France Lokar:
Pravi lovec
v in prisino-lovsko obnašanje.
g ivljenje je boj in od pradavnih dni se bojuje vse, kar živi. Človek, najvišje bitje na zemlji, se nahaja v tisočletnem boju s svetom, ki ga obdaja. Nad neštevilnimi zemeljskimi bitji je zadobil neomejeno oblast, dasi je še dandanes brez moči nasproti marsikateri naravni sili. Mnogim živalim je vzel zlato svobodo, druge je uničeval in jih uničuje v svoji lakomnosti brez meje in cilja. Koliko prekrasnih del stvarstva sta že uničila človeška pohlepnost in nespamet! Končno so se dvignili ljudje plemenitih misli kot zaščitniki do skrajnosti preganjanega in na vsej črti omahujočega prostega živalstva. Da ni bilo teh, bi bila uničila človeška kultura še marsikatero plemenito žival.
Na čelo varuhov živali je stopil —- pravi lovec, zavedajoč se najvažnejše svoje naloge, ščititi naravo v splošnem in posebe živalstvo pred človeško silo. On posreduje med človeštvom in prostim živalstvom ter skrbi, da se divjačina preveč ne zaredi, česar se pri nas ni bati. Divjačina, zaplojena v velikem številu, naredi več ali manj škode in pride s tem v nasprotje s koristjo in sebičnostjo ljudi, ki streme le po dobičku. Na ta način bi dobil nelovec pretvezo za svojo zahtevo, da se divjačina popolnoma uniči. Na drugi strani pa jemlje napredujoča kultura naravi možnost, skrbeti za obstanek njenih otrok, živali, s tem, da vedno bolj in bolj izginjajo življenski pogoji živalstva. Tu je lovčeva sveta dolžnost, posvetiti vse svoje moči gojitvi divjačine, kar ni lahka naloga. Mnogo živali, ki so bile nevarne človeškemu življenju, je moralo izginiti že v davnih časih. Število drugih se je znatno skrčilo
l
Lovec.
1
in so našle zavetje le tuintam. Izginil je malone iz naših krajev brzo-nogi jelen, plahi merjasec. Kaj bi bila narava brez divjačine? Drevo brez listja, studenec brez vode. Ravno v sedanjih časih se množe napadi na lov in divjačino, zato preglejmo, lovci, svoje vrste in se strnimo v vsiljenem nam boju, da rešimo kras svojih gozdov in poljan!
Kdo pa je pravi lovec? Kdo ravna pristno-lovsko? Če vprašaš o tem tri lovce, dobiš tri različne odgovore, in lovski začetnik, ki bi se hotel poučiti o pomenu imenovanih pojmov, bi ne mogel priti na podlagi odgovorov do prave predstave. Pojma „pravi lovec“ in „pristno-lovsko obnašanje“ sta namreč zelo obširna in obsegata vse strani lova. Tudi opazuje skoro vsak lovec lov z drugega stališča, po navadi z enostranskega. Eden misli predvsem na lov na visoko, drugi na nizko divjačino, pri tem igra vlogo samo orožje in streljanje, pri onem vzgoja in delo psov. Pri enem je lov življenska potrebščina, pri drugem pa zabava in razvedrilo. Pa tudi lahko ni določiti omenjenih pojmov v par besedah.	•
Brezdvomno je pravi lovec le oni, ki razume svoj posel. Lov in njegovo izvrševanje je namreč umetnost, ki jo je treba razumeti. Ta umetnost je predvsem prirojena, izpopolnjena pa z vajo in izkušnjami. Seveda se ji lahko tudi priučimo, če imamo veselje in nadarjenost k temu.
Preobširno bi bilo, navajati tu vse znanje, ki ga potrebuje pravi lovec. Naj omenim samo, da mora poznati natanko divjačino, ki prihaja zanj v poštev, in njene navade, limeti mora, kako se ravna z orožjem, kako se goji divjačina, kako se poišče obstreljena, da jo rešiš muk, koliko se je sme odstreliti i. t. d. Poznati mora razne načine izvrševanja lova (zalaz, čakanje, iskanje, gonja i. t. d.). Tuj mu ne sme biti predvsem najboljši tovariš, pes. Že psoslovje samo na sebi je znanost. Poleg zdravega in krepkega telesa, ki mu daje moč, prenašati napore na lovu, mora imeti lovec posebno dobro razvite čute in pa dar opazovanja. Lovec vidi vse, nič ne uide njegovim očem. Bolj kot kdo drugi mora znati brati iz odprte knjige narave; njena govorica mu ne sme biti tuja. Samo razreševanje sledov divjačine zahteva precejšnjo razsodnost. Nelovec dostikrat ne zapazi ničesar tam, kjer vidi lovec takoj zvezo važnih dogodkov.
Menim, da se ne motim, če trdim, da si pridobimo to znanje v popolnosti le, če zgodaj začnemo. Najboljši, najpopolnejši lovec postane oni, ki ima prirojeno lastnost do tega, ki izvira iz rodbine, v kateri gre lov od roda do roda. Tak mladič raste od prvih dni po navodilih očeta-lovca, ki ga uvaja polagoma v skrivnosti lova. Z materinim mlekom pije lovsko strast, v zibeli se mu oglaša lovska kri, ko stega
2	<=23
ročice po očetovi puški. Komaj je shodil, sili z očetom ali bratom na lov. Mladostna duša mu prekipeva veselja, ko zagleda bežečo divjačino. V srcu se mu vzbuja ljubezen do narave, do divjačine. V očetovi hiši sliši le pogovore o lovu, o psih. Polagoma spoznava lov z isto natančnostjo in sigurnostjo, s katero se priuči materinemu jeziku, in tako postane sam pravi lovec.
Kdor se loti lova šele v poznejših letih, ima težje stališče. Gotovo je, da se z veseljem in vajo lahko vsemu priučimo v večji ali manjši meri, ali na tako stopnjo kot lovec od mladih nog se težko povzpneš. Koliko jih je pri nas, ki mislijo, da so lovci, če pripovedujejo pri kupici vina več ali manj verjetne lovske zgodbice, ki mislijo, da postanejo popolni lovci v trenutku, ko si nabavijo lovsko obleko, puško in psa 1 Nimajo pa morda niti loliko pojma o ravnanju z orožjem, da bi ne bilo smrtno-nevarno, udeležiti se z njimi lova. Z neba še ni padel nikdo kot učenjak, pa tudi kot popolen lovec ne.
Tudi ako sem si pridobil potrebno lovsko znanje, še oddaleč nisem pravi lovec. Sicer sem na potu do njega in imam prvi del pota za seboj, a potrebno mi je predvsem še pristno-lovsko mišljenje in čuvstvovanje. To se sicer razvija in raste deloma obenem z lovskim znanjem, a po večini si pridobi lovec to lastnost kot stalno lastnost svojega značaja šele pozneje, ko doseže gotovo duševno in nravno zrelost in izobrazbo. Lovec, ki odločuje nad življenjem in smrtjo živali, ne sme stati nravno na nizki stopnji.
Kdor misli in čuti pristno-lovsko, ne pozabi nikdar, da mora tudi kot lovec ostali vedno človek, ki ravna človeško. On ne zlorablja nikdar moči, ki jo ima kot lovec nad živalmi, temveč pokaže v nešteto slučajih svojega lovskega življenja, da ima srce za divjačino, sploh za živalstvo, tudi za ropno. Zato tudi nimajo prav oni, ki trdijo, da lov ni ničesar drugega kot izrodek krutosti, ki tiči v vsakem človeku. Moriti sicer moramo lovci, a način, kako to delamo, daje temu boju med človekom in živaljo drugo lice. Že davno so si postavili lovci prostovoljno nepisane postave, da zadoste velikodušnosti in človečnosti. Te postave nosi vsak pravi lovec zapisane z železnimi črkami v svojem srcu in se ravna po njih, ako noče, da si zasluži ne posebno častno ime mrharja. Korak od pravega lovca do mrharja je zelo kratek, dasi loči oba globok prepad. Te postave določujejo lovčevo razmerje ne le proti divjačini, temveč tudi proti najzvestejšemu bitju med zvestimi, proti psu. Podlaga jim je najlepša lovčeva čednost, zatajevanje samega sebe. Kdor ne ume brzdati svojih slabih nagonov, ta nima mesta med pravimi lovci. Cisto srce in plemenito mišljenje, ki je pravično tudi nasproti živalim, je ona zelena vez, ki spaja lovce.
Zakaj sploh lovi pravi lovec ? On ne dela tega, ker ima veselje na streljanju ali na tem, da ubije toliko in toliko divjačine. Tudi ni
1'
SFA 3
materijalist, ki mu je lov dobičkanosna obrt. Pri njem so drugi motivi vzrok, da lovi. Mika ga lov sam v vsej svoji lepoti, lov v prekrasni naravi, kakor tudi narava sama. Ne strelja le divjačine, temveč jo tudi opazuje, spoznava in goji. In če strelja, strelja po vseh pravilih lovske umetnosti. Njega veseli, kaj strelja, in način, kako ubije žival. Pri tem ne izkuša zadostiti svoji dobičkaželjnosti ali osebni ničemur-nosti, temveč ima svoje veselje na lovu kot naravnem, plemenitem opravilu. Ce opazujemo lov s tega stališča, smo storili korak naprej.
A vse lovsko znanje in pristno-lovsko mišljenje ima pomen le takrat, če ga upotrebljavamo v celem obsegu tudi v praksi. Priložnosti imamo pri izvrševanju lova vedno dovolj, bodisi da kličemo na piščal po letu srnjaka, bodisi da lovimo jeseni na brakadi. Vaja in izkušnja odločujeta tudi tu. Tako nam preide pristno-lovsko obnašanje v kri in meso in nam postane druga narava. Najbolj se priučimo tega na zgledih izkušenih pravih lovcev, ki ne smejo varčevati tudi z dobrimi besedami in strogimi nauki. Zato je za lovce-začetnike občevanje s pravimi lovci velikega pomena. Poleg zgledov prihaja v poštev tudi lovska literatura, knjige in časopisi. A prvo je vaja v zeleni naravi.
Ni ga med nami lovca, ki bi ne moral pripoznati, da je storil z nelovskim ravnanjem marsikak greh, eden več, drugi manj. Potrkajmo si skesano na prsi, saj je kes prvi korak k poboljšanju ! V mnogih slučajih sta bili vzrok neizkušenost in mladost, poglavitno je, da nismo ravnali namenoma nelovsko. Kjer pa ni zle nakane, mora tudi najstrožji sodnik mileje soditi.
Lov je torej posebna umetnost in, kdor si zna to prisvojiti, postane lahko z vajo izvrsten lovec. A lovec v pravem pomenu besede more postati le oni, ki je lovec tudi v svojem srcu. Kajti edino spretnost na lovu ne odločuje; zato vidimo toliko lovcev, ki vendar niso lovci!
Fr. Klemenc:
Dobra in slaba stran lova.
Nismo se še oddahnili in si najpotrebnejše uredili v naši novi državi, vendar že čiiamo po listih, da je v prvi vrsti potreben nov lovski zakon, ki bo dovolil slehernemu pobijati divjačino, dalje, da je vsa divjad samo za škodo, da je lov še nekaka last graščakov ter samo gospodi v zabavo, in kdo ve, kaj še vse. Gotovo je, da je treba lovski zakon preurediti, toda človek, ki samo bere in posluša večne pritožbe črez lov in divjačino, postane lahko prepričanja, da je lov obstoju dobičkanosnih kmetij res nevaren. Toda kakor ima prav vsaka božja stvar na svetu svojo solnčno in senčno stran, tako jo ima tudi lov, ki je, kakor bomo pozneje videli, upoštevanja vreden činitelj narodnega gospodarstva in, kar je glavno, tudi divjačina ni v tako škodo poljedelstvu in gozdarstvu, kakor se premnogokrat bere in kriči.
Slovenski del Jugoslavije pokriva skoraj do polovice gozd, divjačina se ne nahaja nikjer v večji množini in vrhutega imamo pri nas samo tako divjačino, ki je popolnoma prilagojena našim razmeram, tako da ni prav nikjer nadležna. Po naših krajih se ne gojijo jeleni, damjaki, divje svinje itd., vsa druga koristna divjačina pa le v tako pičlem številu, da ni nikjer v vidno škodo. Dokaz temu je, da je n. pr. leta 1910. na Kranjskem samo 13 strank zahtevalo odškodnino za škodo, storjeno po divjačini, in le-tem so oblastveno prisodili 237 K odškodnine, medtem ko se po drugih deželah plača vsako leto na sto-tisoče kron za škodo. Seveda gojijo tam različni mogotci divjačino v tako velikem številu, da ustrele na enem lovu kar več sto fazanov, zajcev in srn. S takim načinom streljanja pa nima pravi lovec nič opravka, ker škodujejo taki rekordavzarji ugledu lova prav tako kakor različni hujskači in obrekovalci.
Vkljub temu, da je lov pri nas z ozirom na število divjačine eden najslabših v bivši Avstro-Ogrski, je naračunal M. Brezigar v svoji knjigi „Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva“ (str. 58), da se izkupi letno v slovenskem delu Jugoslavije brez Goriške za odstreljeno divjačino približno 1 milijon kron. Ker prihajam po statističnih podatkih, ki so meni na razpolago, tudi nekako do te vsote, čeravno upoštevam Goriško in izkupiček za kožuhovino škodljive divjačine, zato obdržim 1 milijon kron kot izkupiček za divjačino, ki se pri nas vsako leto odstreli, za podlago nadaljnjim izvajanjem.
Splošno je dobro znano, da stane odstreljena divjačina lovca, oziroma najemnika ali pa lastnika lovišča mnogo več, kakor je pa vredna. Neka lovska družba v Frankobrodu ob O., katere člani so obstajali iz uradnikov, trgovcev in boljših kmetov, in ki je imela v najemu 4 lovišča, je natančno izračunala na podlagi izdatkov 3 let,
da slane vsaka koristna divjačina, bodisi zajec ali srna, jerebica ali fazan, družbo povprečno osemkrat toliko, kakor je bila cena za to divjačino tisti čas na trgu v Frankobrodu. Računali so seveda k temu tudi vse zasebne izdatke članov, kakor nabavo, oziroma obrabo pušk, prehrano lovskih psov, stroške za strelivo, lovsko obleko in obutev, lovske časopise in knjige, nagačenje živali, potne stroške, prehrano po gostilnah, zavarovanje proti nezgodam na lovu, z eno besedo vse, kar je bilo le količkaj v zvezi z lovom. Tudi Karel Berger pride v knjižici „Die volkswirtschaftliche Bedeutung der Jagd in Österreich“ po natančnih podatkih do zaključka, da stane avstrijskega lovca divjačina, katere se odstreli letno okrog 6 milijonov, povprečno kos po 10 do 20 kron, na trgu se pa proda povprečno le po 2 do 3 krone kos te divjačine, torej nekako za šestkrat manj, kakor stane lovca divjačina dejanski. Pri nas sicer ne lovimo s tako visokimi stroški, ker imamo malo divjačine in zato cenejša lovišča, lovstvo samo na sebi pa ne tako razvito kakor po drugih državah, kjer je veliko blagostanje. Veliko je tudi pri nas lovišč v kmetskih rokah. Tak lovec pa izda poleg najemnine za lov navadno, a ne rad 40 do 60 kron za puško najslabejše vrste, si kupi vsako leto nekaj svinca in smodnika ter lovsko karto, s čimer so vsi večji izdatki odpravljeni. Ne smemo pa misliti, da stane zajec takega lovca manje ali pa samo to, kar je vreden. V takih loviščih je divjačina zelo redka, družba pa zelo velika in tako tudi vsi skupni izdatki ne ravno mali, preden se odstreli kak zajček. Po takih zakotnih loviščih se potrati mnogo časa, obrabi veliko podplatov, zelo veliko se tudi popije, čeravno je taka družba navadno navajena na najmanjše merice. Pa poglejmo nazaj k stvari sami!
Gotovo ne gremo previsoko, če računamo, da izdamo lovci letno in povprečno 3 milijone kron za lov in vse lovske potrebščine, kar bi bilo samo trikrat več, kakor se izkupi za vso divjačino. Od te vsote imajo dohodke prav vsi sloji prebivalstva, predvsem občine za najemnino lova in odstrelek divjačine, država od lovskih kart in smodnika, industrija, različne trgovine in obrti, posebno puškarska, ki je v naših Borovljah lepo razvita, in krznarstvo. Veliko se izda dalje za daljnoglede, prometna sredstva, nagačenje ptic, lovske umetnine, knjige, časopise in še za mnogo večjih in manjših potrebščin. Z lovom in po lovcih pridejo torej v slovenskem delu Jugoslavije v promet vsako leto 4 milijoni kron. Pri tem imajo lovci 2 milijona kron izgube ter pride povprečno po 200 kron doplačila na posameznega lovca, ako računamo, da nas je 10.000 lovcev v slovenskem delu Jugoslavije. Natančno tega sedaj ne moremo izračunati, ker nam niso znane popolnoma meje naše nove države.
Poleg tega, da znaša v lovu naložena glavnica nad sto milijonov kron, ki se bo vedno boljše obrestovala, kolikor večje bo pri nas
6 'cS
blagostanje in, dokler si ohranimo divjačino, je pa ludi lov do gotove meje zelo prijetna in predvsem za meščanske sloje zdrava zabava, ki pospešuje temeljito spoznavanje domačega ljudstva in krajev in ki goji vrhutega ljubezen do narave in domovine sploh. Saj je znano, da so dobri lovci največji prijatelji narave in njenih živali, ki ne vidijo v divjačini to, kar vidi mesar v govedu, ko ga tira v klavnico.
Dober lov, posebno po planinskih krajih, pripomore veliko k povzdigu prometa za tujce, kar so Švicarji kot dobri gospodarji že davno spoznali.
Da bi pa bil lov še nekaka last plemenitašev, je samo. zlobno zavijanje in podpihovanje med nezavednim ljudstvom, kakor tudi ne drži, da bi bil lov samo „gospodi“ v zabavo. Dokaz temu je, da je n. pr. na Kranjskem dobra tretjina lovišč popolnoma v kmetskih rokah in da je največ lovcev, posebno po goratih krajih, ravno med kmeti. Lovijo prav tako kakor „gospoda“ iz zabave in ne vsled dobička.
Ne male vrednosti je za narodno prehrano meso divjačine, ki je zdravo, tečno in tvori vsled zmerne cene posebno jeseni v kuhinji meščana kakor tudi delavca zaželjeno izpremembo.
S tem sem bolj površno poizkusil orisati, ne da bi kaj pretiraval, dobro ali solnčno stran lova, sedaj pa prehajam na slabo stran, katero si hočemo bolj natančno ogledati. Ker sem prav tako kmet kakor lovec, bom v naslednjem popisu popolnoma nepristranski, vendar je pa mogoče, da mi bo kak lovec ugovarjal, da sem preveč kmet, ali me pa obdolži kak gozdar ali poljedelec, da sem kaj olepšal ali zamolčal. Eden ne ve vsega in vsi niso bili še nikoli enega mnenja, cenjeno uredništvo bo pa gotovo dalo v „Lovcu“ na razpolago prostor za take in enake razprave, ki veliko pripomorejo k medsebojnemu spo-razumljenju in k povzdigi lova. Zakaj tudi pri nas so lovci, ki s svojim vedenjem kmeta cesto izzivajo, nasprotno pa večina kmetovalcev niti ne ve, da se odpisuje najemnina za lov od davkov vseh posestnikov zemljišča. Poglejmo torej, kako dela škodo pri nas divjačina po polju in v gozdu, ter pričnimo pri veliki divjačini!
Jeleni so po naših gozdih'prav redki, drže se le na veleposestvih ter bodo tudi tam prej ali slej izginili. Ker dela ta žival res škodo na polju kakor tudi v gozdu, so nekateri mnenja, da ne kaže preveč gojiti te veledivjadi po kulturnih deželah. Jelen spada v velike gozdove in uspeva le-tam dobro, povsod drugod pa sčasoma opeša in ne dela veselja niti gozdarju. Ta divjad je povzročila vsled neumestne gojitve po kultiviranih krajih veliko jeze, deloma nepoplačane škode, veliko tožb, še več pa sovraštva do lovcev in lova sploh.
V planinah imamo malo število divjih koz, ki pač ne napravijo niti najmanjše škode. Poleti se pasejo po strmih čereh in ob robu sten visoko pod snežniki, kamor ne zaide ovca ali domača koza. Tam
iščejo najbolj sočnata zelišča in trave, ko pa prituli mrzli sever črez slemena najvišjih vrhov in zapade visok sneg, se preselijo v zatišje više ležečih gozdov, kjer žive prav skromno ter obirajo in kopljejo izpod snega grmičevje, različno mahovje, lišaj, ki visi raz staro drevje, kako belo jelšo, čretje itd. Najhujši sovražnik lova ne more vreči kamena na to najplemenitejšo divjačino, vendar so jo svoj čas na Tirolskem obdolžili, da zanaša garje in bolezen na parkljih med črede ovac in goved. Dokazano je pa bilo nepobitno, da so ravno črede ovac ognjišča teh in še več drugih nalezljivih bolezni, ki se pojavljajo od časa do časa večinoma le po močvirnatih in sploh slabo urejenih pašnikih. Čeravno se divje koze ravno ovac, kakor bi imele slutnjo, skrbno ogibljejo, je žalibog nemogoče, da bi se ne okužile in seveda potem tudi pripomorejo k razširjenju teh bolezni. Želeti bi le bilo, da se pomnožijo divje koze in naselijo po vseh planinah, kjer bi dobro uspevale, zakaj taka lovišča so dobro plačana, odstrelek kozla pa zvabi v deželo veliko tujcev, kateri pustijo tam lepe novce.
Nekaj več kot divjih koz, vendar pa tudi prav zmerno število imamo srn, naše najlepše divjačine. Pri nas se držijo srne le po gozdovih, glede paše so sicer prav izbirčne, vendar pa ne delajo na polju skoraj prav nobene škode. V poštev prihajajo samo njive ali kak laz ob robu gozda, kamor stopijo mimogrede v zorečo ajdo, oves, semensko deteljo ali fižol. V gozdu se pa sladkajo z okusnimi bilkami trav in zelišč, z jagodami ter različnim grmičevjem, ki je popolnoma brez vsake gospodarske vrednosti. Pozimi jim gre v slast listje robide, bršljana, mladike in poganjki vrbe, krhlike, metlike in drugega mehkega lesovja. Rade kopljejo tudi izpod snega pravi kostanj, žir in želod. Ker grizejo srne rade ne samo pozimi, ampak vse leto mladike različnega lesovja, zato se lotijo posebno po iztrebljenih in gozdarsko urejenih gozdovih tudi koristnega drevja ter napravijo s tem lahko nekaj škode. Predvsem objedajo hrast, javor, gaber, hojo in borovec. Srnjak obtolče spomladi in poleti, ko si snaži rogovje, mala drevesca, katera se potem večkrat posuše. Najrajši si izbere v ta namen kako igličasto drevesce med bukovjem ali pa obratno. Poudarjati pa moram, da prihaja vsa ta škoda v poštev le tam, kjer žive srne v velikem številu in po lesovih, ki so potrebljeni, izčesani in urejeni kakor vrt poleg hiše. Nikakor pa ne more biti govora o škodi po naših bujnih, mešanih in gosto obraslih gozdih, kjer se povprečno na 100 ha ne redita niti 2 srni leto in dan! Ker lovci sami srne strastno zalezujejo, se ni bati, da bi se preveč pomnožile, pač pa moramo skrbeti, da si ohranimo najmanj to, kar imamo, ker je lov na srne najbolj zanimiv, meso pa zelo tečno in okusno. Razumljivo je torej, da so srne tudi pri kmetu nelovcu najbolj priljubljena divjačina, ter da rad zatisne oko, ako zapazi srno v lazu ali pa kak obtolčen in suh mecesen v gozdu.
