Štev. 210.
Današma številka
2
Poštnina pavšalirana.
¥ LlybSIani, v nedeljo 7. oktobra 1923.	_________________ Let0 1
, Izhaja vsak dan zjutraj, izvzemši pondeljke. Mesečna naročnina:
v Ljubljani Din 10'—, po pošti Din 12'—, inozemstvo Din 20’—
L-—----------—	.— ------------—-—---------------
Uredništvo: Wolfova ulica št. 1/1. — Telefon št. 213 Brzojavni naslov; „Novostl-Ljubijana'*. UPravnšštvo: Marijin trg št. 8. — Telefon št. 44.
Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi po tarifu. Pismenim vprašanjem naj se priloži znamka za odgovor. Račun pri poštnem ček. uradu št. 13.238.
Današnja številka ebsega 12 strani.
Nova Stinnesova kulisa.
(Od našega stalnega pariškega dopisnika.)
(Brzojavno - telefonsko poročilo.)
ek Berlin, 6. oktobra.
V Nemčiji se menjavajo dogodki, kakor v kaleidoskopu. Socijalisti so v zadnjem trenutku odpovedali in g. Stre-sematinu ni preostalo nič drugega, kakor ustvariti prisilno koalicijo nemške Jjudske stranke, centra in nacionalistov. Demokrata dr. Gesslerja so vzeli v vlado le radi njegove glorijole, ki jo vidijo nekateri oficirji državne brambe, deloma celo sam g. Ebert. Motil bi se vsekakor, kdor bi mislil, da je ta koalicija odstranila klico zadnje krize. V socialističnem taboru je čudno zašume-io, komunisti so začeli besneti, in Hitlerjevi junaki so obtičali s svojim zadovoljstvom na polovici pota do uresničenja.
Medtem se je na Bavarskem napetost nekoliko polegla. Ali eno je skoro gotovo: da se državna vlada — in najsi še pride v toliko zagato — bavarski vladi odnosno generalnemu komisarju v. Kahm glede vplačevanja davkov ne-kakor ne bo udala. To bi bil višek anarhije, ki ga Berlin za nobeno ceno ne bo dopustil. Hitlerjev list »Völkischer Beobachter« je bil za teden dni ustavljen. Nekaj jih je, ki tolmačijo ta korak vlade kot poseben izraz njene solidnosti.
Na meščanskem bloku leži sedaj ogromna odgovornost. Nič manjše odgovornosti pa ne čutijo socijalisti. Predobro se zavedajo, da je Nemčija zaplavala po njihovi zaslugi v Stinnesove roke. Hilferding je stopal na finančno -političnem polju po Helfferichovih stopinjah, to se pravi: njegova akcija za sanacijo valute je morala propasti, ker socijalisti niso storili ničesar, kar bi bilo Čunovi vladi zadalo smrtni udarec. Tako so socijalisti sokrivci valutnega ban-kerota.
Trenutna vlada je trhla. Tri stranke so se združile na povsem nejasni bazi, ker je tako veleval trenutek. V socijali-stičnih krogih se sicer govori, da je imel g. Stinnes tu svoje roke zelo blizu. Kaos je sedaj nepregleden. Cene se gibljejo v blaznih sferah. Sedaj bodo tiskali še bankovce, ki se glase na eno milijardo ... Zaenkrat so mase še mirne, ali nikdo si ne ve odgovora za pozneje,.. Socijalisti kot najmočnejša stranka zopet nihajo. Nova vlada jim ne ugaja, pa tudi strmoglaviti je nočejo. Ta pasivnost je fatalna in pravi, da je marksizem na razpotju, ker ne ve, koga naj bi branil: Stinnesa ali pa gospodo v Comite des Borges?
Francija je z novo vlado nezadovoljna, ker manjkajo v njej socijalistični derviši. Preokret na desno je za vsakega mislečega človeka jasen, mislecev pa tu, v klasični deželi socijalne probude, ravno ne manjka. Za slučaj, da bi se pojavile težkoče, bo g. Stresemann Poizkusil ponovno svojo srečo pri socialistih. V bližini g. Stinnesa je zelo živahno vrvenje. Kakor doznavam, se trudi g. Stinnes za rešitev »vladne kri-ze«. (v teh krogih ne govori vedno o »krizi«, dasiravno je g. Stresemann že davno formiral svojo meščansko koalicijo) v tem smislu, da pride na površje kabinet z diktatoričnimi pooblastili. To namero so že zvohali socijalisti, zato mu napovedujejo borbo. Težave so ogromne. Reakcija se pojavlja na vseh koncih in krajih. To, kar bo g. Stresemann danes povedal v Reichstagu, ne bo veliko. Situacijo bo razvoljal le temeljiti preokret nemške mentalitete.
Ameriška	0 na-
ših MprilÄUfh
Washington, 6. okt. (B) Pol-oficijozni list »Washington Post« objavlja članek, v katerem z grenko ironijo napada Apponyja zaradi njegovega govora, v katerem je predstavljal Madžarsko kot državo civilizacije v primeri z barbarskimi sosedi. »Washington Post« pravi, da je prava nesreča za Madžarsko, da je v ameriške Zedinjene države došel baš Appony, eden izmed glavnih povzročiteljev vojne in tiranski zatiratelj Slovencev, Srbov, Hrvatov in Romunov in da je njegov govor eden izmed najbrezobraznejših in naj-razžaljivejših, kar so jih kdaj imeli nekdanji neprijatelji ameriških Zedinjenih Vžay
Narodna skupščina.
Nadaljevanje razprave o zakonu o taksah.
Beograd, 6. oktobra. (Z) Danes dopoldne se je nekaj pred 9. uro začela seja narodne skupščine. Prečital se je zapisnik. Narodni poslanec Manojlo S o k i ć je zahteval, da se sprejme v zapisnik, da so včerajšnjo sejo po preči-tanju izjave zapustili zemljoradniški poslanci. Sekretar sprejme ta popravek in predsednik skupščine izjavi, da je zapisnik sprejet. Opozicija pa je zahtevala, da sklepa o tem skupščina. Demokrat g Pera Markovič zahteva, da skupščina glasuje o zapisniku, da se pa prej • ugotovi kvorum. Predsednik odredi klicanje po imenih in ugotovi, da je prisotnih 131 poslancev in da je kvorum podan. Nato se sklene z večino, da se sprejme zapisnik s Sokičevim popravkom. Predsednik nato naznani, da so se konstituirali odbori za konvencije z Avstrijo in za ustavitev agrarnih prav v Dalmaciji. Nato zahteva minister pravde izročitev nekaterih poslancev sodišču.
Predsednik g. Ljuba Jovanovič odgovarja na upit g. Ljube Davidoviča, zakaj odbor za narodno priznanje, vojvodoma Putniku in Mišiču ne deluje. Izjavlja, da bo pozval odbor, da konča svoze delo. Obenem da besedo g. Žarku Miladinoviču, predsedniku tega odbora, da pojasni zakaj odbor ni dokončal dosedaj svojega posla. Gosp. Žarko Miladinovič izjavlja, da je obve-
stil o zakonskem predlogu predsednika vlade, ki mu je priobčil, da je pripravljen tudi v vladi zakonski načrt, ki se bo predložil narodni skupščini. Gosp. Davidovič se ne zadovoljuje s tem odgovorom.
Nato se preide na dnevni red; t. j. k nadaljevanju razprave o zakonu o taksah. Govori poročevalec večine gosp. Vlajko K o s t i č . ki se dotakne pripomb predgovornikov. Nato dobi besedo g. Svetozar D j o r d j e v i č radi osebnega pojasnila. Nato kritizira gosp. Miloš Savčič financijelno politiko današnje vlade in zahteva, da se delniškim družbam dovoli plačevanje taks v državnih obveznicah. Protivi se taksam na vloge, priporoča uvažanje zlate valute in zahteva, da se izvede štedenje potom redukcije. Finančni minister g. dr. S t o j a Ü i n o v i č pobija Savčičeva izvajanja in naglaša, da je bil kurz dinarja v Curiliu, ko je on stopil v vlado, 5.40, dočim je danes 6.40; ne deli mnenja predgovornika glede uvažanja zlate valute, ker bi se v tem slučaju morala uporabiti relacija 1 :6, kar bi pomenilo za večne čase uničenje nadaljnega naraščanja dinarja. Seja je bila ob 12. uri in pol zaključena, prihodnja pa določena za pondeljek ob 8. uri in pol z nadaljevanjem današnjega dnevnega reda.
■Seja ministrskega sveta.
Razdelitev države na oblasti.
Beograd, 6. oktobra. (B) Nocoj je bila seja ministrskega sveta, ki je trajala od 6. do 8.30. Prvi je govoril minister za notranja dela Vujičič in poročal o emigrantih iz Bolgarske, ki so za časa vstaje prišli v našo državo. Ministrski svet je dal Vujičiču na voljo, da najde način, kaj naj napravi s temi emigranti.
Zatem je g. Vujičič referiral o izvedbi razdelitve države na oblasti. Kolikor se tiče ministrstva za notranja dela, je razdelitev na oblasti izvršena v Dalmaciji, Bosni, Hercegovini in Srbiji. Nato se je govorilo o ministrstvu poljoprivrede in voda in o vprašanjih, ki spadajo pod to ministrstvo. V zvezi z razdelitvijo države na oblasti je bilo tudi ministrstvu poljoprivrede in voda prepuščeno, da odloči, katere oblasti in odelenja naj preidejo pod kompetenco ministrstva poljoprivrede in voda in katere pod drugo kompetenco. Ministrstvu poljoprivrede in voda je bilo še naročeno, da odloči o likvidaciji oddelkov pri pokrajinskih upravah v Hercegovini, Bosni in Dalmaciji.
Potem se je sklenilo, da se celokup-
no posestvo v Topčideru pretvori v park in da se obdrži samo mala poljoprivredna stanica. Nadalje je bilo sklenjeno, đ!a se poljoprivredna fakulteta prenese iz Beograda v Skoplje, kjer se bo otvorila poljoprivredna stanica, ki bo služila fakultetskim svrham. Za napravo parka v Topčideru bo minister poljoprivrede in voda razpisal natečaj.
Za tem se je prešlo na diskusijo razvrstitve uradnikov v kategorije. Minister pravde dr. Perič je izročil ministrskemu svetu na proučavanje elaborat komisije za razvrstitev uradnikov. Komisija je razvrstila prvo kategorijo. Dokler bo ministrski svet proučava! razvrstitev na prvo kategorijo, bo kpmisija razvrščala uradnike v drugo in tretjo kategorijo.
Celemu temu vprašanju bo ministrski svet posvečal posebno pozornost. H koncu je minister pravde dr. Perič predložil uredbo o likvidaciji oddelenj ministrstva pravde pri pokrajinskih upravah v Bosni in Hercegovini. O tem se bo sklepalo na bodloči seji. Ob 8.30 je bila seja zaključena.
Razkol ¥ demokratski stranki.
Beograd, 6. oktobra. (Z) Današnja »Tribuna« piše: Na včerajšnji seji demokratskega kluba je prišlo do burnih scen. Na dnevnem redu je bilo vprašanje izneverbe svečenika Arsiča iz Krive Palanke, ki je ustanovil novo stranko v južii Srbiji. Desničarji so predlagali njegovo izključitev iz kluba in iz stranke, dočim je Davidovičeva skupina, kateri pripada tudi Arsič, predlagala, da se mu pošlje pismen poziv, naj se vrne v najkrajšem času in preneha s svojo škodljivo akcijo pod pretnjo izključitve. V zvezi s tem prinaša »Tribuna« pismo Arsiča in njegovih tovarišev, v katerem pravi: V po-
slednjem času so nekateri beograjski listi začeli prinašati vesti o nekem gibanju poslancev iz Makedonije s težnjo, da se osnuje neka avtonomistična stranka. Med drugim omenjajo tudi nas kot povzročitelje, vsled česar dajemo javnosi sledeče na znanje: 1. o kakem pokretu mi ničesar ne vemo, 2. izstopili smo iz kluba, ker smo zadovoljni s politiko voditeljev, a to ne pomeni, da smo izstopili iz demokratske stranke, 3. mi smo sedaj disidenti demokratskega kluba ter bomo uporabili svoje glasove v skupščini tako, kakor nam veleva vest za blagor in napredek države.
Nekdaj m sedal«
Beograd, 6. oktobra. (Z) Današnja »Samouprava« prinaša članek pod naslovom: »V Avstriji jim je bilo boljše«, dotikajoč se vzklikov poslancev SLS o priliki debate o zakonu o prometnem osobju. »Samouprava«, odgovarjajoč na te vzklike slovenskih poslancev pravi, da je bilo pod Avstrijo v Sloveniji na državnih železnicah vse višje osobje nemško, dočim se je Slovencem zelo težko sploh posrečilo doseči železniško - uradniško mesto in še takrat so dobivali podrejena mesta, ali pa so morali služiti v nemških krajih. Na čisto slovenske postaje so Avstrijci namestili ne samo nemške uradnike, temveč izrazite velenemške agitatorje. Tako n. pr. na Jesenicah, kjer je s pomočjo nemškega uradništva obstojala močna nemška postojanka na potu prodiranja proti Jadranu. Isto «e je godUo na južni
železnici, tako, da so lile Celje, Pragersko, Zidanimost itd. trdnjave germanizacije. V Mariboru ni bilo niti sledu slovenščine. Samo na lokalnih progah in na manjših železniških postajah so govorili slovenski, ali tudi ne vedno. Poslanec Žebot je imel pod Avstrijo v Šent liju velike spore z nemškimi železničarji. Za Avstrijo je bil notranji službeni j?zik na vseh železnicah le nemški. »Samouprava« opisuje kako so bili kaznovani železniški delavci, ako bi v službi drug drugemu pripomnili kaj službenega v slovenskem jeziku. Sedaj pa je tudi notranji službeni jezik samo slovenski. Službeni jezik slovenski seje razširil na železnicah tudi čez meje Slovenije: ker je mnogo slovenskih železničarjev, posebno na Hrvatskem se tam lahko posluje v slovenskem jeziku, kjer je prei vladal madžarski ali nemški jeziJl	š
Nestalnost nemške politike.
N@^a vlada. — Vodena izjave dr. Strejemanna
v parlamentu.
Berlin, 6. oktobra. (K) Novi kabinet je sestavljen sledeče: Državni kancelar dr. Stresemann, ki mu je obenem poverjeno vodstvo poslov zunanjega urada, državni minister za obnovo Schmidt, državni minister za notranje stvari Sollman, državni finančni minister dr. Luther, državni poljedelski minister dr. Köth, državni delovni minister dr. Brauns, državni justični minister dr. Radbruch, minister za državno hrambo dr. Gessler, državni poštni minister dr. Höfle, državni prometni minister za zasedeno ozemlje Fuchs. Ministrstvo za prehrano še ni zasedeno. (W)
Seja nemškega parlamenta.
Berlin. 6. oktobra. (K) V pričetku današnje z veliko napetostjo pričakovane seje državnega zbora je naznanil predsednik Loebe, da so bile težkoče, ki so dovedle do preložitve za torek določene seje, šele danes opoldne odstranjene. Pred prehodom na dnevni red je zahteval poslanec Koenen (komunist) v imenu svoje stranke, naj se vrši najprej posvetovanje o razveljavljenju bavarske protistavkovne naredbe obenem z vladno izjavo, ker bo državni zbor po načrtu večine danes zadnjikrat zasedal. (Bravo klici na desni.) Poslanec H ö 11 e i n (komunist) je predlagal, da se razveljavi cenzura vesti o nemirih, ki jo je bil odredil minister za državno hrambo. Predsednik Loebe je ugotovil, da je zbornica sporazumna s tem, da se v predlogih navedena vprašanja obravnavajo v splošni politični debati. Ko je povzel dr. Stresemann besedo, so mu klicali komunisti: »Stinnesova kulisa govori.« Državni kancelar dr. Stresemann: Morem zagotoviti, da g. Stinnes nima nič opraviti s sestavo tega kabineta. (Veselost.)
Dr. Stresemann je predstavil najprej člane svojega kabineta in je prešel na to na kritiko, ki je bila izrečena o zadnji vladni krizi. Državni kancelar je nastopil proti očitku v nemškem časopisju, da je vlada z opustitvijo odpora na Ruhri kapitulirala. Tak očitek pomenja, da ne poznajo nalog tega odpora, ki ga je podpiralo prebujenje naboda in vlada. Gospodje na desnici, ki sami vidijo v politiki sile vodilno moč ljudskega življenja, pač ne bodo mislili, da se najmočnejša vojaška sila sveta umakne iz zasedenega ozemlja, ako zasedena država to zahteva kot predpogoj. (Zelo dobro!). Mi smo morali opustiti odpor, ne na ljubo Poincarčju, ampak za to, ker ga nismo mogli nadaljevati, ne da bi prišlo do gospodarskega poloma.
Dr. Stresemann je na to utemeljeval, zakaj je bilo odrejeno izjemno stanje. Ne morejo se trpeti subverzivne tendence, k! pretresajo državo na znotraj. Tudi pokret na Bavarskem, ki grozi s pohodom na Berlin, je pokazal potrebo Izjemnega stanja. Državni kancelar upa, da se bo posrečilo zaščititi pravice države s tem, da obstojajo poleg izjemnih naredb za državo tudi one za Bavarsko. Bila bi napačna državna umetnost, ako bi se država izigrala preti Bavarski, s katero moramo nadalje sodelovati. (Medklici pri komunistih.) Upornik! v Kiistrinu bodo občutili strogost zakona. Državna hramba, ki je pri udušenju puča
v	Kiistrinu tako sijajno dokazala svojo zanesljivost, mora biti iz političnega boja Jž« ločena, kakor tudi zahtevamo, da se ne ba*
vi	s politiko. Državna hramba ni instru-ment gotovih strank. (Ugovori pri komunistih.) Tudi nikakor ne gre, da bi posamezne dežele zahtevale zase davčne olajšave. Ustvariti moramo temeljito izpremembo davčnega razmerja med državo, deželami in občinami. Mi potrebujemo druge zakone in drugo upravo, kakor je to bilo prej, Vprašanja valutne reforme, na čemer pridno delamo, bodo popolnoma rešena šele z ozdravljenjem gospodarstva samega. Odločilno je, da se odstrani nezaupanje v valuto, ki je ni mogoče več držati. Predlogi, ki se stavljajo za neposredno oddajo premoženja, so pač nekaj najdalekosežnejšegd, kar se je moglo kedaj premoženju kot takemu prisojati. Poseči moramo tudi v določanje cen, ki je pri nas zavzelo oblike, kakršnih ne moremo prenašati. (Splošno viharno pritrjevanje.)
Dr. Stresemann je govoril nato proti ustvarjanju monopolnih cen in proti sindikatom in je izjavil: Tako ustvarjanje ceh se ne da prenašati v času, ko stojimo pred delovnim bremenom, ki ga glede njegove omejitve še niti pregledati ne moremo. Med neprestanim hrupom komunistov je zaključil državni kancelar svoj govor s stavkom: Mi moramo izpolniti dolžnosti ne samo napram sedanji, ampak tudi napratn oni generaciji, ki bo prišla za nami. (Viharno odobravanje pri strankah večine, neprestani medklci in klici pfuj pri komunistih.) Po četrti uri se odgodi debata na pondeljek.
Berlin, 6. oktobra. (K) Za čas od ICT. do vštetega 12. oktobra znaša carinski ažio v zlatu 3.699,999.900%. Zlata carinska marka je enaka 137 milijonov papirnate marke. (W)
Berlin, 6. oktobra. (K) Kakor dozna-vajo listi, je bila na današnji seji berlinske mestne cestne železnice določena cena za posamezno vožnjo od prihodnje srede dalje z 10 milijoni mark. Kruh v prosti prodaji stane v Berlinu od 8. t. m. dalje 58 milijonov mark.
Odnošaji z Bolgarsko.
Za izvedbo obveznosti mirovne pogodbe.
Sofija, 6. oktobra. (Z) Včeraj ob 4. uri in pol popoldne se je vršila seja delegatov jugoslovensko-bolgarske komisije, v ministrski sobi narodnega sobranja. Predsednik bolgarske delegacije je Fadenhecht, a člani so: Karazov, Ilijev in Šišmanov.
Predsednik vlade g. C a n k o v je rekel v svojem pozdravnem govoru, da je srečen, da v prestolici Bolgarske more pozdraviti delegacijo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Naloga te komisije je, da uniči stanje, nastalo vsled vojne med dvema bratskima narodoma. Za idejo sporazuma so se borili v preteklosti. Tej ideji je služila tudi niška konferenca. Delo zbližanja začeto v Nišu je treba dokončati v Sofiji, ker se bo dala ideji čvrstejša osnova. Bolgarska irna velike materijelne in moralne težkoče. »Tega ne rečem zato,« nadaljuje g. Cankov, »da izzovemo sočutje, temveč razumevanje«. Radi ideje balkanskega slovanstva izraža prepričanje, da bo prišlo do sporazuma z medsebojnim popuščanjem, ki bo zadovoljilo interese in čuvalo udejstvovanje obeh držav.
Naš prvi delegat prof. Mileta Novakovič je izjavil, da je izrekel g. Cankov globoko resnico, da se je pred več desetletji delalo na sporazum, vendar pa mi ne prihajamo kot politiki, temveč zato, da do-končamo posel, katerega povoljni rezultati bodo velike važnosti za naše boljše odnošaje. Glavno je vprašanje likvidacije pravno-ekonomskih posledic vojne, in izvršitev neuillvske mirovne pogodbe. Dru-£0 važno vprašanje je pogodba o ekstradiciji, katero želimo zaključiti. Solidarnost, ki obstoja v tem pogledu med ostalimi državami je potrebna tudi med našima državama. Ker je ta konferenca v okviru pravno-ekonomskih vprašanj nadaljevanje neuillyske konference, bo imelo naše delo tudi politične posledice. Likvidacija teh vprašanj bo tvorila pogoje za politično zbližanje.
Predsednik bolgarske delegacije g. Fadenhecht je pozdravil nadaljevanje
dela, začetega v Nišu. Bolgarska delegacija, prožeta z idejo odkritosrčnega zbliževanja bo s svojim delom doprinesla k temu, najsibodo ovire še take, V toku dela se nadejam, da bo delo dovedlo k razumevanju in sporazumu. Prepričan je, da bo komisija uspešne dokončala delo.
Nato je g. Cankov odšel, in naši in bolgarski delegati so nadaljevali sejo, na kateri se je določila procedura za delo. Danes ob 3. uri in pol popoldne se je vršila prva redna seja.
POTRES NA SUŠAKU.
Sušak, 6. oktobra. (Z) Danes zjutraj ob 8. uri 59 minut se je občutil tukaj močan potres ki ga je spremljalo zamolklo pokanje. Sunek je bil kratek, toda močan, gibanje pa je prihajalo v smeri od jugovzhoda. Prebivalstvo je precej prestrašeno.
Današnje prireditve.
V Ljubljani:
Drama: »Judit.« Gostovanje ge. Marije Vere iz Beograda. Izven.
Opera: »Nikola Šubic Zrinjski.« Gostovanje baritonista R. Primožiča iz Zagreb^ Izven.
Šentjakobski gled. oder: »Ženitev.« Kino Matica: »Strast.«
Kino Ideal: »Krhati konjenik,« II. del. Kino Tivoli: »Jezdec brez glave,« I. 4
V	Celju:
Mestno gledališče: »Kozarec vode.«
V pondeljek 8. oktobra v Ljubljani:
Drama: »Azazel.« Red C,
Opera: Zaprto.
Kino Matica:	»Senzacijonelnl proces
Irene D’Or.«
Kino Ideal: »Krhati konjenik,« III. del. Kino Tivoli: »Jezdec brez glave,« II. 4
V	Celin:
Mestno gledališče: »Operni večer.«
Nočna lekarniška služba v Ljubljani: Tekoči teden:	lekarna Trnkoczy na
Mestnem trgu in Ramor pri glavnem kolodvora
■i»1»1 ri . '■' •
Potrebno pojasnilo.
<2 ozirom na prostaški napad g. Emila Stefanovićai na g. velikega župana dr. Fr. Lukana v »Ofjuni« št 45. z dne 7. oktobra t. 1. smo od avtoritativne Strani pooblaščeni podati javnosti, predvsem pa našim pristašem sledeče pojasnilo:
Predvsem ugotavljamo, da g. Emil Stefanovič ni bil noben glavni tajnik stranke v smislu statutov, ampak plačan nastavljenec v agitacijske in organizacijske svrbe. Kot tak je g. Emil Stefanovič svoje mesto na nečuven način tako dolgo zlorabljal, da mu je moral njegov kruhodajalec odpovedati službo. Intervencije g. Emila Stefanoviča pri g. velikem županu so bile pogosto v prid več kot dvomljivim elementom, ki so silili v Narodno radikalno starnko. Vsled teh in drugih dejstev, je moral g. veliki župan kategorično odklanjati podobne intervencije. Vsled tega se je g. Emil Stefanovič povspel do naravnost nečuvenega koraka ter je pod krinko aficijelnega značaja iznesel nekvalificiran napad na g. velikega župana v listu nasprotnega tabora, katerega je poprej baš g. Emil Stefanovič najljutejše napadal.
Jasno je, da bodo oficijelne organizacije NRS k temu zavzele svoje precizno stališče. Ker se bo pa to vsled organizacijskega ustroja za par dni zavleklo, čutimo dolžnost, da izrazimo g. velikemu županu dr. Fr. Lukanu popolno zaupanje.
Vse klevete, ki jih je iznesel bivši organizacijski tajinik g. Emil Stefanovič kulminiralo v tem, »da ima g. veliki župan v Libojah pri Celju rudnik, ki ga je dobil od Trboveljske premogokopne družbe, in je vsled tega njegova koncesija odvisna od Trboveljske premogokopne družbe in da je zaraditega zapiral rudarje itn zlomi rudarsko stavko.«
Resnica pa je, da ima omenjeni rudnik v Libojah od Trboveljske premogokopne družbe do leta 1935 v zakupu družba Pavlin in dr. že nad tri leta in sicer na podlagi pogodbe in proti plačilu za izrabo premogovnika. Veliki župan g. dr. Lukan je pač član te družbe, ni pa od Trboveljske premogokopne družbe radi tega v nobenem oziru odvisen, ker mu vsled pogodbenega položaja Trboveljska premogokopna družba ne more delati nikakih težkoč, ako bi mo-
ral proti njej v tem ali onem pogledu nastopiti.
G. veliki župan je pred izbruhom rudarske stavke na najlojalnejši način posredoval za poravnavo med družbo in delavstvom. Ko so se pa vsled pretiranih zahtev delavstva, katere je g. Emil Stefanovič kot izvedenec sam označil za pretirane, razmere poostrile, g. velikemu županu ni preostalo nič drugega, kot postopati po predpisih zakona. Ščititi se je moralo delavce, ki so prostovoljno šli na delo, zabraniti pa so se morala zborovanja, ki so imela le namen odvračati delavstvo od dela. Proti kršilcem zakona se je moralo postopati po zakonitih predpisih. Jasno je, da g. veliki župan ni zaprl nobenega posameznika, ampak so to storili izsledo-valni organi, ki so vsako stvar izročili takoj pristojnemu sodišču.
O kakem prevzetem mestu upravnega svetnika pri Trboveljski premogo-kopni družbi že vsled aktivnega položaja, ki ga zavzema g. veliki župan, ne more biti nobenega govora.
Nihče ne more torej očitati g. velikemu županu niti najmanjše pristranosti v tem pogledu in se doslej, razven g. Emila Stefanoviča, tudi nihče ni povspel do tega očitka.
Da proslavlja »Orjuna« nekvalificiran in prostaški napad na g. vel. župana, ki ima vsekakor pravico posetiti tudi naše prve etablissemente, je dovolj žalostno. O tem napadu, s katerim se bo moralo pečati vsekakor tudi državno pravdništvo, še ni izrečena zadnja beseda.
Na druge prostaške napade ni vredno izgubljati besed ter ima g. veliki župan popolnoma prav, da se ne tožbari z nepoldicanimi in neodgovornimi osebami.
Naravno in samoposebi razumljivo jei, da take prostaščine neodgovornih oseb ne morejo imeti niti najmanjšega vpliva na zadržanje merodajnih faktorjev centralne vlade in Narodne radikalne stranke napram g. velikemu županu, ki ga vsi visoko cenimo kot moža na svojem mestu.
Končno ugotavljamo, da bivši tajnik g. Emil Stefanovič ni vodil politike v smislu programa Narodne radikalne stranke in da je zato moral zapustiti svoje mesto, »da se ne bi dolžilo partije, da ona drži take ljudi«.
Kongres Glavnega zadružnega saveza.
(Izvirno poročilo »Jutranjim Novostim«.)
Celje, 6. oktobra.
Danes ob 10. uti dopoldne je otvoril v posvetovalnici Mestne hranilnice predsednik g. dr. Anton Korošec V. kongres Glavnega zadružnega saveza kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, v katerem je včlanjenih 4235 zadrug. Pozdravil je došle inozemske goste in zastopnike oblasti, ki smo jih omenili že v včerajšnjem, poročilu. Danes so se na novo javili: V imenu čeških zadružnih zvez g. dr. Hulka iz Prage, šef kmetijskega oddelka Sancin, predsednik Kme-liske družbe za Slovenijo g. prof. Evgen Jarc in tajnik Trgovske zbornice v Ljubljani g. dr. Mohorič. Zastopnik mednarodnega dela v Ženevi in švicarsko - zadružnih zvez g. Fanauet je pozdravil kongresiste v lepi francoščini, g. dr. Hulka v češčini, starosta celjskih Slovencev in župan g. dr. Hr asov ec pa je pozdravil navzoče v imenu celjskega mesta. Pismene pozdrave je poslala Zadružna zveza iz Goriške, dospeli so pa
tudi pismeni pozdravi mnogih' čeških zadružnih zvez. O »Tipih zadrug« je govoril g. dr. Basaj iz Ljubljane, g. Miloš Stibler »O osnutku zadružnega zakona«, g. dr. Cicak (Zagreb) »O združnih zavarovalnicah«, »O zdravstvenih zadrugah«, ki so med Slovenci še nepoznane, pa je govoril g. dr. Kojič iz Beograda. Glavni tajnik GSZ g. dr. Prohaska (Beograd) je govoril »O davčni reformi«. Soglasno so se sprejele resolucije, ki jih priobčimo v prihodnji številki. Kongres se ie zaključil ob 13. uri, ob pol 16. uri pa se je vršila interna seja odbora CZS. Zvečer so priredili v hotelu Evropa komerz na čast kongresi-stom, katerega so se udeležili zastopniki raznih korporacij in uradov. Jutri se zaključi kongres s slavnostnim zborovanjem o priliki 40 letnice celjske zadružne zveze
Iz prosvetnega življenja.
REPERTOAR NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI.
Drama:
Nedelja 7. oktobra. Judit. Gostovanje gospe Marije Vere Iz Beograda. Izven. Pondeljek 8. oktobra. Azazel. Red U Torek 9. oktobra. Zaprto.
Sreda 10. oktobra. Judit. Gostovanje cospe Marije Vere. Red B.
Četrtek 11. oktobra. Azazel. Red D. Petek 12. oktobra. Kar hočete. Red E. Sobota 13. oktobra. Judit. Gostovanje Marije Vere. Red A.
Nedelja 14. oktobra. Smrt majke Jugovičev. Izven.	, i ... _ i
Pondeljek 15. oktobra. Judit. Gostova-
r^e Marije Vere. Red F.
Opera:
Nedelja 7. oktobra. Nikola Šubic Zrinjski. Gostovanje baritonista R. Primožiča iz Zagreba. Izven.
Pondeljek 8. oktobra. Zaprto.
Torek 9. oktobra. SevUjski brlvec.Go-fetovanje gospe Wesel Polla iz Zagreba. Red D.	^	„
" Sreda 10. oktobra. Aida. Red E.
Četrtek 11. oktobra. Seviljski brivec. 'Gostovanje gospe Wesel Polla. Red A-s. Petek 12. oktobra Evgenij Onjegin.
t Sobota 13. oktobra. Novela od Stanca; Zapečatencl. Red C.
Nedelja 14. oktobra. Aida. Izven.
V Pondeljek 15. oktobra. Zaprto.
; V nedeljo 7. t m. se poje v opernem feledališču Zajčeva opera »Nikola Šubic Zrinjski«. Ulogo Zrinjskega poje,gost baritonist Robert Primožič iz Zagreba. Opera
? i   1 -	minili*» cArrrmA tvri nac
I uspem	ma-
•ežira Sevastjanov. Poleg gosta nagna Thalerjeva In Sfiligojeva ter
gg. Sowilski, Kovač, Zupan, Mohorič, Debevec, Pugelj, Perko, Rus in Erklavec. Plese aranžira gdč. Svobodova.
LJUBLJANSKA DRAMA.
Ivan Pregelj: AzazeL
Svoje dn so otvorili dramsko sezono »Legijonarji«. To je bilo tedaj, _ ko so bile dramske reprize že prazne, ko je bil naivni lahkovernež oni intendant, ki si je upal priklicati Ivana Cankarja na oder. Ko ljudje niso hodili v gledališče iz žive notranje potrebe. »Legijonarji« so ostali simbol one dobe, skoro preko noči so stopili »Hlapci« na njih mesto: prehodna doba iz enega rodu v drugega. Letos pa Ivana Preglja: Azazel. Ob branju tega dela obišče človeka občutek misterijozne pobožnosti, prizori so najskrbneje izklesani, biblijska dikcija jezika je dosledno održana, režijske opazKe avtorjeve stremi; ohraniti mogočno podobo, otvorti v gledalčevi duši ubranost, razpoloženje. Prvo dejanje, vršeče se na domu blodne Mir jame iz Magdale, naj bi po avtorjevih navodilih prineslo ljubezensko občutje, razkošje narave in menjajoče se svetlobne efekte. Pri uprizoritvi je ta čar popolnoma odpal. Stereotipno zvezdnato nebo, nagromadene hiše, skoro neviden vodnjak, malodane nerodna ljubezenska scena. Kdor ni igre poznal, ta je bil Izgubljen. Barvit, mestoma težak jezik poln skrbno študiranih židovskih besed mora priti do veljave le, če je ensambl do potankosu enoten in skladen. Po prvem utisu _ sodec to ni bil. Reprize nisem videl; baje je bila boljša. Pregelj se je lotil snovi, ki je bila pri Italijanih in Nemcih že večkrat literarno uporabljna. Problem odpada Judeža iz Keriota od Učenika je našel razne motivacije. Pregelj je naslikal v Judi človeka, v katerem se istočasno odigrava dvoje konfliktov. V razdvojeno sreč tega mladega, realističnega^Juda se naseli do čutne bolehnosti razdražena ljubezen do blodnice Mir-jame. Blodeč s svojim rodom za Kraljem-NovoastvarRe&S» ozmnte «*i..nie«a svet-
Naše narodno prerojevalno delo.
-v.
Ako smo omenili zadnjič nekoliko več o razmerah v šolstvu in učiteljstvu na naši severni meji, smo to storili .namenoma in nikakor nismo hoteli zapostavljati ali omalovaževati drugih poklicev pri našem narodno prerojevalnem delu. Šola in učiteljstvo sta glavna faktorja, ki pa bosta dosegla uspehe le v harmoničnem sodelovanju z drugimi stanovi in s sodelovanjem javne in državne oblasti. Ce se je grešilo v tem oziru pri šoli in učiteljstvu, se je grešilo tudi več ali manj povsod drugod: pri dhovščini, žandarmeriji, finančni kontroli, itd. Redko, ali pa menda nikoli se ni oziralo pri podeljevanju teh ali onih služb na meji na okolnost, ali sodi dotičnik splošno po svoji preteklosti in značaju za službovanje na meji. Tako dobimo n. pr. še danes orožniške straž-mojstre, ki so bili pred prevratom vse preje, kakor pa narodno zavedni in sedaj opravljajo važno službo prav ob mejni šoli.
Predaleč bi vodilo, ko bi se hotelo sedaj naštevati te ali one grehe preteklosti in sedanjosti. Tudi ni to naš namen, ampak smo se dotaknili samo nekaterih posameznih dejstev, ki dovolj jasno osvetljujejo sedanje naše razmere in govore tudi dovolj glasno, da je treba kreniti na druga pota, če hočemo priti do uspehov. S sistematičnim delom potom predavanj, knjižnic, ljudskih in šolskih odrov ter s podrobnim delom, bi se dalo tekom kratkega časa doseči vendar marsikaj pozitivnega v narodnem in državnem smislu.
V javnosti se je sprožila misel, da bi naj vse to delo vzela pod svoje okrilje CMD, naša zaslužna boriteljica za narodno stvar. Na drugi strani pa se je dvomilo, da bi bila to prava firma, ker bi naletela kot izrazito narodna družba iz Ljubljane pri obmejnem, zapeljanem prebivalstvu na odpor. Zato je sprožil protičlankar mišek naj bi se vse to poverilo eni sami osebi, ki bi naj imela stik z obmejnim drugim prebivalstvom ter bi obenem imela soodločajočo besedo pri naši upravi, kadar bi šlo za podeljevanje služb, koncesij in obrtnih listov v obmejnem sektorju.
