izpraševal jih ie le v težkih slučajih, tako, da ie s svojim prirojenim stremljenjem po osumljenju ostal skoro ob strani, brci pomoči, brez sveta, lakorekoč sam z mnogo boli zvitimi možmi v neizmerno težkem položaju, v katerem bi potreboval, da bi sc reiil. vsakovrstnih pomoči, izhodov in spoznani.
Tako so 'e pu»Ul polagoma, stopnic« ma in zalezujoče zapečati. Ker ni izdelal nobenega načrta, ie konferenca navadno razpravljala na podlagi kakega franrrekega ali angleškega načrta. Bil ic torij '-»ri^ilien zavzeti trajno ohstmltcijonistično stališče kriticizma in negaci:e. če ie hr»4«ü doiečt, i da se načrt ni popolnoma oddaljd od smr-r- j nicgovih idej in namerov, čc so mu ugo- | dili v kaki točki z navidezno velikodušnostjo (ker je vedno nasvetoval stvari, k' ijh ni nihče vzel ?a resne), je bilo zor»j težko ne popustiti v drugi.
Vrhu vsega so ga kmalu prikazali kot moža, ki brani Nemce; žalibog je bil za očitanje, češ. »da ic prijazen NcmČii«. nespametno občutljiv.
Kmalu jc mera! računati z deistvom, da so bile v programih niegovih francoskih, angleških in italijanskih tovarišev važne točke, ki bi jih nc mogel opustiti, dokler bi diolomaci;a ostala ta na.
Kaj naj bi storil? Se vrnil v Ameriko, ne da bi kai uredil? ali pa poizkusil oklic na ves svet preko glav konference? Bile so prenevarne alternative, posebno za politika.
Stališče Wilsona je postala» leda' v lastni državi oslabljeno in nihče rt mo<eI vedeti, če bi amer'"ko invno mnenie odo. bravaJo uporno stališče. Polet? tega bi javni prelom s tovariši naščuval proti n'envi vse strasti, izvirajoče iz sovraštva proti Nem-čin, ki ie obvladovalo javno mnenie vseh zavezniških dr lav. In če bi b'1 likvidiran, kai bi postalo fa Zveze narodov? Ali nI bil to morda '.zid največje varnosti za srečo sveta? Pogodbo bo mogoče s časom popraviti in z^ol'šali. Mnotfokaf. kar se :e zdelo v niej tehtnega, bi zgubilo na vafnostf, in mnogokvv, кгг se jc zdelo iz istega razloga neizved'jlvo, bi ne bilo nikoli uresničeno. Zveza pa. čeravno nepopolna, ie hil* ncUni stalnega. Resnice in pravice mednarodrih odnošajev ni tilo mogoče ustvariti v malo mesecih: rediti bi se morale polagoma iz delovanja Zveze. Clemenccau ie bil tako spreten, da mu je dal razumeti, da Zveza narodov brez odškodnine ne more požreti,
V »krizi svoje usode« se ie znašel Wilson sam. Pokopan je bil v konferenci, kjer ga ni mogel doseči noben glas njegovih prijateljev vseh narodnosti Neizogibno potrebna pomoč, zbrana sila mu ie manjkala. Z druge strani je nemški teror še vse dušil In tudi prijazfta mu javnost je čutila potrebo razsodnosti, da se sovražnik ne osrči. Tako se je zgodilo, da je Wilson poslal nazaj ladjo »George Washington«, ki ic v hipu opravičene ogorčenosti ukazal, naj bo pripravljena, da ga odnese preč od teh brezvestnih pariških ambijentov in ga pripet,c nazaj na sedež njegove moči, kjer bi lahko našel samega sebe.
In tu je to, kar bi lahko imenovali njegov bogoslovski in prezhiterijanski temperament, postalo nevarno. Ko je spoznal, da eo gotove koncesije postale neizogibne, bi lahko s pomočjo gospodarske moči Zedinje-nih držav poizkusil s trdnostjo in zmožnostjo rešiti kar naiveČ bistvenega na račun žrtve postranskih stvari. Toda predsednik ni bil zmožen tako jasne odločbe s samim seboj. Bil je preveč vesten. Čeravno so bili tedaj kompromisi potrebni, ie ostal mož principov in štirinajst točk ie ostalo obveza, ki ga je absolutno vezala. Ničesar bi nc steril, kar bi ne bilo častno; ničesar bi ne storil, kar bi ne bflo pošteno In pravično; ničesar bi ne zagrešil proti svoii veliki veroizpovedi.