Najnavadnejša divjačina pri nas je zajec, ki sloji pri naših poljedelcih na zelo slabem glasu. V gozdu obje in olupi včasih mladike bukve, leske, brsta in smreke, kar se pa v gostem lesu niti ne opazi. Na polju sedi navadno v deteljišču, mladem žitu, po mejah, kjer išče rman, regrat in druge trave ter ne napravi s tem prav nobene škode. Nadležen postane le, kjer se loti sadik zelja ali pese in sploh zele-njadi. Več škode napravi po zimi po sadovnjakih in vinogradih, kjer obgrize in olupi mlade trte in očesa trt, mlado sadno drevje in divjake. Odtod tudi izvira kričanje, da se mora zajec in sploh vsa divjačina uničiti; navadno so pa taki kričači najbolj zanikarni gospodarji. Vsak dober sadjar bode jeseni svoje drevje primerno obvaroval, kar ni prav z nobenimi stroški v zvezi. Omenim naj še, da se na Češkem, kjer ni samo poljedelstvo in gozdarstvo, ampak tudi sadjarstvo zelo razvito, odstreli vsako leto čez 600.000 zajcev in 100.000 divjih kuncev, v samo petkrat in četrt manjši Kranjski pa niti 12.000 zajcev! Zajec je pri nas po mnogih loviščih edina lovna žival in že v tako pičlem številu, da pač ne kaže tega hudo preganjanega reveža še bolj iztrebiti. Umevno pa je, da držimo zajca bolj na kratko po okrajih, kjer se pečajo izključno s sadjarstvom in s pridelovanjem zelenjadi in po vinorodnih krajih.
Izmed poljske perutnine pride v prvi vrsti v poštev fazan, ki se je na Kranjskem šele v zadnjih desetletjih nekoliko razširil. Odstreli se jih letno nekaj črez tisoč ter jih je največ v kranjskem okraju.
V	Lovcu, letnik V., str. 156, čitamo sicer, da se je odstrelilo leta 1913 na Kranjskem skupno 2974 fazanov, kar je pa gotovo pomota okr. glavarstva v Kamniku. Leta 1912., Lovec, letnik IV., str. 120, so namreč odstrelili v kamniškem okraju 273 fazanov, leta 1913. pa kar 2061 (glej Lovec, letnik V., str. 155). Sicer se fazan jako hitro pomnoži, vendar pa dvomim, da bi poskočil odstrelek v enem letu za 1788 fazanov.
V	veliko večjem številu se nahaja fazan na Slovenskem Štajerskem, kjer jih je največ na Ptujskem polju. Fazani pokončajo veliko hroščev, žuželk in drugega zelo škodljivega mrčesa ter tako koristijo poljedelstvu. Sicer pa odkrito priznavam, da napravi ta lepi in okusni ptič po polju nekoliko škode na žitu in okopavinah, ker se zaganja s tal v latje prosa, v klasje pšenice in ajde, pa tudi v roge koruze. Skoda je pa taka, da je lovec navadno niti ne opazi, a po kmetu se kuha, ker vidi škodljivca v par fazanih, ne pa v ogromnih jatah vran, za katere se ne zmeni, jim pušča gnezda na miru in jih tudi sicer ne preganja, ker mu tega nihče ne brani.
Veliko večjo pozornost kot doslej bi pri naših lovcih zaslužila jerebica, ki ne napravi prav nobene škode. Pravijo sicer, da gre rada v vinograd nad sladke jagode, vendar se pa sam o tem še nisem prepričal in tudi pri nas se ne sliši o taki škodi. Popolnoma
gotovo je pa, da jerebica precej koristi poljedelstvu, ker pokonča brezštevilno žuželk, ličink rjavega hrošča, žive niti ali strune, kobilic, gosenic, govnjačev, bramorjev in več drugega škodljivega mrčesa. Prav rada tudi pobira izpadlo žitno zrnje, posebno pa ljubi seme nadležnega plevela vseh vrst, kakor ogrščice, divjega repica, kreše, ljuljke itd. Na Spodnjem Štajerskem je precej jerebic, prav malo na Slovenskem Koroškem, na Kranjskem pa sicer število narašča, vendar pa ne v taki meri, kakor bi lahko. Najmanj petkrat toliko, če ne več, bi jih vsako leto lahko odstrelili, ako bi lovci sami bolj umno gojili to zelo okusno in koristno ptico !
Nekaj malega imamo prepelic, eno leto več, eno manj, ki prihajajo k nam meseca vel. travna ter se selijo jeseni v severno Afriko. Tudi ta ptica prav nič ne škoduje na polju, pač pa koristi, ker pokonča veliko nadležnega mrčesa.
Preden zapustimo poljski lov, naj omenim še škodo, ki jo povzročajo posebno mladi in strastni lovci s tem, da lovijo s psi pre-peličarji in cokljajo vse vprek po polju, ne oziraje se na zrelo proso, cvetočo ajdo itd. Da se dela s takim lahkomiselnim početjem na polju škoda, je umevno, in da škoduje tak nedeljski lovec več ugledu lova kakor par zajcev v sadovnjaku, je tudi jasno. Pameten lovec lovi s psom po njivah po žetvi in živi tako s kmetom svoje občine v lepem miru.
Med gozdno perutnino je divji petelin, katerega dolže, da napravi nekaj škode s tem, da ščiplje igle po borovcih ter obira tudi popkovje listnatega drevja. Kokoš se pase večinoma le po tleh, kjer obira različno jagodičevje, išče črve in drugi mrčes. Sicer pa dela škodo na drevju, ki jo pripisujejo mnogi na račun velikega petelina, veverica, in zato je tudi dolžnost dobrega lovca, da preganja to opico našega gozda. Divji petelin je povsod in tudi pri nas prav redek, odstreli se jih letno na Kranjskem samo okrog 300 in vsled tega tudi o kaki škodi ne more biti govora. Od leta do leta je pa manj ruševcev, gozdnih, skalnih in snežnih jerebov, ki ne delajo prav nikjer niti najmanjše škode, pač pa je lov na vso to perutnino zelo dobro plačan ter zvabi tudi veliko tujih lovcev v deželo. Gotovo bi bilo dobro, poiskati vzroke pojemanja te krasne perutnine, da se pravočasno zabrani, da nam ta divjačina popolnoma ne izgine iz naših lesov in pečin.
Močvirne in povodne ptice se oglašajo pri nas večinoma samo, kadar se selijo. Kjer je velika raca stalna ptica, gre tudi rada na polje v žito, posebno v ječmen. Toda o kaki škodi ne moremo govoriti.
Izmed roparske divjadi naj omenim samo one, katere so kmetovalcu škodljive ter pomagajo tako razširjati nezadovoljnost in mržnjo do lova in lovca.
V prvi vrsti škodljivcev je lisica, katera pospravi sicer veliko miši v gozdu in na polju, vendar pa dela veliko škodo med perutnino. Lovec sicer sam hudo preganja to škodljivo zver ter je v vsakem dobro urejenem lovišču mir pred to roparico. Kjer imajo pa besedo zanikarni lovci, ki se sami ne potrudijo in tudi lovskih čuvajev ne navajajo k temu, da bi že mlade lisice polovili po lisičinah, češ ker niso nič vredne, tam se pa ta zver hitro razpase in trebi spomladi kokošnjake, da je joj, in Bog ne daj, da pride na tak dan lovec skozi vas!
Tu ali tam vlomi tudi v kurjico ali golobnjak bela kuna in dehor ter napravita včasih precej škode in še več vpitja med gospodinjami.
Potuhnjeni jazbec napravi precej jeze, ako se navadi na njivo nad turščico, kjer polomi in obžre veliko rogov v eni noči.
Od ptic-roparic je nevaren domači perutnini predvsem skobec, samica kraglja in sokol-selec, njivam pa vrana. Vsa ta roparska drhal je pa še v veliko večji meri škodljiva manjši divjačini in divji perutnini, in vsak dober lovec se gotovo trudi to svojat, če že ne zatreti, pa vsaj držati na kratko.
Tako smo, mislim, prerešetali vso divjačino z ozirom na to, koliko škoduje poljedelstvu in gozdarstvu, ter pridemo z mirno vestjo do zaključka, da je ohranitev lova in divjačine gotovo v občo korist, ter da pride pri tem tudi poljedelec na svoj račun.
Pri nas nimamo niti ene vrste živali, ki bi jo morali vsled morebitne škode zatreti. Ako je pa škoda na polju in v gozdu v kakem slučaju res večja, je tu zakon, ki nalaga najemniku lovišča dolžnost, da jo poravna do zadnjega vinarja.
Poglejmo še, kako je z lovom in divjačino drugod po svetu, posebno v zapadnih državah, na katere se tako radi sklicujemo! Lovske razmere v Rusiji ne prihajajo v poštev, ker tam se živi še nad pet milijonov ljudi samo od lova. Tudi o Nemčiji ne bomo govorili, ker so imeli tam odločilno besedo pri lovu veleposestniki. Priznati se pa mora, da je tam lov na najvišji stopnji ter je tudi med navadnim ljudstvom veliko izvrstnih lovcev. Švedska in Norveška, kjer pride glas malega in srednjega kmeta res do veljave, imata dober lovski zakon, ki ščiti celo losa. Čeravno napravi ta jelen-velikan precej škode po obširnih in močvirnih gozdovih, vendar so si vsi kmetje edini v tem. da ima država od lova na to divjačino veliko več koristi kot škode, ker zvabi lov na lose vsako leto mnogo najbogatejših lovcev iz Anglije, Francije in Nemčije. Na Danskem, kjer nimajo veliko gozdov, gojijo posebno poljsko divjačino, in blagostanje tamošnjih poljedelcev je znano po celem svetu. Na Angleškem in Francoskem je lov tudi zelo razvit, vendar se pa goji divjačina v večjem številu le na veleposestvih. Po računu Madelina se izda, oziroma pride po lovcih v promet vsako leto na Francoskem 415 milijonov frankov. Samo lovi na konjih stanejo
vsako leto okrog 80 milijonov frankov! V Nemčiji je prišlo vsako leto v promet po lovu okrog 200 milijonov mark, v bivši Avstro - Ogrski pa nad 150 milijonov kron. V Švici, kjer so svoj čas divjačino do malega popolnoma iztrebili, so se že okrog leta 1880. ustanovila društva v varstvo lova in zopetno vpeljavo divjačine, posebno divjih koz, kozoroga, srn in zajcev. Republika podpira to stremljenje z denarjem in zakoni ter prepoveduje na predlog društva v varstvo lova, loviti gotovo vrsto divjačine po več let po gotovih okrajih in planinah. Prišli so tudi tam, čeravno malo prepozno, do prepričanja, da je lov v splošno korist in da veliko pripomore k povzdigi tujskega prometa. Popolnoma je pa lov uničen v Italiji. Najprvo so pobili divjačino, potem posekali od kraja gozdove in nazadnje so se spravili nad ptice-pevke. Ali je žival koristna ali škodljiva, na to ne gleda Italijan, vse gre v požrešni želodec. Koliko so se že trudila različna društva v varstvo ptičev pri italijanski vladi, da bi prepovedala lov na koristne ptice, pa vse zaman! V Ameriki se ne skrbi samo, da se divjačina ne zatre, ampak se tudi uvažajo različne živali, ki se tam še ne nahajajo. Svetovno znani so tudi v Ameriki parki ali reservati za divjačino. Med njimi je največji Yellowstonov Narodni park, ki je tako velik kot polovica Kranjske in kjer ne smejo sekati dreves in ne streljati divjačine, torej popolna svoboda za naravo in za živali v svobodni državi! V Bombayu ima sedež velika družba lovcev in ornitologov, katera ima velik vpliv pri angleški vladi, in katere člani so raztreseni po vsej Aziji, vzhodni Afriki, Avstraliji in vseh otokih Indijskega oceana. Ta družba ne prireja samo lovov v svrho raziskovanja v Tibet, Mandžurijo, Kongo itd., ampak tudi skrbno pazi, da se ne prirejajo več velikanski lovi na slone, različne antilope in predvsem ptice in druge živali, ki ne žive več v večjem številu.
Kakor vidimo, se po vsem civiliziranem svetu pospešuje dober lov in goji več ali manj divjačina, pri nas bi naj pa vso divjad kar od kraja iztrebili ? Koliko bi na vrednosti izgubile naše lepe Karavanke, kako bi zopet rohnel sivi Triglav, ako bi mu njegovo deželico zlatoroga oropali divjih koz in živahnega ruševca! Naši temni, prostrani lesovi bi bili mrtvi in turobni brez ljubke srne in pisanega jereba! Po polju bi hodili kakor po puščavi, zakaj ne spremljalo bi nas petje kosca in pet-pedi prepelice!
Ne, to se ne sme in se ne bo zgodilo, zakaj tudi Slovenci imamo srce na pravem mestu ter ljubimo prirodo, svoje polje in livade, svoje gore in snežnike! In kdo je bolj poklican, čuvati in gojiti divjačino, življenje teh gora in planin, polja in gozdov, kakor pravi, dobri lovec?
Kapitan Zvonko :
Šakal.
Skoraj deset let sem imel priliko, hoditi vsak dan na lov na šakale, zato mi je ta zverka dobro znana.
Preden opišem lov, bi čitatelje rad seznanil s šakalom. Šakal (hrv. čagalj, lat. canis aureus) je približno 50 cm visok, 60—80 cm dolg in 10—15 kg težak, svetlo-pepelaste dlake s svetlo, rjavo-žolto liso na prsih. Rep je kakor lisičji košat. Po dnevu ga vidiš zelo težko, zato pa je ponoči povsod. Med kraškimi skalami se zna zelo dobro skrivati in ga varuje njegova mimikri-barva izvrstno. Ljudje ga zovejo „čagalj, divji kučak ali pas“. Ker dela veliko škode in je tu in tam tudi že človeka napadel, govore o njem zelo slabo. Zre vse, kar dobi: po zimi ovce in mrhovino, posebno pa jagode od planike; spomladi glave od sardel, po letu sploh vse, kar dobi, posebno sadje, poljske pridelke, divje kunce. V jeseni gre posebno rad na grozdje, smokve in olive. Še nekaj je posebno rad, in to so mačke. Kakor so mi Šipanjčani pripovedovali, ni na celem otoku niti ene mačke in, da je to res, sem se sam prepričal, „jer gdje je čagalj, nema mačaka“, kakor trde domačini.
Kar se tiče lastnosti šakala, je veliko bolj zvit kot lisica, pri tem pa zelo hraber. Ce je v zadregi, začne pihati ter skoči na vse, kar mu je na poti, in tako navadno uteče. Konje, mule, koze, ovce napada zelo rad, če je lačen. Enkral sem opazoval, kako sta velika šakala preganjala osla in ga pobila.
Ako je smrtno ranjen, je zelo nevaren in ne raztrga pri lem samo marsikaterega psa, temveč napade tudi človeka ter mu skoči na vrat ali prsi.
Da je izvrsten plavač, sem se prepričal na svoje oči. Videl sem, da so skočile cele črede šakalov v nevarnosti v vodo ter se tako rešile, da so odplavale na drug otok. L. 1908. je bil na polotoku Pelešcu velik gozden požar. Vojaška pomoč iz Gruža je bila odposlana z ladjo na polotok. Med potjo smo srečali sredi morja veliko čredo šakalov, ki so se skušali rešiti pred ognjem na otok Šipanj. Okoličani pripovedujejo, da kaj pridno plava, posebno, kadar se goni. Nekoč so ulovili ribiči živega šakala v mrežo, ko se je ravno hotel gostiti z ulovljenimi ribami.
Šakal živi v čredah, katere so zelo mnogoštevilne, ter zelo nerad opušča svojo ožjo domovino. V Dalmaciji, kjer sem ga lovil, se nahaja na polotoku Pelešcu, na otoku Šipanju, Korčuli in na otoku Badija. Našel sem tudi posamezne v Boki Kotorski, posebno okoli Kuti in na polotoku Luštica. V Krivošiji sem ustrelil samo enkrat slučajno enega in nisem videl nikdar več v desetih letih niti enega, niti ga
sledil, dasi sem lovil tam v vseh letnih časih. Če uloviš mladega, ga zelo lahko udomačiš, da čuje na žvižg gospodarja kakor pes. Imel sem 1. 1907. in 1908. mladiča, katera sta se tako udomačila, da sta ubogala na žvižg ter ležala in žrla skupaj z mojimi lovskimi psi in me povsod spremljevala. Eden mi je poginil 1. 1908. leto in štiri mesece star, drugega pa sem prodal znancu na Dunaj, pri katerem je pa poginil črez dva meseca.
Kar se tiče lova, je lov zelo težak, ker je šakal zelo zvit ter ima izvrsten nos, vid in sluh. Vidi, sliši in voha izvrstno in, kar se tiče skrivanja, je pravi mojster. Vsako skalo, vsako razpoklino zna izvrstno upotrebljevati. Kakor blisk skoči iz votline v grm in ni ga več. Kakor duh se plazi okoli, sedaj leži, sedaj stoji in naenkrat ti izgine izpred oči.
Prvič sem šel na lov na šakale 1. 1907. Bili smo ravno na vojaških vajah v Slanem. G. Milič me je povabil, naj grem ž njim na lov na šakale. Ker sem bil ravno prost, sva se odpeljala še tisto popoldne v Sipanjsko luko. Ko smo se ji bližali, smo slišali že od daleč tuljenje in, ko je zažvižgal parobrod, tedaj se je začel pravi koncert. Tuljenje je bilo takšno, da so me skoro ušesa bolela. Ker je bilo še prerano, da bi šli na zalaz, smo se šli še malo krepčat v gostilno. Med večerjo so delali šakali tako godbo, da je ne pozabim nikdar v življenju. Okoli pol desetih smo se postavili v bližini tvornice sardel. Tja zahajajo namreč šakali vsako večer na odrezane glave sardel, ki jih meče tvornica v morje. Mene je postavil g. Milič na oljiko, kjer je bil nalašč za to pripravljen prostor, sam pa je šel kakih 40 korakov od mene na drugo oljiko. Prosil sem g. Miliča, da ne strelja prej, dokler ne bom jaz, ker so me te živali zelo zanimale. Sedel sem popolnoma mirno na svoji oljiki. Da nisem smel kaditi, me je posebno jezilo, ker so me komarji neusmiljeno mučili. Moj položaj je bil že tako neznosen radi komarjev, da sem hotel iti domov, ko opazim šakala, ki se je vil prav previdno proti meni. Komaj sem ga bil opazil, je že izginil. Ne dolgo potem sem slišal, kako je jedel, cmokal in razdrobljaval z zobmi glave sardel. Videl pa nisem ničesar. Naenkrat zaslišim neko prhanje kakor od maček. Nekaj trenutkov pozneje sem opazil kakih 20 korakov od sebe na morskem produ 20	30 šakalov, ki so se tepli za glave rib. Bil je krasen pogled !
Tu sta se valjala in grizla dva, tam sta se dva tepla, tam so se zopet dražili. Daleč od drugih je bil eden, ki je bil največji in je sam jedel ter se ga ni upal nikdo motiti pri gostiji. Prizor sem užival kakih pet minut. Nato dvignem dvocevko ter pomerim na gospoda, ki se je ponašal tako pašasto. Ko sem ga imel dobro na muhi, sem sprožil in skoro isti čas je ustrelil tudi g. Milič. Po strelih je vse izginilo, kakor bi jih bil vrag vzel, samo moj gospod se je valjal po tleh. Ze
sem mu hotel dati drugi strel, ko sem videl, da se je stegnil. Ves vesel sem skočil raz oljiko ter šel proti njemu, ko mi je zaklical g. Milič : „Nemojte za boga! Beštija još lako živi, pa vas ugrize.“ Seveda sem počakal, da je prišel g. Milič k meni, ki je tudi svojega ustrelil. Bližala sva se z napetima puškama mojemu, pa ni bilo več treba; bil je mrtev. Težak je bil 16 kg, 85 cm dolg in okoli 50 cm visok. Ko smo ga pokazali Sipanjčanom, so rekli: „To jest baš pradjed.“ Drugi dan sva lovila z lovskimi psi, pa sva imela smolo; ulovila nisva ničesar. Tako se je končal moj prvi lov na šakale.
Drugi način lova je, da se postavi lovec k ovčjemu hlevu. Pri tem mora biti seveda zelo utrjen glede na smrad in, kar je še hujše, glede na ovčje papatačije. Ti napravijo človeka s svojim pikanjem skoro blaznega. Rokavice in moskitna mreža ne pomagajo nič ; najbolje je, kakor sem izkusil, če si namažeš obraz in roke dobro z navadnim vazalinom. Tako sem čakal lepega jesenskega večera na krovu hleva ter se zakril z brinjem. Ni bilo treba dolgo čakati. S tuljenjem so se že cel čas oglaševali. Kmalu sem opazil, kako so se stiskale ovce v ograji ter se pomikale proti hlevu. Črez nekaj časa sem videl bliskovito švigati sence pri obližju hleva. Tuljenje se je vedno bolj bližalo. Ko so se prepričali šakali, da so varni, je začel prvi na enem koncu ograje gori skakati; videl ga nisem, čul sem pa dobro, kako se je rušilo kamenje, iz katerega je bila sestavljena ograja. Naenkrat opazim sebi nasproti na ograji enega, ki je ravno namerjal skočiti raz ograjo. Ko ga je podrl moj strel, se je zavalil v ovčnjak, drugi so pa izginili, da sem slišal samo še daljno tuljenje, ko sem se vračal s plenom v Sipanjsko luko.
Na mrhovino loviti se izplača najbolj, ker ubiješ na ta način ludi po dnevu lahko šakala. Ta način lovljenja sta mi nasvetovala g. markez Luka Bona in g. Franjo Svilocosi, oba iz Dubrovnika. Rekla sta mi, da si naj priskrbim mrcino, katero naj dam vleč dvema dečkoma po stečinah, črez katere hodijo šakali. Nato naj položim mrhovino na primeren prostor, sam pa naj se kakih 50 korakov proč postavim za skalo ali drug primeren predmet, uspeh da je gotov. Napravil sem, kakor so mi svetovali, vlekel z dvema dečkoma kake tri ure po različnih stezah mrhovino ter se nato postavil na dobro pripravljen prostor, kakih 60 korakov od mrhovine. Uspeha ta dan nisem imel. Ko sem se povrnil ves truden in lačen domov ter pripovedoval svojo smolo Sipanjčanom, so ti majali z glavo in rekli: „Boje se čaglji traga čovjeka.“ In res! Ko sem prišel drugi dan na mesto, je bila mrhovina še nedotaknjena. Čakal sem na istem mestu tri dni, šele četrti dan na večer sem opazil šakala, ki se je bližal zelo previdno mestu ter upotrebljeval vsako najmanjšo skalo in grmič za zavetje. Bil je predaleč, da bi ga bil mogel zadeti. Črez nekaj časa
je sledilo prvemu kakih deset, kateri so se manj skrivali, zato pa tembolj tulili, vzdigovali nos ter vohali na vse strani. Bili so črez sto korakov oddaljeni. Smrad od mrhovine je bil skoro neznosen, posebno ker je vlekel veter proti meni. Ker se je tudi precej mračilo, sem hotel iti že domov, kar zagledam šakala, ki se mi je bližal prav previdno na kakih 50 korakov, nakar se je skril za grm, da sem videl samo njegove oči svetiti se v mraku. Pomeril sem na oči ter izprožil. Videl sem še, kako je skočil proti skalam, potem je bil mir. Zlezel sem iz zavetja, si prižgal acetilenko ter šel gledat za grm, kjer je bil šakal. Našel sem zadosti odstreljene dlake ter tudi precej krvi, sledil sem krvi kakih 200 korakov, ko ga zagledam stegnjenega pod skalo, z glavo v votlini. Potegnil sem ga za rep vun ter ga odnesel v Šipanjsko luko. Drugo jutro sem šel zopet na mesto, pa od mrhovine ni bilo nikakega sledu.
