je bila v prvi vrsti namenjena črpanju jamske vode iz rudniških jaškov.68 Za tako tehnologijo bi moral imeti vodo v mestu precej višje kot v Kra- nju (vsaj 22 rudarskih sežnjev ali 44 metrov). Le ob takem pogoju je voda s svojo težo in brez ba- ta pritiskala zrak po cevi navzdol v zgornji kotel, zrak v spodnjem kotlu pa je izpodrival vodo za izčrpanje navzgor. Prav tako se ni odločil za gra- vitacijski vodovod, marveč se je vrnil na zamisel o črpanju vode iz reke Save navzgor v vodnjak oziroma »bazen« na osrednjem mestnem trgu s sesalno-tlačno črpalko na pogon z vodnim kole- som. V nekem poročilu je to tehnologijo označil z Druckwerck (gl. spodaj). Za črpališče je kljub strmemu vzponu do mes- ta izbral najbližjo lokacijo med skrajnima toč- kama trase – majhno kvadratno mestno parcelo tik ob Savi (po reambulančnem katastru iz leta 1867 je »poslopje za vodotok z dvoriščem« merilo 93,5 m2) med mlinom, ki je pripadal gospostvu Khisl- stein, ter varilnico piva družine Trebar. Lokacija je vidna na vseh kasnejših mestnih vedutah in ka- 68 Poda von Neuhaus, Berechnung, str. 10–47; Gerstner, Handbuch 3, § 253–303, z opisi rudniških črpalk, tudi na Koroškem in v Rablju. Slika 8: Načrt mesta Kranj, po 1772, risba (SI AS 1068, sign. 5_081_001). Levo od mosta čez Savo je mlin z osmimi kolesi (»mühl«), tik ob njem pa poslopje s hidravlično črpalko z vodnim kolesom. Na Trgu, levo od mestne hiše (»Rathaus«), je vodnjak, označen s krogcem in napisom »Stadtbrunn«. 351 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja tastrskih mapah (sliki 8 in 9). Poslopje je kasneje dobilo hišno številko Savsko predmestje 2.69 V njem je do začetka 19. stoletja občasno živel skrbnik na- prave.70 Ker je Gruber črpalko umestil med dva jezo- va na začetku in koncu mlinske struge oziroma levega rokava Save, se je zakupnik mlina Janž Bezjak že oktobra 1771 pritožil pri Deželnem gla- varstvu v Ljubljani, češ da bi se lahko mlin ob narasli vodi zrušil zaradi tehnične neustreznosti črpalke in vodovoda. Od lastnika in investitorja, tj. mesta, je zahteval kavcijo ali vsaj zaslišanje, če- mur je tajnik justicialnega oddelka glavarstva dr. Franc Bernard Franchi pl. Frankenfeld po službe- ni dolžnosti ugodil. Mestni sodnik Janez Andrej Crobath je oporekal očitkom in zamudnemu sod- nemu procesu ter glavarstvo opozoril na pomen projekta za mesto in na Gruberjevo strokovnost.71 69 Josip Žontar je poslopje mestne črpalke iskal v hiši tik ob starem savskem mostu, ki ji je pridal naslov Savsko predmestje 1. Tam pa je bila vedno mostna mitnica s hi- šno št. 32 (Žontar, Kranj, str. 417). V resnici je bila črpalna naprava v hišici na mestu današnje ozke večnadstropne stanovanjske hiše, ki je stisnjena med mlin in poslopje Gorenjskih elektrarn. Kranjčani jo zaradi socialistične- ga videza imenujejo »Blok« (naslov: Stara cesta 2). Na njenem mestu je v franciscejskem katastru poslopje z naslovom Savsko predmestje 3, kjer je bilo zabeleženo le bivališče vodnjaškega mojstra Antona Tolmajnerja. Od konca 19. stoletja je imela tak naslov hiša s pisarnami Vinka Majdiča (prav tam, str. 418). Hišica s črpalko je to- rej v začetku 19. stoletja res imela številko 1, kasneje 3, nato pa je ostala brez hišne številke do porušitve po letu 1923. 70 Ta naslov je bil leta 1814 naveden pri družini vodnjaškega mojstra in kovača Janeza Tolmajnerja (NŠAL, ŽA Kranj, K 1805–1814, p. 1604). Prej je s starši in sorojenci živel v bližnji hiši z naslovom Savsko predmestje 12. Vodnjaški mojstri Salbergi so v času službovanja živeli v zgornjem mestu v Konjski in Župniščni ulici (Žontar, Kranj, str. 421). 71 Odredba glavarstva z dne 7. 11. 1771 ter prepis odgovora sodnika in mestnega sveta Deželnemu glavarstvu z dne 9. 11. 1771 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. Glavarstvo je od Gruberja zahtevalo poročilo o gradnji in delovanju črpališča, kar je profesor storil in v odgovoru mlinarjeve trditve označil kot nesmiselne in nerazumne. K poročilu je priložil situacijsko skico, ki prikazuje tlorise objektov v bližnji okolici, žal pa ne tudi podobe črpalke. Bezjakovo nasprotovanje črpališču je bilo ra- zumljivo. Tedaj 42-letni mlinar je bil poklicni mli- nar in je razumel, kaj pomeni gradbeni poseg v mlinski kanal. Mlinarji so bili že pokojni oče Ma- tija ter starejša brata Andrej (leta 1772 ni bil več živ) in Matej. Ta je bil že leta 1754 mlinar v mestnem mlinu pod Lajhom na Kokri (v franciscejskem katastru »Savsko predmestje 40«), kjer ga je kas- neje nasledil leta 1758 rojeni sin Frančišek Jurij. Janž je nasledil očeta v khislsteinskem mlinu (»Savsko predmestje 2«),72 kjer je leta 1771 živel s 6 let mlajšo ženo Ano, 19-letno hčerko Marijo Ano in nekaj delavci. Pri pritoževanju je imel podpo- ro lastnikov mlina in mlinskega kanala, baronov Apfaltrerjev. Podpora je imela krepko osebno no- to: hčerki Mariji Ani je bila leta 1762 krstna botra Marija Ana baronica Apfaltrer (28-letna hčerka lastnika gospostva Janeza Seifrida), kar je bila za mlinarja velika čast.73 (Baroni niso bili nikoli botri številnim otrokom Janževih bratov.) Tudi khislsteinski graščaki so se kot pravni gospodarji mlinskega kanala in rečnih obrežij vedno bali posegov v mlinski kanal. Takih dejanj se je mesto, čeprav trdne vodne pravice v mlin- skem kanalu nikoli ni imelo, kasneje večkrat lo- tevalo ob vodnem črpališču in na obeh jezovih, ki sta ščitila mlinsko strugo ter obenem namesto rake uravnavala dotok vode šestim mlinskim ko- lesom (slika 9). Ta so visela na železnih verigah in 72 Popis prebivalcev Kranja iz leta 1754 v Krampač, Gorenj­ ske družine, str. 295. 73 NŠAL, ŽA Kranj, K 1749–1771, p. 1198. Slika 9: Gabrijel Gruber: Skica lokacije vodne črpalke in khislsteinskega mlina ob Savi, pred 28. novembrom 1771, risba. SI AS 7, šk. 9, mapa Publico- Politica B-9, št. 1 (foto Dušan Kos). »Mihl-Wehre« je spodnji mlinski jez, ki sega kot podaljšek rečnega otoka v dolžino mlina s šestimi kolesi (»Mihle«). Poslopje črpalke je označeno z napisom »Neu angelegtes Druck Wercks«. Desno je varilnica piva (»Brey Haus«). 352 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja jih je mlinar dvigal ali spuščal glede na vodostaj.74 Delni jezovi oziroma vodne zapore so bili nujni na večjih vodotokih. Zato je deželni knez ob pri- tožbah običajno prisluhnil mlinskim lastnikom in mlinarjem, še posebej po izdaji deželnega paten- ta o mlinih leta 1770, ki je mlinarjem dodelil skrb za mlinske kanale.75 Že leta 1668 je deželni knez podprl lastnika graščine Khislstein Franca Karla barona Barbo-Waxenstein, čigar jez so mestne oblasti poškodovale takoj po zgraditvi in ogrozile mlin.76 Podobno ter baje spet le iz nevoščljivosti in hudobije so meščani leta 1725 škodovali zakupni- ku, someščanu Antonu Barbarigu.77 Očitno je šlo za tradicionalno nagajanje vsakemu lastniku sav- skega mlina, saj do zgraditve vodne črpalke nihče drug ni uporabljal vode v kanalu. Mestni mlin ob Kokri na Lajhu pa je bil na prometno manj ugo- dnem kraju in ni bil konkurenčen. V poročilu je Gruber najprej opozoril, da so gorvodno ob strugi vse hiše, vključno z mlinom, slabo grajene in da jim škodi vsaka visoka voda. Nato je opisal mlinsko poslopje, katerega zgornji (zahodni oziroma desni vogal) stoji točno naspro- ti vodnemu toku. Mlinski zid je na tem mestu slabše kakovosti, ker ga spodjeda voda. Zato je parcelo na rečni strani pred vodno erozijo zaščitil s hrastovimi koli ter jih dal obiti s čevelj (31,6 cen- timetra) širokimi deskami in vpeti v zid z dvoj- nimi železnimi sponami. Za leseno pregrado je postavil 6 čevljev (1,896 metra) debel zid v nivoju najvišje (poplavne) vode. Na vodni strani ima po- slopje črpalke zaradi varnosti leseno steno, saj bi ob višjem vodostaju lesena stena utrpela manjšo škodo kot mlin z zidano steno. Zato sta pozidani le stranski steni črpališča ob mlinu in pivovarni, ki nosita ostrešje črpališča. Tla so kamnita. Črpal- na naprava (Druckwerck) ima potopno pogonsko kolo, enako kot mlin. Kolo po Gruberjevem mne- nju koristi trdnosti mlina, saj ščiti zahodni mlin- ski vogal, njegova stena pa je z zidom črpališča dobila dodatno podporo. Obenem je mlin dobil protipožarno zaščito na zahodni strani proti pivo- varni. Zato bi se lahko mlinar zahvalil mestu, ker je slabo grajen mlin bolje zaščiten, do odškodni- ne pa bi bil upravičen le, če bi s črpalke kaj več- 74 Žontar, Kranj, str. 248–249. 75 Patent za Kranjsko z dne 31. 5. 1770 v Sammlung, št. 1211, str. 240–247. 76 Prepis sodnega protokola z dne 16. 2. 1668 ter dva uka- za cesarja Leopolda I. oziroma notranjeavstrijske vlade kranjskemu vicedomu Eberhardu Leopoldu Ursiniju grofu Blagaju z dne 24. 2. in 18. 5. 1668 v SI AS 1, šk. 166, a. e. 14. 77 Osnutek poročila kranjskega vicedoma in obenem de- želnoknežjega vizitatorja v Kranju Franca Seifrida grofa Thurn-Valsassina cesarju Karlu VI. z dne 5. 6. 1725 v SI AS 1, šk. 165, a. e. 10. jega padlo v vodo in poškodovalo mlinska kolesa. Po Gruberjevem zagovoru je Deželno glavarstvo na naroku 5. decembra 1771 v Ljubljani zaslišalo obe stranki, potem pa zavrnilo Bezjakovo zahtevo glede kavcije, a mu dopustilo sodno pritožbo.78 S tem se je končal prvi od več vodnih sporov v nas- lednjih sto in še nekaj letih. Gruber videza in delovanja hidravlične napra- ve ni opisal, česar niso kasneje storili niti mestni uradniki in svetniki. To je šele leta 1848 v nekaj stavkih storil uradnik in publicist Henrik Costa v spominih s potovanja po Kranjski. Ker je naprava dotlej doživela precej sprememb (vodno kolo so večkrat zamenjali), a še vedno delovala po Gru- berjevi tehnologiji (von einem Jesuiten erfunden), gre opis glede na videz in delovanje črpalke leta 1772 zaradi kasnejših predelav jemati z nekaj pre- vidnosti. Costa na primer ni omenil, da je imela črpalka cilindre iz medenine in nekatere dele iz bakra ter da je bilo za njeno delovanje potrebnih veliko usnjenih tesnil.79 Je pa zapisal, da je vo- do gnala 22 sežnjev (41,7 metra) visoko v mestni vodnjak. Leta 1848 jo je poganjalo vodno kolo s premerom 24 čevljev (7,58 metra). Na gredi, ki je od kolesa segala v zgradbo, je bilo čelno kolo, ki je poganjalo zobato kolo v notranjosti poslopja. Na gred tega kolesa je bila pritrjena lesena elipsa, ki je imela na obodu železen obroč z izstopajoči- mi robovi. V njenem utoru je teklo kolo (preme- ra dveh čevljev), katerega ležaji so bili v neena- komernem vzvodu, s čimer se je nanj prenašalo gibanje navzgor in navzdol. Na drugem koncu vzvoda je batnica sesalne in tlačne naprave na določeni dvižni višini (6 ½ palca) vodo potiskala po ceveh navzgor.80 Voda se je še pred vhodom v 78 Odločba justicialnega oddelka glavarstva z dne 5. 12. 1771 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 79 Ob popravilih so leta 1850 nadomestili nekaj bakrenih delov ter usnja »za oblačenje vodnih ventilov« (stroškov- nik z dne 31. 7. 1850 v SI ZAL KRA 2, šk. 19, a. e. 319). Ob menjavi črpalke leta 1863 so v občinskem odboru raču- nali na nekaj dohodka od prodaje medenine »od stare mašine« (zapisnik seje odbora z dne 2. 7. 1863 v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a e. 611). 80 »Ein unterschlächtiges Wasserrad, 22 Fuß im Durchmesser, an dessen Welle ein Stirnrad, das in ein Kammrad eingreift, im Innern eines Gebäudes sich befindet, wird von dem Flusse in Bewegung gesetzt; auf der Welle des Kammrades ist eine hölzerne Elipse (Elipsoid) angebracht, deren Peripherie mit einem eisernen Ringe mit hervorstehenden Rändern versehen ist, so das in dieser Nuth ein Rad (zwei Fuß im Durchmesser) lauft, dessen Zapfenlager in einem ungleicharmigen Hebel sich befinden, wodurch auf denselben eine auf- und abstei­ gende Bewegung übertragen wird. Am andern Ende des Hebels befindet sich die Kolbenstange des Saug- und Druck- werkes, welches bei einer gewissen Hubshöhe (6 ½ Zoll) das Wasser (während eines Spieles 2 ½ Maß) schöpft, und zur bereits erwähnten Höhe hebt« (cf. Costa, Reiseerinnerungen, str. 149). 353 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja sesalno cev očistila skozi peščeni filter. Z drugimi besedami, sesalno-tlačna črpalka deluje takole:81 voda se skozi filter v valj črpalke vsesa skozi krat- ko dvižno cev. (Valj je pri tem tipu črpalk najob- čutljivejši del, ki ga je treba zamenjati vsakih ne- kaj let.)82 Med gibanjem navzdol bat potisne vse- sano vodo iz kotla v tlačni vod. Črpalka potiska vodo tako, da ustvari razliko v tlaku med vstopom in izhodom naprave. Gibanje bata ali drugih me- hanizmov v črpalki ustvarja to tlačno razliko in potiska vodo skozi črpalko. Pri gibu gredi navzdol se ventil A zapre, voda pa gre skozi ventil B v od- vajalno cev zaradi tlaka, ki ga ustvari mehanska sila, ki deluje na bat. Kapaciteta črpanja Gruber- jeve naprave ni znana, gotovo pa je bila nekoliko manjša od 1,57 litra na sekundo, kolikor je zagotav- ljala zmogljivejša črpalka iz leta 1862 (gl. poglavje Nova vodna črpalka ob Savi po letu 1862). Costa ni omenil vodovoda in njegove trase. Ni bil edini: celo kranjski mestni sodniki, svetniki ter kasnejši občinski župani in odborniki v številnih spisih, ki so zadevali obratovanje črpalke in vodo- voda, do demontaže leta 1923 niso niti namignili, kje so položene cevi in kako pridejo v mestni vod- njak na Trgu. To so v Kranju vsi vedeli in o tem ni bilo treba pisati – razen enkrat po spletu okoli- ščin, ki so razkrile Gruberjevo vodovodno logiko, nespremenjeno med številnimi popravili in širit- vami vodovoda v naslednjem stoletju. Leta 1870 je župan Sebastijan Šavnik v odgovoru Državnemu pravdništvu v Ljubljani, ki je nameravalo napelja- ti vodovod v kaznilnico na Ljubljanskem gradu83 ter iskalo informacije o črpalkah in vodovodih, opisal njegovo dolžino in v grobem potek. Čeprav so v Kranju tedaj že imeli nov vodovod, saj so le- ta 1862 še preostale svinčene cevi zamenjali z li- toželeznimi (gl. v nadaljevanju), je bila trasa leta 1870 brez dvoma enaka kot v Gruberjevi dobi, saj sta bila tudi cilj in naloga črpalke in vodovoda še vedno enaka. Šavnik je pojasnil, da stoji »hidrav- lična mašina« na rečnem nivoju Save. Vodovod se od črpališča povzpne za 25 sežnjev (47,4 metra) do obzidnega stolpa Škerlovc, ki je že znotraj mesta; do tam je 50,5 sežnja (95,7 metra). Od škrlovskega 81 Natančen opis tovrstnih črpalk s primeri iz Prage ter avstrijskih, nemških, angleških in francoskih mest je v Gerstner, Handbuch 3, § 220–252. 82 Gerstner, Handbuch 3, § 221. 83 Na notranjem grajskem dvorišču sta bila v poznem sre- dnjem veku dva vodnjaka oziroma cisterni (kapnici) s ka- paciteto 120 in 30 m3, v predgradju pa je bil ok. 58 metrov (po drugih navedbah 65 metrov) globok vodnjak, mor- da še iz rimske dobe, ki se je napajal iz podtalnice, a so ga v 15. stoletju zasuli. Leta 1830 so ga očistili in pozneje opremili s pohodnim gonilnim kolesom. V širši okolici gradu je bilo še več vodnjakov (Šašel, Ljubljanski grad, str. 114–115; Kramberger, Grajski vodnjaki, str. 2–9). »vodnjaka« (manjšega okroglega bazena znotraj stolpa) oziroma Fountain, kot ga je označil avtor načrta tik po požaru leta 1811 (slika 10), ki je vodi dal nekaj padca za premik do Trga, cevi vodijo do bazena (živinskega napajališča) za vrtom oziroma gospodarskim poslopjem (Hof) Petra Mayrja (37 sežnjev ali 70,1 metra). Od tega bazena je bilo do vodnjaka na Trgu še 54 sežnjev (102,4 metra). Vo- dovod je v celoti meril 141,5 sežnja (268,3 metra).84 Iz opisa razberemo, da Gruber ni mogel pro- jektirati vodovoda po ravni trasi med črpališčem in mestnim vodnjakom (zračna črta znaša ok. 196 metrov), marveč je cevi položil po najbližjih uli- cah in prehodih (ti se do danes niso spremenili), ker jarkov niso mogli izkopati pod strnjeno stoje- čimi hišami. Morda je od črpališča po nekaj de- set metrih vodovod v smeri stolpa Škrlovec celo napravil rahel levi ovinek, da se je izognil eni od hiš na drugi strani (danes Ljubljanske) deželne ceste. V tem delu in tudi v notranjem mestu so bile cevi v kamnitem zidanem jašku (Wasserke­ ste), obložene s slamo proti zmrzali. Slama je bila eden tistih artiklov, ki so jih vsako leto dokupova- li za vzdrževalna dela. Do prenove stolpa v letih 1994–95 je bila kineta naslonjena na zunanji zid stolpa in je s svojo težo v dveh stoletjih povzročila razpoke, ki so grozile z zrušitvijo stolpa (slika 11). Od stolpnega bazena, ki so ga redno vzdrževali,85 so cevi položili po ozki in kratki uličici do dana- šnje Tomšičeve (nekoč Rožna ulica), zavili desno in že po nekaj metrih na levo v prehod med Hu- dovernikovo hišo (Mayrjeva prva soseda, danes bolj poznana kot Hlebševa hiša) in Pavšlarjevo hi- šo ter pod obokom prišli na Trg. Tu se je vodovod obrnil za 90 stopinj v levo in po dvajsetih metrih dosegel mestni vodnjak na severnem predelu ši- rokega trga. Taka trasa še danes povsem ustreza Šavnikovemu opisu in razdaljam. Enaka je ostala po razširitvi vodovoda leta 1876, ko so takoj po iz- hodu iz Škrlovca na Rožno ulico nanj priključili cevi, ki so vodile po Konjski ulici (danes obe pod imenom Tomšičeva ulica) skozi nekdanja severna mestna vrata v Kokrško predmestje (gl. sliko 4). Izdelovalca črpalke in vodovoda ne poznamo. Najbrž pa smo najbližje resnici, če ju pripišemo delavnici Gruberjevega znanca iz Ljubljane, mla- dega zvonarskega in livarskega podjetnika Jane- za Jakoba Samasse (1744–1803). Bil je mehanik in izumitelj, poleg zvonov je izdeloval tudi gasilne naprave in izumil stroj za tesnjenje svinčenih ce- 84 Prepis Šavnikovega odgovora z dne 13. 5. 1870 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 719. 85 Na primer leta 1848 so montirali držala za cevi an der Ma­ schinenbrungebäude Škerlouc. Gl. prilogo št. 28 k obračun- skemu povzetku za leto 1848 v SI ZAL KRA 2, šk. 17, a. e. 277. 354 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja vi. Idealen mojster za uresničitev Gruberjevega unikatnega projekta v Kranju.86 Nanj posredno namiguje dogajanje v letih 1790–1792, ko so mo- rali zamenjati velik del poškodovanega cevovoda 86 Kermavnar, Dediščina, str. 47. in vodno kolo: vse cevi so brez obotavljanja takoj prepeljali v predelavo prav k Samassi v Ljubljano (gl. naslednje poglavje). Običajno so se pri veli- kih popravilih tudi v naslednjih sto letih mestne oblasti vsaj prvič najprej obrnile na dobavitelja originalne opreme. Pri izdelavi nekaterih sestav- nih delov (denimo vodnega kolesa) in gradbenih delih so gotovo sodelovali lokalni mojstri, zlasti pri tesarskih, gradbenih in kovaških delih, za več pa niso imeli dovolj znanja. So pa kasneje Gru- berjevo napravo vzdrževali in popravljali.87 Mestni svet je imel še pred začetkom grad- nje večje skrbi s financami kot z mlinarjem in Gruberjem. Projekt je bil zamišljen kot lokalna zadeva, zato je moralo mesto zagotoviti denar iz lastnih dohodkov. Za nameček je morala po mlinskem patentu iz leta 1770 vsako vodno napra- vo na rekah odobriti deželna oblast.88 H gradnji v skupno korist s pomočjo samoprispevka je še pred začetkom del prišel v Kranj meščane prep- ričevat deželnoglavarski svetnik in v. d. deželnega glavarja Jožef Karel baron Brigido. Mestne svetni- ke je najprej spomnil, da je leta 1749 mesto pogo- relo predvsem zaradi pomanjkanja vode. Zato bi bilo za varnost in druge koristi meščanov modro napeljati vodo iz Save. To bi financirali s predpla- čilom ok. 2000 gld, ki bi ga prispevali vsi meščani glede na svoje premoženjsko stanje. Tako ne bi še dodatno obremenili prazne mestne blagajne. Svetnikom je predlagal, naj se pozanimajo o inte- resentih, ki naj se naslednji dan zglasijo pri njem na pogovor o podrobnostih. Po Brigidovi obljubi, da bodo posojilo najpozneje v šestih letih v let- nih obrokih vrnili vsi hišni lastniki, se je nasled- 87 Z izjemo nakupa štirih valjčnih ležajev pri Antonu Sa- massi leta 1846 (gl. postavko št. 154/162 za leto 1846 v »bla- gajniškem žurnalu« 1841–1846 v SI ZAL KRA 2, šk. 240, a. e. 3939). 88 Sammlung, št. 1211, § 1. Slika 10: Načrt mesta Kranj, po 18. maju 1811, risba (SI AS 1068, sign. 5_085). S krogcem je označen vodnjak na Trgu (»Place«), s kvadratom in pripisom »Fontain« pa bazen pri stolpu Škrlovec, kjer je vodovod vstopil v staro mestno jedro. Slika 11: Pogled na stolp Škrlovec prek mlinskega kanala in lokacije nekdanjega črpališča med prenovo leta 1994. Sign. 46014 (fototeka ZVKDS OE Kranj). Spodnjemu delu stolpa je bila do prenove stolpa leta 1994 prizidana vertikalna kineta s starim vodovodom. 355 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja nji dan žrtvovalo 40 najpremožnejših meščanov, ki so zbrali 2160 gld, prejeli potrdila o vplačilu in denar izročili Gruberju. Prispevali so od 10 gld do največ 150 gld; toliko je vplačal le bogati trgovec Simon Jugovic, sodnik Crobath pa 100 gld.89 Zbranega denarja je kmalu zmanjkalo in av- gusta 1772 vodovod še ni bil dokončan, Gruber pa se je že odpravljal v Transilvanijo, tako da na nje- govo pomoč ni bilo več mogoče računati. Mestni svetniki so ocenili, da bi za zaključna dela potre- bovali še 600 gld. Ker na nov samoprispevek niso več računali, je Crobath prosil Deželno glavarstvo za dovoljenje, da porabijo 217 gld ostanka od 1718 gld, ki so jih med majem 1771 in aprilom 1772 pob- rali za mostno mitnino v Kranju in Medvodah, namenjeno gradnji oziroma popravilu savskega mostu, ter še 200 gld, ki jih je mestni blagajnik že namenil trem mestnim bratovščinam. Vse to bi porabili za plačilo že izdelanih 100 železnih cevi. Prošnji ni bilo ugodeno; najbrž zato, ker je šlo pri mostnini in gradnji komercialne infrastrukture za dohodke erarja, ki jih ni bilo mogoče kar tako premeščati iz državne blagajne za lokalne zade- ve.90 Tega se je Crobath zavedal, vedel pa je tudi, da v Ljubljani iz mostnine že dolgo povsem le- galno financirajo vzdrževanje svojih vodovodov. Toda Kranj ni bil glavno mesto in meščani so bili prisiljeni ostati pri cenejših svinčenih ceveh, ki so jim kasneje povzročale hude težave. Kljub temu je mestu do avgusta 1773 uspelo zapreti finančno konstrukcijo, in sicer predvsem po zaslugi Crobatha, ki je »iz svojega« (aus eigenen Säckel) založil 1744 gld ter končno ceno vodovo- da in črpalke zaokrožil pri 4239 gld. Revizija de- želnoglavarskega knjigovodstva je vsoto kasneje zvišala na 4413 gld, ker je Crobathovo širokogrud- no posojilo tedaj z obrestmi znašalo že 1849 gld. Knjigovodja Janez Jurij pl. Elsner je presodil, da bo za delno poravnavo njegovega kredita mogoče poseči le v domestikalno (mestno) blagajno, kjer je ostalo 331 gld. Sam je pri tem z velikimi napo- ri našel še 5 obveznic deželnih stanov za plačilo mostne mitnine v višini 900 gld in upal, da bo do konca leta nabral še ok. 200 gld.91 89 Poročilo sodnika Crobatha gorenjskemu Okrožnemu glavarstvu z dne 12. 11. 1776 s priloženim prepisom zapi- snika zbora meščanov z dne 4. 3. 1771 in seznamom poso- jilodajalcev z dne 5. 3. 1771, ki ju je sestavil mestni pisar/ sindik Janez Jurij Nord; vse v SI AS 7, šk. 9, mapa Publi- co-Politica B-9, št. 1. 90 Prošnja mestnega sveta z dne 17. 8. 1772 s prilogo z dne 30. 4. 1772 ter osnutek odredbe Deželnega glavarstva z dne 22. 8. 1772 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 91 Poročilo knjigovodje Deželnega glavarstva Johanna Georga Elsnerja ob predaji revidirane mestne dokumen- tacije o gradnji vodovoda z dne 28. 10. 1773 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. Po štirih letih delovanja vodovoda je imel Cro- bath dovolj čakanja na poplačilo posojila. Navse- zadnje je bil za dolgoletno sodniško službo zelo slabo plačan in prošenj za večjo plačo mu v Ljub- ljani še dolgo niso odobrili.92 Še več: že leta 1771 je »kot priznano premožen in kreditno sposoben mož« privolil, da založi 1443 gld za popravilo mo- stov čez Soro, Savo in Kokro, ki so jih jeseni 1770 poškodovale poplave. Z dvornim dekretom mu je bilo sicer dopuščeno poplačevanje iz posebne takse za prehajanje mostov (½ kr od pešcev ter 1 kr od voz in konjev), tako da mu je marca 1772 le uspelo dobiti denar. Leta 1776 pa ni več mogel čakati še na založeni denar za vodovod.93 Maja 1776 je Deželno glavarstvo zaprosil, naj mu odob- ri vsaj delno poplačilo iz mestne blagajne, češ da je v zadnjih dveh letih mesto zgolj od mostne mitnine v Medvodah dobilo 1118 gld. Aprila 1774 je iz tega naslova sicer že dobil 475 gld. Predlagal je še, da bi do poplačila dobil v zakup dohodke mestne blagajne. Odgovor je bil pilatovski: Cro- bath se lahko poplača iz domestikalnih mestnih dohodkov (če bo v blagajni kaj viška), ne pa z no- vim zadolževanjem mesta, s kontribucijo ali iz drugih dohodkov, ki so v državni pristojnosti.94 Crobath je nato le dobil drugi obrok v višini 617 gld iz mostne mitnine. Marca 1779 je Deželno gla- varstvo obvestil, da je bilo v teh treh letih iz mo- stnine pobranih 1506 gld, in zaprosil za dokončno poplačilo. Čez en mesec je Deželno glavarstvo od deželnoglavarskega knjigovodstva zahtevalo, naj plača Crobathu 757 gld od glavnice preostalega dolga in še 352 gld od 4 % obresti, spet kar iz mo- stnine. Knjigovodstvo je izpolnilo ukaz in junija Crobathu, ki je za to osebno prišel v Ljubljano, z nakaznico izplačalo celoten preostanek z obre- stmi v skupni vsoti 1109 gld., a le 4 gld v gotovini.95 92 Crobath je že 11. 4. 1768, ko je bil drugič izvoljen za mestnega sodnika, okrožnega glavarja Franca Antona barona Apfaltrerja prosil za dvig plače s 34 na 100 gld. Dopis v AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-8, št. 1. Dotlej je dobival manj kot mestni blagajnik (60 gld) in enako kot sodni sluga. Sindik je imel brezplačno stanovanje in skupaj s pisarniškimi stroški kar 130 gld plače, mestni učitelj 20 gld, organist 25 gld, čuvaji po 30 gld itd. Gl. se- znam mestnih izdatkov iz let 1764/65 v SI ZAL KRA 2, šk. 1, a. e. 6. Sodnik je imel 100 gld plače šele v naslednjem desetletju (gl. Untersuchungsprotokoll z dne 25. 7. 1787 v SI AS 14, reg. II, šk. 116, mapa 24716/1787). 93 Prepisi Crobathovih dopisov okrožnemu glavarju Fran- cu Antonu baronu Apfaltrerju z dne 23. 1. 1771 in 13. 1. 1772 ter Apfaltrerjevega dopisa z dne 25. 1. 1771 v SI AS 7, šk. 10, mapa Publico-Politica C-7, št. 2. 