Tako so postale štirinajst ere točke dokument za tolmačenje in razpravljanje in za ves oni umstvoni videz ramoprevare, s k?tero eo se dedje Wileonovi prepričali, da morajo slediti cilju, ki so ga smatrali zn pravičneg-», v soglasju z vsako črko peterih zapovedi.«
Stališče Wilsi>na napram nJegcMm tovarišem je postalo tedai sledeče: »Dokazi te mi, da vse, kar zahtevate, ioglaša v
rcsnlci z bistvom proglasov, ki me vežejo,« In najbolj bistroumni zofisti in najbolj hinavski izdelovalci načrtov so bili vpreženi v delo in izdelali več najprebrisaneiših načrtov, ki bi na Prvi pogled oslopari'e mnogo bolj bistrovidno može nego le Wilson!
Tako se jc zgodilo v vprašanju Avstrije, Namesto, da b». rekli, da je prepovedano Nemški Avstriji združiti »e z Nemčijo brez dovoljenja Francije flti bi se nprla a pestmi proti temu principi samoodločbe), jc pogodba določila, da »Nemčija pripoznava in bo vestno spoštovala neodvimost Avstri;c v mejah, ki jih ho določila pogodba med to držr.vo in zavezniškimi in asoriiranirni vcle-vlastmi; prrpoznava, da jc ta neodvi*nost neizprentenljiva brez pri vol jen a svčta Zveze narodov.«
Isto se je rgodflo v vprašanja Genskega in v drugih slučajih. Toda do pedca moralne moči predsednika Wilsona in do omračcr.jn nicgeve razumnosti Jo prišlo, ko sc jc T.lovd Georgeu in Clcmcnccau posrečilo prepričati ga ob velikem osupnenju njegovih svetovalcev. da mora vse stroške zavezr-liov за voino penzlje, likvidacie. edSkcdaine itd. plačat! Nemčija poleg odškodnin zn Škodo, ki jo je pretrpelo civilno prebivalstvo vsled napadov z zemeljske, zračno in morske strani. Začela sc je tedai dolga teolcgfčna borha, kfer je bil koncem konca predsednik Wilson prisiljen kapitulirati pred mojstrskim delom zolistiSne umetnosti.
In kp ie Brockdorlf-Ranlzau v svoem odgovoru neizogibno poudarjal, da je Nemčija položila orožje na podlagi gotovih zagotovitev in da pogodba v mnogih podrobnostih z n'imi ne soglaša, tedaj ravno tega Wilsen ni hotel priznat». Če bi predsednik Wilson priznal, da jc nemški odgovor tehten, bi to pomenilo razbili samozavesl in pretrgali n'egovo duševno ravnovesje. Tako se je zgodilo, da je zamogcl Oemcnceau doseči to. kar bi pred mesecem dni nc bilo mogoče, namreč, da Nemcev niso sasIiiaH. V svojem strahu 'c ce'.o Llovd Gecrge spoznal. da ni mogel v petih dneh prer>ri?r.ti Wilcmp. da ic vse, kar so mu v petih mc-sccj'* doVazovrli Vot «*>lfcn»o in nravtSno, popolnгт^9 zgrcSsnof BPo je te?«c odpreti temu streme prcsHteti'ancu oči. kot ga osleonriti, kajti »edsl ie šlo za njegovo ve. ro in samozavest. Tako ie bil predsednik Wilson sam. ki je v zadnjem aktu vztrajal in odblVvsftk vporazum!«
Toliko izvajanja Angleža Keynesa Morda ie slika presub ektivno podana in prekoncizna da bi bila popolnoma jasna. Toda nckai sledi brez dvoma iz nie: da jc vsa plemenita Wilfonova idealnost bila osleparjeoa za najlepše cilje, ki jih je pričakovalo človeštvo odnjega. Na pariški konferenci гЛ nr. again pravičnost in ljubezen do mira, pač pa zvijača, moč in hinavstvo. Veliki etični progrnm Wilsonov je podlegel brezvestnemu, hladno računajočemu političnemu egoizmu in njegove štirinejstere točke, ki bi moralo biti podlaga novemu svetovnemu redu, ro se pogrcznile v nemoralnem pariškem blatu ,,.	Alrč.
Prispevoiie za sktefl s. L. S.
Sraginlsfta тШз.
LDU T.Jnbljana, 9. aprila. Včeraj za-početo delo gc«podarske enkete za posvetovanje o omejitvi rastoče draginje živil in v obče gospodarskih potrebščin se je dar.es nadaljevalo. Zanimanje za razprave te enlcete, ki бо je vršilo javno, je veliko. Galerije sejne dvorane v deželnem dvorcu, kjer se vrši posvetovanic, so vedno dobro obiskane. Tudi udeležba s strani delegatov in ekspertov raznih organizacij pro-ducentov, trgovcev in konsumentov ter drugih gospodarskih in državnih institucij jc vedno mnogobrojna.
