planinski I V E S T N I K REVIJA ZA LJUBITELJE GORA ŽE OD LETA 1895 Južne Japonske Alpe Intervju: Pavte Šegula Priloga: Vodniček Tofane 9770350434008 KMDDMK SMARTINSKA 152, BTC-HALA A, LJUBLJANA tel: 01 585 26 30 e-mail: pohodnik@univet.si www.pohodnik-si.com SRilffi SHOP IN SHOP PRVI TEVA SHOP IN SHOP V SLOVENIJI! TOMAS SPORT NA ČOPOVI V LJUBLJANI VEDNO KAJ NOVEGA V eni izmed najboljših in najbolje založenih slovenskih trgovin s športno obutvijo, v trgovini TOMAS SPORT na Čopovi v Ljubljani, smo uredili prvo slovensko TEVA trgovino v trgovini, kjer lahko najdete in preizkusite vso obutev Teva na enem mestu. W DOZER 2 Zaradi še dodatno oja-čanih prstov so sandali Dozer 2 pojem stabilnosti in vame hoje. LASTNOSTI: Prilagoljivi pašček na notranji strani stopala Trpežna vezalka na poteg Zaprti prsti za maksimalno zaščito Protibakterijska zaščita Microban® Zine Vgrajen "Shoc Pad™" NARMADA Klasično usnje in podplat za hitro odvajanje vlage naredita obuvalo Narmada udobno in stabilno. To je nov pristop h klasičnemu dnevnemu slogu. LASTNOSTI: Zaščita za prste Wraptor™ Fit Zaponka za hitro obuvanje in sezuvanje Drain Frame Antibakterijska obdelava ALF TERRA Fl 2 Sandali, ki so zaradi svoje vsestranskosti najljubše tevice številnih športnikov, popotnikov ali le ljubiteljev udobja, saj njihov preprost videz skriva številne tehnološke rešitve: klasični Tevin sistem jermenja, anti-bakterijska zaščita Microban® zine, v peti vgrajeni Shoc Pad™ blažilci, podplat Spider Rubber®. W MALI Potovanje na Mali in njegove lepote so bile navdih za obutev Mali Thong. V njej lahko vidimo strast, kulturo in ljudi te dežele. Je drugi najpopularnejši izdelek iz kolekcije z omejeno naklado "Teva Destination"; priborite si svoj par dokler še lahko. LASTNOSTI: Trpežen trokraki jermen K SUN KOSI Hitro sušeči materiali, vezava na poteg za hitro obuvanje in sezuvanje, ter zunanji podplat iz gume "Spider Rubber", testiran v Tevi. Obutev Sunkosi še najmlajšemu avan-turistu podari amfibične sposobnosti. LASTNOSTI: Mitro sušeči materiali Trpežna vezalka na poteg Zaščita za prste K TOACHI Tudi otroci imajo radi pustolovščine. Ali so noge na suhem ali v vodi, jim pri tem ni dosti mar. Kot tudi ne, če jim pot prekriža velik kamen. Sandali K Toachi so narejeni za čofotanje, male prste pa ščiti zaprt prednji del. www.teva-slo.si Izdajatelj in založnik: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 108. letnik Naslov uredništva: PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE Uredništvo Planinskega vestnika Dvoržakova ulica 9, p.p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 87, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com Odgovorni urednik: Vladimir Habjan Uredniški odbor: Marjan Bradeško, Andrej Mašera, Mateja Pate, Irena Mušič, Emil Pevec (tehnični urednik), Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Slavica Tovšak Oblikovanje in likovno urejanje: Zvone Kosovelj Tehnično urejanje in grafična priprava: Repro studio SCHWARZ, d.o.o. Tisk: SCHWARZ, d.o.o. Naklada: 5150 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Številka transakcijskega računa PZS je 051008010489572, odprt pri Abanki, d.d., Ljubljana. Naročnina 31,30 EUR, 55 EUR za tujino, posamezna številka 3,12 EUR. Članarina PZS za člane A vključuje naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirajo Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za kulturo in Fundacija za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Fundacija 2a šport Slika na naslovnici: Večer ob Soči Foto: Dan Briški Konec naše smeri? Kmalu bo minilo deset let od objave moje prve »Naše smeri«, takrat še v okviru rubrike Slovenske klasike v reviji Grif. Do žalostnega konca revije leta 2002 sem se podpisala pod 20 zapisov o slovenskih klasičnih smereh. Še pred tem se je kmalu po rojstvu novega tisočletja v Planinskem vestniku pojavila sorodna rubrika z naslovom Naša smer. S propadom Grifa se je mojemu najljubšemu konjičku takoj za plezanjem, to je pisanju o plezanju, slabo pisalo in tako sem bila vesela povabila odgovornega urednika, naj napišem kakšno »Našo smer« za PV. To sem si pravzaprav štela v čast, saj sem si domišljala, da je imelo zagotovo kaj opraviti s tem moje popisovanje klasik iz grifovskih časov. Tudi dandanes imam, čeprav največ časa preždim v pisarni, še vedno opravka z »Našimi smermi« - včasih sama opišem katero, ki se mi je usedla v srce, največkrat pa urejam spise izpod peres drugih plezalcev. Zakaj vam to pripovedujem? Da boste laže razumeli, da so mi »klasike« oz. »naše smeri« v vseh teh letih nekako prirasle k srcu in da bi mi bilo žal, če bi morali prenehati objavljati to rubriko. A to bo neizbežno, če nam ne bo uspelo kmalu pridobiti novih, svežih moči, ki jo bodo s sodelovanjem pomagale ohraniti. Saj vem, tako je pač v življenju, nič ne traja večno - toda ali se stvari res ne bi dalo vsaj še za nekaj časa rešiti? Pa poglejmo, kako se dokopljem do gradiva za rubriko. Obstaja nekaj odličnih piscev, ki so hkrati vrhunski plezalci; to največkrat pomeni, da nimajo časa pisati, a vendar včasih ustrežejo mojim milim prošnjam, naj kaj napišejo. Tako dobim morda dva prispevka na leto. Potem imamo kar nekaj zelo dobrih piscev, ki niso vrhunski plezalci, a tudi njim na vseh koncih manjka časa; to pomeni, da prispevajo vsega skupaj morda tri članke. Potem je tu še nekaj ljudi, ki jim gre pisanje dobro od rok, a bolj malo plezajo - to znese recimo dve opisani smeri na leto zame. Včasih me iz zadrege rešijo kakšni »padalski« pisci, ki imajo sicer bolj okorno pero, a dosti plezajo in o tem tudi z veseljem kaj napišejo. Dodatna dva prispevka. In na koncu svoj lonček hočeš nočeš pristavimo še člani uredniškega odbora, da dosežemo številko 12. »No, saj ni tako težko,« boste rekli, »le kaj ženšče tarna ...« Hja, pa ni čisto tako. Kljub vsej svoji trmi in želji po ohranitvi rubrike sem se do sitega nažrla nenehnega prosjačenja vedno istih ljudi, naj za božjo voljo spet kaj napišejo. In prepričana sem, da so oni prav tako siti mene. Koga naj še »zagrabim za vrat«? Marsikoga, za katerega se mi je vsaj bežno dozdevalo, da zna z besedami, sem že cukala za rokav! Konec koncev pisati za tako rubriko načelno ni preprosto - treba je preplezati smer, posneti privlačne fotografije, če bi poslušali mene, bi se bilo treba še pogovarjati z avtorji smeri ali brskati po starih Vestnikih ... In tako smo, kjer pač smo. Če bomo »Naši smeri« kmalu natipkali zadnjo piko, seveda ne bo tragedija, škoda pa že - statistika je nekoč pokazala, da so prispevki iz te rubrike med populacijo, ki spremlja našo spletno stran, med najbolj branimi. Kljub krizi pa ne želim pretirano zniževati kriterijev glede besedil v omenjeni rubriki. Ne rečem, da nas kdaj v preteklosti ni zaneslo in smo objavili tudi kak manj kakovosten prispevek, »samo, da bo«, a temu bi se želela v prihodnje izogniti - konec koncev je bolje, da rubrike ni, kot pa da bi bili prispevki v njej slabi. Soustvarjanje te rubrike vidim kot idealno priložnost za tiste, ki uživajo tako v plezanju kot v pisanju. Kaj je lepšega kot združiti prijetno s prijetnim? Meni je bilo tako delo vedno v neskončen užitek in zabavo. Nam bo torej kdo priskočil na pomoč? Verjamem, da je »tam zunaj nekje« marsikatera plezalska duša sposobna spraviti na papir dober članek, a se nam doslej iz kdo ve kakšnih razlogov še ni oglasila. Naj torej to stori brez odlašanja! Ne morem si sicer kaj, da ne bi bila glede odziva pravkar nagovorjenih potencialnih piscev malo »optimistke z izkušnjami« (pesimistke torej), a vendarle upam, da me bo kdo postavil na laž. Naš naslov imate. Mateja Pate TEMA MESECA 4-13 GALERIJA 63-65 Južne Japonske Alpe Prečenje Pelcev -13 GA LERIJA 63-65 Mateja Komac »Grem tudi v grdem vremenu« INTERVJU 66-71 veto Podlogar, japonski gorski vodnik Križemkražem po njegovih 85 letih Mateja Komac (Pavle Šegula) PLANINSTVO 14-45 (Pavle Šegula) Mojca Luštrek Množičen in prisrčen ALPINIzEM 72-81 zaključek tedna planinstva »El Niño girl« Irena Mušič in Vladimir Habjan Martina Čufar Kaj je gora in kaj vrh? Štiri desetletja v stenah Tomaž Podobnikar Filip Bence Dolomiti malo drugače umrl je Ignazio Piussi Janja Lipužič Peter Podgornik Američani pod Mangartom Janez Kavar Aprilska pomlad Miha Pavšek in Gregor Vertačnik Šestdeset let predanega dela Žarko Rovšček Iz senčnih grap na ožgane planjave Marjan Bradeško VARNO V GORE 46-49 Transport otroka v gorah Arnold Lešnik NAŠA SMER 82-85 Samo, da ne bo prevroče Irena Mušič Hornova smer - info Andrej Mašera NOVICE IZ VERTIKALE 86-87 LITERATURA 88-90 NOVICE IN OBVESTILA 91-95 Kako poznamo naše gore? 96 NA TuRO 50-62 Pasja zgodba s srečnim koncem Brane Pahor Visoka polica (Cima delle Cenge) Andrej Mašera Grossvenediger -ko pokličejo Visoke Ture Arnold Lešnik ' Iz ene doline v drugo prek dveh »znamenitih japonskih gora«1 & in 0 Mateja Komac Ne, ni napaka. Japonska res premore Alpe, poleg Južnih tudi Severne in Osrednje. In to niso edine japonske gore. Nad 80 % dežele je gorate, kar pomeni, da je priložnosti za gorniške podvige obilo. Ne le Fudži, znameniti ugasli ognjenik, ki je ena glavnih turističnih atrakcij države, tudi kar nekaj ostalih gora presega magično mejo tri tisoč nadmorskih metrov in so prava gorniška poslastica. Ne verjamete? Jaz tudi nisem, dokler nisem poizkusila. Če ste že pokukali na ta del sveta, pa se z napisanim verjetno strinjate. <- i ■ ■ 1 Sto Znamenitih japonskih gora ali Hyakumeizan j'enasiov knjige, ki jo 'jineta 1964 napisal priznani alpinist in gornik Fukada Kyuya. V njej je izbral sto po svojem okusu najznamenitejših japonskih gora. Trinajst jih presega 3000 metrov, dosti pa je tudi precej nižjih, izbranih zaradi oblike, zgodovinske vrednosti ali rastja. Njegova ideja je bila, da bi si vsak poiskal svojih sto znamenitih gora in jih osvojil v času življenja. A ker Japonci raje posnemajo, kot izumljajo, je bilo njegovih sto gora splošno sprejetih in želja vsakega Japonca, ki vsaj malo zahaja v hribe, je, da bi v času življenja osvojil vseh sto. Po vzoru Fukadove knjige je nastal še seznam dvesto in tristo znamenitih japonskih gora, pa tudi seznam sto najbolj znanih cvetličnih gora in sto najbolj znanih gora po posameznih prefekturah. Pojavila se je tudi tekma, kako hitro se da osvojiti vseh sto gora. Leta 1997 sta Craig McLachlan in Travis Taiaros vseh sto gora osvojila v 78 dneh. McLachlan je o njuni izkušnji napisal knjigo Hyakumeizan, Japan's 100 Mountain Challenge (Hyakumeizan, izziv stotih japonskih gora). Do danes je bil njun rekord že presežen. Pogled na Kaikomagadake (levo) med sestopom iz Senjögadakeja Železniška postaja Hinoharu, torek,1.januar Vlak je pripeljal na postajo. Uslužbenec je pobral karte in odšel na triurni počitek do naslednjega vlaka. Poleg ostalih sta izstopila tudi dva »gaijina«, kot Japonci imenujejo vse ljudi bele polti. Z obilnimi nahrbtniki, na katerih so bile obešene nenavadne stvari, sta motovilila po postaji in si ogledovala avtobusni vozni red. Taksist ju je opazoval v pričakovanju, da bosta kmalu prišla do njega, avtobusi danes vendar ne vozijo. Na koncu je ugotovil, da se očitno ne splača čakati, in se odpeljal srečo iskat drugam. Takole sva z Juretom ne najbolj spodbudno začela svojo prvo turo v Japonske Alpe. Avtobusa, ki naj bi naju odpeljal do izhodišča, res ni bilo, prvega januarja počiva, čeprav nama je prejšnji dan prijazna gospa po telefonu zagotovila, da vozi. Na Japonskem je pozimi brez osebnega avtomobila še skoraj težje priti do izhodišč v gore kot pri nas. Ni nama preostalo drugega, kot da vzameva pot pod noge in se spopadeva z asfaltom. Na poti sva z velikim veseljem ugotovila, da tudi Japonci vedo, kaj pomeni iztegnjeni palec ob cesti, in se predala udobju zadnjih sedežev. Na poti Do svojega načrtovanega izhodišča, šintoi-stičnega svetišča Yokote Komagadake, sva prispela šele okoli treh popoldne. Stopila sva skozi »vhodna vrata« hriba in se začela spopadati s strmino, vesela, da sva cesto končno pustila za seboj. Cilja za ta dan nisva imela določenega. Z mrakom sva začela pogledovati za primernim prostorom za svoj mali šotor. Šotorjenje je v japonskih gorah nekaj povsem običajnega. Večina koč ima v bližini prostor za šotore, kjer se spi mnogo ceneje kot znotraj. Kampiranje kjer koli sicer ni dovoljeno, a ga precej pogosto praktici-rajo tudi Japonci. Šotor sva postavila na edinem koščku ravnine, ga ogrela s kuhanjem večerje in se po hitrem postopku namenila k počitku. Snega je bilo tu čisto malo, tako da sva spala skoraj na kopnem. Ponoči so naju zabavali, oziroma bolj strašili, zvoki premikajočih se živali. Izbira v tem koncu živečih »velikih gozdnih živali« je kar pestra, zato Japonci vestno s seboj v hribe nosijo zvončke, ki jim vso pot cingljajo z nahrbtnikov. Srečanje gruče japonskih planincev ušesom torej ni najbolj prijazno. Vrh Kaikomagadakeja s šintoističnim svetiščem Zdaj pa zares Čeprav se je bilo težko spraviti iz tople spalke, sva vstala pred soncem. Ujelo naju je, ko sva bila že na poti. Kazalo je, da se rojeva lep dan. Po dobrih treh urah hoje sva srečala prve gornike, ki so se vračali. Potrdili so nama, da je koča, h kateri sva bila namenjena, odprta, in nama napovedali lepo vreme tudi za naslednji dan. Naslednjega mimoidočega je zanimalo, od kod prihajava. Ob Sloveniji se mu je takoj sprožila asociacija, da je od tam veliko dobrih alpinistov. Potem je iskal po spominu ... in se spomnil Marka Prezlja, ki je imel nekaj tednov pred tem predavanje v Tokiu. Asociacije planincev, ki sva jih srečala na poti, so bili še Tomo Česen, Bojan Križaj, Jure Košir, prav posebna pa je bila asociacija oskrbnika v najini prvi koči. A o tem malo kasneje. Prvič v japonski gorski koči Koča Nanatake daiichi goya stoji na nadmorski višini okoli 2300 metrov. Teren do nje je večinoma poraščen z gozdom, saj gozdna meja tu sega precej višje kot pri nas. Pot je kljub temu zabavna, nekaj časa teče po zanimivem razglednem grebenu, več ali manj pa je urezana kar naravnost navzgor. Na najstr- mejših in prepadnih mestih so nameščene lestve in verige. Oboje je značilno za japonske gore. Jeklenic, kot jih imamo v Evropi, ne poznajo, namesto tega so na stezah za pomoč pri gibanju pritrjene verige, včasih pa tudi statične vrvi. Okoli druge ure sva se kar naenkrat znašla pred kočo. Zgradba je bila bolj podobna našim bivakom kot pravi planinski koči. Malo sva se razgledala, a nikjer nisva našla prostora za šotorjenje. Oskrbnika sva zmotila pri kidanju snega izpred stranišča. Pospremil naju je v notranjost, ki je bila zelo skromna. Jedlo in spalo se je kar na tleh, kar je sicer značilno za Japonsko, prostor pa je ogreval petrolej. Razložil nama je, kje lahko postaviva šotor, in vzel najine podatke. Ob prepisovanju državljanstva je vzdignil pogled in vprašal: »Cveto san o shiteimasuka?« (Ali poznata gospoda Cveta?) Vedela sva, da je Cveto Podlogar, Slovenec in edini tuji vodnik po japonskih gorah, pri svojem delu uspešen in poznan japonski gorniški populaciji, a naju je oskrbnikovo vprašanje kljub temu presenetilo. »Seveda ga poznava,« sva ponosno odgovorila. Nato je bil z nama še prijaznejši, podaril nama je sladoled (ja, sladoled, za katerega sploh ne potrebuje zamrzovalnika) in dovolil, da si v koči natočiva vodo in se tudi malo pogrejeva. Sicer je treba, če ne spiš in ne ješ v koči, za vsako uro, prebito na toplem, plačati okoli dva evra. To sva ugotovila šele kasneje. Ločiti se od tople notranjosti koče se ni bilo nič kaj lahko. Noč na uradnem šotorišču in nov dan Prostor za šotore je bil na ravnini, deset minut hoje višje. Na njem so že stali trije šotori. Skopala sva prostor še za svojega in ga postavila po hitrem postopku. Zjutraj sva se zbudila v -7 °C, zunaj je bilo še precej mrzleje. Stene šotora so bile seveda polne ivja, vsak premik je povzročil »padanje snega«, zunaj pa je brilo kot za stavo. Zavlačevala in zavlačevala sva z vstaj anj em, dokler se ni pričelo daniti. Skrajni čas za premik, skoraj bi zamudila sončni vzhod. Najinim sosedom pri vstajanju ni šlo nič kaj bolje, bili smo približno istočasni. Po zamudnem kuhanju in pospravljanju šotora sva bila končno nared za nove podvige. Pihati kar ni in ni nehalo. Par dni nazaj sva poslušala zgodbe o tem, kako v Japonskih Alpah veter večkrat koga prevrne, zato sva ob močnih sunkih pogosto obstala z zapičenimi cepini. No, včasih naju je tudi malo premaknilo. Kmalu sva pred seboj zagledala s pasovi opremljene gornike. Spogledala sva se - jih bodo res potrebovali, jih morava iz nahrbtnikov potegniti tudi midva, se bova morala varovati?! Kasneje sva ugotovila, da so se trije Japonci pred nama na vrh podali v spremstvu vodnika, zato so bili oboroženi z vso opremo. Na splošno so bili vsi gorniki, ki sva jih srečala, razmeram primerno ali pa še preveč opremljeni. Kombinacije palic in derez ali pa le derez brez cepina, kar pogosto vidimo pri nas, nisva videla nikjer. Nekajkrat pa sva videla, da se je par gornikov ustavilo na določenem delu in vadilo ustavljanje s cepinom. Vrh Kaikomagadakeja, nekaj manj kot 3000 metrov visokega hriba, sva dosegla precej hitreje kot pričakovano. Na njem, kot tudi na mnogih ostalih vrhovih v državi, stoji majhno šintoistično svetišče. Prvi obiskovalci japonskih gora so bili romarji, po gorah je speljanih nad sto romarskih poti, dolgih od nekaj ur do nekaj mesecev hoda. Danes se le še redkokdo nanje poda iz religioznih in duhovnih razlogov. Veter se je precej umiril, a ni ponehal. Pomalicala sva v družbi štirih Japoncev, nato pa sva se odpravila novim dogodivščinam naproti. Oni so se vračali po isti poti, najina je vodila naprej po grebenu navzdol. »Nov tabor« in proti novemu vrhu Najin tokratni cilj je bilo sedlo Kitazawatöge, 2030 metrov nad morjem med Kaikomagadakejem in Senjögadakejem, vrhom, na katerega sva želela naslednji dan. Šotor sva ponovno postavila na osamljenem mestu, saj se pred bližnjo kočo, ki je bila odprta, ni smelo šotoriti. Jutro ni bilo nič kaj obetavno, ne le, da je pihalo, tudi oblačno je bilo z rahlim naletavanjem snega. Kljub temu sva pospravila opremo, odvečno pustila za bližnjim drevesom in se spet spopadla s strmino. Ni nama bilo žal, saj se je tudi tokrat kmalu izkazalo, kako muhasto je japonsko vreme, saj se je pokazalo sonce. Ne, veter pa ni ponehal. Vzpon je bil v primerjavi s tistim prejšnjega dne tehnično manj zahteven, a daljši. Ko sva se bližala predvrhu, sva se veselila, kako blizu sva že, pa so se nama na njem malce razpotegnili obrazi. Do pravega vrha je vodil še dooooolg greben. Očitno je presenetil tudi pet Japoncev, ki so kar čakali na predvrhu in se razgledovali. Mislila sva že, da se bodo obrnili, a so nama na koncu le sledili. Z vrha 3033 metrov visokega Senjögadakeja je bil čudovit razgled na vse preostale Japonske Alpe, na greben Yatsugadakeja in seveda na japonskega očaka, Fudži. Kar težko sva verjela, kako lep dan se je rodil iz tako neobetavnega jutra. Samo vetra očitno v teh gorah nikoli ne zmanjka! Prav zaradi njega se na vrhu nisva preveč obirala in sva se kmalu napotila po isti poti do sedla, kjer naju je čakala dodatna obremenitev za nahrbtnika. Sestop in lep zaključek ture S sedla sva sestopila še nekoliko nižje. Kmalu sva prišla do reke in ob njej v mraku začela iskati prostor za šotor. Živalski odtisi v snegu so bili vsepovsod, tako da se jim ni imelo smisla izogibati. V šotorčku sva preživela še zadnjo noč in se zjutraj spustila do ceste, ob kateri so naju presenetile opice. Zvedavo so pogledovale, ali jim bova nemara kaj ponudila. Nama pa je kmalu postalo jasno, zakaj so polja ob cesti tako zagrajena. Da sva prišla do avtobusa, sva morala narediti še nekaj kilometrov po asfaltu, vmes pa sva si privoščila kopel v onsenu, japonskem termalnem vrelcu. Teh je na področju pod gorami ogromno in kaj je lahko lepšega kot nekajdnevno turo po gorah zaključiti z namakanjem v topli vodi in s pogledom na prehojeno. Tam se mi utrne misel - seveda bi mi bilo lahko že prej logično, da Japonska mora imeti tudi visoke in zahtevne gore. Kje bi se pa sicer kalili vsi njeni svetovno znani alpinisti!? O Strnjeno o Japonskih Alpah Japonske Alpe so v osrednjem delu glavnega japonskega otoka Honšu. Večja mesta pod njimi so Takayama, Nagano in Matsumo-to, enostavno dostopna z vlakom iz Tokia. Tudi gorske doline so poleti enostavno dostopne z