94 Dopis z dne 7. 5. 1776 s pripisanim mnenjem ekspeditorja politično-upravnega oddelka glavarstva Leopolda Wis- nerja z dne 17. 9. 1776 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politi- ca B-9, št. 1. 95 Crobathov dopis Deželnemu glavarstvu iz ok. 7. 3. 1779, osnutek dopisa Deželnega glavarstva knjigovodstvu z 356 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Že ob prvem Crobathovem zahtevku je glas povzdignilo tistih 40 meščanov, ki so leta 1771 posodili oziroma predplačali 2160 gld.96 Ta zah- tevek je bilo treba pravno in knjigovodsko rešiti drugače. Crobath je novembra 1776 zaslišal poso- jilodajalce in sestavil seznam z vplačili. Večina je menila, naj se obvaruje mestna blagajna, popla- čilo pa naj ne bo porazdeljeno na vse hiše. Zato je Crobath Okrožnemu glavarstvu predlagal, naj se poplačajo iz (konjske) mostnine v Kranju in Med- vodah. V isti sapi je priznal, da ne ve, kako naj ob prazni mestni blagajni z 20.000 gld mestnega dolga, revnih someščanih in prepovedi uporabe mostnine sploh izpelje poplačilo.97 Okrožni glavar Franc Anton baron Apfaltrer se je strinjal, da je zahtevek formalno utemeljen, ker ni sprejemljivo, da bi le peščica meščanov fi- nancirala skupen projekt. Res pa je velika težava, da je blagajna prazna, mostnine pa ne smejo po- rabiti za poplačilo, kot je bilo določeno leta 1771; porabi se lahko le za stare mestne in pupilarne dolgove. Apfaltrer je Deželnemu glavarstvu pred- lagal dvoje: naj od mestnega sveta zahteva prepis protokolov in individualni razrez meščanskega posojila, ki naj se proporcionalno in po rektifi- cirani davčni izmeri porazdeli med vse hišne la- stnike za obdobje petih ali šestih let: če vsi me- ščani uporabljajo vodo iz vodnjaka, naj zanjo tudi vsi plačajo.98 Glavarstvo se je strinjalo s poplači- lom glede na vložek, mestni svet pa je sklenil, naj se dolg odplača v desetletnih obrokih po 216 gld: dolg naj posojilodajalcem proporcionalno vračajo vsi hišni posestniki, tudi posojilodajalci, vsi, ki imajo v mestu najeta stanovanja, in gosta- či. Mestni svet je poročilu priložil seznam vseh obveznikov, ki so nato vsako leto glede na višino domestikalnega davka v mestnem urbarju plače- vali razmeroma nizke vsote – od 15 kr (gostači) do največ 3 gld 43 kr (Jugovic), medtem ko je Crobath plačeval po 2 gld 17 kr.99 dne 23. 4. 1779 in odgovor knjigovodstva z dne 4. 6. 1779 s priloženim poračunom glede na knjigovodski izkaz z dne 28. 10. 1773, prepis Crobathovega potrdila o prejemu z dne 4. 6. 1779; vse v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 96 Nedatiran prepis dopisa posojilodajalcev mestnemu sve- tu v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 97 Dopis sodnika Crobatha Okrožnemu glavarstvu z dne 12. 11. 1776 s prepisom zapisnika zbora meščanov z dne 4. 3. 1771 in seznamom posojilodajalcev z dne 5. 3. 1771, ki ju je sestavil sindik Janez Jurij Nord, ter Crobathovo obvestilo Okrožnemu glavarstvu z dne 23. 11. 1776; vse v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 98 Dopis okrožnega glavarja Apfaltrerja Deželnemu gla- varstvu z dne 5. 12. 1776 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Po- litica B-9, št. 1. 99 Osnutek dopisa Deželnega glavarstva Okrožnemu gla- varstvu z dne 13. 12. 1776, prepis poročila mestnega sod- HIDRAVLIČNA NAPRAVA IN VODOVOD V PRIMEŽU OKVAR IN STROŠKOV Hidravlična naprava in vodovod sta imela po- manjkljivosti, ki so bile deloma posledica Gru- berjevega hitenja z več projekti, lokalne specifike in nepreizkušene tehnologije, na kar pa profesor kranjskih meščanov ni jasno opozoril. Zato so se že leta 1772 soočili z visokimi vzdrževalnimi stro- ški. Ti so bili vedno in bodo še naprej eden večjih skupnih stroškov v okoljih z večjimi vodovodni- mi sistemi.100 Le zakaj bi moral biti stari Kranj izjema, še posebej, ker mesto še več kot stoletje ni uveljavilo plačevanja vode po porabi ali vsaj na stanovanjsko enoto? Voda iz javnega vodovo- da in vodnjakov je bila namreč še celo stoletje »zastonj«. No, posredno so jo meščani financirali z rednimi davki in občasnimi donacijami. Precej podrobno dokumentiran historiat vzdrževanja kranjskega vodovoda prikazuje načine finančne- ga in tehničnega upravljanja s skupnim mestnim premoženjem ter odnos do deželnih oblastev v reformni in restavracijski dobi. Takoj po Gruberjevem odhodu so morali me- stni očetje zaposliti stalnega oskrbnika vodovoda, t. i. »vodnjaškega mojstra« (Brunnmeister). Najpri- mernejši se jim je zdel vojak Joseph Burkman, ki je z Gruberjem sodeloval med gradnjo vodovoda. Kasneje so bili mojstri po poklicu praviloma ko- vači, pasarji ali ključavničarji, ki so znali odpra- viti večino manjših okvar in se angažirali tudi pri drugi mestni infrastrukturi, zlasti pri popravilu mostov in tlakovanju ulic. Mestno službo so iz- vajali poleg svoje zasebne obrti.101 Avgusta 1773 je mestni svet prosil Deželno glavarstvo za posre- dovanje za Burkmanov odpust iz vojaške službe. Ker njegove plače (52 gld ali 1 gld na teden) zaradi revščine baje niso bili sposobni zagotavljati, so prosili, naj se mestna blagajna v ta namen zadol- ži. Za poplačilo stroškov Burkmanove nastanitve (150 gld) so računali na davek od vsakega konja, ki bi naslednja tri leta stopil v mesto.102 Glavni deželni knjigovodja Elsner je predlagal drugač- nika in sveta Okrožnemu glavarstvu z razrezom obrokov pri odplačevanju posojila z dne 17. 5. 1777, obvestilo Okro- žnega glavarstva Deželnemu glavarstvu z dne 26. 5. 1777 in osnutek obvestila Deželnega glavarstva Okrožnemu glavarstvu z dne 6. 6. 1777; vse v SI AS 7, šk. 9, mapa Publi- co-Politica B-9, št. 1. 100 Gl. podatke o popravilih, menjavah cevi in prenovah vo- dovodnega sistema v porenjskem mestu Siegen (vzhod- no od Kölna) v 16. stoletju v Bingener et al., Wasserver- sorgung, str. 100–102. 101 Anton Tolmajner in brat Janez sta bila kovaška mojstra, Kancijan Šimon mlinar, Janez Salberger pa pasarski mojster in gostilničar. 102 Prošnja mestnega sveta z dne 27. 8. 1773 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 357 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja no rešitev: oskrbnikovo plačo in stanovanje naj financira mesto, popravila vodovoda pa naj gredo iz mestnega mitninskega krajcarja. Mestni svet se je strinjal, ne pa deželna kneginja Marija Terezija (najbrž iz enakih razlogov kot Deželno glavarstvo pred dvema letoma), ki je decembra 1773 Dežel- nemu glavarstvu poslala dekret, naj mesto za popravila uporabi kake druge dohodke, saj je na- vigacijski direktor Gruber letne stroške popravil ocenil le na 100 gld. Obremenjevanje mostnine za tri leta za poplačilo dolgov ni primerno, tako da naj glavarstvo za take namene raje vzpostavi drug fond. Čez dober mesec je deželna kneginja še enkrat odločila, naj se vzdrževanje vodovo- dnega sistema financira le z mestnimi dohodki, a vendarle dovolila, da lahko Kranjčani za to upo- rabijo enoletne dohodke od mostnine.103 Že junija 1774 so prišle na dnevni red premeh- ke svinčene vodovodne cevi, ki so ob visokem vo- dostaju Save in posledičnem visokem pritisku iz- padale ena iz druge in se mašile z blatom, pozimi pa zmrzovale in pokale. Deželno glavarstvo je od Gruberja zahtevalo, naj težave razišče.104 Spreme- nilo se ni nič. Januarja 1778 so meščani tudi zaradi tega zahtevali razveljavitev sporazuma o odplače- vanju posojila. Mestni svet je someščane podprl in o tem obvestil kraljico oziroma Češko-avstrij- sko dvorno pisarno, češ da je »mašina« praktično neuporabna. Deželno glavarstvo je od Gruberja spet zahtevalo poročilo, ta pa je verbalno zago- tovil obratovanje naprave, »dokler le bo Sava še tekla«, kakih izboljšav pa ni predvidel. Nerodno projektiranega vkopa cevi sploh ni omenil. Zato je glavarstvo sklenilo, da pomisleki Kranjčanov niso utemeljeni, ter predlagalo zavrnitev njiho- ve zahteve, s čimer se je deželna kneginja seveda strinjala.105 Okrožni glavar Apfaltrer je razumel pritožite- lje. Zato ga je mestni svet maja 1781 prosil, naj pri Deželnem glavarstvu posreduje vsaj za dovolje- nje za zamenjavo svinčenih cevi z železnimi, ker kljub pravilnemu delovanju črpalke zaradi njih voda prepogosto ni pritekla v mesto. To je od leta 1771 za popravila in vzdrževanje sistema porabilo že 300 gld, kar se je svetnikom zdelo odločno pre- več. Sami so našli mojstra v Borovljah na Koro- 103 Dekreta z dne 18. 12. 1773 in 29. 1. 1774 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 104 Osnutek dekreta z dne 17. 6. 1773 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 105 Osnutek dekreta Deželnega glavarstva za Gabriela Gru- berja z dne 4. 2. 1780, prepis odgovora Deželnega gla- varstva Češko-avstrijski dvorni pisarni z dne 7. 4. 1780, dekret vladarice z dne 29. 4. 1780 in obvestilo okrožnemu glavarju z dne 12. 5. 1780; vse v SI AS 7, šk. 9, mapa Publi- co-Politica B-9, št. 1. škem, ki je zagotovil, da lahko priskrbi potrebnih 60 železnih cevi (po ceni 24 kr za funt teže = 0,561 kg), in obljubil stoletno delovanje brez popravil. Mestnemu svetu je kot vzorec dostavil cev, ki je tehtala 29 funtov (16,3 kg). Zaradi visoke cene je mestni svet naenkrat nameraval kupiti le 30 cevi v vrednosti 348 gld. Ob tem so izračunali, da bi lahko stare cevi prodali po 5 kr za funt, in ker je vseh za 1500 funtov, bi lahko dobili 125 gld. Tako bi mestna blagajna doplačala le ok. 230 gld, ki bi se sčasoma povrnili zaradi nižjih vzdrževalnih stroškov. Z dovoljenjem iz Ljubljane se je mudi- lo, ker je mojster baje hotel oditi v Celovec, kjer je imel veliko dela.106 Toda Deželno glavarstvo je presodilo, da je strošek za mestno blagajno previ- sok, saj so meščani ravno tedaj popravljali mitni- co s predračunom 790 gld. V mestnem svetu so menili, da tudi hidrav- lična naprava zaradi napačne izvedbe ne deluje dobro. To so utemeljevali z nabiranjem ledu na vodnem kolesu, ki se je ustavljalo v hudem mra- zu, ko je zmrznila še voda v ceveh. Tak problem se je pojavil vsako zimo, ker so varčni Gorenjci redno ponavljali dve napaki: 1. Cevi so preplitvo vkopali (še v drugi polovici 19. stoletja le ok. 0,6 metra pod cestnim nivojem), zato so pozimi zlahka zmrzni- le.107 2. Črpalko so ponoči (in tudi pozimi) vedno ustavljali, tako da je stoječa voda zmrznila tudi v tlačnem sistemu, svinčene cevi pa so pokale in izpadale ena iz druge. Teh napak se Kranjčani nikoli niso znebili, kar so še leta 1879 posmehlji- vo komentirali obiskovalci, ki so takole zaznavali pomanjkanje vode v mestu med dvema rekama: »Če črpalne naprave pozimi in ponoči ne bi vsak dan ustavljali, bi bilo vode dovolj, tako kakor je v drugih mestih s podobno dobavo vode,« je zapisal dopisnik časnika Laibacher Zeitung. In posledica te napake: »Dva globoka mestna vodnjaka iz glo- bine le počasi črpata vodo, zato mora služinčad večino potrebne vode prinašati iz Save po strmi in poledeneli poti v notranje mesto.«108 V nasprotju z Gruberjevimi zagotovili je po- pravljanje in vzdrževanje hidravlične naprave in vodovoda (za oboje so meščani največkrat upo- rabljali termin »hidravlična mašina in vodovod«: hydraulische (Brunn)Maschine und Wasserleitung) že po nekaj letih postalo vedno dražje. Natančni 106 Prošnja mestnega sveta Okrožnemu glavarstvu z dne 21. 5. 1781 in poročilo Okrožnega glavarstva o prošnji za Deželno glavarstvo z dne 25. 5. 1781 v SI AS 7, šk. 9, mapa Publico-Politica B-9, št. 1. 107 V Pragi, ki ni imela bistveno drugačne klime, je moral bi- ti vodovod zgolj zaradi zaščite pred mrazom vkopan vsaj 6–7 čevljev (1,9–2,2 metra) globoko; pri manjši globini je vedno grozila zmrzal (Gerstner, Handbuch 2, § 163). 108 Poročilo v Laibacher Zeitung, št. 290, 28. 12. 1879, str. 2508. 358 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja popisi plačanih računov oziroma izdatkov v ob- činskih letnih poročilih kažejo, da so se mestne oblasti vedno z vso skrbnostjo takoj odzvale na poškodbe vodne infrastrukture in jih hitro od- pravljale. Tako je bilo med 1. novembrom 1781 in 31. oktobrom 1782 vodnjaškemu mojstru izpla- čanih 132 gld in 36 kr za plačo ali 2 gld in 33 kr na teden, kar je bilo precej več, kot je pred nekaj leti napovedal mestni svet. Dva kovača sta dobi- la za popravila 13 gld, za vzorčno železno cev iz Borovelj pa so 28. oktobra 1782 plačali 12 gld. Za izredna gradbena dela na vodovodu ali/in črpa- lišču so odšteli še 109 gld. Skupaj je letni strošek znašal 266 gld, čeprav cevi sploh niso zamenjali. V naslednjih letih se je strošek popravil gibal ok. 50 gld, če le ni prišlo do večjih zapletov. Med 1. novembrom 1786 in 31. oktobrom 1787 je novi mojster Kancijan Šimon (prej je bil mlinar in za- to primeren še za upravljanje črpalke)109 dobival tedensko 2 gld (zaposlen je bil šele 19 tednov). Za nujna kovaška dela je blagajna odštela še 12 gld in 20 kr, za vsa popravila skupaj pa 50 gld in 20 kr.110 Leta 1787 so na Okrožnem glavarstvu povprečni strošek ocenili na 250 gld (skupaj s fiksno plačo za vodnjaškega mojstra v zgornji višini), kar se je Notranjeavstrijskemu (državnemu) knjigovod- stvu zdelo odločno preveč za napravo, ki je bila po njegovem opažanju vsaj tretjino leta zaradi okvar zunaj pogona.111 Prava katastrofa se je zgodila julija in sep- tembra 1790, ko je v dveh vremenskih ujmah raz- padel velik del vodovoda. Zdi se, da je bil v celoti uničen odsek med črpalno napravo in Škrlov- cem, kjer so cevem še posebej škodili tlačni pri- tisk, strm teren in padajoče kamenje. Ta odsek je meril 95,7 metra v ravni črti (gl. opis v prejšnjem poglavju), torej skoraj točno toliko, kolikor je bilo vseh uničenih cevi (98,6 metra). Kranjsko mestno sodišče (nekdanji mestni svet) na čelu s sindikom Ignacem Škarjo je po dvomesečnem popravljanju počenih cevi obupa- lo. Vse so konec novembra 1790 odpeljali v preto- pitev v delavnico mojstra Janeza Jakoba Samasse v Ljubljano. Šlo je za 48 cevi, dolgih ok. 2 sežnja in težkih po 110 funtov (skupaj 5540 funtov = 3108 kg). Mojster je izdelal 46 novih, 6 ½ čevlja (2,054 metra) dolgih in 104 funtov (58,3 kg) težkih cevi; skupna teža je bila 4784 funtov, ker je šlo 10 % starega svinca v kalo. Zato je dodal še 206 funtov 109 Kot pistoris magister je bil imenovan ob krstu hčerke Ma- rije 18. 2. 1776 (NŠAL, ŽA Kranj, K 1771–1798, p. 1314). 110 Seznam v SI ZAL KRA 2, šk. 2, a. e. 15 in Untersuchungs­ protokoll mestnih financ z dne 25. 7. 1787 v SI AS 14, reg. II, šk. 116, mapa 24716/1787. 111 Anmerkungen knjigovodstva k poročilu z dne 20. 8. 1788 v SI AS 14, reg. II, šk. 116, mapa 24716/1787. novega svinca in izdelal še 2 nekoliko krajši ce- vi; skupaj je vlil ok. 100 metrov cevi.112 Takrat je nastal vihar: mestni veljaki so pozabili, da bi tako obsežen in drag projekt morala dovoliti Okrožni urad in Deželno glavarstvo. Zaplet je nastal, kot je sindik Škarja avgusta 1791 Okrožnemu uradu priznal, ker so predali Samassi popravilo cevi »na akord«. Termin je pomenil delo na ključ pri enem izvajalcu, zato v takem primeru niso iskali drugih, cenejših ponudnikov z javnim razpisom in dražbo (»licitacijo«). Ta pa je že bila standard v javnem poslovanju v obdobju cesarja Jožefa II. Državno knjigovodstvo, ki je kot nekakšno ra- čunsko sodišče branilo javni interes in finance, je v spornih primerih pred odobritvijo izplačil iz mestne blagajne zahtevalo pojasnila in dotlej blokiralo izplačila. Tako se je zgodilo tudi v kranj- skem primeru. Iskanje podobnosti z današnjimi javnimi razpisi, poplačili ter računskim sodiščem ni najbolj umestno, ker je bila stara Avstrija že vsaj pred tremi stoletji pravna in upravno soli- dno urejena država. Deželno glavarstvo je zaradi kršitve postopka že poleti 1791 zaprosilo tehnič- no-finančno mnenje od inženirja arhitekta Jožefa Schemerla, direktorja Deželne direkcije za stavbe in ceste.113 Direktor se je pozanimal pri izvajalcih takih del v regiji. Tako je tržaški vodnjaški moj- ster Janez Sušnik avgusta sporočil, da bi za 6 gld za kos sam izdelal 100-funtne in 1 seženj dolge nove cevi. Samassove cevi so bile 15 cm daljše, cena pa 6 kr za funt teže. Tako bi bil Samassov seženj vreden 9 gld in 36 kr, Sušnikov pa le 6 gld. Pri celotnem naročilu bi bila razlika v ceni velika: Sušnik bi naročilo izvršil za 315,4 gld, Samassa pa za 499 gld.114 Škarja je pojasnil, da so prekršek storili zara- di hude stiske z vodo in čimprejšnjega popravila »vodnjaške mašine«. Vendar niso pozabili na do- voljenje, le vse skupaj jih je nekako prehitelo, saj je Samassa končal naročilo, še preden so dobili dovoljenje iz Ljubljane. Do avgusta 1791 so tako zamenjali polovico cevi in šele tedaj so Okrožni urad zaprosili za dovoljenje.115 Morda so se celo 112 Samassov račun z dne 23. 12. 1791 v SI AS 14, šk. 118. 113 Jožef Schemerl (*1754) se je po študiju v Gruberjevi ljub- ljanski šoli leta 1777 izpopolnjeval v hidrotehniki na Ni- zozemskem in v Porenju ter se nato zaposlil v Navigacij- ski direkciji v Ljubljani. Do odhoda na Dunaj leta 1797 je delal na Kranjskem in bil deželni direktor za gradbene zadeve. Na Dunaju je delal na kanalih in stavbah, pisal strokovne knjige in bil leta 1811 povzdignjen v viteški stan. Umrl je leta 1844 (Južnič, Vega, str. 72–74; Preinfalk, Plemiške rodbine, str. 183–187). 114 Prepis Sušnikove Gegennote z dne 15. 8. 1791 za Schemerla in Schemerlovo poročilo (priloga A) z dne 20. 1. 1792 v SI AS 14, šk. 118. 115 Poročilo mestnega sindika Ignaca Škarje z dne 30. 8. 1791 v SI AS 14, šk. 118. 359 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja nameravali izmuzniti kontroli, a zaradi umanjka dovoljenja iz Ljubljane niso mogli izplačati že nestrpnega Samasse, ki je zato poleti 1791 ustavil dobavo še preostalih cevi, tako da so zaključna dela obstala. Oblastni mlini so mleli počasi in šele aprila 1792, ko so bili Kranjčani že poldrugo leto brez vode, se je kolo spet zavrtelo. Direktor Schemerl je Deželnemu glavarstvu predlagal, naj Okrožni urad mestnemu sodišču dovoli nadalje- vanje z deli, a mora o poteku tedensko poročati in z deli končati v treh tednih.116 Državno knjigo- vodstvo pa je menilo, naj Kranjčani plačajo Sa- massi iz mestne blagajne, vendar le v višini 474 gld (zaradi 5 % odbitka od računa) v 8 četrtletnih obrokih.117 Če bi želeli plačati več, lahko to storijo, a brez vnovične kršitve knjigovodskih pravil. De- želnoglavarski svetnik Franc Ksaver baron Lich- tenberg-Janežič je o tem maja 1792 obvestil Okro- žni urad in kolegij Deželnega glavarstva. Razliko v ceni glede na Sušnikov predračun je ublažil, saj naj bi prevoz tako težkega tovora v Trst in nazaj pokril razliko do Samassovega računa. Poleg tega je Samassa privolil v obročno odplačevanje, kar je bilo v prid mestnih financ.118 Dela so se lahko nadaljevala, a so bila zaradi Samassovega pogo- jevanja s poplačilom končana šele v začetku sep- tembra 1792, ko so položili še zadnje cevi. Mesto je ta čas izkoristilo za izdelavo novega vodnega kolesa in izboljšavo črpalke.119 Kranj je bil torej kar dve leti brez vode iz mestnega vodovoda. Gru- berja v ruskem izgnanstvu o tem seveda ni nihče obvestil. Deželne oblasti so odtlej postale bolj pozorne na mestno infrastrukturo. Leta 1799 so na primer od okrožnega urada zahtevale poročilo o stroških in upravljanju z vodovodom ter mnenje, ali ne bi njegov oskrbnik upravljal še s savskim mostom in pripadajočimi poslopji, ki so jih nameravali prevzeti od mesta. Odgovor je bil, da z napravo upravlja »neki Salberger« (Jakob, op. D. K.) z letno plačo 104 gld, ki je sposoben mož (star je bil 35 let), a naprava zahteva njegovo stalno prisotnost, zato ne more prevzeti v upravo še mostu, o kate- rem nima dovolj znanja.120 116 Prepisa referata svetnika barona Lichtenberg-Janežič z dne 18. 4. 1792 in njegovega dopisa Državnemu knjigo- vodstvu z dne 2. 5. 1792 v SI AS 14, šk. 118. 117 Dopis državnega knjigovodje Antona Schreitterja Dežel- nemu glavarstvu z dne 6. 6. 1792 v SI AS 14, šk. 118. 118 Prepisa obeh Lichtenberg-Janežičevih obvestil z dne 13. 6. 1792 v SI AS 14, šk. 118. 119 Obvestila mestnega sodišča ljubljanskemu Okrožnemu uradu z dne 15. 5. in 30. 8. 1792, Okrožnega urada Dežel- nemu glavarstvu z dne 3. 9. 1792 in Lichtenberg-Janežičev referat z dne 12. 9. 1792; vse v SI AS 14, šk. 118. 120 Povzetki referatov deželnoglavarskega svetnika Jane- za Nepomuka pl. Buseta za sejo dne 13. 4. in 15. 6. 1799 Že v istem letu je novo težavo prinesla ob- nova pogorelega khislsteinskega mlina. Tedaj je bil lastnik khislsteinske graščine že podjetnik Natalis Pagliaruzzi.121 Mlinsko poslopje so med obnovo precej spremenili, kar se vidi iz vedut Friedricha Ferdinanda Runka in Carla Postla iz leta 1815 ter neznanega diletanta iz leta 1818 (sliki 12 in 13). Načrti mesta iz let 1772, 1808/09, pred in po letu 1811 ter franciscejski kataster iz leta 1826 sicer kažejo, da se tloris mlina ni spremenil. To je bilo razumljivo, saj je mlin mejil na eni strani na mestno zemljišče s črpalko ter na drugi strani na parcelo pri savskem mostu. Mestno črpališče v požaru leta 1799 ni utrpelo večje škode, prav tako ne v zadnjem velikem mestnem požaru 18. maja 1811. Ogenj je tedaj prizadel kar 184 od 263 hiš v mestu in še nekaj na Hujah in Klancu, ne pa predela južno od župnijske cerkve proti Pungartu in Savskega predmestja. Domneve o nepoškodo- vanosti sicer ni mogoče zanesljivo potrditi, ker je arhivsko gradivo kranjskega mestnega sveta iz tistega časa izgubljeno,122 tako kot tudi večina ar- hiva Intendance za Kranjsko, osrednjega uprav- no-političnega organa francoskih oblasti v letih 1809–1813.123 Iz fragmentov pa je razvidno, da je mestni proračun za leto 1812 od 12.404 frankov (ok. 4808 gld) letnih izdatkov za pompe (črpalno napravo) predvidel le 246 frankov (ok. 95 gld).124 Je pa cesar Napoleon kranjskim pogorelcem odo- bril pomoč v višini 15.000 frankov, ki so jih razde- lili med posameznike v skladu s prijavljeno ško- do: vsak je dobil le ok. 2,8 % od prijavljene škode; skupaj je namreč ok. 300 hišnih gospodarjev in stanovalcev prijavilo škodo v obsegu 536.370 fran- kov (207.895 gld).125 ter njegovega dekreta z istega dne Okrožnemu uradu v Ljubljani; vse v SI AS 14, reg. III, šk. 398, spis št. 155. 121 Graščino je leta 1738 od treh sester Barbo-Waxenstein kupil Janez Seifrid baron Apfaltrer. Po njegovi smrti leta 1764 jo je vdova Henrieta (roj. Barbo-Waxenstein) proda- la Pavlu Alojzu grofu Auerspergu, ta pa leta 1793 zdravni- ku, podjetniku, kranjskemu županu in v francoski dobi meru Natalisu Pagliaruzziju, ki je bil leta 1809 popleme- niten (Smole, Graščine, str. 215–216; Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni, str. 135–136). 122 Žontar, Kranj, str. 289. V arhivu občine Kranj je za čas do 20. let 19. stoletja vseh dokumentov le za dve arhivski škatli; gl. popis iz leta 1999 v SI ZAL KRA 2. 123 Smole, Glavni intendant, str. 9. Ohranjeni sta le dve škatli raznih spisov iz let 1810–1812 v SI AS 1933. 124 Za primerjavo: za plače dveh policistov je šlo 400 fran- kov, za zdravnika 200 frankov, za popravila javnih poslo- pij, mestne hiše in mosta 760 frankov, za občinsko upra- vo 3664 frankov itd. Gl. obrazec État des recettes et dépenses de la commune et de la ville de Crainbourg z dne 20. 7. 1812 v SI AS 1933, šk. 2. Ta proračun je predstavljen tudi v Žon- tar, Kranj, str. 286–287. 125 Vertheillungs­Ausweis z dne 22. 9. 1811 v SI AS 1933, šk. 1. 360 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Leta 1823/24 je vodnjaški mojster Janez Tol- majner s pomočniki na »hidravlični napravi« op- ravil več kovaških in tesarskih posegov, zamenjal usnjene dele in popravil zamrznjene cevi, nekate- re tudi zamenjal. Poleg Tolmajnerjeve plače je iz mestne blagajne za vsa dela šlo 103 gld – samo pol manj kot na primer za mestno glavno šolo in pre- cej več kot za popravilo mitnice, mestne hiše, jav- ne razsvetljave in obeh savskih jezov (za slednja so izplačali le 14 gld).126 Nov udarec financam in vodooskrbi je leta 1833 zadal lokalni požar; uničil je khislsteinski mlin in hidravlično črpalko, ki so jo takoj začeli obnavljati. Tako je Okrožni urad leta 1834 mestu priznal 450 gld stroškov.127 Za vzdrževanje drugih vodnih naprav so tisto leto iz mestne blagajne odšteli še 36 gld, obetali pa so se stroški v višini 60 gld zaradi posledic znižanja rečnega vodostaja. V letih 1832–1834 je namreč na Kranjskem vladala velika suša, ki je skoraj izsušila reke, studence in 126 Popis mestnih prejemkov in izdatkov za leto 1823/24 v SI ZAL KRA 2, šk. 3, a. e. 25. 127 Izkaz stroškov št. 19 z dne 31. 10. 1834 ter »blagajniška žur- nala« za leti 1834 in 1835 v SI ZAL KRA 2, šk. 4, a. e. 36 in šk. 5, a. e. 46. vodnjake.128 K temu so prišteli še povišanje Tol- majnerjeve plače s 40 gld na 60 gld, ker naj za ta- ko nizko plačo nihče več ni hotel delati. V resnici je mojster, ki je moral skrbeti še za nekatere druge mestne objekte (mostove, ulične tlake in kanale), 60 gld dobival že vsaj deset let prej in je leta 1837 odpovedal službo. Enako plačo so še več let dobi- vali nasledniki, na primer Janez Salberger v letih 1840–1843 (šlo je za sina Jakoba, upravitelja črpal- ke leta 1799; gl. zgoraj)129 in Leopold Perne v letih 1843–1846, ki pa so mu plačo znižali na 24 gld.130 Obseg te obnove kaže, da je šlo za nov stroj po Gruberjevem izvirniku, kar je leta 1848 potrdil 128 Mal, Zgodovina, str. 497–498. 129 Janez se je rodil leta 1785 in bil po poklicu pasarski moj- ster, obenem pa nekaj let vodnjaški mojster in skrbnik črpalne naprave. Od leta 1840 je bil tudi gostilničar. O tem gl. podatke v krstnih knjigah v NŠAL, ŽA Kranj, K 1771–1798, p. 1454 ter K 1818–1828, pp. 1696, 1711, 1728 in K 1828–1842, pp. 1837, 1847. 130 Gl. popis letnih prejemkov in izdatkov za leto 1823/24 v SI ZAL KRA 2, šk. 3, a. e. 25 in seznam plač z dne 31. 10. 1834 v šk. 4, a. e. 36. Okrajna gosposka je dovolila sicer le povišanje plače na 50 gld; gl. prepis dopisa sodnika in mestnega sveta Okrajni gosposki Velesovo z dne 14. 2. 1836 in odgovor na hrbtni strani z dne 28. 2. 