514                                         A. Funtek: Na postaji.
Na postaji.
lak stoji. Peščena plan. Zrak nad njo miglja razžgan. Vresje redkoma rastoče. V dalji dve, tri, štiri koče. Hiša je postajina mrtva kakor krajina.
Izpred vhodnih vrat mož srepo nas gleda mlad v službeni obleki. Kam strmi? Kaj gleda neki? Vlak je tak, kakršen je vsak. Dan na dan drdrajo mnogi po samotni progi, spet in spet v glasni svet.
In še več: Svet glasni sam šviga mimo, kdo ve kam . . .
Svet! Kako to ruši, kar se dviga v srcu, v duši! In kedar odhaja vlak, ali ni, kakor bi vsak del srca, možgan jemal s pustih tal?
Stroj hrešči. Piščal žvižga spredaj. V žive kraje gremo z mrtve te postaje! Dalje spet . . .
Nekdo zre za nami v svet.
A. Funtek.