-    138    —
Cigani so tu!
(Sličica iz naše vasi. — Spisal Seljdn.)
mSSmj poznem poletju je bilo. Nekaj dni sem je neprenehoma deževalo. ^P|fx|§P No, danes pa je napočil krasen dan,  kakor so le poletni dnevi
Na konci vasi za Topolščakovim kozolcem smo ,,bili svinjko". Skoraj vsi iz našega konca: Korenova oba, Tone in Francek, Topolščakov Jožek, jaz in moj mlajši bratec Tinček. Upili smo kakor mešetarji ter se drvili za »svinjko".
Topolščakov Jožek pa se je pri igri razvnel in je enkrat le prehudo udrihnil po ,,svinjki". Reklo je resk! in palica je bila na dvoje. No, pa Jožkova bistra glavica ni dolgo pomišljala. Posegel je v žep po lep rdeč pipec, — še lani mu ga je bil Miklavž prinesel — pa je stekel do lesko-vega grma, ki je rastel pri cesli tam na ovinku. Iskal je nove palice.
Mi smo pa medtem nadaljevali igro. Pa kar jo prisopiha Jožek s klo-bukom v roki pa zakrči na vse grlo: ,,Bežimo, bežimo, cigani gredo ! Tam za ovinkom so?"  —
Vsi smo uprli oči tjakaj. Strah in groza! Rujave, razcapane posfave so se pokazale na ovinku, kakor bi bile zrastle iz zemlje. Naprej je stopal velik možak, rujavega obraza in dolgih črnih las, pa vlekel za gobec čudno žival, vpreženo v voziček. Za njim pa se je drvila cela drhal moških, žen-skih in otrok.
Kri nam je zastala po žilah. Palice so nam kar same popadale iz rok.
,.Joj, bežimo, bežimo !" je nekdo viknil, in vsi hkrati smo jo pocedili proti vasi   Eden je drvil bolj kot drugi. Nihče ni maral biti zadnji.
nZa božjo voljo, kaj pa vendar je?" so vprašali Korenova mati, ko smo pridrvili do njihove hiše, ki je bila najbližja.
BCigani so tu, cigani! Tam za Topolščakovim kozolcem so se usta-vili", smo hiteli vsi vprek ter komaj sopli od upehanosti.
nOh, ali je treba za to tako vpiti in vreščati, kakor bi vas kdo na meh drl? Saj vas ne bodo požrli!" so se smejali Korenova mati. — MLej ga, Francek, kje imaš pa kiobuk?" so vprašali svojega najmlajšega.
,Z glave mi je padel, ko sem tekel", se začmeri jokavi Francek. ,Nič več ga ne bom dobil; najbrže ga je že pobral cigan." Francek spet za-stoka in potcgne z rokavom pod nosom.
,,Le vsi skupaj nazaj in klobuk poiščite!" ukažejo mati. ,,Nikar se ne bojte ciganov; nikomur nc store nič hudega!
,Oh, mama, jaz že ne grem! Ciganov se bojim, pa tiste grde živali, ki jim je peljala voziček", se prvi oglasi Francek. Milo se mu stori, ko se spomni, da ima morebiti že kak ciganček njegov klobuk.
»Kakšna žival pa je?"  vprašajo tnati.
»Čudna, da nikoli tega. Velika je kakor tele in neznansko dolga ušesa ima", se oglasi naš Tine.
•                                                 —    139    —
nPa rep ima tak kakor tele. Jaz sem jo videl prav od blizu", pristavi Topolščakov.
»Najbrže je velik pes, tak, kakor ga je imel zadnjič tisti piskrovez", pravijo Korenka.
,Pes že ni!" odvrne Jožek. — ,,Psa bi poznal. Nekje sem pa vendar že videl tako žival, pa ne vem, ali živo, ali naslikano. - Aha, že vem. V tistih bukvah, ki so notri naslikane vse živali, v tistih bukvah, ki jih ima Pečarjev Janez, tisti,  ki v Ljubljani hodi v šolo.  Veste, kaj je tista žival ?"
MKaj!" se oglasimo vsi hkrati.                        •                       ¦    •"
,,Osel je, pa nič druzega", se odrcže Jožck.
,,Oh, saj bo! Tak je osel! Tak je osel!" pritrdijo za Jožkom Ko-renka.
»Mama, ali je osel hud?" vpraša boječi Francek.
^Beži, beži, kaj bo hud. Zaradi njega greš lahko brez skrbi po klobuk." —
»Pa se tudi ciganov bojim", se spet skisa Francek.
,Jaz se jih tudi", pravi Jožek, in za njim pritrdimo vsi drugi.
,,Pa pojdi hlapca prosit, ki je tam pri podu, naj gre s teboj, da boš vsaj klobuk dobil nazaj", ukažejo Korenka in odidejo v hišo.
Šli smo prosit hlapca Martinka, naj gre z nami. Vsi bi si bili radi ogledali cigane nekoliko bliže. Ves sfrah nas je minil pred cigani, ko smo pod varstvom močnega Martinka korakali proti ciganom. Francek je srečno našel svoj klobuk tam, kjer mu je bil padel z glave. — Ko smo se potem vračali proti domu, smo imeli že toliko poguma, da smo vpili na cigane: »Cigani — ljudi, cigani — ljudi!"
Cigani pa se niso zmenili za naše upitje, ampak so mirno razpenjali šotor ter kurili ogenj za kosilo.                                    -                   =      .
f                                                                                                                             ¦
Popoldne tistega dne so Korenova mati obešali perilo na vrtu pred hišo. Kar se pomoli sem izza ograje rujav ženski obraz. Bila je ciganka. Na hrbtu je imela, kakor v vreči, otroka, ki se mu je le črna glavica z ru-javim obrazom in svetlimi očmi videla iz cunj.