Vska teh dveh misli ima gotovo nekaj dobrega. CMD se peča z narodno obrambo že 35 let in je brez dvoma izmed vseh maloštevilnih podobnih inštitucij, ki so pa zvečine že docela prenehale z delovanjem, edina poklicana v to, da to delo prevzame, napravi načrt in ga sistematično izvaja. V tem oziru bi se seveda morala zadnja uprava razširiti in izpopolniti, S sedanjim apara>-tom ji je to nemogoče izvesti. Zdi se nam pa napačno mnenje, da bi zadela kot narodna družba iz Ljubljane na odpor prebivalstva, če nista svoj čas naletela na odpor Schulverein in Siidmar-ka iz Gradca in Dunaja, tudi sedaj ne bo naletela nanj Ljubljana. Saj ne bo uplivala Ljubljana sama direktno na obmejnih krajih, ampak le po svojih organih in zaupnikih domačinih. Pritegnite prave zaupnike domačine k temu delu in ljudstvo bode sodilo vse delo po svojih ljudeh, ne pa po — Ljubljani!-
Enemu samemu človeku poveriti vse to delo pa je nemogoče, ker je preraz-sežno in prekomplicirano. Saj zahteva vsak kraj, skoro vsak slučaj drugačno postopanje. Nemogoče je, da bi to delo zmagala ena sama oseba, Pä uto hna še toliko dobre volje in objektivnosti. Taka oseba je vsekakor nujna potreba v sedanjih razmerah, a ravno, za^to, da ima stik s krajevnimi faktorji in pa
z državnimi oblastmi, kar je pa vse le zgolj informativnega značaja. Vse te velike odgovornosti, pa se nikakor ne more in ne sme prepustiti enemu samemu Človeku, ki naj bi povsod soodiločeval. Ako bi bilo tudi možno dobiti takega človeka in bi bil voljan to delo prevzeti in vršiti, kljub temu bi se kmalu pokazalo!, da je to nemogoče.
Edina uspešna pot bi morda bila tale; Za vsak obmejni kraj naj se napravi mala edinica, ki naj bo ali odbor CM podružnice, ali pa se naj imenuje »narodni odbor«, ali kakorkoli. Ta edinica ne sme bit! prevelika in morajo biti v njej res narodno zavedni, značajni in ugledni možje. Vsaj vsaka fara bi morala imeti tako institucijo, ki bi imela v evidenci narodno gospodarske interese svojega okoliša. Okraj pa, ki tvori zase nekako enotno narodno in gospodarsko enoto, bi imel zopet iz zastopnikov vseh edinic v svojem okraju nekak odbor, ki bi vršil iste posle, kakor jih vršijo krajevni odbori iz širšega vidika za ves okraj. Okrožni odbori bi zopet tvorili oblastni, oziroma sedaj pokrajinski «odbor, ki bi bil vrhovna instanca. Oblastni oziroma pokrajinski odbor bi bilo lahko seda j vodstvo CMD, ki bi se pa moralo v tem oziru izpopolniti, oziroma osnovati svoj poseben tozadevni odsek. Vse podpore in vsi ukrepi, ki se tičejo posameznih krajev in oseb, bi morali pasirati vse tri instance: krajevni, okrajni ali srezki in pa pokrajinski odbor. Odločitev pa bi prišla od pokrajinskega odibbra.
Vez med vsemi temi edinicami pa bi morala biti na vsak način samo ena oseba, katera bi se izključno pečala samo s tem delom: da bi dajala incijati-ve in smernice, dobivala informacije in vse to poročala pokrajinskemu odboru, ki bi po njej bil v stiku tudi z državnimi oblastmi. Lahko bi bil pa seveda pokrajinski odbor tudi drugače v stikih z oblastmi.
Predvsem je pa potreba, da se skliče čimpreje nekaka anketa o našem narodno prerojevalnem delu. Ta naj podrobno ugotovi sedanji položaj in začrta vsaj glavne smernice terftu delu. K anketi je treba pritegniti ljudi, ki poznajo položaj na meji iz lastne izkušnje; pri njej morajo biti navzoči zastopniki vsaj glavnih stanov, ki pridejo pri tem delu v poštev n. pr.; učiteljstvo, duhovščina, akademiki, orožništvo, finančna straža itd. predvsem pa tudi zastop-niki državne oblasti. Tudi prosvetna društva bi morala biti udeležena.. K takemu stvarnemu delu bi se naj povabili tudi zastopniki političnih strank, katere bi. gotovo imele toliko takta, da bi poslale kot zastopnike mirne in stvarne ljudi.
Kdo naj skliče tako anketo?
Mislimo, da je pri naših sedanjih razmerah in potrebah neoportuno še nadalje čakati in se izgovarjati! eden na drugega. Po svojem značaju je za sklicanje take ankete v prvi vrsti poklicana CMD sama, ali pa v sporazumu z •»Jugoslavensko Matico«. Sklicateljica bi morala prevzeti na vsak način tudi vsaj deloma finančno stran take ankete, ki pa najbrže ne bi bila prehuda.
Anketa naj bi se vršila v Mariboru ail Celju iz samoobsebi umevnih moralnih in finančnih razlogov. Zborovati bi morala najmanj dva dni.
Merodajni faktorji naj ne odlašajo več, ampak storijo potrebne korake, dokler še ni prepozno.
ega sijaja in kraljestva na zemlji. Čudež jegovega poslanstva mu ostane neodgr-jen, sredi med nejasno vero svojin oci in go čim hrepenenjem po ženi ostane sam. i ko ta žena odvrže od sebe svojo nečimrnost in notranje očiščena zahrepeni po [ajlepšemu, tedaj se zamajejo Judi tla pod ogami in on, ki je zapustil brate s »seki-ico«, vzdržne v belem oblačilu, izdajalec iuzov, zaznamovanec od Početka Aza-el v duši Spokornice, sledi Joeju, hasanu eruzalemskemu, da izvrši za trideset de-larjev svoj posel, prorokovan od uosno-la. Prvo dejanje upelje pesem Suzane (pn iprizoritvi jxidano z občuteno giasoo in epim petjem). Trije molile! so dramaticn0 loosebliena interdukcija, uvodni Khuc do reže blodnice Mirjame. Tretji, tipični ju-iovski licemerec jo proklinja, dva mu ugovarjata. Ljubezenski prizor Lia-Asim raziva svojevrsten čar poln slikovitih prispo-lob. Herodov oskrbnik Kužo se je obesil, :er je »jemal denar in ga dajal lepi zem v VLagdali.« Juda ga je izdal Herodu. Njegov ;rvi korak od žene in od Gospoda je to. Skrivaj moli Juda molitev svoje usode: »Gospod, zdaj veš! Juda ie obupal, ne bo več iskal zveličanja. Vzel bo vrv m visel.« Dd daleč pa že prihajajo glasovi do zruše-le blodnice, obsedene od zlih duhov: Pravični je vstal. Prerok je vstal, močnejši od Joanana...
Tema in svetloba, noč in jutro pričenja svoj boj. Pregelj pravi o sebi, aa je erudicija ime Azazelu njegove stvanteljno-sti. Močno čustvovanje, avtorjev globok verski dojm in pregnanten izraz bi on njegov svetli duh. »Knjižna drama« Pa je »Azazel« v toliko, ker ne zagrabi trenotno. Razcvete se čez čas v našem doživetju. Zato so zgodnje sodbe preuranjene, po prvem utisu sodba nepravična. ,	.	,
Mirjam je poleg Jude najskrbneje izdelan lik. »Sita sem narde in šitimovega lesu,« pravi Judi. Nastopa pot h Gospodu, ki je že njegova. »Reci: iši — moj mož,« je sebični Judov predpogoj, da jo popelje h Kralju. V, slabosti jo ie bil izdajalsko Po-
ljubil — simbolični Petelinji klic prorokuje konec. Prvo dejanje je zgrajeno strogo dramatsko, dosledno z močnim vzgonom navzgor s skoro šolsko-natančnimi pogoji ekspozicije: Kužova smrt, izdajalski poljub, rastoči pohlep...	r
Drugo dejanje: Magdala. Vztočna razkošnost Mirjaminiga buduarja. Skrivnosten, daljen blagoslov preroka Ješue se nevidno razliva v hišo gomere. Lia spozna življenje, Asim umrje, Mirjam pobere služabnico s tal in ji vrne svet. Veliko odpuščanje se pričenja. Vso deželo napolnjujejo čudežna skrivna znamenja, gomero iz Magdale očisti Gospod njenih grehov. Juda je lagal: refren »na lastnem pasu naj visim« se obeta uresničiti. V trenotkih razdvojenosti Juda Simonova uporablja pisatelj Joela, ki Pmie kot potrebno zlo dejanje h koncu. Pred praznik opresnih kruhov se ribiči, romarji in razni drugi tipi naroda (teh ima pisatelj preobilo) zbirajo ob obali Tiberijskega jezera. Vnovič izda Juda svojega Gospoda. Z lažjo odvrača v nadzemskih slutnjah živečo Mirjamo od Njega, da jo tembolj tesno priklene nanj. Samo ena pot je še< ostala Judi, le ena spokornici. »Loči svojo pot od Gospodove!« ie njen ukaz.. S teboj pojdem od njega, s teboj za njim — njegov odgovor. In na Oljski gori se zgodi, kar se ima zgoditi. Ko Mirjam izroči bogu svoje Posvetno bogastvo in prekolne zloveščega duha Azazela-Judo se izpolni prerokba Gospodova. »Kar misliš storiti, stori hitro.« Vizijonarno spoznanje Mirjamino o smrti Najlepšega zaključi mistike in skritih lepot Polno delo. Za mnogobrojne biblijske izraze bi bil v knjigi dobrodošel primeren komentar. Delo je brezdvomno razveseljiv dogodek v naši borni dramatiki. Fino zveneča iztočna sinfonija z bolj originalnim kot gladkim jezikom. Je to delo, ki bi ga vsaka neblagoglasna beseda, nepravilen akcent ali neiluzorična inscenacija sploh — bistveno motila.	, ,
Iz teh razlogov je kljub režiserjevemu ogromnemu (morda preogromnemu) trudu ostavila, predstava na l>rvl hip nejasen» za-
Mariborsko pismo
Pri nas so se zadnji čas hudo razpasle nalezljive bolezni, pred vsem griža, legar in druge. Bolnica je prenapolnjena, dogajajo se smrtni slučaj, kritizira se o nezadostnih ukrepih sanitarnih oblasti v tem oziru, a izpremeni in ukrene se pravzaprav prav nič. Vse gre lepo svojo pot naprej mirno in brez vsakega razburjenja, kakor smo že te. ga navajeni. Dokler je imelo posle mestnega fizikata okrajno glavarstvo, se je mesto vedno izgovarjalo ob podobnih prilikah na okrajno glavarstvo. Sedaj pa, ko je ta referat zopet v rokah mestne občine, in ima ta dobro plačanega zdravnika, se pa ne ukrene ničesar in se sploh ne da nikakega pojasnila. Večja mesta imajo tedenska poročila o zdravstvenem stanju, pri nas se pa za take malenkosti nihče ne zmeni, ker bi najbrže ne pokazala mestne uprave v najlepši luči. Mislimo, da bi se od mestnega fizikata lahko zahtevalo nekaj več udejstvovanja. Ce se pa tako udejstvovanje resnično vrši, ga pa ni skrivati. Če ima mestni fizik Nemec priđe’jeno pomožno slovensko moč in se ni moglo to že izpremeniti, potem naj se uporablja ta moč tudi v tem oziru.
Sploh je pri nas še vedno marsikaj pomanjkljivega. O tržnem nadzorstvu, o reviziji gostiln, trgovskih in drugih lokalov se toliko p.'še in kritizira, a je vsaka beseda zastonj. Mestni magistrat se izgovarja na državno policijo, policija pa na magistral. Ako bi pa bila povsod dobra volja, bi se pa gotov dalo vsaj nekaj storiti tudi v tem oziru, kar bi bilo v korist občinstva. Pa gospodje imajo druge skrbi in se za to ne zmenijo. Zate se pa lahko govori In piše c nesnažnem Mariboru, morda celo več, kakor je potrebno in resnično. Potem sl lahko tulci ustvarijo o našem mestu svojo lastno sodbo, ki pa je po navadi za naše mesto ne posebno laskava.
Najlepše pa je, kadar kritizira mestno gospodarstvo glasilo naših demokratov, ki sami aktivno sodelujejo pri tem gospodarstvu. Na nje odpade vsaj toliko odgovornosti, kakor na socijalistično večino, kateri pomagajo vladaci. Naj bi gospodje rajši tam zastavili svoje moči, kjer je pred vsem mesto za to. Saj raznih afer in afe-ric kar noče biti konca. Zadeva mestnega veterinarja g. Hinterlechnerja se je vlekla nad dve leti in se je končala s porazom za mestno občino, in sedaj zopet lahko, čakamo par let, da dočakamo konec svinjske in Kern-Leskovarjeve afere. Kupčuje se na kratko z mestnim blagom skoraj kar pod roko, dela se oddajajo tudi brez razpisa, pa četudi dosezajo milijonske vsote.
Pri nas smo pretekli teden začeli tudi z gledališčem in z »Ljudsko univerzo«. Gledališče ima celo štiri abonemente. »Ljudska univerza« je že lani precej hirala. AH bode letos bolje? Znamenja ne obetajo mnogo. Reklame ni za njo posebne in taka abstraktna predavanja, kakor je prvo, tudi ne zainteresirajo širšega občinstva, kakor kažejo izkušnje. Sedai je obiskovalo predavanja »Ljudske univerze« večinoma srednje občinstvo. Zdi se, da so v tem pogledu imeli Celjani srečnejšo roko in neprimerno več poslušalcev, ker so imeli tudi aktuelnejša predavanja, za katera se je vse zanimalo.
Stanovanjska beda pri nas še ni ponehala, dasi ni tako občutna zaradi zelo milega jesenskega vremena. Pa prišla bode huda zima in potem bomo zopet jadikovali. Letos se izroči strankam samo par novih stavb v uporabo. Kdor pa hoče dobiti v teh novih stavbah stanovanje, ta pa mora biti trdno podkovan s tisočaki. Tako.se plača za stanovanje v neki novi hiši nič manj kakor 2500 Din čiste najemnine. Ce k temu računamo še razne druge doklade, pride sigurno na 3000 do 3500 Din. To pa ni kako luksurijozno stanovanje, kakor bi kdo sodil po visoki ceni. Obstoji samo iz dveh sob, kabineta in kuhinje s pritiklinami. Ce ima hiša deset takih stanovanj, dobi gospodar mesečno 25.000 Din in letno 300.00(3 dinarjev. Torej se na vsak način izplača tako graditi in tako oddajati stanovanja.
Septemberski dogodki so šli lepo mimo Maribora in niso pustili nobenih sledov in spominov na 1. 1908. V Ljubljani, v Celju in Ptuju, pa še drugod se pripravljajo k proslavi žalostnega spomina na koroški plebiscit. Mi smo ga bili »polomili« že 1. 1920 tudi v Mariboru v tem oziru. To je nas tako ostrašilo, da si ne upamo več proslavljati takih stvari. Tudi Koroška s svojim plebiscitom in Rapallo s svojo pogodbo sta pozabljena. Mi nimamo človeka, ne korporacije ...
brisan utis. Juda Simonov g. Skrbinška je bil premišljena kreacija, Mirjam je pa vse premalo rastla iz svoje uloge. — Enoličnost je bila sploh glavna krivda uprizoritve. Uloge v splošnem niso bile srečno razdeljene. S komparzerijo je pri nas vedno križ. Med romarji je polno raznih glasov, spominjajočih na blagoglasno ljubljanščino... Vizijonarni prizor v III. dejanju (ob jezeru) ni prinesel pričakovanega učinka. Biblijske drame so kočljiva stvar. Del publike jih že a priori sprejme s skepso in je treba mnogo truda na odru, da se gledalčev prvotni odpor premaga. To velja sicer za vsako dramsko delo%več ali manj — za stvari verske vsebine pa v prvi vrsti. Ostale bistvene in nebistvene napake so se že povdarjale. Edini dozorel tip pa je prinesel g. Kralj kot hasan jeruzalemski. Ker reprize poročevalec ni Imel prilike videti, prinese naš list o priliki še kaj.
Kot drugo noviteto so dali zopet biblijsko dramo: F. H e b b 1 a : »Judit« Hebbla spoštujejo Nemci kot svojega najbolj nemškega dramatika. Izmed njegovih mnogobrojnih dram je zlasti stalno najiem-šik odrih »Marija Magdalena« ter »Herod in Mariauma«. Odlikuje ga oster umetniški čut ima močno in drzno intencijo in veliko doslednost v zgradbi dramatičnih umotvorov. »Judit« ni njegovo močnejše delo. V naslovni ulogi je gostovala ga. Marija Vera in je kot predistinirana veledrama-tična igralka nosila v odlični kreaciji svojo junakinjo skozi vse opasnosti. G Skrbinšek je postavil čvrstega Holofer-n a. Izgovarjava pa i® 6ila v splošnem po-manjkljiva, režija pa skrbno zasnovana. Več po reprizi.	—!•
— Jugoslovenske narodne pesmi z* moški in mešani zbor. V samozaložbi nabi-ratelja in harmonizatorja narodnih pesmi Oskarja Deva je izšlo 30 narodnih pesmi v ličnem zvezku priročne oblike. Zvezki, ki sicer niso naprodaj po knjigarnah, se dobivajo v Matični knjigarni na Kongresnem trgu. Pevske zbore in prijatelje petja vabimo za nakup. Zvezek stane 22 Die
Dnevne nowosti.
^8“1 Na uvodnem mestu današnje stecke našega lista priobčujemo vsled važnih in hitro se menjajočih dogodkov v Nemčiji poročilo našega stalnega berlinskega dopisnika o situaciji pred asodepolnim razvojem političnega položaja v Nemčiji.
.... — Strumičani pri kralju. Nj. Vel. kralj Aleksander je te dni sprejel v avdijenci po-slance iz Strumice in se dalj časa razgovar-
z njimi. Zanimal se je, v kakšnih razmerah da živijo. Po razgovoru so jim na dvoru Priredili zakusek in zvečer jim je Kolo Srb-skti Sester priredilo banket.
^ — Vojni minister g. Pešič pri kralju. Kralj je sprejel v avdijenci ministra vojne m ^mornarice generala Pešiča, ki mu je poročal o situaciji vojske in o- njenem številu. Po svojem poročilu je general Pešič zaprosil, da se ga razreši dolžnosti ministra vojne in mornarice, ker je svoje delo, reorganizacijo, dovršil. General Pešič bo imenovan za šefa glavnega generalštaba.
— Pomoč bolgarskim beguncem. Pri Zadnjih nemirih v Bolgariji je mnogo Bolgarov ubežalo na naše ozemlje. Ministrstvo zunanjih del je odločilo, da se podeli tem beguncem državno pomoč in da se jih naseli pp južnih krajih naše države. Veliko število jih bo ostalo v Nišu in Vranji in po drugih mestih.
— Hercegovci v Beogradu. Včeraj je dospela v Beograd deputacija iz Hercegovine, obstoječa iz predstavnikov vseh političnih strank in ver, da čestitajo kralju k rojstvu prestolonaslednika in ga prosijo, da obišče Hercegovino. V deputaciji so zastopane vse mestne občine in vse tri vere pravoslavna, katoliška in muslimanska. Deputacijo bo vodil predsednik mostarske občine g. Smailaga Cemaiovič, ki bo tudi pozdravil kralja.
— Zemljo bo odvzelo ministrstvo agrarne reforme onim naselnikom, katerim jo je imenovano ministrstvo dodelilo, pa je ne obdelujejo. Med temi je prav mnogo bivših dobrovoljcev, ki so vedno in vedno nadlegovali različne urade. Končno jim je ministrstvo zemljotres podelilo, toda ti možje m njihove družine te zemlje do danes sploh videli niso, kaj šele, da bi jo obdelovali. Zato bo ministrstvo svoje odloke, s katerimi 18 tem zanikrnim ljudem zemljo podelilo, zopet preklicalo.
— V ministrstvu prosvete je podpisan ukaz, s katerim je postavljenih, premeščenih, ^napredenih in upokojenih večj*e število rav-uateijev in profesorjev srednjih šol v celi kraljevini.
—_ Upokojitev. Minister pošte in telegrafa je odredil, da se poduradnik IV. razreda pri pošti Ljubljana 2, Matija Bončar, v smislu §§ 79. in 179. zakona od 25. janu-airja 1914 trajno upokoji.
— Razširjenje tramvajske mreže v Beogradu. Tehnični odsek beograjskega občinskega sveta je napravil načrte za povečanje tramvajskega omrežja v Beogradu. Cestno železnico bodo podaljšali na periferijo mesta, da bodo mogli tudi oddaljeni meščani bolj udobno dospeti v središče mesta. V načrtih so tudi proge, ki bi vezale bližnja mesta z Beogradom, kakor n. pr. Rakovica, Kijevo, Branilca in druga.
,	— Likvidacija baranjske županije kon-
®ana. Likvidacija baranjske županije je končana in arhiv je že odposlan v Sombor. ludi podžupan za Baranjo g. Milorad Veselinovič je že odšel v Sombor na svoje novo mesto.
—* Amerikansko akad. društvo beograjskemu Perijalnemu Savezu. Neko amerikansko akademsko društvo iz Chicaga je boslalo beograjskemu Ferijalnemu Savezu «opis, v katerem prosi, da mu Ferijalni Sa-vez sporoči svoj namen, cilj in svoje delo. riaije izraža v tem dopisu željo stopili
akaedmskimi društvi y naši državi v tesnejše stike.
— Madžarski in nemški učitelji v Beogradu. Madžarski in nemški učiteljski krogi so se prav pohvalno izrazili o svojem bivanju v Beogradu. Novosadske učitelje je Peljal v Beograd tamošnji šolski nadzornik ^opović. Ker so bili skoro vsi hoteli pre-napotnjeni, jim je pri generalu g. Milivoju ‘Vknlajcviču izposloval, da so dobili v po-jopju vojne akademije sobo s snažnimi pomijami. Zvečer je prišel general Nikolaje-. m sam k njim, da se prepriča, če so, koli-pPr razmere dopuščajo, zadosti postreženi, fvročnik Gojko Rusič jim je preskrbel pri-j.erno in ceneno hrano v oficirski menzi. .J“2! dan so se začeli izpiti. Nagovoril je in u?e u^itelie državni tajnik g. Jovanovič zh navduševal. Izpiti so trajaH od 8. ure «Jtraj do 12. ure opoldne in od 3. ure po-TOKhie do 6. ure zvečer. Izpiti so bili pisni?^ 3?, ustnL Iz vsakega vprašanja, tako ti nemški in madžarski učitelja je od-in jp dobrohotnost izpraševaine komisije nem so biIi reprobirani, ki v dobesed-Splošno ™,emi besede res niso nič znali, času nauRu.I>a Število onih, ki so se v tem končanih h? ?^bo-hrvaščine, zelo veliko. Po nosti vodile ^ so razne boo2rajske oseb-čah po mestu i15® Posameznike in v gru-sti TIMM« iim razkazovali znamenito-kar Sepse sp^?restolice odnesli s seboj
— Pravilnik z"6’ . .	....	,
ihohH Ker se ie voznje s postnimi avto-CÄL Srbiji	M Sloveniji, Dalma-
°aše države razvil »m^1 .P0 drugih krajih
SffsveMÄoV6 Äo?r?le-
in	Naäa vlada
»i»»
odškodnine in sicer za živino in razni d^i oL^ari. ki so jih Madžari v2eifzznae g“a_ P^Pacije. O vseh teh odneäenih stvareh £5? naša komisija sestavljen poseben Japfs-
izpopolnjen z raznimi dokumenti, v rT" N°v tovorni kolodvor v Beogradu lodv^°^a<3u b°do zgradili nov tovorni ko^ .sicer aU na Topčidoru ali kje razhr» ‘ S .tem bo glavni kolodvor nekoliko sklm *?enie,n in 1,0 tudi ustreženo beograj-
trgovskim in industrijskim krogom.
Veliko privlačnost Je dosegel Povsod «im
pride v
„Kino Hatica".
— Skrb za otroško higijeno. Zdravniško udruženje naše države bo odposlalo te dni resolucijo ministrstvu narodnega zdravja, ministrstvu za socijalno politiko in ministrstvu prosvete, v kateri zahteva razne nove ustanove v zaščito otrok in vajencev v naši državi. V resoluciji za prosvetno ministrstvo zahteva zdravniško društvo, da se ustanovi šoski higijenski inšpektorat, kojega naloga bo paziti na higijenoglede šolskih poslopij in drugo. Higijena se mora uvesti v šoli kot obvezen predmet. Od vseh treh ministrstev zahtevajo zdravniki, da se brigajo za telesno uspevanje naše mladine. Kar se tiče vajencev, zahtevajo zdravniki, da se uvede osemletna šola za vajence in da zakon o vajencih stopi takoj v veljavo.
— Za bedno deco na Korčuli. Ženski pokret v Beogradu je započel akcijo za pomoč bednim otrokom na Korčuli, kjer vladajo zelo slabe razmere. Zemlja, katere je pa prav malo, ker je večinoma kamenit svet, ne rodi drugega kot malo smokev in zelenjavo. Ženske hodijo na delo, pa zaslužijo komaj 9—10 Din na dan. Posamezna beograjska ženska društva so začela z nabiranjem darov za otroke na Korčuli.
— Ravnateljstvo državnega posestva v Beiju je povabilo za 15. t. m. vse beograjske novinarje v Belje, da si tam v par dneh ogledajo tamošnje gospodarstvo. Kakor pišejo zagrebški listi, bo ravnateljstvo pozvalo v Belje tudi zastopnike hrvatskega časopisja.
— Za zdravilišče na Lokrumu. Za otroško okrevališče na Lokrumu je dobilo ministrstvo za narodno zdravje več lesenih hiš iz Nemčije. S temi hišami bodo zdravilišče povečali, da bo možno sprejemati in zdraviti tam več otrok.
Smrt grofa Malačiča. Koncem sep-t®mbra, ie umri v Parizu hrvaški grof Geza Mattacinch, rojen na Cehoslovaškem. Kot častnik avstrijske vojske bi bil utegnil doseči visoko dostojanstvo, da se ni pred 30 leti poročil z belgijsko princeso Luizo, ženo žalostnega princa Filipa Saks-Koburg-Gota, ki je brat carja Ferdinanda Bolgarskega. 2-bog te ženitve je prišei ob naslov, službo ter imetje; pa še zaprli so ga v vojaško ječo, iz katere ne bi bi! nikdar rešen, da ni protestiralo javno mnenje in državni zbor. Njegova nedolžnost se je izkazala: bil je žrtev spletk, osvete izpodrinjenega tekmeca. Dunajski dvor je tudi Luizo Belgijsko zatvori!^ in sicer v blaznico, češ, da se ji je zmešalo. Po Šestih letih so jo dali na svobodo. Vdova, stara 65 let, torej 9 let starejša od svojega pokojnega, se namerava vrniti v Belgijo, kjer upa dobiti nazaj svoja posestva, vredna do 6 milijonov. Svoje dm je bil njen odvetnik Jaspar, sedanji belgijski minister vnanjih poslov.
— Ostro streljanje 40. peš. polka. Gla-som vojaških odredb se bodo vršile v dneh Z 13‘J~ m- strelske vaje z ostrimi naüon 40. peš. polka na prostoru: Desni breg Save med vasmi Ježica-Gameljne— Vizmarje Kleče—Savlje—Ježica. Streljanje se prične vsak dan ob 7. uri zjutraj in konča ob 6. uri zvečer. Smer streljanja je od zapada^ proti vzhodu — od vasi Vižmarje proti Straznem hribu kota 396. Ves prostor bo vsakikrat zastražen po pehotnem vojaštvu, zlasti na posameznih cestah, potih in stezah, m se prebivalstvo opozarja, da se v lastnem interesu pokorava posameznim vojaškim stražam, katere imajo strogo povelje nepo-licanim osebam zabraniti vhod na nevarni prostor. Vhod na označeni prostor je vsakemu prepovedan, razen poklicnim oficirjem m vojaštvu. Prebivalstvu in posestnikom navedenega prostora se naroča, da o pravem času izpraznijo ta prostor, da se v omenjenih dneh ne bo nahajal tam noben človek in nobena žival. Vojaštvo ne prevzame nobene odgovornosti za eventualne nesreče ali škodo. Prebivalstvo se tudi opozarja, da ne pobira eventuelne neeksplodirane pehotne naboje, posebno še ne naboje pehotnega to-pa 37 mm. Ako bi se ti slednji naboji po-zneje kje našli, naj se o tem takoj obvesti bližnja žandarmerijska postaja, da ne bo kake nesreče. Cesta vas Gameljne—most cez bavo—Ježica je v označenem času brezpogojno popolnoma zaprta in prepovedana, cesta Črnuče čez Savo proti Ježici samo pogojno dovoljena za promet, in sicer bodo daja.i znamenje za to oficirji, ki se bodo nahajali na Savskem mostu pri Črnučah.
— Po Ljubljani krožijo vesti, da sprej-me Trboveljska premogokopna družba 40 uradnikov, odnosno poduradnikov. Družba izjavlja, da te vesti niso istinite, ker je stalež uradmštva zaenkrat izpopolnjena, ter se prošnje za namestitev do nadaljnjega sploh ne sprejemajo.
— Jugoslovenska Matica v Ljubljani. Izkaz prejemkov v septembru 1923. Podružnice: Šoštanj 50 Din, Strnišče 50 Din, Višnja gora 2700 Din, Črnomelj 750 Din, Velenje 100 Din, Rožni dol-Semič 829 Din 65 par, Brežice 1060 Din, Vrhnika 10.000 Din; članarina vplačana pri pokrajinskem odboru Jugoslovenske Matice v Ljubljani 408 Din; darovi 6625 Din 57 par; razni pri-spevki 4137 Din 75 par. Skupni prejemki jrJ^^iožeJlO Din 97 par; skupni izdatki 26.100 Din 40 par.
— Jugoslovanska Matica. Ob priliki od-»oda g. Zmago Breganta, nadučitelja v Raj-nenburgu je nabrala na poslovilnem večeru
MatirvT1156 3i ®,®bubert -za Jugoslovansko Matico znesek 200 Din. Živeli darovalci!
toarilh	j?1-?1156*	P° ljubljanskih tro-
so razvili vsakovrstni
ub3sk h S' ^ecej živahen Prome* PO ijuMjanskiii tmtoarjili s svojimi dvo- in če-
tverokolesnimi vozili, če gre človek po Resljevi cesti kjer je še kolikor toliko melta vreden trotoar, mora paziti, da ga na hodniku ne doleti nesreča. Zdaj ti od zadai ori podi pekovski vajenec dvokolesno cizo ob loženo s košarami, nasproti ti pripodi mlad Dalmatinec z grozdjem obložen voz, in, če imaš smolo, da se srečaš z obema naenkrat, imaš najmanj sitnosti, če stopiš s hodnika v blato, kamor gospoda z vozovi ne mara. Dobro bi bilo, da bi policija temu vozarenju posvetila malo več pozornosti.
— Vlom na Tržaški cesti. Na Tržaški cesti je vlomil neznan tat v spalnico Ive t erhavčeve v tamošnji milarni in svečarni ter je ukradel zlat poročni prstan in zlat 4000)3d- 2 bribiantom> v skupni vrednosti
— 7 kokoši je bilo ukradenih posestnici Ivani Vrbinc v Stepanji vasi. Škoda znaša 420 Din.
— Lesena samokolnica je bila ukradena trgovcu iz Sela Ivanu Rahne. Samokolnica je vredna 300 Diri.
— Pobegnil je od svojega pekovskega mojstra. Josipa Sefa na Črnučah, pomočnik Bogomir Fekonja, doma v Veličanah. Odnesel je gospodarju kolo znamke »Kinta«, vredno 1750 Din in črne hlače, vredne 250 Din.
— Iz zapora okr sodišča v Črnomlju je pobegnil 55 letni Mile Alfonz Milkovič, posestnik iz Žabja pri Dervinu v Bosni. Zaprt je bil radi tatvine dveh konj.
— Žepar v vlaku. Med vožnjo iz Krškega je bila ukradena malo pred Zidanim mostom vpok. sod. oficijalu Francu Maguliču .rjava listnica, v kateri je imel 500 Din in potni list s sliko.
—- V Podbrezju je bil ukraden z žage Antona Kuzma gonilni jermen 10 m dolg in 22 cm širok, vreden 4000 Din.
— Napačen sodni uradnik. K posestnici Mariji Glovar v Bukovci pri Vodicah je prišel pred kratkem 20—25 let star moški, črno obločen, lepega vedenja in se ji je predstavil za sodnega komisijonelnega uradnika Leop., Kemperla iz Ljubljane. Izvabil jer od Glovarjeve 100 Din, češ, da mora plačati neko pristojbino.
— V Ki.remenici je bilo vlomljeno pri posestniku Jakobu Zgoncu. Tat pa je odnesel samo 3 ure z verižicami in obeski, v skupni vrednosti 1400 Din, obleko in perilo pa je le razmetal.
— V Stalecrju je ukradel neznan vlomilec posestniku: Ivanu Wolfu 8 zlatih prstanov, v skupni vrednosti preko 3000 Din.
— Telefonska centrala v Sodražici. Kakor se nam poroča, dobi Sodražica v bližnji bodočnosti telefonsko govorilnico za krajevni in medkrajevni promet. Da bo z novo moderno prometno napravo občinstvu jako ustreženo', je povsem umevno.
— Celjske novosti. Otvoritveno predavanje na našem »Ljudskem vseučilišču« se vrši jutri v pondeljek 8. oktobra ob pol 20. uri zvečer v risalnici deške meščanske šole. Predaval bo urednik g. Edvard Žimnic »o Babiloniji nekdaj in sedaj«. Predavanje bo vsebovalo sledeče točke: 1. Arheološka raziskavama Babilonije. 2. Mitologija. 3 Matematična znanost 4, Zakonik Hammurabijev. 5. Vpliv Babilonije na sedanjo kulturo. Pred in po predavanju bo vpisovanje v knjigovodstveni tečaj. — Mestno g 1 e d a f i š č e. Danes 1 ob 20. uri »Kozarec vode«. Izven. Jutri v pondeljek gostovanje članov ljubljanske kr. opere. Ob 20. uri. Abonement A. — Koncert umetniške dvojice Sancin, kateri se je v četrtek vršil v mali dvorani »Uniona« je lepo uspel ter poslušalce zadovoljil. Izvajanja g. Sancina, kateri nam je znan še iz Zikovega kvarteta,' kakor tudi njegove soproge na klavirju, so bila precizna in so občinstvo presenetila. V torek 9. oktobra pa se v »Unionovi« dvorani vrši komorni večer dobroznanega kvarteta »Zi-ka«. Vstopnice se dobe v predprodaji v tra-fjki gospe Kovač v Aleksandrovi ulici. — Hmelj se v Savinjski dolini predaja že po 125 Din kilogram. — P-r e t e p. V neki krčmi v Škofjivasi so se te dni sprti med seboj fantje iz Škofjevasi in Vojnik,®. Iz prepira je nastal pretep, v katerem so enemu zlomili desno roko, nekega drugega pa težko poškodovali. Pamet, pamet! — V silobranu je ustrelil meseca julija t. 1. nezakonski pos. sin F. Medvedec v Selah v brežiškem okraju moža svoje matere. Pred celjskim sodiščem se je te dai radi tega zagovarjal in bil obsojen na 3 mesece težke ječe.
— Mariborske novosti. V soboto popoldne je umrla v tukajšnji javni bolnici v 37. letu starosti na posledicah operacije gospa Olga Poljančeva, soproga vladnega tajnika tukajšnjega okrajnega glavarstva g. dr. Iva Poljanca. Truplo pokojnice prepeljejo v pondeljek zjutraj v Celje, kjer bo v torek popoldne položeno v rodbinsko grobnico. — Lekarniško nočno službo ima prihodnji teden lekarna »Pri črnem orlu« na Glavnem trgu, nočno zdravniško službo pa ima v nedeljo 7. t. m. zdravnik g. dr. Jurečko na Slomškovem trgu: — V minulem tednu je umrlo v Mariboru 11 oseb, od teh 4 moškega in 7 ženskega spola.
—	Mestni magistrat objavlja, da se 17. januarja odrejeni strogi pasji zapor ukine 'in spremeni v navadni pasji zapor t. j. da morajo imeti psi nagobčnike, ozir. se morajo voditi na vrvici. — Tenis-tek-ma za prvenstvo »Maribora« se prične v nedeljo 7. t. m. ob 8. uri zjutraj na tenis-prostoru športnega kluba »Maribor«.
— Ptujske novosti. Sestanek narodno-radikaine stranke se radi nepričakovanih zaprek ni mogel vršiti v sredo, dne 3. oktobra t. 1. ter se je preložil na poznejši čas.
—	Neznani zlikovci so pred kratkim ukradli g. kapetanu Stamatoviču več stvari v skupni vrednosti 5000 Din. Oškodovanec je obljubil onemu, ki bi izsledil storilce in ukradene predmete, nagrado 1500 Din. —
Na Jurtelovem večeru dne 3. t. m. so podarili slavljencu z usnjem vezano spominsko knjigo s podpisi vseh onih, ki so se udeležili slavnostnega večera. Da je bil dr. Jur-
Novosti iz Primorske.
Primorski poslanci proti šolskemu upravniku v Julijski Benečiji.