avtobusi. Japonske Alpe se delijo na tri verige. Njihova stara imena Hida, Kiso in Akaishi je zamenjalo poimenovanje Južne, Osrednje in Severne Japonske Alpe, ki ga je v svet z mnogimi članki in s knjigo Hribolazenje in odkrivanje Japonskih Alp (Mountaineering and exploring in the Japanese Alps, 1896) ponesel Anglež Walter Weston. Kot misijonar je med leti 1888 in 1915 na Japonskem skupno preživel kar petnajst let in zagnano raziskoval gore, sodeloval pa je tudi pri ustanovitvi Japonske gorske organizacije leta 1906. Koče so različne, od čisto majhnih, kakršna je opisana v članku, do takih, ki sprejmejo nad tisoč ljudi. Nobena nima postelj, spi se na tatamijih in fotonih, posebnih blazinah. Poleti so zelo zasedene, zato navadno na enem ležišču spi več ljudi. Vse koče so privatne, v njih ni popustov. Najceneje se brez hrane spi za okoli 25 evrov, s hrano in v popularnejših kočah pa so cene še precej višje. Ceneje je šotoriti, šotorišče ob kočah ne stane več od treh evrov. Če ne spiš in ne ješ v koči, moraš posebej plačati za posedanje v jedilnici. i Markacije po japonskih poteh so zelo raznolike. Največkrat so to na drevesih obešeni trakci v vseh možnih barvah, včasih krogi, drugič črte na drevesih, tretjič pribite tablice ... Za označevanje praviloma skrbijo posamezne koče, do katerih so speljane poti. Tudi pogostnost oznak je različna, bolj obiskane so zelo na gosto markirane, označevalne table na njih imajo imena vrhov v lati-ničnem zapisu, medtem ko so na manj obiskanih poteh napisi le v japonščini. Literatura in zemljevidi: Za poletni čas je primeren vodnik Hiking in Japan, izdan pri Lonely Planetu, zanimiva je tudi knjiga The travelerS guide to Japanese pilgrimage (Ed Redicker-Henderson). Kar nekaj uporabne literature se najde na internetu, vendar so vodnički večinoma v japonščini. Midva sva uporabljala japonski vodnik (Zimski vzponi v Japonskih Alpah). Z zemljevidi so japonske gore dobro pokrite. V merilu 1 : 50.000 imajo zemljevide z napisanimi časovnicami za vsa območja. Nekaj jih je tudi v angleščini. Stanejo okoli pet evrov. Kljub nepoznavanju pisave se da iz japonskih zemljevidov dobro znajti. Poleg tega so na voljo še državne topografske karte v merilu 1 : 25.000. Ena stane dva evra, a jih je navadno treba skupaj združiti več, da dobiš zemljevid želenega območja. tudi v grdem vremenu« Cveto Podlogar, japonski gorski vodnik & Pogovarjala se je Mateja Komac Cveto Podlogar je Gorenjec, ki že desetletje in pol živi na Japonskem. Leta 2000 je postal prvi in je do danes še vedno edini tujec med japonskimi gorskimi vodniki, poleg tega je zdaj tudi član vodniške izpitne komisije. Z ženo Chibow imata agencijo C & C (Cveto & Chibow) Japan, v okviru katere vodita ljudi v japonske in evropske gore. Na Japonsko je prvič zašel po naključju. Po potepanju po celinski Aziji, med drugim tudi po Tibetu, na katerem je pomagal ameriški odpravi pri nošenju opreme pod Everest in prišel več kot 7000 metrov visoko, se je znašel v Hong Kongu. Popotnik iz Nemčije mu je dejal, da je Japonska lepa dežela, vendar draga. Cveto si je, ne da bi kaj dosti razmišljal, kupil kolo in se odpravil novim dogodivščinam naproti. Te so ga po mesecu kolesarjenja na severu države, na katerem ni nihče govoril angleško, pripeljale do »English stopa« v mestu Yamagata v provinci Tohoku. Spoznal je prijazne ljudi, ki so mu ponudili delo v bližnjem smučarskem središču. Nekdanji jugoslovanski reprezentant v teku na smučeh je ponudbo sprejel. Ob koncu zime je Japonsko zapustil, a se je naslednjo sezono vrnil. In tudi naslednjo. Glavna krivka za to, da se je na Japonskem ustalil, pa je bila njegova sedanja žena Chibow. Kako si se prvič srečal z japonskimi gorami? "Preden sem šel na Japonsko, o tamkajšnjih gorah nisem vedel ničesar. Spoznavati sem jih začel, ko sem dva tedna živel v Jamagati. Resneje pa sem se z njimi začel ukvarjati veliko pozneje, ko sva se s Chibow preselila v Nagano. Tam sva imela v najemu penzion, jaz sem delal za Elan Japan. Delo je bilo pogodbeno, kakih 230 dni na leto, v preostalem času sem bil prost. Takrat sem se včlanil v nekaj takega kot alpinistični odsek v Matsumotu, v katerem so bili japonski plezalci, ki so sodili med boljše. Veliko sem hodil z njimi naokoli." Kako si dobil zamisel, da bi se preživljal z gorskim vodništvom? "Ker smučarski karving ni bil več tako popularen, moj položaj v Elanu ni bil zanesljiv. Razmišljal sem, s čim bi se še lahko ukvarjal, pa je Chibow predlagala, da bi bilo kaj v zvezi s hribi. Najprej sem naredil lokalni vodniški izpit v Naganu ter se včlanil v vodniško skupino. Tam sem bil leto in pol. Potem pa sem enkrat pozimi na Jacugadake-ju srečal dva prava vodnika. No, eden je bil prav poklicni vodnik, kar dobro je govoril angleško. Pogovarjali smo se in vprašala sta me, ali imam med tednom kaj časa, da bi šli skupaj plezat. Tako smo šli v Džonagafudo plezat na slapove in smo preplezali tudi nekaj prvenstvenih. Videli so, da mi gre dobro, da preplezam vse, kar je treba, brez debate in so me povabili v svoje vodniško združenje v Tokiu. Moral sem narediti njihovo pripravniško šolo za vodnika. Leto dni je trajalo, potem pa sem dobil pravo vodniško licenco. To je bilo leta 1999 oziroma 2000." Kmalu potem sta s Chibow ustanovila podjetje. Kakšni so bili začetki? "Ker sem bil prvi tujec, ki je opravil japonsko vodniško licenco, so mojo sliko in podatke objavili na naslovnici enega večjih japonskih dnevnih časnikov. Tako je zame zvedelo veliko ljudi. A prva tri leta je bilo zelo težko. Japonci niso vajeni, da bi jih tujec vodil po njihovih domačih hribih. Potem, ko sem si pridobil zaupanje, je šlo laže." Kako pa sta privabila kliente in si pridobila njihovo zaupanje? "Jaz imam drugačno mentaliteto kot japonski vodniki. Po navadi jih »zvlečem« na vrh. Japonci rečejo: »Če je grdo, pa ne gremo.« Jaz grem pa tudi v grdem vremenu. Vsaj pod steno. Če ne pada, gremo gor, če pada, gremo pa nazaj v bajto. V smislu treninga. Če si sredi stene, tudi ne moreš reči: »Jaz grem pa na avtobus in domov.« Moraš naprej, tudi če dežuje ali sneži. In tako turo vzamemo kot nekakšen trening, preplezamo dva, tri cuge pa gremo nazaj, če je dež. Drugi ne delajo tako. In zato sem postal znan. Čeprav tri- do štirikrat na leto objavim ture v časopisu, imam internetno stran in brošure, ki jih deliva po trgovinah, je pri meni največ pomenilo ustno priporočilo. Japonec, ki me še ni videl ali se pogovarjal z mano, mi še nikoli ni poslal prijave na turo." Si edini tujec z japonsko vodniško licenco. Kako gledajo nate drugi vodniki? Kakšni so odnosi med vami? "To je pa težka tema. V bistvu je to konkurenčen posel, tako da prav prijatelji nismo. Tu je še zmeraj diskriminacija, v tem pogledu, da če se za posel potegujeta tujec in Japonec, ga bo brez dvoma dobil drugi. Probleme imam z združenjem, v katero prihajajo ponudbe iz tujine, predvsem iz Amerike. Iščejo se angleško govoreči vodniki, a jim še niti enkrat niso dali moje telefonske številke, čeprav japonski vodniki zelo slabo govorijo angleško. V začetku se niso zavedali, da bom uspel kot vodnik, potem, ko mi je steklo, so me pa vedno grše gledali. Že šest let mi zaradi zapletenega pisnega testa, ki ga še Japonci težko razumejo in rešijo, ne priznajo mednarodne vodniške licence. In nočejo slišati za noben kompromis, da bi npr. odgovarjal ustno. Po drugi strani pa sploh nimajo urejenih zakonov in se lahko kdor koli razglasi za vodnika." Koliko je japonskih gorskih vodnikov, je povpraševanja po vas veliko več kot v Sloveniji? "Profesionalnih vodnikov je 600 ali pa še več v vsej državi. Združenj pa je zelo veliko, več kot štirideset. Ja, tudi povpraševanje je veliko, zato pa je lahko toliko vodnikov. Dosti je takih, ki ne zaupajo skupinam v planinskih društvih, če jih tako imenujemo, čeprav to niso, ali pa se nimajo časa družiti in jim je laže, če dvakrat, trikrat na leto plačajo gorskega vodnika in gredo na želeno turo. Pri tem jim ni treba skrbeti za nič. Tu je drugače kot pri nas, mi vodniki jim napišemo seznam vseh stvari, ki jih rabijo na turi. Od zobne krtačke naprej. Poleg tega tudi podroben opis poti, kako priti do izhodišča ... kaka dva lista nanese vsega skupaj." Kakšna so »planinska društva«, ki jih omenjaš? "Nič ni organizirano. Kdor koli se lahko spomni in ustanovi »ferajn«. Nekajkrat na mesec se dobijo, pijejo in gredo skupaj v hribe. Nobene šole ali česa podobnega ni. Zato pa je toliko nesreč." Kaj pa leta 1905 ustanovljena Sangaku-kai oziroma Japonska gorniška organizacija, ima kakšno vlogo pri izobraževanju bodočih gornikov in alpinistov? Bi jo lahko primerjal z našo PZS? "Ne, ne, nobene vloge nima. Obstaja, a sploh ne tako, da bi npr. povezovala vsa društva kot PZS. Nima nobenega nadzora, vse je bolj razpuščeno. Ni letnih sestankov ali česa takega. Je pa močna vodniška organizacija." Kako pa se Japonci naučijo hoditi v hribe? "Berejo knjige, revije. In v teh njihovih revijah piše veliko traparij. Kako greš sam v hribe. Trikrat greš v trgovino in nakupiš vse do GPS-a in greš. Saj so nekatere skupine, ki so kar dobro organizirane. Ampak zelo veliko je napak in veliko jih dela po zastarelem sistemu. Jaz pa sem pred nekaj leti prvič organiziral poletno in zimsko alpinistično šolo v okviru C & C Japan in zdaj jo posnema vedno več japonskih vodnikov. V njej se učimo vse od osnov naprej. In v šolo pride veliko članov t. i. ferajnov, ki ne zaupajo svojim vodjem." Kaj je tebe pri japonskih hribih najbolj pritegnilo? "Poleti prav gotovo sawa nobori. Tu na Japonskem je vse polno pravil, pri sawa noboriju ti pa nihče ne gleda pod prste, greš po svojih grapah. Sicer so Japonci tečni, vsak ima pripombo k vsaki stvari, ki jo narediš, dobro ali pa slabo. Ob vsako stvar se obregnejo, govorijo, kako naj hodimo, še posebno starejši so zelo pametni in mislijo, da vedo vse. Taki mi gredo na živce, zato pa grem rad na sawa nobori, ker tam ni nikogar, ki bi me gnjavil. Pa fajn je, čisto drugačna izkušnja. Poleti, ko je vroče, malo čofotaš po vodi, imaš neoprensko obleko, pa malo ogenjček zakuriš, skuhaš ... Fletno je. To je prvo, drugo je pa sneg pozimi. Hribi, ki so poleti zeleni, postanejo čisto beli. Taki špon hribi. Hakuba recimo. Tako je, kot če bi iz Chamonixa gledal Mont Blanc, ali pa še bolje. In globalno segrevanje gor ali dol, na Japonskem je še vedno zelo veliko snega. Največji problem je, ko taborimo pozimi in močno sneži, čez noč ga namede 60-70 centimetrov. Brez vetra. Samo pada. Kolikor tam pada, ne pada nikjer drugje. Pol dneva gaziš in gaziš, potem se pa obrneš, pa ni nikjer več špure. Pozimi je res super za turno smučanje. To je tak sneg ... sam puh. In na Hokaidu se lahko pripelješ vse do morja. Sneg zapade do nule. Res je lep občutek smučati z gore in opazovati morje pod seboj." Sawa nobori oziroma plezanje po potokih navzgor Slovencem ni znano. Ga lahko na kratko predstaviš? "Tako so bili narejeni prvi pristopi. Ker je na Japonskem zelo poraščeno, tam do 3000 m, so bile Cveto Podlogar prve dostopne poti do hribov in vrhov po potokih. Po potokih greš, imaš vodo, imaš ribe in zelenjavo, pa se zelo enostavno preživiš. Hribi so vulkanski, v spodnjem delu položni. Po 20 km in več. Pa nobenih skokov ni. So slapovi, ni pa neprehodnih mest. Greš malo na levo ali na desno, pa prideš mimo in na vrh. Pri nas je to teže. Imaš slap, pa moraš 3 km naokoli. Vedno se gre s šotorom, ogenj lahko kuriš povsod, sploh ni prepovedano. Skoraj ni požarov, ker je toliko vlage. Če je poleti dva dni lepo vreme, je tretji dan obvezno dež. No, ampak lahko dobro zakuriš, se posušiš in skuhaš na ognju." Je sawa nobori še vedno zelo priljubljen? "Ja, zelo priljubljen šport je. Rekel bi, da se z njim ukvarja skoraj več ljudi kot pa s plezanjem." Kako si Japonce navdušil za Slovenijo in naše hribe? So jih poznali že prej? "Ah, ne, kakšna Slovenija neki. To je bilo vse od Slovaške do Rusije. Vse drugo, samo Slovenija ne. Potem sva začela s Chibow pošiljati članke v revije, pa klientom sem na turah zelo veliko govoril o naših hribih, jim kazal slike in imel tudi predavanja. In tako jih je počasi začelo zanimati. Drugo leto sem že peljal čez severno steno Triglava novinarja in fotografa. Naredila sva programe in jih šla ponudit po podjetjih, ki imajo pohodniške programe po vsem svetu. Kakih trideset jih je in nama nabirajo kliente, jih pošljejo v Slovenijo, potem jih pa jaz tam vodim. Je pa treba vedeti, kako delati z njimi, vse jim je treba »k riti prinesti«. Sawa nobori Začela sva z eno ali dvema skupinama, zdaj jih imava pa pet do sedem na leto. Namesto treh tednov zdaj v Sloveniji preživim tri mesece, poletne ture so razprodane že novembra." Kakšne ture jim ponujata? "Klasična tura, prva, ki smo jo naredili, je iz Lepene prek Krnskega jezera do Komne in Sedmerih, do Prehodavcev in spet prek Sedmerih v Bohinj. Japonci so zelo navdušeni nad rožicami, zato je ta tura zanje primerna. Klasična tura za malo boljše pa je s Pokljuke na Triglav in čez Sedmera dol. S klienti, ki gredo na zahtevnejšo turo, se enkrat obvezno dobim že na Japonskem, da jih naučim hoje v navezi, samovarovanja, uporabe čelade itn. Zadnja štiri leta pa imava še individualno, svojo turo - C & C Japan. No, v zadnjih dveh letih sva imela že kar po dve. Eno plezalno in eno pohodni-ško. Plezamo v glavnem po severni steni Triglava, ker jih je na to najlaže dobiti, na pohodniški turi pa odkrivamo bolj skrite predele naših gora. So kar kajle, Japonci, 76-letnega sem pripeljal čez severno steno, 83 let starega pa na vrh Triglava." Kako so jim všeč naše gore? "Po večini so zelo navdušeni. Za njih je vse dosti vertikalno. Njihove najvišje stene so visoke 300, mogoče 400 metrov, tako da bi moral za triglavsko severno steno sestaviti tri. A gore so višje kot v Sloveniji. Več kot 50 jih je višjih od Triglava, več je celo tritisočakov, tako da jih z nadmorsko višino naši hribi ne pritegnejo. Ko vidijo posnetke oziroma ko pridejo pogledat, so pa vsi navdušeni. Všeč jim je tudi bela barva. Marsikdo misli, da je sneg. Zelo radi opazujejo rožice." Kaj pa planinske postojanke? "Z njimi so zelo zadovoljni. Najbolj jim je všeč sistem prehrane. Pri njih moraš naročiti vnaprej, do štirih moramo biti v bajti, da je ob šestih večerja. Tiste ribe in vsa ceremonija. Pri nas pa je to preprosteje. Čeprav se po navadi vnaprej zmenim, da imamo v vsaki koči kaj drugega jesti. To se jim zdi res zanimivo. Pet dni smo po bajtah, pa vsak dan kaj drugega jejo. Sicer so same enolončnice, ampak vsak dan drugačne. Hrana jim je zelo všeč. Še kruh, namočen v čorbo, pojejo. Sam je zanje presuh. Poleg tega v Sloveniji vsakdo dobi svojo posteljo, medtem ko se na Japonskem poleti na enem tatamiju stiskajo tudi po trije." Delaš skoraj ves čas, prostih dni imaš zelo malo, pa še takrat moraš skrbeti, da ostaneš v kondiciji. Ali pri tem sploh opaziš, da živiš na Japonskem? Kako ti je všeč njihova kultura? "Ja, delo je zelo naporno, čeprav je na prvi pogled idealno. Če grem s prijatelji za dva, tri dni po svoje naokoli, je takoj narobe. Če hočem kliente varno pripeljati na cilj, moram trenirati tudi takrat, ko nisem z njimi. V telovadnice ne hodim iz svojega lastnega veselja, temveč zaradi nujnosti. Hribi so povsod hribi in ko vodim, sploh ni važno, kje smo, smo pač v hribih. Na to, da smo na Japonskem, me spominjajo le jezik, v katerem se pogovarjamo, in koče, v katerih včasih spimo. Sicer pa mi je Japonska kot dežela in tudi njena kultura všeč, če ne, ne bi že toliko časa živel tam." Tak življenjski tempo je zelo naporen. Koliko časa nameravaš še vztrajati v poslu in v kateri domovini, prvi ali drugi, se želiš nastaniti po upokojitvi? "Pri 55 letih nameravam iti v pokoj. Ostane mi še točno pet let. Če bom predolgo garal tako kot zdaj, ne bom več v kondiciji za uživanje. Vodim namreč 250 dni na leto. Malo mislim, da bi se potem počasi za daljši čas v letu preselil nazaj v Slovenijo in od tam vodil japonski posel. Saj je zdaj, ko 99 % ljudi uporablja računalnik in internet, vse mogoče. Klienti bi prihajali v Evropo, potem pa bi skupaj vandrali naokoli. Preostali čas pa bi hodil po svetovnih hribih, na katerih še nisem bil. Predvsem me privlači Sibirija; tam je še vedno dovolj prostora za vsakega Zemljana, željnega dogodivščin." O PLANINSTVO Množičen in prisrčen zaključek tedna planinstva Dan planincev 2008 na Krašnjem Vrhu & Irena Mušič 0 Vladimir Habjan V soboto, 7. junija 2008, sta Planinska zveza Slovenije (PZS) in Planinsko društvo (PD) Metlika v sodelovanju s PD Črnomelj in Semič ter Meddru-štvenim odborom (MDO) Dolenjske in Bele krajine na Krašnjem Vrhu organizirala Dan planincev, ki je zaključil delovni teden planinstva, posvečen 60-letnici PZS. Na prijetnem z drevesi poraščenem vrhu so se v zgodnjih jutranjih urah zbirali planinci, ki so ta dogodek združili s pohodi po označenih poteh na Krašnji Vrh. Navkljub spremenljivi vremenski napovedi je ta košček slovenskega ozemlja tik ob hrvaški meji obiskalo veliko planincev iz vse Slovenije in onkraj meje. Organizatorji so se zelo potrudili, da bi prireditev uspela; na stojnicah so poleg izdaj PZS predstavili tudi prospekte in turistične zanimivosti iz svoje okolice. Voditeljica prireditve Maja Kos je odlično povezovala program in pozvala vse prisotne, »naj dopustimo, da nas srce Bele krajine objame«. Kulturni program se je začel ob 11. uri s slovensko himno, ki jo je zapela Marija Jerele, in planinsko himno, ki jo je zapel moški pevski zbor Sv. Štefan iz Semiča. Po pozdravu vsem planincem, praporščakom PD, županom občin Metlika, Semič in Črnomelj, vodstvu PZS ter slavnostnima govornikoma Franciju Ekarju in Janezu Podobniku se je kulturni program nadaljeval. Nastopila sta ljudska pesnica Albina Tošeska in tamburaški orkester OŠ Metlika, povezovalko pa je na tamburici spremljal Domen Verderber. Na kratko je predstavila Belo krajino z devetimi PD in plezalnim klubom v MDO Dolenjske in Bele krajine, s planinci, ki so v štirih dneh in pol obhodili Belo krajino, in s planinci, ki so v šestih dneh prišli peš iz Bele krajine na Triglav ... »in tudi to je duša Bele krajine,« je zaključila. Sledil je pozdravni nagovor načelnika Upravne enote Metlika, ki je hkrati tudi predsednik PD Metlika, Antona Krašovca. Omenil je planinski dom na Krašnjem Vrhu kot »dom vseh ljubiteljev narave« in praznovanje 80-letnice planinstva v Beli krajini pred tremi leti, predsedniku PZS Ekarju pa je predal palico, »da bo večkrat in lažje šel v hribe«. Planince je pozdravila tudi županja Občine Metlika Renata Brunskole v imenu treh občin gostiteljic: Metlike, Črnomlja in Semiča. Predstavila je svojo 109 km2 veliko občino, kjer živi manj kot 8.500 prebivalcev, na območju meje z Evropsko skupnostjo na Kolpi. Na tem območju deluje kar nekaj uspešnih podjetij, znani pa sta tudi zaščiteni znamki Belokranjec in Metliška črnina. Tu živijo »prijazni in delovni ljudje«. Kulturni program so nadaljevali učenci OŠ Milana Jarca iz Črnomlja, ki so zaigrali igro Na paši. Sledil je pozdravni nagovor predsednika Francija Ekarja. Pozdravil je vse prisotne, »vse, ki imate radi naravo, vse lepo in najlepše v tej prečudoviti Sloveniji. Torej, zakaj je Dan planincev v začetku junija? V osnovi smo se dogovorili, da se pred aktivno planinsko sezono srečamo, se pogovorimo in opozorimo na varno in zanesljivo gibanje v gorah.... Danes smo dokazali, da je to pomembno, da smo se v tako velikem številu tukaj srečali, s pomočjo PD-jev in MDO-jev, ki so odlični koordinatorji našega planinstva. Letos je prvič realiziran teden planinstva, zgodili so se razni seminarji, diskusije od gospodarskega managementa v Kranjski Gori do posveta o varovanju narave v organizaciji KVGN, zgodil se je kulturni dogodek s posnetim filmom o zakoncih Štremfelj ... Dotaknili smo se množice ostalih stvari, ki so aktualne, na primer posvet o Zakonu o planinskih poteh v Prekmurju ... Začeli smo meriti pota z GPS, zapisali smo 1.240 km več poti kot v preteklosti; sedaj imamo 8.240 km lepo urejenih planinskih poti v tej lepi Sloveniji.