Vrnil sem se na stanovanje. Popoldne je prišel k meni čoban ter mi ponujal mrtvo kozo. Za pet kron sva se pogodila in pet sem mu jih še obljubil, če mi nese kozo na mesto, katero sem mu natančno popisal. Obljubil mi je, da bode koza ob 5. zjutraj drugega dne na mestu. Ob 4. zjutraj sem se podal na čakališče ter čakal na pastirja, ki je prijahal točno ob petih na mazgi ter vrgel raz mazgo kozo. Hotel sem se mu približati, a mi je rekel, naj ne grem blizu, ker bi šakali lahko zavohali moj sled, in bi bil potem konec lova za danes. Ostal sem torej na svojem mestu, h kateremu je pastir prijahal, da je prejel plačilo, ter zopet odjahal. Prižgal sem si vržinko ter si mislil, da ne bode nič, ali varal sem se. Nisem še pokadil vržinke, ko sem začul tuljenje ter kmalu nato opazil med skalami gibanje ter posamezne šakale, ki so se previdno približevali kozi. Naenkrat je bil največji pri kozi ter jo začel trgati, še dva druga sta skočila ter tudi začela pomagati. Kosi mesa so kar leteli okoli, za katere so se manjši šakali tolkli.
Bil je krasen pogled, kako so razdrobljavali stari trije s svojimi zobmi kosti ter cele kose mesa metali med mlajše, za katere so se ti trgali, pretepavali ter renčali kakor psi, ki jih motiš pri kosilu. Moj dvostrel je vrgel dva največja na zemljo, drugi so izginili. Črez kake pol ure je prišla tuleč druga čreda ter se začela trgati za ostanke koze; dvostrel je zopet vrgel dva. Toda črez uro se je povrnila nova čreda, katera se je naznanjala s tuljenjem že od daleč. Začel se je zopet boj za ostanke koze. Moj dvostrel je podrl enega, drugi mi je pobegnil. Tako sem dobil ta dan pet krasnih kožuhov, žalibože nisem mogel najti šestega, ker nisem imel s seboj psa. Ta način lova je najuspešnejši in ga vsem priporočam.
Posebno se izplača lov z mačkami. Spoznal sem ga pri Kleku v Hercegovini. Tu prinesejo namreč mačko v vreči ter jo zavežejo
za kak grm. Ni treba dolgo čakati. Šakali skočijo tuleč, kakor besni na vrečo ter jo začnejo trgati, tako da prideš prav lahko do strela. Poizkusil sem tudi jaz ta način in vrlo dobro mi je uspel. Ulovili so mi v Dubrovniku par maček, ki jih tam kar mrgoli. Z njimi sem odšel na Pelešec. Tu sem zvezal lepo mačko z enim jermenom okoli vrata, z drugim pa okoli prsi. Med oba jermena sem dal železen obroč, na katerega je bila pritrjena 5—6 m dolga vrv. Zabil sem kolec v tla in privezal vrv nanj. Ko sem spustil mačko iz vreče, je začela mijavkati ter skakati okoli kola. Nisem bil še dobro na svojem mestu, ko je pretrgalo mijavkanje strahovito tuljenje, ki se je bliskovito bližalo. Kar čudil sem se, kako hitro so se mi bližali sicer tako oprezni šakali. Naenkrat je skočil velik šakal na mačko ter jo hotel raztrgati, ali varal se je. Mačka se mu je postavila v bran in se, ko se je približal drug ter jo hotel prijeti od zadaj, bliskovito obrnila ter skočila na bližnjo skalo. Tedaj sem oddal dvostrel in šakala sta se valjala na tleh. To pa drugih ni motilo. Kakor besni so skočili ter začeli obdelovati mačko. Še dva sem ubil. Ko sem polnil puško tretjič, je pobegnila mačka med skalovje, vsa čreda pa je glasno tuleč udarila za njo. Še dolgo sem slišal gonjo, ki se je vedno bolj oddaljevala od mene. Ko sem si ogledal svoj plen, sem opazil tudi vrv, za katero je bila mačka privezana. Ta se je ob ostrem kamenju pretrgala, da je mačka ušla. Ce bi se to ne bilo zgodilo, sem trdno prepričan, da bi jih bil ubil še več.
Lov z gonjači se pa ne obnese, če niso lovci prav izvrstni strelci. L. 1913. smo napravili častniki in uradniki dubrovačke posadke velik lov z gonjači na otoku Šipanju. Dasiravno smo imeli v gonji mnogo šakalov, so vsi ušli, le tri smo ubili, pa še od teh dva med gonjači. Pred to gonjo sem bil še pri nekaterih gonjah na polotoku Pelešcu in Kurčoli, pa nikdar ni bilo posebnega uspeha. Največji plen je bilo 3—5 šakalov, a lov je vsakokrat stal mnogo denarja. Boljši uspeh dosežeš s pastmi, in sicer takimi, kakor so za lisice. Najboljše so od nemške tvrdke R. Weber, Haynau na Šleskem. Od te tvrdke sem kupil 15 pasti in imel z njimi lepo srečo, posebno če sem uporabljal mačke za vado. L. 1912. po zimi in v začetku 1. 1913. sem ulovil na te pasti 40 šakalov, seveda moraš znati pasti polagati, ker drugače je ves trud zaman. Sledeči slučaj bi rad tu omenil: v grudnu 1. 1912. sem položil 12 pasti v okolici Janjine na polotoku Pelešcu črez noč. Drugi dan sem šel gledat ter dobil dva v pasteh. V treh pasteh pa sem dobil samo nekaj mesa in polno dlake ter krvi. Najbolj gotovo so požrli ulovljene šakale njihovi drugi. To sem pripovedoval prijatelju g. Kalafatoviču v Janjini. Rekel mi je, da ni to nič čudnega, ker je stara stvar, da požro stare šakale, ki se več ne morejo braniti, drugi, če so lačni. Slede teh dejstev se vidi lahko povsod v zimi.
2
Lovec.
^	17
Lov s psi je zelo zanimiv, pa le malokdaj uspešen. Upotrebljaval sem za lov na šakale bosenske brake in sicer sem lovil z njimi na otoku Sipanju ter na polotoku Pelešcu. Uspeha nisem imel nikdar, zato pa sem izgubil dva najboljša psa : eden je šel za obstreljenim šakalom v votlino, iz katere se ni več povrnil, drugega so pa raztrgali šakali.
Na koncu bi še omenil, kako naj streljamo na šakale. S kroglo je uspeh zelo slab; navadno se šakal še vedno zavleče, da ga ne dobiš. Z zrnjem št. 4 ali 2 oddaš najboljši strel, in sicer streljaj v glavo, vrat ali pleča. Ako ga zadeneš v nogo, ti vedno uteče.
Inž. Dr. Viktor jeločnik :
Kako naj čistimo lovsko orožje?
„Po perju spoznaš ptiča — po orodju delavca“, pravi star pregovor; za nas ga lahko obrnemo: po orožju spoznaš lovca! Lovec z zarjavelim, umazanim, pokvarjenim in zanemarjenim orožjem ni nikdar dober, pravi lovec, četudi čujem ugovor, da je mnogo „izvrstnih, starih lovcev“, ki svoj živ dan niso snažili orožja, pa vendar pobijejo dokaj zverjadi.
Te vrstice pišem s stališča, katero sem zastopal že v prejšnjih člankih, tičočih se orožja in streliva (Lovec, 1. in II.). Vsaka pregreha, katero zadolžimo na orožju, je tudi obenem pregreha zoper divjačino, tedaj naglaven greh napram lovu sploh.
Ravno te vrste grešnikov ni menda med lovci nikjer toliko kakor med Slovenci! Preromal sem kot lovec skoraj vso bivšo Avstro-Ogrsko, lovil na Nemškem, na Balkanu in na Ruskem, pa lahko pri-sežem, da nisem našel take nesnage in zanikarnosti glede ohranitve najvažnejšega lovskega orodja, puške, nikjer in nikdar, kakor jo imam priliko videti, če posetim le eno slovensko brakado, kjer je zbrana dvanajstorica „lovcev“.
Zarjaveli pihalniki najstarejših, starih, novih in najnovejših sestavov, v katerih tiči še nesnaga in smodnikove saje izza pretekle lovske dobe, zlomljena in z najenostavnejšimi sredstvi zvezana kopita, izbuljene, otokane in prevrtane cevi, vse to in še mnogo drugo lepotijo dobiš na ogled, da se ti ježe lasje, če si vajen glede na orožje količkaj snažne lovske družbe !
Rekel sem, da so grehi zoper orožje neposredni grehi zoper divjačino. Ce je bil strel na to ali ono divjačino slab, poslušaj izgo-
vore! „Vžgalo mi ni; ne vem, kaj je pravzaprav, najbrže je konica za vžig že odlomljena.“ „Leve ne morem rabiti, ker mi petelin v stopnji ne držijn se sam sproži, če streljam iz prve cevi.“ — „Danes sploh ne morem streljati, ker imam izposojene patrone, ki jih ne spravim docela v cev.“ -— „Kopito imam zvezano z žico, ker sem je zlomil lansko leto na zadnjem lovu, ko sem s puško pretepel psa —“ itd. v vseh inačicah, da bi se človek zjokal ali pa valjal od smeha po tleh !
Toda kaj hočemo 1 Kakor na vseh straneh, primanjkuje tudi glede ravnanja z orožjem slovenskemu lovcu vzgoje. Nikdo se ne pobriga za novinca, nikdo ga ne pouči, nikdo mu ne raztolmači, kako dela sebi in lovu v škodo, da se postavlja nevedoma ali lahkomiselno celo v smrtno nevarnost, če svojega orožja ne čisti pravilno, ne glede na to, da je uniči in predčasno spravi med staro železnino, ako je stalno zanemarja.
Oglejmo si torej temeljne pojme ohranitve orožja 1
Najvažnejši del puške, naj bo risanica ali samo puška za zrnje, je — cev.
Narejena je iz železa, oziroma jekla. Snov za izdelovanje cevi je najrazličnejše kakovosti z ozirom na uporabo in ceno. Starejše puške,1 katerih pa ne bom mnogo uvaževal, ker so gotovo že do 99% zrele za starino, imajo ali so imele cevi iz navadnega mehkega železa. Da je ta tvarina mnogo bolj kakor pravo jeklo izpostavljena vplivom smodnikovih plinov, vročini, ki se proizvaja pri izgorevanju naboja, zaostankov smodnika in netilnih kapic, naposled tudi vremenskim vplivom (rosi, dežju, snegu, megli itd.) je lahko umevno. Pa tudi med železnimi cevmi je bistven razloček, če so napravljene iz cela ali iz tako-zvanega žičnega železa (damasta), dasiravno sta pravzaprav obe vrsti že zastareli, nemoderni in se za boljše orožje več ne uporabljata.
V svojem članku „Trocevka“ (II. letnik) sem omenil že mimogrede vrsto jekla, ki se uporablja za izdelovanje cevi. Ponovno povem, da se izdelujejo cevi za zrnje iz mehkega prožnega jekla (topilno jeklo), cevi za kroglo (risanice) iz trdejšega jekla (lito jeklo).
Na posebno naročilo dobiš seveda vsako vrsto jeklenih cevi z jamstvom za resnično kakovost; če kupiš puško že izgotovljeno in nisi veščak, moreš zaupati samo poštenosti puškarja ali tvornice, da dobiš res cevi iz one snovi, katero zahtevaš, oziroma katero ti je puškar označil in zaračunal.
1 V tem članku se oziram le na orožje novejše sestave, lo je lako, ki ima osrednje vžigalo. Starih samokresnic in pušk „Lefaucheux“ ne upoštevam.
SPi 19
Izmed boljših in najboljših vrst jekla navajam sledeče :
1.	Kruppovo topilno ali plavžno jeklo; znamka sidro.
2.	Kruppovo jeklo s tremi krogi kot kakovostno znamko; najfinejši izdelek te tvrdke.
3.	Bohlerjevo strelično jeklo.
4.	Bohlerjevo specijalno jeklo s šesterorogljato zvezdo kot kakovostno znamko in z besedilom „Bohler-Spezial“.
5.	Bohlerjevo jeklo, zajamčeno rjevarno, z znamko „Antinit“.
6.	Ehrhardtovo specijalno jeklo.
7.	Wittensko jeklo „Excelsior“.
8.	Specijalno jeklo za puškine cevi iz topilnice „Poldihiitte“, zajamčeno, da ne zarjavi: Poldi-Anticorro, znamka ženska glava in gorenje, zavarovano ime.
Pri vseh teh vrstah jekla dobiš na zahtevo pismen izkaz o isti-nitosti, oz. izvirnosti, kadar kupiš puško. Na vsak način je dobro, da si to listino preskrbiš (dobiš jo brezplačno), ker se nahajajo tudi ničvredne cevi s sličnimi ali goljufivo ponarejenimi znaki v prometu.
Naštel sem najvažnejše snovi, iz katerih se izdelujejo cevi, ker je za ohranitev in snaženje orožja bistvenega pomena, imaš-li cev, oz. posamezne dele iz sirovine te ali one kakovosti.
Cim boljša je snov, čim gostejše in pri gotovi trdoti prožnejše je jeklo, čim manj vplivajo nanje že omenjeni kemični, toplotni in vremenski vplivi, tem manj truda boš imel s snaženjem, tem dalje obdržiš orožje uporabno.
Glede snaženja orožja, osobito cevi se greši največkrat na dvojen način: eni ne snažijo svoje puške nikdar, drugi drgnejo in snažijo po ceveh nepretrgoma, je-li potrebno ali ne. Druge vrste grešnikov sem našel na Slovenskem bore malo, prve vrste ogromno. Tudi so grešniki druge vrste pravzaprav nevarni le risanim cevem in so se nalezli slabih navad skoraj brez izjeme pri vojakih, kjer jih je pripravil do tega kak sitnež, ki sam ni imel pojma o pravilnem sna-ženju orožja.
Kdaj naj tedaj osnažim puško in kako ?
Odgovor je lahek: po vsaki uporabi, če sem jo nosil po lovišču, in to če sem streljal ali ne! To se bo zdelo marsikomu čudno, pa je vendar potrebno. Le način snaženja je različen. Ce nisem streljal, zadostuje, da puško doma s snažno krpo obrišem in odstranim prah, ki se nabere vedno ob žlebu med cevmi, okrog trnkov, petelinov in na kopitu. Ce me je zalotil dež, je prvo, da odstranim mokroto najprej s suho krpo ali pa še boljše z mehkim, takozvanim svilnatim papirjem. Notranjost cevi istotako izbrišem vsako pot, posebno če je bilo vreme vlažno, megleno ali me je močil celo sneg ali dež. Najboljše je v tem slučaju tudi snaženje z mehkim papirjem. Iz njega
si napravim klopčič, toliko debel, da gre z majhnim naporom skozi cev. Ko ga izpahnem, obložim ga z novo, lanko plašijo mehkega papirja in poženem s palico iz trdega lesa zopet skozi cev. To snaženje ponavljam, menjaje klopčič iz papirja, tako dolgo, da je cev popolnoma suha in svetla in prihaja papir popolnoma čist iz cevi.
Pri risani cevi je potrebna za snaženje posebna, premeru cevi prilagojena palica, ki ima na koncu iz medi napravljen, zobčast nastavek. Na ta nastavek navijem prediva ali, kar je še boljše, vate, kakor jo rabimo za obvezovanje ran. Predivo (vata) mora biti ovito popolnoma enakomerno, da ne tvori gub in vozlov, debelost ovitka pa odmerjena tako, da gre precej trdo, vrteč se za risom in sledeč vijalu, skozi cev. Z večkratnim menjavanjem vate dosežemo popolno očiščenje cevi.
Vsa ta opravila, najsi bodo pri navadni puški ali pri risanici, izvršujemo na ceveh samih, to je, te skinemo od početka iz sklepov, oziroma sestava. Nikdar ne snaži puške s pregibljivimi cevmi, da nisi vzel cevi iz zaklepa! Če te navidezne malenkosti ne upoštevaš, škoduješ puški, ker pokvariš s časom trdni sklep oprimkov, ki drže cevi s sestavom, in posledica so šklopotajoče in premikajoče se cevi. Da laka puška, ki nima trdnega sklepa cevi, ne strelja več točno — posebno risanica ne 1 —-, je umevno, in je tudi nevarna stvar, če uporabljaš močno nabite patrone.
Vsako cev, najsi bo gladka ali risana, cedimo, brišemo in mažemo vedno od zadaj, nikdar s konca (od ustja), da z drgnjenjem ne razširimo premera cevi. Risanica, ki ima premer v ustju razširjen, izgubi neizprosno točnost strela!
Cevi snamem tudi zategadelj iz sestava, ker moram očediti vsakikrat tudi vse dele zaklepa samega: vzdolbine za oprijemke cevi, vod, ki se premika, če puško odpiram ali zapiram itd. Vse te dele obrišem tudi s tankim papirjem; kamor ne pridem s prsti, oz. papirjem samim, ker je prostor preozek, izvršim snaženje s tankim koščkom lesa, vžigalico ali sličnim predmetom, okrog katerega ovijem nekoliko vate, tako da zlahka pridem v vse zareze, votline in kote zaklepnih delov.
Puška je osnažena in ne preostaja drugega, kakor da jo, če se bojim, da bi mi zarjavela vsled vlažnega zraka, namažem še z maščobo. Ta slučaj bom razmotrival v naslednjem, ko pokažem, kako je treba snažiti puško po strelu.
Ce sem streljal iz puške, moram razločevati, ali sem rabil navadni (črni) smodnik ali pa brezdimni.
Zunanje čiščenje orožja je isto, kakor če nisem streljal. Če sem rabil črni smodnik ali brezdimni, začnem snažiti cevi za zrnje najprej s papirnatim klopčičem (zamaškom), zunanjo plast večkrat obnavljajoč.
Ta klopčič porivam toliko časa skozi cev, da prihaja popolnoma snažen vun.
Ako so mi bili patroni basani z navadnim (črnim) smodnikom, zadostuje, da namažem očejeno cev s katerokoli maščobo, ki ne postaja žaltava, n. pr. z vazelinom ali mineralnim (strojnim) oljem. Drugačna je stvar, če sem streljal z brezdimnimi naboji. Brezdimni smodnik sam, še bolj pa močno nabasana vžigalna kapica, katero moramo uporabljati za siguren vžig brezdimnega smodnika, puščata v ceveh ostanke, ki vlečejo jako silno nase vlago in vplivajo vsled kemičnih sestavin (klorova in solitarna kislina itd.), ki se tvorijo med vžigom in izgorevanjem smodnika, silno razjedajoče in rjo tvoreče na jeklo, oz. cev.
Kar je teh sestavin in ostankov na površini cevi same, jih odstranimo s papirjem. Zalibog pa se odpirajo med strelom vsled velikanske toplote (brezdimni smodnik izgoreva s toploto 2000	2500° C!)
v jeklu in železu neizrečeno male luknjice. V te pritisne smodnikov plin s silo (od 600 do4000 atmosfer!) izgorele kemične snovi, ki potem, ko se je cev ohladila in so se luknjice zmanjšale, razjedajo jeklo in prihajajo v podobi rje na dan. Treba je tedaj, da te kemične ostaline, največje sovražnice orožja, uničimo. To dosežemo na ta način, da namažemo na gladko očiščeno jeklo cevi z mazilom, ki ni samo mastno, da zabranjuje vlagi stik z železjem, temveč ima tudi ravno nasprotna kemična svojstva kakor zgoraj omenjene tvarine, klorova in solitarna kislina. Nasprotnica vsaki kislini je lužnina. Takih, ki prihajajo v poštev, je več: kalij, natron, amonijak in njih sestava z maščobnimi kislinami, t.j. milo. Za najnujnejšo potrebo, če prenočujemo daleč od doma, zadošča, da očistimo puško z milnato vodo, jo osušimo, potem pa namažemo z maščobo. Za temeljito čiščenje in posebno za shranitev cevi za dalje časa po strelu imamo pa na razpolago nalašč za to pripravljena mazila in olja, ki vsebujejo oboje, kar potrebuje cev v obrambo zoper naknadno rjavenje, namreč maščobo in milnato lužnino.
Najvažnejše in najboljše sredstvo te vrste, ki ga dobiš pri vsakem puškarju, je med drugimi: telin-mazilo, ki, v tanki plasti po cevi razmazano, ohrani jeklo tudi po strelu z brezdimnim smodnikom čisto. A boljša kakor mazila so olja te vrste, ker jih laže v tanki plasti razmažeš v cevi, ker se v mrazu manj hitro strde in pridejo tudi v risani cevi laže in bolj temeljito na grebena, zareze, brazde in med polja vijala. Lovcem, ki so bili vojaki, je znano olje za puške „Nitro-linin“, obstoječe iz amonijakovega mila, raztopljenega v strojnem olju. Se boljše kakovosti in dosedaj nedosežen v učinku in sigurnosti zoper rjo je „ballistol“. To olje prekaša vsa druga in sicer zato, ker tvori celo z vodo zmešano enokupno lužnato mešanico, katera obvaruje jeklo rje ravno tako zanesljivo kakor olje samo.
Mogilnik.
Nekatere vrste smodnika in netilnih kapic imajo neprijetno svojstvo, da začno vkljub čiščenju in maži z navedenimi sredstvi naknadno, to je črez par dni izločevati razkrojnine, ki provzročajo rjo. Pri teh ne zadostuje enkratno čiščenje in enkratno mazanje, treba je mast, oziroma olje po gotovem času izbrisati popolnoma in cev iznova namazati, potem se ni treba več bati rje.
Uvodoma sem že omenil, da niso vse vrste jekla (železja) enake glede občutnosti proti zaostalinam smodnika in netil.
Kruppova jekla so precej občutna in je treba velike pozornosti, da je notranjost cevi vedno čisto izbrisana in namazana z dobro mažo ali oljem, če si poprej streljal z brezdimnim smodnikom.
Ehrhardtovo, Wittensko, posebno pa Bohlerjevo jeklo je manj sitno, na vrhuncu pa stojita jekli Bohler-Antinit in Poldi-Anticorro, ki sta takorekoč skoraj popolnoma neobčutni napram omenjenim sovražnikom orožja.
Medtem ko je bistvena potreba, da očedim cev iz vsakega drugega, četudi najboljšega jekla, in jo namažem kakor hitro mogoče po uporabi, lahko pustim stati cev, izdelano iz jekla Antinit ali Anticorro, brez skrbi par dni ali ves teden in vendar se je rja ne prime. Vsak čeden lovec bo osnažil seveda tudi tako potrpežljivo cev kakor hitro mogoče. Vendar je velikanska dobrota, če ti ni treba na večdnevnem lovu v odljudnih krajih imeti vedno skrbi za cev in po vsakdanji uporabi cediti orožja, če si pozno zvečer pritolkel truden in lačen, žejen in premočen v planinsko ali lovsko kočo.
*
* *
Kakor smo videli, je snaženje orožja precej enostavno, če smo vajeni, osnažiti je takoj in po vsaki uporabi. Ako pa opustiš ali zamudiš snaženje večkrat iz kateregakoli vzroka in daš smodnikovim ostalinam priliko, ustvarjati si v jeklu svoja gnezdišča in razdirališča, ako se strne sajevje, prah, mokrota in rja že v trdno plast, ki pokriva železje kot bolj ali manj debela skorja, tedaj je treba vzeti puško v roke na drug način.
