že sovraži in se je boji, ravnotako tujih ljudi. Kaj so mu Nemci? Njegovi narodni nasprotniki? Ne — oni so mu tuji, kakor strup, ki si je bogvekako in kdaj izvrtal pot v sok drevesa in ga izpodjeda, dokler ne usahne. Za kaj živi, kaj ljubi, za kaj mre ta kmet? Za zemljo, za grudo, ki jo je podedoval od svojih prednikov in od katere tujcem tudi za drag denar ne odstopi niti pol pedi. Najlepša stran v „Straži" je tista, kjer opisuje pisatelj, kako Polž v zgodnjem jutru gre obdelovat svojo njivico in se z zemljo in s svojimi živinčeti pogovarja.
„Neumni kmet! neumni kmet! .. . kako je neumen ta kmet!" ... so kričali vrabci.
„Aha!" je godrnjal Polž in vihtel bič. „Ko bi vas poslušal, požrešneži, bi kmalu tudi vi poginili za plotom. Zdaj bodo pa še noreli tukaj, ti lenuhi!" . . .
Niti veselja ni imel Polž pri svojem delu niti priznanja. Ne samo, da so vrabci z vreščanjem kritizirali njegovo delo, da sta mu konja-kostanjevca zaničljivo mahala z repi pod nosom, še brani nista hoteli iti naprej in sta se mu upirali z vsemi silami in vsak kamenček, vsaka pest zemlje mu je na svoj način delala zapreke. Vsakih par korakov sta obstala konja, vsa zdelana, in kadar je Polž zakričal: tihot, otroka! — sta se konja res premaknila, toda brani sta ju zopet zadrževali in vlekli nazaj. Ko odnehata brani, premagani od napora, tedaj pa nagaja zopet kamenje konjema pod kopiti, ali se zapičijo branama zobje, in cesto se jima kateri odlomi. Tako se mu torej celo zemlja upira, nehvaležnica.
„Slabši si od svinje!" se je razjezil kmet. „Ko bi svinjo tako česal s ščetjo kakor tebe z brano, se ne bi samo mirneje obnašala, ampak bi še krulila v zahvalo. Ti pa se neprestano upiraš, kakor bi ti delal krivico!" . . .
Za grajano zemljo se je zavzelo solnce in vrglo velikanski snop svetlobe na pepelasto polje, na katerem so se tuintan videle temne ali rumenkaste lise.
„Poglej," je reklo solnce. „Ali vidiš ta črni kos zemlje? Tako črn je bil ves hrib, ko je tvoj oče na njem sejal pšenico. Sedaj pa poglej ta rumeni kos: tu že gleda glina izpod prsti in kmalu ti zavzame celo zemljo."
„Kaj sem jaz temu kriv?" je odvrnil Polž.
„Ti nisi kriv?" je šepetala zemlja okoli. „Sam ješ trikrat na dan, in mene — kolikokrat me krmiš? . . . Komaj vsakih osem let. Pa koliko mi daješ? Pes bi poginil pri taki hrani. In česa ti je žal za-me siroto?... Glej — sram me je povedati — z živinskim gnojem skopariš ..."
Kmet je skrušen povesil glavo.
„Sam spiš, če te žena ne spodi, tudi dvakrat na dan; koliko pa daš meni počitka? Vsakih deset let, pa še takrat me živina tepta. In jaz naj bom s tvojim vlačenjem zadovoljna? Poskusi enkrat in ne daj sena in ne nastelji kravam v hlevu, počeši jih samo s ščetjo, in videl boš, koliko boš imel mleka! Poginilo ti bo živinče, občina bo poslala živinozdravnika, da ti pobije ostalo živino in niti žid ne bo kupil kož."
