\K
UredniStro in uprava v Ljubljani, Narodni dom, L nadstr. Telefon 77.
Izhaja vsako soboto.
Mesečna naročnina 6 dinarjev, za inozemstvo pa 8 dinarjev.
*
Beseda bo meso postala.
Božič! Koliko lepih besedi bo napisanih in koliko izgovorjenih. Tiha zima, blažen mir vsenaokoli siplje v duše mehko razpoloženje. Iz lin gre opolnoči v svet naznanilo, da se je Kristus rodil, duše poklekajo in ga molijo.
Rodil se le, da odreši svet večnega pogubljenja. Tudi se je rodil, da ne bodi na zemlji radi večnega zveličanja vedno trpljenje. Misel njegova je bila, naj veselja na tem svetu sledi veselje onstran groba. Svet le tu, da bodi na njem vsakdo srečen. Veselje onega sveta ni ustvarjeno radi trpljenja na tem svetu. Ni tako, da čim večje je trpljenje tu, da bo zato tem večje veselje tam. To so besede krivih prerokov, ki Gospoda niso razumeli. On je hotel: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, in: kar nočeš, da Tebi drugi store, ne stori tega Ti drugim. On je postavil življensko resnico, nujvišji socijalni nauk vseh časov: enakost v s eh II n d i n a z e m I j i v p r a v i c a li i n dolžnostih. (Joveštvo je nepretrgana enota in ta nauk mora veljati z železno doslednostjo skozi
' Uličnih prepričanj je mnogo. Vse to imamo ne za kratek čas ali zaradi prepirov na zemlji, vsakdo, \ ki zagovarja eno ali drugo, trdi, da imamo te stvari zato, da z njih pomočjo dosežemo na zemlji mirno, srečno in pravično življenje. Za učinkovi-\ tost teh sredstev se prepiramo — da uspehov ni-
1	kjer ni.
Kako rad je na Sveti večer vsakdo srečen, za-! dovoljen sani s seboj, z okolico in z življenjem! Pa če ni že srečen zaradi preteklosti in sedanjosti, Pti bi rad dobil — vsaj upanje sreče za bodočnost.
! Saj Sveti večer nima služiti le v utrditev zavesti, da se je Gospod rodil, da grehe odpušča in pozablja na naša grda dejanja, ampak tudi v utrditvi prepričanja, da je vsak človek rojen, da je srečen, da bodi človek človeku brat — in ne volk. Lučiče, ki pred jaslicami veselo žare, goreča luč, ki po stezi preko polju v mrzli zimi in temni noči hiti proti farni cerkvi, gori zato, da v trpečih prižiga upanje — na odrešenje.
Upanje sreče dajte! V to molitev so ubrani pol-
vse veke in skozi vse življenje v sake ga p o -1 nočni zvonovi, s a m e z n i k a. Ni razumel Gospodove volje, kdor Sreče nimajo milijoni, ker tisoči nimajo srčne
pravi, da kes in pokora vse zbrišeta. Greh vsega življenja naj bi zbrisal trenutni kes, kes morda ob zadnjih dihih življenja? To je usodepolna pomota. Storjeni socijalni greh ne more najti odpuščanja brez dejanskega popravila škode. Taka trditev bi bila afirmacija greha, moralna potuha grešnikom.
Nauk največjega učenjaka in socijalista vseh vekov ni prodrl v duše človečanstva. Le malo jih je, ki bi prav doumeli globoko misel njegovih resnic. Samo zunanjemu vedenju človeku so dali drugo obliko, duša in srce pa sta ostala zakrknjena. Minula so stoletja, ki so ustvarila klerikalca in liberalca, cerkev in njena politična moč je priznavata prvemu vse vrline dobrega človeku, drugemu jih je odrekala. Prvi se je prevzel, našel je moralno uteho v vidnem zunanjem pripadništvu k cerkvi tn njenim političnim strankam, v srcu, v svojih delih pa je ostal neizpremenjen, potolažen z zavestjo, da smrt ne bo prišla nepričakovano in da bo imel časa dovolj, da zadnjih urah obžaluje vsa "esocijfilna dejanja svojega dolgega življenja. Dru-.U, berqlec. je ostal podoben prvemu. V življenju m nlo nu-d njjma razlike. Gnana sta bila oba od neugnanega pohlepa po obogutenju, po želji, ustvariti si nebeško kraljestvo tu na zemlji brez ozira na škodo in trpljenje drugih. Ne eden ne drugi v svojem srcu ni imel zaklada dobrot.
Poglejte ljudi na vasi najrazličnejših narod-1°&i' ver in političnih prepričanj in ne morete jih °eiti v dobre in slabe po znamenju narodnosti, <rc “li politične pripadnosti, ločili jih boste le po (in m znamenju: po sili njih srčne do-
dobrote.
Narodi so komaj prišli iz bitk, vračajoči se na svoje domove, so mislili, da je bila vojska kazen za greh in da ne bo več greha, uho nočejo več vojska. Kako varanje! Zakrknjen grešnik pokoro odtolče, potem gre pa znova greši. Tako dela tudi svet. Tako ožarjeno je iz človeških duš pričelo vzhajati solnce, da pride na vrh nebeškega svoda
danji kruh. Živalski nagoni bruhajo iz src, močnejši davi slabejšega. Propada kultura, morala, dobra volja, veselje do dela in življenja. Mož je ženi hudič, žena možu, deca gleda in ne razume, v dušah ne zaiskri ljubezen, zato se obrača od domov in gre svoja pota, ki se izgubljajo v temi, iz katere se nato čuje jok in krik obupa.
Milijoni so korak obrnili po klancu navzdol, da tisoči ostanejo na vrhu prelaza in — obvladajo položaj. Dolga procesija je to in žalostna bolj kakor pot po sneženih planjavah v Sil)irijo. Spredaj je križ, visok in širok. Nosijo ga roke delavca, javnega in zasebnega nameščenca. Okoli se gnete deca, žene, matere in očetje. Zamolklo doni molitev: Dajte nam naš vsakdanji kruh. Pa kakor bi procesija šla po puščavi, vdano in prosečo molitev odnaša le veter, da jo raztrese po pesku pustinje, ne da bi jo kdo čul in uslišat. Tako tone ta žalostna procesija in se izgublja v neprodirne temine, da tam pogine in da v smradu vzklijejo strupeni plini, ki naj uničijo vse.
Storite, da bodo ti milijoni obrnili zopet korak po klancu navzgor. Hoja navzdol, vedno niže in niže, ni samo njih bol, ona je tudi Vaša bol. Drevo, pri korenini nagnito, bo padlo in na zeleni veji sedeča in veselo pojoča ptica bo odletela — kam se bo usedla, ako se vsa debla'posuše in zrušijo.
Naša domovina je z zlatom posejana. Samo v senci leži, treba je le, da solnce pride in povsod bo sam lesk. Ali tega solnca ni? Vsenaokoli hoče, da je dan, pa jutra noče biti. Kdo ga drži nazaj? Vsi tisti, ki skrivnosti Svetega večera niso doumeli, ki ne poznajo dobrote v svojih srci h, vsi oni, ki bodo ta večer molili in blaženost občutili —
in da tu okameni ter da nepremično izžareva na j ker je taka že stara navada. Da, stara navada, pa človeštvo srečo in blagoslov vse večne čase — pa brez nove vsebine. Da bi luči, ki bodo zažarele, vsaj zdi kitilo je globoko v vzhod nazaj, da je zopet noč nekaj časa še tlele, potem, ko bo polnočnice konec, zakraljevala.	j	Samo en hipec na dan dela! Bojimo se, da želimo
Po svetu švigajo misli o novih vojskah, svet se | zaman, ker naša bol noče biti tudi Vaša bol, dasi trudi, da jih prepreči, morda, ker nanje še ni pri- je oboje življenj zasidranih v istih koreninah.
pravilen. Napovedujejo se ostri gospodarski boji, j propada delo in poštenost, širi se beda in lakota, brezposelnost divja, delo ne daje zaslužka za vsak-
Sveta noč, blažena noč... res to je samo pesem. Kdaj bodo besede meso postale? S kulturo človeka, Iti ga bo usposobita k srčni dobroti.
Zmagujoče narodno delavstvo.
'■'it ‘t "i POtem jil' boste tluli le P° tem znamenju soi 11. n ( n im(lj0 pravic0' (/n jjr(jd Gospoda na
S\tli Ucir P°klckajo in ga molijo. Vsi drugi so farizeji, ki z vero narodnostjo in političnim
prevesti, kakor v poslu utr-
pričanjem barantajo, brez jeni konjski mešetar.
Srčne dobrote ni. Imamo ver nebroj, vsaka zase edino pravilna, narodnosti so vseh vrst in po-
Narodnost ni mrtva beseda. Ona je živa, gonilna sila vseli vekov in vseli narodov. Pred veličastnim znamenjem narodnosti so morali poklekniti vsemogočni generali in utihniti topovi. Ko je Wilson, predsednik Zjedinje-nili držav Sever. Amerike, formuliral 14 točk narodne samoodločbe, je bilo vojske konec, tako živo je ta misel vzplamtela med narodi. Tega vala ni mogel nihče več zadržati. To je politična moč narodnosti. Narodi se ne dajo in ne morejo dati ukleniti v jarem tuje oblasti, oni hočejo biti organizirani v lastnih državah. To je nujni predpogoj za ohranitev svetovnega miru. Kdor je proti tem narodnim pravicam, je proti svetovnemu miru. To pra-\ ico zahtevajo zase Nemci vseh političnih barv, s komunisti in socialisti vred. Bili smo Priča, kako so dunajski socialistični voditelji z vso odločnostjo govorili za priključitev Avstrije Nemčiji v eno državo. Le pri nas, kjer
moramo vedno pokazati, da smo majhni ljudje, ki ne poznamo socioloških sil v narodih, so morali priti socialisti in preklinjati stremljenje po osvoboditvi koroških Slovencev.
Kar velja glede politične moči narodnosti, velja tudi glede gospodarske, kulturne in socialne, ker so slednje le posledica prve, odnosno je prva osnovni predpogoj za razvoj gospodarske, kulturne in socialne moči naroda. Zato je zelo nedosleden oni, ki sicer priznava politično samoodločbo narodov, to je potrebo po politični samostojnosti narodov, ne prizna pa potrebe po gospodarski, kulturni ali socialiii samostojnosti. Politično samostojnost hočemo zato in samo zato, da se gospodarsko krepimo, kulturno razvijamo in ustvarjamo socialno koristna dela. Politična samostojnost iti samo sebi namen, ona je le sredstvo za dosego glavnih namenov: gospodarske in kulturne povzdige narodov. Ako to
hočemo, moramo biti za te cilje navdušeni, t. j. biti moramo narodni, kar pomeni, da moramo braniti svoje gospodarske in kulturne pravice. Mi moramo biti proti temu, da nas v narodni, politično samostojni državi zasužnjuje tuj kapital v denarju ali v ljudeh. Zato je le naravna posledica političnih naših pravic, da smo proti zapo!slenju tujih delavcev, dokler je naš domač človek lačen, da zahtevamo za naše ljudi boljša mesta. Meglena internacijonalnost zamenjuje potrebo po inter-nacijonalnem sodelovanju na političnem, gospodarskem in kulturnem polju z zapostavljanjem naših lastnih potreb in pravi', da je to nacijonalizem, sokolaštvo in bogve kaj še. Ne! Narodni človek hoče politični samostojnosti dati stvarno vsebino. Politična samostojnost je le okvir, ono kar je v okviru pa je naš vsakdanji kruh. Kdor zagovarja breznarod-nost, mora seveda biti tudi proti narodnim državam in zelo smešen je oni, ki nujnost narodnih držav priznava, nujnosti narodne borbe za gospodarsko in kulturno samostojnost pa ne uvidi. Ta poslednja borba drži s prvo roko. Zato ima narodni človek, ki se bori za gospodarsko in kulturno povzdigo politično samostojnega naroda na sebi vse znake resnosti in treznega gledanja na pomen, važnost in nujne posledice politične osamosvojitve.
Ta resnost in treznost se uveljavlja vedno jasneje tudi med našim delavstvom, katero se je vedno smatralo kot neko zmešano množico, ki ne sme biti narodna in mora prisegati le na breznarodnost. V tej miselnosti vzgojeno delavstvo zato ni meglo sodelovati na svoji gospodarski in kulturni povzdigi, ker je pač moralo biti svoji breznarodnosti dosledno in 'tako odobravati naval tujcev v naša podjetja, ker je pač vseeno: Slovenec, Nemec ali Lah. Odobravati je moralo tudi nemško komando v tovarnah, ker zahteva po slovenskem jeziku je pomenila zanj stvar, za katero se smejo zanimati le narodni ljudje. Pri taki miselnosti je bilo le naravno, da so tujci našega delavca omalovaževali in ker oni niso nikdar rekli, da je vseeno, kdo ima boljše plačano delo: Slovenec ali Nemec, ampak so se vedno odločili za Nemca. Ko na podlagi politične osamosvojitve korakamo proti gospodarski in kulturni moči naroda, smo naredili zato, ker hočemo ta narod gospodarsko in kulturno dvigniti. Ni treba, da ravno pravimo, da smo narodni, isto je, ako rečemo, da smo pijonirji za gospodarski in kulturni napredek predvsem našega domačega človeka. Ako v tem boju odbijamo vse napade, ki bi ta napredek ovirali, ali ako uporabljamo sredstva, ki bi ta napredek pospešili in utrdili, delamo za napredek domačega človeka. In ker večina domačih ljudi tvori skupnost, kateri pravimo narod, zato je to delo narodno delo, navdušenje za to delo narodno navdušenje.
K temu delu je pristopilo tudi delavstvo, ono se trga iz mreže internacijonalne brez-narodne miselnosti. Delavstvo hoče čutiti narodno, ker le tako je sposobno, da čuti mednarodno, t. j. da spoznava, ceni in vpošteva tudi težnje drugih narodov. Da bi pri nas ne bilo političnega klerikalizma, ki vse gospodarske in kulturne potrebe podreja korjstim politične moči cerkve, da bi ne bilo zmešanih pojmov komunizma in bi ne bilo breznarod-nega socijalizma, ki napram kapitalu ni znal poudariti in uveljaviti gospodarskih in kulturnih potreb in pravic naroda, t. j. večine, verjemite mi, da bi danes ne tičali tako globoko v blatu gospodarske in socialne revščine. Delavstvo zavedno in instinktivno spoznava krivce svojega revnega položaja, zato se organizira v narodnih in naprednih strokov-
nih organizacijah. Pred kratkim so se vršile volitve v II. rudarsko skupino. Narodno delavstvo1 je povsod nastopilo samostojno in zmagalo. Ni zmagalo še sicer tako, da bi dobilo svoje mandate, toda njegova moralna zmaga je popolna, popolna je zmaga narodne misli tudi med rudarskim delavstvom. V Trbovljah je narodno delavstvo po številu dobljenih glasov druga najmočnejša skupina, ki stoji pred klerikalci. Le dejstvo predpotopnega volilnega reda, da imajo volilni aparat v rokah nasprotniki, da so vladale glede volilnega postopka popolne nejasnosti, je povzročilo, da so formalno zmagali še nasprotniki. Pri tej priliki poudarimo, da bomo dobili vsa sredstva in brez usmiljenja uporabili vsa pota, da iztrebimo grožnje in nasilja iz delavskih vrst, ker so ta sredstva najpriljubljenejše
orožje kapitalistov — in nočemo, da bi se istih posluževalo tudi delavstvo. Ako' se jih, nima pravice zahtevati, da jih opuste kapitalisti. Kar je nemoralno za kapitaliste, ne more biti moralno za delavca. To naj si zapomnijo predvsem socialisti vseh barv, ki svoje podirajoče se pozicije hočejo držati le še na umeten način. Ne izzivajte, ker vaša «moč» ne sega do nebes!
V	Senovem pri Rajhenburgu so se objeli klerikalci, komunisti in socialisti in šli. skupno v boj. Dobili pa so skupno le 60 glasov, narodno delavstvo samo pa nad 40. To je popolna zmaga naše misli. Podobno je bilo drugod.
Ko se delavstvo otrese neresnih ljudi, takrat bo boljše. Zmagujemo in se bližamo popolni zmagi.
Kandidatne liste za volitve v oblastne skupščine.
Skupni nastop naprednih strank: NSS in SDS.
Kandidatne Ciste za ljubljansko oblast.
Srez Brežice (2. skrinjica). Kandidati:
1. Karl Cimperšek, trgovec in posest.,Sevnica;
2. Ivan Ogorevc, posest, in kovač, Vel. Obrež;
3. Dr. Ljudevit Štiker, odvetnik, Brežice.
Namestniki:
1. Ivan Pavlovič, posestnik in župan, Armeško;
2. Blaž Jeriček, trgovec, Rajhenburg;
3. Franc Kušlan, lesni trg. in posest., Brežice.
Srez Črnomelj (3. skrinjica). Kandidati: 1. Julij Mazelle, posestnik, Gradac;
2. Karol Miiller, trgovec, Črnomelj.
Namestniki:
1	Anton Sever, trgovec, Semič;
2.	Ivan Malešič ml., trgovec, Metlika.
Srez Kamnik (1. skrinjica). Kandidati:
1. Dr. Rihard Karba, župan in lekarn., Kamnik;
2. Anton Skok, župan, posest, in trg., Domžale;
3. Fr. Kokalj, posestnik in kovač, Vrhpolje.
Namestniki:
1. Franc Ropret, tovarnar, Pristava;
2. Franc Klopčič, pos., Sp. Loke, obč. Krašnja;
3.* Franc Ziherl, posestnik, Vodice.
Srez Kočevje (3. skrinjica). Kandidati:
1. Ivan Rus, pos. in veletrgovec, Loški potok;
2. Dr. Štefan Rajli, odvetnik in pos., Kočevje;
3. Anton Pirkovič, posestnik, Velike Lašče;
4. Filip Peterlin, posestnik in trgovec, Ribnica.
Namestniki:
1. Josip Obcrstar, posest, in trgovec, Ribnica;
2. Alfonz Ličen, pom. kurjač drž. žel., Kočevje;
3. Franjo Keržič, trgovec, Velike Lašče;
4. Ferdo Wiegele, nadučitelj, Loški potok.
Srez Kranj (2. skrinjica). Kandidati:
1. Dr. Albert Kramer, novinar, Ljubljana;
2. Ivan Lončar, župan in posestnik, Tržič; ^
3. Anton Križnar, posest, in gost., Stražišče;
4. Ivan Podlipnik, tkalski mojster, Kranj;
5. Anton Štefen, čevljarski mojster, Kranj.
Namestniki:
1. Ciril Pirc, župan in posestnik, Kranj;
2. Avgust Primožič, mizarski mojster, Tržič;
3. Ivo Šorli, pekovski mojster, Gorenjavas;
4. Anton Markelj, sedlar, Tržič;
5 Dr. Fran Jerala, odvetnik, Škofja Loka.
Srez Krško (3. skrinjica). Kandidati:
I	Alojzij Šribar, posestnik, Ardro;
2. Franc Hmelj, trg., gost. in posest., Radeče;
3. Anton Činkole, posestnik, Dobruska vas;
1	Josip Šnidaršič, pos., Studenec pri Krškem;
5	Anton Jug, gimnazijski ravnatelj, Ljubljana.
Namestniki:
1 Ljudevit Slanšek, mizar in posest., Krško; ? Josip Kalin, posest, itd., Obrežje (Vel. Dol.);
3 Josip Pečar, pos. itd., Grahovica 4 (Boštanj);
4 Franc Lukek, pos. in čevljar, Št. Rupert 88;
5. Anton Kovačič, pos. in mlin., Krška vas 36.
Srez Laško (3. skrinjica). Kandidati:
1. Dr. Joža Bohinjec, ravn. OUZD, Ljubljana;
2. Avgust Dolinšek, posest, in gost.. Hrastnik;
3. Jakob Restar, po-:st. in rudar, Praprotno.
Namestniki:
1. Konrad Elsbacher, trgovec in pos., Laško;
2. Alojzij Baša, postajenačelnik, Zidani most;
3. Anton Horjak, posest, Loke pri Zid. mostu;
Srez Litija (3. skrinjica). Kandidati:
1. Franc Lajovic, trgovec, Litija;
2. Mirko VVelnberger, industrijec, Zagorje;
3. Franc Mohorič, pos., Na šoli (obč. Žalna);
4. Luka Bizjak, skladišč., Gradec (obč. Hotič).
Namestniki:
1. Vinko Sedlar, rudniški delavec, Zagorje>
2. Vojko Šribar, posestnik, Gradec pri Litiji;
3. Ivan Bregar, posest, in gostilničar. Izlake;
4. Jernej Peček, trg.z lesom in pos., Višnja gora.
Srez Ljubljana okolica (4. skrinjica).
Kandidati:
1.	Fran Zebal, pos. in trg- Rudnik pri Ljubljani;
2 Karel Mayer, pos. in v. pošt. of. v p.> Vrhnika;
3. Franc Švigelj, posestnik, Ig;
4. Josip Matjan, posestnik, Vižmarje;
5. Franjo Rupnik, žel. strojevodja, Ljubljana,
6. Pavel Paučič, tes. mojst., Fužine pri Hrušici;
7. Ivan Hvastja, posestnik, Savlje pri Ježici.
Namestniki:
1. Karel Perkon, delovodja, Vič;
2. Anton Drašler, restavrater, Borovnica;
3. Josip Javornik, posestnik itd., Studenec-Ig;
4. Franjo Zupan, vozni mojster, Novi Vodmat;
5. Franc Šušteršič, posest., Svetje pri Medv.;
6. Franc Šušteršič, posest, in gost., Zapuže;
7. Ciril Požar, gostilničar in posestnik, Zalog.
Srez Logatec (2. skrinjica).
Kandidati:
1. Valentin Poljanšek, posestnik, Dobračeva;
2. Karel Kovač, lesni trgovec, Stari trg;
3. Andrej Pirc, posestnik, Rakek.
Namestniki:
1. Anton Bajc, posest, in del., Dol. Logatec;
2. Leopold Turšič, mizar, Cerknica;
3. Franc Ošaben, kovač, Martinjak.
Srez Novo mesto (3. skrinjica). Kandidati:
1. Rudolf Faleskini, opekarnar, Dol. Straža;
2. Filip Ogrič, zobotehnik, Novo mesto;
3. Klement Belovsky, posestnik, Mirna;
4. Karel Mervar, pek. mojster, Žužemberk;
5. Anton Jarc, vinogradnik, Zagrad 9.
Namestniki:
1. Anton Kolenc, tovarnar, Mirna;
2. Ivan Rustja, trgovec, Dobindon (Uršnasela);
3. Franc Može, trgovec i~. posestnik, Dvor;
Kandidatne liste za
Mesto Maribor (4. skrinjica). Kandidati:
1. Josip Mohorko, postajenačelnik, Maribor;
2. Vilko Weixl, trgovec. Maribor;
3. Jože Volčič, mizar, Maribor.
Namestniki:
1. Ivan Kejžar, žel. uradnik v p., Maribor;
2. Anton Grmek, paznik v pokoju, Maribor;
3. Dr. Miloš Vauhnik, odv. kandidat, Maribor.
Mesto Celje (4. skrinjica). Kandidat:
Dr. Anton Božič, odvetnik, Celje.