Državni poslanec dr. Vilfan je pri šolskem skrbniku za Julijsko Benečijo protestiral proti postopanju šolskih oblastev na-pram slovenskim . šolani. Šolski skrbnik je pa poslancu Vilfanu Jzjavil, da je on to napravil na lastno pobudo, in sicer zato, da se bo v Julijski Benečiji lažje uVedel novi šolski zakon, ki ga je izdelal naučni minister Gentile in, ki bo v kratkem objavljen. Ta Izjava je za slovenske šole po Primorskem še žalostnejša kot je bil oni odlok o _ poitalijančevanju sam. Vsak Italijan bo zdaj že lahko samovoljno postopal s slovenskimi šolami, pa naj bo še na tako protizakonit način. Z ozirom na to izjavo šolskega skrbnika so poslali primorski poslanci ministrskemu predsedniku in naučnemu ministru brzojavki, v katerih naznanjajo, da je šolski upravitelj v Julijski Benečiji samovoljno ukinil na slovenskih šolah 1. razrede in ukazal pouk samo v italijanskem jeziku. Poslanci protestirajo proti temu samolastnemu početju, ker je v nasprotju s temeljnimi načeli pedagogike, in je sveta pravica primorskega ljudstva in primorske dece ta, da se poučuje v slovenskem materinskem jeziku, ker edini ta je uspešno vzgojno in izobraževalno sredstvo. K sklepu zahtevajo ukinjenje te novotarije in protestirajo proti vladni politiki napram slovenskemu življu.
iz društvenega živBjenfa.
— Francoski institut v Ljubljani nadel si je hvalevredno nalogo seznaniti naše občinstvo z raznimi deli francoske kulture ter nam dati kolikor mogoče natančen vpogled v Isto. V ta namen je priredil lansko leto interesenta! koncert ene največjih francoskih pianistinj gospe Blanche Selva. V pondeljek, dne 8. t. m. nam priredi drug tak večer in sicer historični koncert, v katerih bo podana zgodovina-Francije v pesmih in to od XII. do XIX.. stoletja. Koncert se vrši v dvorani Filharmonične družbe ter so vstopnice v predprodaji v Matični knjigarni. Tam se dobiva natančen spored z besedilom vseh petih pesmi in z zgodovinskimi podatki Občinstvo, prav posebno še ono, ki razume francoski jezik vabimo in opozarjamo na ta koncert.
— Opozarjamo še enkrat na prireditev godbenega odseka proštov, gasil, in reševal društva v Ljubljani. V gostilni pri Lozarju priredi, odsek danes'ob 4. uri popoldne veliko vinsko trgatev z vsemi običajnimi točkami sporeda. Za dobro kapljico kakor tudi za izvrstne krvave in jetrne klobase je obilno preskrbljeno. Slavno občinstvo se vabi, da se pridruži sprevodu po mestu, ki bo točno ob 4. uri končan na mestu veselja. Paragrafi in njim podrejeni policaji so že v pripravnosti. Tudi ričet za grešnike se že kuha za današnje jetnike. Ker je čisti dobiček namenjen onemoglim članom proštov, gasil, in reševal, društva se predplačda hvaležno sprejemajo. Zdravo!
Sport m furlsfika.
— Športni klub Ilirija objavlja, da je podaljšan rok za izplačilo obveznic do torka 9. t. m. popoldne, nakar se definitivno zaključi odplačevanje. Vse obveznice, ki se ne predlože do tega dne, se smatrajo podarjene klubu.
Šport v Celju. Danes v nedeljo ob pol 4. uri popoldne na igrališču pri »Skalni kleti« nogometna tekma med »S. K. Primorje, Ljubljana« in celjskimi »Atletiki«.
— Nov Fordov rekord. Znane Fordove tvornice za stroje in avtomobile v Detroitu v Združenih državah severne Amerike so minuli teden dosegle rekord v proizvajanju, ker so v minulem tednu zgradile 41.760 avtomobilov.
„j "T Mlekarski voziček je prekucnil na iz rv! ,cesti na Viču hlapec France Dimic ni!,., ;®“Srslte ceste dečku Ivanu Rozamer-üw-i y'ä p,°dsrnreke. Dečko je nesel v sosedovi	M je pustil voziček po iz-
.sredi ceste> Wer ga ta radi d , ”fg!e in deževja ni mogel opaziti, rrleka ^ ^ neli:ai pos,°de in razlilo precej
. ~ žarnice so bile ukradene v cer-kvi Sv. Petra iz svetilk ob steni. Žarnice so vredne 100 Dm.
tčla celo pri naših Nemcih zelo priljubljen, je razvidno iz dejstva, da so ga posetili prilikom njegove sedemdesetletnice tudi zastopniki ptujskih Nemcev ter mu izrekli svoje čestitke. Jurtelovega slavnostnega večera se je udeležil tudi gost iz Šmarja, zdravnik g. dr. Rakež — »MuholoveckI« — vsemu akademskemu svetu predobro znan kot avtor »Križevačkih Statutov«, kot ustvaritelj »Zelenega carstva«.
— Tai iz usmiljenja. Borislav Lovrič, doma iz Zadra, po poklicu trgovski pomočnik, ie bodil po Zagrebu v raztrganih čevljih. Ker so nastopila zdaj že hladna jutra, je Lovriča zeblo in obrnil se je na svojega Prijatelja Tomo Tomiča za pomoč. Tomiču se je prijatelj smilil, pa je šel in ukradel nekemu Dalmatincu nove čevlje, vredne 450 dinarjev ter jih podaril Lovriču Ob-?nem ga je tudi opozoril, naj kmalu izgine jz mesta. Lovrič pa se ni mogel ločiti iz Zagreba, posebno še zdaj ne, ko je imel nove čevlje, dokler ga ni Dalamarič zasačil, da hodi v njegovih čevljih okrog. Stvar je Prišla pred sodišče, kjer se je Tomič zagovarjal, da je kradel samo_ iz usmiljenja.
— Kino »Ideal« preavaja od pondeljka 8. do vštevši srede 10. t. m. velezanimivo dramo »Krilati konjenik« III. del. Predvajanje III. dela tega filma kaže nam najrazličnejše pustolovščine, posebno zanimivo Pa je videti drzno jahanje spretnih ameriških jahačev.
— V kinu »Matica« se predvaja od 8. do 10. okt. »Senzacijonelni proces Irene D’ Or«.
— Raznovrstno perilo, fino, trpežno in ceno dobite vedno v zalogi v domači trgovini Hed. Šarc, Šelenburgova ulica 5. Glej fceratl
Sokolski vestnik.
— S šestdesetletnice Ljubljanskega Sokola. Apelu brata staroste na slavnostnem občnem zboru v nedeljo, dne 30. septembra 1923 za zbiranje prispevkov za zgradbo Sokolskega doma, sta se kot prva odzvala vedno požrtvovalna brat Fran Krapež in njegova soproga ter poklonila društvu »Sokolski dom« znaten znesek 3000 Din kot jubilejni dair. Odbor sokolskega društva v Ljubljani izreka olemenitima darovalcema najiskrenejšo zahvalo v nadi in z odkrito željo, da najete ta obilo posnemovalcev.
Dopisi.
T7 .Slovenska Bistrica. Pevski odsek tuKajsnje čitalnice je po daljšem presledku začel pod vodstvom učitelja g. Šegule zopet delovati Z ozirom na dejstvo, da je g. begula imel kot pevovodja v Mariboru, Št. liju n drugod že lepe uspehe, je mnogobrojni in točen obisk vaj priporočati. — V noči od torka na stredo je bil posestniku Leopoldu Ačkotu v Zgornjem Prebukovju ukraden 3 leta star vol v vrednosti 6000 dinarjev. Domneva se, da je tat domačin, ki je spravil vola čez mejo v Avstrijo.
Borzna poročila.
C ur ih, 6. oktobra. Berlin 0.00000085, New York 559, London 21145, Pariz 33.10, Milan 25.20, Praga 16.50, Budimpešta 0.03, Bukarešta 2.57, Beograd vV.45, Sofija 5.45, Varšava 0.0007, Dunaj O.GQit8625, avstrijske krone 0.0079.
— Prav ma je. Ne hodi spat z jezo v srcu na svojega brata, svetuje sveto pismo. Ce si imaš kaj očitati, ne hodi pred Poslednjo sodbo, bi se lahko sklepalo iz naslednje zgodbice. V Rimu je v Sikstinski kapelici skupina tujcev ogledovala slovečo Michel-Angelovo sliko »Zadnja sodba«. Neznanec se pridruži izletnikom. Kar zavpijt.a dve Švedkinji: »Ta je tat!« kažoč nadii. — Pontifikalni orožniki so povabili ftospe in obdolženca s seboj v vatikansko vojašnico. Možak je Nemec in je baje ukradel v hotelu v Sorrentu veiiko vsoto gospema.
Izpred sedišča.
CE VJAME PES ZAJČKA,
ga prinese domov in gospodinja napravi iz njega dobro večerjico, je ta večerja lahko precej draga. To je skusil tudi iwsestnik Anton Zorc iz Škofeljce, ki ima tudi takega psa, da gre sam na lov in katerega ne bi sme' glasom razglasa vzeti s seboj niti gospodar na polje. Obsojen je bil zaradi te večerje na 150 Din globe ali 3 dni zapora in mora plačati še 40 Din za zajčka, čeravno je bil po njegovi zatrditvi tak kot en vrabček.
NOS JE ZLOMIL
na Verdu pri Vrhniki Janez Podlipec svojemu tovarišu Ivanu Filipiču. Sprla sta se zaradi nekih verig in Podlipec ga je udaril z neko težko stvarjo po nosu tako, da mu je razbil nosno kost. Ta udarec je bil precej drag. Filipič je nos zdravil 28 dni In dobi od Podlipca 179 Din za zdravila, 250 Din za bolečine, Podlipec pa je dobil še t meseca težke ječe.
KJE JE TAT?
V gostilno stopi mož, precej hud in raz-Ijučen, ter zavpije pri vratih: Kje je tat? Njegov znanec pristopi izmed gostov k njemu in ga vpraša: Kdo je tat? Prvi pa mu odgovori: Ja ti, ti si tat? Zadeva se je poravnala pred sodiščem tako, da je bil prvi gost obsojen na 3 dni zaj>ora. Vzklicni senat pa je to sodbo razveljavil in ga oprostil, češ da to še ni bilo direktno očitanj* tatvine, marveč v tem slučaju le navadna psovka. In tako pravega tatu še do danes nimajo in ga na ta način bržkotne tudi n* bodo dobili.
STRIC IN NEČAKINJA.
Tožila je mlada deklica Josipina Krevsa, va svojega strica, češ da jo je udaril po plečih in po ušesu tako, da ji je poškodoval uho. Stric je priznal, da jo je le malo potolkel po licu ne pa po ušesih in plečih. V medsebojnem sporu so se stric, nečakinja in pa stričeva hčerka precej razburili, pri čemer so padle take žaljivke, da je sodnik sam ugotovil, da psuje hčerka stričeva, kj je gospa, očetovo nečakinjo s takimi psovkami, ki jih ni pričakoval in da govori služkinja bolj fino. Dekle je zahtevalo 60 dinarjev za zdravniško spričevalo in 600 Din za bolečine, nakar Je sodnik obsodil hudega strica na 25 Din globe ali 12 ur zapora In mora plačati nečakinji še 200 Din za bolečine.
HUDA IŽANCA.
Ivan Strumbelj in Janez Novak, oba precej nakajena, sta se sprla in pošteno ozmerjala, pri čemer je Novak Strumbelja še precej neljubeznivo pobožal. Za razža-Ijenje sta se moža pobotala, za klofuto pa to ni šlo in sodnik je odločil, da bo plačal Novak poleg stroškov še 50 Din za ižanske reveže, tako da je bil ta »špas« kljub hudi »glihengi« za stroške, precej drag. Ko je čul Novak sodbo je prosil sodnika: Šlišjo gespud sodnik, nej no mal dol spestejo! To Pa seveda po razglašeni sodbi ni bilo vej mogoče.
razmere
v raznih državah,
(Od L 1914 do 1922.)
Pod tem naslovom je nedavno Mednarodni delavski urad v Ženevi priobčil izid raziskovanj o razmerju med kupno vrednostjo mezd začetkom vojne in danes. Mednarodni delavski urad je bil osnovan kot odsek Društva narodov. Svrha tega raziskovanja je bila predvsem ta, da se ugotovi gibanje mezd v raznih državah zlasti v poslednjih mesecih, nadalje da se vzporedijo te spremembe v mezdah s povprečnimi cenami življenskih potreb in tako ugotovi resnična vrednost delavskih mezd. Razun tega, računajte na podlagi predvojnih razmer, se je prišlo do izračunjenja razmerja današnjih mezd z mezdami v 1. 1914. Z drugimi besedami hotelo se je dognati, koliko so se denarne mezde prilagodile večji draginji
Podatki se nanašajo na Veliko Britanijo, Francosko, Belgijo, Švedsko, Norveško, Dansko, Nizozemsko. Italijo, Nemško Avstrijo, Bolgarsko, Zedinjene države, Kanade, Južno Ameriko, Avstralijo in Indijo.
Glavni splošni zaključki so sledeči: Pa resnični (kupni) vrednosti mezd se države sveta, o katerih so podatki pri roki, delijo v tri grupe, namreč: države, v katerih je vrednost mezd večja kot pred vojno; države, v katerih je vrednost mezd danes enaka oni pred vojno; in tretjič, države, v katerih je vrednost mezd nižja kot pred vojno.
Nevtralci v svetovni vojni se splošno nahajajo v prvi grupi. Diuga grupa — t. j. države, kjer je resnična vrednost današnjih mezd enaka ali malo večja kot 1. 1914 — vključuje Veliko Britanijo, Francosko, Belgijo, Italijo, Zedinjene države, Kanado in Južno Ameriko. Centralne evropske države Nemška in Avstrija, kakor tudi Bolgarska’ spadajo v tretjo skupino, v kateri je resnična vrednost mezd nižja od vrednosti mezd pred vojno. V teh državah je znižana mezd-na vrednost v glavnem posledica splošnih ekonomskih razmer, posebno pa finančne situacije s stalno padajočo vrednostjo denarja, ne posledica okolnosti, da bi delodajalci svojevoljno zniževali mezde.
Resnična vrednost mezd pada tekom d0Se rl,sb3ae draginje in rase, ako draginja Pada- To pomenja, da mine nekoliko časa predno se mezde prilagodijo spremenjenim cenam življenskih potrebščin; med tem časom je delavec na slabšem, ako cene rasejo, na boljšem pa, ako cene padajo.
Splošno se opaža okolščina, da je smer mezd taka, da rasejo še nadalje potem, ko so cene prenehale rasti in na drugi strani da padajo še nadalje, potem ko so cene prenehale padati
Težko e prorokovati, kako dolgo se bo še nadaljevalo gori opisano kretanje mezd, in da-li se splošno povrnejo predvojni standardi resničnih mezd in razmernih nagrad za razne vrste ročnih in poklicnih delavcev (New York, Jugoslov. odd. F. L. I. S.)
Glavni urednik: Ivan Podržaj. Odgovorni urednik: Miha Gaberšek Last »Zvezne tiskarne« v Ljubljani

Sokolski Tabori
KINO TIVOLI
I. del 4., 5., 6., 7. okt.
k ■ ■ ■ ■ ■
a ■ ■ a n n a
Alojzij Pavšin
Ljubljana, Woifova ul.
Zaloga stekla in porcelana
Steklo za ure, umivalne in kuhinjske garniture in vse v to stroko spadajoče predmete
san
a a a
■
® a
L. Mikuš
LjubUana,
Mestni trg 15
izdelovafalj
dežnikov
Zaloga
sprehajalnih
palic.
Popravila toJno in solidno

Najstarejša špedlcljska tvrdka, v Sloveniji
It. ftANZINGER, M«Miana - Jesenice
špedtcijska pisarna
Podjetje za prevažanje blaga južne železnice. Brzovozni in tovorna, nabiralni promet iz Avstrije in v Avstrijo. Podjetje za prevažanje pohištva. — Skladišče s posebnimi zaprtimi kabinami za pohištvo.
Brzojavi: RANZINGER.	In/ierurban telefon 60.

^Zaloga klavirjev im. pianinov!
li	najboljših tovarn: Bösendorfer, Czapka, Ehrbar,
: :	Schweighofer, Original, Sfingi i. t. d. : :
JERKA HUBAD, roj. Dolenc, LJUlJiM. Büjsu ul. S.
F----—-—----
ing. Rudolf Pečlin
Stroji za vsako industrijo, lesno in kovinsko; poljedelski stroji in orodje; lokomobili in motorji: vseh vrst stiskalnice; veletrgovina železa za stavbene in konstrukcijske svrhe. — Tovarna poljedelelskih strojev, livarna za železo in kovine P. FABIČ izdeluje vse predmete iz litega železa v vsaki množini in velikosti točno po modelih, armature iz medi in kovin za vsako potrebo.
Maribor, Trubarjeva ulica 4.
Telefon interurban štev. SZ.


LJUBLJANSKA KREDITNA BANKA
Delniška glavnica: Din
Rezerve:
nad Din 20,000.000
UÖBLJAflJI, Dunajjska cesta v novi palači
Brzojavni nasiov: Bm&& LJUBLJANA
Tel. št. 261, 413. 502, 503 In 504
Sekovni račun: št. 10.509
Podružnice:
Brežice Celle Gorica Kranj Maribor Trst Metković
Novi Sad Ptuj
Sarajevo
Split
Izvršuje vse bančne posle najkulaihtnele.
...........,...., jV
4AA/

Protiv znojnih nogu upotrebiie
HOFER PUDER br. III.
Dobiva se u svim apotekama I drogerijama.
RAVE d. d., ZAGREB.
SPLOSNA KNJIŽNICA
Št.1. (.Albreht: RAM3ENA GRUDA. „ 2. R. Murnik: NA BLEDU.
„ 3. I Rozman; TESTAMENT.
4. C. Golar: POLETNO KLASJE.
.. 5. F. Milčinski: FRIDOLIN ŽOLNA.
ZVEZNA KNJIGARNA
LJUBLJANA, Marijin trg 8 in po vseh knjigarnah.
Aiiitekt
Jesenice.
Stavbna vodstvat
LJUBLJANA, DOMŽALE, ZAGREB.
Izvršuje privatnem industrijske stavbe, proračune načrte, cenitve, posebni oddelek za arhitekturo.
•••aeeeeeaeeeaeaeeeeeoc
!
Brzo - brzo j
na vlak v Celje v veletrgovino S R. Stermeckl, kjer kupite letos S
S
i
sukno
i
: _ _ _
S *	za moške in volneno za žen-
•	«Ha*-. s^e obleke, parhent, belo, pi-
sano in rujavo platno, kakor
•	tudi vso drugo manufakturno robo po čudovito S nizkih cenah. V lastnem interesu se vsakemu pri-S poroča, da enkrat poskusi kupiti v veletrgovini
•	R. STERMECKI, CELJE.
V
Trgovci engros-cene.

*6 Brata Pohlin i. dr
tvornica vlasnic, kljukic, rinčic ßf w	za čevlje, kovinastih gumbov
rrrrrrrrrfrvr	'■ *•d-
Ljubljana I., poštni predal št. 126.
Sprejema vsa naročila, ki se takoj in v vsaki množini izvršujejo. Zahtevajte vzorce in cenik. Pri večjih naročilih popust.
••••• e ® Si®®«® GD dd#5
____^
D dl niška glavnica: Din 60/,000.000. Rezerva: Din 32,515.000
P odružalce:
Bled	Jesenice	Metković
Korčula	Prevalje
Kotor	Sarajevo
Kranj	Split
Cavtat Celje
Dubrovnik
Eicegnovi
Jelša
Ljubljana
Maribor
Šibenik Zagreb
Amerikanski oddelek.
Naslov za brzojave: JADRANSKA.
Afiliranl zavodi;
JADRANSKA BAN £A: Trst, Opatija. Wien, Zadar.
FRANK SAKSEP, STATE BANK, Cortlandi Street 82, New-York City.


BANCO YUGOSLAVO DE CHILE: Valparaiso. Antofagasta. Punta Arenas, Puerto Natales, Porvenir.
%

1. JAX & SIN
LJUBLJANA, Gosposvetska cesta priporoča svojo bogato zalogo ;
Pisalnih strojev „ADLER“ Šivalnih strojev
za rodbino In obrt
Voznih koles
Styria - - Dfirkopp,
Orožno kolo (Waffenrad)
Ceniki zastonj in franko.

GRADBENO POD3ET3E
ING. DUKIČ IN DRUG
LJUBU ANA. Bohoričeva ul. 20.
INGERSIVALNI
STROJI
Na celem svetu znani kot najboljši. ---~
Podružnice In zastopstva v vseh mestih.
LJUBLJAMJ&, Šeienburgova ul.
= Centrala za državo S.H.S. ZAGREB, Manilifeva ulita troj 5, II. kat. —
Oglejte si
v izložbah oblačilne industrije
i i i i i
■	■■90
R. KUT1C, Ljubljana, Gosposka uL 7
najnovejše raglrme
njih nedosežen lepi kroj in nizke cene pri izvrstnem blagu 1
Naznanilo o preselitvi.
Uljudno naznanjam, da se je maja Mko
J. Maček
največja zalogo oblek za gospode in otroke
~ m ara a» sn. I S I a na Aleksandrovi cesti iz hiše št. 3 |l#Er@RPt5iiBsi v hišo št. 12 (poslopje FoksjoiBfcgo zooodo)
In se priporočam cenjenim odjemalcem in slavnemu občinstvu za nadaljno naklonjenost z zatrdilom najsoltdnejše postrežbe.
Oglasi v „Jutranjih Novostih imajo velik uspeh 3
®®®®®®®®©®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®©©®^
TRGOVSKA BANKA D. D., LJUBLJANA
]
PODRUŽNICE:	|
Maribor Novo mesto Rakek
Siovenjgradec Slovenska Bistrica
Šelenburgova ulica it e v. 1
KAPITAL In REZERVE DIN 17,500.000'--
Izvršuje vse bančne posle najtoč-neje in najkuiantneje.
Brzojavi: Trgovska	Telefoni: 139, 146, 453
EKSPOZITURE:
Konjiča
Mela-Dravograd L j ubijana (menjalnica v k@So-yiicij

Izdaja in tiska »Zvezna tiskarna in knjigarna« v Liubliani
1« pfitega gfJiifranila ^ow©slliiiffiB I'Ictb 210 ^ dne ?B	1923B
Delegati v Društvu narodov.
Amerika in evropski problemi.
Od našega stalnega pariškega dopisnika.
ap Pariz, v začetku okfcßrÄ
Sedaj, za časa zasedanja Društva narodov, dan na dan čitamo poročila o tamošnjih debatah. Pri tem se imenujejo neprestano ista imena, ki so pa širšemu krogu občinstva popolnoma neznana. Naš namen je, seznaniti čitatelje z največ imenovanimi osebnostmi v Društvu.
Sir Eric Drummond (K. C. M. G. C. B., kar pomeni, kot je vsem neznano: Knight commander of the order S. Michael and S. George; commander of the bath) je edina oseba, ki je v versajski mirovni pogodbi z imenom naznačena in so ji v njej poverjeni posli glavnega tajnika D. n. Ko so se kovači te pogodbe spraševali, kako plačo naj se da nosilcu te nove službe in predvsem, koga bi imenovali, se je v tistem trenutku nagnil g. Clemenceau proti lordu Balfourju in baje dejal: »Kdo je ta dečko> ki vedno sedi za vami?« — »Moj tajnik«, je odgovoril Balfour.
Ta mladi uradnik Foreign Office-a, ki je bil od 1. 1900 naprej zaporedoma sotrudnik lorda Grey-ja, g. Asquitha, potem spet lorda Grey-ja, ko je bil znova postal minister zunanjih zadev, in slednjič lorda Balfourja, ki ga je 1. 1917 spremljal v Zedinjene države, je molčeč in spreten diplomat, ki ne da dosti na zunanjost:	je ljubitelj športa,
golfa in policijskih romanov. Predvsem je ravnodušen za ribji lov s trnkom v Lemanskem jezeru.
Med tem, ko je glavni tajnik 'Anglež, je glavni podtajnik, g. Avenol, Francoz. Bil je prej finačni inspektor, finančni svetnik francoske vlade v Londonu in je sodeloval za časa vojne pri medzavezniških organizacijah. Leta 1920 je prišel v Londonu v stik s sovjetskim zastopnikom, g. Krasinom in je skušal upostaviti bližje odnošaje med Francijo in Rusijo.
Vseh delegatov ne moremo omeniti. Lahe zastopa mali g. Antonio Salandra, plešast starec črnih oči. Sin je malega meščana in je bil v svoji mladosti profesor prava. Bil je 1. 1906 finančni minister v prvem kabinetu svojega prijatelja g. Sonnina in ko je bil 1. 1914 sam ministrski predsednik, je pa prepustil Sonninu zunanje zadeve. Ta mali g. Salandra je torej 1. 1914 prevzel odgovornost, razglasiti nevtralnost Italije, vkljub trozvezi, on je imel pogum, da je napovedal vojno maja 1915, vkljub Giolittiju, socijalistom in klerikalcem. To je treba podčrtati.
Ko so 1. 1916 Avstrijci udrli v Tren-tin, je padlo njegovo ministrstvo in ö^tal je v političnem ozadju do 1. 1922,
ko je bilo Factino ministrstvo demisi-joniralo in je g. Mussolini korakal proti Rimu s svojimi fašisti. Kralj je tedaj hotel, da stvori Salandra kabinet. A pretkani Salandra se je izmaknil in izgovoril Mussolinijevo ime. In tako je postal Mussolini ministrski predsednik.
—	A roka roko vrniva: hvaležni Mussolini je poslal zato Salandro v Ženevo kot zastopnika Italije v svetu Društva narodov.
Čujte, kako je govoril Salandra o Italiji v eni zadnjih sej:
»Mnogo ljudi ljubi Italijo; da, ves svet ljubi Italijo, Italijo solnca, Italijo s krasno naravo, Italijo umetnosti, muzejev, cerkva itd. Toda te Italije jaz ne predstavljam tukaj. Jaz sem zastopnik nove Italije, Italije, ki je bila soudeležena pri zmagi in ki ji je žrtvovala 600.000 svojih najboljših otrok, Italije, ki se zaveda predvsem svojega prestiža in svojega narodnega ponosa.«
Zastopnik Švice v Društvu narodov je g. Motta, načelnik zvezinega političnega oddelka. Kako demokratski so Švicarji, nam kaže najbolje sledeča dogodbica: Nek časnikar se je približal g. Motti, prvemu zastopniku 22. kantonov in ga nagovoril: »Ekselenca...«
—	»O kom hočete govoriti?« ga je vprašal najbolj demokratski zastopnik najbolj demokratske republike.
Južno Afriko zastopa g. Gilbert Murray, ki je zajedno predsednik udruženja Leagne of Nations Union (to je zveza britanskih društev za propagando ideje Društva narodov, ki šteje nad 300.000 plačujočih članov). Gospod Murray je znamenit oxfordski helenist in je spisal zgodovino grškega slovstva in predvsem izborne prevode iz Evripida (Medeja, Trojanci), ki jih splošno smatrajo za mojsterska dela.
Naš delegat g. dr. Momčilo Ninčić, minister zunanjih zadev, se je rodil 1. 1876 v Beogradu. Leta 1899 je postal doktor prava pariške univerze in je predaval socijalno ekonomijo in finančno pravo na beograjskem vseučilišču. Med vojno, za časa umika na Krf, je bi Med vojno, za časa umika na Krf, je bil finančni minister. Ko se je ustanovila naša kraljevina, je spet sprejel - pezo finančnega ministra in je v petih mesecih uredil novi proračun. Leta 1920, ko je začasno vodil zunanje ministrstvo, je uredil in podpisal prvo zvezno pogodbo z ministrom g. Benešem in položil tako temelj mali antanti. Od 7. januarja 1922 je minister zunanjih zadev. (Po »L’Europe Nouvelle«.)
—žn—
vanom. Ozrimo se samo na Rusijo! Kot priča ruska statistika, je tam prebivalstva narastlo za 3—4 milijone ljudi vsako leto. Kljub ogromnemu prirastku pa izgleda, da naraščanje ljudi v Rusiji še davno ne bo zastalo in moremo reči, da pride morda tekom enega stoletja čas, ko bo štela evropska in azijska Rusija še enkrat več ljudi kot ostala Evropa. Iz tega pa izhajajo vse ugodnejši izgledi za prevladajoči slovanski element, zlasti še, če pomislimo, da ima v tem oziru nadvse ugodne pozicije tudi Poljska, pa tudi južno Slovanstvo, ki se utegne že za 50 let podvojiti.
V veliki meri je že dolgo zapadna Evropa navezana na uvoz kolonijalne-ga blaga, pa tudi mesa in žita iz Indije in Amerike, to pa Evropa zopet plačuje s produkti lastne industrije, dočim brodovi, ki dovažajo blago v evropske luke, na svojem povratku prevažajo vedno nove koloniste na zapad in vzhod.
Upliv evropske kolonizacije je po-vsodi popolen in vsestranski. V tem oziru prednjači Unija, kjer je tlo in podnebje evropskemu najsorodneje in je zato najbolj evropizirana. Od številnih evropskih kolonij je evropiziranje najbolj napredovalo v Kanadi, pa v južni Afriki, južni Avstraliji in južni Ameriki, tedaj v južnem zmernem pasu, kjer je bilo domače prebivalstvo preje že itak redko in je med evropsko kolonizacijo marsikje že popolnoma izginilo. Da tudi severna Azija, Kavkaz, Algerija, Kubu in Nova Zelandija so naseljeni po večini od potomcev nekdanjih evropskih kolonistov. Tropski kraji pa so radi neugodnih razmer po Evropejcih nenaseljeni, so pa vendarle podvrženi jakemu evropskemu uplivu, kjer sloni evropsko gospodstvo na gospodarski, politični, kulturni in vojaški premoči — pa tudi Japonska, ta spretna evropska posnemal-ka, — je evropskemu kulturnemu krogu povsem udana, čeprav je politično nezavisna od Evropejcev.
Le malo držav še štejemo, ki so ostale od evropskega upliva še nedotaknjene, te pa so izključno le v Afriki in Aziji; od večjih je to visoka Abesinija, kjer so si svoj čas Italijani razbili glavo in prostrana Kitajska, ki je politično in kulturno najsamostbjnejša in kjer proti 450 milijonom ljudi nima evropska kolonizacija nikakega pomena.
Val evropske kolonizacije se javlja torej vsepovsodi, sličen primer pa nahajamo zopet ob pacifičnem robu starega sveta, kjer se poraja kot posledica brzega naraščanja že gosto obljudene Krajine vse jačja odvajalna ljudska struga v svet; to je Kitajska in Japonska, ki je poleg evropskega preseljevanja v prikazni življenja narodov svetovnega pomena.
Kitajska danes še ni organizirana, vsaj vojaško še ne. Ima pa danes vsaj toliko ljudi kot Evropa, ki še pogrešajo organizacije. Kdo pa bo organiziral te mase, ali Japonska, ali pa kak kitajski genijalni državnik, še ni gotovo, zdi pa se, da si Kitajska že mane oči. Povsem jasno je, da pride do jake organizacije, je pa tudi znano dejstvo, da je v zadnjih decenijih vodila Japonska zunanjo politiko smotreno, kot težko kaka evropska država, niti ne Anglija.
Za kakim pravcem streme svetovno-politični izgledi bodočnosti, je težko dvomiti, kajti že dolgo ogrožajo Mongoli zapadni del Pacifika in Avstralije, ki ji kaj dobro dene angleško pokroviteljstvo, dočim bo Rusija stalno pritiskala na južni del evropskega in azijskega kontinenta.
To so približno izgledi, ki slede iz problemov prehrane in števila prebivalstva.
Y	Zedinjenih državah prevladuje na-pram evropskim vprašanjem duhovna smer, ki je identična z »radikalnim pacifizmom.« Od časa do časa se pojavijo v Evropi vesti, češ da je Amerika pripravljena, dati pod gotovimi pogoji Nem olji ali pa bodoči nemško-francoski gospodarski skupnosti milijardne kredite in posojila. Dodatno k stuttgartsikem govoru g. Stresemanna se govori v pariških krogih, ki so zelo blizu skupiini Comite des Forges, da je neka zelo velika ameriška bančna skupina obljubila, sprejeti v svoj depot na novo ernetirane nemške industrijske dežela, kateri bi ji izročila francoska vlada. Ta skupina bi omenjene delnice plačala za polno nominalno vredhost. Teden pozneje se je raširila vest, da so izrazili isti finančniki pripravljenost, sprejeti tudi brez emisije novih delnic hipotekarno zastav-ščino, ki jo je ponudil Stresemann in založiti zanjo posojilo v minimalnem znesku ene milijarde dolarjev. Mnogo smisla pač nima, baviti se s ponudbami, ki jih daje ta ali oni bankir o priliki potovanja po Evropi. Ti bankirji so ob takih prilikah navadno zelo dobro razpoloženi. V resnici pa je ameriško denarno tržišče evropskim potrebam ravno tako hermetično nedostopno, kakor je njena politika pod novim predsednikom napram kontinentalnim problemom. V razgovorih z merodajnimi ameriškimi osebnostmi dobi človek res vtis, da se ameriška' politika in gospodarstvo po osvobodilnih vojnah nikdar ni čutila tako brez »bacilov«. Bad je Evropa, onstran oceana pa prevladuje danes trdno prepričanje, da mora vsak stik z inficiranim organizmom povzročiti smrt in propast.
V	reviji »Foreign Affairs«, kateri je treba vsled sodelovanja najprominent-nejših osebnosti pripisati skoro ofici-jozni značaj, je izšla te dni študija o reparacijsfcem problemu. Ker sodelujejo pri tej reviji odlične osebnosti Zunanjega urada, je njeno obiležje večalimanj oficijelno. Omenjena študija tvori nekak prerez skozi javno mnenje velikega dela ameriškega prebivalstva. Pri tem je treba pomisliti, dia v Ameriki ne tvori javnega mnenja morda farmer, delavec ali pa bolje situirani meščan, marveč tanka plast bankirjev, posojilodajalcev ter industrijalcev. Sto milijonov ameriških prebivalcev ne sliši ničesar o re-paracijah, Poruhrju, Reki ter o Gdanskem. V svojih listih berejo le tu in tam kak »interesanten« feljton o kakem nemškem zdravniku, ki je prisiljen prodajati na anhaldskem kolodvoru vroče hrenovke, ker mu sicer ni mogoče živeti. Sicer pa so Amerikanci z vsemi svojimi čutili pri stremljenjih tako zvane Anti-Saloon-Leaigue, ali pa diskutirajo nekaj tednov o kvalifikacijah Bat-tlinga Siki. Čemu bi se razbijali glave z neumno Evropoi, ko je pa v Ameriki mnogo več interesantnejših stvari.
Zanimivo je torej, da se tako univerzalna revija bavi z reparacijskim problemom. Napisal je to študijo g. J. W. Davis, zaupnik sedanjega predsednika in bivši ameriški poslanik v Londonu, torej mož, ki zelo dobro pozna mišljenje Lloyd Georgea Sn Poancareja. Pisec dotične študije je prišel do prepričanja; da o višini vsote, katero bi morala Nemčija plačati, sploh ni mogoč nikak sporazum, zato predlaga na prav ameriški način zaenkratno odgoditev rešitve. Deset let naj bi obveljale številk^, ki jih je določila reparacijska komisija. Medtem pa se naj zavezniki potrudijo, dobiti od
Nemčije kolikor mogoče velika »napda* čila«. Pisec je bil sam v Nemčiji in ve iz lastne izkušnje, da se francoski davkoplačevalce nikakor ne bo odpovedal delu vsote, katero so mu oznatčili njegovi državniki kot terjatev. Pogreška je nastala neposredno po končani svetovni vojni, ko je nastalo geslo: »Le Boche payea tout!« O smešnosti te zahteve so uverjeni sedaj celo v Francji, vendar pa se takoj oglasijo demagogi, ki poženejo ljudske mase proti konsekvencam tega spoznanjai, torej logično proti' znižanju reparacij.
Evropi je potrebna ureditev reparacij sk ega vprašanja, ki se more določiti s čisto praktičnega vidika ter pod izključitvijo teoretičnih in načelnih predpostavk. Zato je potrebno dvoje: določiti je treba dobo, v katerem okvirju Nemčiji sploh ne bi bilo treba ničesar plačati. Razlog je jasen: če bi se namreč število let, v katerih je prisiljena Nemčija plačevati reparacije, zvišalo brezmejno navzgor, bi utegnilo v Nem» čiji nastati čuvstvo popolnega suženjstva, kar bi pač uničilo vsako voljo do dela in proizvajanja. Najti bi se morala tudi pota in sredstva, ki bi omogočila Nemčiji maksimum dela in plačil. Pisec pravi nadalje, da še iz Nemčije ni slišal glasu, ki bi bil odrekal nemško obveznost napram zaveznikom, zlasti na« pram Franciji. Če je Franciji res veliko ležeče na tem, da si vzpostavi svoje porušene pokrajine, potem mora nemške plačilne pogoje kolikor mogoče prilagoditi realnim dejstvom. Varovati se morajo predvsem uporabe vojnih ukrepov, Gospodarska vprašanja ne morejo rešiti z mečem. Zanimivo je tudi, da merodajni ameriški krogi ne razmotri vaje sedanje evropske krize toliko z materij elnega kakor iz psihološkega vidika*
»Evropo obnoviti, se pravi: zaupanje sveta v Evropo in meddržavno raz* mer j e evropskih narodov vzpostaviti »Te besede so globoke, vredne pomfJ sleka. V njih je zapopadena »trdosrčs nost« in »brezbrižnost« Amerike za kontinentalno bedo. Evropa ne rabi denarja. Če pa vedno povdiarja, da je njena obnova brez ameriške pomoči nemogoča, potem se nahaja pač v veliki zmoti. Ali je res treba klasičnim deželam idealistične filozofije in psihološka etike posebej dokazovati, da so neomajne moralne vrednote vredne mnogo vej kot pa velike kapitalije, ter da se tud! slednje porazgubijo kakor voda v pesku, če manjkajo moralne podlage? »Praktična rešitev«, ki jo svetuje ugled« ni Amerikance, je posebne vrste, _ ker zametuje vse konference in z velikim aparatom opremljene državne akcije. Pogajanja in kongresi ne obetajo dobrih sadov. Nasvet je koncentriran v enostavni filozofiji.
