ANNALES • Ser. hist. nat. ■ 10 - 2000 • 2 (21)
strokovni članek	UDK 550.4:553.63(497.4)
prejeto: 24.1 1. 2000
SEČOVELJSKE SOLINE - GEOLOŠKI LABORATORIJ V NARAVI
Bojan OCORELEC & Miha MiŠIČ Geološki zavod Slovenije, 51-1000 Ljubljana, Oimičeva 14
Jadran EACANELI Morska biofoSka postaja. Nacionalni institut za biologijo, SI-6330 Piran, Fornače 41
Ko Pozejdon, Helios in Eo! združijo svoje mod, nam podarijo sol.
IZVLEČEK
V prispevku so prikazani geološki in geokemijski dejavniki, ki vplivajo na procese kristalizacije soli v Sečovelj-k ih solinah. Te se razprostirajo ob ustju Dragonje na kakih 8 km2. Na delu opuščenih se danes razprostira krajinski park z rezervatom za ptice in slanoljube organizme. Sediment v solinah je glinasti melj z do 20% karbonatov In s povišano vsebnostjo organskega C (do 2%). Med izhlapevanjem morske vode se kot a vit gen i minerali izločajo sadra, Mg-kaicit,, ha!it in pint. Posebnost solin je petola, 2 cm debela želatinasla skorja, na kateri se izloča sol. To poleg že naštetih mineralov sestavljajo še mikroorganizmi (cianobakterije in diatomeje), minerali glin in pirit. Sedimentacija v Sečoveljskih solinah je bila dokaj hitra, v poprečju .3 mm na leto, na kar sklepamo po starostnih datacijah kosov lesa iz vrtine V6 z metodo !4C. Soline so naravno evapontno okolje oziroma geološki laboratorij, prirejen 2 delom človeških rok.
Ključne besedo: soline, recenine usedline, kristaiizacija soli, Sečovlje, Tržaški zaliv
LE SALINE Dl SICCIOLE - LABORATORIO GEOLOGICO iN NATURA
SINTESI
Nell'aiilcolo vengono presentati i fattori geologici e geo-chimici che influenzano i processi dr cristaltizzazlone del sale nelle saline dl Sicciole. Que ste si estendono su un'area dl 8 km2, alia t'oce del fiume Dragogna. La pane delle saline che oggi e abbandonata, <? Parco naturale e tunge da riserva per uccelli ed organismi alofiti. Il sedimento nelle saline e melmoso-argilloso, con un 20% dl carbonati e un alto contenuto dl carbonio organico (fino al 2%). Durante Pevaporazione dell'acqua di mare, vengono separati minerali autigeni come gesso, calcite di magnesio, salgemma e pirite. Una particolaritš delle saline e la petola, una scoria gelatinosa spessa 2 cm, sopra la quale viene separato 11 sale. Oltre che dal minerali sopra citati, la petola e composta anebe da microorganismt (clanoficee e diatomee) e minerali argillosi. La sedlmentazione nelle saline dl Sicciole deve essere s tata abbastanza veloce, in media 3 mm all'anno, dato che possiamo supporre dalle datazioni storiche di pezzi di iegno etfettuate con il metodo del ,4C. Le saline rappresentano un ambiente evaporitico naturale, ossia un laboratorio geologlco, modificato dal lavoro delle mani dell'uomo.
Parole chiave; saline, sedimenti recent i, cristallizzazione de! sale, Sicciole, Colfo di Trieste
243
ANNALES • Ser. hist. nat. ■ 10 - 2000 • 2 (21)
Sojini OCORt-LEC eta/.:SFČOVF.lJSKi SOLINE - C£OLO$KI LABORATGRII V NARAVI, 243-252
UVOD
Posebna značilnost slovenske obale v preteklih stoletjih so bile prav gotovo Številne soline. Te so se razprostirale pri Žavljah in Skednju v notranjem delu Milj-skega zaliva, ob izlivu Rižane, v okolici Kopra, pri Izoli, v Strunjanskem zalivu, v Luciji pri Portorožu, poseben pomen kot največje solno polje pa so imele Sečoveljske soline. Sol še danes pridobivajo le v slednjih, saj so bile soline Fazan v Luciji zaradi graditve marine in soline pri Strunjanu opuščene pred nekaj leti, vse druge pa že v prejšnjem stoletju.