Nesnago, ki jo tvori navadni, črni smodnik, izgorine dlakastih ali papirnih zamaškov in svinec, ki ostaja v manjših količinah v cevi, tudi če je popolnoma gladka, spravimo deloma na enak način iz cevi, kakor smo zgoraj omenili, le da ne vzamemo suhega papirja (prediva, vate), temveč da namočimo zunanjo plast klopčiča z mlačno vodo. Če spravimo na ta način kolikor mogoče nesnage iz cevi, jo izbrišemo nato, da je popolnoma suha, in ponovimo čiščenje s klopčiči iz prediva ali vate, katere namočimo v petrolej. Ce ni cev preveč zanemarjena, dosežemo na ta način, da odstranimo vso žlindro. Ce je stvar že
zastarela, če se je v jeklo ujedla, ne preostaja drugega, kot cev na koncih zamašiti, jo napolniti s petrolejem in pustiti par dni, da se rja in žlindra sčasoma zmehčata, nakar ju odstranimo na že omenjeni način. Da se taka cev nikdar več ne bo svetila kot solnce, je umevno-Več ali manj razprostrane, temne, raskave pege so gotovo že v njej. Skrb lovca bodi, da se ta kvar ne množi in razširja, kar je le mogoče, če ne pustimo puške po strelu ali po pohodu ob slabem vremenu nikdar brez takojšnje, temeljite oskrbe.
V ceveh za kroglo (risanicah) sta zastarela žlindra in rja pogubo-nosni za natančnost strela, ker se lupi na raskavih rjavinah svinec, ki ovira kroglo v enakomernem vrtežu po vijalu; krogle s kovinskim plaščem pa zastajajo sunkoma na takem mestu in vsled pomnoženega pritiska plinov se rjasti madeži vedno poglabljajo in razširjajo, razjedajo grebena in polja risa, in končna posledica je, da krogla ne pada več točno —- puška pa ide v staro železje, ker je nezanesljiva in lovcu le v jezo, divjačini v škodo.
Rjavine se začenjajo navadno na onem mestu cevi, kjer je pritisk smodnikovih plinov največji; to je v prehodu iz nabojišča v vrtanje cevi. To mesto je treba po vsaki uporabi posebno temeljito in, če treba, opetovano osnažiti in namazati z oljem ali mažo, ker smo slišali, da vriva ravno velikanski pritisk plinov, združen z ogromno toploto smodnikovega plamena, škodljive, razjedajoče snovi v luknjice jekla. Na tem mestu se pojavijo prej ali slej izgorine, če ima puška že par tisoč strelov na vesti, česar se pa pri lovski puški v rokah slovenskega lovca ni posebno bati.
Cev, prvotno gladka in svetla, postane mrkla, raskava. Razloček med rjavinami in izgorinami je ta, da so prve neenakomerne, lisaste in nepravilno vdolbene v meso cevi, izgorine pa se razprostirajo enakomerno po celem obodu in razširjajo, četudi malo, vendar za točnost strela občutno premer cevi. Tudi izgorinam je treba posvetiti posebno pozornost in paziti, da se ne nabirajo na lišajasti ploskvi svinec, ostanki žlindre itd. Treba je ta mesta cesto in vestno mazati z zdravilom v podobi omenjenih mazil ali oljnatih snovi.
Precej občutljivo mesto v gladkih ceveh je tudi ono, kjer je cev proti koncu zožena in tvori takozvano zadrgo (Choke). Tam se nabira posebno rad svinec, katerega je treba temeljito odstraniti; če je plast že debelejša, s krtačo iz prožne žice. To delo naj izvrši vedno puškar; če nisi izveden v tem delu, skvariš lahko cev popolnoma.
Seveda ni potreba, da je cev, posebno risana, na debelo zaki-dana z mastjo ali oljem. Kar je odveč, je škodljivo tudi pri puški. Zadostuje, če je cev enakomerno prevlečena s tanko kožico masti, da se ti vidi kakor zasopljeno steklo. Taka tanka plast ne škoduje točnosti strela, nasprotno pa ti zavrže predebela ali celo neenako-
££5,	25
merno razmazana plaši maščobe strel, posebno če streljaš krogle s kovinskim plaščem iz risanice, popolnoma v stran.
Ako si zanemaril cev in ne spraviš več vun grdobije s pripomočki, katere sem navedel, opusti nadaljnje snaženje in daj puško vestnemu puškarju v roke. Če je še mogoča pomoč, ti bo odstranil s strokovnjaškim delom in dopustnimi sredstvi staro žlindro, svinec, rjavino itd.
Nikdar pa ne skušaj očediti cevi z nasilnimi sredstvi, kakor s smirkovim prahom, s stolčenim steklom, s peskom, pepelom in podobnimi nasilstvi. Pokvaril jo boš docela. Osobito risanica se maščuje nad takim ravnanjem s takojšnjo in trajno — stavko! Nevarne so tudi takozvane čedilne vrvice, ki ¡zdrgnejo ustje puške sčasoma, da ne strelja več točno.
Preden hočeš puško uporabljati, poglej vedno v cev, ni-li zamazana preveč z mastjo, ali ni celo ostalo kaj prediva, papirja itd. povodom snaženja v cevi. Če je tudi le majhen košček papirja, par niti prediva, večja gruča masti ali olja v cevi, izbriši in odstrani vse docela in temeljito. Če tega ne storiš, se lahko nadejaš netočnega strela ali še hujšega, da ti n. pr. strel izbuli cev na mestu, kjer tiči omenjena ovira izstrelku (zrnju, krogli), ali se ti cev celo raztrga, oziroma razleti!
Pozimi pazi, da ne dobiš v odprtino cevi snega, če si padel; tudi listje, mah, zemlja, ilovica in slične snovi, ki zamaše popolnoma ali deloma ustje cevi, če si dregnil pri padcu ali po nerodnosti s puško ob tla, so sila nevarne! Ako si imel smolo, da se ti je zamašila cev, odpri puško, izvleci naboje in glej, da odstraniš nemudoma vse, kar tiči v cevi, če ti je puška in tvoje ter solovcev zdravje in življenje drago.
Prepričaj se tudi na lovu, če večkrat streljaš, vsako pot, preden puško vnovič nabijaš, ali ni ostal v cevi kak ostanek naboja: razkosan zamašek, zagozdeno pokrivalce za zrnje ali celo zrnje z raztrganim papirjem (če se ti je raztrgal tulec naboja v strelu). Vsaka taka ostalina ti raznese lahko cev, če je pravočasno, to je preden zopet puško nabiješ, temeljito ne odstraniš.
Ostale dele puške, ki niso tako občutljivi kakor cev, snažimo, kakor sem že omenil, tudi po vsaki uporabi, v kolikor jih lahko dosežemo od zunaj, oziroma s tem, da skinemo cevi iz sestavnih zaklepov.
Če me je napral posebno hud in trajen dež, če sem s puško vred padel v vodo — vsak, kdor je mnogo hodil za racami in drugimi povodniki, je sigurno že prišel v tak moker položaj —, moram pregledati in osnažiti tudi notranje dele sestava. Pravi lovec, ki nima puškarja vedno v bližini, naj se priuči tudi umetnosti, da zna sam in
brez škode za puško razstaviti sestav v posamezne dele, jih očediti in sestaviti zopet pravilno.
Navodil za to delo ne morem dajati, ker je lahkota ali težkoča tega opravila odvisna v prvi vrsti od puškinega sestava samega, je-li enostavnega ali zamotanega dela. Naprosi puškarja, ki ti je orožje prodal, da ti pokaže, kak je sestav orožja, kako se odstranijo posamezni vijaki, plošče s peresi in z vzmetjo za napenjavo in sproženje petelinov, najsi bodo zunanji ali samogibni (pri puškah brez petelinov). Orožar naj ti razkaže tudi, kako deluje vlak za patrone, ker se ta najlažje skrivi ali zamaže; pouči naj te tudi, kako se izvlečejo konice za užig patronov, ker trpe ti deli sestava največ, če ti je prebila konica užigalno kapico ali se ti je raztrgal naboj in so udarili plini in za-ostaline smodnikovih in užigalnikovih izgorin v tanke izvrtine, po katerih se premikajo užigalne konice.
Za vsa ta dela in opravila ti je treba par kosov orodja: klešče, več dletec za vijake in vrtela, pile itd. Vsi ti pripomočki se dobe za mali denar in se ti poplačajo že v kratkem času, ker boš imel, če jih pravilno rabiš, orožje vedno v redu in si prihranil denar, ki bi ga plačeval prej ali slej za popravila.
Zunanje pritikline: uho za jermen, muho in merilno ploščo, najsi bo stalna ali premična, osnaži vedno, da ni zaprašena in ti ne zastaja vlaga pod njo in v zarezah; pazi pa pri snaženju, da ravno teh (merilnih) sredstev ne zadene silen sunek ali padec. Prepričaj se vedno, ali odgovarjajo stiki, s katerimi je označil puškar pravilno lego muhe in merilne plošče, še prvotni legi.
Kopito osnaži, da bo popolnoma suho in ne zaprašeno ali blatno, namaži je večkrat z lanenim oljem ali balistolom.
Ne obešaj puške nikdar blizu zakurjene peči ali na vlažen zid, tudi se čuvaj, prinesti jo s hudega mraza neposredno v zakurjeno sobo!
Ne čedi puške v prostoru, ki ima tlak iz kamnatih plošč ali opeke! Ce ti pade cev na tlak, si gotov, da se poškoduje in obtolče.
Ne dajaj nikdar puške iz rok, da jo naj osnaži mesto tebe sluga, iovec ali slično osobje. S tujim orožjem ne ravna nikdo tako pazno kot z lastnim in, če se zanašaš na vestnost drugih, ti bo poplačala puška to v tvojo škodo.
Žene, pipe, konja in puške ne dajaj iz rok! — pravi že star pregovor.
Ivan Franke:
Naše ribarstvo.
Iz natančnih zemljevidov, ki nudijo podatkov o plastiki zemeljske površine, kakor so n. pr. specijalne karte merila 1 : 75.000, si je mogoče približno predstavljati kakovost posameznih tokov. Ločimo lahko gorsko od nižinskega vodovja. Prvo se pretaka živahno in brzo, drugo zmerno, leno itd. Iz odstotkov zraka (kisika) v vodi sklepamo brez hibe, katere vrste ribe se nahajajo ali prevladujejo in katerih ni pričakovati v določenem kraju. Ce kaže zemljevid še kulturno kakovost obrežja in porečja, imamo drug jako važen podatek za oceno plodo-vitosti vode. To je teorija, za praktično porabo pa nikakor ne zadostuje, da smeš reči: to reko, ta potok poznam ribarsko, če si ga nisi prej dobro ogledal in nisi spoznal njegove globočine, razvoja struge, strmca, bližnjega in daljnega obrežja, če nisi tudi sam lovil ter si nabral podatkov od ribičev in domačinov. Mogoče je razvrstiti toke po vsebini ribovja in po drugih podobnih znakih v skupine. Dveh popolnoma enakih še nisem doživel. Ob podrobnem poznanju se vedno javljajo razlike, da je vsak potok, vsaka reka takorekoč posebnost, individuum. Zato bom obširneje govoril le o ribarstvu Kranjske in Goriške, kjer sem kraje ponovno prepotoval, lovil in podatkov nabiral od živih.
Sedanji položaj.
Vojna tudi ribam ni prizanašala. Kjer so se vojaki malo dalje časa pomudili, so lovili po malih tokih z rokami, po večjih s trnki, z mrežami, če so jih mogli dobiti, najrajši pa s strelivom; metali so z brega, v večjih tokih s čolna, kjer so ga našli, ročne granate, katerih je bilo povsod na razpolago. To orodje je res radikalno; ubije ali vsaj omoti največjo ribo, drobnjad in zarod pa uniči v krogu 5—6 in
več metrov polumera, kakor je pač sila razstreliva in globočina vode. Lovilo je moštvo, pa tudi marsikateri častnik se je „športno“ zabaval; če ni bilo blizu stališča priložnosti ribolovi, se je poslužil avtomobila. Zlasti člani nemške armade so se obnašali po načelu, da je vse njihovo. Pritožbe? V enem slučaju je res pomagala pritožba na armadno poveljstvo v Postojni zoper tatvino rakov in ribarskega orodja v Pivki, sicer pa ne, ker se je rešitev zakasnela in je nastopilo med tem novo krajevno poveljstvo itd. Ne rečem preveč s trditvijo, da je bila vojna tudi za ribarstvo katastrofalna. Ribovje naših voda, kar ga je bilo dostopnega vojaštvu, je v korenino oškodovano. Zgled naj bo potok Besnica pod Ljubljano, katero sem maja leta 1918. natančno preiskal. Hodili so od Save po 4 vojaki lovit. Do 5 km od zaliva gori niso pustili niti enega repa, dalje gori so bili še prvovrstni tolmuni za postrvi pogosto prazni in šele pri Matevžku, blizu izvirkov, je stala riba 26 cm, kakršna je za tak potok normalna plemenka. Tako temeljito pomesti potok, ki nudi ribam toliko skrivališč, je zahtevalo izvan-redne vztrajnosti in mnogo časa. Ko se je okoli leta 1896. utrgal nad gorovjem Javor - Prežganj oblak, je potok tako narastel, da ni mogla požirati vse vode odprtina železniškega mostu, a vendar ni bil potok tako izplaknjen rib kakor sedaj. Pa tudi v okrajih daleč od bojišča in le posredno od vojne prizadetih je trpelo ribarstvo, kakor sklepam iz pisma voditelja ribarskega zavoda na Dolenjem Avstrijskem, da ne more dobaviti postrvjih iker, ker „so potoki prazni“ itd.
Avstrijska vojna uprava je lov deloma organizirala v prid armadne prehrane, in sicer z naredbo glede lova rib in rakov v območju vojne uprave v Srbiji leta 1917., ki loči izkoriščanje 1. Donave in Save in 2. izkoriščanje drugih vodá. V prvih je vršila izkoriščanje uprava v lastni režiji za v ta namen nastavljena ribarska zbirališča, a je dovoljevala športno ribolov tudi častnikom, vojnim uradnikom in civilnim komisarjem vojnega območja v Srbiji. V drugih vodah (Morava in Drina) je bila športna ribolov za častnike itd. brezplačna, za civilne ribiče pa dovoljena za lastno potrebo za takso 3-—5 K, 30—50 K za ribiče po poklicu, višja taksa je pa dovoljevala poleg ribolovi tudi rakolov. V naredbi so bile določene tudi manjšinske mere in prepovedani časi. Tako je dobila stvar lice „kulturnega dela, kulturnega dejstva“. O uspehu in vplivu tega kulturnega dela nam bodo povedali prizadeli. Vojne nadloge so prenehale, ribe se naj bi polagoma množile in rasle, kolikor jim omogočuje priroda, ko bi ne bilo starih predvojnih nadlog, katere niso med vojno prenehale, temveč še narasle in moré dalje žival. Najbolj opustoša in ogroža ribarstvo onesnaženje, pravzaprav oskrumba voda. Govoriti o ribarstvu, o njega koristi, važnosti, ureditvi in napredku in poleg tega ogibati se vprašanja onesnaženja, je brez vsakega pomena. Kadar je ušla iz tovarne strupena tvarina, n. pr,
klorovo apno na Velčem v Ljubljanico, je bil učinek očividen; orno-tene ribe so „plesale“, mrtve so se valile po vodi in ljudje so se zgražali. Oblast je lahko posegla vmes in morda se je nadaljnja oskrumba preprečila. Take krajevne nezgode so seveda pobrale že obilo rib, hujše so pa trajne, četudi nevidne oskrumbe, vsled katerih ginevajo ribe polagoma in večidel neopaženo tako dolgo, da je nazadovanje rib že prav občutno. Tako onečiščajo in zastrupljajo vodo vse usnjarne, katere izpirajo apno z arovice v tekoči vodi. Škodljivost apna odvisi od množine apna in vode in od kolikosti časa, v katerem se vrši oskrumba. Cim manj vode in čim več apna, v čim krajšem času se pere, tem krepkejši je učinek. Ko so gasili apno za novo cerkev na Viču, se je stekalo iz struge v jamo in, ko je bila ta polna, v drugo jamo, v kateri je ležala odvajalnica moče raz cerkveno streho. Cev je bila negosto zložena, da je apno lezlo vanjo, iz nje v Glinščico in po tej v Gradaščico in še dalje v Ljubljanico. Zabili so razpoke cevi z glino, toda prepozno! Učinek je bil že katastrofalen: vodne grablje v Koleziji so se sproti zamaševale z ribami in še ob levem bregu Ljubljanice jih je objemala in davila apnena voda nizdol do mostu. Z ribami vred pogine nižje, drobno in najdrobnejše vodno živalstvo, to je prvotna hrana za vse ribe in rake.
Usnjarne ne učinkujejo katastrofalno, ampak polagoma in primerno velikosti obrata in mali množini vode. Mala usnjarna ob večjem toku dela brez škode za ribe, ker se apno porazdeli do nevplivnosti. Ker hočem, da kaj dosežem, prehajam s splošnega na posamezne slučaje.
1. Ljubljanica je revna drstišč; kadar je v Malem Grabnu malo vode, da je po klečetih približno 30— 40 cm globoka, ne gre velik sulec naprej gori pod jez v Kozarjem, nizdol katerega so od nekdaj drstišča za ribovje Ljubljanice. Kadar Mali Graben ni dostopen, ostane edino drstišče za sulce, lipane in mrene, ker zahtevajo te brzo vodo in gramozasta tla, v Mali Ljubljanici pod Kotnikovo žago na Vrhniki. V Veliki Ljubljanici, v Retevju je nad velikim tolmunom sicer dovolj gramoza, toda ob mali vodi so le strme plitvine, ob večji pa prehude derečine; dejstvo je, da se ondod ribe ne drste. V navedeno edino drstišče v izvirkih Ljubljanice se izliva potok Hrib in kakih 50 m nad tem izlivom izpira apno z arovice velika usnjarna. Minulo leto so me poklicali na Vrhniko, češ da bomo ujeli plemenskih sulcev za dobavo mladic. Došel sem takoj popoldne tja in videl, da se je en par že zdrstil. Sodeč po velikosti kotla je bila samica le srednja. Na drstišču je bilo še 6 sulcev, največji gotovo čez 15 kg težak. Baš tisto popoldne so prali nekaj časa arovico; apno se je v širokem tolmunu pod žago, kjer se vrti voda v širokem kolobarju, toliko razredčilo, da je bilo opaziti le malo kaliža na drstišču. Kar se privali iz potoka
naravnost črez drstišče bel oblaček in ogrne enega od sulcev. Ganil se je trikrat, štirikrat semintja, se okrenil in odplaval doli ter izginil v globočino Velike Ljubljanice; nazaj ga ni bilo. Naslednji dan ob prvem svitu je bilo drstišče prazno; kakih 150 m nizdol je mala samica, okoli 3 kg, še zasipala svoj kotel in velikan prejšnjega dne je stražil v bližini. Črez nekaj časa se je valil samec nizdol, kmalu za njim tudi samica. Crez dan sem videl še 4 lepe sulce v Ljubljanici. Dva sta se vozila, kakor bi bila sparjena, ob izlivu Male Ljubljanice, toda le mimo, v ramo k drstišču ni niti eden poskušal. Tako obnašanje rib se ni zdelo samo meni nenavadno, ampak tudi domačinom, posebno ribičem-starinom. Usnjarna je stala in arovico so prali tam od nekdaj, toda med vojno so povečali usnjarno, povečala se je pa tudi množina apna, da se ga zdaj useda toliko, kolikor ga ne prenaša drstišče brez škode. Zato moram trditi, da je na tem prostoru vsa drst brezuspešna, ker so ikre in mladice rib sila občutljive.
Drug jasen dokaz škodljivosti apna se je pojavil v reki pri Litiji. Potok si je vrezal novo, krajšo strugo v progi nad ustjem, si ustvaril tako večji strmec in vsled živejšega toka so se jeli kazati k udomačenim postrvim in lipanom tudi sulci, do 2 ali 3 kg težki. V minulem letu so dobili dvakrat mrtvega neranjenega sulca, drugi so izginili, postrvi tudi, le kak lipan je še ostal. Mislim, da dolžijo po pravici opustošenja v vojnih letih povečano usnjarno v Šmartnem.
2. Sava od Zagorja doli do hrvaške meje ne daje niti desetine rib prejšnjih časov. Bila je ribovita, po 5	6 ribiških pravic je bilo v
eni in isti progi in navadno je lovil vsak ribič s čolnom in veliko mrežo na podlagi poedine pravice v daljavi 10 do 20 km. Od Tacna do Zidanega mostu je bilo črez 50 pravic in ribičev, pa Sava ni opešala. Dandanes so še tri mreže s čolnom na tej progi. Čoln pa služi češče športnikom kakor ribiču samemu. Niže doli do meje Hrvaške je edino še ena mreža, pa ne za Savo, ampak za Krko. Se pred 35 leti je bilo precej rib. Potem je pa množina padala leto za letom prav občutno. Iz Zagorja, Trbovelj, Hrastnika prinaša voda toliko prahu in premogovega drobiža, da je Sava črnikasto kalna do Zagreba in še naprej. Ta kaliž se useda in opustoša tla do popolne nerodovitnosti. Kamor sega poplav povodnji in kjer pušča črne usedline, nastajajo gole lise in pleše, kakor bi bila trava požgana. Pred 6 leti sem opazoval v maju ob brodu iz Čateža v Dobovo po plitvini ribice, kliniče in druge iz prejšnjega leta; bili so pravi tipi stradanja: tri do štiri cm dolžine, tenak, posmukan životek z debelo glavico. Se v 1888. letu je bil pri vsakem zatišju brežine nizdol Radeč dolg drog zasačelj. Takrat je puščal obrežnik celo nujno delo, kadar je začul šumeti povodenj, in je hitel k Savi. Zdaj ne sači nikdo več. Množina premogovih odpadkov, ki dohajajo v Savo, ni majhna in izguba te tvarine nikakor
ni brez pomena, odkar so iznašli brikete. Upoštevati je treba n. pr. sledeče: ob času mojega bivanja v Čatežu so nabirali 4 delavci vzdržema nizdol na produ urejene proge premogovo usedlino za kurivo apnenicam.
Povodenj premika v tokih in prenaša vrhnjo talno plast ter jo izplakuje, donaša pa tudi nove, sveže zemlje in organskih snovi, katere se usedajo in se pretvarjajo v nove organizme, rastlinske in živalske. Tla so glavni činitelj za ribjo hrano ; čim boljša in čim obširnejša so od vode pokrita tla, tem rodovitnejša je voda. Prava hrana ribam je živalstvo, rastlinska snov je le slučajna ali privajena. V navedeni savski progi je tedaj vzrok opustošenja lakota, saj se more preživljati tudi na slabem, suhem površju zemlje le malo bitij. Vsled raznih pritožb, zlasti radi zemljišč ob Savi, je prišlo leta 1910. do komisije v Trbovljah. Vpeljana je bila tako, da se je pral kožuh, ne da bi se bil kaj zmočil. Glede zemljišč, napajanja živine in tehniške uporabe so zmedli zastopnike z obilico vprašanj, ribarstvo je pa „rešil“ profesor graškega vseučilišča in vodja ribarskega zavoda pri Gradcu s predlogom, da izredi ta zavod, last „Štajerskega ribarskega društva“, za odškodnino 2000 K skozi dve leti po 10.000 enoletnih, oziroma poluletnih sulčkov1 in jih spusti v Savo. Da ne dobivajo Gradčani sulcev plemenjakov, ampak kvečemu ikre od sulcev iz Donave in Travne in te le, če dovoli ministrstvo, sem vedel. Tudi mi je bilo znano približno število cele produkcije sulčevih iker, ki ni zadostovalo niti za navedene reke. Tudi je ministrstvo jako štedilo z dovolili. Znan mi pa ni bil položaj okoli Brežic in nizdol, to je, kako daleč je Sava ograjena in koliko je še tistih lepih postranskih jarkov in kotel, katere je hotel profesor Stumer s sulčki nasajati. Zato nisem ugovarjal in zastopstvo premogovnikov in industrije je sprejelo predlog. Gospod Stumer je res spuščal sulčke, pa ne 10.000, ampak „par tisoč“ naravnost v Savo pri Brežicah, pa ne v stranske jarke, ker jih ni bilo več. L. 1915. je bila zopet sklicana komisija, obširno in temeljito pripravljena, pa se ni vršila radi italijanske vojske. Baje je bila premogovna ločilnica, ki povzroča največ kaliža, zgrajena brez prave oblastvene koncesije.	(Dalje prihodnjič).
