Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 20	Ctubltana, 20. decembra 1952.	Leto m.
Ztzuika staveksha šaistva v Čaju za asuame fttavice
Izvanje sklepov spomladanske londonske konference znači postopno priključevanje cone A Tržaškega ozemlja k italijanski republiki. V tem smislu je treba tolmačiti tudi osebno izpremembo na mestu načelnika prosvetnega urada Z. V. U. Ta urad, ki ima funkcijo ministrstva, je bil namreč v rokah italijanskih šovinistov že mnogo pred mešetarskimi sklepi londonske konference. Prosvetnemu uradu ni že nekaj let načeloval angloameriški častnik, temveč tržaški profesor Andri (nekoč Andric), ki je vodil šolsko politiko v smislu želje in zahtev italijanskih šovinističnih krogov.
Rim upravlja slovenske šole na Tržaškem. Izpremembo na mestu načelnika prosvetnega urada ZVU torej ni italijanskim imperialistom narekovala njihova stvarna potreba, temveč le želja po poudarku, da je prosvetni načelnik zastopnik in zaupnik rimske vlade. Tako so poslali na Andrijevo mesto iz Rima profesorja Fadda.
To vedno tesnejše navezovanje na Rim, ki ga vrše emisarji rimske vlade s pristankom in celo v imenu angloameriške vojaške uprave ima in bo imelo seveda resne posledice tudi za slovensko šolstvo. Prvo potezo je profesor Fadda že napravil, ko je ukinil mesto slovenskega višjega nadzornika pri tržaškem šolskem skrbništvu z utemeljitvijo, da italijanski šolski zakon te funkcije ne predvideva. Ko je angloameriška vojska v letu 1945 prevzela upravo zone A, je v šolski upravi uvedla pri svojem prosvetnem uradu mesto svetovalca za slovensko šolstvo; pri izvršilnem organu, t. j. pri šolskem skrbništvu pa mesto višjega šolskega nadzornika. Ne eno, ne drugo ni zadovoljilo slovenske zahteve po popolni enakopravnosti v šolstvu, ki bi se manifestirala v resnično samostojni, od italijanskih šovinističnih vplivov neodvisni šolski upravi. Od te zahteve niso tržaški Slovenci nikoli odstopili, posebno ker je vsakdanja praksa dokazovala, da nimata niti svetovalec v prosvetnem uradu ZVU, niti višji šolski nadzornik pri šolskem skrbništvu nobene odločilne besede v vprašanjih slovenske šole. Ukinitev še te skoraj le fiktivne funkcije višjega šolskega nadzornika v šolski upravi pomeni seveda oddaljevanje od take rešitve, ki bi edina mogla zagotoviti svoboden razvoj slovenskega šolstva na 'Tržaškem.
Boj za nove šole — Sisifovo delo. V takih razmerah pa bo tudi za naprej ostalo vsako prizadevanje za spopolnitev slovenskega šolstva pravo Sisifovo delo. Primer otroškega vrtca za središče mesta, t. j. za okoliš šole v ulici sv. Frančiška, je dovolj zgovorna priča zgoraj navedenega dejstva. Štiri polna leta je roditeljski svet prizadetega šolskega okoliša ob podpori vseh slovenskih kulturnih in političnih organizacij vodil akcijo za ustanovitev otroškega vrtca. Letošnjo pomlad je končno ZVU pristala na odprtje vrtca in oskrbela v ta namen potrebno proračunsko kritje. To je utrdilo v tržaških Slovencih prepričanje, da bodo z novim šolskim letom imeli vendarle dolgo pričakovani in do-bojevani vrtec, a novi načelnik prosvetnega urada ZVU prof. Fadda je šele poslal predlog za ustanovitev tega vrtca slovenskemu šolskemu nadzorniku in tržaškemu občinskemu odboru, da izrečeta o potrebi vrtca svoje mnenje. Kaj pomeni ta nova povsem birokratična poteza?
Da bo mnenje slovenskega šolskega nadzornika izrečeno v pozitivnem smislu v najkrajšem mogočem roku je izven dvoma; prav tako pa je izven dvoma, da bodo za ustanovitev novega vrtca nastale ovire Pri magistratu, ki je s svojim občinskim svetom najbesnejši čuvar »italijanstva« Trsta, posebno ko gre za strogo središče mesta, od koder skušajo italijanski iredentisti izriniti vsak viden znak obstoja slovenskega mestnega prebivalstva. Mačehovska skrb italijanskih funkcionarjev za slovensko šolo pa se ne kaže nič bolj radodarno na periferiji mesta in na deželi. Tako se iz leta v leto ponavlja vprašanje slovenskih -otroških vrtcev v šolskem okolišu ulice Donadoni, na Koloniji in na Vrdelci. V Zavljah je bil prostor za otroški vrtec že na razpolago, otroci tudi že vpisani, a vrtca ni odgovorna oblast odprla.
Slovenske šole nimajo primernih Prostorov. Brezbrižnost šolskih oblasti za prospeh slovenske šole se kaze tudi pri vprašanju šolskih prostorov. V prvih letih po vojni je bilo to vprašanje zares težko za vse,
tudi za italijansko šolstvo. Toda postopoma, leto za letom so se razmere za italijansko šolo dokaj uredile, medtem ko so slovensko šolo pri tem popolnoma prezrli. Tako so slovenske srednje šole še vedno v zasilnih prostorih iz leta 1945. Ti prostori so preurejeni iz privatnih stanovanj in za šolo sploh neprimerni. Hodniki so široki komaj 1,60 metra in imajo v prostorih realne gimnazije s klasičnimi vzporednicami komaj 89,6 m2 površine; v prostorih učiteljišča in nižje trgovske strokovne šole pa še manj, in sicer komaj 52,1 m2. Učilnice odgovarjajo po svoji tesnosti hodniku; saj so razredi razmeščeni v nekoliko večjih sobah. Trgovska akademija in realna gimnazija s klasičnimi vzporednicami sta za svojih 14 oddelkov imeli lansko leto na razpolago le šest tesnih učilnic. Zaradi nadaljnjih novih oddelkov, ki so se letos odprli na klasičnih vzporednicah, se je morala gimnazija z nekaterimi oddelki preseliti k Sv. Jakobu, tako, da je ta zavod sedaj razdeljen na dva dela, na dveh različnih koncih mesta.
Tudi nižja strokovna industrijska šola, ki je v Rojanu, nima dovolj, pa tudi ne primernih prostorov. Tako so morali delavnice namestiti kar na hodniku.
Pri Sv. Ivanu dograjujejo novo šolsko stavbo. Po izjavah polkovnika Marshalla od ZVU, je priskrbel za zgradnjo te šole kredite z izrecnim namenom, da bo poslopje služilo slovenskim šolam. Glasovi, ki prodirajo vse češče tudi preko časopisja iz italijanskih šovinističnih krogov pa kažejo, da se nameravajo polastiti te zgradbe italijanske šole.
Otroški vrtci
V šolskem letu 1951/52 je delovalo na Tržaškem 22 otroških vrtcev. To leto je bil na novo odprt otroški vrtec v Boljuncu v Bregu. Statistika zadnjih let kaže rahel dvig otrok, vpisanih v slovenske otroške vrtce.
Sol. leto St. vrtcev St, vpis. otrok
1949/50 20 802 1950/51 21 821 1951/52 22 968
Z novim šolskim letom 1952/53 se je število vrtcev zopet znižalo: prenehala sta delovati zasebna otroška vrtca v Rocolu in na Kolonkovcu (Sv. Marija Magdalena spodnja). Kakšni so izgledi za ustanovitev novih potrebnih vrtcev smo povedali že zgoraj.
Ko govorimo o vrtcih, moramo omeniti še vrtnarice: Na Tržaškem nimamo šole iza izobrazbo novih vrtnaric. Tudi italijanske šole ni, zato morajo vse kandidatke za ta poklic na šolanje ali vsaj k izpitom v Gorico. Tudi Slovenke!
Slovenske vrtnarice morajo torej polagati italijanske izpite za usposobljenost poučevanja v slovenskih vrtcih. Vrtnaric, ki so diplomirale v Ljubljani, pa ne sprejmejo v službo, ker šolske oblasti ne priznajo inozemskih diplom (za tržaške oblasti Gorica ni v inozemstvu).
Osnovna šola
Slovenska osnovna šola na Tržaškem preživlja težko krizo, ki se izraža v občutnem padcu vpisanih otrok. Preučevanje naslednje raz-
predelnice nam bo omogočilo nekaj ugotovitev, ki bodo nakazale prave vzroke upadanja števila učencev osnovnih šol.
Šolsko leto	Število učencev po razredih						Skupaj
	I.	n.	III.	IV.	V.	VI. VII.	
1046/46	14104	815	73i8	706	488		4181
Wm/4!?	982	112218	79*6	696	55i8	43	4290
1194/7/46	750	869	1226	760	560		4165
/1948/40	5U3	676	837	H'43	594	14	3777
1949/50	4112	498	653	837	957	31	3388
1950/511	4107	3015	506	634	837	105	2884
195H/S2	270	387	399	523	648	87	2320
10512/513	4183	279	383	405	927	59	21411
Predvsem pade v oči velikanski padec vpisov v 1. razred, ki drči od 1945/46 s 1404 učencev navzdol do 270 učencev v lanskem šolskem letu. Na Tržaškem vstopajo v šolo otroci s šestim letom starosti, tako je v glavnem (razen repetentov) bil vključen v posameznih šolskih letih v prvi razred rojstni letnik:
1939.	leto 1945/46 s 1404 otroki
1940.	leto 1946/47 z 982	„
1941.	leto 1947/48 s 750	„
1942.	leto 1948/49 s 513	„
1943.	leto 1949/50 s 412	„
1944.	leto 1950/51 s 407	„
1945.	leto 1951/52 z 270	„
Vsekakor je treba padec vpisov
v prve razrede pripisati delno demografskemu pojavu znižanja števila rojstev v vojnih letih, kar nam dokazuje tudi porast vpisov v 1. razred v letošnjem šolskem letu. Na tržaških osnovnih šolah se je letos vpisal v 1. razred letnik 1946. Zato je tudi narastlo število učencev prvih razredov od lanskih 270 na 483 učencev.
Diskriminacija Slovencev ruši slovensko šolo
Napačno pa bi bilo, če bi si tolmačili upadanje števila slovenskih učencev samo z demografskimi faktorji. Preučevanje podatkov zgornje razpredelnice v poševni smeri nam kaže, da na splošno upadajo številke tudi tu. Razen močnih upadov med IV. in V. razredom v prejšnjih letih, ki gredo delno na račun prestopanja na srednjo šolo že iz IV. razreda (kar pa je v zadnjih letih ostal le kak osami jem primer), je treba šteti ves ostali primanjkljaj v breme prebegov iz slovenske v italijansko šolo. Prav tako je skrčenje vpisov v 1. razrede le delno posledica vojnih let. Premnogi slovenski starši, ki so pred leti vpisali svojega starejšega otroka v slovensko šolo, so mlajšega vpisali v italijansko. Tako ima n. pr. Skedenj v tekočem šolskem letu 135 novincev rojenih 1946. leta; toda slovenski 1. razred ima le 17 otrok. Vsi ostali so na italijanski šoli. V Škofijah pa se je dogodil primer, da se je vpisalo v 1. razred le pet otrok; toda še od teh so drugi dan pouka trije odšli v italijansko šolo. Slovenska šola v Božičih v Miljskih hribih pa je prenehala obstojati: že nekaj let se ni vanjo vpisal boben novinec, z lanskim šolskim letom pa so starejši učenci končali svojo osnovnošolsko obveznost in tako je šola izginila. Ali čaka tudi druge slovenske šole usoda šole v Božičih?
PISMO
CENTRALNEMU KOMITEJU ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE
Delegati učiteljskih društev Slovenije, zbrani na svojem II. rednem občnem zboru v Ljubljani, pošiljamo Centralnemu komiteju Zveze Komunistov Slovenije borbene pozdrave.
Ves potek občnega zbora je pokazal, da je učiteljstvo Slovenije v dobi od III. plenarnega zasedanja CK KPJ, ki je dalo naši šolski politiki nove smernice in pobude, na osnovi teh pri svojem delu doseglo lepe uspehe, kar je ugotovil tudi VI. kongres v Zagrebu.
Poročila in živahna diskusija je poleg uspehov pokazala tudi na pomanjkljivosti, proti katerim se članstvo bori in jih bo v svojem nadaljnjem delu skušalo odpraviti s tem, da bo dvignilo svojo ideološko in strokovno raven ter da bo populariziralo vzgojna in šolska vprašanja med našim delovnim ljudstvom.
Učiteljstvo se v polni meri zaveda mesta, ki ga ima šola v zgodovinski dobi izgradnje socializma in demokratizacije naše uprave pri vzgoji našega mladega rodu v zveste čuvarje domovine, zato obljubljamo, da bomo storili prav vse, da bomo z razgibanim vzgojnim in prosvetnim delom med mladino in ostalim delovnim ljudstvom, pomagali dvigniti kulturno raven in s tem pospeševali izgradnjo socializma, kakor nas uči ideologija delavskega razreda.
Istočasno se bomo borili proti vsem sovražnikom delovnega ljudstva, v prvi vrsti proti zaostali miselnosti v našem narodu.
Pri vsem našem delu nas bodo vodile ugotovitve in sklepi VI. kongresa, kajti zavedamo se, da Zveza komunistov Jugoslavije pravilno ocenjuje važno družbeno funkcijo, ki jo ima šola in storili bomo vse, da bomo te sklepe tudi izvršili.
Živel Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, s tovarišem Mihom Marinkom na čelu!
Naj živi Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije in naš prvi učitelj, naš ljubljeni maršal Tito!
RESOLUCIJA
I. OBČNEGA ZBORA ZDRUŽENJA PROFESORJEV IN PREDMETNIH UČITELJEV SLOVENIJE
Minula poslovna doba je padla v čas gigantske borbe, ki jo vodi naša država in ki je pomembna za ves svet, t. j. borbe za mir na zunaj in za decentralizacijo, za debirokratizacijo, za samoupravljanje, skratka borbe za postopno odmiranje države, kar sta označila Marx in Engels kot bistveni pogoj pri graditvi socializma.
V društvenem življenju prosvetnih delavcev je bila to doba prehoda Sindikata učiteljev in profesorjev na pet samostojnih),društev, med katerimi sta najmočnejši Društvo profesorjev in Društvo učiteljev, ko so ta mogla šele zbirati prve izkušnje glede nove organizacijske oblike, pa tudi doba, ko so bile izvedene prevedbe in končno doba, v kateri smo z ostrejšim merilom gledali na kvaliteto učitelja in profesorja, ko smo začeli z večjo ostrino postavljati vprašanje svetovnega nazora vzgojiteljev.
