Mi in naše želje. Učiteljstvo ima malo pravih prijateljev, pač pa v izobilju neprijateljev in zatiralcev vsakega prostega stanovskega pokreta. To žalostno dejstvo nam je povsod izpričano, dokazano po različnih faktorjih in dogodkih našega neveselega življenja. če pregledamo stališče drugih stanov, ki niso prav nič bolj važni od učiteljatva, vidimo, da se vsem godi boljše v vsakem ozirn. Ne zavidamo jim gotovo te blaginje, zdi se nam le bridko, da amo ravno mi tako pozabljeni, zametovani. Še bolj pa naa peče, ko vemo, da opravljamo službo, ki je ena izmed najnapornejših in aodi naše delovanje med najvitalnejše potrebe v človeški družbi. Vkljub temu se moramo boriti z žalostnimi gmotnimi potrebami in se pehati za trdim vsakdanjim kruhom. N a ra č a a ni pravičen, kakor nam niso gotovi ljudje pravični. V tem naprednem in prosvetljenem veku, ko ae vsi stanovi bore sebi v izboljšanje, ko celi narodi vstajajo in izkušajo razbiti spone, v katere so vkovani, v tem veku, ko podirajo svinčene krogle cele kraljeve rodovine v prah zaradi nezadovoljnosti podložnikov, v tem času trpi učiteljatvo, in od nikjer se mu noče pokazati veaelo upanje, pae pa se pogosto zagrnejo črni oblaki nad njim in mu zapro vaak pogled v jasno solnce sreče. Mi imamo svoje zapovedovalce, svoje kritike, svoje nasprotnike, toda nikjer ne — dobrotnikov. Toje bilo že od tedaj, odkar se učiteljstvo zaveda in zahteva svojib pravic in poštenega plačila za delo, in to je še danes, ko učiteljstvo glasno zahteva na shodih to, kar mu gre. In kaj store naši zapovedovalci ? Oni nam za poboljšek nalože še kaj Teč dela, da bi pri delu pozabili na svoje p o t r e b e. Mi moramo biti točni izvrševalci njih ukazov in naredeb, drugače se nam nalože ukori, disciplinarne kazni i. t. d. Ukaze in naredbe izvršujemo z veseljem in radi, če vidimo, da so na meatu in koristni za šolstvo. Pridemo pa tudi mi na vrsto, da pošljemo svoje utemeljene prošnje, toda teh ae ne reši s kako poaebno točnostjo, splob. se nanje niti ne jemlje ozira. Ta velja: Učiteljstvo, izpolnuj ukaze in — molči, drugih dolžnosti nimas! Naši kritiki vidijo vsako pegico na našem stanu. Njim ne ugaja naše skromno življenje in naša nizka izobrazba, niso jim všeč naši uspehi v šoli in hoČejo, da bi brezpogojno storili vse, kar zahtevajo oni. Da bi pa kritikovali tiste, kiso krivi, da m i ne m o r e m o storiti vsega, kar bi radi, to se ne zgodi nikdar! Nasprotnikov učiteljstva pa kar mrgoli. Ti so pa dvojne vrste: skriti in očitni. Poznamo oboje in se ne maramo pečati z njimi, ker jih nikakor ne bi izpreobrnile naše beaede. Le žal, da o dobrotnikih ne moremo pisati veliko, k e r j i h ni. Naša najgorkejša željaje, da bi teh bilo največ. Toda ta naša pobožua želja se menda ne izpolni tako naglo, ker ljudje si teano zapenjajo telovnike in auknjiče, da ae jim ne zgodi kaka neljuba izprememba v srcu. Najgoršeaenam pa zdi, kadar se vjavnihgovorih nazdravlja učiteljstvu in proalavlja njegovo delovanje. Kako mieno je poslušati tako navdušeno pohvalo! Clovek je ganjen do solz, ko vidi, da imajo ljudje za učiteljstvo toliko lepili — besed. Koliko bolj bi bili šele ganjeni, če bi se kaj kmalu pokazala takim 1 e p i m b e s e d a m p o d o b n a d e j a nj a. Ali pa je morda to nemogoča stvar? Kakor je dandanes vse mogoče, tako bi bilo labko tudi to. Trebalo bi samo prave dobrohotnosti gotovib faktorjev. So pač še druge stvari, ki jih bo težje rešiti nego učitcljsko gmotno vprašanje, vendar pa se bodo izvedla, ker bodo gotovi ljudje imeli dobro voljo za njih rešitev. In dobro voljo naj bi imeli še za učiteljstvo, ki bi ae mu samo krivica poravnala. Prizadeti faktorji naj bi že vendar izpregledali, kam se bližamo, na koliko gre že ura . . . Bliža se čas, ko ae bodo zaprle duri v učilnice za nekaj tednov. Učenci bodo počivali z duševnim delom, učitelji ae bodo oddahnili za kratek hip. Oddahnili se bodo le po eni strani, druga stran, akrb za avojce, ta ne bo dala počitka . . . Po.ivali bodo pa v letni vro.ini mnogi izmed onih, ki imajo v rokah usodo našega znanega gmotnega položaja. Želimo, da bi po teh počitkih prišli zopet zdravi in osveženi na avoja mesta. Oddih v počitkih naj bi jim vlil nove energije, in uživanje lepe prirode naj bi jim omečilo srce, da bi se po poeitkih zavzeli o prvi mogoči priliki za naše opravičene zahteve in nam omogočili, da se tudi mi enkrat otresemo tistih morečib skrbi, ki nas teže brez počitka.