« Dotaknil se je tudi preventivnega dela vodnikov in mar-kacistov, ki skrbijo za varno vodenje planincev in ohranjanje planinskih poti. Zahvalil se je ministru za okolje in prostor Janezu Podobniku, da se je pridružil planincem na Krašnjem Vrhu. »Trudimo se, da bi bilo čim manj omejevanj, želimo, da bi bili naši prijatelji na Hrvaškem ravno tako svobodni, kot smo postali mi pred božičem leta 2007... torej prijatelje iz Hrvaške planinske zveze prav lepo pozdravljamo, da ste se nam pridružili«. Spomnil je na obljubo s skupščine PZS o prispevku vsakega planinca za Slovenski planinski muzej, torej 3 EUR v treh letih, kar so zagotovili vsi PD in MDO. »Dragi zbrani na Krašnjem Vrhu s čudovitim stolpom, tu dobimo nova obzorja, nove cilje, ki jih človek v tem času potrebuje. Želimo, da bi slovenski gorski svet ostal kulturna krajina, ki ne bi bila omadeževana, in da bi se stvari ohranjale v dobro varstva okolja«. Spomnil nas je na 60-letnico PZS in 230-letnico osvojitve Triglava (26. avgusta bo pohod na Triglav v spomin pogumnim Bohinjcem). »Zahvaljujem se vam, ker ste tako aktivni. Bodite previdni na poteh, ko se boste odločali za pohode v gore. Kajti poleg lepega doživetja na vrhu je najpomembnejši varen povratek v dolino. Naša komisija za preventivo ima izredno pomembno nalogo, da usposobi človeka, ko se znajde v najbolj težkih trenutkih v nevihti, v plazu ..., ne samo za lepe pohode. Trdno sem prepričan, da nam bo politika slovenske države še naprej naklonjena, da bomo planinci dobili nekaj pooblastil, še posebej na področju gorskega naravo-varstva. Trdno sem prepričan, da bomo ta zakon tako uredili, da bo kar najbolj prilagojen, kajti dobro je, da zakon sploh obstaja, da ga lahko tudi spreminjamo«. Zaželel je še prijeten dan in veliko dogovorov za obiske v gorah v letošnjem letu. Nato je na oder stopil slavnostni govornik, minister za okolje in prostor, Janez Podobnik. Po začetnem pozdravu je povedal, da mu je v čast, da je z nami, in nadaljeval: »Odkar sem minister, sem po nekaj letih spet z vami. Nekaj sem sam imel pri tem, da nam vreme lepo služi, in upam, da se bo tudi dobro zaključilo. Tukaj na Krašnjem Vrhu je res krasno; domačini so mi rekli, da je ime od tod. Pokrajina tihih brez, steljnikov, lip in vinogradov, kjer je planinstvo organizirano prek 80 let, na območju, kjer delujejo vaša tri aktivna planinska društva - vsekakor je dobra odločitev, da ste se tukaj srečali in obeležili dan slovenskih planincev. Kot minister za okolje in prostor sem posebno vesel, da si PZS prizadeva za ekološke sanacije planinskih koč, predvsem z investicijami v čistilne naprave in v obnovljive vire energije. Kot dolgoletni član PZS bom danes tudi prispeval žebljiček na vašem novem praporu in bom kar takoj poravnal prispevek, da ne bom slučajno pozabil. Še posebej bi rad poudaril glede obnovljivih virov energije, da bodo vaše koče in planinska društva sedaj dočakali bolj bogate čase glede nepovratnih virov za sredstva za obnovljive vire v vaših kočah. V naslednji letih se tukaj obeta boljša finančna bera kot do sedaj. Kolikor je v naših močeh, si moramo prizadevati, da čudovita narava gorskega sveta ostane kar najbolj neokrnjena. Planinske postojanke postajajo primeri dobre prakse ekološkega ravnanja. Istočasno nas opominjajo na prijaznejše ravnaje z okoljem v dolini, gospodinjstvih, v tovarnah. Podnebne spremembe, ki smo jim priča, ne prizanašajo niti goram, rastlinstvu in živalstvu v tem okolju. Zelo pomembno je tudi, da spoštujemo podpisane protokole Alpske konvencije. PZS je bil podeljen status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, in to vaša Zveza tudi dobro uresničuje s tem, da izobražuje strokovne kadre, varuhe gorske narave in s tem tudi vse vaše člane. Kot je bilo že povedano, je bil lansko leto sprejet Zakon o planinskih poteh. Ta predpisuje sanacije poti, ureditev bližnjic, sanacije podorov, zavarovanje izpostavljenih mest in njihovo prijaznejše vključevanje v okolje. Omogoča se popolnoma neomejeno gibanje po planinskih poteh, ki so registrirane v registru PZS. Podpiram pobudo vašega predsednika, da bi se v okviru schengenskih pravil omogočilo neovirano prehajanje gorskih meja s sosednjo Hrvaško. Ministrstvo za okolje in prostor si bo prizadevalo, da bodo sprejeti ustrezni podzakonski akti, ki bodo omogočili izvajanje vseh členov tega zakona, in bo dalo PZS še poseben status. S tem, ko imamo zakon in podzakonske akte, jih lahko tudi spreminjamo in dopolnjujemo. Dragi planinci, planinke! Planine nam nudijo idealno okolje za preživljanje prostega časa, v njih se spočijemo od vsakdanjega hrupa in hitenja. Hoja, vztrajnost, osmi-šljanje naporov, drobna presenečenja in pričakovanja ustvarjajo nepozabna doživetja. V hribih gledamo na naravo drugače, bolj spoštljivo in odprto kot v nižini. Želim vam, da bi znali ohranjati stoletne vrednote ljudi, ki so se vzpenjali po naših gorah. PZS in planinskim društvom po Sloveniji pa želim še mnoga leta uspešnega delovanja, planinski srečno in hvala lepa!« Sledilo je slavnostno razvitje prapora PZS, ki ga je iz rok podpredsednika PZS in predsednika MDO Dolenjske in Bele krajine Rudija Skobeta v svoje varstvo prevzel podpredsednik PZS Stanko Gašpa-rič. Konec slovesnosti je bil spet kulturen; nastopila je tamburaška skupina KUD Žumberak, planinci pa so lahko uživali v belokranjskih dobrotah, plesu in ne nazadnje plohi, ki se je ulila na koncu srečanja. Na srečanju ob dnevu planincev so nam povedali: Katja Terčelj Verovšek (PD Pošte in Telekoma Ljubljana): »Dan planincev mi pomeni veliko. Vsako leto sem vsaj na enem takem srečanju, nekatera druženja so med društvi. Prejšnji teden sem bila tudi na MDO-jevem dnevu pri Slavkovem domu. Tu srečaš ljudi, ki jih že dolgo časa nisi srečal ali pa si jih kje visoko v gorah. Malo zaplešemo, kakšno rečemo in se veselimo. V hribe grem vsaj dvakrat do trikrat na teden.« Janez Podobnik, slavnostni govornik: Ali so kakšne stične točke med dejavnostjo PZS in Ministrstvom za okolje in prostor? »Seveda so. Kot nekatera druga društva, npr. lovci in ribiči, veljajo planinci za avtentične varuhe narave. Pred desetimi dnevi sem bil na svetovnem srečanju o biološki raznovrstnosti, kjer se je znova pokazalo, da je za prihodnost človeštva zelo pomemben tudi odnos do narave. Planinci, planinska društva, PZS še posebej s svojo izobraževalno funkcijo so nepogrešljiv element celovitega odnosa do narave.« PZS ima svojo komisijo za varstvo narave. Kako bi lahko sodelovala z vašim ministrstvom? Kaj bi lahko po vašem mnenju naredila še več? »Z vašo ekipo smo se večkrat dobili, sicer v zadnjem letu žal ne. Žal nismo uresničili vseh projektov, ki smo jih zastavili, saj je bilo leto res naporno, kar pa ne pomeni, da jih ne bomo v prihodnje. Letošnj e leto se je izredno odprlo glede obnovljivih virov energije in ekološkega reševanja komunalnih vprašanj, ki je povezano tudi z delovanjem vaših dobro vodenih planinskih koč. Tu vidim možnost za sodelovanje, drugo pa je izobraževalna nota. Zelo pomembno je, kako bomo elemente trajnostnega načina življenja, ki predpostavlja tudi drugačen odnos do narave, vgradili v šolske kurikulume. Tu ima PZS lahko veliko vlogo. Nosilci slovenskega izobraževalnega sistema in nove izobraževalne paradigme, ki jo bo Slovenija morala sprejeti, to je trajnostni razvoj, so tudi učitelji planinci. Gre za zelo pomembno nalogo, kjer bomo planinci še marsikaj prispevali.« Kaj lahko na področju obnovljivih virov energije PZS še naredi? »Japonski podjetniki so razvili zelo poceni in učinkovite majhne vetrne turbine, ki bi lahko marsikatero slovensko kočo naredili popolnoma okolju primerno. Tudi pri geotermalni energiji so še rezerve. Prepričan sem, da bomo na tem področju dobili nepovratna sredstva; državni proračun jih nima.« PZS nima sredstev za obnovo planinskih poti. Lahko tu računa na pomoč vašega ministrstva? »MOP sicer ni matično ministrstvo za Zakon o planinskih poteh. Ko bomo pripravljali uredbe, se bomo s PZS srečali, to smo že dogovorjeni. Uredba mora biti tudi formalnopravni okvir, da lahko PZS dobi sredstva za vzdrževanje planinskih poti. Lani je bila velika naravna ujma; prepričan sem, da so bile prizadete tudi planinske poti. Ko poravnavamo škodo, je praviloma ne poravnavamo PZS. Tu je dodaten vir, ki ga moramo izkoristiti.« Kaj pa mednarodna sredstva? »Poznam predvsem tista za energetsko varčnost in za obnovljive vire energije. Morda bi se dalo kaj pridobiti iz konvencij.« Vam poleg vseh obveznosti ostane še kaj časa za hribe? »Sem bolj družinski, sredogorski planinec. V študentskih letih sem bil zelo aktiven, potem pa je prišla politika. Letos se dogovarjamo, da bi šli skupaj s sekretariatom Alpske konvencije na Triglav. Absolutno je planinstvo, članstvo v PZS, združevalni element slovenske nacije. Tu smo lahko levi ali desni ali 'vmesni' in to premalo poudarjamo. Današnja velika udeležba in dobro vzdušje to potrjujeta. Slovenci smo planinski narod in to nas tudi notranje krepi. S ponosom ugotavljam, da imamo Slovenci velike intelektualne, zgodovinske in organizacijske potenciale.« Roman Mihalič Gric (PD Novo mesto): »Vreme je bilo včeraj res slabo, celo šotore je podiralo, danes pa je bolje. Spominjam se dneva planincev leta 1984 na Miklavžu; takrat je bilo res veliko ljudi, zdaj jih je manj. Takšno združevanje iz vseh koncev Slovenije se mi zdi v redu, tega še v hribih ne vidiš.« Lojze Sajovic (PD Zagorje): »Prisoten sem bil na vseh dnevih planincev do zdaj. Včasih, pred 20 leti, so bila obdobja, ko sem pripeljal po dva avtobusa udeležencev. Vsi kraji dnevov planincev, naj je bilo to Prekmurje, Goričko ..., so bili zelo dobro izbrani. Tega še posebno nisem hotel zamuditi, saj sem v teh krajih več kot eno leto partizanil. Član društva sem od septembra 1945, naše društvo pa je bilo ustanovljeno aprila 1946. Danes je zelo v redu; prireditelj mora poudariti značilnosti kraja, ki jih ljudje iz drugih krajev ne poznajo.« Ivan Veble (PD Brežice): »Prireditev mi je zelo všeč; kulturni program je bil dober in zanimiv, že dolgo ni bilo takega. Veliko ljudi je iz vse Slovenije; precej jih poznam, srečujemo se in izmenjavamo izkušnje. Upam, da bo minister držal besedo in da bodo obljube, ki jih je danes dal, uresničene.« vsi govorci so bilo vsebinski. Pa še vreme nam je služilo.« Kako vam je uspelo voditi dveurni program brez branja besedila? »Že dolgo počnem take reči, imam rada slovenstvo, planinstvo .« Kako, da ste v program vključili tudi Trubarja? »Zato, ker bo jutri petstoletnica njegovega rojstva, in če smo omenjali Kugyja in prvopristopnike, bi bilo čudno, če v teh krajih Trubarja ne bi; drugič pa tudi zato, ker sem bila sama pobudnica tega. Organizatorji so se strinjali, da bo to oplemenitilo prireditev.« Se vam zdi, da je minister povedal kaj, kar bi lahko PZS koristilo? »Bolj s stališča naravovarstva. Dve bistveni zadevi. Da bo prihodnost za PZS glede financiranja bolj ugodna, in v to verjamem. Drugič pa mi je všeč, da je veliko omenjal odnos do narave, in mislim, da se je njegovo ministrstvo glede tega kar izkazalo.« Ima planinstvo lahko povezovalno vlogo? »Slovenci smo individualisti. Sama pravim, da je dobro, da imamo planinstvo, da nas gore nagovarjajo. Planinstvo ima eno največjih povezovalnih vlog; tam padejo verske, ideološke, strankarske . meje, tikamo se, pozdravimo, klepetamo. Planinstvo je danes, v času interneta, te asocializacije, močna terapevtska metoda tudi za Slovence.«. O Anketo je pripravil Vladimir Habjan Maja Kos (PD Trebnje), voditeljica prireditve: Čestitam za odlično vodenje. Se vam zdi, da je prireditev dosegla svoj namen? »Všeč mi je, ker so se Belokranjci tako potrudili in izbrali nastopajoče iz vsake občine. Program sem oblikovala v celoto; mislim, da nam je uspelo, tudi pzs v tednu planinstva PZS je v četrtek, 29. maja 2008, organizirala novinarsko konferenco, na kateri je navzočim predstavnikom sredstev javnega obveščanja predstavila aktivnosti PZS v »tednu planinstva«, ki je potekal od 2. do 7. junija 2008 v počastitev 60-letnice delovanja PZS. Uvod s predstavitvijo dejavnosti je imel predsednik PZS Franci Ekar, nato pa je besedo prepustil organizatorjem dneva planincev, županji občine Metlika Renati Brunskole, predsedniku MDO Dolenjske in Bele krajine Rudiju Skobe-tu in predsedniku PD Metlika Anto- nu Kraševcu. Županja je v nagovoru poudarila pomen planinstva za ljudi kot dejavnosti, ki združuje. Zato se tudi občina Metlika aktivno vključuje v soorganizacijo Dneva planincev in z njo županja osebno kot članica PD. Aktivnosti MDO in PD sta podrobno predstavila še Rudi Skobe in Anton Kraševec. V nadaljevanju je Franci Ekar spregovoril o aktivnostih komisij PZS v poletni sezoni, predsednica Mladinske komisije Vanja Kovač je opisala dejavnost MK PZS in predstavila pomembne akcije, načelnica Komisije za varstvo gorske narave Rozi Skobe je govorila o dejavnosti te komisije, ki skrbi za varovanje narave v gorskem svetu, Tone Tomše, načelnik Komisije za pota, o zakonu o planinskih poteh in letošnjih akcijah obnove poti, Drago Horjak je predstavil dejavnost Komisije za Gorsko reševanje PZS, Rudi Skobe delo Komisije za usposabljanje in preventivo, Danilo Sbrizaj pa je informiral navzoče o obratovanju planinskih koč, cenah in popustih v letu 2008 ter o problemih financiranja koč. Danilo Sbrizaj glede na bližnjo okolico najvišje točke, torej na podlagi vrhnjega dela vzpetine, imenovane tudi vršina. Možne so naslednje opredelitve vrha: »vrh je vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi«, »zgornji, navadno zloženi del gore, vzpetine«, »najvišja točka ali del gore, vzpetine«. Po Mednarodni zvezi planinskih organizacij je pojem vrh definiran bolj tehnično kot točka, ki je za določeno vrednost dvignjena nad okolico. Pri tem mora biti posamezen vrh do določene mere samostojen in neodvisen. Za določitev vrhov, natančneje štiritisočakov, so se po mednarodnih standardih alpinistov izoblikovala pravila po topografskih, geomorfoloških in gorniških merilih. druge kriterije. Kljub odprtosti in nedodelanosti sta topografsko in geomorfološko merilo dovolj tehnično definirana, da se ju uporablja za določitev vrhov ob uporabi kart, satelitske navigacije in drugih pripomočkov. Obe merili sta primerni tudi za samodejne numerične postopke pri uporabi digitalnih modelov reliefa. Poglejmo še med podatke o določanju vrhov. Najstarejši, izkustveni pristopi temeljijo predvsem na tradiciji, izkušnjah in vizualnih ocenah. Opredelitev vrhov so pred okoli petdesetimi leti raziskovalci poskušali standardizirati predvsem opisno. Tako so jih v Sloveniji zanimali dvatisočaki, v Alpah štiritisočaki, v Himalaji pa na primer osemtisočaki. Na težavnost opisa kaže podatek o številu dvatisočakov v Sloveniji, ki je bil od 60 let prejšnjega stoletja po različnih merilih in pri uporabi različnih pripomočkov ocenjen na 179 do 349. Alpskih štiritisočakov je uradno 128, po bolj strogih merilih pa naj bi jih bilo le 82. Podobno je tudi s himalajskimi osemtisočaki, ki jih je uradno 14, po nekaterih merilih pa celo do 21. Razlike so torej od 50 pa do skoraj 100 %! Vendar se z leti predvsem zaradi večje standardi-ziranosti manjšajo. Topografska, geomorfološka in gorniška merila Po topografskih merilih, lahko bi jim rekli tudi geometrični, mora biti relativna višina med vrhom in okolico vsaj 30 m. Vršina se razteza do najbližjega izrazitejšega sedla, prevala ali prelaza. Dodatno merilo je najmanjša razdalja med vrhovi. Večje kot so posamezne vrednosti mer, razsežnej-ši in značilnejši je vrh. Naslednje, geomorfološko merilo, ki se nanaša na pojavnost vršin, upošteva obliko vrha kot nekoliko širšega območja, na katerem lahko določimo stranske vrhove, rame, pomole, geološke značilnosti in podobno. Zadnje, gorniško merilo, upošteva pomembnost vrhov z vidika ogledov terena, torej pristransko, kakršna je tudi naša zaznava. Poljubno lahko obsega kakovost in pogostost dostopa, zgodovinsko pomembnost, pomembnost za turiste ter Orodja in podatki Opisana, relativno standardizirana topografska in geomorfološka merila sem preizkušal s samodejnimi postopki, ki sem jih začel izpopolnjevati leta 2001 na podlagi izkušenj razvoja metodologije za izdelavo digitalnega modela reliefa Slovenije iz raznovrstnih podatkov. Pred desetimi leti je bil zadani cilj izdelava natančnega, podrobnega, geomorfološko pravilnega in hkrati metrično čim boljšega modela reliefa kar iz obstoječih prostorskih zbirk podatkov, brez dodatnega zajema. Model je bil za vso Slovenijo izdelan leta 2005. Le kakovosten model reliefa se lahko uporablja za izdelavo zemljevidov, hkrati pa tudi za najraznovrstnejše analize v prostoru, na primer za simulacijo poplav, lahko pa tudi za določitev vrhov. Uporaba različno podrobnega digitalnega modela reliefa, kar je podobno kot uporaba zemljevidov različnih meril, je omogočila določanje različno pomembnih in značilnih vrhov z vršinami različnih obsegov in podrobnosti. Prednost samodejnih metod in digitalnih podatkov je večja objektivnost rezultatov, večja prožnost pri simuliranju različnih parametrov določitve vrhov ter navsezadnje hitreje pridobljeni rezultati. Podatke in postopke računanja sem preizkusil in analiziral na območju Kamniških in Savinjskih Alp. Samodejna določitev vrhov Postopek za samodejno določitev vrhov se dotika opisanih topografskih in geomorfoloških meril. Cilj uporabe topografskih meril je določitev točk vrhov, medtem ko zahtevamo od geomorfoloških načel dodatno potrditev in izostritev pogojev za določitev točk vrhov ter hkrati opis oblik vršin. Opredelitev vrhov po obeh merilih je popolnoma avtomatizirana. Gorniška merila služijo le za dodatno oceno. Po topografskih merilih izračunamo najprej lokalne vrhove. Glede na enostavnost določitve ponazarjajo celo neznatne vzpetine, torej jih je veliko število. Izmed njih obdržimo vrhove, ki niso v pretežno ravninskih predelih. V naslednj em koraku ohranimo le najvišje vrhove v premeru 150 m. Končno uporabimo osnovne topografsko merilo, s katerim obdržimo samo vrhove, ki so za vsaj 30 m nad sedli, ki jih ločujejo od sosednjih vrhov. Za območje Kamniških Alp sem dobil 366 takih vrhov z nadmorsko višino nad 600 m. Po geomorfoloških merilih izračunamo zvezno potencialno ploskev po analogiji principov iz fizike, pri čemer predstavljajo vrhovi te ploskve visok potencial in s tem možnost, da gre za vrh. Potencialna ploskev je bila ob upoštevanju velikega števila spremenljivk izračunana z raznimi tehnikami analiz digitalnega modela reliefa. Določene so bile tudi Samodejno generirane točke vrhov (rdeče pike s pripadajočimi višinami). Zeleni trikotniki so kote vrhov s topografskih kart z višinami v oklepajih in toponimi iz registra zemljepisnih imen. Sa^je SUpS J OkneSel) Paa¡e Ogradwm Kamntifcft sedlo iri Savinjske Alpe1^™"1^0 (1636) sedlo outjlH 1(1974) Brana (2it>3) 2252 slsrru f.a (Ovo % 1725 tm Rftväki vrti m i . dio (1900) Patrona 9'»™ siudenctj * 1763?7S5) Eli) sova Pelkove njivc (1624) Ldiki vrh (1S43) £ U V Staničii'/ lit,, >oiar % ■g Swhiti nanea ^ Rokpvniaikâ larinOfu a..... 1ß^flBM)' 1669 m KamniJki ' (1$$$) jam;i i QL'dec 1580 m (Iflí) ítofoSca 193° Li 2109 (19S3) Žel!l vrt, Dcdec 1957 imi)91929 2023 tnmñ* (last) Ing2 mTn lnfcfllo¿f«L Vodcrfofirtik - ? Vrsia (19B0) • 1Q7Q / J¡¥ Úflhárúcn v -t ■ "'A «-.J Od koče sledimo poti nad kotlom ledenika Ober-sulzbachkees proti vzhodu, kjer po dobri uri na višini 2750 metrov stopimo na ledenik. Nevarnost razpok! V širokem loku gremo proti jugu in čez dve strmi stopnji pridemo pod Venedigerscharte (3414 m). Čez pobočje naklonine 30 stopinj nadaljujemo v široko škrbino in se držimo desno (proti zahodu), kjer se na vršnem platoju srečajo vse normalne poti, ki nas nato čez predvrh, po štirih do petih urah, pripeljejo do markantnega križa na vrhu. Sestop poteka po smeri pristopa, pozna ura in mehak sneg pa dodatno povečujeta nevarnost ledeniških razpok. Pristop in sestop skozi dolino Obersulzbachtal nam lahko - po predhodnem dogovoru - olajša taksi. Zelo zanimivo doživetje omogoča gorsko kolo. Ko premagamo začetno strmino, se pot sčasoma položi. Pri spodnji postaji transportne žičnice je urejeno lično postajališče za kolesa, pot navzdol pa je tako ali tako čisti užitek. Z vzhoda Zanimivo doživetje ponuja vzhodni pristop, ki je prav tako zelo razgiban. Iz Ljubljane gre pot skozi Karavanke proti predoru skozi Felbertauern, kar znese okrog 230 kilometrov. Izhodišče je Matrei (942 m) oz. Matreier Tauernhaus (1512 m). Pred predorom lahko zavijemo levo proti kraju Inner-gschlöss (1689 m), kjer parkiramo pri koči Vened-igerhaus. Nekoliko višje je cestna zapornica. Pot