Ocenjujoč torej to poslovno dobo se je občni zbor predvsem vprašal:
ali so društva in združenja v tem času stremela za tem, da se pri svojem delu zares osamosvoje, da prenehajo biti samo navaden vzvod, preko katerega naj drugi forumi prenašajo na naše članstvo direktive, ali so bila društva in združenja nekaj več kot zgolj društvo za zaščito pravic svojih članov,
ali so dokazala, da so na svojem področju dela eden najvažnejših faktorjev za pravilno, v socializem usmerjeno učno vzgojno delo in eden najvažnejših faktorjev za pravilen potek prosvetno-vzgojnega dela sploh,
ali lahko navedejo konkretna dejstva kot rezultat trdega, vztrajnega, vsakodnevnega prizadevnega dela?
Na ta vprašanja je občni zbor odgovoril, da bilanca našega dela ni pasivna, čeprav še ne hodimo v korak z našim gospodarskim in političnim razvojem, če gledamo na družbeno delo v celoti, da pa so že nekatera društva in predvsem nekateri posamezniki temu razvoju dorasli, in da smemo upati, da bodo ob teh vzgledih tudi ostala društva in posamezniki izpopolnili svoje delo. Pregled nad delom v pretekli dobi pa kaže, da je še preveč čakanja na reševanje prosvetne problematike od zgoraj, še je premalo vztrajnosti v zelo težavni borbi za decentralizacijo, že je premalo odločnosti pri postavljanju problemov in tez, še se naša društva premalo čutijo v življenju.
Občni zbor nalaga zato Združenju profesorjev in predmetnih učiteljev za bodoče poslovno leto naslednje konkretne naloge:
1.	Sprejeti analize in konstatacije VI. kongresa KPJ — sedaj ZKJ — kot orientacijo za bodoče delo ne samo na političnem in ekonomskem področju, marveč tudi na področju kulture in prosvete.
2.	Izrabiti sleherno priliko za prevzgojo miselnosti tistih naših dobronamernih članov, ki se še niso mogli otresti vseh sledov idealistične vzgoje.
3.	Z aktivnim sodelovanjem s sveti proizvajalcev večati materialno osnovo našega šolstva in s tem doseči konkretnejši pouk in odpoved golemu verbalizmu.
4.	Pospešiti revizijo učnih načrtov, še posebej pa revizijo učnega načrta za učiteljišča s ciljem, da seznanjamo dijake bolj z metodo kot pa samimi fakti.
5.	Stalno spremljati potek družbeno-moralne vzgoje naše mladine in ugotavljati najprimernejše oblike ter vsebino dela.
6.	Koncentrirali ljudskoprosvetno delo predvsem na ljudske univerze, ljudske knjižnice in delavska prosvetna društva.
7.	Boriti se za ustrezno korekturo uredbe o prosvetno znanstveni stroki, ki naj odpravi razlike z uredbami za druge stroke, zoper zapostavljanje v materialnem nagrajevanju in za ustrezne delovne pogoje. (Predvsem: ukinitev čl. 19 uredbe o prosvetni znanstveni stroki, višji začetni razred za začetnike, možnost napredovanja vsaj še za en razred više, raz-redniški dodatek, znižanje učne obveznosti, enaki dodatki v istem službenem kraju, enotno prevajanje v penzijske plačilne razredi).
8.	Boriti se proti nepravilnim posploševanjem in nekvalificiranim napadom pri ocenah dela prosvetnega delavca.
9.	Pospeševati zveze s tujino in utrjevati že dosežene. Posredovati članom razgled nad pedagoškimi in organizacijskimi izkušnjami šolstva v inozemstvu.
DELAVSKO UPRAVLJANJE NI UTOPIJA
Prosvetni delavci iz Šentvida na seji delavskega sveta bombažne \ tkalnice v Vižmarjih
Da bi se poglobili stiki med prosvetnimi delavci in delavnimi kolektivi, je Društvo učiteljev v Ljubljani sklenilo, čla bo vsak vzgojni kolektiv ljubljanskih šol v dobi predvolilnih zborovanj, obiskal in prisostvoval seji delavskega sveta v neki tovarni na svojem terenu.
Učiteljska grupa v Šentvidu je stopila v stik z delovnim kolektivom Bombažne tkalnice v Vižmarjih, ki je učiteljstvo povabila na 11. redno sejo delavskega sveta.
Kot znak tesne povezave, ki naj bi sledila po tem obisku med vzgojitelji in delovnim kolektivom, so ti darovali delovnemu kolektivu dve knjigi z željo, naj bi bila vez med prosvetnimi delavci in ustvarjalci dobrin čim tesnejša. Le na ta način bodo učitelji — kot vzgojitelji našega mladega rodu, spoznavali utrip socialistične demokracije v naših podjetjih in bodo znali vse to prenašati na mladi rod.
Ta seja delavskega sveta je obsegala razpravo o bilanci III. če-trtleja in razpravo o volitvah v Svet proizvajalcev. Dve važni točki, pri katerih se je ravno pokazalo, kako globoko so naši delavci že dojeli vsebino upravljanja podjetij in na kakšni demokratični, res socialistični osnovi se upravljanje vrši. Po poročilu tov. ravnatelja o uspehih in neuspehih v III. četrtletju se je razvila zelo bogata in plodna diskusija. Delavski svet je razpravljal o zalogah, o surovinah, o planiranju izdelkov, o nabavki raznih potrebnih predmetov, o plačah, o normah in drugem tako živo in stvarno, da smo rekli, da take seje morajo roditi res prave uspehe in odlično vplivati na nadaljnji razvoj
podjetja samega. Vsi so se oglašali v debati in zelo živahno so sodelovale posebno žene, saj imajo tkalke večino v svetu. Govorili so o gradnji stanovanjskega bloka ter zelo pametno sklenili glede razdelitve fonda za prosto razpolaganje. Sklenili so, da bodo razdelili med kolektiv le del tega fonda, ostalo pa bodo še shranili in da bodo imeli odprto sejo delavskega sveta, kateri bodo prisostvovali vsi delavci. Tak demokratičen način delitve in tako demokratično razpravljanje in odločanje je pokazalo, da delavsko upravljanje v naši socialistični domovini ni utopija, ampak je pravi izraz razvoja naše socialistične stvarnosti.
V drugi točki so razpravljali, ko so odobrili obračun za III. tromesečje, o volitvah v Svete proizvajalcev in izvolili svoje delegate.
O pomenu Sveta proizvajalcev in o volitvah je spregovoril delavskemu svetu uprav, šole tov. Kolar Vilko, ki se je tudi delavskemu svetu zahvalil, da je učiteljskemu kolektivu osnovne šole v Šintvidu omogočil spoznati resnično delavsko upravljanje.
Po seji so učiteljstvu razkazali tovarno in artikle, ki jih izdelujejo.
S takimi obiski in resnično pomočjo, ki jo lahko nudijo prosvetni delavci delovnim kolektivom, bomo še bolj utrdili v borbi NOB ustvarjeno trdno povezavo med delavci in delovno inteligenco.
V-ar
Naročnikom! Novoletna številka Prosvetnega delavca bo izšla 5. januarja.
Uredništvo
PROBLEMATIKA ŠOLSKIH DELAVCEV
(Izvlečki iz referata tovariša Zorna na občnem zboru Društva učiteljev Slovenije dne 13. XII. 1952.)
Po zgodovinsko najtežji dobi, katero so naši narodi preživljali v drugi svetovni vojni, ki je imela tudi izredno težke posledice v našem šolstvu, ko nam je bila tako rekoč uničena vsa materialna osnova že itak izrazito siromašno zgrajenega šolstva, ko smo razen tega izgubili stotine učiteljev v borbi, ko so naši najboljši kadri, kar jih je ostalo, morali nujno prevzemati primarne družbene naloge namesto prosvetnopolitičnih in je tudi ves preostali učiteljski kader dolga leta po drugi svetovni vojni moral opravljati razen šolskih dolžnosti vrsto nalog, ki z izobraževanjem često niso imele nobenih pravih zvez, je CK KPJ pred tremi leti na tretjem plen. zasedanju postavil vprašanje izgraditve socialističnega šolstva na prvo mesto.
Od takrat pa do VI. kongresa KPJ so politične organizacije in upravni organi v zvezi s prosvetnimi delavci posvetili kulturno prosvetni dejavnosti prav posebno pozornost. Sodelovanje političnih, partijskih in upravnih organizacij se je vse od takrat z organizacijami prosvetnih delavcev mnogo bolj temeljito in pospešeno razvijalo. Preobširno bi bilo naštevati konkretne uspehe, ki smo jih na področju šolsko prosvetne politike v tem času dosegli. Od prve razširitve šolske obveznosti, stalnosti učnih načrtov, ustalitve organizacije upravljanja, premeščanja, nagrajevanja in ustanavljanja ter graditve mnogih novih šol pa do reševanja problema pravilnega soodločanja učiteljev pri upravljanju v šolstvu so bili storjeni mnogi odločilni koraki pri izgraditvi temeljev socialističnega šolstva, tako da mora biti prosvetnim delavcem v čast ugotovitev VI. kongresa KPJ, »da je bil napravljen resen napredek v vodstvu in ureditvi sistema pouka zlasti v osnovanih in srednjih šolah ter pri razširitvi šolske mreže, prav tako pa tudi v tem, da čedalje večji del prosvetnih kadrov resno in zavedno pojmuje svoje dolžnosti.«
Mi učitelji pa se s to ugotovitvijo v resoluciji ne smemo zadovoljiti. Ko resolucija VI. kongresa KPJ razčlenjuje naloge, pravi, da je »osnovno vprašanje v nadaljnjem razvoju šolstva in znanstvenih ustanov dviganje znanstvene ravni, utrjevanje in razvijanje demokratizma, zlasti pa povezovanje znanstvenega dela s stvarnostjo in gospodarstvom države ter sodobno stvarnostjo sploh, razvijanje znanstvenih in kulturnih zvez med republikami in zatiranje ozkosti ter lokalizma.«
Glede na to, da vzgajamo in izobražujemo mladino, ter vzporedno s tem vzgajamo in prevzgajamo sami sebe, pa čestokrat niti glede vsebine, predvsem pa glede metode dela nimamo še dovolj jasnih in enotnih pojmov. Čestokrat se je način našega dela, kakor nam kažejo poročila, še vedno razvijal le preveč enostransko in smo le prevečkrat — včasih tudi po sili razmer — pri našem društvenem delu usmerjali svoje težnje bolj v administrativno-tehnično, kakor v vsebinsko smer.
V splošnem smemo trditi, da se je glede na delo in vlogo naše šole ugled učiteljstva okrepil. Težnja za samostojnejšim delom učitelja na področju šolstva in vzgoje prihaja tudi v izvenšol-skem, t. j. v društvenem delovanju do večjega izraza. Brez dvoma je, da so mnogi strokovni tečaji, ki jih je prirejalo Združenje v zvezi s Pedagoškim društvom in mnoga kvalitetna kulturno politična in strokovna predavanja, ki so jih posamezna društva letos organizirala, posebno pa še mnoga javna obravnavanja družbeno političnih vprašanj, ki jih prinaša naš tisk ali pa se obravnavajo na mnogih javnih sestankih s sodelovanjem prosvetnih delavcev, poglobili utrjevanje socialistične demokracije in so tako znatno vplivali na zavest našega učiteljstva. Težnja, ki jo je nakazala resolucija VI. kongresa KPJ, da se »demokracija v borbi mišljenj izraža v moči argumentov in da je treba zagotoviti pravico, da pride do izraza vsako mnenje, čigar izhodiščna točka je borba za socializem in socialistično demokracijo, se dobro razvija povsod tam, kjer učitelj ni odmaknjen od današnje stvarnosti. Zato mnogi učitelji pri vsem svojem delu s pravim kulturnim čutom razvijajo svoje družbeno delovanje.
Kolikor pri takem razvoju vpliva tudi dobra struktura organizacije, je pri tem potrebno omeniti, da se je v letošnjem letu dobro razvilo samostojno delo skupin. Mnoga društva so že prenesla težišče društvenega dela na svoje delovne skupine, kar se je izkazalo kot dobro (Murska Sobota, Tolmin, Mozirje, Novo mesto, Maribor-okol., posebej pa še Celje in vsa večja mesta).
Za intenzivnejše delo in organizacijo skupin ne govore samo ekonomski pogoji, saj mnogi člani naših društev ne zmorejo vedno stroškov za obiske zborovanj, ampak skupinsko delo nujno zahteva tudi naš gospodarsko-politični razvoj. Skupine, ki prenašajo svoja spoznanja v društva, bodo temeljiteje in uspešneje reševale svoje probleme, če bodo pri svojem delu tudi pravilno povezana z upravnimi odbori društev. Vzgled za tako uspešno povezavo nam tudi v letošnjem poslovnem letu daje učiteljsko društvo Celje, ki vzorno povezuje društveno s skupinskim delom.
Najvažnejša dobrina, ki je društvo s svojim delom lahko doseže, je vzgoja k samostojnosti članov in skupin. Kakor ni prav, če ocenjujemo posamezna društva in njihovo delovanje samo po tehniki diskusij na sestankih in občnih zborih, ali pa po problemih, ki so bili na občnih zborih v referatih nakazani, ali pa po problemih, o katerih članstvo razpravlja, je treba vendarle povedati, da so tista društva, ki se še niso znala otresti občutka podrejenosti do okrajnih svetov, na slabi poti v razvoju socialistične demokracije. Društvo, ki se kot samostojen učiteljski kolektiv ne zaveda svoje posebne družbene vloge, dela slabo uslugo svojemu članstvu in se ne bo moglo pravilno razvijati. Res je, da imamo danes le še redka taka društva, ki se nekritično podrejajo v organizacijskem ali vsebinskem delu vodilnim ljudem na svetih. Večinoma se to dogaja v obrobnih krajih. Lendava, Idrija, Črnomelj, Postojna in Sežana v nekem smislu še spadajo mednje. Taka društva so večinoma sama kriva za svojo nesamostojnost. Treba je, da se društvene uprave bolj bore z zaostalostjo na tem polju.
Druga značilnost nekaterih letošnjih občnih zborov je bila v tem, da so referati zelo pomanjkljivo nakazali delovno vsebino društvenega dela. Poročilo je ponekod zajelo samo organizacijsko delo društva (Novo mesto), drugod je obravnavalo edino le podatke o materialnem stanju učiteljstva, enostranske so bile kritike dela svetov (a tudi narobe se je zgodilo, da so na upravnih konferencah kritizirali delo društev!). Za današnji čas je bilo premalo debate o povezavi prosvetnih delavcev z delavskimi kolektivi in zadrugami, nekatera poročila sploh niso navajala problematike pouka, vzgoje, šole, usposabljanja učiteljev, kakor da to niso naše najosnovnejše naloge,- tudi vprašanju izboljšanja materialne osnove našega šolstva je članstvo odmerilo le malo časa. Misel, da je včlanjen j e v učiteljska društva potrebno samo zaradi nekaterih materialnih ugodnosti, ki ga vcepljajo med člane naši nasprotniki, je ponekod še vedno dobra vaba za politične omahljivce.
