AMSTERDAM
oto XI., «. 36.
PoStnlna platana « gotovim.
V Ljubljani, 20. septembra
V organizaciji Ja mofv kolikor aioCI — toliko pravic*
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Šele.iburgova ulica št. 6/IL
Glavnega RadnKkega Saveza Jugoslaviie.
Izhaja 10., 20. in 30. dne v mesecu.
Stane posamezna štev. 1 Din, mesečno Din 4'—, celoletno 48 Din. — Za člane izvod po 1*10 Din.
Oglasi po ceniku. Dopisi morajo biti trankirani in podpisani, ter opremljeni s štamp. dotične organizacije. Rokopisi se ne vračajo. Reklamacije so poštnine proste.
Glasilo
Protivojna številka.
Uvodna
Ta številka je posvečena spominu na leta vojne groze, ki so bila med leti 1914 in 1918.
K temu smo se odločili, sledeč klicu naših intenacional, da vzbudimo v naših srcih ob spominu na skupaj prestano gorje trdno odločnost, da bomo delali z vsemi svojimi silami na to, da zavlada na svetu novi družabni red, v katerem se bo umaknilo medsebojno surovo klanje redu vsečloveške družabne in politične organizacije.
Vseeno je, ali je ta cilj blizu, ali je daleč ... Čim dalje je, tembolj je treba strniti napore najboljših med nami, predvsem pa naše mladine, da ga dosežemo.
Mi ne oznanjamo dobe, ki naj bi izključevala pogum in moško odločnost, Želimo pa dati tej odločnosti višjo, človeštva vrednejšo obliko za udejstvovanje, kakor je medsebojno izropavanje in pobijanje.
Proletarski možje in proletarska mladina je poklicana, da brani pravico, enakost in bratstvo. Da vstvarja vse to, četudi bi bile med vencem, spletenih iz teh dragih nam rož še trni, kakor jih
J. Jaures.
Da bi sodelovali pri razorožitveni akciji,, je sklenila delojemalska skupina mednarodnega urada dela, da odpošlje delegate v temporerno mešano komisijo.
Člen 8 pravil društva narodov določa društveni delokrog glede razorožitve. Ta člen nalaga društvu narodov, da izdela načrt za splošno omejitev oboroževanja. Dalje ga pooblašča, da sme podvzemati potrebne mere proti škodljivim posledicam zasebnih municijskih to varen.
Člen 9 pravil predvideva, da podpira stalni odsek tozadevno delovanje sveta društva narodov. Naloga tega odseka je, da proučuje vsa v delokrog društva narodov spadajoča vojaška, mornariška in letalskotehnična vprašanja in sestoji izza leta <920 iz delegacij različnih držav, ki pripadajo svetu društva narodov. V tem odseku se nahajajo predvsem oficirji trup, mornarice in avijaiičarstva. Komisije se imenuje stalni posvetovalni odsek za vojaška, mornariška in letalskotehnična vprašanja.
Takoj po prvi seji pa se je pojavilo mišljenje, da vsebuje tako sestavljeni odsek dvojno nevarnost:
1. ker ima izrazito vojaški značaj in
2. ker ima izrazito oficijelni značaj.
Obojni dejstvi onemogočujeta odseku, da 'bi obravnaval vprašanje razorožitve z ono velikopoteznostjo in ono ini-cijativo, ki bi odgovarjala željam in^ interesom javnega mnenja po hitri rešitvi perečega vprašanja.
Vsled tega se je ustanovila po predlogu zborovanja društva narodov poleg stalnega posvetovalnega odseka, še posvetovalna mešana komisija. Posvetovalna komisija se razlikuje od gori imenovanega odseka predvsem, ker sestoji iz politikov, vojaško-tehničnih eks-
beseda.
vidi pesnik-prorok v pesmi Tuji mož, ki jo v današnjem >Delavcu« priobčujemo in ki opisuje vso tragiko mirovne ideje med vojno, obenem pa kaže z najglobljo resničnostjo na težko delo za zmago ideje svetovnega miru.
Nosite te misli v srcu zlasti vi, mladi proletarci! Ne bodite ponosni na to, da ste vojaki male domovine! Bodite ponosni na to, da združujete v svojih srcih misel ožje domovine z mislijo širše domovine — človeštva — internacionale. Ta domovina vstaja iz anarhije kapitalističnega gospodarstva in vas kliče.
Na neštetih zborovanjih manifestira danes svetovni proletariat, da je ta domovina že živa realnost. Ali bo jaka dovolj, da napove zmagovito vojno vojni in izvojuje mir med narodi?
Mi tega ne vemo. Vemo pa. da je bodočnost v vaših dušah in da vstvarja jo zgodovino krepke duše.
Te zbirati, združevati jih m veliko stvar — to je realno delo za zmago mirovne misli, ki ne bo izvojevala svoje odločilne zmage na dan vojne napovedi, ampak v dolgih letih predpriprave.
pertov, finančnotehničnih in gospodarskih strokovnjakov, kakor tudi iz zastopnikov delavskih in delodajalskih organizacij. Dalje pa je važno, da ne zastopajo delegati te komisije svojih vlad. Vsled tega delajo po lastni inici-jativi in se ne volijo po narodnosti, marveč se ozira samo na njihovo tehnično kompetnco, kakor tudi samo na njihovo politično in socialnopolitično izkustvo.
Vsled tega je baš temporerna mešana komisija izvršila glavno delo na polju razorožitve tekom zadnjih treh let.
Centralni problem, to je vprašanje omejitve oboroževanja je komisija takoj načela. Za podlago je služil komisiji po angleškem delegatu izdelani predlog. Temu predlogu služi za podlago določena edinica pod orožjem stoječih vojakov, kombinirana s koeficienti posameznih držav. Na ta način se je ugotovilo za vsako v poštev prihajajočo državo število armade. Osnutek pa je vseboval očividno nekatere težkoče, vsled Česar je komisija skoro spoznala, da je razorožitveni problem tesno zvezan s splošnimi in psihološkimi problemi. Zato je predpogoj, da se rešijo ti problemi, predno se pristopi k rešitvi razorožitve-nega problema.
Ta misel je vodila delo temporerne mešane komisije od onega trenotka, ko se je uveljavilo prepričanje, da mora biti razoroževanje v sorazmerja z jamstvom, ki ga dobi država za slučaj razorožitve. Od tega trenotka dalje se je morala baviti temporerna mešana komisija z vprašanjem, kako zmanjšati oborožitev in sirer je to napravila z osnutkom predloga za medsebojni garancijski pakt.
Po debatah, ki so se vršile skozi celo leto 1921 se je izdelal osnutek garancijskega pakta s sledečimi glavnimi točkami:
a)	Napadalna vojna je mednarodni zločin;
b) države se zavežejo, da se bodo medsebojno podpirale, za slučaj, da bi bila katera napadena;
c) pri državah, ki to žele, se ta splošna garancija izpopolni še s špeci-elno garancijo, lake špecielne garancije potrdi svet društva narodov, da odgovarjajo določilom splošnega pakta. Špe-cielne garancije naj društvo narodov registrira in jih objavi potom tajništva.
d) na podlagi splošne garancije mora vsaka država sporočiti svetu društva narodov svoje razorožitvene predloge;
Nikoli več vojne! Ta zaobljuba nas je žgala v duši noč in dan skozi štiri dolga, grozna vojna leta. Nikoli več vojne : to zaobljubo smo odvzeli v krvi umirajočim vojakom, to zaobljubo smo odvzeli od muk zategnjenim ustnicam pohabljenih in gladu umirajočih, sirotam in vdovam, materam, ki so izgubile svoje sinove, sestram, ki so izgubile svoje brate, nevestam, ki so izgubile svoje srečno življenje. Nikoli več vojne! To je krili onih desetih miljonov, ki so bili raztrgani od granat, od plamenov sežganih, od strupenih plinov zadušenih. Nikoli več vojne! To je tarnanje desettisočev oslepelih, stotieočev enorokih, enonogih in ohromelih, ter onih, ki so bili oropani svojega razuma, ter vrženi iz pekla vojne, v pekel hiranja.