Kdaj so nastali zametki Piranskih solin, ki je skupno ime za vsa solna polja v okolici Pirana, ni znano, čeprav obstaja domneva, da so na močvirskih ravnicah okrog izliva Dragonje že davno obstajale dokaj ugodne razmere za pridobivanje soli. Prvi viri o piranskih solinah segajo v 12. in 13. stoletje, obdobje, ko so si Benečani prizadevali dobiti monopol v trgovini z beiim zlatom, kot so takrat poimenovali sol.
Prvotno piranska sol ni imela niti prave barve niti okusa. Pomešana je bila namreč z drobci gline in mulja, ki je bil podlaga, na kateri je sol kristalizirala. Zato so v 14. stoletju solinarji vpeljali nov, paski, način pridobivanja soli. Iz solin na otoku Pagu so namreč prinesli petolo, do nekaj cm debelo "preprogo", ki jo grade mikroorganizmi, cianobakterije in diatomeje, sadra, kalcit in glina. Z uvedbo petole je piranska sol postala popolnoma čisla.
O delu in življenju solinarjev je bilo v preteklosti precej in podrobno napisanega (Pahor & Poberaj, 1963). Zgodovinski pregled razvoja solin na slovenski obali, lepo ilustriran s številnimi starimi zemljevidi, pa najdemo v delu Žagarjeve (1991). Zato se v tem prispevku omejujemo le na geološke značilnosti in vlogo solin kot
SI. 1: Položaj Sečovejskih solin.
Fig. 1: Location of the Sečovlje salt-pans.
laboratorija na prostem, narejenega z delom človeških rok, v katerem lahko natančno spremljamo potek zgoščevanja morske vode in opazujemo proces krista-iizacije soli.
Geološke in mineraloške značilnosti Sečoveljskih solin so opisane v več člankih (Ogorelec ef a!., 1981, 1991; Herrmann et al., 1973; Golubič et al., 1977, Schtieider, 1979; Pezdič el al., 1998; Faganeii el al., 1999), njihovemu celovitemu prikazu pa je bila posvečena tudi posebna številka Proteusa (Ogorelec, 1985).
Danes so Sečoveljske soline (SI. 1 in 2) tudi edinstven naravovarstveni rezervat za ptice in slanoljube rastline. V osemdesetih letih jim je grozila enaka usoda, kot so jo doživele soline v Luciji in pri Strunjanu. Željam po opustitvi Sečoveljskih solin in njihovi preureditvi v marino, turistično naselje ter gojišče rib in školjk se je pridružila tudi ideja po tovarni soli, kjer bi pridobivali sol z uparjevanjem morske vode. Za ta projekt so bili pripravljeni že načrti in izvrtane geomehanske vrtine Pomena tega edinstvenega biotopa pa se je pravočasno zavedel Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Pirana, ki je skupaj s še nekaterimi institucijami z obale dosegel, da so bile Sečoveljske soline leta 1990 proglašene za krajinski park. Na opuščenem delu solin v predelu Fontanigge je bil zgrajen tudi muzej solinarstva.