Tretja značilnost letošnjih občnih zborov je bila v nujnosti borbe za zakonitost postopkov. V to poglavje spadajo mnoge obravnave odpustov, prevedb, premestitev, ocenjevanja, nagrajevanja prosvetnih delavcev in sklepov disciplinskih sodišč. Bistvo zadeve je, da spada borba za zakonitost prvenstveno v območje društvenega dela. Uprave naših društev in naši člani se še vedno ne zavedajo, da so postali sami prvoredni družbeni činitelji na področju šolske prosvetne politike in da imajo pravico in dolžnost, da na svojih sestankih in zborovanjih stalno spremljajo sistem našega šolsko-političnega razvoja, da imajo pravico svetovati, predlagati, kritizirati, pa tudi klicati na odgovornost vse tiste, ki po mnenju društva slabo delajo. Kjer so društva izvršila svojo dolžnost, ki jim jo je nakazal ustanovni Kongres učiteljev Jugoslavije in lanski občni zbor Združenja učiteljev Slovenije, tam večinoma neprilik ni bilo več, kjer so se pa društva podredila individualnemu vodstvu in kjer niso vztrajno ščitila svojih pravic, kjer so uporabljala dvojno mero, ko je šlo za zaščito članstva ter niso pravočasno in s stvarnimi mnenji podkrepila upravičenih pritožb svojih članov, tam so društva večinoma sama kriva za neurejene in nezakonite zadeve, zaradi katerih se pritožujejo mnogi člani. Povsem neresni so taki »zaščitni« primeri, ko društvo šele po zapadlem roku pošlje { pritožbe svojih članov in še to nedo-voljno dokumentirano, ali pa kadar v svojih pismih in poročilih mnenja o pritožbah in pritožencih celo izpreminja. Prav tako je nepravilno, če članstvo na uradnih konferencah predlaga izključitev ali celo proti pravilom statuta izključuje člane iz društva! Vse to kaže, da bo treba pri nekaterih društvih tudi vprašanja zaščite članstva bolj vestno obravnavati in utrjevati samostojnost društvenega in članskega sodelovanja tudi v tej smeri.
Učiteljska organizacija je dolžna vztrajno in dosledno vzgajati svoje člane, da postanejo zavestni socialistični učitelji svoje domovine. Uči-
telj mora že po svoji vlogi več vedeti in več delati, ter več dajati mladini, ljudstvu in skupnosti, kakor drugi ljudje. Kakor so se preživele stare oblike učitelja-strokov-njaka na vseh področjih, ki jih je določalo zaostalo gospodarstvo, tako pa čutimo danes še vse premalo željo po sodobnem znanju iz družbenih ved, po boljšem spoznavanju zgodovinsko ekonomskih pojavov, po poglabljanju v intimna pedagoška vprašanja ter študiju konkretnih socialnih gospodarskih problemov ožjega okoliša, njihove analize in tudi konkretnega reševanja v zvezi z gospodarskimi organi, delavskimi sveti, s sindikati in zadrugami. Problem našega šolanja in izobraževanja se bo vzporedno reševal z načrtnejšo in hitrejšo graditvijo šol in kulturnih ustanov, istočasno pa se bo tako posredno dvigal tudi ugled učiteljstva in boljšal njegov materialni položaj. Ta vprašanja se morejo danes reševati samo v pravilnem in dobrem sodelovanju učiteljstva z delovnim ljudstvom, za kar imamo primere že v mnogih krajih (Maribor, Ljubljana, Postojna, Jesenice, Kavne itd.).
Ostanke uradništva med učiteljstvom, ostanke liberalizma, še mnoge pojave idealističnih pojmovanj, neznanstvenih pogledov na svet in s tem v zvezi napačno pojmovane tolerance, ki se pojavljajo v vrstah prosvetnih delavcev, rešujejo naša društva s prevelikim popuščanjem. Pojava, da branimo člana za vsako ceno ali pa nasprotni, da ga obsodimo brez poznavanja vseh okoliščin, sta v društvenem delu enako škodljiva, res pa je, da so naša društva tudi v tem pogledu letos znatno napredovala.
Precej društev je v letošnjem poslovnem letu priredilo za svoje članstvo razne vzgojne tečaje ali pa je organiziralo cikluse vzgojnih predavanj za širšo javnost (Tolmin, Maribor, Celje, Ljubljana). Po mnogih društvih so zborovanja ali sestanke združili s hospitacijami, drugod pa so izbrali tudi mentorje za izboljšanje vzgojnega dela (Maribor-oko-lica). Značilna je tudi ozka povezava društev s pedagoškimi aktivi, ki se je letos pojačala. (Novo mesto, Maribor, Ljubljana.) Menimo, da je to dobra pot, po kateri lahko društva še znatno pridobe.
Na tem področju bo v splošnem treba začeto delo nadaljevati in se še močneje povezati s sindikati, z upravami raznih gospodarskih podjetij in z okrajnimi sveti za prosveto.
Največ so naredila v zvezi s povezovanjem učiteljskih društev z upravami delavskih svetov in gospodarskih podjetij naša mesta (Ljubljana, Maribor, Novo mesto), najmanj pa kraji, ki imajo največ pogojev. To kaže na to, da smatrajo še mnogi naši člani, da mora učiteljstvo pri izgradnji socialističnega šolstva obdržati monopol kar v starem smislu učiteljskih organizacij. Poudariti je treba, da bodo svojo progresivno vlogo mogla naša društva izvajati samo v tesnem in dobrem sodelovanju s predstavniki delavskega razreda in da bomo mogli hitreje in bolje napredovati le s pomočjo vseh družbenih faktorjev v domačem kraju. Zgodovinska odgovornost za vzgojo mladega rodu pa zahteva, da predvsem še nadalje vzgajamo in prevzgajamo svoje člane tako, da jim bo jasna vloga šole in vloga učitelja v borbi za socializem, in da razredna sindikalna organizacija, kar je tudi učiteljsko društvo, ne more in ne sme biti ravnodušna do ljudi s staro miselnostjo, ki izjavljajo, da je dober metodik obenem že tudi dober učitelj. Pod plaščem dobrega metodika se danes še prevečkrat skriva učitelj, ki zavrača vsebino naše borbe in cilje, ki jih hočemo doseči z izgradnjo socializma in s katerimi moramo prežeti vse naše delo ter tako vcepljati naši mladini ljubezen do naše domovine.
Občni zbori naših društev so po oceni republiškega odbora v splošnem izboljšali sestav upravnih odborov in organizacijsko mrežo društvenega delovanja, da bi pa v tem smislu mogli v bodoče doseči še več uspehov smatramo, da morajo člani upravnih odborov učiteljskih društev opravljati svojo dolžnost kot svojo glavno javno in politično nalogo, ki more in mora zaposlovati celega človeka. Dokler ne bomo dosegli, da bodo vodilni funkcionarji učiteljskih društev razbremenjeni vseh drugih manj važnih poslov, ne bomo mogli dovolj odgovorno uspeti v našem društvenem delu.
V organizaciji nekaterih učiteljskih društev se je v lanskem poslovnem letu in tudi na letošnjih občnih zborih pojavilo vprašanje, v katero društvo se naj učitelj vpiše, ali v profesorsko ali v učiteljsko. Ta vprašanja so se ponekod zelo ozko in nepravilno reševala (Gorica, Ljutomer, Sežana). Vprašanje samo po sebi ne bi bilo bistveno, ker nam je v tem oziru dal natančna navodila statut Združenja učiteljev Jugoslavije, ki je bil sprejet na ustanovnih kongresih Združenj. Republiški odbor Združenja učiteljev je v zvezi s koordinacijskim odborom ostalih Združenj prosvetnih delavcev soglasno sklenil, da priporoča, naj se učitelji in profesorji na podeželskih nižjih gimnazijah vpišejo v društvo učiteljev, kar pa seveda ne pomeni, da naj se člani gimnazijskih kolektivov odtrgajo od svojih strokovnih kolektivov in predmetnih aktivov. Treba pa je vendarle omeniti, da se je članstvo v učiteljskih društvih po reorganizaciji sindikata prosvetnih delavcev znatno znižalo. Najboljši kader iz učiteljskih vrst stalno odhaja na nižje gimnazije. Vprašanje organizacije predmetnih učiteljev, ki se rekrutirajo iz učiteljskih vrst, pri sedanji organizacijski shemi društev prosvetnih delavcev ni rešeno in se bo dalo v organizacijskem smislu bolje- rešiti šele takrat, kadar bomo dobili stalnejšo obliko obveznega šolanja.
Velika večina učiteljstva danes dela v najširšem ljudsko prosvetnem smislu. Relativno visoko je število učiteljev, ki imajo važne upravne naloge in položaje. V mnogih družbenih in političnih organizacijah so učitelji polnoštevilno zastopani in opravljajo različne važne naloge. Vse to kaže, da si je učitelj položaj družbeno ojačal in da naši delovni ljudje pravilno ocenjujejo delo in vpliv delovnega učitelja. To javno delo učiteljev pa se še vse premalo odraža pri našem društvenem razpravljanju. Važnost vloge naših društev in pomen šolsko prosvetne politike se bo dala izboljšati tudi s širšim javnim razpravljanjem in ne smemo gledati na rast šolsko prosvetne politike samo skozi očala učiteljevega dela v šoli ali v učiteljskih društvih.
Dokler ne bodo naši člani zastavili vsega svojega vpliva, da se izboljšajo splošni pogoji za kulturno delo v vseh krajih, kjer učitelj živi, ne bomo mogli tudi v ozko šolsko organizacijskem smislu znatne napredovati. Značilno je, da je na naših občnih zborih prišlo le redko kje do izraza vprašanje izboljšanja kakovosti šolskih in drugih (splošno izobraževalnih) knjig, papirja, izboljšanja dela v knjižnicah, na prireditvah itd. Učitelji se bomo morali naučiti z večjo pripravljenostjo boriti se za izboljšanje
kulturnih stavb, za večjo nabavo knjig, revij, učil, radijskih aparatov in filmov, ter za izboljšanje kvalitetnih predavanj in prireditev. Dokler bomo dopuščali, da se pod plaščem ljudske prosvete prireja in dopušča kar koli, bodo razredni sovražniki našo naivnost še vedno izkoriščali in namerno sabotirali tempo naše kulturne izgradnje. Vedeti pa moramo, da ljudstvo ceni prave delavce in borce za izboljšanje kulturnega življenja in njihove uspehe pri delu. Danes imamo že nešteto virov, iz katerih lahko bogatejše črpamo sredstva za nabavo in modernizacijo kulturnega življenja. Treba pa je predvsem prebujati speče ljudske sile in buditi ljudi k hitrejši dejavnosti. Da pa učitelj lahko to doseže, mora mnogo vedeti in poznati, se upati soodločati pri vseh vzgojnih in kulturnih vprašanjih svojega kraja ter vedno neusmiljeno preganjati zaostalost.
Za sicer neznačilen in redek pojav v našem društvenem življenju navajamo pri tem primer občnega zbora učiteljskega društva Sežana, kjer se čuti učiteljsko društvo tako slabo, da tudi na samem občnem zboru, ni nameravalo podati poročila, češ da nimajo kaj poročati, ker niso delali. Učitelji se v društvu med seboj ne poznajo. Povprečna starost učiteljev znaša okoli 25 let starosti in je na vsem okraju samo kakih pet učiteljev. 2.8 šol je nameščenih v privatnih stanovanjih, pa tudi tam niso stalne. Od leta do 'leta se šole šele v druge domačije, da si tudi drugi kmetje na račun šolskega proračuna izboljšajo svoje prostore. Stanovanjski prostori učiteljic so skrajno primitivni, razen tega so učiteljice večinoma v vsem svojem delu podrejene samovolji občinskih tajnikov. Člani društva so na občnem zboru ob tem trdili, da je bila letošnja personalna politika svobodnega razpolaganja s kadri brez ozira na okrajne potrebe pogubonosna za ves njihov okraj. Vendar je značilno, da društvo vse leto ni započelo nobenih resnih akcij za izboljšanje šolskega stanja, in da so društveni člani obupali nad vsako rešitvijo sežanskega problema. Člani društva niso smatrali za potrebno, da bi te pojave dovolj glasno in javno obravnavali, niso se po-služili ne časopisov ne radia, niti niso o tem obvestili svojega Združenja, ampak mirno trpijo tako stanje, čeprav se že mnogo let vse pokrajine v Jugoslaviji bore z vsemi razpoložljivimi sredstvi za čimbolj šo ureditev osnovnih kulturnih pogojev v vseh naših pokrajinah. V nasprotju s tem pojavom, ki ga bo moralo tudi združenje pomagati reševati, pa bi seveda lahko našteli tudi vrsto primerov nasprotnega značaja, ki po naši krivdi še tudi niso znana v javnosti. Pri tem mislimo na številne javne uspehe, ki so bili doseženi po iniciativi okrajnih učiteljskih društev, posameznih skupin ali posameznikov.
Nekaj o sistemu splošno-izobraževalnega šolanja
Ustanavljanje in razširjevanje šol je pri nas umestno in potrebno, saj moramo v tem oziru dohiteti in prehiteti tudi vse kapitalistične države. Zaradi tega smatramo, da je treba v tem pravcu pot samo nadaljevati ne glede na nekatere težave, ki se pri tem še vedno ponavljajo. (Pomanjkanje kadrov, prostorov, internatov, ureditev prevozov in še slabo ekonomsko stanje.) Združenje učiteljev Slovenije smatra, da je treba predvsem pričeti urejevati vprašanje nižje organiziranih šol, takoj pričeti razširjati enorazrednice v dvorazrednice in da je treba vztrajati pri graditvi više organiziranih šol, pri čemer ni važno ali bodo to osemletke, nižje gimnazije, ali kakor koli naj se še imenujejo.
Predlagamo pa, da se v zvezi s pedagoškimi izsledki drugih držav daje pri obveznem šolanju mnogo močnejši poudarek na splošno izobrazbo v taki obliki, ki že sama budi v otroku zanimanje za nadaljnje splošno ali strokovno izobraževanje, a daje obenem trdno osnovo za nadaljnje izobraževanje in izpopolnjevanje v katero koli smer. Istočasno je treba v večji meri prebuditi težnje za ustanavljanjem pošolskega izobraževalnega sistema: raznih vrst večernih tečajev, boljše, organizacije ljudskih knjižnic s posebnimi oddelki za mladinsko knjižnico in čitalnice, z razširitvijo ljudskih univerz itd.