„Oj, za Boga, za Boga!" ... je vzdihoval kmet, spoznavši, da ima zemlja prav. Toda kljub pobitosti se ni nikomur smilil v tem trpljenju.—"
Nadaljni razvoj povesti brez presenetujočih katastrof mirno in nevzdržno slika boj kmeta s zemljo, svojci, tujci in s svojo lastno počasnostjo in omahlji-
vostjo. Toda v usodnem trenotku ga ne zapusti^ njegova trdna, uporna in zdrava kmečka narava. Že je hotel prodati svojo zemljo Nemcem, ki so se vgnez-dili okoli njegovega posestva, mu oc^edali s svojim umnim gospodarstvom in obrtjo vsak dobiček in od vseh strani pritiskali nanj. Tedaj pa se dvigne iz bolniške postelje njegova na smrt bolna žena in ga roti v mrzlični blaznosti, naj rodne grude ne proda tujcu: „Ti izdajavec! ... ti zatajavec!" ... je izbruhnila hipoma, grozeč mu s pestjo. „Ti prodajaš zemljo? . . . Ti bi prodal celo Gospoda Jezusa zidom! . . . Naveličal si se biti pošten gospodar, kakor je bil tvoj oče, in hočeš iti potepati se med ljudi? Kam pojde pa An-drejček? . . . Hodil bo za tujim plugom . . . Kako pa mene pokoplješ? . . . Kot gospodinjo, ali kot koča-rico?" . . .
Potegnila ga je za seboj in stopila sta na led. Ko sta prišla na sredo reke, je začela zopet Polževka.
;,Stoj tu, Judež!" ... je zaklicala, zgrabivši ga za obe roki. „Ti misliš še prodati zemljo? Jaz ti ne verjamem več . . . Poslušaj," je dejala v mrzlični razdraže-nosti. „Če le prodaš, prekolne Bog tebe in fanta... Ta led se vdere ped teboj, če se ne odrečeš hudičevim mislim ... Jaz ti po smrti ne dam miru . . . Nikdar ne boš imel spanja, kajti če bi tudi zaspal, vstanem iz groba in ti bom oči odpirala . . ." Kmet ne proda zemlje in prisili najbolj zagrizenega Nemca, ki je špekuliral na njegovo zemljišče, da odide iz okraja. Lepa oblika se druži z mislijo, da naj bo vsaka kmečka hiša straža proti prodirajočemu tujcu, vsaka ped zemlje svetinja, ob kateri se greje, raduje in krepča rod za rodom in vsesava vedno pomlajajočo se svežo silo domače zemlje. To bodi krog, iz katerega se naj širi zdrava narodnostna ideja, sloneča na trdi gospodarski organizaciji in nepokvarjeni nravni moči kmečkega stanu.                                                    Spectator.
Znanci. Povesti in orisi. Spisal Rado M urni k. V Ljubljani, 1907. Založil L. Schvventner. 80, str. 190. Cena broš. 2 K, eleg. v platno vez. 3 K, po pošti 20 h več. — Rado Murnik, čigar veseli „Navihanci" so nas pred par leti izvrstno zabavali, nam je zdaj podal „Znance". „Znanci" jim pravi brž zato, ker nekatere teh „povesti in orisov" že poznamo iz podlistkov naših dnevnikov. Nekaj je resnih, nekaj šaljivih. Kjer se pričenja šala, dovtip, humor - tam je Rado doma. Res-noba se zdi da mu ne pristoja, in črtice resnega značaja v tej knjigi se mu niso kaj posrečile. Lepa je pač »Materino srce"; tudi »Američanka" ima fino pointo; v ostalih pa zlasti motijo slabe motivacije. Ljudje na primer obolevajo in mro tebi nič meni nič, in bralcu se zdi, kakor da je Radu „navihancu" tudi to zabava, če se naenkrat za smrt prehladita mati in sin („Mladi kavalir") ali pa če na osmih straneh grozni „Rekrut" zakolje svojo Lenko, korporala Temanca in sebe. — Tudi pri „Gorjanskem župniku" in „Mirjami" ne moremo verjeti vseh tistih nenadnih bolezni in smrti. — Boljše so torej šaljivke. Pr^av kratkočasna sta „Ab-stinenta", poln dobrih dovtipov „Zaspane", „Večni snubač" je izvrsten, „Petelinski pa Praznoslamski" sta v svojem genru non plus ultra. — Knjigo daš lahko vsakomu v roko — in to je tudi veliko. Če bi hoteli prerekati malenkostim, bi dejali, da so nam »vojaške litanije" v „Rekrutu" neljubo zazvenele na uho. Od cerkvenih molitev — šalo strani! Jezik je zelo skrbno
235
opiljen, brušen — in tropico lepih, pristno slovenskih izrazov pozna Murnik, ki jih bodo mnogi bralci ali pa nemara celo „pisatelji" šele po „Pleteršniku" iskali.
Dr. Opeka.
