Čevljarjev učenec
f||||ako tu zunaj je svetlo,                               Na stolcu je trinožnem mojster
Kako nad mano solnce sije,                            Sedel in dogotavljal čevlje,
Kako pod njim lahko se diha!                        A jaz sem zibal bolno dete
Ljudje hite po ulici                                          Pa pel in žvižgal, kar sem mogel,
Oblečeni lepo, umiti,                                       Da malo revče potolažira,
Smehljajo se in govoiijo                                  A drlo se je vedno hujše.
Mehko, prijazno, kakor da                              Kot ris me izpod zapiašenih
Najeli so se baš pečenke.                                Naočnikov je mojster gledal,
Vsetn vidi se, da dobro se                               Da plašno sem se v stran odmikal.
Godi jim, in da so vsi srečni.                          Tam v kotu, kjer po steni voda
Le mi v podzemski čumnati,                           Curlja kot iz studenca, hromi
Tam v tisti kleti, črni jami,                             Se mojstrov sinček je igral
Le mi smo zapuščeni kot                                In stregel vodo, delal malin,
Jetniki, niti solnce k nam ne                           Veselo vzkliknil je očetu:
Posije skozi zakajeno                                       „0 ata, glejte, glejte, že vrte se
In tisto prašno okence.                                    Kolesca, le pšenice Se
A kaj ? Sedaj sem prost in srečen,                   Mi dajte, da naraeljem moke,
Po ulici kot ptiček žvižgam,                            In mama spečejo naj kruha ]"
Da me le mojster je poslal                               Molčč je mojster vbadal dalje
Po mestu. Uh, nevihta danes                          Še bolj srdito gledal name. Se name zopet je ulila!
Oglasi se Se hčerka mala, Ki stala je pod okencem In gledala, kako je pajek Razpenjal mreže in lovil Brenčeče muhe za kosilo, ,,Poglejte, oče, pajka tukaj, Kako je srečen, ker ni lačen Oh, jaz pa sem tako že lačna." Čevljar je tudi zdaj še molčal. Otrok pa v zibki še glasneje Zajoče in neznansko vpije. Očeta bol in jeza zmaga In name zareži: nKaj delaš, Ti ščene potepeno? Ziblji!" Iz čevlja vzame brž kopito fn vrže vame je srdito, Kopito v zibelko odskoči In pade detetu na glavo. Kot besen plane kvišku mojster, Zavpije in v lasč mi seže. Iz kuhinje njegova žena Priteče, ko ropot zasliSi: ,,Le daj ga, paglavca, itnela V predalu tri sem suhe skorje, Pa ni jih več, da jih ukuhatn Bolehnemu otroku v zibki. In kdo jih je ukradel? On!" ,,Na, nesi v mesto čevlje, teci!" Nad mano mojster zarohni, Z nogo me brcne skozi vrata, [n jaz ves blažen se oddahnem.
St. pl. Orlovič