Deset let je poteklo, odkar je avstrijski cesar z vojno napovedjo povzročil strašno svetovno klanje, ki je imelo za posledico toliko zla in gorja. Kako je vendar moglo priti do vojne? Ker se je pohotelo Habsburžanom posesti na Balkanu, carju posesti Carigrada, Franciji Elsassa, Hohenzolercem prevlade v Evropi, bogastva Mezepotamije, ker se je kapitalistom vseh držav zahotelo večjih izkoriščevalnih možnosti, radi lega so morali umreti milijcni strašne smrti, radi tega gladovati in hirali vse življenje. Kako	je moglo	priti	de	(ega? Kako je
mogla priti do	tega,	da	je cesar napovedal	vpjno, ne	da bi vprašal ljudstvo?
Kako	je moglo	priti	do	tega, da je ce-
sar razpolagal z življenjem in usodo narodov, kakor da bi bili narodi njegova last, njegovi sužnji, ki imajo samo korakati, kadar' to on zapove?
Zato, ker smo bili sužnji, obvladani od dinastije in generalov, obvladani od veleposestnikov in denarnih mogotcev, obvladani od kapitalističnih strank, predvsem pa obvladani od kapitalističnega tiska z njegovim kapitalističnim duhom. Skoraj tri desetletja pred vojno so vladali krščansko-socialci na Dunaju, skoraj eno desetletje pred vojno so bile
Zadnjič smo govorili s prijateljem, ki gleda globoko. On nam je dejal: Svetovni mir je lepa zamisel. Vendar se bojim, da še nismo na koncu vojn in da se bo strl še marsikak lep načrt ob trdih zakonih življenja, o katerem pravi pesnik, da je sovraštvo, večen boj.
e) Ko bo svet duštva narodov dobil od vseh držav razorožitvene predloge, naj izdela splošni razorožitveni načrt.
f) kakor hitro bi se začele izvajati določene razorožitvene odredbe, stopi v veljavo splošni garancijski pakti.
g) ko se izgotovi načrt za omejitev oboroževanja, ne sme nobena država prekoračiti določenega števila.
To je v glavnem garancijski pakt, ki ga je odobrila temporerna mešana komisija in se je sedaj obravnaval na seji društva narodov.
krščansko-socialci in nemško-nacionalci najjodločilnejše stranke v parlamentu. Ravno te stranke s svojim tiskom so bili priganjači Habsburžanov, njihovi naj-poslušnejši lakaji, črno-žolti do kosti. Oni so bili tisti, ki so delali cesarju ovacije, ko je napovedal strašno vojno, oni so bili tisti, ki so veliko ljudsko množico zaslepili in jo navdušili za vojno ter postavili tisk in cerkev v službo svetovnega klanja s svojimi pozivi na vstraja-nje ( durchhalten«), ki se je končalo z lakoto. V tem, da so široke plasti ljudstva tein strankam sledile in da niso našli poti v socialdemokratičuo stranko ter v tem, da so svarila socialnih demokratov pred vojno nevarnostjo preslišala, se pustile od vojne presenetiti — je njihova sokrivda na vojni. Ljudstvo je bilo pred vojno suženj duhovščine, plemstva in kapitala in je vse to nad seboj trpelo. Tako je tudi do tega prišlo, da se ga je kakor klavno živino, ne da bi se ga vprašalo — gnalo v vojsko in da je moralo prestati peklensko trpljenje svetovnega klanja z vsemi gorostastnimi posledicami.
Leta 1918. je prišla olajšava — ljudstvo je postalo prosto. Svojo prostost mora izrabiti, da uresniči zapuščino padlih. Ako ravno tudi danps kličemo: Nikoli več vojne! bo ta klic neslišno zadonel, ako si ljudstvo ne bo skovalo orožja za obrambo proti grozečim vojnam. Dokler bodo vojni zločinci iz leta 1914 kjerkoli v Evropi na vladi, za toliko časa je mir na zemlji ogrožen. Ni večjega jamstva za mir, kakor socialistična vlada, delavske vlade po celem svetu. Mi kujemo orožje za mir, ako kujemo orožje delav. razreda. Mi ojačujemo pravo mirovno silo na svetu, ako jači-ipo socijalizem. Mi izpopolnjujemo zaobljubo padlih in trpečih, ako privedemo socializem do zmage. Nikoli več vojne — tr* pomeni prestavljeno v praktično življenje: nepopustljivo delovanje /o mednarodno pobratimstvo vseh narodov — za socializem.
Pa boste mojo Lojazen b-lje razumeli, premislite samo par stvari:
Poglejte si malo Japonsko! Na majhnem otoku je zbitih šestdeset milijonov ljudi. Če se bo to prebivalstvo še naprej množilo, ne bo imelo več prostora na svojem otoku. Vendar, — se Japonci ne smejo seliti v Ameriko, kjer je še veliko neobljudenega sveta. Ne smejo tudi v Av-
Leon Jouhaux:	Naš bol za razorožitev.
Delovanje z.* razorožitev, je •le-tavcev največja dolžnost.
Nikoli vet vojne I
Problemi svetovnega miru.
Sen je sen, — življenje je sovraštvo, večen boj.
21. septembra vsi na protivojne manifestacfjske shode!
stralijo, celo na Kitajsko ne smejo. Ali bo ta Japonska napadalec, če bo dvignila, gnana po silah življenja, ob pripravnem trenotku pest, da razbije okove, s katerimi jo obdajajo od vseh strani?
Ce pa ne verujete na rumeno nevarnost, si poglejte razmerje med našo Evropo in med novim svetom — Ameriko. Že v delavskih plačah se izraža to razmerje. V Ameriki so plače do petkrat večje, ko v Evropi. To bi moralo pospeševati preseljevanje iz Evrope v Ameriko. Če pomislite, da ima Evropa trikrat več ljudi, ko Amerika, pa več ko štirikrat manj zemlje in naravnih bogastev, vam bo nujnost tega preseljevanja še bolj jasna. Vendar je začela Amerika omejevati priseljevanje — tudi napram Evropi. Kdo bi bil napadalec v konfliktu, ki bi se lahko iz tega v bodočnosti razvil? Ali posedujoči razredi Amerike, ki so si prilastili neštetokrat več bogastev, kakor jih potrebuje vse amerikansko prebivalstvo, ali tiste oborožene sile, ki bi šle rušit to krivično lastnino?
Mi smo odgovorili na to:
Mogoče je, da še nismo na koncu vojn in da se bo strl še marsikak lep načrt ob trdih zakonih življenja.
Čisto gotovo je: Da so gesla: razsodišča v mednarodnih sporih, oborožena vojaška garancija za obstoječe državne meje in razorožitev držav — še vse premala ijamstva proti vojni nevarnosti.
Glavno je, da se začnejo čutiti vsi narodi in vsi poedinci v teh narodih za del enakopravne vsečloveške družine. Na celi črti mora biti premagano načelo slučajnih lastnin. Na celi črti mora obveljati načelo, da so vsa bogastva sveta zato tukaj, da služijo enakomerno vsem.
Svetovni mir je nezdružljivo zvezan z zamislijo svetovne države, ki se bo opirala na oboroženo silo, nič manj ni navezan na ideje, ki jih brani in zastopa socializem. Svetovni mir more prinesti le socialistična družba.
In dejal je prijatelj: verujete v zmago teh idej? Ali verujete, da bodo odvrgli ljudje od sebe svoje nagone in del svojega bistva?