1836 v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 56. Slika 12: Friedrich Ferdinand Runk – Carl Postl: Veduta Kranja, 1815, kolorirana grafika. NUK, Slikovna zbirka (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). Levo od mosta čez Savo je khislsteinski mlin, nato poslopje s hidravlično črpalko. Obzidni stolp Škrlovec (levo od graščine Khislstein) je ohranjen v spodnjem delu. 361 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Henrik Costa. O tem pričajo številni računi tesar- skih, kovaških, gradbenih in strojnih mojstrov ter dobaviteljev materiala v letih 1834–1837. Izkoristili so nizek vodostaj Save in med drugim s hrasto- vimi piloti na novo utrdili breg pri črpalki, sezi- dali kamnito škarpo in poglobili strugo v kanalu. Montirali so novo vodno kolo, črpalko pa razsta- vili ter zamenjali uničene lesene, usnjene, brona- ste, bakrene in kovinske dele (mojster je bil Janez Jerman), med drugim zobata kolesa (mojster Gre- gor Globočnik), cilindre in tlačni sistem. Za stroj so porabili kar 7840 kg železa.131 Popravili so tudi vodnjak na Trgu, jez ob črpalki in vodovodno ki- neto od črpališča do Škrlovca, ki je grozila z zru- šenjem na glavno (danes Ljubljansko) cesto, ter položili 37 novih svinčenih cevi na ok. 60 metrih od Škrlovca do Vovkove hiše na današnji Tomši- čevi ulici blizu prehoda na Trg. Med temi deli je bila oskrba mesta z vodo iz Save prekinjena. Strošek je bil na koncu kajpak višji od načrto- vanih 450 gld. Za leto 1834 se je prejšnja napoved povečala na 486 gld, zgolj leta 1835 pa je bilo potr- jenih računov že za 315 gld. Stroške so spet morali pokriti s prostovoljnimi prispevki, ker je umanj- kalo 339 gld. Denar je založil mestni sodnik Maks Fock, ki je osebno nadzoroval obnovo. Zaključni obračun v višini 310 gld je Državno knjigovodstvo v Ljubljani validiralo šele leta 1842. Deželni Gu- bernij je Focku potrdil zahtevek do mestne bla- 131 Gl. potrdila o prejemu plačil nekaterim mojstrom v skup- ni vrednosti 163 gld z dne 5. 1., 13. 1. in 14. 1. 1835 ter vsa druga izplačila (vseh je bilo v tem letu kar 31!) v »blagaj- niškem žurnalu« za leto 1835 v SI ZAL KRA 2, šk. 5, a. e. 46 ter v izkazu računov št. 17 za čas med 1. 11. 1835 in 31. 10. 1836 v šk. 6, a. e. 54 in obračunu za leto 1836 v šk. 7, a. e. 61. gajne za vračilo 300 gld v treh letnih obrokih, s čimer se je moral mestni svet strinjati.132 Praksa osebnega svetniškega zalaganja denarja za večje mestne investicije se je v mestnem oziroma ob- činskem svetu obdržala do 60. let 19. stoletja. Stroški vzdrževanja vodovodnega sistema so naraščali. Aprila 1837 je mestni svet napovedal zamenjavo poškodovanih medeninastih ventilov in svinčenih cevi na Trgu, ki se jih ni več splačalo popravljati.133 Sproti so vzdrževali mlinski jez (22 gld) in črpalno napravo, v mestu pa položili 68 no- vih macesnovih cevi, dolgih po 2,84 metra (skupaj 192 metrov). Za vse so plačali 142 gld.134 Lesene ce- vi so uporabili tudi za provizorični podaljšek od glavnega vodnjaka do bazena za živino na Svinj- 132 Gl. zapise v popisu načrtovanih mestnih dohodkov in izdatkov za leto 1835 in sumarnem obračunu z dne 15. 6. 1835 v SI ZAL KRA 2, šk. 4, a. e. 36 ter v obračunu za leto 1835 z dne 15. 4. 1836 v šk. 6, a. e. 54. Okrožni urad je predvidene stroške potrdil že 6. 10. 1834, Okrajna gos- poska pa osem dni kasneje! Dne 14. 5. 1842 je Fock sesta- vil podroben obračun, ki sta ga potrdila Dvorna komora na Dunaju in Državno knjigovodstvo v Ljubljani. Fock je 10. 3. 1842 Gubernij prosil za čimprejšnje poplačilo, ta pa je zahtevek 18. 3. 1842 prenesel na Okrožni urad; ta je zah- tevo 20. 3. 1842 posredoval mestnemu svetu. Mestni svet je 25. 7. 1842 Okrožni urad obvestil o soglasju (spisi so v SI ZAL KRA 2, šk. 12, a. e. 168). Naslednje leto je Gubernij Focku prisodil še pavšal v višini 60 gld (dopis Okrožnega urada mestnemu svetu z dne 3. 10. 1843 v šk. 13, a. e. 186). 133 Preliminarni načrt z dne 15. 4. 1837 v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 61. 134 Izkazi treh računov za jez (št. 20) ter 28 za hidravlično napravo in vodovod (št. 21) z dne 31. 10. 1837, »blagajniški žurnal« za leto 1837, Wochenliste z dne 10. 6. 1837 in potr- dilo Andreja Sanikarja iz Hotemaž o prejemu plačila za dobavljene cevi z dne 7. 4. 1837; vse v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 61. Slika 13: Neznani avtor: Detajl vedute Kranja (boj francoske in avstrijske vojske leta 1813), 1818, olje na platnu. NMS, Zbirka slik, sign. N 5653 (foto Tomaž Lauko). Levo od mlina s petimi kolesi je (slabše vidno) poslopje hidravlične črpalke (pod puščico), pred mlinom pa spodnji jez. 362 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja skem trgu za mestno hišo. Razdalja med točkama odgovarja dolžini cevi, če je šlo za (najobičajnejši) dvojni cevovod. Leta 1838 so mojstrom in dobavi- teljem za 30 računov plačali že 311 gld.135 Tehnično zahtevnejša in dražja je bila vnovična prenova vo- dnega kolesa (slika 14). Prav pogosta (vsakoletna) popravila in menjave pogonskega sistema zaradi mehanskih poškodb (led, visoke vode itd.) so po- menile največji strošek, pogosto več deset ali kar sto gld. Okrožni urad je februarja 1838 poslal v Kranj na ogled inženirja Oswalda Brucka, inže- nir dr. Kavčič pa je izdelal načrt spremenjenega vodnega kolesa.136 Novo kolo in poslopje s črpalko prikazuje mestna veduta Josepha Wagnerja iz let 1842/48. Ko je Okrožni urad ukazal, naj leta 1839 načr- tovano prenovo vodovoda podelijo z javno licita- cijo, je mestni svet ravnal pametneje kot leta 1790: urad je vnaprej opozoril, da bi bila v tem prime- ru preskrba z vodo ustavljena za več tednov. Bolj smiselna bi bila porazdelitev popravila na več faz in naročil – tako kot že prej – na akord. Urad se je tokrat strinjal, tako da so na akord podeljena dela 135 Izkaz z dne 31. 10. 1838 za leto 1838 v SI ZAL KRA 2, šk. 8, a. e. 91. 136 Obvestila Okrožnega urada mestnemu svetu z dne 8. in 18. 2. ter 2. 3. 1838 v SI ZAL KRA 2, šk. 8, a. e. 88. v naslednjih letih pri manjših investicijah ostala pravilo.137 Naslednje leto je urad potrdil stroške »druge izdelave vodne mašine« v višini 221 gld 33 kr.138 Morda so v tem sklopu zamenjali stare svinčene cevi, saj so z denarjem od njihove od- prodaje leta 1842 nameravali plačati nov mestni vodnjak.139 Leta 1833 je požar poškodoval tudi spodnji jez ob črpalni napravi, ki so ga popravili skupaj z la- stnikom mlina, čeprav so meščani menili, da to ni njihova dolžnost. Kasneje je mestni svet me- nil drugače. Mestni delež popravila je znašal 76 gld.140 Kmalu se je začel od temeljev odmikati za- hodni zid mlina, januarja 1836 pa je z njega pad- la v strugo letev, ki je tako zavrla dotok vode do črpalke. Mestni svet, še vedno v dolgovih zaradi prejšnjega popravila ter z vedno več finančnimi 137 Prepis prošnje mestnega sveta Okrožnemu uradu z dne 5. 11. 1838 in odgovorov z dne 1. 12. 1838 v SI ZAL KRA 2, šk. 8, a. e. 88. 138 Dopis Okrožnega urada z dne 16. 5. 1839 v SI ZAL KRA 2, šk. 9, a. e. 111. 139 Dopis Okrajne gosposke mestnemu svetu z dne 24. 11. 1842 v SI ZAL KRA 2, šk. 12, a. e. 168. 140 Izkaz št. 17 z dne 31. 10. 1834 in poročilo mestnega blagaj- nika Jerneja Globočnika z dne 6. 12. 1834 v SI ZAL KRA 2, šk. 4, a. e. 36 ter preliminarni proračun prejemkov in izdatkov za leto 1837 z dne 15. 4. 1836 v šk. 6, a. e. 54. Slika 14: Joseph Wagner: Veduta Kranja, 1842/48, kolorirana litografija. NUK, Slikovna zbirka (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). Vodno kolo pri nizkem poslopju s hidravlično črpalko je upodobljeno pravokotno na vodni tok, kar pa je umetniška perspektiva. Lepo je viden stolp Škrlovec z leseno ograjo. 363 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja obveznostmi do države in meščanov,141 je od za- kupnika mlina zahteval takojšnje ukrepanje, ta pa je popravilo prevalil na lastnici.142 Natalis pl. Pagliaruzzi, nekoč predstojnik Okrajne gosposke Kranj-Velesovo (umrl je aprila 1832), je grašči- no namreč leta 1830 izročil hčerkama Antoniji (vdovi Kalker) in Johani.143 Sestri sta bili trši po- gajalki (Antonijo je njena socialna okolica imela »tako rekoč za guvernerko« mesta),144 saj sta se z mestnim svetom nenehno prepirali glede jezov in črpalne postaje. Od Okrajne gosposke sta priča- kovali podporo, češ da po rekonstrukciji črpalke nastajajo poškodbe na mlinu zaradi prevelikega premera novega kolesa – to je bilo od mlinskega zidu baje oddaljeno le 12 centimetrov.145 Mestne- mu svetu ni preostalo drugega, kot da nepravil- nosti očita tudi lastnicama: na primer da hlapci mlinskega zakupnika mečejo smeti v vodo tik ob črpalki in ne skrbijo za jez, ki ga je vsak lastnik mlina dotlej vedno vzdrževal na svoje stroške.146 Okrožni urad v Ljubljani je odločil, da mora mesto odstraniti vse predmete, ki segajo na mlin- sko parcelo, ter spremeniti hidravlično napravo, saj je bila omenjena parcela nesporno last Khisl- steina. Poskus mediacije ni uspel, ker sta lastnici mlina zahtevali kar odstranitev črpalke (ker ni- ma vodne pravice) ali letno odškodnino, na kar mestni svet ni mogel pristati.147 Tudi deželne in državne oblasti so leta 1838 odločile, da lastnica mlina ne more in ne sme ovirati dela črpalke ali zahtevati njene spremembe, lahko pa se pogovar- jajo o lastništvu in financiranju novega jezu, ker je mestni servitut res nekoliko negotov.148 Po ne- kaj desetletij mlajšem zapisu v vodni knjigi Ok- rajnega urada Kranj je postal servitut res trden šele po letu 1851, ko se je novi lastnik mlina Jožef Kovšca zavezal, da dovod vode na njegovo novo žago ne bo oviral dotoka do mestne črpalke. Ser- 141 Žontar, Kranj, str. 295–297. 142 Prepis obvestila mestnega sveta lastnicama gospostva Khislstein z dne 14. 1. 1836 v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 56. 143 Johana je kasneje svojo polovico lastništva prepustila Antoniji (Smole, Graščine, str. 215–216). 144 Tako Luiza Crobath v osebnem dnevniku v zapisu z dne 21. 1. 1844 (Budna Kodrič in Perenič, Luiza Crobath, str. 42). 145 Prepis dopisa Johane Pagliaruzzi in Antonije Kalker Okrajni gosposki Velesovo z dne 2. 4. 1836 v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 56. 146 Dopis Okrajni gosposki Velesovo z dne 16. 8. 1836 v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 56. 147 Obvestilo Okrajne gosposke Velesovo mestu Kranj z dne 15. 5. 1837, odredba Okrožnega urada z dne 15. 7. 1837, ob- vestilo mestnega sveta z dne 11. 8. 1837 v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 70 in obvestilo Okrožnega urada z dne 7. 1. 1839 v šk. 9, a. e. 111. 148 Obvestilo Okrožnega urada mestnemu svetu z dne 11. 10. 1838 glede dvornega rekurza in prepis mestnega odgovo- ra z dne 7. 12. 1838 v SI ZAL KRA 2, šk. 8, a. e. 88. vitut je obljubil intabulirati v zemljiško knjigo pri gospostvu Khislstein.149 Na obljubo je pozabil, za- to je leta 1909 Vinko Majdič trdil, da mestni ser- vitut zadeva le zemljišče, ne pa eksaktno količino vode, ter da velja le za črpalko in ne za kako drugo mestno vodno napravo. Občina mu je oporekala, da ima v smislu § 80 deželnega zakonika o izrabi voda iz leta 1875 služnostno pravico že od 17. sto- letja, ko takšnih pravic še ni uradno zapisoval no- ben oblastni organ. Pravico »do vodnega kolesa« pa je dobila občina od lastnikov Khislsteina (gl. nadaljevanje).150 Težavam ni bilo ne konca ne kraja. Jeseni 1839 se je podrl jez na zgornjem koncu mlinskega ka- nala, ki je skupaj z manjšim spodnjim jezom že vsaj dve stoletji zagotavljal dotok vode mlinu in črpalki. Oba spet več mesecev nista obratovala, tako da je bilo mesto brez vode. Antonija Kalker (Johana je umrla leta 1836) je Okrožni urad prosi- la za posredovanje pri pogajanjih z mestom o pla- čilu novega jezu, saj se mestni svet z njo o tem ni hotel pogovarjati, češ da mu je dal dvorni rekurz prav v vsem.151 Kalkerjevo je to tako razburilo, da se je lotila obnove vodne »zapore« pri mlinu za zaščito mlina pred vodo, ki je padala s črpalki- nega kolesa. Meščani pa so zahtevali ustavitev menjave mlinskega kolesa ter obnovo jezu s po- jasnilom, da bosta brez njega ob vsakem visokem vodostaju ogrožena črpalka in vodovod.152 Mešča- ni so razumeli, da je obnova obeh jezov nujna za delovanje črpalke, kar je leta 1840 potrdil okrožni inženir Schwarz, saj bi brez njiju mlinski kanal ostal brez vode. Mesto je za obnovo, a le kot znak dobre volje, nameravalo prispevati 150 gld in niti krajcarja več (lastnica Kalkerjeva je zahtevala 500 gld), ker, kot so poudarili svetniki, dotlej za to ni- so nikoli nič plačevali.153 V Okrožnem uradu so že izdelali načrt in predračun celovite obnove; ta je znašal kar 1500 gld, ki bi jih Okrajna gosposka po- razdelila med mesto (⅓) in lastnico mlina (⅔).154 Pregovarjali so se še dve leti, ker je Kalkerjeva od mesta pričakovala vsaj 250 gld, čeprav je guberni- 149 Prepis prošnje mestnega sveta na Okrajno sodišče Kranj za intabulacijo z dne 21. 1. 1851 v SI ZAL KRA 2, šk. 21, a. e. 358. 150 SI ZAL KRA 1, Vodna knjiga št. 1, zapis 1. 151 Prepis dopisa Kalkerjeve z dne 11. 11. 1838 in odgovor mestnega sveta z dne 7. 12. 1838 v SI ZAL KRA 2, šk. 8, a. e. 88. 152 Prepis obvestila mestnega sveta Okrajni gosposki Vele- sovo z dne 3. 10. 1839 ter protokol o zunajsodni poravnavi dne 4. 10. 1839 v SI ZAL KRA 2, šk. 9, a. e. 111. 153 Dopisi Okrajne gosposke Velesovo mestnemu svetu z dne 21. 11, 1. in 17. 12. 1839, odgovor mesta z dne 23. 12. 1839 v SI ZAL KRA 2, šk. 9, a. e. 111 ter dopis gosposke z dne 12. 7. 1840 v šk. 10, a. e. 133. 154 Dopis Okrajne gosposke Velesovo mestnemu svetu z dne 1. 4. 1840 v SI ZAL KRA 2, šk. 10, a. e. 133. 364 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja alna odločba že potrdila mestno ponudbo. V tem času je Kalkerjeva mlin prodala lesnemu trgovcu Jožefu Kovšci, a ji je ostal dolg za popravilo.155 V mestnem svetu so uvideli, da bi v morebitnem sodnem procesu sodišče dalo prav Kalkerjevi, zato so pristali na plačilo 250 gld v dveh letnih obrokih.156 Namesto vodnemu toku skoraj vzporednima jezovoma na začetku mlinskega kanala in pri mli- nu so naslednji lastniki mlina zgradili dva prečna jezova. Mlin je bil namreč v obdobju lastništva tr- govca in občasnega župana Leopolda Jugovica v letih 1866–1874 tehnološko precej predelan. Leta 1899 so v vodno knjigo zapisali, da je voda spe- ljana iz reke prek kamnitega jezu v mlin, ki ima vodno turbino in 8 mlinskih kamnov. Jez je več deset metrov nad mlinom in leži prečno čez Savo do desnega brega; na tem jezu je lesena rešetka. Na spodnjem koncu kanala pri mlinu je bil del- no kamnito-betonski zaporni jez s 7 dvižnimi za- pornicami, dolg 15 sežnjev (28,4 metra). Naspro- ti mlina je bila na otoku, ki so ga imeli Majdiči od leta 1874 (»Majdičev log«), žaga (kasneje so jo z desnega prestavili na levi breg kanala), zraven pa je stalo poslopje z mestno hidravlično črpalko (slika 21).157 Hidravlična črpalka in vodovod sta ostala bre- me mestnih financ tudi po temeljitih prenovah v letih 1834–1842. Mesto je tedaj prispevalo za vzdrževanje jezov (v letih 1841–43 po ok. 20 gld), za material, popravila črpalke in vodnega kolesa, izkop, čiščenje, lotanje počenih svinčenih cevi in nakup novih (od ok. leta 1840 tudi železnih) pa precej več: leta 1841 že 402 gld, leta 1842 305 gld, leta 1843 ok. 350 gld, leta 1844 pa že 469 gld.158 Med novo veliko sušo poleti 1845 in 1846 je bila dobava vode v mestni bazen spet za več tednov prekinje- na, zato so na Okrajni komisariat letele pritožbe meščanov čez mestni svet. Komisariat je zahteval, naj mu svet odtlej vsa popravila in gradnje javlja še pred začetkom del.159 155 Dopisa Okrožnega urada mestnemu svetu z dne 23. 1. 1842 in Antonije Kalker istemu z dne 21. 6. 1842 v SI ZAL KRA 2, šk. 12, a. e. 168. 156 Prepis obvestila mestnega sveta Okrožnemu uradu z dne 5. 7. 1842 in potrditev z dne 10. 8. 1842 ter potrdilo Kalker- jeve z dne 24. 10. 1842 o prejemu 100 gld iz mestne blagaj- ne kot prvi obrok prispevka za jez, vse v SI ZAL KRA 2, šk. 12, a. e. 168. 157 SI ZAL KRA 1, Vodna knjiga št. 1, zapis 1. 158 Pregled in napoved občinskih dohodkov in izdatkov za leta 1841–43, obračun za leto 1842 in priloge št. 21 z računi opravljenih del z dne 31. 10. 1842 v SI ZAL KRA 2, šk. 12, a. e. 170; »blagajniški žurnal« za leta 1841–1846 v šk. 240, a. e. 3939. 159 Dopisa Okrajnega komisariata Kranj z dne 10. 7. 1845 v SI ZAL KRA 2, šk. 15, a. e. 231 ter z dne 5. 8. 1846 v šk. 16, a. e. 248. STRATEGIJA ALTERNATIVNE VODNE OSKRBE Z JAVNIMI VODNJAKI Nenehna popravila »zapletene hidravlične naprave«, kot so še leta 1854 potarnali občinski svetniki,160 redne preskrbe z vodo niso izboljšala. Potrebe so se z naraščanjem števila prebivalstva povečevale. V ožjem mestu in dveh predmestjih je leta 1754 v 210 hišah živelo 1467 ljudi, leta 1782 je bilo v 269 hišah 1620 oseb, leta 1817 v 252 hišah 1712, leta 1830 celo 1943 in leta 1846 kar 2008 lju- di.161 Mestni vodni sektor so prizadele tudi jav- nofinančne restrikcije deželnih in državnih ob- lasti. Mesto je za leto 1846 predvidelo 350 gld za popravila vodnjakov in črpalke, Okrožni urad pa je odobril le 150 gld, češ da je mestna črpal- ka preveč potratna in nepotrebna po izgradnji vodnjaka pri župnijski cerkvi. To je bil povsem nov pogled na kranjske vodne razmere. Zato je mestni sodnik Konrad Lokar takoj protestiral: ta vodnjak ima dovolj vode le za 20 »partij« (hišnih gospodinjstev), zato bi z ustavitvijo savske črpal- ke brez vode ostalo 250 hiš v mestu.162 V resnici je črpališče ob Savi vodo neposredno zagotavlja- lo le južni polovici mesta, tisti na zgornjem delu Trga (današnja Prešernova ulica) pa so še naprej hodili po vodo k Savi in Kokri. Dotlej so lastniki hiš ob predstavah, da bo vode v vodovodu dovolj, opustili večino hišnih cistern ali pa jih spreme- nili v odpadne jame. Ideja o likvidaciji črpalke je nevarno okužila celo deželne urade: v deželnem Guberniju, je Lokar priznal v omenjenem poroči- lu Okrožnemu uradu, so ob načrtovanju gradnje vodnjaka pri cerkvi leta 1840 menili, da bi lahko savsko črpalko nadomestili z več vodnjaki, črpal- ko pa bi prodali za staro železo.163 V takem pre- pričanju so leta 1846 mestni svetniki celo znižali plačo vodnjaškemu mojstru s 60 na 24 gld. Odtlej so ga imenovali »vodnjaški nadzornik« (Brunnauf­ seher), saj se sam skoraj ni več loteval večjih po- pravil. Spremenjen odnos do centralne črpalne naprave se je posredno odražal tudi v dojemanju črpališča kot nekakšne nikogaršnje lastnine: let- ne inventure mestnega premoženja med »reali- tete« (nepremičnine in premičnine) niso nikoli 160 V razglasu z dne 17. 8. 1854 v SI ZAL KRA 2, šk. 27, a. e. 462. 161 Valenčič, Prebivalstvo, str. 296–307; Žontar, Kranj, str. 302–306. 162 Proračunski načrt mesta za leto 1846 v SI ZAL KRA 2, šk. 15, a. e. 235; prepis pritožbe mestnega sodnika Lokarja na Okrožni urad z dne 5. 12. 1845 v šk. 15, a. e. 231 in na Okraj- ni komisariat z dne 29. 9. 1846 v šk. 16, a. e. 248. 163 Gl. dopis Državnega knjigovodstva glede pomislekov o proračunu z dne 7. 5. 1845 v SI ZAL KRA 2, šk. 15, a. e. 235 ter prepis pritožbe Konrada Lokarja na Okrožni urad z dne 5. 12. 1845 v šk. 15, a. e. 231. 365 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja umestile poslopja hidravlične naprave.164 To seve- da ni pomenilo, da se je mestna oblast odpoveda- la skrbi zanjo. Ideja o opustitvi hidravlične črpalke in vodo- voda je bila glede na razmah vodovodnih siste- mov v evropskih mestih napačna, a še v mejah tedanjih nazorov. V švicarskem Bernu je bilo leta 1746 kar 5 vodovodnih sistemov in 52 pip na (pred- vsem zasebnih) vodnjakih. Dunajčani so prvi vo- dovod do mestnega vodnjaka z gričevja dobili že leta 1565, novega iz Donave pa leta 1841. Že leta 1837 so nekateri arhitekti v novih zgradbah v mes- tu načrtovali hišne razvode v višja nadstropja,165 v večini provincialnih mest pa so vztrajali pri vo- dnjakih. V Kopru so imeli vodovod že pred letom 1391, vodne potrebe pa so od leta 1563 dopolnjevali z 12 vodnjaki.166 V Ljubljani so v letih 1567–69 zgra- dili manjši vodovod (najbrž z Grajskega griča) do vodnjaka (Rorprunn) na Špitalski ulici, ki je omo- gočal priključke tudi bližnjim hišam. Z mlajšim vodovodom z Golovca so do izgradnje Gruberje- vega kanala napajali nekatera zasebna poslopja ter Herkulov vodnjak na Starem trgu.167 A tudi te vodnjake so zgradili in popravljali za velik de- nar.168 Večino vode pa so Ljubljančanom zagotav- ljali zasebni vodnjaki, saj je visoka podtalnica po mnenju nekdanjega mestnega zdravnika Franca Viljema Lipiča še leta 1834 omogočala njihovo »poljubno število«. Najboljšo vodo je baje imel vodnjak na ročno črpalko na Kongresnem trgu. Takó lepo mnenje je temeljilo na nepoznavanju bakterioloških in kemičnih zakonitosti. Tako je še leta 1876 346 hiš v notranjem mestu razpolagalo z 12 javnimi in 46 zasebnimi vodnjaki, v ožjih pred- mestjih pa je bilo baje 195 zasebnih vodnjakov za 380 hiš.169 Tudi vodnjaki v Celju (mesto niti v anti- ki ni imelo vodovoda) so bili sredi 19. stoletja raz- meroma dobri, reka Savinja v bližini pa je bila po splošnem prepričanju celo zdravilna.170 Drugod razmere niso bile tako rožnate, na primer v Ma- riboru, kjer je bila v letih 1884–88 voda v večini od 63 hišnih in mestnih vodnjakov bolj ali manj 164 Gl. popis za leto 1836 v SI ZAL KRA 2, šk. 6, a. e. 54. 165 Baeriswyl, Sodbrunnen, str. 61; Fidelj, Nastanek, str. 233. O načrtovanju hišnih/etažnih vodovodov na Dunaju gl. pismo Franca Franza Jožefu Kalasancu baronu Erbergu z dne 26. 4. 1837 v Preinfalk, Pisma, str. 541. 166 Kramar, Epidemije, str. 105. 167 Fabjančič, Zgodovina 2003, str. 184, 188, 198; Fabjančič, Zgodovina 2012, str. 49, 55. 168 Fabjančič, Zgodovina 2003, str. 184, 192, 225; Fabjančič, Zgodovina 2005, str. 50; Fabjančič, Zgodovina 2012, str. 51–52, 70, 92, 135. 169 Lipič, Topografija, str. 118–129; Tominšek-Rihtar, Pili smo vodo, str. 31; Remec, Podrgni, str. 101–102. 170 Orožen, Zgodovina Celja I, str. 78, 401; Rihtar, Studenec, str. 7–8; Studen, Od tradicionalnih, str. 37. oporečna zaradi kontaminacije z greznicami ali neugodne geologije, pa še premalo je je bilo.171 Naklonjenost vodnjakom so v Kranju poveče- vale pravnoposestne in tehnične težave s savskim črpališčem, velike suše v četrtem desetletju 19. sto- letja ter smrtonosna epidemija kolere leta 1836.172 Prvi javni vodnjak so izkopali še pred letom 1833 v Savskem predmestju poleg poslopja mitnice ob mostu čez reko.173 Po besedah sestavljavcev petici- je za ohranitev vodnjaka iz leta 1880 (o tem več v naslednjem poglavju) je ta takrat stal »že več kot 80 let«.174 Ker ga ni vseboval franciscejski kataster iz leta 1826, niti ga niso omenjali mestni spisi, je bolj verjetno, da so podpisniki glede starosti pre- tiravali. Zagotovo pa ni bil tako globok kot mlajša vodnjaka v mestu, saj so lahko podtalnico črpali z enostavno ročno črpalko. Kljub temu so se kmalu po ureditvi tudi tam začela draga popravila.175 Še med pogajanji med mlinsko lastnico gos- po Kalker in sodnikom Fockom se je mestni svet posvetil rekonstrukciji bazenskega vodnjaka na osrednjem delu Trga. Po obnovi črpališča so ra- čunali na njegovo večjo pretočnost. Na »licitaciji« za dela je septembra 1837 zlahka uspel (ker je bil edini ponudnik) domači pivovarnar in trgovec Franc Mayr, ki je bil pripravljen za 545 gld po predloženem načrtu zgraditi nov »vodni bazen« in pripadajoč odsek vodovoda.176 Mayr je spo- mladi 1838 zgradil osmerokotni kamniti bazen v poznobaročnem slogu, na katerega so postavili piramidni nastavek s kroglo in mestnim grbom na pozlačeni pločevini (slika 15). Iz tega bazena, ki je imel po oceni mestnega sodnika Lokarja iz leta 1845 kapaciteto 1000 veder (56.600 litrov), je voda po macesnovih ceveh tekla še v dva bližnja bazena, med drugim v tistega za mestno hišo na Svinjskem trgu pri Podrtini (danes Poštna ulica). Tam so namreč dotlej kupčevali z živino in za- njo potrebovali veliko vode.177 V naslednjih letih 171 Mlakar, Razvoj, str. 8–15. 172 V mestu naj bi julija 1836 zbolelo 170 ljudi (pretežno niž- jega socialnega sloja), epidemija pa je zajela tudi okoliš- ke vasi (Preinfalk, Pisma, str. 427 sl.; Keber, Kolera, str. 74). 173 Najstarejša omemba tega vodnjaka kot Pumpenbrunn je v načrtu mestnih dohodkov in izdatkov med 1. 11. 1832 in 31. 10. 1833 v SI ZAL KRA 2, šk. 4, a. e. 36. V poročilu Državnega knjigovodstva z dne 6. 4. 1836 se omenja kot Pumpenbrunn vor dem Mühle (SI ZAL KRA 2, šk. 6, a. e. 54). 174 Peticija z dne 9. 6. 1880 v SI ZAL KRA 2, šk. 61, a. e. 972. 175 Gl. »blagajniški žurnal« za leto 1835 v SI ZAL KRA 2, šk. 5, a. e. 46. 176 Zapisnik licitacijskega protokola z dne 22. 9. 1837 v SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 70. 177 Prepis obvestila mestnega sveta Okrožnemu uradu z dne 25. 6. 1838 v SI ZAL KRA 2, šk. 8, a. e. 88. Gl. tudi Žontar, Kranj, str. 297. 366 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja so občasno še kupovali lesene cevi za zamenjavo iztrošenih. Deželne oblasti niso bile zadovoljne z dogo- vorjeno ceno. Državno knjigovodstvo je leta 1838 Mayrju potrdilo le 447 gld poplačila iz mestne blagajne, leta 1842 za neka dela še 59 gld in leta 1844 20 gld za železen vodni nosilec; drugega, dol- gega 4,4 metra in širokega 0,63 metra, je dobavil in montiral Gašper Sušič iz Tupalič.178 Kasneje so vodnjak pogosto popravljali, ker ni dobro te- snil.179 Mayrju pa je ukvarjanje z mestnimi vod- nimi napravami, blagajniške izkušnje ter večlet- no sedenje v mestnem svetu leta 1850 zagotovilo upravljanje občinskih vodnih zadev.180 Veliko pomembnejša investicija je bil nov vod- njak v ožjem mestu. V letih 1841–1842 je vodnjaški mojster Janez Salberger z dovoljenjem Guberni- ja po posebni pogodbi (izkop vodnjaka ni bil del njegovih rednih nalog) izkopal in uredil »vodnjak s povlečno (ročno) črpalko (Ziehpumpenbrunn) na cerkvenem trgu«. Lokacijo med stavbo nekdanje trgovine Elite (Glavni trg 7; nekoč »Fendetova« ali »Kušlanova« hiša) in župnijsko cerkvijo sta do leta 178 Obvestilo Okrajne gosposke Velesovo mestnemu svetu z dne 13. 7. 1839 v SI ZAL KRA 2, šk. 9, a. e. 111 ter Mayrjevo in Sušičevo potrdilo o prejemu 20 oziroma 7 gld z dne 31. 8. 