107
LIKOVNA UMETNOST
ODMEVNOST NOVODOBNEGA STRUJANJA V SLOVENSKEM SLIKARSTVU IN KIPARSTVU
Ustvarjalnost petih, prav gotovo zelo aktivnih domačih likovnikov, predstavnikov najstarejše, srednje in mlade generacije, ter prve nastope najmlajše slikarske generacije (v sku-
pini in posamič) je prav gotovo mogoče približata skupnemu imenovalcu — odmevnosti novodobnega struja-nja v svetu, hkrati pa smiselnemu iskanju zasnov v svoji oziroma širši polpretekli tradiciji; kjer pa je to nemogoče, tudi povsem zunaj nje, toda z zavestjo, da se je mogoče z vztrajnim    lastnim    delovanjem    in
Aleksander Bassin
108
prebiranjem približati v svetu nanovo vrednotenim likovnim konstantam.*
V bolj sklenjenem krogu svojih slikarskih prizadevanj se ta čas gibljejo: Stane Kregar, Štefan Planine in Marko Šuštaršič. Navezana na svojo lastno tradicijo nadrealizma in ekspresionizma sta zlasti Kregar in Planine, prešla sta stopnjo simbolične vizionarnosti ter se s posluhom za aktualno sedanjost približala tako imenovani vizionarni perspektivi, kot je tem podobno stanje v likovni izraznosti poimenoval italijanski kritik in spremljevalec nove, angažirane figu-ralike Enrico Crispolti. To stanje je prav gotovo težko opredeliti z nekaj definicijami, saj se motivika nenehno spreminja ob stiku z novodobnimi doživljanji in vtisi. Za vse tri omenjene ustvarjalce pa je značilno ohranjanje oziroma še nadaljnje priznavanje svoje osebnosti, svoje lastnosti, v skrajni konsekvenci tudi svojega interpretacijskega sistema. Tako Kregar, ki izhaja iz točno določenih dogajanj, ne slika socialne reportaže, temveč išče, svoji idejnosti sledeč, nove možnosti za medsebojno harmoniranje; kljub predmetnosti tehnične mehanske civilizacije, novim prostorskim sestavom, zaznamovanim z modernim zebrastim črtovanjem in znaki, je mogoče občutiti v Kregar-jevem današnjem slikarstvu poenostavljajoči (pomirjujoči) harmonični, poetični nadih značilne slikar j eve game. Planincev stik z realnim pobudnikom je še vedno odvisen od nje-
* V Mali galeriji so bile razstave slikarjev Marka Šuštaršiča, Štefana Planinca in kiparja Toneta Lapajneta, v Mestni galeriji slikarjev Staneta Kregarja, Andreja Jemca, v beograjskih galerijah pa sta bili hkrati samostojen nastop slikarja Zmaga Je-raja in skupinska predstavitev slikarjev Sreča Draga, Kostje Gatnika, Hermana Gvardjančiča, Zmaga Je-raja, Borisa Jesiha, Bogoslava Kalaše, Metke Krašovec, Lojzeta Logarja in Lada Pengova.
govega umetniškega vzgiba, to je predvsem nadrealističnega momenta; realnost tedaj ni predstavljena v svoji zunanji pojavnosti, temveč jo slikar zajema v sanjsko doživeti sferi svoje psihe. Tudi šuštaršičeva izpoved je postala, očiščena v nekem smislu dekorja, bolj odkrita, bolj življenjska, čeprav le zaradi močneje poudarjene prisotnosti erotičnega elementa, ne da bi pa izšla, prešla iz intimistične tradicije.