Vprašanje o prenatrpanosti učnih načrtov, o čemer se danes mnogo razpravlja, velja gotovo tudi za nižje gimnazije, za osnovne šole pa le v toliko, kolikor se nerazgleden učitelj zaradi nesposobnosti in premajhne izobrazbe togo drži učnih načrtov in nima dovolj samostojnosti, da bi izmeril važnost- in globino snovi, ki jo more in mora otroku posredovati
v tej dobi. Tudi za osnovno šolo naj bi veljalo to pravilo, da je treba dajati otrokom več osnovnega zna-nja v materinščini, temeljitejše obravnavati računstvo in bolje posredovati osnovne elemente za poznejšo izgradnjo svetovnega nazora. Pri-rodne vede, zgodovina, ročni pouk in estetska področja pa naj dajo otroku predvsem osnovo za željo po poznejšem izpopolnjevanju.
je aosiej naletelo se na dva važna orga-nizcijsko Izobraževalna problema. Prvi je vprašanje organizacije več tipov nižje srednje šole z uvedbo praktičnih kmetijskih ali obrtnih predmetov, kamor težijo tisti šolniki, ki menijo, da- je osnovna naloga obveznega šolanja vzgojiti otroke za poklicno delo nekako v smislu bivših meščanskih šol. Solniki, ki se ogrevajo za take tipe nižje srednje šole menijo, da učitelj v šoli lahko tudi praktično otroku več da, kakor pa mojster v industriji, obrti ali kmetijstvu.
Drugi predlog za rešitev organizacijskega problema naše nižje gimnazije pa loči dva tipa nižje srednje šole: enega z obveznim učenjem tujih jezikov, drugega pa brez tujih jezikov. Da je znanje vsaj enega tujega jezika danes vsakemu našemu človeku potrebno, s tem se vsi strinjamo. Pri tem je samo važno vprašanje, kako bi mogli na vsaki više organizirani šoli uvesti obvezno učenje neobveznega tujega jezika za učence, tako da bi imel vsak učenec res možnost, da se neobvezno nauči tujega jezika.
Tudi obravnavanje teh vprašanj se ne da reševati samo v krogu učiteljev oziroma njihovih društev, ampak jih je treba obravnavati tudi s starši in v zvezi z družbenimi organizacijami. Le z upoštevanjem javnega mnenja, želja in predlogov iz vrst vseh odločilnih činiteljev bodo mogli naši pedagoški delavci reševati ta vprašanja. Razen tega vprašanja reorganizacije našega šolstva ne more biti izvedeno v lokalnem smislu ali biti različno reševano po okrajih. Reorganizacija zadeva v splošnem celotno področje republike in mora upoštevati sedanje gospodarsko stanje, njegov razvoj in nastajajoče kulturne potrebe. Izredno pa je važno, da zavzamejo učitelji v naših društvih do teh vprašanj kritičen odnos, da o njih govore, razpravljajo, pišejo in predlagajo rešitev, saj le bogate praktične izkušnje lahko rode dobre pedagoške in didaktične uspehe.
(Nadalj. na a. str.)
Ustanovitev Počitniške zveze Jugoslavije
(Glej tudi članek v 20. št. PD)
Pod imenom Ferijalni Savez (Počitniška zveza) je obstajala že pred vojno organizacija z istim materialnim in praktičnim ciljem. Vzgojni cilj predvojne organizacije (Počitniške zveze) pa ni bil prežet z neko politično ideološko vsebino, razen v kolikor se je v njem odražala tista splošna ideološka osnova izobrazbe in vzgoje mladine, ki je značilna za bivšo buržoazno Jugoslavijo. Ker se je Ideološka osnova izobrazbe in vzgoje mladine v socialistični Jugoslaviji temeljito spremenila, seveda prevzem starega imena — ki ni imelo neke ideološke politične barve, ampak je označevalo samo čas naj večje aktivnosti organizacije —, ne pomeni tudi, da gre za obnovitev starega Ferijalnega Saveza. Naša nova organizacija Ferijalni Savez ne bo to niti po organizacijskih načelih, ker se ta — izražena v statutu — v skladu s splošnim sistemom naše socialistične demokracije. Potem takem je Ferijalni Savez nova organizacija tako po kakovosti kakor tudi po vzgojnih ciljih.
Počitniška zveza v stari Jugoslaviji ni bila samostojna, ampak poldržavna organizacija, katere pravila je odobraval minister prosvete; pa tudi vsa njena dejavnost je bila podrejena neposrednemu nadzoru državnih prosvetnih organov; delovanje osnovnih organizacij so v vsem neposredno nadzirali kot šolski organi profesorji, ki so pregledovali blagajno, overavljali zapisnike itd. Naša nova Počitniška zveza, ki zbira v svoje vrste poleg šolske mladine tudi njene učitelje, vzgojitelje in šolske zdravnike, pa je samostojna in prostovoljna organizacija. katere delovanje temelji na samodejavnosti članov in ki ima svoje lastne vodstvene organe, izvoljene od
svojih članov na skupščinah osnovnih organizacij', okrajnih, mestnih in republiških skupščinah in skupščini Počitniške zveze Jugoslavje. Samo tem organom odgovarjajo izvoljeni odbori za svoje delo v obdobju med dvema skupščinama. Tak štatut In organizacijska struktura ustrezata duhu naše socialistične demokracije.
Osnovna naloga Počitniške zveze bo, da v raznih oblikah omogoči šolski mladini potovanja in bivanje v vseh krajih naše domovine. Zaradi tega bo Počitniška zveza svojim članom preskrbela posebne vozne olajšave na vseh prevoznih sredstvih, organizirala mrežo informativnih postaj, zavetišč ozir. sprejemišč, prenočišč, letovališč in okrepčevališč, stalnih in pokretnih šotor jev. Na ta način bo mogla šolska mladina mnogo laže, na^ zanimiv, zabaven in zanjo privlačen način vsestransko in neposredno spoznati svojo domovino, njene prirodne lepote in bogastva, sledove njene zgodovinske preteklosti in spomenike njene kulturne dediščine, plodove ljudske revolucije in socialistične izgradnje, njen sodobni družbeni, gospodarski in kulturni vzpon. Neposredni in spontani vpliv teh živih virov bo dopolnjeval tudi ljubezen do svoje domovine, — združeno s ponosom, da njej pripadamo. Medsebojno spoznavanje mladine iz raznih krajev in stiki z ljudmi vseh narodnosti države, bodo v njej še bolj razvijali zavest o enotnosti in bratski skupnosti naših narodov, a njihovi delovni napori bodo odgrnili perspektivo njenih bodočih državljanskih dolžnosti in vzpodbujali njene sedanje napore pri pripravljanju za te dolžnosti.
Značaj same organizacije nujno zahteva tesno in na širokem načrtu zasnovano sodelovanje z vsemi množičnimi organizacijami, združenji in društvi kakor tudi z ustanovami, na katerih pomoč mora Počitniška zveza računati. Zlasti je velikega pomena za Počitniško zvezo sodelovanje z Ljudsko mladino, društvi profesorjev, učiteljev in vzgojiteljev, z organizacijami s podobnimi elementi dejavnosti in s turističnimi ustanovami. Izkustva turističnih ustanov, kakor tudi njihova neposredna pomoč bodo dragocena podpora Počitniški zvezi. Sodelovanje z Zvezo planincev pa se mora razvijati ne samo glede izmenjave izkustev, ampak tudi na osnovi vzajemnega prepuščanja objektov in opreme v souporabo v času ko so zato dani pogoji.
Počitniška zveza ima najmočnejšo podporo v Ljudski mladini kot množični mladinski organizaciji. Sodelovanje z Ljudsko mladino bo najuspešnejše pospeševalo, da se bo mladina zbirala v Počitniški zvezi. Najvažnejše pa je, da bo ona v organizacijo Počitniške zveze vnašala vsa tista ideološka, družbeno moralna in občevzgojna stremljenja, na katerih se krepi in poglablja ostvarjeno edinstvo mladine vseh naših narodov v borbi za njen socialistični napredek.
Sodelovanje z društvi profesorjev in učiteljev je prav tako pogoj uspehov Počitniške zveze. Počitniška zveza predstavlja skupno organizacijo dijakov, študentov na eni strani in njih profesorjev in učiteljev ter vzgojiteljev na drugi strani. Zaradi tega se samo po sebi razume, da mora biti uspeh Počitniške zveze skrb mladine in profesorjev ozir. učiteljev. Pri tej ugotovitvi ne smemo pozabiti, da Počitniška zveza ni ozka šolska organizacija, podrejena neposrednemu nadzoru šolskih in prosvetnih organov, ampak je samostojna organiza-
cija, v katero se prostovoljno včlanjajo i dijaki i študenti in njih učitelji ter vzgojitelji in v vodstvo katere — bodisi za osnovne organizacije bodisi za ostale organe — so voljeni tako dijaki in študenti kakor tudi profesorji in učitelji. Prav ta značaj Počitniške zveze zahteva na eni strani tesno sodelovanje z društvi profesorjev, učiteljev in vzgojiteljev, na drugi strani pa z organizacijami Ljudske mladine. Poleg teh bo za Počitniško zvezo velike koristi tudi sodelovanje s pedagoškimi in znanstvenimi društvi, zlasti z znanstvenimi sekcijami zemlje-piscev in zgodovinarjev. Sodelovanje z vsemi temi združenji in društvi ne bo samo povečalo zbiranje profesorjev in učiteljev okoli Počitniške zveze, nego tudi vsebinsko razvijalo delo Počitniške zveze, in uresničilo mnogostranske možnosti, ki jih v sebi skriva Počitniška zveza za izobrazbo in vzgojo svojih članov.
Uspešno delovanje Počitniške zveze v mnogočem zavisi od pravilnega odnosa roditeljev. Brez njihovega pravilnega razumevanja o značaju Počitniške zveze za vsestransko izobrazbo in vzgojo svojih otrok in brez njihove moralne in materialne podpore, skoro Počitniška zveza ne bo mogla zajeti vse širine pri zbiranju mladine v svoje vrste, prav tako pa tudi njeni člani ne bodo mogli izkoristiti vseh pravic, ki jim jih daje ta organizacija. Zaradi tega je široka popularizcija Počitniške zveze med roditelji izredno velikega pomena in je treba zanjo izkoristiti vse možnosti. Popularizaciji Počitniške zveze med roditelji bodo največ prispevali mladinci sami s tem, da bodo čuvali ugled svoje organizacije, da bodo bogatili svoje znanje in vrline, ki jih bodo pridobivali preko te organizacije. Vendar bo treba
v začetku tudi seznaniti starše o značaju in ciljih Počitniške zveze, na kar imajo starši tudi pravico. Roditeljski sestanki in predavanja, ki jih bodo množično organizirale osnovne organizacije, bodo najuspešnejši način. Seveda bo treba navezati tudi stalno sodelovanje s starši in stremeti za tem, da oni posamično in kolektivno aktivno sodelujejo pri delovanju osnovnih organizacij. Za tesno sodelovanje z roditelji obstoje mnoge in raznovrstne možnosti. Za samo organi-zacijo m za vzgojo Sploh bi vsekakor bile velikega pomena posebne prireditve m predavanja o popotnih temah in vti-sm s potOYanj, kakor tudi občasna obvestila roditeljev o delovanju organiza-cije. Končno pa bi ravno med roditelji lahko dobili največ podpornih članov, ki naj bi pri osnovnih organizacijah snovati celo skupine prijateljev Počitniške zveze. Tako pristno sodelovanje s starši bi kar največ pripomoglo k res pravemu, splošnemu zbližan ju mladine, staršev in profesorjev izven šole in rodbinskega kroga, kar bo velikega pomena.
Razvijanju sodelovanja s starši bo poleg ostalega pripomogla zlasti tesna povezanost Počitniške zveze z množičnimi organizacijami. Sodelovanje z njimi bo vzbudilo zanimanje za Počitniško zvezo tudi pri državljanih naše domovine izven mladinskih, roditeljskih in učiteljskih krogov, kar je tudi eden izmed važnih predpogojev za uspešno njegovo delo. Počitniška zveza ima po svojem značaju in ciljih splošno družbeni značaj in more zato pričakovati moralno In materialno podporo in pomoč vseh državnih in družbenih faktorjev. Vodstva in člane Počitniške zveze obremenjuje resna naloga, da s svojim delom opravičijo ta pričakovanja.
T TVT
Predstavniki Združenja učiteljev in profesorjev Hrvatske na obisku v Sloveniji
Združenja prosevtnih delavcev naj bi stalno izmenjavala svoje izkušnje. Tak namen je imel tudi obisk predstavnikov Združenja učiteljev in Združenja profesorjev Hrvatske dne 4. XII. v Ljubljani.
Po razgovorih posnemamo nekatere ugotovitve:
Združenje učiteljev in Združenje profesorjev Hrvatske organizira skupne sestanke s funkcionarji društev po sektorjih (teritorij bivših oblasti). Ob taki priliki se obravnavajo vprašanja uveljavljanja organizacije tako pri oblastnih kot pri političnih forumih, obenem se raz-motrivajo vprašanja vsebine dela društev, ki naj bodo močan družbeni faktor pri vzgoji mladine in pri dvigu kulturne ravni ter politične zavesti okolja.
Širši članski sestanki društev so v nekaterih okrajih velik politični in kulturni dogodek, ker vsebujejo poleg internega obravnavanja društvene problematike tudi kulturni program za javnost koncerti, igre in predavanja). Tudi v klubih, ki jih imajo vsi večji centri, so prosvetni delavci zelo živahni.
Ob pouku moralne vzgoje so tovariši ugotovili velik porast interesa za marksistično literaturo, ki je predavateljem nujno potrebna pri preučevanju moralnih vrednost socialistične družbe. Prav tako menijo, da se bodo morali pri tem pouku predavatelji svetovnonazorsko opredeliti, ker bo sicer njihovo delo
jalovo in jih bodo dijaki negativno ocenili. Kot pri nas, tako tudi na Hrvatskem starši pozdravljajo uvedbo tega predmeta v šole in podpirajo stremljenje šolnikov, da vcepijo mladini načela socialistične morale. Toda tudi na Hrvatskem so ovire, ki jih povzročajo socialistični -■tiružbi nenaklonjeni elementi. Prav zato pa bo potrebna močna znanstvena oborožitev predavateljev, za kar se bodo društva odločno zavzela in organizirala posvetovanja in tečaje.
Glede materialne baze za šolsko delo v. republiki Hrvatski niso nič boljši pogoji kot pri nas, saj je povprečje otrok v razredih višje, zasedba zagrebških šol je najmanj dvakratna, pa tudi trikratna, pač pa je pomanjkanje kadra nekoliko manjše kot v Sloveniji in računajo, da bodo potrebe v glavnem krite v dveh letih.
Ob prevedbi prosvetnih delavcev je v LRH zaostalo v nižjih razredih kljub temu, da so društva aktivno sodelovala v komisijah, nekaj več prosvetnih delavcev kot v Sloveniji.