1 V zavodih doraščajo ribe jako različno, zalo se štejejo za enoletne še vse, ki dosežejo v jeseni gotovo dolžino, postrvi najmanj 5 cm, povprek pa 10, najboljše 12—15 cm.
52 *25
Fr. Rojina:
Špijon.
Na mestu je v sedanjih časih govoriti o špijonih. Ali ta špijon, ki ga nameravam predstaviti lovskim krogom, ni tak, kakršnega mrzi vsak pošten človek, ampak je junak, ki ga mora vzljubiti pravo lovsko srce.
Kdaj ravno se je rodil, tega ne pove nobena krstna knjiga, zakaj krščen ni bil nikoli. Svoje ime je pa vendarle imel, sicer nečastno in radi svojih vrlin nezasluženo: za „Spijona“ ga je klical njegov gospodar, lovski čuvaj takoj onstran Save v okolici Kranja. Ko sem ga spoznal pred kakimi petimi leti na neki brakadi, mu je bilo dobrih deset let, in njegov gospodar mi je pravil o njem, da je iz rodu tistih plemenitih Cvenkljevih jazbečarjev, katerih predniki so izvirali iz slovite psarne saksonskega kralja. Poznal sem več psov tega plemena, ki so pa bili dokaj močnejši kot Špijon. Ta je bil torej nekak za-prtek, a je imel veliko srce, kakor bodo uvideli bralci iz nadaljnjega popisa. Sploh ni vedno najboljši tisti pes, ki se je skotil kot najmočnejši ali ki se je izmed vsega gnezda najbolj razvijal; kaj radi so taki zavaluhi vse svoje žive dni lenuhi, neokretni butci. Ce opazujemo z zanimanjem zlasti proti koncu dojne dobe — v razvitku zaostalo, od svojih bratcev in sestric vedno odrivano pse, kako si zna pomagati, da vendarle pride do svojega deleža, tedaj zlahka sklepamo, da se takemu zaprtku razvijata prebrisanost in pogum v boju za obstanek že v rani mladosti v večji meri nego debeluščku, ki se venomer drži materinega seska.
Znano je, da so jazbečarji svojeglavi, prebrisani, vztrajni in pogumni. Vse te lastnosti je imel Špijon v pomnoženi meri in kljub svoji svojeglavnosti je bil vreden zlatega denarja. Drag pa ni bil. Njegov gospodarje rekel najemniku mavčiškega in šentjoškega lova gospodu M., ki sem ga opozoril na izborno žival: „Prodam ga, pa brez preizkušnje ne! Kadar bodete vedeli za kako lisico v luknji, mi naznanite. Pridem sam s psom, in če ne bo lisica v petih minutah zunaj, ga vam dam zastonj, sicer mi bodete pa dali zanj trideset goldinarjev.“ — „Velja!“
3 Lovec.
33
Črez nekaj dni smo se že v Smolevem natihoma bližali luknji, v kateri so bile mlade lisice. Kakih petnajst korakov od lisičjega doma se ustavimo, seveda z napeto puško, in lovec odveže Spijona, ki je že nestrpno vihal svoj nos. „Stare ni notri,“ pravi gospodar psa po preteku nekaj minut, „ker bi bila sicer že zunaj; kar tja pojdimo!“
Starke res ni bilo doma, pač pa so bile mladice. Cvrketanja in cviljenja je bilo kaj hitro konec. Špijon je opravil svoje delo temeljito in urno. Izvlekel je štiri mladice.
Na novem domu se je Špijon kaj dobro počutil. Preje suh kot trlica, se je jel debeliti, ker je imel opravila v prepovedanem lovskem času premalo. Tiste lisičje luknje, ki so bile v lovišču, je kmalu izpraznil in, ko je bil zadavil zadnjo sedemnajsto mlado lisico, je bilo njegovo delo do brakade končano.
Midva s Spijonom sva bila zelo prijatelja. Kadar mu je bilo dolgčas, pa jo je primahal v šolo, se razkoračil pred mano in me gledal naravnost v oči, kakor bi me hotel vprašati, če bo že skoraj prišel „tisti čas“.
Gonil je počasi, a vztrajno, in izpred njega je bilo ustreljene več divjačine kot izpred kateregakoli braka. Samo če je prišel na lisičjo sled, in ni prišla lisica takoj na siguren strel, je bil pes za tisti dan izgubljen, ker jo je gonil do noči, četudi je križal gorko sled srn.
Tisto zimo pred vojno je bilo dolgo časa brez snega, toda razmeroma zelo mraz, da je zemlja precej na globoko zmrznila. Neko noč smo pa le dobili za kake štiri prste snega. Zjutraj me je ta novica kar vrgla iz postelje; skočim v škornje in po preteku četrt ure sem v Savi pod Laborami že ustrelil prvega racmana. Namenjen sem bil še v Zarico pri Drulovki za racami, ali naletel sem na lisičjo sled, ki je držala naravnost proti zarasli melini stare Savine struge, kjer se nahajajo izza davnih časov številne jazbine. „Oho!“ sem vzkliknil in hitro obkrožil okolico, če ne drži sled vun. Ker nisem našel, česar sem se bal, da bi bil našel, sem se vrnil zopet na sled, ki me je pripeljala naravnost do luknje. Nalomil sem nekaj vejic ter zaslonil oba izhoda, bila sta dva, potem pa še zavpil v luknjo, kar sem najbolj mogel: „Počakaj!“ To tako pomaga, da bi lisica do noči prav gotovo počakala notri, ko bi tudi ne zaslonil izhodov, ali potem bi pa zvečer tudi rinila iz brloga kot povojena krogla iz cevi. Menda misli lisica v takem slučaju, da se nahaja vpijat še vedno kje v bližini; zato taka hitrica, že večkrat opazovana.
Nestrpna radovednost, kako se nam bo izteklo, mi je spešila korake do M. Našel sem ga še v gnezdu, a komaj sem bil povedal, da vem za lisico v luknji in kje, že je stal pred mano oblečen in obut. Tako čudežna se mi je zdela ta bliskovitost, zlasti ker je M. sicer
precej komoden možakar, da v prvem hipu nisem vedel, ali se je v resnici tako hitro napravil, ali je že napravljen — vstal. Vsekakor še v nobenem kinematografu nisem videl kaj sličnega.
Spijon je - prebrisan, kakor je bil — takoj uganil, da se godi nekaj posebnega. Bil je naravnost razposajen in me je vlekel na vse pretege za puškin jermen proti vratom.
Tiho, kolikor se je dalo, smo prilezli prav do lukenj. M. se vstopi z napeto puško pred ono, kamor je držala sled, jaz odstranim zaslonjeno dračje, se vstopim pred drugi izhod ter odvežem psa, ki je takoj šinil v rov.
Z utripajočim srcem sva stala kot prikovana, čakajoč, kaj da bo...
Najprvo sva slišala, kako je pes kopal in hrkal. Odpiral je notranje duri, ki jih lisica v hudem mrazu kaj rada zapha za sabo. V dveh, treh minutah je bil s prekopanjem suhega sviža gotov, in nekaj trenutkov ni bilo čuti ničesar več. Kar se začuje zamolklo, poredko lajanje Spijona, ki se je vedno hitreje ponavljalo zdaj v tej, zdaj v oni smeri. „Se mu že umika,“ pošepnem proti M. Namah pa utihne pes. To trenutno tišino preseka oster pok iz M.-ove puške .. .
„Zgrešil sem,“ pravi M. klavrno. „Nič ne de,“ ga potolažim, „bova imela še dalje časa zabavo.“ Nisem pa slutil, koliko časa nama je bila namenjena ta zabava — celih sedemnajst dni!
Da po strelu lisice ne bo izlepa zopet na dan, v tem sva si bila takoj edina; da nama ne bo treba stražiti dveh izhodov, sva morala enega zabiti, kakor se glasi tehnični lovski izraz za to opravilo, ne pa „zadelati“ ali „zamašiti“. Za dan zadostuje, če se k izhodu kaka malenkost samo prisloni, za prvi dan namreč, ali za noč je treba stvar temeljito napraviti, zakaj kdor se je s tako stvarjo pečal, ta ve dobro, kaj premorejo lisica, jazbec ali kuna.
Ni bila malenkost od petsto korakov oddaljene Save nanositi dovolj gradiva. Med tem, ko sem donašal jaz debele in drobnejše kamne, je stražil M. oba izhoda, Spijon pa je notri obdeloval lisico, ona pa njega. Ustaviti se mu je morala na koncu enega izmed obilo rovov, zakaj lajanje, renčanje in klanje je bilo slišati vedno na enem in istem mestu.
Ko sem bil en izhod po vseh lovskih pravilih zabil ter zakuril ogenj, sem prevzel stražo jaz, ker je bil M. od mraza že ves trd. Ura je šla že na dve, ali psa še ni bilo iz luknje; čim bolj sva ga klicala, tem huje je „delal". „Čakaj no, na strel morebiti le pride!“ pravi M. in izstreli puško. In res prikobaca iz jame, ves blaten, krvav in sipe polnih oči. „O ti Spijonček, ti, ti naša mala žabica, kako si pridkana 1“ ga pohvalim, on pa se je valjal in ril po snegu, da se je jela polagoma zopet prikazovati njegova prvotna barva.
Med tem sva sklenila z M., da greva zdaj domov, da se vsi trije
nekoliko pokrepčamo, a da se takoj zopet vrnemo. Špijon pa ni bil tega mnenja, zakaj preden ga je mogel M. otvesti na vojko, se mu je izmuznil ter izginil zopet v luknjo, kjer je iznova začel napadati.
Mračilo se je in mraznica je že nastopila, ko je prilezel Špijon strašno zdelan iz podzemeljskega labirinta, ker prej se ni dal izvabiti niti s strelom več. Zabil sem še ta izhod in šli smo domov kosit in večerjat obenem.
Drugi dan je imel Špijon silno zatekel gobec in je izgledal kakor tetoviran buldog. Radi tega ga z M. nisva menila vzeti s seboj, samo skopec sva hotela iti nastaviti; ali ko je uvidel, da nameravava z doma brez njega, je začel v pravem pomenu besede jokati in vzela sva ga s sabo.
Pri luknjah je bilo še vse tako, kakor sva bila pustila prejšnji dan; ko pa izložim kamenje, sem videl, da je bilo okoli zapaha vse razkopano. Da ni bila zemlja tako na globoko zmrzla, bi bilo lisici igrača, dokopati se v prostost, ker je bila zemlja sicer rahla, zmrzlina pa je ustavila vsako nadaljnje kopanje.
Četrt ure se je trudil Špijon na vse kriplje, preden je prekopal v rovu naphano prst; in v nekaj hipih nato je M. zopet zgrešil; prenenadoma je pokazala lisica svoj ostri gobec iz luknje.
Zaman sva prežala z M. menjaje se ves božji dan na straži, pa lisice ni bilo več na pregled — in psa tudi ne. Pognal jo je menda v najzadnji kot, zakaj lajanje je bilo komaj še čuti. S štirimi streli zaporedoma sva vendar priklicala Špijona še ob takem času, da sem mogel pri sicer že pojemajoči dnevni svetlobi vdelati skopec, ga narahlo pokriti s suho travo ter zabiti rov. In zopet smo šli domov kosit in večerjat obenem.
Noben človek na svetu menda ne prenaša gladu, mraza in raznih naporov tako potrpežljivo kot lovec. Navadni ljudje nas deloma pomilujejo, deloma nas imajo za norce, ali mi le ostanemo, kakršni smo bili in si, ne oziraje se na ljudsko sodbo, vztrajno služimo -večno lovišče.
Naslednjega dne je bilo v skopcu samo za krono velikosti spodnje kože sprednje lisičje tačke. Zlomek je tipal in ob pravem času odmaknil. Šel sem k bližnjemu lovskemu čuvaju še po en skopec in nastavil oba, drugega za drugim. Z velikim upanjem sem šel prihodnjega dne navsezgodaj k jamam, kjer sem našel oj čudo 1 — Spi-jončka že pri delu. Ušel je bil z doma, in ker sem šel prejšnji dan brez njega z doma, je hotel zdaj pokazati, da tudi on lahko opravi brez mene. Toda zmotil se je revček; dasi je kopal s tacami in gobcem, zmrzlini le ni bil kos. Čakal je potem navidezno prav potrpežljivo in gledal, kdaj bom razširil vhod toliko, da bi mogel smukniti noter, ali pregledal sem pravočasno njegovo nakano ter ga otvezel
in privezal za bližnji grm. Skopca sla bila nedotaknjena, zalo sem zabil zopet luknjo ter šel na Groblje malo zajčke „podorgat“, kar sem storil toliko laglje in brez skrbi, ker je šel M. po opravkih za par dni z doma, a Groblje so mu najbolj pri srcu in lovi v njih samo, kadar na hitro potrebuje kakega zajca.
Po preteku nadaljnjih dveh dni smo bili zopet vsi trije na po-zorišču. Skopca sta bila izpodkopana in sprožena, pes je zopet ob-delaval lisico in ona njega to se je ponavljalo dan za dnem do vštetega trinajstega dne —, lisice pa le ni bilo več na strel, niti ni hotela v skopec. Skrbelo me pa niti malo ni, da bi je Spijon prej ali slej ne izvlekel, ker bo polagoma vendarle opešala.
„Veš kaj," mi pravi M. štirinajsto jutro, ko smo šli s Spijonom svojo staro pot, „če zdajle zopet ne bo nič, jo pa izkopljimo!“ „Saj res, dajmo jo!“ sem vzkliknil, nadejajoč se nove zabave in zanimive izpremembe.
Kako hitro je bil sklep storjen, a s kako težavo izpeljan! Tri dni sta kopala po dva dobra kopača, in četrti dan smo najeli še tretjega. Kopali smo vedno za Spijonovim lajanjem, križali več rovov, ki jih je bilo treba na globoko sproti zabijati, vsako jutro pa se je glasil pes v drugi smeri. Opoldne četrtega dne kopanja, oziroma sedemnajstega, odkar smo imeli lisico zabito, smo križali skoraj dva metra v tleh zadnji prečni rov ter ugotovili, da se je umaknila lisica v svoje zadnje zavetišče, ker se ni več premaknila, dasi jo je Spijon napadal z vso ljutostjo. Reva se mi je že smilila.
Do tretje ure popoldne smo se ji približali do kakih štirih metrov. Na trebuhu ležeč v dnu jarka sem zakričal v luknjo: „Spijon, puckaj muco 1“ In začelo se je šklefetanje zob, potem neko ropotanje in drsanje, ki je prihajalo vedno bliže in bliže in naposled se prikaže Špijonov rep. Pograbim najprvo za rep, z drugo roko za nogo in potegnem Spijona z lisico vred, ki jo je držal za spodnjo čeljust, toliko iz rova, da jo je mogel kopač z lopato pritisniti za vrat. Spijon je poprijel za goltanec ter se tako zagrizel vanj, da sem ga moral dvigniti z lisico vred iz jarka.
Lisica, izredno velika, stara mrha, je bila shujšana do samih kosti, in ilovka se ji je držala v osvalkih po vsem krznu. V boju s Spijonom je izgubila en derač in tudi ona je imela smrček vsevprek križan s svežimi brazgotinami, znamenje, da jih je dobila šele poslednji čas, ko je bila že opešala.
Ko je bil M. izplačal kopače — 9 obdnevic po 3 K = 27 K —, smo zapustili torišče, ki je bilo videti kakor izkopani temelji za kako graščino, ter se podali na Labore, da pri kupici graševine vredno zaključimo dolgo in prelepo lovsko zabavo. Pravim : zaključimo, ker
je prišlo io popoldne ravno k zadnjemu činu več gospodov lovskih prijateljev, ki so videli, kako je pritiral Spijon lisico iz luknje.
Po preteku ene ure prinese kopač, ki je nesel gredoč orodje domov, lisico za nami v gostilno v vreči in pravi, da se mu vse tako zdi, kakor da bi bila še nekoliko živa. „Le kar brez skrbi jo iztresi 1“ mu pravim, ali začudenja sem odrevenel, zakaj komaj je bila padla lisica iz vreče, že je bila na nogah in tudi pri vratih — in ušla bi nam bila, da niso bila vrata zaprta. Spijonček je na klopi poleg mene tako trdo spal, da ni vedel, kakšni čudeži se gode, in šele ko sem bil planil pokoncu, je skočil tudi on na tla. V trenutku je ubral lisico za vrat in opravil šele zdaj popolnoma, v čemer smo ga bili tam doli prehitro prekinili.
Crez nekaj tednov mi pokaže gospa M. prekrasen lisičji ovratnik; povedala mi je, da je od „tiste“ lisice. Rečem lahko, da malokatera tako lepa lisica greje ženski vrat, kot ga greje lisica, o kateri pripoveduje zgornja, povsem resnična povest!
Spijona ni več — doslužil je častno. Skoda, da nimamo po njem ne hčere, ne sina!
Iz lovskega oprtnika.
„Lovec“ začenja s tem po preteku štirih let zopet izhajati. Vojska, ki je odtrgala od domačih lovskih poljan s par izjemami ves odbor „Slovenskega lovskega društva“, mu je zastavila pot sredi najlepšega dela. Medtem se je marsikaj izpremenilo. Mnogo tovarišev je ugrabila smrt v zaledju, še več jih je padlo v krvavem boju. Neposredno so žrtvovali svoj život za razpadlo Avstrijo, a posredno za osvobojenje našega naroda izpod tujega jarma, za Jugoslavijo. Vsem, katerih ni več med nami, polaga s tem „Lovec“ v časten spomin zeleno vejico na grob!
Z novo dobo se je pa oglasil po večini naših krajev že prej nam znani klic: lov bodi prost! Nekateri kličejo tako vsled nerazumevanja velikega gospodarskega pomena lova za vsako državo, drugi iz demagoških ozirov, ker jim je prvo lastna oseba, zadnje blagostanje in sreča države. Naša najvažnejša naloga je torej, odpreti prvim oči, da bodo izpregledali, drugim pa strgati z obraza krinko masolovstva, da jim ne bodo nasedali slepci.
Ne z lovskega stališča, ampak s stališča dobrih narodnih gospodarjev trdimo, da je svoboda lova nemogoča, ker bi uničili ž njo v najkrajšem času toliko narodnega blaga, da bi trpelo naše narodno gospodarstvo občutno
škodo. To so uvidele že vse napredne zemlje, zato zaščitujejo lov z vedno strožjimi zakoni in odrejevanjem velikih kompleksov za lovu pridržano zemljo. Misel, da pomagamo z uničenjem lova kmetu, je zelo nespametna, ker nam dokazujejo ravno kmetijsko zelo visoko stoječe dežele, da uspeva kmet kljub lovu zelo dobro. Na Češkem n. pr. imajo veliko število posestev od več tisoč oralov, ki tvorijo pravzaprav reservate divjačine, iz katerih se popolnjuje divjačina celega ondotnega okrožja, a so vendar postali kmetje z dobrim gospodarstvom imoviti ter niso sovražniki lova, ampak mnogi izvrstni lovci, ki zakuplju-jejo občinska lovišča ter pazijo na izvrševanje lovskega zakona in na razumno gojitev lova. Tako bi bilo lahko tudi pri nas. Seveda bo samo takrat, če ne bomo zahtevali, da naj bo lov za vsakogar svoboden na njegovem lastnem zemljišču, ki obsega komaj nekaj oralov. Več takšnih lastnih lovišč, razdeljenih na občino, dela gojenje lova in njegovo pravo izvrševanje iluzorno, občinsko lovišče pa brezvredno. Kajti nihče od posestnikov malih lastnih lovišč ne bo gojil divjačine, ako zna, da bosta zajec ali jerebica črez par minut že vprek meje pri sosedu. Nasprotno bo gledal vsak, da nalovi čim več divjačine, češ „ako
je ne postreljeni jaz, jo bo pa moj sosed.“ Na la način se pa mora v kratkem času ves lov zatreti in vsa divjačina uničiti, kar bi bila velika škoda za narodno gospodarstvo naše zemlje, kajti samo na Kranjskem znaša letni lovski promet nad IV2 milijona kron. Zakupnine nekaterih občinskih lovišč so v zadnjem času tako poskočile, da pokrivajo ž njimi občinske uprave lep del svojih izdatkov, za katere bi morale iskati pokritja v povišanju davkov, ako bi postal lov prost. Vrhutega bi bila s svobodo lova uničena marsikomu življenska eksistenca (lovsko osobjel), drugim pa otežkočena (raznim trgovcem, obrtnikom, pa tudi delavcem, posebno onim v orožarnah — naše lepo se razvijajoče Borovlje bi morale propasti).
Mi priznavamo sicer odkrito, da so potrebne v posameznih lovskih zakonih male izpremembe, ker hočemo omiliti napetost, ki obstoja ponekod med agrarci in lovci, a pričakujemo, da se ne izvrši to brez nas, ker zastopamo stališče, da naj ima v vsaki stvari in na vsaki strani odločilno besedo strokovnjak. Da pa bomo mogli uveljaviti svoje mnenje, je treba enotne in trdne organizacije ter razširjenega in povsod upoštevanega glasila.
Zato se ni ustrašil odbor truda, ki mu ga dela redno izdajanje „Lovca“ v časih, ko je trda za papir in je tisk neverjetno drag, slik pa skoro ni mogoče dobiti. Pričakuje pa tudi od naših lovcev, da store svojo dolžnost in se strnejo vsi brez izjeme v trdno vrsto v okrilju „Slovenskega lovskega društva“. Vsak naš lovec mora biti član društva. Kjer bi bilo kaj nezavednežev, naj jih pouče zavednejši in pridobe za društvo! Noben lovski klub širom Slovenije bi ne smel imeti v svoji sredi nikogar, ki ni član našega osrednjega društva! Članarina znaša letno 12 K, ustanovnina 100 K (vplačilo enkrat za vselej). Ker je imelo društvo v prejšnjih letih glede plačila
članarine z nekaterimi člani slabo izkušnjo, je naprosilo letos v vsakem večjem kraju vsaj po enega tovariša-Iovca, da bi pobral članarino za vse lovce svojega okraja in jo poslal z natančnim seznamkom naslovov članov skupno na društveno blagajno. Seveda pa ni rečeno s tem, da se mora pošiljati članarina le potom teh poverjenikov. Nadejamo se povsod živahnega dela za društvo, enako pa tudi za list, ki uživa med brati Hrvati in Srbi lep ugled. Upamo, da se letos število „Lovčevih“ sotrudnikov vsaj potroji! Važna vprašanja, ki jih je treba v najkrajšem času vsestransko pojasniti, čakajo spretnih peres. Enako prav kot članki nam pridejo tudi poročila za „Oprtnik“, ki so za natančno spoznanje živalstva naših krajev izredne važnosti. Prosimo pa, da bi nam pošiljali sotrudniki rokopise, pisane s črnilom ali pisalnim strojem samo na eni strani pole. Na željo plača društvo članke za vsako tiskano stran po 3 K.
„Lovec" bo izhajal kot mesečnik vsakega prvega. Ker nismo mogli pričeti vsled tehničnih ovir z njegovim izdajanjem z novim letom, je današnja številka trojna ter jo dobe vsi, ki so plačali članarino ali naročnino (letno 16 K) za letošnje leto. Kakor prejšnja leta bo prinašal list tudi za naprej mala oznanila, oziroma oglase članov brezplačno, nečlani pa morajo poslati z besedilom vred za vsako oznanilo brez ozira na njegovo velikost 3 K. Enako bomo odgovarjali članom v listu na vsa vprašanja, ki se tičejo lova v kateremkoli oziru. Ureditev številke se zaključi z 20. vsakega meseca. Na vestno odpošiljatev lista bomo gledali. Na reklamacije se moremo ozirati le, ako se nam dopošljejo v teku 14 dni po izidu lista. Sicer velja vsaka posamezna številka 1'50 K, katero vsoto je treba poslati obenem z naročilom številke.
