Pomenki o slovenskem pis an f #. U. Mislil bi človek, da velikanski narod slovanski ima svoj jezik, posamni rodovi pa govorijo svoje narečja, ktere se razvijajo in razlagajo iz občnega jezika. T. Naj bolje bi to bilo, se ve; toda — Slovani sedaj še takega občnega jezika nimamo. V. Ali ga nismo iraeli nekdaj? T. Mnogi mislijo, da so Slovani nekdaj imeli svoj vzajemni jezik, iz kterega so se poznej olikale sedanje narečja. 17. Mar to ni res? T. Verjetno in skorej gotovo je, da so govorili kdaj enako; ali knjiga slovanska nima jezika, kteri bi bil oče vsem sedanjim. Knjižno se taki jezik skazati ne da; torej tudi v tem pomenu ne moremo govoriti o staroslo vans kem jeziku. V. Odklej se razlikujejo Slovani v jeziku? T. Kar so se prikazali na pozorišču zgodovinskem, so bili razdeljeni v več rodov, in v njihovih pervih bukvah so znati že mnogotere razlike; vendar so tim manje, čim starjeso knjige. U. Koliko rodov ima v sebi narodna zadruga slovanska ? T. 0 tem sva govorila nekoliko predlanskim (vid. Jezičn. III, 32—50.), in tedaj sem ti povedal, da SJoveni ali Slovani snio Sloveaci in Slovaci, Rusi in Rusini, Serbi in Sorbi, Poljaki in Bulgari, Cehi in Hrovatje. U. To nas je, kot listja in trave! Prav poje pesnik, da ,,Slovanom solnce nikdar ne zajde". Zahaja nam pač, in sicer vedno; toda ne zajde nam nikdar. Kedar nam tii za- haja, vzhaja bratom unstran morja. — Vendar, predlanskim sva se pomenkovala samo o imenih, občnih in posebnih, domačih in tujih, ki jih imajo slovanski rodovi, in o njihoveni raznem pisanji. T. Letos pa se pomeniva o njihovih j e z i k i h! V. U. Kolikor rodov — toliko jezikov šteje morebiti razred slovanski? T. Brez ozira na to, da jih imenujejo zdaj jezike — velike in male književne, zdaj narečja — velike ali glavne in navadne, jih igraje na XIV priženeva. Ako se o nekterih imenitniših poznej pogovoriva, dejva! . U. Kakor govorimo o narodu slovanskem sploh, da si ni ne deržavno ne cerkveno edinj; tako smemo menda vsaj vzorno govoriti tudi le o enem jeziku slovanskem. T. Se ve da; vendar ločijo slovanske govore večidel na dvoje, v dva reda, v dve versti ali veji, jugovzhodnjo in severozahodnjo ali zapadno (Uobrovskv, Šafafik itd.), pa tudi samo vzhodnjo in zahodnjo (Viktorin), severno in južno, zgornjo in spodnjo. U. Po kranjski bi djal jaz govore slovanske na troje, da bi se zvali: gorenski, dolenski pa notranjski. Slovenci, Slovaci pa Rusini smo tedaj Notranjci; Rusi, Poljci, Cehi in Lužičani bi bili Gorenci: Dolenci pa Hrovatje, Serbi in Bulgari. T. Nekteri locijo le štiri glavnenarečja: jugoslovensko, rusko, poljsko in česko. V. Ako se tem pridene staroslovensko, jih je pet. "T. Sest jih štejejo tisti, kteri ob jugu imenujejo Slovence, Serbe in Bulgare, ob severu pa Ruse, Poljce in Cehe (Grimm); ali zgorej Lužičane, Čehe in Poljake, spodej pa Ruse, Sloveno — Serbe, Slovence (Kopitar). U. Ako se ne motim, sta oba ta dva o drugi priliki jih redila tudi drugač (Kop. Grammat.). T. Sedem reči ali jezikov slovanskih loči Safafik (Xarodopis, 1842) in po njem so se ravnali preranogi, če tudi so jih verdevali časi po svoje (Jungmann, Schleicher, Hattala, Viktoriu itd.) — Osem pa jih našteva naš Majar Ziljski, ki pravi, da govorimo sedaj Slovani štiri glavne in štiri manje književne jezike. V. Ako prišteješ se pervi knjižni jezik, ki so ga nekdaj rabili Sloveni, jih je po tem takem devet. T. Po deset jih kaže Dobrovsky v dveh redih, Miklosič (Sembera itd.) pa v sorodnosti s staroslovenščino v eni versti, s