Mnenja glede predlogov za spremembo uredbe o prosvetno-znan-stveni stroki so enotna v obeh republikah.
S tovariši iz Hrvatske smo se dogovorili za stalno izmenjavo izkušenj in medsebojno obveščanje o delu in akcijah, ki jih bomo obojestransko vršili za učvrstitev naših društev.	M. V.
Aktualna problematika v zvezi s šolstvom in položajem učiteljstva
(Nadalj. z 2. str.) (Problematika prosvetnih delavcev)
Nešteto imamo dokazov, kako naš narod ceni in spoštuje šolo, kako žrtvuje včasih sicer tudi samo skromna sredstva, da ohrani in izboljša svoje prave kulturne domove. Vendar pa šola kot stavba sama na sebi nič ne pomeni, ceno in vrednost ji daje šele človek, ki jo vodi in upravlja. Dober učitelj, ki zna živeti s svojim ljudstvom in ga zna pritegniti, učitelj, ki ga ljudje vzljubijo, doseže pri ljudeh vse, kar ljudstvo za šolo zmore.
Ljudstvo svoje učitelje pravično ocenjuje. V njih pa v prvi vrsti ocenjuje pripravljenost in sposobnost za delo v šoli in izven nje. Po svojih objektivnih in subjektivnih pogojih so učitelji dali in dajejo tudi v današnjih dneh ogromno svojih moči na razpolago za izgradnjo socialistične domovine, čeprav se še često bore z velikimi težavami. Smemo trditi, da še tudi danes dobrega učitelja bolje in globlje izobražuje življenje kakor šola, da se mora zato vsak učitelj praktično in teoretično v življenju stalno izobraževati, če hoče obdržati v življenju svoje poslanstvo.
Učitelji so se v stari Jugoslaviji morali stalno boriti za svoj gmotni položaj. Dolgo let je trajala borba za izenačenje učiteljskih plač s plačami ostalih uslužbencev. Nazadnje pa so padli na stopnjo uradnika, ki je bil podrejen reakcionarnim strankarskim režimom.
2al se je iz teh časov ohranilo do današnjih dni še mnogo uradniškega duha v učiteljih, zato pa pogosto po naši lastni krividi tudi sicer še naletimo na miselnost, da naj bo učitelj uradnik, torej podrejen in nesamostojen pri svojem delu.
Uredba o plačah v prosvetno znanstveni stroki je v načelu priznala učitelju zaradi pomembnosti njegovega dela izjemen položaj. Po polletni dobi novega načina nagrajevanja, ko se je položaj glede na nadaljnji razvoj gospodarstva že nekoliko predrugačil in glede na naše ekonomske možnosti smatra republiški odbor Združenja, da je treba pri nagrajevanju učiteljev upoštevati nekatere momente, ki zahtevajo določene popravke uredbe.
A)	Začetna plača učiteljev din 6800'.— je Za mladega človeka, ki si ustvarja svoj življenjski in kulturni položaj, prenizka in ne zadostuje za življenje in za neobhodne kulturne potrebe mladega učitelja.
B)	Pri učiteljih najvišjih razredov, kjer imata učitelj od 21 do 3S službenih let enake prejemke, je nujno takoj začeti z izplačevanjem predvidenih periodičnih povišic.
C)	Posebno sposobnim učiteljem (inšpektorjem, upraviteljem važnih šol itd.) je treba dati možnost, da napredujejo vsaj za en razred višje kakor drugi. Celo kapitalistični sistem pozna učitelje, ki imajo možnost tudi brez formalne višje izobrazbe ali brez posebnih izpitov doseči višjo plačilno stopnjo in rang kakor drugi (ravnatelji, inšpektorji itd.). Ni prav, ako učitelji z večjo sposobnostjo in odgovornostjo in z večjimi učnimi uspehi dobivajo iste plače kot ostali. Zato se tudi mnogi učitelji, ki so bili doslej na drugih družbenih položajih, pa imajo voljo in sposobnost za učiteljevanje, zaradi znatno nižje plače v prosvetno znanstveni stroki nočejo vrniti v učiteljske službe.
Zaradi prevedb in zadržkov po čl. 18 so naša društva poslala Združenju precej pritožb. Ob tem moramo ponovno ugotoviti, da so pri tem nekatera društva ravnala zelo neodgovorno. Dolžnost društev je bila, da pri prevedbah sodelujejo z okrajnimi sveti (kar se je večinoma tudi zgodilo). Tako društveni odbori' kakor posamezniki so imeli pravico, da se proti prevedbi pritožijo. Godilo pa se je, da so predstavniki društev v okrajnih komisijah za prevedbe s sklepom komisije soglašali, nato pa pritožbe članov opremljali z drugačnimi mnenji, kakor pa so jih imeli na sejah komisij. Se večkrat pa se je dogajalo, da so društva pošiljala pritožbe članov Združenju učiteljev, ne da bi k takim vlogam priložila tudi mnenje članov upravnega odbora. Združenje je v mnogih primerih interviniralo in doseglo korekture prevedb, ni pa moglo upoštevati neargumentiranih ali pa prepozno dostavljenih pritožb.
Načelno je Združenje mnenja, da je Prav, ako strokovno nesposobni, poli-“Oho škodljivi in do današnjih naporov indiferentni ne dobe iste plače kot vestni m socializmu predani učitelji. Združenje Pa .le tudi mnenja, da bi bilo pravilneje,
ako bi čl. 18 uredbe sploh odpadel, pač pa bi bilo treba v zvezi z ocenjevanjem učiteljevega dela uvesti take vzgojne ukrepe, ki bodo dvigali delovno sposobnost, po drugi strani pa bili edino odločilni za napredovanje oz. za zadržke pri napredovanju. Prevedbe za vse enako z zadržkom v X. plačilnem razredu, se niso pokazale kot zadovoljive.
' Posledice prevedb se pri najstarej-sem učiteljskem kadru poznajo tudi pri pokojninah. Ker so učitelji prevedeni v odgovarjajoče skupine s li. IV. 1852, uredba o upokojitvah pa določa, da mora vsak uslužbenec prebiti v svojem zadnjem razredu najmanj dve leti, da bo v istem razredu tudi upokojen, se upravičeno boje upokojitve vsi tisti učitelji, ki so bili prevedeni, ker bodo v tem primeru dobivali za en razred nižjo pokojninsko osnovo in to še brez pripadajočih periodskih poviškov. Ce uredba o upokojitvah določa, da morejo biti vsi usluž-zbenci s popolno srednješolsko izobrazbo upokojeni v VIII. plačilnem razredu pa praktično zaradi čl. 19 to za učitelja ne velja. Nasprotno pa dobivajo najvišjo možno pokojnino vsi tisti učitelji, ki so bili v najtežjih letih naše izgradnje od leta 1845 in dalje večinoma zaradi svoje režimske pripadnosti upokojeni, pa so po biyšem jugoslovanskem zakonu dosegli 5. položajno skupino!
V	zvezi z ostalimi še neurejenimi materialnimi zadevami, med katerimi pa lahko mnoge rešijo učiteljska društva v zvezi z okrajnimi sveti tudi sama, so vprašanja kuriva, stanovanj na deželi in v mestih, premij oz. honorarjev za večjo redno učno obveznost, ko učitelj uči dva oddelka ali ima izredno veliko število otrok v razredu, ter dodatkov za težka mesta. Ponovno moramo poudariti, da je n. pr. vprašanje kuriva in stanovanja za prosvetnega delavca delno urejeno s čl. 1 in 2 republiške uredbe o pravici učiteljev, vzgojiteljev in profesorjev do brezplačnega stanovanja in kuriva. V zvezi z okrajnimi sveti za prosveto pa so že mnogokje dosegli to, da so učitelji dobili okrajne nagrade za težje in odgovornejše delo. Pravilno pa bi bilo, da bi se taka materialna vprašanja vsaj načelno izenačila za vse okraje.
V	letošnjem poslovnem letu je bilo predlaganih nekaj učiteljev za odpust iz učiteljske službe. Pri nekaterih je republiški odbor osvojil mnenje predlagateljev. Za mnoge med njimi je sedaj že tudi urejeno vprašanje prehoda v druge službe ali v penzijo. Republiški odbor meni, da so za delo socialističnega učitelja sposobni le najbolj, iskreni in požrtvovalni ljudje, in v tem smislu se bomo marali še bolj prizadevati, da bomo izboljševali kader vzgojiteljev.
Poseben, nerešen problem društvenega delovanja je evidenca in ocenjevanje dela našega članstva. Ce ugotavljamo, da se mnogi društveni člani med seboj ne poznajo, to pomeni, da ne poznamo dela posameznih članov v naši organizaciji. Tudi v tem bo morala organizacija še marsikaj urediU. Dokler društveni člani ne bodo dodobra poznali dela svojih tovarišev v razredih in izven šole, njihovih uspehov in slabosti, dokler se ne bodo mogli ob njihovih izkušnjah učiti, bo ostalo tudi kolektivno ocenjevanje problematično. Smatramo, da je treba pri ocenjevanju vlogo inšpektorjev okrepiti in tudi personalno službo v tem smislu preurediti. Treba pa je tudi iskati načina za boljše spoznavanje sotovarišev, da bomo mogli njihove odlike bolje upoštevati, njihove slabosti in težave pa bolje razumevati in jih pomagati odstranjevati.
Letos smommeli proti razsodbam disciplinskih sodišč mnogo prigovorov. Pri tem se je v več primerih jasno pokazalo dejstvo, da naši društveni zastopniki v disciplinskih sodiščih niso bili dovolj seznanjeni z obravnavanim gradivom. Zato tudi niso mogli dovolj trdno in tehtno zastopati društveno mnenje. Republiški odbor meni, da je treba po vseh okrajih doseči, da bo pri vseh razpravah disciplinskih sodišč, kadar ta obravnavajo prestopek učitelja, navzoč tudi član društva, ki je bil izvoljen kot član disciplinskega sodišča in da mora pri razpravi polnopravno sodelovati. Razen tega pa smatra, da se je treba bolj redno posluževati disciplinskih sodišč v vseh primerih večjih prestopkov. Ravnotako postaja potrebno, da pričnemo uvajati društvena razsodišča. S tem bi postalo redno ocenjevanje ih presojanje dela posameznikov edino merodajno pri napredovanjih, kaznih ali odpustih. Pedagoško povsem zgrešeno pa je pričevanje učencev proti učiteljem na javnih razpravah, kar se je letos večkrat dogodilo.
Nekateri lokalni listi, pa tudi dnevniki in Radio Ljubljana so v prvi polovici leta večkrat neodgovorno napadli posamezne prosvetne delavce. Javno moramo obsoditi vse take primere neodgovornega pisanja in poročanja tem bolj, ker mnogi
naši listi in tudi Radio Ljubljana niso hoteli priobčiti utemeljenih in argumentarnih popravkov, ki so jih poslala društva. Prav tako pa niso smatrali niti za potrebno, da na pismene pritožbe Republiškega odbora sploh odgovorijo. Taki pojavi mečejo slabo luč na eni strani na vse naše učiteljstvo in s tem hromijo njihov elan pri delu, na drugi strani pa so slabo izpričevalo za naš tisk. Ugotoviti pa moramo tudi, da so taki škodljivi politični pojavi v zadnjem času prenehali, ker so se že naša učiteljska društva tudi pri zaščitnem delu dobro afirmirala.
Struktura učiteljskega kadra v Sloveniji kaže, da imamo med vsemi republikami razmeroma največ starejšega kadra, kar ima svoje odlike in brez dvoma tudi svoje slabosti. Ko hočemo doseči še boljši uspeh pri javnem delu posebno na vasi, nas močno ovira težava v strukturi učiteljskega kadra, ki se kaže v tem, da v učiteljskem poklicu leto za letom zavzemajo učiteljice višji odstotek. Današnje razmerje učiteljic proti učiteljem je 5 : r, ali (n. pr. v Ljubljani) že kar 9 : 1. Menimo, da bo treba zaradi mnogih težkih javnih bremen, ki jih učitelj opravlja bolj resno skrbeti za to, da bodo mogla naša učiteljišča povečati moški učiteljski naraščaj.
Čeprav je praksa pokazala, da imamo že danes veliko število mladih učiteljev, ki so pri svojem delu v šoli in izven šole pokazali take uspehe, da se v splošnem lahko merijo z uspehi starejših, se pojavlja vendar iz dneva v dan vedno bolj pereče vprašanje učiteljeve izobrazbe. V zvezi z našim družbenim razvojem in s potrebami ter obse*-gom nalog, ki čakajo učitelja, postaja problem višje izobrazbe učiteljev že kar nujen.
Od današnjega učitelja zahtevamo in želimo večjo strokovno izobrazbo, globljo vzgojno raven in večjo splošno družbeno in kulturno razgledanost kakor od vseh ostalih poklicev, zato moramo najti tudi pot, da to dosežemo. Ker so se tudi delegati na občnem zboru Združenja profesorjev dotaknili vprašanja učiteljske izobrazbe, smatramo za potrebno, da tudi današnji občni zbor posveti temu nekaj misli.
Svojo izobrazbeno podlago mora učitelj vsekakor doseči v svoji strokovni šoli, na učiteljišču. Kar velja za ostale šole splošnoizobraževalnega karakterja, velja brez dvoma še v večji meri za učiteljišča, kjer imajo dijaki urnik in predmetnik tako prenatrpan, da ob tem nimajo nobenega pravega časa za posebno lastno izobraževanje in poglabljanje v posebna področja, ki so po individualnih nagnjenjih vsakemu učitelju še posebno potrebna.
Naša učiteljišča imajo že po opažanjih samih profesorjev pod vplivom stare avstrijske šole vse preveč metodike z najraznovrstnejšimi specialnimi odtenki, kar štejejo po svetu za nepotrebno, neumestno, marsikje pa tudi za škodljivo. Vse bolj se vrste pritožbe, da mnogi absolventi učiteljišč niso sposobni za samostojno pismeno izražanje v najosnovnejšem smislu. Učni jezik, ki mora biti učitelju dragoceno sredstvo za dobro 'samostojno ustno in pismeno izražanje, mora dobiti pri izobrazbi učiteljev tako važno mesto, da ga ne bo samo v praktičnem življenju znal popolnoma obvla-dovaii, ampak da mu bo obenem za vse življenje neobhodno orodje pri pridobivanju vsega ostalega znanja. Za vse podrobnosti in specializacije, ki so učiteljem na raznih področjih življenja že danes bistveno potrebne, pa bi bilo morda bolj uspešno snov razporediti v tečaje in seminarje po diplomskem izpitu.