In rekli smo: da verujemo v zmago teh idej, čeprav ne verujemo, da bodo odvrgli od sebe ljudje svoje nagone in del svojega bistva. Zakaj v vsej človeški zgodovini se ne bori med seboj le egoizem posameznikov. Proti njemu [vstajajo, deloma nanj oprte tudi sile, ki ta egoizem omejujejo in ki vstvarja-jo družabne organizme vedno višje vrste. Bili so časi, ko bi imeli vsakega za sanjača, ki bi mislil, da se spori med dvema gorskima dolinama, med dvema graščinskima gospodstvoma ne bodo reševali več s krvjo. A gospodarski razvoj je šel dalje in je povezal cele pokrajine v gospodarske enote. Po mnogih bojih so postale te pokrajine tudi politične enote. To sicer ni izločilo iz življenja in javnosti bojev — boji so in ostanejo element življenja, — a pod pritiskom izmirjajočih sil, ki so se okrepile in narasle, se je oblika bojev spremenila. Na področju pokrajin so se prenehale krvave vojske.
Preko več pokrajin so zavladale države, mirovna področja so se razširila. Ali so sanje, če mislimo, da ta razvoj še ni končan?
Zlasti, če vidimo, kako postajajo gospodarski stiki med posameznimi državami sveta vse ožji in ožji.
Mi verujemo, da so poleg sil, ki človeštvo dele in razdvajajo, bistven element človeške kulture tudi sile, ki ga spajajo in organizirajo.
Mi verujemo, da gredo sile spajanja v večnih, peripetij polnih bojih svojo pot navzgor, k novim, vedno večjim zmagam.
Zato nam problem svetovnega miru ni prazen sen.
Mi bomo sadili v vse duše tisto široko čustvovanje, ki išče in čuti domovino, ne samo pod Triglavom in pod Karavankami, ‘ampak tudi v VVestfaliji, v Ameriki in dalje, povsod, kjer bijejo srca, kot so naša. Že s tem smo element miru.
Mi bomo vezali idejo miru, z idejo socializma, z idejo gospodarske smotre-nosti in pravičnosti.
S tem postavljamo idejo svetovnega miru na trdne temelje.
Ker vemo, da današnji svet še ne sloni na teh temeljih, zato si ne domiš-ljujem, da bi morala biti ta velika vojna, ob koje desetletnici smo te vrste napisali, res tudi zadnja vojna. Morda bodo šla še težka razočaranja čez svet. Morda pojde sila v besne hudournike nabranih nasprotij še enkrat preko vrst socialističnih borcev in preko mirovnih idej. Znabiti pride še enkrat čas, ko bodo veliko idejo pod vtisom zunanjega trušča in nasilja, skoro vsi zatajili, kakor so zatajili ono pasijonsko noč najzvestejši svojega Odrešenika.
Vse to se je dogajalo in se more še dogoditi. A zato ne bomo metali kamenja nad malodušne apostole, zlasti, če so ohranili v svojih srcih plamenček velike ideje in znali razpaliti ta plamenček, ko so prišli drugi časi, v velik kres, ki kaže po vojni razdvojenim narodom pot iz teme.
Če pa je med nami kdo, ki ima pripravljen vkljub temu kamen za malo-dušne apostole, naj ga vrže, če je sam čist. — — —
Mi ne bomo metali na nikogar kamenja. Mi vemo:
Znabiti še pridejo časi, ko bodo veliko idejo svetovnega miru pod pritiskom sil razdejanja in sovraštva še vsi zatajili.
Plamenček vere v socializem pa bo v srcih vkljub sili časov vedno ostajal. Ta plamenček se bo razširjal po časih preizkušnje v vse sijajnejši kres, ki bo nad silami teme končno veljavno zmagal.
Problem svetovnega miru je več, ko prazen sen.
Goljufiva nada bi bilo upanje, da ga dosežemo na en mah in brez trdega dela. Realno delo je zbiranje duhov pod gesli:
Vojna vojni! Za mir med narodi! Za pobratimijo človeštva! Za socializem!
Izkorliianie delavne sile v rudnikih Jugoslavije
(S posebnim ozirom na revirje Trbovelj -ke premog, družbe.)
V informacijo nevtralne javnosti.
Uvod.
Mi se bavimo v tej spomenici predvsem z mezdnimi razmerami v revirjih Trboveljske premogokopne družbe. Te razmere hočemo osvetliti pred vso javnostjo, da zganemo vse, kar je v njej poštenega, v odpor proti izropavanju našega edinega kapitala, naše delavne sile, po tujih podjetjih. K temu smo prisiljeni, — ker so postali predstavniki tega podjetja, — ohrabreni po neslogi med delavstvom in po domnevi, da se more pogaziti v tej državi z zlatim orožjem vse obupne krike za življeneje in pravico se borečih, — tako naduti, da na spomenice vložene od delavskih organizacij niti ne odgovarjajo več. Proti temu bomo skovali v odpor vse moralične sile delavstva in javnosti in smo popolnoma prepričani, da bodo prej ali slej tudi predstavniki Trboveljske premogokopne družbe še računali s težko resnico, ki je zapopadena v naših izvajanjih.
Četudi imamo poseben namen pred očmi, smo zapisali v naslovu vendar be-
Finance te države so zgrajene v dobrem delu na gladovanju delavcev v državnih obratih. To je treba spremeniti. Ako bi ministri in odgovorni voditelji države to odpravili, — bi potem lahko zahtevali, da store tudi privatna podjetja tako. S tem bi našli druge vire za finančno ravnovesje, kakor je gladovanje rudarjev v državnih rudnikih. Dokler pa tega ne odpravijo, — izgledajo državni organi in vlada kot proroki, ki lepo uče, ob enem pa pristavljajo: Ravnajte se po naših besedah, nikar pa se ne ravnajte po naših dejanjih! Ker vemo, da taki proroki in posredovalci ne morejo imeti tistega rešpekta in tiste avtoritete, ki je v tem — slučaju potrebna — smo dali tej spomenici širši značaj, s čimur hočemo reči, da velja vs, kar smo zapisali o mezdnih razmerah pri Trboveljski premogokopni družbi, za vse rudnike v Jugoslaviji, zlasti tudi za državne, kojih škandalozna mezdna politika je glavni razlog za škandalozno mezdno politiko privatnih podjetij.
Ali niso te ostre besede le fraza, Ivi ne vzdrži resne kritike?
Da pokažemo, da ni tako, smo zbrali obsežno statistično gradivo, katero naj v nadaljnem namesto besed samo govori.
Produkcija premoga Trboveljske družbe v letu 1923.
1. Rudnik
2. Rudnik
3. Rudnik
4. Rudnik
5. Rudnik
6. Rudnik
7. Rudnik
Trbovlje
Zagorje
Hrastnik
Kočevje
Ojstro
Rajhenburg
Huda jama
779.786 ton 189.100 ton 125.360 ton 96.200 ton 74.170 ton 42.343 ton 12.960 ton
Skupno . . . 1,319.919 ton
To se je produciralo v desetih mesecih, ker je delo vsled stavke dva meseca počivalo.
Izguba na produkciji vsled dvomesečne stavke znaša 263.983.8 ton. Celoletna produkcija bi znašala potemtakem 1 milijon 583.902.8 ton.
Od te produkcije je porabila družba za svojo vporabo, kakor kurjavo strojev in drugo 142.551 ton premoga ali 9.3%.
Za deputat svojim uradnikom in delavcem je dala družba od produkcije 31 tisoč 678 ton premoga ali 2.71%.
10 ostalo /a razprodajo 1 milijon 490.673.8 ton premoga.
Vrednost te produkcije.
Družba je prodajala svoj premog v letu 1923. do 1. avgusta po sledečih cenah: Kosovec po 285 Din, kocke po 216 dinarjev 25 par, orehovec po 238.50 Din, zdrob I. po 209 Din, zdrob II. po 201.40 dinarjev za tono.