Naslovna slika in vinjete ravnokar izišlega trojnika so izvirne; narisal nam
jih je gospod akademični slikar M. Kambič, za kar mu izreka drušlvo toplo zahvalo.
Občni zbor „Slovenskega lovskega društva“ se bo vršil na verandi hotela „Union“ v Ljubljani dne 19. sušca 1919 ob 2. uri popoldne. Ker gre za zelo važna vprašanja lovstva, pričakujemo prav obilne udeležbe iz vseh slovenskih krajev. Vabimo pa tudi iskreno lovske tovariše iz Hrvat-ske in iz Srbije, da položimo temelj skupni organizaciji, katera ne sme več dolgo čakati na svoje rojstvo.
Stanje lovišč je skoro povsod na Slovenskem slabo, ponekod pod kritiko. Dolga vojska jih je uničila, ker ni mogel na eni strani skoro noben lovec skrbeti za pravilno gojenje divjačine, na drugi strani pa so kradli vsi navprek, ker ni bilo potrebnega nadzorovalnega osobja. Kradli so civilisti, kradli vojaki. Pritožbe zoper vojake niso pomagale nič, ker so podpirala poveljstva bolj ali manj očitno ta način poboljšanja vojaške prehrane. Civilist je pa točno poznal lovišče in je pridno izrabljal okolnost, da je pobrala vojaščina ravno najboljše lovske čuvaje. Ponekod so lovili vojaki v pravih rojnih črtah in pobijali vse, kar je imelo štiri noge in količkaj dlake ali perja. Pojavili so se tudi specija-listi v nastavljanju zank, ki so delali škodo tudi s tem, da so otvorili za naše domačine nekake strokovne tečaje za zankarstvo. Na ljubljanskem Rožniku je lovil in pekel celo ljubljanske pse vojak Prohaska, Moravan, krojač pri bateriji za obrambo sovražnih letal. Tako početje ne zasluži drugega kot obelodanjenje zločinče-vega imena! Drugod zopet so si pekli iz jerebičjih in fazanjih jajec cvrtje in si kuhali obaro iz mladih zajčkov, ki so jih polovili še na gnezdu. Miru ni imela torej divjačina nikjer, pa tudi pravih prijateljev le malo, ker je moral i marsikateri lovec vsled znanih prehranjevalnih razmer odstreliti več, kakor mu je bilo ljubo. Tudi bolezni
so se zopet oglašale in nam pobrale precej zajcev. To pot je prišla i nad srne neka kuga, ki je precej razredčila srnje vrste v Auerspergovih kočevskih loviščih, kakor mi je pravil njegov lovec, ki pa ni znal imena bolezni, katero bo treba na vsak način dognati. Jerebic imamo še nekaj, a se nikakor ne moremo ponašati z njihovim stanjem, fazani so pa z malimi izjemami izginili. Nekateri mislijo, da so se izselili in si poiskali krajev, kjer so imeli večji mir pred vojaki. Jaz nisem tega mnenja, ampak mislim, da so poginili, ker jih ni nihče krmil, kar jih niso pokončali vojaki. Fazan je namreč občutljiv in zahteva brige, t. j. polaganja na jesen in pozimi. Da so se izselili, bi morali biti nekje drugje, a takih poročil ni kakor tudi ne o kaki nalezljivi bolezni, ki bi razsajala med fazanjim zarodom. Zaredile pa so se med vojsko roparice, zlasti lisice in razne ujede, katerim bodo normalne razmere kmalu prikrajšale življenje.
Za zdaj nimamo za povzdigo svojih lovišč drugega sredstva kot gojenje in čuvanje divjačine. Odstrelek naj bo vsaj tako dolgo minimalen, dokler nam ne bo mogoče z uvozom osvežiti in ojačiti divjačine domačih lovišč. Brez take okrepitve si nekatera lovišča sploh ne bodo mogla izdatno opomoči, -k-
Lovec V sušcu. Težko zaže-ljena pomlad prihaja polagoma v deželo. Prijetni, solnčni dnevi se vrstijo z vetrovnimi, vlažnimi, večkrat pa pritisne še mrzel sever, nakar zapade lahko veliko snega. Take spomladanske zime in mokrega mraza se mora lovec najbolj bati, ker uniči prvo gnezdo zajcev in sploh zelo škoduje sestradani divjačini. S po-kladanjem žita jerebicam in posebno fazanom ne smemo torej še prenehati. Solnice za divje koze in srne je treba očistiti, napolniti ali nanovo napraviti, ker so ravno spomladi največje važnosti, ko prične divjačina izpreminjati dlako in zamenjuje slabo, pusto pašo z mlado in sočno.
Lov na koristno divjačino je popolnoma prenehal, le čakanje na sloko ob njenem izpreletu se izvršuje v drugi polovici meseca ob robu jelševja in ob mlačnih večerih. Roparska divjad, katera je že vsa oplojena, naj se še kolikor le mogoče preganja, da se tako marsikatera zalega zamori že v kali. Posebno pozornost je treba posvetiti pticam roparicam, katere se prično koncem meseca pariti in iskati prostor za gnezda. Lov z uharico se naj pridno izvršuje, zakaj selitev roparic je v polnem teku in tudi marsikatero nadležno vrano ali šojo spravimo tako s pota.
Srnjak si tolče in snaži že popolnoma izraslo rogovje, jerebice in race se parijo, golobi in druge male ptice se vračajo z gorkega juga v domovino. Divji petelin poskuša v mirnih jutrih peti, čeravno še ni nobene kokoši v bližini. Skrbeti moraš za največji mir na takih prostorih! Tudi gozdni jerebi se že zaljubljeno oglašajo izpod kake leske ali breze, ker so jim cvetne mačice tega lesovja najljubša paša. Raz visoke jelke pa drobijo drozgi in iščejo družic.
Mehki zapadni vetrovi tajajo sneg tudi po najvišjih legah in narasli gorski potoki in hudourniki bobnijo umazani v dolino, skrbnemu lovcu veselo znamenje, da gre tudi tam gori zima k svojemu koncu.
Dober lovec, ki je svojo divjačino vso zimo skrbno čuval, jeseni pa od-strelek previdno izvrševal, lahko z veselim srcem pričakuje vstajenja prirode.	F. K.
Spanijeli. Te vrste psi so nizki, dolgodlaki, klapouhi, zleknjenega života. Zdi se, da je njihova starost zelo visoka; trdijo, da se nahaja na denarju Filipa II. Macedonskega, ki je vladal sredi četrtega stoletja pr. Kr., slika španijelov. Prvotno so jih upo-trebljavali pri lovu s sokoli, kjer je bila njihova naloga, spoditi predvsem perutnino, na katero so potem spu-
stili sokole. Ko je prenehal la način lova in je dala puška lovu drugo smer, so jih uporabljali za spodenje živali iz goščave. Velikega pomena je bilo pri tem njihovo nagnjenje za vodo. Pozneje so jih pripravili do tega, da niso samo spodili divjačine, temveč tudi stali nanjo. K nam so prišli španijeli z Angleškega, kjer jih rede v več jako dobrih pasmah. Izvrstni so za lov na polju, v gozdu in ob vodi. Njihov poklic je šarjenje v terenu, zarastlem s travo, šašem, grmičevjem in robidovjem, kjer psi večjih pasem odpovedo. V taka lovišča in v lovišča, kjer je več gozda kot polja, ne spadajo pravzaprav fr-mači, temveč španijeli, ki so splošno uporabni. Radi svoje male velikosti so posebno priporočljivi za lovce, ki stanujejo proč od svojega lovišča, v mestih, kjer jim dostikrat stanovanjske, dandanes tudi prehranjevalne razmere ne dopuščajo, držati velikega psa. Spanijeli so inteligentni, pozorni, zelo naučljivi in prikupljivi. Zato obstaja tudi nevarnost, da postane ta prekrasna pasma lovskih psov preveč pestovanček nežnega ženskega spola.
Neverjetno je, kako veselje do lova, pa tudi kaka utrjenost in vztrajnost tiči v teh psih! S španijeli posebno dobro grmariš. Pri grmarjenju je glavno, da prepodi pes vso žival in da išče na kratko, da pride lovec gotovo do strela. V to svrho je potreben pes, ki uboga, se da lahko voditi in kratko držati, pri tem pa ne izpusti nobene živali. To dela imenitno španijel, ki mu je prirojeno iskanje pod puško. Ni ga grmička, ni ga travnatega šopa, kamor bi ne vtaknil svojega nosu, in kar se skriva tam notri, mora vstati. Pri tem je ta klapouhec s fino dlako in ljubko glavo tako živahen in uren, da se ti smeje lovsko srce in imaš užitek na njegovem iskanju. Križema preišče vse, šviga sem in tja, da vidiš samo kla-pajoča ušesa; naenkrat ostrmi in obstoji — pogleda nazaj na lovca, potem
po se zažene naprej. Brrr sklopota fazan, sfrfota kljunač, prhne zajec; pok! že leži ali tudi ne. Pred malim šarivcem drži divjačina iudi mnogo bolje kot pred velikim psom. Dresura španijelov je lahka in malenkostno majhna v primeri z dresuro frmačev. Po večini imajo dober nos in se z uspehom uporabljajo tudi za poiskanje obstreljene divjačine. Perutnino prinašajo z velikim veseljem, zajca seveda ne morejo po večini tako, kot zahtevajo pravila. A španijel se ludi tega ne ustraši in vleče, kakor more, z velikim navdušenjem najtežjega zajca k lovcu. Imamo več pasem španijelov; pri nas so najbolj znani springer- in cocker- španijeli. Sodba večine lovcev, ki se pečajo z rejo in vzgojo španijelov, je ta, da so springerji bolj trmasti kot cockerji in v splošnem manj priporočljivi. Baje nagibajo nekateri tudi k temu, da za-kapajo ustreljeno žival. Cocker-špa-nijele poznam iz svoje izkušnje kot prvovrstne pse. Zal, da jih poznajo naši lovci premalo.
Ker govorim že o psih, hočem tudi omeniti, da smo zdaj na Slovenskem glede psov zelo na slabem. Prvovrstnih psov skoro nimamo, ako izvzamem par lovcev, ki jih še imajo. Treba bo gledati, da povzdignemo svoje psorejstvo, predvsem pa da napravimo jugoslovanski rodovnik psov, ki bo sestavljen po najstrožjih načelih, da bo izključen vsak pojav obcestnih zmeskov.	Fr. Lokar.
Mogilnik ali zlati orel, ki mu pravijo Srbo-Hrvatje orao suri, orao pravi ali zlataš, je veličastna ptica, kakor uganemo lahko že po sliki. Dolg je 800 mm, peruti merijo 560 do 650 mm, kljun 40 do 50 mm, rep 330 do 360 mm, krak 105 do 120 mm, srednji krempelj približno 65 do 70 mm, črez razprostrte peruti pa 1880 do 1950 mm. Glavna barva je temno-rjava, peruti in hlače so rjaste; mlade ptice imajo temnejše perje, pa na korenu bel kljun in bele hlače. Prebiva
po Evropi, severni Afriki, severni in srednji Aziji, slednjič v severni Ameriki; na Nemškem pojema, le pozimi se klati posamič okoli, sicer je pa stalen, dokler ga pomanjkanje živeža ne prisili, da se preseli kam drugam. Najljubša so mu gorovja in ravnine, če je dovolj hrane. Prebiva po visokih gorah, na Velebitu, po Bosni in Hercegovini in južni Hrvaški; v Črni gori in v Srbiji menda ni posebno pogost; na Grškem je pa zopet najpogostejši orel na kopnem in na otokih. Kar je lev med sesalci, to je orel med pticami. Neustrašen in dr-zovit lovi najraje srednje-velike sesalce, kakor zajce in kunce, potem srednje-velike ptice, kakor jerebice, v planinah belke, po gorah skalne jerebe, močvirne in obrežne ptice, pa tudi jagnjeta, manjše jelenčke, velike in male ptice. Ptice ujame navadno na tleh. V sili je pa dobra tudi mrhovina. Glas je čisto, glasno bevskanje, včasih ludi zategnjeno mijavka kakor mišar. Kadar ima jajca, kroži nad gnezdom. Gnezdi po visokem gorovju in gorskih gozdovih, v nedostopnih skalnih dolbinah, po velikih gozdih, v ravnini pa na starih, visokih drevesih, in sicer razen Anglije po celi Evropi, severni Afriki, jugovzhodni Aziji in severni Ameriki.
Gnezdilna doba traja od začetka marca do srede aprila. Samica, ki je vedno večja kakor samec, znese samo enkrat na leto 1 do 2, zelo redko 3 jajca, ki jih izvali v 30 dneh. Jajca v istem gnezdu so večinoma zelo različne barve, velikosti in oblike. Lupina je grampasta in debela, znoj-nice so včasih podolgaste. Oblike so jajčaste in skoro enako polovične. Velika so največ 81 X 57'1 mm, najmanjša 69 X 56'7 mm; tehtajo najtežja 18'95 g, najlažja 11 g. Močno gnezdo je površno zneseno iz kre-pelcev; vsako leto ga popravi in nekoliko zviša. Znotraj je postlano s suhljadjo, travo in volno. Kotanja je plitva, da se dostikrat niti ne pozna.
Ker ga človek preganja, kjer ga le more, je plašen in zato je opazovanje iz bližine težko. Kakor vse večje ujede, izumira tudi mogilnik; zato ga je treba ščititi kot naraven spomenik, čeprav naredi semiertja kako škodo. — Ljudstvo deli po imenu ujede v sove, jastrebe, kragulje, orle in sokole, ne da bi si bilo v resnici v svesti in da bi razločevalo, kaj spada k tej, kaj k oni skupini; še manj se pa spozna na posamezne vrste. Zaiibog, da moramo isto pripoznati o lovcih. Koliko „mogilnikov“ je bilo na ta način ustreljenih, ne da bi bili mogilniki!
Dr. Janko Ponebšek.
Prve divje golobe sem videl 23. februarja na ljubljanskem Golovcu.
J. Hlebš.
Tatinski lov in streljanje z vojaškim orožjem cvete) kot nikdar poprej. Vsak kmečki fante ima vojaško puško s strelivom in pokanja ob delavnikih, posebno pa ob nedeljah ni konca, ne kraja. Ne glede na škodo, ki se napravlja s tem lovu in divjačini, tvori nepremišljeno strelja-čenje z dalekosežnim vojaškim orožjem in strelivom silno ogroževanje osebne varnosti in življenja prebivalstva. Neobhodno potrebno bi bilo, da ukrenejo merodajne oblasti vse, da se stori tej stvari že enkrat konec in kaznuje vsakogar, ki je v neopravičeni posesti vojaškega orožja in streliva, kar najsfrožje, posebno ker so krivci obenem tudi tatovi državne lasti! Ce ne, ne bo človek več varen, da ga nenadoma ne zadene krogla, izstreljena bogve iz kake daljave.
Inž. dr. V. J.
Izdelovanje in prodaja smodnika. Na predlog tehniškega poročevalca pri poveljstvu dravske divizije v Ljubljani bo izdelovala državna smodniščnica v Kamniku kakor do-
sedaj smodnik (črn) za lovsko uporabo. Ker je pa bila dosedaj v prometu cela vrsta smodnika različne kakovosti, toda za eno in isto uporabo, so uredili izdelovanje tako, da bodo od sedaj naprej na razpolago le sledeče vrste, ki popolnoma zadostujejo potrebi:
1.	Posebno fin smodnik za lov in tarčo št. 1 in št. 2.
2.	Lovski smodnik.
3.	Posebno fin smodnik št. 8 za tarčo (v okroglih zrnih).
Poslednjo vrsto smodnika bodo gotovo pozdravili puškarji in lovci z veseljem, ker je primanjkovala že par let tako, da ni bilo mogoče prirejati streliva za lovce in strelce, ki ne streljajo z brezdimnim smodnikom. Kar je drugih vrst smodnika (smodnik za muškete, smodnik za tarčo različnih številk itd.) še v zalogah, se razprodajo po dosedanjih cenah. Cene vseh vrst smodnika so razvidne iz uradnega lista, oziroma jih mora imeti vsak založnik v prodajalni na vpogled občinstvu. Glede brezdimnega smodnika pridejo pravočasno potrebni ukrepi. Iz tega vidimo, da ima slovenska vojaška uprava več zmisla za potrebe lovstva kakor bivša avstro-ogrska.
Inž. dr. V. J.
Mala oznanila.
Kupim čistokrvnega, že dresiranega frmača. Predpogoj dober nos. Ponudbe na uredništvo „Lovca".
Kupim čistokrvnega frmača-mladiča. Ponudbe sprejema gosp. Anton Martinc, Ljubljana, Kongresni trg.
Iščem čistokrvnega plemenjaka pasme cocker-španijel. Imeti mora dober rodovnik. Ponudbe na uredništvo „Lovca“.
{POfiOV n°9°čenje raznovrstnih živali se priporoča
g. lovci! gVan {Robida v
‘Gtfaška cesta 22;
Fina, strokovnjaška izvedba. Najnižje cene. Na željo odnašam in donašam tudi sam domov. Naročilo z dopisnico zadostuje.
ANONCNA EKSPEDICIJA ZAVOD ZA
Ljubljana, Kongresni trg 3.1.
H
O 4 ►
i
t

o o
)
„CROATIA“
zavarovalna zadruga v Zagrebu
ustanovljena od mestne občine Zagreb leta 1884
sprejema v elementarnem in življenjskem oddelku vsakovrstna zavarovanja pod najugodnejšimi pogoji in najmodernejšimi tarifi
ZAHTEVAJTE PROSPEKTE katere pošilja in daje vsa potrebna pisna in ustna pojasnila
GLAVNO ZASTOPSTVO ZA SLOVENIJO Ljubljana, Stari trg štev. 11
Sprejemamo sposobne potnike in zastopnike, katerim se nudi prilika velikega zaslužka.
^iBnwiinwfiiinttinwiiiiwnnwrnn(fiiTwtinwnnwnnwfflwtinwnnwr!riwriiiwnnwiiriwnnwnnwniiwiiniwiiipnnwniw^|
| I. IN NAJVEČJA JUGOSLOVANSKA TOVARNA ZA BARVANJE ij p KEMIČNO ČIŠČENJE, PRANJE IN SVETLO-LIKANJE PERILA |
PERE
vsakovrstno blago
BARVA • CISTI
vedno vsakovrstno blago obleke
SVETLO LIKA
ovratnike, zapestnice in srajce
RF1PH TOVARNA: POLJANSKI NASIP 4 JWO. l\LUV_xl 1 poDRUŽNICA: ŠELENBUROOVA ULICA 3.
POŠTNA NAROČILA SE TOČNO IZVRŠUJEJO
KiUllüAlJillAüllIiAtlIiLJ^JIII^ÜI.l^IIIIJâüMlMüllüAüill^llilÉülllMIIIIMIIIÜÉUIlUÉtlIIllÉülIllÉüllliÉüllUÉüHIlÉülIllÉülllJÉÜimÉmiUÉmUJiJ

Ludovik Borovnik, puškor
v Borovljah na Koroškem
Priporoča najmodernejše puške za lov (dvocevke, risanlce, trocevke itd.), dalje Mannlicher-repetirke z najboljšim strelnim učinkom, pripravne za lov, MannlicherSchönauer - repefirke, Browning - pištole kakor tudi pištole sistema »Steyr«, krogla 6.35 in 7.65, po prvotnih cenah.
Priporoča se tudi za izdelovanje novih kopit in cevi.
Popravlja in prenareja vsakovrstne stare puške po najnižjih cenah
VINSKA TRGOVINA
PETRA STEPICA V ŠIŠKI
priporoča svojo veliko zalogo vina najboljše kakovosti po nizkih cenah
Vino razpošilja v lastnih sodih na vse poslaje.
iT
KMETSKA POSOJILNICA LJUBLJANSKE OKOLICE
V LJUBLJANI	''.z. in.«.
Obrestuje hranilne vloge po
2 °/0
brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje posojilnica sama za svoje vložnike Rezervni zaklad nad K 1,100.000'— Ustanovljena Stanje hran. vlog nad K 50,000.000 — leta 1881
K
LJUBLJANSKA KREDITNA DANKA
Ljubljana, Stritarjeva ulica 2 (v lastni hiši)
Delniška glavnica 15,000.000 K Rezervni zaklad okroglo 4,000.000 K
Sprejema denarne vloge na knjižice in tekoči račun ter obrestuje po ugodnih obrestih in sicer od dneva vloge do dneva dviga. Posreduje najkulanlneje nakup in prodajo vseh vrst rent, državnih papirjev, zastavnih pisem, delnic, srečk in valut ter izvršuje vsa borzna naročila kar najtočneje. Eskompluje in vnovčuje menjice, devize, kupone, daje predujme na vrednostne papirje, sprejema vse vrednote v depot in oskrbo; priporoča ognjevarne „safedeposifs" v poljubno porabo pod lastnim ključem
Preskrbuje vinkulacije in devinkulacije zlasti vojaških ženitbenih kavcij
Izdaja promese za vse srečke k vsem žrebanjem; zavaruje srečke proti kurzni izgubi. Izvršuje plačila na vsa tu- in inozemska mesta; opozarja zlasti na stalno zvezo z Ameriko
Aprovizacijski krediti
Podružnice v Splitu, Celovcu, Trstu, Sarajevu, Gorici, Celju in Mariboru
jjlMMMMMMIIICitillliBllllilllllBIIHiMlIlIHiSlliilllHttlllHMiiBIIHIBHIBlililllttll^
! KAVARNA	:
| EVROPA	?
V LJUBLJANI
DUNAJSKA CESTA I
—
fc je shajališče članov „Slo- jj S venskega lovskega društva“ J
hmmrnmmmMummmt.mmmŠ.
šHHHi p*, «m   t--nnnj,
j JAKOB | | ZALAZNIK |
s slaščičarna, pekarija in jj kavarna Slari trg št. 21	*
; Podružnice: Stari trg št. 6, I | Kolodvorska ulica št. 6. J
Konfekcijska trgovina
Gričar & Mejač, Ljubljana
priporoča lovcem svojo bogato zalogo vsakovrstnih oblačil
Šelenbur-gova ulica

S
M
MESTNA
HRANILNICA LJUBLJANSKA
LJUBLJANA
Prešernova ulica štev. 3
Največja slovenska hranilnica
je imela koncem leta 1918 vlog K 80,000.000 in reservnega zaklada	K 2,500.000
Sprejema vloge vsak delavnik
Hranilnica je pupilarno varna
Za varčevanje ima vpeljane lične
domače nabiralnike
Dovoljuje posojila proti nizkemu obrestovanju in na zemljišča in poslopja proti obligatornemu odplačevanju dolga
V podpiranje trgovcev in obrtnikov ima ustanovljeno
Kreditno društvo
IMIIIIIIIIIMMIIIIIMItllllllllMIIIIIMIIIIIinillll
• ■■■lil....111111111 ■ I ■ I ■ 11 ■ 11111 • 111111 11111) 11111111111 • 111.I ■ 1111 ■ 11111
Natisnila Jugoslovanska tiskarna u Ljubljani.
France Lokar:
Duševne lastnosti psa.
v
/e v časih, ko 'so se ljudje preživljali skoro izključno z lovom, je spoznal človek v komaj ukročeni ropni živali, v psu, zvestega pomagača pri lovljenju vsakovrstne divjačine. Lovcu se ni vedno posrečilo, zadeti s svojim navadnim orožjem žival tako, da bi obležala na mestu, obstreljene pa ni mogel slediti sam, ker je imel preslabo razvita čutila. Tu mu je bil dobrodošel pes, kateremu je podelila narava z veliko radodarnostjo izvrstne lastnosti, predvsem dober nos, hitrost, vztrajnost, moč in neustrašenost. Neprecenljivo vrednost teh lastnosti je uvidel človek hitro in je stopil s psom v tako ozko, iskreno vez kakor z nobeno drugo živaljo. Pes mu je postal ne le koristen pomočnik, temveč tudi zvest prijatelj. Odveč bi bilo, dokazovati potrebo psa pri lovu. Imamo sicer načine lova, kjer se ti zdi, da pes ni ne-obhodno potreben, v splošnem te pa na lovu dober pes nikdar ne ovira in ti ni na potu, temveč ti dobro služi, tako da si ne moremo misliti pravilnega izvrševanja lova brez psa. Poleg tega ima delo dobrega psa za pravega lovca poseben čar in mu je velik užitek. Kdo se še ni naslajal na zvonjenju dobrih brakov? Kdo se še ni divil poantarju, ki leti v galopu vprek polja ? V trenutku, ko mu udari v nos jerebičji duh, obstoji, kakor zadet od strele, okameni kakor kip in stoji v krasni pozi.