Če hočemo biti po stari navadi »temeljiti«, naletimo takoj na številko^ ki nam dokazuje jalovo korist »načelne rešitve«. Evropski dolg Ameriki znaša 100 milijonov dolarjev. Te vsote ne za» popade nobena človeška glava. Spričo te fantastične številke se mora človek nehote spomniti svetopisemske prispodobe: Vsak upnik, ki davi svojega dolžnika, je podoben hlapcu, ki je dolgoval svojemu gospodarju tisoč talentov ter je izročil svojega sotrpina radi sto deseto jakov mučilcem.
Če se ministri urežejo, hudo bdi vendar ne ministrov.
P. L. Courrier, 1820.
Evropa in problem ljudskega preseljevanja.
Kakor je Evropa s svojimi 400 milijoni prebivalstva v primeri z drugimi kontinenti najbolj gosto obljudena, tako tudi tu prebivalstvo najhitreje narašča. In to je ravno eden glavnih vzrokov, da igra sicer mala Evropa, kjer pa živi ena četrtina vsega človeštva, tekom zadnjih 2000 let posebno važno ulogo- v svetovni zgodovini, kajti kar je bil svojčas Rim za sredomorske pokrajine, ki si je zidal svoj svetovni imperij, to je dandanes v velikem Evropa.
Tako številno prebivalstvo v Evropi ima za nujno posledico, da se izliva prebitek ljudi v izvenevropske dežele, ki so še redko naseljene. Izseljevanje je torej nujnost za Evropo, to je obenem najizrazitejša lastnost našega kontinenta v njegovem odnošaju do drugih dežel, ki se po Evropejcih kultivirajo, kolonizirajo, sploh evropizirajo. Še danes
je Evropa dva- do šestkrat bolj gosto naseljena kot sosednje pokrajine in na zapadni periferiji so kraji že danes gosteje naseljeni, kot bi bilo to pričakovati z ozirom na produktivnost rodnega tla. — Iz razvoja števila porodov moremo sklepati, da bo naraščanje prebivalstva pri vodilnih evropskih narodih v doglednem času pri gotovem številu ljudi obtičalo. Nemčija k večjemu še bo mogla dajati zaslužka 80 milijonom ljudi, Anglija 60, današnja Avstrija 8, Madžarska 15, in to kljub temu, da si iščejo ljudje v vedno večji meri zaslužka drugje, v trgovini, pomorstvu in industriji. Trajno nazadovanje prebivalstva se javlja že nekaj decenijev na Irskem in v Franciji, dočim je v vzhodni in jugovzhodni Evropi zaslužka še za mnogo milijonov ljudi. V tem ravno tiči še lepa bodočnost, ki se odpira Slo-
C.
Golar:

gospodična.
Zora» kaidar zairdU.in zaru-‘	. °koli nje, in se zažare pro-
oblaki, kakor bi šle zlate j. , eb^o pašo. Lepa je večerna VeZ‘ 1	D'° črnem viharju pri sije
njeno milo m miirno o5Iičje izza oblakov,
ah vse ™ Prijetnejša; očem bolj
od zore ™ večernice je bila Marjetica. Biia ie rožna ov-&ca z zlattmi laski in Srebrnimi prst.
fe, m milo in m mo je sijalo njeno lepo obhčj£ ah lepota je nevaren element: krešejo bliske, na čelu se zbirajo
Marjetica je bila prebrisana deklica Lepo se je nališpala in ogledala v zrcalu ie tako-le dejala:
»Bela sem, rdeča sem, srčkana sem. Oh, meni bo še tako dobro na svetu," kakor ne vem kaj. Saj že zdaj vse gleda za menoj, a sem še-le šestnajst let stara. Saj pa tudi ni čudno! Katera pa toia tako lep obrazek, kakor ie moj, pa toko majčken nosek in ustka, pa tako „ je P01- Zares, kar zaljubljena sem S?eL1V1 fanta5 ki bi me bil vreden. O, J jih bom pošteno vlekla za nos.«
Marjetica se je zasmejala čisto na k1 ko se je tako zasmejala, se je spomnila nečesa}.
»In pa tako se lepo smejem! Ali se ne smejem naravnost tako, kakor bi se smejala grlica? Hi-hi-hi!«
Potem je dela klobuček na glavo, vzela je parazol v roke in je šla na iz-prehod. Tam pod kostanji pa sreča Marjetica lepega mladeniča, ki je imel nov klobuk in novo palico in je nosil gladko Počesane svetle lase. Postave je bil zdo čedne, samo za spoznanje pretenke in je imel majhno kozjo bradico. Trikrat sta šla gor ih dol pa sta se zaljubila drug v drugega. Potem pozdravi mladenič Marjetico, ki je rdela in se smehljala, stopi k njej in reče:
»Pozdravljena, gospodična! Vi ste taista, katere išče moje srce. Prav takšne sem iskal, kakor ste vi, ki imate majhen nosek, rdečo šobico in lase kakor zlat ogenj.«
Marjetica se je prav lepo poklonila in je rekla:
»Me veseli. Ampak preden hočeva nadalje govoritii, mi povejte, kdo ste? Kdo vam je bil oče in kdo vam je bil kum?«
»Jaz sem Pavel in tako dalje. Hodim v kanclijo in pišem račune in slu-grdo vedko denarja. Moj oče je bil Matevž in moj kum je bil Urh.«
»Tako, tako,« je odgovorila gospodična, »Vi ste Pavel in jaz sem Marie-tlea»*
»Ojoj, Marjetica! Jaz sem se zaklel, da ne bom ljubil drugega dekleta razen Marjetice.«
»Ojoj, in meni se je sanjalo, da bom ljubila same gospode, ki nosijo nove klobuke in kozje brade,«
Tako se je začela lepa ljubezen in je trajala brez presledka dolgo, dolgo celih sedem dni. Marjetica pa je bila že od nekdaj prevzetna; in so jo lepe besede gospoda Pavla le še bolj pohuj-šale. Zato je izpregovorila v svojem srcu:
»Pavla imam malo rada; ali zvesta mu ne bom. Saj mi tudi ni treba, ker sem preveč lepa! One! Rajši bom gospodu Pavlu preskrbela druščino.«
Tako je dejala Marjetica. Lepo se je oblekla, žametast trak sl je navezala okoli vratu, zlat srček si je pripela na prsi in se ogledala v zrcalu. Sladko se je nasmejala svojemu nežnemu in nedolžnemu obrazku:
»Ha-ha-ha! V resnici sem tako srčkana kot bel golobček. Oh, kako so moja ustka rdeča, oh, kako je moj vrat blesteč, kakor sneg ob beli zori!«
In Marjetica je šla na izprehod. Seta se in hodi pod kostanji gor in dol. Pa ji pride nasproti še lepši mladenič od Pavla in ji reče:
»Bog vas sprhni, gospodična Marjetica! Prav nocoj se mi je sanjalo, da
»I, pa se imejva,« odvrne s smehom Marjetica. »Samo to vam na srce polagam, da mi prej razodenete, s kom iimam čast?«
»Jaz sem namreč Peter. Hodim na Dunaj v šolo.«
»Je že pravi,« je odvrnila Marjetica. »Ali boste profesor ah boste kar tako hodili po svetu kot umetnik?« .
»Tega še nisem sklenil, to bo odtočila vaša gospa mama.«
Nekaj časa sta molčala in se tiho iz-prehajala. Samo postrani sta se gledala in si veselo mežikala. To seveda ni dolgo trajalo, kvečjemu tri ure, zakaj Peter je začel moško govoriti kako gnezdijo fazani in kako se love veverice. Marsikaj poučnega je povedal, Marjetica pa si je na tihem mislila:
»To je že res, da je Peter za spoznanje lepši od Pavla, ampak zato je Pavel dosti zabavnejši od Petra, in res ne vem, kateremu bi dala prednost.«
Nekaj časa premišljuje, premišljuje,
potem pa vsklikne:
»Že vem! Poiskala bom tretjega fanta;, ki bo vsaj. tako lep, če ne lepši, kakor je Peter, in vsaj tako zgovoren in lepili besed kakor je Pavel.«
Zaradi tega pa ni nehala ljubiti niti Petra, niti Pavla, temveč se z obema shajala; prvi je hodil na sestanke ob šestih, a drugi ob sedmih, prvi se je
In tako gre Marjetica tisti dan zopet na izprehod. Kakor nalašč ji pride nasproti prežal mladenič. Nosil se je visoko in je imel žarke oči; bil je črn in rdeč in močan. Ko zagleda nežno deklico, se ji prijazno nasmehlja in ji ljubeznivo odgovori:
»O, aii niste vi gospodična Marjetica? Pozdravi Bog vas v cvetju, gospodična Marjetica;, se klanjam v pas, gospodična Marjetica!«
Strašno lepo je govoril, teko lepo, da je bila Marjetica vsa izven sebe in ni utegnila vprašati, kako mu je ime. In skoraj bi bila na mestu omedlela. Prijel jo je pod pazduho in jo vodil sem in tja in ji govoril presladko ra uho. Tako je izbiral besede, da je bik) Marjetici pri srcu vroče.
Ni vedela Marjetica ne kidaj in ih vedela kako je zavila s prelepim mladeničem v goste lesove, kjer so smreke in praprot doma. In mrak se je delal, in črna noč se je bližala od jutra. In mladenič ji pravi:
»Marjetica, moja si in moja moral» biti, še nocoj te hočem poljubiti; zakaj jaz sem črni Jurko.«
Ob teh groznih besedah je Marjetica omedlela in je padla na mah kakor po* košena šmarnica. Ko pa se je zbudila; ni Mo črnega Jurke nikjer. In ž njim je tudi izginil njen zeleni venček, ki Je bh spleten iz nežnega rožmarina, dehte-j če vllofa in modzs psOTik&
Iz kulturnega sveta.
františek Pastrnek.
Dne 4. oktobra je praznoval svojo sedemdesetletnico senior praških slavistov, František Pastmek. Ob tej priliki je napisal o temu zaslužnemu slavistu profesor Murko v »Prager Presse« daljši- članek, iz katerega radi zanimivosti tudi za naše razmere posnemamo nekaj podrobnosti
František Pastmek je absolviral najprej klasične nauke in je bil že osem let suplent na neki dunaisld gimnaziji Šele po osmih letih službovanja mu je Mo mogoče^ da ss je znava povrnil na univerzo. Leta. 1884 je pričel študirati slovansko filologijo. Njegov učitelj je M veliki slovanski jezikoslovec Miklošič, Id pa je tedaj že nagibal pinoti koncu svojega profesorovatnja na univerzi
Tedajj, ko je prišel Pastmek drugič na univerzo, m bila Miklošičeva predavanja že nekoliko šibkejše obiskana. Vendar je MiMošič še vedno predaval v eni največjifa dvoran nove univerze. Na potu od univerze do doma pa so slušatelji vedno spremljal® svojega učitelja, in tako je prišel tudi Pastmek v ožje stike s tem velikim učenjakom, katerega se je tudi spomnil ob priliki svoje 70 letnice, ter je napisal o njem nekaj spominov t »Prager Presse«, kakor tudi o Miklošičevem nasledniku na dunajski stolici slavistike^ dr. Vatroslavu Jagiča. Poleg teh dveh se spominja Pastrnek v svojem spominskem spisu tudi Slovenca Vatroslava Oblaka, ki je bil mlajši Jagičev slušatelj. 0 njem pravi, da je M nadvse talentiran in da je prišel na univerzo pravzaprav že kot gotov slavist. Oblak se je udeleževal vseh debat v seminarju, ter je bdi sploh silno delaven in agilen slavist Med njim in njegovim učiteljem Jagičem se je razvilo intimno prijateljsko razmerje, kateremu pa je napravila konec prezgodnja smrt Oblakoval, ki je prinesel že na univerzo težko plučno bolezen.
Ko je prišel František Pastmek na dunajsko univerzo, je vzbudil visokorasli in jedrnati Ceh s svojim odprtim in prijaznim vedenjem takoj zaupanje svojih novih tovarišev-slavistov. Med temi so bili sedaj pomembne osebnosti, tako Ljubomir Stojanovič, sedanji generalni tajnik srbske akademije znanosti, bivši minister in ministrski predsednik, dalje prezgodaj umrli Prašoveo, Karol Štrekelj, profesor slovenščine 5!n slovenske literature v Gradcu, Poljak Le-ciejewski in drugi.
Še pod Miklošičem je 'dosegel Pastmek 1. 1886 doktorat slovanske filologije. Predmet disertacije mu je izbral Miklošič sam. Leta 1888 le postal Pastmek privatni docent slovanske filologije na dunajski univerzi. 2e dve leti poprej je prišel iz Rusije na dunajsko univerzo Hrvat dr. Vatroslav Jagič, M je nasledil Miklošiča na njegovi sto:-lici. V zvezi z njim in pa z Miklošičem je deloval odtlej Pastmek na dunajski univerzi Ni pa bil samo izboren učitel j, temveč tudi prvovrsten organizator.
Leta 1895 je bil poklican Pastmek za izrednega profesorja slovanske filologije na praški univerzi, kjer je imel najprej starocerkvenl slovanski seminar, 1. 1902 pa je bdi imenovan za rednega profesorja, ter je po smrti pro-fersorja Gebauerja dobil vodstvio seminarja za slovansko filologijo.
Pastmekovo delovanje je bile silno plodonosno. Napisal je nešteto razprav, spisov, recenzij, referatov; nekaj časa je bil tudi sourednik nekaterih praških listov. Najbolj ga je zanimal študij staroslovanskega cerkvenega jezika in
delovanje slovanskih apostolov Cirila in Metodat, daije študij slovaških in moravskih narečij in pa slovenske bibliografije.
Ponos mora danes navdajati juM-larja, če pregleda vse svoje ogromne uspehe kot učenjak, učitelj in človek, ponosen pa more biti tudi narod, ki ima take ljudi
Kantov prednik.
Vsakdo misli, da je Kaut prvi 1. 1790. s svojo »Kritiko misli« razbistril najpomembnejše vprašanja iz slovstvenega krasoslovja: kaj je vzvišeno? —-Toda že v prejšnjem stoletju je na Francoskem Boileau prevedel grškega retorja Lougina »Razpravo o veličastnem« in po Dacierovih in Bodvinovih nasvetih obelodanil 20 let pozneje »Kritične opazke o Louginu«. Ker pa je v takratnem sporu med klasiki in moderno šlo Boileauju predvsem za to, da pokaže prednost grško-rimskih pisateljev pred sodobniki, se ni dovolj poglobil v bistvo problema. Lougin, kakor Boileau ves čas zamenjavata vzno-sitost z raznimi pojmi: z dovršenostjo, silovitostjo, rabo figur, s pretiravanjem, s hiperbolo, z opisavo. Vznesenost se doseže s posnemanjem slovitih avtorjev, z naštevanjem podrobnosti itd. Lougin je zlasti zamenil veliča-vo z zgovornostjo; njen početek je iskal v retoriki in v čisto formalnih navodilih. Boileau je šel slepo za njim in ni pospešil problema s tem, da bi ga bil prepeljal v pravo področje: moralo in psihologijo.
To je naredil Kaut s »Kritiko mišljenja«.: Pokazal je, da je pojem vzvišenega docela subjektiven: »Vzvišenosti ne iščimo v naravnih stvareh, ampak edino v svojih idejah.«
Čustvo veličastnosti je nekaka težnja preko tesnih prirodnih meja. Poraja se iz zavesti o naši veličini, ki se budi v človeški duši, kadar se borimo proti prevladujočemu vnanjemu svetu. To idejo je Kaut iskal celih 26 let, zakaj že 1. 1764. je bil obelodanil o tem vprašanju »Opazke o čuvstvu lepote in vzvišenosti«, ne da bi bil problem osvetlil kaj več, nego sta ga Lougin (213—273) ali Anglež Burke (t 1797).
Pred njim pa je že francoski odvetnik Silvain rešil to poglavje iz estetike 1. 1731. z malo znano knjigo »Traitč du Sublime«', napisano 1. 1708. »Vzvišenost je govor nenavadnega obrata, ki z najplemenitejšimi podobami in z največjimi čuvstvi, katerih plemenitost dojamemo po tem izrazu samem, povzdiguje dušo nad njene običajne pojme o veličini in ki jo nenadoma z občudovanjem zanese k vsemu, kar je najvišjega v naravi, ter jo očara in ji da visoko mnenje o njej sami«. Silvainova knjižica je navzlic obilnim dušeslovnim migljajem ostala povsem neopažena. Pisateljevo ime se ne čita v nobenem naučnem slovniku, v nobeni bibliografiji, čeprav je njegova razprava uprav klasična predhodnica modernim estetikom. Samo literarni historik Alfred Michiefe in J. Peladan, znani romanopisec iz skupine »magov«, ga mimogrede omenjata. Malo je zgledov za tako nezasluženo pozabljenje.
D.
Naša podzavest je založna shramba naše pameti. Kadar je dobro založena po vzgoji, nravnosti, dobrih navadah, lahko živiš brez skrbi z bedečo vestjo.
Ss sSmrsfw@n@ autele.
Pri veliki literarni proizvodnji je možno, da se lepo književno delo prezre: reklama, prijateljski krožki itd. pomagajo včasi poprečni enodnevnici do trenutne slave. Da se popravi morebitna krivica, se je pesnik Tristan Dereme obrnil na vse pišoče občestvo na Francoskem z vprašanjem: Kateri nepoznani mojstrovini med L 1895 in 1914 pritiče po vaši sodbi prvenstvo? Eclair je že obelodanil na stotine odgovorov... Naj povzamem dvoje, troje odgovorov. Edmond Teulet pravi med drugim:	»Kako naj si usodim, izreči
mnenje o prezrti knjigi proze in verzov? Kdor ima najmanj čitateljev, se najbolj bliža eliti; marsikdo, ki dobi največje število glasov, se radi tega najbolj približuje bralcu množici in je potemtakem najmanj vreden priznanja izbranih duhov. Spričo te kitajske dileme se mi zdi vzdržnost najpametnejše glasovanje...«
Pesnik in romanopisec se obrača proti občemu naziranju, da bo prihodnost odbrala kleno zrno od plev. »Kakšna zmota! Zakaj naj bi bila bodočnost pravičnejša nego sedanjost? Zanamci bodo imeli toliko poslov! Preoceniti bo treba vso proizvodnjo iz preteklosti, da ne omenjam lastne produkcije. In francoščina gre tako naglo, da nismo več sposobni soditi Ronsarda (1524-85). Spričo našega hlastanja po novih izra-züt in pretvorbah bo francoski jezik iz 1. 1900 neumljiv 1. 2000.
Mojstrovin ne bo več: ostanejo samo še priljubljena dela. Prava modrost za resnične pesnike je torej ta: stoično delati zase, v samoti, ne glede na puhlo čredo, ki se pase po Parnasu. Ako se morejo prepričati, da so napravili lepo delo, so ga res napravili; in venci, ki so si jih priznali v svoji slovstve-niški vesti, bodo pač odtehtali one, ki bi jih jim utegnilo nuditi 500.000 ne-vednežev.«
Rene Bonnefoy razmotriva v pričujoči poizvedi, češ, ali je mogoče, da imamo toliko nepoznanih prvovrstnih umotvorov? Zakaj skoro slednji pisatelj, vprašan za mnenje, je našel drugačno pozabljeno umotvorino. In vendar so to možje dobrega okusa, ki znajo oceniti lep spis in povedati, zakaj jim ugaja. Kaj naj si mislimo pri tem različnem pojmovanju? »Najprej si moremo misliti, da je kaj težko, soditi svoje sodobnike. Ta opazka ni nova. Samo vnovič se je izkazala. Poma-lem se loči dobra literatura od slabe. To izčiščevanje se vrši prav polahko. In ni gotovo, da ne bodo izvrstna dela padla skozi rešeto kritikov novega po-kolenja. Zategadelj ima Deremova anketa svoj pomen. Druga opomba: gotovo se ne bo našlo izrazito genialno delo. Sicer bi ga bili enoglasno označili. Oziroma bolje rečeno: tako delo ne bi bilo ostalo v temi. Čisto zadovoljni bomo, če se rehabilitira šestorica mojstrovin druge stopnje.
Tretja opomba:	Nadarjenih, celo
nadarjenih pisateljev je zadnjih 50 let na prebitek na Francoskem in čestitati si smemo na tem. Zbog tega daje poizvedba o lepem nepoznanem romanu tako mnogolične uspehe. Preveč pisateljev od včeraj in od danes, vsi zanimivi, tekmuje za prvenstvo. Mnogo jih je ali jih bo potonilo v pozabo. To je ena izmed oblik in učinkov boja za obstanek. Marsikomu je tega žal. Nihče pa ne more ničesar proti temu.-
A. D.
Človek je najbednejši med duhovi, ker ima telo, in najjadnejši med životi-njami, ker ima duhd.
p@f€š@s@fiefnica.
Letos je 50 let, kar je umrl veliki laški pripovednik, obenem pa 100 po dovršitvi »Zaročencev«, te nesmrtne povesti, ki jo je položil v zibko mladi Italiji. Njegovi rojaki so s sijajem praznovali ta dvojni spomin. In po pravici. Saj Manzoni je bil pesnik njihovega »risorgimenta«, goreči glasnik, ki jih je sredi romantične dobe vzpodbujal k domoljubju in k veri. In nova domovina, ki se je boril zanjo, je ustajala pred njim, kajti Manzoni je preminil 90 let star šele 1873. Njegovo ime je morda najsvetlejše v prošlem stoletju na apeninskem polotoku.
Spominjajo se ga tudi Francozi. Po Napoleonovi smrti 1821. je Manzoni pokazal z odo Cinque Maggio, kako poezija cesarsko legendo lahko pretvori v epopejo. Da ni bilo te ode, morda ne bi bil Lamartine prišel na misel, spisati svojega Bonaparta. Ta italijanski Chateaubriand mu je dal pobudo še za druge inspiracije... Pri nas smo imeli »Promessi Sposi« v prevodu. Na novo jih je prevel dr. Budal-Pastuškin. Škoda, ker se je njegova študija na potu iz Italije k nam izgubila.
Etomara Sz ruste
emigracije.
Med številnimi francoskimi romani, ki so se rodili iz povojne Rusije, naj omenim simpatično pisani »Niky«, kjer Jean Vignaud opisuje spletke nekega »boyja«, namenjenega onečastiti ter odvesti čisto dekle, knjeginjo Mariten-sko. Ta ima edini naklep, da bi zopet spravila na prestol svojcev mladega velikega vojvodo, katerega ljubi, namreč Petra Ruskega, dediča Romanov-skih. Sugerirajo jo s pomočjo vrtečih se mizic in od blaznosti do blazrosti zapade mladenka v zločin, dočim mladi nadvojvoda, upirajoč oči na karto, čuti, kako prihaja do njega klic velike, svete Rusije. Dejanje se vrši v Parizu, nastopajo bivši generali, sedaj avtomobilski vozači itd. Zanimivemu romanu ni drugega očitati, kakor da so osebe preveč kondenzirano ruske. Bunin, Čehov, Tolstoj, Turgenjev, imajo dosti bolj kozmopolitske protagoniste. — Vignaudu se je primerilo isto kakor oponašalcu, ki želi posnemati Ribničana in mu pravi Rajbenčan, česar ne boš slišal med izdelovalci suhe robe.
PISATELJSKE PODPORE.
V preteklem stoletju je Francija podpirala siromašne literate z darili v gotovini, s podeljevanjem oficielnih služb (minister Fortoul je nekoč izjavil:	»Knjižnice so patrimonij za knji-
ževnike«) in z naročilom leposlovnih ali zgodovinskih spisov. Marco Saint-Hilaire n. pr. je bil bibliotekar na stras-burškem gradu v biblioteki, kjer ni bilo nobene knjige, za letnih 2.000 frankov, ki jih je cesar vsako leto podvojil. Samo eden pisatelj, čigar ime pa žal ni zabeleženo, je odklonil službo v administraciji z 200 fr. mesečnih prejemkov. Zgodilo se je pa takole,. Napoleon III. in cesarica sta nekoč obiskala sejmarske barake v Saint-Cloudu in sta v slednji kolibi pustila 100 frankov napitnine. Samo ene lesenjače nista po-setila: tam je deloval neki hrust. Kdo je bil ta velikan? Izvedelo se je, ko je poslal spretno sestavljen protest vladarju. Bil je literat, prisiljen živeti ob svoji »veličini«, kakor se je izrazil v poslanici. Sprejel je pokojnino mesečnih 100 frankov, a ko so mu ponudili omenjeno službo, je odgovoril: »Dajte jo komu, ki je bolj potreben nego jaz!«
G. Pčron;	;
Zadnji sestanek.
(Prevel P. V. B.)
V nizki sobi je ležalo truplo mladega moža na železni postelji. Imel je odprt ovratnik in na vratu mu je zijala globoka rdeča rana, ki mu jo je bilo zah dalo bodalo. Dva stražnika sta ga na svojem ponočnem obhodu našla borečega se s smrtjo pod oknom plesalke Rosite Flores. Spoznala sta ga. Imenoval se je Pepito Melgar, po poklicu je bil potujoč muzikant Tako so ga prenesli k njegovi materi, komedijantki, ki je stanovala v toledskem predmestju.
Okoli postelje so stali zbrani, nemi in resni, sorodniki, bratje in bratranci žrtve, na Idečalniku je ihtela Conchita Melgar in objokovala svojega mrtvega
fina
Nenadoma se je dvignila, se obrnila proti navzočim in jim dejala z divjim glasom:
h-# Kdo izmed vas bo osveti! Re-
Vsi so zavpili:
«-> Jaz! Jaz! Jaz!
s— Eden zadostuje, je odvrnila Con-
cfifa.
— Poznamo običaj, je dejal Pedro Melgar, brat umorjenega; žreb naj odločil
Nato Je vzel papir, ga razrezal na J&Jkfc&čkov* število navzočih; napisal
na vsak košček številko, jih vrgel v svoj sombrero in dejal:
— Kdor potegne številko 13, bo imel čast, maščevati Pepita.
Vse roke so se poglobile v klobuk.
Pablo Gonzalez, bratranec žrtve, je potegnil številko 13.
Bil je mladenič i osemnajstih let, zagorel in divjega pogleda. Postal je silno zmeden v tem trenutku. Vedel je, da mu od sedaj naprej običaj prepoveduje igrati, plesati, peti in se poročiti (a bil je zaročen z Rosito Flores), dokler ne bo ubil morilca svojega bratranca.
Morilec pa je bil on sam!
Od tega dne je postalo življenje za Paola neznosno. Sorodniki žrtve so ga neprestano drezali, češj da ne drži svoje prisege.
Stara Conchita Melgar mu je očitala bojazljivost; če je srečaval prijatelje, so se mu umikavali in njegova lepa zaročenka Rosita Flores ga ni hotela več sprejemati.
Neki dan je mati žrtve pritekla povedat Pablu, da se je v sosedni gostilni gonjač oslov izrazil, da je Pepitov morilec. Ker ga je silila, naj maščuje umorjenega, ji je jezno odvrnil:
— Ce pravi, da je morilec mojega bratranca, je pijan, kajti on ga ni umoril. —
•— Torej ti poznaš morilca? je kriknila stara komedijantka. Kaj torej čakaš z osveto?
Ne da bi odgovoril, je vstal, se zavil v svoj plašč, nataknil sombrero na glavo in odšel. Conchita je odhajajočega divje zmerjala z bojazljivcem in vero-lomnežem.
Na cvetličnem trgu pred katedralo je Pablo Gonzalez srečal svojo zaročenko. Prosil jo je, naj mu da rožo, ki jo nosi v laseh, a mu je ni dala. Nato jo je prosil za zadnji sestanek.
Norčevale se mu je odvrnila: —Določam ga na jutro po dnevu,: ko boš ubil Pepitovega morilca.
— Prisegam ti, da ga ubijem danes zvečer, je dejal Pablo z votlim glasom.
— Torej pridem k tebi jutri zjutraj, mu je obljubila.
— Računam na tvojo obljubo, je dejal Pablo in odšel smrtno bled.
Ko je naslednji dan lepa Rosita Flores stopila v sobo svojega zaročenca, ga je našla umirajočega na postelji, v prsih mu je globoko tičalo bodalo. Z zadnjimi močmi ji je rekel:
— Ko sem se vrnil včeraj zvečer domov, sem videl v svojem ogledalu bledo lice Pepitovega morilca. Tu sem se spomnil svoje prisege in tvoje obljube in zabodel sem ga. Tako je osveta izvršena!
Globoko ganjena se je plesalka sklonila nad krvavo telo umirajočega in sprejela v poljubu zadnji vzdih morilca, ki ga je ironija usode določila, da ma-ičufc nolo lastno žrte*
Indijska pravljica.
V spokorniškem gozdu velikega modreca Gautame je živel puščavnik Ma-hatapas. Nekoč je našel v svoji samot-nici drobno miško, ki je bila padla neki vrani iz kljuna. Zasmilila se mu je, zato jo je pobral in jo krmil z zrni divjega riža.
Nekoč pa je videl menih, kako se je neka mačka trudila, da bi miško ujela in požrla: zato jo je s pomočjo upliva, ki si ga je bil pridobil s strogo spo-kornostjo, izpremenil v mačko. Kmalu nato se ze ta mačka močno ustrašila nekega psa in puščavnik jo je preobrazil v psa. Končno je nekoč še psa strahovito oplašil nek tiger in spokornk je takoj prestvari! nekdanjo miško v tigra.
Toda samotar je ravnal s tigrom še vedno tako kot z miško in vsi, ki so obiskovali v pustinji, so govorili: To je miška, ki jo je bil puščavnik spremenil v tigra! To pa je opazil tiger in je srdito razmišljal: Dokler bo tale kutar živel, ne bodo ljudje nikdar prestali govoriti o mojem postanku. Tako je sldenil in napadel samotarja, da bi ga umoril. Toda menih je pravočasno zapazil njegovo krvoločno namero in ga spet preobrazil v miško. —
Čuvajte se najbolj tistih, katerim ste
sami dobrotno pomagali kvišku!-------
P. K-n.
s: Zahtevajte povsod::
JUTRANJE NOVOSTI)
Nove knjise.
— Slovenska Matica. Pravkar Je
izšla izdaja Matičnih knjig za leto 1922. Ker so stroški tiska in papirja teh knjig: zadnji zvezek »Slovenskih narodnih pesmi« in tretji zvezek »dr. Mencingerjevih izbranih spisov« visoko narasli, je Slovenska Matica primorana svojim članom oddajati te dve knjigi proti doplačilu Din. 10 in pošiljalnih stroškov k dosedanji članarini. Nečlani dobijo knjigi pri upravi »Slovenske Matice« po 30.— Din. za posamezen zvezek. Za tekoče leto je članarina neobvezno 30.— Din. Za to leto se pripravljata četrti zvezek »dr. Mencingerjevih izbranih spisov« in zadnji zvezek »Slovenske zemlje«, to je Štajerske s Prekmurjem v zgodovinskem in prirodopis-nem oziru. Obenem naznanja Slovenska Matica, da je zvišala cene knjig, kar jih ima v zalogi, posebno pa opozarja, da oddaja zemljevid slovenskega ozemlja skupno s kazalom za 100.— Din.
—• Marko Bajuk, Mlklova Zala. Ljudski oder št. 3. V Ljubljani 1923. Založila Jugoslovanska knjigarna. 49 strani. Cena Din 22. — Sketova poljudna povest »Mi-klova Zala«, ki je bila ena najbolj prlljub-Ijenih publikacij Družbe sv. Mohorja, je do. živela že tri dramatizacije. Za Spicerjem se je je lotil Danilo Cerar, a šele Bajukova prireditev je šla v tisk. Igra je prav pripravna za Ljudske odre po deželi, ker je pristna ljudska igra, ki ne stavi na igralce pretiranih težkoč, in ki tudi tehnično ni pre. več težka. Morda bi bilo dobro, ako bi prireditelj dodal nekaj režijskih opazk, ker ne vem, ako bo znal vsak priprost podeželski režiser prvo sliko petega dejanja brez na-daljnega uprizoriti. Slog je jedernat, pripovedovanje omejeno na minimum, nepotreb. ne epizode so izpuščene, dolgosti dialoga nikjer ne opaziš, govorica je naravna, dejanje napeto. Plemenita tendenca zakonske zvestobe je jasno in krepko, a vendar ne vsiljivo povdarjena. Osemnajst možkih vlog in tri ženske ni preveč za naše razmere. Oderske slike so zanimive, konci dejanj efektni. Mestoma bi se dala uplesti še kaka pesmica, kar bo igro le poživilo. Igra bo našla svojo pot preko vseh ljudskih odrov in bo izpolnila svojo vzgojno nalogo med ljudstvom in budila spomin na strašne dneve turških navalov na naše kraje in klicala gledalcem, da je tudi zasedena Koroška na-ša slovenska zemlja.
— Pokopljimo prešuštvo. Tako se nazivlje čedni roman gospe Helene du Taillis, ugledne časnikarice. Popisuje mlado ubožno ženo, ki vara svojega moža zbog zaslužka ter opaža v nasprotju z mnogimi drugimi romanopisci, da je zakonska nezvestoba vir neštetim neprijikam, ne pa čudoviti raj. Enter-rons T Adulter tvori drugi zvezek Flammarionove zbirke Premiere Oeuvre, o kateri smo že poročali.
— Dete. E. Brieux, socijalni dramaturg, ki že nad 30 let deluje za oder in ki smo ga tik pred vojno spoznali po učinkovitih Brodolomnikih (Les Ava-ries), proučuje v novem igrokazu gorenjega naslova povojno stališče ženske. Dekle, ki se je nekdaj vzgajalo zgolj za možitev, si mora danes često z delom zagotoviti neodvisnost, ker je moških premalo. Kaj bo pri teh razmerah iz prirodne ženske težnje po materinstvu? Ta problem je dokaj čvrsto postavil Brieux pri Piereti Nozierovi. Ta mlada nadarjena inženjerka, ki gradi tvornice v Savoji, bi mogla v tujini precej zaslužiti, vendar domači je ne puste čez mejo. Njena nežna mati jo hoče omožiti z obogatelim Brassolom. A Piereta je preponosna, da bi se vdala za denar. Iz strahu pred samotarsko starostjo se rajši prepusti mladostnemu prijatelju, bratrancu Chalvetu, da bi dobila otroka in ga vzgajala navzlic predsodkom ... Ko pa Chalvet izve, da Piereta postane mati, ji ponudi zakon in na prigovarjanje svojcev inženjerka privoli, videč, da še ni napočil čas, ko bo žena smela izvesti svoj novi sen o svobodnem in neodvisnem materinstvu. Občinstvo je v Vaudevillu burno ploskalo idejnemu igrokazu, dočim se je poklicna kritika kakor po navadi pri Brieuxu držala nekam hladno. Ali to morda izvira odtod, ker je Brieux samouk? Do svojega 20. leta je bil namreč pomočnik v tvrdki s čipkami V šolo je hodil samo k nekim patrom. Ali postati je hotel dramatik. In res si je vkljub neštetim oviram priboril znaten sloves. Izpočetka niti čitali niso njegovih stvari. Avtor se je nato zatekel k Zoll, ki je moral premagati isto toliko zaprek odkraja. Ta pa mu je odpisal: »Netek in glad sta sijajna. Dolgo sem ju užival. Ako ste močan, boste vendarle vztrajal. Pomagati bi se reklo razvaditi vas...« Na srečo se je našel Antoine, ki je uprizoril prvi boljši Brie-uxov igrokaz Blanchette.
— »Sllbermann« v judovski nemščini. Jacques de Lacretelle Je v svojem romanu »Sllbermann«, ki je dobil letošnjo nagrado F e m i n a, mojstrski orisal značaj židovskega dijaka v francoski srednji soli. »Uni-vers isračlite« poroča po nekem amsterdamskem listu, da je »Silbermann« že preveden v narečje »jidiš. Lacretelle se menda ne bo pritožil, da je prestavljen na to spa-kedranščino, saj so pisali v tem narečju znatni leposlovci, kot Peretz, Schalom Ale-chem, Schalom Asch in bili preloženi v to judovsko govorico Voltaire, Rousseau, Goethe, Carlyle, Dickens, Zola, Maupassant France idr.
Kadar rad opazuješ, je lahko vse zanimivo; celo za žensko gledati, kako se stara-
(Verine, Izza nasmeška» 1923)
Gospodarska politika.
Deflacija in pomanjkanje denarja-
Pretečeni teden je imel sotrudnik Beograjskega »Trgovinskega Lista« ■razgovor z g. finančnim ministrom dr. Stojadinovičem, Izjave gospoda finančnega ministra so za naše gospodarstvo nad vse važne, zato jih priobčujemo.
Najprej je g. minister povdaril, da je deflacijska politika podlaga njegovega finančnega programa. Še predno je portal minister, se je izjavil za deflacijsko fiolitiko in svojega stališča ne bo opustil, temveč ga bo skušal izvesti do konca. Kajti inflacijo smatra g. minister za najslabšo finančno politiko. Zadostno Svarilo pred to politiko sta vzgleda Rusije in Nemčije,
I Za odstranitev pomanjkanja denarja, ki je sedaj zelo pereče vprašanje v našem gospodarstvu, nikakor ne pride v poštev inflacija. Ta je oslabila vrednost dinarja in ubila v narodu smisel za šte-denje. Pač pa bo odpomogla sedanjemu pomanjkanju denarja sama deflacija na ta način, da bo dvignila vrednost dinarja, okrepila štedljivost in povzročila dotok denarja v banke in hranilnice.