Če se računa, da znaša produkcija premoga boljše kakovosti 60% od produkcije, ostala produkcija pa v enaki množini, je znašala povprečna cena trboveljskega premoga 262.93 Din. Dne
l.	avgusta 1923 se je povišala ta cena za 5%, kar znaša 13.14 Din od tone, ali skupaj 276.07. Dne 15. novembra 1923 je družba zopet povišala cene za 7 % od tone, kar znaša 19.32 Din. Sedanja povprečna cena se lahko računa z 295.39 dinarjev od tone.
Vrednost produkcije, ki je na razpolago za prodajo, — deputati in lastna
uporaba so se že odšteli — bi znašala po tem računu za tekoče leto 415 milijonov dinarjev.
Koliko znašajo v Trbovljah delavske plače?
Tu je treba razlikovati na eni strani med samci in poročenimi, na drugi strani med tistimi, ki delajo na šiht in med tistimi, ki delajo na akord.
I. Plače na šiht.
Samci zaslužijo:
1. Katergorija 36.16 Din (kopači);
2. kategorija 33.66 Din (učni kopači);
3. kategorija 30.16 Din; 4. kategorija 26.66 Din na dan.
Rodbinska doklada (in nab. prisp.) za ženo znaša 4.41 Din, za otroka pa 3.75, povprečno za rodbinskega člana 4 Din.
II.	Plače na akord.
Presegajo povprečno po 10 Din, dnevno plačo.
Skupen račun.
V vseh rudnikih družbe je zaposlenih približno 9.000 delavcev, ki imajo okrog 14.000 rodbinskih članov. Od teh je približno ena tretjina, to je 3.000 akordan-tov, ostalih 6.000 pa dela na šiht.
Povprečna plača delavcev na šiht, brez (rodbinskih doklad) znaša okrog 33 Din, za te plače se izda na leto 102 milijona dinarjev. Za rodbinske doklade (po 4 Din na 14.000 v 312 dneh) se izda okrog 17 milijonov dinarjev.
Akordanti (3000) pa dobe na dan po 10 Din več, kar znaša na leto 10 milijonov dinarjev.
Skupni izdatki za delavske plače bi znašali torej v vseh revirjih družbe pri sedanjem stanju 129 milijonov dinarjev na leto.
To se tudi precej točno vjema vsekakor od strani družbe priobčeno izjavo, da so izgubili rudarji za vsak mesec stavke na zaslužkih po 10 milijonov Din.
Družba bo dala to leto delavcem približnega izkupila 415 milijonov dinarjev za plače 129 milijonov. Za kritje ostalih izdatkov ji bo ostalo 286 milijonov dinarjev.
Kričečega nesorazmeja teh številk ne moremo dokazati iz javnih računov Trboveljske premogokopne družbe, — ki
— niso javni računi. Zato pa se lahko opremo na bogato statistično gradivo, ki ga povzemamo iz raziskovanj in poblika-cij Mednarodnega urada dela in iz poro-
' čil, ki jih imamo od rudarske internacionale v Londonu, oziroma njej priključenih zvez.
- V Angliji odpade od prodajne cene premoga 60 odstotkov na materijal in druge izdatke in 13 odstotkov na podjetniški dobiček. V Poruhrju se računajo produkcijski stroški za 0.88 ton premoga takole: 5.15 z. m. (100 Din) za kopača, 5.85, za soudeležene delavce (117 dinarjev), 0.59 Din za uradniške plače (118 Din), 3.51 z. m. (70 Din za materialno izdatke, 0.40 z. m. za davke 1.14 zm za odpise (2—2.4 Din;, 2.55 zm (51 Din) za podjetniški dobiček. Skupni produkcijski stroški 19.29 zm (ali 380 Din).
Sledeči pregled nam dokazuje, v kakšnem razmerju so v zapadnih deželah, kjer ni omogočila inflacija ribarjenja v kalnem, delavske plače s produkcijo.
se do o izkoriščanju delavne sile v vseh rudnikih Jugoslavije. Zakaj smo to storili? Ker niso tudi drugi v poštev prihajajoči rudniški podjetniki, predvsem največji, to je naša država, niti za las boljši od Trboveljske premogokopne družbe. To je treba precej s početka naglasiti. Mi bomo v nadaljnem pokazali, da smemo imenovati to, kar se v Trbovljah godi, v resnici izropavanje našega narodnega gospodarstva. Mi bomo pokazali, da je to, kar se v Trbovljah godi, enako stomilijonskemu darilu na inozemstvo, ki ga izmetava za svoje ravnovesje težko se boreče gospodarstvo našega državnega’ teritorija. Mi bomo pokazali, da bi bil skrajni čas, da bi se začela finančna oblast bolj brigati za bilance in javne račune te družbe, kot se je doslej. Vkljub temu, da bomo vse to pokazali, se krmilarji te države ne bodo zganili, ker se ne smejo, ker delajo tudi sami v svojih rudnikih tako in lahko družba vsem posredovalcem po pravici reče: Napravite najprej sami pri sebi red. potem pridite nam povedat, kaj naj napravimo!
Produkcija na šiht in delavca, in delavske plače.
Po zgoraj označenih virih.
	Produkc. v toni na dan in jam. delavca	Vredn. prem. za tono povprečje	Vredn dnev. produk. jam delavca	Povpr. plača rudarja	V odst. produk.
Amerika	3.81	7 dol	26.67 dol	7.5 dol	28 %
Anglija	1.39	27 sh	36.93 sh	12 sh	33 %
Nemčija (Pohrurje)	1.26	30 zm	37.8 zm	6 zm	16 %
k ranči ja	1.04	108 fr.*)	112 fr	35 fr	31 %
Avstrija	0.82 300.000 a. k.		246 a. k.	45.000 a. k.	18 %
Jugoslavija 0.82 (Trbovlje) *) Podatki manj zanesljivi.		250 Din	245 Din	46 Din	19 %
Povprečna predvojna cena je znašala v Trbovljah za tono 17 K. Povprečna predvojna cena za 0.88 ton 14 K. Povprečna predvojna plača pa 5 K ali 29% vrednosti produkcije enega jamskega delavca. Sedaj je padel pa delež na 19% kakor znači redukcijo na 60 odstotkov normala, ki je po drugod v veljavi.
Različna tehnična izpopolnitev jamskih obratov in naravnega bogastva rudnikov povzroča, kot nam kaže zgor-
nja razpredelitev, že ogromno razliko v produktivnosti delavne sile. Vendar jemlje za svoj del kapital tam, kjer je k produktivnosti najmanj pripomogel, največ.
Tako prihajamo od ogromne razlike med rudarskimi zaslužki: Med tem, ko zasluži amerikanski rudar do 3.000 Din na teden, zasluži angleški 1.200, francoski 900, nemški 600 in jugoslovanski 80 dinarjev!
Najsi bi bila kaka malenkost v zgornji celoti tudi napačna, celotne slike to ne izpreminja:
Ta celotna slika jasno kaže, da spadamo v krog tistih držav, kjer uganja povojni kapitalizem najhujše orgije.
Koliko bi morala dati Trboveljska družba za plače, ako bi dala za plače 60 odstotkov od produkcije?
Dati bi morala 249 milijonov, dala pa je v resnici 129 milijonov.
Tako prihajamo tudi po tej poti do ugotovitve, da znašajo delavske plače le 55% običajnega normala, ki bi bil v tem slučaju lahko dosegliv, ker računa družba za produkt normalno ceno.
Tudi po angleški kalkulaciji bi ostalo družbi za materijalne izdatke še 112 milijonov dinarjev, za dividende in obresti 54 milijonov dinarjev.
Ali je verjetno, da izda družba za tekoče materijalne izdatke — ne za investicijske — na leto po 112 milijonov dinarjev. Poznavalcem razmer se zdi to izključeno.
