POEZIJA
Iztok Osojnik
Moskva neizginula i
Znati zdržati svobodo, disciplinirati divje iskrenje, izginiti v anonimnost. Drevo življenja ni drugačno od četrtka. V intimnem kanjonu. V dialogu z jastrebom nad Paklenico. Samovar zelenega čaja.
Oprezujem
s sedmega nadstropja nad Moskvo. Akvarij šumov, luči, blokov, termitnjak ministrstev. Park Gorkega. Za menoj je sedemsto metrov impresionistov.
Marianski jarek, globokomodra komora pritiska. Dovolj mokro in
dovolj mračno. Samo še driska.
Samo še driska, černiševskaja senca. Škrebljanje
budilke in pcnk, penk, neskončno ravnodušna voda v umivalniku.
Cherry! Tvojemu srcu bi se totalno prepustil za pet ur. Potem pa vrbe. Pesek pod listjem, Nelly Sachs. Rdeč nos Walterja Whitmana, že skoraj povsem obžrt. Prekratek kopalni plašč v kopalnici. V vsaki roki tridesetkilska utež, decembrski mraz. Veter nam
suši na licih solze že skoraj ekstatičnega veselja. Zvečer boršč, puter smo mazali z lopato. Bila si ljubka in resna. Umazana od južnega snega in previsnih poči. Od razdalje. Nabutana z mišicami. Razpoka v času in prostoru.
Bledozeleno pročelje porcelanskega obraza prešito s strastnimi ustnicami. Hologram psihoanalitičriih honorarjev, ovešen z algami, nasmejan Rodinov Apolon, še poten od nežnega valjanja po marmornati odeji z gospodično Appleman.
ITERATURA	3
Ponoči odpre tudi Moskva polt za jezik moje kože. Saj se že zdavnaj ljubiva. Čeprav sva se srečala prvič, me pozna iz Ljubljane, iz Tokia, iz deževnega Cusca, iz Marakesha. Zavita v temni kožuh noči si liževa razgrete, vlažne peclje, oči.
Aristokrata na njivi trmastih cvetic. Puščava skalnata in grozeča, kjer travne bilke rastejo skozi razvrednotena okostja, med razpočeno keramiko. Modrikasta se nad grozdjem mesta dviga Moskva. Vsaka dlaka, vsak pramen julija, pastir.
2
nehalo je deževati
sive betonske bloke liže zahajajoče sonce po trebuhu mi razsajajo amebe shabat shalom, shabat shalom
jemo konzervirane ribe v žolici
če ne bom pobegnil iz Moskve, se mi bo utrgalo
za štirideset črnoborzijanskih rubljev
sem kupil trideset gramofonskih plošč ruskih pesnikov
kupil sem tudi knjigo Naš dom - Zemlja
knjigo posnetkov iz vesolja
v kateri ni bilo posnetkov CCCP
včeraj sem bil na shabatu v sinagogi lubovvitzev vstopil sem v šteti
nekje med jugovzhodno poljsko in Ukrajino
pogovarjal sem se s krivonogimi hasidi. takoj so me vzeli za svojega
na glavo sem si nadel črno kapico
črna kapica, zelen violinist
bil sm pri Chagalu v hiš
gigantska giljotina moskva majakovski, si prfuknjen. kako si lahko hvalil lenina - a saj nisi vedel za njegova pisma tiskarjem, v katerih jim je zagotovil, da jim populi glave, ker jim ni uspelo stiskati njegovih okrožnic v dveh urah
4	L I T E R A
T U
R A
tudi marx je bil ista pizda
velik filozof in velik zatiralec in spletkar
slamoreznica moskva
toliko groteskne poezije na
usranih, bednih cestah med betonskimi kolosi
tudi sveti bazilij na klancu med rdečim trgom
in lubjanko ne pretrese mavzolejske more
mesta, kjer sonce neprestano zahaja
in nikoli ne zaide.
noč pade po tleh kakor vlažna klet
in nekje daleč sredi turobne tundre kričijo psi
šef KGB-ja je utemeljil naslednja načela, ki odlikujejo
Stalinovga tajnega policaja:
čiste roke
hladna glava
toplo srce
gledam proti Kamniškim planinam in mokrim v Savo nič se ne menja volkovi žrejo zelje
svinje pozorno in sladostrastno ovohavajo peteršilj materija zver
pragozdovi rakastga mesa žrejo mrčes in debele veje macesnov v jedrskih kopulacijah zlivajo vodik z dlakami čarovnic, trogloditov, modnih kreatorjev in pesnikov
bruhajo prikazni z vgrajenimi ekrani kakor plesnive kepe meketajoče jagnjetine nabodenc na zarjavele žice med sing singom in kremljem ko se vozijo na vagončkih z verzi in z "izvanrednom kultiirom, obrazovanjem, senzibilitetom i nadahnučem"
v trebuhu se mi pospešeno razmnožujejo amebe nehalo je deževati
po betonskih blokih se pase zahajajoče sonce shabat shalom, shabat shalom v CCCP mi neprestano teče iz želodca
literatur
a
5
če ne bom pobegnil iz moskve, je rekel Gospod Trop ni vedel, kako dokončati vznemirjeno misel nikoli ne ve, kako končati misel nikoli, svojo vznemirjeno, odprto misel
3
človeška zgodovina je odžvižgala propadli so louvri, ermitaži sedem aristotelov in škilasti spinoza in oče petdesetletnih Slovencev, lacan, tudi
vse so stlačili med razglednice, ravnokar ga je potegnil iz ene danske pičke. driink, driink, dela telefon, v bristolu sem srečal gershwina, je pripovedoval jaka. po beauborgu so skakljale žogice za baseball, žagamo, žagamo.
zeleni kamni se zalimajo na kocine v nosu. zrak ropota, u travi leži rembrandtov trup. Vladimir kozlov začuden, skljokan sedi v cvetličnem koritu pod fontano. popoldansko sonce se cedi po izložbah kot sperma, kadar zapiha, je sava hologram.
sergej bubka ždi v špelunki v bronxu in totalno odštekan snifa koko. kakor da je konec druge svetovne vojne, z nočjo se na kosovo spustijo tanki.
solženicin se da peljati čez cesto, sam alkohol, čisto demonično.
poezija je encim, nikoli ne veš, kaj vse stanuje nad tabo. razmišlja z jajci, v sobi sta dve postelji.
gumb za postaje na radiu je ni. metronidazolum razgrajuje amebam DNA. med vesoljem in grmom je ista razlika kot med amebami in
gradaščico. oba dišita, oba sta očarljiva in zaljubljena v visoke gore. oba spomladi nabirata jorgovan. oba jecljata, oba znata na pamet milesa davisa. oba žalostna obupujeta po tokiu. shakuhachi in tople zvezde v oaxachi.
apollinairova muza ni mogočnejša od krave.
oba soda bazaltno modra, rahlo oranžna,
vem, da si zaljubljena vame. ampak s tabo se svet zame zapre.
te tvoje pink obrvi, in leva polovica otekla bela jagoda.
6	LITERATURA