Glede uvedbe zlate valute je finančni minister mnenja, da sedaj še ni pravi čas za to. Kajti uvedba zlate valute bi pomenila devalvacijo dinarja na bazi 6 švicarskih centimov, kar pa ne bi bilo koristno, ker bo dinar po mnenju finančnega ministra v kratkem več vreden, kakor 6 centimov.
I Važno vprašanje za naše gospodarstvo je tudi povračilo državnega dolga 'Narodni banki. Že zakon o Narodni banki sam predvideva en način za odplačilo dela državnega dolga. Udeležba države pri čistem dobičku Narodne banke in dohodki zastavljenih domen se morata deponirati za odplačevanje državnega dolga. G. finančni minister bo Poskrbel, da se to tudi v resnici zgodi. Začasno je najvažnejše, da se država ne zadolžuje še naprej in v tem pogledu je bil dosedaj dosežen popoln uspeh, i Prehod k zmanjšanju državnega dolga je na ta način napravljen. Državni proračun 1923/24 bo izkazoval popolno ravnovesje. V najkrajšem času se bo obravnavalo tudi vprašanje, kako odplačati v večjem obsegu državni 'dolg pri Narodni banki.
Iz vseh izjav g. finančnega ministra Sledi, da bo korakal še naprej po začrtani poti. To nas more le pomiriti, kajti edino z doslednostjo v naši finančni politiki bo mogoče dvigniti m učvrstiti dinar. To finančno politiko odobravajo tudi vsi oni, ki jim ni samo in izključno Za svoje osebne koristi, ampak ki si žele čimprejšnje okrepitve našega gospodarstva. Prehod se sicer zdi teža-fven, toda brez napora se pač ne doseže ničesar.	I
Dinar in naše
gospodarstvo.
Naš dinar je ono mesto valutne politike finančnega ministra dr. Stojadi-hoviča, radi katerega se gotovi gospodarski krogi najhuje zaganjajo v to politiko. Znano je, da si je stavil finančni minister dr. Stojadinovič ob nastopu Svojega mesta za nalogo, ozdraviti naš dinar in ga spraviti na njegovi pravi notranjosti odgovarjajočo višino.* Za izvedbo tega svojega načrta izvaja Strogo deflacijsko politiko, oziroma pripravlja vse potrebno, da se bo pričela izvajati.
Izjave finančnega ministra o svoji poglej v članku »Deflacija in pomanjka-:narja.«
Ne da se tajiti, da je obtok bankovcev v naši državi, osobito v primeri z njegovim kovinskim pokritjem, zelo majhen. Gospodarski krogi — ne vsi — trdijo, da je mnogo premajhen.. Jaz pa sem trdno uverjen, da ni obtok bankovcev prav nič premajhen, dasiravno ni velik in bi morda smel biti z ozirom na velike gospodarske potrebe večji. Toda, če bi izvrševal svojo funkcijo plačilnega sredstva, ves denar, ki je v državi, bi gotovo ne manjkalo gotovine za potrebne posle. Špekulacija naj pa le izostane!
Zadnji čas je dinar na inozemskih borzah zelo in hitro naraščal. Ta pojav sam na sebi ni prav nič razveseljiv, kajti izkušnja nas uči, da je še vsakemu večjemu skakanju dinarja sledil njegov več ali manj občutni padec. Oboje, prehiter porast, kakor padec pa gospodarstvu škoduje.
Da je dvig dinarja upravičen, je danes nesporno. Pa tudi neobhodno potrebno je to, kajti v tem slučaju bo seveda sedanje pomanjkanje gotovine zelo ublaženo. Cim večjo vrednost ima denar, tem manj ga je treba. — Prehitro dviganje pa v gospodarskem življenju ne zapušča ugodnih sledov.
Tudi za sedanjo kreditno politiko Narodne, banke bi bil dvig dinarja velikega pomena. Oprostil bi jo večine onih neštetih napadov in očitkov, ki se pojavljajo vsak dan na njen račun. Kajti danes hoče vse imeti kredit. To sicer ni nič hudega, toda, da bi morala naša država radi teh kreditov, od katerih bi se mnogi porabili bogve za kaj, povečati obtok bankovcev in se izpostavljati nevarnosti inflacije, to nikakor ne sme biti. So sicer ljudje, ki celo javno zahtevajo povečanje obtoka bankovcev, — ravno pred dobrim tednom se je dogodil tak slučaj — toda neomahljivost in vestna doslednost finančnega ministra nas pomirja, da se to ne bo zgodilo. Vemo, da je včasih v marsikaterem podjetju trda za gotovino, vemo pa tudi, da si solidna podjetja vedno pomagajo iz zadrege. Vsaka kriza, preko katere vodi pot k ozdravljenju, zahteva hudih naporov; samo pri nas bi nekateri želeli, da se krizi izognemo in da ostanemo v dosedanjem vegetiranju. Seveda, zaslužiti se da v takih razmerah več in lažje; da pa je tak »zaslužek« maloštevilnih denarnih mogotcev krivičen, ker radi njega trpijo milijoni državljanov, za to se taki »gospodaiji« ne brigajo. Odločno in ponovno moramo odklanjati zahtevo povečanja obtoka bankovcev, če hočemo, da bo stala naša valuta enkrat na čvrsti podlagi.
Večina je prepričana, da do tja ni več daleč. Valovanje dinarja, ki se pojavlja od časa do časa, je sicer ne razveseljiva, toda naravna posledica političnih in gospodarskih razmer. Inozemstvo presoja naše hotranje-politiČne razmere s preveč ostrega stališča, ker o faktičnem položaju ni dobro informirano. Po vojni je pač vsakdo mnogo tolj nezaupljiv, kakor !c bil preje. Na diugi strani tudi valutna katasirofa v Nemčiji ni ostala brez vpliva na valute sosednjih držav.
Kljub vsemu pa je popolnoma jasna tendenca dinarja, da se učviščuje. Za enkrat še preko zaprek in z raznimi umiki, toda učvrščuje se. Zaeno z dinarjem pa se izboljšuje tudi naše gospodarstvo. Ureditev političnih razmer bo gotovo v neki meri vpliv ala tudi na našo valuto. Ker se vztrajno deluje na vseh poljih za napredek v naši državi, ni dvoma, da bomo kmalu dosegli visoko stopnjo gospodarske noči in samostojnosti, da bo mogoč nadaljni razvoj v smeri moderne gospodarske tehnike.
Franclja — gospodarska velesila-
Z letom 1914, ko se je začela svetovna vojna, se je začela za francosko gospodarstvo popolnoma nova doba. Nemške armade so zasedle 7 odstotkov vsega francoskega ozemlja, kjer pa se je koncentrirala večina francoske industrije. V severnih departementih Pas de Calais in Nord so se nahajali najvažnejši francoski premogovniki, ki so dajali
1.	1913 27 miljonov ton od celokupne francoske produkcije železne rude. Tu je bilo nakopanih 92 odstotkov vse železne rude v celi Franciji. V teh zasedenih pokrajinah je imelo svoj sedež tri četrtine vse francoske tekstilne industrije.
Zato ni čudno, da je produkcija v vojnih letih silno padla. Pri poljedelstvu se je zmanjšala posejana površina, pa tudi povprečni pridelek na hektar je^postal mnogo nižji. Tako n. pr. je površina, posejana s pšenico, padla od 6,542.000 ha v 1. 1913. na 4,450.000 ha v 1. 1918. Pridelek je v istem času padel od 87 na 61 miljonov meterskih stotov. Tudi ostale žitne vrste izkazujejo znaten padec. Produkcija sladkorja je nazadovala od 717.000 ton v letu 1913 na 116.000 ton v zadnjem vojnem letu. Stanje živine se je zmanjšalo za eno tretjino. Še bolj pa se je znižala produkcija v industriji. Premogovna produkcija je nazadovala od 1913 do 1918. za 15 miljonov ton. Produkcija železne rude je 1918. dosegla komaj 9 odstotkov predvojne množine.
In tedaj je prišel konec vojne. Francoske čete so zopet vkorakale v francoske pokrajine, ki so jih imeli skozi vsa vojna leta zasedene Nemci in jih našle v razvalinah. Uničenih je bilo 742.000 hiš, 22.900 tvornic, 54.000 km cest, vse že leznice, mostovi, umetne zgradbe itd Zemlje je bilo opustošene 3,337.000 ha. Vse te ruševine je bilo treba zopet vzpostaviti in v tvornicah zopet začeti z delom.
Francoska vlada je začela energično z delom. V teku 4 let je izdala za ob novo porušenih pokrajin 1000 miljard frankov, katere si je mogla dobiti le s posojili, kajti Nemčija je plačala Franciji v gotovini samo 4 miljarde frankov. In
1.	januarja letos je bilo zopet zgrajenih
554.000	hiš, zopet se je delalo v skoro
20.000	tvornicah. Železniški promet v opustošenih ozemljih je normalen in polja se zopet obdelujejo. Sedaj je treba pomisliti, da se je izvršila obnova severne in vzhodne Francije v teku 4 let. Da je prehitela Francija, ki si je v svojih obnovljenih tvornicah postavila nove stroje svoje konkurente, je jasno in Lloyd George je imel prav, če je opozarjal Anglijo, naj se obrne proti francoski konkurenci, ki postaja vedno bolj opasna. Veliko pozornost je zbudilo dejstvo, ki so ga poročali francoski listi v preteklem mesecu. Mančestrska občina je razpisala dobavo jeklenih cevi za mestni vodovod. Dobavo je dobila francoska firma, ker je njena ponudba bila za par tisoč funtov šterlingov nižja, nego najnižja angleška. Kakor so tudi pred kratkim poročale »Jutranje Novosti,« se pritožujejo tudi brandfordski fabrikanti volnenih izdelkov nad občutno francosko konkurenco na notranjem, domačem angleškem trgu. Vsa ta dejstva kažejo na to, da postaja francoska industrija važen tekmec na svetovnem trgu.
Po vojni je začela produkcija, kakor tudi konzum in zunanja trgovina stal o rasti.
Sledeče številke nam kažejo porast produkcije v poljedelstvu:
Pšenica oves Leta 1913 100 %	100 %
»	1919	57 %'	48 %
1920	74 %	82 %\ ■
1921	101 %	68 %
1922	74 %	80 %
1923	91 %	99 %
Konji
L. 1913 3,220.000 » 1922 3,778.000
Stanje živine je v povojnih letih zelo napredovalo:
Goveda Sviuje glav,
14.788.000	7,036.0 )0
13.076.000	5,196.000 Kakor je razvidno, gre poljedelska
produkcija hitro navzgor. Posebno 'eto 1923. bo pospešilo napredovanje.
Kar se tiče industrije, nam kažejo povečane številke:
Produkcija premoga L. 1913 41,000.000 ton 1919 32,000.000
1920	25,000.000
1921	29,000.000
1922	32,000.000
1923	36,000.000
železa
5.207.000	ton
2.412.000	•
3.434.000	»
3.363.000	*
5.129.000	»
5.300.000	»
Industrija je dosegla letos predvojno produkcijo in kakor kažejo vsi znaki, bo še bolj napredovala.
Posebno pa je razvidna velika zaposlenost iz razvoja zunanje trgovine, ki sedaj zavzema vedno večji obseg, kakor kažejo najnovejše statistike. V prvih 8 mesecih letos t. j. od 1. januarja do 31. avgusta je bila teža uvoza 35,358.472 ton, vrednost pa 19,938.324.000 frankov, kar znači napram istemu času lanskega leta napredek teže za 3,320.85 ton in vrednosti 533,214.000 frankov. Da je vrednost v toliki meri narasla, je krivo to, da so se cene radi padca franka od lanskega leta sem zelo dvignile. Izvoz izkazuje težo 14,866.080 ton in vrednost 19.,128,06.000 frankov. Od tistega ča;a preteklega leta je teža kakor vrednost narasla, teža za 1,542.677 ton, vrednost pa za 5.,582,165.000 frankov. Deficit v trgovinski bilanci dosega vsoto 813 ni-Ijonov 258.000 frankov, kar je zelo malo in pokrito z izdatki tujcev v Franciji, ki jih cenijo letno na 2 do 3 miljarde. če primerjamo letos dosežene rezultate z lonimi iz iste dobe 1.1913, je konstatirati predvsem naraščanje teže, ker se vrednost zaradi ogromnega porasta cen od 1913 do 1923 ne da primerjati.
V primeri z uvozom v letu 1913 je letošnji uvoz večji za 6,150.542 ton. voz pa za 1,363.121 ton. Vse postavke tako uvoza kakor izvoza so napredovale, razen uvoza fabrikatov in izvoza poštnih paketov. To ogromno naraščanje francoske zunanje trgovine v povojnih letih gre največ na račun obnove porušenih pokrajin. Ko bo ta obnova popolnoma dovršena, se bo ?•'....^ki ek;-
port dvignil v še večji meri. Ko se bodo v polni meri izrabljali zakladi železne rude v Loreni, ki je v tem oziru dal na prvem mestu v Evropi in eno najvažnejših naktišč železa na svetu sploü, si bo francoska metalurgična industrija osvojila svetovni trg r1 popolnoma 5z-podrinila Anglijo iz njene prevladujoče postojank^ ^ izrabljanje lorenskih zakladov bo pa mogoče doseči na ta način	Francija sama nima do*\ lj
premoga in koksa, če prihaja premog iz Poruhrja. In francoska politika zadnjega časa je s svojo akcijo v Poruhru dosegla skupno sodelovanje nemškeg i koksa in francoske železne rude, zaenkrat seveda - mali meri, ki pa bo postala večja, kakor hitro pride do direktnega	--in z Nemalo Francija
ima sredstva za dosego tega.
S tem bo konec angleškega gospodstva na svetovnem trgu železa, ki je že itak močno ogroženo.	K. P.
X Poljska zunanja trgovina. V prvih 6. mesecih letošnjega leta je znašal izvoz iz Poljske 606.2 milijona zlatih frankov, uvoz v Poljsko pa 572.9 milijonov zlatih frankov. Aktivnost trgovinske bilance znaša 33.3 milijone zlatih frankov.
Poljska In visoka financa.
Pod tem naslovom priobčuje »Neue Zürcher Zeituml« daljši članek o važnih go-spodarsko-politiišnih dogodkih na Poljskem, iz katerega radi zanimivosti posnemamo nekatere podrobnosti.
V poljskem finančnem svetu se odigravajo v zadnjem Času zelo važni dogodki Gre namreč za pokritje letošnjega primanjkljaja v znesku 622 milijonov zlotijev za pridobitev kapitala, kf je potreben za ustanovitev poljske notne bunke, na drugi strani pa za neko posebno gibanje lastniških odno-šajev v gornješlezkih revirjih in galicijskih petrolejskih poljih.
Poljska se je pogajala s Francijo za posojilo v znesku 400 milijonov zlatih frankov,
Pogajanja pa so bila. odgođena, po poro. čilih opozicijonalnega tiska radi prevelikih političnih terjatev, ki jih je stavila Francija Poljski. V Varšavi pa so skušali izrabiti evropski politični položaj, ter so hoteli izigravati anglosaške interese proti francoskim, da na ta način izvajajo na Pariz nekak pritisk. Govorilo se je že o nekaki preliminarni pogodbi Poljske z Ameriko, o najetju posojila, vendar v tej stvari še ne vlad« popolna gotovost.
Na vsak način pa bi inoizemsko posojilo Poljski zelo koristilo. Država je gospodarsko že precej utrjena, ima ogromna prirodna bogastva in dobro se razvijajočo industrijo. Posojilo ne bi samo stabiliziralo poljske valute, temveč bi tudi ustavilo v financah ravnotežje v zunanjepolitičnih interesih.
O izpremembah lastništva garaješlezke industrije so bile v zadnjem času razširjen« najrazličnejše vesti, v katerih so se imeno-vali v raznih zvezah Stinnes, Castiglione, Bosel in Korfanty. Poslanec Korfanty je bil radi teh vesti primoran, da je natančneje posvetil v razmerju poljsko-francoskega in inozemskega kapitala v industriji poljske Gornje Slezije. Nacijonalizacijo industrijskega kapitala označuje za najvažnejšo nalogo. Stinnes je skušal najprej s pomočjo nekega poljskega aristokrata iz prejšnjih levičarsko barvanih vlad dobiti neko koncesijo v gozdnem ozemlju pri Bialistoku, nato je skuša! dobiti vpliv potom neke poljske banke na tekstilno industrijo Lodza, važna naložitev kapitala pa se mu je posrečila šele s pridobitvijo Katovičke rudokopne akcijske družbe in njenih premogovnikov kakor tudi že-lezolivara v Gornji šleziji. Inžener Flick ie prodal svoja podietja Stmnesu, ker je ta stavil višjo ponudbo, kakor Dunajčan Bosel Foliska vlada pa namerava izdati jeseni za-kon, po katerem bodo morale imeti vse akcijske družbe svoje sedeže v Inozemstvu In se bodo smeli udeležiti glavnih skupščin samo oni delničarji, ki so deponirali svoje del« niče v inozemstvu.
Boslu pa se je vseeno posrečilo, pridobiti precejšnje število akcij industrijskih podjetij ter splošno smatrajo, da mu poljska vlada ne bo delala ovir pri njegovi soudeležbi, ker je avstrijski državljan in kot tak gotovo ne bo skušal uveljaviti svojega gospodarskega vpliva na političnem polju. Nadaljni razvoj te zadeve je zato odvisen samo od poraz-govorov Bosla s Korfantviem.
O razmerah v Gornji Šleziji, precej dobro informirani list veleindustrijcev »Rze-spospolita« je pred kratkem javil, da so zaprosila gornješlezka Stinnesova podjetja poljsko vlado za obratni kredit, katerega pa niso dobila. Za izvoz gornješlezkega premoga v Avstrijo in Italijo pa se je stvoril poseben konzorcij, ki ga tvorijo Korfanty, Bosel, Castliglione in ravnatelj milanske Banco Comerdale, Töplitz. Ta konzorcij bo tudi efektuiral gospodarske pravice, ki jih je do* -bila Italija v poljsko-italijanski petrolejski pogodbi. Na ta način se bo brez dvoma zmanjšal francoski vpliv v poljskih industrijskih okrožjih, kar vzbuja v varšavskih diplomatičnih krogih poleg poljskih pogajanj za posojilo izvanredno pozornost.
Iz vseh glasov, ki so prišli v javnost povodom teh dogodkov v industrijskih gor* nješlezkih okrožjih pa izhaja, da bi mogli prinesti gospodarski vzroki kako drugačne orijentacijo poljske zunanje politike, na vsafc način pa hoče poljska vlada preprečiti, da bi se vrinil Stinnesov vpliv v poljsko gospo« darstvo.
X Dohodki od taks so znašali lansko leto avgusta 48,281.291.75 dinarjev, letos 56,180.793.72 dinarjev (letos več 7,899.501.97 dinarjev.)
X Vagoni južne železnice v naši dr-žavi. Prometno ministrstvo je odredilo, da se morajo natovarjati vagoni družbe južne železnice, ki so v naši državi, samo s to-vori, ki so namenjeni za notranjost države. Kadar bodo ti vagoni označeni z znamko SHS-Sud, se bodo smeli uporabljati tud) za pošiljke v inozemstvo.
Teifi.
Nežna Disma.
üra.*Vedoo Cels/ll/kšCe.
Čudna pisma.
Na podlagi teh pisem se Kako razširja in potrjuje vest, da * Sovdepiji baje vsem zmešalo.
L Junalisti in javni faktorji, ki so počjo teh pisem skušali utemeljiti «® 2aključke o ekonomskem, politi P enostavno o sodobnem položaji “tie, so zabredli v tako gost plev» smisli, da so celo ljudje, ki sveto «Jo v neomejenost ruskih možnost
\Tn®zauPno pogledovati.
Nekaj takih pisem sem do: roke.
"^+5?° xizmed njih, naslovljeno n rotndca ter napisano po njegovemt
ÄkS*; prMo z
«tenievat?5" ^	Boi
Vicah<PiSrnU S° P-°ročali 0 sledeči
sC'ugSTaz^led Vnetia Sle
t_*««•. Cela rodbina Vanjkovil
“TOurla vsled apetita..,«
— Ne, nekaj ni v redu....
«... Peter Ivanič živi že štiri mesece na skrit način. Koromislov je živel prikrito že pred enajstimi meseci. Njegova usoda je neznana.
Miša Petrov je na skrit način živel samo dva dni potem je neprevidno ravnal z orožjem pred katerim je slučajno stal. Vsi smo grozno veseli.«
— Moj bog! Moj bog! Kaj je vendar to! Saj to niso ljudje temveč zveri. Človek pogine vsled nesrečnega slučaja, a oni se vesele.
»... i Prihajali so v tvoje stanovanje. V njem je sedaj sila mnogo zraka.._.«
— Kaka uganka je zopet to? Kako naj razumemo?
— Bojim se misliti! Uganiti ne smem!
Pismo so zaključili z besedami:
»Pišem malo, kajti bivati hočem med svetom in si ne želim, živeti na prikrit način.«
Dolgo sem ostala pod težkim vtisom, ki ga je napravilo to pismo.
— Veste, kako gorje — sem govorila znancem. Ali vam ni brat našega Ivana znorel! Ivana Andrejiča imenuje hčerko in piše take neumnosti, da se celo sramujem drugim pisma kazati. Reveža sem jako pomilovala. Bil je dober človek. Končno sem izvedela —- neki Francoz je predlagal ponesti pismo naravnost v Petrograd.
Ivan Andrejič se je razveselil. Tudi jaz sem bila pripravljenas pripisati par.
besed, — mogoče še ni popolnoma znorel, morda bo kaj razumel.
Z Ivanom Andrejičem sva sklenila skupaj sestaviti pismo. Enostavno in jasno ter za zatemneli um razumljivo.
Napisala sva:
»Dragi Volodja!
Tvoje pismo smo prejeli. Kako nam je žal, da vlada pri nas taka gnusoba. Ali je resnica, da pri vas že jedo človeško meso? Kaka groza! Spametujte se! Govore, da pri vas izumirajo v groznih odstotkih. Vse to nas brezumno vznemirja. Jaz živim dobro. Poročil sem se z Francozinjo in sem zelo srečen.
Tvoj brat Vanja.«
H koncu pisma sem pripisala: »Vam vsem srčni pozdrav
Teifi.«
Pismo je bilo gotovo, ko je prišel k nam obči naš prijatelj advokat, pameten in izkušen človek. Ko je izvedel, s čim sva se bavila, se je zamislil in resno vprašal:
— Ste li pravilno napisali pismo?
— To je... kaj pomeni pravilno?
— To namreč, da ste lahko porok, da vašega korespondenta radi vašega pisma ne bodo aretirali in ustrelili.
_____Bog ž vami! Same navadne stvari — pa radi česa neki!
— Ali dovolite vpogled v pismo?
— Prosim. Nimamo tajnosti.
Vzel je öisino«jßre£ital in. vzdihnil. -
— Saj sem vedel, da bo tako. V 24 urah ustreljen. To pač ni prvi slučaj.
— Za božjo voljo! V čem tiči nevarnost?
— V vsem. V vsakem stavku. Predvsem, — pisati morate v ženskem spolu, sicer ustrele vašega brata kot človeka, ki je zbežal pred naborom. Drugič, — omeniti ne smete, da ste prejeli pismo, kajti dopisovanje je prepovedano. Potem morate molčati o. tem, da vam je znano, kako je pri njih gnusno.
— No, kako pa bo potem? Kaj pa naj tedaj pišemo?
— Dovolite torej, — in jaz vam napišem pismo v obliki, kakor je potrebno. Ne vznemirjajte se, — oni bodo raz umeli.
— No, v božjem imenu! Napišite,
Advokat je napisal in nam prečital sledeče:
»Dragi Volodja!
Tvojega pisma nisem piejel. Zelo lepo, da je pri vas tako dobro. Ali je res, da vi že ne jeste več človeškega mesa? Kako. dražestno. Spam tujte se! Govore, da je pri vas silno velik procent porodov. Vse to nas brezumno pomirja. Jaz živim slabo. Samo vas ne manjka, in tedaj bi bilo povsem zoprno. Poročil sem se s Francozom in mi je Sfoznor ■ -
Tvoja Ivan — sestra» -
Pripis:
Pojdite vsi k vragu! Teffi.«
— No torej, — je rekel advokat ter se z mračnim pogledom naslanjal nad svojim proizvodom, — in postavil, kjer je bilo treba, vejice. Torej v taki formi lahko pošljete pismo brez vsacega rizika. Vi ste celi in prejemnik ostane živ. In pismo bo vseeno dostavljeno. Takorekoč — lažnjiva korespondenca.
— Bojim se samo radi pripisa — sem plašno opomnila jaz, — kajti to je že jako surovo.
— Natanko tako je treba. Radi vaših nežnosti ni treba, da bi streljali ljudi.
— Vse to je divno, — je vzdihnil Ivan Andrejič. Pismo, kakor vse. A kaj vendar si bodo oni mislili o nas? Saj to pismo, oprostite, je idijotsko.
— Ne idijotsko, — nežno. Četudi pomislijo: vi ste znoreli — veliko gorje. Glavno, — da ste živi. Vsi se ne morejo v današnjih časih pohvaliti z živimi so<-rodniki.
— A obenem se bodo prestrašili
— Kdor se volka boji, naj ne hodi v gozd. Hočejo prejemati pisma, — torej se naj ne straše.
Pismo je odposlano.
O Bog! O Bog! Reši in ohrani!
1. priloga „JutKjiniim Novostim“ itev. 210 s duša 7. oktobra 1923.
I m—nrwmmmmmmiMnm------------■Mrnnmnrvr-TBnTn—i- ' ■ ■ ""■'•'mw   mn l^n^■■lrll■ll■ai r-rifiu
Narava ie kruta.
Kar je bolnega, nenormalnega, pozornost vzbuajočega skuš a odstraniti. Belega vrabčka bo prvega zalotil skobec. Bolni zajec bo hitr<o podlegel lisici. Pripoveduje se, da vrabca, ki mu na glavo navežemo rdočo čepico, do smrti okljujejo njegovi, lastni bratje. Pritrdite kokoši dolgo Petelinje pero v rep: vsa ostala perotniiia se bo zakadila vanjo. Če kaka žival oboli, se njene vrstnice ne zmenijo zanjo. Nihče ji ljubeznivo ne streže;, nasprotno strežejo ji po življenju. Lišček in kanarček dokler sta zdrava, se še za silo trpita. Ko eden kaj oboli, plane drugi po njem. Slično se dogaja pri štorkljah. Predno se dvignejo, da polete na jug, se zbirajo in obletavajo kakor naše lastavice. Le nekaj jih stoji ob strani, s povešeno glavo, visečimi peroti, te so zaznamovane od narave: bolne, po-kvečene, preredkega perja, ubežnice iz jetništva, 'še navajene svobodnega življenja. Smrtna tišina nastane, a nato silen vrišč. Vse se spusti na zaznamo-vanke, jih kljuje z ostrimi kljuni, dostikrat do smrti. Po tej sodbi pa se zdrave jate dvignejo in odlete na jug.
Natmanjši sesalci
so rovke, mišim podobne živalice, toda z ostrim ne gledalskim zobovjem. Hrčica n. pr. meri le približno 5 cm. Odlikuje jih njihova lakota, ki ni v nobenem razmerju z velikostjo telesa. V ujetništvu povzroča njihova prehrana mnogo skrbi. Brehm poroča o njih: muhmi, črvi, deževniki se jih skoro ne da nasiti. Vsak dan sem jim moral dati celo mrtvo miš, ali manjšo ptico. Požro vse, le kožuh in kosti puste. Tako sem jih pogosto dobro zredil; če pa le nekoliko lakoto trpe, hitro poginejo. Poskušal sem Jim dati samo kruh, repo, hruške in semena; toda rajši so poginile, kot bi se dotaknile. Pogače so se lotile le radi masti. Prav in dobro hranjene vzdihe cele mesece v ujetništvu.« Lastne mladiče in mrliče požro brez oklevanja. Zimskega spanja ne poznajo. Stanujejo pod zemljo, v krtovih rovih, zapuščenih mišjih luknjah. So nočne živali, ki podnevi kaj nerade zapuste svoje pod-zerosko bivališče.
•— Panteon. Nekdanja cerkev, sedaj grobnica slavnih mož, stoječa na gričku Svete Genovefe v Parizu, bo dobila drugačno okolico. Podrli in prezidali bodo zraven vse stavbe občinskega doma. Stroški so preračunani na 8 milijonov frankov. Delo bo trajalo kaka tri leta.
I. brzoturnir, ki ga je priredil »Lj. šah. klub« pod novoizvoljenim odborom v soboto dne 29. sept., je posetilo veliko število članstva in prijateljev šaha.
Od 14 udeležnikov so bili doseženi sledeči rezultati:
Prvi: Ljudmil Furlani, mojster Lj. šah. kluba (23% točke).
Drugi: Dr. Milan Vidmar, jugoslov. šak mojster, ki je pa igral vse partije s stolpom naprej (22 točk).
Tretji: Ciril Vidmar (20% točke).
Četrti: Josip Vidmar (17 točk).
Peti: Rudolf Mrziikar (16% točke).
Šesti: Mirko Kragelj (14% točke).
Sedmi: Weber (13% točke).
Osmi: Valentinčič (12% točke).
Deveti: Osana (10% točke).
Deseti: Zadnek (10 točk).
Ednajsti: Ing. Vagaja (8% točke).
Dvanajsti: Rupnik (8 točk).
Trinajsti: Kastelic (3 točke).
Štirinajsti: Alojz Pengal (2 točki).
— Slovit nemrod. Prišla je smrt iz mrtvašnice, snedla je slavnega lovca, markija Ripona, znanega na Angleškem pod imenom lord Grey. V 40. letih je možak fental milijon operjenih in dlakastih živali. Na en sam dan je ubil 880 fazanov in 900 kuncev. Njegov konec je bil časten za lovca njegove veličine: mrtvoud ga je zadel baš v tmutku, ko je bil z izbornim strelom porušil ruševca na Yorkshireskem barju.
— Častita starka. Sliši na ime Gallas, ima 101 letov doma je v Aulnay-sous-Auneauju. Povsem zdrava je, vsak dan hodi na šetnjo. Kot kmetsko dekle se je 1. 1843 poročila z majhnim poljedelcem in mu dala 12 otrok, od katerih živi še petero. Trdo je morala delati, da je odgojila družino. Zadnjič je žela v svojem 73. letu.
liioljii pnoiMoi
kupite najceneje pri
Družbi ILIRI3A, Ljublana,
Kralja Petra trg 8. — Tel. 220.
Pisalni stroji, potrebščine itd.
Mehanična delavnica (popravljainica) L3UBM
Šelenburgova ul. 6||. L. Baraga.
— Iz dežele haremov. Dnevnik »In-transigeant« je verujoč enemu svojih dopisnikov neprevidno trdil, da se v Carigradu turške bule pritožujejo čez navzoče številne Rusinje, češ, da jim te nesramne lovače zapeljujejo njih može, ter rušijo hišni mir. Skupina mladih turških žen, užaljenih v svojem samoljubju, je priobčila po carigrajskih novinah list, kjer zatrjujejo, da jim ni prav nič težko pridržati svoje soproge pri sebi.	i v-
—- Avtobus in cestna železnica. Parižan malo hodi peš. V prošlem četrtletju se je prevozilo 38,557.607 km z 266,598.936 potniki, ki so plačali 86,885.322 frankov. Prirastek glede na isto dobo je nad 3 in pol mil. kilometrov, blizu 26 mil. potnikov in skoro 8 mil. frankov.
— Gozdni požari. V francoskem okrožju Varu je izza aprila t. 1. gorelo v 63 šumah, po večini zasebnih. Raziskava je dognala, da je povzročila
ogenj neprevidnost (45), zlobnost (6),
železnica ali odtrgane prenosne žice
(2). Za ostale uime se vzrok ni mogel
razbrati.	---- ~	’
*
— Poslednja pridobitev sindikalizma. Iz Carigrada javljajo, da so se-raljski skopljenci (evnuhi) in voboe vsi pazniki in prireditelji po haremih osnovali bratsko zvezo, da čuvajo koristi svoje bratovščine. Pravila tega udruženja so dali v hrambo na prefekturi.’
Merni učni tečaj
za slovensko stenografijo otvori 5. oktobra na drž. trgovski šoli v Ljubljani nadupravitelj Rudolf Binter, bivši učitelj stenografije na tukajšnji trgovski šoli. Prijave in informacija do 4. oktobra: Hrenova ulica 13/1. nadstropje od 3. do 5. ure pop.
se odlikuje posebno s svojim finim ugodnim, osvežujočim vonjem, ter se porablja kot parfum in z izrednim uspehom za negovanje obraza in telesa. Cena 1 / Din. 150 7a / Din. 80. Steklenico je prinesti seboj.
Uran-Parfumerljja
Ljubljana, Mestni trs 1L
Vela zaloga hlobuliog iaslamniliooseiloliipri
Franc [ßPOP
družba z o. z,
tovarna v Stobu, pošta Domžale.
Prevzamejo se tudi stari klobuki in slamniki v popravilo pri Kovačevič i Tršan v Ljubljani, Prešernova ul. 5
Sprejemanje v sredo.
Zaloga v Celju,
Gosposka ul. št. 4.
Berson je in ostane najboljša kvalitetna znamka. Varuje čevlje, cenejši in trpežnejši je od usnja. Od vašega čevljarja zahtevajte, da Vam pritrdi Berson gumi podpetnike in gumi podplate.
P
n ES H
v
9 mestu išče mlad zakonski par brez otrok. Plača do 2000 — K najemnine mesečno. Ponudbe pod „Nujno“, na upravo lista.
delav-lca za popravo pisalnih in računskih strojev. L. Baraga, Ljubljana, Šelenburgova ul. 6/1
Blaži, žima
morska trava. Peter Kobal -Kranj, Glavni trg, tvornica vseh rrst blazin, žime in morske trave, modroce na peresih. — Specijalna tvrdka za izdelovanje klubgamitur. — Najnižje cenel — Najsolidnejši izdelki 1 Zahtevajte oferte in cenike 1
» 300.000'— K, koje se intabu-lira na hišo, se išče za dobro idočo restavracijo. Naslov: A. V. Dolnji Kraljevac, Medjimurje, poštno ležeče.
fšče službe inkasatorja, pisarniške moči ali skladiščnika uradnik vešč več jezikov. Ponudbe pod „Zanesljiv“ nav Clamor, an. zavod, Ljubljana, Šelenburgova ulica 4.
Ž7 letni, trg. naobražen gosp. poleti ž dušo in telom v naročje bogati gospodični ali vdovi, trgovki, gostilničarki. Zunanjost in starost postranska stvar. Neanonimne dopise na upr, 1. pod „Sladkost življnnja“.
Posestvo
42 oralov, z zaraščenimi gozdi, njivami in travniki, 1 uro od postaje z vsem živim in mrtvim inventarjem naprodaj za Din 225.000 V Realitetni pisarni, Jjabijana, Folianska c. 12.
6X z usnjeno taško, se proda, za 550 Din.— Istotam se proda več kanarčkov dobrih pevcev; par 150 Din. Ljubljana. Florjanska ulica 13. I. levo: Žuraj.
v bližini univerze se išče za boljšega dijaka filozofa z 1. oktobrom. Cena s kurjavo, razsvetljavo in event. jutranjo kavo, pod „Lepa soba“ upravi tega lista.
išče dela na dom. Naslov v podružnici „Jutranjih Novosti“ Maribor, Frančiškanska ul. 14.
stane en mali oglas? Do 20 besed 5 Din, vsaka nadaljna beseda 25 para, tako si lahko izračunaš sam kaj stane tvoj mali oglas.
poučuje klavir mlajše začetnice Naslov v upravi lista.__________
Postelja
brez matraca na prodaj. Požar, Krekov trg štev. 7 pritličje.
Lena pika
Oprava za jedilnico in spalnico se proda vsled pomanjkanja pro-stora. Naslov v upravi lista.
. Peiatijo
Z novozidano hišo v prometnem kraju v najiepši legi se proda vsled družinskih razmer za Din 200.000. Pojasnila daje Realitetna pisarna, Ljubljana, Poljanska c. 12.____________
ob železnici z dnevnim prometom 15 — 25.000 kron se odda v najem onemu, ki odstopi v centru Ljubljane stanovanje vsaj dveh sob in pritiklin. Ponudbe na Realiietno pisarno, Ljublana, Poljanska c. 12
Pripori se
konfekcija, krojačnica za dame in gospode po meri, po najmodernejših žurnalihv Brata Brunskole, Ljubljana, Židovska ulica 5.
dobi radi opustitve zaloge v Ljubljani VIL, kdor prevzame 80 hi dobre vinske posede. Natančneje pri sodarju nasproti pivovarne „Union“._______
Pncocfnn 66 ora,ov smreko-rUuudlVU vega gozda z živino in letno 1,200.000'— K — ugodno plačilo.
BraiaeinaM.3„Sspp"£J
no za tovarno 3,000.000'—K.
Hnctilna z mesarii°. p°tem
UUuiHIliJ gostilna v Mariboru.
PosBStaa
venecianka s posestvom, bogat lesni kraj. enodružinska, takoj prosta 2,000.000'—K
Grajščiaa
luksus, 5,500.000'— K ter 26 oralov posestva se proda.
Ronpajeaa rST“11”
500.000'—K dober zaslužek za takoj se išče.
Pisarna ZAGORSKI, Maribor, Barvarska ul.
kompletna spalnica in obednica popolnoma novo, se po ugodni ceni proda. Naslov v upr. 1.
enonadstropna, 1000 m2 vrta, takoj prosto stanovanje, 15 min od pošte naprodaj za 250.000 Din v Realitetni pisarni, Ljub-Ijana, Poljanska c, 12.	______
z vrtom s 4 sobami v dobrem stanju v trgu ob železnici proda za Din 40.000. Realitetna pisarna v Ljubljani, Poljanska cesta 12.	-
nioiiiia i
■ v
nepremičnine.