Oni pravijo, da izdaja družba te in od delavskih plač odtrgane kapitale *a investicije.
To je tudi nad vse verjetno. Trboveljska je zidala Rajhenburg, zida dragocene palače, stanovanjske hiše in obrate.
Ali so dali denar za to delničarji?
Niso ga dali, vsaj po ogromni večini ne. vse te ogromne vrednote so jim poklonjene. Stomilijonske vrednote — izžete iz gladne krvi našega delavstva so tujim delničarjem poklonjene, da bodo mogli iz tega pravnega naslova še naše otroke izžemati.
Kdor ne vidi vse nezaslišanosti tega početja? Kako je mogoče, da se ne zgane proti temu izropavanju vsa naša javnost, z vlado in ministri na čelu.
Te številke nam pravijo, kaj so kolonije. Ali hočemo ostati brez odpora kolonija?
Pred tribunal ljudske sodbe spadajo prejšnje vlade in tisti naši ljudje, ki so se dali podkupiti z upravnimi mesti in drugimi ugodnostmi, da molčijo k temu početju in ki so pošiljali orožništvo med delavstvo, ki zapušča v topi resegnaciji iz protesta proti temu brezpravnemu stanju rodno grudo.
Apeliramot na sedanjo vlado, da 9e zgane!
Zahtevamo od uje, da pokrene rudarsko vprašanje na celi črti, ker je to izkoriščanje le zato mogoče, ker tudi država v svojih rudnikih bolje ne postopa.
Zahtevamo dejanj, ne obljub in prazne demagogije!
Mi nočemo biti več kolonija!
Naše organizacije.
Železničarji.
Shod železničarskih delavcev r Mariboru.
V petek 12. septembra 1924 se je vršil na vrtu gostilne Ivič v Mariboru jako lep shod delavcev, ki so ga sklicale vse tri podružnice Saveza železničarjev Jugoslavije v Mariboru. Dnevni red shodu je bil: Zahteva doplačila mezdnih razlik od oktobra 1923. Poročal je sodrug Bahuu. Shoda so se udeležili sicer maloštevilni »neodvisni«, ki so si naročili govornika iz Ljubljane, če tudi ni bil železničar. Shod je bil potreben, ker merodajni vedno bolj, če tudi nekoliko sramežljivo, odločno odrekajo delavcem doplačilo, medtem ko so nastavljenemu osobju, če tudi po dolgem vendar priznali to doplačilo, če ga tudi niso še v polni meri izplačali. Referent je podal poročilo, iz katerega izhaja, da ni namena delavcem nadoknaditi razlike na mezdah, dasi je bilo lani od samega ministra Jankoviča jamčeno vsem železničarjem, torej tudi delavcem, da se bodo njih plače z veljavnostjo od 1. oktobra 1923 uredile, četudi bi se ta regulacija pozneje izvršila, 'uospod no\ i ravnatelj je našima delegatoma dne 10. avgusta izjavil, da se ne misli na izplačilo za nazaj, ker so bile baje pred enim letom druge tržne cene delovne sile kot so sedaj in da bi bilo sedaj težko ugotoviti, koliko bi delavcem šlo za nazaj. V Srbiji in po drugih pokrajinah, razen Slovenije se je urne plače uredilo že v jeseni, pri nas pa še do danes ne pri vseh kategorijah. Tako različnega postopanja z železniškimi delavci se ne pomni, od kar železnice postojajo. Najslabše plačanim delavcem se najkasneje plače regulira, namesto naj-preje. Zato pa ne dobe že v naprej obljubljenega doplačila. Ne gre pa samo za doplačilo, ampak tudi za revizijo plač samih. Ume plače, katerih niso delavci nikoli zahtevali (to je zasluga mo-skovitov) so skrajno pomanjkljivo in krivično izvedene. Nekateri delavci niso stvarno ničesar dobili ali pa celih 50 par na uro. Samo najstarejši so dobili do največ 50 odstotkov poviška, toda teh je malo in te se sedaj namerava reducirati. Nadalje delavci ničesar ne vedo, kaj je z njihovimi ostalimi pravicami zlasti s provizijskim skladnm, dopusti itd. Naši deputaciji je gosp. Sušnik dne 29. julija obljubil, ia bo čim prej izdal novi pravilnik, ki ga na podlagi pragmatike mora izdati in sicer, ‘la bo ta pravilnik izdelal z zastopniki organizacij, ker on stoji na stališču, da so organizacije zato, da se ž njimi dela. Sušnik pa, kakor se vidi, nima vremena in se je baje neki drugi depiuanji izjavil, da v obče ne bode izdelal nobenega pravilnika, češ: da ga delava no zahtevajo! Če je to res g. Sušnik i/javil, tedaj nam ne dostaje besed, s katerimi
tisti železničarji, posebno pa strojevodje, ki častijo reakcijo in rumena društva, so šli k tej prireditvi ter so se globoko prikloili izdajalcu in mu poljubili roko, ki pomaga spletati bič, katerega že danes gotovo obilno občutite. Ves proletarijat vas občuduje za vašo razredno zavest, ki jo kažete s tem, da prirejate take večere!
Vestnik »Svobode".
Trbovlje. Kljub temu, da klerikalni
minister g. Sušnik, ki je vstopil v vlado z geslom: »Vsem enake pravicec, ni dovolil za naš okrožni zlet polovične vožnje, je vendar naša prireditev nadvse sijajno uspela. Trbovlje niso videle kaj takega. Čeravno imajo klerikalci, sokoli i orjunaši vse ugodnosti na železnici, niso mogli še do danes pokazati kaj enakega. To je dokaz, da se delavstvo ne straši žrtev in gre vkljub vsem zaprekam vladujočega razreda svojo začrtano pot naprej. Ze v soboto so prihajali gostje in delegati D. T. E., kateri so zborovali do polnoči. Okrog 1 ure ponoči so odšli člani in članice DTC in UDR iz Šoštanja. Ze v zgodnjih urah krasnega nedeljskega jutra so se na dvorišču Delavskega doma zbirali člani in članice DTE. Ze sprevod na kolodvor je bil lep, a šel lepši nazaj, ko so korakali so-drugi in sodružice Studeučani v krojih, katere je vsak občudoval. Tudi Zagor-
je in Hrastnik sta bila častno zastopana, tako z člani in zastavami. Vseh zastav je bilo sedemv sprevodu, med temi šest tujih. Pozdravni govori so bili kratki in jedernati. Popoldne ob 3 uri je že bilo dvorišče Delavskega doma vse zasedeno, a vedo so še dohajali ljudje v velikih skupinah. Telovadbo je otvoril ženski naraščaj in sedaj so sledile ovacije v taki meri, da še na nobenem nastopu tako, posebno pa takrat, ko sta vaje izvajala a orodju s. Pihl in Trbovelj in s. Šveiger iz Studenc. To je bila slika, katera bo gotovo vsem navzočim ostala precej časa v spominu. Vsa telovadba, proste vaje in vaje na orodju so pokazale, da smo precej napredovali od lanskega leta. Po telovadbi se je razvila prosta zabava, ki je potekla brez vsa-cega incidenta. Zahvaljujemo se vsem zunanjim sodrugom i sodružicam, ki so se zleta udeležili in s tem pripomogli naši priredbi, da je tako častno izpadla. Tudi člani UDR iz Šoštanja in Zagorja so se kot reditelji vrlo pokazali, zakar jim izrekamo tem potom najlepšo zahvalo. Tudi vsem članom in članicam D. T. E. iz Studenca, iz Maribora, Ljubljane, Šoštanja, Črne, Guštanja Hrastnika in Zagorja se zahvaljujemo za udeležbo in vam kličemo: Na svidenje! Zahvaljujemo se tudi našim sodrugom, ki so preskrbeli naraščaju brezplačno kosilo in gostom prenočišče. — Zletni odbor D. T. E. Trbovlje.