Samosvoja pojavnost Jemčevega slikarstva je v nenehnem presnav-ljanju, v samo navideznem razreševanju čistih slikarskih problemov, ostala zvesta, vezana na pobudnika iz organskega sveta. V težnji za osvojitvijo vseobsegajočega enotnega rokopisa, ki bo beležil slikarjeva aktualna, lahko tudi samo trenutna občutja, vezana na povsem vsakdanje življenjske situacije, je Jemec prešel stopnjo samo intimnega, le izbranega doživljanja. V barviti skali, ki je postala spet aktualna v njegovem delu, je pogojena nova vloga barv; le-te postajajo tako rekoč same po sebi vsebinsko opredeljive enote, tako da jih slikar povsem enako obravnava ne glede na to, ah je nova likovna situacija figuralna, se pravi, da ohranja dovolj ali povsem očitno zunanjo, optično pojavnost realnosti, ali je nefiguralna, to je pogojena v slikar-jevem selektivnem oziroma deduk-tivnem občutju do te realnosti. Jemec se tako očitno priključuje tistemu krogu priznanih novodobnih struj, katerih avtorje intuitivno usmerja predvsem barvna percepcija, se pravi sposobnost, da izražajo svojo zaznavno občutljivost na višji, vsebinski stopnji.
Kipar Tone Lapa j ne stopa danes v strujanja s skupnim imenom nova abstrakcija, se pravi, da se je priključil svežemu valu anglosaksonskega sveta. Valu, ob katerem se prav gotovo šele na koncu zastavlja
Bilanca s Koroškega
109
vprašanje, ali je sploh mogoče in važno razlikovati med nazivom skulp-tura ali slika. Kajti pomembnejša je postala čista likovna analiza, analiza sestavnih delov od vloge barve do kompozicije kot take, in seveda osnovno vprašanje — odnos oblike in vsebine. Dejstvo je, da je osnovna razlika med tema dvema determinantama danes odpadla, oziroma da oblika, v okviru katere se je sicer razreševala tovrstna problematika, določa vsebino, se pravi, da je sama oblika vsebina umetniškega dela. Seveda v povsem novi sodobni kon-stelaciji, za katero velja kot osnovni pogoj, da ima vsaka eksistenčna oblika svojo lastno univerzalnost, v konstelaciji, ki jo sestavljata razen tega še dani prostor in neposredni opazovalec, se pravi medsebojne, iz-preminjajoče se zveze med temi tremi dejavniki. Materialne nemožnosti in galerijski prostor, vezan na konven-cionalne eksponate, so Lapajneta praktično onemogočile, da bi bil razvijal svoje lastne ideje o kompoziciji, o njenih novih, integralnih prostorskih vrednostih.
Prvi skupni nastop najmlajše slikarske generacije izhaja iz doma že zaznavne umetnostnoizrazne klime, ki operira s predmetno, močno čutno poudarjeno ikonografijo. Ta klima je prav gotovo pogojena v konstelaciji, ki je po eni strani nastala ob dosežkih Preglja, Stupice, Kregarja ter ob
ne do kraja razviti ekspresionistični in nadrealistični predvojni tradiciji, sicer pa ob sočasnosti pojavov po-parta, novega realizma in narativne figuraMke v svetu. Dorečenost posameznih mladih slikarjev je ta čas še na različni stopnji; vsekakor pa je treba že danes, vsaj v našem nacionalnem okviru omeniti specifično predstavljeni erotizem Gatnika, Je-siha, Logarja in delno Pengova, metafizično, halucinantno dramatičnost Krašovčeve, Draganovo barvito risarsko interpretacijo predmetov, ki jo sestavljajo človeške figure ali stvari kot pojavi sami po sebi. Najbolj kompleksno-izrazno pa je slikarstvo Zmaga Jeraja, predvsem v tisti težnji, ko njegova ostra, jedrnata slikarska fraza presega stopnjo dokumenta današnjega časa, ko njegovo slikarstvo posega na neopredeljena in večpomenska področja življenjske negotovosti — zastaja pred praznim, daljnim, zaprtim, živalskim, somrač-nim, nočnim, smrtnim. Tedaj namreč občutimo za naslikano resničnostjo, za urejenim svetom pravo inverzijo — še drugo psihološko, v absurdu tega modernega sveta porojeno in verbalno lahko dokazljivo stanje; kajti za vsem tem redom slutimo kaos, ne glede na motivično raznolikost in na zunanje pojavnosti. Ob tej zunanji je Jeraj ustvaril namreč še eno zvrst — pojmovno pojavnost.
Aleksander Bassin