Današnjo tretjo sejo je otvorU predsednik deželne vlade dr. Breje ob v. uri In jc prešel takoj v razpravo o 4. točki dnevnega reda:
KAKO OMEJITI RASTOČO DRAGINJO GLEDE KMETSKIH IN GOSPODARSKIH POTREBŠČIN.
Kmetijski svetnik Viljem Rohrmnnn je podal obširno strokovno poročilo in predlagal nastopne odpomočke:
1.	Nakup gospodarskih potrebščin naj se centralizira in vrši pod državnim nadzorstvom.
2.	Uvozna carina naj sc zniža oziroma odpravi za gospodarske predmete, ki jih moramo uvažali.
3.	Prodaja gospodarskih potrebščin po trgovinah naj se uradno kontrolira in naj se poveri s to nalogo urad proti navijal-cera cen. Preprečiti je neupravičeno draženje po trgovcih, prekupcih, agentih, komi* sijonat jih in verižnikih,
4.	Cene za gospodarske potrebščine naj se redno razglašajo po tistih listih, ki so razširjeni po deželi, da se nc more izkoriščati neorijentiranosti kmečkega ljudstva po prekupcih in vcrižnfkih.
5.	Prepove naj se izvoz vseh industrij* skih odpadkov, ki se rabijo kot močna krmila.
6.	Pospeši raj se proizvajanje gospodarskih potrebščin doma v lastni državi.
7.	Za izvoz domačih pridelkov naj se zah'cva plačilo v domači valuti, da se njena vrednost s tem povzdigne,
8.	Draženje po verižnikih in navijalcih cen naj se prepreči z najstrožjim zakonom.
Zastopnik zveze trgovskih gremijev In zadrug I, Mohorič ugotavlja k 2. točki predlogov, da je carina za kmetijski štroie in potrebščine za lastno uporabo že odpravljena s posebno naredbo, objavljeno v Uradnem listu št, 159 od 12. oktobra 1919.
Zastopnik Prekmurja, župan Sever, omenja, da se carinarji ne drže te naredbe in zacarinijo kmetske gospodarske potrebščine.
Na predlog predsednika se izpremeni 2 točka predlogov vsled tega z fceredilom: »Predpisi glede carine prostega uvoza kmetskih potrebščin naj se strogo izvajajo.«
DOPUSTNI TRGOVSKI DOBIČEK.
Ker se nihče nc oglasi k besedi, smatra predsednik, da so stavljeni predlogi odobreni in preide k 5, točki dnevnega reda: »Dopustni trgovski dobiček.« O tem predmetu je pripravil tajnik Trgovske in obrtne zbornice dr. Murnik obširno poročilo, ki vprašanj? razsvetljuje vsestransko. Zanimiva so izvajanja govornika, iz katerih sledi, da kurz tujih valut nikakor nc odgovarja kupni ceni krone pri nas, V pametni, gospodarskim razmeram primerni rešitvi valutnega vprašanja ima vjada sama najboljše sredstvo v rokah, omiliti draginjo izdelkov, ki jih produciramo sami, in onih, ki jih moramo kupovati v inozemstvu. Tu treba dejanja, dejanja, dejanja! je vzkliknil poročevalec med splošnim odobravanjem. Odločnega in hitrega dejanja,
eicer pridemo prepozno, da odvrnemo katastrofo. Zakaj tudi povprečna svetovna mera draginje se dviga, cene inozemskemu blagu gredo tudi v inozumskiii valutah kvišku. In čimbolj gredo kvišku, in čim slabša ie naša valuta, tem dražje je za na* blago, ki ga toliko potrebujemo iz inozemstva.
Tajnik trgovske zbornico dr. Murnik je zavriil svoje poročilo o dopustnem trgovskem dobičku s sledečimi predlogi;
1.	Da vedo trgovci, industrije! in obrtniki, kaj smejo in kaj ne, je treba, da se izda nemudoma odredba, ki naj docela jasno in nedvomno določi a) temeljno ceno, od katere si sme prodajalec računati primeren odstotek kot svoj zaslužek in ve, kakšen odstotek je v posameznih stroka*» še smatrati kot dopustni zaslužek.