bi to njegovo postopanje pravilno označili. Sodrug Bahuu je predložil zborujočim resolucijo, katera zahteva izplačilo vseh poviškov od 1. oktobra 1923. Nadalje takojšnjo revizijo plač in končno zopetno uvedbo daevnih plač. izplačilo boleznine v izmeri 100 odstotkov, namesto 70 odstotkov. Boleznino -3e jo-ra plačati delavcu tudi za nedelje in praznike in ne samo za 25 dni v mesecu. Rezolucija je bila soglasno sprejeta in jo objavimo radi pomanjkanja prostora v prihodnji številki. Nadalje je govoril g. Vuk iz Ljubljane, ki je povedal, da je izjavil g. ravnatelj Borko, da delavci ne dobe doplačila, ker je vlada dotično vsoto črtala, to je 2 mi-lijuoa dinarjev! K besedi se je nadalje priglasil neki Magdič, ki pa je očitno imel druge namene kot ostali govorniki. Isti ni govoril k stvari, ampak je začel, kot imajo pikici navado, delati Savezu očitke, da se noče s komunisti ujediniti. Sodrug Krekič, da je baje rekel, da se naj komunisti najprej izjavijo za Amsterdam. To je seveda laž, res pa je, da bi bil Savez za ujedinjenje, če ne bi vedel, kaj nameravajo komunisti z uje-dinjenjem. Naša organizacija je v posesti pisma, ki je nepobiten argument, kaj l>i oni radi z ujedinjenjem.
Končno je še govoril sodrug Bibič, na kar je bil shod zaključen. Delavci so se izjavili za ujedinjenje, toda ne za švindel, kakor ga hočejo »neodvisni«.
Treba bode sklicati shode vsepovsod in železničarjem povedati, kako misli nova vlada o njih, to pa posebno zalo, ker so se mnogi dali od klerikalcev hipnotizirati ter pričakujejo od nove vlade rešitve. To je pa napačno. Klerikalizem je največji sovražnik ljudstva. Zato dolj s klerikalci in z vsemi pijavkami. Boj njim! Železničarji v Savcz železničarjev, ki je edina organizacija, katera zastopa naše interese!
Častni večer društva strojevodij.
V soboto dne 6. t. m. je priredila podružnica društva strojevodij v Mariboru inštrukcijskemu strojevodju, predsedniku Pavlu Dežmanu častni večer. Na tem večeru so društveni člani podarili Dežmanu srebrno tobačnico za njegove zasluge pri sestavljanju skrajno reakcionarne in slabe železničarske pragmatike.
Mimogrede bodi omenjeno, da je bil Dežman za zasluge pri pragmatiki tudi od ministrstva odlikovan z zlato kolajno (poročilo Uradnega lista 11. sept. 1923.) Danes protestirajo vsi železničarji proti tej najreakcijonamejši pragmatiki, ki je za železničarje najhujši suženjski bič. — Tudi društvo strojevodij hoče — vložiti predloge za izpremembo te krivične pragmatike, in glej — ironijo — obenem pa dajejo darila tistemu, ki se je na zborovanju v Mariboru na prsa tolkel in kričal, da je njegova zasluga, če imajo železničarji tako pragmatiko. — Vsi
Slike iz volne.
O. Zupančič:	Tlljl KlOi«
Zenski glasovi.
Kdo je tuji mož?
Kaj bi rad ta mož?
Proč od nas, ti plašni, strašni mož!
Tujec.
Kaj tako vam trd, nespravljiv obraz?
Moški glas.
Mnogih bratov smrt
šla je preko nas,
mnogih mest razval
tia srce nam pal,
zlatih, belo krščenih,
dragih, ko življenja dih —
ni vrnitve, poti ni do njih.
Ženski glasovi.
Joj nam, joj!
Tujec.
Nisem carstva bil v pesem vam zaprl?
Pevec je učil:
Duh bo silo strl.
Ženski glasovi.
Pevec je ta mož.
Davnih časov mož.
Videc-prorok je ta čudni mož.
Moški glas.
Časov glej razdor, svetih slov zator: vrglo nam je duše vznak čez oči zgrnil?) mrak — vsako čelo nosi Kajnov znak.
Ženski glasovi.
Joj nam, joj!
Tujec.
Bratstva tajno slast, sem poveril vam, ž njo duhov oblast poneizmeril vam; kaj počeli ste, kam jo deli ste?
Ženski glasovi.
Kaj očita mo?
Kot sodnik je mož.
Srce v prsih nam obrača mož.
Moški glas.
O, za bratov šibkih rod,
za bodočnost njih usod
vzeli nase krivdo sr:io, gospod.
Žensk; glasovi.
Joj nam, joj!
Tujec
Deca, hvala vam za besedo to; nisem vedel kam z mislijo svojo; truden romar v nor
trkal sem gredoč, trkal ne nektero iver, deca, truden vsak večer — oglasili niso se nikjer.
Ženski glaiovi.
Preobilje rož
usul na tla je mož. .
Zlatoslovno pismo sredi rož.
Pismo.
Bratstva tajno slasi nate zanaprej, ž njo duhov oblasl danes in poslej.
Dar je moj gorjup,
vežek zanj odkup:
venec, s trnjem prepleten,
možu v prsa položen
ia pravice in svobod« vekovečni seu.
Ženski glasovi.
Kam je izginil mož?
Kdo je bil ta mož?
Kaj je hotel? Kaj nam dal je mož?
Moški glas.
To je hotel mož, to nam dal je mož: trnje bode izpod rož — bratstva bridko slast nam dal je mož.
Ivan Cankar:
Gospod stotnik.
Doka} časa je že, da so zadobile moje sanje in pač sanje vsakega človeka čisto novo, prav posebno lice. Nič več niso puste blodnje, bežne megle, ki se brez smisla in vzroka prelivajo druga v drugo ter se nazadnje razpuhte v nič. Niso več tiste sanje, ki jih človek zjutraj strmeč ugleda z zaspanimi očmi ter napol smehljajae, napol jezen zamahne z roko: »Vrag vas vzemi, odkoder vas je dalk in ki na to smešno grozno odko-balijo v brezdno, kakor se ob rani zarji škratje poskrijejo v gozd. Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so senca prave resnice; pač so oblike strahotno povečane, nadvse Čudno pokve-čene in skrivenčene, toda resnica le ostane, spoznaš jo koj in srce ti je žalostno.
Hladno jesensko jutro je bilo, megle so se vlačile po dolini in se plazile ob strmih rebrih gora, na vrhovih se je v žarkih zgodnje zarje belil prvi sneg, ki je bil zapadel ponoči. Nebo je bilo jasno; še se je spominjalo na polnočni sneg in na mrzle jutranje zvezde, ali že čakalo solnca.
Gledal sem skozi okno; to okno še nikoli ni bilo umito, zato sem gledal kakor skozi pajčolan, razločil pa sen natanko vse, kar se je godilo pred menoj; tudi glasovi so bili v čistem jutranjem zraku tako jasni, da sem slišal in
SVRAN 4.
»DELAVEC«
razumel vsako besedo. Dvorišče je bilo za ped na visoko posuto s črnikastim prahom, ki se je bil čez noč spremenil v mastno blato; s prav takim prahom so bile pokrite tudi nizke strehe barak in uvelo listje oreha, ki je stal samoten sredi dvorišča; pod tem orehom je držal vojak na uzdi osedlanega konja, ki je pohrskaval in vztrepetaval od hlada in nemira.