Na prošnjo lastnikov gg. Ivana Kneza, Antonije Gogolove in Alojzija Kneza iz Ljubljane je vsled sklepa okrajnega sodišča v Ljubljani na prodaj po prostovoljni javni dražbi nepremičnina pod vi. št. 418 d. o. Spodnja Šiška, sestoječa iz pare. št. 72, dvonadstropna hiša štev. 62 in dvorišče na Jernejevi cesti, na vogalu Jernejeve in Celovške ceste, naproti cerkve.
Dražba se vrši na licu mesta. Sp. Šiška, Jernejeva cesta št. 62 v soboto 13. oM. 1@23 ob 10. url.
Izklicna cena, pod katero se ne prodaja, znaša 375.000 Din. Vadij znaša 37.500 Din.
Prodajalci si pridržijo 8-dnevni rok za pomislek.
Dražbeni pogoji se lahko pregledajo v pisarni podpisanega. Sodna ul. štev. 6.
Aleksander Hudovernik
nota/ v Ljubljani
kot sodni komisar.
Med. Univ. ¥ ITifil
specijalist za otroško zdravstvo, se je preselil v €3B@cia!iško ulico 7 BI. nadstr.
’ \j3 - 4.
Proda se takoj zaradi preselitve na Pragerskem, 5 minut od železniške postaje, tik za krajno cesto lepo posestvo, obstoječe iz stanovanjske hiše s 4 sobami, kuhinjo in kletjo, lep vrt, veljko skladišče za seno in slamo 30 m dolgo tn _ _ 111 široko, mesnica, katera dobro gre, hlev za živino, hlev za 60 svinj. Obrt je že od leta 1911 z deželnimi pridelki, apnom, cementom, prodajo vina in piva v zaprtih steklenicah. Posestvo je sposobno tudi za svinjskega in živinskega trgovca, kjer se naklada lahko do 300 vagonov krompirja in 250 vagonov sena in slame. Vpraša se pri Ksrolu^Zelan, Pragersko. — Posredovalci izključeni!

pred vstopom v vojsko trgovski pomočnik, vešč pisarniških poslov v slovenskem, srbo-hrvaškem in nemškem jeziku išče primerne službe. Naslov v upravi lista.
[11
niiiiiiiiiiiiiiiniiiiiuuiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiimmiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiimimiiiiiH
»iiiiiii;i!ii::!i!!!i!iii!!:si!iiiiiiiiii::iiiii!!iiiii::iiiii!iiiiii::iiiiiiii!iii::iiiiiiiiii!!n
Najbolja poslovna veza za bankarske i trgovačke poslove i osnivanje novih preduzeća kao i podizanje fabrika u Staroj Srbiji i Makedoniji jeste:
PrMaa baaba za jal Srbija a Sfeoplja
prima 1 zastupništva I robu u komisionu prodaju.
Daje informacije o privrednim prilikama besplatno. Kupuje za tudj račun vunu, orahe, žita i sve ostale proizvode.
iiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiuiiiHiiuiiiiiuiiimiiiimmiiiiiiiimiiiiimiiiiuiiiimmmimmiii
Gamaufovo
umetno gnojISo za cvetlice
je izborno učinkovito sredstvo, katero omogoči rastlini do izredno bujnega razvoja in vzbudi v cvetu mnogo intenzivnejšo nianso barve. Cena zavojčku Din 3'—. Razpošilja društvo
„Vrtnarska šola** v Kranja.
Stalna zaloga: Herzmansky, Korsika, Urbanic in drogerija „Adria“.


Specijalna trgovina ” Ä»Ä
Hed. Šarc - Ljubljana
Šelenburgova ulica štev. 5.
Platno za rjuhe, sifoni, namizno perilo itd. najboljših znamk.
Najmodernejše urejena pralnica ::	in svetlo likalnica. ::
m
m

&
i
o
•
9
9
9
©
©
•
9
9
9
9
9
HM A tl!« 1 m.
Čast mi je naznaniti, da je mnogoletna stara trgovina z usnjem
K. SEUNBCS ÄS!
Na podlagi 12-letne prakse, ko sem vodila trgovino svojega soproga, bom skušala slav. občinstvo zadovoljiti z vsem v mojo stroko spadajočim blagom, kakor tudi z vsemi čevljarskimi potrebščinami. Cenjene gg. odjemalce pa prosim istega zaupanja, ki so ga izkazovali mojemu blagopokoj. soprogu.
JuSlšcB	Nizke cenel
Dobro blagoI
France Veber:	"	•
Subjektivnost in objektivnost, imanentnost in transcendentnost.
Tudi ta problem je odločilne važnosti kakor *a psihologijo posebej tako za filozofijo sploh in je torej potrebno, da ga tudi s svojega stališča tu točno razčistimo. V tem smislu hočem najprej razpravljati o subjektivnosti in objektivnosti ter izkušati, da izklešem on'" glavno jedro teh pojavov, ki prihaja v poštev za pravilno tolmačenje najrazličnejših psiholoških in filozofskih Vprašanj.
Subjektivno ie prvič vse to in samo vse to, kar je po lastni naravi določeno po pripadanju k nekemu subjektu. So to vsa naša »doživljanja«, kakor n. pr. naše gledanje, tipanje, poslušanje, vohanje, mišljenje, prepričanje, veselje, žalost, radost, tuga, ugodje, neugodje, hrepenenje, zavračevanje, volja, odpor itd. Vsako tako doživljanje je po lastni naravi hkrati doživljanje nekoga, ki to doživljanje ima, ne da bi sam z njim bil istoveten. Ta »nekdo« je uprav pristojni subjekt svojega doživljanja. O vsem doživljanju velja torej vsekako, da je določeno obli-Satorično po pripadanju k pristojnemu »subjektu« in v tem smislu — subjektivnega značaja. To je Psihološki pomen subjektivnosti in objektivnosti in se že na podlagi gorenjih izvajanj vidi, da je v tem smislu »subjektivno« vse naše doživljanje ter samo vse naše doživljanje in da v tem smislu besede sploh ni in ne more biti nikakega »objektivnega« doživljanja.
Obratno pa je reči, da je v tem smislu besede »objektivno« celokupno neduševno vesoljstvo in le celokupno neduševno vesoljstvo. V kolikor ostajamo pri orisanem zgolj psihološkem pomenu subjektivnosti, oziroma objektivnosti, pripada ta objektivnost ne samo morda vnanji prirodi, v kolikor faktično eksistira, temveč n. pr. tudi takim nedu-ševnim pojavom, o katerih nikdo ne dvomi, da jih Pi, torej n. pr. tudi »zlati gori«, »steklenemu Bradu«, »zakladu v Bogatinu« itd. Vseh takih in Podobnih pojavov gotovo nikjer ni, vendar pa so tudi ti pojavi določenega, namreč neduševnega značaja: Tudi zlata gora, kakor si jo v trenutku Predstavljam, je n. pr. toliko in toliko metrov visoka, tudi steklen grad, na katerega v trenutku tnislim, obsevajo solhčni žarki, zaklad v Bogatinu, kakor si ga predstavlja umetnikova fantazija, sestoji iz rumenega zlata in bleščečih kamenov itd.; vsi ti pojavi imajo torej neodvisno od vprašanja, ali bivajo ali ne, lastnosti, ki bi jih zaman iskali na kakršnemkoli doživljanju, katero ne pozna, že po lastni naravi ne, n. pr. nikake prostorne visočine, aiikake fizične svetlosti, nikake barvanosti itd. Tudi ^si omenjeni in podobni pojavi so, dasi jih nikjer ni, ■fieduševnega in torej objektivnega značaja v sedanjem smislu besede.
Morda pa bi kdo ugovarjal, da gre vsaj takim Peduševnim pojavom, ki nedvomno itak nikjer ne bivajo, v sedanjem smislu izraza tudi subjektiven Značaj, ker velja uprav za take objekte, da so samo nekake tvorbe človeške fantazije in da torej sfoje tudi v nekem obligatoričnem razmerju do Pristojnih subjektov, namreč do onih subjektov, ki si jih s pomočjo svoje fantazije predstavljajo in samo na ta način morejo predstavljati.
Ta ugovor pa ne velja, ker zamenjava d o j e-dianje nekega pojava s tem pojavom samim: Da pride do dojemanja takih ne-duševnih objektov, je kajpada potrebna eksistenca Pristojnih subjektov, ki se odlikujejo po posebni fantaziji. Končno pa velja to za dojemanje sploh jakega, neeksistenčnega kakor eksistenčnega neduševnega pojava, ker je dojemanje samo itak Zopet doživljanje in torej ne more biti v nobenem slučaju realizirano, ne da bi pripadalo pristojnemu ^bjektu kot njegovo dojemanje onega pojava. Popolnoma drugo vprašanje pa je, ali je tudi dojeti ^bjekt sam v danem slučaju tak, da bi njegova aktična eksistenca zahtevala obenem eksistenco 0ri$tojnega subjekta.
. To pa velja samo za vse naše doživljanje, ter amo za vse naše, ter pri priliki tudi že omenjene usevne dispozicije, a na noben neduševen pojav.
bivžd g°ra Sicer praV gotovo ne biva> ako Pa bi jekta^v ^ bila njena eksistenca °d vsakega sub-n nr r, ^ meri P°vsenl nezavisna, kakor velja to vnanin nfa.ktični vnanji prirodi. Kakor biva faktična hlXi PJv°da brez ozira na vprašanje, ali bivajo ter „erlvnJla bltfa» tako pa omenjeni in podobni va- a ■ k-0 nebivajoči neduševni pojavi ne bi-■ul0’ dasl.„„1Va nebroj subjektov, ki tudi te in po-
•1 : ’	.	~ “cun
t« « .	.	iuai ze	pri-
megä subj e a, je eksistenca kakor neeksistenca knrfa nedu^evn®ga vesoljstva od eksistence kapa ^n®gakob subjekta 2e načelno neodvisna. Torej snoci^0 re^em’. ,a :,e v sedanjem, psihološkem vse ,U jzraza sSPbje T"0* vse doživljanje in samo öbi*ifivlianie (tCr P?t°ine duševne sposobnosti),
Ševn * Vno pa vse nedUŠevno m samo vse nedu-^50 vesoljstvo.
te r,ficer. Pa spada sem tudi znano dejstvo, da si Li l pnmitivni stopnji stoječ človek polnil pač bo; *ol° vnanj0 in neduševno prirodo z demoni, ogovi m yüami, sploh z nekimi subjekti v to 81 i® na ta način po svoje razlagal raz-pnclPojave 12 neduševnega vesoljstva, ki so v vosebni meri vzbujali njegovo pozornost. Pravtako vi?6 ij"an-0’ da i® Pričelo znanstveno raziskovanje t„?h. neduševmh pojavov uspešno napredovati šele Vsa i t ° 6 čl0yek dobil pogum, da je eliminiral r\t>,A *ake m P°^0^ne bajke, ter začel motriti vse S tTx^f0!!Stvo bre2 vsake realne pri-paoi kakr5nlhko11 subjektov. Dočim torej spada Postni+e minacjJa subjekta obenem k temeljnim UiatAnf^T vsakega1 znanstvenega naravoslovno-jnatenmtičnegEi raziskovanja, tvori uprav obligato-^ upoštevanje subjekta temeljen sopostulat "«akeca znanstvenega csiholojSko-filozofskega raz-
iskovanja. Tako pa morem tudi s tega vidika reči, da so vsi neduševni in samo vsi neduševni pojavi v sedanjem, psihološkem smislu besede »objektivnega« značaja.
Poleg orisanega psihološkega pa moramo razlikovati še spoznavno-teoretičen pomen subjetivnosti ali objektivnosti. Ta pomen prihaja v poštev n. pr. tedaj, ko izjavljamo, da so različne kvalitete vnanjega sveta, kakor n. pr. barve, glasovi, temperatura, vonji itd. subjektivne, druge pa objektivne. Kdor vse to v sedanjem smislu izjavlja, je namreč mnenja, da faktično eksistentna vnanja priroda nima lastnosti, kakor n. pr. barve, glasovi, temperature, vonji itd., temveč da je ta priroda, ki in v kolikor faktično eksistira, določena po bistveno drugih lastnostih, n. pr. po razsežnosti, trdoti, premikanju itd. Ako slednje tudi v istini velja, me trenutno prav nič ne zanima, ker mi služi vse to samo kot primer, iz katerega naj bi jasno razvideli sedanji, spoznavno-teoretičen pomen subjektivnosti ali objektivnosti kakega pojava.
Ako faktična vnanja priroda v istini ni barvana, tedaj se tisti, ki ji pripisuje kakršnokoli barvo, seveda moti in narobe. V sedanjem smislu besede torej je subjektivno vse to, kar v danem slučaju sicer nedvomno dojemamo, n. pr. vidimo, občutimo, vohamo, slišimo itd., kar pa nas vendar ne more dovesti do »spoznavanja« in v kolikor nas ne more dovesti do »spoznanja«. Objektivno v sedanjem smislu besede pa je potemtakem vse to, kar v danem slučaju tudi tako ali drugače dojemamo, kar pa nas obenem vede do »spoznavanja« in v kolikor nas obenem vede do »spoznavanja«. Torej pa je v sedanjem, spoznavno - teoretičnem smislu izraza lahko subjektiven kakor objektiven katerikoli pojav brez ozira na vprašanje, ali je sam duševnega ali neduševnega značaja.
Da moremo in moramo to razliko raztegniti zdaj v istini tudi na duševne pojave, kaže jasno sledeči preudarek: Psihologija je kot veda, ki se peča uprav z duševnimi pojavi, že načelno sistem spoznavanj, tikajočih se uprav vsega duševnega; v tem slučaju pa torej gre vsemu duševnemu ista objektivnosti ,kakor n. pr. vsem onim lastnostim faktične vnanje prirode, kojih (n. pr. naravoslovno) ugotavljanje je obenem spoznavanje. Obratno pa se lahko tudi psiholog in še v večji meri vsakdanji človek neštetokrat moti tudi tedaj, ko misli karkoli o lastni ali tuji duševnosti, ko pripisuje tej duševnosti te in druge duševne lastnosti; v tem slučaju torej gre tem duševnim lastnostim zopet ista spoznavno-teoretična subjektivnost, ki je značilna v okviru neduševnih pojavov n. pr. za barvo, ako barva faktični vnanji prirodi ne pripada.
Sem spadajoča subjektivnost, oziroma objektivnost torej ni značilna samo za duševno, oziroma samo za neduševno sfero, temveč jo nahajamo povsod tam, kjer nastopa karkoli, naj je sicer duševnega ali neduševnega značaja, kot objekt spoznavanja, oziroma zmote.
Sicer pa lahko tudi iz tega spoznavno-teoretič-nega pomena subjektivnosti ali objektivnosti iz-luščino še en smisel, ki je tudi značilen samo za doživljanje. Dočim smo se namreč dosedaj pri tem pomenu naših izrazov ozirali samo na objekte spoznavanja, oziroma zmote, splošno samo na objekte pristojnega dojemanja, se vrnemo zdaj k temu dojemanju samemu, ki je zopet lahko ali subjektivno ali objektivno, kar pa pomeni zdaj samo to, da je to dojemanje samo v danem slučaju spoznavanje, oziroma zmota, splošno: »pravilno« ali pa »nepravilno« dojemanje. V sedanjem posebnem smislu torej je »objektivno« n. pr. naše prepričanje, da padajo pod izvestnimi pogoji telesa na tla, da je celota ceteris paribus večja nego njen del itd,, objektivno zato in v toliko, ker in v kolikor je' to prepričanje obenem spoznavanje. Obratno pa so v sedanjem posebnem smislu »subjektivna« n. pr. vsa ona naša prepričanja, ki niso spoznavanja, temveč zmote.
Objektivno, oziroma subjektivno v sedanjem smislu je sploh vse ono naše doživljanje, ki smo ga že tekom študije »Problem spoznavanja in zmote« ter tekom študije »Problem umske in nagonske pameti« mogli določiti kot »pravilno«, oziroma »nepravilno«. Tako gre v sedanjem posebnem smislu »objektivnost« tudi n. pr. vsem našim »zaznavnim« predstavam, »subjektivnost« pa vsem predstavnim »halucinacijam«. Subjektivnost, ozir. objektivnost v sedanjem smislu besede torej je tudi spoznavno-teoretičnega značaja in se vendar pro-javlja samo v duševni sferi, nastopajoč namreč kot večja ali manjša »pravilnost«, oziroma »nepravilnost«, »Resničnost«, oziroma »neresničnost« kakršnegakoli dojemanja.
Sicer pa, mislim, čitatelj sam že vidi, da stojita oba orisana spoznavno-teoretična pomena subjektivnosti ali objektivnosti v tesni medsebojni zvezi. Razlika med obema je pravzaprav samo ta, da se pri prvem poudarja spoznavno - teoretična subjektivnost ali objektivnost na kakršnihkoli objektih dojemanja, pri drugem pa na pristojnem dojemanju samem. Kateri posamezni objekti dojemanja so v danem slučaju subjektivni ali objektivni, določajo v svojem celokupnem delu vse znanosti sploh in posebej še spoznavna teorija, ki ima nalogo, da razbere na vseh takih objektih, ki se izkažejo že na podlagi vse ostale znanstvene prakse v sedanjem smislu kot subjektivni ali objektivni, vse one splošne in najsplošnejše strani, ki so tipične za vse poedine slučaje in iz katerih se dajo posneti splošni zakoni, zadevajoči to subjektivnost ali objektivnost objektov kakršnegakoli dojemanja samo. Isto velja mutatis mutandis tudi za orisano spoznavno-teoretično subjektivnost ali objektivnost dojemanja samega, pri čemer igra spoznavna teorija še to posebno vlogo, da je meritorno veda uprav o tej subjektivnosti ali objektivnosti sami.
V tem smislu lahko zdaj že na podlagi svoje-časnih izvajanj o spoznavanju in zmoti istovetim sem spadajočo objektivnost, oziroma subjektivnost objektov dojemanja z njih faktičnostjo ali istinitostjo, oziroma netaktičnost j o ali nelstinitostjo, sem spadajočo objektivnost, oziroma subjektivnost dojemanja samega pa 2 njegovo že svoičas podrobno orisano last*
nostjo, da izvira, v kolikor je lahko sploh obenem spoznavanje ali pa zmota, obenem pravilno ali pa nepravilno, — ali pa iz omenjene faktičnosti ali istinitosti svojega objekta same ali pa iz povsem drugotnih ter zgolj psihološko-bioloških činiteljev na pristojnem subjektu. (Primerjaj svoječasna izvajanja v študiji »Problem spoznavanja in zmote« ter še v študiji »Problem umske in nagonske pameti»!).
Vsekakor pa sem, upam, že zdaj v zadostni meri dosegel svoj glavni namen, namreč da točno razlikujem med orisanim dvojnim, psihološkim in spoznavno-teoretičnim pomenom subjektivnosti ali objektivnosti, ker smatram, da je to razlikovanje neobhodno potrebno za pravilno umevanje temeljnih psihološko-filozofskih vprašanj. Znano je namreč, da so še danes in prav danes misleci, ki takorekoč načelno zavračajo vsako možnost filozofije sploh in psihologije posebej, češ, da veda se hoče baviti uprav z duševnimi in torej s takimi pojavi, ki so v smislu gorenjih analiz že načelno samo subjektivnega značaja. Vsaka veda pa, ki naj zasluži to ime, se mora naslanjati na neko »objektivno« danost svojega predmeta, tako da se torej zdi, da uprav filozofija sploh in psihologija posebej že načelno ne more biti veda, ker bi uprav zanjo v nasprotju z vsemi ostalimi in že davno akreditiranimi znanostmi morala biti značilna okoliščina, da tava samo v sferi »subjektivnih« činiteljev.
To še danes in prav danes razširjeno mnenje pa lahko zdaj kratko in jedrnato zavrnem. To mnenje namreč zamenjava na nedopusten način orisani zgolj psihološki s spoznavno-teoretičnim pomenom subjektivnosti ali objektivnosti. V zgolj psihološkem smislu besede je seveda celokupno doživljanje, sploh vse to, s čimer naj se bavi psihologija posebej in filozofija sploh, predvsem subjektivnega značaja, kar pa se zdaj nič drugega ne pravi, nego da je to, kar je eminenten predmet psihologije in tudi filozofije sploh, ali subjekt sam ali pa nekaj takega, kar je meritorno določeno po svojem pripadanju k izvestnemu subjektu, torej splošno: kar ni neduševnega, temveč uprav duševnega značaja. V tem smislu predmeti psihologije posebej in filozofije sploh vsaj po večini seveda niso »objektivnega« značaja, s čimer pa je zdaj samo to izrečeno, da se psihologija posebej in filozofija sploh bavita pač z drugimi pojavi nego n. pr. naravoslovje in matematika, namreč uprav z duševnimi ali vsaj predvsem z duševnimi pojavi.
Vse to pa se prav nič ne tiče orisanega spoznavno-teoretičnega pomena subjektivnosti ali objektivnosti, ki velja, kakor smo videli, ne samo za neduševno, temveč v enaki meri tudi za vse duševno vesoljstvo: Kakor lahko v danem slučaju spoznavamo, ter se motimo pri vsakdanjem opazovanju in znanstvenem raziskovanju n. pr. vnanje neduševne prirode, tako se nam vse to lahko pripeti tudi na zgolj psihološkem polju, t. j. pri vsakdanjem opazovanju in znanstvenem raziskovanju bodisi lastne, bodisi tuje duševnosti. Kakor je naše dojemanje vnanje neduševne prirode v spoznavno-teoretičnem smislu besede lahko zdaj subjektiv-nejše zdaj objektivnejše, zdaj (vsaj načelno) popolnoma objektivno, zdaj popolnoma zmotno, vse to velja tudi za dojemanje bodisi lastne, bodisi tuje duševnosti. Tudi to dojemanje je lahko zdaj več ali manj subjektivnega zdaj več ali manj objektivnega značaja, ako le še ponovno pomislimo, da nam
Edmond et Jules de Goncourt:
Renee Mauperin.
(Roman.)
(Nadaljevanje.)
In to, kar sem si s trudom in delom pošteno prislužil, kar je moje, kar sem si pridobil, dediščina mojih otrok, to je vendar moja najsvetejša last. Jaz smatram že davek za napad na mojo lastnino.
— Moj Bog, je dejal Denoisel dobrodušno, vašega mnenja sem, in žal bi mi bilo, je dodal hudomušno, če bi vam moral stvari predstavljati še bolj temno, nego jih vidite ... Toda imeli smo revolucijo zoper plemstvo in imeli jo bomo enkrat zoper denar. Visoko gospodo so giljotinirali, visoka premoženja bodo odpravili.
— Dovolite, gospod, je dejal slovesno g. Bour-jot, napravili ste primero. Nihče izgredov bolj ne obžaluje kot j^z, toda leto 1793. je bilo zločin, gospod. Obnašanje ljudstva proti plemstvu je bilo nevredno... in vsi pošteni ljudje morejo imeti o tem samo eno mnenje...
G. Mauperin se je nasmehljal, kajti spomnil se je g. Bourjota iz leta 1822.
— Sicer pa, je nadaljeval g. Bourjot, se je položaj vendar spremenil. Človeška družba se je prenovila. Revolucija 1. 1789. je hotela enakost. In kje so danes privilegiji? En človek je toliko vreden kot drugi. Ali nimamo splošne volilne pravice?.. Pravite mi: denar? Toda vsakdo ga vendar lahko zasluži... vsi poklici so svobodni...
— Razen onih, ki niso...
— Slednjič vsakdo lahko pride naprej... Treba je samo daru in dela.
— In okolnosti, je dodal Denoisel.
— Okolnosti, gospod, si mora vsak sam ustvariti: vsi smo parvenuji. Moj oče je bil suknar... na debelo, res je... glejte, danes ni nobene kaste več. Meščanstvo vstaja iz ljudstva, ljudstvo vstaja k meščanstvu... Lahko bi bil našel grofa za svojo hčerko, če bi bil hotel... Kar se dviga zoper bogastvo, so samo slabe strasti, ideje komunizma;.. Življenje se je v Franciji izboljšalo: ljudje, ki niso jedli mesa, ga jedo sedaj dvakrat na teden. To so dejstva in gotovo nam bo mogel naš mladi ekonomist, g. Henri, povedati...
— Da, da, je dejal Henri, to je dokazano. In navedel je celo vrsto številk, ki so kazale napredek in izboljšanje splošnega življenskega položaja v Franciji izza 1. 1789.
Pretrgal ga je pa Denoisel, rekoč:
— Kaj statistika! To je prva nenatančnih ved! Prijalo mu je, podirati s paradoksnimi stavki ideje g. Bourjota! — Priznavam vse, priznavam, da danes ljudstvo bolje jč. Toda, ali verujete radi tega v nesmrtnost sedanjega socialnega položaja? Revolucija je prinesla vlado meščanstva, to s« nravi de-
zdaj ne gre in ne sme iti za omenjeni zgolj psihološki, temveč izključno samo za poznavno - teoretični smisel subjektivnosti ali objektivnosti. S posebnim ozirom na dojemanje lastne duševnosti in preko tega dojemanja vršeče se dojemanje tuje duševnosti sem bil možnost spoznavno - teoretične objektivnosti tudi takega dojemanja izkazal že v svoji študiji »Problem samoopazovanja«, v kateri sem mogel zavrniti najrazličnejše ugovore proti »samoopazovanju« kot posebni znanstveni metodi.
Ako vse povzamem, torej lahko zaključujem: V psihološkem smislu besede so »subjektivni«, vsi duševni, »objektivni« pa vsi neduševni pojavi; v tem smislu besede torej v okviru vsega duševnega vesoljstva niso »subjektivni« samo vsi tako zvani »nepravilni«, temveč tudi vsi naši tako zvani »pravilni« doživljaji, n. pr. tudi vsa naša sicer resnična prepričanja, kakor tudi v okviru vsega nepsihičnega vesoljstva v sedanjem smislu besede niso »objektivni« samo vsi v istini bivajoči, temveč tudi vsi nebivajoči neduševni pojavi, torej tudi pojavi, kakor zlata gora, steklen grad, zaklad v Bogatinu itd.
Glede spoznavno - teoretičnega smisla subjektivnosti ali objektivnosti pa se moramo še vprašati, ali naj gre ta subjektivnost ali objektivnost čemurkoli kot objektu dojemanja (predstavljanja, mišljenja itd.) ali pa pristojnemu do jemanj u s a m e m u. Če naj velja prvo, tedaj je lahke subjektiven ali objektiven vsak pojav, naj je sicer duševnega ali neduševnega značaja, če mu le pripada značaj, da lahko postaja objekt svojčas orisanega nepravilnega (zmotnega) ali pravilnega (resničnega) dojemanja. Ako pa naj velja drugo, tedaj nastopa kot nositelj te subjektivnosti ali objektivnosti zopet samo naše dojemanje, ki pa v sedanjem smislu besede lahko zopet kakor subjektivno tako objektivno, t. j. kakor »nepravilno« tako »pravilno«.
Na enem samem primeru lahko vse rečeno na kratko pojasnim tudi tako: Vsako naše prepričanje je lahko v dvojnem smislu besede i »resnično« i »neresnično«. Naše prepričanje je resnično, lahko pomeni samo dejstvo, da smo ga faktično doživeli, kar je seveda popolnoma neodvisno od vprašanja, ali s tem svojim prepričanjem karkoli tudi v strogem pomenu besede »spoznavamo« ali pa se z njim »motimo«; isto prepričanje je neresnično, pa lahko potemtakem pomeni zopet samo dejstvo, da ga faktično ne doživimo, kar je zopet neodvisno od vprašanja, ali je to prepričanje sämo »pravilno« ali pa »zmotno«. Isto prepričanje je resnično ali neresnično, pa lahko pomeni še nekaj bistveno drugega, namreč dejstvo, da s tem prepričanjem karkoli uprav »spoznavamo« ali pa da se z njim »motimo«, kar je seveda nekaj čisto drugega nego vprašanje, ali to prepričanje v istini biva ali ne. Na slednje sem opozoril že v prvi študiji (Etika in problem svobodne volje), kjer sem izkušal pokazati, da je sem spadajoča namreč spoznavno - teoretična pravilnost ali nepravilnost doživljanja že načelno neodvisna od vprašanja, ali to doživljanje tudi sämo v istini biva ali ne.
Kdor vse to do kraja premisli, mora sam uvideti, da je v resnici treba razlikovati med dvojnim pomenom subjektivnosti ali objektivnosti, ki nimata drug z drugim nič skupnega in ki uprav radi te nepremakljive svoje razlike ponovno utemeljujeta legalni obstoj filozofije sploh in psihologije posebej.
narja. Vi pravite: končano je, ni treba nobene druge revolucije. Med nami rečeno, zakaj bi pa moralo baš meščanstvo ostati na veke. Kaj mislite, da smo res vsi enaki in da so vse razlike, tudi pred zakonom, odpravljene? Vi ste denar in pravite: denar je svet... Zakaj pa?.. Pravite, da niste kasta; ne, toda aristokracija ste že... čisto nova aristokracija, katere nesramnosti že presegajo nizkotnosti najstarejših plemstev sveta... Danes vemo, kje je srce Pariza. Če pride do prevrata, ne bodo napadli mestne hiše, temveč banko... Da, meščanstvo je napravilo veliko napako...
— Katero? je vprašal g. Bourjot, ves presenečen nad Denoiselovimi izvajanji.
— Da ni pustilo raja v nebesih. Oni dan, ko siromaki niso več verjeli, da bo ono življenje poplačalo to življenje, oni dan, ko ljudstvo ni več računalo s srečo na onem svetu... kot vidite, je Voltaire mnogo škodil bogatašem.
— Res je! prav imate! je dejal navdušeno g. Bourjot. Jasno je! Treba bi bilo, da bi vse te mrcine hodile k maši...
XXXII.
Pri Bourjotovih so imeli veliko slavnost. Hoteli so naznaniti z balom svetu bližnjo poroko hčerke z g. Mauperinom de Villacourt.
— Koliko plešeš danes! je dejala Renče in jo pahljala s svojim robcem v kotu velikega salona.
— Nikoli nisem toliko plesala, res je! in Nočmj jo je prijela za roko in jo vlekla v salonček.
_— Ne> nikoli, je nadaljevala in poljubila Re-neejo. Oj, kako prijetno je, biti srečna! In v svojem veselju jo je še enkrat prisrčno poljubila, rekoč: Ona ga ne ljubi več. Glej, včasih, ko ga je imela rada, mu je vsepovsod! sledila z očmi, z glasom, z dihom, s šumom obleke, z vsem! Ko ga ni bilo, sern ne vem kako čutila, da ga ljubi njena misel in njen molk!.,. Taka neumnica kot sem jaz, kajne? Ah se čudiš, da sem vse to videla? Toda stvari so, ki jih razumevam s tem — in položila je Reneejinc roko na svojo svileno obleko na mesto, kjer bije srce — in to nikoli ne vara.
— In ti ga sedaj ljubiš? je dejala Renee.
Nočmi ji je zaprla usta s Šopkom rož, ki ga Je nežno pritisnila na njene ustnice.
— Gospodična, obljubili ste mi prvo redovo..*
Ir mlad gospod je odvedel Nočmi, ki se je pa pri vratih obrnila in poslala s konci prstov Renčeji pozdrav.
Nočmino odkritje je posvetilo kot žarek veselja v Renčejino srce. Silno se je čutila olajšano. V trenutku se je vse spremenilo za njo in misel, da Nočmi ljubi njenega brata, je prevladala nad vsemi drugimi. Ni več videla sramote, ni več videla zločina, ki ga je gledala tako dolgo v tem zakonu. Ponavljala si je, da ga Nočmi ljubi, da se oba ljubita.. Vse drugo je bila preteklost, ki jo bosta oba pozabila. Za trenutek ji je pa prišla nemirna misel, nezotov strah,'	(Dalje prih.)
Moč ideje.
.V »N. Z. Z.« št. 1260, 16. sept. t. 1. borera tako krasen uvodnik, da čutim potrebo spoznati ž njim tudi širše kroge, zlasti zasužnjeno Slovenstvo izven meja naše: države. Naj bi si te globoke misli zapomnili vsi mogočniki, samo-vlastniki in državniki na vodilnih mestih, ki so odgovorni za blagor, razcvit in mir svojih državljanov.
»Potresi in klici po vojni napolnjujejo zemljo z grozoto in vznemirjajo človeška srca s strahom in trepetom. Svet je zmeden in vse človeštvo je podivjano in v svoji notranjosti razdrapano. Ne divjajo samo elementi narave, ampak tudi človeški duhovi so se razbesneli. Človeštvo samo ne ve kaj dela ter živi v medsebojnem prepiru, v neslogi in bojevanju. Razum se upira svetovnemu redu in pamet proti vodstvu Najvišjega. Življenje nima za nas več smisla. Prispeli smo do točke, ko skoro izgubljamo razsodnost in zdvajamo nad življenjem. Srca in vesti se polašča razpoloženje, ki nas pripogiba k tlom in nas ponižuje. Zdvajamo nad vodstvom božjim; ogorčeni smo nad silan d razdejanja ki se izpoljavajo v potresnih sunkih in v enem dnevu stotisoču-rim ugrabijo življenje. Divje in brezumno besnenje elementov nas poraža. Kaj je človeško življenje, če se zemlja potrese in postanejo neštete množice v nekaj minutah žrtve smrti! Mi ne moremo nič drugega, kakor da se uklonimo moči sile, ki jo imenujemo slepo, Če smo s svojo uvidljivostjo pri kraju.
Če nas taka usoda presenečuje, dozdeva se nam, da smo za vse člo -eŠKe sile slepi. Poleg sile slepo besnečih, mehaničnih moči obstojajo vendar v oo-močju zemlje in telesnega sveta organske moči, ki venomer porajajo življenje in ga ohranjujejo. Večja kakor sila razdejanja v območju elementov je vedno moč, ki v naravi izmemajoč se med mrazom in vročino, setvijo in žetvijo življenje rodi in vzdržuje, ustvarja in deluje. Revolucija zemlje, motenje postanka in obstoja vsemiia je nam mnogo razumljivejša kakor svetovna revolucija v kraljestvu duhov med plemeni in narodi. Vojna je neumnejša kakor potres zemlje. Zakaj vsako motenje v območju narave in kosmosa je samo stopinja še k večji trdnosti vse-mira in svetovnega reda. Vsemir se nahaja vedno v stanju razvoja in gibanja, in modrost o postanku tega reda je nam ljudem spoznaven in očiten. Iz mo-mentanega nereda nastane vedno red, harmonija in mir kakor mora po mrzli, burni zimi vedno jasno, plodovito poletje slediti. Nad vsakim grobom se vedno zopet novo življenje razcvete. Vsak nered končno vendar siuži zopet redu, vsakemu razdejanju zopet sledi obnovitev življenja. Mehanične sile, gi-barija pritiska in sunka morajo služiti v redu kosmosa napredovanju sveia in obnovitvi organskega življenja.
Nič ni za nas težjega, kakor razlikovati med mehaničnimi ir, organskimi silami v območju naravnega reda ter jih prenesti na kraljestvo duhov in tu izvesti ločitev obeh sil. Nočemo li smatrati za resnično, da vladajo v območju človeške družbe mehanične sile. sile pritiska in sunka? Nista li mržnja in prepir takorekoč samo slepa ?lenenta narave, ki uspešno delujeta na človeško družbo? Take čisto elementarne sile povzročajo vojno ter so imele za posledico že pred tisočerimi leti v človeštvu grozovitejše kulturne ovire kakor enodnevni zemeljski potres, če ljudje vedno tudi sebe same uničmejo in me-
sarijo. Kaj so prepir, zavist, sovraštvo, moč, sila, vojna med pametnimi bitji drugega kakor slepo besneče sile, ki sc v pritisku in protipritisku takorekoč mehanično izmenjavajo in v dolgotrajne posledice dozorevajo, ki strahovitejše delujejo kakor vsak potres? Nista li vojna in klic po vojni neprestani potres v kraljestvu človeških duhov.
Temeljit razloček je med območjo narave in območjo kraljest m duhov in mi bi morali končno prispeti do tega, da gradimo v človeštvu samo kraljestvo duha in da harmonično skupnost mehaničnih in organičnih sil samo kraljestvu narave pripustimo. Mi smo pri izkoriščanju mehaničnih sil in pri vpo-rabi tehničnih sredstev edino zaio tu, da gradimo kraljestvo duhov, organizem pravičnosti in nravni svetovni red med plemeni in narodi. Če vlada v naravi in njenem redu kljub navideznemu neredu in disharmoniji vendar vedno čudovita zakonitost, tedaj je človeški rod vrsta (red) neke višje strukture, območje duševne vrste, kraljestvo nravstvene narave, da si ptosto voli in dobro vstvarja. Naj nam bode svoboda še nadalje krvniška vrv, ki nam jo zategne smrt okoli vratu? Če nam pri zgradbi vsemira kljub vsemu razdejanju, revoluciji in neredu ostane najvišja modrost prikrita, vendar je izbruh zlobe in pokolebanje človeške pameti, da zablodi v vojne in krvoprehtje nevredno početje in naravnost nezdružljivo z nravno svrho človeštva. V življenju Nerona ne tiči nobena, človeka vredna svrha. Iz nereda ne sledi nikoli v nravnem območju napredek, ampak nazadovanje. Zloba ne rodi čednosti. Kdor seje zavist in sovraštvo, ne ceete mu kraljestvo ljubezni. Iti moramo obratno pot in v revolucijo notranjega duhovnega sveta in v spremembo našega nazora in v čustvo srca položiti temelj razumnemu redu stvarstva. V območje nravnega in osebnega bist-a mora stopiti namesto sile slepo del -ijočih, mehaničnih naravnih sil sila ideje, ki osvobodi srce. Nedolžnost otroka, čistost ljubezni, moč ponižnosti, darovanje življenja in svoboda so predpogoj, da izberemo dobro in za svobodo tudi umiramo. Samo moč ideje povzroča spremembo v kraljestvu duhov in ne smemo si dalje domišljevati, da zainorcjo v tem območju mehanične sile, pritisk in sunek, sila in tiranstvo mišljenje ljudi izboljšati, narode izmiriti ir ljudi organizirati v zvezo duhov.