po dolini je najbolj romantično opraviti peš, čeprav se ponuja še možnost prevoza s taksijem (kombi ali konjska vprega, od srede maja). Ledeniške vesine ne presežejo naklonine 20 stopinj. Ta tura je tehnično enostavnejša, vendar prav tako zahteva gornika z dobro kondicijo. Pot nas najprej vodi po strmi cesti skozi gozd v dolino Gschlösstal, ki se kmalu zoži in zavije proti zahodu. Potem ko prečkamo potok Tauernbach, se držimo severneje. Slednjič se dolina ponovno odpre Proti koči Johannishütte in pokaže se razgled na obljubljeno goro. Pozdravi nas romantična skalnata kapelica, mi pa neprenehoma nadaljujemo ob potoku Gschlössbach in po slabih dveh urah pridemo do razpotja. Prava strmina se šele zdaj prične in prvih tristo metrov je kar napornih. Po dobri uri dosežemo Salzbodensee (2137 m), kjer se odcepimo desno in pod ledeniškim jezikom Schlatenkeesa nadaljujemo nazaj na severni greben. Mimo koče Alte Prager Hütte (2489 m) se pot nekoliko položi in po slabi uri dosežemo Neue Prager Hütte (2782 m), skupno štiri ure in pol. Koča ždi visoko nad ledenikom Schlatenkees, obdana s skalovjem Schwarze Wand (3506 m) in Hohe Zaun (3451 m). Ima bogato tradicijo, saj je pred štirimi leti praznovala stoto obletnico obstoja. Tu je najbolje prespati in s turo nadaljevati naslednje jutro. Do vrha je še kakšne štiri ure. Najprej sledimo poti proti zahodu, kjer nas na desni spremlja greben Niederer Zaun (2993 m). Ko se na višini 3000 metrov približa grebenu, stopimo na ledenik Schlatenkees, kjer se je priporočljivo navezati. Nadaljujemo proti jugozahodu. Prvi in drugi Keesboden skrivata pod snegom velike razpoke! Nekje na višini 3400 metrov se spet obrnemo proti zahodu, kjer srečamo ostale pristope (Kürsinger, Deffreger in Badener Hütte). Do vrha ni več daleč. Premagamo še ozek, zelo izpostavljen greben in že smo na cilju. Pot navzdol prav tako poteka po smeri pristopa. Z juga Južni dostop, ki je Slovencem najbolj domač, poteka iz vasice Hinterbichl (1329 m). Iz Lienza sledimo smerokazom za Matrei (975 m) v dolino Virgental in nadaljujemo skozi Prägraten. Iz Hin-terbichla vodi makadamska cesta do kamnoloma ob ledeniškem potoku, kjer je možno parkirati. Prometni znak in zapornica prepovedujeta nadaljnjo vožnjo. Čeprav je zapornica včasih odprta in cesta Zaželeni vrh prevozna, bodimo spoštljivi do zakonov in domačinov ter upoštevajmo pravila. Prašna cesta pelje mimo vzpetinice Gumpachkreuz (1991 m), kjer je razgledišče na Venediger. Nato se cesta vzpne do koče Johannishütte (2121 m). Pot traja kakšni dve uri, za lenuhe vozi taksi. Nadaljujemo do Deffreger Haus (2952 m), kamor pridemo v slabih treh urah. Od koče postane pot nekoliko strmejša in kmalu zavije na ledenik Rainer Kees, ki nas preko sedla Rainer Törl (3422 m) v dobrih treh urah pripelje na plato pod vrhom. Iz Hinterbic-hla je pet do šest ur do koče Deffreger Haus in do vrha še tri ure. Sestopimo po smeri pristopa. Na poti nam bodo v veliko veselje nič kaj sramežljivi svizci, ki nas bodo pričakali v strmih travah. Nekoliko podjetnejši gorniki se bodo lotili celo prečenja Venedigerja. Dobra ideja je dostop z vzhoda, preko koče Neue Prager Hütte, nato z vrha proti severu do koče Kürsingerhütte in naprej v dolino. Čeprav je Grossvenediger relativno položen, skriva celo alpinistične cilje, med katerimi je naj-žlahtnejši njegov severni greben (35 stopinj, v skali III+, 400 m). O Pomembne informacije Severni pristop Postojanka: Kürsingerhütte, 2558 m Odprta: 14 dni pred veliko nočjo do septembra Telefon: 0043/6565/6450 Prenočišča: 50 (sobe), 100 (skupna ležišča), 20 (zasilna ležišča) Zimska soba: 16 ležišč, odprta Izhodišče: Neukirchen (6-7 ur), Hopffelboden (5 ur), spodnja postaja tovorne žičnice (2 uri) Tura: Grossvenediger (4-5 ur od koče) Skupaj: 14-16 ur Vzhodni pristop Postojanka: Neue Prager Hütte, 2782 m Odprta: od 19. junija do konca septembra Telefon: 0043/4875/8840 oz. 0043/676/640/1605 (Andrea Maier) Prenočišča: 56 (sobe), 39 (skupna ležišča) Zimska soba: 14 ležišč, odprta Izhodišče: Matreier Tauernhaus, 1512 m (4,5 ure), Venediger- haus, 1689 m (3,5 ure) Tura: Grossvenediger (4,5 ure od koče) Skupaj: 11-12 ur Južni pristop Postojanke: Johannishütte, 2121 m Odprta: od 19. junija do začetka oktobra Telefon: 0043/4877/5150 Prenočišča: 50 (skupna ležišča) Zimska soba: nima Dostop: Hinterbichl/kamnolom (1,5-2 uri), najbolje s taksijem. Deffreger Haus, 2962 m Odprta: od konca junija do konca septembra Telefon: 0043/4875/6110 Prenočišča: 35 (sobe), 60 (skupna ležišča) Zimska soba: 12 ležišč, odprta Dostop: od Johannishütte (3 ure) Skupaj: 10-11 ur Zemljevid: Freytag-Bernd - Wanderkarte, 1 : 50.000, št. 121 (Grossvenediger, Oberpinzgau) in št. 123 (Defereggen, Virgental, Matrei) Vodnik: Andrej Mašera, Čudovite Alpe, PZS, Ljubljana 2006. Tomaž Vrhovec in ostali, Najvišji vrhovi v Alpah, PZS, Ljubljana 2005. Edwin Schmitt, Wolfgang Pusch, Hochtouren Ostalpen, Bergverlag Rother, München 2004. Srednji Pelc (desno), dvoglavi Zadnji Pelc (vsredini) in zadaj Bavški Grintavec 64 planhskivESTNiK • julij 2008 Neobičajen pogled na Jalovec s Pelca nad Klonicami Pavle Segula, nenavaden »na & Mojca Luštrek Ko sem ga povabila k pogovoru, je dejal, da ni posebno primeren za intervju, ker je »čisto navaden planinec« in sploh ne zna nič povedati na kratko. Ta »argumenta« me k sreči nista prepričala in tako vam ga z veseljem predstavljam. Za začetek sem ga prosila za kratek (!) življenjepis. Rodil sem se 10. decembra 1923 v Kranju materi Pavli, gospodinji, in očetu Francu, strojnemu ključavničarju. V domačem mestu sem dokončal osnovno šolo in sedem razredov realne gimnazije, osmi razred in maturo pa po vojni, leta 1945, v šoli za borce in aktiviste v Ljubljani. Nato sem ob delu študiral elektrotehniko - smer šibki tok - na Univerzi v Ljubljani in diplomiral leta 1957. Konec petdesetih let sem v Delftu v Holandiji opravil tečaj upravljanja male industrije in ga sklenil z diplomo. Med okupacijo sem bil do odhoda v partizane aktivist OF in pisar na davkariji v Kranju, od februarja 1944 pa borec in propagandist v Kamniško-zasav-skem odredu. Poleti 1944 sem kot prevajalec spremljal poročnika ameriške misije Gordona Busha, kasneje pa v Črnomlju dokončal radiotelegrafski tečaj pri Oficirski šoli NOV in POS. vat kanjon Belice. Malo pred vojno sem doživel slast vzpona na svojo prvo goro - Storžič. Hoje po gorah odtlej nisem več opustil. Storžiču, Malemu Grintovcu in Zaplati sta še pred vojno sledili turi iz Vrat na Triglav ter mimo Doliča, Triglavskih jezer, Komne in čez Vogel v Bohinj, leta 1941 pa je bil na vrsti Grintovec. Tudi partizansko obdobje v Zasavskih gorah, skok v Savinjsko dolino, dolgi pohod do Bele krajine ter vrnitev prek Notranjske in Blok v svobodo so bili ena sama hoja po hribih - drugače kot marsikateremu tovarišu v orožju mi tudi tedaj nikoli ni bila odveč. Po osvoboditvi sem mnogokrat obhodil večino vrhov v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah, spoznal sem Karavanke, Pohorje, v Visokih Turah sem obiskal Veliki Klek, Eiskögele, Johannisberg, Wiesbachhorn, Hochalmspitze, Ankogel ter v Na vrhu Mt Blanc du Tacula, z leve: Bine Vengust, Marjan Salzberger, Pavle Šegula in Andrej Robič Od jeseni 1945 do leta 1966 sem bil zaposlen na Republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS, nekaj mesecev v Zavodu za avtomatizacijo v Ljubljani in potem do upokojitve julija 1975 pri Podjetju za PTT promet Ljubljana. Čeprav se je vaš nemirni duh sproščal na tisoč in en način, bo za naše bralce seveda najbolj zanimivo vaše planinstvo. Najprej sem bil orodni telovadec pri Zvezi fantovskih odsekov v Kranju in pripravnik Aerokluba Kranj, z okupacijo pa je bilo tega konec. Po gorah sem hodil sprva s starši na bližnja Šmarjetno goro in Jošta, nato pa s prijateljema k sv. Lovrencu nad Bašljem, plezarit po strminah Gradišča in razisko- slabem vremenu šaril po kraljestvu Groß Venediger-ja. Z odpravico naše Gorske reševalne službe (GRS) smo obiskali poljski del Visokih Tater, med zasedanjem Mednarodne komisije za reševanje v gorah (IKAR) pa osvojili Mont Blanc du Tacul. Šli smo po naše himalajce v Katmandu in New Delhi. Povsem nepričakovano se mi je planinska sreča nasmehnila v skupini Bezengi na Kavkazu in se okronala z vrhovi Misses-Tau, Canner, Bašha-Aus, Pik Brno. Za poslastico mi je v Pamirju uspel celo vzpon na šesttisočak Razdelno in sedemtisočak Pik Lenina. Drobec doživetega sem opisal v knjigi Križem-kražem po gorah, kjer sem orisal tudi nekaj svojih plezalnih vzponov. Alpinizem me je vedno mikal, a med vojno ni bilo s plezanjem nič, po vojni pa zaradi uniforme, službe in potem študija spet nič. Ko sem se znašel med gorskimi reševalci, sem v dobri družbi začel praskati tudi po skalah in spo- znaval tehnike reševanja. Prvovrstni alpinisti so me vzeli na konopec, povedli pod Turnc in prek nekaj resnih sten. Tako sem dobil tudi predstavo o svetu vertikale. Bal se nisem, da bi se pa resno spustil v to, tudi zaradi otroka nisem hotel. Imel sem na pretek drugega planinskega dela! Velik del gorskega sveta mi je bil dan še po upokojitvi. Bližnje Lubnik, Blegoš, Ratitovec, Porezen, Ožbolt, Osovnik, Soriško planino sem obiskoval do nedavnega; sedaj sem zvest le še kucljem okrog Škofje Loke, ki moje hribovsko srce glede na leta povsem zadovoljijo. Narava mi je bila dolgo naklonjena z zdravjem. Zelo sem zadovoljen, da s svojimi željami nikoli nisem segal previsoko; dobil sem veliko več, kot sem si kdaj sploh želel ... Katarina in Pavle Šegula, družina Potočnik z vnukom na vrhu Triglava, leta 1973 Hribovski »enajsti šoli« pa je sledilo še delo v planinski organizaciji, v kateri ste z znanjem in trudom napravili veliko dobrega za slovensko planinstvo. Kako ste se vključili vanjo in kaj vse ste v njej delali? Pred vojno ni bilo denarja za članarino, med vojno pa tudi ne veliko priložnosti za hribolazenje, tako da sem se včlanil v Planinsko društvo Ljubljana Matica šele leta 1958. V organizirano delo v Planinski zvezi Slovenije (PZS) me je potegnil tedanji šef Bine Vengust. Bil je delegat Republiškega sekretariata za notranje zadeve SRS v Komisiji za GRS pri PZS. Leta 1960 mi je zaradi drugega dela predlagal, naj ga nadomeščam v komisiji. Nalogo sem vzel na moč resno, dolžnost mi je bila nekaj svetega. Načelnik dr. Miha Potočnik in tovariši so me sprejeli in obdržali tudi kasneje, ko je Bine spet lahko poprijel za delo. Človek, ki pokaže voljo do dela in vsaj nekaj uspeha, hitro »pade v oči«. Upravni odbor (UO PZS) je po Trisulu hotel nadaljevati odprave; zaradi nesoglasij med nekaterimi vodilnimi alpinisti pa mu ni uspelo najti prostovoljca, ki bi ugriznil v kislo jabolko. In tako je tajnik PZS Rado Lavrič, ki je cenil mojo delavnost v GRS, leta 1963 pridobil za delo v Komisiji za odprave v tuja gorstva (KOTG) popolnega začetnika. Zavedal sem se, da kot nealpinist nisem posebno primeren, prevladala pa je zavest, da rešujem kadrovsko zadrego. Bil sem pripravljen poskusiti in se tudi takoj umakniti, če nalogi ne bi bil kos. Končno pa je delo terjalo predvsem organizacijske veščine, obilo dobre volje, širok pogled na planinstvo, sposobnost komuniciranja s tujci brez posrednikov in požrtvovalnost. Odtlej sem enako prizadevno delal v GRS in KOTG. Pavle (drugi z leve) na poti na Setiče leta 1979 B Jože V°g"" Kot načelnik KOTG sem postal tudi član UO PZS, kjer sem še po letu 1975, ko sem KOTG že dal slovo, nekaj let ostal odbornik »brez resorja«. Ena mojih tedanjih dolžnosti je bilo nezgodno zavarovanje planincev, ki sva ga do leta 1980 pripravila z Zvonkom Čemažarjem. Uvedbo je žal preprečila in zavrla divja inflacija. Med gorske reševalce sta vas posredno privedla že tovariševa smrt in spoznanje, kako pomembno je z vzgojo in znanjem preprečevati nesreče, potem pa ste dobili priložnost tudi sami storiti marsikaj koristnega. V Komisijo za GRS pri PZS sem prišel, ko sem bil star že 37 let. To organizacijo sem neznansko spoštoval in jo cenim še danes. Zelo sem se trudil, da bi bil vreden njenega zaupanja. Hitro sem ugotovil, da lahko največ koristim po vzgojni, strokovni plati, v akcijah sem bil zelo malo. Do veljave je prišlo znanje jezikov, ki mi je omogočilo spremljanje tuje strokovne literature in neposredne stike s strokovnjaki. Opravil sem prenekatero pisarniško in prevajalsko delo. Meni je to »ležalo«, reševalci operativci pa so raje opravljali težko in nevarno samaritansko delo »na terenu«. Zaradi poklicne izobrazbe sem lahko v začetku prispeval marsikaj koristnega na področju zvez. Kot delegat GRS v IKAR sem se po letu 1962 specializiral za problematiko snega in plazov ter s člani Podkomisije za plazove GRS poskrbel za razvoj varstva v Sloveniji. V IKAR, kjer sem delal 27 let, je bil spočet tudi šestjezični slovar Sneg in plazovi, ki sem mu dodal še razlage gesel v slovenskem jeziku, kar mu pravzaprav daje vrednost učbenika. Kot član GRS sem se veliko ukvarjal s preventivo. Pripravil sem priročnika za planince Nevarnosti v gorah in Sneg, led, plazovi, prevedel avstrijski pri- J. Golob, V. Žimov in P. Šegula na vrhu Pik Brna ročnik Plazovi ter ameriški priročnik Podhladitev, omrzline in druga škoda zaradi mraza. Skrbel sem za slovensko besedišče v obeh Slataperjevih slovarjih za planince, poslovenil francoski priročnik Gorska reševalna služba v Franciji ter brošurico Gore in zdravje, namenjeno predvsem alpinistom in članom odprav. Poskrbel sem še za skripta za minerje snežnih plazov, prevedel Isslitzerjevo brošuro za vodnike plazovnih psov, sodeloval v zbornikih posvetovanj Gore in varnost, bil soavtor Planinskega terminološkega slovarja, priročnika Življenje v naravi, Pračkove knjige Vrnite mi moje sinove z gore ter »zagrešil« še marsikatero drugo publikacijo, pač po potrebi in možnostih. Pisal sem članke in predaval. Tega ni nikoli zadosti in tudi piscev ni na pretek, že zaradi pičlega zaslužka in obilice nehvaležnega dela. Največj e plačilo mi j e bila zavest, da sem ustvaril nekaj koristnega. Rad bi povedal še nekaj besed k osamosvojitvi GRS. Verjamem, da se nekdanja Komisija za GRS ni brez razloga odločila za organizacijsko ločitev od PZS. Vztrajanje pri stari ureditvi le povzroča prepire v organizaciji, ki je namenjena reševanju življenj v gorah in dobro deluje tudi sama. Gorske reševalne službe v Evropi in drugod poznajo različne ureditve, povsod pa imajo dobre stike z nacionalnimi planinskimi organizacijami. Iz obdobja članstva v IKAR vem, da je bilo zaradi podobnih razlogov nekaj zamer in slabe volje tudi med Mednarodno zvezo gorniških organizacij (UIAA) in IKAR. Uspešno delo in napredek IKAR dokazujeta pravilnost odločitve za samostojnost. Saj gre vendar za dve organi- zaciji s povsem različnimi nalogami, čeprav delujeta v istem prostoru! Isto velja v našem primeru. GRS in PZS imata vsaka svoje naloge. GRS rešuje v gorah ponesrečene, pogrešane ljudi in šola svoje strokovnjake. Naloge PZS pa so širše: skrbi za planinsko vzgojo, usposablja za varno gibanje v gorah, skrbi za planinsko literaturo in planinska pota, organizira odprave in še kaj. Eden od rezultatov njenega dela so tudi kadri, iz katerih se obnavlja GRS. Poskrbimo, da se bosta z delom nemoteno dopolnjevali! Kako je kaj s pripravo zbornika ob stoletnici GRS? O zborniku lahko ta hip povem samo to, da Gorska reševalna zveza Slovenije na bližnjo stoletnico ni pozabila in da se nekateri že ukvarjamo s to nalogo. V tem imam celo nekaj izkušenj: pripravil in uredil sem zbornika GRS ob njeni 70- in 75-letnici ter poskrbel za njun natis. Vsak zbornik prinese kaj novega, neznanega pa je vse manj, četudi je še mnogo sivih lis, česar sta kriva nesrečni požar v baraki PZS po vojni in uničenje starega arhiva. Tudi že znana snov se da še obogatiti. Vredno je zbrati vsepovsod raztresene podatke o članstvu, inštruktorjih in drugih specialistih GRS, znane in neznane zgodbe o akcijah in podobno. Rad izbrskam kaj novega o temah, ki sem jih že obdeloval, in tako izpopolnim, popravim gradivo s področij IKAR, varstva pred plazovi, zvez. Eno je gotovo: naj je jubilej še tako daleč - časa je vsak dan manj, zapraviti ne smemo niti dneva! Ko ste že omenili arhiv: pred 30 leti ste bili menda bela vrana v skrbi za gorniško dokumentacijo pri nas. Gorniško zgodovinopisje in literaturo pa ste bogatili tudi s svojim pisanjem strokovnih knjig, zbornikov in člankov, tudi za Planinski vestnik. Dopisnik Planinskega vestnika sem postal konec petdesetih let. Po prvih člankih me je spodbujal k pisanju zlasti nepozabni urednik Tine Orel. Želel sem približati bralcem svoja planinska doživetja, nič manj pa tudi organizacijske in strokovne probleme -delo GRS, odpravarstvo, nova spoznanja o varnosti v gorah. Tine je prilival olje na ogenj moje vneme. Umiril sem se šele pred leti, ko se je revija z novim urednikom vsebinsko prilagodila novim potrebam. Oglasim se le še redko, ker se moj slog ne ujema z novo zasnovo glasila - pač ne znam pisati kratkih člankov. Po drugi plati mi manjka svežih doživetij v gorah, zato se omejujem na priložnostne prispevke: spomine na umrle planinske znance, rojstne jubileje, podatke o kakšni novosti ali knjigi, tudi kako polemiko. Priznam, da pisanje za Planinski vestnik pogrešam, a sem vesel, da lahko uživam v člankih in doživetjih novih rodov planincev. Vaša knjiga Križemkražem po gorah se bere gladko, včasih napeto, vselej pa zanimivo. Nekateri opisi so uporabni kot vodnik, nekateri so čudovito leposlovje, vmes pa ne manjka razmišljanj o naravi in človeških vrednotah, podatkov, nasvetov. Bralcu ne more uiti, da je najbolj pretanjeno in z ljubeznijo napisano prvo poglavje o vaši najljubši gori, Storžiču. Storžič je bil moja prva hribovska ljubezen, že to pa je dovolj, da ga imam še danes v čislih. Iz Kranja ga ni mogoče spregledati; je njegova »hišna gora«. V primerjavi z bližnjima mogočnejšima Grintovcem in Kočno se mi je Storžič z zelenimi boki kljub nebotič-ni višini zdel dostopnejši za začetnika. Za nameček je osamljen in na vse strani ponuja skoraj neokrnjene razglede, razodeva nove cilje. Obetal je lažji in varnejši pristop, kar je precej štelo tudi doma, saj mojim hribovskim muham oče ni bil naklonjen in je že ime zadostovalo, da je renčal, »naj se raje učim in ne mislim na neumnosti«. Prvič sem stal na njem leta 1938 in od takrat sem aktiven planinec. Za dijaka s praznimi žepi, pešaka, ki do jeseni 1940 ni premogel kolesa, je bil Storžič idealen cilj. Malo pred šesto zjutraj je oče odšel v službo. Ko je izginil za Majdičevim mlinom, sem se z maminim blagoslovom, kosom kruha in steklenico lipovega čaja »zaprašil« po cesti do Bašlja. Največkrat sva ubirala strmine nad Bašljem ali Trstenikom s sošolcem Tinetom. Dosegla sva vrh, uživala razglede na rajde vrhov, ki naju še čakajo, modrovala, nato pa se jadrno spustila nazaj v dolino, da bi bila do dveh spet doma in se izognila hudi uri. Na Storžiču sem bil s svojo prvo in drugo družino, znanci, prijatelji in popolnimi neznanci. Med vojno sem se tam srečeval s partizani, 7. februarja 1962 pa doživel tudi smrtno nesrečo sopotnika Marjana in spoznal, kako usodno je lahko nekomu ustreči s soglasjem, da me sme pospremiti na goro. Znanje tujih jezikov in obvladovanje slovenščine sta vaši odliki, ki tudi prispevata k cenjenosti vašega pisanja. Kot načelnik KOTG ste od kandidatov za odprave terjali poleg samoumevnih telesne in tehnične pripravljenosti ter tovarištva tudi morebiti nekoliko presenetljivi veščini: znanje jezikov in pismenost. Z j ezikom se ljubiteljsko ukvarj am, odkar pomnim. Med vojno so ljudje zaradi slovenske besede umirali! Naš j ezik je lep in zelo bogat, zato sem se vselej upiral nepotrebni uporabi tujk in spačenk. Do tega prepričanja sem prišel, ko smo se v mednarodni komisiji odločili, da za poglavitne izraze v zvezi s snegom, plazovi in drugim, pomembnim za GRS, poiščemo ustreznike v šestih jezikih, da bi se med seboj sploh lahko razumeli. Vneto smo jih zbirali dolga leta. Pri takem delu spoznaš izrazje drugih jezikov in se prepričaš, da materinščina v ničemer ne zaostaja za njimi. Celo več: včasih se čudiš njeni okretnosti in eleganci, izvirnosti, ko z eno besedo jasno pove marsikaj, za kar jih kak drug jezik potrebuje več. Spoprimeš pa se tudi s potrebo za tujo besedo najti dober domač izraz. Zelo me motijo tisti, ki hočejo s tujkami napraviti vtis, hkrati pa kažejo, da si niso na jasnem, o čem v resnici govorijo! Še en konjiček, sicer bolj pričakovan pri tehničnem izobražencu, sploh vaše stroke, je zapolnil del vašega življenja: radioamaterstvo. Za radiotehniko me je med vojno navdušil Aldo Humar, s katerim sva bila zaposlena na davkariji v Kranju. Njegov sočni opis delovanja elektronke triode mi je šel tolikanj do živega, da sem nabavil strokovno literaturo in se med partizane podal z dokajšnjim znanjem, s katerim sem bil dobrodošel gojenec radiotelegrafskega tečaja. Takrat sem se zavedel pomena znanja in njegovega prenašanja na druge. Tudi zato sem se že takoj po osvoboditvi znašel med tovariši, s katerimi smo ustanovili Zvezo radioamaterjev Slovenije ter na tečajih v komaj ustanovljenih radioklubih širili teoretično in praktično znanje. V povojnem pomanjkanju planinci nismo imeli niti najmanjše možnosti, da bi s seboj v gore jemali prenosne radijske aparate, čeprav bi se nam to zdelo na moč imenitno in koristno. Le delo v radioamaterski organizaciji je temu ali onemu spretnemu in nadarjenemu včasih omogočilo iz »trofejnega« materiala zgraditi prenosni sprejemnik. O današnjih možnostih se nam tedaj ni moglo niti sanjati. Pavle Šegula je za svoje delo in dosežke dobil več priznanj: jugoslovanska reda zasluge za narod s srebrno zvezdo in s srebrnimi žarki ter red dela z zlatim vencem, častni znak Republike Slovenije, Bloudkovo plaketo, Bloudkovo nagrado, diplomo Mednarodnega olimpijskega komiteja za prostovoljno delo, srebrna in zlata znaka Planinske zveze Jugoslavije in PZS, plaketo in svečano listino PZS, častno članstvo in priznanje GRS Slovenije, častno članstvo IKAR. A to ni bilo tisto, kar ga je gnalo. Gnala ga je (in ga še!) predvsem ljubezen do gora. »Zaljubljen je vanje,«pove njegova žena Katarina. Brez ljubosumja, kajti v tem »ljubezenskem trikotniku« nihče ne izgublja in ne trpi. Nasprotno, gospa Katarina to ljubezen prav dobro razume, saj se še vedno neumorno »podi po hribih«. Ne bi bila rada nevljudna, a na koncu moram ugovarjati: mojega sogovornika ni mogoče uvrstiti med navadne planince (karkoli že to pomeni). Tisto, da ne zna nič povedati na kratko, je pa res, a kaj, ko je tega toliko. Upajmo, da nam bo povedal in napisal še veliko. O AIPINI7FM Čarobni trenutki v slavni smeri & Martina Čufar Zadnji članek o plezanju v Yosemitih sem za Planinski vestnik napisala lani poleti. Takrat sem zapisala, da sem se med poležavanjem na travniku pod El Capitanom, dan po prvem vzponu čezenj, zagledala v smer El Niño. Medtem se je zgodilo veliko. V smeri sem preživela lani jeseni osem, letošnjega maja pa šest dni. V Yosemitih so me celo začeli klicati »El Niño girl1«. Smeri mi sicer ni uspelo preplezati prosto, a trije gibi in dva mokra metra, ki so mi zmanjkali do popolnosti, zbledijo v barvni paleti doživetij in čustev pri plezanju ti-sočmetrske smeri. »^BPVoCTpfönje z Fl Niñom »El Niño je vremenski pojav segrevanja osrednjega in vzhodnega Tihega oceana.