SEDIMENT SEČOVELJSKIH SOLIN
Sečoveljske soline so zgrajene na močvirski ravnici ob izlivu reke Dragonje in se razprostirajo na površini kakth 8 km-. Na severu jih omejujejo flfšne plasti Šav-rinskega gričevja, na jugu pa apnenci Savudrijskega polotoka. Recentrii sedi men ti v podlagi solin so debeli do 90 metrov, kar je bilo ugotovljeno z več vrtinami, napravljenimi zaradi sledenja premogovnih plasti danes že opuščenega sečoveljskega premogovnika (SI. 3). Po sestavi sedimenta ugotavljamo, da so se v zadnjih nekaj deset tisoč letih menjavali rečni nanosi proda in peska Dragonje s temnimi morskimi, brakičnimi in sladkovodnimi usedlinami glinastega mulja z bogato fora-miniferno favno ter občasne :n lokalne plasti "šote". Slednje nakazujejo močvirsko okolje sedimentacije (SI. 4). Starostna izotopska analiza kosa debla iz ene izmed takšnih "Šotnih plasti11 v polju Lera je pokazala, da je sediment na globini 26,5 m star okrog 9300 let (Ogorelec et al., 1981), Glede na ta podatek lahko ugotavljamo povprečno hitrost sedimentacije v notranjem delti Piranskega zaliva. Ta je bila skoraj 3 mm/leto, kar je približno trikrat več kot v odprtem delu Koprskega zaliva (Faganeii et a/., 1991; Ogorelec et al., 1997).
Danes pridelujejo sol le na severnem delu Sečoveljskih solin, tako imenovanem polju Lera (SI. 2). To polje je bilo po drugi svetovni vojni preurejeno v enotno, okrog 300 ha veliko solino s sistemom bazenov za postopno koncentracijo morske vode ter s kristaliza-cijskimi solnimi gredami. Fontanigge, južno polje solin,
244
ANNALES Ser. hist. nal. • 10 • 2000 • 2 (21)
Bojan OGORILtC m jI.: SECCA'fllSKt SOLINE - CCQIOSKI LABORATORIJ V NARAVI, 243.2S2
SI. 2: Položaj Sečovejskih solin. Severno je polje Lera, na katerem danes pridobivajo sol, južno polje Fontanigge pa je opuščeno in je danes naravni rezervat za ptice in slanoljube rastline. S puščicami je nakazano gibanje morske vode in njeno postopno zgoščevanje, preden iz nje v solnih gredah kristalizira sol.
Fig. 2: Location of the Sečovlje salt-pans, with the Lera field where salt is being produced to the north, and the abandoned Fontanigge field to the south, with its nature reserve for birds and ha/ophilous plants. Arrows indicate the movement of seawater and its gradual condensationr before salt is crystallised from it in salt beds.
je opuščeno in s 150 opuščenimi solnimi hišami sestavlja zgodovinski dd krajinskega parka.
KR1STALIZACIJA SOL!
Primer zgoščevanja morske vode in kristaiizacije soli v naravi v kratkem prikazujemo na primeru soline Lera v Sečovljah. Izvor natrijevih in klorovih ionov za krista-llzacijo jedilne soli je morska voda, ki priteka v soline
po dovodnih kanalih. Takšen je v polju Lera kanal sv. Jerneja (SI. 2), v opuščenem delu solin Fontanigge pa je bii še kanal Pichetto. "izrabljena" morska voda in deževnica pa se odvajata po kanalih, ki ločijo soline od agrarnih površin. To sta kanala sv. Jerneja na severu ter Velika reka (Canal Grande) na jugu, ki sta v preteklosti rabila tudi kot plovne in transportne poti za sok Manj opazna, a zelo pomembna skupina so razdelilni kanali. Ti so krajši in po njih se pretaka slanica Iz bazenov z
AN.MALES • Ser. hist. nat. -10 2000 • 2 (21)
Bojan O C; O R t L EC « J f.? č C O V' 11 ,)S <f 50LINF - GEOLOGI LABORATORIJ V NARAV!, M.i-2.52
peščena frakcija
V 6 sand
fraction 0 50'
sedimcntacijsko
okofje environment of deposition
peščena frakcija sand fraction

SI. 3: Shematski presek Sečoveljskih solin z geološko zgradbo v njihovi podlagi. Fig. 3: Diagramntatic cross-seetion of Ihe Sečovlje salt-pans.
246
ANNALES • Ser. hist. nat. - 10 • 2000 • 2 (21)
Rojan OCOREIFC ef jf..-SEČOVE!.ISKE SOLINE - GCOIOŠKI LASOP.ATORJI V NARAVI, 243-252
SI. 4: Utološka sestava kvartarnega sedimenta, ugotovljena z vrtinama v solnem polju Lera. Morske usedline se menjavajo z rečnim peskom in prodom, po redkih plasteh šote pa sklepamo na občasna močvirja ob ustju Dragonje v geološki preteklosti.