V zvezi s potegom in načinom učiteljske izobrazbe se nadalje že javlja vprašanje, ali je dobro in umestno, da pride pri nas učitelj do svojega poklica že s sedemnajstim starostnim letom. Zdi se, da bi bilo bolje, če bi tudi pri nas pričeli uvajati prakso, da mora biti kandidat za sprejem na učiteljišče star najmanj li6 do iU7 let ter da mora imeti tudi še po učiteljski maturi široke možnosti za nadaljnje izobraževanje na pedagoških šolah in fakultetah. Kajti danes ima mlad učitelj, ki ga često že takoj ob nastopu učiteljske službe obremenimo še z raznimi drugimi posli, vse premalo pogojev za samostojno in sistematično teoretsko izobraževanje, najmanj takih pogojev pa imajo vsi tisti, učitelji, ki službujejo na niže organiziranih šolah. Borba za kvaliteto dobrega učitelja mora biti vsekakor osnovana na takih izobraževalnih, vzgojnih in materialnih osnovah, če hočemo izboljšati delo učiteljev.
Mnogo je še notranjih pedagoških problemov, ki jih je sprostilo šolstvo v razvijajoči se socialistični državi šele sedaj, ko smo se osvobodili kominformov-skega zasužnjevalnega sistema, ki je dušil iniciativnost delovnih ljudi in ustvarjal vzdušje birokratskega komandiranja. S sprostitvi j 6 individualnih sil in kolektivne odgovornosti so se začeli vedno bolj odpirati novi pedagoški in organizacijski problemi. Vprašanja samostojnosti učnega postopka, ocenjevanja učencev, metode dela, upravljanja šol in njenega administrativnega in pedagoškega vodstva, koristnejše izvedbe inšpekcije, uvajanja pedagoških načel individualnega in kolektivnega pouka, pravilne povezave šole s starši, občinami, ustanavljanja pomožnih oddelkov, ponavljalcev itd. šele v današnji stvarnosti dobivajo pravo perspektivo z možnostjo za postopno in sistematsko reševanje.
Ze dalje časa občutimo tudi veliko pomanjkanje okrajnih šolskih inšpektorjev, kar je še posebno škodljivo za razvoj našega šolstva v okrajih na Primorskem. Republiški odbor sodi, da imamo dovolj učiteljev, ki bi mogli zasesti in izpopolniti inšpektorska mesta in na teh mestih bolje koristiti učiteljstvu, šolstvu in naši skupnosti. Ce je pomanjkanju okrajnih inšpektorjev vzrok neurejen materialni položaj, so naša učiteljska društva v prvi vrsti poklicana, da za ureditev tega vprašanja zastavijo ves svoj vpliv. Ravno tako pa tudi sodimo, da je treba šolskim inšpektorjem, ki morajo dodobra poznati delo in uspehe učiteljev v svojem okolišu, izročiti polno moč soodločanja pri vseh personalnih vprašanjih učiteljstva, saj so personalne zadeve za prosvetne delavce po svojem bistvu tipično vzgojnega., torej strokovnega značaja in se v tem razlikujejo od personalnih zadev vseh ostalih uslužbencev.
Porušene in požgane šole, knjižnice, zastarela učila, kolikor jih je sploh ostalo še v kabinetih, pa tudi osnovna učila: table, krede, svinčniki in zvezki so še vse preveč v znamenju prehodnega časa in obnove. Čeprav nas še vedno tarejo težke posledice vojne in smo prisiljeni na skrajno štednjo na vseh področjih življenja, čeprav vemo, da bo z dograditvijo naših ključnih objektov šele zgrajen pravilen ekonomski temelj za našo ekonomsko neodvisnost, je treba zopet in zopet naglasiti, da so tudi doslej mnogi naši prosvetni kolektivi in naši dobri učitelji znali v dobri povezavi s svojim ljudstvom za izgradnjo šol in kulturnih domov že veliko aoseči. Zato ni prav, da v glavnem po krivdi .naših kolektivov, vsako leto zapadejo velike proračunske vsote, ki so bile določene v prosvetne svrhe, pa jih nismo znali uporabiti. Tudi tem vprašanjem bodo morala naša društva v bodoče posvetiti mnogo več pozornosti kakor doslej.
Odslej bodo okraji in občine bolj samostojno reševali tudi vprašanja gradenj. Zato postaja nujnost, da se v bodoče tudi naša društva, skupine in posamezniki za ta vprašanja mnogo bolj zavzemajo, saj bo tudi od tega odvisna naša kulturna raven. Danes postaja že pereče vprašanje šolskih kabinetov, učil in šolarskih ter učiteljskih knjižnic. Tudi stare šole in stare učilnice si danes ne moremo več zamišljati brez osnovnih modernih sredstev za pouk kakor so radio, filmski aparati, epidiaskopi, mikroskopi, zaloga slik, fizikalnih ter kemičnih aparatov in preparatov, da sploh ne govorimo o knjigah, zvezkih, papirju ter drugem splošnem šolskem materialu, ki ga danes v mnogih državah nabavljajo občine brezplačno za vse učence. Na ljubljanskih šolah, ki so sicer povprečno dobro opremljene in oskrbovane, znaša funkcionalni prispevek na enega učenca po 240 dinarjev letno; vsi materialni in funkcionalni izdatki šol pa znašajo (brez učiteljskih plač!) 1200 dinarjev na enega učenca. Ce primerjamo razmerje osebnih z materialnimi izdatki na naših šolah, dobimo razmerje 4 :1, torej izdamo štiri dele za osebne, en del pa za materialne izdatke naših šol (kar seveda ne pomeni, da so učitelji predobro plačani!). Za primerjavo pa navajamo tudi isto razmerje za ekonomsko visoko razvito državo Anglijo, kjer je razmerje 2 : a, torej dva dela osebnih in trije deli materialnih izdatkov.
Ne smemo pa gledati na materialno bazo in proces izobraževanja pri nas samo skozi očala šolskih proračunov. Verjetno je na svetu izredno malo držav, ki bi dajale za izobraževanje svojih državljanov, za kulturno prosvetne svrhe tako velik odstotek svojih dajatev, kakor to daje Jugoslavija. Da bi pa dosegli reden in sistematičen proces izobraževanja tudi v tem smislu, da bo šola ostala v prvi vrsti pobudnik za vse nadaljnje izobraževanje ljudi, je potrebno, da pričnemo vzporedno z izvajanjem modernizacije naših šol istočasno pri šolah razvijati in razširjati tudi kulturne centre za nadaljnje izobraževanje vsega prebivalstva. V prvi vrsti je treba z večjo podjetnostjo ustanavljati in razširjati ljudsko prosvetne domove, predvsem pa modeme knjižnice in čitalnice, ki naj obenem služijo mladini in odraslim, predavalnice za ljudske univerze in tehnično dobro opremljene prostore za nadaljevalne šole in tečaje. Vse to bo sicer zahtevalo in zahteva od učitelja novih naporov in tudi novega izobraževanja in zahteva tudi drugačen način organizacije šolskega pouka. Toda mnogokaj se da tudi pri nas doseči z razpoložljivimi sredstvi, z dobro voljo, predvsem pa z vztrajnim delom. Dvojen dobiček pa si moremo od takega dela vsekakor obetati: da bo naše izobraževalno delo lažje, uspešnejše in bogatejše in da bomo ob takem delu tudi sami bogatili ter tako zopet bolj približali šolo in njen pomen vsemu ljudstvu.
Organizacijsko delo združenja učiteljev Slovenije
Združenje učiteljev Slovenije ima po letosnjm oocnin zbonn i2J? društev s »4 člam. Vsa društva so formirana v glavnem po organizacijskem načem, da tvori en okraj eno društvo. Učiteljsko društvo Celje in Kranj obsegata dva okraja. Po dve ali vec društev v enem okraju ima Tolmin (Tolmin m Kobarid), MursKa Sobota (Murska Sobota m Lendava), Ljub-Ijana-okolica (Kamnik, Litija, Vrhnika) in Šoštanj (Mozirje in Šoštanj). Zaradi težkih terenskih prilik so mnoga društva ustanovila na svojem področju posebne sektorje s pododbori, ki so vezani in neposredno na društva, samostojno pa delujejo pri organizaciji sestankov in študija toaa vedno v dogovoru z upravnimi odbori matičnih društev.
Plenum Združenja, ki je bil izvoljen na lanskem občnem zboru, se je sestal formalno samo enkrat, razen tega so imeli delegati na ustanovnem občnem zboru Združenja učiteljev Jugoslavije v Beogradu poseben plenarni sestanek, saj so bili delegati na ustanovnem občnem zboru razen enega vsi člani republiškega plenuma. Nekaj članov plenuma smo poklicali meseca septembra na širšo sejo Združenj učiteljev in profesorjev zaradi izvedbe občnih zborov. Pač pa so člani plenuma dobivali vse važnejše sklepe republiškega odbora. Ker Združenje ni razpolagalo z dovoljnimi denarnimi sredstvi, ni moglo sklicati plenarnega sestanka v spetembru, kakor je bilo to v načrtu.
Materialna baza Združenja je slonela na_ redni članarini. Za organizcijo pedagoških tečajev je prejelo od republiškega Sveta za_ prosveto 209 (POa— din.
Združenje je imelo tesne stike z vsemi združenji prosvetnih delavcev in se je koordinacijski odbor, v katerem so bili predsedniki in tajniki vseh združenj, redno sestajal. Na sejah koordinacijskega odbora smo razpravljali o vseh načelnih problemih, ki so bili enaki za prosvetne delavce, ter o organizacijskih, študijskih in materialnih zadevah. Sklepi koordinacijskega odbora so bili soglasni. Združenje je imelo dobre zveze s Svetom za prosveto LRS, s Pedagoškim društvom LRS, z Republiškim svetom Zveze sindikatov Slovenije, po potrebah pa tudi z raznimi drugimi organizacijami, ustanovami in forumi.
V	zvezi s Pedagoškim društvom sta Združenji učiteljev in profesorjev organizirala semestralne in počitniške tečaje v Ljubljani, Mariboru in Celju, ki se jih je udeleževalo nad 1!()09 naših članov. Razen tega smo organizirali poseben tečaj za učitelje zamejce in Trsta, Goriške in Koroške, katerega se je udeležilo 29 učiteljev. Ravno tako je na povabilo Društva socialističnih učiteljev Koroške odšlo na obisk pedagoškega tečaja in nekaterih nemških šol 5 učiteljev in 5 profesorjev za 19 dni na Koroško. Združenje je poslalo enega člana (tov. Win-klerja) na mednarodni sestanek v Son-nenberg in enega člana (tov. Zorna) na 49 dnevno študijsko potovanje po Danski. Po dogvoru z Združenjem učiteljev Hrvatske smo sklenili okrepiti sodelovanje med obmejnimi Hrvatskimi in Slovenskimi učiteljskimi društvi, kar je izvedlo Učiteljsko društvo Črnomelj, v načrtu pa je tudi zborovanje skupno ljutomerskega in varaždinskega učiteljskega društva. Člani republiškega odbora so s pomočjo nekaterih članov plenuma obiskali več učiteljskih zborovanj in so bili skoraj na vseh občnih zborih.
Oba naša učiteljska domova v Mariboru in v Rogaški Slatini sta pasivna in Združenje ni moglo najti virov za njir-hovo vzdrževanje. Vprašanje je, ali ne bi kazalo prodati učiteljski dom v Rogaški Slatini in v zameno prevzeti kako stavbo v Ljubljani.
V	letošnjem poslovnem letu je bil ustanovljen tudi učiteljski pevski zbor, ki šteje sedaj D©0 članov iz vse Slovenije, in je pravno organ Združenja učiteljev. Učiteljski pevski zbor se je vzdrževal iz podpor republiškega sveta za prosveto 429 009.— din, Sveta zveze pionirjev ki je prispeval 100 099.— din, Republiškega sveta zveze sindikatov Slovenije, ki je prispeval 159 009.— din, ter prostovoljne članarine prosvetnih delavcev, ki so prispevali 170 000.— din. Zbor je imel dva koncerta, za svoj nadaljnji razvoj, katerega namen je instinktivno umetniškega pomena, pa potrebuje več sredstev.
Glasilo Združenj prsovetnih delavcev »Prosvetni delavec« se samostojno vzdržuje in ima sedaj 3950 naročnikov, kar je približno polovica prosvetnih delavcev, ki poučujejo na šolah. Ce prištejemo k temu številu še uprave šol in ustanov, vidimo da bi od števila 10 009 članov in ustanov prosvetnega karakterja lahko vsaj toliko dvignili število naročnikov, da bi se mogel list samostojno vzdrževati. List ni v letošnjem poslovnem letu dobil nobene gmotne podpore, pač pa ima še skoraj 399 009.— din zaostale naročnine iz prejšnjih let in se pri dosedanjem številu naročnikov ne bo mogel v tem obsegu vzdrževati, če ne bo vpeljal inseriranja. Sklepi obveznega naročila, ki so jo mnoga društva na občnih zborih sprejela, niso bili izvedeni. Šole in ustanove, ter tudi individualni naročniki slabo naročajo in slabo plačujejo.
Dopisniška mreža se je v zadnjem času nekoliko izboljšala vendar s prispevki dopisnikov in s pomočjo društev še daleč ne moremo biti zadovoljni.
Združenje je po svojih predstavnikih sodelovalo pri mnogih poslih strokovnega, personalnega, organizacijskega in materialnega karakterja (novi plačilni sistem, nagrade, prevedbe, odpusti, pen-zije, učni načrti, tečaji itd.) in je bilo v dobri zvezi s Centralno upravo Združenja učiteljev Jugoslavije, kamor smo pošiljali analize, predloge in pritožbe načelnega značaja. Centralni odbor Združenja je republiškemu odboru pri delu nudil dobro pomoč. Razen tega je republiški odbor mnogokrat interveniral pri raznih forumih, pa tudi v tisku javno razpravljal o perečih problemih.
To je nekaj misli in problemov, s katerimi smo se v letošnjem poslovnem letu srečali pri delu naših organizacij. Ko predlagamo svoje poročilo, moramo ob koncu zopet ugotoviti, da je uspeh dela naših organizacij predvsem odvisen od višine zavesti vsega našega članstva. Staro pojmovanje, da naj se učitelj briga samo za šolo in pouk, je po svojem bistvu reakcionarno in zato sovražno našemu razvoju. Za uspehe, ki so jih društva v veliki meri pokazala, se moramo zahvaliti razvijajoči se zavesti svojih članov in njihovi vztrajni delavnosti. Zato smo dolžni še v večji meri dvigati zavest svojega članstva in s tem tudi zmagovati v borbi proti sovražnim ideološkim vplivom.