2.	Oblastim, ki jim jc potrjeno sod* «tvo v vprašanjih navijanja cen itd., naj se v prvi initanci, vsaj pa v drugi in&tanci pridružijo sodniki-lajiki iz strokovnih krogov enako, kakor je lo pri trgovskih sodiščih. če je taka uredba upravičena pri sodiščih, kjer gre za sporna vprašanja ne-kazcn-.kcga značaja, je tembolj upravičena v vprašanjih, kjer gre za čast prizadetih, za kazen dennrnc globe in zapor.
Tekom zelo obJime đlbat'e, ki se je razvila o tej točki dnevnega reda je predlagal predsednik trgovskega, grenvja, trgo. vcc .Jelačin kot trotjo točko k predlogom poročevalca sledeči predlog:	»
Vlada naj sestavi posebni odsek, v katerega naj se pritegnejo trgovci - strokovnjaki ter zastopniki trgovske obrtne zbornice, ki naj bi predelali to obzirno tvarino ter določili dopustnost dobička pri prodaji posameznega blaga. Sklepp tega odseka naj deželna vlada takoj razglasi naredbenim potom
V	razpravi, ki se jc v tem okvirju vršila spcciclno o določitvi mlcvninc, jc predlagal zastopnik zveze inclustrijcev ing. Sukljc nastopno;
V	evrho določitve mlevnine sa postavi posebna komisija, sestavljena tako: 1. Zastopnik deželne vlade, 2. en zastopnik ministrstva trgovine in industrije, oddelka v Ljubljani, 3. en zastopnik odseka za prehrano, 4. eo zasiopnik pcvei jeništva za socialno skrb, 5. en zastopnik trgovske obrtne zbornice, 6. en zastopnik zveze in-dustrijcev, 7. dva zastopnika slovenskih mlinov. Komisija naj započne svoje delo še danes 9. t. m. ter ga naj izvrši v čim krajšem času.	. :. t
Ta predlog je bil sprejet z dostavkom, da naj se udeležo tega odseka tudi dva zastopnika organizacijo mlinarskih delavcev. Nadalje en zastopnik kmetijstva (Kmetijske družbe) in tajnik Kmetijske nakupovalne zadruge v Kamniku g. Bore kot zastopnik zadružništva. Predsednik — v zameno predsednika deželne vlade dr Brejca ic bil prevzel medtem pnedsedni-štvo poverjenik za notranje zadeve Remec — je odredil, naj sc la odsek seslane danes ob 17. uri v deželnem dvorcu. Ravnatelj centralne uprave v Ljubljani Težak je predlagal: »člane komisij, ki revidirajo razrfe lokale trgovccv in njih zalog in postopajo pri tem poslu iz osebnega ali političnega sovraštva, naj deželna vlada kategorično kaznuje.« Predsednik jc izjavil na ta predlog, da se samo ob sebi razume, da morajo člani take komisije pri preiskavah postopati popolnoma objektivno, kajti sicer bi se itak moralo postopati proti njim po predpisih kazenskega zakona.
Tajnik trgovske in obrtne zbornice dr. Windischcr je v daljšem govoru obžaloval, da manjka danes legalni trgovini stalnosti miru in varnosti, ter da morajo vsi faktor,i doprinesti k temu, da zadobe trgovci stališče sigurnosti. Nadaije je na-glašal, da mora naše prizadevanje iti za
petje v razgrajanje, govorjeni® pa v nesramne šale, ki žene sramežljivemu rtideči-co v lica. Sklep je preklinjevanje. pretep in poboj. Človek, krona stvarstva, se poniža pod brozumno živa'. Ko vidim,« —tako piše Rosegger dalje — »izgubo človeške časti, šel bi nniraje v hlev in prosil nedolžno živinico, naj ne zameri, da je priklenjena z verigo k jaslim, ker ie pijan človek dosti mani vreden kakor ona.«
Ljudje »o se ustavljali pred napisi in ph čital». Gotovo ie vsak spoznal resnico navedenih besedi in bržkone sklenil po-boljšanje. ako se je Čutil prizadetega. Na lepakih so bili naznanjeni tudi dnevi, ob katerih imajo posamezni s-tnnovi svoja tozadevna zborovana, kedaj ima družba treznosti shod za diiake, kedaj za učitelje, za delavce itd.
Tud v Sloveniji imamo vnete oznanje-valcc treznosti, S podrobnim delom t. j, z zbiranjem posameznih stanov po koroškem vzorcu bi se dosegli le boljši uspehi v boju zoper zlorabo alkohola.
Veliko ran nam je vsekal« vokka, toda polagoma se bodo že zacelile. Upajmo, da pridemo, očiščeni v ognju trpljenja, k spoznanju Tistega, k? n*s ni val varil Mmo zn ta «vet, temveč nam ie odločil tudi drugo bolišo srečo v večnosti
Jezersko.