Fig. 4: Uthologkal structure of the quaternary sediment, established with the aid ofbareholes in the Lera salt-field. The sea sediments alternate with riverine sand and gravel, while the layers of peat speak of possible episodical marshes along the mouth of the Dragonja river somewhere in the geological past.
manjšo koncentracijo soii v solne bazene z višjo koncentracijo in v kristalizacijske grede. Voda se po teh kanalih večidel pretaka zaradi gravitacije, v preteklosti pa so preerpavali vodo z velikimi črpalkami na veter ali ročno.
Kemijski in fizikalni potek zgoščevanja morske vode in kristalizacije soli so v Sečoveljskih solinah najbolj podrobno preučevali Herrmann in sodelavci (1973). V procesu izparevanja morske vode se slanica premešča po bazenih in vmesnih kanalih ter gre skozi štiri faze zgoščevanja. Posamezni evaporacijski bazeni merijo približno 50 x 100 metrov, globina vode v njih pa je običajno okrog 20 cm. Gladino vode zelo pogosto prekrivajo tanki filmi cianobakterij in drugih halofitnih mikroalg. Schneider (1979) ugotavlja, da v bazenih z nižjo stopnjo zgostitve med mikroorganizmi prevladujeta cianobakteriji Oscillatoria in Spiralifta. V jesenskem in zimskem obdobju, ko je pridobivanje soli prekinjeno in so bazeni prazni, se površinsko blato v njih osuši in razpoka v manjše, različno oblikovane poligone.
Kot prvi mineral se v bazenih 3. stopnje izloča kalcijev karbonat v obliki nekaj pm velikih zrn vi-sokomagnezijevega kalcita in aragonita, Kristalizacija se začne zaradi prenasičenosti raztopine s Ca2i ioni ter znižanja vsebnosti CO-j in HCO3" zaradi aktivnosti ci-anobakterij in črnih kvasovk (Gunde-Cimermann, 1999).
Drugi po vrsti se izloča kalcijev sulfat - sadra (CaSO,j.2H20). Njeno izločanje se prične, ko slanica doseže približno petkratno zgostitev. Masivno se sadra izloča v bazenih tretje stopnje zgostitve, tik preden je
slanica prečrpana v grede, kjer kristalizira sol. Nastopa v do nekaj mm debeli skorji, ki jo grade do 2 mm veliki, prozorni do umazano beli kristali. Skorje sadre nastanejo tik pred pričelkom solinarske sezone, po končani jesenski "solni žetvi" pa se z deževnico prek žitne popolnoma raztopijo.
Mineraloško najbolj zanimiva in tudi gospodarsko najbolj pomembna faza zgoščevanja slanice pa nastopa v zadnji, četrti fazi, ko je ta prečrpana v kristalizacijske grede, tako imenovane "cavedine", v katerih potem kristalizira sol. Kdaj je slanica dovolj gosta za prečrpavanje, solinarji ugotavljajo z Beaumejevim areometrom, v starih časih pa so si pri tem pomagali s preprosto metodo, ko neolupljeni krompir v slanici ni več potonil.
Kristalizacijske grede so manjše kot evaporitni bazeni in merijo okrog 10 x 20 metrov. Ob straneh imajo ozke kanale, v vogalih pa vdolbine ("fossa") za shranjevanje gostejše slanice v deževnem času.