V dolgi, ravni vrsti je stala kompa-nija, napravljena, da se še tisto uro napoti na bojišče. Stali so tam kakor od kamna, nobeno oko ni trenilo; sloka telesa so bila narahlo upognjena pod bremenom težkih /nahrbtnikov. Nikoli poprej nisem videl na enem samem tesnem kraju toliko mlade lepote. Vsi obrazi so bili še zelo mladostni, skoraj otroški in vsi so bili sveži, kakor v rosi in zarji umiti; tudi v očeh je bila svetla rosa, gledale so kakor iz daljnjih krajev, iz lepih sanj; vse pa so bile nepremično uprte v gospoda stotnika, ki je s počasnim, malobrižnim korakom stopal pred nemo vrsto gori in doli.
Stotnik je bil sila visokega života, za glavo je bil višji od kompanije; ogrnjen je bil v ohlapen črn plašč, izpod tega je gledalo dvoje zelo dolgih in tenkih nog; v roki, ki je bila še v rokavici koščena in krempljasta, je držal palico, na katero se je gredoč opiral. V obraz mu nisem videl, ker je bil ves čas obrnjen proti vrsti. Korak za njim je stopal mlad praporščak, ki se je časih plaho ozrl, kakor se morda ozre človek, ki bi rad pobegnil, pa občuti, da je priklenjen brez usmiljenja.
Še enkrat je gospod stotnik začel od kraja svoje ogledovanje. Postal je pred prvo številko v vrsti, pred visokim, vitkim fantom, ki je strmel nanj s črnimi, zamolklimi očmi. Stotnik je stopil tik predenj.
Kako ti je ime?«
Fant je povedal svoje ime in tedaj mi je presunilo dušo; saj te poznam, ti lepi, mladi fant! Ti zamišljeni, s polnim srcem v veliko prihodnjost strmeči! Mož med tovariši, poslušen otrok med modrimi starci! Živa veja na drevesu; če bi jo odžagali, bi bilo ranjeno drevo samo!
Stotnik je vprašal nadalje:
Ali imaš očeta doma?«
»Nimam ga več.«
»Pa koliko bratov in sestra?«
»Nimam jih!«
»Ali ti vsaj mati še živi?«
»Mater še imam!«
In luč se je vžgala v zamolklih očeh.
Tedaj je stotnik vzdignil palico, dotaknil se z okovanim koncem fantovih
prsi ter pomignil praporščaku, ki je stal za njim. Ta je potegnil izza rokava zapisnik ter je s tresočo roko zapisal fantovo ime. In fant je prebledel.
Stotnik je šel mimo dragega in se ni ozrl nanj; stopil je do tretjega in si ga ogledal natanko. Ta je bil pač vesel, zgovoren in glasen mladenič, slovit pevec in ljubljenec deklet. Imel je zdrav in okrogel obraz, ob drobnih ušesih se je vilo par svetlopšeničnih kodrov, sinje oči so naglas prepevale, temnordeče ustnice so se krožile v prijetnem smehljaju.
>Ali imaš nevesto doma?« je vprašal stotnik.
»Imam jo, gospod stotnik!«
Še glasneje so prepevale sinje oči, v svetlo daljavo je segla pesem.
Stotnik je vzdignil palico, praporščak je pisal. In pesem je ugasnila v sinjih očeh.
Tako je stopal gospod stotnik počasi dalje ob dolgi vrsti; pregledoval je, izpraševal in izbiral. Časih je izpustil po dva in tri, nekatere niti pogledal ni, časih pa jih je zaznamoval kar po pet in šest zapovrstjo. In zdelo se mi je, da nalašč in preudarno izbira najmočnejše in najlepše.
Prišel je do kraja, poslednjikrat je vzdignil palico, nato se je okrenil. Takrat sem videl njegov obraz in srce mi je utihnilo. Ta obraz je bil brez kože in mesa, namesto oči je bilo izkopanih v lobanjo dvoje globokih jam, dolgi, ostri zobje so se režali nad golo, silno čelustjo. Stotniku je bilo ime Smrt.
»Naprej... marš!«
Kompanija se je sunkoma zaokrenila ter se napotila s čvrstimi koraki v meglo nizdol. Pred njo je jezdil gospod
stotnik; visoko znad megle se je dvigal njegov črni plašč.  
I\an Cankar:
Otroci In starci.
Otroci so imeli navado, da so se pogovarjali, preden so šli spat. Posedli so po široki peči in so si pripovedovali, kar jim je prišlo na misel. Skozi motna okna je gledal v izbo večerni mrak z očmi, polnimi sanj, iz vseh kotov so se vile kvišku tihe sence in so nosile prečudne bajke seboj.
Pripovedovali so, karkoli jim je prišlo na misel, ali na misel so jim prišle same lepe zgodbe, iz solnca in toplote, iz ljubezni in upanja spletene. Vsa prihodnjost je bila en sam dolg in svetel praznik; med Božičem in Veliko nočjo ni bilo Pepelnice. Tam nekje za pisa-
nim zagrinjalom se je vse življenje migljajoče in utrinkujoče prelivalo tiho iz luči v luč. Besede so bile napol razumljivo šepetanje; nobena povest ni imela začetka, ne razločne podobe, nobena pravljica konca; časih so govorili vsi štirje otroci hkrati in nihče ni motil drugega; vsi so gledali zamaknjeni v tisto prelepo luč nebeško, tam pa je bila zvonka in resnična vsaka beseda, da je imela vsaka povest svoje čisto živo in jasno lice, vsaka pravljica svoj sijajni konec.
Otroci so si bili tako podobni med seboj, da se v mraku ni prav nič razločil obraz najmlajšega, štiriletnega Tončka, od obraza desetletne Lojzke, najstarejše med njimi. Vsi so bili v lica ozki in drobni in vsi so imel velike, nastežaj odprte, vase in v daljavo zamišljene oči.
Tisti večer je nasilno roko poseglo v nebeško luč nekaj neznanega iz tujih krajev, udarilo neusmiljeno med praznike, povesti in pravljice. Pošta je bila oznanila, da je oče »padel« na Laškem. »Padel je«. Nekaj neznanega, novega, tujega, čisto nerazumljivega je stopilo prednje, je stalo tam široko in visoko, pa ni imelo ne obraza, ne oči, ne ust. Nikamor ni sodilo; ne v to glasno življenje pred cerkvijo in na cesti, ne v ta topli mrak na peči, tudi ne v pravljice. Ni bilo nič veselega, pa tudi nič posebno žalostnega; kajti bilo je mrtvo, saj ni imelo ne oči, da bi s pogledom razodelo, čemu in odkod, in ne ust, da bi z besedo povedalo. Misel je stala pred to ogromno prikaznijo uboga in plaha, kakor pred silnim črnim zidom, in ni mogla nikamor. Približala se je zidu, tam je obstrmela in obmolknila.
»Kedaj pač se zdaj povrnejo?« je zamišljen vprašal Tonček. Lojzka ga je ošinila z jeznim pogledom:
Kako bi se povrnili, če so padli?«
Vsi so molčali, vsi štirje so stali pred silnim črnim zidom in niso videli čez.
»Tudi jaz pojdem na vojsko!« se je nenadoma oglasil sedemletni Matijček, kakor da bi bil z urno roko zgrabil pravo misel in vse, kar je treba reči.
»Si premajhen!« ga je z globokim glasom posvaril Tonček, štiriletni, ki je hodil še v krilu.
Milka najdrobnejša in najbolehnejša med vsemi, zavita v preveliko materino ruto, da je bila podobna culi, je prosila s tihim, mehkim glaskom, kakor od nekod iz pod sence:
»Kakšna da je vojska, to povej, Ma-tijče... povest pripoveduj!«
Matijče je razložil:
»Vojska je pač taka, da se ljudje koljejo z noži, sekajo s sabljami in stre-
ljajo s puškami. Kolikor več jih poko-Iješ in posekaš, toliko bolje je, nobeden ti nič ne reče; ker tako mora biti. To je vojska.«
Pa zakaj se koljejo in sekajo?« je vprašala Milka nebogljenka.