Namestnik:
Ivan Rebek, ključavničar, Celje.
Srez Celje (5. skrinjica). Kandidati:
1. Janko Lesničar, ravnatelj Zadr. Zv., Celje;
2. Franjo Šmid, geometer, Zavodna pri Celju;
3. Franjo I)erča, tov. mojst., Trnava-Gomilsko;
4. Franc Klajnšek, pos. in gost., Sv. Jurij o. j. ž.
5. Ivan Okorn, pos. in stavb, vodja, Škofja vas;
6. Josip Omladič, kmet in župan, Braslovče.
Namestniki:
1. Matija Miklavžina, pos.,Preserje-Braslovče;
2. Martin Kolšek, čevljar, Breg pri Celju;
3. Ivan Srebotnjak, les. trg., Doberteša vas — Sv. Peter ob Savinji;
j- Fr^nc Pilih, ekon., Sv. Pavel pri Preboldu;
0. dr. Edvard Šerko, zdravnik, Vransko;
6	Drago Žabkar, železničar v p., Celje.
Srez Dolenja Lendava (4. skrinjica). Kandidati:
1. Janez Preininger, nadučitelj, Dobrovnik;
2■ Štefan Gyorkoš, posest, in poštar, Turnišče; 3- Anton Hajdinjak, kovač in posest., Odranci;
4	Jožef Vrečič, kmet v Petešovcih.
Namestniki:
1.	Anton Glavnik, trgovec, Beltinci;
2- Ivan Marušič, kolonist, Benica;
3. Jožef Maučeč ml., posestnik, Gančani;
4. Marko Lebar, posestnik v Treh mlinih.
Srez Konjice (4. skrinjica). Kandidata:
1. Ignac Kotnik, posest, in lesni trg., Vitanje;
2. Franc Petelinšek, kolar, Oplotnica.
4. Matija Slane, posestnik, Pleš;
5. Janez Bon, posestnik, Zabrdje.
Srez Radovljica (3. skrinjica). Kandidati:
1. Josip Ambrožič, posestnik, Ljubno;
2. Alojzij Ferbežar, kovinar, Sava;
3. Boris Černe, posestnik, Gorje.
Namestniki:
1. Franc Rauhekar, gost. in pos., Boh. Bistrica;
2. Leopold Zore, pos. in trg., Kranjska gora;
i.	Rado Lauseger, kovinar, Jesenice-Fužine.
Ljubljana mesto (2. skrinjica). Kandidati:
1. Dr. Dinko Puc, odvetnik, Ljubljana;
2. Ivan Tavčar, uradnik, Ljubljana;
3. Ivan Mohorič, uradnik Trg. zb., Ljubljana;
4. ing. Gvido Gulič. drž. uradnik, Ljubljana;
5. Dr. Joža Bohinjec, ravnatelj, Ljubljana.
Namestniki:
1. Dr. Tone Jamar, zdravnik, Ljubljana;
2. Miroslav Urbas, trgovec in pos., Ljubljana;
3. Anton Boh, poštni poduradnik, Ljubljana;
4. Ivan Hiter, uradnik, Ljubljana;
5. Geyer Rudolf, ključ, mojster, Ljubljana.
mariborsko oblast.
Namestnika:
1. Vaclav Prorazil, lekarnar, Konjice;
2. T. anc Medved, trgovec, Oplotnica.
Srez Ljutomer (4. skrinjica). Kandidati:
1. Dr. ivan Stojan, notar in župan, Ljutomer;
2. Jožef Ploj, kmet, Zbigovci;
3. Alojzij Seršen, trgovec in posestnik, Veržej.
N a m e s t n i iv i:
1. Janko Horvat, slikar, Ljutomer;
2. Franc Lubi, krnet Bunčani;
v dr. Marko Stajnko, odvetnik, L 'tomer.
Srez Maribor, desni breg (4. skrinjica). Kandidati:
1. Jože Finžgar, kmečki sin, Sv. Marjeta na Dravskem polju;
2. Dolfe Ogrizek, skupinovodja v delavnicah drž. žel., Maribor;
3. Feliks Obrelit, železničar, Maribor;
4. Karol Podliraški. klepar, Slov. Bistrica;
5. Karol Černej, posestnik, Fram.
Namestniki:
1. Davorin Lesjak, učitelj v p. in pos., Ruše;
2. Jakob Veronek, kovač v del. d. ž., Maribor;
3. Vinko Pliberšek, posestnik, Pečke;
4. Alojzij Faleš, kmet, Račje;
5. Srečko Huber, žel. uradn. v p. in pos., Šikola.
Srez Maribor, levi breg (4. skrinjica). Kandidati:
L Matija Vračič, kmet in župan, Senarska;
2. Rudolf Smonig, pekovski mojster, Svečina;
3. Ivan Kostajnšek, trgovec in pos., Sv. Martin pri Vurberku;
4. Ivan Krampi, kmet in župan, Sv. Duh na Ostrem vrhu;
5. Jože Petrič, kmet. Zg. Voličina.
Namestniki:
1. Jakob Rojs, veleposestnik, Brengova;
2. Josip Rože, trgovec in posest., Lajteršberg;
3. Franc Caf, posestnik in žagar,Sv. Benedikt;
4. Matevž Krošl, pos. in mizar. Zg. Kungota;
5. Ivan Jarc, posestnik, Zg. Kungota.
Srez Murska Sobota (4. skrinjica). Kandidati:
1. Štefan Godina, ev. župnik, Gornji Petrovci;
2. Franc Šiftar, posestnik, Strukovci;
3. Avgust Kampi, posest, in trgovec, Nuskova;
4. Janez Titan, posestnik, Černelovci;
5. Anton Koder, notar, Murska Sobota.
Namestniki:
1. Adam Breskoč, posestnik, Križovci;
2. Mikloš Vratarič, posestnik, Prodanovci;
3. Josip Kuhar, trgovec, Gornja Lendava;
4. Štefan Perkič ml., trgovec, Gradišče;
5. Franc Kregar, posestnik, Bakovci.
Srez Gornji grad (4. skrinjica). Kandidata:
1. Dr. Jože Goričar, zdravnik, Mozirje;
2. Franc Kolenc, p. d. Irman, velepos., Juvanje.
Namestnika:
1. Anton Žehelj, kmet in župan, Bočna;
2. Dragotin Korošec, stavb, podjetnik, Gorenje —Rečica ob Paki.
Srez Prevalje (4. skrinjica). Kandidati:
1. Peter Mravljak, posestnik, Vuhred;
2. Josip Leskovšek, rudar, Mežica;
3. Josip Strableg, kmet in župan, Kapla.
Namestniki:
1. Josip Zieglcr, krojač in posestnik, Vuzenica;
2. Matija Ledinek, mizar, Guštanj;
3. Ivo Kuraš, nadučitelj, Dravograd.
Srez Ptuj (3. skrinjica). Kandidati:
1. Lovro Petovar, posestnik, Ivanjkovci;
2. Janko Mikša, posestnik, Prvenci;
3. Antou Biažek, podžupan, Ptuj;
4. Franc Škerlec, krnet, Vičanci;
5. Anton Preložnik, posest, in župan, Vurberk;
6. Josip Veselko, kovač in posestnik, Središče;
7. Tomaž Muršak, kmet in mlinar, Črmla.
Namestniki:
1. Alojzij Vajda, posestnik, Stojnci;
2. Jakob Tobias, viš. davč. upr. v p., Ptuj;
3. Ferdo Korpar, kmet in gostiln., Osluševci;
4. Ignac Vindiš, posestnik, Breg;
5. Jurij Čurin, posestnik in čevljar, Ormož;
6. Anton Šmigoc, kmet, Vareja;
7. Jakob Zadravec, pos. paromlina, Središče.
Srez Slovenjgradec (4. skrinjica). Kandidati:
1. Albert Puncer, trafikant, Slovenjgradec;
2. Valentin Glažar, posestnik in strojnik, Stara vas pri Velenju;
3. Ivan Melanšek, kmet, Družmirje.
Namestniki:
1. Davorin Blažič, trgovec, Slovenjgradec;
2. Ivan Grajžl, kurjač, Velenje;
3. Ivan Buč, kovač, Slovenjgradec.
Srez Šmarje (4. skrinjica).
Kandidati:
1. Anton Perkovič, kmet in župan, Sv. Florijan pri Rogatcu;
2. Miha Skale, posestnik, Mala Pristava;
3. Martin Ulčnik, kmet, Žagaj;
4. Ivan Cverlin, posest, in trgovec, Sv. Peter na Medvedjem selu;
5. Ignac Jakopina, kmet, Sopote.
Namestniki:
1. Janez Gajser, kolar in posestnik, Rogatec;
2. Franc Založnik, posest, in trgovec, Zibika;
3. Anton Poharc, kmet, Sv. Florijan;
4. Martin Strašek, kmet, Sv. Štefan;
5. Anton Malgaj, viničar, Zibika.
Politični
Kriza vlade. Uzunovič je vrnil kralju mandat za sestavo koncentracijske vlade. Dolgo časa se je razgovarjal z voditelji vseh parlamentarnih skupin, a do pozitivnega zaključka ni prišlo. V radikalnem klubu je dobil Uzunovič sicer formalno zaupnico, obenem pa tudi naročila, da se mora vpliv Štefana Radiča zlomiti. Z drugimi besedami povedano, radikali niso prav posebno navdušeni za delitev vladnih poslov z radičevci. Uzunovič je ponovno konferiral z načelnikom demqlkratskie zajednice Davidovičem. Prihajala so optimistična poročila o uspešnosti pogajanj in razdeljevali so se že ministrski portfelji. Naenkrat so se pa pogajanja razbila, ker je radikalija stavila nespremenljive pogojil in Davidovič ni mogel pristati na kapitulaciji pred stranko, s katero je v vseh svojih volilnih okrožjih v najhujšem boju. Pribičevič je takoj pravilno razumel politični položaj, uvidel, da z Uzuno-vičevo misijo ni resno mišljeno in je pod danimi pogoji sploh odklonil sodelovanje v vladi. Zelo slabo je odrezala SLS. Slovensko klerikalno časopisje je več dni pisalo tako, kot da ne bo več dolgo, da bo dr. Korošec v vladi. Izkazalo se je pa, da so klerikalci zidali gradove v oblake. Radikali so zahtevali od SLS izjavo, da se odrekajo klerikalizmu in avtonomizmu. Klerikalci so se avtonomizmu že zdavnaj odrekli, vendar javno in formelno s strankinim razglasom pa vendarle še ne morejo priznati, da je avtonomija že zdavnaj v klerikalni ropotarnici. V razpletu krize so klerikalci lahko spoznali, da so osovraženi med vsemi političnimi smermi v državi in da prav za prav nihče noče z njimi sodelovati. Za Uzunovičem je dobil mandat za sestavo vlade Davidovič. V naprej je pa že gotovo, da se Davidoviču ne bo posrečilo sestaviti delovno večino narodne skupščine. Sedanji parlament sploh ni dela zmožen. Slej kot prej bo sledil edin pravilen zaključek vradnih kriz: nove volitve!
Klerikalci v zvezi z Nemci. Zadnje občinske volitve v Mariboru so se vršile pod parolo Narodnega bloka (SLS, SDS, NSS), da se mora očuvati Mariboru slovensko lice in da Nemci nimajo v Mariboru ničesar iskati. «Slovenec» je bil po volitvah poln navdušenja, da je bil v Mariboru izvoljen slovenski župan. Sedaj je pa isti slovenski župan za oblastne volitve sklenil pakt z Nemci, da jim omogoči politični vpliv v Mariboru, proti kateremu se je boril, ko je šel v borbo pri občinskih volitvah skupno s SDS in NSS. Nastop mariborskega župana nedvomno ni v duhu sporazuma, ki ga je sklenil s slovenskimi narodnimi strankami. Dvomimo, če ima sedaj NSS in SDS še obvezo, da tvori poslušno večino županu, ki proti svojim za-. veznikom v občinskem svetu agitira pri oblastnih volitvah s predsednikom nemškega društva za Slovenijo.
Klerikalna nesramnost. «Slovenec* je priobčil vest, da je bil aretiran zaradi raznih službenih nepravilnosti načelnik materijalnega skladišča državnih železnic v Mariboru, ki je obenem predsednik krajevne organizacije NSS. Seveda bi «Slovenec» tega ne napisal, če bi ne bili pred volitvami v oblastno skupščino. Svoj načrt je «Slovenec» takole skoval: najprej rečemo, da se je kradlo, potem pa pritaknimo zraven narodne socijaliste in naše šance za volitve so ugodnejše in nekoliko v ozadje bo stopila sramota, da se na ogroženi severni meji vežemo z nemškimi nacijonalisti. Toda laži klerikalcev ne bodo rešile obsodbe vsega nacijonalnega življa v Mariboru, najmanj pa laž, ki je na prvi hip razgaljena. Res je namreč, da aretirani načelnik že več let ni član NSS, pač je pa član stranke, s katero se vežejo ravno ^Slovenčevi* pristaši v Mariboru. Torej je klofuta, ki jo je «Slovenec» namenil NSS — odletela prav nazaj v njegove vrste.
Narodni socijalisti v Mariboru nastopijo pri volitvah v oblastno skupščino enotno. Kandidatura tov. Mohorka je bila odobrena od vseh narodno-socijalističnih organizacij. To je dejstvo, katerega
pregled.
ne spremeni tudi zavijanje «Slovenca» da kandidira na neki drugi števni listi gospod dr. Rostohar. «Slovenec» prišteva g. dr. Rostoharja med voditelje mariborskih narodnih socijalistov. Resnica je, da g. dr. Rostohar še nikdar ni bil na čelu našega gibanja. Razen v Mariboru gotovo nihče v Sloveniji ne pozna tega gospoda. «Slovenec» ima zadnje dni sploh manijo, da fabricira voditelje in predsednike NSS v Mariboru. Najprej je napravil g. Jarha za predsednika krajevne organizacije, sedaj je pa pritaknil imenu g. dr. Rostoharja okrasek «voditelj».
Neenotna marksistična fronta. Socijalni demokrati, mali in veliki komunisti so hiteli zatrjevati, da imajo za oblastne volitve sklenjeno enotno fronto marksističnih strank. Vedno smo trdili, da ne bo niti enotne marksistične liste, kaj šele, da bi se pri današnjih razmerah lahko združile za enotno politično akcijo vse socijalistične stranke. Imeli smo prav. Socijalni demokrati so se že skregali med seboj. Posledice: Bernot je postavil svoje kandidatne liste in ostale marksistične skupine pa zopet svoje. Tako imamo dvoje marksističnih list. Vsled cepitve glasov ne dobi nobena marksistična skupina mandata.
Krščanski socijalci na kolenih. Teden dni se je vršil silovit boj med kapitalističnimi in socijalnimi pristaši SLS v Ljubljani za kandidature na prvih mestih. Večina organizirancev SLS v Ljubljani pripada socijalni struji in je na prva mestti kandidirala tudi izključno le strankarje iz svojih vrst. Vodstvo SLS pa ni odobrilo krščansko-socijalnih
Po drug!
Vladna kriza v Nemčiji. V nemškem državnem zboru se obravnava proračun. Še pred tretjini čita-njem so pa socijalni demokrati ostro nastopili proti sedanji vladi, ker tolerira monarhistično in nacijonalno šovinistično propagando v državni brambi ter oborožuje sovjetsko Rusijo. Socijalni demokrati so se izrekli za veliko vladno koalicijo, toda le s pogojem, da prej odstopi dr. Marxova vlada. Državni kancler je nato izjavil v državnem zboru, da vlada prostovoljno ne odstopi, ker bi bila menjava vlade v sedanjem času iz zunanjepolitičnih razlogov kvarna za Nemčijo, Dne 17. decembra je državni zbor na predlog socijalnili demokratov glasoval o zaupnici. Z 249 proti 171 glasovom je bila dr. Marxovi vladi izrečena nezaupnica. Državni predsednik je sprejel demisijo dr. Marxove vlade in ji poveril vodstvo poslov do sestlave nove vlade.
Državni prevrat na Litvanskem. V Kovnu so desničarske stranke izvršile državni prevrat. S pomočjo vojaštva se je polastil predsedstva države bivši predsednik litvanske republike profesor Anton Smetona. Dosedanji državni predsednik Gri-nius je bil interniran, ministre so pa revolucijo-
MSadšnski vestnik.
Jesenice. V sredo dne 15. t. m. se je vršil v društvenem lokalu pri g. Kobalu na Savi članski sestanek našega Bratstva*. Bil je to prvi sestanek po občnem zboru in ga je vodil predsednik brat Lojze Božič. Na sestanku je predaval br. Pavlo Merlak o kulturno izobraževalnem delu češkoslovaške narodnosocijalistične mladine. Uvodoma je izčrpno obrazložil ogromen pomen kulturnega udejstvovanja med proletarsko mladino sploh. Poudarjal je pomen etičnega socijalizma, ki ima svoje vzore v Klofaču in Pulpanu. Zgleda vredno je nadalje navajal silno delo, ki ga vrši bratska mladina v čehoslpvaški. Z vso vestnostjo je pokazal njen ustroj, njeno organizacijo ter inicijativnost, ki nam mora biti vedno vzor. Za naravnost krasno predavanje je žel upravičeno pohvalo članstva, ki jo je zaslužil. — Na sestanku smo se tudi spomnili osme obletnice smrti pisatelja Ivana Cankarja.
kandidatur. Postavilo je zastopnike poslovnega sveta na prva mesta. Socijalci so se nekaj časa upirali in zabavljali, končno so pa podlegli gospodom, ki imajo nekaj pod palcem in ki odločujejo v SLS.
Nekdo l>i rad govoril v imenu NSS, a ne bo! Socijalni demokrati so imeli dne 12. t. m. zaupno volilno zborovanje. Po poročilu «Delavske Politike* so se tega zborovanja udeležili baje tudi narodni socijalisti. Imena, kdo je zastopal narodne socijaliste, ne pove «Delavska Politika*. Pač pa pravi, da so ti narodni socijalisti naročili socijalno-demo-kratičnim delegatom, naj vodstvo NSS v Ljubljani obveste, na Novomeščani niso zadovoljni z napredno fronto. Čudovito! Novomeški narodni socijalisti ne vedo več za naslov načelstva NSS, ampak se poslužujejo socijalnodemokratskih selov, da prenašajo pošto. — Kakor smo se mi informirali, v tajništvu NSS ni nikomur ničesar znanega, da bi krajevna organizacija NSS v Novem mestu poslala kakšno oficijelno mnenje glede volilnega nastopa v oblastne skupščine. Separatističnih izjav v javnosti pa ni upravičena podajati krajevna organizacija. Nastop pri oblastnih volitvah je bil z veliko večino in z navdušenjem sklenjen na seji širšega izviršil-nega odbora, na oblastnih konferencah in zboru zaupnikov in je za vse organizirane pristaše NSS obvezen. Kdor izmed organizirancev kaj drugega napravi — se sam izključi iz NSS. : Delavska Politika* naj si zapomni, da v NSS ni bilo in ne bo bernotarij. Vsi narodni socijalisti bodo znali čuvati disciplino in enotnost stranke. Vsak zgagar in politični švadroner bo brez pardona takoj postavljen pred vrata in naj ima tudi za nas brezpomembnega zagovornika v «Delavski Politiki*.
i državah.
narji zaprli. Politične razmere se po uspešno izvedeni revoluciji ne morejo smatrati kol ustaljene.
Papežev blagoslov Mussoliniju. V Vatikanu sn
je vršil tajni konzistorij za imenovanje novih kardinalov. Imenovana sta bila Italijana Lawri in Gam-ba. Pri tej priliki je imel papež govor,, v katerem se je dotaknil tudi razmer v Italiji. Izjavil je: Tudi Italiji, tej zemlji, ki nam je posebno priljubljena in draga, je bilo usojeno, da pozna viharje. In zavedamo se, ko naglašamo besedo viharje: kajti najprej je bil vihar zgražanja in groze zaradi zločinskega atentata proti življenju moža, ki s toliko energijo vodi usodo države, da se zdi, da je država sama v nevarnosti, kadar je v nevarnosti njegova oseba. Skoraj vidno posredovanje božje previdnosti je provzročilo, da je to prvo burjo takoj prevladal pravcati orkan vzhičenosti, veselja in zahvale zaradi preprečenja nevarnosti ter zaradi popolne in upravičene — lahko bi rekli — neverjetne neranje-nosti onega, ki naj bi bil postal žrtev. V tej nevarnosti za Mussolinija so bile naše zahvalne molitve gotovo prve med onimi, ki so se dvignile h Gospodu, ki odloča o življenju in smrti.
—	Nadalje je brat. podpredsednik podal obširno poročilo odbora. Na sestanku se je razvila pestra debata tako o predavanju br. Merlaka kot o predsedniškem poročilu kakor tudi o drugih važnih zadevah; sklenili so se tudi mnogi sklepi.
Opozorilo.
Prosimo vse cenjene naročnike, ki še niso poravnali naročnine za leto 1926., naj to store čimprej. Priložili smo vsem zamudnikom položnice, da poravnajo naročnino še ta mesec, ker mora uprava svoje letne račune zaključiti v piravem času.
Upravništvo „Nove Pravde".
ni cilj, marveč sredstvo. Strankam. Cerkvi. Cilj je stranka in iz nje izvirajoča politična moč, človek je sredstvo, za katerega pople-menitenje se nihče ne briga. Človek je figura na šahovski deski. Cerkev je v službi politike; namesto da bi sledila velikemu propovedniku ljubezni in bratstva in miru, razplamtuje sovraštvo in zavist. In da je ironija večja, ima njen najvišji poglavar svoj sedež v najbližji okolici Mussolinija, propovednika politične nemorale v deželi Machiavellija, s katerim se v ostalem prav dobro razume; v tisti Italiji, ki še nikdar ni držala dane besede, v verolomni Italiji, ki je proglasila načelo sacrega egoizma in ki hoče z najbrutalnejšim absolutizmom prekositi samo sebe.
I. Albreht:
Sveta noč.
Srebrna ]e noč in mir je povsod, poln tajne, pokojne svetosti, ko da prisluškuje narava vsa dvatisočletni betlehemski skrivnosti.
Bog lega na slamo, ponižen, neznan, da s tem bi mogočnim izpričal, kako bo v srcu svojem nekoč zatrte, brezpravne on sam poveličal.