« To piše o El Niñu (otroku po špansko) v enciklopedijah. El Niño v El Capitanu pa je trideset raztežajev dolga smer, ki sta jo prva preplezala brata Huber. Začinjena je s kar sedmimi raztežaji težavnosti 5.13 po ameriški ocenjevalni lestvici (od 7c+ do 8a+ po francoski lestvici) ter s šestimi raztežaji z oceno 5.12 (med 7b in 7c). Nisem si torej izbrala ravno najlažje prosto preplezljive smeri v El Capitanu ... Je pa to ena redkih smeri v tej steni, kjer plezanje v ključnih raztežajih ne poteka po počeh, temveč po tehnično zahtevnih ploščah in čez streho - torej gre za tip plezanja, ki sem ga bolj vajena. Smer je speljana v desnem delu stene, tam, kjer črni granit riše podobo Severne Amerike. Prve težave so že takoj na začetku smeri: 8a, 7c+ in 8a+ za predjed. Če iščem vzporednice s pravim ' El Niño dekle El Niñom, lahko rečem, da se smer začne v tihem oceanu gladkega granita, ki ga sonce greje že od zgodnjih jutranjih ur, zaradi česar je treba na vzpon čakati do popoldneva, sicer ti stiskanje segretih malih oprimkov pobere kožo s prstov, guma na plezalnikih pa tudi kopni kot pomladanski sneg. Tako napako sem naredila lani jeseni med svojim prvim poskušanjem v smeri. Skoraj bi obupala že na začetku, tako težko se mi je zdelo vse skupaj. Na srečo sta bila v tistem času v Yosemitih tudi brata Huber (ki sta trenirala za hitrostni rekord v smeri Nos in ga tudi postavila - 2 uri in 45 minut!), ki sta me spodbudila z nasvetom, naj nujno počakam na večerni hlad, ko je vse veliko lažje. Res sem se vrnila čez nekaj dni, naštudirala plovbo čez ocean in ga pozneje tudi uspešno preplula. A v zgornjem delu smeri me je čakalo še veliko dela: pet razteža-jev z oceno 5.13, vsi zelo »na dolžino«. Ker je bilo vreme muhasto, en dan je celo snežilo, nisem imela časa, da bi posamezne raztežaje dolgo študirala in ugotavljala, ali sem res premajhna ali le prešvoh. Ker ne maram izgovora, da sem premajhna, sem se odločila, da se moram v smer nujno še enkrat vrniti v toplejšem vremenu in z več časa. Letos nisem bila več popolni zelenec - barve so se začele prelivati v modro. Smeri sem se lotila bolj taktično. V glavi sem imela le to smer in za spre: membo mi ni bilo težko počivati. V Yosemite sem prišla v zadnjem delu moje pomladanske turneje, prej sem plezala že v Mehiki in Utahu. En teden sem bolj ali manj počivala; čakala, da se koža na prstih zaceli, pod steno počasi nosila zaloge vode za pet- do šestdnevni vzpon, poležavala pod smerjo in v mislih ponavljala gibe, ki sem si jih zapomnila od lani. Bila pa sem precej živčna, ker nisem imela so-plezalca, saj se je Nicolas Kalisz, s katerim sva skupaj načrtovala dvomesečno plezalno turnejo, poškodoval in odpotoval domov. Za El Capitan sem potrebovala nekoga z izkušnjami iz velikih sten, ki bi bil motiviran za prosto plezanje. Ne bi se počutila v redu, če bi šel z menoj nekdo, ki bi le žimaril2 za mano. Želela sem, da ima tudi soplezalec kaj od plezanja in mi po možnosti pomaga pri študiranju težjih raztežajev. Tako sem se nekega jutra v slavnem Kampu IV skoraj zaletela v plezalca, s katerim sva bila slab mesec pred tem v Indian Creeku. Joshua Cook je mlad, a z veliko izkušnjami pri plezanju poči, tudi v El Capitanu je že plezal. V nekaj dneh sem ga navdušila za El Niño in mu obljubila, da bo najlepše raztežaje plezal kot prvi v navezi. Moj cilj je bil preplezati smer prosto, a to ni bilo bistvo mojega drugega poskusa v njej. Želela sem si preživeti več časa na »nemogočih« odsekih in najti rešitev. V steno sem šla s filozofijo: »Če mi bo uspelo najti rešitev, bo super, če ne, bom pa vedela, da sem poskušala vse in bom tudi zadovoljna.« Taktika je bila naslednja: v enem dnevu preplezati prvih pet raztežajev, nato fiksirati vrv in sestopiti, en dan počivati in potem vstopiti v steno za pet do šest dni. Nameravala sem si vzeti tudi pol dneva počitka v steni, ker sem vedela, da moram drugi paket težkih raztežajev plezati v popoldanski senci. Na koncu ni bilo nič s počitkom, ker sva napredovala počasneje, kot sva načrtovala. Prvič zato, ker sem pozabila čelado v avtu, zaradi česar sva v smer vstopila uro in pol pozneje, predvsem pa so naju upočasnili težke prasice3 in vrvni manevri, potrebni za njihovo dvigovanje ter vijuganje levo in desno čez smer. Čarobni in drugi trenutki Med plezanj em sem doživela več čarobnih trenutkov, sama jim pravim »magic moments«. Ko sem bila tako na meji, da sem se že videla padati se vzpenjal po vrvi s posebno pripravo 3 transportne vreče Uživanje v izpostavljenosti 21. raztežaja (5.11a) ^ Joshua Cook in sem se praktično vdala v usodo, sem čudežno ostala v steni, našla rešitev, zadržala oprimek ali našla ravnotežni položaj. El Niño me mora imeti rad, da me je tolikokrat zadržal na sebi. Že ko sem prvi dan preplezala tri raztežaje z oceno 5.13 zapored, sem bila tako vesela, da je težko opisati. Čez nekaj dni sem že skoraj obupala nad »M&M flake« (14. raz-težaj, 7c+) in rekla sem si, da samo še enkrat poskusim, ker se mi je Josh že smilil, ko me je tako vztrajno varoval, pa so se mi prsti zataknili za lusko in tako zaustavili nihaj, ki ga nisem mogla zadržati. Rešitev! Uspešen poskus je sledil po eni energetski ploščici in pol ure počitka. Tretji dan sem se morala soočiti z dejstvom, da ne bo šlo prosto čez vso smer. Raztežaj Royal Arch (5.13c oz. 8a+) je začinjen z dvema dolgima giboma. Prvega sem »dešifrirala« tik pred zdajci, naslednji pa ni šel. Bil je dolg, »na moč« in povrhu še gib, s katerim imam vedno težave, saj je treba dati eno nogo zelo visoko in se nanjo usesti, hkrati pa potiskati z nasprotno roko. Zato ne iščem izgovorov, da sem premajhna. Če bi bila 5 centimetrov višja, bi bilo vsekakor lažje, a se ne bi zavedala svoje šibke točke, kar je včasih bolj pomembno od uspeha. Po polurnem iskanju rešitve se je bilo treba odločiti za nadaljevanje. Ni mi bilo težko iti naprej - nisem se počutila kot poraženka. Raztežaj sem vzela kot posebno lekcijo, ki mi ni pokvarila veselja na vrhu smeri. V nadaljevanju sem se še dvakrat prijela za komplet, in sicer v 20. raztežaju (Black Cave, 5.13b oz. 8a) ter v 27. raztežaju, katerega lažja varianta (5.13a oz. 7c+) je bila mokra, zato sem ob pomoči tehnike (AO) preplezala originalno linijo, kateri je odlomljen oprimek povečal težavnost s 5.12c (7b+) na 5.14a (8b). Dnevi v steni so bili naporni. Tako naporni, da sem se spraševala, kdo me je silil v smer. Josh, ki je bil v dolini ves čas zgovoren, je bil čudno tiho. Mislila sem si, da mu je gotovo žal, da je šel z mano garat v steno. Plezanja je bilo v primerjavi z ostalimi stvarmi res malo - vlečenje vrvi in prasic navzgor po steni, visenje v pasu na večinoma visečih varovali-ščih, tisoč opravkov, preden zmontiraš visečo posteljo in greš lahko sploh spat - to res ni noben užitek. Edini užitkarski trenutek je, ko s postelje gledaš zvezde nad sabo in lučke ostalih navez v steni. A zjutraj je bila spet ista pesem - vsaj dve uri dela s pospravljanjem, preden je bilo mogoče iti dalje ... Ja, vse, kar sem si želela, je bilo, da bi bila čim prej iz Zanesljivi moški čevlji Najbolj popularen FiveTen za dostope. MPC: los^o« model plezalk, mpc: 99,00 c Ženski čevlji za vse oblike hribolazenja. mpc: 99,90 c KIBUBA* PUSTOLOVŠČINA NA OBZORJU WWW.KIBUBA.COM Njegovo veličanstvo - El Capitan; smer Nos poteka približno po meji sonca in sence. 0 Martina Čufar stene. A ko sem čez nekaj dni ležala pod njo, sem si spet želela biti tam gor . Neumorna želja! za konec v enem dnevu čez steno Ko sem Joshu povedala o svoji ideji, da bi šla čez smer Nos v enem dnevu, je bil takoj za stvar. Torej mu v El Niñu le ni bilo preveč mučno - očitno se je, tako kot jaz, samo soočal s svojimi mejami in je bil preprosto preveč utrujen, da bi veliko govoril. Lahko sem srečna, da sem »po naključju« (ne verjamem več v naključja) naletela nanj, saj je super soplezalec, ki najde spodbudne in zabavne besede v pravem trenutku. Pozitivno vzdušje je med večdnevnim vzponom še kako pomembno, kar sem spoznala v Mehiki, v steni El Gigante, kjer je bilo vzdušje zaradi Nicolasove poškodbe prej kot ne moreče. Lepi raztežaji so tako izgubili del svojega sijaja. Nasprotno pa napori in težke prasice postanejo lažji, če se ob tem smejiš in medsebojno spodbujaš. To nama je z Joshom res dobro uspevalo. Tudi Nos je bil preizkušnja za vzdržljivost in vplezanost naveze. Plezala sva vsak s svojim nahrbtnikom, s tanko 60-metrsko vrvjo za izhod v sili, 15 kompleti in 25 metulji, kar je pomenilo precej teže, tako da mi ni bilo težko preklopiti s prostega na tehnično plezanje, ko ni šlo drugače. Začela sva ob petih zjutraj in plezala s t. i. shortfixing tehniko: ko prideš na varovališče, fiksiraš vrv za drugega, ki se vzpenja po vrvi, ti pa s preostankom vrvi plezaš naprej in po možnosti ne padeš. Prvi del nama je šel zelo hitro od rok, v zgornjem delu, ko stena El Capitana postane previsna in ko je utrujenost začela kazati zobe, pa sva precej upočasnila in bolj kot na hitrost začela gledati na varnost. Na vrhu smeri sva bila ob enajstih zvečer, mraz, okoli ničle je bilo, pa naju je spodbudil k hitremu sestopu, tako da sva bila čez dobri dve uri že v kampu. Naslednji dan sem se bala premakniti, tako me je vse bolelo. Sicer čisto vsako jutro naredim vaje za raztezanje, tokrat pa sem se samo prestavila na »all you can eat4« zajtrk ter nazaj v spalno vrečo. Nos ni od muh! Po vrnitvi iz El Niña so me spraševali, kdaj bom šla nazaj. Dvakrat je bilo dovolj. Doživela sem veliko »magic moments« in dvomim, da bi mi jih tudi v tretje ponudil toliko. Pa še toliko sten je po svetu, ki bi jih rada odkrila! O Vijuganje El Niña čez desni del El Capitana 76 planhskivESTNiK • julij 2008 ^ Martina Čufar vse, kar lahko poješ 4 Stiri desetletja v stenah Z gorami sem povezan tako rekoč od začetka svojega življenja. Že otrok sem kot pastirček spoznaval ne le planšarije pod Košuto, ampak tudi njene strmine, in občudoval čudovite razglede, še zlasti na sanjsko koroško deželo, če sem prišel na vrh gore. Želje so bile vse večje, le časa in priložnosti, da o denarju sploh ne govorim, takrat še ni bilo, da bi se povzpel še kam drugam, na katerega izmed v daljavi vidnih vrhov. Po nekaj letih planinarjenja, ko sem enkrat sam zaslužil, se mi je ponudila priložnost, da se prvič spoprimem s pravo plezalno smerjo. Petega maja 1968 me je skupna šestih Tržičanov vzela s seboj v Kramarjevo smer v Storžiču. Bil sem tako navdušen nad dosežkom in uživanjem v steni, da sem si zaželel še več. S soplezalci mi je uspelo preplezati skoraj vse smeri v Storžiču in za zaključek leta še Direktno v Štruci. Po vojaščini pa sem se dobesedno zapodil v stene, plezal in užival. Kmalu so prišle na vrsto smeri v Paklenici, Dolomitih in Centralnih Alpah ter prve prvenstvene. Žal pa je hitro prišlo tudi spoznanje, da tudi v gorah oziroma med alpinisti ni vedno vse tako, kot bi moralo biti. Prva grenka spoznanja Ustvarjalnost, delavnost in plezanje, kadar koli sta čas in vreme dopuščala, so bili premalo, da bi šel tja, kamor sem si glede na opravljene vzpone morda zaslužil. V Himalajo namreč. Bil sem celo komaj izbran za odpravo v Kavkaz (namesto Makaluja 1975) in v Pamir (namesto Everesta 1979). Vzrokov je bilo menda več, toda ne pri meni, ampak v glavah tistih, ki so o tem odločali. Tudi v alpinizmu je žal tako, da je konkurenco treba onemogočiti, preden te prehiti ... Vse bolj sem tudi spoznaval, da smo se po vzponu večkrat težko zmenili, kdo je bil zaslužnejši zanj. Noben čudež ni bil, če je soplezalec, ki je plezal kot drugi, doma, na alpinističnem odseku ali v medijih kar naenkrat postal glavna zvezda. Bil je pač le mnogo boljši govorec kot plezalec. Zato sem se kmalu začel ukvarjati s soliranjem, ne zaradi zaslug, ampak zaradi enostranske odgovornosti in užitkov. Naveza s samim seboj je zagotovo najlepša in najzanesljivejša, če se seveda lotevaš stvari, ki si jim v celoti dorasel. Če imaš razčiščene stvari, je to užitek, ki se ga splača doživeti in početi v nedogled. Kadar sem plezal v navezi, sem vedno želel plezati kot prvi, seveda v dogovoru s soplezalci, ki jih je bilo v moji karieri kar lepo število. Nikoli nisem podcenjeval njihovih sposobnosti, le zaupal sem najbolj samemu sebi. Ko mi je soliranje steklo, sem bil vse večkrat sam s seboj. Sprva v smereh, ki sem jih že poznal, nato v kakšni stari klasiki, kaj kmalu pa tudi v prvenstvenih. Tudi odprave so se mi počasi »odprle«, a usoda je hotela, da so bile večinoma neuspešne - kot da bi tako moralo biti. Ni mi žal časa in denarja zanje. Žalostno je le, da so bile večinoma dokaj slabo organizirane, vsaj kar se tiče literature. Na nekaterih nismo imeli niti ene slike stene, kaj šele skice ali opisov že preplezanih smeri v njej. Plezanje prvenstvenih po starih, že napetih vrveh se mi je zdelo absurdno, ne le smešno. Prišel sem do spoznanja, da je veliko več vredna prvenstvena smer ali zahtevna ponovitev doma kot pa skupinsko prerivanje, sprenevedanje in garanje za druge v Himalaji. Žal je vsepovsod preveč takih, ki te skušajo izkoristiti in hkrati onemogočiti, če si uspešnejši od njih. Le delo in tisto, kar ustvariš, jim to preprečujeta. Zadovoljen z minulim delom Morda mi je v teh štirih desetletjih uspelo napraviti tudi kaj takega, česar se ne da izbrisati, vreči v koš ali kako drugače uničiti in bo ostalo za naslednje rodove. Ne le prvi vzpon na neosvojeni sedemtiso-čak Njanang Ri (7071 m), tudi Storžič, Begunjščica, Triglav in seveda Belopeški venec, kjer imam prek 50 prvenstvenih smeri. Številke so se nehote večale in danes povedo, da sem bil kar priden, o uspešnosti pa naj sodijo tisti, ki so kaj podobnega poizkusili in brez zavisti vedo, kaj to pomeni. Knjiga mojega alpinizma ima zaenkrat 177 prvenstvenih smeri, alpinistični dnevniki (11 zvezkov) pa hranijo vse mogoče podatke. Med drugim tudi, da mi je do sedaj uspelo splezati 4440 smeri, ki so daljše od 100 metrov. Največkrat, več kot tisočkrat, sem ponovil Kramarjevo smer v Storžiču, gor, dol, poleti, pozimi, tudi po večkrat na dan. Na vrhu Storžiča mi je bilo dano biti 676-krat. Precej smeri sem ponovil večkrat, ne le v okolici Tržiča, ampak tudi izven naših meja, v Dolomitih in Centralnih Alpah. Mnogokrat mi je uspelo v nekaj urah ponoviti v stenah Storžiča, Bele peči ali Begunjščice tudi po dvajset smeri. Ali pa se pozimi osemkrat povzpeti od doma na Zelenici na vrh Begunjščice v le nekaj urah. Zelo sem ponosen na dvajset ponovitev Čopovega stebra v Triglavski steni. Tudi težkih prvih zimskih ponovitev je bilo kar nekaj in prvenstvene zimske, ena celo v Triglavu. V tujini izstopajo ozebnik v Druju in solo ponovitve v stenah nad Chamonixem v začetku osemdesetih let. Medijsko najbolj izstopajo ponovitve treh zadnjih problemov Alp v stenah Grandes Jorasses, Matterhorna in Eigerja, ki sem jih opravil kot drugi v nekdanji Jugoslaviji, na moje veselje vedno kot prvi v navezi. Tudi odprav se je nabralo kar nekaj, poleg Šiša Pangme, Kavkaza, Pika Revolucije in Aconca-gue, kjer sem splezal na vrhove, so tu še odprave na Lhotse, Yong Sang, Jalung Kang, Lhotse Shar, K2, Hidden Peak in Anapurno. Vedno sem skušal narediti čim več, a sem se znal tudi pravočasno obrniti in preživeti. Tudi tako imenovano ekstremno smučanje mi ni bilo tuje, saj mi je uspelo marsikaj. Naj omenim le spust po Kramarjevi smeri v Storžiču. Po celotni smeri se nas je do sedaj s smučmi peljalo največ pet. Seveda sem vesel tudi prehojene poti Planica-Pokljuka, pa igranja divjega lovca v filmu Steber ... Tudi v GRS nisem bil le član, ampak tudi inštruktor, letalec in član nekaterih podkomisij. Poleg redne službe, ki ni trajala le osem ur, sem bil aktiven v alpinističnem odseku, pri Komisiji za alpinizem in v Športni zvezi Tržič. Zares veliko je lepih spominov, s katerimi si blažim bolečine, medalje za minulo delo, ki me pestijo zadnje čase. Ampak splačalo se je. Žal mi je le, da nisem imel še več časa in denarja za še več plezanja. Hkrati sem zadovoljen in ponosen, da mi je uspelo narediti to, kar sem naredil. Predvsem preživeti vse, kar sem počel v gorah. To je največji dosežek v mojem življenju. O Umrl je Ignazio Piussi 1935-2008 & Peter Podgornik V soboto, 14. 6. 