—   206   —
Še enkrat o miloserčnosti do žival.
Serčno nas je veselilo viditi nove vozove, v kte-rih se zdej teleta v Terst naprodaj vozijo, tako pripravno napravljene, da žive živinceta so nemilega vremena zavarovane, in da jim je mogoče, med vožnjo brez tesnobe ležati pa tadi stati. Tudi smo z veliko radostjo zapazili, da jim potoma včasih kaj povžiti dajo in jih napajajo, kar lastnika le malo stroškov prizadene, mu je pa ^otov dobiček, ker na tako vižo teleta brez velike zg-ube na teži v Terst pridejo in se tudi lože prodajo, ker meso tacih telet je lepši in bolj zdravo, kakor tacih, ktere na vozovih terdo zvezane ea tako tesno naložene, da ubo^a žival še dihati ne more in večkrat mora ^iavo čez lestvice moleti in se na kolesa brusi in rani. Kakor lepo ^leštano tele v dveh dneh za več funtov težji postane, tako z«:ubi po takem ^erdem terpinčenju več funtov na teži — v g^otovo zgubo g^ospodarju.
Z g:rozo pa vidimo, kakor drugod tako tudi v Ljubljani še nektere mesarje, kteri z živino, ki je za mesnico namenjena, hujši ravnajo, kakor kervoželjni volkovi. Mi poznamo enega, ki le še kakošno revno tele vsaki teden ali vsacih 14 dni zakolje (v kakšnem kotu ga dobi, ne vemo), ktero pa na vervi skoz pol mesta vleče in neusmiljeno s psom hujska, da ljudje vidijo in slišijo, da bo zopet te!e zaklal! Neki drug tudi malo boljši ravna, akoravno veči srečo s svojim rokodelstvom ima; ti kito na zadnji nogi prereže, na njo živo živinče na kljuko natakne in na kol obesi, in potem ga še le zakolje. Ce že tak človek človeškega serca več nima, naj veniiar , kader je tele v svojo klavnico privlekel, vrata zapre, da mali otroci, kteri ubogo živinče milovaje v mesnico zijajo, njegovega gerdega ravnanja vidili in nad njim se pohujšali ne  bodo.
Vse to smo z lastnimi očmi dostikrat vidili; to je 86 15 stopinj pod najhajši sirovostjo človeško, ker tako terdoserčnost oznanuje, da jo le nekoliko čutljivi človek celo zapopasti ne more!
V več deželah je že davno postava, da mesar ne Hme živine s psom hujskati in da teleta, ako jih noče domu peljati. jih mora na vozu domu spravljati. Zakaj bi to tudi pri nas ne bilo ?
Naši mesarji bojo morda odgovorili, da stara mesarska navada tega ne pripasti; — drugič, da ne bojo za teleta voza najemali; — in tretjič, da živina — le neumna živina ostane!
Na to jim hočemo odgovoriti: Pervič je pri nas že marsiktera napačna navada odpravljena, in tudi ta se
odpraviti da; na Francoskem nimajo mesarjf psov; ni pa misliti, da bi bile francoske teleta bolj ubogljive kakor so naše, tedaj morajo mesarji tam bolj pametni in manj sirovi biti, kakor so naši. — Drugič: Ako že voz najemleš, če lastnega nimaš, prijatel, da se sam ali s svojo ženo, prav našopirjeno, na nepotrebne kraje voziš, si boš že tudi voziček za tele dobil, ako je predelječ ga brez voza domii spraviti. S psom se teleta le begajo, da vse plahe ne vejo kam.
Tretji ugovor: „živina le neumna živina ostane^, moramo že bolj razjasniti. Tudi žival občuti veselje, žalost in bolečine; nje ne tira le samo naravni pogon (Instinkt), temuč tudi nekakšin razum, kar se pri živalih nekterih plemen bolj, pri drugih manj očitno razodeva, na priliko pri konjih, pseh, nekterih ptičih itd. Žival večkrat popred čuti nevarnost in pogubo, kakor človek, in ne more se tajiti, da žival včasih popred sovražnika zapazi in svojo smert naprej ve, kakor človek. Bog je pri stvarjenju, med peterimi čutki, ki jih je živalim tudi dal, voh tako izobrazil in pomnožil, da od dalječ že sovražnika in pogubitelja pozna. Kdo razume jezik žival, kader med seboj kramljajo, kakor, postavimo, ptiči? itd. in kdo more tajiti, da žival tudi po svojem ne misli? očiten dokaz tega nam je, da se živalim tudi sanja. Žival nedolžna, naj bo še tako mlada, bo mesarja poznala in skušala mu uiti, ker dobro ve, da ji za kožo gre, in voh, ki iz mesarjeve obleke puhti, živini razodeva, da on kri preliva. Kdo je volu ali teletu povedal, da mu le mesar po življenja streže? zakaj skuša se ga ogibati, med tem, ko druzega človeka prijazno gleda, knder ga boža, se pa nasprot koj strese, kader se mu mesar v hlevu, ali kje drugej bliža in ga potiplje? Žival občuti ravno tako serčne bolečine, kadar ji mlado vza-meš, kakor človek; ona dostikrat svoje mlade bolj brani in varje, kakor brezserčna mati ali oče svoje otroke. Krava več dni potem, ki si ji tele vzel, moka in žaluje in ravno tako se tudi teletu godi. Ni tedaj žival celo tako neumna, kakor marsikteri neumneži mislijo.
Al je tedaj človeško , da se tele , ki je za mesnice namenjeno, še včasih dolgo pot do mesnice tako terpinči in s psom hujska, da žalosti, muke in straha omed-Ijeva in da se mu pene z gobca cedijo! Misliš, da je meso tako zdražene živine zdravo in tečno? Že iz zdravniškega ozira bi se moglo tako djanje odpraviti in prepovedati.
Pri ti priliki moramo še z žalostjo omeniti, da so letos fantalini in tudi več odrašenih veliko mladih ptičkov, zlasti pevalic, večkrat z gnezdom vred v Ljubljano na prodaj prinesli, da nas je groza bila, ko smo vidili, koliko merčesojedcom je zopet prostost vzeta, in kako se je za zalego gosenc zopet za drugo leto skerbelo. — Kadaj se bodo naši ljudje na deželi o tem spametovali.                                                                         B—k.