Strmela žival je in zvezde celo z neba so bleščeče strmele, le človek edini, on zganil sc ni, skrivnosti ga niso prevzele.-------------
Srebrna je noč in po srežu gre Bog-človek, da našel bi brata, a kamor potrka in kjer se zglasi, zaprta so sleherna vrata.
Naposled v tišini, kjer samo gorje objema brezpravne, ponižne, trpeče, Bog-človek potrka in trudne roke ga toplo sprejmo in proseče.
Med njimi Bog-človek razjoka se v noč: «Zakaj sem bil rojen in bičan in križan, ko za trpljenje in nauke in smrt še danes moj brat je teptan in ponižan!?*
In srca so topla in srca gore, Bog sam jim da novo življenje, objame in strne jih v eno srce, ki dd nam nekoč prerojenje...
Proletarski Božič.
Kdo si ne bi poklical v spomin dogodke pred 1926 leti, ko je ležal v betlehemskem hlevu v cape zavit odrešenik človeštva? Pastirji, proletarci so bili najprej deležni božjega razodetja. Njim je bil mesija najbližji. Zakaj tudi takrat sta si stala nasproti dva svetova: svet revnih in svet bogatih. Na eni strani trpljenje in ljubezen, na drugi strani razkošje in sovraštvo. Kakor dandanes se je tudi takrat borilo dobro z zlom. Kristus je bil napovedan kot kralj miru in ljubezni. «Čast bogu "a višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre voiie!» se je glasilo petje angelov. Kdo se ni veselil prihoda reformatorja človeštva, glasnika ljubezni in miru med ljudmi in med narodi? Kdo je trepetal, ko se je uresničilo prerokovanje in se je rodil bog na zemlji? Bog pravice in resnice. Zaščitnik zatiranih. Zagovornik zapuščenih in zanemarjenih. Glasnik ljubezni celo napram sovražnikom. — Vztrepetali so mogotci sveta, jeli so se majati prestoli, hudobija je začela izgubljati ravnotežje, ker se je čutila namali prešibka, da bi se mogla zoperstavljati in upirati resnici, besedi božji. Herod je dal pomoriti vse otroke do tretjega leta starosti. Zakaj Krist ne sme živeti. Luč resnice in pravice ne sine prodreti v temni labirint krivic in zlodejstev. Novo gibanje za uveljavljanje človeškili pravic, gibanje, ki ima za cilj bratstvo na zemlji, je treba v kali zadušiti. Na delo farizeji, na delo s krivimi nauki, da razdražite mase, lahko pristopne za vse, in jim pokažete nedolžno kot
krivično in narobe, krivično kot nedolžno. Vzbudite satana v ljudeh, da se bodo borili proti bogu in njegovim zapovedim! — In res: ko je Pilat vprašal, koga hočejo, da se pogubi, ali nedolžnega Krista ali zločinca Barabo, so vpili vsi vprek kakor bi bili obsedeni: Barabo oprostite, Kristusa križajte! In tako dalje in tako dalje ...
Ali je mari dandanes boljše? Ali ne trium-fira istotako krivica in nasilje? Ali nismo imeli od leta 1914. do leta 1918. same krvave božiče? Ali ni bilo klanje še hujše, kakor za časa Heroda? Takrat so morili samo' dečke do treh let, to pot pa vse od rojstva do starosti. Nikomur niso prizanesli. Mnoge so zamorili že v materinem telesu in posledice vojne čutimo naravnost strašno. Pomislimo1 na neštete sirote brez očeta-hranitelja! Pomislimo na neštete bolezni! Pomislimo, koliko jih je propadlo in obubožalo! Sedaj pa se vprašajmo, kje so stali ob izbruhu vojne in med vojno zastopniki cerkve, učenci Kristusovi? Ali se je našel en sam med njimi, ki bi sc upal opogumiti in dvigniti svoj glas visoko, da bi se čul širom krvavih evropskih poljan: Stoj, v imenu Krista-zveličarja, ki je učil «ne ubijaj!», stoj! — Ne le, da sc ni nihče izmed njih dvignil, ampak je cerkev bila celo v službi tiranov sveta. Blagoslavljala je orožje. Molila je za zmago drugega proti drugemu. «Kako strašna slepota je človeka!«
Tudi danes, v dobi miru, ni nič drugače. Povsod je zavladal kruti materijalizem. Človek
Vse sledi samo lastnemu jaz. Sovraštvo triumfira. Zloba. Nevoščljivost. Škodoželjnost. Brat proti bratu. Stranka proti stranki. Razred proti razredu. Narod proti narodu. Vsi se bijejo med seboj, pripravljajo se nova pokolja, kakor v zasmeh njegovim besedam:
«Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil!»
O, kako si še daleč, mir na zemlji! Dandanes ni miru ne med narodi, ne med ljudmi. Poglobimo se vase in se prerodimo! Najprej sami sebe, potem pa ostale. Krivica se mora umakniti pravici, nebo mora zmagati nad peklom, bog nad satanom. Verujmo, da posije v temni noči luč, kakor je zasvetila v betlehemskem hlevu,, in da razžene temo, v kateri tava celokupno človeštvo. «Jaz sem luč sveta, kdor mi sledi, ta ne bo taval v temi, temveč bo imel luč življenja.® Samo ljubezen prinese ljudem mir in srečo. Evangelij ljubezni.
Bistvo Kristove ljubezni je, drugim dobro hoteti. Izražena je tudi v božičnih darovih, pa če so še tako skromni, glavno je, da kar damo, damo iz srca. Naj bi se čimbolj razvilo v nas vseh dobro hotenje, dobra volja! Ljubezen do bližnjega, iz katere se razvije vse dobro in resnično, pravično in plemenito. Ljubezen je toplota našega življenja, ki je v stanu ustvarjati čudeže. Ljubezen je pogoj miru. Ljubezen napravi človeka sposobnega za sodelovanje pri zgradbi božjega kraljestva na zemlji, po katerem naš proletarijat upravičeno najbolj zdihuje.
Mnogi bodo premraženi in lačni praznovali rojstni dan zveličarja. V teh težkih socjjalnih razmerah pa ne smemo obupati. V nas mora biti želja in volja in vera, ustvariti si boljše, j pravičnejše razmere. Velik korak naprej je že v tem, da spoznamo stvari, kakršne so in da nimamo drugačnega sveta pred očmi, kakor je v resnici. Pravi Kristov nauk pa je ideal, za katerim moramo stremeti, ker daje nam, proletarcem, prav.
V	tem znamenju in v tej veri praznujmo letošnji božič!
Božično drevesce leta 1917.
Ivan Albreht:
Gorska pokrajina je že dolgo počivala pod debelo plastjo snega. Kadar so vetrovi razgnali oblake in se je prismejalo solnce, se je iskrilo tisočero biserov po pokrajini, stotiso-čero solza, ki jih še mora vsrkati zemlja vase.
Na bojišču je vladal že nekaj časa popoln mir, kakor da so zamrznili topovi in puške in ljudje, le včasih je kje zakrožil aeroplan, se vzdramil posamezen strel, sicer pa tišina ko ,v grobu. Vojaštvo po postojankah je kvar-talo in si preganjalo dolgočasje s pogovori o minulih dneh, o zapuščenih domovih, materah in ljubicah, ki čakajo in čakajo in ne bodo pričakale nikogar. Ti čudni ljudje, iztrgani iz vsakdanjega življenja in razmetani na vse strani sveta, so se spogledavali kakor pošasti in prežali drug na drugega. Zavist in nekšna besna ponorelost se jim je režala iz oči...
Par dni pred božičem je zarohnelo. Nihče ni slutil nič gotovega. Vzdramilo se je tako rekoč kar samo od sebe. Nekje je bil proti jutru počil strel, ki mu je odgovoril z nasprotne strani drugi, pa se je razbesnelo. Nenadoma so regljale strojnice, lajale puške, rohnele mine in tu in tam je blazno zarohnel človek, ki je moral ,vzeti slovo od življenja. Čez nekaj časa je malo orožje potihnilo in se je oglasilo topništvo. Strašna pesem je hrumela po ozračju. Ljudje v sprednjih postojankah so trepetali.
«Kaj, hudiča, se jih je lotilo, da so začeli zdaj za božič ?b
«Zebe jih vrage —»
«Moj dopust je že zmrznil,> se je oglasil mlad fante, ki je bil šele komaj pol leta pri vojakih.
«Dopust?» se mu je zaničljivo zarežal sivolas četovodja. «Kaj pa misliš, zelenec?b
Na levo in desno po postojanki se je razširil smeh. Potem naenkrat šepetanje:
«Major Gundorf gre!»
Ta in oni se je ozrl. Izkušenejši so začeli razmišljati. Da pride višji častnik v prednjo postojanko, hm, to pomeni, pomeni —»
Pritajeno šušljanje se je širilo od moža do moža, častniki so šepetaje, a rezko dajali razna povelja, ki jih je moštvo sprejemalo deloma molče, deloma s pritajenim mrmranjem.
«Pozorb je siknil poročnik Vesel, ki je bil še tako mlad in dekliški, da se je marsikomu smilil samo zaradi te nežne mladosti.
Moštvo je molče ubogalo, po rovu pa je pri-capljal major Gundorf, majhen suhljat človek črnikastega obraza in tako satansko črnih oči, da je zaskelelo vsakega, kdor se je srečal z njegovim pogledom. Šel je po mačje, včasih obstal in v mešanici raznih jezikov nagovoril tega ali onega vojaka, ki je potem uporno zajecljal svoj: «Jawolil, Herr Majorb
«Smrt nas odbira,» je pomislil mladi fant in pogledal poročnika Vesela, ki je bled ko zid stal na majorjevi levici in gledal ko da z očmi in z usti požira njegove besede.
Major Gundorf je govoril o junaštvu, o domovini in izdajstvu, ki ga je zagrešil laški zaveznik napram Nemčiji in Avstriji... Zdaj da pride čas obračuna. Ljudje naj bodo le,vi za pravično stvar. Na zemlji jih čaka čast in slava, nad zemljo pa večna blaženost v nebeških višavah...
Ljudje so poslušali samo napol, razumeli le tupatam kako besedo in molčali.
Pcfasi re je major cddaljil. Strupeni pogledi so se molče poslavljali od njega ...
Tisto popoldne se je potem začelo. Divje so 'zarjuli topovi in v neštetih nijansah je treskalo, grmelo, brnelo, pokalo in lajalo po ozračju, odmevalo od zasneženih skalnatih sten in divjalo kakor da se bliža konec sveta. -Z nasprotne strani je odgovarjalo na isti način j
in postojanke so se rušile kakor papirnate igračke.
Pod noč naskok! Strašno sa zarjule razredčene čete, orožje je obmolknilo, a sneg se . je jel rdeče barvati, kjer so trčili ljudje sku-' paj. Po kratkem boju so zasedli Gundorfovi laško postojanko. Dvajset ujetnikov je ostalo v njihovih rokah.
Izmed častnikov je ostal le poročnik Vesel. Javil je majorju ujetnike in plen.
«In izgube ?»
dzmed častniko.v sem oslal edini —>
Major je nagubančil čelo.
«Moštvo?»
«Polovica jih je ostalo —»
«Dobro. — Ujetniki?»
«V kaverni za postojanko, gospod major. Dvajset jih je —»
«Lahov?»
«Legijonarjevb
«Legijonarjev —?> je zategnil major. «Hu-ra! Vesele praznike, prijatelj!>
Potem še:
«Dragi poročnik, vošči jim vesele božične praznike b
Kakor blazen je stopical po svoji kaverni, ki je bila ,v skalo vsekana in udobno urejena. «Hura! Pojdiva k njimb Drug za drugim sta previdno odšla na kraj, kjer je močan oddelek stražil vojne ujetnike. «Čehi?»
Uporni pogledi so pritrdili, drugega nič. Po kratkem zasliševanju so Gundorfovi zabeležili podatke, ki so bili pičli.
Nato je major odšel.
«Poročnik?b «—?>
«Izberi primeren kraj za božično drevesce. Jutri je sveti večer. Razumel?b «Da, gospod majorb
«Kraj mora biti varen in drevo veliko, razumel ?!>
«Da, gospod majorb
«Ne drevesce, ampak drevob
«Dab
«Veliko, visoko, močno drevob ‘
«Dab
In so izbrali varno kotanjo, kjer je rastla velika, visoka in močna smreka. Poročnik Vesel je javil, major Gundorf je ogledal vse in zadovoljno prikimal.
«Privedite izdajalce b Kmalu je bilo vseh dvajset ujetnikom na mestu.
< Zvežite drbalb
Povelje je bilo takoj izvršeno.
«Junaki, na drevo z gadjo zalego b Četa se je obotavljala.
«Na drevo ž njimi! Lepših okraskov si nismo mogli preskrbeti.^
Majhen oddelek je moral nameriti puške, medtem ko so morali ostali vršiti rabeljski posel.
Ko je bilo delo končano, je Gundorf lastnoročno jel streljati na bingljajoča trupla, ki so se vila ,v smrtnem boju.
<s Junaki,» je vihravo skakal okrog drevesa, spoglejte naše božično drevesce! Sam Bog, ki se z nami bori za pravično stvar avstroogrske monarhije —»
Poročnik Vesel se je stresel, v roki se mu je zalesketal samokres in odrezal majorju nadaljnje besede. Kakor snop se je zaril besneči major v pordeli sneg.
Četa je kakor blazna zarjula in jela snemati obešence, toda rešiti ni bilo mogoče nobenega več.
Vsa okrvavljena je smreka z obstreljenimi vejami pošumevala, kakor da se hoče opravičiti pred Bogom samim zaradi gorja, ki ga je morala gledati...
Pravda o drevescu.
Otroci so bili žalostni, ker ni bilo jaslic in so j ihteli, ker ni bilo drevesca. O tem svojem lirepe-j nenju po smrečici so pozabili na svojo bolno mater, ki je umirala, na glad, ki jim je sušil lica, in na mraz, ki je glodal do kosti. Ni bilo denarja, ne kruha, ne toplote; da bi bilo vsaj drevesce, zeleno, čeprav majceno drevesce z lučicami...
Videl je oče, kako so stezali svoje male ročice po utehi svojih mladih hrepenenj, Se bolj je videl žalost v njihovih plavih očeh.
Zato je šel ven, v tuj gozd in je posekal mlado, najlepSo smrečico za svoje male otroke.
Prav, ko je bil že blizu doma, ga je dohitel in ustavil gozdni paznik. Hotel mu je vzeti zaklad in še zapor mu je obljubil.
2e se je nesrečni oče hotel vdati, že je hotel ogoljufati svoje otroke za radost, že je hotel zadostiti in se predati pisanim zakonom. Tn prav v tem hipu se je zbudila v njem pravica in je dvignil svojo sekiro in ubil paznika. Njegova vest ni prav nič trepetala v tistem hipu... Prevzet je bil od neznane sile, ki se je oglasila v njem.
Je mar greh napraviti svojim otrokom veselje? Je mar zločin ubiti tistega, ki jim hoče ukrasti to veselje?
Ko je prišel domov in videl radost v nedolžnih očeh, ko je videl jasnino v očeh svoje umirajoče žene, je čisto pozabil na ceno, za katero je kupil to zadoščenje.
Prižgal je na drevescu par svečic in vsi otroci so posedli ob materini postelji in so zapeli kot angelci...
Oče pa je stal v temnem kotu in je ihtel sam vase; in žal mu ni bilo čisto nič.
Ob tihi večerni uri so stopili v sobo oboroženi' možje, ga odtrgali od solznih otrok in odvedli v mraz in pred pisano pravico.
Takrat, ko je čul, kako strašanski zločin je napraviti svoji deci veselje, se je v njem nekaj utrgalo, njegove oči so zaman gledale v nebo, ki je molčalo. Potem se ni spoznal več.
*
V	umobolnici leži mož In se pravda z Bogom, ki ne pozna otroškega veselja; če bi ga poznal, bi se takrat oglasil in pokazal svojo mogočno roko in pravično srce ...
Č, Zorec.
Zenski svet.
Idealizem mater.
Kam bi padel svel, če bi me, vse matere in delavke, vse me, ki smo gibalo tega planeta, ki reguliramo tek voda in bojujemo z vsemi življi, ki gradimo stanovania in katedrale, ki šivamo, peremo, kuhamo, oblačimo, skrbimo za zdravje in udobnost telesno, za radost in udobnost duševno, ki pišemo pesmi in izmišljujemo basni in pravljice, me, ki smo utrip življenja — kam bi padel svet, če bi vse to delo vršile brez notranjega navdušenja, brez ljubezni, brez vere v višje cilje svojega stremljenja? — Svet bi se naglo rušil v grob.
Me ženske — matere — gospodinje — vzgojiteljice moramo ostati vedno najmarljivejše delavke. Srečujoč se od trenutka do trenutka z naj-plitlcejšo vsakdanjostjo in življensko brutalnostjo nosimo svet na svojih ramenih, ne samo s svojim delom, temveč predvsem, kot se zdi, s svojo vero v ideale in lepšo bodočnost, za katero rodimo in vzgajamo nova pokolenja. V nenasitni ogenj življenja prikladamo svoja srca, ker z ljubeznijo in požrtvovalnostjo prečesto umirjamo sovraštvo, podcenjevanje, nezaupanje, izdajstvo in nehvaležnost. In vedno znova pričenjamo s svojim delom, verujoč na možnost sreče.
Tako delamo, me vse matere, od tečaja do tečaja, vseh vekov in plemen, vseh stanov. Naše delo je takšno, da nikomur niti ne pade v oči, ker je vedno stalno, podrobno, vedno pripravljeno pomagati. Zdi se samo po sebi umljivo, kot srce in kri v človeku. Toda zrušite je, zastavite to delo!
Vzemite nam vero v ljubezen, v večne čednosti, v zmago resnice in nravnosti, vzemite nam idealizem, ki nam daje moč za naše delo — in izpreme-nili nas boste v bedne sužnje materijalizma. Toda to enostavno ni mogoče, ker rodeča nova pokolenja se v svojem trpljenju obnavljamo za boljše življenje. Naše materinstvo je eden največiih življenjskih zakladov,, kot ga je videl in naslikal Tolstoj.
Smatramo izgubo vere v ideale za osiroma-šenje, za nesrečo,, za skok v temo, posebno, ker je naša preteklost, v kateri smo vzrastle, velika predvsem vsled te vere in boia za zmago idealizma. In naše buditeljsko in osvobojevalno delo — kdo mu more odvzeti njegov plemeniti idealizem.
Toda resignirana, malodušna, trudna, stara mladina brez idealov — nad njo bi srce jokalo grenke solze. Je, kakor prezgodaj iz gnezda spadel ptiček.
Krivda roditeljev je, da ne spoznavajo svojih otrok s svojimi življenskimi napakami in svojimi boji na poti k uspehu. V kmečkih in obrtniških rodbinah, kjer otroci dnevno opazujejo boj staršev za obstoj in se ga deloma udeležujejo, je razmerje še najbolj zdravo. V drugih rodbinah pa se njeni člani prečesto odtujujejo drug od drugega. Nesoglasje v rodbini pa je grob idealizma, pomanjkanje idealizma pa pričetek vsega zla.
Ali so ž*>n?ke slabotne?
je šlo vse stremljenje po enakopravnosti žensk i moškimi do današnjih dni za enakostjo na političnem poliu jn prj splošnem duševnem udejstvovanju, se danes obrača boj že proti predsodku, ki je tekom generacij prešel vsem tako v kri in meso, da se ni niti nikdar resno poskušalo odpraviti ga. Gre za doumevno večjo telesno sposobnost moškega j na žensko.
Napačno spajanje ženske ljubkosti s pojmom slabotnosti in nujnostjo mošlie «opore» je povzročilo, da so bile različne delovne, stroke dolgo časa in so še za ženske zaprte. In če je dosedanja miselnost žensk utrjevala to nepravično stanje, pa po-seza sedaj najmlajša ženska generacija tudi v to smer na tako hiter in uspešen način, da ni popoln uspeh prav za prav nobeno vprašanje več. Gotovo da niso hvalevredne ekstremnosti, v katere se spuščajo včasih mlada dekleta v stremljenju, da W
vzbudila dvojne telesne jakosti, v celoti pa ni ta novi napor ženske samo zdrav in simpatičen, temveč je tudi oster memento za moško mladino. Kamorkoli pogledamo danes po polju rekordov telesnih sposobnosti, povsod se ženske že enačijo možem in v nekaterih strokah imajo celo prvenstvo.
Pa tudi tam, kjer je telesna izdatnost pogoj uspeha v poklicu, vidimo danes ženske že na prvih mestih, tako n. pr. pri profesijonalnem tenisu. Pri plavalnih rekordih čez kanal La Manche (Rokav-ski preliv) dosegajo ženske prav za prav večje uspehe nego moški. Precejšnje je tudi že število tekmovalk pri avtomobilskih dirkah in to tudi poklicnih. V najnovejšem času so ženske dosegle lepe uspehe v tradicijonalni in konzervativni Angliji, kjer so bile pripuščene kot jokeyke (dirkalne jahalke). Vedeti se mora, kaj da pomenijo konjske dirke v Angliji, če naj se ti uspehi pravilno ocenijo. In takoj prvič so ženske zmagale na celi črti, prepustivši starim, izkušenim moškim tovarišem komaj tretja do peta mesta.
Najjasnejše pa dokazujejo ženske svojo enakovrednost z moškimi na polju, kjer se mora telesna izdatnost nujno družiti z inteligenco: v avijatiki, zrakoplovstvu. V zapadnih državah obstoji že prav čedno število pilotk, med njimi tudi zvezde slavnega imena. Zadostuje, če imenujemo Angležinjo Elliot Lynnovo, Američanko Gladys Madinovo, Japonko Fujji itd., ki vse posedujejo svetovne rekorde. Pri tem se moraio uveljavljati pod neprimerno težjimi okoliščinami kot moški, izobraževati se na lastno pest in račun, brez vse one podpore, ki jo uživajo moški piloti od vojaške avijatike. Francozinja Bollandova je preletela v 73 minutah Cor-dillere in ni tega rekorda do sedai potolkel še noben moški. Pri tem pa niti nima pilotske izkušnje, ker v Franciji ženske k temu poklicu še niso pripuščene. Diplome se izdajajo edino le moškim. Da bi podprle svojo zahtevo po enakopravnosti tudi v tej stroki, prirede ženske pilotke pomladi propagandno tekmo z moškimi in ni dvoma, da bodo dosegle lepe uspehe.
Isto kot v plavanju in avijatiki, velja tudi pri drugih poklicih in šnortih, ki zahtevajo veliko telesno izdatnost. V kolikor je ženska telesno slabejša od moškega, v toliko ga prekaša v vztrajnosti.
Vidimo torej, kako se ženske, ki so dosegle že precejšnjo mero enakopravnosti z moškimi v politiki, sedaj uspešno trudijo tudi na polju telesnega dela in sposobnosti doseči in po možnosti prekositi moške. Kot množinski pojav bo to nedvomno vplivalo na razvoj in izboljšanje rodu in treba je vsled tega ta pokret simpatično pozdraviti in mu. voščiti popoln uspeh.