Piše Dr. Rudolf pl. Andrcjka. (Dalje.)*
Če izvzamemo turiste, pastirje in lovce, ima Jezerjan štiri pota, po katerih pride iz jezerske kotlinskc doline: državna cesta na eno stran proti Kranju, na drugo proti Železni Kapll, vozna pot v Kortc in pešpot preko Komende v Tržič. Slednja imenovana pot se sicer danes prav malo uporabna, vendar bi se dalo sklepati po narečju, ki ga slišiš na Jezerskem, da so e priselili nekdanji Jczcrjani v svojo mirno dolinico iz hribovske tržiške okolice. Državna, v Kranj vodeča cesta služi Jezer-ianom kot najvažnejša prometna zveza v gospodarskem oziru, cesta v Železno Kaplo jih veže z ozemljem, s kojim je Jezerska občina politično spojena. Kortc (ime nastalo iz Korita) pa je kraj. a kojega prebivalstvom živijo samozavestni jezerski republikanci v resnično prijateljskih stikih.
Najobičajnejša pot v Korte pelje čez Rcblckove Klešče. Tako se imenuje pot, ki se pričcn'a pri hiši posestnika Robleka In vodi atrmo navzgor. Po leti nc voziio veliko po tej poti, pač pa vozijo po zimi in v
* Glej »Slovenca« z dne 21. Ichmaria.
2. in 3. aprila 1920.
snegu gonijo panje (hlode). Po eni uri hoda I prideš po strmi, a eenčnati poli na prelaz med Vernikovim Grintavcem in Pristovni-kovim Storžicem. Jezerjan pravi, da je prišel v RobCekovo planino. Sko*o vsak jezerski posestnik ima namreč Bvojo planino-konje. Tt:di tujo govejo živino jemljejo Jene rabi doma, prešiče. ovce, eemtertja tudi konje. Tudi tujo govcio živino, jemljejo Jczcrjani na pašo v planino; pripeljejo jo zlasti iz Kranjskega. V Roblekovi planini stoji planinska koča in mogočen zidati hlev, ki dokazuje, da ima veli pomen tudi pozimi, ko drugi planinski hlevi po večini samevajo, Tam vlada po zimi, ko zapade sneg, prav živahno življenje. Takrat vozijo Jezerjan! deske in hlode iz svojih gozdov, kolikor Jih imajo onkraj Rof?kovc planine ter les. ki ga pokupijo od Korčanov. Iz Kcrt ga vozijo do Roblekove planine In odtod po poti. ki jc speljana pod Pristov-škim Storžicem na Jezerski vrh. Ob ugodnem sanincu morajo vsi voli, kar iih Jezer-jani ne rabijo v dolini za svojo vožnjo, v Roblckovo planino. Tudi neka; parov koni vozi les iz Kori, ko je enkrat zadostno po-hojena snežna pot. Korčani imajo pri tem priložnost, da vidijo domačo ^ival, ki se imenuje konj. Korčaili sami pa ne držijo konj. ompak voziio paleti in pozimi samo i yojmi.
V eni uri dospeš iz Roblekove planine Po nalalino padajoči poti v Korte do cerkve. Cerkev stoj? poleg Prictaoikovega doma. hiše največjega posestnika v Kortah. Kakih 50 let je, odkar stoji v K črtah cerkev. Na svo>e stroške je sezidaj cerkev in župnišče stari očo sedanjega Prktavnika, sam ie cerkev opremil in ic tudi kupil zvonove. Župniki, ki hočejo preživeti stara leta v popolnem miru, si izberejo Kortc za svoj dom. Med vojno pa so pcibtirovali v Korlali tudi zavedni koroški lupuiki, ki so se neprostovoljno zatekli v La o J vsega sveta popolnoma ločeni kraj.
Iz Kort pelje steza skozi peči na Obir-sko. Okrog mnogih gričev ic spel,ana ob prccej strmem pobočju Koršluga potoka. Dokler še ni bilo v Kortah cerkve in pokopališča. so nosili po tej slrmi stezi mrliče v Obirtlto. Posebno nevarno Je bi'.o pozimi, zlasti če je bilo pomrztljcno ie nosilcem spodrsnilo in so pogrebci zleteli z mrtvecem vred po strmem prepadu v potok: tedaj so rekli, da ie mrtvi živega ubil. Oh posebno neugodnem vremenu so seveda Korčani s pokopom rajši počakali in sjtfanili mrtveca za par tednov v kaki hladni Kleti.
(Dalle.)