V najstarejših časih se seveda niso pečali lovci z dresuro psov. Vsak pes je bil takorekoč po naravi svojemu poslu vešč. Zahtevali so od njega le to, da je, sledeč svojemu nagonu, divjačino pridno in vztrajno zasledoval, dokler ni končno opešala, in je ni ujel ali vsaj ustavil. Zato je veljal skozi stoletja za najboljšega oni pes, ki je znal najbolje in najhitreje žival slediti in je pri tem najdalje vztrajal. To je v onih časih tudi zadostovalo. Divjačine je bilo v toliki množini in je bila tako malo plaha, da so jo lovili v mreže, ubijali s kamenjem
in puščicami. Koliko se je izpremenilo od onega časa na polju pso-rejstva! Lovci, ljubitelji različnih pasem lovskih psov, so se združili, zlasti v zadnjih desetletjih, v društva, ki se trudijo, povzdigniti v medsebojnem tekmovanju do vrhunca posebne lastnosti psov s pametno izbero plemenjakov. Zasluga teh psorejcev je, da imamo dandanes na razpolago pri vsaki pasji pasmi prvovrstne živali. Tudi med psi, ki izvirajo od poljubnih staršev, najdemo vča^i take s prav dobrimi lastnostmi, vendar je pri psih priznano dobrega rodu verjetnost večja, da imajo več prirojenih in prigojenih dobrih lastnosti. Zato naj rede lovci le take pse, ker je upanje večje, da postane iz mladiča res dober pes. Dokazano je namreč, da ne podedujejo mladiči le prirojenih lastnosti očeta ali matere, temveč tudi take, ki so jih pridobili starši med življenjem, najsi bodo telesne ali duševne lastnosti in navade, žal tudi napake.
Kot dobre naravne lastnosti navajamo pri psu večinoma: dober nos, pravilno iskanje, vztrajnost, neutrudljivost, ostroslednost, veselje do lova, vodoljubnost in druge. Ali pa ni površno, da imenujemo samo telesne lastnosti in lastnosti čutov? V resnici najde, kdor se je bliže pečal s psi, kdor se je globokeje poglobil v njihovo dušo, še mnogo več. Delali bi veliko krivico svojemu štirinožnemu prijatelju, če bi opazovali njegovo obnašanje doma in delovanje na lovu samo kot posledico nagona in čutov. Pri vsakdanjem občevanju s psom, pri vzgoji in dresuri, pri izvrševanju lova opazuje vsak pravi lovec še nekaj drugega pri psu, kar ga spominja na njegovo lastno bitje. To so duševne lastnosti psa. Dostikrat si predstavljamo te kot nekaj samo ob sebi razumljivega, ali jih pa pripisuje človek v svoji ošabnosti napram živali samo sebi. V resnici nam kaže pes v mejah svojega izobraževanja in delovanja iste lastnosti kakor človek.
Že okolnost sama, da moremo psa izučiti, nam dokazuje, da ima razum. Razumnost in naučljivost imajo psi v različnih merah, potemtakem imamo modre in bedaste pse. Ta razlika se kaže že pri raznovrstnih nalogah dresure. Enega priučiš z lahkoto, brez vsake kazni in v kratkem času na to, da ne opravlja potrebe v sobi, drugega privadiš k temu šele v daljšem času s primerno kaznijo. Ta shvata veliko hitreje donašanje kakor drugi. Se bolj se kaže razlika v razumnosti pri izvrševanju lova. Ce stoji razumen pes na jerebice in ni gospodarja kmalu tja, se ozre večkrat nazaj na lovca, češ: „Kje si? Tukaj so.“ Jeseni, ko jerebice rade tečejo pred lovcem in psom po tleh, da se vzdignejo potem na koncu njive na veliko daljavo, je dobro, če pokliče lovec z žvižgom psa nazaj in naredi ovinek, da pride do jerebic z druge strani. Potem se jerebice pritisnejo navadno k tlom in ga puste blizu. Razumen pes to kmalu ume. Izprva mu je treba samo zažvižgati in potem naredi sam od sebe lok, pozneje pa ne čaka niti na žvižg,
temveč zavije kar sam v stran in se bliža jerebicam z druge strani. Od bedastega psa boš pričakoval kaj takega zastonj.
Včasi se ti zdi, da razume pes vsako tvojo besedo. Kako vesel je, če sme iti s teboj, kako žalostno gleda za teboj, če mora ostati doma! Kako se raduje, kadar ga pohvali gospodar, kako potrto in klavrno caplja za njim, če je bil kaznovan! Razumnost dokazuje tudi to, da se pes, ki je naredil n. pr. v sobi škodo in ne ve natanko, ali jo je opazil gospodar, potuhne in leži čisto mirno, kakor da se ni dogodilo ničesar. Pri tem pa meče od časa do časa na gospodarja poglede, ki ga izdavajo. Veselje je, opazovati psa, ki ima neprestano vprte oči v svojega gospodarja in mu bere takorekoč z obraza misli in povelja. Ako te mlad pes, ki leži zraven tebe, vedno gleda in ti sledi povsod z očmi, je to dobro znamenje. Sploh je glavni zunanji znak inteligentnega psa oko. Kakor pri ljudeh, govorimo lahko tudi pri psih o izrazu oči. Pasji poznavalec razločuje že po očeh modrega psa od bulca. Oči morajo biti jasne, pogled ognjen in ne len in negotov.
V ozki zvezi z razumnostjo je preudarnost in premišljenost, ki jo opazujemo pri psih na lovu. Preudaren pes spozna kmalu, da najde fazana s prebito perutjo le takrat, če gre lepo počasi za njegovim sledom, ki ga privede gotovo do njega, medtem ko divja drug pes samo okrog, obstreljeni fazan pa je izgubljen. Imel sem braka, ki je bil hud sovražnik maček in je bil z vsako, ki jo je zalotil, v najkrajšem času gotov. Nad mačko, ki mu je ušla na drevo, je lajal nekaj časa, nato pa odšel, ker mačke seveda ni bilo z drevesa. Kako pa sem se čudil, ko sem opazil, da si je izmislil sčasoma pravi bojni načrt! Pod drevesom, na katerem je čepela mačka, je malo zalajal, nato pa odšel dalje, kakor da bi mu bila mačka zadnja briga. Sel je precej daleč proč, nato pa se je za kakim bregom, po jarku ali po grmovju previdno kakor lisica zopet bližal drevesu in opazoval, kje je mačka. Če je videl že od daleč, da je še na drevesu, se je kar obrnil. Po navadi pa je zlezla mačka med tem že z drevesa. Plazeč se, se je pritihotapil do nje, nato pa planil na njo in po njej je bilo. Tu in tam mu je ušla mačka zopet na drevo, preden jo je mogel zgrabiti, a on ni odnehal, temveč je ponovil, če je bilo treba, večkrat manever, ki mu je navadno uspel.
Koliko više stavimo lahko psa nad druge živali, nam dokazuje dober frmač. Do kake občudovanja vredne mere se priuči premagati vsako, še tako zapeljivo izkušnjavo in poželjenje! Pri svojem delu kaže neskončno težko umetnost zatajevanja samega sebe. V tem oziru se mora skriti pred njim celo človek, ki stoji vendar dosti više nad živaljo. Dostikrat se stiska pred frmačevim gobcem mlad zajček ali -valeča jerebica. Samo gobec bi moral odpreti, en sam prijem in plen bi bil njegov. Narava ga sili k temu, vendar se premaga, dolžnost mu
veleva drugače, gospodarjev glas ga krepi v boju zoper izkušnjavo. Drugič zopet pripode psi divjačino tik mimo njega. S čarobno silo ga vabi zapeljivi pogled, mišice mu drgetajo razburjenja, ali kakor se mu tudi zdi sladko, pridružiti se veseli družbi, vendar se premaga. Se celo slučaji, kjer se ti zdi, da je izjemoma odpovedal pokorščino gospodarju, dokazujejo njegovo razumnost. Dostikrat sledi obstreljeni divjačini, predvsem perutnini, ki je izginila bogve kam, v drugi smeri, kakor mu je ukazal njegov vodnik, ki hoče natančneje vedeti, kam se je skrila žival, kakor zna to pasji nos. Kljub gospodarjevemu klicanju in žvižganju, ki je sicer zanj tako strašno, se ne da pes motiti v svojem delu, temveč gre po najdeni sledi, ker je uverjen, da dela prav, in zna naprej, da ga ne more čakati radi tega kazen, temveč pohvala, kakor hitro prinese žival.
Kot dalnje duševne lastnosti psa omenjam vdanost, privrženost, voljnost in neomejeno zvestobo. Morda niso te lastnosti pri nobenem bitju tako razvite kakor pri psu. Marsikateremu psu je naklonila usoda trpko življenje, da postopa z njim gospodar kruto, ga pretepa nad vse mere, mu ne daje zadostne hrane, vendar mu je pes do skrajnosti vdan. Kje drugje na svetu vidimo, da vrača kdo krivico s toliko hvaležnostjo? Toda imenovane lastnosti nahajamo pri psih v različni meri. Imamo pse, ki so od narave zelo ubogljivi, zlasti psice, in gledajo samo na to, kako bi ustregli gospodarjevim željam; na drugi sirani pa poznamo trmaste pse in pse-hinavce, ki jih moramo šele, včasi z veliko težavo, prisiliti k pokorščini.
Končno znamo lovci, da ima pes zelo dober spomin. Natančno si zapomni mesto, kjer je pred dnevi skočil zajec, in teče gledat drugi pot naravnost v dotični grm. Mislim, da imajo braki v splošnem boljši spomin in se tudi krajevno bolje spoznajo kakor frmači. Brak ne pozabi zlepa svojega gospodarja, katerega spozna črez leta, in najde dostikrat domov, dasi so ga odpeljali po železnici bogve kam. Frmač se razmeroma hitro privadi na novega gospodarja in se tudi težje orijentira.
Ker je pes lovčev zanesljiv tovariš, je vodnikova dolžnost, da ga pravilno vzreja in izobražuje. Tega ne dosežemo s sirovim postopanjem, z bičem in s koralami, ampak je treba psa od mladosti vzgajati z veliko potrpežljivostjo in ljubezni polno skrbjo. Opazuj pri mladem psu njegovo zasnovo, njegove lastnosti in nagnjenja ter skušaj s pametnim ravnanjem, pridno vežbo in izkoriščanjem prirojenih kakovosti dobre lastnosti čim bolj razviti, slabe pa polagoma zatreti in iztrebiti! Občuj pri vsaki priliki s psom, govori z njim, hvali in grajaj ga! Na ta način se nauči pes takorekoč misliti' in za dobi samostojnost v svojem delovanju, ki mora biti posledica ne le telesnih, temveč tudi duševnih lastnosti. Presirovo in prestrogo ravnanje ovira duševni razvoj psa.
Vsa umetnost dresure obstaja v tem, da postopaš z gojencem primerno njegovi naravni zastavi in njegovim lastnostim. Kdor bi postopal z vsemi psi na isti način, po istem vzorcu brez ozira na njihovo individualnost, bi ne dosegel pravih uspehov. Medtem ko se strese mehek pes pri vsaki ostri besedi in ga zbega najmanjša kazen, se trd in trmast pes niti ne zgane, dokler ne posežemo po primemo hudi kazni.
Sploh veljajo besede: „Kakov lovec, takov pes.“ Kdor se spozna na pse, more iz njihovega obnašanja sklepati tudi na gospodarjeve lastnosti. Nič ni za lovca bolj žalostnega kakor pogled na pretepenega psa, ki se plazi nevoljno ip plaho za svojim gospodarjem. Nobene privrženosti ne kaže, nobenega veselja, le na to misli, kako bi se odtegnil z begom območju svojega mučitelja. To obnašanje kaže jasno vsemu svetu, da nima njegov gospodar zmisla za občutke pasje duše in je torej slab lovec. Pri slabem lovcu dobiš težko dobrega psa. Seveda: denar vlada svet, in za denar si preskrbi lahko vsakdo dobrega psa. A če pogledaš črez nekaj tednov tega psa, se boš čudil nad izpremembo in ne boš verjel svojim očem, da je to nekdanji dobri pes. Gospodar — slab lovec — in pes se ne razlikujeta več; Celo vrsto grehov psa ti našteje gospodar. Ko pa pride pes v roke prejšnjega dobrega lovca, dela zopet izvrstno. Kakor spozna konj prvi trenutek jezdeca, ki sedi na njegovem hrbtu, tako spozna tudi pes takoj vodnika.
Nikakor pa nočem reči, da moramo ravnati s psom tako, kakor ravna ženski spol z omehkuženim pestovančkom in ga vzgajati samo z ljubkanjem in s sladkorčki. Psa je treba tudi kaznovati, trdo prijeti in trdo držati, a kaznovati se ne reče mučiti, trpinčiti. Kazen mora biti vedno v razmerju s krivdo in z zasnovo psa. Pes mora vedeti, kaj hočem od njega, zakaj ga kaznujem, in kazen mora slediti neposredno pregrehi, dokler je pes še ni pozabil, ako hočem, da ima moraličen vpliv in deluje vzgojevalno. Spočetka je kazen mila, polagoma jo stopnjujemo. Predvsem moram postopati strogo dosledno, ako nočem, da izgubi pes v vodnika poverenje, iz katerega izvira veselje do dela. Vsako dobro delo zasluži hvalo, slabo grajo in kazen. Ako pride pes do prepričanja, da ne ostane nobeno slabo dejanje nekaznjeno, in ako zna, do kake višine lahko stopnjujem kazen, tedaj je kmalu prepričan, da mu ne preostaja drugo, da se izogne neprijetnim bolečinam, kakor da se popolnoma vda moji volji, ki je začetek in konec vsega njegovega delovanja.
Dr. Stanko Beuk:
Varujmo prirodo!
Pri opazovanju in preučavanju narave ali posameznih bitij, delamo navadno dve veliki napaki: življenjske pojave presojamo z ozkega človeškega stališča, kar nas dovaja do napačnih sklepov glede njihove smotrenosti, ali pa jih gledamo in sodimo s čisto samoljubnega stališča, kar nas zapeljuje v to, da nam je pri dotičnem bitju glavna stvar, ali je človeku neposredno koristno ali škodljivo. Posebno zadnja napaka, kjer je po navadi najvišje razsodišče naš želodec, izvedenci pa kuhinjsko osobje, se je tako ukoreninila pri ne-znanstveniku, da so mu skoraj vse živali in rastline, ki ne prihajajo po raznih receptih predelane na mizo, škodljive ali vsaj odveč in nepotrebne v stvarstvu.
Ze v ljudski šoli se izliva obravnavanje rastlin ali živali navadno v končno, glavno vprašanje, ali nam koristijo ali škodujejo. In če izpade sodba tako, da je treba prištevati žival ali rastlino škodljivcem, je osovražena pri malčkih izvečine za vedno.
Razdelitev živali v koristne in škodljive nima ne znanstvene podlage, niti ni upravičena s samopašnega stališča človeka. Če bi uničili vse tisto, kar je „škodljivo“ in „strupeno“, bi uničili posredno tudi večino tistega, kar prihaja iz kuhinje na mizo. Posamezne vrste živali so druga na drugo in na nekatere vrste rastlin tako navezane, da je ena pogoj obstanka drugih. V naravi ni ničesar premalo in ničesar odveč, vse je v taki zvezi kakor kolesje in jermenje v vzorno urejeni tvor-nici, kjer ima vsak rob svoj pomen in vsak gib svoj namen. Če se iztrga On člen, se razdere cela zveza in ustavi vse delo na škodo lastnika.
Da podpremo to svojo trditev, hočemo navesti izmed stotine dokazov samo en primer. Na Angleškem in v Nemčiji se je pričel v novejšem času boj zoper hišno muho. Mušji nasprotniki trde, da jo je treba popolnoma uničiti, in navajajo za vzrok to-le : Muhe prenašajo bolezenske kali, razširjajo tedaj kužne bolezni in so zaradi tega zelo škodljive. Preiskali so nebroj muh in dognali, da je v eni sami muhi povprečno 1,200.000 bakterij. Ker se množe muhe zelo številno ena muha iznese približno 100 jajec, v enem poletju je mogočih 12 generacij —, tedaj zarodi ena sama muha v sezoni lahko milijardo milijard potomcev, in potomci ene muhe preneso v enem poletju tako število bakterij, da bi ga morali zapisati s 35 številkami. Opazovali so muho, ki je šla skozi kulturo mačuhovih bakterij, ter našteli 30.000 bakterij, ki jih je popustila na kratki poti črez nekaj centimetrov široko želatinasto ploščo. In v danem slučaju je vsaka teh bakterij človeku smrtonosna 1 Proč tedaj z muho, s to potencirano škodljivko člove-
škega rodu, pogibelj ji do zadnje posameznice! Tako teoretiki! — Ce pa pogledamo življenje hišne muhe od bližine, se nam strah in groza, ki so nam ju povzročila ogromna števila, vendar poležeta. Nikakor nočemo zanikati, da je marsikakemu obolenju na kužni bolezni posreden vzrok preganjana muha, toda ta obolenja so gotovo le majhen odstotek vseh enakih obolenj. Zato nam prav gotovo še ni treba leči v postelj in klicati zdravnika, če nas je oblezla sitna muha, pa naj je pribrenčala naravnost iz bolniščnice. Izkušnja nas tudi uči, da je po velikih mestih, kjer skoraj ni muh, več nalezljivih bolezni kakor na kmetih, kjer je muha doma. Nadalje vemo, da se muhe še nikoli niso tako razmnožile, kakor nas uče gornja števila, kajti sicer bi pokrile vso zemljo na ped debelo. Nasprotno! Navedena teoretična števila imajo v zvezi z izkušnjami ravno za našo trditev dokazilno moč: narava sama uravnava razmnoževanje muh po potrebi. Saj vemo, da se mnogo živali posredno ali neposredno „koristnih“ hrani deloma ali skoraj izključno s hišno muho. Kar jih ostane črez to mero, jih uniči glivica „mušja plesen“, ki pušča le za ohranitev vrste potrebno število. Ugovor, da je muh preveč, ker jih mora končno uničevati mušja plesen, ki bi bila tudi nepotrebna, če bi bilo muh ravno toliko, kolikor’jih potrebujejo muhožrke za hrano, ne drži iz dveh razlogov. Prvič mora biti muh več, kakor znaša mera za muhožrke, ker bi si jih sicer te proti koncu sezone le težko nalovile zadostno število, in drugič nimajo muhe samo tega namena, da polnijo želodce svojih pojedalcev, marveč jim je prisodila narava še druga opravila. Muhe raznašajo in prenašajo razen bolezenskih bakterij tudi bakterije, ki povzročajo razpad rastlinskih in živalskih ostankov, ki očiščajo naše vode, onesnažene s kanalskimi dotoki, in oprašujejo marsikatere rastline, da morejo roditi sad in se vzdrževati. In bolezenske kali? Ali se nam ne vsiljuje mnenje, da se uničijo milijarde teh glivic posredno ravno z muho? Hišna muha je torej pri vsej svoji sitnosti, nadležnosti in, če hočete, kljub nevarnosti za človeka potreben člen v delavnici narave in je zaradi tega ne bi smeli uničiti. V našem stanovanju pač nima ničesar opraviti. Tam jo preganjaj in uničuj, kakor hočeš; pa saj ti tudi ne bo silila v stan, če je ne vabiš tjakaj z ostanki jedil in sploh z nesnago.
Bralec nam naj oprosti, da smo ga mučili tako dolgovezno z „nelovno“ živaljo, s hišno muho, in smo ga zapeljali v laboratorije, bolniščnico in k mikroskopu. Pa saj opazujemo v svojih loviščih isto. Razne „škodljive“ zveri in ujede so za vzdržavanje reda v gospodarstvu narave prav tako potrebne kakor zobato kolo v tovarni, ki prenaša delavno silo od stroja na stroj.
Zato pa: kjerkoli gre, pustimo naravo tako, kakršna je. Vseh njenih tajnosti še ne poznamo, zato ne posezajmo svojevoljno v njen
red. Dr. Zeli pravi, da so največji glupci tisti, ki hočejo naravo popravljati, tisti, ki trdijo, da bi jo ustvarili boljšo, kakor je sedaj. Ti ljudje govore tako, ker narave in njenih uredeb ne poznajo. Zato bodi prva skrb vsakega razumnika, posebno onega, ki ima opravka s prirodo in pravico, posegati v njen ustroj, da jo spozna in preuči. Od takega preučevanja ne bo imel samo najlepše zabave, ampak tudi veliko mero praktične koristi. S primerjanjem in prilikovanjem uredbe narave svojim razmeram se priuči premišljenosti in smotre-nosti pri svojem delu, ekonomske varčnosti i. t. d. Vseh teh dobrot pa moremo postati deležni le tedaj, če opazujemo naravo v njeni pristnosti, nepokvarjeno in neutesnjeno. Smotrenosti gibov pri zalezovanju plena ne moremo preučevati na lisici v zverinjaku in njenega pomena v gospodarstvu narave ne, če jo imamo na verigi. Opazovalnico si postavimo le v prosti naravi, kjer živi žival po svoje, kjer raste rastlina po svoje, kjer se vrši boj za obstanek, kjer je navezano bitje samo nase brez umešavanja „gospodarja narave“, in kjer se morajo zbog tega razviti vse zmožnosti do najvišje stopnje!
Zal, da imamo le malo takih krajev, kjer je priroda pristna, res prirodna. Človeška kultura steza svoje dobičkarske prste vsepovsod. S tem, da izpreminja človek močvirja v rodovitna polja in pragozde v dobičkonosne plantaže, da uravnava rekam bregove in zida obsežne tvornice, utesnjuje živalim življenjske pogoje, medtem ko pokončava in iztreblja s strelnim orožjem ter z drugimi tehničnimi sredstvi kar cele živalske vrste. Spričo teh razmer se je ponovila želja po „parkih za varstvo prirode“, da bi ohranili vsaj malim koščkom prirode njeno prvotnost. Ta želja se je v nekaterih državah že udejstvila, drugod bi se pa bila nemara tudi že uresničila, da ni izbruhnila svetovna vojna. Če bi prišli danes pri nas z zahtevo po takem parku, bi se nam gotovo ugovarjalo, da imamo drugih bolj perečih vprašanj celo butaro. Zato za sedaj molčimo, dasi smo prepričani, da je zahteva upravičena, zelo nujna in ravno sedaj, v dobi agrarne reforme, najlažje izpeljiva: barona Borna veleposestvo na Gorenjskem je že skoraj tak park.	.
Taki varstveni parki ohranjajo naravo v njeni pristnosti le na primeroma zelo majhnih prostorih. Če bi ne skrbeli razen s parki še na drug način za varstvo narave, bi postali sčasoma tudi ti parki iluzorni. V kolikor je le mogoče, mora skrbeti vsa okolica parkov, da cela pokrajina za to, da se ne ovira razvoj živalstva in rastlinstva. Saj vemo iz svojih lovišč, da škoduje lovski sosed tudi našemu lovišču, če iztreblja lovno žival v svojem okraju, oziroma da se razhajajo zveri iz njegovega lovišča v naše, če nimajo tamkaj dovolj hrane.