1844 v šk. 14, a. e. 207. 179 Priloga št. 28 k obračunskemu povzetku za leto 1848 v SI ZAL KRA 2, šk. 17, a. e. 277. 180 Stariha, Zapisniki 2000, str. 36. 1808 zasedali šola in mežnarija tik ob nekdanjem pokopališču.181 Ker so v Ljubljani ocenili, da lahko mesto investicijo financira samo, so meščani skle- nili, da gradnje ne bodo pokrili z individualnimi predplačili (kot leta 1771, op. D. K.), marveč s pro- stovoljnimi prispevki, ker gre za skupno korist. Za poskusni izkop maja 1840 je nekaj premožnih meščanov na čelu s sodnikom Maksom Fockom skupaj prispevalo 300 gld, dodatna sredstva za dokončno ureditev pa je mestna blagajna zagoto- vila šele leta 1843.182 Salberger je s celovitim izkopom začel januar- ja 1841 in na vodo naletel v globini 18 sežnjev (34,13 metra). Po mnenju okrožnega inženirja Franca Vidica je šlo za bogat vir, povezan s Kokro. Še leta 1904 je bil to po strokovnih mnenjih edini mestni vodnjak s kemično in bakteriološko ustrezno vo- do (gl. poglavje Vodno vprašanje in higienizacija mesta). Urejanje je leta 1842 pospešila nova okva- ra hidravlične črpalke. Ko so se novembra istega leta dela končala, je Vidic skupni strošek seštel na 594 gld, Državno knjigovodstvo in Salberger pa na 555 gld, a so mu v mestnem svetu priznali le 545 gld.183 Vodnjak so po Vidičevem ukazu pog- lobili še za dober seženj na 36,3 metra, da tudi ob najnižjem vodostaju Kokre ne bi presahnil.184 Leta 1869 je župan Matevž Pirc takole predsta- vil njegove mere: znotraj je obzidan 5 čevljev (1,5 metra) pod površjem. Do stalne vode je 18 sežnjev in 62 palcev (35,8 metra), na dnu je 28 palcev (0,74 metra) vode, med neprekinjenim črpanjem pa 20 palcev (0,53 metra). Skupna globina je torej 19 sežnjev in 10 palcev (36,3 metra).185 Notranjost jaška so do globine 6,3 metra obzidali s kamni, vdelali dvoramno sesalno ročno črpalko in jašek zaradi varnosti pokrili. Dela pa še vedno niso bila ustrezno izvedena, predvsem ni dobro delovala črpalka. Tako je Vidic pred izdajo obratovalnega 181 Za lokacijo gl. ZVKDS, Rafko Urankar in Jelena Beš- ter: Arheološka izkopavanja v Kranju, mestno jedro Kranja, Trubarjev trg s Pungertom, Cankarjeva, Vodopivčeva ulica, Glavni trg, Poštna ulica in vrt Kieselsteina (Prvo strokovno poročilo o raziskavi), tipkopis, Kranj 2014, str. 39 in slika 35. Žontar, Kranj, str. 419. 182 Dopisi Okrajne gosposke Velesovo mestnemu svetu z dne 29. 4. 1840 ter prepisa njegovega odgovora z dne 22. 5. in 11. 6. 1840 v SI ZAL KRA 2, šk. 10, a. e. 133. Gl. tudi pre- gled in napoved mestnih dohodkov in izdatkov za leta 1841–43 v šk. 12, a. e. 170. 183 Gl. potrdilo o prejemu denarja z dne 15. 10. 1842 v SI ZAL KRA 2, šk. 12, a. e. 168. 184 Poročilo mestnega sveta Okrožnemu uradu v Ljubljani z dne 23. 6. 1840, poročilo inženirja Vidica mestnemu svetu z dne 19. 12. 1840 v SI ZAL KRA 2, šk. 10, a. e. 133, obvestilo Okrajne gosposke mestu z dne 24. 11. 1842 v šk. 12, a. e. 168 ter protokol o licitaciji gradbenih del z dne 8. 1. 1841 v šk. 11, a. e. 151. Gl. tudi Ovin, Kronika, str. 429. 185 Prepis dopisa z dne 18. 1. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. Slika 15: Janez Puhar: Trg (Platz) z vodnjakom iz leta 1838, ok. 1860, fotografija na kartonu. Gorenjski muzej, Kranj, Zbirka starih razglednic (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). 367 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja dovoljenja in potrditvijo računov zahteval odpra- vo pomanjkljivosti.186 Očitno vse pomanjkljivosti niso bile odpravljene še leta 1846, ko je okrajna oblast zahtevala poročila o gradnji.187 Vodnjak so morali leta 1848 še poglobiti.188 V uporabi je bil do leta 1912, ko so odstranili nadzemni venec in jašek prekrili z betonsko ploščo. Leta 2011 so arheolo- gi jašek odprli in raziskali do dna na globini 32,2 metra, kjer je še imel 20 centimetrov vode.189 Na tretji javni vodnjak so Kranjčani čakali še desetletje. Zanj je z oporočnim volilom dem Va­ terstadt z dne 21. avgusta 1853 in v višini 400 gld poskrbel kranjskega mesta sin dr. Anton Hayne (1786–1853), profesor in direktor veterinarske šole na Dunaju ter soliden ljubiteljski slikar.190 Občin- ski svet za realizacijo ni več potreboval dovoljenja Deželne vlade, saj je zakon o vzpostavitvi občin iz leta 1849 le-tem dal večjo finančno svobodo. Hayne je izbiro lokacije prepustil svetnikom, ki so želeli zagotoviti vodo prebivalcem zgornjega dela Trga, kjer ni bilo vodnjaka in vodovoda. Ker so svetniki vedeli, da volilo ne bo zadoščalo, so se poleti 1854 po stari navadi obrnili na najbližje hišne lastnike za prostovoljne prispevke. Odziv je bil spet gorenjsko širokosrčen: le 21 gospodarjev je prispevalo od 30 kr do 10 gld (večina po 2 gld), skupaj borih 57 gld.191 Obenem so svetniki Hayne- vo vdovo Claro podrezali za obljubljeno nakazilo, vdova pa je – iz dikcije pisemskega odgovora očit- no ne najboljše volje – čez dober mesec po odvet- niku le poslala denar. Od legata je še prej pikolov- sko odštela 32 gld (8 %) dedovanjskega davka.192 Mojster Janez Weber je nato za 160 gld izkopal vodnjak pred vogalno hišo Jožefa Šumija (št. 177), »kjer Svinjska ulica doseže Trg«, tj. na današnjem Maistrovem trgu tik ob vhodu v Tavčarjevo ulico. Občinski odbor je to investicijo vodil bolj previ- dno kot prejšnje in je natanko predpisal dimenzi- je jaška: premer mora imeti 3,5 čevlja (1,2 metra), na dnu mora biti vsaj 2 čevlja (0,63 metra) vode, biti mora obzidan in imeti mora lesen pokrov ter vrv za dvig izkopanega materiala. Odvoz mate- 186 Dopis Okrožnega urada mestnemu svetu z dne 19. 3. 1843 v SI ZAL KRA 2, šk. 13, a. e. 186. 187 Dopisa Okrajnega komisariata z dne 1. 10. in 26. 10. 1846 ter prepis odgovora mestnega sodnika Lokarja z dne 10. 10. 1846 v SI ZAL KRA 2, šk. 16, a. e. 248. 188 Priloga št. 28 k obračunskemu povzetku za leto 1848 v SI ZAL KRA 2, šk. 17, a. e. 277. 189 Članek Igorja Kavčiča »Vodnjak kot nebotičnik« v spletni izdaji Gorenjskega glasa z dne 1. 4. 2011 in ustno obvestilo dr. Rafka Urankarja, ki se je tedaj spustil v jašek. 190 O Hayneju gl. Cevc, Upodobitve, str. 233–235. 191 Razglas z lastnoročnimi podpisi donatorjev z dne 17. 8. 1854 v SI ZAL KRA 2, šk. 27, a. e. 462. 192 Prepis dopisa občinskega odbora Clari Hayne z dne 31. 8. 1854 in odgovor z dne 5. 10. 1854 v SI ZAL KRA 2, šk. 27, a. e. 462. riala bo v breme mesta.193 Tudi ta vodnjak se je napajal iz Kokre, občina pa ga je takoj opremila z ročno črpalko – ne le zaradi Haynejeve želje, pač pa zaradi že standardizirane vodnjaške tehnolo- gije.194 Po zaprtju jaška z betonsko ploščo v začet- ku 20. stoletja (medtem je grušč zasipal dno in prekinjal dotok vode) so ga arheologi spet odprli leta 2002 in mu izmerili 34,5 metra globine. Del konglomeratne obloge v zgornjem delu jaška (v 193 Protokol dogovora z dne 2. 7. 1854 v SI ZAL KRA 2, šk. 27, a. e. 462. Leta 1870 so ob prenovi vodnjak natančno premerili in ugotovili, da ima jašek spodaj 1,1 metra pre- mera, v sredini 1,2 metra in zgoraj 1,24 metra. V celoti je globok 37,1 metra, vode v njem pa je za 2,53 metra (stal- no vsaj 1,51 metra). Prepis dopisa županstva podjetju W. Knaust z dne 10. 4. 1870 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 719. 194 Zapisnik občinskega odbora z dne 21. 1. 1854 v SI ZAL KRA 2, šk. 25, a. e. 450. Stariha, Zapisniki 2000, str. 44; Kos, Ulice, str. 14–15. Slika 16: »Haynejev« vodnjak na Maistrovem trgu po obnovi leta 2002 (foto Dušan Kos). Slika 17: Jašek »Haynejevega« vodnjaka. Sign. 69309 (fototeka ZVKDS OE Kranj). 368 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja celoti do globine ok. 16 metrov) je še vedno ohra- njen.195 Danes je zunanji del vodnjaka obnovljen (sliki 16 in 17). S Haynejevim vodnjakom se je premoščanje vodne stiske z javnimi vodnjaki v Kranju končalo. Stroški gradnje in tehnične opreme so bili previ- soki, za zadovoljitev potreb pa bi morali imeti še več vodnjakov. Cenejša gradnja v severnem pred- mestju še ni bila smiselna, saj tam še ni bilo večje prostorske pozidave. Za lokalne potrebe je bilo mogoče vodo dobiti v nekdanjem kapucinskem samostanu, ki je po ukinitvi leta 1786 postal javno poslopje, a je bil večini meščanov še naprej težje dostopen. Meščani z južnega konca pa so imeli do tam še dlje kot do Save ali Kokre. Vodnjake za lastne potrebe so sčasoma zgradili nekateri premožnejši meščani, podjetniki in obrtniki v Savskem predmestju, kjer so bile ugodnejše raz- mere oziroma višja podtalnica (gl. poglavje Nova vodna črpalka ob Savi po letu 1862). Ko so leta 1862 pognali zmogljivejšo mestno hidravlično napravo, so v ožjem mestu postavili še nekaj jav- nih bazenskih »vodnjakov«, ki so jih pretežno še polnili po lesenih ceveh. V reambulančnem ka- tastru iz leta 1867196 so vsi mestni vodnjaki in ba- zeni označeni z rdečimi pikami/krogci: poleg sta- rih na Trgu, Haynejevega in tistega za župnijsko cerkvijo so bili javni bazeni še na Svinjskem trgu oziroma pred poslopjem pred nekaj leti zaprte glavne pošte (danes Poštna ulica 4) in manjši za napajanje živine za gostilno Stari Mayr (Grajski trg, danes Tomšičeva ulica 21a).197 Označena sta tudi tehnični bazen v stolpu Škrlovec, ki je bil del vodovodnega sistema že od leta 1772 (slika 21), ter vodnjak na dvorišču Okrajnega urada (od 1844) oziroma kapucinskega samostana (slika 3). Poleg finančnih pomislekov glede globokih vodnjakov se je pokazalo, da so glavni problem njihove črpalke. Zaradi nenehne rabe in potreb- ne sile pri črpanju so se hitro obrabile litoželezne izlivne pipe in črpalne ročice, lomili so se bati in vmesni ventili, razmajale so se sesalne cevi in po- javile poškodbe cevi zaradi odpadajočih kamnitih oblog v jaških. Za popravila je bilo treba pritegni- ti še druge mojstre, ker vodnjaški mojster sam ni mogel veliko postoriti. Je pa pridno izstavljal ra- čune: njemu in pomočnikom je blagajna leta 1851 za popravila, les, žeblje in sveče (očitno je šlo za razsvetljavo pri delu v jaških) izplačala več kot 18 195 ZVKDS, Zapisnik terenskih ogledov – Vodnjak na Maistro­ vem trgu, 18. 2. 2002. Gl. tudi članek Helene Jelovčan »Ja- mar pogledal v dno vodnjaka« v časopisu Gorenjski glas, letn. 55, št. 13, 19. 2. 2002, str. 1. 196 SI AS 181, k. o. Kranj L 121, mapa C06. 197 To napajališče so nameravali postaviti že leta 1818 in so ga očitno uredili po letu 1826 (Žontar, Kranj, str. 297). gld.198 Še težji udarec za mestno blagajno sta bi- la nakup in montaža nove črpalke za vodnjak pri savskem mostu, ki so jo leta 1850 kupili na Duna- ju. Zanjo so odšteli kar 386 gld, za montažo 83 gld, za dnevnice in prevozne stroške dunajskega mon- terja pa 20 gld; skupaj 489 gld.199 Lokalna mojstra sta za pripravljalna dela terjala še 13 gld.200 Visoka cena črpalk, ki je presegala celo izkop, ureditev in stavbno opremo globokega vodnega jaška, je bil torej drugi problem sesalnih črpalk. Tretji, osnovni vzrok za okvare in visoke vzdrževalne stroške je izhajal iz zakona o zračnem tlaku, ki ga je že leta 1644 pojasnil fizik Evangeli- sta Torriceli. Kranjčani oziroma njihov občinski odbor o fizikalni teoriji niso vedeli veliko, so pa poznali njene praktične omejitve. Te je podrobno opisal tudi profesor mehanike in direktor praške- ga tehničnega inštituta Franz Joseph von Gerstner v obsežnem in vplivnem inženirskem priročniku splošne mehanike. Povzemimo profesorja: roč- ne črpalke za vodo so (batne) »sesalne« črpalke. Sestavljene so iz cilindra, v katerem je bat s po- vratnim ventilom, in vertikalne sesalne cevi. Bat se premika s premikanjem ročaja črpalke gor in dol, pri čemer se ustvarja podtlak v cilindru pod batom, voda pa pride po sesalni cevi iz globine na dan skozi iztok. Vzrok dotoka je razlika v tla- ku med prostorom pod batom (podtlak) in vodo v vrtini. To pomeni, da voda teče le, če je zračni tlak večji od tlaka, ki ga povzroča vodni stolpec v dvižni cevi in pod batom črpalke. Največja tlačna višina takšnih črpalk je posledica višine vodne- ga stolpca, ki ima tlak in je enak zračnemu tlaku. Ta dolžina med črpalno ročico in nivojem črpane vode je lahko največ 32 čevljev ali 10,33 metra pri idealnem zračnem pritisku. Gerstner je zaradi njegovih nihanj priporočal globino le do 24 čev- ljev (7,6 metra); za večje globine mora biti sistem sestavljen iz več črpalnih enot.201 Spomnimo, da sta (bila) vodnjaka pri župnij- ski cerkvi in na Maistrovem trgu (pa tudi najsta- rejši za župniščem) globlja od 35 metrov, torej preveč za enostavno črpanje. Zaradi visokega tla- ka in teže vode nihče, sploh pa ne ženske kot ve- činske uporabnice, ne bi mogel premikati ročice 198 Računi in potrdila o prejemu denarja z dne 31. 1., 1. 2. in 4. 4. 1851 v SI ZAL KRA 2, šk. 21, a. e. 358. 199 Nedatiran obračun v SI ZAL KRA 2, šk. 19, a. e. 319. 200 Janez Tolmajner je opravil za dobrih 5 gld kovaških po- pravil, Blaž Kavčič pa za 8 gld: računa z dne 6. in 12. 11. 1850 sta v SI ZAL KRA 2, šk. 19, a. e. 319. 201 Gerstner, Handbuch 2, § 90, 93; Gerstner, Handbuch 2, § 187–190, 198–200. Gerstnerjev tretji del mehanične- ga priročnika, ki je posvečen vodnim idr. strojem, tudi vodnim črpalkam, sta naročila tudi podjetnik Anton Sa- massa iz Ljubljane in direktor železolivarne v Dvoru (gl. seznam abonentov v Gerstner, Handbuch 3, s. p.). 369 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja v njeni klasični izvedbi. Take zadrege ni bilo le pri vodnjaku pri savskem mostu, ki ni bil zelo globok, ter pri župnijskem, kapucinskem in Jalnovem vodnjaku, ki so obratovali na vlek (na vitel oziro- ma kolo). Še precej pred sredo 19. stoletja so prišle na trg črpalke, ki so z vmesnimi ventili na sesalni cevi omogočale črpanje iz večjih globin, proble- matična je bila le njihova mehanska trdnost. S še preprostejšimi besedami: ročke so se prepogosto lomile in kvarile. Tako se je zgodilo tudi v Kranju leta 1868, ko so se pokvarile vse tri ročne črpalke, ki so jih šele prejšnje leto dobili (in še ne plača- li) iz železolivarne knezov Auerspergov v Dvoru pri Žužemberku (K. K. privilegirte Fürst von Auer- sperg'sche Guss- und Schmiede-Eisenwaaren-Fab­ rik zu Hof in Krain). Takrat se je direktor Philipp Dobner v opisu ponudbe (obenem je občina na- ročila dve peči za 500 gld!) neskromno pohvalil z zadovoljnimi strankami v Ljubljani in okolici, ce- no za ponujeni model črpalke pa postavil na zelo sprejemljivih 150 gld za kos.202 Inženirji okrajnega gradbenega urada so kajpak potrdili fizikalni zakon, da dvižna moč čr- panja v takih primerih ni v razmerju s človeško močjo, zato so take črpalke neuporabne za globi- no črpanja v Kranju. Menili so, da mora za popra- vilo v roku enega meseca poskrbeti proizvajalec ali pa poslati nove črpalke. S tem mnenjem je župan Matevž Pirc seznanil direktorja dvorske to- varne Dobnerja.203 Ta pa je pojasnil, da lahko čr- palki popravijo šele čez dva meseca. Izgovarjal se je, da so glavna težava v Kranju neustrezni jaški obeh vodnjakov, ker odpadajoča kamnita obloga poškoduje ventile na sesalni cevi. Med enim od popravil je kamen celo zadel tovarniškega moj- stra, ki je utrpel hude poškodbe. Priznal je vsaj to, da je pri globini jaška 11 sežnjev (20,8 metra) vod- ni stolpec resnično težek, še posebej pri tako oz- kem premeru sesalne cevi (1 ¼ palca), kot ga ima črpalka. Tega z nizkimi stroški ni mogoče izbolj- šati, ne da bi močno zmanjšali kapaciteto črpalke. Monter je poročal, da je kljub večjemu uporu pri črpanju vendarle mogoče dobiti vodo. Črpalki so bili torej v Dvoru pripravljeni brezplačno prede- lati, če bi se občina odpovedala odškodnini.204 Pirca je aroganca užalila. Ostro je zavrnil Dob- nerjeve očitke o slabo urejenih jaških, ki niso sla- 202 Dobnerjev dopis županu Matevžu Pircu z dne 13. 5. 1867 v SI ZAL KRA 2, šk. 40, a. e. 671. O asortimanu dvorske železolivarne in še posebej o njenih vodnjakih gl. Žargi, Železarna, str. 93 in Kermavnar, Dediščina, str. 17–32. 203 Protokol o preizkusu črpalk z dne 14. 5. 1868 in obvestili župana Pirca direktorju Dobnerju v Dvoru z dne 19. 5. in 11. 9. 1868 v SI ZAL KRA 2, šk. 41, a. e. 686. 204 Dopis direktorja Dobnerja v Dvoru z dne 14. 9. 1868 v SI ZAL KRA 2, šk. 41, a. e. 686. bi in pregloboki, saj so monterji črpalke montirali brez pripomb. Na že omenjenega monterja pa je padel le en kamen ... Sploh pa so monterji odšli iz mesta, ne da bi črpalki preizkusili. Ker je prodaj- na ponudba veljala za izvedbo na ključ, popravi- la občina ne bo plačala.205 Račun za montažo in demontažo dveh črpalk (skupaj 51 gld) je župan poslal v Dvor, nato pa terjal povračilo celotne kupnine v višini 347 gld. Večina tega zneska je bi- la kmalu vrnjena v mestno blagajno.206 Direktor Dobner je razumel, da je pogodba razdrta in da bo občina dobavitelje litoželeznih prefabrikatov odtlej iskala zunaj dežele. V odgovoru je potož- il, da so kot domača industrija pod nepoštenim pritiskom tujcev in da je »patriotizem le fraza«. Županu je očital, da s tujci ne bi občeval tako kot z njimi. Še enkrat je opozoril, da bi bilo za vse bo- lje, če bi črpalke popravili v Dvoru. Na koncu se je opravičil »za grenke besede« in izrazil upanje za ohranitev poslovnih stikov.207 Bežni poslovni stiki so ostali kljub izrečenim kritikam, saj je razmeroma dobro delovala vsaj črpalka na vodnjaku pri savskem mostu. Ko se je v začetku avgusta 1871 odlomil njen del, ga je žu- pan poslal v popravilo v Dvor. Stiska prebivalcev je bila velika, a to podjetja ni ganilo, zato je župan novega direktorja Oktaviana Bohutinskega čez en mesec opomnil in pristavil, da preklicuje po- pravilo, če se črpalk v livarni dotlej sploh še niso lotili.208 Poslovno dopisovanje, še posebno pri javnih naročilih med javno upravo ter podjetji in obrtni- ki kot ponudniki, je zanimivo za preučevanje razvoja podjetniške misli, navad in bontona ter delovanja javne uprave. Ta je delovala bolje in hitreje kot danes. Značilnost vsakršne korespon- dence v dobi gospodarskega liberalizma je bila izjemna bontonska vljudnost ponudnika/izva- jalca tudi v primerih ostrih obtožb naročnika za slabo opravljeno delo – ne le zaradi predpisane/ priporočene poslovne etikete, še bolj zaradi želje po ohranitvi poslovnih stikov v prihodnosti. Po drugi strani investitorji niso preostro oporekali nedogovorjenemu podaljšanju dobavnih rokov ali višjim vsotam v fakturah, kot so jih vsebovali predračuni. Tako je bilo tudi v Kranju. Pomenlji- vo je še nekaj: urejanje komunalne infrastruktu- re v Kranju nikoli ni bilo v senci nacionalnih in 205 Prepis županovega dopisa z dne 17. 9. 1868 v SI ZAL KRA 2, šk. 41, a. e. 686. 206 Računa z dne 19. 12. 1868 v SI ZAL KRA 2, šk. 41, a. e. 686 in z dne 9. 1. 1869 v šk. 43, a. e. 705. 207 Dopis direktorja Dobnerja z dne 26. 12. 1868 v SI ZAL KRA 2, šk. 41, a. e. 686. 208 Prepis dopisa županstva z dne 10. 8. in pripis z dne 5. 9. 1871 v SI ZAL KRA 2, šk. 47, a. e. 746. 370 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja strankarsko-ideoloških nasprotij, ki so bila v mul- tietnični monarhiji običajna od srede 19. stoletja. Kranjčani so se obnašali drugače kot na primer celjski kolegi konec 19. stoletja, kjer so nacio- nalna nasprotja močno vplivala tudi na gradnjo mestnega vodovoda.209 V kranjskem občinskem svetu so pri reševanju infrastrukturnih težav žu- pan in odborniki delovali enotno v korist mesta. Občasna razhajanja so bila le posledica osebnih koristoljubnih razlogov. Brez vode narodni pa- triotizem pač ni veljal veliko. In če je bila oprema podjetij iz neslovenskih dežel boljša in cenejša, so se lokalni politiki, ki so bili tedaj brez izjeme tudi podjetniki, brez obotavljanja odvrnili od po- nudb domačih podjetij k nemški konkurenci in nasprotno. Tudi župan Pirc je ravnal tako in si priskrbel dve ponudbi za ročne črpalke z Dunaja, ne iz Ljubljane. Ugledno domače strojno-livarsko po- djetje Glocken-Giesserei und mechanische Werk- stätte Albert Samassa iz Ljubljane, ki je izdelovalo vodne črpalke, namreč tudi ni bilo več v igri za izvedbo projekta.210 Prvi ponudnik Joseph Schul- hof je predlagal prenosno (t. i. »ameriško« ali »abesinsko«)211 črpalko, a je pošteno opozoril, da lahko črpa vodo le do globine 10 metrov. Po želji je bil pripravljen narediti tudi tâko, ki bi črpala 209 Studen, Od tradicionalnih, str. 37, 41–42. 210 Kermavnar, Dediščina, str. 49–51. 211 Tako so v drugi polovici 19. stoletja imenovali črpalke brez poprej izkopanega jaška: v zemljo do podtalnice zabijemo vertikalno, spodaj perforirano cev ter nanjo pričvrstimo črpalko (gl. predstavitev v časopisu Novice, letn. 47, št. 39, 2. 10. 1889, str. 1). iz globine 40 metrov.212 Drugo ponudbo je poslalo strojno-livarsko podjetje Wilhelm Knaust in Wien. Maschinen- und Feuerlösch-Geräthe-Fabrik. Ker je Pirc vedel, da mora potencialnemu poslovnemu partnerju nujno razložiti kranjsko posebnost, je problem z »Danaidami« predstavil takole:213 mesto stoji na visoki skali, imajo pa novi črpal- ki za dva vodnjaka; ena je v 20 sežnjev globokem vodnjaku, ki ima na dnu konstantnih 6 čevljev (1,87 metra) vode. Zahteva občine pri naročilu je, da lahko iz obeh vodnjakov tudi ženske in dekle brez muk načrpajo po ½ vedra (28,3 litra) vode na minuto. Je to z vašimi črpalkami mogoče doseči? Dunajčani so odgovorili takole: povprečno zmo- gljiv človek lahko načrpa do 10–12 veder (dobrega pol kubičnega metra) na uro, vendar z navadno črpalko to ni mogoče storiti le z eno človeško silo, ker je teža vode zaradi globine prevelika. Podjetje izdeluje več izvedb posebnih črpalk, prilagojenih za velike globine, ki jih dobavljajo avstrijskim in ruskim železnicam ter cesarsko-kraljevi vojski. Priložili so reklamni letak s skicami (slika 18). Kompletno garnituro za enoramno črpalko so bi- li pripravljeni poslati za 380 gld, tako s kolesom, ki še olajša črpanje, pa za 460 gld. V ceni niso bili 212 Dopis Josepha Schulhofa z dne 24. 11. 1868 in letak v SI ZAL KRA 2, šk. 40, a. e. 671. 213 To je bil ljudski terminus tehnicus za okrasno ikonografijo ročnih črpalk in razkošnejših izlivnih pip v podobi mito- loških grških nimf oziroma Danaid. Te so bile za umore svojih mož obsojene na vlivanje vode v posode brez dna (ali brez čepov). Zato so bile njihove podobe na vodnja- kih glede na funkcijo in željo graditeljev (za neprekinje- no oskrbo) res zelo primerne (Kermavnar, Dediščina, str. 57–63). Slika 18: Prospekt z ročnimi črpalkami podjetja Wilhelm Knaust. Maschinen-, und Feuerlösch-Geräthe-Fabrik. Priloga dopisu kranjskemu županstvu z dne 11. decembra 1868. SI ZAL KRA 2, šk. 41, a. e. 686 (foto Dušan Kos). 371 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja vključeni leseni deli ter stroški monterja in po- možnega osebja.214 S tem dopisom se je začelo dolgo sodelovanje mestne občine s podjetjem W. Knaust na podro- čju opremljanja občinskih vodnjakov. Župan Pirc je takoj po novem letu 1869 s pooblastilom občin- skega odbora naročil enoramno črpalko (za 380 gld) z iskreno željo, da bo vsaj pol leta delovala brez popravil. Za naročilo dveh se iz varčne pre- vidnosti le ni odločil. K naročilu je pripisal še ne- kaj tehničnih podatkov o vodnjaku pri cerkvi.215 Naročilo je osebno potrdil gospod Knaust in obljubil ekspedit v začetku marca.216 Kot je še danes običajno pri nujnih in zlasti javnih naro- čilih, se njihova izvedba vedno zavleče. Iz Kranja so spet prosili za čimprejšnjo dobavo, saj mesto trpi pomanjkanje, a je Knaust zaradi preobreme- njenosti tovarne črpalko poslal v Ljubljano šele v začetku junija ob globokem opravičevanju in skupaj z računom. Pirc je opozoril, da bo prezi- dava jaška z novimi lesenimi kladami trajala do 24. julija 1869, zato bo kasneje sporočil, kdaj naj pride monter.217 Prezidavo – šlo je za obzidavo ja- ška s kamenjem – je izvedlo kar županovo podje- tje.218 Organizacija montaže črpalke je bila zaradi pisnega usklajevanja terminov med Kranjem in Dunajem nekoliko zapletena, a je monter v za- četku avgusta le opravil nalogo. Delodajalca je obvestil o županovem zadovoljstvu, Knaust pa je v Kranj poslal račun za 8 delovnih dni s 24 nadu- rami, skupaj 88 gld.219 Obveznosti do Knausta je občina poravna- la šele februarja 1870. Knaust pa je izkoristil zadovoljstvo župana, ki se je zanimal še za na- kup črpalke za Haynejev vodnjak pod enakimi pogoji kot prej, vendar z dvoramnim sesalnim mehanizmom. Knaust mu je odsvetoval tako čr- palko, ki jo je sicer imel v asortimanu, ker bi za izpolnitev zahteve po načrpanju 12 veder na uro potrebovali majhen kaliber cevi, a bi na koncu dala enak rezultat kot enoramna črpalka. Poleg tega je bila dvoramna izvedba preveč občutljiva na vremenske razmere. Sploh pa bi za večji do- 214 Prepis Pirčevega dopisa z dne 9. 12. 1868 in odgovor pod- jetja W. Knaust z dne 11. 12. 1868 v SI ZAL KRA 2, šk. 41, a. e. 686. 215 Prepis dopisa z dne 18. 1. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. 216 Dopis W. Knausta z dne 28. 1. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. 217 Dopisa W. Knausta z dne 13. 5. in 8. 6. 1869 z osnutkoma županovih odgovorov z dne 7. in 8. 6. 1869 na hrbtni stra- ni v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. 218 Pirčev račun za občino v višini 21 gld z dne 3. 11. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. 219 Prepis županovega obvestila z dne 23. 7. in Knaustova do- pisa z računom za montažo z dne 26. 7. in 6. 8. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. tok potrebovali več fizične moči pri črpanju, več kot od enega človeka. Občinski odbor je vztrajal in obljubil predelavo jaška, obenem pa opozo- ril, da mora biti črpalni ročaj masivnejši kot pri prejšnjem naročilu (ta je bil preveč zart, tj. lep, a občutljiv za rabo), ker se voda črpa »dan in noč« in je obraba velika; zaradi pritiska se je že trikrat zlomila.220 Opozorilo je bilo na mestu, saj je črpal- ka na Haynejevem vodnjaku nekaj mesecev prej potrebovala prav menjavo cilindričnih ročajev in ventilov. Remont v Ljubljani je izvedlo Samasso- vo podjetje za 47 gld.221 Knaust je bil pripravljen ugoditi željam, a je opozoril, da bo cena višja. Občina je sicer izjavila, da ne misli plačati več kot za prvo črpalko, a to že zaradi dodatne okrepitve ročaja ni bilo reali- stično. Junija 1870 so črpalno garnituro poslali v Ljubljano, montaža pa se je zaradi zasedenosti monterjev zavlekla v konec julija, ko je bil izstav- ljen končni račun – 504 gld.222 Še preden so se na županstvu ovedli, je po komaj nekaj dneh nova črpalka zatajila – ravno na dan, ko je Knaust pre- jel prvo polovico plačila. Vodilni drog je popustil, pritok vode na površje pa je bil slaboten, čeprav je batnica pravilno delovala. Županstvo je meni- lo, da je popustil kak vijak, popravila pa se niso hoteli lotiti sami, ker je bila črpalka v garanciji.223 Knaust je župana potolažil, da gre za malenkost: najbrž je popustil batni ali sesalni ventil, ki ga lahko očisti kak mojster.224 Najbrž je bilo res tako in Kranjčani so hitro spet prišli do vode iz tega vodnjaka. Večji zaplet je januarja 1872 povzročil mraz, ki je uničil železna ohišja ventilov v komorah črpalk. Občinski uradniki so 83 kg težke poško- dovane dele takoj poslali na Dunaj in zahtevali še privaritev pip na ventilih, ki naj bi preprečile zmrzovanje vode. Popravilo je trajalo poldrugi mesec, vrnjena ohišja pa so imela napačno zvr- tane luknje in so jih morali poslati na popravek v Ljubljano. Župan je bil jezen na Knaustovo tovar- no: »Niste nas zadovoljili tako kot sicer.« Račun v vrednosti 180,5 gld je zmanjšal za 9 gld, ki so jih plačali v Ljubljani.225 220 Knaustova dopisa na županstvo z dne 8. 2. in 15. 4. 1870, prepis odgovora županstva z dne 10. 4. in osnutek odgo- vora z dne 21. 4. 1870 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 719. 221 Račun z dne 30. 9. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. 222 Knaustovi dopisi županstvu z dne 4. 5., 15. 6., 6. 7. in 26. 7. 1870 ter osnutki odgovorov županstva z dne 7. 5. in 27. 6. 1870; vse v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 719. 223 Prepis dopisa županstva in Knaustovo potrdilo o preje- mu prvega obroka z dne 11. 8. 1870 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 719. 224 Knaustov dopis z dne 17. 8. 1870 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 719. 225 Prepisi dopisov županstva z dne 9. 1., 26. 2. in 14. 5. 1872 ter 372 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja NOVA VODNA ČRPALKA OB SAVI PO LETU 1862 Gruberjevi hidravlični tehnologiji se je sredi 19. stoletja dokončno iztekla življenjska doba. Re- dno vzdrževanje ter izredna popravila črpalke in vodovoda so zahtevala sredstva, ki so v občinskem proračunu vedno predstavljala najvišjo postavko med vsemi stroški – več kot za plače občinskih uslužbencev in funkcionarjev, šolstvo, popravila mestnih poslopij, kanalizacijo in čiščenje ulic, gradnjo cest in mostov, javno razsvetljavo itd. S porabljenim denarjem bi lahko vsakih nekaj let zamenjali črpalko in vodovod. Vodne redukcije so bile pogoste in dolge, količina načrpane vode skromna in širitev v vse mestne četrti tehnično nemogoča. Leta 1848 je šlo iz mestne blagajne za vodne naprave 236 gld po 20 fakturah, leta 1849 pa že 332 gld po 23 fakturah. Tedaj so opravili še generalni remont črpalke, popravili od ledu poškodovano kolo, poglobili vodnjak pri cerkvi, očistili in zatesnili bazen na Trgu itd.226 Leta 1850 so za podobne posege porabili 126 gld; zgolj med 14. septembrom in 10. oktobrom 1850 je pri 49 posegih na hidravlični napravi sodelovalo kar 21 mojstrov in 54 pomočnikov.227 V tem letu so tri- je mojstri s pomočniki skoraj ves november spet popravljali vodno kolo; strošek za delo in mate- rial je bil okroglih 106 gld.228 Naslednje leto so za hidravlično napravo porabili 276 gld.229 Popravila so se v tem ritmu nadaljevala do leta 1860, ko so mojstrom plačali 236 gld, od tega 180 gld Blažu Kavčiču, ki je večkrat popravljal črpal- ko.230 Leta 1862 so vodne zadeve še bolj izpraznile mestno blagajno, vendar ne zaradi hidravlične čr- palke. Kamnoseku Janezu Dolencu so za obnovo vodnjakov odšteli kar 423 gld: meščani so prispe- vali 309 gld, županstvo 25 gld, 48 gld pa so dobili od vinske trošarine; zmanjkalo je 61 gld. Glavnina stroška (346 gld) je odpadla na prenovo bazenske- ga vodnjaka na Trgu, ki jo je Dolenc izvedel v 17 dneh, precej zahtevna dela so bila še na vodnja- Knaustovi odgovori z dne 14. 2., 4. 3., 14. in 28. 5. 1872 v SI ZAL KRA 2, šk. 48, a. e. 765. 226 Priloga št. 28 k obračunskemu povzetku za leto 1848 v SI ZAL KRA 2, šk. 17, a. e. 277. 227 Izkaz stroškov z dne 31. 7. in 11. 10. 1850 v SI ZAL KRA 2, šk. 19, a. e. 319. 228 Potrdilo mojstrov Blaža Kavčiča, Mihaela Zupana in Ja- neza Tolmajnerja o plačilih z dne 30. 10., 6. in 15. 11. 1850 v SI ZAL KRA 2, šk. 19, a. e. 319. 229 Obračunski povzetek za leto 1851 v SI ZAL KRA 2, šk. 21, a. e. 364; »blagajniški žurnali« za leta 1841–46 v šk. 240, a. e. 3939, za leta 1846–54 v šk. 241, a. e. 3940, za leta 1854– 58 v šk. 241, a. e. 3941 in za leta 1848–66 v šk. 241, a. e. 3944. 230 Obračunski povzetek za leto 1860 v SI ZAL KRA 2, šk. 33, a. e. 572; Stariha, Zapisniki 2005, str. 67. ku pri cerkvi (75 gld), le bazen na Svinjskem trgu (»pri mesarjih«) je doživel manjši poseg.231 Staro črpalko so popravljali še jeseni 1861, nato so se lotili največje vodnogospodarske investicije po letu 1772 – zamenjave celotnega vodovodnega sistema. Investicija, za katero se je odločil župan Konrad Lokar sam, po mnenju občinskega od- bora ni bila premišljena, ker ni upoštevala stro- škov vseh potrebnih del, župan ni iskal drugih ponudb, z dobaviteljem se ni pogajal o ceni in ni razmišljal o prodaji stare črpalke.232 Po starem običaju je enega od občinskih odbornikov zadol- žil za izvršitev naročila na akord pri livarni Graf Christalnigg's Gusswerk iz St. Johanna pri Brücklu (Mostič) na Koroškem.233 To je bil Viljem Killer, ki se je kot trgovec z železnino najbrž res najbolje spoznal na stroje in cevi, poleg tega je imel po- slovne stike na Koroškem. Killer je črpalko in vo- dovod naročil jeseni 1861, konec leta pa je župan potrdil naročilo in pisno obljubil plačilo. Oba sta se odločila brez soglasja občinskega sveta. Pozno spomladi 1862 je koroško podjetje dobavilo naro- čeno blago, izvedlo montažo in izstavilo končni račun. Ker Kranjčani dotlej niso plačali že izstav- ljenih petih faktur, je bila terjatev visoka – 1738 gld. Dobavljeno pa je bilo: 4577 funtov (2563 kg) težka črpalka z vsemi deli (915 gld), litoželezne vodovodne cevi, prevoz do Celovca in montaža »mašinista« Mathiasa Goinerja. Z obrestmi se je dolg mesta Kranj do podjetja do srede junija 1862 povzpel na 1823 gld.234 K temu je bilo treba dodati še kopico računov za dodaten material ter pripravljalna gradbena, kovaška in tesarska dela: izkop vodovodnega jaška do Škrlovca in naprej, nakup peska in premogovega prahu za položitev cevi itd. Teh računov je bilo za več sto gld.235 Ker je imelo Christalniggovo podjetje za for- malnega naročnika Killerja, ne pa mesta, so ter- jatev naslovili na odbornika, mu zagrozili s tožbo in obenem preklicali trgovski kredit za blago, ki ga je pri njih naročal za svoje poslovanje. Killer je od župana zahteval ureditev dolga do tovarne in obenem poravnavo njegovega računa v višini 350 gld za blago, ki ga je dobavil mestu – sicer bo 231 Obračun Janeza Dolenca z dne 15. 6. 1862 v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a. e. 603. 232 Zapisnik mestnega odbora z dne 2. 7. 1863 v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a. e. 611. 233 Tovarno je v letih 1836–1838 na mestu fužinskega obra- ta ustanovil Karl grof Christalnigg, leta 1898 pa je obra- te prevzela graška družba Maschinenfabrik Andritz AG (Köstler, Eisenwerke, str. 34). 234 Dopis Christalniggove livarne z dne 15. 6. 1862 v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a. e. 603. 235 Povzetek zapadlih računov za leto 1862 v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a. e. 605. 373 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja mesto tožil.236 Občinski odbor in župan sta od Kil- lerja zahtevala obračun in vso korespondenco s tovarno.237 Ta je julija spremenila taktiko in od ob- činskega sveta zahtevala 1881 gld za zapadle fak- ture in 6 % zamudnih obresti. Račun je pospre- mila z grožnjo, da dolga ne bo le sodno vknjižila na mestno premoženje, marveč ga bo res zasegla. Župan in občinski odbor sta menila drugače: up- nika sta obvestila, da je njegov partner le Killer. Sploh pa dobavljena oprema ni bila izdelana v skladu z načrtom in jo je bilo treba v Kranju pri- lagoditi, cevi pa naročiti drugod. Zaradi zamude so pozni s tehničnim prevzemom, do katerega bo prišlo šele v naslednjih dneh.238 Šlo je za zavlačevanje, ker je bila občinska bla- gajna prazna. Občinski odbor je februarja 1863 kanil dolg pokriti s prostovoljnimi prispevki, os- talo pa z doklado na neposredne davke.239 Veliko denarja niso zbrali, zato je moral Killer kot prav- noformalni zavezanec za plačilo po pravnomočni sodbi z dne 31. decembra 1863 pokriti celoten dolg do livarne, ki je z obrestmi zrasel že na 1956 gld. V tem letu mu je občina vrnila le 600 gld, drugih stroškov s popravili vodnjakov in vodovoda (fak- tur je bilo na desetine!) pa je bilo še za 459 gld: za nove tatermane, tesnila in cevi, ključavničarska in tesarska popravila črpalke, monterjeve dnevni- ce, čiščenje mlinskega kanala itd. Vsega skupaj je bilo mnogo več, kot so porabili za plače mestnih uslužbencev (482 gld), mestno osvetljavo (219 gld) in vzdrževanje odtočnih kanalov (97 gld).240 Leta 1865 je Killer od novega občinskega od- bora zahteval restitucijo in zagrozil z zasegom mestne hiše.241 Občino je javne sramote rešilo nekaj premožnih odbornikov (Konrad Pleiweis, Tomaž Pavšlar st.) in novi župan Matevž Pirc. Ti so se poslej ukvarjali še s sanacijo negospodarnih odločitev nekdanje Lokarjeve ekipe, ki je skoraj uničila mestne finance.242 Nova tlačna črpalka v tehničnem smislu ni bi- la zgrešena investicija. Šlo je za industrijski izde- lek, veliko bolj kakovosten od Grubarjeve obrtni- ške naprave. Iz poldrugo desetletje mlajšega stro- 236 Killerjev dopis županstvu z dne 28. 6. 1862 v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a. e. 603. 237 Prepis dopisa Killerju z dne 1. 7. 1862 v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a. e. 603. 238 Dopis livarne z dne 11. 7. 1862 in nedatiran osnutek odgo- vora županstva na zadnji strani v SI ZAL KRA 2, šk. 35, a. e. 603. 239 Zapisnik občinskega odbora z dne 6. 2. 1863 v SI ZAL KRA 2, šk. 36, a. e. 618. Gl. še Žontar, Kranj, str. 316–317. 240 Obračun občinskih dohodkov in izdatkov za leto 1863 v SI ZAL KRA 2, šk. 36, a. e. 621. 241 Killerjev dopis na županstvo z dne 1. 6. 1865 v SI ZAL KRA 2, šk. 37, a. e. 642. 242 Žontar, Kranj, str. 319; Stariha, Zapisniki 2005, str. 69–73. kovnega opisa je razvidno,243 da sta osrednji del črpalke sestavljala dva vertikalna kupolasta ci- lindra s 158 oziroma 440 mm batnega hoda. Z ne- posrednim prenosom z vodnega kolesa, ki je imel 6,5 dvojnega hoda na minuto in 1,5 KM, je lahko v neprekinjenem delovanju na razdalji 1250 metrov in do 35 metrov višinske razlike poslala po dvo- palčnih ceveh (notranjega premera) ok. 100 du- najskih veder ali 5656 litrov vode na uro, tj. 94,2 litra na minuto ali 1,57 litra na sekundo.244 Pri tej moči je naprava delala pod tlakom ok. 7 torrov (933,2 Pa), pritisk v cevi pa se ni uravnaval z var- nostnim ventilom. Ob menjavi črpalke so morali zamenjati še vodovod. Menjava cevi je zaradi visokih stroškov potekala več let. Gotovo so imele prejšnje cevi podobne notranje premere in tudi trasa vodovo- da je ostala enaka kot prej. Litoželezne cevi z 1½, 1¼, 2 in 3 palcev svetline, ki so bile dolge od 1,5 do 1,8 metra, je prav tako dobavila Christalniggova livarna. Leta 1872 so pri novem lastniku livarne Hüttenberger Eisenwerksgesellschaft naročili še šest cevi z obojkami (Muffe). Najbrž je šlo za nadome- stitev starih in poškodovanih. Občinski pogaja- lec je bil spet železninarski trgovec in občinski svetnik Viljem Killer.245 Christalniggova črpalka je potiskala več vode v mesto, ni pa imela bistveno nižjih vzdrževalnih stroškov. Glavnih delov ni več mogel popravljati vsak domači mojster, kot so lahko prej počeli s preprosto Gruberjevo črpalko. Tedaj so vsa us- njena tesnila in obloge dobavljali domači usnjar- ski mojstri. Leta 1862 so usnjena tesnila in obloge zamenjali standardizirani izdelki iz kavčuka, ki jih v Kranju nihče (še) ni proizvajal. To je omejilo tudi sodelovanje domačih trgovcev, kar se je v za- četnem obdobju gospodarskega liberalizma tudi v Kranju dogajalo v vseh gospodarskih panogah. Rezervne dele so dobavljala le še specializirana podjetja, na primer livarna Antona Samasse v Ljubljani.246 Tako so morali leta 1865 za vzdrževa- nje črpalne naprave, vodovoda in mestnih vod- njakov iz občinske blagajne plačati 400 gld, kar 243 Ekspertiza inženirja podjetja »Albert Samassa« z dne 27. 3. 1876 v SI ZAL KRA 2, šk. 53, a. e. 848. 244 Po navedbi Josipa Žontarja celo 480 »škafov« vode (naj- brž je mislil na dunajske mernike po 30,75 litra) na uro (246 litrov/uro), tj. ok. 4,1 litra na sekundo (Žontar, Kranj, str. 319). Vendar je to najbrž previsoko ocenjen dotok za cevi z le 2 palcema (5,26 centimetra) svetlega premera. 245 Dopisi Hüttenverwaltung Viljemu Killerju z dne 8. 3. in 18. 4. in osnutek odgovora z dne 26. 4. 1872 v SI ZAL KRA 2, šk. 48, a. e. 765. 246 Že leta 1866 so tam izdelali 4 medeninaste ležaje, ventil in batnico: postavki št. 76/53 in 119/79 v obračunu dohod- kov in izdatkov za prvo polovico leta 1866 ter postavka št. 46/31 v obračunu za drugo polovico leta v SI ZAL KRA 2, šk. 249, a. e. 4012. 374 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja je bila polovica letnega zneska za občinsko šol- stvo.247 Naslednje leto je strošek vzdrževanja sicer padel na 265 gld, čeprav so načrtovali še za 300 gld investicij.248 Zadovoljstvo s Knaustovima ročnima črpal- kama v mestnih vodnjakih je novega župana Sebastijana Šavnika, pripadnika rigidne mestne gospodarske politike, navedlo na misel, da bi lah- ko isto podjetje dobavljalo tudi rezervne dele za hidravlično črpalko. Ob plačilu drugega obroka za zadnje naročilo je 16. januarja 1871 povprašal na Dunaj, ali jim lahko poleg treh tesnil za ročne črpalke dobavijo še 8 tesnil iz kavčuka za savsko črpalko. Župan je na Knaustovo prošnjo poslal opis dimenzij tesnil in Knaust je dobavo potrdil, sicer v zadregi, ker je županstvo nekaj dni prej pomotoma terjal za plačilo neke stare fakture.249 Župan se mu je za netaktnost maščeval tako, da občina do konca leta ni plačala manjšega računa v vrednosti 13,5 gld.250 S hidravlično napravo so bili občinski odbor- niki in meščani odtlej razmeroma zadovoljni ali so vsaj navzven dajali tak vtis. Ko so leta 1870 na Državnem pravdništvu (tožilstvu) v Ljubljani raz- mišljali o postavitvi črpališča za oskrbo zaporov v Ljubljanskem gradu, so poleg drugih za infor- macije povprašali kranjsko županstvo, ker so tudi v prestolnici že vedeli za novo savsko črpalko in črpanje vode »navzgor v bazen«. Zanimale so jih izkušnje s cevmi, višina črpanja in cena sistema. Župan Šavnik je uslužno postregel s tehničnimi informacijami, o ceni pa ni vedel nič, češ da na občini nimajo več računov. To je bila posledica županove nevednosti o mestnih spisih – za ta čla- nek sem v občinskem arhivu našel vse račune za stari in novi vodovod, za vsa leta prej in pozneje.251 Gorenjci so zlasti glede računov, garancij itd. ze- lo natančni: ničesar ne vržejo stran, vse pride še kdaj prav. Kakor koli že, vodovod na Ljubljanski grad so italijanski vojni ujetniki zgradili šele leta 1916. Med prenavljanjem vodnjakov in prvim re- montom nove črpalke so v občinskem odboru razmišljali o širitvi vodovoda do »stare pošte« (»Luža«) tik pred severnim vhodom v staro mesto in v Pungart na južnem koncu. S tem bi vodovod, 247 Stariha, Zapisniki 2005, str. 72. 248 Dva polletna obračunska povzetka za leto 1866 v SI ZAL KRA 2, šk. 249, a. e. 4012. 249 Prepisa dopisov županstva z dne 16. in 20. 1. 1871 ter Knaustov odgovor z dne 18. 1. 1871 v SI ZAL KRA 2, šk. 47, a. e. 746. 250 Knaustova terjatev z dne 29. 11. in potrdilo o prejemu z dne 10. 12. ter prepis odgovora županstva z dne 6. 12. 1871 v SI ZAL KRA 2, šk. 47, a. e. 746. 251 Dopis pravdništva z dne 11. 5. 1870 in prepis županovega odgovora z dne 13. 5. 1870 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 719. ki je vodo dotlej dostavljal le v vodnjak na Trgu, kot je priznal prejšnji župan Matevž Pirc, zagoto- vil vodo več četrtim, a še ne v smislu modernega vodovoda s hišnimi priključki. Nekoliko ideali- stični župan je že 5. avgusta 1869 meščane spet »prijazno povabil« k prostovoljnim prispevkom in optimistično računal na 1200–1400 gld. Časi prostovoljnosti in solidarnosti ter osebnega zala- ganja denarja, kakršno so premožni meščani iz- kazali v letih 1771, 1840 in 1862, so se v liberalni do- bi umikali drugačnim vrednotam. V letih gospo- darske krize in propadanja lokalnega obrtništva meščani niso bili več pripravljeni prispevati več, kot je odpadlo na obvezne davke: le 26 mešča- nov je obljubilo prispevati skupaj borih 182 gld; večina od 1,5 gld do 10 gld. Zato je župan čez pet dni z obžalovanjem ugotovil, da zlasti premožni meščani nimajo interesa, ustavil donatorsko ak- cijo ter preklical nezavezujoč dogovor za dobavo dodatnih vodovodnih cevi.252 Ko so se posledice gospodarske krize iz leta 1873 nekoliko unesle in so sanirali občinske fi- nance, v monarhiji pa se je napovedoval gospo- darski razcvet, so se ambicije povečale. Tako se je odbor posvetil izboljšavam celotne komunalne infrastrukture.253 Občina je leta 1876 zgradila nov most čez Kokro,254 meščani pa so dobili priložnost še za razširitev vodovoda (Zweigwasserleitung). V začetku leta 1876 je po severnem delu mesta zaokrožila civilna peticija za širitev vodovoda v Kokrško in Kapucinsko predmestje. Namero po vplačilu prostovoljnih prispevkov je spočetka si- cer izrazilo le 15 hišnih lastnikov, ki so obljubili 595 gld in jih do naslednjega leta tudi toliko vpla- čali.255 Novi župan Karel Šavnik (sin prejšnjega) se je pri hišnem dobavitelju, livarni Hüttenberger Eisenwerksgesellschaft, takoj pozanimal, ali lahko črpalka ob Savi zagotovi dodatno količino vode 252 Razglas z dne 5. 8. 1869 v SI ZAL KRA 2, šk. 43, a. e. 705. Županov poziv je v slovenščini, saj je Pirc slovenščino uvedel v pisno poslovanje občinske uprave: »Povabilo! Mašina, k'vodo od Save v mesto daje, bo tekoči mesec zopet še bolje popravljena, in bo potem vodé za celo mesto dosti dajala. K'je pomankanje vode od nekdaj največi nadloga našega mes­ ta, in ker v resnici le en oddelek mesta vživa dobroto vode, kte­ ro šterne in mašina daje, in k'bo zdaj lahko mogoče, s združeno močjo na vse konce vodo izpeljati, vabi predpisani prijazno vse mestnjane, v ta namen, vsak po svoji moči kaj dodati. Če pride na 1200 do 1400 gld. vkup, se lahko voda zunaj mesta na Lužo pri stari pošti in v Pungrad, ali kamor se bo odločilo, izpelje še letos. Kar kteri podpiše, se tudi zaveže popolnoma izplačat, kadar bo napovedano, in sicer šelej, kadar pridejo cevi od fab­ rike, ne papred.« Čez pet dni pa je na drugo stran te objave zapisal: »Kjer boljši, z velikim premoženjem so le malo voljni dati, se povabilo vstavi, k'ni misliti, da bi dosti vkup prišlo.« 253 Žontar, Kranj, str. 320–324. 254 Prav tam, str. 325–326, 330–331. 255 Dva seznama s podpisi vplačnikov z dne 25. 2. 1876 v SI ZAL KRA 2, šk. 53, a. e. 848. 375 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja za dodatnih 174 sežnjev (330 metrov) vodovoda. Korošci so to potrdili v primeru, če trasa nima ob- čutnejšega vzpona, ter priložili cenik za cevi: 174 sežnjev litoželeznih vodovodnih cevi z notranjim premerom 1 ½ palca so cenili na 570 gld; seženj cevi je tehtal 41 funtov (23 kg), ena 3,3 metra dolga cev pa je tehtala 71 funtov (39,7 kg).256 Obljubljeni samoprispevek je zadoščal le za nakup cevi, umanjkal je denar za izkope jar- kov, zidavo kinet, montažo itd. Denar, gorenjska varčnost in javnoupravne uzance so narekovali pridobitev vsaj še ene ponudbe in strokovnega mnenja. To so naročili pri občasnem dobavitelju, podjetju »Albert Samassa«. V »ekspertizi obsto- ječe črpalke« je tovarniški inženir potrdil mož- nost podaljšanja vodovoda za 330 metrov pri po- polnoma ravnem terenu. Ocenil je, da obstoječi vodovod glede na meritve cevnega pritiska nekje pušča, tako da bi bilo treba v vodovod vstaviti do- daten varnostni ventil, ker je upor v tuljavi moč- no narasel. Pri podaljšanem cevovodu je treba napraviti še dva varnostna izpusta v kanal. Tak cevovod pa ima lahko le 1 ½ palca ali celo 1 ¼ pal- ca premera. To je bilo malo (še posebej če upo- števamo zmanjševanje pretoka zaradi nalaganja vodnega kamna), a prilagojeno moči in kapaciteti črpalne naprave.257 Priporočil je uporabo kovanih angleških železnih cevi, ker so boljše, res pa tudi dražje od litoželeznih. Stroške vodovodnega po- daljška skupaj z materialom je ocenil na 561 gld z litoželeznimi ali na 659 gld s kovanimi cevmi (samo za cevi je cena znašala 415 gld oziroma 493 gld) in obljubil dobavo v 12 dneh. Tovarniška di- rekcija je nato sestavila še podrobno ponudbo: za 369 metrov litoželeznih cevi (1 ½ palca) in 12 me- trov kovanih cevi (1 ¼ palca), ventile, kolena, dva izpusta, montažni svinec in predivo za spajanje v skupni teži 3430 kg ter prevoz so sešteli 840 gld. K temu bi morala občina plačati še stroške monta- žerja (5 gld na dan in še nekaj za pomočnike) ter sama poskrbeti za izkope, zidarska in tesarska de- la. Dobava je bila zagotovljena v 4 tednih, monta- ža bi trajala 18 dni.258 Zanimivo je, da se cene litoželeznih cevi med začetkom in zadnjo četrtino 19. stoletja kljub povečanemu povpraševanju niso bistveno spre- menile. Od leta 1885 so cene padle, ker so jih v Evropi izdelovali industrijsko; take so bile dolgo 256 Dopis županstva z dne 11. 3. 1876 ter mnenje Hüttenberger Verwaltung z dne 14. 3. in ponudba 27. 5. 1876 v SI ZAL KRA 2, šk. 53, a. e. 848. 257 Profesor Gerstner je leta 1832 menil, da je idealen notra- nji premer litoželeznih cevi 3–4 palca (Gerstner, Hand­ buch 2, §§ 163, 166). 258 Dopis županstvu z dne 27. 3. ter ponudba z dne 30. 5. 1876 v SI ZAL KRA 2, šk. 53, a. e. 848. vodovodni standard (op. D. K.): železarna v Dvo- ru je leta 1820 za kilogram cevi zahtevala 17 kr,259 leta 1876 pa so Korošci kilogram cevi cenili na 14,2 kr in Samassa na 16,6 kr (1 ½ palca svetline); sle- dnji leta 1878 celo na 18,6 kr. Železne cevi (najbrž kovane), ki so jih Kranjčanom leta 1771 ponujali v Borovljah, so bile bistveno dražje – po 42,8 kr na kilogram, medtem ko je Samassa take cenil na 33 kr. (Opomba: navedene cene so v absolutnih vrednostih; inflacija, spremembe denarja itd. ni- so upoštevani, a vsaj izpričujejo trende.) Župan Šavnik je od direkcije Samassovega podjetja zahteval še nekaj pojasnil. Dileme gle- de primernosti cevi, neravnega terena, ovinkov na trasi in cene mu je razjasnil kar lastnik Albert Samassa. Zatrdil je, da so litoželezne cevi primer- nejše, če je teren suh, če skoraj ne visi in če so cevi v kinetah, ker tam manj rjavijo. (Nasploh so robustne litoželezne cevi iz legure železa in oglji- ka manj občutljive na pritisk kamnine in imajo dolgo življenjsko dobo, čeprav so težke. Če niso zaščitene, so bolj nagnjene h koroziji.) Samassa je opozoril, da teren v Kranju ni skalnat, marveč vo- doprepusten, zato je najprej menil, da bi bile pri- mernejše kovane železne cevi, nato pa je mnenje spremenil in priporočil litoželezne. Da je potreb- nih 15 metrov več cevi kot v prvi ponudbi, je pos- ledica naknadno ugotovljenih zavojev ter nihanja terena na trasi.260 To je županstvu zadoščalo, tako da je ponudbo z natančnim predračunom v višini 795 gld sprejelo. Šlo je za 225 kosov 1 ½ palčnih litoželeznih cevi dolžine 5 čevljev in 7 palcev ali 1,76 metra (396 metrov v skupni teži 2850 kg) za 472 gld; 12 kosov specialnih 1 ½ palčnih cevi za 31 gld; 325 kg svinca in 8 kg prediva za 140 gld.261 V začetku julija 1876 so se že pripravili na montažo. Župan je sklical sestanek gradbene- ga odbora zaradi izkopa kanala v Konjski ulici (severni del današnje Tomšičeve ulice, Reginče- va ulica in Maistrov trg) ter naprej do bazena v Kokrškem predmestju – na akord ali v individual- ni režiji. Odbor je licitacijskim ponudnikom pos- tavil ostre pogoje: kanal mora biti globok in širok vsaj 0,63 metra in zasut v uličnem nivoju; ostanek izkopanega peska je last občine, izkopane kam- ne pa mora odstraniti izvajalec; plačilo je 50 kr na izkopan dolžinski seženj. K licitaciji najbrž zato ni pristopil noben ponudnik. Čez nekaj dni je neki mojster začel izkopavati v Konjski ulici, v Kokrškem predmestju pa so celo začeli betonirati 259 Gl. cenika v Žargi, Železarna, str. 26. 260 Dopis Samasse z dne 8. 6. 1876 v SI ZAL KRA 2, šk. 53, a. e. 848. 261 Samassov predračun z dne 8. 6. in dopis županstva Sa- massi z dne 11. 6. 1876 v SI ZAL KRA 2, šk. 53, a. e. 848. 376 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja bazen; odboru je bil naložen nadzor teh del.262 V nekaj tednih je bil vodovodni podaljšek končan (slika 21). V letih 1877–79 je bila generalno obnovljena tudi hidravlična naprava. Obnova je v zvezi z od- pravljanjem posledic strojeloma potekala v naj- bolj nepravem času – v vročem in suhem juliju 1877. Ker so prebivalci v mestnem jedru spet os- tali brez vode, je dal župan Karel Šavnik poško- dovane železne sestavne dele takoj prepeljati v Ljubljano v delavnice strojno-livarskega podje- tja Eissengiesserei­Maschinenwerkstätte Tönnies & Dobner, da bi tam izdelali ustrezne ulitke. Šlo je za 5 kosov črpalke, 2 kosa zlomljene prenosne gredi, 9 kosov prenosnih koles in čep, kar priča o strojni katastrofi.263 V podjetju so bili ustrežljivi, saj so ulitke v Kranj poslali prej kot v dveh tednih, in to skupaj z računom v višini 42 gld.264 Nekdanji direktor dvorske železolivarne Dobner, tedaj še vedno Tönniesov družabnik, s katerim se je sprl prejšnji župan Pirc, je dal poslu in zaslužku pred- nost pred starimi zamerami. Ta epizoda je župana in občinski svet prepri- čala, da bi kazalo obnoviti še poslopje in okolico črpališča ter zamenjati del vodovoda iz leta 1862 med črpališčem in vodnjakom na Trgu. Po izku- šnjah je župan Šavnik februarja 1878 povprašal novomeškega kolego Alberta pl. Lehmanna. Naj- večje dolenjsko mesto je imelo podobno pomol- no lego nad reko Krko in le malo manjše težave z vodno oskrbo kot Kranj. Za to so v Kranju vedeli, kar je Šavnik poudaril v uvodu dopisa. V resnici je bila med reko Krko in mestnim jedrom manjša višinska razlika (ok. 25 metrov) in zato manjši hi- drotehnični problem. Morda zato že Valvasor no- vomeške vodne stiske ni naravnost omenil, je pa nanjo posredno namignil z omembo štirih veli- kih mestnih požarov v 16. in 17. stoletju.265 Po vodo so meščani dolgo hodili do Krke, saj po besedah domačina Franca Antona pl. Breckerfelda še leta 1790 v mestu ni bilo niti enega javnega vodnjaka in dobre pitne vode.266 Ker pa so Novomeščani glede komunalne in- frastrukture sčasoma dohiteli Kranjčane, ko so leta 1800 zgradili osrednji vodnjak (že leta 1784 so modrovali tudi o črpalki)267 in po sredi 19. stoletja 262 Samassov dopis z dne 4. 