Sedaj spoznavamo, da zarnorejo nasilne metode dvigniti duh -vni svet iz njegovih tečajev. Obrniti moramo pogled vase in čisto od kraja začeti in stopiti v učna leta Viljema Mojstra:
»Vse izven nas je samo element, da ... vse, kar je na nam. Ali globoko v nam leži ustvarjajoča sila, ki zamore to ustvariti, kar ima postati.«
Največje in najmogočnejše, kar čutimo v naših prsih in v vsakem človeku pripoznati moramo, kar kot o'ižansko silo častimo in kar kot Boga v bližnjem ljubimo, ne smemo na nobenem planetu in solnčnem krateiju iskati. Duhovni vset in človeški elizij — Bog sam — ne prikazujeta se na nobenem drugem kraju kakor samo v notranjem svetišču srca, v korenini človeškega bistva, v čistosti notranjega čuta in v moči ideje.
Mi se posvečujemo v mišljenju našega srca in se posvetimo novemu življenju. Mi verujemo v moč ideje in si ne domišljamo, da bi mogla sploh kedaj fizična sila človeštvu novo smer dati in
lice zemlje izpremeniti. V območju kosmosa, ki se zgraja na mehaničnih silah in v rastlinah, v živalih in ljudeh organsko življenje rodi, morajo ljudje kraljestvo duha zidati, kjer se izločujejo vse mehanične sile. pritisk in sile sunka in vse metode povrnitve ozir. odplačila. Dvignimo moč skupne ideje na ščit, da zlomimo moč samo mimoidočih (elementarnih) sil v človeštvu, ki se udejstvujejo v mržnji in zavisti, v vojnah in razdejanju. Moč ideje je vedno na delu že v moči osebnosti in v stremljenju po svobodi narodov, če tudi Še
do današnjega dne na svetu silo trpi. Moč ideje se ne da niti s smrtjo njenih prerokov uničiti, kakor tudi jedro ne izgine, če tudi se luščina uniči.
Mehanični pritisk ne razkolje jedra, ampak nevidna porajajoča sila v jedru samem, ki nežno poganja iz zemlje, srkajoč njene šoke.« —
Tako eksistira moč ideje skupnega Slovenstva, to skupno jedro more ščititi le v svoji notranjosti zdrava z elementi narave in z notranjostjo človeških duhov pomirjena država. — (Po Walter Huberju P. L.)
Iz knjige življenja.
Recimo, da smo se naveličali ljubljanskega mrtvila in megle. Predali smo zaenkrat svojo usodo kamniškemu »br-zovlaku«, ki nas je potegnil z zmerno brzino preko ljubljanskega polja in Save med gričevjem kamniške ravani v Kamnik. Kolikor toliko utrujene kosti osvežimo še pri Kendi, potem pa nadaljujemo pot ob »večnem« zidovju smod-nišnice. Oddahnili smo se, ko smo stopili na plano. V bližini nas pozdravlja stanjška cerkvica na hribu, na desno pa se je počel pas mehke tratine, po kateri zvončklja pasoče se govedo. Ako se ozremo po trati, vidimo, da je že zgubila nekaj na svojem dolinskem značaju. Tiste večne ivanjščice (Lencanthemum vulgare), ripeče zlatice (Ranunculus acer) in kukavičje lučice (Lychnis flos cuculi) postanejo bolj in bolj redke. In čim višje se vzpenjamo v divni alpski svet, tembolj opazujemo, kako izginevajo karakteristični zastopniki dolinskih travnikov — dokler končno popolnoma ne izginejo.
Polagoma nas pozdravi svojevrstna flora. Očesu prija nova živa cvetlična barva. A v visokih legah vladajo samo še gole skale, prod, mela, le tuintam srečamo osamljene zelene ruše. Kmalu smo se poslovili od zadnjega zastopnika rastlinstva. Le šum bežne divje koze nas opominja, da prebivajo tudi v teh višinah živa bitja. Zazdi se nam, da je narava okoli nas popolnoma mrtva. Nič drugega, kot skale in končno morda še sneg...
Da, vse to občutimo ob prvem pogledu! Toda, če opazujemo te skalne stene natančneje, vidimo najprvo, da nimajo povsod istega lica. Poleg navidezno kompaktne gmote, opazimo mesta, ki kažejo znake izpremembe. Fine razpoke se razprezajo vsepovsod v skalah. Trdni materijal je namreč podlegel sčasoma ogljikovi kislini zraka in vodi, njeni zvesti pomočnici. To polagano preperevanje pa je utrlo pot marljivim pionirjem, mikroorganizmom, ki so počeli uspešno svoje kulturno delo. Sedaj smo šele spoznali, da so te višine le navidez brez življenja. Tisoč in tisoč enostaničnih živih bitij se bori za svojo eksistenco. Mnogi izmed njih so zelo skromni v svojih potrebah. Za gradbo in rast svojega telesa potrebne snovi odvzamejo enostavno skalam, anorganskemu materijalu. Na ta način dobivajo ogljik, kisik, žveplo in fosfor, (nekatere prejemajo dušik direktno iz zraka!) a potrebni vodik jim nudi voda, predvsem izpodnebne padavine. Neposredno pred našimi očmi se pretvarja anorganska materija v živo stanično telesce. Iz navidezno mrtvih skal diha prvo življenje!
Najmanjša stanica je opremljena z lastnostmi, z orodji, ki manjkajo drugim kompliciranim živim bitjem. Neznatno stanično telesce igraje rešuje problem, s katerim se je marsikak prirodopisec
zastonj belil glavo — problem praplo-ditve. Te živalice, ki uspevajo pod navidezno tako neugodnimi pogoji — pa ne gradijo samo lastnega telesa, marveč se tudi izredno naglo razmnožujejo. Mnoge stanice poginejo. Pri njihovem razpadu pa pridejo v malenkostno kulturno tlo, (ki so si ga same izvojeva-ie) nove snovi. Nezavedno pripravijo, bivališče novim živim bitjem, ki imajo ži višje potrebe. Po stopnjeviti oksidaciji se tvorijo prvi sledovi solitra. Baza za bivališče višjih živih bitij je vedno ugodnejša. V takem terenu se pojavijo alge, glive in lišaji, ki z bakterijami tlo nadalje kultivirajo.
Alge in lišaji so že opremljene s klorofilom (rastlinskim zelenilom) — novim, zelo izdatnim pripomočkom za gradbo organskih snovi. S pomočjo klorofila, solnčne energije in ogljikovega dvokisa tvorijo vse one snovi, ki jih potrebuje živalski organizem. Že ta primer kaže, kako sta si živalsko in rastlinsko telo drug od drugega odvisna. Posebno ' elja to za žival. Živalskega življenja si sploh ne moremo misliti brez rastlinskega. Brez prigovora so bile tudi rastline naši prvi prebivalci na zemlji. Goicvo se je razvijalo življenje naše zemlje pred neštevilnimi tisočletji na sličen način, kakor se razvija danes v visokem alpskem terenu. Le uganka o postanku prve celice nam je ostala nerešena.
Z nastopom klorofila je privabljeno toraj živalstvo. Sedaj razvoj vegetacije brzo napreduje. Naselijo se najmanjše živali, potem žuželke. Pogoji za rastlinstvo postanejo izredno ugodni. Živali dajejo rastlini ogljikov dvokis in vodo in — kar je še važnejše — dušik, fosfor in žveplo. Zadnje tri snovi nudijo potom preosnovnih produktov, deloma pa z razpadom svojega trupla.
Rastlina v prvem momentu ne »ve«, kaj bi počela s temi produkti, to velja posebno za dušičnate snovi. Rastlina namreč lahko uporablja le oksidiran dušik, v obliki solitra — a živalski organizem nudi le reduciran dušik. Baš tukaj zija globok prepad med živalskim in rastlinskim kraljestvom.
In glejmo spet čudovito uredbo! Takoj so na delu mikroorganizmi, ki pretvarjajo ta reducirani dušik od stopnje do stopnje — dokler ne nastane ona oblika, ki jo lahko sprejema rastlina: solitrna kislina.
Žival pa je skoro izključno v direktnih odnošajih z rastlino. Le pri celulozi — ki tako pogosto nastopa v rastlinstvu — je treba posredovalca. V živalskem črevesu prebivajo mikroorganizmi, ki cepijo te snovi v kar najenostavnejše dele.
Polagoma so rastline v smotrenem sožitju z živalicami izvojevale novo razvojno stopnjo. Že davno (pred tisočletji) je prinesel veter neštevilna semena višjih rastlin na ta košček zemlje.
Vendar niti eno seme ni moglo tedaj 5e vzkaliti. Skalovje pa je polagoma pre-perevalo, s pomočjo razpadlih ostankov rastlin in živali je nastalo čisto drugačno tlo. Brž so se naselile višje organizirane rastline; najprvo so bile to golosemenke, za njimi so se pojavile cvetne rastline. Cveti so privabili metulje. Za njimi so sledili njihovi sovražniki. In vse bolj se je pričela oživljati navidezno mrtva zemlja...
Sedeč na ostrem grebenu pod Grintovcem, smo se globoko zamislili v čudovite skrivnosti življenja. Niti opazili nismo, kako so se počeli rdečiti in žla-titi beli vrhovi na iztoku... Sklenili smo, da se povrnemo v prijetno Cojzo-vo kočo. Prijatelj R. S., ki ima baje čudovito fin vonj, je dejal, da se že kadi iz kočinega dimnika, še predno smo kočo uzrli. To dejstvo je pripomoglo, da smo prav kmalu sedeli za mizo ob okusnem založaju. —	D. B.
Riccardo-
(1778 — 1823).
Pred sto leti	je umrl sloviti
anleski ekonomist	David Ricardo,
sin nizozemskega	Izraelita, ki je
bil obogatel z dragioiletništvom. Po 14. letu je očetu pomagal, z 20. pa se pokristjanil ter ostavil svojce. Spustivši se na lastno pest v kupčije, je bil čez pet let večkratni milijonar. Nato se je posvetil gospodarskim študijem in obelodanil razne spise, n. pr. Principi narodnega gospodarstva in davkov. Med 1. 1819. in 1824. so ga kot člana občinske zbornice obsipali z vsemi častmi.
Proučeval je zlasti rento, mezdo in dobiček. Ricardo sluti za bodočnost postopno zvišanje rent, dviganje cen za delo (ki pa se izravna s porastkom živilskih cen) in stopnjevito zmanjševanje obrestne mere dobičkov. »Vsi prijatelji človeštva morajo želeti, naj delavski sloji povsod iščejo blaginje, zakonitih zabav, in na vse dopustne načine jih je treba v to navajati.« To je pripomoček, da se prepreči čezmerni razvoj prebivalstva. Na žalot pa se mu zdi smer britanske zakonodaje protivna tem nače-lom.	%
Omejitev žitnega uvoza samo dviga prihodek in obenem ceno žitu in postave glede siromakov — množeč možitve, odpravljajoč sleherno previdnost — utegnejo zgolj »uničiti bogatine, ne da bi zato obogatili ubožce.«
Ricardova gospodarska analiza in družabna kritika sta dali socijalistični doktrini odločilno orožje^ Marksova vrednostna teorija je v kali pri Ricardu. Železni zakon o* mezdah, posplošen v Nemčiji po Lassaliovi propagandi, v Franciji pa po GuesdOvi, je posnet po Ricardu. Njegovo teorijo o renti je takisto na novo povzel ameriški socijalist Henry George, ki jemlje iz nje razlog zoper zemljiško lastnino. Ker je socijalizam izkoristil njegova dela, se je oficijelno narodno gospodarsvo zadnjih 40 let odvrnilo od. Ricarda. Vendar pa ostane eden onih ekonomov, ki so pretehtati in pretuhtali največ idej.
— Zeleni pramen. Domorodno društvo »Lisere včrt« ali »Zelena tvez«< imenovano po svojm odznaku, golenem traku, ima namen Parižanom olajševati poštene in prikladne zakone. Prva poroka, ki se je vršila po zaslugah nadobudnega zelenega pleta, se je obhajalo skoraj oficielno in dokaj svečano. Danes je prišlo do pete ženitve: neki inženjer je vzel gospodično, dodeljeno sinančnemu ministrstvu. Živel strumni, »Zeleni stremen«!
M. Gorki j:
Ruska pravilica.
Mlad človek, ki se je zavedal, da ni lep, je dejal samemu sebi: — Parne im sem. Postal bom modrijan. Pri nas je to zelo preprosto.
In začel je brati debele knjige — v resnici ni bil neumen in je vedel, da se vsebina modrosti najlažje dokaže s citati iz knjig.
In ko je prečital toliko modrih knjig, kolikor je treba, da postane kratkoviden, je ponosno dvignil svoj nos, ki se je pordečil vsled teže naočnikov, in iz-fcvil vsemu bivajočemu:
»Ne, mene ne prevaraš! Saj vendar vidim, da je življenje — past, ki mi jo je nastavila narava.«
»In ljubezen?« — je vprašal Duh življenja.
»Hvala, slava Bogu, nisem poet! Ne pojdem radi koščka sira v železno kletko neizbežnih obveznosti!«
A kljub temu se je odločil, ker ni bil tako izredno talentiran, da postane profesor filozofije.
Pride k ministrstvu narodne prosvete in govori:
»Vaše blagorodje, lahko propovedu-lem, da je življenje nezmiselno in da se ne izplača ukloniti se vabam narave.«
Minister se je zamislil: Ali je to prav, ali ne?
Potem je vprašal:
»A aaredbam oblastev se ie treba pokoriti?!
»Vsekakor treba!« — je rekel filozof in ponižno sklonil glavo nabito od knjig.	■'
»No, da, da! Lezite na kateder. Plača — šestnajst rubljev. Toda — še predpišem, da se poprimete v ravnanje zakonov narave, pazite — brez svobodomiselstva! Ne trpim!«
In po kratkem premišljevanju je melanholično dejal:
»Živimo v takih časih, da bomo morda prisiljeni radi državne enotnosti priznavati tudi naravne zakone, ne samo obstoječih.«
»Vrag!« — je v mislih vzkliknil filozof. — »Če pridete do tega, kako vendar ...«
A naglas ni — nič dejal.
Da, in uredil si je življenje: vsak teden je zlezel na kateder in govoril raznim kodrastim mladeničem:
»Človek je ograničen zunaj, ograničen znotraj, narava mu je sovražna, ženska — slepo orodje narave in po vsem tem je naše življenje docela nezmiselno!«
Navadil se je tako misliti in čestokrat se je razvnel in govoril krasno, iskreno, mladi studenti so mu navdušeno ploskali, a on je, zadovoljen, ljubeznivo prikimaval s svojo plešo, ginjeno se mu je blestel pordečeli nos, in vse je šlo prav dobro.
Obedi v gostilnah so mu škodovali — kot vsi pesimisti, je trpel tudi on na neprebavljivosti želodca — zato se ',e oženil, obedoval devetindvajset let doma in med delom traženo dobil štiri
otroke, potem pa — umrl.
Za njegovim pogrebom so spoštljivo in žalostno korakale tri hčerke z mladimi možmi in sin, poet, zaljubljen v vse krasne ženske sveta. Študenti so peli »Večni spomin« — peli zelo glasno in veselo, a — slabo, ob gomili so profesorjevi tovariši govorili o tem, kako izvrstna je bila pokojnikova metafizika, — vse je bilo docela primerno, s svečano in v gotovih trenutkih celo ganljivo.
»Tako, sedaj je umrl starina!« je dejal neki student tovarišem, ko so odhajali s pokopališča. — »Pesimist je bil.« se je oglasil drugi.
A tretji je vprašal:
»No? Ali res?«
»Pesimist in konservator.«
»Glej no----------A nisern opazil«
»Četrti student je bil bled in ves v skrbeh vprašal:
»Ali nas bodo pozvali na sedmino?«
Da, povabili so jih.
Ker je pokojni profesor napisal pri življenju lepe knjige, v katerih, je goreče in lepo dokazoval nezmiselnost življenja — so se knjige dobro razpečavale in čitale z zadovoljstvom — ja j, govorite kar vam ljubo, človek ljubi, to, kar je lepo.
Družina je bila preskrbljena. — Tudi pesimizem lahko zasigura! Sedmina je bila bogata, bledi študent je jedel, kot le redkokdaj, in ko se je odpravljal domov, je, dobrodušno se smeje pomislil:.
»Ne — tudi pesimizen je koristen
A. Strindberg:
Pandora.
Verska modrost starih Grkov izvira menda iz istega potoka, kakor Izraelova in naša je bila le vsled uporabe umazana in zaobrnjena. Eva starega testamenta je bila ustvarjena sprva v pomoč in veselje možu v samoti. Po grehu se je stvar obrnila.
Grki pa so ustvarili Pandoro takoj kot kazen: ko so se ljudje uprli zoper Zeusa in niso hoteli več ubogati, so morali biti poslušni ženski. Moški je bil že od začetka prispodoba, ustvarjena iz gline; Prometej mu je hotel dati še božje življenje; zato je ukradel ogenj (duha) z nebes. Ko se je nato spopolnjeni moški v čuvstvih polboga uprl, je zapovedal Zeus Vulkanu, naj naredi iz blata žensko, torej novo prispodobo, ki so jo obdarili vsi bogovi z ljubeznivostjo, zgovornostjo itd.
Moški je postal suženj svojega osebnega poželjenja in se je moral naučiti ubogati. Največji vladarji in tirani, Cezar, Antonij, Napoleon so se plazili pred svojimi prispodobami, ustvarjenimi iz blata; in celo Sultan je moral v haremu jokati, ker ni dobil odziva svoji ljubezni, čeprav je bil gospodar čez življenje in telo lepotic.
Svedenborg da največjemu tiranu Karlu XII. ob stran gospodarico, ki ga najnižje poniža. (»Diarium Spirituale«). »Ker si poslušal glas svoje žene in ne , mojega, boš odslej njej pokoren! Lej
kdor je vsled ubogljivosti do Boga »prijeten v božjih očeh«, ji uide.« To je edin/ način! Probatum est!
A. Strindberg:
Magnetna gora.
So ljudje, ki nosijo magnetno goro v sebi; vse kar je pri drugih železnega, se izdere iz lesa in se nabira pri njih.
V tej knjigi sem govoril o mali čarovnici, ki je mogla v gotovem času zvabiti iz daljave gotove darove. To je bil magnet.
Toda druga vrsta, ki jemlje skrivnosti, bolest, skrbi iz ljudi, ki si pridobi zaupanje vseh, je interesantnejša!
Njega imenujejo simpatičnega človeka; priljubljen je zaradi svojega dobrega in razumnega bistva. Njegov del je pri vseh skrbeh, nikoli ne govori o sebi; povabljen je povsod, kjer praznujejo ljudje svoje zaroke, svoj rojstni dan-Pritegnejo ga ob ločitvah, spravah* operacijah, posojilih; za uboge kolege mora prodajati skulpture, čeprav je san* kipar.
Čudno je, da ostari pred časom» vsled tujih skrbi. O svoji veliki bolesti se ne upa govoriti, ker se ljudje raztit' sejo in ne odgovore na to, kar se jk*1 reče; ali pa tolažijo z dovtipom in nagl^ besedo: »Ne misli na to!« Tedaj se smehlja, vendar bolestno, in zdi se, ka£ kor bi hotel reči: »Ljudje, ali nimate n!5 srca zäme?« (iz knjige ljubezni.)
Socijalna politika.
tiaa Gil Lola:
Ocenjevanje duševnega dela po sedanjem pokojninskem zakonu.
a Sedanji pokojninski zakon določa v §§ 1—2 v še vedno veljavni obliki iz leta 1914, da so zavezani (pokojninske-®u) zavarovanju tisti, ki
1.	so stari najmanj 18 let in največ 65 let, ko vstopijo prvikrat v tako službo, v kateri bi bili ne glede na starost zavezani zavarovani;
2.	prejemajo najmanj toliko prejemkov, da dosega na leto preračunani njih skupni znesek najmanj 600 K;
3.	opravljajo službo z uradniškim značajem ali vršijo redno pretežno duševna opravila.
Kakor vidno, imamo tri absolutne (tondicije za obstoj dolžnosti zavarovanja; čim primanjkuje ena sama, nameščenec ni podvržen. Vsi oni pa, pri katerih so podani gorenji trije predpogoji, se zavarovanju ne morejo odtegniti, če niso po zakonu izrecno oproščeni.
Od navedenih predpogojev je najbolj jasen prvi, dočim je drugi dandanes glede minimalne višine precej obsoleten.
Fizično starost poedinca ugotoviti, je dandanes malenkost. Komplikacija je mogoča le pri dvomu, da-li je pri 551et-nem uslužbencu sedanja služba res prva, v kateri je sicer zavezan zavarovanju, odnosno, če se da zavarovanje zadnjih služb pred 55. letom starosti naknadno še izvesti ali ne. V prvem slučaju dotičnik, ki je 55 let star in ni še nikoli prej bil v zavezani službi, ni zavezan, če se pa da kaka prejšnja utajena služba naknadno zavarovati, je zavezan tudi po dovršenem 55. letu starosti. N. N., rojen 5. jan. 1866, vstopi 1. okt. 1923 v Ljubljani v kontorsko službo, v kateri ima 8000 K mesečne plače. Pri prijavi pa navede, da je od 1. dec. 1920 do 30. sept. 1923 služil v Celju v slični lastnosti, en da bi bil prijavljen. Vsled tega se bo pokojninski zavod poslužil pravice, ki mu jo daje § 35 zakona, zavaroval N. N. za službo v Celju in izrekel zavarovalno dolžnost tudi za službo v Ljubljani, čeravno je N. N. ob nastopu te službe že v 59 letu starosti.
Da bi kdorkoli delal danes za letne dohodke 600 K. je več kot dvomljivo, Vsled česar lahko z mirno vestjo vzamemo, da je, kar se tiče višine prejem-'kov, danes vsak dovolj stari in v gotovi lastnosti zaposleni nameščenec zavezan zavarovanju. Vredno pa je opozoriti, da med prejemke ni všteti samo Prejemkov z valutno oznako temveč vse dohodke, ki jih prejme pod kakorš-nim koli naslovom nameščenec o b i z-Vrševanju zavezane službe od službodavca v taki izmeri, da njih n o-t r a n j a vrednost v teku koledarskega leta doseže znesek 600 K. Vendar ne sinemo prezreti, da po ministerijalnem razpisu o izvedbi novele pokojninskega zakona golo naturalni prejemki ne povzročajo dolžnosti zavarovanja; vsled Prepovedi tkzv. truck-sistema mezd ta odredba nima smisla, ne glede na to, da ie izraz povsem samovoljne interpretacije nekaterih točk § 3 pok. zakona. Spori glede zavarovalne dolžnosti nastajajo izza novele 1914 le glede oblike Prejemkov; ti spori so pa za uporne stranke večinoma brezuspešni, ker od-hosne odredbe zakona naravnost per-horescirajo in onemogočujejo vsako maskiranje prejemkov. Pred prevratom, ko valutna pot krone še ni kazala tako strme hiperbole, je bil pa prav zelo po-sost tale primer: 16. junija 1896 rojena N- N. — ženske imajo notorično nizke plače __ je vstopila 1. jan. 1914 kot začetnica v službo, ki ji interpretacija P? ' Za,fona iz leta 1906 ni prisojala za-ezanosti, čeravno je imela nameščen-S ™eS<^no Plačo 50 K, torej letno bUU K. a 1. okt. 1914 je stopila v velja-vo novela 19H po ka{eri je bila N. N.
tudi na podlagi svoje službene lastnosti
zavezana zavarovanju. Zato je delodajalec zlizal nameSčenki plačo na mesečnih 48 K ter ji dal novoletno nagrado 20 K, kar tvori ietno 596 K; z drugi_ mi besedami: nameščenki je odtegoval hjen premijski delež, ki ga jj je ob ietu Vrnil za dobo 10 mesecev, sebi pa je Prihranil svoj dvojni premijski znesek, ki bi ga sicer moral plačati pokojninskemu zavodu.
Dočim sta prva dva Predpogoja zavezanosti bolj formalnega značaja, posega tretji globoko v vsebino duševnosti delovanja v službah. Ta predpogoj nam. predstavlja kolikor mogoče splošen in prožen, vendar pa zato ne nejasen obroč, v okrilju katerega se proglaša vsako delo za delo uradniškega ali Pretežno duševnega značaja. In priznati je treba, da izbrani izrazi tega zakonitega mesta niso ponesrečeni, tembolj, ker jih zakonodajalec v nadaljnjih vrstah sam interpretira. Za nas je važ-da vemo, da sta »uradniški značaj« m »pretežno duševno opravilo v prvi vrsti alternativi, potem še-le eno, ki Je dvakrat povedano. Ravno nevpo-«tevanje tega dejstva povzroča mno-*bn delodajalcem največ vnaprej brez-
uspešnega boja z oficijelno interpretacijo.
Uradniški) značaj prisoja družba danes lahko kategoriji, ki ji ga bo jutri povsem odrekla. V posameznem slučaju pa bo priznala zopet uradniški značaj iz formalnega razloga, da spada po-edinec k organiziranemu uradniškemu aparatu. Vendar pa shvačanje pojma »uradniški značaj« ne povzroča teoriji in praksi takih težav kot shvačanje pojma »duševno opravil «. V tem pogledu je bilo izvajanje starega pokojninskega zakona (iz leta 1906) izročeno takorekoč na milost in nemilost upravnemu sodišču, ki je potem tekom petletne jurisdikcije res izdatno »razčistil ozračje«. Nebroj načel, ki so se zrcalila v razsodbah upravnega sodišča, je našlo zakonito zavetje v noveli iz 1. 1914.
Prvotno se je ni moglo smatrati kot duševno le tisto delovanje, pri katerem je storjen bistveni del drla potom miselnih operacij in pri kate~"m je fizični izraz (pismo, ustmena izjava etc.) le pripomoček, da je stopilo ravnokrat završeno duševno delo »na dan«. To stališče pa ni imelo eksekutivne moči, in ga je praksa ubila s prakticiranjem, za-četništvom. Zato je bilo potrebno z legalno interpretacijo podpreti — na podlagi izkušenj pred upravnim sodiščem seveda — izraz »duševno delovanja« prvič z gotovimi splošnimi pripomočki, drugič pa bodisi z naštevanjem konkretnih zaposlenj, bodisi z izključevanjem konkretnih zaposleni.
Glede splošnih pripomočkov naj omenimo da smatra zakon duševno delovanie za podano — tudi v slučaju dejanskega nasprotovanja —
1.	če pomeni vzgojo ali pouk;
2.	če pomeni umetnost brez ozira na umetniško vrednost izdelka;
3.	čeleživsmeri gotovih absol-viranih študij; 4. če vsebuje vodstvo ali nadzorstvo;
5.	če vsebuje pisarniško ali kontorsko službo;
6.	če vsebuje višjo poslovno zunanjo službo.
V vseh takih slučajih torej ni treba za vsak konkretni primer posebej splošnega dokaza o duševnem delovanju, temveč zadostuje en sam detajl, ki spada pod eno ali drugo gori navedenih točk.
Kakor pa tudi najnižjemu »fizičnemu« delavcu ne moremo odrekati pri njegovem fizičnem delu dušenega delovanja, velja ista, oziroma obratna resnica tudi za »duševnega« delavca, in pri gotovih vrstah dela, ali v gotovih socijalnih pozicijah nastaja le vprašanje, kateri od obeh ekstremov prevladuje. Od takih del reklamira pok. zakon za zavarovanje le ona, kjer prevladuje duševni moment, in jih v izogib predvidenih neštevilnih sporov — našteva vzgledoma, ne izčrpno. Kot posebnost navajamo določbo, da je zavezan pokojninskemu zavarovanju oni nameščenec, katerega izključen pridobitni posel je pometanje v pisarni, čim je to odvetniška ali notarska pisarna. Javno naziranje o takih »dvomljivih« poslih pa se menja tako naglo, priključujoč se gospodarskemu, kulturnemu in socijalnemu razvoju družbe, da tudi vzgledno pozitivno naštevanje ne zamaši nikdar tistega prostora med fizičnim in duševnim delom, ki ostane rezerviran prosti interpretaciji.
Zakonska sreča.
Dandanes na svetu poiskati res srečen, v popolnem soglasju med seboj živeči zakonski par, ni lahka stvar. Kratki medeni meseci minejo hhro in težko ga dobiš zakonskega, ki bi kako leto po fatalnem »da« še govoril o zakonski sreči. Navadno tedaj že eden ali drugi pravi, kaj sem mislil, da sem te vzel, kaj sem mislila, da sem ravno tebe pobrala. Le redki so slučaji, kjer zadovoljnost neprestano traja leta in še redkejši, kjer zadovoljnost in sreča traja do konca.
To so gotovo tudi dobro vedeli Angleži, ko so določili že pred davnim časom darila za one zakonske, ki so mogli dokazati, da se v zakonu nikoli niso prepirali s svojo boljšo ali slabšo polovico. Darilo je obstojalo v enem kilogramu slanine. Ta navada se je ohranila še do danes v dveh krajih na Angleškem in sicer v Dunmow in v Ilford v Essexu. Razsodišče o tej stvari je sestavljeno iz 12 oseb in sicer iz 6 moških, samih starih samcev in iz 6 tet tudi starih in samskega stanu.
Pretekli mesec se je zopet zbrala v Dunmowu ta komisija. Vsi člani so bili oblečeni v plašče od hermelinove kože z zlatom obrobljene. Kandidatov za darilo je bilo tri pare, med njimi tudi poslanec delavske stranke Tom Growes 'z Stafforda, kateremu je bilo tudi prisojeno darilo. Če je pri tem igrala njegova poslanska čast kako vlogo, o. tem angleški časopisi ne poročajo. Dejstvo pa je, da je v eno roko vzel darilo, paket z vsebino 1 kg slanine, drugo pa ponudil svoji boljši polovici in smejočega obraza ob ploskanju številnih gledalcev c&*;‘ iz dvorane kjer je bila javno po-
IV' njegova zakonska sreča
O boječnosil.
Pred poldrugim mesecem so izšli Carusovi Spomini, kjer se ta, morda najbolj razvajeni umetnik svoje dobe, izpoveduje, da je mrl od strahu vselej, kadar mu je bilo stopiti pred občinstvo. Že pred časom je opisal nekaj slavnih zgledov za takšno bojazen; naj dodam še nekaj neobjavljenih iz življenja razumnikov vsake bire in baže;
Glasoviti italijanski profesor Mosso, ki je obelodanil kar celo knjigo o plaš-Ijivosti, takole analizira svoje občutke kot predavatelj začetnik:	»Končno
se znajdem za mizo sredi pretresljivega molka. Zdelo mi je, da sem se strmoglavil v viharno morje in da sem se, prišedši iz vode, vrgel na pečino ■"redi obširnega amfiteatra. Vidim se v polkrogu osamljen, neznaten, slaboten, ponižen, kakor da se izpovedujem svojih grehov. Zročemu po stopnjevitih sedežih v okroglem gledišču se mi je zazdelo, kot bi nestvor pomalem odpiral žrelo, da bi me pogoltnil, čim bi jaz izrekel poslednje svoje besede.«
Francisque Sarcey, ki je sodil med velepriljubljene predavatelje, si je želel pred vsakim svojim predavanjem neznanske nevihte ali celo vesoljnega potopa!... Rad se je prispodabljal z obsojencem, ki gre proti giljotini. Čim je stal na pozornici, ni ničesar več čutil. Sloviti odvetnik Allou je bil pred slednjim zagovorom bled in prepaden, skremžen v obraz; roke, čvrsto skiče ne na hrbtu, so vročično podrhtavale. Njegov stanovski tovariš Methmont je sleherno jutro, kadar mu je bilo nastopiti, neizbežno bljuval.
Alfred Assolant, pisatelj in proslul poizvednik, je nekoč privolil v predavanje o vsebini svoje knjige »La Vie aux Etats-Unis«. Stopivši dokaj samozavestno na oder, da bi govoril o življenju v Združenih državah, je poprijel besedo takole: »Gospoda, kadar hočemo potovati v Ameriko... kadar hočemo iti tja.. hm, hm, hm. .se odpravimo na parnik... Zbrani svet se je pričel čuditi tej neodločnosti... Kar opazijo, kako Assolant pobira svoje papirje, svojo knjigo, se dviga s stolice, ostavi mizo ... rekoč poslušalcem: »Jaz pa se odpravim skozi vrata!...«
Henri Bauer, najstrožji dramatski kritik v Parizu, je nekega večera pri-čenial svojo predavateljsko pot na prizorišču »Varietčs«. Preden je režiser trikrat udaril, je pokukal skozi odprtinico v zagrinjalu po nabiti dvorani in se okrenil s preplašenim obrazom proti glumcu Baronu:	»Dični moj prijatelj,
priznati vam moram, da se mi silovito hlače treso!« — Baron se je ozrl vanj in skomignil: »Da se tresete!... Čemu neki?... Henrika Bauerja ni v dvorani! ...«
Pri dramskih pisateljih se plahost izraža včasi na čudne način. Lani umrli Henri Batille se je okoli prve predstave ogibal novinarjev in glediških poročevalcev ko kuge. Rad je priznaval, da je tri dni pred novo bitko tako zdelan, da prebiie vse dni zleknjen v naslonjaču z zavitimi in odetimi nogami in da ne more napisati naimamše stvarce. A'eilhac ni prisostvoval nikoli svojim prvičnicam (premieram). Francois de Curel je šel v Folies-B°rgere na večer svojega »Novega mah’ka«, ki so ga uprizorili v Od4 onu. Veliki glasb* dk Saint-Saens je bil na Kanarskih otokih na dan prve pred stave »Askanija« v Operi. »Nikdar ne hodim gledat svojih igrokazov,« je priznaval Jules LemaTtre.
Tristan Bernard se ie v početku ka-it tolikanj bal javnosti, da si je izročivši svojo veseloigro ravnatelju, želel .->amo ene stvari: da se ne bi predstavljala. Paul Hervieu, rajni avtor »K!°šč« in -Teka s plamenico«, je izjavil ob neki prvičnici. da je kakor obtoženec ki pred poroto čaka na smrt ali svobodo, oziroma letnik, ki v gostem, nepredirnem mraku ne vidi nič, ne sliši nič, kot bi bil mrtva stvar. Maurice Donnay je r nov-no pripovedoval, da so mu večeri prvih predstav najtrpkejši trenutki njegovega življenja.
Postand je bil prilično miren in po-koien, dokler se ni uprizoril Cyrano de Bergerac. Znano je celo, da se je ob glavni skušnji tega umotvora oblekel kot velikaš iz dobe Ludvika XIII. in se meša! v figuracijo. Tesno pa mu je prihajalo pri Orliču (Aiglon): osobito na se mu ie srce stiskalo pri Kokotu (Chan-tecler), posebno zaradi. Guitryja, s katerim si nista bila nič kaj dobra.
Jean Richepin.. avtor prekucuških »Potepuhovih pesni«, ni kdo ve kaj razburljiv. Nikdar mu sila ne prede. Ob večerih glavne izkušnje se izprehaja po hodnikih, smejoč se in klepetaioč. kakor da je glumo napisal kdo drugi. Alfred Canus, ki je preminil pred meseci in pustil francoski knjiž:vnosti toliko uspelih iger, je nekoč izoblikoval to ^ .rečeno oznako: »Prva uprizoritev je zbiranje okoli ponesrečenca.« Sicer pa se dogaja, da se nesreča izprevrže v srečo.
Industrijalizacija državnih obratov je blodna izmišljotina tako v ljudovladi kakor v monarhiji.
Georges Valois, 1922,
Vpliv rdeče in rumene barve.
Rdeča barva upliva od karmina do rumene meje v spektrumu, v vseh odtenkih dražljivo. Dražljaj je lahko prijeten ali neprijeten. To zavisi največ od intenzivnosti barve in dobe učinkovanja. Veliko vlogo igrajo tudi barvni kontrasti in asocijacije. Nekatere živali postanejo naravnost razdražene ob rdeči barvi. Prijeten dražljaj rdeče barve opazujemo najlepše na otrocih in prirodnih ljudeh, ki ne vedo, kaj je estetika. Izmed vseh odtenkov rdeče barve upliva na nas najbolj škrlatna barva — dasi se bliža spektralno rumeni barvi.
Če zmanjšamo nasičenost rdeče barve, če jo razredčimo do rožnate barve, postane dražljaj rahlejši. Sami naši čuti (ni treba asocijacija!) nam odkrivajo rožno barvo kot jasno, veselo.
Če rdečino potemnimo, dražljaj hitreje pobledi, kakor, če jo razredčimo. Temni toni škrlata (rjavo-rdeča barva) postanejo razmerno hitro indiferentni — a temni toni karmina, prava rdeča barva, upliva še dalje.