Varfnnst — temelj rodbinske sreče.
Ker mora mož preživljati rodbino in se vsled tega nahaja tako rekoč ves dan izven doma, je predvsem naloga žene, da pravilno in smotreno uredi izdatke. Seveda: kakor je varčna žena prava dragocenost za domače ognjišče, tako je zanje prava nesreča zapravljiv mož. Kaj pomaga, če žena še tako varčuje, če pa mož porabi samo zase polovico svoiih dohodkov ali še več, ali pa obratno? Če naj varčevanje vodi k znželjenemu uspehu, se morata potruditi oba, mož in žena, da ne izdajata po nepotrebnem niti vinarja.
Treba priznati, da mož, ki preživlja celo rodbino, potrebuje po dovršenem dnevnem delu nekoliko mirne zabave in razvedrila, če se nekoliko zadrži v kro<ru svouh znancev, mu bodo žena in otroci še dražji in še boli bo vzljubil svoj dom. Žena, ki nima otrok, morda tudi hrepeni, da bi se z možem vred kje pozabavala, toda kjer so otroci, jih bo dobra mati zapuščala le v iziemnih primerih. Njena najlepša in nailjubša zabava mora hiti gotovo toplo naročje otroka, če vidi mož, s
kako ljubeznijo vise na njej njegovi otroci, kako ljuba in nenadomestljiva jim je, toliko bolj jo bo spoštoval in toliko bolj hitel domov k njim vsem. Za one, ki so mu najdražji, mu gotovo ne bo težko, odreči si kake zabave. Ker njegova dolžnost je, če mu to dovolijo njegovi prejemki, otroke ne samo vzgojiti, temveč jih tudi preskrbeti za bodočnost. Vsakdo se mora truditi, da si kaj prihrani za starost, za primer bolezni itd. Vendar pa prihraniti kaj za otroka, to ni neobhodno nujno — tukaj odloča višina prejemkov posameznika. Čim večji so dohodki, toliko večji imajo biti prihranki.
Pravilna je rečenica, da beda sovraži. Toda, da so si te bede ljudje često sami krivi, tega nočejo priznati. Posebno ženske ne!
Tudi jaz sem ženska, toda kakršne zahteve imajo često ženske, mi enostavno ne gre v glavo. Brez zabave enostavno ne morejo izhajati, oblek ne vem koliko na leto in vsako modno novost morajo takoj imeti. Za vse to jim ni žal denarja. Če je pri hiši, dobro, če ga ni, se pa napravi dolg in tako gre od dne do dne mesto k rodbinskemu blagostanju razvoj k vragu in razsulu.
Vsakdo mora uravnati svoje izdatke po svojih prejemkih in iti po začrtani poti. če ima nekdo drugi to ali ono, iz tega še ne sledi, da moram isto imeti tudi jaz. Kupovati, kar se mi dopade, pri tem pa eventualno stradati, je bedastoča.
To so sicer malenkostne stvari, toda na teh malenkostih mnoge rodbine zelo trpe in se njih rodbinska sreča razblini v nič. Mož, ki ima ženo rad, praviloma ugodi vsaki njeni želji in kadar njegovi prejemki v to svrho ne zadostujejo, izbija klin s klinom, dokler si lepega dne ne mora priznati, da tiči do vratu v dolgovih.
Žena se sedaj težko privadi pomanjkanju. Za koliko bi bila boljše na tem, če bi se privadila takoj spočetka k varčnosti in skromnosti.
Seveda, tudi mož ne sme živeti preko razmer. Samcu se še odpusti, če so njegove finančne razmere razdrapane, toda oženjenemu se to ne odpušča in ne da odpustiti! Kakor hitro se moški oženi, mora živeti v urejenih razmerah že vsled tega, da daje dober vzgled, on in njegova žena, svojim otrokom in vzgoji iz njih dobre in poštene ljudi.	B.	P.
V otroški koloniji.
(Slika iz sovjetske Rusije.)
Otroška kolonija v Tomsku je gredica za slabotne otroške rastlinice — otroška življenja. Trinajstletna dečka Vasja Danilin in Andrjuša Jegun-kov sta dobra tovariša. Vasja boleha. Odrasli ne kažejo zadostnega zanimanja za njegovo bolezen. Vasja pričenja pregovarjati Jegunkova, da naj ga ubije.
•»•Tebi se ne bo nič zgodilo — jaz pa ne bom več trpel.»
Andrjuša se dolgo obotavlja, toda končno se ne more več upirati tovariševim prošnjam in soglaša. Prinese sekiro in jo skrije pod žimnico.
Drugo jutro zgodaj, ko so še vsi otroci spali, se je priplazil Danilin iz druge sobe in zbudil Ja-gunkova. Vzel je sekiro izpod žimnice in hitel:
^Pojdiva hitro v gozd!»
V	gozdu je Vasja pričel poskušati in je prilagal glavo k deblom. Andrej je od groze zbežal.
Vasja ga je ulovil in ga pregovarjal, dokler ga ni pregovoril. Našel je tnalo, legel in si ga položil pod glavo.
<No, in sedaj me usekaj močno v vrat.»
<Razlcoračil sem se in ga udaril nelcolikokrat po vratu, potem pa sem zbežal.*
To se ni zgodilo v preriji. To se ni zgodilo v kletki za zverine. V otroškem domu. Nikdo ni bolnega otroka potolažil, nikdo mu ni izkazal malo ljubezni, povsod se je srečaval samo s hladno brezbrižnostjo, ki je dečka privedla k hladnokrvnemu in organiziranemu samomoru.
(«Krasnaja Gazeta» z dne 17. septembra 1926.)
Pismo slovenskega
Nedavno sem bral v «Slovencu» opis nekega Angleža o razmerah v Kanadi. Spomnil sem sc pri tem svojega mlajšega brata, ki je letošnjo pomlad vzel slovo od mene in se odpeljal čez atlantski ocean tja v daljno Kanado. Pisal mi je več dolgih, zanimivih pisem o vožnji čez morje in kako je naposled prišel na cilj, namreč na farmo v angleški Kanadi. Iz najnovejšega njegovega pisma, datiranega v Edmontonu 9. novembra 1926., hočem podati približno sliko o tamkajšnjih razmerah, v kolikor mi bo to mogoče na omejenem prostoru.
«Dragi brat! Ko sem Ti bil pisal 30. julija zadnje pismo iz Biggara, sem bil takoj dan za tem prestavljen v Chauvin, to je prva postaja v provinci Alberti, 160 km zapadno Biggara in 250 km vzhodno od Edmontona. V Chauvinu sem delal do 15. avgusta na železnici ter se podal potem nazaj v bližino Biggara na žetev, ki se je ravno ob istem času pričela in sem do 12. septembra postavljal pšenico na kupe. Zaslužil sem štiri dolarje in imel poleg tega jako dobro hrano. Njive so dolge 1 do
2	km in deloma tudi tako široke. Farmar nas je peljal na njivo in nazaj z avtomobilom. Večina farmarjev ima avto in telefon. Delo se vrši s stroji.
Sredi septembra se je začela mlatev (Dresching) in je trajala do sredi oktobra. Zaslužil sem šest dolarjev na dan z najfinejšo hrano. Mlatev se vrši ifa njivi, kamor motor zapelje stroj, ki se z njim namlati dnevno približno 100 do 150 tisoč kilogramov ali 100 do 150 ton.
Po mlatvi sem imel še različna dela na farmah do 31. oktobra. Zaslužil sem dva dolarja na dan in hrano. Pozimi pa vse delo bolj počiva. Za krmljenje živine plačajo mesečno 15 do 40 dolarjev z dobro hrano.
Odločil pa sem se, da potujem dalje proti zapadli. Na dan Vseh svetih sem odpotoval v Wain-wrlght, 220 km zapadno od Biggara. Ogledal sem si najprej svetovno znani Buffalo-park, v katerem se nahajajo posebne vrste divjih živali. Ko sem bil na trgu, me je hotel imeti neki farmar za tri dni po tri dolarje s hrano. Peljal sem se z njim 6 km daleč in sem pomagal snope zlagati. Dne 4. novembra sem se odpeljal v Edmonton, glavno mesto pokrajine Alberti. Ta pokrajina je nekoliko hribovita, mestoma lepo ravna. To je novi svet, ki se z vso naglico kultivira in kolonizira. Mesto Edmonton je pred 14 leti imelo komaj 1000 do 1500 prebivalcev, pred 30 leti pa sploh še ni bilo sledu o njem; sedaj šteje 70.000 prebivalcev. Od lanskega leta sc je prebivalstvo v tem mestu pomnožilo za celih 12.000.
V	mestu je zelo veliko Slovanov, posebno Rusov in Poljakov. V okolici mesta je zelo veliko moških farmarjev. Ponekod so same nemške pokrajine. 30 km severovzhodno se imenuje neki trg Bruder-heim, ki je popolnoma nemški. Uradi so dvojezični, nemški in angleški. Liudje so že po 10 do 15^ let tam, a ne znajo angleško. Pa tudi zelo narodni so ti Nemci in kdor ni Nemec, sploh ne more obstati. Imajo stare pravice in svoje postave.
Odločil sem sc, da grem z drugimi po posredovanju urada za delo v Jasper National Park na delo v gozdove. Zaslužili bomo 30 dolarjev na mesec in hrano. Stanovali bomo v koči.
Jasper je Oddaljen od Edmontona 378 km proti zapadu. Od meje British Kolumbi je oddaljen 80 km. Tu sd najvišje gore v Kanadi. Mounte Hok-ker in Robson so tam v bližini, ki so visoke nad 5000 m. Glede mraza se do sedaj še ne morem pritožiti, da čudim se celo, da je v tem času (november) tu tako milo vreme, skoraj boljše kakor pri nas na Koroškem. In rečem Ti, dragi brat, da prav s hrepenenjem pričakujem dneva, ko se bom mogel preseliti v nam tako priljubljene gore, saj smo vzrasli med gorami. Večkrat se spominjam na lepoto domačih gord na Koroškem in tudi na najino turo na Triglav.
Naj Ti sedaj popišem še druge razmere v tem kraju. Naseljevanje in obdelovanje zemlje v prerij-
delavca iz Kanade.
skih pokrajinah province Alberti se zmerom bolj pomika proti severu. Do sedaj je naseljene zemlje približno 300 do 500 km severno od mesta Edmontona. V tej smeri je doseglo naseljevanje do sedaj najsevernejšo črto v centralni Kanadi. Kanadska vlada da v takih krajih naseljencem 160 akrov (64 hektarov) zemlje zastonj, samo 10 dolarjev je treba plačati za razne spise, oziroma vknjižbe. So pa skoro sami gozdovi in se mora naseljenec obvezati, da bo v treh letih iztrebil najmanj 30 do 50 akrov zemlje in jo tudi obdelal. Potem postane zemlja njegova last in jo lahko proda komurkoli. Vsako leto po malem. In sčasoma postane iz teh samotnih, zapuščenih gozdov obdelano rodovitno polje. Nastale bodo prerije, da daleč naokoli ne boš videl drevesa in bodo vetrovi silno razsajali, ker imajo na odprtem polju veliko moč. A vseeno zemlja se bo obdelovala in bo nudila tisočim in milijonom ljudem obstanek.
V	tukajšnjih irrajih so tudi drugačni pogrebi. Ako kdo umrje, se ga pokoplje doma pred hišo na farmi. Od trga pa mora biti pokopališče oddaljeno
2	do 3 km, in to iz zdravstvenih ozirov. Cc je huda zima in zemlja zmrzne včasih 2 do 3 m globoko, mrličev pozimi ne pokopujejo, temveč jih razstavijo v vsakem trgu v posebni dvorani in jih puste čez zimo, da zmrznejo kot kost; šele spomladi jih pokopljejo na pokopališču.
Šole so od farme oddaljene po tri milje daleč in sc šolarji (fantje in deklice) pozimi vozijo ali jezdijo v šolo, konje pa za čas pouka postavijo v hlev, ki se nahaja blizu šole. Sploh pa ni nič novega tukaj, da deklice jezdijo na konjih ali vozijo v avtomobilih.
Na polju pa ženske nič ne delajo. Pa saj jih tudi ni potreba, ker se dela večinoma vse s stroji. Angležinje pa sploh nočejo delati in je le malo takih angleških Žensk, ki opravljajo delo doma v hiši. Farmarji večinoma sami opravljajo tudi ženska dela. Med njimi je zelo mnogo starih samcev. Pred desetimi leti je bilo v enem kraiu okrog 300 samskih farmariev, a nobene ženske. To je primer posebno v kraiih, kjer se zemlia šele začne naseljevati in ženska ne mara iti v puste kraje. Dokler moški nima premoženja, ga pa sploh ne marajo. Ko si je kaj pridobil s trudom 'In težavo, potem šele si ga vzamejo, da mu pomagajo zapraviti, kar si ie z muko priboril. Seveda so take satno Angležinje. Druge, ki pridejo iz Evrope, izvzemši Angliio. tvorijo izjemo. Na pridnih ženskah, kot so tam pri nas, ie tu veliko pomanikanie. dasi si tukaj ženska lahko mnogo več zasluži kakor moški. Na polie ii ni treba, pač Pa mora znati prati, kuhati, šivati, molzti. peči kruh itd.
Končno Ti hočem omeniti še nekai o Tndiiancih. Ko sem bil v Riggaru, som šel nekoč z nekim Nemcem k indiiskim naselbinam, ki ležiio severno od Biggara. Stanujejo po šotorih in se živijo od divia-čine. Zaslužijo tudi denar, ker prodajaio kože ujetih zverin. Tudi denarno podporo od države preiemnio indijske naselbine, ki jih na določenem teritoriiu ne sme nihče preganjati. Tudi na žetev gredo. Moški delajo, ženske z otroci pa na vozovih Bogu čas kradejo, nekako tako kakor pri vas cigani. Sicer pa so ženske pri Indijancih manj vredna bitia. One ne smejo sedeti na stolih, amnak samo na tleh okoli ogniišča. Če pride kak bel človek k niim, so z niim prijazni, ga pogostijo z jedjo in. če treba, tudi s prenočiščem. A popolno njihovo zaupanje si pribori šele takrat, ko pokadi pipo. katero ponudi vsakemu prišlecu najstarejši moški v šotoru. Ce bi se le-ta odklonila, bi se jih globoko užalilo. Veliko Indiiancev je že sprejelo novo vero, katoliško ali protestantsko, kar je uspeh misiionariev. V šoli sc učiio angleščine. Starši bolj skrblio za fante kot za dekleta. Sicer pa so nekatere Indijanke zelo zale.
Se marsikaj bi Ti imel povedati, kar bi Te zanimalo. Bom pa to storil drugikrat. Pozdrav iz daljne Kanade!	Tvol brat Jakob.«
Važnost duševnega življeira.
Ako prezremo vse ostale važne tekme in boje, ki niso morda samo okrasek življenja, temveč njega bistveni sestavni del, Zavalovi pred nami en sam jasen, vprav monumentalen bo}, borba med materijo in duhom. Ta borba ni nič mlajša nego človeški rod in ne bo prejenjala prej nego človeški rod! Zato je važno za vsakega posameznika, da ta silni boj pozna in se ga zaveda. Ni namreč opasnejšega in usodnejšega nego boj na neznanem terenu
Človeštvo si vedno želi tega, česar nima. V vrstah tega negativnega imetja je mir. O miru sanjamo vsi, govorimo in pišemo in rotimo drug drugega ter si zagotavljamo, da želimo mir. Kakor to lepo zveni, so vse te govorice koncem koncev samo puhle besede, kjer so pa mišljene resno, so zgolj odraz težnje za ciljem, ki je nedosegljiv. Pripomnimo naj takoj, da z besedo b o j ne mislimo označevati takega vojskovanja in pobijanja, kakor ga rode vojne, temveč ono plemenito tekmovanje, ki človeka spremlja od zibeli do groba, tako posameznika kakor tudi vso človeško družbo.
Ako se ozremo v sive davnine človeštva, ko je bil človek še divji, lovec brez stalnega bivališča, že opazimo sledove boja med materijo in duhom in tudi veselo dejstvo, da je materija morala podleči In odstopiti prvenstvo duhu. Tedanji človek se je boril za obstoj kakor sc bori današnji, a zmagal ni tisti, ki je premogel več sirove sile ali z drugimi besedami: več telesne moči, ampak oni, ki je bil duševno močnejši: bolj bistroumen, zvit, pretkan itd. Kadar je namreč bilo treba preskrbeti hrane, ni bilo človeku-Iovcu dovolj, da je bil orjak, ampak je moral znati svoj plen izslediti, poiskati in ga napasti na tak način, da ni podlegel človek, ampak žival, ki jo je potem človek použil in sploh porabil sebi v prid. Da pri tem poslu primitivnemu človeku ni zadostovala samo telesna jakost, je gotovo jasno brez podrobne razlage.
Čim više pa gre človeški razvoj, tem jasneje se odraža ta boj, ki se polagoma cepi v dve jasno ločeni smeri. Na eni strani hoče človek premagati s silo svojega razuma materijo. Iz tega stremljenja se rodi veda! Na drugi strani hoče s čuvstvi odgovoriti na vse neznano, na tajnosti prirode, odgovoriti, jih objasniti ter jih premagati, kar skuša doseči z vero in umetnostjo. Tako torej vidimo, da so znanost, umetnost in vera orožje duševnih sil v človeku, orožje, s kakršnim se bori zoper težkoče in ovire, ki mu jih povzroča materija.
Vsa predzgodovinska doba in vsa dolga doba zgodovine izpričuje in potrjuje to našo trditev. Kakor nekdaj, tako in še bolj pa je treba človeku v današnji moderni dobi tega orožja. Iz te zavesti se porajajo razni nokreti, iz te zavesti in nujne potrebe so sc rodila, se porajajo in se bodo porajala vsa velika glbania, ki preobražujejo svet in človeško družbo. Krščanstvo, budizem itd. na polhi verstva, razne struje v umetnosti ter najrazličnejši pojavi v tako zvanem političnem (ne zameniati s strankarskim!) življenju: liberalizem, demokratizem itd. s tem razločkom, da veliki pojavi v političnem življenju zajemajo vse panoge duševnosti naenkrat: vero, umetnost in vedo.
Ako motrimo življenje in vse njegovo gibanje s tega vidika, moramo zavzeti Isto stališče tudi napi am gibanjem posameznih slojev človeške družbe in seve tudi napram delavskemu sloju. Kakor hitro pa motrimo delavsko gibanje s tega vidika, bomo pojmoval: vse boje delavstva drugače nego jih pojmuje ta ali oni površni opazovalec ali morda celo udeleženec sam. Zato Pa ni dovolj, da se delavec bori za svojo mezdo, za delovni čas itd., ampak se mora boriti za svojo kulturo. To mora biti končni cili in naloga delavskega gibanja, kakor vsakega gibanja sploh. Biti človek, duševno jak, visok in svoboden, tc je smoter vsega življenja. In ta smoter je mogoče doseči samo s samoizobrazbo in s čim, večjim osvobojen jem vseh tistih činjenlc, ki tvorijo osnove za razvoj duševnosti.	A.	T.
Etični učinki socijalne politike.
Moralna in gmotna beda. — Socijalna zakonodaja in predpogoj za duievno oovzdigo delavskih mas. — Učinki uvedbe osemuritika, obveznih in 0lačanih dopustov, socijalnih zavarovanj in delavskih svetov. — V sociializmu se ne uveljavlja samo stremlienje za materializmom, ampak predvsem vzgojiti novega, boljšega človeka.
Velika večina današnje družbe vidi še danes v socijalizmu in socialističnem gibanju katerikoli smeri samo uveljavljanje materializma in materijalističnih stremljenj in tendenc.
V	tem napačnem presojanju socialističnega stremljenja in socialističnih ciljev se nahaja celo mnogo lastnih pristašev socialistične ideje. Oni vidijo cilj boja in uveljavljanja soci-jalističnega družabnega reda edino le v izboljšanju gmotnega stanja delovnega človeka. To usodno napako je treba enkrat za vselej končnoveljavno popraviti in odpraviti.
Cilj socializma je predvsem odstranitev zlorabljanja človeka po človeku, nadvlade enega nad drugim. Socializem hoče p-opolno svobodo posameznika,, ki naj zagotovi vsakomur individualni razvoj v vseh smereh človeškega hotenja, torei. ne samo gospodarskega, temveč tudi duševnega. Ni treba niti veMko filozofičnega analiziranja, da se pokažejo posledice take reforme razmerja človeka do človeka tudi v etični, kulturni smeri. Ka.iti če bo vsak član družbe, ki vrši gotovo socijalna funkcijo, dobival za svoje delo popolno1 plačilo, mu bo tudi mogoče razviti svoje zmožnosti vse svoie osebnosti v vseh smereh. In to lahko pokažemo v praksi in opremo svojo trditev na praktične dokaze.
Kdor živi z delovnim liudstvom in se nahaja z njim v stalnih stikih, vidi pri vsakem koraku znova potrjeno staro resnico, da gre moralna beda roko v roki z gmotno bedo.
Najvznesenejši pesnik ne more podati občutkov delavca, ki je pri svojem zaslužku do-seeel toliko, da si ie postavil svojo rodbinsko hišico z majhnim vrtičkom okoli. Iz te mrtve zmote žari toplota domačega ogniišča, iz vsake besede zmisel za dostojanstvo človekovo. zmisel za lepoto in plemenitost in hre-penenie po enakosti z ostalimi člani družbe. Na drugi strani pa ni niti fantazija Zolajeva niti Hugoieva. Heineieva niti Hauptmannova Jzčrnala globine moralne bede, ki se reži v svet te brlogov pozabljenih in zamiščenih indivi-duiev. Tam naide rodno zemljo samo eno — zločin. Beda ne izkristalizira in ne oiekleni značaiev. v bedi se z usoehom upirata izkuš-niavam nedovoljenih sredstev v svrho' kritia telesnih potreb samo močni značaii. Marsikateri pošteni in častni človek ie v bedi iz-eubil svoio naidragocenejšo dobrino — svoj dobri, pošteni glas.
Ce hočeš imeti izobraženejšesra, od ple-meniteigili čuvstev ovladanega človeka, nm-tem mu dal sref»stva, da bo mogel na temeliih. ki iih ie Postavila v njegovi notraniasti šola. graditi dalie. Dni mu sredstva za dober časopis. za dobro kniiVo. za vzgoino zabavo in vsa ostala sredstva, ki hude in iačiio zmisel za etiko. Kako bi zavidal naš slovenski delavec angleškemu, ko bi videl, kako obleče ta no svoiem dnevnem delu smoking in gre v gle-dnUSče. Brez smokinga bi ga bilo sram v gledišču! Toda to ni samo vorašanie narodnega ob'čaia in dntžabnoen takta. To ie tudi materialno vnr^šanie. Aneleški delavec enostavno za smoking tudi ima, zasluži zani ker niesrova mezda ie v razmeriu z mpzdo našega delavca več kot še enkrat večia. Za mezdo, kot in dobiva naš delavec, na si ie težko kupovati časopise. knfitre in d^a^e vstopnice za gledališča in druge vzgojne zabave.