7. 1876, županovi okrožnici grad- benemu odboru z dne 8. in 18. 7., licitacijska pravila z dne 10. 7. in protokol licitacije z dne 10. 7. 1876; vse v SI ZAL KRA 2, šk. 53, a. e. 848. 263 Prepis dopisov župana podjetju Tönnies z dne 20. in 28. 7. 1877 v SI ZAL KRA 2, šk. 55, a. e. 870. 264 Račun za mestno občino Kranj z dne 3. 8. 1877 v SI ZAL KRA 2, šk. 55, a. e. 870. 265 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 488. 266 Jarc, O Novem mestu, str. 104. 267 Gl. dopisovanje med Deželnim glavarstvom, mestnim še kanalizacijo, so za Kranjčane leta 1878 veljali za pomožno referenco v komunalnih zadevah. Šavnika je predvsem zanimalo, katera tovarna je izdelala črpalno napravo in po kakšni tehnologiji (vodno kolo ali turbina), ali ima vodni filter, na kakšen način sesa vodo, ali se kvari ter kakšni sta kapaciteta in cena.268 Kaj je župan Lehmann od- govoril, če sploh je, ne vemo. Najbrž pa vsaj ne- kaj od tistega, kar vemo danes: črpalko ob mlinu ob Krki so postavili leta 1861 po načrtu inženirja Bossarda iz dvorske železolivarne in nato vodo- vod potegnili do Glavnega trga, kjer so postavili litoželezni vodnjak (bazen). Vse skupaj je stalo 3500 gld.269 Za kranjska ušesa torej nič novega: skupna vsota je bila podobno visoka, kot so jo pred poldrugim desetletjem sami odšteli za po- dobno investicijo. Sploh pa so vse to v podobni izvedbi in kakovosti sami imeli že več kot stoletje in so bili pravzaprav oni referenca za Dolenjce. Šavnik je februarja 1878 v skladu z gradbeno zakonodajo iz leta 1875 izvedbeni načrt posredo- val Okrajnemu uradu v Kranju ter prosil za grad- beno dovoljenje in uradni ogled terena z mejaši občinske parcele. Ker občina ni razpolagala z li- stinami o vodni pravici v mlinskem kanalu Save, je zatrdil, da pravico uživa že 200 let, zato je njen servitut tudi uraden in v skladu z deželnim zako- nom o vodah iz leta 1872. Tudi Avstrijska dvorna pisarna je v letih 1837 in 1838 mestu priznala ser- vitut za delovanje vodne črpalke, kar je leta 1851 potrdil tedanji lastnik mlina Kovšca (gl. zgoraj pri prenovi leta 1838).270 Omenjeni zakon je res dopuš- čal veljavnost vseh že prej pridobljenih pravic in presojo dovoljeval le po takratnih zakonih (§ 80). S tem je zagotovil delovanje obstoječih naprav, še posebej tistih v javnem interesu (§ 71).271 Okrajni urad je v skladu s §§ 54–56 dovolil gradnjo po pre- gledu načrta ter potrditvi dogovora med občino in Petrom Majdičem st., novim lastnikom mlina in vodnih pravic v mlinskem kanalu.272 Obsežna gradbena dela »pri hišici v kateri stoji sesaljka za mestne vodnjake« sta maja 1878 na akord prevzela zidarski mojster iz Stražišča Anton Tav- čar in tesar Janez Eržen s Šmarjetne gore. Prvi je bil upravičen do 140 gld, drugi do 85 gld plačila. Dela so morala biti končana v treh tednih od za- svetom in Okrožnim uradom z dne 23. 7., 27. 7. in 15. 9. 1799 v SI AS 14, reg. III, šk. 407 (spis 4519/1799) in Vrhovec, Novo mesto, str. 45. 268 Prepis dopisa z dne 16. 2. 1878 v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892. 269 Žargi, Železarna, str. 81–82; Vrhovec, Novo mesto, str. 45. 270 Prepis županovega dopisa z dne 14. 2. 1878 ter odgovor glavarstva z dne 27. 3. 1878 v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892. 271 Steinman et al., Postava. 272 Odgovor Okrajnega glavarstva z dne 27. 3. 1878 v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892. 377 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja četka gradnje, mojstra sta morala plačati pomo- žne delavce, tesar priskrbeti ves les za ostrešje in streho, drug gradbeni material pa je plačala občina. Dela so obsegala podiranje starega poslo- pja, zravnanje terena ter izgradnjo škarpe pred novo enonadstropno hišo (srednji zid mora biti kamnit) in požarnega zidu.273 Čez eno leto so s po- sebno pogodbo Erženu zaupali še izdelavo nove- ga vodnega kolesa za 185 gld.274 Medtem so v Samassovi livarni izdelali litože- lezne cevi ter obljubili dobavo »Danaid« z Duna- ja za izpuste v mestnih bazenih.275 Železolivarna v Dvoru ni bila več v igri, čeprav je ravno v tistem času (1876/77) izdelala odlično črpalno napravo za rudnik svinca v Rablju.276 Cevi, vseh je bilo 90, so bile dolge 6 čevljev (1 seženj), torej je bila vsaka dolga natanko 1,896 metra, vse skupaj pa 170,6 metra; tehtale so po 20,2 kg. Predloženi model ni bil isti kot leta 1876.277 Očitno jih je bilo dovolj za razdaljo do glavnega Trga, vendar ne tudi za zad- njih 60 metrov do glavnega mestnega vodnjaka. Nekaj teh Samassovih cevi z notranjim preme- rom nekaj manj kot 10 centimetrov (3–4 palčne?) so našli med arheološkimi izkopavanji leta 1994 na območju stolpa Škrlovec (sliki 19 in 20). Žal se nobena ni ohranila.278 Štiri kamnite pokrove za 273 Pogodba z dne 13. 5. 1878 v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892. 274 Protokol županstva z dne 25. 5. 1879 v SI ZAL KRA 2, šk. 57, a. e. 916. 275 Samassovi dopisi z dne 9. 7., 26. 8. in 23. 10. 1878 in prepis dopisa županstva Samassi z dne 22. 10. 1878; vse v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892. 276 Žargi, Železarna, str. 99. 277 Leta 1876 dobavljenih 225 Samassovih cevi je bilo dolgih dobrih 13 centimetrov manj – 1,76 metra (gl. zgoraj). 278 Po obvestilu arheologa dr. Milana Sagadina, ki je leta 1994 izkopaval na tem območju, ter dr. Veronike Pflaum iz Gorenjskega muzeja Kranj. jaške na razcepih vodovoda je izdelal ljubljanski kamnosek Lovrenc Vodnik.279 Samassov račun za vse storitve ni bil nizek: za cilinder in bat za čr- palko ter druge nadomestne dele, cevi, montažo, dnevnice in eno Danaido je znašal 731 gld. Zgolj cevi so stale 338 gld in Danaida 96 gld.280 Zatem je Samassovo podjetje od dunajskega Knausta prevzelo še popravila ročnih črpalk v mestnih vodnjakih.281 S tem je postalo edini na- slovnik pritožb v prihodnosti. Že spomladi 1880 so se pojavile težave z novimi cevmi, ki so se raz- majale in iztikale. V Ljubljani so vedeli, kje je problem: do takih poškodb je tako v Kranju kot v drugih mestih z lokalnimi vodovodi, denimo v Novem mestu, prihajalo le pozimi in v hudem mrazu. Varčni Kranjčani tudi novih cevi niso do- volj globoko vkopali in dobro izolirali, tlačnega sistema pa izpraznili, preden so ustavili črpalko, tako da je stoječa voda v ceveh zmrznila. Ker so v Kranju zlasti ponoči še vedno (brez razloga) ustavljali črpanje vode, je vodovod pozimi ali ob narasli Savi večkrat razpadel. To so leta 1879 opa- zili celo novinarji Laibacher Zeitung. Samassa se je tedaj le iz dobre volje in da bi obdržal stalno stranko odločil, da v Kranj pošlje 15 brezplačnih cevi.282 279 Vodnikov račun za »štiri kamne z luknjami za kanale po 3 gld« z dne 24. 8. 1878 v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892. 280 Račun z dne 15. 11. 1878 v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892 ter dopis z dne 23. 1. 1879 v SI ZAL KRA 2, šk. 57, a. e. 916. 281 2. 3. 1880 je na primer poslalo račun za popravilo črpalke na enem od vodnjakov v višini 43 gld, 30. 3. pa še račun v višini 118 gld za neke dobave, najbrž Danaid (SI ZAL KRA 2, šk. 59, a. e. 943). 282 Dopis podjetja z dne 26. 5. 1880 v SI ZAL KRA 2, šk. 59, a. e. 943. Slika 19: Med arheološkimi izkopavanji leta 1994 odkopani del vodovoda iz leta 1878 na območju stolpa Škrlovec (foto Drago Holynski, fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). Slika 20: Med arheološkimi izkopavanji leta 1994 odkopani prehodni vodovodni bazen na stolpu Škrlovec z litoželeznimi vodovodnimi cevmi podjetja »Albert Samassa« (foto Drago Holynski, fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). 378 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Širitev in remont vodovoda v letih 1876–78 sta končno omogočila gradnjo in polnitev več baze- nov ter celo priklop nekaterih hiš, čeprav je bil strošek razmeroma visok. Bazen na vrtu gostilne pokojnega župana in gostilničarja Jakoba Jalna ml. so na prošnjo sina Janeza priključili na vodo- vod že leta 1877.283 Naslednje leto so nekdanjemu županu Matevžu Pircu dovolili, da za 2 gld letno 283 Za vodovodni priključek pa je moral plačati 20 gld in še 100 gld za novo črpalko, ki je bila montirana naslednje leto (Stariha, Zapisniki 2020, str. 49). 379 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja za svoj bazen pri hiši št. 27 uporabi odvečno vodo iz novega občinskega bazena pred hišo Andreja Trebarja v Savskem predmestju št. 17 (na Vodo- pivčevi ulici). Občina si je pridržala lastninsko pravico na Pirčevem bazenu. Morda je Pirc za shranjevanje vode uporabil tudi hišni »vodnjak« v delavnici v pritličju, kjer je imel že vsaj leta 1852 oče Simon barvarsko obrt. Z le 3,5 metra globine ta vodnjak ni mogel segati do podtalnice.284 Vo- dovod (a ne z lesenimi cevmi) so podaljšali tudi do novega javnega bazenskega vodnjaka na vrhu klanca pri Roženvenski cerkvi in bazena na živin- skem trgu pri »Podrtini« na Svinjskem trgu, kjer je nekoč že stal.285 Ti bazeni so bili opremljeni z 284 Pirčeva prošnja z dne 10. 9. in odgovor z dne 11. 9. 1878 na hrbtni strani v SI ZAL KRA 2, šk. 56, a. e. 892. Gl. še Demšar, Barvarji, str. 185. 285 Stariha, Zapisniki 2020, str. 49. Stari roženvenski vod- njak so odstranili v letih 1954/55 med preurejanjem zgornjega dela Mohorjevega klanca. Njegovo funkcijo je enostavnimi ročnimi črpalkami ali pipami, tako kot nekaj novih vodnjakov v hišah ob Savi, ki so jih hišni gospodarji (obrtniki) dotlej izkopali za svojo rabo po vzoru občinskega vodnjaka pri mostu. Leta 1880 so jih omenjali pri hišah Petra Majdiča, Jožefa Pollaka, Janeza Nepomuka Pol- laka, Frančiške Gospodarič in pri pivovarni Petra Mayrja ob današnjih Vodopivčevi ulici in Savski cesti, voda v njih pa baje ni bila posebej dobra (gl. nadaljevanje). Za pristanek k prenovi črpališča ter obdržanje servitutne vodne pravice v prihodnosti je občina morala Majdiču dovoliti širitev dejavnosti, saj je iz rok dedičev po Mavrilu Mayrju prevzel več par- cel in stavb v bližini mlina.286 Že leta 1877 je želel arhitekt Jožef Plečnik prenesel na povsem nov vodnjak, nekaj metrov pod starim, kjer je še zdaj. 286 Še leta 1867 so bile v Mayrjevi lasti parcele št. 369, 371 in 372, ki so bile leta 1826 v rokah Lovrenca Kralja in An- tona Tolmajnerja (gl. parcelni protokol občine Kranj AS 181, L 121 k. o. Kranj). Vse to je imela družina Majdič do Slika 22: Javni bazenski vodnjak z litoželeznim »tatermanom« z zaporno pipo na vrhu Roženvenskega klanca, nasproti vrvarne Antona Šinkovca med svetovnima vojnama (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). Slika 23: Plečnikova fontana pod vrhom prenovljenega Roženvenskega klanca, 1954/55 (foto Dušan Kos). Slika 21: Vodna infrastruktura v Kranju po obdobju 1867–78. Osnova: Kranj na reambulančnem katastru, 1867, risba. SI AS 181, L 121 (k. o. Kranj), mapa C05. V spodnji strugi mlinskega kanala je deloma zidan, deloma lesen spodnji jez med žago na savskem otoku (rumeno poslopje z vodnim kolesom) in mlinom s petimi kolesi ter manjšo stavbo hidravlične črpalke z enim kolesom (št. 370). Legenda Mestni vodovodi (pri nejasnem poteku je dodan vprašaj): Prenovljeni Gruberjev iz leta 1878 Severni podaljšek iz leta 1876 Terciarni bazenski podaljški Leta 1867 že obstoječi mestni in zasebni vodnjaki ter bazeni (na karti so izvirno označeni z rdečimi pikami); za poudarek so identificirani vodni objekti obkroženi s črnim krogom, nejasna lokacija (zlasti zasebnih) pa le s številko: Med savskim mostom in mlinom (1), na Spodnjem trgu južno od župnijske cerkve (2), Haynejev na Zgornjem trgu (3), na žup- nijskem vrtu (4), na Svinjskem trgu (5), za Mayrjevo gostilno (6), na vrtu gostilne Jakoba Jalna ml. (7) in na dvorišču Okrajnega urada/sodišča (8). Glavni mestni vodnjak na Trgu je veristično zarisan kot osmerokotnik okrog pike (9). Po letu 1867 so zgradili še javne in zasebne vodnjake ter bazene, ki jih reambulančni kataster še ne vsebuje: v Savskem predmestju v Vodopivčevi ulici pri hiši Antona Trebarja (10), pri hiši Jožefa Pollaka (11) in Matevža Pirca (13), pri Roženvenski cerkvi (12); ob Savski ulici pri pi- vovarni Petra Mayrja (14), pri hiši Frančiške Gospodarič (15), pri hiši Janeza Nepomuka Pollaka (16), pri hiši Petra Majdiča (17); v Kapucinskem predmestju pri gostilni Jelen (18) in Na Skali (19). 380 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja zgraditi dvonadstropno skladišče na majhni ob- činski parceli med mlinom in savskim mostom. Najprej se je poravnal z lastnikoma Khislsteina Frančiško Kalker in njenim nečakom Pavlom pl. Del Negrom glede lastništva mlinskega kanala. Nato je v pogodbi iz 5. avgusta 1879 mestnemu svetu obljubil, da mestne črpalke ne bo prikraj- šal za vodo, ki jo z lopatastim kolesom zajema iz mlinskega kanala, ter da bo v prihodnosti do- volil morebitno povečanje te naprave. Natančno so določili količino vodotoka za črpalko na naj- več 1 m3. To ni bila velika usluga, saj je Majdiča k vzpostavitvi služnosti zavezoval vodni zakon iz leta 1875, ki je branil javni interes (zlasti § 5, 8, 29, 71). Občina mu je v zameno dovolila razširitev stanovanjske hiše tik do stavbe črpalke ter delno betoniranje spodnjega jezu, leta 1880 pa še odkup parcele z vodnjakom ob mostu. Poleg tega mu je obljubila gradbeno dovoljenje za novo skladišče. To je pogojevala z nadomestitvijo vodnjaka pri mostu in zgraditvijo še enega v enem od predme- stij. V obeh mora biti voda čista in pitna, »kot je iz sedanjega vodnjaka«.287 Pri teh načrtih je imel Majdič že takoj močno opozicijo v občinskem odboru in med someščani. Odbor je že na seji 30. aprila 1876 z veliko večino (10 : 1) zavrnil njegovo prošnjo za širitev dejavno- sti v Savskem predmestju. Odbornik Janez Ma- renčič je občini takrat celo volil 1000 gld za šolsko poslopje s pogojem, da ne bo podprla Majdičevih gradbenih načrtov. Protestiral je tudi usnjar Janez Nepomuk Pollak, češ da bo zaradi Majdičeve ši- ritve do poslopja črpališča sčasoma ugasnila me- stna vodna pravica.288 Ko pa je Majdič med ome- njenimi pogajanji o servitutih leta 1879 za parcelo ponudil 2500 gld kupnine in obljubil prestavitev vodnjaka, je občinski odbor spremenil mnenje ne glede na opozorilo župana Karla Šavnika, da bo občina v tem primeru morala vrniti Marenčičevo volilo.289 Nesoglasja je še poglobila peticija številnih hišnih lastnikov iz junija 1880 zaradi dogovora o odstranitvi vodnjaka ob savskem mostu. Po mne- nju sestavljavcev besedila občinski svet po zako- nacionalizacije v letih 1946–1979: najprej Peter Majdič st. v letih 1874–1891, nato sin Vinko in njegovi dediči. Z de- nacionalizacijo po letu 1990 jim je bil vrnjen le del pre- moženja, med drugim del hidroelektrarne. 287 SI ZAL KRA 1, Vodna knjiga št. 1, zapis št. 1. Sodba Okraj- nega sodišča z dne 11. 7. 1879, prošnja Petra Majdiča z dne 1. 4. 1880 in zapisnik mestnega urada o ogledu lokacije z dne 30. 4. 1880 v SI ZAL KRA 2, šk. 61, a. e. 972. Gl. še Žontar, Kranj, str. 326. 288 Žontar, Kranj, str. 333. 289 Dopis Petra Majdiča z dne 26. 5. 1880 in osnutek odgovo- ra župana Karla Šavnika Petru Majdiču z dne 28. 5. 1880 na hrbtni strani dopisa v SI ZAL KRA 2, šk. 61, a. e. 972. nu o občinah ne bi smel odločati o spremembah v zadevah splošne koristi, saj bi bila odstranitev najstarejšega in najboljšega vodnjaka škodljiva za skupnost. Zato Majdičeva ponudba ni ustre- zna, ne glede na to, da je pred nekaj meseci na dvorišču svoje hiše (danes Ljubljanska cesta 4) izkopal vodnjak za lastne potrebe. Voda v njem je slaba, za nameček pa vodnjaku škodi bližnji kanalizacijski odtok. »Za sedanjega se lahko le zah­ valimo Bogu,« sploh pa zdravje meščanov ne mo- re biti na prodaj in vodnjaka ni mogoče prodati za noben denar, so bili glasni. Savski vodnjak je nenadomestljiv, saj imajo drugi (zasebni in javni vodnjaki v mestu in Savskem predmestju, gl. zgo- raj) vodnjaki slabo vodo in jih je treba nenehno popravljati. Voda iz Save (skozi mestno črpalko) pa tudi ni pitna, ker prihaja iz Majdičevega mlin- skega jezu, kamor tok naplavlja živalske kadavre in celo človeška trupla. (Glede tega so pretiravali, saj ni šlo za pogost dogodek.) Zato je opozicija so- dila, da bi ponujenih 2500 gld komaj zadostova- lo za zemljišče, ne pa za nov vodnjak. Peticijo so sklenili z zahtevo, da občinski odbor Majdiču ne ugodi ali naj protest posreduje v presojo Deželni vladi.290 Župan Šavnik in Peter Majdič tega protesta nista mogla ignorirati, saj ga je podpisalo kar 10 od 11 občinskih odbornikov, v celoti pa 114 hišnih lastnikov v mestu (od teh se jih je 27 le podkri- žalo). Čez dva tedna je Majdič organiziral protiu- darec – objavo peticije 80 podpornikov (od teh se jih je podkrižalo le 9). Med njimi je bilo 6 takih, ki so preklicali svoje podpise na prejšnji petici- ji. Ker so pobudniki te peticije želeli dobiti čim večjo podporo ne glede na nacionalnopolitično orientacijo someščanov, je njeno dolgo besedilo dvojezično. Avtorji o nasprotnikih niso želeli iz- gubljati besed, so pa podvomili o njihovem pre- misleku pred podpisovanjem. Nato so še malo li- citirali: Majdič je mestu že plačal 500 gld za »mali mestni prostorček pri vodnjaku nad svojim mlinskim vertičem« in bo plačal še 2500 gld, če ostane sklep odbora v veljavi. Tudi če bo Marenčiču vrnjenih 1000 gld, jih ostane 2000, kar bi lahko vsako leto prineslo 100 gld obresti, mesto pa bi dobilo dva nova vodnjaka. To za mesto Kranj, »ki se ne mo­ re bahati z bogatijo, ni tako mala reč, da je ne bi bilo vredno pobrati,« so po gorenjsko zaokrožili poan- to. Oporekali so očitkom o slabi kakovosti vode v Majdičevem hišnem vodnjaku (Ljubljanska 4), ki v resnici koristi mestu in ima dobro vodo: ko je zmrznil mestni vodnjak pri Savi, so bile skoraj vse hiše v predmestju 3 mesece brez vode; in ko so se pokvarili še vodnjaki v zgornjem mestu, so 290 Peticija z dne 9. 6. 1880 v SI ZAL KRA 2, šk. 61, a. e. 972. 381 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja prebivalci dobili vodo pri Majdiču … Namignili so, da savski vodnjak, ker stoji tik ob reki, dobiva vodo kar iz nje, »ki skozi rahlo kamnje povsod vhaja v vodnjakovo jamo in zlasti o povodnji stori, da voda iz vodnjaka ni prijetna in da je včasi zato motna in kalna«. Poleg tega dostop do vodnjaka ovira pro- metna cesta. Z novima vodnjakoma bi se vodo- oskrba povečala brez stroškov za mesto. Zato je sestavljavec peticije apeliral na občinski odbor, naj ne prekliče svojega zadnjega sklepa.291 Majdič je uspel, a se je zavedal upravičenosti pomislekov nasprotnikov. Zato se je leta 1881 od- ločil, da vodnjaka ob mostu ne bo v celoti odstra- nil, marveč bo obdržal obstoječe zajetje, nad- zemni del s črpalko pa bo prestavil za 6 metrov. Pri Samassi so mu zagotovili, da je to tehnično mogoče. Še pred pričetkom del je projekt prevzel sin Vinko, ki je naslednje leto izpeljal prestavitev vodnjaka tako, da so s horizontalno sesalno cevjo spodnji del jaška povezali z novo lokacijo črpalke, ki je bila le 5 metrov od savskega mosta. Obenem je občino zaprosil za dovoljenje za postavitev še ene turbine za mlin; obljubil je, da zaradi nje me- stna hidravlična črpalka ne bo ostala brez vode niti ob nizkih vodostajih, saj bo v takem primeru ustavil svoji turbini. S tem so bile izpolnjene tu- di prejšnje obljube Petra Majdiča st., kupnino za zemljišče so Majdiči v znak dobre volje povečali na 3500 gld, Deželna vlada pa je potrdila menjal- no pogodbo iz leta 1879.292 Po tem dogovoru si je občina pridržala povečanje svoje naprave in leta 291 Peticija z dne 22. 6. 1880 v SI ZAL KRA 2, šk. 61, a. e. 972. 292 Prepis dopisa podjetja Samassa Petru Majdiču z dne 31. 12. 1881, dopisa Vinka Majdiča županstvu v Kranju z dne 11. 2. in 19. 3. 1882 ter razglas župana Šavnika o skle- pih odbora (31. 3. in 22. 4. 1882) z dne 8. 5. 1882; vse v SI ZAL KRA 2, šk. 61, a. e. 972. 1899 vodno pravico opcijsko obljubila Vinku Maj- diču, a je črpališče delovalo še poltretje desetletje (gl. nadaljevanje).293 Zadnji vodni projekt v mestu v 19. stoletju je imel bolj simbolično kot tehnično noto – zame- njava najstarejšega in glavnega mestnega vodnja- ka na Trgu. To se je zgodilo po uradni potrditvi obiska cesarja Franca Jožefa, ki naj bi prišel v mes- to 16. julija 1883 v sklopu slovesnosti ob 600-letni- ci vladavine Habsburžanov na Kranjskem. Ob- činski svet je želel za ta dogodek mesto polepšati in za glavno izboljšavo so določili vodnjak. Ker je bil kamniti del iz 30. let 19. stoletja precej načet, so se v skladu z modo odločili za zamenjavo z lito- železnim vodnjakom iz železolivarne v Dvoru. O izkušnjah so se mestni očetje spet pozanimali pri novomeški občini, kjer so leta 1861 na Glavnem trgu postavili vodnjak iz te tovarne. Vanj so vodo črpali iz Krke.294 Župan Mihael Kmetič je vodnjak pohvalil, še posebej njegovo odpornost na mraz, saj poškodb, kakršne se običajno pojavijo na kam- nitih vodnjakih, ob rednem vzdrževanju skoraj ni bilo.295 Vodnjak je nato stal na trgu do odprodaje leta 1903. Kmetičevo priporočilo je zadoščalo. Pred mon- tažo železnega bazena z integriranim taterma- nom pa so morali zgraditi tristopničasto kamni- to stopnišče do bazena. Za to nalogo se je župan Karel Šavnik obrnil na znanega podobarskega 293 Stariha, Zapisniki 2020, str. 48–52. 294 Dvorska železolivarna je v letih 1861–1872 izdelala tudi vodnjake za Žužemberk, Idrijo, Višnjo Goro in Dolenj- ske Toplice (Žargi, Železarna, str. 81, 101–103; Kermavnar, Dediščina, str. 18, 25–30). 295 Prepis dopisa na novomeško županstvo z dne 10. 4. 1883 in odgovor župana Kmetiča z dne 22. 4. 1883 v SI ZAL KRA 2, šk. 64, a. e. 1006. Slika 24: Lovrenc Vodnik, Načrt za kamnite stopnice k vodnjaku na Glavnem trgu z dne 25. maja 1883, risba. SI ZAL KRA 2, šk. 7, a. e. 70 (foto Dušan Kos). 382 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja kiparja Ivana Vurnika iz Radovljice, ki pa je po- nudbo zavrnil zaradi prekratkega roka. Kljub te- mu je svetoval izbiro sivega kamna iz Mengša, ki je najbolj vzdržljiv, ali kraškega kamna; koroški se mu je zdel predrag.296 Drugi naprošeni kamnosek Vinko Čamernik iz Ljubljane je bil pripravljen prevzeti delo in je svetoval uporabo tržaškega kamna.297 Županstvo se je na koncu odločilo za uglednejšega kamnoseka Lovrenca Vodnika iz Ljubljane, s katerim je pred leti že poslovalo. Vo- dnik je konec maja županu poslal načrt stopnišča iz kraškega kamna brez kita skupaj s pločnikom, vse v obliki osmerokotnika z obsegom ok. 9 me- trov, ter spremljajočim okrasjem, stebrički in ka- nali (slika 24). Račun v višini 422 gld je izdal tri tedne po cesarjevem obisku.298 Račun Auersper- gove livarne za železni del je bil še višji: 915 gld z montažo (47 gld).299 Tako so lahko tudi Kranjčani spoznali temno plat veselja ob oblastniških obi- skih – povečanje luknje v mestni blagajni. V nji- hovem primeru jih je slaba ura druženja s cesar- jem stala vsaj 1337 gld. Toda imeli so nov vodnjak, ki je z napisom razglašal, da je bil postavljen »ob prihodu cesarja Franca Jožefa I. dne 16. julija 1883 v mesto Kranj«. Od poletne plohe premočeni cesar se ob vsem hitenju pri vodnjaku ni niti ustavil (slika 25).300 296 Vurnikov dopis z dne 4. 5. 1883 v SI ZAL KRA 2, šk. 64, a. e. 1006. 297 Čamernikov dopis z dne 4. 5. 1883 v SI ZAL KRA 2, šk. 64, a. e. 1006. 298 Prepis županovega dopisa z dne 13. 5. 1883, Vodnikov predračun z dne 17. 5., načrt z dne 24. 5. in račun z dne 8. 8. 1883; vse v SI ZAL KRA 2, šk. 64, a. e. 1006. Gl. še Žargi, Železarna, str. 101. 299 Račun s podpisom direktorja železolivarne Damasa Krestana z dne 20. 8. 1883 v SI ZAL KRA 2, šk. 64, a. e. 1006. 300 Gl. opis slovesnosti v Kranju v Globočnik, Utrinki, str. 66–68 in Smiljanić, Političnost, str. 212–213. VODNO VPRAŠANJE IN HIGIENIZACIJA MESTA Mestna občina Kranj se je na področju vodne oskrbe še pred začetkom novega stoletja znašla na koncu slepe ulice. Že desetletja je bilo jasno, da skozi zastareli vodovodni sistem, najsi so ga še tako skrbno obnavljali, v Kranj nikoli ne bo pri- teklo dovolj kakovostne pitne vode. Dovolj je ni bilo niti za osnovno požarno varnost, saj je še leta 1882 županstvo hišnim lastnikom napovedalo in- špekcijske nadzore glede upoštevanja državnega gasilskega pravilnika, saj je morala imeti vsaka hiša pod streho vsaj en čeber z vodo. Za mestne gasilne naprave pa je občina v 19. stoletju letno namenjala precejšnja sredstva.301 A brez vode vsi ukrepi niso imeli posebnega učinka. Tako so me- stni očetje okrožne in deželne oblasti nenehno opozarjali, da bi brez hidravlične črpalke ostali skoraj brez vode. V mestu je bilo tik pred letom 1900 še vedno le 6 globokih vodnjakov (od tega dva v oddaljenih Savskem in Kapucinskem pred- mestju, dva pa sta bila zasebna) z (opo)rečno vo- do. Prebivalstva v mestu in bližnji okolici sicer ni bilo bistveno več kot sredi 19. stoletja, a se je šte- vilka gibala okoli 2500: leta 1869 je v mestu živelo 2537 oseb, leta 1900 pa je bilo stalno prijavljenih 2464 ljudi.302 Prebivalci tik ob starem mestnem jedru, kamor stari vodovod ni segal, so si morali vodo zagotavljati, kakor so vedeli in zmogli; naj- lažje, a le z dovoljenjem občinske oblasti, s cister- nami, kot je leta 1904 storil kovač Matija Černe v Kokrškem predmestju (Kokrški breg 1), le nekaj deset metrov od zaključka vodovodnega podalj- ška iz leta 1876.303 Liberalizem je po letu 1860 v življenje avstrij- skih podanikov prinesel bolj ali manj svobodno izražanje nezadovoljstva nad vsem, zlasti nad živ- ljenjskimi razmerami. Z razvojem in širjenjem znanstvenih ugotovitev medicinskih in bioloških znanosti se je v ljudsko zavest končno usidralo tisto, kar je bilo glede vode vedno najpomemb- nejše – kakovost in količina pitne vode. Brez dvo- ma tudi v srednjem in zgodnjem novem veku, ko industrije s škodljivimi kemičnimi polucijami v Kranju ni bilo in je bilo prebivalstva precej manj, voda iz Save in Kokre – neposredno iz vodovoda ali posredno iz vodnjakov – ni bila dobra za pitje 301 Stariha, Zapisniki 2020, str. 56. Gl. mestne izkaze od let 1832 v SI ZAL KRA 2, šk. 4 (a. e. 36), šk. 5 (a. e. 46), šk. 6 (a. e. 54), šk. 7 (a. e. 61) itd. 302 Valenčič, Prebivalstvo, str. 296–307. 