Posebna pozornost pri žetvi sofi pa je namenjena petoli. To je do 2 cm debela, umetno gojena in precej trda želatinasta preproga (stromatolitna plast) črne barve s povišano vsebnostjo organskega ogljika (Tab. 1). Sestavljajo jo večinoma cianobakterije in diatomeje, med katere so prepredeni kristali sadre, karbonatni minerali in v manjši meri glina. Vloga petole je dvojna. V prvi vrsti preprečuje, da se novonastali kristali halita oziroma soli ne mešajo z glinenim blatom v podlagi, poleg tega pa deluje tudi kot biološki faktor, ki zadržuje vgrajevanje nekaterih ionov, npr. železovih in manganovih, v halit. Zato je sol tudi kemijsko izredno čista, kar je še posebej pomembno v prehrambni industriji. Analiza
247
ANNALES • Ser. hist. nat. ■ 10 - 2000 • 2 (21)
Bojan OGORCLEC el.i/,. SEČOVELISKE SOLINE • GEOLOŠKI LABORATORY V NARAVI. 241-252
vsebnosti nekaterih mikroelementov kaže, da vsebuje petola v poprečju dva- do trikrat manj težkih kovin kot sediment v podlagi (Tab. 1).
Tab. 1: Vsebnost organskega ogljika (%) in nekaterih težkih kovin (pg/g) v petoli in sedimentu Sečoveljskih solin. (Kovine - radioaktivacijska analiza, P Stegnar, 1981).
Tab. 1: The organic carbon content (%) and the content of some heavy metals (pg/g) in the petola and the sediment of the Sečovlje salt-pans. (Metal - radio-activation analysis, P. Stegnar, 1981).
Solinarji z lesenimi strgali grabijo sol večkrat dnevno, ko njeni kristali dosežejo velikost okrog 1 mm. Pogostnost "solne žetve", kot tudi imenujejo pridobivanje soli, je odvisna predvsem od vremenskih razmer. Višja temperatura in predvsem veter pospešujeta Izhlapevanje slanice in Izločanje soli. Preostalo oziroma "izrabljeno" slanico solinarji v končni fazi preusmerijo v odtočne kanale, ki so speljani ob robovih bazenov, te pa napolnijo s svežo koncentrirano slanico.
Petolo pred vsako solinarsko sezono skrbno obnavljajo, tako da vdolbine izravnajo s presejanim morskim blatom, bogatim z mikroorganizmi, ki ga občasno vlažijo z morsko vodo. Solinarji ta proces obnavljanja petole Imenujejo "gnojenje". Po približno 20 dneh se blato zgosti in mikroorganizmi se povežejo s staro skorjo pctole. Kljub umetnemu posegu človeka pri nastajanju petole so biokemični procesi močno odvisni od okolj-skih faktorjev in se v veliki meri približujejo razmeram, kot vladajo v naravnih evaporltnih okoljih. Schneider (1979) ugotavlja, da med mikroorganizmi v sečoveljski petoli prevladuje cianobakterija Microcoleus chtono-plastes, ki je ena najbolj trdoživih vrst in je sposobna preživeti tudi desetkratno slanost morske vode. Sediment pod petolo e prvih nekaj cm zaradi drobno-dispergiranega pirita in organske snovi še črne barve. Pirit se javlja v nekaj do 50 pm velikih kroglastih zrnih (framboidih) in se izloča zaradi aktivnosti sulfatnih bakterij pri nastanku sadre. Po sestavi je sediment me-Ijasta glina z okrog 20% karbonata in do 2% organskega C. To črno blato, bogato s sadro in mikroalgami, se danes v veliki meri uporablja kot naravna aktivna glina v kozmetiki (fango). Pod to prehodno plastjo pa je sediment zelenkasto siv oziroma enak, kot ga najdemo v drugih solnih gredah z nižjo stopnjo zgoščevanja morske vode. Tudi to je mejasta glina z večjo ali manjšo vsebnostjo lupin školjk, polžev, ostrakodov, ehinode-rmov in foraminifer. Fosilni skeleti organizmov kažejo na pretežno morsko in občasno brakično okolje sedi-mentacije.
Vzorec/ Sample	Corg	As	Cd	Co	Cu	Sb	Zn
Petola	3,6-6,2	3,8	0,13	6,6	14,2	0,21	44,2
Sediment	0,4-1,6	10,4	0,62	16,7	39,6	0,25	89,6
SI. 5: Kristali soli z lepo razvitimi kockami. (Foto: V. Mikuž).
Fig. 5: Salt crystals with nicely formed hexahedrons. (Photo: V. Mikuž).
