ANTON ZAVODNIK ŽE ENAJSTO LETO VOZLTOVORE Pp NAŠIH CESTAH
Kljub vročini in gneči je poleti boljše
Letos poleti so bile naše ceste kot mravljišče. Osebni avtomobili, tovor-mjaki in avtobusi so se, nekateri hitro, drugi pa kar prepočasi, prerivali v vseh smereh. Prihajalo je do zastojev na cestah, poletna vročina je utrujala vozni-ke, da so postajali nestrpni, nepreračunljivi v ravnanju. Večina ljudi se tega gtomazenja na cestah udeleži le enkrat v letu, takrat ko sc odpravlja na letni dlopust; v pričakovanju dopustniških dni so pripravljeni prestati vse tegobe uitrudljive vožnje. Drugače pa je s šoferji tovornjakov in avtobusov, ki so na ciesti vsak dan, saj si s tem delom služijo svoj kruh. Zanimalo nas je, kako se v tej poletni gneči počutijo na cestah, saj bi bilo pričakovati, da vročina in u-v:ahni promet delujeta utrujajoče na tistega, ki mora za volanom dan za dnem presedeti kar nekaj ur skupaj.
HMT-----                                             ~ -----   ~~
ruiiun ^avodnik, eden izmed devetdesetih šoferjev tozda Ceprom, in se-
demtonski mercedes 1213 sta skupaj prevozila že kar precej kilometrov po Juigoslaviji. — (Foto: DARJA JUVAN)
Anton Zavodnik, štiridesetletni šofer prii Viatorjevem tozdu Ceprom, misli, da je poletje za voznika eden izmed prijet-nejših letnih časov. Ne raotijo ga potne srage na obrazu ali kolone na cestah, niti poilefni nalivi. ki včasih otežujejo vožnje, 'ftolj mu grejo »na živce« zapore cest ob soDotah, nedeljah in praznikih. »Da se izognemo zaporam, vozimo po stranskih in makadamskih cestah, ki pa so ozke. Priide do srečanja tovornjakov, ne mo-retmo drug mimo drugega, zavozimo na traivnik ali v blato...,« razlaga.
'Če Antona Zavodnika vprašate, kako doilgo že dela v tem poklicu, se zamisli, sajj tako na hitro ne more prešteti let, ki jihi je presedel za volanom. Potem ugoto-vi. dajihježekardobrihdeset;začudise, kalko hitro mineva čas ob vožnjah in do-maičih opravilih. V teh letih je vrtel volan večč tovornjakov, zdaj pa po jugoslovan-skiih cestah potujeta skupaj s sedemton-skiim mercedesom 1213.
»V začetku je bilo težje, zato pa zani-mrveje,« se svojih prvih voženj spominja nas sogovornik. Spoznaval je nove kraje in lljudi ter srkal vase njihovo drugačnost. Prtevozil je že domala vso Jugoslavijo, le od Skopja naprej še ni bil. »Raje vozim po Jugoslaviji, vožnja zunaj me ne pri-vlaiči, saj sem ob sobotah in nedeljah, če se lle da, rad doma,« pojasnjuje, zakaj se ni nikoli odločil biti šofer v mednarod-neim prometu. Zdaj mu je najbolj do-maiča pot v Beograd in Novi Sad. »Če ni gmeče, pridem iz Novega Sada v Ljub-Ijaino vosmih urah. Kamorse navadiš, tja najjraje voziš; v znanem kraju se bolje znzajdeš, ne iščeš poslovalnice in ne skrbi te, kje boš dobil robo za prevoz domov, saji se prazen od tam ne smem vračati. Stroški so preveliki,« doda.
Ker vozi velikokrat po istih cestah, bi človek pričakoval, da je dolgčas njegov stalni spremljevalec. »Kje pa,« se na ši-roko zasmeji in dopolni: »Ce delaš z ve-seljem, čas hitro teče. Sicer pa je treba biti vsak trenutek na preži. kaj se dogaja na cesti. Moraš pač biti posebne vrste človek. Nekateri niso za tako delo, jaz pa bi se zdaj težko navadil na osem ur dela skupaj pa na malico ob določeni uri. Tu sam sebe priganjaš k delu, misliš na to, da bi čimprej prišel na cilj.«
Ko takole pripoveduje o vabljivih straneh šoferskega poklica, nasmejan, očitno zadovoljen s svojim delom, vsak trenutek pripravljen, da se s tovornja-kom spoprimeta s kilometri cest, ki jih raorata premagati, da tovor pripeljeta na cilj, človeka prepriča, da ima svoje delo rad' in ga tudi zna dobro opravljati. Ampak včasih je lahko na cesti tudi zelo neprijetno, celo nevarno; pozimi na pri-mer, ko cestišče prekrije sneg ali poledi-ca; hude trenutke preživlja tudi takrat, kadar ga nadleguje spanec; pomoči tudi ne vozi preveč rad (»Drži pregovor, da ima noč svojo moč,« reče); zlasti pa mu je hudo, če ne pride ob določeni uri'k stranki.
Ob naštevanju neprivlačnih strani tega poklica se je pogovor zasukal tudi k našim cestam. »Ej, te pa so res grozne,« je vzkliknil. »Najslabše so v Vojvodini in v Beogradu. Če imam slučajno kdaj na kamionu naloženega več tovora, kot je dovoljeno, pa imam smolo, da me zasači miličnik, večkrat slišim: Aha, zato imamo tako slabe ceste. Pa sploh ni res. da bi se kvarile zaradi nekaj kilogramov več na tovornjaku. Naše ceste imajo pre-tanko plast asfalta.«
DARJA JUVAN