2008, smo se s furlansko hribovsko pesmijo Stelutis alpinis na ustih in vlažnih oči v vasici Salet sredi Reklanske doline za vedno poslovili od Ignazija Piussija, pastirja, divjega lovca, rudarja, gozdarja, alpinista, vsestranskega športnika, raziskovalca in večnega sanjača. Rodil se je 22. aprila 1935 kot deseti otrok v mali vasici Pezzeit v ozki Reklanski dolini, objeti z visokimi gorami in z malo možnostmi za dobro življenje. Njegov prastari oče Giuseppe Piussi - Pucich je bil lovec in prvi gorski vodnik v dolini, tradicijo je nadaljeval stari oče, njegov stric Osvaldo Pesamosca pa je bil eden od vodnikov J. Kugyju. Bitka za preživetje je številno družino selila po dolini navzgor v malo vasico Piani di là, po končani vojni pa vse do Trbiža, kjer se je družina začela preživljati s kmetijstvom in živinorejo. Ignazio je skupaj s svojimi brati in sestrami že zelo mlad delal kot pastir na sočnih pašnikih pod Montažem in Višem. Visoka trda šola življenja v naravi ga je vzgojila v samostojnega in svojeglavega mladeniča, ki si je poleg stalnega dela poiskal zadovoljstvo v različnih športih. V letih, ki so sledila, je bil odličen smučarski tekač in prvak Italije v smučarskih skokih. Med služenjem vojaškega roka je kot odličen biatlonec dosegal zavidljive uspehe na svetovnem nivoju in prišel do spoznanja, da si lahko kot dober športnik odpre vrata v širni svet. V začetku petdesetih let je delal v rabeljskem rudniku, kjer je spoznal mlade alpiniste (brata Pe- rissuttija, Bulfona, Giacomuzzija ...), ki so zelo hitro odkrili njegov izreden talent za plezanje in gibanje v naravi. Tako se je za mladega Ignazia začela strma in hitra pot v svet alpinizma. V tistem času so v Rablju ustanovili prvo postajo gorske reševalne službe v Furlaniji, poleg reševanj planincev pa so največkrat pomagali tedanjim pribežnikom, ki so iz vzhodnih dežel bežali v lepšo prihodnost, dostikrat kar preko ostenja Mangarta. Že takrat so v Rablju naredili umetno steno, kjer so mladci zagnano trenirali. Kot plezalci so bili zelo aktivni na področju Montaža, Viša, Mangarta, Kanina. Njihovi največji dosežki pa so bile nove smeri v severnih ostenjih Ko-ritniškega Malega Mangarta in Vevnice. Leta 1956 so v treh dneh opravili prvo zimsko prečenje grebenov gora nad Belopeškimi j ezeri. S skopo opremo za plezanje in bivakiranje so zaviti v rjuhe in italijansko zastavo, sposojeno v koči Zacchi, preživeli dve zelo mrzli noči na izpostavljenih grebenih. Piussi je skupaj s svojimi kolegi kmalu pogledal preko domače ograje, v Cimi Scotoni v Dolomitih so opravili prvo ponovitev slavne Lacedellijeve smeri in še veliko drugih pomembnih plezalnih vzponov. Kmalu se je navezal na vrv z G. Redaelijem, s katerim sta v južni steni Torre Trieste v petih dneh preplezala zelo težavno novo smer v najbolj previsnem osrednjem delu stene. V skupini Mt. Blanca je v navezi z Pierom Julienom in še z nekaterimi vodilnimi francoskimi alpinisti sodeloval pri dokončanju smeri v centralnem Frenejskem stebru. Skupaj z T. Hiebelerjem in G. Redaelijem je pozimi leta 1963 v osmih dneh opravil zelo zahtevno prvo zimsko ponovitev legendarne smeri Solleder-Lettenbauer v severozahodni steni Civette. Istega leta je skupaj s soplezalci iz Rablja kar nekajkrat poskusil plezati v severni steni Eigerja, vendar jih je vedno odbilo slabo vreme. Piussi je nesebično pomagal ob tragediji, ko se je leta 1964 del gore porušil v jezero Vajont blizu Lon-garona; takrat se je preselil v Pieve di Cadore in se še bolj posvetil plezanju. V tistem času je sodil v sam vrh svetovnega alpinizma, istočasno pa je tekmoval v bobu, kjer je dosegal dobre uspehe. Leta 1965 je s francoskim plezalcem Pierrom Mazeaudom in prijateljem Robertom Sorgatom iz Belluna splezal težko novo smer Via del Miracolo v steni Civette, kjer se jim je podrl ogromen skalni stolp in so ostali živi le po srečnem naključju. Že naslednje leto je s starimi kolegi iz Rablja preplezal izredno zahtevno novo smer v Cimi su Alto v skupini Civette. Nekajkrat je sodeloval na raziskovalnih odpravah na Antarktiki, kjer je z minimalno opremo in s skopo pomočjo povečini sam splezal na več kot deset deviških vrhov. Dvakrat se je udeležil odprav v Himalajo, zadnja je bila leta 1975 pod vodstvom R. Cassina v južno steno Lhotseja, ko jim je plaz uničil bazni tabor in so potem zaman poskušali v steni Nuptseja. Ko se je bližal petdesetim letom in je počasi zaključeval svojo bogato plezalno aktivnost, se je postopoma preko Vidma in Tricesima spet vrnil v rodno Reklansko dolino, kjer je v vasici Piani di là obnovil družinsko hišo. Na svojem bogatem življenskem potovanju je počel marsikaj, zadnja poletja je preživljal na planini Krni dol pod Nevejskim sedlom, kjer je imel urejen skromen kmečki turizem. Spoznala sva se pred mnogimi leti in hitro našla skupni jezik. Ne da bi ga prosil, mi je pomagal pri eni od odprav v tuja gortsva. Še najlepše pa je bilo, ko smo se včasih srečali ter ob polenti na furlanski način in kozarcu črnega obujali spomine ter naglas sanjali skupne sanje v objemu gora, kjer je Ignazio začel in zaključil svoje bogato življenjsko potovanje. O Samo, da ne bo prevroče Hornova v Jalovcu & Irena Mušič Leta 2003 je bilo že meseca junija strašansko vroče, v Ljubljani celo 39° C. Stene so vabile k plezanju, midva pa precej zagnana s polnim listom še nepreplezanih smeri. Vendar bolj ko sva gledala seznam, bolj se je krčilo število tur, vse pa na račun napačne strani neba. No, končno se nama je oko ustavilo na Jalovcu, na Hornovi smeri. Klasika, ki je ne smeva izpustiti, pa še na severni strani poteka smer, tako da nama ne bo prevroče. Za svojo idejo sva pridobila še Milana in Darka in smo se zmenili za sredo ob petih zjutraj v Tamarju pri koči. Napačna stran neba Noč je bila kratka in preživela sva jo kar v koči, kjer sva v torek zvečer naletela na Strmega1 iz Maribora, ki se je tudi pripravljal na plezarijo. Navkljub rani uri je bilo presneto vroče in na poti do vstopa v smer nas je kar lep čas spremljalo sonce. Že takoj nam je bilo jasno, da tisto ni severna stran in da smo se krepko ušteli. Bomo pač potrpeli. V začetnih raztežajih do Kegljišča smo smer še malo lovili in ponekod plezali težje, kot je bilo potrebno, V ^M čeprav smer lepo poteka po logičnih lažjih prehodih. Vse bi bilo dobro, če le naša »severna« stran ne bi pokazala zob, kajti Vladu in Milanu je od vročine začelo postajati slabo. Kako tudi ne bi, saj smo bili ves čas na severovzhodni strani Jalovca, lepo na soncu. Nekako sta se spravila k sebi in smo nadaljevali. Vzpenjali smo se naprej po sistemu polic v levo, počasi proti Jalovčevemu ozebniku. Vmes smo naleteli na lopo, tudi snega je bilo še nekaj. Samotna pot Ferdinanda Horna Skozi »popotovanje« v steni Jalovca si ne moreš kaj, da ne bi pomislil na Ferdinanda Horna, ki je v začetku prejšnjega stoletja sam preplezal steno gore, ki z vseh strani zasluži tako po lepoti kot tudi po težavnosti samo občudovanje. S sabo je vzel cepin in vrv, ki jo je uporabil za samovarovanje tako, da je njeno sredino ovil okrog skalnega roglja ali zagozdene skale ter se privezal na oba konca. Ko je preplezal težavno mesto, je odvezal en konec vrvi in jo povlekel za sabo. Tak način je imel tudi svoje ' Boris Strmšek slabosti, kajti vrv se mu je lahko zataknila. Tako se mu je pred Kegljiščem zataknil nahrbtnik, privezan na vrv. Povlekel jo je, le-ta pa se mu je odtrgala in v globino so mu odleteli čevlji, dereze, hrana, čutara, sam pa je vrgel dol še nahrbtnik. Zaradi poznega vstopa v steno je šele v sončnem zahodu priplezal na vrh, kjer je nameraval tudi bivakirati, vendar ga je mraz pregnal v dolino. S sekanjem stopinj se je v obrabljenih plezalnikih spuščal skozi ozebnik in po šestnajstih urah iskal svoje izgubljene stvari pod steno. Prvenstveno dejanje, ki Horna postavlja ob bok drugim alpinističnim velikanom, kot sta na primer Emilio Comici ali Joža Čop. Najtežji del smeri Vse lahko pa se je končalo pri votlini pod Hor-novim kaminom nad ozebnikom. Tu smo se malo zaustavili, kajti pred nami je bil najtežji del smeri. Precej svež odlom v spodnjem delu kamina, ki je v resnici bolj zajeda, precej poveča težavnost plezanja, še posebej ker se od Kegljišča pa do kamina težave sukajo samo okrog II. težavnostne stopnje. Čeprav je bil začetek težak, pa je bilo v nadaljevanju plezanje lepo, skala pa trdna vse do naslednjega manjšega odloma. Tu nas je čakal nekoliko neroden prestop na poličko, za vmesno varovanje pa je služil bolj za »psiho« kot za karkoli drugega ogromen metulj, ki ga je Darko našel med plezanjem v Steni. Tu smo se znašli pod ogromnimi previsi, vendar pa se je na levi odkrilo ogromno okno, ki nam je ponudilo izhod na vršni del Jalovca. Grožnja nevihte Ko smo že mislili, da smo iz vsega »hudega«, pa nas je čakala še ura naporne hoje po skrotju in melišču do vrha. Med plezanjem nismo opazili, da so se v daljavi začeli nabirati temni oblaki, ki so nas z grmenjem in bliskanjem hitro spodili z vrha. Še bolj smo pohiteli, saj smo sestopali po zavarovani poti na Kotovo sedlo. Vmes smo se prebijali iz krajnih poči snega, ki nam je ležal na poti, do velikega balvana na Kotovem sedlu pa nas je tudi malo zmočilo. Tu se nas je nebo usmililo in pustilo, da smo v miru sestopili v Tamar.l O . If E., ___jT : Kaj se skriva za robom? K Andrej Slak Hornova smer - info & Andrej Mašera Okno v Hornovi smeri ß Andrej Slak Risala Barbara Žižič Hornova smer v severovzhodni steni Jalovca spada med najbolj znane klasične smeri v naših gorah. Že 1. avgusta leta 1909 jo je v solo vzponu preplezal Ferdinand Horn, odličen plezalec takratne dobe. Smer je kljub častitljivi starosti še vedno zelo priljubljena med alpinisti vseh generacij. Odlikujeta jo odlična skala, vsaj na težavnejših mestih, ter slikovit in razgiban potek. V srednjem delu je orientacijsko nekoliko zapletena, njeni »slabosti« pa sta precej dolg dostop in sestop z vrha Jalovca v dolino. Dostop: Od Doma v Tamarju po markirani poti, ki se po obsežnih meliščih približuje Jalovčevim stenam. Vzpon je dokaj monoton, poživijo ga lepi pogledi na okolne strme stene. Ko pridemo do najnižjega odrastka Jalovčeve stene, zavijemo kakih 50 m desno, kjer je vstop v smer. 2.30 h. Opis: Po lahkih žlebovih navzgor do nagnjene bele plošče ter desno po ploščati steni (III-) do police, ki nas popelje zopet levo do značilnega kamina (III). Skozi kamin sprva strmo (III+), nato pa bolj položno skozi žleb na zagruščeno teraso Kegljišče. Po grušču se povzpnemo skoraj do najviše ležeče točke Kegljišča, kjer vstopimo v razčlenjeno steno, prekinjeno s številnimi policami. Prečimo jo levo navzgor do velike lope (II); ta del smeri je orientacijsko zahteven. Orientacijskim težavam se izognemo, če že niže na Kegljišču zavijemo levo po izraziti polici do navpičnega kamina, po katerem splezamo naravnost do lope (IV). Levo od lope se dvigamo po široki strmi polici (II), ko pa se ta preobrazi v strmo zajedo, nadaljujemo vodoravno po ožji polici do druge votline. Splezamo skoraj do njenega stropa, nato levo do vznožja znamenitega Hornovega kamina, bolje rečeno zajede. V spodnjem delu je dokaj svež skalni odlom, ki je ključno mesto vzpona. Nekaj metrov je zelo težavnih (IV+, A0), ko pa jih premagamo, se začne uživaška plezarija kakih 20 m navzgor po zajedi do previsa (IV). Obidemo ga po desni (IV) in dosežemo zagruščen teren pod velikanskimi previsi. Ko se povzpnemo tik do previsov, zagledamo Jalovčevo okno, skozi katerega se zlahka povzpnemo na Jalovčevo Streho. Tu je smeri konec, do vrha pa je še kar daleč. Streha je skrotasta in zagruščena, vzpon po njej ni ravno prijeten. Gremo desno do grebena, kjer se priključimo stezici, ki pripelje od SZ raza, nadaljujemo do izrazitega skalnega skoka, ki ga preplezamo na levi strani, potem pa po neprijetnem melišču napredujemo do vrha. 3-4 h in še 1 h po Strehi do vrha. Težavnost: IV+, A0/ II-III. Sestop: Najpriporočljivejši je sestop po zavarovani plezalni poti na Kotovo sedlo in dalje v Tamar. 3 h. Vodniška literatura: T. Mihelič, R. Zaman. Slovenske stene. Didakta, 2003. NOVICE Iz VERTIKALE Novo nad Rabljem V zadnjih dneh pred junijskim poslabšanjem vremena je bilo opravljenih že dosti vzponov, ki sestavljajo klasičen repertoar spomladanskega ogrevanja. Izkazali so se fantje iz AO Jesenice: Matic Košir, David Sefaj in Mitja Šorn. V gorah nad Rabljem so preplezali prvenstveno smer Baby Boom v Skutniku (Torre Guarda). Po razpoložljivih podatkih poteka po glavni razčlembi sredi stene že starejša smer. Okoli te razčlembe so se smukali tudi naši trije plezalci, ki so spodaj preplezali tri nove raztežaje bolj levo, izogibali pa so se ji tudi više, saj so bili kamini še precej mokri in blatni. Sumijo, da je en dober raztežaj skupen s starejšo smerjo, ostali pa so novi. Skala je zadovoljiva, celo odlična, ponavljavci pa bodo za 300 metrov visoko smer potrebovali pet do šest ur. V steni je ostalo nekaj klinov, tem pa naj na pasovih po-navljavcev skupaj s kompletom zatikal dela družbo še dodatnih šest. Že pred tem vzponom sta Sefaj in Košir v isti steni preplezala čudovito, s svedrovci opremljeno smer All along the Watchtower (6b+, 300 m). Ime si je (poleg znane skladbe) sposodila tudi od slovite mega smeri v kanadski gorski skupini Bugaboos. Bitka s stalaktiti Rok Blagus se je lansko zimo poškodoval pri padcu v severni steni Druja. Glede na okoliščine jo je po zaslugi dovolj trde glave in spektakularnega nočnega reševanja chamonijskih mojstrov poceni odnesel. Rekonvalescenca je trajala dolgo in mnogo pred alpinizmom se je zanj zelena luč prižgala za športno plezanje, ki se mu je zato Rok popolnoma predal. Leto in pol po nesreči je preplezal svojo najtežjo športno smer do sedaj, Bitko s stalaktiti (8b, 55 m) v jami velike stene nad Ospom. Nekaj tednov pred tem je v isti steni uspel prosto preplezati tudi smer Goba (7c, 140 m). Diagnoza popolnega ozdravljenja je potrjena in zelo dobrodošla pred zahtevnim poletnim alpinističnim ciljem v Karakorumu. Nostalgična Paklenica Paklenica je zvezda stalnica na plezalnem nebu. Primerna za vplezavanje, za pobege pred slabim vremenom v gorah, za iskanje lastnih meja v najtežjih smereh ali zgolj uživanje v odlični skali, morju in soncu. Ni ga konca tedna, da ne bi bilo doli moč srečati slovenskih plezalcev. Najhuje je verjetno maja, ko je gneča že skoraj neznosna, sploh odkar je tudi hrvaška plezalna scena začela doživljati svoj razcvet; skupaj z vsemi alpinističnimi šolami in plezalnimi tečaji. Zdi se, kot da plezajo prav vsi. Ena od rešitev v takšnih dneh je pobeg v težjo smer ali katero od redkih še vedno klasično opremljenih smeri. V prvi polovici junija je bilo tako opravljenih kar nekaj »nostalgičnih« vzponov v Anica kuku. Luka Lindič je v navezi z Mati-cem Joštom opravil prosti vzpon po smeri Rio, za kar je moral v najtežjem raztežaju kar pošteno povrtnariti. Luka Krajnc (AO Celje) je izkoristil očiščeni najtežji raztežaj in z Dejanom Korenom smer prosto preplezal kak teden kasneje. Nekaj se je barantalo z oceno najtežjega raztežaja, ki ostaja pri VIII+. Miha Praprotnik je lani poleti v tem razteža-ju pustil dva klina, ki skupaj s starejšim profilcem omogočata manj stresno plezanje in morda pričakovani prvi vzpon na pogled. Andrej Grmovšek se je moral odpočiti od poizkusov v pretoplem vremenu v eni od težjih pakleniških smeri in z ženo Tanjo sta opravila drugo prosto ponovitev Lažnivke (VII+, 220 m) v desnem delu stene. Dejala sta, da je smer lepa in da nudi obilico tradicionalnega plezalnega užitka. Matic Jošt in Tomaž Jakofčič sta isti dan preplezala Vražjo (VII+, 280 m), naslednji dan pa sta Jakofčič in Luka Krajnc plezala Cvrčev steber (VIII-, 300 m). Smeri sta se lotila bolj »za hec« in sta zato ob prehodu čez strehe v sredini smeri, po skici sodeč že nad glavnimi težavami, toliko bolj začudeno gledala. Prehod čez strehe si zasluži oceno vsaj VII+, na skici pa ocena tega mesta ni napisana. Tudi zadnji raztežaji so potrdili krepko razliko med ocenama 6a+ in VII-. Smer je lepa in vredna ponavljanja, kladivo pa - tako kot v nobeni od omenjenih - ni potrebno. začetek sezone v gorah Lepo je zaznati vse glasnejši utrip v slovenskih gorah. Stene so že kopne in pripravljene na množice močnih, a previdnih alpinistov. Seznam vzponov je še kratek, a verjamem, da se bo z vsakim tednom daljšal. Mladi Luka Lindič (AO Celje) se je ponovno javil z odličnim vzponom. V južni steni Skute je v navezi z Juretom Oblakom (AO Celje) prosto preplezal Sončino direktno (VIII+/IX-, 300 m). Dejal je, da najtežje mesto po težavah močno odstopa od povprečja, da pa je smer vseeno zelo lepa in vredna ponavljanja. Težja mesta so opremljena, zato zadostujeta kompleta zatičev in metuljev. Verjetno gre za drugo prosto ponovitev. Blaž Germek in Primož Buh (AO Črnuče) sta plezala Parižanko (VI+, 250 m) v Debeli peči. Tako kot nešteti predhodniki sta ugotovila, da je smer prava lepotica. Stene nad Krmo so v glavnem suhe, le na sestopu po markirani poti in tudi v smeri Jesih-Potočnik, ki sta jo plezali Tina Leskošek in Ana Videtič (obe AO Rašica), je bilo še nekaj zaplat snega, ki pa niso motile. Južna stena Kogla je že dodobra oživela. Na dostopu in sestopu je bilo potrebno še prestopiti nekaj snežnih krp, stena pa je bila večinoma suha in sonce že kar premočno. Miha Valič in Alenka Klemenčič (oba AO Rašica) sta plezala Kamniško smer (VII/VI, 220 m), Tina Di Batista in Tomaž Jakofčič pa sta uživala v izpostavljenosti Marije pomočnice (VIII-/VI, 170 m). Smer je še vedno ena najlepših v Koglu. Tomaž Jakofčič (AAO) in Miha Valič (AO Rašica, oba Policija RS) sta 1. junija preplezala novo smer v skrajno levem delu stene Rušice. Smer sledi naravnim prehodom levo od Črnega kamina. Po karakterju in lepoti je podobna bližnji lepotici Živela klasika, le da je nekoliko težja in resnejša. V smeri Levi pas (VII+/VI+, V, 200 m) je en meter malo majav, vse ostalo pa je kot ulito. V naj- težjem raztežaju sta pustila dva ključna klina. Sestopila sta po urejenih spustih v smeri Aga. Za prvo ponovitev bo zadostovalo sedem klinov in kompleta zatičev in metuljev. Novice je pripravil Tomaž Jakofčič. Smer Levi pas v Rušici British passion Od 11. do 18. maja je britanska gorni-ška organizacija BMC (British Moun-taineering Council) organizirala mednarodno plezalsko srečanje v Walesu. Med 40 plezalci z vsega sveta sva se ga kot predstavnika Italije udeležila tudi Rolando Larcher in Erik Švab (AO SPDT, La Sportiva, Montura, Grivel, KONG). Med pisano plezalsko druščino so bila tudi pomembna imena današnje plezalne scene, predvsem Belgijca Nicolas Favresse in Sean Villanueva, ki imata za sabo trad vzpone s težavami do 8b v Yosemitih, Pakistanu in na Norveškem. Zame je bil to že peti obisk Velike Britanije, kjer sem že preplezal smeri do E8 po angleški lestvici, zato sem si želel poskusiti kaj zahtevnejšega. Vrhunski škotski plezalec Dave MacLeod, avtor trenutno najzahtevnejše trad smeri na svetu (Rhapsody, E11), mi je svetoval danes že legendarno najtežjo smer v Walesu - Trauma (E9 6c). Prvi jo je leta 1999 preplezal Leo Houlding, prvič pa je bila ponovljena šele lani, ko jo je preplezal James Pearson, za njim pa še Dave MacLeod. Osemnajstme-trska smer ima po francoski lestvici oceno 8a+, za varovanje pa so na razpolago bird-beek (neke vrste hudičev krempeljc za tehnično plezanje, dolg 3 cm), majhen zatič in metulj. V štirih poskusih v dveh ločenih dnevih mi je uspelo povezati vse detajle v smeri in jo preplezati na top rope z enim počitkom. Po drugem dnevu sem se odločil, da ne bom vztrajal, saj se mi je zdelo škoda, da bi eni smeri posvetil edini prosti teden v letu, ki ga lahko posvetim plezanju. Posvetil sem se vzponom na pogled, preplezal dve smeri z oceno E6 (eno na pogled in eno v drugem poskusu), za nameček pa še štiri smeri z oceno E5: Pretty girls make graves (E6 6b), Dreams and screams (E6 6b, v 2. poskusu), Big Boys (E5 6a), Run fast run free (E5 6a), Chang Gang (E5 6a), Snakebite Wall (E5 6a), Electric blue (E4 5c) in Lubyanka (E3 6a, 150 m). Glede na to, da je bil na srečanju najtežji vzpon na pogled težavnosti E7 (opravil ga je odlični Nico Favresse), sem s svojimi vzponi zelo zadovoljen, poleg tega pa imam motivacijo, da se nekoč vrnem in stisnem Traumo ... Tudi Rolando Larcher, ki je bil prvič v Veliki Britaniji, se je zahvaljujoč dolgoletnim izkušnjam odlično odrezal. Na pogled je preplezal kar tri smeri z oceno E6; med njimi je bil vzpon v smeri The Jub Jub Bird (E6 6b oz. F7b+) verjetno prvi, vzpon v smeri Dreams and screams (E6 6b oz. F7b+) pa eden redkih v tem stilu. Erik Švab pzs počastila Kugyjev jubilej Dr. Julius Kugy: iz mojega življenja v gorah - Julijske Alpe. Ljubljana: Planinska matica, 1937 (faksimile). 231 str. - Priloga Pisma. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2008. [40] str. ■WUliUS KUCV -IZ HODECñ ZíüLOEwañ ^UCQRHH Planinska zveza Slovenija je ob 150-let-nici rojstva Juliusa Kugyja izdala faksimile knjige Iz mojega življenja v gorah s podnaslovom Julijske Alpe iz leta 1937. Tedaj smo Slovenci dobili prvi prevod Kugyjevega dela Aus dem Leben eines Bergsteigers, a le tistih poglavij, ki popisujejo njegove podvige in doživetja v Julijskih Alpah.1 Prevod je bil na pobudo Henrika Tume, drugega letošnjega slavljenca, zaupan odlični slovenski alpinistki Miri Marko Debelak. V uvodu je napisala, da je to delo o klasični dobi hribovstva v slovenskih gorah namenjeno predvsem mladini, saj bi bila brez znanja nemščine sicer prikrajšana zanj, in da bi ga moral prebrati vsakdo, ki hoče spoznati zgodovino Julijskih Alp. Kugyjevo nemško knjigo, ki »ni naša«, je skušala približati slovenskemu bralcu, kolikor se ji je še zdelo dopustno, da ne bi preveč posegla v avtorjev slog. Posebno z imeni 1 Prevod vse knjige z naslovom Iz življenja gornika smo dobili šele leta 1968. Delo sta prav tako odlično opravila Lilijana in France Avčin. Glejte junijsko številko naše revije (stran 22). gora se je skrbno ukvarjala, saj Kugy ni znal slovensko in je tudi zagrešil nekaj napak; odločila se je dati prednost slovenskim imenom, nemška ali napačna slovenska iz izvirnika pa je dodajala v oklepajih. Tudi ona se ni mogla izogniti omembi »tihega nestorja slovenskih alpinistov« Henrika Tume - razlike v značajih in možnostih ter podobnost v ljubezni do gora in zaslugah so dejstvo, ne morebiti izmislek letošnjega jubilejnega leta, ki si ga »delita«. Vprašanje, kateri je pomembnejši za našo gorni-ško zgodovino, njima ni delalo posebnih težav: drug drugega sta spoštovala in si priznavala zasluge. Iz mojega življenja v gorah je tudi lep spomenik gorskim vodnikom. Če kdo meni, da so Kugyjeve zasluge manjše, kot se prikazujejo, ker je vse dosegel z izdatno pomočjo imenitnih vodnikov, naj upošteva tudi Tumovo mnenje: Kugy ni bil le pobudnik in duhovni vodja svojih tur, ampak je tudi poiskal in izučil (!) vodnike - »napravil« jih je iz divjih lovcev in kozarjev. Knjiga vsebuje Kugyjeva predgovora k prvi in drugi izdaji ter poglavja Gorska pomlad, Scabiosa Trenta, Vzhodne Julijske Alpe, Zahodne Julijske Alpe in V Predgorju. Številnim opombam pod črto je dodala nekaj svojih (imenoslov-nih) še prevajalka. Za opremo je poskrbel njen mož Edo Deržaj. V knjigi je sedem črno-belih fotografij gora. Kugyja je izdaja prijetno presenetila, saj je bil do neznane založbe sprva precej nezaupljiv. Posebno vesel je bil stiliziranih rož na platnicah: prepoznal jih je - seveda, Scabiosa Trenta! Tokratno izdajo spremlja priloga Pisma s faksimili Tumovega pisma Debela-kovi ter Kugyjevih pisem Debelako-vi in Deržaju. Za nemške transkripcije in prevode v slovenščino je poskrbel Boris Golec. Ni imel posebno lahkega dela, saj je Kugyjeva pisava težko čitljiva. Pisma je založbi prijazno dal na voljo prevajalkin in oblikovalčev sin Matjaž. Urednik izdaje Andrej Mašera je v spremni besedi predstavil pomen Juliusa Kugyja kot alpinista in planinskega pisatelja ter na kratko orisal življenje in delo Mire Marko Debelak. V knjižici je poobjavljen članek Franceta Avčina Ob odkritju spomenika Kugyju, kakor je izšel v Planinskem vestniku 9/53. V njem je marsikaj zanimivega o Kugyjevem rodu (»lastimo« si ga Slovenci, Italijani in Nemci!), o »mojstrovih alpinskih či-nitvah«, o njegovih knjigah. Avčin odločno ugovarja »majhnim dušam«, ki Kugyju očitajo bogastvo, buržujstvo in zapravljivost, ter poudarja njegove vrline. Nekoliko me je presenetil stavek »Njegovi prefinjeni naravi so bili trgovski posli preveč grobi, umazani, že nemoralni v socialističnem smislu.« Saj sem vendar prebrala Kugyjevo izjavo »V trgovskem poklicu sem našel veliko poezije in romantike.«2 Torej ne le odličen gornik in spreten pisec, temveč tudi zanimiva (očitno tudi protislovna) osebnost - tak nas bo Kugy vedno pritegoval. Prilogo dopolnjujejo še rodo-slovno drevo, delo Petra Hawline, ki kaže Kugyjeve slovenske korenine, in tri upodobitve gora - grafike Eda Der-žaja. Mojca Luštrek Knjiga za ljubitelje transverzal in pohodov Nikóla Guid: Planinske obhodnice in pohodi: Opredelitev in pregled. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2008. 266 str. Dr. Julius Kugy: Delo, glasba, gore. Maribor: Založba Obzorja, 1966. Glejte marčno številko naše revije (stran 74). Kakor pove že naslov, knjiga ni vodnik, ampak je le s spremnimi besedili in z nekaterimi podatki obogaten seznam obhodnic in pohodov, ki so se pri slovenskih planincih lepo »prijeli«. Predstavljenih je 73 obhodnic v okviru Planinske zveze Slovenije (PZS) in 16 zunaj nje, 17 akcij, podobnih obhodnicam, 131 pohodov v okviru PZS in 98 zunaj nje ter 3 pohodi slovenskih društev v zamejstvu. V knjigo so uvrščeni le za javnost odprte obhodnice z dnevniki in žigi in pohodi, katerih skrbniki oziroma organizatorji tistim, ki izpolnijo pogoje, podelijo priznanje ali spominek - značko, plaketo, priponko (bralec si mnoge lahko ogleda na barvnih fotografijah, prav tako nekaj dnevnikov in vodnikov). Transverzale smo si (vsaj v Evropi) menda izmislili prav Slovenci. Prvo - Slovensko planinsko transverzalo št. 1 od Maribora do Kopra - smo dobili leta 1953. Na takih poteh planinci spoznavamo domovino, uživamo v naravi, preizkušamo svoje sposobnosti, zbiramo žige. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa so se začeli še množični pohodi, namenjeni predvsem druženju. Prvo skupno ime za vezne, krožne in točkovne poti transverzale je nadomestil izraz obhodnice, ki ga je lani sprejel tudi zakon o planinskih poteh. Eno uvodnih poglavij je posvečeno izrazju in opredelitvam pojmov (obhodnica, planinski pohod, trajna in časovno omejena planinska akcija). Poleg zgodovine tovrstnega planinstva je avtor predstavil še nekaj obhodnic in pohodov, ki jih ni več. Vsebino dopolnjujejo pregled objav v planinski literaturi in povzetek raziskovalnih izsledkov v zvezi z obravnavano tematiko ter seznam literature in stvarno kazalo. Ustanovitelji in organizatorji (novih) obhodnic in pohodov bodo našli nekaj priporočil, kako se lotiti takega podjetja. Katere podatke o posameznih obhod-nicah in pohodih najde bralec? O ustanovitvi in ustanovitelju, trasi, dolžini, trajanju, težavnosti, kontrolnih točkah, žigih, morebitnem vodniku, zemljevidu, dnevniku, priznanjih, številu ude- ležencev. Ponekod so dodani poštni naslovi in telefonske številke. Opisov poti ni, saj to ni namen te knjige. Zaradi velikega števila obhodnic in pohodov ter nenehnega spreminjanja podatkov o njih je odbor za planinske obhodnice in akcije pri komisiji za planinske poti PZS postavil informacijski sistem, v katerem se ti podatki zbirajo in obnavljajo. Seznama obhodnic in pohodov sta na spletni strani PZS. Člani odbora so pri nastajanju knjige seveda izdatno pomagali. »Pomagajmo drug drugemu,« vabi avtor tudi bralce in upajmo, da mu bodo ne le oni, ampak predvsem ustanovitelji in organizatorji obhodnic in pohodov res pomagali pri obnavljanju podatkov. Zaradi njihove narave so nekateri potrebni popravkov že ob izidu knjige. Mojca Luštrek Priročnik o gibanju in plezanju v gorah Pete Hill, MIC in Stuart Johnston, MIC, The Mountain Skills Training Handbook Založba David & Charles, na voljo v knjigarni Mladinska knjiga. ¿MOUNTAIN SKILLS Training Handbook Morda se bo kdo vprašal, zakaj je potrebno predstavljati angleški priročnik o gibanju in plezanju v gorah, saj imamo dovolj svojih učbenikov. Prvič, svojih nimamo dovolj, drugič, spoznati, kako se zadeve lotevajo Britanci, ka- terih najvišja gora doseže komaj 1343 m, njihove škotske zime pa so sinonim za hude zime, je lahko samo zanimivo in poučno. Čeprav porabijo skoraj dva dni, da pridejo do vznožja Alp, je knjiga svetal zgled, kako bi morali biti napisani učbeniki. Priročnik je namenjen vsem gornikom, v njem pa so tudi nasveti in namigi za inštruktorje in voditelje tečajev. Prvič je izšel leta 2000 in v letu 2006 doživel četrti ponatis. Avtorja, alpinistična inštruktorja z najvišjim britanskim certifikatom MIC (Mountain Instructor Certificate), sta teorijo preizkusila v praksi in jo prenesla na papir. To pomeni, da razlage aktivnosti izhajajo neposredno s terena, da je na prvem mestu praktična dejavnost, ki je razumljivo razložena in pojasnjena s skico ali fotografijo. In kar se mi zdi najvažnejše, na koncu poglavij oziroma posameznih tem so ali vprašanja o najpomembnejših točkah ali opozorila o najpogostejših napakah in nasveti, kako se jim izogniti, kar poveča didaktično vrednost knjige. Priročnik je razdeljen na dva dela: poletni in zimski. Začne se, značilno za Angleže, z vremenom. Sledi poglavje o prečkanju naraslih rek oziroma potokov. Te teme v naših alpinističnih šolah še nisem zasledil. Morda zaradi drugačne sestave tal, kaj pa vem. Vsekakor zelo poučno in zanimivo, morda nam bo kdaj še koristilo. Ko med vami in vašim ciljem divja narasla reka, ki je bila še zjutraj pohleven potok, je prvi nasvet v tem poglavju - DON'T! Sledi priporočilo, da se je treba prečkanju izogniti, če se le da. Pravilna je ugotovitev piscev, da v gorah vsi manevri, ki nosijo oznako 'klasičen', bolijo. Klasični Dülferjev abzajl boli/peče (občutil na lastni nogi), klasično varovanje boli/krvavi (videl so-plezalčev vrat) in klasični kamini, vlažni, z zeleno sluzjo in brez klinov, so prava šola za utrjevanje živcev (za pomiritev sem potreboval več kot eno pivo). Sledijo običajna tehnična poglavja o vozlih, raznih načinih spuščanja po vrvi, plezanju dveh, treh v navezi. Nato sledi analiza težav, ki lahko nastanejo na stojišču: definicija, vzrok in rešitev problema. Plezanju v skali avtorja namenjata posebno pozornost, saj je poudarek tudi na izogibanju raznim napakam pri nameščanju varovanja in vpenjanju vrvi. Vse je primerno ilustrirano. V pregledni tabeli so zbrani in razloženi vsi glavni ukazi pri gibanju naveze, česar se bodo gotovo razveselili bolj lingvistično nadarjeni plezalci. Da ne bodo tako neumno gledali kot jaz, ko sem prvič srečal angleško navezo in je drugi, ko je zmanjkalo vrvi, zavpil »That's me!«, po mojem takratnem prepričanju pa bi moral zatuliti »End of rope!«. Da se otočani spoznajo na plazove, bo postalo jasno vsakomur, ki bo prebral uvodno poglavje v drugem, zimskem delu. Dosti pozornosti je namenjeno tudi izdelavi snežnih lukenj, sidranju v snegu in ledu - zdi se mi zelo nazorno prikazano - ter ustreznosti različnih derez za posamezne vrste čevljev, kar je lepo prikazano v tabeli. Priročnik je napravil name ugoden vtis predvsem zaradi natančnega, jasnega in enostavnega podajanja snovi, ki bo razumljiva vsakomur, ki obvlada gimnazijsko angleščino. V njem nisem našel balasta. Vidi se, da avtorjema ni do akademskega razpravljanja in umetniškega vtisa, temveč razložita snov, definirata problem in navedeta pravilne postopke in rešitve. In za konec še tole: na predzadnji strani je spisek opreme, ki jo je priporočljivo imeti s seboj ob raznih aktivnostih poleti in pozimi, na plezalnem pasu ali v nahrbtniku. Za inštruktorje/voditelje je naveden še dodatni seznam opreme za poletne in zimske razmere. Knjigo priporoča tudi The Committee of the Association of Mountaineering Instruc-tors, ker je pomembna in sodobna, uporabna tako za pripravnike kot za izkušene gornike. Mire Steinbuch Planinskim društvom in vsem drugim izdajateljem planinske literature Planinski vestnik že poldrugo desetletje objavlja daljše ali krajše sezname slovenske planinske literature. Podatke zanj smo zbirali iz najrazličnejših virov. Pred leti smo bili veseli, ker so nam mnogi izdajatelji pošiljali posamezne izvode. Sčasoma je bilo tega vse manj. Mojca Luštrek, ki je tudi ob pomoči podatkov v Cobissu pripravila zopet daljši seznam, omenja na koncu prispevka, da tam podatki prav tako niso brez napak. Zaradi tega smo si že od nekdaj želeli, da bi vsaj planinska društva po en izvod svojih publikacij pošiljala na naš naslov. Zavedamo se, da je to sodelovanje odvisno le od dobre volje izdajateljev. Ob tem bi vas radi opozorili, da obvezne izvode predpisuje Zakon o obveznem izvodu publikacij, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije 22. junija 2006, 3. julija 2006 pa je bil objavljen v Uradnem listu RS 69/2006. Od 18. oktobra 2006, ko se je začel uporabljati, obvezuje izdajatelje oziroma založnike, ne več tiskarne. Založniki so obvezani dolžnostne izvode poslati Narodni in univerzitetni knjižnici, Ljubljana, Leskovško-va 6 (ali Turjaška 1), pred izidom pa tudi nekaj uvodnih strani, da jim NUK pripravi kataložni zapis o publikaciji (CIP) s stvarnim vrstilcem in mednarodno oznako knjige, kar mora biti tudi natisnjeno v knjigi. Za zavezance, ki ne izpolnjujejo obveznosti po tem zakonu, so predpisane denarne kazni. Uredništvo na pobudo Cirila Velkovrha Mladinska knjiga Trgovina Slovenska 29, Ljubljana T: 01 2410 656, E: konzorcij@mk-trgovina.si Pestra izbira knjig s področja gorništva, alpinizma, fotomonografij in potopisov. THÉ COMPLETE GUIDE TO CLIMBING AND MOUNTAINEERING WCir'MK Pete Hill: THE COMPLETE GUIDE TO CLIMBING &MOUNTAINEERING David & Charles Publisheis, 2008 (mehka vezava, 256 strani) John 'Lofty' Wiseman: SASSURVIVAL HANDB00K (howto survive in the wild, in any climate, on land oratsea) Harper Collins, 2006 (mehka vezava, 572 strani) NOVICE IN OBVESTILA Aktivnosti Obalnega PD Koper V okviru projekta »Koper - zdravo mesto« je Obalno planinsko društvo Koper (OPD), ki je z 900 člani eno največjih društev v Slovenski Istri, atraktivno predstavilo svojo bogato vsestransko dejavnost. Otroci so se zabavali na kolesarskem poligonu, starejši člani pa so jih ob tem učili kolesarskih veščin, predvsem pa varne vožnje. Na premični plezalni steni v obliki sedemmetrske-ga stolpa je preizkušalo svoje plezalne sposobnosti staro in mlado. Izkušeni člani alpinističnega odseka so jih varovali in jim predstavili osnove plezanja. Pri tem so se jim pridružili tudi člani Društva plezalcev Koper. Društvo je pripravilo tudi sejem rabljenih koles, med katerimi si je vsakdo lahko poiskal ustreznega konjička za svoje potrebe, hkrati pa so jim izkušeni kolesarji tudi kaj malega popravili in jim svetovali. Prizadevni člani društva so dali obiskovalcem vse informacije o letnem društvenem programu, odgovore na vsa vprašanja, na voljo pa je bilo tudi ustrezno gradivo. Obiskovalci so lahko celo vplačali letno članarino in se tako pridružili druščini tisoč planincev Planinske zveze Slovenije, ki že 115 let organizirano povezuje slovenske planince in goji vrednote planinstva. Skratka, sejem bil je živ. Člani OPD so jih bili veseli in upajo, da so si pridobili nove pri- vržence, ki se jim bodo pridružili na njihovih mnogovrstnih prireditvah - od različnih planinskih pohodov, taborov, čistilnih akcij in plezalnih podvigov do kolesarskih tur in vseh preostalih zanimivih akcij. Maruška Lenarčič Novi državni prvaki v planinski orientaciji Kozjansko in Voglajnsko-Sotelska regija sta 24. in 25. maja 2008 gostili orienta-ciste iz vse Slovenije, ki so se na Slovenskem planinskem orientacijskem tekmovanju SPOT Rogaška 2008 pomerili za naslov državnega prvaka v planinski orientaciji. Za kakovostno organizacijo so prvič poskrbeli v Rogaški področni orientacijski ligi, katere gonilna sila je bil PD Slivnica pri Celju. Vseslovenska orientacijska preizkušnja SPOT Rogaška 2008 je državna orientacijska preizkušnja, s katero se konča orientacijska sezona v Savinjski, Rogaški, Podravski, Zasavski, Gorenjski, Koroški in Primorski področni planinski orientacijski ligi ter Področni planinski orientacijski ligi Smrekovec. Državno tekmovanje je ob pomoči Odbora za orientacijo pri Mladinski komisiji PZS, ki ga je zastopal Jože Dajnko, organizirala Rogaška orientacijska liga, ki združuje planinska društva Slivnica pri Celju, Sloga Rogatec, Vitanje, Podčetrtek, Boč - Kostrivnica in Šmarje pri Jelšah. Vodja letošnjega tekmovanja je bil Matej Planko, predsednik PD Slivnica pri Celju, za uspešno izvedbo vseslovenske orientacijske preizkušnje pa se je trudilo približno 70 prostovoljcev iz vseh naštetih društev. V boj za naslov državnega prvaka V dveh dneh se je na orientacijskih progah, speljanih na področju občin Podčetrtek, Šmarje pri Jelšah in Šentjur, zvrstilo 72 ekip oziroma kakih 350 tekmovalcev iz vse Slovenije, ki so se borili za naslov državnega prvaka v planinski orientaciji. Sobotne dnevne in nočne tekme so se udeležili le tekmovalci v treh najzahtevnejših kategorijah, C, D in H, na nedeljskem orientacijskem tekmovanju pa so se na Slivniškem zbrali tudi tisti, ki so tekmovali v vseh preostalih kategorijah. Čez drn in strn Vse ekipe so na začetku reševale teoretične naloge iz planinstva in orientacije ter dodatnega gradiva o geografsko-turističnih značilnostih Kozjanskega in Voglajnsko-Sotelske Slovenije ter legendah o kozjanskem razbojniku Gu-zaju in Žusemski grofiji. Na progi so vse tekmovalce čakale še praktične naloge iz orientacije, planinskih vozlov, prve pomoči, varstva narave in poznavanja gorstev. Vse naloge so bile prilagojene zahtevnostni stopnji posamezne kategorije. Najtežje so dobile ekipe v kategorijah C, D in H. V soboto, 24. maja 2008, se je tako 20 ekip uspešno spopadlo z orientacijsko progo, ki se je začela v Podčetrtku in se čez hribovito in gozdnato Rudnico raztegnila do slabih 20 kilometrov oddaljene Loke pri Žu-smu. Tam jih je čakala še nočna tekma po okolici Loke pri Žusmu, v nedeljo pa so se tekmovalci odpravili na orientacijsko progo čez drn in strn do Gorice pri Slivnici. Vrhunec dogajanja drugega dne tekmovanja je potekal ravno v okolici Gorice pri Slivnici. Ekipe v kategorijah A in F so se orientirale okoli slivniške kotline in se povzpele na Gaj, kategoriji B in G je poleg osnovne trase čakal še vzpon na razgledno Slivnico, veteranom iz E-kategorije pa so organizatorji orientacijsko progo začinili še s Selami in pobočjem Prednje gore. Kot v mravljišču Na prireditvenem prostoru za kulturnim domom v Gorici je bilo v nedeljo popoldne kot v mravljišču, saj so se utrujeni in po večini zadovoljni tekmovalci vračali na cilj, na katerem jih je čakalo planinsko okrepčilo. Pokale z nagradami za najboljše so podelili vodja tekmovanja Matej Planko, podpredsednik PZS Stanko Gašperič, načelnica MK PZS Vanja Kovač in predstavnik občine Šentjur Edi Peperko. Novi državni prvaki v planinski orientaciji so v kategoriji A postali člani ekipe PD Slivnica pri Celju, v kategoriji B je zmagala ekipa PD Dobrovlje Braslovče, v kategoriji Ji: C ekipa PD Ljubljana Matica, v kategoriji D ekipa PD Domžale, v kategoriji E ekipa PD Ruše, v kategoriji F ekipa PD Žalec, v kategoriji G ekipa PD Šempeter in v kategoriji H ekipa PD Žalec. Več o tekmovanju pa lahko najdete na uradni spletni strani letošnjega SPOT-a: http://www.pd-sloga.com/spot2008/ SPOT_2008.html. Manca Čujež Memorial Slavka Hoteža Kolesarski odsek Obalnega planinskega društva Koper je v nedeljo, 25. maja 2008, priredil kolesarski maraton Ko-per-Učka-Koper, ki so ga poimenovali po Slavku Hotežu, nedavno umrlem zaslužnem članu odseka. Prav on je namreč dolga leta konec maja v spomin na »dan mladosti« popeljal najboljše kolesarje odseka na to zahtevno pot. Slavko Hotež ni bil le odličen kolesar, odlikovala ga je sposobnost organiziranja najzahtevnejših akcij, predvsem pa veselje ob razdajanju svojega znanja drugim članom in udeležencem na raznovrstnih kolesarskih akcijah. Bil je pobudnik, organizator in udeleženec mnogih odmevnih kolesarskih akcij odseka: odprave Koper-Pariz leta 2000, 24-urne nepretrgane vožnje iz Budimpešte v Koper (595 km) leta 2004 in odprave v počastitev vstopa Slovenije v EU v Bruselj in Oostende na Severnem morju leta 2005. V znamenje hvaležnosti in priznanja za vse, kar je storil za kolesarski odsek, so se v društvu odločili, da maraton na Učko ohranijo in ga njemu v spomin spremenijo v tradicionalni cestni maraton z imenom »Memorial Slavka Hoteža«. Letošnji memorial je potekal v dveh skupinah. Štirinajstim cestnim kolesarjem, ki so premagali 140 km poti in 2200 m vzpona, so se pridružili udeleženci običajnih izletov z veliko lažjo, a zato še slikovitejšo potjo. Na vrh so se odpravili s sedla Poklon in se nato okoli gore spustili vse do morja, v Lovran; prevozili so 50 kilometrov. Bilo jih je kar 28. Žal so jim pogled na Kvarner zakrivali oblaki. Vsi so uspešno premagali pot in se srečali v Veli Učki. Maruška Lenarčič Konferenca slovenskih planincev iz sveta in Slovenije Svetovni slovenski kongres je pripravil planinsko srečanje z vedno aktualnimi temami. V odličnem katalogu so predstavili slovenske planinske aktivnosti in organiziranost Slovencev po svetu. Poleg pozdravnih nagovorov predsednika državnega zbora Franceta Cukjati-ja, direktorice Triglavskega narodnega parka Marije Markeš, predsednika Planinske zveze Slovenije Francija Ekarja in državnega sekretarja v Ministrstvu za zunanje zadeve za Slovence v zamejstvu in po svetu Zorka Pelikana je bilo kar precej predavanj o gorskih temah; nastopili so Peter Skvarča, Silvo Karo, Miro