Seveda ne gre tajiti, da obstojajo tudi značaji, v katerih bi niti dovoljna gmotna sredstva ne vzbudila zanimanja za izobrazbo, vzgojo in oplcmenjanje samega sebe. Ne da se tajiti, da obstoje značaji, ki vidijo1 edini užitek v pitju in kvartanju, katerim «zabavam» so strastno udani. Tukaj je dolžnost socialističnega gibanja, da odstrani vzgojne napake in da se posluži vseh dovoljenih sredstev, da zlomi ali vsaj omeji taka nagnjenja. In taka sredstva se najdejo tudi brez izjemnih prohibicij-skih zakonov. Nemška socijalna demokracija ima na primer najpopolnejše in razmeroma najštevilnejše abstinentsko gibanje. Tudi organizacije telovzgojnega gibanja odvajajo ljudstvo v veliki meri od neprirojenega uživanja in kar je treba posebno priznati je to, da se nekatere delavske organizacije brigajo za tako vzgojo takoj od prve mladosti dalje.
Najosnovnejši pogoj za duševno povzdigo delovnih mas pa je prebujanje samozavesti in samospoštovanja. Vsak socijalni napredek, vsaka nova etapa v izboljšanju pravnega položaja delavstva, vrši v tem pogledu prave čudeže. Dokler se ie delavec v predstavah ostale družbe in posebno še svojih delodajalcev čutil le kot blago, katerega delovna sila sc kupuje, sc ni njegov duševni «iaz» izražal drugače, kat ga je kdo drugi v dobrem ali zlem oziru na-pelial in razdražil. Šele pod vplivom socialistične, pravilne ocenitve iri povzdige vrednosti dela in delovne sile so sc zbudila v niem višja stremljenia. katera zahtevajo spoštovanje človeškega dostojanstva tudi pri delavcu. Da-našnii delavski svet je onemu v prvih početkih socialističnega gibania že iako malo podoben. In velika razlika je že med današniim delavskim svetom in onim kratko pred svetovno voino. Kako globoko ie v moralnem pogledu učinkovala skraišana delovna doba, predvsem zakon o osemurnem delavniku, tega bi človek niti ne veriel, če bi tega ne dokazovale izjave objektivnih uradnih osebnosti, ki na stvari sami niso prav nič interesirane.
Profesor Milhaud je v vestniku Mednarodnega urada dela zbral izkušnje obrtnih in industrijskih inšpektorjev v raznih državah elede učinkov uvedbe osemurnega delovnika v moralni in zdravstveni smeri, to je o vplivu na telesno in duševno delavčevo1 stanie. na niegovo delovno izdatnost, na niegovo rodbinsko živlienie. na niegovo socijalna življenje in na razvoj njegove izobrazbe.
V	vseli državah, ne izvzemši niti Zedinie-1 nih držav, se je ugotovilo, da je škraišani delovnik vedel neposredna k povečani delovni izdatnosti, da je obudil notranje razmerje do dela, da je neutajlivo vplival ne samo na po-večanie količine, temveč tudi izboljšanje kakovosti dela itd. Vrhovni angleški tovarniški inšpektor ie ugotovil že leta 1919., da sc io vs'ed skraišanega delovnika nesporno zboli-šalo zdravstveno stanie delavstva. V tovarnah se je ugotovilo, da se občutek utrujenosti in nretetrnienosti izgublja in da ie obenem padlo število neztrod. dasi ie število delavstva na-rastlo. Padlo je tudi število obolelih in živ-Henie delavčevo ie dobilo zmisel. Dolga delovna doba in telesna izčrpanost tudi vzbuia hrenenenie po zauživaniu alkohola, škraišani delovnik pa učinkuje prav nasprotno, kot trdi zdravstveni odsek municijskega delavstva v
Angliji. Krajši delovnik omogoča delavstvu tudi posvečati se športu, izobraževalnim akcijam vsake vrste, omogoča samoizobrazbo, či-tanje itd. Vse to posredno in neposredna odvaja od alkohola. V Angliji se je tudi pokazalo, da se jc vsled skrajšanega delovnika povečal obisk predavanj in izboljšal uspeh udeležencev. Poročilo pravi tudi, da krajši delovnik ni ostal brez vpliva niti na rodbinsko1 in socijalno življenje, katera je znatno poglobil.
Posebno ženske so z radostjo sprejele krajši delovnik, ki jim dovoljuje posvetiti več časa rodbinskemu življenju. V Švici je takoj : po uvedbi skrajšanega delovnika znatno padlo j število otrok, ki so se čez dan oddajali v otroška zavetišča in v kratkem se je ustalilo prepričanje, da moralni dobiček, ki izhaja iz možnosti rodbinskega življenja, daleč presega eventualne iz skraišanc delovne dobe izhajajoče izgube in težave.
V Franciji je takoj po uvedbi osemurnega delovnika znatno oživela akcija za delavska vzgojo. Osnovali so se tečaji za strokovno in nadaljevalno izobrazbo, kar je v svojih posledicah tesno zvezano z delovno izdatnostjo. Canstvo političnih in športnih klubov je izredna narastlo, kar je izdatno vplivalo na zdravstveno Stanie delavcev, pOsebno pri mlaiših. Vesti industrijskih inšpektorjev v Švici navajajo izkušnje delodajalcev v 1. 1920. in 1921., in skoro vsi izrecno priznavajo, da je skrajšani delovnik izpremenil zatiranega delavca v živahnejše in silneiše bitje v boljšem zdravstvenem stanju. Bolniške blagaine so nričele izkazovati maniše število obolenj in kraiše trajanje posameznih slučaiev. Krajši delovnik omogoča izdatneiši odpočitek, s katerim se delavec iznebi občutka večne utru-ienosti. To pa zopet vodi k telesnemu in duševnemu osveženiu. Veselje do dela narašča, tnko da delodajalci, ki so se preie iz gospodarskih vzrokov upirali reformi delovnika, sedaj sami spoznavaio neutajlivo dobra vplivanje v socialnem, kulturnem in moralnem oziru.
V kolikor so imeli industrijski inšpektorji priložnost opazovati posledice uvedbe obveznih in plačanih dopustov, govore izključno o moralna in socijalno dobrih učinkih. In gotovo bi se tudi poročilo naših strokovnjakov o vplivu napredne socijalne zakonodaje prav nič ne razločevalo od poročila prof. Milhauda. Moralni učinki socijalnih odredb in naprav bi se morali tudi pri nas uradno ugotoviti in priobčiti nesocialistični javnosti, da sc ne bo smatral vsak najmanjši korak na socialnem polju za nepotrebno in drago razkošje prešernih socialistov.
Učinki socijalno-zavarovalne zakonodaje v moralnem pogledu so tako jasno vidni, da je res odveč, o tem razpravljati. Dobre izkušnje sc bodo v tem oziru gotovo še pomnožile, ko se bo enkrat izvedlo še starostno in invalidno zavarovanje in bolezensko zavarovanje vseh javnih nameščencev.
Etičnih osnov socializma torej1 ni treba šele iskati. So v njem samem in kažejo se v njegovih učinkih. Z vsakim pravnim in gmotnim povzdigom socijalno slabih ali še tlačenih se dvigne tudi sočasno njihovo moralno1 in duševno stanje in če bodo stremljenja javne uprave in samopomočna sredstva socialističnih vrst podprla ta razvoj, potem je premišljeni in smotreno izvajani socializem na najboljši poti. da nadomesti vse ideje človeštva z eno same svojo idejo idejo vsečlovečnosti.
Navedli smo > lučaj skrajšanega delovnika, da bi pojasnili, da v stremljenju po realni socialistični politiki ni treba iskati vedno Je materialističnih motivov, temveč da je treba iskati tudi etične cilje. Kako zelo bi na vse delavčevo mišljenje vplivala vpeljava pod-
jetniških svetov, potom katerih bi delavstvo dobilo vpogled v vodstvo podjetij in pravico do soodločevanja, nam kaže uvedba delavskih podjetniških svetov na Češkem. Dasi mu zakon ne daje ravno velikih pravic glede določanja usode podjetja, v katerem vrši svojo so-cijalno funkcijo, si vendar pri vršitvi svojih pravic zaveda, da je vseeno nekdo, da nekaj pomeni in da se njegova bitnost vpošteva tudi takrat, kadar ne gre le za golo dolžnost oddajati izdelka svoje produktivne delavnosti, če bi bila sila socijalističnih strank dovolj velika, da bi se sprejel v tem pogledu učinkovitejši zakon, ki bi delavca približal bolj solast-
Brezposelnost v
V sovjetski Rusiji se vrši produkcija in izmenjava dobrin po načrtu, katerega je izdelala komunistična stranka. Vladajoča stranka ima na razpolago tudi mogočni državni aparat. Zdelo bi se, da bi se pri takih pogojih breposelnost ne smela razviti. Saj je vendar brezposelnost značilen pojav neorganiziranega gospodarstva, ki je osnovano na zasebni lastnini, medtem ko boljševiki streme za tem, da bi mesto takega gospodarstva zgradili gospodarstvo po načrtu, ki je osnovano, ali bi vsaj naj bilo osnovano ne na samovolji posameznikov, lemveč na do najmanjših podrobnosti izdelanih načrtih. Kljub temu pa brezposelnost v Rusiji ni izginila, temveč je prav nasprotno dosegla grozeče mere. Po referatu znanega delavca v strokovnem delavskem gibanju Tomskega, je znašalo število brezposelnih Članov strokovnih organizacij 1. aprila leta 1925. v Rusiji 929.900, 1. aprila leta 1926. pa že 1,182.000. Število brezposelnih je torej v enem samem letu narastlo za 19-1 odstotek («Izvestja» z dne 13. septembra). Pri tem pa je treba še vzeti v obzir, da je dejanstveno število mnogo večje. Znatno število brezposelnih na borzah dela ni registrirano, bodisi, da niso organizirani v strokovnih organizacijah, bodisi da sicer iz kakršnihkoli vzrokov svoje brezposelnosti niso prijavili. Število brezposelnih je torej gotovo mnogo večje, nego ga navaja Tomskij. In ta brezposelnost ni samo začasen pojav, temveč ona je trajna in trajno naraščajoča. V nekaterih delavskih kategorijah (pomožno delavstvo, domača služinčad, nizko kvalificirano uradništvo) postaja brezposelnost že kronična, kot čitamo v sovjetskih časopisih objavljeni resoluciji poslednje konference o poročilu Tomskega.
Zanimivo je, da brezposelnost narašča istočasno z razvojem industrije in kljub temu, da je število zaposlenega delavstva stopilo od 6,035.000 ljudi v letu 1925. na 7,700.000 ljudi v letu 1926.
Vzroki tega pojava, na prvi pogled nerazumljivega, so sedaj popolnoma znani in jasni. Dne 1. januarja leta 1925. je odpadlo od celotnega števila brezposelnih 29 odstotkov na industrijsko delavstvo, 1. avgusta istega leta je pripadalo tej skupini 28 odstotkov brezposelnih, 1. oktobra pa le še 22 odstotkov. Nasprotno pa je število brezposelnih, odpadajoče na pomožno delavstvo, znašalo v istih obdobjih 24, 36 in 44 odstotkov vseh brezposelnih. Število brezposelnih kvalificiranih delavcev torej pada, število brezposelnih pomožnih delavcev pa nasprotno naglo narašča ter se je zvišalo od 1. januarja do 1. oktobra leta 1925. od 24 na 44 odstotkov, tako da se je skoro podvojilo. Odkod so vzeti ti pomožni delavci?
V	poslednjem času odhaja letno z dežele dva in pol miljona ljudi in od teh jih najde v mestih delo kakega pol milijona. Ti milijoni so na eni strani plod naravnega prirastka in razmnoževanja ruskega kmetskega prebivalstva, na drugi strani pa plod vse protikmečke politike komunistične vlade. Dežela niti po revoluciji ne more zaposliti vseh dela-zmožnih rok. In zaradi tega milijoni, ki jih letno izvrže dežela, ponujajo svoje delo po mestih za nižjo mezdo in pomenijo tako stalno nevarnost za
ništvu na podjetju, kjer dela, bi se nedvomno pokazale tudi mnogo večje etične posledice in pokazala bi se velika vrednost njegovega sodelovanja tudi po gospodarski strani — torej v interesu splošnosti. Poročila industrijskih inšpektorjev v Češkoslovaški republiki vsaj poročajo tako.
če se bo nadaljevalo v stremljenju po razvoju in napredku socijalne zakonodaje, bomo zgradili najzanesljivejšo osnovo za duševno povzdigo delavskih mas. Narod naš bo potem predstavljal inteligentno družino, ki bo imela zmisel za vse dobro na svetu in s tem tudi za novo boljšo človeško družbo.
sovjetski Rušili.
višino delavskih mezd v mestih. Brezposelna mladina, prisiljena k pohajkovanju, moralno propada in tvori z zapuščenimi otroki glavne kadre armade potepuhov, ki uganjajo vsakovrstna pustolovstva, nasilja in umore.
Sovjetski časopisi pojasnjujejo vzroke brezposelnosti «s stalnim dotokom delovnih rok z dežele v mesta». Ta pojasnila so sicer pravilna, toda niso popolna. Brezposelnost v Rusiji ne narašča samo zaradi porasta ruskega kmečkega prebivalstva, temveč tudi zaradi utopijslce gospodarske politike boljševikov. Boljševiki streme za tem, da bi vse rusko narodno gospodarstvo prerodili in vodili po gotovem načrtu. Mar kaže nasprotovati temu njihovemu stremljenju? Gotovo da ne! Vsako organizirano gospodarstvo, pa naj bo še tako majhno, se mora vršiti po gotovem načrtu. Toliko prej mora imeti svoje načrte tako ogromno in tako scentrali-zirano gospodarstvo, kakor je državno gospodarstvo Rusije. Nesreča je le, da se boljševiki ne drže realnih načrtov, temveč da slede fantastičnim načrtom, ki so se rodili ne v dejanstvenem gospodarskem življenju, temveč za zeleno mizo.
V	Rusiji je poljedelsko gospodarstvo razorano, enostavno, pod močnim vplivom vseh prirodnih elementov. Uvoz in izvoz, obseg povpraševanja poljedelskih slojev po industrijskih izdelkih in prodaja lastnih poljedelskih pridelkov, vse to je odvisno od letine. Letina pa je uganka* katero v naprej rešiti je zelo, zelo težavno. Deževje, lepo vreme, dolgotrajna suša — vse to lahko zelo izpremeni posamezne postavke v prvotnih načrtih.
Zaradi tega so vsi načrti boljševikov osnovani na gibljivih temeljih in vsi njihovi načrti se pri nad- ali podnormalni letini zrušijo. Zaradi nepravilne cenitve letine se letos ni udejstvilo 40 odstotkov izvoza, in to ne samo pri žitu, temveč tudi ne pri jajcih, maslu, čebuli itd. Zaradi tega se tudi uvoz ni mogel vršiti po načrtu: strojev se je uvozilo za 21 odstotkov manj, kož za 148 odstotkov več kakor je bilo predvideno in tako je šlo tudi pri drugem blagu. V celoti znaša vsa trgovina komaj 28 odstotkov predvojne trgovine in približno toliko kot leta 1880. ("EkonomiČf skaja Zizn» z dne 1. oktobra.) Slabe letine se pojavljajo seveda tudi v ostali!) državah. Toda gospodarsko življenje vsake druge države je zvezano z gospodarskim živPenjeni ostalih držav. Tudi imajo ostale države prihranke ‘n kredit. Rusija pa je pod boljševiško vlado izčrpala svoj osnovni kapital. Potrebuje uvoza strojev, sirovin, zgraditve tovarn in drugih industrijskih zavodov. Za vse to je treba kredita. Toda boljše-vikom. ki so zagradili Rusijo s skoro nepremostljivim zidovjem monopolov in carin, evropski kapital ne d rt kredita, ki bi bil potreben za obnovo gospodarskega življenja države.
Neprestano rastoča brezposelnost v Rusiji je jasen znak za to, da evropski pa tudi svetovni kapital ne mislita dati Rusiii pod sprejemljivimi pogoji potrebnih posojil, dokler ne bo le-ta zrahljala in zrušila mostove, ki jo ločijo od svetovnega gospodarstva. Vse dotlej pa se bo brezposelnost ruskega delavstva stalno večala.
Konzumentski kredit.
Tudi pri nas je znano prodajanje in kupovanje na obroke, torej kredit, ki -ga daje trgovec neposredno svojemu odjemalcu in ki naj temu olajša nakup stvari, katerih bi si sicer ne mogel nabaviti, ker jih ne more naenkrat plačati. Obročni kredit ima svoje dobre in slabe strani. Na eni strani, kot povedano, začasno ojači konzuinentovo kupno silo, na drugi strani pa ga lahko zapelje, da nakupi preveč, in to včasih tudi nepotrebnega blaga, obroki pa potem znatno obremene njegov mesečni ali četrtletni proračun.
Nekoliko drugače izgleda konzumentski kredit, katerega po ameriškem vzorcu pravkar uvajajo v Nemčiji. Velika trgovska podjetja so ta sistem v Nemčiji poznala sicer že prej, toda sedaj se ga namerava splošno razširiti. Ustanovila se je posebna družba, ki daje sama kredit za nakup blaga v gotovih trgovinah, ki so včlanjene pri tej družbi. Za konzumenta je ta sistem zaradi tega ugoden, ker dobiva blago v trgovinah za isto ceno kakor če bi ga plačal v gotovini. Zato pa mora seveda plačati družbi, ki mu je dala kredit, manipulacijo in obresti.
Postopanje je približno sledeče: Oni, ki zahteva kredit, izpolni predpisani formular. Izkazali mora, kje da je nameščen, eventualno izkazati svoj stalni letni dohodek s potrdilom o plačanih davkih. Pri delavcih je potrebno delodajalčevo potrdilo o na-meščenju in višini mezde. Ko so izpolnjene te formalnosti, izda družba prosilcu čeke, ki pa se morejo porabiti samo za nakupovanje blaga. Družba si pridrži takoj pet odstolkov posojene vsote kot obresti. Če kdo zahteva na primer 1000 Din kredita, dobi samo 950 Din, dolguje pa 1000 Din.
Nemška družba daje kredite do višine enomesečne plače in praviloma na 12 mesečnih ob rokov. Obresti, katere plačuje konzument, niso ravno majhne, ker treba je vzeti v obzir, da se dolg vsak mesec manjša, obresti pa so bile plačane v naprej od cele posojene vsote. Precejšen dobiček ima seveda tudi družba, ki more uporabljati mesečno vrnjene obroke za dovoljevanje novih kreditov na petodstotne obresti. Ugodno za konzumenta pa je to, da si lahko v naprej izraCuna, v koliko mu pride blago dražje, če ga kupi na obroke, namesto da bi ga plačal takoj v gotovini.
Zelo ugoden je konzumentski kredit za trgovino samo, ker trgovec ne nosi sam rizika za izgubo, kakor pri trgovini na obroke, in obenem si prihrani delo pri neprijetnem nadzorstvu plačevanja obrokov, opominov itd.
Konzumentski kredit v Nemčiji pa zasleduje se-vfcda širše narodnogospodarske cilje. Kupna sila je v Evropi tako padla, da zadostujejo prejemki najširših ljudskih vrst komaj za preskrbo namujnejših stvari. Kupuje se zaradi cene blago slabše kakovosti in mnogo koristnih stvari se sploh ne kupuje. Pod temi razmerami seveda trpi domači trg, in če trpi trg, trpi tudi produkcija, nastaja brezposelnost in kupna sila prebivalstva pada dalje. Morda bi se temu dalo odpomoči z zvišanjem mezd. Toda producenti izjavljajo, da brez zvišanja cen izdelkom ne morejo zvišati mezd. In začarani krog je zopet sklenjen. Izhodišče iz tega začaranega kroga iščpjo sedaj v konzumentskem kreditu. S podelitvijo kredita za nakup blaga je prav za prav eskontirano še neopravljeno delo. Tak kredit dvigne zaenkrat kupno silo, seveda samo prehodno, ker v bodočnosti pade kupna sila posameznikov zaradi nujnega plačevanja obrokov. Toda če bi se na ta način kupna sila celote v resnici občutno dvignila in povzročila večje povpraševanje na domačem trgu, bi to pomenilo povečanje produkcije, večjo zaposlenost in novo naraščanje kupne sile.
Seveda je konzumentski kredit naletel v Nemčiji tudi na hude nasprotnike, ki poudarjajo, da je prav tako nevaren kakor trgovina na obroke. Nevarnost vidijo predvsem v tem, da se bodo kupovale manj potrebne stvari na račun najbolj nujno potrebnih.
Mestni mariborsl
Kot velevažna institucija se mora smatrati organizacija zaščite dece in mladine v Mariboru, ki nastopa pod imenom mladinski svet mariborski. In sicer je poklicala to organizacijo v življenje mestna občina kot pomoč mestnemu socijalno-po-litičnemu uradu, ker je uspeSno socijalno delo mogoče le s sodelovanjem javnosti. Taka organizacija je bila tem bolj potrebna, ker je državna krajevna zaščita dece samo životarila, predvsem zaradi pomanjkanja sredstev. Mestni mladinski svet mariborski se po vsej pravici naziva najvišji in edino kompetentni forum v presojanju mladinskih zadev mesta Maribor, ker so v njem poleg v poštev prihajajočih strokovnjakov, sodnika, zdravnikov, policijskega ravnatelja, učiteljstva, duhovščine, okrajnih mladinskih predstojnikov, zastopnikov občinskega sveta in socijalno političnega urada zastopana vsa društva, ki se pečajo z vzgojo in varstvom mladine. Članov ima mestni mladinski svet 86, in zadnja in predzadnja seja, ki sta se vršili 30. novembra in 16. decembra sta pokazali, da vrši ta inštitucija velevažno nalogo.
Zanimiva je statistika sirot mesta Maribor, ki je bila podana na podlagi popisovanja, ki ga je izvedel mestni socijalno-politični urad s pomočjo okrajnih mladinskih predstojnikov. Slika še ni popolna, ker se še niso mogle vse sirote popisati, vendar pa že teh skoro pol tisoč sirot jasno po-kazuje, kako globoke rane je zadala vojna človeštvu in kako težke bodo še dolgo vrsto let posledice, ki jih je zapustila krvava vojna.
Vseh sirot se je naštelo v mestu Maribor 413, in sicer 160 zakonskih brez očeta, 32 zakonskih brez matere in 35 zakonskih brez matere in očeta; nadalje 12 nezakonskih sirot po umrli materi, 74 nezakonskih otrok po živeči materi; 100 zapuščenih sirot po ločenih, nemoralno živečih ter obubožanih in onemoglih starših.