303 Prošnja Matije Černeta na županstvo z dne 12. 12. in na hrbtni strani osnutek dovoljenja z dne 21. 12. 1904, s po- gojem odstranitve svinjaka na dvorišču zaradi morebit- nega onesnaženja vode (SI ZAL KRA 2, šk. 109, a. e. 1268/ II). Slika 25: Glavni trg (Platz) z litoželeznim vodnjakom iz leta 1883, po 1883, fotografija. Gorenjski muzej, Kranj, Zbirka starih razglednic (fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj). 383 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja niti s predhodnim prekuhavanjem; zadoščala je za omejeno osebno potrošnjo in higienske potre- be. To je bila danost, za katero so dotlej menili, da je ni mogoče spremeniti. Iz mesta in vasi gorvod- no Kranja pa se je v 19. stoletju s povečevanjem števila prebivalstva, intenziviranjem kmetijstva in industrializacijo po pritokih v obe veliki re- ki, ki sta bili glavna vodna vira na ozemlju med Kamniškimi Alpami in Kranjem, zlivalo vedno več nesnage in kemije. Do 80. let 19. stoletja je neureditev odvajanja odplak povsod katastrofal- no poslabšala kakovost pitne vode. V Ljubljani so ugotavljali, da večina vodnjakov nima več kemič- no in bakteriološko primerne vode za varno rabo: dobro vodo so tam premogli le še štirje javni vo- dnjaki. Voda v 16 vodnjakih v Celju je bila nekoli- ko boljša, a ne več povsem zadovoljiva.304 Kemič- na in mikrobiološka kakovost rečnih vod je bila slaba, tako da je postala voda prenevarna celo za na nehigieno tedaj bolj odporne ljudi. Tu se celo postavi vprašanje, v kolikšni meri je velika otroška umrljivost v prejšnjih stoletjih vsaj deloma izhajala iz neprimerne kakovosti vode. V letih 1855–1857 in še leta 1904 je, denimo, sloven- ske dežele in tudi Kranj spet »obiskala« kolera, kar je indic onesnažene pitne vode in posledica neprimernega upravljanja z odplakami.305 Leta 1898 je vasi okoli Kranja zajela epidemija »vročin- ske bolezni« (tifusa), zaradi katere je umrlo več ljudi. Vojakom na vajah v teh vaseh je bilo vedno prepovedano piti vodo, ki so jo vaščani dovažali iz Kokre. Tedaj so se še zadnji Kranjčani ovedli, da imajo slabo vodo, razmere na podeželju pa so bile katastrofalne. V časniku Gorenjec je dopisnik iz Šenčurja leta 1900 objavil najbrž le malo preti- rano poročilo o lokalnih razmerah, medtem ko je navijal za gradnjo vodovoda v Kranju ter 13 vaseh med vasjo Kokra in Savo: voda v okolici Šenčurja, ki jo uporablja 2000 ljudi, »ima jako mnogo redilnih snovi v sebi, (kar) dokazuje dejstvo, da travnike, kate­ re namaka, kose po trikrat na leto … v njej se pere po­ leti perilo, po zimi pa dan za dnevom vampi in čreva. Poleti se pripeti pogostokrat, da prinese v Srednjo vas cel kravji hlebček, po zimi pa prešičev želodec, ali izvr­ žene pujske.« Poleti vaška »podjetnost tedaj napravi živ vodovod iz tri četrt ure oddaljene Kokre v sodih – vsak sebi pred hišo – za božje ljudi in ljubo živino.« Po izvidu kemične analize na inštitutu na Dunaju je voda »popolnoma neužitna … in gnila … In to vodo 304 Kos, Oris, str. 161; Tominšek-Rihtar, Pili smo vodo, str. 32–33; Studen, K zgodovini, str. 143–144; Studen, Od tra- dicionalnih, str. 40–41; Orožen, Zgodovina Celja II, str. 40. 305 Pešak Mikec, Gradnja, str. 208; Žontar, Kranj, str. 316. V okraju Kranj je med julijem in oktobrom 1855 za kolero zbolelo 1252 oseb, umrlo jih je 379 ali 30,27 % obolelih (Keber, Kolera, str. 212). pijejo ubogi ljudje že leta in leta, in pogosto se dogodi, da jim iz slastno kuhane godlje pokaže mlada žabica drobno tačico.«306 Tudi v samem mestu so bile higienske razme- re do izgradnje kanalizacije še precej podobne tistim v prejšnjih stoletjih. V večjih evropskih mestih so začeli podzemne kanalizacijske kanale graditi šele med epidemijami kolere v 30. letih 19. stoletja. Podeželje je zaostajalo in se higieniziralo šele v drugi polovici 20. stoletja, ponekod pa se ni do danes.307 Resnici na ljubo so tudi v Kranju celotno 19. stoletje redno vzdrževali stare odtoke in zanje vsako leto namenjali precejšnja sredstva; najbrž že v prejšnjih desetletjih in celo stolet- jih. Zadnja večja prenova sistema je bila v letih 1846–1848, ko so dozidali več kanalov v mestu in Savskem predmestju.308 Leta 1876 je občina po šestih letih gradnje dokončala prvo fazo nove ka- nalizacije, ki pa še ni povsem nadomestila hišnih greznic, stranišč na štrbunk in izlivanja odplak v polodprte in zaprte ulične kanale. Pravega reda še dolgo ni bilo, tako kot ne v drugih mestih. Gotovo tudi zato, ker je bila higienizacija mest tesno po- vezana s procesom urbanizacije, tj. »z oblikova- njem norm vedenja in ravnanja ter mentalitet, ki so določale življenje mestnih industrijskih družb 20. stoletja«. Ta proces, ki je zajemal izboljšanje zdravstvenih razmer s pomočjo zakonodaje in vladnih ukrepov, je potreboval čas za ponotra- njenje nove mentalitete med ljudmi.309 V vmes- nem času pa je končno postalo nesprejemljivo tisto navzven najbolj občutljivo – neprekinjena obkroženost s smradom. Kranjska mestna oblast je hišnim lastnikom v zadnji četrtini 19. stoletja že izdajala odločbe o obvezni ureditvi iztokov in greznic, a se stanje še dolgo ni izboljšalo.310 306 Gorenjec, letn. I, št. 5, 10. 2. 1900, str. 1–2. Tako stanje je vladalo že stoletja: župnik Peter Pavel Glavar je pri graščini v Komendi zgradil globok vodnjak, ki je koristil tudi okoličanom. Kljub temu so morali ljudje zlasti po- leti uporabljati vodo iz potokov, zaradi česar so pogosto izbruhnile nalezljive bolezni, na primer v letih 1757 in 1836 (kolera) (Demšar, Zdravstvena skrb, str. 213). 307 Vigarello, Čisto, str. 225–231; Studen, Čistoča, str. 292 sl. 308 »Blagajniški žurnal« za leta 1841–1846 v SI ZAL KRA 2, šk. 240, a. e. 3939; Stariha, Zapisniki, str. 104–113. 309 Studen, Čistoča, str. 308–312; Studen, Kuga, str. 46–48, 51–54. 310 Županstvo je Matevžu Čadežu 7. 10. 1884 ukazalo, da »brez zamude 1. napravite iz hleva svoje hiše št. 185 odtok za gnojnico tako, da se bode gnojnica odtekala v ulični kanal, ali pa v posebno jamo, najmanj eden meter od sosedovega zidu oddaljeno. Taka jama se mora dobro zidati, mora vodo drža­ ti in imeti dobro zapirajoč pokrov. Sploh morate hlev tako popraviti, da se gnojnica ne more vcejati v tla ali zidovje. 2. Da odstranite lijak tik zidu sosednje hiše 183/4 in 3., da se zi­ dovje obvaruje mokrote, morate v stranišči napraviti zadosti dolgo najmanj 6 centimetrov debelo cev iz trdega lesa, zid v hlevu pa s cementom popraviti.« Prepis v SI ZAL KRA 2, šk. 384 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja V Kranju so vedeli, kaj je njihov problem: zastarelo mestno kanalizacijsko omrežje se je končalo tik pod mestom, v Kokri in Savi – iz sled- nje pa so črpali pitno vodo. Tako je leta 1904 na črno urejen izpust onesnažil dotlej še sprejemlji- vo vodo v mestnem vodnjaku pri Majdičevem mlinu oziroma savskem mostu. Vodnjak so po opravljeni mikrobiološki analizi zaprli in očisti- li, župan Karel Šavnik pa je od stavbnega odbora zahteval ureditev kanalizacijskega odtoka, sicer bo vodnjak ob prvem deževju spet zaprl.311 Toda še leta 1909 se je eden od kanalov, ki je bil name- njen le odvajanju meteornih voda, zlival v Savo le malo vstran – nad črpalkinim vodnim kolesom in zajetjem mestnega vodovoda. Lastnik mlina Vinko Majdič se je pritožil, ker so stanovalci iz bližnjih hiš v ta kanal praznili greznice ter s tem ogrožali mlin, črpalko in človeško zdravje: »Ker se z ozirom na to lahko velike množine raznih bacilov z mestnim vodovodom v mesto spravi, kar seveda lah­ ko povzroči jako nevarne bolezni, na drugi strani pa, ker tu zrak – prenasičen z mijazmami – pogosto tako penetratno diši, da se ga niti zdobro zaprtimi okni in vratmi ubraniti ne more, dovolim si […] opozoriti, da se tozadevno končno vendarle stvari odpomoč, pred­ no se pripeti kaka velika, nedogledna nesreča. Zad­ nikrat pritekle so te fekalije sinoči okrog desete ure.«312 Ni čudno, da so zato leta 1904 mestne in okrajne oblasti Ivanu Engelmanu, ki je želel v svoji hiši v Savskem predmestju (Vodopivčeva 9) izdelovati gazirane pijače, ob izdaji dovoljenja ukazale, naj vodo za svojo dejavnost zajema samo iz javnega vodnjaka pri župnijski cerkvi, ki ima po kemično- -bakteriološki analizi zadovoljivo vodo. Če bi že- lel jemati vodo iz kakega drugega vodnjaka, mora prej dobiti dovoljenje.313 Župan Šavnik se je za informacije o kanaliza- ciji leta 1909 spet obrnil na novomeškega kolego Josipa Ogorevca. Zanimalo ga je, ali so vodovod gradili skupaj s kanalizacijo, gradbeni stroški, deželne in državne subvencije, tehnologija (se v Krko zlivajo odplake in meteorne vode?) in mo- rebitno prisiljevanje hišnih lastnikov k priklopu na kanalizacijo.314 Ogorevc je odpisal, da je mesto imelo kanalizacijo že pred gradnjo vodovoda. De- 65, a. e. 1014. Čadeževa hiša je bila v središču mesta na današnjem Maistrovem trgu! 311 Županov javni razglas o zaprtju vodnjaka z dne 31. 3. 1904 in dopis načelniku stavbnega odbora Ferdinandu Sajo- vicu z dne 8. 4. 1904 v SI ZAL KRA 2, šk. 108, a. e. 1268/I. 312 Prepisa dopisov Vinka Majdiča z dne 2. 4. 1909 in osnu- tek dopisa županstva na okrajno glavarstvo z dne 13. 4. 1909 v SI ZAL KRA 2, šk. 120, a. e. 1328. 313 Dopis v vednost Okrajnega glavarstva županstvu v Kra- nju z dne 12. 7. 1904 v SI ZAL KRA 2, šk. 108, a. e. 1268/I. 314 Prepis dopisa na novomeško županstvo z dne 18. 4. 1909 v SI ZAL KRA 2, šk. 120, a. e. 1328. ževnica se zliva v Krko, fekalije v kanalizacijo, hi- šnih lastnikov pa ne silijo v priklop. Občina ni do- bila nikakršnih subvencij, stroškov izgradnje pa ni mogoče natančno izračunati.315 Tu velja opozo- riti na velik pomen (ne)prostovoljnega priklopa. To je bila povsod, kjer so gradili moderne vodo- vode in kanalizacijo, ena najpomembnejših in najobčutljivejših tem. Neprepričljiva zagotovila oblasti o gradbenih stroških so krepila ljudski strah in podaljšala izvedbo. SOBIVANJE STAREGA IN NOVEGA VODOVODA Neposredni zgledi iz Novega mesta in Ljublja- ne316 ter porazno stanje v mestu in okoliških va- seh so občinske odbornike leta 1889 pripeljali do resnega pogovora o novem vodovodu. To za pod- alpske razmere ni bilo pozno, saj so se istega leta začeli o vodovodu pogovarjati tudi v primerljivem Celju in sosednjem manjšem Tržiču.317 Vsi, tudi Kranjčani, so želeli izkoristiti silovit napredek znanosti in (hidro)tehnike ter urediti vodooskr- bno infrastrukturo. V tem času so se na okrajne urade in deželne vlade v cislajtanskih deželah ce- sarstva že vsipale prošnje za gradbena dovoljenja za hišne, vaške, trške in mestne vodovode. Vasi v kranjskem okraju, ki so se večinoma oskrbovale z rečno in potočno vodo ter niso imele niti vaških vodnjakov, so prošnje vlagale predvsem po prvi svetovni vojni in v 30. letih 20. stoletja.318 Gotovo je imela pomembno vlogo tudi sprememba odnosa deželnih in državnih oblasti, ki so po letu 1903 iz svojih fondov izdatneje sofinancirale mestne in trške vodovode. Marsikje so brez večjih državnih subvencij ali sploh brez njih vodovode zgradili že prej: leta 1825 v Idriji, leta 1858 v Piranu in Porto- rožu, v Ljutomeru v letih 1884–86, leta 1894 v Rib- nici (poskusili so že leta 1875!), v Kočevju leta 1897, leta 1898 v Črnomlju, v Logatcu leta 1899, v No- vem mestu, Škofji Loki, Postojni in Mariboru leta 1902, leta 1904 na Vrhniki in v Tržiču, leta 1908 v Celju, leta 1910 v Dobrni itd.319 315 Odgovor novomeškega župana z dne 22. 4. 1909 v SI ZAL KRA 2, šk. 120, a. e. 1328. 316 Mesto je moderni vodovod dobilo že leta 1890, kanali- zacijo pa leta 1898. Gl. Kos, Oris, str. 159–162; Tominšek- -Rihtar, Pili smo vodo, str. 37 sl.; Studen, Kuga, str. 45–46; Studen, K zgodovini, str. 145; Studen, Od tradicionalnih, str. 30–35; Remec, Podrgni, str. 103–104. 317 Studen, Od tradicionalnih, str. 37; Orožen, Zgodovina Ce­ lja II, str. 41; Stariha, Tržič, str. 78. 318 Gl. popis arhivskega gradiva kranjskega okrajnega gla- varstva (SI AS 131) v Pivk, Okrajno glavarstvo, passim ter še posebej šk. 8 in 23. 319 Studen, Od tradicionalnih, str. 43; Stariha, Tržič, str. 80; Porenta in Černelič Krošelj, Zapuščina, str. 269–270; Ivančič Lebar, Dobrna, str. 493; Serše, Vrhnika, str. 118; 385 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja V tem duhu je na povabilo občinskega odbora leta 1889 inženir Curths preučil vodne vire v šir- ši okolici Kranja in predlagal gradnjo vodovoda z zajetjem v reki Kokri, a daleč od mesta. Drugi mestni problemi so načrte odrinili vstran. Šele le- ta 1896 je Tomaž Pavšlar ml., predsednik odbora za vodnjake, predlagal gradnjo mestne elektrarne in vodovoda, ki bi vodo črpal iz podtalnice v bliži- ni stare hidravlične črpalke. Občinski odbor, De- želna vlada in Deželni zbor ter deželni inženirji so se čez tri leta raje odločili za gradnjo vodovo- dnega omrežja s črpališčem v Čemšenikarjevem vrelcu pri Kokri (ok. 16 kilometrov severovzho- dno od mesta). Vrelec je imel v kemičnem in bak- teriološkem smislu boljšo vodo ter večjo kapaci- teto (celo avgusta baje 17,6 litra na sekundo) ter bi lahko pitno vodo zagotavljal 2062 prebivalcem v mestu in 3775 v 15 okoliških vaseh. Ker je šlo za gospodarsko koristen regionalni projekt, so me- ščani in vaščani upravičeno pričakovali pomoč dežele in države pri plačilu visokega predračuna 570.000 kron (1 gld = 2 kroni). V zameno so morali odločanje o trasi in tehničnih zadevah prepustiti Deželni vladi in ministrstvu za kmetijstvo.320 Zato v Kranju v staro črpalko in vodovod niso več veliko vlagali. Leta 1903 so zanju porabili le 137 kron, za mestne vodnjake pa kar 1009 kron. Tako visok strošek je šel predvsem na račun iz- rednega čiščenja onesnaženega vodnjaka pri sav- skem mostu (gl. zgoraj). Leta 1904 se je razmerje stroškov sicer obrnilo, a vsote niso bile primer- ljive s prejšnjimi desetletji: za stari vodovod so plačali 278 kron, za vodnjake pa le 36 kron. Leta 1905 so načrtovali 500 kron za vodovod in 300 za vodnjake.321 Po večletnih finančnih in projektnih pripra- vah, političnem lobiranju v Ljubljani (na začetku razprave omenjeni deželni poslanec Ivan Šubic je bil velik podpornik Kranja), prepričevanju prebi- valcev, da s priklopom ne bodo imeli velikih stro- škov, ter sodnih sporih s Pavšlarjem (temu so šli v nos Majdičevi energetski projekti na Savi, vodna pravica pri mlinih in lastništvo parcel z vodnim virom v Kokri; Majdiča in občino pa je skrbel Pavšlarjev načrt z hidroelektrarno pri Jami, katere Mlakar, Razvoj, str. 17; Studen, Maribor, str. 48–50; Bur- nač, Mariborska komunala, str. 454; Kermavnar, Dediš­ čina, str. 53–55; Podlogar, Kronika, str. 78; Smiljanić, Po- litičnost, str. 207–209 in sl.; Curk, Zgodovina, str. 265; Kranjec, Le tako, str. 75; Terčon, Pomorski promet, str. 48; Mohorič, Rudnik, str. 190–191. 320 Gl. tiskano slovensko-nemško poročilo Deželnega odbo- ra št. 4563 z dne 22. 4. 1900 v SI AS 33, šk. 418, konvolut 803. 321 Obračuna občinskih dohodkov in izdatkov z dne 29. 2. ter 2. 11. 1904 v SI ZAL KRA 2, šk. 108, a. e. 1268/I in šk. 109, e. e. 1268/II. jez bi ogrozil mlin in mestno črpalno napravo)322 so leta 1908, ko so že otvorili vodovod v bližnji Ra- dovljici,323 le začeli graditi regijski vodovod, ki je na občinsko prošnjo dobil ime »Cesarja Franca Jožefa I. jubilejni vodovod«. Prvo fazo so dokon- čali leta 1911, ko so položili 44 kilometrov cevi. Predvideni strošek vodovoda je bil ocenjen na 620.000 kron in ob dograditvi leta 1911 narasel na 706.000 kron. Na mesto je odpadlo 20 %, na okoliške vasi 10 %, na Državni melioracijski fond 40 % in na deželni proračun 30 %. V pogodbi je bilo določeno, da bo z vodovodom upravljala Mestna občina Kranj.324 Občina je takoj izdala »določila, pravilnik o hišnih priklopih in cenik«. Hišne priklope, ki so bili le prostovoljni, je dovo- ljeval občinski gradbeni odbor, vodovodni odbor pa je nadzoroval gradnjo in delovanje. Prebival- ci so se tedaj prvič srečali z razmeroma visokimi stroški priklopa, vodomera in vodarine, česar v prejšnjih stoletjih ter v obdobju savskega vodo- voda in mestnih vodnjakov niso poznali. Doba zastonjske komunale se je nepovratno iztekla, deželne oblasti pa so krajanom omogočile nekaj- letno prehodno obdobje, ko je davčna naklada še nadomeščala vodarino za osebne potrebe, voda za gospodarsko rabo pa se je že plačevala. Kranj je tak zakon dobil 26. marca 1911.325 Zato je bil pro- 322 Gl. Pavšlarjevo peticijo predsedstvu Deželnega odbora št. 4852 z dne 13. 12. 1905 v SI AS 33, šk. 418, konvolut 803; sodne spise iz let 1905–1919 v SI AS 131, šk. 83, a. e. 1118, šk. 84, a. e. 1119, 1120 in šk. 85, a. e. 1121–1123; osnutek odgovo- ra županstva z dne 5. 9. 1904 glede dovoljenja Okrajnega glavarstva za gradnjo hidroelektrarne pri Bregu z dne 22. 8. 1904 v SI ZAL KRA 2, šk. 108, a. e. 1268/I. Gl. tudi Žontar, Kranj, str. 355–356 in Rogelj, Od obrtnih, str. 154. 323 Še leta 1900 so imeli v Radovljici podobne težave z vo- do kot v Kranju. V ožjem mestu sta bila le dva zasebna vodnjaka s slabo vodo ali brez nje, ki so ju morali občas- no zapirati. V predmestju in nižje ob Savi so sicer bili dobri vodnjaki, a je bila pot iz mesta do njih dolga in strma … Časopis Gorenjec je v tistem času objavil vrsto kritičnih in duhovitih prispevkov lokalnih dopisnikov. Seveda je treba taka poročila jemati z rezervo, saj so do- pisniki radi pretiravali, da bi ohranili ugled in pomen. Pritegnili so jim tudi uredniki. Omeniti velja cinično pri- pombo črkostavca k enemu od kritičnih zapisov: »Potola­ žite se! Vodo hranijo za zimo, da jo ne bode treba služkinjam pozimi od Save nositi po strmi cesti v mesto« (Gorenjec, letn. I, št. 21, 2. 6. 1900, str. 4; št. 25, 30. 6. 1900, str. 3, št. 35, 7. 9. 1900, str. 5; št. 37, 22. 9. 1900, str. 5 itd.). 324 Tiskan dvojezični razglas Deželne vlade št. 18 v De- želnem zakoniku za vojvodino Kranjsko št. XIII z dne 14. 11. 1908 o dogovoru vseh strank glede gradnje vodovo- da v SI AS 33, šk. 418, konvolut 803. Gl. tudi »Vprašalnik k statistiki osrednjih naprav za preskrbo vode« Deželnega stavbnega urada v Ljubljani, potrjen 3. 12. 1913, v SI AS 131, šk. 23, a. e. 326. 325 Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, leto 1911, št. 17, str. 46–47. Gl. še podobne zakone za druge vodovode od leta 1890 (Ljubljana) do leta 1916 (Logatec) v https://alex. onb.ac.at/cgi-content/alex-iv.pl (25. 3. 2025). 386 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja ces priklapljanja na vodovod razmeroma dolg. K temu so prispevale stroge tehnične zahteve (svinčene ali železne kovane cevi s predpisanim premerom, zavarovanje pred zmrzaljo, globina vkopov, zaporni, izpustni in razbremenilni venti- li). Cena vode je bila odvisna od namena porabe – različno za zasebna in javna poslopja ter gospo- darski namen. Določen je bil dnevni limit pora- be.326 Kljub omejitvam in stroškom je bilo dve leti po izgradnji na nov vodovod priključenih že 900 hiš v mestu in 19 vaseh s 6860 prebivalci ter 4300 glavami živine in drobnice. V celoti je vodovod razpolagal s 145 hidranti, 86 javnimi pipami in 63 napajalnimi koriti.327 Leta 1911 se je novi župan Ferdinand Pollak poravnal z Vinkom Majdičem, najbližjim sose- dom stare mestne črpalke. Ta je poudaril, »da je v Kranju največja industrija in da torej jaz največ občinskega davka plačujem in zaradi tega smem pač tudi pričakovati, da občina Kranj, ki ji nikoli nisem nasprotoval ali napravil kake škode, jemlje ozir na mojo industrijo«. Menil je namreč, da občina z no- vim vodovodom ne potrebuje več »sesalne napra- ve« niti v smislu rezervnega sistema. Kljub temu je občina obdržala črpalko in servitutno (ne pa koncesijsko) vodno pravico za pretok na napravo v leta 1902 dogovorjeni količini 1 m3/s pri padcu. Odstopila je le od zahtevka za povečanje servitu- ta na 1,6 m3/s ter obljubila nadomestitev črpalke in vodnega kolesa z električno turbino za mestno elektrarno. Z njo naj bi zagotovili elektriko za mestno razsvetljavo, odvečno moč pa bi prodajali drugim interesentom. Za ta projekt je občina le- ta 1911 dobila tri ponudbe.328 V primeru opustitve zemljišča vodovodnega črpališča si je Majdič za- gotovil predkupno pravico. Zato je občini dovolil poglobitev kanala ob vodnem kolesu in soupo- rabo mlinskega jezu za boljše delovanje črpal- 326 Knjižica je vsebovala odredbe Deželnega odbora z dne 3. 4. 1911, št. 6179, ter od občine in odbora z dne 24. 5. 1912 potrjen cenik (SI AS 131, šk. 23, a. e. 326). Določila o grad- nji priklopov, ravnanju z vodo itd. so bila precej podobna določbam o vodi v pravilniku za vodovod in kanalizacijo, ki ga je že leta 1890 sprejel ljubljanski mestni svet (To- minšek-Rihtar, Pili smo vodo, str. 38–39), še bolj pa za- snovi in vsebini pravilnika mestne občine Celje iz leta 1923 (Rihtar, Studenec, str. 11, 13). 327 »Vprašalnik k statistiki osrednjih naprav za preskrbo vo- de« Deželnega stavbnega urada v Ljubljani, potrjen 3. 12. 1913, v SI AS 131, šk. 23, a. e. 326. Za primerjavo: v Ljubljani je bilo 20 let po izgradnji na vodovod priključenih 77,3 % hiš (Studen, Od tradicionalnih, str. 48). 328 Ponudbe so poslala podjetja Siemens­Schuckert­Werke z Dunaja dne 16. 5. 1911, Maschinenfabrik Andritz Actienge­ sellschaft iz Gradca dne 27. 5. 1911 in A.E.G.-Union Electri­ citäts-Gesellschaft, Ingenieur-Bureau Laibach iz Ljubljane dne 26. in 29. 5. 1911. Le Siemensova ponudba vsebuje ceno za turbino in električni del – 10.588 kron (ali 5294 starih gld). Vsi spisi so v SI ZAL KRA 2, šk. 251, a. e. 4043. ke oziroma morebitne turbine ter obljubil 5000 kron, če se bo občina držala dogovorjenih zavez in njena turbina ne bo ovirala delovanja njegove elektrarne in mlina ter škodila posestnim in vod- nim pravicam.329 Po izgradnji novega vodovoda se je zdelo, da so javni in zasebni bazeni ter kapnice na hišnih dvo- riščih postali odveč. Že v letih 1909–1912 so odstra- nili ali z betonskimi ploščami prekrili 6 vodnjakov in bazenov v ožjem mestu, leta 1919 delno zasuli vodnjak pri župnišču in odstranili osrednji me- stni vodnjak na Glavnem trgu. Tam je Mestna občina Kranj leta 1995 spet postavila vodnjak, po- doben tistemu iz let 1837–1883 (slika 26). Pod njim je ostala 310 m3 velika protipožarna cisterna iz leta 1944.330 Nekaj dlje je ostal tisti na dvorišču sodišča. Župnijski vodnjak so jamarji in arheologi očisti- li in raziskali v letih 2009–2011, pri čemer so nivo Kokre dosegli pri 32 metrih (slika 27).331 Kmalu se je pokazalo, da sta se Majdič in ob- čina motila glede (ne)koristnosti savske hidrav- lične črpalke in vodnjakov. Novi vodovod bi po 329 »Razpravni zapisnik« strank na Okrajnem glavarstvu v Kranju z dne 12., 13. in 15. 9. 1911 ter »Načrt poravnave« z dne 14. 9. 1911; vse v SI ZAL KRA 2, šk. 251, a. e. 4043. 330 Članek Renate Škrjanc »Mestu vrnili tisto, kar so mu pred desetletji odvzeli« v časniku Slovenec z dne 27. 7. 1995. 331 Med drugo svetovno vojno so vodnjak na globini 8 me- trov zaprli z betonsko ploščo (ta del je morda služil za kapnico), po letu 1945 pa so ga zasuli do vrha (ZVKDS, Gregor Aljančič in Draško Josipovič: Poročilo o arheolo­ škem izkopavanju župnijskega vodnjaka v Kranju leta 2011, tipkopis, Kranj 2011, str. 4–6). Gl. še članek Marjane Hanc »V kanjonu Kokre spet most, jamarji očistili vodnjak« z dne 10. 10. 2013 v spletnem časopisu Delo (objavljeno na https://old.delo.si/novice/slovenija/v-kanjonu-kokre- -spet-most-jamarji-ocistili-vodnjak.html (28. 1. 2025)). Slika 26: Leta 1995 postavljen vodnjak na Glavnem trgu (foto Dušan Kos). 387 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja projektnih izračunih moral imeti kapaciteto 14–15 litrov vode na sekundo, podobno kot v Celju.332 Po izgradnji so še upali na 12,5 litra na sekundo (400.000 m3 na leto), a je do odkritja in sanaci- je napake v ceveh leta 1920 dejanska kapaciteta znašala le 9–10 litrov. Za primerjavo: ljubljanski vodovod iz leta 1890 je bil projektiran za 100 litrov dnevne porabe na prebivalca (skupaj 3000 m3), res pa je prišlo na prebivalca le 27 litrov načrpane vode na dan, leta 1901 pa že 41 litrov.333 Naraščanje števila prebivalstva, gospodarska rast, slabo načrtovanje porabe, tehnične težave in negospodarno ravnanje z vodo na podeželju so bili v prvih letih razlogi za kronično pomanjkanje vode zlasti v ožjem mestu. Zaradi vojaških potreb so morali med prvo svetovno vojno celo zapreti večino javnih pip v vaseh in zakleniti hidrante.334 Vodovodni odbor je poleti 1919 prepovedal zaliva- nje vrtov in protiprašno škropljenje cest v vaseh, ob tem pa Deželnemu stavbnemu uradu ravna- nje z vodovodom opisal kot anarhično: vaščani samovoljno odpirajo ali zapirajo vodovodne ven- tile, da bi ohranili vodo zase, zato vode v mestu ni več ur dnevno, v višje ležečih nadstropjih pa je sploh ni. Mestni vodni zbiralniki so prazni in požarna ogroženost velika. Ljudje protestirajo in 332 Rihtar, Studenec, str. 9. 333 Sonc, Razvoj, str. 310; Kos, Oris, str. 161–162. 334 Gl. kopije več razglasov Okrajnega glavarstva Kranj za Mestno občino Kranj, tiskani razglas z dne 16. 