Eržen, Mojca Volkar, Stanko Klinar. Ob takih srečanjih se vedno najde kaj novega. Zastavilo se je vprašanje, ali ni bilo leto ustanovitve slovenske planinske organizacije 1872, ko so se hoteli Triglavski prijatelji organizirati kot društvo. Nekaj pobud, pravil in vlog, oddanih za ustanovitev in registracijo podružnic Slovenskega planinskega društva, oblast žal ni potrdila in odobrila, uradni začetki pa so vendarle tisti, ki so uradno zapisani. Tudi PZS so namenili veliko pozornosti, saj so v delo in katalog konference vključili člana UO PZS Mira Eržena in predsednika PZS Francija Ekarja. Ob tej priložnosti so izročili potrdilo o članstvu SPD Trst in novo zastavo PZS predsednici SPD Trst. To društvo je po 75 letih ponovno vključeno v matično nacionalno zvezo. Indok PZS Spominski večer Obalno planinsko društvo Koper je počastilo spomin na 150. obletnico rojstva dr. Henrika Tume s spominskim večerom. Dr. Branko Marušič, sodelavec SAZU, je nadvse podrobno znanstveno orisal delo dr. Henrika Tume in njegove zasluge za slovenstvo. Opisal ga je kot slovensko zavednega politika in zelo naprednega domoljuba. Alpinist Lovrenčič je predstavil Tumove zasluge za planinstvo in alpinizem ter del njegove planinsko-alpinistične knjižne dediščine. Vnuk Henrika Tume Dušan Tuma pa je opisal družino Tumovih in zanimivosti iz njenega okolja. Tumovo kočo na Slavniku so napolnili planinci, ki so z navdušenjem spremljali najbolj neposredne informacije o znamenitem možu. Srečanja se je udeležil tudi predsednik Planinske zveze Slovenije Franci Ekar, ki se je zahvalil organizatorjem in predavateljem za odlično pripravljeno prireditev. Opozoril je, da je naša dolžnost poskrbeti, da tako pomembna dejanja iz preteklosti, ki so v prid slovenstvu in slovenskemu planinstvu, ne bi šla v pozabo, in je ob pomembnih jubilejih prav izkazati spoštovanje do njih. Brez preteklosti ni zanesljive sedanjosti in tudi ne trdne prihodnosti. Treba je ceniti, spoštovati in upoštevati bogata in plemenita dejanja naših planinskih prednikov, kajti tudi to so temelji, na katerih je slovensko planinstvo dohitelo in celo prehitelo mednarodni planinski in alpinistični svet. Indok PZS Počastitev 150. obletnice rojstva dr. Juliusa Kugyja v Trstu V galeriji umetnostne zgodovine v Trstu so 24. junija 2008 počastili 150. obletnico rojstva dr. Juliusa Kugyja in slovesno predstavili ponatis knjige Nel divino sorriso del Monte Rosa. To je ob- Z leve: Franci Ekar, predsednik PZS, Marinka Prtot, predsednica SPD Trst, Luciano Santin, organizator prireditve in zgodovinar Igor Škamperle sežno delo, reprezentančna izdaja na 350 straneh, z dodatki in komentarji. V popolnoma zasedenem avditoriju so poleg predsednika tržaške sekcije CAI (Club Alpino Italiano) Giorgia Godine govorili o zaslugah in pomenu alpinista, glasbenika in botanika dr. Juliusa Kugyja še novinar Luciano Santin, ki vodi projekt jubilejnih prireditev ob 150. obletnici Kugyjevega rojstva, Marina Bressan, prevajalka nemškega izvirnika Im göttlichen Lächeln des Monta Rosa /V božanskem nasmehu Monte Rose/ iz leta 1940, Spiro Dalla Porta Xydias, predsednik italijanske skupine gorskih pisateljev, založnik Giancarlo Stavro, Teresio Valsesia, novinar in predsednik sekcije CAI iz Macugnage. Poseben pozdrav so na prireditvi namenili predsedniku Planinske zveze Slovenije Franciju Ekarju. Poleg vsebine in pomena knjige so predstavili območje in goro Monte Rosa, kjer se je dr. Julius Kugy velikokrat zadrževal. Slovesnosti sta se udeležila tudi predsednica Slovenskega planinskega društva iz Trsta gospa Marinka Pertot in zgodovinar gospod Igor Škamperle, tudi nekdanji aktivni tržaški alpinist in član SPD Trst. Letos mineva 75 let, odkar je bila leta 1923 ukinjena podružnica Slovenskega planinskega društva v Trstu. Nato se je osnovalo samostojno SPD Trst, ki pa se ni včlanilo niti v Slovensko planinsko društvo niti kasneje v Planinsko zvezo Slovenije. Letos 17. maja pa je bilo na skupščini PZS na Vrhniki SPD Trst sprejeto v članstvo PZS. V času predsedovanja Slovenije svetu Evropske unije je to pomembno tako za slovensko planinsko organizacijo kot tudi za planinsko naravnane Slovence po svetu. Indok PZS Jubilej PD Medvode MDO PD Ljubljana in PD Medvode sta zadnjo soboto v maju pripravila 38. planinski tabor na Slavkovem domu na Golem Brdu. Planinsko društvo Medvode je to sončno soboto praznovalo tudi 60-letnico delovanja. Prireditvena slovesnost se je začela s pesmijo v izvedbi lovskega pevskega zbora, nadaljevala pa s folklorno skupino in z recitalom osnovnošolskih otrok. Prišla je tudi ze-liščarica, prinesla s seboj zdravilne rožice in nam povedala nekaj zelo koristnih nasvetov glede uporabe. Predsednik Planinske zveze Slovenije Franci Ekar je govoril o zgodovini planinstva ter o njegovem sedanjem pomenu in vlogi. Zbrane planince sta pozdravila tudi predstavnica MDO PD Ljubljane in župan občine Medvode. Ob tej priložnosti je Franci Ekar Planinskemu društvu Medvode podelil spominsko plaketo in mu zaželel še veliko uspešnih let. Nekateri zaslužni člani so prejeli priznanja za delo v društvu. Druženja se je udeležilo kakih 200 planincev, ki so se zabavali ob prijetni glasbi. Tudi za prazne že-lodčke in suha usta je bilo poskrbljeno. Člani PD Medvode so se izkazali za prijetne in skrbne gostitelje in udeleženci tabora so se razšli z mislijo, da se spet vidijo prihodnje leto na taboru ali pa še letos kje med slovenskimi vršaci. Irena Pečavar Čarman 23. srečanje cicibanov planincev V sodelovanju s PD Tolmin je vrtec Most na Soči 28. maja 2008 organiziral srečanje cicibanov planincev vrtcev Tolmin in Most na Soči. Udeležilo se ga je 56 otrok ter 9 njihovih mentoric planinskih skupin in vzgojiteljic. Zbrali smo se na igrišču vrtca Most na Soči. Najprej nam je ravnatelj Branko Loncner predstavil film Živeti z naravo - živeti zdravo. Spoznali smo gorske in gozdne živali. Sledil je pohod. Pot nas je vodila čez Idrijco na Laze, na katerih so nam gorski reševalci Janko, Davorin in Milko prikazali reševanje v gorah. Tudi otroci so jim pomagali. Bili so zelo navdušeni. V grmovju ob poti proti Postaji so se nam skrili junaki iz pravljic ter nam zastavljali uganke. Poučili so nas o lepem odnosu do narave, varnosti in zdravju. Sledilo je še malo hoje. Opazovali smo železniško postajo, vlake ... Ustavili smo se na pokošenem travniku, se odpočili, si potešili lakoto in žejo ter poklepetali. Otroci so z zanimanjem opazovali staro vojaško utrdbo, ki se je mogočno dvigala pred nami. Tam sta nas pričakala alpinista Peter in Marko in nam predstavila opremo in plezanje. Z vrha sta nam prinesla culice s spominskimi klobučki in bonboni ter nas razveselila z njimi. Sonce je že zašlo, ko smo se polni novih vtisov vrnili na železniško postajo. Tam so nas čakali starši. Preživeli smo lepo in prijetno popoldne, spoznavali novo okolico, doživljali naravo z vsemi čutili ter spoznali gorske reševalce in alpiniste ter njihovo delo. Drugo leto bo srečanje potekalo v Tolminu. Mentorice planinskih skupin iz vrtca Most na Soči Odprt prenovljen zgornji del Koželjeve poti V nedeljo, 22. junija 2008, je Planinsko društvo Kamnik ob svoji 115-letnici slovesno odprlo prenovljeno Koželjevo pot ob Kamniški Bistrici. Po kulturnem programu na Iverju, to je na koncu kamnoloma kalcita v Stahovici pri Kamniku, so se udeleženci v spremstvu planinskih vodnikov PD Kamnik odpravili po »zgornji« obnovljeni poti v Kamniško Bistrico. Koželjeva pot, poimenovana po znanem kamniškem planincu, predsedniku PD Kamnik, vodji GRS Kamnik in slikarju gora Maksu Koželju (1883-1956), povezuje Kamnik s Kamniško Bistrico. Pešpot je že po prvi svetovni vojni nadelala Kamniška podružnica SPD; slovesna otvoritev je bila 27. junija 1927. Zgornji del od Iverja do Kamniške Bistrice je bil v letu 2007 in v začetku 2008 popolnoma obnovljen. Kamniški markacisti so namenili popravilu poti veliko ur prostovoljnega dela. Opravili so zemeljska dela ter čez potok Korošico postavili nov most in še 16 novih mostov na vsej poti. Narejene so bile stopnice iz kostanjevega lesa v do- Pl^lil^ll lividi lini Korošica, obnovljena in postavljena pa so bila tudi razna varovala. Pot je na novo markirana in opremljena s smernimi tablami. Dolga je 8 km, zanjo pa potrebujemo 2,5-3 ure hoje. Če pot začnemo v Kamniku, si hojo podaljšamo za 1,5-2 uri. Ob tej priložnosti je PD Kamnik izdalo lično zloženko z opisom zgodovine in sedanjim potekom poti. Lepa in slikovita pot ob Kamniški Bistrici si vsekakor zasluži naš obisk. Irena Mušič In memoriam Meta Rojnik 18. 2. 1940-24. 5. 2008 Včasih moram poiskati te strme poti, moram položiti nanje svoje roke in stkati čudno lepe vezi, moram priti tja, kjer se zdi, da besede drugače zvene in se drugače pogleda v oči. Ta verz Rudija Klinarja je bil Metin moto. Napisala si ga je v svoj planinski dnevnik. Ta je bil poln žigov in zapisov o vtisih in občutjih z najrazličnejših planinskih poti. Mnogokrat je bil omenjen tudi Roblekov dom, čeprav dolgo ni vedela, kako usodno je z njim povezana. Rodila se je v Mojstrani, na Dovjem in v okolici so jo poznali kot Požgancovo Meto. Osnovno šolo je obiskovala na Dovjem, gimnazijo na Jesenicah, učiteljišče v Tolminu. Prvo službo je do- bila na Jesenicah, pozneje si je ustvarila družino in dom v Radovljici. Leta 1986 je dobila službo na osnovni šoli v Lescah in s tem se ji je izpolnila velika želja. Iz učilnic se namreč vidi naravnost na Stol na eni strani in na Triglav in Julijce na drugi. Postala je članica PD Radovljica in začela aktivno delovati v njem, bila je tajnica in članica UO. Sodelovala je tudi v planinskem krožku na šoli. Upokojila se je leta 1996 in gore so jo tedaj še bolj pritegnile. Kadar je le mogla, je šla na pohodniško ali gorni-ško turo, v družbi ali sama. Ljube so ji bile malo obiskane, samotne in odmaknjene gore. Rada je pomagala v mladinskem odseku, skrbela je za izvedbo planinskih taborov in tudi za najmlajše planince v vrtcih. Leta 2000 je pri urejanju nekih dokumentov po naključju izvedela, da je bil njen oče Oskar Pogačnik, ki je padel leta 1942 kot borec Jelovške čete, nezakonski sin lekarnarja Hugona Robleka. Da, prav tistega, ki je skupaj z Jakobom Aljažem postavil temelje slovenskemu planinstvu. Morda je podedovala ljubezen do gora in narave prav po svojem slavnem predniku. Kot njegovi vnukinji se ji je posrečilo, da je kljub samotnim potem dosegla tisto bližino, ki jo utrjuje zavest neke izključne pripadnosti. Pripadnosti planinstvu. Marsikatero življenjsko preizkušnjo je pogumno premagala, zato smo upali, da ji bo uspelo premagati tudi zahrbtno bolezen, s katero se je spopadala v zadnjih letih. V tem neenakem boju pa je bila smrt močnejša in v torek, 27. maja, smo se na pokopališču na Blejski Dobravi še zadnjič poslovili od nje. Spomin nanjo pa ostaja in v srcih vseh, ki smo jo osebno poznali, jo srečevali na planinskih poteh ali pri njenem pedagoškem delu, bo zapisana za vedno. Ivanka Korošec V spomin Franci Telcer (1918-2008) 3. maja smo se na pokopališču Barbara na Prevaljah poslovili od Francija Tel-cerja, alpinista, planinca, gorskega re- ševalca in organizatorja t. i. planinskih pohodov slovenskih železarjev. Franci se je rodil 10. novembra 1918 na Prevaljah in se po končanih štirih razredih klasične gimnazije zaposlil leta 1937 v Thurnovi jeklarni na Ravnah. Železarni je ostal zvest do upokojitve, ki jo je dočakal leta 1983 v obratnem računovodstvu. Gore je vzljubil že v otroštvu. Pri desetih letih je bil z očetom prvič na Uršlji gori. Prevaljski mladinci, ki so hodili v hribe, so se - kot prijatelji narave - včlanili v skavtsko organizacijo, kasneje pa tudi v Mladinski odsek Planinskega društva (PD) Prevalje, ki je bil osnova za nastanek Alpinističnega odseka (AO) leta 1936. Alpinistični krst je Franci doživel v Šmohorici na Uršlji gori. Čeprav je sodil v skupino mlajših alpinistov, je leta 1939 z Ernestom Vauhom splezal Slovensko smer v Triglavu. »To je bil moj največji podvig. Preplezati Slovensko smer je v tistem času veliko pomenilo, danes pa je seveda čisto drugače,« je izjavil pred leti. Planinska ideja se je na Koroškem po drugi svetovni vojni spet razmahnila. PD Prevalje je dobilo v upravljanje požgani dom na Uršlji gori, ki pa so ga zagnani odborniki do leta 1948 že obnovili. Telcer je postal (in ostal dobrih dvajset let) podpredsednik društva ter načelnik AO. Že ob ustanovitvi leta 1946 pa je postal tudi načelnik prevalj-ske postaje GRS, na čelu katere je bil vse do smrti. Telcer je poudarjal, da se mora mož, ki se odloči postati reševalec, zavedati, da bo imel mnogo dolžnosti, a malo pravic. »Hribi nam gledajo skozi okna v stanovanja,« se je izrazil slikovito; »in le kako bi se jim mogli upreti?« Ni bil nasprotnik množičnosti v gorah, zato so ga boleli očitki, da so železarji na pohodih uničevali naravo, onesnaževali okolje ipd. Srčno je sodeloval pri organizaciji t. i. železarskih (zdaj jeklarskih) pohodov in se udeležil vseh 116, pripravljal pa je že 117., prvega letošnjega na Ko-šenjak, a je žal prej omagal. Prvi pohod slovenskih železarjev je bil leta 1970 na Triglav, z leti pa se je število pohodov povečalo tudi na štiri na leto, organizatorji (odbori iz železarskih središč) pa so izbirali različne cilje. Franci Telcer je vodil natančno statistiko in ugotovil, da je do letos na pohodih sodelovalo 38.988 ljubiteljev gorskega sveta (samo lani npr. 840 pohodnikov in pohodnic). Skoraj štiri desetletja železarskih pohodov je dolgo obdobje, v katerem se je marsikaj spremenilo. »Zunanji videz pohodnikov je bil nekdaj popolnoma drugačen, kot je zdaj. Nekateri so bili zelo slabo opremljeni. Na prvem izletu na Triglav je bil eden od Ravenča-nov celo v 'črnem gvantu' z aktovko v rokah. Kljub temu je bil tako dober ho-dec, da je vse prekosil,« mi je pripovedoval pred leti, ob 100. jubilejnem pohodu leta 2003, takrat znova na Triglav, ki se ga je udeležilo 317 zadovoljnih pohodnikov. Verjamem, da bo sporočilo Francija Tel-cerja še dolgo živelo med 'njegovimi' pohodniki: »Želim, da bi se naših pohodov spominjali, da bi o njih pripovedovali svojim družinam, predvsem otrokom, da bi jim povedali, kaj so doživeli, kako so spoznavali naš slovenski gorski svet, in da bi se po možnosti pohodov še udeleževali.« Prihodnje leto se bodo 'njegovi' pohodniki zagotovo udeležili spominskega pohoda na Uršljo goro, v čast Franciju Telcerju ... Andreja Čibron - Kodrin S klikom do vseh člankov naše revije vse do leta 1986! Z veseljem obveščamo bralce, da smo na spletno stran www.pvkazalo.si postavili dodatnih 14 letnikov poske-niranih izvodov naše revije, kar nam je omogočila dona-cija Fundacije za šport. Sedaj je možno s pomočjo elektronskega kazala priti do kopij vseh objav od letnika 1986 do 2007 (več o tem, kako to storimo, smo opisali na zadnji platnici lanske decembrske številke). V vseh člankih je omogočeno optično prepoznavanje znakov, tako da je mogoče besedila kopirati in po želji uporabljati. Zelo radi bi poskenirali in dali na razpolago vse letnike od prvega, 1895, zato iščemo podpornike, ki so pripravljeni finančno pomagati. Skeniranje posameznega letnika stane od 100 do 200 € (odvisno od debeline). Za skeniranje vsega preostalega potrebujemo še okoli 10.000 €. Če ste pripravljeni pripomoči k izvedbi tega projekta s prispevki od 50 € naprej, nam jih lahko nakažete na račun 051008010489572, sklic 0522, ali nam to sporočite na naslov pv@pzs.si. Uredništvo Kako poznamo naše gore? Nad katerim grebenom se pripravlja nevihta? Pravila naše igre smo objavili v januarski številki. Odgovore sprejemamo do 25. avgusta, rešitev bo objavljena v septembrski številki. Spletna trgovina www.kibuba.com tokrat za nagrado ponuja zaščito za glavo - klobuk Deluge. Če boste odgovarjali po elektronski pošti, uporabite naslov uganka@pzs.si. Poslati nam morate popoln naslov in davčno številko. Rešitev iz prejšnje številke: Uganka v junijski številki je bila lažja. Osrednji gori na sliki sta bili Brana in Planjava. Prejeli smo 71 pravilnih odgovorov in nobenega napačnega. Žreb je dodelil nagrado, set posode za dva, Milanu Bremcu iz Postojne. Naslednjo uganko bomo objavili septembra, avgusta vam vsem želimo prijetno pohajkovanje po naših in tujih gorah. piänWKKal 2009 (Za leto 2009 smo vam pripravili dve izvedbi slovenskega planinskega koledarja:^ GORSKI RAZGLEDI Vodilni motivi so posnetki najlepših vrhov in dolin slovenskih gora, pomožni pa prinašajo človeka in živo naravo v sožitju. Koledarski listi označujejo še lunine mene in praznike, vsakemu mesecu pa so pripisane misli v sozvočju z naravo. Naslovnica z novim znakom Planinske zveze Slovenije in prvim znakom Slovenskega planinskega društva spominja na tradicijo in razvoj našega planinstva, hrbtna stran pa je posvečena besedam, kot jih je znani pisec Janko Mlakar z značilnim humorjem nanizal okrog Triglava. Drugi del pa razgrinja ali razčiščuje, kdo je bil prvi Slovenec, ki je res preplezal Triglavsko severno steno. Dodani sta kopija lista iz vodniške knjižice Janeza Koširja in slavilna pesem Triglavu Otona Župančiča. Koledarju je dodan še poseben list s prazniki in dela prostimi dnevi v Republiki Sloveniji ter s prazniki naših sosedov: Hrvaške, Avstrije, Madžarske in Italije. Koledar je pokončen, 33x48 + 5 cm (za dotisk) in vložen v papirnato vrečko. Maloprodajna cena je 4,60 €*, posebej dotisk in za posameznike poštnina, pri večji količini popust. a i j ->15 1 'S II IÏ ■ t n to ìt i) Il li 2TS M 17 J J POZDRAV Z GORA Avtorski koledar priznanega planinskega fotografa Petra Janežiča odlikujejo široki panoramski posnetki naših gora. Koledarski del s prazniki in luninimi menami je poslovno oblikovan in v treh jezikih - ob slovenskem še v angleškem in nemškem. Na zaključnem listu je natisnjen seznam planinskih koč z nadmorsko višino in telefonsko številko, razporejen v skupine najulijske in Kamniško-Savinske Alpe, Karavanke, Posavsko hribovje, Pohorje, Dolenjsko, Notranjsko in Primorsko. Format je dvojen, 42 x 30 cm, vvisečem položaju 42x60 + 5 cm za dotisk. Maloprodajna cena za izvod je 4,70 €*, posebej dotisk in poštnina za posameznike ter popust na večje količine. * v ceni je upoštevan 20% DDV. ■ hv~ ■ ■ ■ u Av i r ■- ;- - - II . 1 2 3 ... i Û 7 i* 5 10 "1 I___ "mj3 H ]fi 17 J¿ 1 . .. jlil 20 2] 22 ' S 24 28 ì'i H} il » 1 - Vabimo vas, da se za nakup obrnete na nas, saj že vrsto let pripravljamo značilne, vedno lepe ter z informacijami in kulturo obogatene koledarje. Koledarje si lahko ogledate in jih naročite pri ga. Hedviki Petkovšek, oziroma Planinski založbi na sedežu Planinske zveze Slovenije, Dvoržakova 9,1000 Ljubljana (tel.: 01/ 43 45 690, fax: 01/ 43 45 691, e-pošta: hedvika@pzs.si) ali na spletni strani pzs.si. min masa: 1 kg*, izredno robustna S.L.F. tkanina, A.C.T. anatomsko oblikovano hrbtišče, ojačani trojni nosilni šivi, ojačitve iz DuPont™ Hypalona®, nepremočljive zunanje zadrge, dežno pokrivalo v dnu nahrbtnika, ergonomsko oblikovane naramnice, odsevni drsni prsni pašček, dvojni žep v kapi, mrežasti notranji varnostni žep s pritrdiščem za ključe, kompatibilen s hidracijskimi mehi, stranski kompresijski paški, dodatni paščki za pritrditev krpelj ali snežne deske, pritrdišče za smuči, pritrdišče za dva cepina/palice ojačano z Dupont™ Hypalonom®, dva stranska žepa, odstranljiva/zložljiva sprednja mrežica za pritrditev čelade, odstranljiv bočni pas, odstranljiva polietilenska plošča v hrbtišču, ki se lahko uporabi za imobilizacijo. min masa: 3,5 kg*, inovativni sistem za postavitev v samo 45 sekundah, set za popravilo, konstrukcija z zunanjimi palicami, trojno ojačana tla v kotih, zaščiteni zračniki, zunanji material termoizoliran in aluminiziran ripstop poliester 70D 85g/m2, notranji material ripstop poliamid 70D 55g/m2 z dihajočim vodoodbojnim premazom, palice iz izredno lahkega, močnega in elastičnega 7001 T6 dur-aluminija, aluminijasti klini, vhod z dveh strani, spredaj predprostor, vrata z zunanjo mrežico proti mrčesu, zračniki, ki se zapirajo iz notranjosti, nastavljivo zračenje iz spalnega dela, nastavljivi snežni zavihki, pritrditev zgornje ponjave na šotor z nastavljivimi trakovi, poliuretansko okno odporno na temperaturne spremembe in UV žarke, odsevni trakovi, shranjevalni žepi in zanke za opremo, kaveljček za svetilko, kompresijska vreča. CONTEMPORARY OUTDOOR SINCE 1870 www.ferrino.it