SILVA MEZNARIC: "Bosanci". A kuda idu Slovenci nedeljom?
KRT, Ljubljana 19B6.
Knjiga, prvič izdana v srbohrvaščini (Beograd 1986) in istega leta prevedena v slo-
venščino, ima res vse pogoje, da ne ostane neopažena. Obravnavana snov je aktu-
alna, pristop inovativen, izsledki pomembni, hkrati pa je knjiga kljub znanstveni
ravni dovolj zanimiva in poučna tudi za tiste, ki jih ne zanima izrecno sociologija
(migracij).
Gre za netipično sociološko raziskavo migracij, ki je bila opravljena 1983 leta v
Sloveniji in severozahodni Bosni (torej v imigrantskem in emigrantskem okolju!),
namen te knjige pa je, kot pravi avtorica, "predstaviti izsek iz raziskovanja so-
cioloških vidikov notranjih migracij v Jugoslaviji hkrati z imigracijami v Slovenijo
tako, da bi služili predvsem kot koristen napotek za premislek v akciji na tem
področju" (str. 25). Se pravi, da njen osnovni namen ni zgolj v prikazu metode
in interpretiranju rezultatov raziskovalnega početja, pač pa predvsem v problema-
tiziranju tistega, kar naj bi temu sledilo. Gre za '"premislek v akciji" torej za
(us)trezno politiko imigracij, ki naj ne bi omejila nastajajočih družbenih napeto-
sti zgolj na en vidik (npr. ekonomski), pač pa bi računala s konfliktnostjo vsaj
na dveh ravneh: na institucionalni ravni kot tudi na ravni posameznikov (proble-
mi v zvezi s sodelovanjem imigrantov na proizvodnem, izobraževalnem in politič-
nem področju, problemi institucionalnih regulativov, ki vodijo v segregacije in mar-
ginalizacijo ali pa emancipacijo, problemi in priložnosti kulturnega izziva med imi-
grantsko  kulturo ter kulturo imigrantske družbe itd.). S tem avtorica pravzaprav
opozarja na samo imigrantsko (slovensko) družbo in na spremembe v njej, ne pa
zgolj na spremembe pri imigrantih (njihovih motivih, pričakovanjih, prilagajanju...),
pri čemer se sicer ustavljajo običajna razmišljanja o imigracijah.
Da bi namreč dojeli položaj imigranta, je nujno, da razumemo sprejemno družbo
in možnosti, ki jih realno ponuja, kot tudi okolje, iz katerega je mlgrant emigri-
ral. Da tu ne gre le za načelno in samoumevno stališče, kot sicer zgleda na pr-
vi pogled, pač pa - nasprotno - za točko, na kateri se (z)lomi konkretna (jugo-
slovanska, slovenska) migracijska politika, pokaže avtorica na tistih mestih, ko go-
vori o nerealističnih pričakovanjih glede migracijskih tokov. Bistvo takih pričako-
vanj (na njih temelji naša oficialna migracijska politika) je v "mitu vrnitve" mi-
grantov in v "mitu obojestranskih koristi" emigrantskih ter imigrantskih družb, če-
prav v resnici emigrantske družbe vselej potegnejo "ta kratko" - migracije so nam-
reč bistven del eksploatacijein dominacije med razvitimi centri ter periferijo. Za-
nimivost v tem smislu je, 3a se da že zgolj iz demografskih podatkov razbrati, da
ta zakonitost ne gre v prid niti Sloveniji, čeprav ima v jugoslovanskem prostoru vlo-
go razvitejše imigracijske družbe. Iz prikaza migracij v evropskem kontekstu se nam-
reč vidi, da tudi Slovenija (z emigracijo svoje delovne sile) dobiva status periferije;
iz ostalih, manj razvitih delov Jugoslavije (n.pr. Bosna), pa migracije ustvarjajo pač
periferijo periferije. Na ta način mitološka politika uradnega nadzorstva nad migra-
cijami, ki so pri nas podrejene "nacionalni politiki zaposlovanja in gospodarskega
- 332 -
razvoja" (str. 48), prispeva levji delež prav k problemom nezaposlenosti in nazado-
vanja v gospodarstvu. Nezaposlenost se namreč z emigracijo viškov delovne sile ni-
kakor ne razreši, pač pa se problem za nekaj let le odloži, da bi v času zapiran-
ja trga delovne sile v razvitih evropskih deželah (kar se zgodi v prvi polovici se-
demdesetih let) postal še bolj pereč. S tem pride povrhu še do intenziviranja za-
poslovanja v že sicer ekstenzivnih dejavnostih (SRS !), s kmetijsko nerazvitih podro-
čij pa se eksodus prebivalstva le še stopnjuje (Bit-,;. Glede na to se, kar se da
slutiti iz raziskave, Jugoslavija (s Slovenijo vred) približuje stanju, tipičnem za Af-
riko in tretji svet, za katerega nekateri že ugotavljajo, da "nima nobeno emigra-
cijsko področje nikakršnih možnosti, da bi se razvilo" (str. 45).