,,Dober dan, majka!" pozdravi ciganka s hripavim glasom.
,,Bog daj dober dan!" odvrnejo Korenka.
,,Lepo vas prosim, majka, dajte, dajte kruhka za tegale malega! Že več dni ni revše videlo skorjice!" zaprosi ciganka. Korenova mati so bili usmiljenega srca. Stopili so v hišo ter prinesli tak kos hruha, kakor ga odrežejo le hlapcu, kadar gre v hosto napravljat drva.
»Bog vam povrni stokrat, majka! Oh, ali bi mi dali še malo saia aii masla? Večerje nimam s čim zabeliti. Lepo vas prositn, majka! Vam bom za plačilo prorokovala in napovedala srečo, če hočete !" spet zamoledova ciganka.
Korenko je res imelo, da bi poizkusila, če ciganka res kaj ugane. Slišala je že toliko praviti o tem.
—    140    —
nNaj bo, kar hoče; saj vem, da nič ne ve, a poizkusim vsecno", si je rekla. Radovednost \o je premagala, in odšla je v vežo po masti.
Ciganka pa je tačas z bistrim očesom premotrila vso okolico Kore-nove hiše. Njene oči so se poželjivo ustavile na kurniku, ki je stal v od-prti drvarnici poleg h še. V njem je bila lepa grahasta kokoš.
Ta kokoš je bila veselje Korenke. Dobila jo je od svojega brata za god. Nesla je v celi vasi najdebelejša jajca. Vsi vaščani so hodili h Korc-novim ponje, da so jih dajali valit kokljam. Večkrat so rekli Korenova mati, da ne dajo te kokoške za vse nič od hiše. Včeraj pa je najbrže kaj vročega pojedla. Naredila se ji je pika na jeziku. Ker ni mogla jesti, se je Korenka že bala, da ji pogine. Dancs dopoldne pa ji je zdrla piko z je- , zika ter jo zaprla v kurnik, da se popolnoma pozdravi.                                  '
Na tej kokoši so se torej ustavile oči cigankine. Zadovoljno je mlask-nila z jezikom: ,,Oh, ta jc pa !epa! To bi bila večerja!"
»Tukaj imaš masti", se oglasi Kcvenka ter zrnoti ciganko v njenih mislih. BNa, pa prerokuj!" je dostavila gospodinja bolj tiho ter se ozrla okrog, če je morebiti kdo ne opazuje.
Ciganka je vzela njeno roko v svojo ter ji pričela prorokovati dolgo življenje, srečo, bogastvo in vse najbolje. Nazadnje pa je dostavila: ,,Kmalu vas zadene majhna nesreča,   pa nikar ne bodite radi   nje   preveč žalostni."
Nato se je še enkrat zahvalila ciganka za ljubi kruh in za lepo mast ter odšla.
*            *
Drugo jutro, ko so Korenova mati sklicali skupaj kokoši ter jim na-metali zrnja, so se spomnili tudi svoje grahaste ljubljenke. Šli so v drvar-nico, da bi tudi njej natresli zrnja. Toda — toda — lepe kokoši ni bilo nikjer!
«Kje je grahasta kokoš ?" so vprašali hlapca, deklo, očeta, vse domače po vrsti. Toda nihče je ni videl nikjer. Da, včeraj je bila v kurniku, — a danes je ni nikjer! Preiskali so vsak kotiček, — vse zastonj.
Korenka je začela misliti, kam bi bila prešla kokoš. ,,Nekdo jo je moral ukrasti", je končno uganila. Spomnila se je ciganke in njenega pro-rokovanja.
,,Kaj, ko bi jo bila ona ukradla?" je ugibala Korenka podrobneje. BNihče drugi kot ciganka", je prepričano zatrdila.
Tedaj se je spomnila, kako so ciganki med prerokovanjem vedno uhajale oči proti drvarnici. Poklicala je svojega moža ter mu povedala o vsem dogodku s tisto ciganko. Tedaj pa so oče Koren prasnili v smeh ter dejali: „ Vidiš, ciganka pa le nekaj v6! Dobro ti je prorokovala! Pa še masti si ji dala, da si je lažje spekla kokoš."
Hudo je bilo Korenki za kokošjo, da nikoli tega. Poklicala je hlapca Martina, naj gre gledat k ciganom; mogoče je še niso zaklali — njene Ijube grahovke.
-    141    —
Martin se je vrnil kmalu, pa praznih rok, toda z naznanilom :
nKokoši ni, ciganov tudi ne!  Jutro jih je prineslo, noč jih je vzela."
%    Ker   pa  ciganka   ni   samo Korenki   prorokovala,   ampak so bile tudi
njene sosede radovedne ter so hotele zvedeti  srečo, je  ciganka tudi njitn
prorokovala, da jih bo majhna nesreča zadela. In res jih je: tej je izginila
svilena ruta, oni plcče izpod strehe, tretji zopet kaj druzega.
To vam povem: toliko odkritosrčnega smeha in toliko prikrite jeze šc ni bilo v niši vasi, kakor tiste dni.
Otroci smo se pa le še en Čas bali ciganov, ker smo bili prepričani, da ne kradejo samo kokoši, rut, plečet. . ., ampak tudi otroke. No, pa v naši vasi tistopot nobenemu niso prišli do živega. Bili smo presodnih glav in urnih nog. Zato nas niso mogli. Nekaj le pomaga, če se človek ogne v pravem času.   -   —