tim razločkom, da jih uni imenuje narečja, tapajezike. U. Kteri slovaški jezik loči od českega, bi po Miklosiču štel jih tedaj enajst. T. Viktorin Ioči reči ali jezikov slovanskih sedem (staroslaviančina ali kyrillčina, ruština, illyrčina, slovenčina, čeština, polština, in lusatska sorabština), narečij bi pa imel po tein d v anajst (vel'koruština, rusinčina, bieloruština; srbština, horvatština, slovinčina, bulharčina itd. prim. Gramm. der slovak. Spr. Pest 1860.), kolikor jih je v začetku štel Grimm, ki je I)obrovskega razdeljbo hotel pomnožiti še z bulgarskim in rusinskim narečjem. V. TrinaJ8t jih imajo po tein tisti, kteri rusovski jezik devajo na troje, na tri glavne narečja. T. Verh vseh teh razločujejo nekteri še polabsko, in štejejo tedaj dvakrat sedem t. j. štirnajst slovanskih narečij, menda dosti in dovolj! VI. {]. Ktere razredbe slovanskih govorov so tedaj posebno imenitne? T. Imenitna za nas Slovence je na priliko tista, ki jo ima pervi slovničar naš, Adam Bohorič, v slovnici 1. 1584. U. Kaj je že Bohorič poznal vzajemnost slovansko? T. Po naslovu in predgovoru bi se njegova slovnica smela skorej vseslovanska imenovati. V sauieui naslovu loči osmero slovanskih jezikov: kranjski ali slovenski, ruski ali moževitski, rusinski, poljski, pemski ali česki, lužiški, dalmatinski (serbski) in hrovaški, in petero pisav: latinsko-kranjsko, cirilsko, glagoliško, rusinsko pa rusko. V. Ali jih v slovnici tudi kaj razlaga? T. V posebnih zgledih kaže najprej cirilico, po tem rusinsko in rusko pisatev, na to glagolico, in naposled latinskokranjsko, ktero je on vredil in ktera se po njem še zdaj »Bo- horičica* imenuje. j,Gospodnjo molitev" primerja v šesterih jezikih, in v petem kazalu pravi, da je po njem sorodnost in sovirnost teh šesterih ali osmerih narečij prav očitna (Tab. 5., quae Cyrillicae, Croaticae — cum quibus ut plurimum Rutenica et Moshovitica conveniunt — Boemicae, Lusaticae seu vandalicae et Carniolanae linguae collationem continet: unde horum sex vel, si vis, octo idiomatum, omnium cognatio, atque adeo eadem origo, vel oculis ipsis deprehenditur facillime). 17. Res imenitne so te oponibe, ker so silo stare ter nam kažejo, da je Bohorič v 16. veku poznal razne slovanske pisave. T. Poslednji izmed Slovencev je pa pisal o tem največ iskreni Matija Majar, ki se sme zvati pervi slovenski SIovan ali slovanski Slovenec. Pisal je že 1. 1848, kako izobraževati tudi v obče slovanski jezik. ,,Slavenski jezik, pravi, se obično deli (ne gledeč na staroslavenščinu) na četiri narečja, namreč: česko i polsko, ilirsko i rusko; narečja se dele na podnarečja, ova opet na raznorečja. Sada pišemo u 14 do 16 književnih jezikih i jezikičih". (Vid. Pravila §. 5.) 17. Ali ni dal v kratkem vseslovanske slovnice na svetlo? T. Da, in sicer v Pragi I. 1863, o tisučnici slovanski. Naslov ji je: ^Uzajemni pravopis slavjanski, to je: uzajenina slovnica ali m 1 uvnica slavjanska". Ondi kaže, da imamo Slovani štiri glavne, pa štiri manje književne jezike, ktere zove jezikice! U. Štiri glavne jezike pa štiri neglavne jezičke, naj bi djal! — Kako jih je razredil? T. Pervi so mu: I) r u s k i, II) horvatoserbski, III) česki, IV) poljski; drugi pa: 1) bolgarski, 2) gorotanskoslovenski, 3) ugerskoslovenski, in 4) lužičkoserbski. U. Jeli djanjska ta jezikovska razstava? Ali se vjema v nji Majar z drugimi slovanskimi jezičniki? T. Kar vem, slovijo izmed vseh najbolj razredbe, ki so jih o slovanskih govorih postavili Dobrovsky, Safafik, Miklosič.