248
ANNALES ■ Scr. hist. nat. 10 • 2000 • 2 (21)
Bojan OGORELEC rt .1/ . SECOVELISKE SOLINE C.EOLOSKI LABORATORII V NARAVI, 243 252
Sečoveljske soline so idealno, kljub človekovim posegom praktično naravno okolje, v katerem lahko nemoteno preučujemo mehanizem, fizikalno-kemične parametre in vlogo mikroorganizmov pri kristalizaciji evaporitnih mineralov, kot sta sadra in hal it oziroma jedilna sol. Zato so soline edinstven mineraloški laboratorij na prostem.
Tabla 1/Plate 1:
SI. 6: Sečoveljske soline se razprostirajo na poplavni ravnici Dragonje. V ospredju je opuščeni del solin -Fontanigge. (Foto: T. Makovec).
Fig. 6: The Sečovlje salt-pans are situated in the Dra-gonja's floodplain. In the foreground there is the abandoned part of the pans - Fontanigge. (Photo: T. Makovec).
SI. 7: Po dovodnih kanalih se sveža morska voda pretaka v velike grede, kjer pričenja njeno izhlapevanje. (Foto: T. Makovec).
Fig. 7: Fresli seawater is brought along conduit channels to the large beds, where its evaporation begins. (Photo: T. Makovec).
SI. 8: Kristalizacijski bazeni, v katerih se iz slanice izloča sol. (Foto: T. Makovec).
Fig. 8: Crystallisation basins, where salt is extracted from brine. (Photo: T. Makovec).
SI. 9: Vsak od kristalizacijskih bazenov ima vdolbine ("fossa"), v katere solinarji shranjujejo slanico v primeru dežavja. (Foto: T. Makovec).
Fig. 9: Every crystallisation basin has special hollows -the so-called fossas - where brine is stored in cases of rain. (Photo: T. Makovec).
SI. 10: "Žetev" soli v poletni sezoni. (Foto: B. Ogorelec). Fig. 10: "Harvest" of salt during the summer season. (Photo: B. Ogorelec).
SI. 11: Belo zlato čaka v kupih na svojo nadaljnjo usodo. (Foto: B. Ogorelec).
Fig. 11: The white gold waits, for its further fate. (Photo: B. Ogorelec).
Tabla 2/Plate 2 (Foto/Photo: T. Makovec):
SI. 12, 13: Le najbolj trdožive halofitne rastline uspevajo v solinskem blatu.
Figs. 12, 13: In the salt-pan silt only the most tenacious lialophilous plants can survive.
SI. 14, 15: Morsko blato z značilnimi izsušitvenimi razpokami in poligoni.
Figs. 14, 15: Sea mud with its characteristic mud-up cracks and polygons.
SI. 16: Zapuščene hiše so priče preteklega življenja v solinah.
Fig. 16: The abandoned houses are witnesses of the past life in the salinas.
SI. 17: Soline se pripravljajo k spanju.
Fig. 17: The salt pans are getting ready to fall into a
slumber.
249
ANNALES • Ser. hist. nat. ■ 10 - 2000 • 2 (21)
Bojan OCORELEC cl 1: SECOVELISKE SOLINE ■ GEOLOŠKI LABORATORII V NARAVI. 243-252
TABLA 1 /PLATE 1
250
ANNALES • Ser. hist. nat. ■ 10 - 2000 • 2 (21)
Boj.in OGORELEC el j/.SECOVELISKE SOLINE - GEOLOŠKI LABORATORIJ V NARAVI. 241252
TABLA 2 / PLATE 2
251
ANNALES Sor. hist. nat. 10 2000 2 (21)
Bojan OCORflEC rt ill. SEf.OViljSKE SOU NE - GEOLOŠKI LAt^ORATORIE v NARAVI. 24<-J52
THE SEČOVLJE SALT-PANS - A GEOLOGICAL LABORATORY IN NATURE
Bojan OGORELEC & Miha MIŠIČ Geological Inslitute of Slovenia, SI 1000 Ljubljana, Dimifeva 14
iadran FAGANEU Marine Biological Station, National institute of Biology, SJ-6330 Piran, Fomače41
SUMMARY
The article presents the geological and geochemical factors effecting the processes of crystallisation at the Sečovlje salt-pans. Part of the salt-pans complex that cover some 8 km2 along the mouth of the Dragonja river has been abandoned and turned into a landscape park with a reserve for birds and halophilous organisms. The sediment in the pans consists of fine argillaceous sand with up to 20% carbonates and the increased organic C content (up to 2%). During the evaporation of sea water, gypsum. Mg-calcite, halite and pyrite are formed as authigenic minerals. One of the special features of the salt-pans is the peto I a, some 2 cm thick gelatinous crust, on which salt is extracted. Apart from the above-mentioned minerals, the Sečovlje salt consists of microorganisms (cyanobacteria and diatoms), clay minerals and pyrite. The sedimentation at the pans has been fairly rapid, i.e. 3 mm per year, based on r4C analysis of pieces of wood from the V6 borehole. The Sečovlje salt-pans delineate a natural evaporitic environment or a kind of geological laboratory in nature, adapted with the work of human hands.