NOVI ODBOR ZDRUŽENJA UČITELJEV SLOVENIJE
Izvršni odbor:
1.	Predsednik: Zdešar Henrik — Ljubljana
2.	Tajnik: Peče Oskar — Ljubljana
3.	Člani: Trobiš Štefan — Ljubljana
4.	Potrč Ema — Ljubljana
5.	Cvetko Vlado — Ljubljana
6.	Sežun Andrej — Ljubljana
7.	Uršič Vida — Ljubljana
Člani plenuma:
8.	Arsenjuk Janez — Ptuj
9.	Bibič Alfred — Maribor-okol. 19. Flajs Franc — Kamnik
11.	Jančič Ivo — Maribor
12.	Jandl Franc — Slovenj Gradec
13.	Kavčič Zmaga — Maribor
14.	Lah Mira — Celje
15.	Merdaus Josip — Ljutomer
16.	Muc Miloš — Črnomelj
17.	Murovec Ivan — Tolmin
18.	Nečimer Lojze — Novo mesto
19.	Sotlar Danica — Sežana 29. Strnad Rudolf — Trbovlje
21.	Šinkovec Emanuel — Gorica
22.	Štubel Miro — Murska Sobota
23.	Trčelj Anka — Kranj
24.	Tominc Milan — Krško
25.	Trček Lojze — Žalna
26.	Ivančič Štefka — Postojna
Nadzorni odbor:
1.	Kolar Vilko — Ljubljana
2.	Lovše Frančka — Ljubljana
3.	Mihevc Jože — Ljubljana
NOVI ODBOR ZDRUŽENJA PROFESORJEV SLOVENIJE
Izvršni odbor:
1.	Predsednik:	Ravbar Miro —
Ljubljana
2.	Tajnik:	Vedernjak Marija —
Ljubljana
3.	Člani: Melihar Stane — Ljubljana
4.	Čemažar Franc — Ljubljana
5.	Černut Janko — Ljubljana
6.	Gestrin Ferdo — Ljubljana
7.	Simčič Gabrijel — Kamnik
Člani plenuma:
8.	Božič Slavica — Idrija
9.	Gulič Vekoslav — Trbovlje
10.	Jakhel Franjo — Celje
11.	Jankovič Vlada — Novo mesto 1(2. Kopač Vinko — Jesenice
1‘3. Košar Jože — Maribor 14. Košorok Jože — Krško 115. Kretič Slavko — Gorica
16.	Leder Mirko — Litija
17.	Pihler Jože — Šoštanj
18.	Pirc Janko — Maribor
19.	Sluga Vida — Ptuj
20.	Velušček Ciril — Kranj
21.	Vrhovec Stojan — Murska Sobota
Finančno nadzorstvo:
1.	Stante Juš — Ljubljana
2.	Lovše Ivan — Ljubljana
3.	Benulič Rudolf — Ljubljana
Prosvetni delavci, vstopajte v svoje društvo
Samopouiuč prosvetni!) delavcev Slovenije
SAMOPOMOČ: Izplačuje ob smrti društvenika njegovim svojcem posmrtnino v znesku din 20 000.—; po triletnem članstvu dobi lahko član brezobrestno posojilo do din 5000.—.
ČLANI VPLAČUJEJO: za vsak smrtni primer din 10.— (letno do 40 smrtnih primerov), upravnino letno din 80.—.
V SAMOPOMOČ se včlani lahko vsak prosvetni delavec v Sloveniji do svojega 45. leta in njegov zakonski drug. Sprejemni stroški znašajo din 120.—
Vsa pojasnila dobite pri SAMOPOMOČI PROSVETNIH DELAVCEV v Ljubljani, Florijanska 36. Na pismena vprašanja odgovarjamo le, če je priložena znamka za odgovor.
IZ ŠOLSKE PRAKSE
Kako obiskujem svoj razred
Prvi dnevi šolskega leta. Zaupano mi deco si nekoliko ogledam in kmalu spoznam, da sem dobila v oblikovanje kaj pisano družbo. Nekateri me strahoma pogledujejo, češ, kaj bo zdaj, drugi niso tako boječi, vendar odgovore le z da ali ne, če jih kaj vprašam, tretji sede popolnoma apatično, kot bi sploh ne bili prisotni, četrti izstopajo s svojim vseznanjem, navadno tudi s svojo razposajenostjo in ni redek primer, da tak junak že prvi dan zboksa svojega tovariša zaradi poljubnega vzroka.
Bolj družabni otroci sklepajo že prve dni nova poznanstva, ki slone večinoma na medsebojnih simpatijah. Deklice si kaj rade razkazujejo in občudujejo svoje oblekce, trakove, južine, torbice, dečki škatlice in predvsem vsebino žepov. Nova poznanstva poglabljajo in utrjujejo že prve dni z medsebojnim obdarovanjem in zamenjavo predmetov.
Že prva spoznanja mi jasno pričajo, da sem dobila v uk in vzgojo otroke prav različnih značajev. Tu so otroci edinčki, navadno egoisti, ki mislijo, da bodo tudi v šoli igrali tako važno vlogo kot jo igrajo doma in bo vsa pozornost posvečena samo njim. Navadno so vsiljivi, hočejo vse vedeti in znati, često so tudi razposajeni, pri delu pa navadno zelo nesamostojni. Pogosten pojav v prvem razredu so zanemarjeni in sami sebi ter cesti prepuščeni otroci, ki navadno nagibljejo k vsemu slabemu, Če niso že pokvarjeni, saj jim dom ni nudil niti najosnovnejše podlage za kako resno in odgovorno delo. Najboljši so navadno otroci tistih staršev, ki se zavedajo, da morajo vzgojiti otroka za življenje in se po tem tudi ravnajo.
Že v prvih tednih pouka skušam ustvariti iz razreda enoto, kolektiv. Toda nekatere mamice se ne morejo vživeti v potrebne ukrepe, zato me navadno nadlegujejo z raznimi prošnjami in celo zahtevami. Upravičene zahteve upoštevam, kaprice pa kategorično odklanjam. Otroci spoznajo kmalu, da v razredu ni nobenih protežirancev niti zapostavijen-cev, spoznajo, da pomagam rada vsem brez izjeme in razlike, kar ■vpliva tudi nanje, da kdaj kmalu tudi sami (in to celo sebičneži) rade volje pomagajo kateremu koli sošolcu (posodijo svinčnik, barvico, mu pomagajo pri učenju itd.) in naposled celo tekmujejo v tem. V začetku leta niso posodili vsega in vsakemu, ampak so se raje potuhnili, danes tega ne delajo več — pomagajo slehernemu brez opozorila.
Ko spoznajo otroci, da je razred
celota, takrat jim lahko privzgojimo tudi čut dolžnosti in ljubezen do dela. Učitelji se moramo zavedati, da je delo isto ustvarjalno načelo, ki dviga in vzgaja ljudi — zato mora postati delo vsakdanja navada in potreba. Spočetka ne gre lahko, kajti marsikateri otrok je len in zanemarjen — do dela nima še nobenega odnosa. Že po prvih uvodnih dneh šolskega pouka privedem otroke neopazno od igračkanja k delu. V svojih zahtevah sem dosledna. Vse se mora izvršiti tako, kakor zahtevam. Površnosti ne trpim. Seveda se tu spet čutijo prizadete mamice, ki se mi pritožujejo češ, hotela sem otroku pokazati to ali ono, pa noče narediti tako, ampak pravi: »Ti ne znaš, tovarišica je rekla in pokazala tako.«
Marsikaterega učenca je težko prepričati o nujnosti čistoče ali jih navaditi na red. Pri nekaterih bi prepričevanje vse leto ne rodilo uspeha, če se ne bi posluževala vseh mogočih indirektnih vplivov kakor: prikazovanja dobrih lastnosti učencev v kakšni izmišljeni povestici, ki mi je v pomoč pri učenju, ali pohvale rednih učencev, pohvale ne-redneža, če se je kdaj potrudil in pokazal težnjo po izboljšanju itd.
Za izobraževalno in vzgojno delo v šoli sta nujno potrebna disciplina in red. Brez discipline je nemogoče doseči učne uspehe. Večina otrok se kmalu podredi šolskemu redu, vsi pa ne. Letos imam v razredu izredno žive otroke, med katerimi so nekateri prav trd oreh. V prvem mesecu se je večkrat zgodilo, da so v primeru, ko je nekdo potrkal na vrata in sem za trenutek odšla ven, prišli kratko in malo za menoj. Najprej najdrznejši, nato še drugi. Tudi ni bil redek primer, da so se med tem časom v razredu stepli. Če je kdo prišel v razred, so se ne-ženirano pogovarjali med seboj — seveda, če se tovarišica lahko, zakaj se ne bi oni.
Disciplina je bila pomanjkljiva, morala sem jo utrditi. Učence sem pripravila do tega, da sedijo mirno in pazljivo slede pouku, da izvršujejo domače naloge, da imajo šolske reči v redu, da pazijo na šolski inventar itd. Obnašati se morajo lepo v šolskem poslopju, na cesti, doma, skratka vedno in povsod. Kako sem to dosegla?
Predvsem sem si skušala pridobiti ljubezen in spoštovanje učencev. Pridobljeno spoštovanje in ljubezen povzročita, da smatrajo otroci vse kar rečem in naročim za ukaz. Drugo važno sredstvo, ki se ga poslužujem pri utrjevanju in vzdrže-
S TAKO POMOČJO NE MOREMO BITI ZADOVOLJNI...
(K predmetu »Družbena in moralna vzgoja«)
»Objave« št. 6/1952 Sveta za prosveto in kulturo vlade LRS so končno le prinesle navodila za pouk tega predmeta. Sestavljala so se nekako za »zaprtimi vrati« in naša društva bodo morala sedaj budno pa tudi kritično spremljati praktično uporabnost učnega načrta. Ta načrt bo v praksi preizkušalo leto za letom samo na šolah za splošno Izobrazbo po 3605 učiteljev (toliko je oddelkov na naših osnovnih šolah) in 1363 profesorjev (toliko je oddelkov na naših gimnazijah in učiteljiščih). Jasno je, da je najmanj, kar bi šolski delavci smeli pričakovati, da bo vsaj tisti, ki mora predmet poučevati, dobil v roke učni načrt. Toda ne — Svet za prosveto je za »Objave« št. 6 določil naklado 2300 izvodov! Družbena in moralna vzgoja pa ni samo zadeva razrednikov, ampak vsega učiteljskega kolektiva, zato morajo
učni načrt imeti stalno pri roki ne samo vzgojitelji, ki predmet letos poučujejo, ampak tudi ostali! Ali ni torej povsem upravičena zahteva našega članstva, da Svet za prosveto in kulturo objavi učni načrt v posebni brošuri? Seveda bi ob taki publikaciji morala komisija, ki je učni načrt sestavljala, popraviti še drugo težko opustitev. Ta je po našem mnenju v tem, da ni bila obenem z učnim načrtom objavljena tudi vsa učitelju dostopna literatura. — Nihče pri nas še ne more imeti z družbeno in moralno vzgojo kot predmetom učne prakse. Zato so nam nujno potrebni ne samo splošni, ampak povsem konkretni napotki. V naši pedagoški literaturi pa je bilo ob tem vprašanju že marsikaj rečeno in na vse to bi bilo posebej treba opozoriti tiste, ki so čez noč postali učitelji novega predmeta.
Učiteljevi pripomočki za predmet »Družinska in moralna vzgoja«
Da pomagamo našim članom, ki prosijo za navedbo literature, iz zadrege, si bomo danes izposodili seznam dr. D. Franko vica, ki ga ta objavlja sicer za Hrvate, vsebuje pa v glavnem tudi nam dostopno literaturo:
Engels, Anti - Diihring (CZ — 1194)5); Feuerbach in konec klasične filozofije; Razvoj družine (CZ).
Lenin, Naloge mladinskih zvez (Zbrana dela).
Djilas, Problemi šolstva v borbi za socializem (Komunist 1—2/1)950); Razmišljanja o raznih vprašanjih (Kultura Bgd, 11991), Ljudska pravica).
Mitrovič, Politika in šola v socializmu (Komunist 2—5/H951).
Resolucija III. Plenuma CK KPJ o nalogah v šolstvu (vsi časniki).
Vlahovič, O liku komunista (Komunist 1/T94i6); O nekaterih vprašanjdh morale v delavskem gibanju (Komunist 1/1949).
Ziherl, Komunizem in domovina (Komunist $/19419); Prispevek k vprašanju komunistične morale (Komunist 1—-2/119512). (Tudi v njegovi knjigi Dialektični in historični materializem.)
Dr. Zanko, O moralni vzgoji (Školske no vine 1I6/1992). 1
Asrijanova, Privzgoja navad kulturnega obnašanja v razredu (Pedagoški rad 4/1946).
Arkin, Razgovori o vzgoji (PZK —• Zagreb 1947).
Bakovijev, Vzgoja in religija (Beograd 1952).
Brujič, O šolskem kolektivu (V Zborniku »Odgoj i nastava u našoj srednjoj školi, zv. I., Zagreb 1950).
Kongres pedagoških delavcev na Bledu (nekateri referati).
Cvitan, Vzgojna vrednost književnosti za otroke (Pedag. rad, št. 6/1946 in Pedag. rad, št. 7/1947).
Filipovič, Družba in moralna vzgoja v naših šolah (Savremena škola 5—6/1952).
Frankovič, Nekateri problemi moralne vzgoje v srednji šoli (v že citiranem Zborniku »Odgoj i nastava . . .« I); O socialistični morali (Savremena škola 5—6/1950); Moralna vzgoja (Poglavje v »Opči pedagogiki« v redakciji dr. S. Pa-takija, Zagreb 195)1 — PKZ); Problem socialistične idejnosti in političnosti naše moralne vzgoje (Savremena škola 1>—‘2/ 11952).
Jankovič, Moralna vzgoja v nauku Svetozarja Markoviča; Vprašanje zavestne discipline (Savremena škola 171946).
Kangrga, Marksizem in etika (Republika 6/19512).
Kavčič, O vzgoji mladine (Sod. pedagogik a 5—6/195I0).
Lovrak, Kako bodo učenci postali čisti in dostojni (Pedagoški rad 4—5 in 6/19)51); Zlati notes (Pedagoški rad 1—2/ 1952).
Makarenko, Družinska vzgoja (Pedagoška dela);
Milovanovič, Privzgajanje kulturnih navad (Savr. škola 5/1946).
Pataki, »Uvod v Opču pedagogiju«.
Dr. Potrč, Nekaj besed o vzgoji spolne morale (Sodobna pedag. 9—li0/1950).
Dr. Schmidt, Pedagogika IV (moralna vzgoja) ter njegova članka v Savremeni školi 9—10/1950 in Sodobni pedagogiki 3—4/1950).
Dr. Šegula, Pomen psihologije za vzgojo (Savremena škola 9—10/1950).
Škalko, Pedagoška funkcija razrednika (Zagreb 1945, PKZ).
Vranicki, O Kropatkinovi etiki (Zagreb, Matica Hrvatska 1951).
V tej zvezi. opozorimo še na knjigo:
Hainchelin, Izvor religije (CZ 1962)
vanju discipline, je doslednost. Pri tej pa pazim, da ne zahtevam nikdar kaj takega, kar bi ne bilo prav in bi morala drugič popravljati.