Dasi, kakor rečeno, slika še ni popolna, se vendar že na podlagi predsloječih številk vidi, kako važno je socijalno skrbstvo za mladino, bodočnost naroda. Tembolj, ker žive vse te sirote v težkih razmerah. Večinoma se nahajajo v nezdravih stanovanjih in je med njimi zelo razširjena tuberkuloza.
V	več primerih stanuje po deset oseb v eni sobi.
Druga stran, ki je posledica povojne morale in stanovanjske bede in sploh težkih življenjskih razmer, je demoralizacija. Deca v mnogih primerih stanuje v isti sobi z materjo, ki sprejema obiske moških. Nekatere deklice so tako pokvarjene, da že s 13 leti spolno občujejo. Tudi se dogajajo primeri, da 161etne deklice vsled pomanjkljivega nadzorstva zanosijo z brezvestnimi poročenimi moškimi. Pokvarjeni so dečki, ki kradejo in popivajo, četudi še niso dopolnili 12. leto. V mnogih primerih jih morajo starši doma privezati.
Zato je mestni mladinski svet storil najenergič-nejše sklepe, da se kolikor mogoče zajezi demorali-*acija med mladino. Posebno pozornost je posvetil kineniatografom in je veliki župan mariborske ob-lasti ž6 pristal na to, da člani mestnega mladinskega sveta sodelujejo tako v cenzurnih komisijah, kakor pri nadzorstvu pri kinopredstavah. Delalo se bo tudi na to, da se v mariborski oblasti ustanove dečja vzgojevališča in poboljševalnice, ker so v ljubljanski oblasti vse polne. Isto tako, da se ustanove zdravilišča, posebno za deco z odprto tuberkulozo. Ker vsega tega mestna občina mariborska ne zmore, bo to važno socijalno nalogo morala prevzet' bodoča oblastna skupščina.
Pač pa je mestni mladinski svet sklenil predlagati mestni občini mariborski, da se ustanovi generalno varuštvo otrok in posvetovalnica za izbiro poklicev. Kar se tiče varuštva, je treba naglaSati, da potrebujejo mnoge matere naivestnejše zaščite in sodelovanja vseh javnih faktorjev, da se jim prizna pravica do alimentacij, kar je večkrat združeno z največjimi ležavam1, posebno, ako oče otroka pobegne v inozemstvo. Tu bo imel generalni varuh otrok velevažno nango.
ti mladinski svet.
Glede vajencev pa je pokazala statistika, da je izbira poklicev neobhodno potrebna že iz tega stališča, ker mnogi podjetniki ne gledajo na bodočnost vajenca, marveč ga hočejo samo izkoristiti, tako n. pr. so bile v kovinski stroki prečitane številke, ki to jasno potrjujejo. Neki tak podjetnik ima 14 vajencev in 6 pomočnikov, drugi 11 vajencev in 5 pomočnikov itcL, dasi sme obrtniški podjetnik zaposlovati samo dva in za vsakega drugega pomočnika po enega vajenca več. To se dogaja kljub temu, da vlada v kovinski stroki največja brezposelnost. Obrtna oblast je bila pozvana, da energično postopa proti mojstrom, ki na ta način izkoriščajo vajence, kakor tudi napram onim, ki vajence pretepajo in se naposled sklicujejo celo na to, da imajo v smislu obrtnega reda to pravico, ker da ta zakon predvideva -ročetovsko strahovanjem mojstra nad vajencem.
Pokazalo se je že sedaj, dasi je bil mestni mladinski svet komaj ustanovljen, da je to velevažna inštitucija, ki zasluži vsega uvaževanja. Poglejmo, kako drugi narodi, n. pr. Nemci, skrbijo za svojo mladino 1 Dobro bi bilo, da se ta misel ponese tudi v druge kraje, zlasti na deželo, kjer vladajo še precej reakcijonarni socijalni nazori.
Črtomir C. Zorec:
Sanie.
Takrat sem bil še čisto majhen, le glavo sem imel veliko, preveliko. Rekli so, da bom učenjak. Pa so se kruto varali in to me danes neizrečeno veseli.
*
Pozno smo šli otroci spat, ker dolgo nismo pustili ugasniti svečic. Kljub temu, da sem bil zelo zaspan, sem se zbudil. Morda me je zbudila bolna mesečina, ki je lila skozi okno, morda so me zbudile zvezde, ki so tiho brnele; zdele so se mi tisto noč tako prijazne. Kaj, če so zvezde le linice, skozi katere nas gledajo angelci, včasih pa tudi strogi gospod Bog, njegova lepa gospa Marija ali celo sam dobri Miklavž. Za svetega Petra sem že takrat za trdno vedel, da ima opravek le pri nebeških vratih. Drugih svetnikov nisem poznal; moja takratna predstava v nebesih je bila slična velikemu vrtu, kjer se igrajo angelčki z malimi dečki. Ker so mi večkrat dejali, da sem poreden otrok, me je zelo skrbelo, ali se res ne bom smel loviti s perutastimi angelčki. To je bila prva skrb!
Velikokrat sem gledal v zvezde in zvesto čakal: morda se mi le posreči videti, čeprav samo za hip, košček nebeškega vrta in njegovega veselja; linice-zvezdice pa so mi poredno mežikale, da sem bil že kar hud. Čakal pa sem vendarle. Še danes gledam včasih zvezde in pričakujem čudeža...
Ko sem si nabral dovolj poguma, sem tiho stopil s postelje, napravil dva, tri korake do mize, kjer je stalo božično drevesce. Stekleni okraski so se lesketali v mesečini in čeprav so se mi zdele ugašene svečice kot strogi in karajoči karalci, sem si vendarle zaželel sladkarij z drevesca.
Bil sem zelo majhen, zato sem stegnil svojo roko po najnižjem obesku; nisem dosegel, stopil sem zato na prste in že snemal sladkost.
Prav v tistem hipu je nekaj zaječalo ... presekalo tišino in me zgrabilo za vrat... Umaknil sem roko, pustil zlomljeni biškot na mizi, naglo zlezel v posteljo in se odel čez glavo. Ko se mi je umirilo srce, sem pričel ugibati: morda je zaškripala deska na tleh, se je li oglasil «strah» pod posteljo, morda me je posvaril angel varuh, morda je celo angel na vrhu dreveščka pihnil v mojo trobento. — Čez dolgo časa sem zvedel, da je takrat zajokala moja vest...
V	postelji sem se šele zavedel popolnoma: hotel sem krasti v sveti noči, ko se rodi sam gospod Jezus; oškodovati sem hotel svoji mali sestrici, hotel sem oskruniti svoje roke in svetost svete
noči! čeprav sem imel takrat Se zelo nedoločne
pojme o poštenju, sem vendar od sramu in spoznanja zaihtel in sem jokal dolgo ...
Bil sem hvaležen glasu, ki me je opozoril, da nisem grešil...
Ko sem se izjokal, sem pričel moliti tisto kratko molitvico k angelu varhu; saj drugih nisem znal. Potem sem pričel misliti o rojstvu malega Jezuščka in, sam ne vem kdaj, sem zaspal...
Takoj, ko sem zatisnil oči, sem se odpravil na sanjsko pot...
Čeravno sem natanko poznal vse poti v sveto deželo, sem taval dolgo, zakaj koraki so bili kratki in kamenje in trnje se je zabadalo v noge. Pa sem le prišel do hlevča; kaj ne bi, saj je sijala njegova glorija široko in visoko. Komaj sem se preril skozi meketajočo čredov ovčic, že sem stal v hlevcu. Notri je bilo toplo toda Jezuščka nisem videl, ker so mi ga zaslanjali pastirji s svojimi širokimi hrbti. Tiho je bilo v hlevcu, pastirji so nemo strmeli in molili brez glasu. Zato se nisem upal prerivati in sem ponižno stal za pastirji. Končno sem se splazil med njihovimi nogami in ko sem se v ospredju ves zasopljen vzravnal, sem skoraj umrl od začudenja: na slamici je ležalo majhno dete, nič ni vekalo, le smehljalo se je in brcalo z nožicami in hlastalo z ročicami. Ob strani je stala njegova dobra mamica Marija in bradati Jožef. Tako smo stali, gledali in molčali zelo dolgo... Kaj ne bi, ko je pa bilo tako prijetno, morda bolj kot v nebeškem vrtu?
Kar naenkrat se je začulo nedopovedljivo ubrano petje; vedel sem dobro, da pojo angelci na strehi. Jezušček se je smehljal še bolj in bil še prijaznejši.
Ko so pričele ugašati zvezde, smo se poslovili od Jezuščka. Vsakemu je dal roko, mene pa je vzdignila lepa gospa, da sva se lahko dosegla, ker oba sva bila majhna, da nikoli tako.
Dal mi je svojo mehko ročico, pogledal sem ga v mile modre očke in sem zajokal od neizmernega veselja...
Takrat sem se ihte zbudil. Solze veselja so se spremenile v solze bolesti.
Po teh lepih sanjah jokam še danes ...
Iv. Cankar o mladosti.
So ljudje na svetu, ki jih je mladosti sram. Celo mnogo jih je in morda tvorijo celo veliko večino v človeški družbi. Prideš, govoriš ž njim in omeniš kak dogodek iz minulosti, pa je naenkrat ves v zadregi in sam ne ve, kaj naj reče in kam naj se ozre. «Ej no,» pravi, ctakrat smo bili še mladi, ali ne?» In začne govoriti o čem drugem.
Seveda je to zgolj neke vrste smešna domišljavost ali pa naduta hinavščina, ki je resničen človek, ki je .vreden svojega imena, ne pozna. Poleg mnogih drugih velikih mož, katerih imena žare skozi stoletja in tisočletja, nam dokazuje tudi naš nesmrtni Ivan Cankar.
Živo mi je še v spominu nekaj takih razgovorov ž njim. Govorili smo nekoč o nekšnih načrtih, pa je dejal eden izmed navzočih, da bi si tega ne upal.
«Kaj, se je zavzel Cankar, «vi, ki ste mladi, govorite takol?»
Pa je začel govoriti o mladosti, o svojih mladih dneh in o tem, kako se še vedno čuti mladega, češ da mu ne bi mogel nihče storiti nič hujšega nego mu reči, da se stara.
Med nadaljnjim pogovorom je še večkrat ponovil isto misel, ki jo je pozneje v enem izmed svojih del tudi umetniško izoblikoval.
Najlepše je pozneje potrdil svoje trditve, ko ga je profesor I. v neki oceni ctrgab, češ, da je nejasen, meglen in sam ne vem še kaj.
Ko je Cankar tisto kritiko prebral, smo ga vprašali, ako bo morda kaj odgovoril, toda Cankar se je nasmehnil:
<Pustimo ga! Revež je — starb
Kdor je vedel, da sta Cankar in profesor I. približno istih let, je lahko dodobra občutil, kako silna je bila Cankarjeva obsodba ...
Stian 12 ®®®®®«®®®®®®®®®®®®®®®'j>;-a/&,’2:'£,-a;'® «NOVA PRAVDA*, 24. dccembra 1926. ®®®®®©®®'©®®®&®©®®*®®®®'a>©ei'j5«® Stuv Sl
Socijalni razgled.
Poslednje publikacije Mednarodnega urada dela
Mednarodni urad dela jc pred kratkim izdal nekaj zanimivih publikacij, ki razpravljajo o važnejših socijalnih vprašanjih sedanjosti. Na prvem mestu je treba imenovati izmed njih razpravo: «0 metodah anket o rodbinskih proračunih«.
Kakšen je življenski položaj gotovega razreda prebivalstva v gotovi državi v danem trenutku? To vedeti je zelo važno, če hočemo primerjati njegov položaj s položajem drugega razreda, s položajem istega razreda v drugi državi ali s položajem istega razreda v preteklem času. Teh primerjanj ne rabijo samo socijologi, temveč rabijo jih tudi in predvsem delavci in delodajalci, posebno kadar kritizirajo in sklepajo delovne pogoje in kolektivne pogodbe.
Ali dovoljuje povišana nominalna mezda tudi večje izdatke, ali izboljšava življenski položaj, ali pa samo odgovarja večji draginji življenskili potreb? Ali so mezde, katere zahtevajo delavci v času naraščajoče draginje, take, da točno odtehtajo podražitev izdelkov in pridelkov, katere delavstvo konzumira? Na ta in nešteto drugih vprašanj je mogoče odgovoriti samo tedaj, če so pri roki statistike, ki kažejo, kako rodbinski poglavar sestavlja proračun, kako se uporablja mezda, kaj se kupuje in v kakšni množini.
Take statistike tudi v resnici obstojajo, toda sestavljene so in sestavljajo se po tako različnih metodah, da 'jih je zelo težko medsebojno primerjati. Zbližati vse te uporabljene metode v svrho primerjalne ankete, to jc ravno naloga imenovane publikacije.
Nadaljnje zelo važno vprašanje je stremljenje po omejitvi in mirnem reševanju delovnih sporov. Spori med delodajalci in delojemalci v industrijskih zavodih, katere hoče vedno vsaka stranka rešiti sebi v korist in pri katerih so glavno orožje stavke in izločbe, povzročajo vsakoletno in v vseh državah znatne izgube delovnih ur in s tem tudi delovnega uspeha. Cesto ponavljanje in resnost teh sporov zahtevata največjo pozornost, tako političnih činiteljev, ki jih skušajo preprečiti, kot tudi znanstvenikov, ki raziskujejo njihove posledice, bodisi po gospodarski, bodisi po socijalni strani.
Zlasti za zavarovanje proti brezposelnosti, ki je v malo letih doseglo v 17 industrijskih državah nepričakovan razvoj, je nujno potrebno, da so na razpolago ne samo točne statistike delovnih sporov, temveč da je znano točno tudi razmerje med gospodarskimi okolnostmi in številom sporov. Samo potem se dajo pravilno določevati potrebni zavarovalni prispevki.
Toda tudi statistike sporov — tam, kjer sploh obstojajo — so izdelane po tako različnih metodah, da so nepregledne. Z rešitvijo tega problema se peča publikacija «0 metodah statistike o delovnih sporih», katera tudi predlaga določena splošna pravila.
41*-
Končno je izdal Mednarodni urad dela tudi mednarodno priročno knjižico za delodajalsko organizacijo. V njej najdemo seznam mednarodnih delodajalskih udruženj in pa razprave o socijalnih vprašanjih, ki zanimajo ali splošno vse industrijske kroge ali pa samo posamezne industrijske stroke, eventualno samo nekatere države.
Nadalje obsega priročna knjižica tudi seznam osrednjih udruženj v posameznih državah, kakor tudi strokovnih organizacij po industrijskih strokah. Med njimi najdemo industrijske organizacije stavbne, železne, živilske in raznih drugih strok, združenja trgovskih podjetij, hotelske obrti, bančnih zvez itd.
Ta priročna knjižica vsebuje torej zelo obširen
— dasi še ne popoln — pregled delodajalskih organizacij v 40 državah.
Kot dokaz zanimanja Mednarodnega urada dela je izšla tudi »Bibliografija o brezposelnosti«, ki predstavlja ekscerpt študij, brošur, revijalnih in drugih člankov, tikajočih se vprašanja brezposelnosti in njegove rešitve. O tej knjižici morda v eni prihodnjih številk kaj več.
Kako živi delavstvo na Rumunskem?
Tajnik rumunske socijalistične stranke Titel Petrescu je objavil rezultate raziskavanj društvenega sveta o razmerju življenskega indeksa k delavskim mezdam v zadnjih desetih letih. Njegovi računi so osnovani na številu 100, ki označuje cene iz leta 1910. Za živila je stopil indeks od števila 100 leta 1916. v letu 1923. na 2494 in je dosegel maja letošnjega leta 5420. Indeks ža obleko je stopil od 100 leta 1916. na 3240 v letu 1923. in na 6787 letos. Za ostale potrebščine je stopil indeks od 100 leta 1916. za leto 1923. povprečno na 2731 in na 5299 v letu 1926. (Ce je delavec izdal za razne potrebščine leta 1916. sto lejev, je izdal za isto količino leta 1923. 2731 lejev in letos 5299 lejev.) Po ugotovitvi imenovane korporacije je potrebovala delavska rodbina, sestoječa iz štirih članov, za skromno življenje leta 1916. 133 lejev, leta 1923. že 4800 lejev, letos pa 7110 lejev na mesec. Ce pa dela delavec 44 ur na teden in se računa povprečno mezdo na Rumunskem, pa zasluži sedaj na teden: zidar 1152, mizar 1152, pleskar 1125, monter 1125 in livar 960 lejev tedensko. V mejah teh vsot se giblje tudi zaslužek ostalih delavskih kategorij. Pri tem pa se moramo ozirati še na to, da rumun-skemu delavcu ni nikdar zagotovljenih polnih 44 delovnih ur na teden. Zasluži torej letos komaj šestino tega, kar bi nujno potreboval za skromno preživljanje rodbine. Vsoto, ki primanjkuje, morajo zaslužiti ostali člani rodbine.
Višina delavskih mezd v Nemčiji.
Višino mezd kvalificiranih in nekvalificiranih delavcev v Nemčiji v raznih strokah industrije in obrti nam kaže sledeča statistika, katero je pred kratkim objavil Mednarodni urad dela.
Stroka
Rudarstvo......................
železna industrija.............
kemična „	...........
stavbna „	...........
lesna „	...........
papirna „	...........
tekstilna industrija: moški. .
ženske .
pivovarstvo....................
pekarstvo......................
tiskarstvo.....................
železnice ........
povprečno.....................
Mezde so izražene v pfenigih za uro. En pfenig je vreden okroglo 14 par.
Ti podatki so povprečno vzeti iz določb kolektivnih pogodb v glavnih središčih predmetne stroke. Kar se tiče rudarjev, železarjev, kemičarjev, delavcev papirne industrije, tekstilne industrije (moških) in železničarjev, vsebujejo gornje številke tudi rodbinske dodatke.
Povprečna mezda kvalificiranih delavcev v teh industrijskih strokah je stopila v aprilu mesecu letošnjega leta na 46'02 mark (1 marka = okroglo Din 14'—) tedensko. Za nekvalificirane delavce je znašala povprečna mezda 33'<J5 mark. — Naraščanje mezde, ki je pričelo začetkom leta 1924. in trajalo še prvih devet mesecev leta 1925. se je z oktobrom leta 1925. ustavilo in mezde so se ustalile.
AmeriSka federacija dela.
Ameriška federacija dela je pravkar završlla svoje 46. vsakoletno zasedanje, o katerem prinašajo «Socijalne vesti» (Informations Sociales), tednik Mednarodnega urada dela v Ženevi, nekaj zanimivih podatkov.
Letno poročilo navaja, da je število članov stopilo na 2,813.910 in razlaga, zakaj da je ameriški delavec danes najboljše plačani delavec na svetu. Razlog za to vidi v prirodnem bogastvu zemlje, izborni opremi tovaren, v razpolaganju z ogromnimi gibnitni silami, predvsem vodnimi in končno v močnem strokovnem gibanju. Prav sedaj pripravlja Amerika pred očmi vsega sveta nov korak k znatni obogatitvi svojega narodnega premoženja s skrajšanjem delovne dobe, ne da bi se istočasno znižale mezde. Amerika se namreč dobro zaveda, da je treba zvišati nakupno silo prebivalstva, da ne nastane kriza nadproizvajanja. Največji odstotek kon-zumentov pa tvorijo delavci in člani njihovih rodbin. Zvišanje mezd delavcev je torej predvsem v interesu delodajalcev, in tega se le-ti v Ameriki tudi zavedajo. (Kdaj bodo do tega spoznanja prišli naši delodajalci?!)
Poročilo omenja tudi stremljenje federacije, še bolj omejiti delo otrok, katerih zaposluje še danes ameriška industrija okroglo en milijon, v starosti od 10 do 15 let.
O odnošajili ameriške federacije dela k strokovni internacijonali amsterdamski pravi potočilo, da ameriško delavstvo trdno upa, da se bo našla formula, po kateri bo mogoče zopetno delovanje za varstvo skupnih interesov obeh organizacij. Vodilni činitelji federacije so prepričani, da so blagobit in interesi delavstva različnih držav medsebojno odvisni in da je sodelovanje vsled tega potrebno. Svetovno ureditev tržišč in industrije mora sočasno spremljati svetovno sodelovanje strokovnih delavskih udruženj.
Uporaba delavskega oddiha v Nemčiji.
Mednarodna konferenca dela jc v enem svojih zadnjih zasedanj tudi odglasovala nasvet, kako naj se uporablja delavčev prosti čas. In sedaj je prav nemška vlada kot prva sporočila Mednarodnemu uradu dela, da je uvedla v tem pogledu smernice v zmislu omenjenega nasveta glede prostih delavčevih ur.
Prva naloga je bila, zagotoviti delavstvu tako mezdo za v zakoniti delovni dobi izvršeno delo, da bi ne bilo prisiljeno delati preko ur ali si iskati postranskega zaslužka. (K temu je pri nas danes prisiljen vsak delavec, v še večji meri pa zasebni in državni uradnik!)
Nadalje so uvedle nemške železnice za delavce tedenske vozovnice po znižani ceni.
Nemška vlada je podelila tudi znatno podporo osrednjim udruženjem, katerih naloga je skrbeti za razvoj zdravilnih kopališč, kopanja na prostem in siceršnih ljudskih športov. Parlament pravkar razpravlja o zakonskem predlogu o ljudskih prodajalnah in o odredbah za zatiranje spolnih bolezni. — Državna vlada podpira tudi na razne načine zasebna stremljenja za zatiranje tuberkuloze (jetike), alkoholizma in spolnih bolezni in jim redno daje znatne podpore za boj proti tem socijalnim zlom. Tako je bilo leta 1925. izdano v ta namen 1,500.000 zlatili mark, leta 1926. pa 1,800.000.
Nadalje podpira nemška vlada graditev delavskih stanovanj s tem, da nudi posojila na nizke obresti in se te hipoteke vknjižujejo na zadnje mesto. Potrebne fonde dobiva vlada z večjo obdavčitvijo palač in luksusnih hiš.
Državna vlada, federalne države in občine podpirajo na vse načine stremljenja, ki goje šport, igre in vzdrževanje na svežem zraku. Razni učilni zavodi pa posvečajo posebno skrb pouku v delavskih in socijalnih vprašanjih.
Kvalific. Nekvalific.
delavci	delavci
102-—	57-8
927	62-5
85-2	72-0
115-8	94-7
98-2	85-4
68-0	61-1
62'6	52-3
50-2	38-8
100'1	87-8
86-1	74-3
959	83-7
81-4	62-8
94-2	65-9
Harodno»strokovna zveza.
Izvrševalni odbor in tajništvo Narodno-strokovne
zveze želita vsem članom prav prijetne božične prašnike.