10. 1917 ter kopijo Verzeichnis za varstvo vaških hidrantov z dne 22. 1. 1918 v SI AS 131, šk. 28, a. e. 415. vsevprek zabavljajo.335 Odbor je vaščane neneh- no opozarjal zaradi potratnega ravnanja z vodo, zlasti v Šenčurju (z ves čas odprtimi ventili na javnih pipah), in grozil z zaprtjem priključkov. Od deželnih oblasti je zahteval, naj v takih primerih obvezno posredujejo orožniki.336 Septembra 1919 so občinski odborniki sklenili, da je zaradi vsega tega treba v vaseh zapreti vsa javna napajališča, »kajti jasno mora biti vsakomur, da niso bila ista nik­ dar namenjena za perice, še manj pa za igračo vaškim paglavcem«.337 Neodgovorno obnašanje do vode in tehnične težave niso bile kranjska posebnost. Skoraj enake težave so imeli po letu 1890 v Ljub- ljani oziroma povsod, kjer so prvič prešli na vodo iz vodovoda.338 Večino teh težav so v Kranju rešili šele v letih 1936–1940, ko so na vodovodno omrež- je priključili zajetje v potoku Bistrica pri Novi va- si nad Preddvorom.339 Stara hidravlična črpalna naprava, ki je zara- di previsokih stroškov mestna občina nikoli ni nadomestila z elektrarno ter lesenega vodnega kolesa zamenjala s turbino,340 je tako med neneh- nimi popravili občasno delovala tudi v novi drža- 335 Kopija dopisa z dne 14. 5. 1919 v SI ZAL KRA 2, šk. 148, a. e. 1449. 336 Na primer Josipu Gorenjcu, Petru Krišlju in Francu Mas- lju iz Šenčurja (kopija dopisa z dne 22. 5. 1919 v SI ZAL KRA 2, šk. 148, a. e. 1449). Okrajnemu glavarstvu je odbor predlagal, naj kaznuje Franca Grašiča s Klanca, ker je s cevmi gasilcev samovoljno polnil svoj zbiralnik. Grašič se je zagovarjal, da je bila pipa polomljena in da je zgolj »nalovil tisto vodo, ki bi sicer brez haska odtekla«. To je potrdila tudi kranjska žandarmerija (dopis z dne 3. 6. 1919 in kaznovalni spis v SI AS 131, šk. 28, a. e. 415 in kopija dopisa v SI ZAL KRA 2, šk. 148, a. e. 1449). 337 Kopija dopisa z dne 11. 9. 1919 v SI ZAL KRA 2, šk. 148, a. e. 1449. 338 Remec, Podrgni, str. 105–106; Studen, K zgodovini, str. 145; Stariha, Tržič, str. 80–81. 339 Pešak Mikec, Gradnja, str. 208–215; Žontar, Kranj, str. 341, 349–350, 355–358. 340 Mnenje izvedencev inženirjev Julija Hilberta in Karla Krivanca z dne 12. 8. 1913: občina naj začne takoj graditi v danih tehničnih okvirih, čeprav bi bili stroški elektrarne pri vseh omejitvah (omejen pretok vode za pogon) zelo visoki tudi brez vzdrževalnih stroškov – ok. 30.000 kron za le 25 KM. Morda bi bilo za mesto bolje, če bi za javno razsvetljavo raje uporabili kak drug vir, denimo Majdi- čevo elektrarno, ali počakali na zgraditev elektrarne v Završnici (dograjena je bila leta 1915; op. D. K.). Kljub temu je občina 23. 9. 1913 sklenila vzeti posojilo za grad- njo elektrarne v višini 40.000 kron (osnutek z dne 30. 9. 1913) in 11. 2. 1914 Deželno vlado zaprosila za dovoljenje (prepis z dne 11. 2. 1914). Vlada je prošnjo zavrnila, češ da je vode premalo, ocenjeni stroški pa prenizko izraču- nani; občina naj se raje priključi na električno omrežje deželnih elektrarn. Vsi zadevni spisi so v SI ZAL KRA 2, šk. 251, a. e. 4043. V tem času je razsvetljavo dajala tu- di manjša elektrarna v soteski Kokre, ki jo je leta 1899 zgradil Adolf Kreuzberg. Leta 1909 jo je odkupila Marija Mayr, ki je leta 1921 povečala njeno moč. Gl. Rogelj, Od obrtnih, str. 153; Žontar, Kranj, str. 357–358. Slika 27: Leta 2013 odkopan in obnovljen vodnjak na župnijskem dvorišču (foto Dušan Kos). 388 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja vi.341 Kranjčani niso bili tako zaverovani v zmago tehnike kot Novomeščani, ki so svojo črpalko ob Krki demontirali že eno leto po zgraditvi novega vodovoda (1902).342 Med Kranjčani so se širile go- vorice o novi elektrarni, zato je župan Ferdinand Pollak meščanom dovolil vpoglede v projektno dokumentacijo.343 Leta 1923 je občina črpališče le predala Vinku Majdiču, ki je tam že dolgo načrtoval gradnjo večje hidroelektrarne; prvo je nedaleč stran postavil že leta 1892. Velike načrte so uresničili dediči do leta 1930, ko so preuredili mlinsko strugo in do začetka druge svetovne voj- ne zgradili še termoelektrarno, čistilnico plina in električno omrežje, ki je energijo posredovalo več okoliškim podjetjem.344 Tako se je šele leta 1923, po 151 letih bolj ali manj rednega, težavnega in dragega, a kljub vse- mu koristnega obratovanja končalo oskrbovanje mesta s savsko vodo. Črpalka in črpališče pa sta hitro izginila iz spomina meščanov in nacionalne tehnične dediščine. Financiranje Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6–0437 Podoba – Besede – Znanje. Življenje idej v prostoru med vzhod­ nimi Alpami in severnim Jadranom 1400–1800, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko de- javnost Republike Slovenije. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Gorenjski muzej, Kranj Fototeka NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana, Ljubljana ŽA – Župnijski arhivi, Kranj (K – krstna knjiga, M – mrliška knjiga) NMS – Narodni muzej Slovenije, Ljubljana Zbirka slik 341 Maja 1919 so okvarjene dele črpalke poslali v popravilo v strojno tovarno in železolivarno Antona Žabkarja v Ljubljani (med Gospodarskim razstaviščem in Vilharje- vo cesto). Popravilo ni bilo uspešno in črpalka je obstala. Obenem se je poškodovala vodna zapornica v kanalu, tako da je morala občina popravilo odložiti do 11. 9. 1919, ko je serviser iz Ljubljane usposobil črpalko (kopiji do- pisov župana z dne 23. 5. in 17. 8. 1919 v SI ZAL KRA 2, šk. 148, a. e. 1449). 342 Smiljanić, Političnost, str. 212. 343 Kopija županovega razglasa z dne 20. 9. 1919 v SI ZAL KRA 2, šk. 148, a. e. 1449. 344 Majdičeva dokumentacija iz let 1887–1914 je v SI AS 131, šk. 83, a. e. 1118, šk. 84, a. e. 1119, 1120 in šk. 85, a. e. 1121–1123. Gl. tudi Žontar, Kranj, str. 365; Rogelj, Od obrtnih, str. 155–156. NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana Slikovna zbirka SI AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 1 – Vicedomski urad za Kranjsko AS 6 – Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani AS 7 – Deželno glavarstvo na Kranjskem v Ljublja- ni AS 14 – Gubernij v Ljubljani AS 33 – Deželna vlada v Ljubljani AS 131 – Okrajno glavarstvo Kranj AS 174 – Terezijanski kataster za Kranjsko AS 176 – Franciscejski kataster za Kranjsko AS 181 – Reambulančni kataster za Kranjsko AS 1068 – Zbirka načrtov AS 1933 – Intendant za Kranjsko SI ZAL KRA – Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko, Kranj KRA 1 – Okrajno glavarstvo Kranj KRA 2 – Občina Kranj ZVKDS – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slove- nije, Območna enota Kranj Poročila Zapisniki terenskih ogledov ČASOPISI Delo, 2013. Gorenjec, 1900. Gorenjski glas, 2002, 2011. Laibacher Zeitung, 1879. Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 1889. OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA Agricola, Georgius: De re metallica libri XII. Basileae: Apud Hieronium Frobenium, 1556. Baeriswyl, Armand: Sodbrunnen – Stadtbach – Gewerbekanal. Brunnen in der europäischen Stadtge­ schichte. Referate der Tagung des Schweizerischen Arbeitskreises für Stadtgeschichte, Bern. 1. bis 2. April 2005 (ur. Dorothee Rippmann et al.). Trier: Kliomedia, 2008, str. 55–68. Beutmann, Jens: Wasserbau im mittelalterlichen und frühneuzeitlichen Dresden. Mitteilungen der Deu­ tschen Gesellschaft für Archäologie des Mittelalters und der Neuzeit 21, 2009, str. 115–124. Bingener, Andreas in Flosdorf, Gerold in Haasis-Ber- ner, Andreas: Die Siegener Wasserversorgung in alter Zeit. Geschichte der Kälberbach-Wasserleitung Siegerland. Blätter des Siegerländer Heimat- und Ge­ schichtsvereins e. V. 79, 2002, št. 2 str. 89–112. Budna Kodrič, Nataša in Perenič, Urška: Luiza Cro- bath v Kranju leta 1844. Kranjski zbornik 2020 (ur. 389 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Miha Mohor et al.). Kranj: Mestna občina Kranj, 2020, str. 39–47. Burnač, Danilo: Mariborska komunala od sredine 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne. Mesto in gospodarstvo. Mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju (ur. Željko Oset et al.). Ljubljana, Maribor: Inštitut za novejšo zgodovino, Muzej narodne osvoboditve Maribor, 2010, str. 451–461. Cevc, Anica: Upodobitve Kranja in okolice na slikah v Narodni galeriji v Ljubljani. Kranjski zbornik 1975 (ur. Franc Puhar et al.). Kranj: Skupščina občine Kranj, 1975, str. 233–238. Costa, Heinrich: Reiseerinnerungen aus Krain. Laibach: Eger'schen Gubernial-Buchdruckerei, 1848. Curk, Jože: Zgodovina urbanizacije v severovzhodni Sloveniji. Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 6 (41), 1970, št. 2, str. 244–284. Demšar, Viktorijan: Zdravstvena skrb za podeželje v 18. in 19. stoletju. Kronika 30, 1982, št. 3, str. 210–214. Demšar, Vinko: Barvarji (Firbarji) Pirci v Kranju v 18. in 19. stoletju. Kranjski zbornik 1990 (ur. Jakob Ve- hovec et al.). Kranj: Skupščina občine Kranj, 1990, str. 184–187. Ebner, Romana: Die Wasserversorgung und -entsor- gung der Stadt Salzburg in der frühen Neuzeit. Ferrum 84, 2012, str. 29–36. Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820. 2. zvezek: župani in sodniki 1504– 1605 (ur. Ema Umek et al.). Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2003 (Gradivo in razprave, 23). Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820. 2. zvezek: župani in sodniki 1504– 1605 (ur. Barbara Žabota in Damjan Hančič). Ljub- ljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2005 (Gradivo in razprave, 28). Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820. 2. zvezek: župani in sodniki 1504–1605 (ur. Sonja Anžič-Kemper et al.). Ljublja- na: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2012 (Gradivo in razprave, 34). Fidelj, Andrej: Nastanek in razvoj mesta Dunaj in nje- gov profil v obdobju Andreja Perlacha. Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 27 (62), 1991, št. 2, str. 217–236. Forest de Bélidor, Bernard: Architectura Hydraulica. Oder: Die Kunst, das Gewaesser zu denen verschieden­ tlichen Nothwendigkeiten des menschlichen Lebens zu leiten, in die Hoehe zu bringen, und vortheillhaftig anzuwenden. Theil I, Buch 3, 4. Augspurg: Johann Georg Mertz, 1743, 1744, 1746. Gerstner, Franz Joseph Ritter von: Handbuch der Mechanik. 2. Bd.: Mechanik flüssiger Körper. Prag: Jo- hann Spurny, 1832. 3. Bd.: Beschreibung und Berech­ nung grösserer Maschinenanlagen. Wien: J. P. Sollin- ger, 1834. Gestrin, Ferdo: Radovljica – vas, trg in mesto do 17. sto- letja. Zgodovinski časopis 45, 1991, št. 4, str. 517–547. Globočnik, Damir: »Presvitli cesar so videli nas in mi njih, in – spoznali smo se«. Utrinki s poti cesarja Franca Jožefa I. od Ljubljane do Jesenic 16. in 17. ju- lija 1883. Kronika 55, 2007, št. 1, str. 55–74. Haasis-Berner, Andreas: Innovative Wasserkraftnut- zung im Mittelalter und die zugehörige wasser- bauliche Infrastruktur. Erhaltung von Kulturdenk­ male der Industrie und Technik Baden-Württemberg, Arbeitsheft 31, 2015, str. 83–90. Horst van der, Tileman, Polley, Jacob: Theatrum ma­ chinarum universale. Oder: Außerlesene Sammlung verschiedener Großer und sehr Schoener Waßer­Wer­ cke, Schutz- und andern Schleusen, Auffzieh- und Dreh­ ­Brucken. Theil I, II. Amsterdam: Petrus Schenk, 1738 (ponatisa 1757 in 1774). Ivančič Lebar, Irena: Občini Dobrna in Nova Cerkev med obema svetovnima vojnama. Kronika 62, 2014, št. 3 (Iz zgodovine Dobrne), str. 483–510. Jarc, Janko: O Novem mestu ob koncu XVIII. stoletja. Kronika slovenskih mest 5, 1938, št. 2, str. 99–106. Južnič, Stanislav: Gabrijel Gruber in navigacijski inže- nir Jurij Vega. Arhivi 26, 2003, št. 1, str. 69–80. Južnič, Stanislav: Gabrijel Gruber. Od ljubljanskega pre­ kopa do jezuitskega generala. Ljubljana: Družina, 2006. Keber, Katarina: Čas kolere. Epidemije kolere na Kranj­ skem v 19. stoletju. Ljubljana: Zgodovinski inšti- tut Milka Kosa ZRC SAZU, 2007 (Thesaurus memoriae, Dissertationes, 6). DOI: https://doi. org/10.3986/9789612540111 Kermavnar, Simona: Litoželezna dediščina v zahodni, osrednji in južni Sloveniji. Ljubljana: EN – DVA – TRI, Špela Fortuna, 2021. Komatar, Franc: Kranjski mestni arhiv. Jahresbericht des k.k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums in Krainburg für das Schuljahr 1913/14. Krainburg: Verlag des k.k. Kaiser-Franz-Joseph-Gimnasiums, 1914, str. 3–32. Kos, Dušan (izd.): Franc Henrik Raigersfeld. Dnevniki 1697–1759. Prepisi. Ljubljana: Založba ZRC, 2024 (Thesaurus memoriae, Fontes 17). DOI: https://doi. org/10.3986/9789610508304 Kos, Dušan: Obnova mesta Kranj po požaru leta 1749. Prispevki za novejšo zgodovino 64, 2024, št. 1 (Zbor- nik Andreja Studna), str. 68–87. DOI: https://doi. org/10.51663/pnz.64.1.04 Kos, Janez: Oris poglavitnih točk razvoja nekaterih ko- munalnih dejavnosti v Ljubljani 1850–1941. Kronika 29, 1981, št. 2, str. 159–166. Kos, Marija: Ulice, ceste in trgi mesta Kranja v preteklosti. Katalog razstave Zgodovinskega arhiva Ljublja- na, Enote za Gorenjsko. Kranj: Zgodovinski arhiv, 2009. 390 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Köstler, Hans Jörg: Die Eisenwerke beim Hüttenber- ger Erzberg seit 1870. Carinthia II 48 Sondrehefte, 1989, str. 31–41. Kramar, Janez: Epidemije v Slovenski Istri. Zgodovinski časopis 49, 1995, št. 1, str. 99–111. Kramberger, Dušan: Grajski vodnjaki. The Castle Wells. Ljubljana: Ljubljanski grad, 2016. Krampač, Tone (izd.): Gorenjske družine v 18. stoletju. Celje, Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, Slo- venska Matica, Inštitut Karantanija, 2016. Kranjec, Gregor: »Le tako naj po vodo hodijo, kakor so ponavadi, iz škafi al z vozmi«. K zgodovini oskrbe z vodo v ribniški dolini. Zgodovina za vse 17, 2010, št. 2, str. 67–85. Lipič, Fran Viljem: Topografija c.-kr. deželnega glavne­ ga mesta Ljubljane z vidika naravoslovja in medicine, zdravstvene ureditve in biostatike (prev. Marjeta Ob- lak, ur. Zvonka Zupanič Slavec). Ljubljana: Joseph Blasnik, 1834. Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2003. Mal, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša doba. 8. zv. Ljubljana: Družba sv. Mohorja, 1929. Mensi, Franz: Geschichte der direkten Steuern in Steier­ mark bis zum Reigierungsantritte Maria Theresias. Zv. 1–3. Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsge­ schichte der Steiermark, zd. 7, 9, 11. Graz, Wien: Styria, 1910, 1912, 1921–1936. Merian, Matthaeus: Topographia Provinciarum Austria­ carum: Austriæ, Styriæ, Carinthiæ, Carnioliæ, Tyrolis etc. Franckfurt am Mayn: Matthaeus Merian, 1649. Mlakar, Jasna: Razvoj mariborskega vodovoda. Zgodo­ vina za vse 5, 1998, št. 1, str. 5–20. Mohorič, Ivan: Rudnik živega srebra v Idriji. Zgodovinski prikaz nastanka, razvoja in dela 1490–1960. Idrija: Mestni muzej v Idriji, 1960. Orožen, Ignac: Celska kronika. V Celi: Julius Jeretin, 1854. Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice. I. del: od za- četka do leta 1848. II. del (1849–1941). Celje: Celjski zbornik, 1971, 1973. Ovin, Ivan (obj. France Stelè: Kronika spomina vred- nih dogodkov in nenevadnih vremenskih razmer na Gorenjskem, posebno v mestu Kranju in okoli- ci. Dom in svet 25, št. 11 (1912), str. 426–432. Pešak Mikec, Barbara: Gradnja čemšeniškega in no- vovaškega vodovoda za Kranj in okolico. Kranjski zbornik 2000 (ur. Drago Štefe et al.). Kranj: Mestna občina Kranj, 2000, str. 208–216. Pivk, Olga: Okrajno glavarstvo Kranj 1855–1941. Arhivski inventar (tipkopis). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1995. Poda von Neuhaus, Nikolaus: Berechnung der Luftma­ schine, welche in der Niederungarischen Bergstadt zu Schemnitz bey der Amalia Schacht, vom Herrn Joseph Karl Höll, Oberkunstmeistern erfunden, erbauet und im Jahre 1753 den 23. März ist angelassen worden. Wien: Joseph Kurzboeck, 1771. Podlogar, Leopold: Kronika mesta Črnomelj in njega žu­ pe. Ponatis iz »Danice« 1905. Ljubljana: Tomo Zu- pan, 1906. Porenta, Tita in Černelič Krošelj, Alenka: »Po moji smrti se bo videlo, da sem dobro gospodinjila …« Zapuščina Josipine Hočevar, roj. Mulej (1824–1911) v Radovljici in Krškem. Kronika 62, 2014, št. 2, str. 255–274. Preinfalk, Miha (izd.): Pisma Franca Franza baronu Erbergu (1832–1840). Ljubljana: ZRC SAZU, Zgo- dovinski inštitut Milka Kosa, 2024 (Thesaurus memoriae, Fontes 18). E-knjiga: DOI: https://doi. org/10.3986/9789610508977 Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 19. in 20. stoletje. 3. del: od Aljančičev do Žolgerjev. Ljublja- na: Viharnik, 2017 (Blagoslovljeni in prekleti, 6). Remec, Meta: Podrgni, očedi, živali otrebi. Higiena in sna­ ga v dobi meščanstva. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015 (Razpoznavanja/Recognitiones, 24). Rihter, Andreja: Studenec na pipi. 100 let vodovoda v Celju. 100 let vodovoda v Celju 1908–2008 (ur. An- dreja Rihter). Celje: Mestna občina Celje, Vodo- vod – kanalizacija, Muzej novejše zgodovine Celje, 2008, str. 7–22. Ring, Edgar in Schodder, Jürgen: Vom »Kranken Heinrich« zur Wasserkunst. Die Wasserversor- gung der Stadt Lüneburg im Mittelalter und in der Neuzeit. Von Brunnen und Zucken, Pippen und Was­ serkünsten. Die Entwicklung der Wasserversorgung in Niedersachsen (ur. Gerhard M. Veh in Hans-Jürgen Rapsch). Neumünster: Wachholtz Verlag, 1998, str. 200–203. Rogelj, Monika: Od obrtnih delavnic do velikih tovarn ob reki Savi v Kranju. Potenciali in upravljanje vodá. Med preteklostjo in sedanjostjo (ur. Marta Rendla). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2024, str. 147–165 (Vpogledi/Perspicacités, 27). Rugále, Mariano in Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. 2. del: Po sledeh mlajših plemiških rodbin na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2012. Sagadin, Milan: Pavšlerjeva hiša (Poročila o konser- vatorskih delih na posameznih objektih kulturne dediščine). Varstvo Spomenikov 34, 1992, str. 239. Sagadin, Milan: Škrlovec. Varstvo spomenikov. Poročila 37, 1994, str. 62–63. Sammlung aller k. k. Verordnungen und Gesetze vom Jahre 1740. bis 1780. VI. Bd. Wien: Johann Georg Mößle, 1786. Serše, Aleksandra et al.: Gabrijel Gruber S. J. 1740–1805. 200 let. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2005 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, 24). 391 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja Serše, Saša: Kakšno vodo so pili na Vrhniki v 19. stole- tju? Arhivi 26, 2003, št. 1, str. 115–118. Slovenski etnološki leksikon (ur. Angelos Baš et al.). Ljub- ljana: Mladinska knjiga, 2007. Smiljanić, Ivan: Političnost vode: politične in kome- morativne dimenzije odpiranja vodovodov in vod- njakov na Slovenskem od Avstro-Ogrske do danes. Potenciali in upravljanje vodá. Med preteklostjo in se­ danjostjo (ur. Marta Rendla). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2024, str. 205–226 (Vpogledi/ Perspicacités 27). Smole, Majda: Glavni intendant Ilirskih provinc 1809– 1813. Ljubljana: Arhiv Slovenije, 1973 (Publikacije Arhiva Slovenije, Inventarji, Arhivi državnih in sa- moupravnih organov in oblastev, 1). Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljub- ljana: Državna založba Slovenije, 1982. Sonc, Stanislav: Razvoj ljubljanskega mestnega vodo- voda. Kronika slovenskih mest 1, 1934, št. 4, str. 310– 312. Stariha, Gorazd: Iz manj znanega kranjskega življe- nja v prejšnjem stoletju. Kronika 41, 1993, št. 3, str. 155–164. Stariha, Gorazd: Mestna občina Kranj v zapisnikih ob- činskega odbora in občinskega sveta od nastanka leta 1850 do leta 1855. Kranjski zbornik 2000 (ur. Dra- go Štefe et al.). Kranj: Mestna občina Kranj, 2000, str. 35–47. Stariha, Gorazd: Mestna občina Kranj v zapisnikih občinskega odbora in občinskega sveta od 1855 do 1865. Kranjski zbornik 2005 (ur. Drago Štefe et al.). Kranj: Mestna občina Kranj, 2005, str. 63–74. Stariha, Gorazd: Mestna občina Kranj v zapisnikih občinskega odbora od 1871 do 1876. Kranjski zbornik 2015 (ur. Drago Štefe et al.). Kranj: Mestna občina Kranj, 2015, str. 104–115. Stariha, Gorazd: Mestna občina Kranj v zapisnikih občinskega odbora od 1877 do 1882. Kranjski zbornik 2020 (ur. Miha Mohor et al.). Kranj: Mestna občina Kranj, 2020, str. 48–59. Stariha, Gorazd: Tržič v arhivskem gradivu fonda Občina Tržič (1860–1920). Tržiške storije in historije. Ljublja- na: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2015 (Gradivo in razprave, 36). Steinman, Franci in Banovec, Primož in Umek, Tomaž (izd.): Postava od 15. maja 1872 zastran rabe, napeljeva­ nja in odvračanja voda s komentarjem. Deželni zakonik za vojvodstvo Kranjsko, 16, 1872. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 1999. Studen, Andrej: »Samoumevna« čistoča telesa nekoč in danes. V: Georges Vigarello, Čisto in umazano. Te­ lesna higiena od srednjega veka naprej. Ljubljana: Za- ložba *cf., 1999, str. 291–313. Studen, Andrej: »Sproščal se je oster, bestialen von …« K zgodovini higienizacije in dezodorizacije Ljub- ljane pred prvo svetovno vojno. 42. seminar sloven­ skega jezika in kulture. Mesto in meščani v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, 26. 6.–14. 7. 2006. Zbornik predavanj (ur. Irena Novak Popov). Ljubljana: Uni- verza v Ljubljani et al., 2006, str. 135–147. Studen, Andrej: Maribor na poti v moderno mesto. Mesto in gospodarstvo. Mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju (ur. Želko Oset et al.). Ljubljana, Mari- bor: Inštitut za novejšo zgodovino, Muzej narodne osvoboditve Maribor, 2010, str. 35–56. Studen, Andrej: Od tradicionalnih vodnjakov do mo- dernega vodovoda. Socialna in kulturna zgodovina preskrbe z vodo v 19. in na začetku 20. stoletja. 100 let vodovoda v Celju 1908–2008 (ur. Andreja Rihter). Celje: Mestna občina Celje, Vodovod – kanalizaci- ja, Muzej novejše zgodovine Celje, 2008, str. 23–49. Studen, Andrej: Smrdelo je kot kuga. K zgodovini hi- gienskih razmer v Ljubljani pred prvo svetovno vojno. Zgodovina za vse 1, 1994, št. 1, str. 44–57. Šašel, Jaro: Ljubljanski grad v starem veku. Kronika 10, 1962, št. 2, str. 112–116. Šorn, Jože: Jožef Mrak. Kronika 23, 1975, št. 2, str. 94–101. Terčon, Nadja: Pristaniški promet v Slovenski Istri (1850– 1918). Magistrsko delo. Filozofska fakulteta, Uni- verza v Ljubljani. Ljubljana, 2003. Tominšek-Rihtar, Tadeja: Pili smo vodo, polno škodlji- vega mrčesa. H kulturni zgodovini ljubljanskega vodovoda in kanalizacije pred prvo svetovno vojno. Zgodovina za vse 4, 1997, št. 1, str. 31–54. Valenčič, Vlado: Prebivalstvo na območju občine Kranj. 900 let Kranja. Spominski zbornik (ur. Jože Žontar). Kranj: Občinski ljudski odbor, 1960, str. 294–322. Valenčič, Vlado: Trgovina na Kranjskem v 18. stoletju. Zgodovinski časopis 48, 1994, št. 2, str. 217–30. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre des Herzogthums Crain. Buch XI. Nüremberg, Laybach, 1689. Vigarello, Georges: Čisto in umazano. Telesna higiena od srednjega veka naprej. Ljubljana: Založba *cf., 1999. Vrhovec, Ivan: Ljubljanski meščanje v minulih stolet­ jih. Kulturnohistorične študije zajete iz ljubljanskega mestnega arhiva. Ljubljana: Matica Slovenska, 1886. Vrhovec, Ivan: Zgodovina Novega mesta. Ljubljana: Ma- tica Slovenska, 1891. Vrhovec, J(ohann): Die Wohllöbl. Landesfürstl. Haupt- stadt Laibach. Laibach: Selbstverlag, 1886. Žargi, Matija: Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891. No- vo mesto: Dolenjska založba, 2000 (Seidlova zbir- ka, 23). Žontar, Josip: Nastanek, gospodarska in družbena pro- blematika policijskih redov prve polovice 16. sto- letja za dolnjeavstrijske dežele s posebnim ozirom na slovenske pokrajine. Zgodovinski časopis 10–11, 1956–1958, str. 32–121. Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: Mu- zejsko društvo za Slovenijo, 1939. 392 | kronika 73 � 2025 2 dušan kos |  zgodovina in topografija oskrbe z vodo v kranju do začetka 20. stoletja SUMMARY History and Topography of Water Supply in Kranj until the Early Twentieth Century Kranj’s location on a conglomerate pier above the confluence of the Sava and Kokra rivers made its water supply very difficult throughout history. Until 1842, there were only three (so far known) private deep wells within in the town. Most inhabitants had to gather water from both rivers and store it in house cisterns. In the sixteenth and seventeenth centuries, there were unsuccessful attempts to collect water from the Sava River by pumping. After a fire in 1749 destroyed most of the town due to a lack of wa- ter, a water supply system was built in 1751 from the Kok- rica River to the main square, which did not function pro- perly. In 1771–1772, Gabrijel Gruber, a Jesuit professor of mechanics at the Jesuit College in Ljubljana, constructed a pressure pump with a water wheel along the mill canal of the Sava River. From there, the water supply system filled the town well in the main square for a long time. Although the first pipes were made of lead, some of the town’s re- servoirs were still fed by wooden pipes in the mid-ninete- enth century. Due to the difficult conditions and structural deficiencies, the pump and pipe network required ongoing repairs, which was a great drain on the city’s treasury. The most serious problems were caused by water freezing in the pipes and on the water wheel, and the occasional swel- ling of the Sava River, which often led to water shortages. Gruber’s pump was only replaced by a more powerful one in 1862, and the lead pipes were completely replaced by cast-iron ones in 1876–1878. Thenceforth, water could al- so be supplied to the few public and private reservoirs in the town and its suburbs near the Sava River. After 1842, four public deep wells with hand pumps and two private ones provided water for people as well. Almost all wells, reservoirs, and house cisterns were removed soon after 1911, when a modern water supply system was built. Ne- vertheless, the old town’s pump remained in operation until it was dismantled in 1923. A private entrepreneur built a hydroelectric power plant nearby, which is still in operation today.