»Za cesarja!« je rekel Matijče in obmolknili so. V daljni daljavi se je prikazalo pred njimi zastrtimi očmi nekaj silnega, od svetle glorije obžarjenega. Niso se genili, sapa si je komaj upala iz ust; kakor v cerkvi ob velikem blagoslovu.
Nato je Matijče vdrugič zamakal z naglo roko ter zagrabil svojo misel, morda le zato, da bi na obe strani razmaknil tišino, ki je mrko ležala nad njimi.
m	4
»Tudi jaz pojdem na vojsko!« ... nad sovražnika pojdem!«
Kakšen pa je sovražnik?... ali ima rogove?« je iznenada vprašal tenki Milkin glas.
Seveda jih ima... kako pa bi drugače bil sovražnik?« je resno in skoraj jezno zatrdil Tonček.
Tudi sam Matijče ni vedel pravega odgovora. »Mislim, da jih nuna!« je rekel počasi, toda beseda se mu je gredoč ustavila.
»Kako bi imel rogove ... človek je, kakor ml!« se je oglasila nejevoljno Lojzka; nato pa se je zamislila in je še rekla: samo duše nima!«
Po dolgem prevdarku je vprašal Tonček: »kako pa je, če človek pade v vojski... takole vznak ?«
Pokazal je kako človek pade vznak.
Pobijejo ga... do mrtvega! je mirno razložil Matijče.
»Oče so mi obljubili, da mi prinesejo puško seboj!«
»Kako bi jo prinesli, če so padli!« ga je osorno zavrnila Lojzka.
»Pa so jih pobili... do mrtvega?«
«Do mrtvega!«
Osmero mladih, na stežaj odprtih oči je zamolklo in plaho strmelo v mrak... strmelo v nekaj neznanega, srcu in pameti nerazumljivega.
Ob tistem času sta sedela stari oče in stara mati pred hišo na klopi. Zadnja rdeča zarja se je svetila iaiza temnega listja na vrtu. Tih večer je bil; samo od hleva sem se je pridušeno glasil zategnjen, že hripav jok; najbrž je bila tam mlada mati, ki je bila šla krmit živino.
Stara dva sta sedela globoko sključena, tesno drug ob drugem in sta se držala za roko, kakor že dolgo ne poprej; gledala sta v nebeško zarjo večerno z očmi brez solz in nista rekla nobene besede.
Delavci! Delavke! Meščani! Meščanke!
Preteklo je 10 let, odkar so vrgli predstavniki imperijalističnih sil z zločinsko lahkomiselnostjo baklje v politično smodnišnico, ki so jo stvorili in izzvali eksplozijo svetovne vojne. Tekom polnih šestih let je plačalo 40 milijonov človeških življenj ta strahoviti zločin s svojim življenjem.
Najmočnejši so padli na frontah, iz tovarn in iz poljan so morali do dela, da bodo hrana modemi vojni tehniki in da obleže razmesarjeni in pohabljeni na bojnih poljanah kot plen psom in roparskim pticam; na drugi strani so živele žene in deca v zaledju mučne dneve in ginevali pod posledicami vojnih bolezni, glada in bede. Pretekla bodo leta in leta in še ne bo mogoče zbrisati bolečin od neizmerne žalosti za tolikim številom najmilejših, ki so bili naši hranitelji.
Razven tega, da je izkopala milijone grobov, je opustošila vojna kot neusmiljen vihar vse kraje, nad katerimi je divjala, razven tega pa je požrla več sto milijard zlatega denarja in ogromna materijalna bogastva, ki si jih je človeštvo tekom let prihranilo. V vojni sta se spremnila Evropa in svet v blaznico, v kateri so se do prinašale s slastjo medsebojne škode in neomenjena uničevanja. Ko pa so e, izdivjale vojne strasti do brezumnosti, so postali vojaki vsi po
vrsti reveži in siromaki, ki plakajo za-jedno nad grobovi ubitih, nad popalje-nimi in razrušenimi mesti in vasmi, nad upropaščenim gospodarstvom in nad bedo, ustvarjeno po vojni.
Take usode za časa vojne niso pričakovali, ker se jim je dajalo drugačne obljube.
Delavci in njih rodbine so oni, ki so za časa vojne največ trpeli, ko so umirali po frontah, med tem ko so ostajale njih rodbine nepreskrbljene in umirale od gladu; delavci so tisti, nad katerih glavamidivja brezposelnost že ves čas po vojni in jih pušča brez dela. Delavci in delavke so zato tisti, ki so pozvani, da dvignejo po celem svetu svoj glas proti vsem vojnam, a za mir med narodi!
Oni so to tudi storili, na čelu s Strokovno internacionalo v Amsterdamu in Socialistično internacionalo v Londonu, ki so dale nagib, da zavalovi ogromen mednarodni pokret inas, ki bo najsigur-nejša garancija, da ne pride več do vojn. Njegovo bistvo je v tem, da prodre demokratiziranje javnega življenja in dela do te točke, da se o usodi narodov ne bo moglo odločiti več v zaprtih sobah, temveč bo vzel narod svojo usodo sam v roke. Ljudstvo ima izkušnje o vojni, ljudstvo noče več vojn! Ono mora tcodkrito in javno povedati, ker se
tistim, ki so zapletli človeštvo v vojno, vseh šest povojnih let ni posrečilo, da se zedinijo glede razdelitve plena in po kvasu, ki ga uporabljlajb, preti opas-nost, da pride do novih, še strašnejšili vojn.
Delavski razred se mora postaviti na čelo očuvanja svetovnega miru. Zakaj samo mir in delo morata vpostaviti blagostanje. Dosti je vojn!
Po celem svetu bo pohitelo delavstvo na poziv svojih internacional v Amsterdamu in Londonu dne 21. septembra na velika protivojna zborovanja in manifestacije na katerih bo izreklo svoje zahteve:
za javno diplomacijo; za društvo narodov in obvezno mednarodno razsodišče;
za pravične in mogoče vojne reparacije;
za uničevanje meddržavnih vojnih dolgov in
za prizadevanje obnavljanja razdejanega gospodarstva, ureditve valut, vpo-stavitve dela in mednarodno ,skrb za odpravo brezposelnosti in bede delavskega razreda!
S temi zahtevami in s silo, ki za njimi stoji, bo ona podprla demokratske sile sveta, ki vzemajo krmilo izgubljenega svetovnega broda v svoje roko in
ga skusajjo prepeljati preko najnevarnejših pečin na pot rešitve.
Delavci! Delavke! Meščani! Meščanke!
Preko skupnega zborovanja^, ki se bo vršilo v našem mestu, naj se zlije ves gnev proti vojni, vse bolečine in skrbi zajedno z brati in sestrami celega sveta v en glas, v iz milijon grl prihajajoči vzklik trpečega človeštva!
Glavni Radnički Savez Jugoslavije.
Socialistična stranka Jugoslavije.
Vojna vojni! Mir med narodi!
Vsi na protlvoi e manifestacije I
Manifestacijski shodi proti vojni se je vršil dne 14. t. m. v Mariboru, dne 21. t. m. pa se vrše v naslednjih krajih: Ljubljana, Jesenice, Hrastnik, Radeče, Sevnica, Rajhenburg, Celje, Šoštanj, Ptuj, Prevalje, Gustanj, Črna. Kraj in čas razviden na lepakih.
Vabilo na I. redni občni zbor Socialistične Tiskovne Zadruge r. z. z o. z.
ki se bo vršil dne 4. oktobra ob 20. uri (ob 8. zvečer) v Ljudskem domu v Mariboru. Dnevni red: 1. Poročilo načel-ništva. 2. Poročilo nadzorništva. 3. Odobritev računskega zaključka. 4. Izpre-memba pravil. 5. Razno. — Načelstvo.
V imenu GRSJ.:
Izdajatelj: Franc Svetek. Odgovorni urednik: Jože Berdajs. Tiska tiskarna Makso Hrovatin.