Vsem podružnicam NSZ. Tajništvo je ta teden ponovno odposlalo na vse podružnice okrožnico, kateri naj posvetijo kar največ pažnjb. Posebno je izvršili naročila glede članskih seznamov in pošiljanja lista.
Ustanovni občni zbor NSZ se je po sklepu iz-vrševalnega odbora preložil na nedeljo 6. marca 1927. Podružnicam je ta sklep sporočen v okrožnici. Za ta zbor naj se vse podružnice dobro pripravijo. Ta naš zbor mora biti kar največja manifestacija narodnega delavstva.
Avstrijske rentnike opozarjamo, da je Avstrija pričela izplačevati rentnikom, bivajočim v Jugoslaviji, pripadajočo jim rento. Naj se torej obrnejo na pristojne avstrijske urade, da jim pričnejo ponovno pošiljati rento.
Strokovna šola. Na svoji zadnji seji je izvršcvalni odbor NSZ sklenil prirediti za svoje ljubljanske in eventualno tudi druge člane dvomesečno strokovno šolo. V tej šoli se bodo obravnavali socijalni in gospodarski problemi. Posebno pažnjo bo šola posvečala praktičnim dnevnim vprašanjem.
O	šoli izpregovorimo enkrat pozneje obširneje.
LOGATEC. V nedeljo 28. nov. je priredila naša podružnica pod okriljem Zveze kulturnih društev predavanje. Predavala je zdravnica državnega higi-jenskega zavoda o ženskih boleznih. Predavanje je bilo zelo številno obiskano in je predavateljica žela za svoj Irud obilo priznanja. Tudi so se vse obiskovalke izrekle prav povoljno o tem predavanju. — Prihodnje predavanje se vrši v sredo 29. decembra ob 7. uri zvečer v prostorih gostilne Korenčan v Dolnjem Logatcu. Predava g. ravnatelj Milan Cimerman iz Ljubljane o davkih. Ker je to zelo važno in pereče vprašanje, ki danes vsakogar tare, smo prepričani, da bo ludi to aktualno in zanimivo predavanje polnoštevilno obiskano. Naslednje predavanje za ženske bo v nedeljo 9. januarja, in sicer bo predavala gdč. Alojzija Štebi o temi «Žensko vprašanje*. — Priznati je treba podružnici «Unije» v Logatcu, da umeva popolnoma svojo nalogo in da v polni meri skrbi za člansko in splošno izobrazbo. Le tako naprej, delavstvo in javnost bo znala ceniti trud in požrtvovalnost.
LOGATliC. V nedeljo 16. januarja 1927. bo imela podružnica «Unije» v Logatcu svoj redni letni zbor. Opozarjamo vse članstvo na občni zbor in ga pozivamo, da se istega polnoštevilno udeleži.
Logaška podružnica «Unije> je imela 17. t. m. že svojo 19. sejo, na kateri je odbor sklenil prirediti na dan 6. januarja 1927. veselice na Vrhniki, v Logatcu in Cerknici. Te veselice so namenjene brezposelnim in revnim članom, zato upamo, da bo javnost pohitela na veselice, da tako pomaga našim najbednejšim. — Odbor je sklenil opozoriti vse člane, da se leto bliža h koncu in je treba skleniti končni obračun, zato naj vsi čimprej poravnajo članarino. — Odbor je dalje sklenil, da se vrši 10. januarja 1927. občni zbor ob 3. uri popoldne v gostilni pri Kuncu v Dolnjem Logatcu. Odbor želi tem potom vsem članom NSZ prav vesele in srečne božične praznike.
SENOVO. Podružnica Narodno-strokovne zveze bo imela v nedeljo 2. januarja 1927. svoj prvi članski sestanek v novem letu. Sestanek se bo vršil ob 3. uri popoldne v rudniški restavraciji. Ker bo na sestanku poročal delegat centrale iz Ljubljane, prosimo vse člane, da se sestanka polnoštevilno udeleže.
LAŠKO. V zadnjem času se širijo med delav- j stvoin vesti, da bo pivovarna likvidirala in da bo
stradajo in čakajo, kdaj se nas zopet zaposli. Reklo se nam je, da nismo odpuščeni, da smo samo na dopustu. A ta neplačan dopust v sredi najhujše zime je za nas porazen. Gospodje, ki sede v upravnem svetu se lahko igrajo z nami, ker pač ne vedo, kaj je beda. Toda, če bi jo poznali, nas ne bi mogli na tak krut način odsloviti. Med nami ni nobenega, ki ni bil vsaj pet let v pivovarni, da, celo po deset in dvajset, pa še več let smo bili v pivovarni in nakopičili v teh letih podjetju precej dobičkov. Za zahvalo smo sedaj zleteli na cesto. Obrnili smo se na Inšpekcijo dela in na Delavsko zbornico, a ti dve instituciji spita in se za nas bore malo brigata. Obupati nam je, če se zadeva na kak način ne reši in ostanemo še kaj časa brez zaslužka.
JESENICE. Odbor je na svoji seji dne 19. t. m. sklenil, da priredi članski sestanek 2. januarja 1927. ob pol 10. uri dopoldne v lokalu. Na tem sestanku se bo razpravljalo predvsem o ustanovnem občnem zboru NSZ v Ljubljani, ki se vrši 6. marca 1927. in o katerem bo poročal delegat centrale. — Istotako se je sklenilo, da se vrši podružnični občni zbor 30. januarja. Podrobno bomo o tem itak pravočasno poročali. — Odbor želi vsemu članstvu vesele božične praznike.
VIC. Tukajšnja podružnica Narodno-strokovne zveze je v zimski sezoni pričela z rednim delom.
4.	decembra t. 1. je imela organizacija svoj članski večer s predavanjem «Pomen ujedinjenja jugoslo venskega delavstva*. Predaval je tov. Felicijan. Predavanja so se udeležili tudi socijalni demokrati. Začetkoma so nekoliko ugovarjali, na koncu so pa tov. Felicijanu živahno aplavdirali za lepa izvajanja. — 12. t. m. je priredila organizacija zabaven večer, katerega čisti dobiček je bil namenjen deloma bolnim članom, deloma pa za nabavo organizacijskih potrebščin. Obisk je bil velik in to večinoma iz vrst delavstva, ki je s tem pokazalo, da pojmuje naše delo. — članstvu se naznanja, da smo lokal v gostilni «Amerika» odpovedali in to iz razloga, ker je odbor prišel do stališča, da gostilniški prostori niso primerni za organizacijo. Članstvo se pravočasno obvesti o najemu novega, našim razmeram primernega lokala. Onim članom, ki niso redno in pravočasno plačevali članskih prispevkov, se je do poravnave istih, ustavila «Nova Pravda». Članstvu se priporoča, da v bodoče redneje plačuje minimalne prispevke in ne dela težkoč tov. blagajniku. — Tamburaši odsek je pričel z rednimi vajami in se še sprejemajo novi člani. Poučuje tov. Tabor. — Dramatični odsek bo (ako ne pride do kakšnih neljubih zaprek) igral pod režijo tov. Železnika (ft>lgoto», ki je deloma že naučena. Dalje pripravlja dramatični odsek vprizoritev ' Priljudnega komi-sarja» na čajanki meseca februarja. — Članstvu in tudi ostalemu delavstvu bo meseca januarja 1927. odprta knjižnica, ki obsega okoli 100 poučnih, sociialnih, dramskih, higijensldh in drugih knjig. Knjižnico je prevzel tov. Oblak.
MARIBOR. Podružnica NSZ v Mariboru je imela 12. 1. m. svoj članski sestanek v gostilni Kosič. Se-
stanku je predsedoval tov. Gabrovšek, ki je dal navodila, kako je voditi uspešno agitacijo za organizacijo. Okrožni tajnik lov. Tumpej je pa poročal o socijalnih zakonih.
MEŽICA. V nedeljo 19. t. ni. je imela naša podružnica sestanek, na katerem je poročal tov. Tumpej o aktualnih delavskih vprašanjih.
PREVALJE. V nedeljo 19. t. m. popoldne se je vršil pri nas občni zbor NSZ, na katerem je poročal okrožni tajnik tov. Tumpej iz Maribora o potrebi NSZ in o razliki med njo in drugimi strokovnimi organizacijami. Po njegovem poročilu se je izvolil naslednji odbor: predsednik tov. Miha Ladra, tajnik Tomaž Pavel, blagajnik Martin Mesarič, odborniki: Filip Sušeč, Ivan Bratušek, Martin Kan-tičnik in Rudolf Hočnik. Novi odbor nam je porok, da bo tudi ta podružnica uspevala kot uspevajo podružnice v Črni in Mežici. Novi odbor iskreno pozdravljamo.
KONJICE. V četrtek 23. t. m. se je vršil pri nas informativni sestanek, na katerem • je poročal okrožni tajnik tov. Tumpej iz Maribora. Več o tem sestanku v prihodnji številki.
Zahtevajte v vseh javnih lokalih „Novo Pravdo**!
na zimo vrženo na cesto vse delavstvo. Lepo število nas je že na cesti in sedaj tavamo od vrat do vrat za novim zaslužkom. Povsod pa dobimo enak odgovor: «Kjer ste poleti delali, delajte tudi na zimo. > In tako se nas odstavlja. Doma pa družine
Mnogi ne vedo, da je glavni vzrok mnogega trpljenm in bolezni slabo negovano in zato občutljivo telo. Ni domišljavost, temveč le izpolnjenje prirodnega zakona, če negujemo polt in lase. Za racionalno nego telesa čujento vedno zopet pohvalo: Fellerjcvo pravo kavkaško Elsa-pomado za obraz in kožo, Fellerjevo močno Elsa-pomado za lase, Elsa-mila zdravja in lepote, ki ne zadovoljuje svoje pristaše samo s prijetnim vonjem, temveč tudi s koristnimi sestavinami, ki oplemenjujejo kožo, Elsa-mil se dobi 5 vrst: Elsa-lilijino mlečno, rumenjakovo, glicerinsko, boraksovo, katransko ter milo za britje. Za poizkušnjo se moreta naročiti
2	lončka pomade za 38 Din; 5 mil za 52 Din z za-voinino in poštnino vred pri lekarnarju Eugenu V. Fellerju, Stubica Donja, Elsatrg 241 (Hrvatska).
Človek brez sna
je obžalovanja vreden. Vsakdanje negovanje celega telesa s Fellerjevim blagodišečim «Elsafluidcm» poveča odpornost, priuese trdno spanje, varuje zdravje in s tem v/.lmja samozaupanje in življenjsko radost. — Fellerjev «Elsa£luid» je ono bolečino olajšujoče domače siedstvo in kosmetikum, katero so že naši očetje in dedje nairaiše uporabljali zunaj in znotraj pri vsakovrstnih bolečinah. — Za zunaj in znotraj močnejši in izdatnejši kot francosko '/g nje.
Zahtevajte za poizkus v lekarnah in odgovarjajočih prodajalnah izrecno ..Fellerjev pravi Elsafluid", v poizkusnih stekleničkah po 6 Din, v dvojnatih steklenicah po 9 Din, ali speci-jalniti steklenicah po 26 Din. Po oošti pride tein cenejše, čim več	se	naroči	naenkrat:	z	zavojnino	in	poštnino vred slane:
9 poizkusnih	ali	6 dvojnatih	ali	2	specijaln!	steki.	61	Din
27	„	1»	..	..	6	„	„	133	„
54	36	„	„	12	„	„	250	„
Naročila nasloviti razločno takole :
EUOEN V. FELLEB
lekarnar v STUBICI DONJI
Elsatrg št. 241 (I.lrvatska).
V.
Pod vsako drevesce
najboljše in najcenejše
„DOKO“ čevlje!
Trgovina „DOKO“ v Prešernovi ulici štev. 9 (dvorišče) je danes ves dan odprta.
Vesele božične praznike želi vsem naročnikom in sotrudnikom „Nove Pravde"	Uredništvo in uprava.
★
— Svet strokovnjakov v prometnem ministrstvu.
V	zmislu določb zakona o državnem prometnem osebju je prometni minister imenoval poseben svet strokovnjakov v svojem resoru. Za člane tega sveta so za leto 1927. imenovani: generalni direktor državnih železnic Mihajlo Ilič, direktor beogradske direkcije Borivoje Gjurič, načelnik prometnega ministrstva Žarko čupič ter načelnik generalne direkcije Gjorgje Jevgovič in Spasoje Nedeljkovič.
— Glavna skupščina Jugoslovenskega sokolskega saveza se bo vršila v Beogradu od 25. do 27. marca 1927. V teh dneh se položi v Beogradu tudi temeljni kamen za velik Sokolski dom, ki bo stal na lepem in dragocenem zemljišču, poklonjenem Beogradskemu Sokolu od občine. Drugi jugo-slovenski vsesokolslci zlet se vrši ali v Beogradu ali v Ljubljani.
— Pravilnik o inozemskih delavcih. V ministrstvu za socijalno politiko je izdelan pravilnik o zaposlitvi inozemskih delavcev v naši državi. Po določbah pravilnika je dovoljena zaposlitev inozemskih delavcev samo pod pogojem, da ugotovi posebna komisija ministrstva za socijalno politiko, da so ti delavci strokovno res kvalificirani in da v dotičnih strokah ni na razpolago domačih delavcev.
— Redukcije. Pri sarajevski železniški direkciji ni napravilo 40 uradnikov v določenem roku predpisanega strokovnega izpita. Vsi so bili zato te dni reducirani.
— Razpust trgovske, obrtne in industrijske zbornice. Na zahtevo ljubljanskih radičevcev in na željo klerikalcev je minister za trgovino in industrijo, dr. Krajač, podpisal odlok, s katerim se razpušča še nesklicana Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. Komisija, ki je pregledala materijal zadnjih zborničnih volitev, je ugotovila, da so se volitve popolnoma v redu vršile. Prosto nasilje jo sedaj, če se razpušča zbornica iz razlogov, o katerih je uradna komisija ugotovila, da niso utemeljeni. Razumljivo je, da bo upravno sodišče razveljavilo ukrep ministra — v demisiji.
— Uradne ure. Na zahtevo generalne direkcije je pri ljubljanski železniški direkciji ukinjen neprekinjen delovni čas in uvedene so uradne ure od 8. do
Po svetu poidemo!
(Iz življenja treh mladih prijateljev.)
Spisal Anton Stražar.
(Nadaljevanje.)
«Nežika, ali bi bila ti pri volji, da se poročiš z menoj? Oba imava nekaj denarja in dobiva gostilno v najem! Lahko bova živela, ker znava delati in poštena sva. Nežika odgovori!«
Dekle ni moglo do besede. Zato ji je Jaka pomagal.
«Ako boš rekla ,ne‘, vem, kje sem! Ce pa molčiš, bom vedel, da v srcu misliš ,da‘!»
Dekle je vseeno odgovorilo: «Vcš, ne bi bilo lepo, ako ti ne odgovorim odločno. Ker vidim, da bi bil zadovoljen z menoj — rečem ,da‘!»
*
Jakobu in Nežiki je šlo zelo po sreči; prav v obližju Trbovelj sta dobila v najem za več let dobro Idočo in daleč na okoli znano gostilno. Z naglico sta se pripravljala na ženitev. Dovolj sta imela za seboj izkušenj in bala sta se, da bi z odlašanjem ne naletela na nove zapreke.
Ko sta imela že vse urejeno, se je Jaka odločil, da gresta v njegov domači kraj; na grob očetov, k materi, sestri in še drugim znancem.
Jaka je povabil svoje tovariše, da gredo v nedeljo z njim skupaj v domači kraj. Florjan je bil
[e vesti.
12. ure in od 15. do 18. ure. S to uredbo uradu ni pomagano; le škodo ima. Treba je ves popoldan razsvetljevati in kuriti 200 sob. Nameščence je pa deljen uradni čas težko prizadel. Veliko uslužbencev stanuje izven Ljubljane in se med opoldanskim odmorom ne morejo voziti domov. Ilrano morajo kupovati v mestu in nastaja s tem dvojno gospodinjstvo. Nameščenci imajo materijelno škodo, v uradu se pa prav nič več ne napravi. Vse dela z nejevoljo. Pričakovati je, da bo generalna direkcija preklicala svoj ukrep.
— Izseljevanje delavcev v Francijo. Borza dela v Celju razglaša sledeče: Francosko generalno društvo za emigracijo v Zagrebu naznanja, da je vsled nastale krize v francoski industriji in poljedelstvu prisiljeno začasno obustaviti vsako pošiljanje delavcev v Francijo. Ko se bo v Franciji nastala kriza ublažila in bo dohod inozemskih delavcev v Francijo zopet dovoljen, se bo interesente pravočasno obvestilo.
— Česa vsega ne ve «Slovenec». Znanega vlomilca Franca Klemena so aretirali v Ljubljani. «Slo-venec» pripominja k aretaciji: « Klemenov prihod v zapor je povsod vzbudil naj večjo senzacijo. Vsi zločinci, tatovi, vlomilci in druga zločinska družina so ves dan govorili samo o Klemenu...» «Slove-nec» naj nam še sedaj pojasni, na kakšen način je zvedel za pogovor te pisane družbe.
— Pripravlja se v ministrstvu za trgovino in industrijo reakcijonarna odredba o odpiranju in zapiranju trgovin in obrtnih delavnic. Po načrtu le uredbe bodo trgovine lahko odprte po 10 ur, banke po 8 ur in razni obrti po 10 ur. Osemurni delavnik se namerava polagoma popolnoma ukiniti. Delavstvo, organiziraj se, da boš močno dovolj, preprečiti reakcijonarne načrte vladne gospode!
— Nove železniške proge v Sloveniji. V ministrstvu za promet so se vršile konference zaradi določitve državnega železniškega programa. Soglasno so bile sprejete v program proge Št. Janž—Sevnica ter Kočevje—Straža. Glede zveze z morjem je bilo sklenjeno, da se varijanto Župnek odkloni. Kočevje naj se zveže z reško progo na tisti točki med Vrbovškim in Brod—Moravicami, katera je iz tehničnih in finančnih ozirov za državo najbolj povolj-na. Končnoveljavna določitev projekta se bo izvršila po strokovnjakih.
— Mussolini — Frančiškan. Bratovščina Sv. Frančiška v Rimu je imenovala Mussolinija za dru-
takoj pri volji, kakor tudi njegova žena, prav tako Florjan in Obivačev Janez. Le Pavle ni hotel:
«Ne grem. Ne radi tebe, Jaka. Samo zato ne grem, ker mi je zadnjič, ko sem bil v domačem kraju, izpodletela — ženitev! Prav dobro se imejte doma! Janez, glej, da se tudi ti ne navzameš ženi-tovanjskega duha, in mi ne izmuzneš iz samskega stanu!«
*
Vesela družba, katero je vodil Goričanov Jaka, sc je domov grede preko Kresniškega hriba, ustavila pri nekem kmetu v Pekrah, ki ga je Jaka dobro poznal še izza časov, ko je njegov oče kupoval od njega vole. Prijazni gospodar je družbi prav gostoljubno postregel.
Stregla je zala in krepka domača hči 2efka. Kako bi si mogla misliti 2efka in Obiračev Janez, da se bosta ta dan zaljubila.
2efka je v veži cvrla za prigrizek gostom. Sama ni vedela, kdaj in kako se je na ognjišču užgala že razbeljena mast. Na obupni krik dekletov so vsi hkrati prihiteli na pomoč.
Prvi je bil na mestu Janez, z največjo naglico je pograbil 2efko in jo potegnil proč od ognja ter tako obvaroval opasnih opeklin. Še preden je kdo izmed drugih udušil ogenj, je bil znova Janez prvi, ki je na plamen vrgel cunje in preprečil večjo nesrečo.
gega častnega predsednika ustanove. Prvi častni predsednik je italijanski kralj. Značilno za moralo cerkve je, da frančiškanski red sprejema v vodstvo največjega tirana in krivca neštetih političnih umorov.
— Zadružna elektrarna v Ormožu razpisuje stalno mesto tehničnega obratovodje. Prošnje je vlagati do 1. februarja 1927.
— Sežig novčanic. Te dni je bilo vpričo komisije v poslopju finančne delegacije v Ljubljani sežganih in uničenih skupno za 4,505.750 Din obrabljenih malih novčanic, in sicer: za 2,108.000 eno-dinarskih bankovcev, za 654.500 bankovcev po 50 par, za 1,745.250 bankovcev po 25 par in čez milijon enakih novih bankovcev, ki so bili za promet nesposobni.
— Čitalnica delavske zbornice v Mariboru. Podružnica Delavske zbornice v Mariboru je otvorila v svojih novih prostorih v hiši Okrožnega urada za zavarovanje delavcev na Rotovžkem trgu svojo čitalnico, ki je odprta vsak delavnik od 18. do 21. Na razpolago so vsi tu- in inozemski listi ter številne socijalno-politične revije. Vstop prost.
Dopisi.
JESENICE. V tovarni na Savi se je 13. t. m. ponesrečil delavec Franc Hribar, kateremu je razbeljena žica hudo opekla nogo ter je bil prepeljan v ljubljansko bolnico. — Istega dne je razburil Jeseničane požar, ki je nastal na posestvu po domače pri Santu na Muravi. Požar se je razširil na sosednje poslopje ter je upepelil gospodarska poslopja. Da je bil ogenj tako hitro lokaliziran, se je zahvaliti požarni brambi. V soboto zjutraj je tovarniška sirena zopet naznanjala požar. Gorelo je zopet na Jesenicah, in sicer posestvo tovarniškega delavca Jakoba Novaka, vulgo Žumerja. Pogorela je hiša z gospodarskim poslopjem. V veliki nevarnosti je bil ves okoliš, ker so tu hiše naravnost zgoščene. K sreči se požar ni razširil. Splošno je pa mnenje, da vse te požare neti dobro organizirana banda, ki ne vidi v svoji zaslepljenosti ničesar drugega kakor samega sebe. Da je temu tako, so dokaz listki, katere ljudje dobivajo. Na Javorniku so ljudje sami preprečili požar s tem, da so požigalca pregnali, ki se je ravno pripravljal, da zažge hišo pri Tratarju. Ljudstvo je razburjeno ter je samo seglo po odpomoSi. Pripominjamo pa, da naj se varstvo od strani orožništva pomnoži tako, da ga bo na razpolago vsaj toliko, kot ga je takrat, ko se proslavlja prvi maj.
Dekle se kar ni moglo zahvaliti za pomoč. Ko so odhajali trboveljski gostje, je zataknila Janezu lep rožmarinov vrišč.
«Nikdar te ne bom pozabila,« — tako mu je govorila, ko mu je zatikala rožmarin.
Posrečilo se je še pred odhodom Janezu, da je na samem izprcgovoril 2efki:
«Rekla si, da me nikdar ne pozabiš! Ali pa veš, kakšen pomen ima rožmarinov vršič?'
«Vem!»