Cerkvena glasba. P. H. Sattner je izdal Marijine pesmi za mešan zbor in orgije" (Part. P80, glasovi po 50 v. Založila Katoliška Bukvama v Ljubljani.) Deset pesmi v tem zvezku je pripravnih zlasti za šmar-nice; zložene so z izbranim okusom, melodiozne in ne težke. — G. Ign. Hladnik je izdal »Devetnajst Marijinih pesmi" za solospeve, mešan zbor in spremljavo orgelj. (Op. 51. Cena 2 K, založil skladatelj.) Tudi te pesmi so dobrodošle za majnik.
Vvhubit. Obraz slovenskeho utrpeni. Napsal K. Targo. Nakladem Emila Šolce v Telči na Moravč. Str. 63. — G. K. Targo popisuje v knjižici, ki jo je izdal pod naslovom „Vyhubit" (Iztrebiti), kratko ali jedrnato žalostne razmere Slovakov na Ogrskem. Knjižica je sedaj, ko se skoraj vsa omikana Evropa zanima za ogrske Slovake, dobro došla. Na 63 straneh pisatelj piše o mažarski državni ideji, o šolah, političnem siljenju na Ogrskem, o državnih uradih, železnicah, obrtu in trgovini, o društvih in književnosti itd., sploh o vsem, kar more zanimati prijatelja zatiranih Slovakov. V poglavju o sodiščih našteva vse politične pravde proti Slovakom v zadnjih letih. Zlasti zanimivo je poglavje o posledicah mažarizacije, ki je vzrok, da se toliko Slovakov izseljuje iz Ogrske Na celem svetu ni dežele, iz katere bi se toliko ljudstva izseljevalo kakor iz Slovaške. In vendar Slovaško ni nerodoviten kraj. Več prosvete in večja skrb ogrske vlade bi lahko napravila iz Slovaške premožno in zelo prijetno deželo. Slovaško ima dovolj rodovitnega sveta in za veliko obrt je kakor nalašč ustvarjeno. Bedo in revščino na Slovaškem je zakrivila mažarizacija. Mažarske šole učijo
slovaško mladino sramovati se materinskega jezika, svoje rojake zaničevati, sovražiti in preganjati in ko pozneje ti renegati postanejo uradniki, so za denun-ciranje in preganjanje svojega naroda plačani s sine-kurami, višjimi službami, koncesijami. Preganjati svoj narod — to je na Slovaškem pogoj karijere. In kako vpliva mažarizacija na slovaško prosveto? Ni slovaške univerze, ni tehnike, ni teoloških zavodov, ni srednjih, strokovnih in meščanskih šol, in ljudske šole so iz-večine mažarske. Čisto slovaških ljudskih šol ni razen tistih, ki se v njih uče rokodelci in kočarji, ki niso vešči mažarskega jezika. Odkod naj se vzamejo slovaški učenjaki, pisatelji, umetniki, odkod omikano meščanstvo, omikani obrtniki in kmetje? Tudi pravopisa se mora Slovak naučiti zasebno. Ako imajo celo v takih razmerah Slovaki vendar književnost, je pravi čudež. Vladni činitelji in vohuni na vse načine ovirajo razvoj slovaške književnosti. Uradnik, profesor, učitelj, zdravnik, gostilničar ne naročuje slovaških listov; ako se vendar kateri najde, je to častna izjema. Naročniki slovaških listov so preganjani, kot bi storili kaj krivega. Kdo naj potem gmotno podpira slovaško slovstvo? In ako Slovaki radi nedostatka svojih lastnih duševnih proizvodov čitajo češke knjige, jih državnemu pravd-niku denuncirajo kot „panslaviste" in „izdajalce domovine" . . . Najbolj žalostno je — piše pisatelj — da si mora revno slovaško ljudstvo to tiransko mažarizacijo samo plačevati. Slovaške občine si morajo plačevati „no-tarja" (občinskega tajnika), ki celo občino mažarizuje in drži v kleščah; občine si morajo plačevati zdravnika, ki drži z notarjem in pomaga mažarizovati, občine si morajo plačevati mažarske otroške vrtce, ki odtujujejo slovaško deco že od tretjega leta. Slovaški narod mora plačevati davek državi, ki dela v njegov pogin. — Uvod naznanja, da knjižica „ Vvhubit" izide v več evropskih jezikih, v Ameriki v angleškem jeziku.
Fr. Štingl.
RUMUNSKA SVATBA