Key words: salt-pans, recent sediment, crystallisation of salt, Sečovlje, Gulf of Trieste
LITERATURA
Faganeli, J., R. Planine, J. Pezdič, B. Smodiš, P. Stegnar & B. Ogorelec (1991): Marine geology of the Gulf of Trieste (northern Adriatic): geochemical aspects. Mar. Geol., 99, 93-108.
Faganeli, J., J. Pezdič, 8. Ogorelec, T. Dolenec & B. Čermelj (1999): Salt works of Sečovije (Guff of Trieste, northern Adriatic) - a sedimentological and biogeo-chemical laboratory for evaporitic environments. Rud. met. zb„ 46(3), 491-499.
Golubič, S., T. Le Campion-Alsumard & J. Schneider (1977): The salt works of Sečovlje (Portorož, Yugoslavia), a natural model for geochemistry and microbiology of evaporitic environments. Rapp. Comm. int. Mer Medit., 24,125-126.
Gunde-Cimerman, N. (1999): Črne kvasovke v hiper-salinih vodah solin Seča. 2. kongr. mikrobiologov Slovenije. Ljubljana, 239-240.
Herrmann, A. G., D. Knake, J. Schneider & H. Peters (1973): Geochemistry of modern seawater and brines from salt pans: main components and bromine distribution. Contr. Mineral, and Petrol., 40(11, 1-24.
Ogorelec, B. (1985): Sečoveljske soline v očeh geologa. Proteus, 48(3), 93-98.
Ogorelec, B., M, Mišič, A. ŠerceJj, F. Cimerman, J. Faganeli & P. Stegnar (1981): Sediment Sečoveljske soline. Geologija, 24(2), 179-216. Ogorelec, B., M. Mišič & |. Faganeli (1991): Marine geology of the Gulf of Trieste (northern Adriatic): Sedimentological aspects. Mar. Geol., 99, 79-92. Ogorelec, B., |. Faganeli, M. Mišič & B. Čermelj (1997): Reconstruction of paleoenvironment in the Bay of Koper (Gulf of Trieste, northern Adriatic). Annales, 11, 187200.
Pahor, M, & T. Poberej (1963): Stare piranske soline. Spomeniški vodniki 4, Mladinska knjiga, Ljubljana. Pezdič, |v T. Dolenec, J. Faganeli, N. Ogrinc & A. Vukovič (1998): Evaporitic effects on the salt pans (Adriatic, Slovenia). Rud. met zb-, 45(1-2), 145-148. Schneider, j. (1979): StromatoÜtische Milieus in Salinen der Nord-Adria (Sečovlje, Portorož, Jugoslawien). In: Krumbein, VV. E. (ed.): Cyanobakierien-ßakterien oder Algen? Oldenburger Symposium über Cyanobakterien, 1977, Universität Oldenburg, 93-106. Žagar, Z. (1991): Solinarstvo na severovzhodni obali jadranskega morja. V: Muzej solinarstva. Pomorski muzej "Sergej Mašcra" Piran 7, 24-41.