«Torej ne pozabi name, kmalu se zopet ogfci-sim pri vas!«
«Oglasi se, oh, to bom vesela!«
Ko so odhajali iz prekrške vasi proti Moravčam, je Janez parkrat zavriskal, da je odmevalo daleč naokrog.
2efka pa je gledala za gosti, dokler ji niso izginili izpred oči. Ko sc je vrnila nazaj v hišo, si je prav od srca želela, da bi jih kmalu zopet videla — posebno pa še Janeza, ki ji je ostal v neizbrisnem spominu!
Oče, ki je opazoval hčer, je smeje rekel:
«Veš, 2efka, všeč mi ie fant!«
Dekle je sramežljivo odgovorilo:
«Tudi meni je všeč!«
Prav hitro so stopali veseli prijatelji po strmih vijugastih in kamenitih gozdnili potih nizdol proti Moravčam. Najbolj vesel je bil Janez.
Pogovor o tem in onem.
Carpentier.
Znani francoski boksar George Carpentier, ki se je zadrževal dalj časa v Ameriki, se je pred kratkim vrnil v Pariz. Seveda so se okoli njega takoj znašli novinarji, ki so hoteli ilneti predvsem odgovor na vprašanje, ali se res namerava stalno naseliti v Ameriki. Podobne vesti namreč že dalj časa krožijo po Parizu in nekateri listi so jih že tudi objavili. Carpentier jih je odločno zavrnil. Res je sicer, da se namerava po kakih dveh mesecih zopet vrniti za dalj časa v Ameriko, toda Francoz namerava ostati do smrti. Spremljali ga bodo v Ameriko tudi žena s hčerko in njegov ma-nažer Descamp. Čeprav namreč Carpentier ni več oni slavljeni boksar, kot je bil pred svojim porazom, ki ga je pred nekolikimi leti doživel od prekratkim od Tunneja poraženega Dempseya, vendar bi ga radi pridobili nekateri ameriški trgovci kot
reklamni trik. Tik pred odhodom mu je bilo uonudeno mesto ravnatelja velikega nočnega plesi-sca in govorilo se je tudi o njegovem nastopanju za film, toda to vse je poraženemu šampijonu vendarle premalo in tako se drži svoje stroke, čeprav ni več tako dobičkanosna kot nekdaj. Poleg tega pa je Carpentier svoje velikanske dohodke iz slavni dni, ko je vse svetovno časopisje odmevalo od njegovega imena, dobro naložil in je lastnik velikih tvornic za aluminij v Franciji, tako da mu tli in mu ne bo ravno treba preveč brižno skrbeti: za svoj vsakdanji kruh.
V
Živeči prsti mrtvega trupla.
Orožne, romantične pravljice o živečih človeških udih, medtem ko je ostalo truplo že davno mrtvo, izgubljajo svojo tajinstvenost. To tajin-stveno zagrinjalo o samoniklo živečih posameznih udih mrtvega telesa so raztrgale vesti o poizkusih ruskega znanstvenika Kravkova. Glava, ki odskoči od krvnikovega tnala, izbulji oči in gleda, odsekana roka grozeče iztega prste — tako čitamo v grozepolnih pripovedkah. Nekaj podobnega prinašajo tudi Kravkovi poizkusi, katerih verodostojnost in resničnost potrjujejo tudi raziskavanja mo-nakovskega profesorja Dormansa. Profesorju Dor-mansu se je posrečilo ohraniti odsekane človeške prste pri življenju. Shranil jih je v solni raztopnini in še po nekolikih dneh opazil v njih znake živ-
ljenja. Adrenalin in kofein (farmacevtski preparati), vbrizgani v preživele ude, povzročajo razširjenje in zoženje organskih cevnic, kafrino olje pa povzroči celo oteklino. Kako pojasniti te čudne pojave? Dormans je mnenja, da tu ne gre več za znake življenja, temveč da so to le fizikalno-kemične izpremembe. Nekako tako kot gibanje mrtvega trupla pri sežiganju v krematoriju, kjer se mrtvo telo dviga, zvija, krči, kar pa ni znak življenja, temveč le gibanje, povzročeno od kemičnega razpadanja v plamenih.
Nemška avijatika ogroža Evropo.
Ne morda vojaško, ker Nemčija danes ne izdeluje bojnih letal, kajti to ji prepoveduje Ver-sejska mirovna pogodba, ki bi ji pa seveda ne mogla braniti, če bi si hotela Nemčija graditi bojnih letal, kolikor bi hotela, v svojih tovarnah na Holandskem, v Švici in Rusiji, ki se nikakor ne nahajajo pod zavezniško kontrolo.
Toda kot rečeno, o tem na tem mestu ni govora. Gre za nekaj drugega. Nemčija se je s strašno energijo in živahnostjo vrgla na izdelovanje trgovskih in prometnih letal in nenadoma stoji na tem polju kot prva velesila v Evropi. Niti antanta, niti druge države — izvzemši Rusije — danes še nočejo priznati tega dejstva, čeprav zadostuje prvi pogled v statistiko. Nemčija je že lansko leto prehitela Francijo in Anglijo, ki se nahajati danes daleč za njo, posebno, v kolikor se tiče uprave in varnosti, poglavitno pa pravilnosti zračnega prometa. Evropski zračni promet se nahaja prav za prav v nemških rokah.
Nemčija ima danes v prometu nad 380 letal, vse najmodernejše in močne konstrukcije, varnih in preizkušenih, tako da v resnici predstavlja prvo velesilo, ki po zračni poti veže zapad z vzhodom Evrope in v najkrajšem času tudi sever z jugom. Glavno zračno prometno podjetje je znana Lufthansa, ki ma od svojih 200 letal 120 dnevno v prometu, torej razmerje, ki ga ne najdemo sicer nikjer v Evropi. Nemčija ima od rane pomladi do pozne jeseni stalno v prometu 36 zračnih prevoznih črt. i Berlin je povsem pravilno dnevno spojen z Londonom, Parizom, Stockholmom, Kodanjem, Haa-j gom in dvakrat tedensko z Moskvo. Bodočo po-
mlad bo pričela obratovati zračna zveza Berlin— Peking—Tokio, tako da bo Lufthansa vezala zapad z daljnim vzhodom. In to so samo inozemske zračne poti. Toda Nemčija je tudi edina država, ki ima v dnevnem prometu 28 linij na domačem ozemlju, ki vežejo oddaljene vzhodne pokrajine Nemčije z zapadom, jugom in severom. Letalski zemljevid Nemčije je naravnost zaplavljen s črtami zračnega prometa, medetm ko imajo sosedne države vsega skupaj komaj eno, dve, največ tri črte.
Nemčija je z razvojem svoje avijatike dosegla, da si na njenem ozemlju z nemškimi tvrdkami ne upa konkurirati nobena inozemska tvrdka in da predstavlja letalsko najbolj razvito državo Evrope.
S prihodnjo spomladjo se bodo otvorile nove črte do inozemstva, tako predvsem preko Švice v Španijo in Italijo in preko Rusije v Perzijo.
Francija in Anglija sta postali zadnji čas že pozorni na čudežni porast nemškega zračnega prometa, toda vse njihovo napenjanje do,seči podjetnost Lufthanse in ostalih nemških zračno-prometnih podjetij, je zaman. Nemčija postaja resnična evropska velesila, kakor je do sedaj še nismo poznali.
Zabavni kotiček.
Ni tako hudo. Zdravnik: «če vam hočemo rešiti življenje, nam žalibog ne preostane drugo, kot da vam odrežemo levo nogo.» — Pacijent (si oddahne): «Hvala bogu, mislil sem že, da ne bom smel več piti.»
Učena razlaga. Profesor: «Kakor vidite, gospodje, ne vidite ničesar. Zakaj ne vidite ničesar, boste takoj videli.»
Moderno. «Poglej tem onile ljubeznivi parček! Ali sta poročena ?» — «Seveda sta, ampak ne drug z drugim.»
Materni ponos. Gospa Jermanova ima sina, ki študira medicino. Silno ponosna je nanj. Nekoč jo vpraša ženska: «Kako pa kaj gospod sin? Ali pridno študira?» — Nakar je gospa Jermanova vsa žareča odgovorila: «0 seveda! Sedaj bi lahko že zdravil majhne otroke!»
Materinsko štetje. Hčerka k materi: «Zakaj pa si dejala včeraj onemu gospodu, da mi je šele 17 let, ko sem pa v resnici stara že 22? Saj, mi ni treba, da bi se prikazovala kot punčka!» — Mati: «Toda meni!»
Zelo važno. Zdravnik: «Gospa, stvar ni resna. Česar vam treba, je v prvi vrsti mir.» — Bolnica:
' «Ampak, gospod doktor, samo poglejte, kakšen je- * zik da imam.» — «Tudi ta potrebuje miru, gospa.»
«No, no, Janez,» izpregovori Jaka, «kdo bi si mislil, da te bo danes doletela taka sreča. Lahko si hvaležen, da sem te nagovoril, da si šel z menoj!»
Med živahnim pogovorom je prišla družba v dolino, ustavila se je za trenutek na brvi, ki vodi čez mali potoček v bližini Samotarjevega mlina. Kar naenkrat zasliši družba moledovanje: «0, moj Rt>s;, o, ljuba Mati božja, in sv. Barbara, pomagajte ml’ nomagajte!»
"•'uku, ostani pri ženskah, midva z Janezom pa pog edava, kdo neki je, ki kliče na pomoč?«
I	ekom desetih minut se vrneta Janez in Florjan. Pa ne sama. Nesla sta človeka, ki je bolestno stokal.. • Spoznali so, da je ponesrbčenec Lisjakov Tinče!
Skoraj jokajoče je izpregovoril:
«Jaka, Jaka, ali si ti, odpusti — odpusti mi, jaz jiern	jaz — —	P°	gospoda pojdi, da se z
Bogom	spravim!»
Vsa	družba je	odšla	k bližnjemu	Samotarjevemu	mlinu, Florjan	in	Janez pa sta	nesla po-
nesrečenca.
Ko je ležal nesrečni Tinče pri peči na klopi, je takoj odhitel Samotarjev sin po kaplana v Moravče, da pride in pripravi Tinčeta za pot v večnost ...
Po spovedi je poklical Lisjakov Tinče Jaka'k sebi in mu v pretrganih stavkih in z veliko težavo
odkril vse zlobnosti, ki jih je uganjal na tej zemlji.
S	solzami v očeh je prosil Jaka odpuščanja!
Goričanov Jaka si je grizel ustnice — v njem se je bojeval težak, prav težak boj... Torej Tinče je bil oni, ki mu je največ kriv, da je bila preprečpna njegova namera in uničena ljubezen med njim in ljubljeno Francko! Ta zlobni človek je torej kriv vsega gorja, ki ga mora prenašati sedaj njegovo nekdanje ljubljeno dekle in živeti v prisiljenem zakonu z vdovcem Piskernikom. To mu je torej povzročil Tinče, le za nekaj goldinarjev plačila, ki jih je dobil od vdovca Piskernika. Sedaj pa naj mu vse odpusti?...
«Jaka, odpusti mu, zavoljo Boga in mene!» se oglasi njegova nevesta Nežika.
*
Solze hvaležnosti so porosile Tinčetovo obličje, ko je slišal od Jaka, da mu vse odpušča!
Kako je prišlo do nesreče? Tinče je bil v prekrški vasi, kjer je pri kmetih pil sadno žganje.
Preveč si ga je privoščil. Prav dobre volje in čisto brezskrbno je nato hitel nizdol v dolino. Hodil ni nič ali prav malo po gozdni poti, temveč kar vse križem. Tako ni niti najmanje opazil, da je prikolovratil do drče, kjer so kmetje po njej spuščali les v dolino. Preden je zaznal za nevarnost, je bilo
i.e prekasno. Tresk in že je drvel z bliskovito na-
glico v dolino. Obstal je smrtno ponesrečen tamkaj, kjer sta ga našla Florjan in Janez.
Cez nekaj ur po nesreči je Tinče umrl.
*
Seveda je tudi Dernulka že naslednji dan zvedela o nenadni Tinčetovi nesrečni smrti in o prihodu Jakovem, njegove neveste in njegovih znancev v vas. Strah pred nenadnim prihodom Jakovem in sploh pred obsodbo vseh poštenih ljudi jo je zelo, zelo zbegal. Kar nanagloma se je odpravila z doma k neki nad tri ure oddaljeni znanki. Sklenila je, da se povrne domov šele, ko se ta reč malo pozabi in odidejo Trboveljčani nazaj. Dober teden so ostali naši znanci iz Trbovelj pri svojih domačih. Pred odhodom so še obiskali znanega Krivčevega očeta in ga povabili s seboj v gostilno k «Francki» v Podpeč.
Stari znanci so sedeli zunaj na dvorišču pod košatim kostanjem. Ko so se tako razgovarjali, sta se pripeljala mimo Piskernik in njegova žena Francka. Jaka je postal zelo nemiren, pa zvedavi Florjan je znal vse na hitro uravnati!
«Bog te živi, Matevž, daj no, daj malo ustaviti, saj smo si stari znanci?®
Piskernik se je ustavil in Florjanu se je posrečilo, da so bili kmalu vsi prav dobre volje.
(Dalje prihodnjič.)
Taiinstveni morilec
deklet. (Nadaljevanje.)
«Tako mi je bilo tesno pri srcu, bala sem se.»
«Ali kaj! Morala bi si bila gospoda vendarle bolj natančno ogledati,« jo pouči Liza. «To se vidi že na obrazu, če ima poštene namene ali ne. Z menoj je bilo ravno tako, tako pogosto me je kdo nagovoril, in če sem videla, da stoji pred menoj lahkoživec, sem mu enostavno pokazala hrbet. Toda ko sem zagledala Alfreda, sem takoj vedela, da je poštenjak. In kot vidiš, se nisem zmotila.*
Ema se spomni sedaj, da je njen oče Lizinega ženina vendarle označil za lahkoživega pustolovca. Seveda si pa tega ne upa povedati prijateljici.
Liza je naravnost razočarana radi naivnosti svoje prijateljice.
«V bodoče ne zbeži,» reče črez nekaj časa, »prej si dybro oglej gospoda, ki te je nagovoril, za beg imaš še vedno čas.»
«Toda oče, Liza, oče!»
«Ah kaj, če bo videl, da občuješ z docela dostojnim gospodom, se pač temu ne bo protivil.*
«Očc pravi, da sem še dokaj premlada.«
«Ali sem jaz morda starejša kot ti?«
«Oh, ti niti ne veš, Liza, kako se more moj oče razhuditi, v svoji jezi postane tako divji, da me je strah.«
«Neumnost, tvoj oče vendarle ne misli tako.«
Ema odkima z glavo.
«Jaz imam vendarle strah, nele pred očetom, marveč tudi pred mladimi gospodi. Ti si imela srečo, če pa tudi jaz, je pa še zelo, zelo dvomljivo. In kako lahko se potem pride ob dobro ime.«
«Če si neprevidna, da, zato pa se mora previdno postopati. Meni se kaj takega ne more pripetiti.«
Ema molči.
«Danes grem na ples,» nadaljuje Liza ponosno. «Alfred me je povabil ter mi podaril krasno obleko < popolnoma belo. Ne moreš si misliti, kako mi pristoja.«
Ema je vsa nesrečna. Njena prijateljica ima vse, kar ji le poželi srce, bogatega ženina, darila. Oh, kako je srečna! In ona? Nič nima, prav nič, trdo mora delati, zvečer pa še doma gospodinjiti, sužnja je, vredna pomilovanja.
Prijateljici sta sedaj dospeli do hišice, kjer stanuje Ema z očetom.
«tmam še nekaj nakupiti, zdravstvuj, Liza!« reče Ema ter v naglici ponudi prijateljici roko. «Zabavaj se prav dobro danes zvečer!«
«Oh, nimam nobene skrbi, prav prijetno bo.«
Deklici se poslovita. Ema skoči v bližnjo prodajalno, Liza pa jo počasnih korakov mahne proti
domu. Toda komaj je napravila par korakov, kar se pojavi pred njo mlad gospod.
«Alf red!» vzklikne Liza vzradoščena.
«Liza, no vendarle, mislil sem že, da boš še dalje spremljala deklico,« odvrne še dokaj mladi lahkoživec, čigar obraz je na prvi pogled še dokaj prikupljiv, pač pa mu iz temnih oči odseva nek čuden žar razuzdanih strasti.
Liza se zaupno oklene njegove desuice.
«Kdo pa je bila lepa, krasna deklica?« vpraša Alired nenadoma.
«Ah, moja prijateljica, Ema Wilms.»
«Pa je res očarljiva lepotica, tako ljubko stvarco sem še redkokdaj videl.«
Liza postaja ljubosumna.
«A1 i ti bolj ugaja kot jaz?« vpraša nejevoljno.
On se nasmeje iti jo tesneje privije k sebi.
«Ampak draga moja, kako neki le moreš tako govoriti? Ali ne smem povedati, da je tvoja prijateljica lepa deklica?«
«Da, da, seveda smeš,« odvrne Liza smehljaje.
«Ali je Ema VVilms tudi delavka v tovarni?«
«Da, Alfred!«
«Precej borno je oblečena, kakor sem opazil.«
«No, kajpak, je tudi docela razumljivo. Njen oče je ubog delavec, pa tudi sama ne zasluži mnogo.«
«No, potem naj si vendar dobi ženina, takega kot sem jaz.«
«Oh, to bi Ema že rada storila, toda je preveč boječa. Poleg tega se pa tudi grozno boji svojega očeta, ki je precej strog z njo.«
«Tako, tako,« se smehlja Alfred nekam čudno. «Povej mi, Liza, v kateri tovarni pa je lepa deklica prav za prav zaposlena?«
«Zakaj pa hočeš to vedeti?« vpraša Liza ne-zaupno.
«Ampak, draga moja, že zopet ljubosumna? No, hočem ti povedati resnico; imam namreč prijatelja pošteno mislečega, vrlega dečka, morda uspe njemu osvojiti si krhko srce tvoje lepe pri-lateljice.«
«To je seveda vse kaj drugega.«
In Liza opiše sedaj svojemu izvoljencu tovarno, v kateri dela Ema. Alfred pogleda na uro.
«Sapramiš, že osem, sedaj se morava pa po-žuriti. Ob devetih pridem že po tebe, in še preobleči se moram. Oprosti, draga, ker sicer ne morem priti o pravem času.«
Dvojica se še nekaj Časa razgovarja, potcin pa pokliče Alfred ravno mimo vozečo kočijo ter se hitro odpelje v svoje stanovanje.
Kako sramotno je vendar ta navidez tako pošteni mladenič varal ubogo Lizo. Bil je lastnik banke, njegovi starši so bivali izven Londona, on sam pa je imel v najemu v mestu zelo elegantno stanovanje.
Voz obstane sedaj pred hišnimi vrati, kjer ima svoje stanovanje. Hitro plača izvoščeka, potem pa hiti po stopnicah navzgor, kjer mu odpre vrata razkošno opremljene sobe njegov sluga.
«Milostivi gospod, gospod Jakson čaka na vas,« javi sluga spoštljivo.
«Oh, Herbert, ti?« zakliče Alfred svojemu mlademu prijatelju, čigar poteze na obrazu kažejo, da je za svoja leta že mnogo preveč živel. «Si pač prišel, da grem s teboj?«
«Da, da, Alfred!« zahrešči prijatelj, počasi se dvigajoč se z divana, «nudila se mi je prilika povabiti dvoje lepih baletk na večerjo, ali greš z menoj?«
«Prav obžalujem, dragi prijatelj, da se tvojemu povabilu ne morem odzvati,« odvrne Alfred, ki se z vso naglico preoblači, »danes imam namreč trden namen, da zapeljem svojo malo Lizo. Za deklico sem izdal že lepe vsote, no, sedaj hočem od tega že vendar kaj imeti.«
«A tako, škoda, ljubki plesalki sta namreč zares prav čedni deklici!«
«Pusti ju v miru! Za tebe imam vse kaj boljšega, četudi je navadna delavka, toda bodi uver-jen, lepa kot boginja, obrazek, da bi ga venomer poljubljal, in postava ter stas brezhiben, res nekaj izbornega!«
«Tako, tako, prav radoveden sem.«
«lma strogega očeta, ki na svojo sedemnajstletno hčerko pazi kot jastreb na svojo žrtev. Z lahkoto ne boš ravno prišel do uspeha!«
«Jej, jej, kaj takega je kot nalašč zame,« noslja Herbert Jakson, «to ravno mika človeka. To je pač vse kaj drugega, kot pa deklice, ki takoj tečejo za človekom, če jim s prstom pomigneš. Izvrstno, dragi prijatelj, hitro, povej mi kaj več o tem biseru!«
Alfred pove prijatelju, kar je zvedel od svoje ljubice.
«Ob sedmih zvečer se vrača torej lepa deklica
n vida dv.uiuv. rui Krc jmrocr pnrK, Tin, niniKaj Jc
prav lepa prilika, da jo nagovorim.«
«Glej, da boš napravil nanjo kar najboljši vtis, deklica jc namreč zelo čednostna in sramežljiva.«
«Brez skrbi, Alfred! Jej, jej, — delal se bom kar najbolj solidnega mladeniča, da bo veselje. Vrag naj me vzame, če si ne osvojim srca ljubke stvarce, no, prava igrača za mene!«
«Ti, ne predstavljaj si zadeve tako lahko! Z l.iso sem imel dovolj truda in še danes ponoči ne bo šlo tako gladko; preden dosežem svoj namen.«
(Dalje prih.)
Lastnik in izdajatelj Rudolf Juvan v Ljubljani. Urednik Ivun Tavčar v Ljubljani.
Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani (odgovoren Miroslav Ambrožič).
N AJPOPOLN EJSI 15šet«š2 garsneila BREZPLAČEN POUK
1BTP .iffltL MU g ffe A SgS&J fMSRjk šivalni stroji za šivilje, krojače, cev-g ji ft— lil Ep KLJ» Ijarje in za vsak dom. Preden nabavite	ffiggk
jgjjP |	SnB	l&nBB	si	oglejte	izrednost pri tvrdki BP0
Šelenburgova ul. 6/1. LJUBLJANA Telefon štev. 980.
najboljša kola In Mul stroji
so edino
DUBIED
PETELINGEVI
znamke
Od dobrega naj
Gritzner, Adler, Phonix bo jše je Švicar-
mi dom, obrt in industrijo. Brezplač pouk, ski P!el,ln: str°j ugodni plačilni pogoji, večletna garancija. „Oubied“
JOSIP PETELIN«, LJUBLJANA
blizu Prešernovega spomenika za vodo.
Naroiaite
in
zahtevajte
Novo Pravdo 1
KRAVATE.
ovratnike, naramnice, srajce, nogavice, nahrbtnik© in palice, modno blago, toaletne potrebščine, jedilno orodje ima ▼ bogati izberi in po najnlijih cenah edino
Josip Peteline
Ljubljana
blizu Prešernovega spomenika ob vodi.