Rumena barva nikakor ne učinkuje več tako, kakor rdeča, vendar še vseeno dovolj jasno. Posebno naglo zmanjšamo upliv, če jo razredčimo; ta barva učinkuje že beli podobno. Močna potemnitev je sorodna rjavi barvi — za naše oko je to ena izmed najbolj indiferentnih barv. Če pa rumeno barvo le malo potemnimo (svitiorjava barva, temnormena barva), povečamo dražijivost. Kulminacija učinkovanja ne leži v spektralni rumeni barvi, marveč vsikdar v nekaj temnejši. Iz tega raz-motrivanja pa spoznamo, da je čustvena krivulja pri barvah mnogo bolj zamotana, kot učijo psihologične knjige.
Vsem stopnjam barvne kvalitete, nasičenost’ 'n svetlobe (od rumene do rdeče) je skupen še drug učinek, ki mu pravimo »toplota«. Slikarji čutijo »toploto« že v najrahlejših primerih rdečkastih ali rumenkastih odtenkov do brezbarvne svetlobe (piavzaprav teme), ali do nevtralnih barv (vijoličasta, zelena barva). Ni ga oa človeka, na katerega ne bi učinkovala močnejša rdeča ali rumena barva v »toplotnem« smislu. »Najtoplejša« je globoka rune-na barva. »Toplotni« učinek se ne krije z dražljivostjo; obadva se marveč spa jata na raznoličen način.
Razlaga »toplotnega« učinkovanja ni enostavna. Izraz »topel« ni čuvstveno pobarvan kakor dražljaj. Učinkovanje je popolnoma različno, saj imamo zanj celo poseben prgan — kožo. Učinka »toplote« pravzaprav ne moremo z nobeno besedo iz aziti. Gotovo pa je, da ga ni istovetiti s pomenom, toplota v fizikalnem oziru. Samo en primer!
Stene sobice obdamo z zlatorumen-tapeto na eno plat, na drugo pa z belo ali sivozeleno (mrzli barvi). V sobo napeljemo elektriko z obločnico. Ko zagori obločnica, je prvi dol sobe oo.ek-tivno »toplejši«. Po fizikalnih zasonih pa bi morali občutiti trot najiople^šo barvo — rdečo. A tega - istini ne občutimo, pač pa rumeno. Sedaj bi morali občutiti tudi z zaprtimi očmi lurcnno tapeto kot toplo. V resni.i pa to »toploto« samo vidimo. Rešitev piooLma leži najbrž med čisto mrtriorično in fizikalno razlago. Občutek »toplote«, ki ga povzroča rdeča ali tunina baiva je spominsko čustvo, li celo sočustvovanje. Na vsak način neke vrste isoci-
Glavni viri toplote na naši zemlji so rumenega ali rdečega sijaja, solnce, ogenj, žareči les, premog, svetilka itd. Težko si mislimo drugo Kombinacijo nego to, da je rdeča ali rumena luč toplotna svetloba. Tako nas’ane asocijacija psihičnih, mogoče tudi fizijologičnih dejstev. Vsi rdečkasto ali rumeni, _sye-teči se predmeti, vsebnjeio spe:iiič-. n ton »toplote«, ali pa vzbudijo celo lahne prave toplotne občutke.
Pri duševnih bol tkib učinkujejo barve precej drugačno Nini analiza pa ravno potrjuje naša izvajanja. Rdeča ali rumena barva, pose n. j 'cieea updva lahko neprijetno. Zakaj? Ker ta ljudi preveč draži, pojavi se celo g.avobel ali kaj podobnega. Obratne lahko zapazimo pri nekaterih duševnih bolnikih celo afiniteto k og «cm-rdečemu. Največkrat se javlja to pri epileptikih, histerikih. Tej afiniteti se mnogi ne morejo ubraniti. Ob pogledu na pravi ogenj, se najmočneje razvije — tako, da postanejo celo p jžigalci. Vsa strast do rdečega ima na sebi pri teh psi’ o-patih popolnoma nekaj jonskega. ?go-če-rdeče, žateče-rdeče itd. so utisi, ki se ponavljajo v saniah, halucinacijah, »poetičnih« proizvodih abnormalnikov. Najbrž povzročajo ti utisi nad vse prijetne dražljaje.	O. B.
Ideje so mnoge hitreje karakale nego razumi, ki naj bi jih bili sprejeli; nič pa ni tolikanj strašno kot ideja prepuščena sama sebi, ideja brez doma, ideja, ki gre dalje nego njeni roditelji. To je razvajen otrok, ki zažiga povsod, najprej pa v svoji rojstni hiši.
Maurice MutsrUncx (Bruseljski Le S o t r).
Pri Viktorju Hugoju, Plešoče mizice v jerseyju.
Zapisniki sej, izdal in obrazložil Gustave Simon), 1923.
Živeč v pregnanstvu na otoiku Jerseyju, se je V. Hugo po nasvetu pisateljice Givardinove (rojene Delphine Gay) večkrat udeležil spiritističnih sej. Te doslovne beležke je po dolgem okrevanju obelodanil G. Simon, učeni izvršitelj oporoke velikega lirika. Vzemimo brez komentarja protokol seje z dne 2. I. 1854 ob 21%, ko so klicali pokojnega pesnika Cheviera, žrtev revolucije. Navzoči V. Hugo s soprogo in sinom ter Avgust Vacquerie, poet. "Viktor Hugo se ni dotaknil mize, samo vprašanja je stavil.
Gospa in Charles Hugo za mizo.
— Kdo si?
— Andrej Chenier.
Viktor Hugo: — Andrej, ti želiš in mi želimo kakor ti, da bi bilo tvoje delo izpopolnjeno. Vestno in spoštljivo, kot se spodobi za tvoj veleum in za grob, hočemo zbrati stike, ki nam jih boš narekoval iz obeh dob svoje misli, pred smrtjo in po smrti. Popoln monument naredimo ter napišemo na čelu tvoje življenje in tvoj konec. Da bo spomenik takšen* kakršen mora biti, da dobi hkrati človeški in nadčloveški pečat..., so potrebna vprašanja. Razjasnila ne bodo samo tajno tvojega življenja, marveč tudi zagrobno skrivnost. Odgovor na ta vprašanja bode tvoril najpresenetljivej-še poglavje životopisa ... Napisal sem neko knjigo o odsekani glavi (Poslednji dan obsojenca). Ustavil sem se tam, kjer utegneš edino ti nadaljevati. Hočeš 1! odgovarjati na moje vprašanje? Ali ga docela razumeš?
- Da.
— Poslušam te.
— Mož stopi na krvavi oder. Krvnik ga priveže na prečnico. Srp se mu povezne čez vrat. Duša giljotinirancev odleti skoz ogrljak. Človek preživi tedaj štrašno sekundo. Otvori oči in vidi košaro polno rdečega blata, to je dno odtoka morilnih odrov, in njegova glava mu reče: tamle bom. Ne, mu odvrne njegova duša. Prizor se je pravkar predrugačil, namestu greza vidi ocean, namesto krvi vidi svetlobo... Po tem odto-ču je vstopil v nebo. O groza! o veselje! o prebujenje! o čudoviti poljub! o klečanje! o polet! duša odplahuta in ostane na kolenih. Ostane otrok in postane ptica. Toda glej presenečenje! čuti, da jo nalahno ovija prosojna oblika, nebo postaja zrcalo. Samo sebe gleda. Krasna je. Dvajset let ji je. Telo več ne skriva duše, odseva jo. Duša ni več uklenjena v snov. Lepota ni več meso. Duša je vzela temu truplu, ki ga vleko na mrtvi-; šče, vse kar ima dragocenega, njegov nasmeh, njegov pogled njegov žarek, Kamilov poljub, ki je ostal na odrezani glavi, pozabljen usmev, pesem jesenske-. ga večera, vonjavo aprilskega jutra, čisto majčken prepirček golobov, besedico »ljubim te« ter je odnesla to v nebesno' sinjino. Poznam se in vendar nimam več svojih čutov. Živ sem in vendar ne nosim teže življenja. Luč se pretaka po svojih prozornih žilah. Neskončnost dobivam skozi vse svoje znojnice. Nevidna usta me pokrivajo z dolgim poljubom, kjer slutim svojo mater, kjer spoznavam svojo ljubimko, in ki ima zaix>-red vonjavo mojih ljubezni. Svetla črta; mi loči glavo od života. To je oživljena in občutljiva rana, ki dobiva božji poljub. Smrt se mi pojavi hkratu na zemlji in na nebesih; dočim se mi telo, ožarjeno po grobu, pogreza v večne blaženosti, vidim v neizmernih razdaljah pod seboj svoje drugo telo, ki ga rabelj meče črvom, svojo glavo, ki se trklja v žleb, svojo rano, ki krvavi, svojo giljotino, ki jo perejo, svoje lase, ki vise koncem kopja, in svoje ime, ki ga zasramujejo. Tedaj začujem glas, ki pravi: Slava Cheneiru! in opazim, kako prihaja z neba zlata obstret na moje čelo. Košara je bila pri kraju. Bog končuje. Morišče, krvnik in ...
(Vacquerie, ki piše, prvi, da je zadnji stavek nejasen. Charles reče, da mora biti zato, ker je truden. Gospa Hugova ni nič manj upehana. Seja se zaključi.)
A. D.
— Beli boj gospe Clementove. Vrnivši se z otoka Elbe, se je Napoleon ustavil v noči od 19. do 20. marca 1815 v Moretu v Loingu. Nosil je star plašč z oglavnioc ter usnjat telovnik z velikim žepom, polnim tobaka. Pod to grobo preobleko pa je čuval odznake svojega dostojanstva, da se je dal v potrebi spoznati. Nastanil se je nasproti občinski hiši v domu beležnika Cldmen-ta, ki je tačas opravljal srenjske posle. Ker pa se je bilo bati napada kraljevske vojske, se cesar ni ulegel k počitku, se je zadovoljil s kratkim oddihom v naslanjaču. Potem je pa delal in dajal navodila 75 brzim slom. Ob štirih zjutraj je odšel proti Fontainebleau ju med navdušeno množico. Zarana pride gospa Clčmentova pospravljat za Napoleonom. Sobo je bila sijajno opremila in za višek okrasa postavila porcelanasto skodelo na levo (kamin). »Oh, ta pra...!« je vzkliknila, videč na svojo veliko bol prekrasni bol na tleh, a ne prazen. Raztreseni cesar ie bil očividno segel po napačni posodi
Zanimive sodnijske razprave.
Pred londonskim sodiščem so zadnji čas razpravljali o teh-le zanimivih slučajih:
Neka žena Je zahtevala ločitev, ker mož ni hotel z njo govoriti in ji tudi odgovora hi dal; če ga Je ona nagovorila. Sodnik je odločil, da je kruto in surovo, če mož z ženo noče govoriti; posvaril ga je in zakonski prepir je bil poravnan.
Lastnik neke hiše je prišel k sodišču, da bi razveljavil pogodbo z nekim svojim najemnikom v drugem nadstropju. Kot vzrok je navedel, da je stranka preveč mirna in tiha. Nikdar ga ne slišim, je rekel, in zdi se mi kakor bi bilo to stanovanje grob. Tega me je strah in ne maram ga v hiši. Sodnik ga je skušal z lepa pregovoriti, da njegov navedeni vzrok nima nobene podlage in ga je končno prepričal, da j-5 mirna stranka v hiši vredna zlata.
Tretji slučaj je bil tale: Izvoščka je tožil neki trgovec, ker mu ni hotel ponesti prtljage do hišnih vrat, ko ga je pripeljal domov. Pravda je vzbudila veliko senzacijo. Časopisi so se zavzemali eni za enega drugi zopet za drugega. Nekateri so govorili, da je to delo že iz vljudnosti postalo za izvoščka dolžnost in da imajo potniki to pravico vsled pri-posestvovanja. Drugi so se pa postavili na stran izvoščeka in trdili, da je voznik opravil svoje delo, za katero je plačan, s tem, da ga je pripeljal do vrat njegove hiše. Kako on odnese svojo prtljago, to izvoščka nič ne briga. Sodišče je bilo v nemali zadregi. Še nikdar se ni pred dotičnim sodiščem razpravljalo o enakem ali sploh podobnem slučaju. Končno je pa vendar izreklo modro sodbo: Voznika se ne more siliti, da bi odnesel prtljago z onim, katerega je pripeljal, tedaj, kadar je prtljaga pretežka, ali pa ta vsled starosti in slabosti ne zmore tega zanj pretežkega dela. Z druge strani pa je zopet želeti, da se to vrši naprej, kakor je bila doslej navada. In to zadnjo rešitev so si želeli vsi razen iz-Voščkov.
Neka zanimiva sodnijska razprava se je vršila zadnje dni tudi v Parizu. Amerikanski miljarder Jay Gould je tožil svojo ločeno ženo Edith Kelly Gould, da mora odložiti njegovo ime. Po francoskem zakonu je imel namreč pravico to zahtevati. Miss Edith Kelly Gould se je po ločitvi zakona posvetila gledališču in Jay Gould ni hotel, da bi se njegovo ime profaniralo po gledališčih. Ko so jo poklicali pred sodišče, je povedala tole v svoj zagovor: Trinajst let sem bila gospa Gould. Ločitev zakona pri francoskih in amerikanskih sodiščih me je stala 4 milijone frankov. Danes nimam nič več premoženja in moj bivši bogati soprog mi ne plačuje nobene alimentacije. Da morem živeti, sem se morala udinjati kot plesačica. Dve leti sem po Ameriki in Aigliji pod tem imenom sklepala pogodbe in moj soprog ni imel nič proti temu. A zdaj mi prepoveduje zato, ker noče, da bi jaz nastopala v Parizu, kjer on stalno biva. Ali mi more sodišče vzeti ime, ki mi je pridobilo slavo med umetniki in med občinstvom? Če mi vzamete ime, mi s tem odvzamete tudi mojo umetnost in s to mi vzamete moj kruh.
Sto zajcev. Ne mislite na slovensko narodno pravljico s tem naslovom. Gre namreč za živo istino. V iztočni Franciji (Bourg-en-Bresse) se je Ber-trandov hlapec Degoud v Saint-Marcel-en-Dombes peljal ob štirih zjutraj s kolesom. Spotoma se je pripodilo več sto uhačev čez cesto. Zapletli so se v bici-kelj, tako, da je možak telebnil na trebuh in se nevarno potolkel.
Šahovske finese.
Šah je lepa iznajdba! Kdo je šah Iznašel še danes ne veš, a igra je baje silno stara. Indijanci so baje igrali šah Še predno so si omislili zabavnejši in modernejši šport »ljudožrstva« ... In kar je glavno — šah je igra za vesoljni svet. Brez politične primesi igrajo mladi in stari, ženske in možki... Vsak seveda po svoje, v okviru pravil, a včasih tudi izven tega okvirja. In prične se igra tako, da nastaviš na pisano deščico šahovske figure — kralja in damo, ter njih dvorno spremstvo — odlične oficirje. Pa ker je šah strogo demokratska igra, imajo tudi okorni kmetje na pisanem polju svoje zastopnike in celo živali jim imajo, ne glede na oba partnerja, ki sta pravzaprav poklicana le zato, da zastopata — svoje misli... Igralca potem vadljata... Bele dobi navadno tisti, ki ima boljšo izkušnjo in vpogled, t. j. kdor bolje gleda na prste... Pa je že konečno vseeno, ali imaš bele, ali črne, glavno je, da znaš svoje figure pravilno postaviti. Na glavi ne sme stati nobena figura in biti morajo lepo razvrščene ob kralju in kraljici na levo in desno... Sploh je treba paziti pri šahu na — strogo disciplino! —
Igra se potem začne — dotakneš se figure, jo primeš, držiš in — vlečeš ... In obvezan si, da potegneš tisto, ka-
Stanfe otrok ¥ Hissiji.
Med vsemi stanovi v Rusiji so vsled žalostnih razmer gotovo bili najbolj prizadeti otroci. Saj smo brali, da so matere celo snedle svoje otroke, ko je bila lakota na vrhuncu. O otrokih v Rusiji, o njihovem usmiljenje zbujajočem stanju pripoveduje član angleške komisije, ki se je te dni povrnil iz Rusije, žalostne stvari. Med drugim pravi tudi sledeče: Otroci sploh ne vedo, kaj je smeh. Pa kako bi se tudi smejali? Morda vsled tega, ker so pretrpeli toliko lakote in mraza? Pa ne samo to. Videli so preveč strašnih prizorov, slišali od svojih starišev in sorodnikov preveč strašne povesti o trpinčenju in preganjanju. Vsled tega so izrazi njihovih obrazov bolestni in zastarani. Samo trikrat je videl član angleške misije otroke, da so se zasmejali. Prvič, ko so ga slišali govoriti ruski, pa mu ni šlo, drugič v nekem mladinskem gledališču v Moskvi, ko so predstavljali neko komedijo, in tretjič v šoli klasičnih plesov, katero je ustanovila Izidora Duncan. Opazil pa je smeh pri odraslih.‘Toda ni bil to smeh zadovoljnega in veselega človeka. Kaj takšnega je danes v Rusiji še nemogoče. Smejali so se oni, ki so bili zmožni kakega tujega jezika in so jim v roke prišli inozemski časopisi. Pri branju teh pa je opazil na njihovih obrazih smeh, ki je izražal bol in zavist in jezo in vse drugo mogoče, samo zadovoljnosti ne. Do danes, pravijo Rusi, se še nobenemu ni posrečilo opisati, kako strašno so gospodarili sovjeti. Pa tudi če bi mogel kdo, bi si gotovo ne upal iz strahu pred ječo, mučenjem in izgnanstvom. V Moskvi izhajata dva največja časopisa »Pravda« in »Izvestja«, toda v »Izvest-jih« je malo resnice in v »Pravdi« je malo novic.
Američan v Afriki.
Floyd Gibbons, ravnatelj čikaške »Tiribune«, je skoro sam napravil pot od Colomb Becharja v Tombuktu, skozi brezmejno puščavo. V Dakarju je izstopil v najsijajnejšem hotelu, odložil svoj šlem, si naročil džina ter napisal Albertu Sarrautu, ministru francoskih kolonij, navdušen list: »Zavzeli smo se nad bogastvom ih obsežnostjo francoskih zamorskih naselbin v zapadni Afriki kakor tudi nad možnostjo gospodarskega dviga v teh krajinah. Občila in osobito poštenje raznih plemen, ki smo jih srečali, dokazujejo blagodejni vpliv francoskega uradništva in naseljeništva, ki .izkorišča deviško zemljo. Napor, človečanski in civilizatomi duh Francije smo mogli ceniti po številu šol za domačine, po borbi zoper bolezni ter epidemije, po razvoju obdelanega sveta, po razmahu živinoreje, po dobro negovanih cestah. Fotografije, dokumenti z našega potovanja bodo omogočili, da osvetlimo v Ameriki po 40 dnevnikih sindikata Chicago Tribune veličino podjetja, ki ga nadaljuje Francija, da postopoma uveljavi afriški zapad.«
Gibbons je med redkimi tujci, ki ne sodijo Francije samo po velikih buljvar-dih ob uri aperitiva, po amerikaniziranih music-hallih, po poltenih romanih ali po škotskem gostoljubju nekaterih preveč odprtih hiš. In tako se je približal resnici.
— Razljudba v Veliki Britaniji? — Statistika zdravstvenega ministrstva za drugo četrtletje 1923 kaže, da je bilo v tej dobi 196.831 porodov v Veliki Britaniji, predlani 248.616, lani pa 200.500.	— Število smrti je znašalo
140.400, t. j. 4% vsega prebivalstva. — Glede otroške umrljivosti, je 66 otrok od 1.000 umrlo pod enim letom, to se pravi najšibkejše razmerje izza poslednjih deset let.
tero si prijel, neglede na to, ako v zadnjem trenutku uvidiš, da si s figuro potegnil v prvi vrsti — samega sebe... Kakor že rečeno, ni nikjer tako strogo, dosledno, natančno in nevarno kakor ravno — pri šahu. Niti ne pri — ženskah. Dasi bi bilo morda bolje, da bi tudi v ljubezni vpeljali analogno s šahom takozvani »piece - touchee«... Vsaj za one dame predvsem, ki ne pomislijo, da je šah iznajdba od pamti-veka...
Pa tudi šahist ni naprednjak in sploh cenj. damam šahiste zelo priporočam... Šahist je namreč edini, ki pripisuje dami največjo veljavo... Brez dame si sploh ne upa igrati... Krčevito se je oprijemlje s tresočimi prsti in če jo izgubi — je izgubil z njo glavo in — partijo in srce... Pojav, ki ga pri modernih ljudeh dandanes več ne najdeš... to se pravi... razven — pri šahistih...
Zato se moderna dama danes prav rada v družbi ponaša:	»Deset otrok
imam — vsi igrajo šah in moj soprog sa tudi igra in je — profesor!«... Pa bi bilo umestnejše, da bi povdarila v obrnjenem redu: »Moj soprog igra šah in je njegova naravna posledica profesorski poklic in desetkratno očetovstvo!«...
Ker — profesor je pač tudi v resnici stan sam zase,,, V šoli iaše di-
EMfdčni stratowL
Ameriški "'.".opis The Western Ma-phinory World nam pripoveduje veselo anekdoto o strahovih in elektriki. Ni še dolgo tega, kar je začelo v nekem hotelu v New Yorku strašiti. Strahovi so s;* držali večin^a v kuhinji, pa tudi v gostilniške prostore so pogosto zašli. Ob gotovem dnevnem času so začeli noži, vilice, žlice, kovinski krožniki in druga taka ropotija strašanski ples in ropotanje. Žlice, vilice itd. so se začeli pomikati na vse strani, kakor bi gledal v mravljišče, katerega si ravno prej razkopal. Kuhar, sicer izvrsten in pogunr n dečko, je kar ostrmel, ko so mu lomi začeli drsati po štedilniku in končno eden za drugim z vso vsebino padli na tla. Gostje so lokal, katerega je po njihovem mnenju hudič vzel v zakup, popolnoma zapustili, še več, tudi dotične ulice so se začeli ogibati. Po celem New Yorku se je govorilo samo o zakleti kuhinji in o strahovih, ki so se nahajali v njej. Ravnatelj hotela je stvar potožil med drugimi tudi vodji neke elektrarne, Temu je dala stvar misliti in končno je ki se je nahajala v neposredni bližini, prišel na to, da je strah povzročila elektrika. Stene hotela so prišle v kontakt z elekHčr' ^ žicami in se spremenile v magnet zdai slabejši, zdaj močnejši. Čim močnejši je bil magnet, tem hitrejši je bil ples. Izolirali so stene in strahu ni bilo več.
Potni listi.
Roda Roda je napisal v nekem_ praškem listu, da je povzročila svetovna vojna poleg ogromne škode tudi nekaj kulturnih plodov, ki so prej uspevali samo v nekaterih okrajih in so sedaj razširjeni po vsem svetu: pruski militarizem, rusko ustanovo potnih iistov in turško ustanovo bakšiša.
Mlajši rod smatra potni list za nekaj potrebnega in se mu niti ne sanja, da so naši predniki potovali »krajše proge brez sedanjih »pasušov«. Potovanje je n. pr. šlo iz Tokija preko San Frančiška, Lizabone, Aten v Hammerfest in zopet nazaj v Montevideo. Med vojno je to prenehalo, da ne bi koristilo vohunom. Po sklepu miru je ostalo pri provizoričnih za vojno dobo preraču-njenih odredbah. Potrebne so bile železne ovire mednarodnim tihotapcem, ki imajo izboren smisel za povojno konjunkturo, ne da bi se kedaj temeljitejše pečali z narodnim gospodarstvom, ki je v prvi vrsti koristno za juriste in razne tajnike trgovskih družb. Uspehe poznamo vsi. Pristojbine za potne liste tihotapci lepo prištejejo k svojim izdatkom in njihovo blago je še vedno ceneje, kot ono, ki ga dobe trgovci zacarinienega. Imeti moramo citranski konzulat v Siamu za potovanje na Litvansko. Potrebne so pa tudi vizumske pristojbine za vzdrževanje tega konzulata. Nasprotno pa mora imeti tudi Siam svoj konzulat na Litvanskem. Pristojbine pa je treba izračunati na podlagi reciprocitete. Za izhodišče seveda služi boljša valuta. Poleg litvanskega pa lahko ustanovi v Siamu svoj konzulat tudi sovjetska vlada. Možno je, da nastane med obema kompe-tenčni spor, čigar žrtve so potniku ki nočejo riskirati raznih neprijetnosti in rajši plačajo vizum pri obeh konzulih. V novejšem času pa potujejo tudi z diplomatskim potnim listom. ki ima to prednost, da te ščiti pred pregledom prtljage in ti da možnost, da smukneš v sosednjo državo skozi prepovedani izhod.
Ustanova potnih listov služi v svrho »kontrole«, vendar pa prekoračijo državno mejo brez vsakega dokumenta baš taki ljudje, ki bi jih radi prijeli — tudi to se dogaja. Nošenje orožja je prepovedano. Koga ta prepoved užene? Žrtev. Kdo nosi revolver brez orožnega lista? Bandit. Kdo pravilno Izpolni policijsko prijavnico? Neoporečen!... Kdo ga iznolni napačno ali sploh ne? Lump. Do tega sklepa je prišla tudi ameriška policija in je na prijavnice »požvižgala«.
— Krinolina. Marcel Espiair je po-seti! ugledne osebe in odlične krojače v Parizu, da bi izvedel njih mnenje, ali se bo agleška domislica -— obnovitev obročev in obodov v ženskih krilih — obnesla v Franciji. Enoglasno so mu sobesednice odgovarjale:	doba športov,
tanga, avtov in mrzlične naglice odklanja nabuške (široke rokave), tem bolj pa še krinolino, »ta poveznile, zvon za sir, prevrnjeno školjko, karkan«.
jaka — pri šahu jaše konja; on sploh vedno in povsod jaše, kjerkoli se mu nudi prilika. Fiksna ideja, da je jezdec
—	bolezen! In je povsem utemeljena profesorjeva srboritost! S tem večnim jahanjem pač skuša izbrisati sled sumnji, da bi utegnilo v njegovem družinskem življenju biti — narobe... Kar se namreč — jezdenja tiče...
In še na drugo stran je treba paziti
—	pri šahiranju namreč... Na desko, imenovano — šahovnico. S figurami se igrajčkaj kolikor hočeš, celo dama ti je na odprtem polju na razpolago, a šahovnico — pusti lepo pn miru! Sploh je najboljše, da jo pribiješ na mizo... Z obema komolcema — le najbolj praktično, ker ju lahko obenem vpo-rabiš v podporo svoje težke glave. Gorje namreč, če se šahovska deska zavrti! Imaš takoj babilonsko zmešnjavo v najprimitivnejših osnovnih načelih in pojmih — matematike in abecede ... Številka 5 se izpremeni v številko 3, črka a v črko e itd„.. Eksperimentiranje s takimi čudeži je sploh bolje prepustiti šahistu = profesorju, ker le pedagog je doma v abecednih metamorfozah ä la i - a itd....
Najprimitivnejše je igrati šah z damami ali pa z gospodi, v bližini dam. Kajti pri nobeni drugi igri ne pride eleganca tako do izražanja, kakor ravno pri — šahu. In z eleganco je pri nas križ, dasi se 2 njo nežnemu spola nai-
is gledališča.
Nekoč so v Parizu igrali dramo, pri kateri je dala scenerija zelo veliko posla. Bila je že ura ena po polnoči, pa šele tri dejanja te petdejanske drame so bila pri kraju. Četrt ure po začetku pavze je dirigent orkestra prišel na srečno misel Da bi nekoliko pomiril razburjeno in nepotrpežljivo občinstvo, je pustil zaigrati polko, ki je povzročila splošno odobravanje in ploskanje. Na zahtevo je pustil zaigrati še eno. Med tem je bila scenerija dovršena in prešli so na IV. dejanje nesrečne drame. Ko je na koncu dejanja padel zastor, so gledalci zopet zahtevali polko. Ker se je dirigent bolj počasi obračal, je občinstvo povzročilo hrup. Dirigent jih 'je vprašal, kaj želijo in naenkrat se je zaslišal glas iz občinstva: Nič ali polko! Zgodovina pravi samo še to, da drame tisti večer niso igrali do konca.
Drugič so v neki operi igrali »Rigo-letta«, toda tako slabo, da so ljudje polglasno zabavljali. Največ zabavljic je šlo na kožo režiserja, nekega gotovega Santerre. Ko je v zadnjem dejanju nastopil na odru Sparrafuccio z vrečo, v kateri se je nahajala smrtnoranjena Gilda, se je začul tenak glasek iz vrst gledalcev: Oh, da bi le bil v vreči San-te’-re! Predstava se je morala vsled smeha in odobravanja občinstva prekiniti.
Taktirka.
Zanimivo je, kako so dirigenti prišli do svoje današnje taktirke. V navado je prišla za časa Ludovika XIV. Ludovik XIV. je v času svoje vsemogočnosti povabil na dvor velikega skladatelja Lullia in mu poveril nalogo, da sestavi vijolinski kvartet. Godbeniki, ki so bili pri tem kvartetu, so bili pa zelo nedisciplinirani in niso poznali takta. Nekega dne jih Lilli nikakor ni mogel pripraviti do tega, da bi bili držali tempo. Zato je vzel dolgo palico in z njo dajal takt, s tem, da je tolkel z njo ob mizo. Po nesreči pa je padla palica na ramo nekega profesorja, ki je precej raztreseno igral. Od tega časa so se vsi dirigenti posluževali palic pri dirigiranju. Ko je pa Glück reformiral orkester, je privzel tudi taktirko, seveda v veliko bolj skromni obliki in še danes je v navadi, da se nepazljive godbenike potiplje s taktirko po rami.
petroleja.
Ameriški učenjak J. M. Macfarlane z univerze v PensylvaniM je prišel po dolgotrajnih raziskavah do zaključka, da tvorijo ribe edini izvor kamenega olja. V razpravi o japonskem potresu je izjavil, kako je po svojih študijah dospel do prepričanja, da brez potresov ne bi bilo »smrdljivca«. Kapurski vrelci so namreč brez izjeme nastali iz ogrommh množin rib, pokopanih pred davnimi časi pod sismičnima sunki. Ke se taki prevrati ponavljajo, je podoba, da petrolejski studenci ne bodo še izlepa presahnili.
— Odkod atmosferični nemiri? — Angleški radiografski veščaki, ki so v značaj in vzrok zračnih nerednosti, motečih pogostoma signale brezžičnega brzojavstva, zagotavljajo, da je atmosferski val dolg okoli 600 km, da je blizu 40 krat jačji nego val močnih zemeljskih emisijskih vrelcev, da ta jakost utegne 800 krat presegati pozem-sko. Vzroki teh nepravilnosti so splošno nevihte. Dostikrat pa jih ni mogoče razjasniti na ta način. In še danes ni dokončno ovržena teorija, po kateri naj bi električne nepokoje v zemskem ovzdušju povzročali brezžični signali z oddaljenostjo planeta, ki išče zveze z nami ali z drugimi svetovi.
O laponskem gledališču.
Tik pred kataklizmo je eden najodličnejših pisateljev v Tokiu, Isamu Inowe, ki je prevel v svojo materinščino vsega Stendhala, Flauberta in Zola, nameraval poseliti Francijo. Koncern maja je poslal gledališkemu ravnatelju Lugne Počju daljši izveščaj o japonskem teatru, odkoder posnemam nekaj podatkov.
Tam imajo rajši dramo nego komedijo, narodne igrokaze rajši nego tuje. Najbolj priljubljen dramait je tokrat morda Kanšikuci, čigar realistični proizvodi Nad osveto. Očetov povratek, Blaznik na strehi, globoko vplivajo na mladež. Tanisakijeva žaloigra »Saj se ljubita« je istotako vzbujala zadnje čase veliko pozornost.
Ti pisci so čitali Ibsena in sledijo realizmu. Občinstvo jim ploska, ker je dostopno lepoti, ki se izloča iz posnemanja dejstev. Japonec namreč preveč ljubi prirodo, da ga ne bi zanikalo vse ono, kar vemo predstavlja naravo. Ibsena so prevajali in včasih uprizarjali Zadnje predstave (Hiša lutke) so se vršile 1916. in 1917. leta.
Pred vojno so z neizemim uspehom igrali Tolstega Moč teme, Vstajenje, Živo truplo, ki jih je gospa Matsuj Su-mako čudovito ostvarila. Hauptmannovi Tkalci, Voznik Henschel, Potopljeni zvon so zanimali nekaj časa, potem pa zaspali. Enako je z Wedekindovim Pomladnim prebujenjem. Tudi Bernarda' Shawa so prevajali.
Največ pa so se morda zatekali k francoski proizvodnji. Med klasiki je že davno predstavljal Comeillev Cid. Skopuha so lani spravili na oder; izmed vseh' Molierovih igrokazov najbolj vlečeta Ljudomrzec in Don Juan. Izmed sodobnikov je Rostandov Cyrano dvakrat po-japončen, ali zdi se pregostobeseden in za uprizoritev bi ga bilo treba prikrojiti. Dijaki tokijske šole za inozemske jezike so v izvirniku priredili Rostandove Ro» mantične duše (Les Romanesques) kakor tudi Daudetovo Arležanko in Clau-delovo Božično noč. Ostala Rostandova dela kot Daljna knežna. Orlič in Kiki-rik (Chantecleir), kakor ves Saša Gui-try so nepoznani na Niponu. Nasprotno pa je Maeterlinck sijajno prodrl: Modra ptica, Vsiljenka, Peleas in Meli-sonda, Slepci, Monna Vanna.
Nekaj časa je bil Paul Hery Becque je pa docela neznan. Preložena je tudi Franceva Rdeča lilija. Med številnimi amaterskimi pozormeami se je »Gei-zutsu« lani razvnela za Brieuxovo Vero (la Foi)). Ta ljubiteljska udruženja se splošno največ prizadevajo, da bi udomačila duhä Skrajnega zapada: z uspehom so uprizorila Marinettijevo Elektriko in Gardoujevo Madame Sans-Gene.
Slednjič izjavlja Inowe, da je Japoncem izmed inozemcev najljubši Paul Claudel. Mladina ga obožuje. Njegova; Žena in nje senca je žela slavospeve v; Tokiu ter Osaki. Za vinotok so pri-’ pravljali prevod in uprizoritev Marijinega oznanenja. Avtor si je sicer otel življenje ob potresu; kako pa je z njegovim umotvorom, Se ne ve.
— Vsaka nesreča je nekomu sreča. Če je alkoholna prepoved usrdila mnogo podanikov v Uniji ter upropastila nekaj krčmarjev, je pa zato osrečila ter obogatila tihotapce in fotografe. — Fotografe? Neko fotografsko založništvo v New Yorku je namreč začelo prodajati prekupuhom in brozgačem opojnih pijač slike vseh carinskih uradnikov. Vsaka zbirka klišejev stane dolar, ki se plača vnaprej. To mora biti imenitna kupčija. Ampak če le ni tudi g. Pussyfoot med delničarji!
bolj prikupiš. Ne žabi nikdar na — iztegnjen mazinec! Je sicer to najmanjši prst na roki — a je znano, da ljubijo dame predvsem — nežnost in ni nič nenavadnega, da se dama zaljubi v elegantno iztegnjeni, skrbno manikirani mazinček šahistove roke celo v trenutku, ko napravi ta najbolj bedasto potezo... In je pri tem bedasta poteza tudi z navzočnostjo cenjene dame popolnoma utemeljena in opravičljiva...
Kar se govorjenja tiče — je pri šahu najbolje — molčati. Bistvo igre same zahteva z disciplino tudi — samo-zatajevanje in je to itak boljše, ker pametno pri šahu govoriti je — izključeno... Neumno govoriti pa tudi ni vselej na mestu in je za gospoda neprimerno, že iz ozirov takta napram — kibicem, ki bi se z vmešavanjem v njih posel lahko čutili zapostavljenim... In so celo morda tudi kateri — ženskega spola vmes in |e njih ogorčenje potem celo upravičeno.
In na slednje moraš pač vselej ter v prvi vrsti računati, kajti šah igraš pravzaprav radi njih, izvzemši, da si profesijonist in igraš — za denar. V tem slučaju seveda je pravi cilj šaho-vanja izgrešen in tudi ni moj namen odvračati profesijonalca od njega. Ma-terijalistu govoriti o idealih je kakor igrati s šahovskimi figurami — nogomet ..,
Če sem podal nekoliko navodil o šahovski igri tistim idealistom, ki jih šahovski profesijonalizem še ni okužil, ki pač šah igrajo kakor jaz, sebi'V razvedrilo, kibicem za kratek čas, sem to pač storil iz povsem nesebičnega razloga in iz čiste ljubezni do šahovske ideje, ter že sedaj na tem mestu odločno odklanjam vsaktero javno zahvalo ali priznanje od strani šahovskih inštanc, kakor tudi eventuelno izvolitev v to ali ono šahovsko korporacijo. — Imam pač to žalostno izkušnjo, da ni nikdar dobro siliti v ospredje, a pri šahu me je celo — naravnost strah. In po pravici povem — praktično udejstvovanje po lastnih teoretičnih načelih, predvsem kar se iztegnjenega mazinca in druge elegance pri šahu tiče — je zame silno kočljiva, riskantna zadeva in sploh — častna beseda —' najraje šahirava doma z ženko in s6 tudi deca pri tem kaj naučil... Nai-1 mlajši fantek, ki je še v zibelki, pa 5e po noči ni miru. Venomer: »ee..« ee... ee.. •« itd in e linija mu ne d* miru... Njega vam že sedaj priporo* čam, morda sprejme kako funkcijo* kadar dorase... In bom oče na svoi šahovski zarod ponosen! In se bom fl® stara leta z veseljem spominjal na lep« mlade dni koketiranja in ljubimkanj* ob pisani dedščini, z — iztegnieniH1 mazinčkom...