Učenci, posebno začetniki, tudi v šoli mnogokrat lažejo, nekateri iz navade, drugi iz strahu, kar vse je posledica nepravilne domače vzgoje. Laž skušam odpraviti od vsega po-četka. Otrokom povem, da je lagati grdo in ob raznih prilikah sami spoznajo, da z lažjo škodujejo sebi, tovarišu ali celemu razredu. Malokdaj kaznujem otroka zaradi prestopka, ki ga prizna, vsakokrat pa gotovo zaradi laži. Na konkretnih primerih jih prepričujem, kako grda in škodljiva je laž, zato je postala ta v razredu že redek pojav.
Vsaka učna oseba ima svoje učne in vzgojne prijeme, a vsi prijemi slehernega učitelja so brezdvomno usmerjeni v to, da vzgoje iz zaupanih mu učencev razgledane, značajne in zavestno disciplinirane državljane, ki bodo v čast in ponos naši socialistični družbi.
Kotnik Pavla
Pouk moralke v Zagrebu
Društvo profesorjev v Zagrebu je dne 4. decembra sklicalo posvetovanje vseh razrednikov višjih razredov srednjih šol, na katerem naj bi si izmenjali dosedanje izkušnje v pouku družbene in moralne vzgoje. (Družbena in moralna vzgoja se je po šolah v LRH uvedla kak mesec preje kot pri nas.) Sestanka se je udeležilo okrog 300 prosvetnih delavcev, kar dokazuje izredno veliko zanimanje za ta vprašanja. Na sestanku se je pokazalo, da je uvedba tega predmeta izredno razgibala vse profesorje ter da na sestankih in v zbornicah živo razpravljajo o teh vprašanjih. Na sestanku ni bilo referata, temveč se je odvijala nevezana diskusija, v kateri se je oglasilo k besedi kakih 20 profesorjev. Iz razpravljanja je bilo razvidno, da so ure družbene in moralne vzgoje, ki jim pravijo tudi razredniške ure, zelo potrebne in da bodo povsod tam, kjer uporabljajo primerne metode, tudi uspešne. Značilno je tudi to, da se starši zelo zanimajo za ta . pouk. Nekatere šole dajejo na roditeljskih sestankih staršem že vnaprej teme, ki se bodo v bodočem mesecu v šoli predvidoma obravnavale, da bi laže povezovali delo v šoli z vzgojnim delom doma. Na neki šoli so starši sami predlagali te-
me, ki jih naj bi v šoli pri razred-niških urah obravnavali. V nekaterih šolah javljajo posamezne teme en teden vnaprej, da se lahko dijaki nanje pripravijo. Več diskutantov je poudarjalo, da se zelo obnese oblika razgovorov o posameznih vprašanjih moralne vzgoje, pri katerih profesor spretno vodi razgovor ter ima najožji kontakt z razredom. Pri tem se nekateri poslužujejo tudi literarnih tekstov, zlasti sodobne domače literature. Nekateri udeleženci posvetovanja so poudarjali potrebo izbora posameznih tem po stopnji njihove aktualnosti za določeni razredni kolektiv. To mu je omogočeno, kajti v nasprotju z učnim načrtom družbene in moralne vzgoje v LR Sloveniji, ki je sistematičen, predvideva učni načrt LR Hrvatske samo teme, ki jih predavatelj lahko obravnava v kakršnem koli vrstnem redu. Ponekod jemljejo v vseh razredih višjih gimnazij istočasno iste teme in se razredniki na razredniške ure skupno pripravljajo. Udeleženci so tudi izrazili željo po priročniku, v katerem bi bil zbran material za profesorje, ker bi s tem odpadlo zamudno iskanje materiala, ki je sedaj raztresen v raznih knjigah in revijah.
Nova pedagoška pridobitev:
GUSTAV ŠILIH »VZGOJA
OTROK V NAŠI DRUŽINI«
(Založba »Obzorja« v Mariboru 1952,
64 str., 80 din.)
Po dolgem času lahko spet beležimo tisk nove pedagoške knjige (pravzaprav — žal — le knjižice), ki bo izpolnila zevajočo vrzel na našem vzgojnem področju. Mariborska založba »Obzorja« je že spomladi izpričala veliko razumevanje za pedagoške probleme, saj je kot H. delo v zbirki »KNJIŽNICA ZA STARSE« izdala navodila za nego dojenčkov (dr. Černelčeva) zdaj pa jim sledi Šiiihova »Vzgoja otrok v naši dnižini«. To je vsekakor razveseljiv pojav založniške dejavnosti!
Tov. Šilih je v zadnjih letih širom po Sloveniji znan kot priljubljen predavatelj Ljudskih univerz, ki sprejemajo v svoj program tudi že obilo vzgojnih predavanj. V Mariboru je organiziral celo prvi tečaj za starše, ki je lani odlično uspel, letos se bo pa nadaljeval z novimi problemi. Izkustva predavanj na terenu je tov. Šilih zlil zdaj v lično knjižico, «ki bo razveselila ne le starše, temveč tudi učitelje, vzgojitelje in organizatorje našega šolstva. Saj na izredno poljuden način obravnava najvažnejša vprašanja, ki se dan za dnem pojavljajo na vasi prav tako kakor v mestu.
V uvodu pojasnjuje naš vzgojni smoter in vlogo družine, ki je v socialistični družbi najvažnejši činitelj pri vzgoji mladine. Tu ugotavlja razne nepravilnosti in kaže na njihove vzroke: starši
ne poznajo smotra današnjih vzgojnih nalog, neznan jim je otrokov razvoj, zato tudi ne vedo, kako je treba vzgajati, povrh so pa mnogi tudi sami nevzgojeni in si ne znajo pomagati.
V 2. delu zato na nekaterih konkretnih primerih kaže naloge telesne, umske, delovne, nravstvene in lepotne vzgoje. Nato razkriva važnost otrokovega razvoja na posameznih stopnjah, kar bo za mnoge starše posebno »odkritje«, važno za pravilno rast in napredek mladine.
Za pedagoške delavce je posebno zanimivo poglavje, ki posega v teorijo pedagogike kot vede, ki kaže »prave mere v vzgoji, opozarja na pravilno »rabo« vzgojnih sredstev in razkrinkava »skrite sovzgojevalce«. Mislim, da pri nas nihče doslej ni znal staršem tega tako preprosto povedati in vendar ostati v okviru znanosti — brez vulgariziranja.
Vsak bralec (tudi šolnik) bo z zadovoljstvom predelal Šilihovo knjigo, ki nudi teoretsko orientacijo in izredno mnogo praktičnih pedagoških napotkov. Za organizatorje roditeljskih sestankov je neobhodno potrebna, saj si jih ne moremo misliti brez diskusij o domačih križih in težavah. »Kako svetovati?« je vprašanje, ki si ga zastavljajo pogosto šolniki po vseh naših šolah (tudi gimnazijah!). Vemo, da so mnogokrat v zadregi in ne vedo, kako bi reševali kočljive probleme. Zdaj jim bo laže, če se bodo poglobili v Šilihovo knjižico. Velike usluge bodo storili tudi staršem, ko jim bodo priporočali to najnovejše pedagoško delo. Cena 60 din (pol litra vina!) je zmogljiva in bo naklada 390)0 v napredni Sloveniji — če se bomo mi vsi pobrigali — gotovo razgrabljena tako, kakor nekatera slična dela v Beogradu in v Zagrebu.	-c.
Program radijskih šolskih ur
Za čas od 15. decembra do konca I. semestra pripravlja Radio sledeče radijske šolske ure:
Za nižjo stopnjo:
15. XII. »Pozimi v gozdu«; sledovi v snegu — kaj pomenijo in kaj povedo; glad in mraz v hudih zimah v gozdu; pomoč živalim.
22.	XII. a) »Pri naših vojakih« — razgovor z oficirjem JLA (ob Dnevu JLA); b) Črtica iz partizanskih dni.
29. XII. »Snežna kraljica« (slušna igra po Andersenovi pravljici); Dečka Kaja zvabi pohlep v nevarni svet, kjer ga ugrabi Snežna kraljica in skrije v svoj ledeni grad. Po dolgem iskanju in za-pletljajih ga najde in reši sosedova Gerda, Kajeva mlada prijateljica.
5. I. a) »S pesmijo v novo leto«; b) »Takemu verjeti ni«; skupek zgodb o lisici Zvitorepki.
12. I. a) »Nekaj važnega za naše zdravje«; b) »Odgovori na prirodopisna vprašanja«.
Za višjo stopnjo:
1)8. XII. a) »Porcelan«; domovina porcelana, kdo ga je prvi izdelal v Evropi, kako ga izdelujemo danes, vrste in vrednost te robe; b) »Elektrika — beli premog«; razgovor o glavnih pojmih iz elektrike.
23.	XII. »Črna gora«; zemljepisna, zgodovinska in folklorna reportaža.
31. XII. Glasba, vmes nagradna vprašanja (za novoletno jelko).
6. I. »Spomini na Rog«.
1<3. I. »V mariborski tovarni avtomobilov« — reportaža.
MLADINSKA KNJIGA 8* MmoIOm fel&C /952
Vsi, ki ste v zadregi za darila, bo;3te v bogati izlbiri lepih mladinskih knjig naše založbe prav gotovo našli ta, kar iščete: najlepše in najdragoce-nsjiše darilo za novoletno jelko.
Da Vam olajšamo izbiro in omogočimo nakup prav vsakemu, smo naše knjige razvrstili v zbirke ter jim globoko znižali eenoi.
I. zbirka — primerna za najmlajše
Matej Bor: Uganke.....................190	din
Vida Brest: Mihčeve pesmi ....	84	din
Ciciban — vezani letnik 1951-52	.	.	.	300	din
Collodii: Ostržek..................... 280	din
Katja Špur: Prva knjiga o rastlinah	.	.	140	din
Skupna vrednost zbirke .	.	.	994 din
Celotna zbirka stane samo 600 din.
II. zbirka — primerna za pionirje
France Bevk: Tatič..........................86	dan
Daniel Delce: Robinson......................95	din
Fran Levstik: Najdiliojca..................210	din
Srbske narodne uganke......................125	din
Pionir — vezan letnik 1951-52	.	.	292 din
Skupna vrednost zbirke .	.	.	808 din
Celotna zbirka stane samo 490 din.
Hi. zbirka — primerna za pionirje
Ivo Andrič: Novele....................120	din
France Bevk: Črni bratje...............75	din
Homer: Odiseja........................180	din
Vladimir Nazor: Zlata ladja	....	60	din
Lev Tolstoj: KavkaSki ujetnik	...	45	din
Skupna vrednost zbirke .	.	.	480 din
Celotna zbirka stane samo 290 din.
IV. zbirka — primerna za odraslejšo mladino
Tone Čufar: Tovarna...................92	din
Jože Kerenčič: Mati išče mojstra ...	45	din
Simo Matavulj: Bakonja fra - Brne .	198	am
Lev Tolstoj: Spomini na mladost .	.	.	170	din
Etel Woinicz: Obad........................325	din
Skupna vrednost zbirke .	.	.	830	din
Celotna zbirka stane samo 500 din.
V. zbirka — poljudnoznanstvene knjige za mladino
Milan Kamain: Mladi biolog ....	70	din
F. Križanič: Kratkočasna matematika	.	185	din
Pavel Kunaver: Pionir v naravi .	.	.	40	din
Dr. ing. Drago Matanovič: Pogled v elektrotehniko ............................... 380	din
Vladimir Naglič: Kratke zanimivosti iz
pomorstva........................180'	din
Skupna vrednost zbirke .	.	.	855 din
Celotna zbirka stane samo 520 din.
VI. zbirka — mladinske in lutkovne igre
France Bevk: Kmetič in vol ....	35 din
Kristina Brenk: Mačeha in pastorka .	127 din
Pavel Golia: Jurček.................. 86 din
Karel Jeraj: Škratje stopicajo ....	85 din
Robert Adolf Stemmle: Čarobni klobuk .	40 din
Skupna vrednost zbirke1 .	.	.	373 din
Celotna zbirka stane samo 225 din.
Zbirke' bomo prodajali po znižanih cenah v času od 10. do 31. decembra v vseh knjigarnah, zavite v lične celofanske zavitke.
Šole, zavodi, mladinske, sindikalne in množične organizacije, kakor posamezni naročniki jih lahko naročijo tudi pri založbi z doplačilom 30 din za poštnino za vsako zbirko. Do 27. decembra plačljivo v industrijskih bonih.
ki so ali še Izide lo do konca lota:
OfiG&atfatfia l/as tudi
aa novejše knjige
H. C. Andersen: Snežna kraljica in druge pravljice. Z drugo knjigo Andersenovih pravljic smo dobili doslej najpopolnejši izbor pravljic slovitega danskega pravljičarja. Tudi to knjigo je ilustriral akademski slikar Eugen Sajovic.
F. Molnar: Dečki Pavlove ulice. Klasične delo slavnega madžarskega pisatelj a j e bilo prevedeno že v vse svetovne jezike. Pred zadnjo vojno je bil po tej povesti posnet tudi film.
H. Sienkiewicz: V puščavi in goščavi. Mladi in starejši bralci bodo z vesfeljem brali napeto pisano povest znanega poljskega pisatelja o doživetjih 'malega Stanka In Alenke v afriških puščavah in pragozdovih.
J. Verne: Potovanje na luno. Iz bogate zapuščine francoskega pisatelja fantastičnih povesti bomo dobili novo delo.
Ne pozabite niti na knjižnico »Sinjega galeba«. Do sedaj so izšle knjige: D. G. Mukerdžija: Mladost v džungli, v prevodu Josipa Vidmarja, T. Seliškarja: Bratovščina Sinjega galeba in E. Hesselberga: Kon Tiki in jaz. Prvi dve knjigi sta razprodani, za tretjo pa založba še sprejema naročila.
Za Novoletno jelko pa izide Erika Knighta: Lassie se vrača. — Kdor je videl film o lepem in bistroumnem psu Lassie, bo rad posegel po knjigi — knjigi lepote, poštenosti in pretresljive zvestobe.
Knjige Sinjega galeba izhajajo vsak mesec. Tiskarne so na lepem papirju z ovitkom v večbarvnem tisku. Cena posamezni knjigi je za naročnike 90 din. Izkoristite priložnost, da v tem mesecu lahko plačate še z industrijskimi boni. Naročite in plačate lahko' tudi knjige, ki bodo izšle v prihodnjem letu. Do konca šolskega leta izidejo H. G. Wells: Zgodba o nevidnem človeku. Veso Kvinesin: Sajo in njena borba, J. Gilllbert: Robin Hood, I. in II. del in D. G. Mukerdži: Potujeva k Himalaji.
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo Ljubljana, Masarykova št. 14/1. Tel. 22-586. Uprava Nazorjeva 3/1. Tel. 21-397. Letna naročnina din 300.—. Štev. ček. rač. 604-90321-10
Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana.