MILAN SKRBINŠEK: Čitanje in deklamacija v šoli. (Dalje.) Med gojenci so lahkp tudi takšni. ki sp nadarjeni za kakpršnokoli umetn;ško udejstvovanje, in ie nalo_a moderne šole. ki si je postavila za cilj čisto individualno vzgojo gotovo tudi ta, da ne budi in ne razvija v gojencih samo občečloveških zmožnosti. temveč tudi umetniške. Iz vsega tega sledi, da je pri čitanju in deklamaciji v šoli ono postopanje, ki skuša podati literarni proizvod v čim boljši estetični obliki neobhodno potrebno. Znanp je. da vzgoia k umevanju enc umetniške pano«e daje pravo podlago in pravilne smernice tudi za umevanje drugih. Samo da si v eni umetnosti estetično prav orijentiraiti. na boš našel v drugi za umevanje njetiih bistvenih vrednot gotovo pravo pot, kakor hitro se začenjaš pobližje za nio zanimati. Tako sem.torei poskušal od več strani utemeJiiti potrebp pravega reproduktivnega udeistvovanja gojencev ob priliki čitanja in deklamacije v šoli. So učiteljske moči, ki ne zahtevajo v soli od učencev drugega nego da bereio prozo in pesmi in povedo te. če so imeli nalose. se iih naučiti napamet »gladkp«, to se pravi takorekoč v eni sapi. brez prestanka in docela monotono. Drugi sp že uvidevnejši in puste učencu vsai da misli v toliko, da ne pov6 pesmi čistp mehanski napamet. temveč se besed, ki jih izgovarja. zaveda. Naiboljši med njimi pa zahteva.io kveč.iemu še logični nag^las. A kakšno bodi pravo prednašanje pesnitve. oziroma pp kakšnih pravilih se ravnaimo. da ?a pri učencu dosežemo? Kakpr vsaki drugi umetnini, takp daje tudi pesniškemu prpizvodu ideja, ki jo je v njem pesnik izrazil, neko enotnp vnanjo in notran.jp obliko. Treba ie torej da se ohrani ta enotnost tudi pri čitanju in deklamaciji, ker le tako pride ideja do živega izraza. Predvsem ie treba torej navesti goienca k teiru. da občuti pesem v celoti ifl tako samppbsebi pb enem tudi že njeno splošno razpploženje ritem in dinamiko- Seveda tu ni mogoče operirati z glpbpkimi besedami, psihoanalizo itd. temveč je treba goienca potom asociacije sličnih razpoloženj in dogodkov v njegovem življenju samem zanesti v onp duševnost, ki preveva pesnitev. Glavna in najenostavnejša označba tiotranie enotnosti pesnitve bo pač ta. da bo soienec označil pesem kot veselo ali resno. to občutijo lahkp že najmanjši. Tudi če finejšega diferenciranja teh občutij otrpk ni zmožen. glavno je doseženo in je za šolo tudi že skorai dovolj. Starejši bodo znali občutiti veselo pesnitev že kot razposaiieno, šegavo itd.. resno pa kot žalostno. poučno itd. Glavnp ie torei. da gojenec doživi in prednaša pesem oziroma berilo predvsem njegovemu splošnemu o.bčutju primerno. Vzemimo na primer iz druge čitanke za osnovne šole Župančičevo pesmico ZorJca in Mešičkovo črtico Bogastvo in sreča. Če porečem otrokom, da si naj potihem najprej sami preberejo pesmico ali črtico in jih potem vpraša^m. kakšna je, ali vesela ali resna. bom dobil gotovo pravi odgovor. In z lahkoto bom dosegel, da čitajo pesmjco veselo, črtico pa resno. Glavno razpoloženje ie tako tore.i že doživljeno in izraženo. A mogoče je doseči §e več. Če ppozorim otroka na tp, da govpri pesemca o zorici in ne o veličastni iutranji zori. in da Mirkota radi tega. ker se še vedno v posteljici greje pokara smefe in ne strpgp, ga bom pripravil tudi do tega. da bo občutil šegavost. ki daje veselemu razpoloženju pesemce čisto svo.i značaj. Seveda ne smem otroku povedati sam. da je pesemca šegava in zakaj ie šetrava temveč ga moram pripraviti do tcSfa. da to sam zapazi. le tako bo ono šegavost tudi občutil in le če io občuti. jo bo znal tudi pri čitanju ali deklamaciji izraziti. (Dalje prihodnjič.)