Na tem kočljivem vprašanju pa se zanimivost knjige šele začenja. Iluzijo absolut-
ne determiniranosti migracijskih tokov, ki da se jih lahko obrne v prid emigracij-
skim družbam zgolj z ustreznimi sistemskimi posegi, to iluzijo avtorica odpravi s
pritegnitvijo individuuma v sociološko analizo (njegove družine, soseščine, emigrant-
ske in imigrantske družbe), torej njegove "praktične zavesti". S tem se namreč
izogne nevarnosti reduciranja individuuma na sistem in si hkrati odpre možnost pri-
stopa do izvirne informacije o jugoslovanskem migrantu. Ko v tem smislu proble-
matizira nekatere klasične metodološke prijeme, se pokaže, da so neuporabni celo
običajni pojmi in sicer železnega izrazoslovja sociologije migracij (kot apr.: adapta-
cija, akulturacija, asimilacija, ki so v celi knjigi uporabljeni samo na eni strani
in mimogrede; ostali sploh omenjeni niso). Namesto tega avtorica razvije "Dialog
med sociologijo (migracij) in "praktično zavestjo migrantov", kot se glasi naslov
(6.) poglavja, v katerem osredotoči raziskovalni postopek na prostor interakcije med
večinsko in manjšinsko skupino, torej med Slovenci in "Bosanci" (imigranti). Ob
tem je zanimivo, kako ta "dialog" med sociologij(jo) in migranti vzpostavi: inte-
rakcijo opredeli glede na dve osnovni dimenziji:
1. na participacijo imigrantov v sprejemni družbi (problem distribucije moči),
2. na njihovo identifikacijo s simboli ter vrednotami te družbe (problem kulture).
Glede na ti dve dimenziji nadalje uporabi "analitično tipologijo" imigrantskih sku-
pin in dobi šest osnovnih tipov, ki se raztezajo od marginalnega (apatičnega) ti-
pa imigrantov (tip A) pa vse do kohezivnega (instrumentalnega) tipa (tip F). Po-
navadi temu sledi običajno predalčkanje konkretnih ljudi, pri čemer se vsakemu po-
samezniku le še pritakne podatke ("obešene nanj kot na božično drevesce"). Tu pa
si avtorica zastavi vprašanja v smislu: ali tako početje "povečuje razumevanje druž-
benega sveta sprejemne družbe in imigrantov. Ali zboljša dialog o opcijah, ki so na
voljo v tem družbenem svetu? Ali nam omogpča vpogled v organizacijo sveta imi-
grantov?" Itd. Nakar ugotovi, da dosedanje raziskave ne ponujajo "zadovoljivih odgo-
vorov" (str. 97). zato ji pač ne preostane drugega, kot da gre s skupino študentov
naravnost k imigrantom na dom in jih povpraša, kako je s tem. Tako nastane 100
intervjujev, od katerih je nekaj predstavljenih v tej knjigi, in to so gotovo najzani-
mivejše in najvznemirljivejše strani, pa naj jih beremo z vidika sociologije, psiholo-
gije, lingvistike, socialnega dela ali pa čisto z osebnega vidika.
Da bi dobili res pravo predstavo o dragocenosti informacij, dobljenih na tak način,
je seveda potrebno intervjuje prebrati. Sele prek navezave dialoga se namreč raz-
grne spekter problemov glede selitve migrantov, življenja v njim tujem okolju, nji-
hovih navad, aspiracij, frustracij itd. Vsega tega ni mogoče zajeti zgolj z običajnim
instrumentarijem, ki je vselej "pisan na kožo" bolj tistim, ki ga oblikujejo, kot pa
onim, ki ga izpolnjujejo (ankete rupr.). Tako se šele z intervjuji pokaže, da se n.pr.
tisti, ki se uvrščajo glede vseh variabel v tip marginalca, sploh ne počutijo margi-
nalne - vsaj ne v tem smislu, kot se jih označuje. Ali pa rupr. vprašanje prilagajan-
- 333 -
ja novemu okolju: je tu odločilen asimilacijski pritisk (v smislu intenzivnosti dikta-
ta dominantne kulture imigrantske družbe) ali pa so pomembnejši primeri, intim-
ni odnosi, (ne)ločeno družinsko življenje; ali gre pri "prilagojenih Bosancih" za pri-
lagoditev slovenski družbi, kulturi, ali pa je to bolj modernizacija v smislu preživet-
ja v zahtevnejšem okolju itd.
Kot rečeno, gre torej za dialog, v teh okvirih pa za metodološko razlikovanje med
sistemsko, institucionalno in individualno ravnijo. Od tod tudi nujnost soočenja z
metodologijo in hkrati s sociologijo (zlasti funkcionalistično). Na tak način je ra-
zumljiva in nujna temeljna (sociološka) poanta tega dela, ki ji je avtorica vseskozi
strogo zvesta - da namreč o kritični sociologiji lahko govorimo šele takrat, ko se
preusmeri iz opisovanja družbenih procesov na njihovo primerjavo z življenjem tistih,
ki so v konkretni stvarnosti podrejeni institucijam; da se torej upošteva konkretnega
posameznika z vso resnostjo, ne pa da je zgolj pojmovno mašilo v teoretičnih kon-
struktih.
Presenetljiva ugotovitev, ki jo intervjuji ponujajo, je tudi tista glede odnosa imigran-
tov do razmer v sprejemni druži in do položaja, v katerem so se znašli. Tudi ved-
nost o tem nam je dostopna šele preko dialoga - za primer nekaj izsečkov:
- "Teško je živjet, ali još teže je umret." (str. 51.)
- "...ili u zemlju ili u zatvor." (Str. 53.)
- "jebi ga, to je čista, raz-umeš, propast, razumeš: ako se ove cijene dižu, ja pro-
padam." (Str. 102.)
- (vprašanje) "Sta planirate za nedelje?
Nista - dok ne propadnem...jer ja ne mogu zahtevat više od života, razumeš?"
(Str. 103.)
- "više mi puta, razumeš, pukne film, pičku materinu, zašto živimo ovde?!" (Str.105.)
- "Sta da jedem - zrak? Od zraka se ne živi" (Str. 106).
- "Kad naide koji... ja ga pošaljem u kurac... Inače večinom gledam televizor i ro-
mane čitam." (Str. 102.)
- "Eni grabijo, eni pa nimajo nič (...) To sploh noben ne more uštimat (...) Edino
če iz druge zemlje kdo pride pa da to uredi." (Str. 178.)
- "... narod ne bo več tko mogu. Nbrod bo znoru." (Str. 195.)
- "Poserem se na take komuniste." (Str. 199.)
Takšna brezupna perspektiva nekaterih imigrantov pa - zgleda ni povsem neplodna.
Intervjuji namreč kažejo, da pri imigrantih ne gre za delitev, kot bi mogoče priča-
kovali, na "Bosance" in "Slovence", pač pa na - "mi, ta spodnji" in - "oni gore".
Da torej svoje situacije ne interpretirajo v prvi vrsti skozi etnično različnost, pač
pa skozi socialno (razredno?) neenakost. Konflikti se namreč rojevajo iz neenakosti
v dostopu do virov družbene moči, simbolični prostor pa je zgolj mediator teh kon-
fliktov, kar je osnovno opozorilo avtorice, ki ga naslavlja bodočim raziskovalcem na-
cionalnih konfliktov. 2eleti je, da bi prav to bilo tudi glavno navodilo za vse, ki se
kakorkoli srečujejo s problematiko imigrantov; tako gledanje je še zlasti v pomoč
socialnim delavcem, ki se kot predstavniki interesov imigrantske družbe in hkrati in-
teresov emigrantov v praksi marsikdaj težko znajdejo.
Delo Silve Mežnarič ima 230 strani, katerih polovico zapolnjujejo intervjuji in le ena
šestina je teoretično-metodološke vsebine. Torej knjiga ni metodološki priročnik, če-
prav je izredno koristna   tudi v tem smislu.
Srečo Dragoš