Tina Kozin Naphana nebesa *** ta vzpetina je fantastična zelena hruška raste iz gnojene peske kozmosa za kapo stožca pa drevo zvaljeno v svojo krošnjo nebo nad njo je trikrat zapeto s pomnoženo luno in trebušasto telo je strumna trava poteptana v dveh vzporednih prečnicah razpetih od nadirja Ruš k zenitu hruške ta pot popušča predolgo stoji vozilo v krošnji še v tovarni dušika je brezbarvno tiho plin se plodi v svetlobi luči na ulici pobira pičle odtenke zelene da lunam nabrekne rumeno življenje *** tisto jutro ni bilo nič posebnega spet je sejala smrt na poti je neminljivo povozilo srno zajca in dva sinja ježa narava je darovala tisto poletje je razneslo v samoto tam so celo robide za svojo rast potrebovale hrast lezle so ob deblu in se oprijemale njegovih suhih vej potem so ljudje viseli z njih kot divje jagode *** v tej sobi je prah prekril tišino in zazvenel z vonjem zrelih semen medi mu oči v tej sobi je ženska razgaljena zgodovina nima njenega telesa odeto je v veko ta ženska ima roke kot sence okamnelcev rastejo z vzdihljaji sonca globoko v osmukano okno ta ženska nima kože le trepalnice zaobljene v zrno cvetnega prahu po vsem telesu z njimi prestreza roki in prečesano brezčasje prši z dlani na konice oči najdaljše so na hrbtu tako odprto ga težijo *** prepišna tišina noči na rami mesta v naravi razmetana telesa grmičevja veter tone med tone brez zarez med njimi vzdihi prvinska pobočja pozornosti strah strast temnega neba ukradena luna odmev vroče krošnje luči oči na čistini v preglašeni travi položen mejnik lesene sence stebla med listjem brst srebra pohujšan polh deli tišine dvojine *** čez dan sta spala pod kandelabri ponoči pa risala ukradene kroge po pooljenih poljih mestni sovi z luno med očmi v soncu sipko sivi s peresi prerisani konturi kako je pero drselo ko je bilo črnilo čisto belo *** morje moker odsev neba senca romba na nihalu sonca žar sledi gibanje odmik prostora v oddihu časa tema s premerom daljave silhueta svetlega lebdenja let nihanja krilasta usta reža repa manta odsev morja v objemu neba *** ta prizor je temno siv in kamnit zvonik v ospredju horizonta osamela os med modrino morja in modrino neba na gladini plava s konico turna se zabada v kopast zablodel oblak ta prizor je tudi moder in shiran starec na obali obraz posušene oljke olesenela zemlja je njegova koža v morju prst na jeziku sled besed odvrženih v bližino med vama le dotik morja še ni zlitje s celoto vesolja *** vate se je zalezla zemlja val spet je drobljena pe{čena tla so nekje utrjena obala živi v tej ranljivi steni utrip je rdeč in rjav nasip prežet s soljeno vodo vlomi v tvojo voljo pri strženu spodreže polkrožno horizontalo vodi tok v zvok zlitja prej razločenih oblik odteka običajno vidno dno spojeno z obalo se dvigne nad balo obzorja ravnina je zdaj ena sama vsa usločena v valj votle vlage le srage oblakov so spodnji okop te motne podobe vsakdanje valovanje stisnjene vode je gibanje zavito v ovlažen izdih narave nadaljuje ga tangenta neba in vročega peska vate se je zalezla zemlja val pod mano pa nebo razjeda zemljo in vodo ogenj in končno se svoje telo in neskončno zračno zahaja kjer vse drobno spet vzhaja