V prvi vrsti smo torej mi lovci poklicani, da varujemo domače živalstvo, da ohranjamo prvotnost in pristnost v naših pokrajinah. To
pa dosežemo, če izvršujemo pravilno lov. Za pravilno izvrševanje lova nikakor ne zadostuje, da poznamo na lovski karti označene lovne živali in da se držimo prepovedanega lovskega časa, dolžnosti pravega lovca so veliko večje in obširnejše. Tu poudarjamo le, da je spoznavanje narave in ljubezen do nje prvi pogoj za častni pridevek „pravega lovca“. Pravi lovec podpiraj naravo v njenem delovanju in stremljenju, pomagaj ji tam, kjer jo drugi ljudje ovirajo. Tako prideš vsestransko na svoj račun, obenem pa imaš sladko zavest storjene dolžnosti. Ce si natančno preučil naravo in njen ustroj, prideš tudi do zaželjenega odstrelka, ki sicer ni namen lova, pač pa njega bistven del in eden izmed največjih užitkov, ki se nudijo lovcu.
Premislimo h koncu, kakšna bi postala narava, če bi zagospodarili nad njo samo hladnokrvni računarji, ki vidijo v prsti samo moč proizvajanja užitnih plodov, v gozdu samo kubične metre, v rastlinah in živalih pa odstotke redilnih snovil Pusto in dolgočasno bi postalo obličje zemlje: pravi koti, kvadrati in drugi pravilni geometrijski liki bi utrujali naše oko; v gozdu bi stalo drevo od drevesa v izračunjeni razdalji, vse bi bilo razpredeljeno po vrsti, starosti, višini, obliki; potoki in reke z vzporednimi bregovi iz cementa; vse izmerjeno, izravnano, izčrtano kakor knjige v trgovski pisarni. Kdo bi potem mogel vzljubiti to prirodo, ki bi ne bila več priroda! Kdo bi se mogel s sprehodom v njej» otresti vsakdanjih skrbi, kdo se še poveseliti in se razvedriti v njeni enoličnosti! Vsa poezija, ki vzdržuje človeka, da ne omaga v vsakdanjosti, bi izginila in ž njo vse, kar imamo lepega na svetu.
Prva pot, ki bi vodila do te izpremembe naše narave, bi bil prosti lov. Prosti lov bi ne imel s svojimi priveski samo v narodnogospodarskem oziru najslabših posledic, marveč bi uničil tudi privlačnost naših dežel, ki obstaja ponajveč v pristnosti njihovih naravnih lepot. Zadnji čas je, da se strnemo lovci z drugimi ljubitelji narave in dvignemo svoji domovini v čast in korist svoj glas v varstvo prirode s tem, da zahtevamo lovišča za lovce ter ugovarjamo vsaki nameri prostega lova!
Ivan Franke:
Naše ribarstvo.	(D«ije.)
L. 1917. sem preiskoval vsled pritožbe Savo na desnem bregu nizdol železniške postaje Laze radi onesnaženja s premogovim pepelom. Učinek je prav tak kakor od premogovega drobiža in prahu. Kjer obleži, postanejo tla nerodovitna v vodi in na suhem. Ob bregu, na produ med debelim in drobnim kamenjem ni bilo*ne ribic, ne nižjega živalstva na desnem bregu črez 2 km nizdol, pač pa zgoraj in na levem bregu tudi nizdol Laz v množini, primerni za savski prod drugod. Ker škodljive gmote niso ogromne, ni segalo oškodovanje daleč. Rešitev je še odložena.
Idrijščico je kalil v prah stolčen kamen iz idrijske tovarne za dobavo živega srebra, mnogokrat do izliva in še po Soči naprej; usedlina ni nič manj škodljiva kakor premogov prah. Zdaj baje ne izpirajo več srebra iz zdrobljenega kamenja, ampak je ločijo potom parenja. Potok Črna, dotok Kamniške Bistrice, za domače postrvi jako dober, je popolnoma prazen, odkar ga kali kaolin.
3.	Ljubljanica ima na Barju nekaj malih, hladnih dotokov, ki so pripravni za postrvje in sulčeve mladice. Vložene so tudi dobro uspevale, dokler niso trebili jarkov. To čiščenje se vrši tako : pričenši od izliva se zadela voda v kosu jarka, ki se da v enem dnevu očediti, tako visoko, da ostane jarek nizdol suh. Sleherni dan tako naprej do izvira. Debelejše ribe pobero, drobnjad pa pogine v poletni vročini prav hitro. Prošnja do barjanskega odbora za napoved, kdaj bodo čistili, je ostala brez odgovora. Kake množine drobnih rib so poginjale v Grubarjevem kanalu, ko so zapirali in odpirali Ljubljanico na Prulah, ve le oni oceniti, ki je stvar opazoval; brez pretiravanja, v resnici jih je bilo na stote. Prošnja za napoved zapore v prid ribiču je bila
brez uspeha. Pa kaj hočeš! Take in slične debele neobzirnosti padajo v tekoči socijalni sistem. Domislimo se mestne kanalizacije, ki bo odpravljala gmote prvovrstnega gnojila, kmetija pa kupuje draga gnojila iz tujine. Glede vzajemnosti, socijalne kulture smo še močno homo insapiens.
4.	Urejevanje Save je tudi veliko ¡zožilo produkcijo rib. Ker presega korist ureditve ono rib, je urejevanje na mestu, način pa dosedaj ni bil vedno upravičen. Od Tacna doli so na levem bregu Save zaprli nižine za škarpo s traverzami, da so nastale podolžne kotle, katere je povodenj napolnila, odtoka pa voda ni imela in je vsihala skozi škarpo in tla. Prva leta po tej ureditvi, ko je bilo po tej Savi še nekaj rib, je v tistih kotlah kar mrgolelo drobnjavi; pomladi, ko je voda upala, so ostale na suhem. Parkrat jih je šel stari Cižman zmetavat v Savo, slednjič je obupal. Po ureditvi se je struga na Ljubljanskem polju jako poglobila, pri Črnuškem mostu do 5 m ter je nastala do iztoka Bistrice prava ribja puščava ; lalna voda v Klečah je padala. Da bi ustavili poglobljenje, so napravili prage, strmec se je zmanjšal in naselilo se je zopet nekaj rib. Pod Črnučami Sava ni tako ozko stisnjena kakor zgoraj, zato je tudi malo manj revna. Na Bavarskem in Dolenjem Avstrijskem so tudi mnogo urejevali, nekaj let sem brez škarp. Zabijajo na dnu brežine kole, jih vežejo, vdevajo pogosto prage, brežino nasipavajo jako položno ter jo tudi vežejo pri pragih in nasade z vrbovjem. Tako zabranjujejo poglobitev struge in talne vode v okolici.
5.	Race (domače) so v manjših vodah odločno škodljive. Opazoval sem jih na Studencu in v Stari vodi. Raca je tekmec ribje hrane, pobira ikre in ribice, kolikor doseže. Škodljiva ni prav nič manj kakor divja.
Naše ribe.
Večji toki Slovenije so gorskega značaja. Vodilna riba je postrv, lipan in sulec. Nekateri potoki se nagibajo v svojem spodnjem delu nižinskemu značaju, vodilna riba je plošč, katerega v Sloveniji ni več. Pred 60 leti, ko so zahajale ribe iz dolenje Save veliko dalje proti vodi kakor zdaj, si ga lahko še kakikrat videl na ribjem trgu v Ljubljani. Po časniškem poročilu je bila zašla celo precejšnja beluga blizu do mesta.
Soča je postrvja do bližine izliva, še nizdol Turjaka, kjer po-nikava ob mali vodi, da teče le v malih curkih po produ. Soča je krasna reka, struga nudi slikovita mesta prve vrste; heroičnega značaja je; skaljena se sčisti v malo urah. Njena voda med Kobaridom in Žago ter vasjo Sočo je bogata lepih postrvi, pravi raj za športnike. Poleg postrvi pride še ogor nekoliko v poštev. V Vipavi je od izvira prav do ustja postrv glavna riba. Pasma je južno-evropska, ima samo črne
pike, nič rdečih, je bolj zobata kakor naša domača, zato jo zovejo tudi salmo	dentex.	Odločeno pa še ni,	ali je	„losos salmo“, ali je
„trutta“, za kar je	merodajna po novi	teoriji	edino kost v grlu. V
Banjščici, dotoku Soče pod Klužo, so rdeče in plavo-pikaste, v Cerkniškem potoku so pretežno rdeče-pikaste, „trutta fario“, v dolenji progi Bače prevladuje pasma Soče, v gorenji naša domača. V Idrijščici do mesta je soška postrv, dalje gori je naša domača, morda samo zanesena. Nekaj let po 1892.1. smo menjavali ikre domačega plemena z ikrami iz Idrijščice. Te mladice sem spuščal v Ljubljanico v obilnem številu, pa	ne vem	niti za en slučaj, da	bi bil	kdo ujel postrv brez
rdečih pik.	V Ljubljanici so zdaj pa zdaj	ujeli kako postrv, večinoma
veliko, največjo na Prulah, 10'26 kg težko. Mogoče so se vložene soške premenile. Miha Černe na Bledu je trdil, da so imele postrvi Idrijščice, vložene v jeseni v polter, privezan v odtoku Blejskega jezera, pomladi rdeče pike. Soška postrv raste izvrstno, do 10 kg in črez. Največjo, 18 kg težko, so ujeli pozimi (v drsti) nad Bovcem.
Rdeče pike imajo v obratu glede cen nekaj pomena, toda ne povsod in ne vedno. Avstrijski erar je bil pokupil ribarsko pravico v Soči od izvira do Kobarida in prodajal ribe na Dunaj žive kg po 7 K; za tako visoko ceno pa postrvi soške pasme le, če so bile vmes posebno cenjene iz milstadskega jezera.1 Pred vojno je bila za postrvi na dunajskem trgu stalna cena Id—12 K, med vojno 20 K in več. Zadnje poročilo z Dunaja z dne 15. oktobra 1918 pravi : Dovoz 101 kg, cena 29 K, sedaj brez razločka pasme.
Ameriške postrvi.
Na Kranjsko smo dobili dve vrsti, leta 1892. potom okaljenih iker2 šarene, trutta iridea, leta 1893. pa rdeče postrvi, salmo fonti-nalis. Prve znak je na straneh podolžen rdeče-vijoličast, izpreminjalen pas. Sarena je jako živahna in požrešna riba, nikdar sita, ne toliko izbirčna kakor naša, uspeva tudi v stoječi vodi, v ribnikih, in se privadi lahko tudi neživeči hrani. Ob zadostni hrani raste hitrejše kakor naša. Vsled navedenih, tako pripravnih lastnosti se je umetna gojitev šarenic jako razširila, prav pitali so jih in tudi pretiravali rast, da so bile po poldrugem letu že namizne, porcijonske ribe, 5—6 na en kg, kakršne hotelirjem in gostilničarjem najbolj ugajajo, vsaj veliko bolj kakor večje. Ob nezadostni prirodni hrani so jih pitali z mesarskimi odpadki, z ribjo moko in z ono iz garnel, z osoljenimi ikrami morskih rib in z drugim. Vsled trajno neprirodne hrane skozi leta je rod za rodom
1	Po poročilu g. nadzornika Doljana.
2	Kadar se pokažejo na ikrah oči bodoče ribice, so sposobne za pošiljalev na velike daljave.
slabel, potomke so bile sleherno leto bolj občutljive in mehkužne, pasma je toliko propadala, da so nabavili v Nemčiji 1. 1912. z velikimi stroški novih izvirnih iker, ne kulturnih, temveč rib-divjakinj iz Amerike. Mi imamo še nekaj tokov, v katerih živi nekaj šarenih rodov nekulturno, • divje, to je samo ob prirodni hrani.
Rdeča postrv je posuta z drobnimi, rdečimi, rumenimi in plavimi pikami, torej je kar za praznik oblečena. Ob drstnem času dobi spodaj in ob straneh rdeče-škrlatasto barvo. V ribniku na Studencu pod Ljubljano so rasle enako šarenim, to je prav dobro, nepričakovano pa v Zadobrovških studenčinah, kjer so dorasle najlepše tekom 18 mesecev do 65 dkg. Pa ta imenitna voda je vsled poglobitve Save od 1902. 1. dalje tako usihala, da se 1. 1908. ni več izplačevalo delo za dobavo plemenk. V Podpeškem grabnu na Barju je tudi izvanredno uspevala, dokler niso začeli trebiti na zgoraj omenjeni način. V Savi so tu in tam katero ujeli z mrežo, od drugod pa ni bito zanesljivih poročil. Takih plemenk nimamo več.
Sarenica se je udomačila in se množi dalje brez nove nasaditve v potoku Kotredež, Ižica, Gorenja Radomlja, Dol. Selška Sora, Bornova proga Tržiške Bistrice, Gorenja Krka in Radovina. Številni so potoki v naših pokrajinah, kjer se nahaja v vrhnji progi nekaj postrvi, niže se pa zmanjša strmec, dotoki so neznatni, voda se ogreva, tla so prstena in blatna, ne prodasta, da nastopajo druge ribe, v prvi vrsti klin, mnogobrojno, kjer je voda redilna. Tu žive in se množe v blagodejnem miru, odkar ni več rakov, ker za same kline se nikdo ne zmeni, kvečemu vidra. Domača postrv tudi ne prenaša dobro življenjske tekme z drugimi ribami; manj rodovitna je, 24 -30 cm dolga, ima 500—400 iker. Te potrebujejo povprečno okoli 4 mesece, da je ribica popolnoma gibčna in se zna skrivati. Klin iste velikosti ima že več tisoč iker in mladice so v 7, največ 20 dneh gibčne. Postrv mora imeti gramoza ali proda za drst in sicer starega, porjavelega, na katerem izpere jamico za gnezdo svojim ikram in jih zasuje, da jih ne zaduši blato.
Tipična za take vode je Temenica. L. 1888., ko sem bil prvikrat tam, je bilo od Sv. Lovrenca gori polno srednjih in malih kliničev. Če si položil nepomit lonec v potok z odprtino nizdol, se je nabralo takoj polno klinov vanj, ki so obirali ostanke. Tri do štiri leta vztrajnega dela, to je, ko so bili klini iztrebljeni in so bile nasajene mladice in nekaj večjih šarenic, je bil potok do malega čisto postrvji. Zakupnik svetnik Vencajz se je tako pohvalil z uspehom, da ni maral več nasajati, češ saj imam dosti rib, če mi jih tudi kradejo. Ko je prišel potok v druge roke in so ga izkoriščali neomejeno, je opešala postrv, kakor sem se prepričal 1. 1914. Podobnega značaja kakor Temenica je Rupovščica, Pešata, Neveljščica, Sevnica, Višenjca, Mirna in izmed
dotokov Krke Težka voda in njen dotok izpod Dolža-Št. Jošta, Rateški, Cadreški, St. Jernejski potok, na levem bregu Topliščica in Radolja z Laknico, da le večje omenim. Nasad šarenic v gorenji progi Radolje
1.	1917. se je ponesrečil, ker je potok skoraj ves usahnil.
Odkar ni rakov, je ribištvo takih potokov prav male ali nikake vrednosti. Na rake še ni upanja. Od 1. 1882. do danes je 36 let, odkar je v našem savskem porečju nastopila kuga. Potoki, ki odtekajo pod zemljo, so se dolgo branili kugi. Bistrica Sodraščice do 1.1895., potočki kotline Žalna do 1. 1897., v Raščici so občutili minevanje rakov šele med vojno. Zdaj so raki še v tokih postojnske planote. V vodah na Blokah, baje tudi v kotlini pri Ložu, v Cerkniškem jezeru in dotokih jih že okoli 10 let ni več. V kakem neznatnem ponikujočem potočku, n. pr. v Rovtah pri Logatcu, so še. V večjih in nekdaj najboljših račjih vodah so ostali vsi napori za ponovitev rakov brez uspeha, tu in tam so živeli in rasli 2, 3, celo 4 leta, potem pa minuli. Zadnje poročilo pred vojno o račji kugi v Evropi se je glasilo: kuga, došla črez severno Nemčijo in črez Poljsko, se razširja po Rusiji iz toka v tok, tudi vedno proti vodi po 5—10 km dolžine na leto. Dolgoprstega ali gališkega raka (z dolgimi in ozkimi škarjami) se ne prime kuga, koščakov je pa tudi v naših vodah še.
L. 1894. je šlo za Krko pri Otočcu, oziroma v Rateški potok 5000 šarenih mladic. Potoka seveda niso očistili klinov pred nasadom ali pa le površno. Šarenic ni bilo videti; tretje ali četrto leto pomladi so opazili drsteče se ribe v izlivu potoka in jih ujeli. Bile so šarene; nadaljnjega poročila ni. Ljubljanica je dobivala obilo šarenih mladic in enoletnih ; nekaj let potem so ujeli katero, rejeno in mesnato, s časom so pošle. Edino ribič Ižice se je pohvalil, da ima domače, šarene in rdeče postrvi. V Poljanski Sori so bili izdatni nasadi mladic, letnih in dveletnih brez uspeha. Ali bo nova pasma ostala in uspevala, odloča edino izkušnja. Nekatere vode vsebujejo sestavino, ki tej ali oni pasmi ne ugaja, n. pr. sulcu Selška Sora in Kokra, kar je dognano po izkušnji.
Med ciprinidi ali krapovci, to je koščenimi ribami, ki imajo poleg strnjenega okostja še v mesu posebne drobne koščice, je edino cyprinus carpio, rjavi krap, na katerega množitev in razvoj je mogoče vplivati. Krap je kulturna riba. Skoraj pri vsakem samostanu in pri vsaki graščini so imeli ribnike. Pod Dobravico pri Igu je bila skupina ribnikov za množitev in pravilno odgojo krapov. Zdaj je ribnikov le malo še pod vodo in, kar ni še osušenih, niso pravilno oskrbovani. Oskrbovanje je pa danes jako hvaležno in ta znanost je v Evropi na visoki stopnji, Kitajcev pa vendar še ne dosegamo. V Kitaju gojijo za hrano ribam drobno vodno živalico in znajo vodo tako gnojiti, da privabijo na vodo take zračne živali k zalegi ličink, katerih telesna
velikost je primerna širini ribjega gobca. Živinozdravnik Simmental v Mokronogu je začel jako srečno gojiti krape, žalibog je med vojno umrl; njegovi ribniki so še vedno na prodaj. Enoletni krapi so se dobili pred 20, 15 leti od Podbrdske graščine; Simmental je oddajal tudi mladice in starejše. Pred par leti sem videl na postaji Skofeljca dva soda enoletnih krapov s Češke za enega od ižanskih ribnikov.
Načrt za vladno ribarstveno delovanje.
V Zedinjenih državah je bila ribolov prosta. Ob množenju prebivalstva je polagoma, toda vedno izdatneje minevalo ribovje v sladkih vodah in v morju v toliki meri, da so iskali odpomočkov. Izmed raznih načrtov je obveljal: ker bi stalo varstvo rib pred prevelikim izkoriščanjem v toliki meri, da bi se povzdignilo ribovje na stopnjo, odgovarjajočo prirodi vodovja, nebroj milijonov in ni najti poroštva, da bi se dosegel smoter, naj ostane ribolov prosta, vpeljejo in podpirajo naj se naprave za umetno množitev vseh ribjih vrst, sposobnih za nasajanje sladkih voda in morja. Kongres je takoj dovolil letno milijon dolarjev. Prispevale so države in darovalci. Zraslo je za dobavo mladic več velikih zavodov, prave palače. Kdor hoče mladic, mora vložiti pismeno zahtevo, koliko mladic in kake vrste potrebuje, in mora priti ponje na železniško postajo, kjer se ustavi železniški voz za razpeljavanje mladic, katerih je bilo ob četrtem mednarodnem ribarskem kongresu v Washingtonu 1.1908. šest. Celo organizacijo vodi „United States Bureau of Fisheris“. Enak sistem bo morda za Barje neizogiben, kadar bo bolj obljudeno. .
Nabava in nasajanje mladic, postrvi in sulcev je za vzdržavanje in zboljšanje sedanjega stanja neizogibno potrebno. Vališča za dobavo mladic ima graščina Bled ob svojem jezeru v vodi iz Rečice, ki pa donaša obilo žaganja. Tudi ima mali ribnik za odgojo enoletnih. V Hudi Južini ob Bači je napravil župnik Kleindienst večje vališče; stu-dene vode doteka za valitev 500.000 iker. Med vojno je bila naprava opustošena. Malo vališče v Rakovici pri Kranju je opuščeno. Obdrži in izpopolni naj se torej zavod v Poljani pri Zelimljem. Ribarski odbor se je za ta kraj odločil iz nastopnih razlogov:
1.	Za valitev porabljena voda, dva studenca in en potoček, je res stanovitna. Minimum studenca za gorenje vališče je 80 litrov v minuti, ujet je pa kakih 15 metrov nad vališčem, da teče s pritiskom za boljše prezračenje vode. Studenec za spodnje vališče ima 30 metrov strmca, naprave za porabo pritiska pa še ni in malo nižji izvirek ni ujet.
2.	Ni bilo treba kupiti selišča, ker se je dobilo v najem, in razpoložljivi denar je ostal za napravo. Sveta je dovolj na razpolago.
V bližini stanuje gozdarski svetnik Josip Šavta, član ribarskega odbora vsa leta do razpusta. Gospod, izvežban praktik, je načrtal in vodil zgradbo ter podpiral delovanje zavoda radovoljno brezplačno. Nedo-statki so: 1. v jamah, izkopanih za dobavo žive krme mladicam, ne stoji voda popolnoma mirno, ampak se pretaka sleherno leto bolj občutno, da se ne segreva dovolj, in so jame tem manj rodovitne. Vsaj nekaj jih je treba betonirati. 2. Miši rovke so kradle mladice iz malega jarka, ki se je izkazal jako dober za odgojo, in iz štirih malih ribnikov. Ribar jih je zastrupljal ob vsem krajevnem vodovju s strihninom in arzenikom v kroglicah prekajene slanine. Vojna je tudi to delovanje ustavila. Fant je šel v vojake. V večjem ribniku (1100 m2) ni bilo opaziti škode od rovk, drugod so pa bile velika nadloga.
3.	Točka pogodbe z grofom Auerspergom, da mora nasajati zavod grofove potoke z mladicami in sme zato loviti v njih plemenke, je neugodna za zavod, ker se je dobilo premalo plemenk, in so dobivali grofovi potoki vedno še mladice iz tujih iker. Pogodba naj se izpre-meni, da se izenačita obvezni vrednoti. Potrebna so mala popravila. Kadar ne bo snega, je treba veliki ribnik pognojiti in prekopati, da se površina zopet obraste, letina pa pokosi, kakor travnik.
Za službo v zavodu sta bila izvežbana dva mladeniča, brata, oba je vzela vojna; tretji, najmlajši brat, ki ni bil dovolj močan, je opravljal službo le za silo. Uslužbenec mora biti zanesljiv, natančen in pazljiv, zmožen branja in pisanja ter mora znati plesti in popravljati mreže. Služba ribarja s primerno plačo, ki bi jo bilo treba nastopiti z oktobrom 1.1., naj se razpiše. V zavodu je mogoče pripraviti letno do 100.000 mladic in največ do 8.000 letnih šarenic ali pa 6.000 domačih postrvi za nasaditev ribarskih okrajev. Ikre smo kupovali z Gorenje in Dolenje Avstrije. Podražile so se med vojno od 3‘5 do 15 in slednjič do 23 K, vrhutega je bila pošiljatev zamudna in ikre vselej v nevarnosti; deloma so se tudi pokvarile. Za tekoče leto jih ni bilo dobiti, torej je vališče sedaj prazno. Za slučaj, da bi se dobilo par plemenskih sulcev, prosim pooblaščenja, da smem ukreniti vse potrebno za dobavo mladic.
Kako bo naprej kupčija z ikrami, je dvomljivo. Nemci so fanatizi-rani proti Jugoslaviji, vprašanje je pa tudi, če jim bo mogoča produkcija kakor pred vojno. Zavod bi se moral osamosvojiti za ikre iz lastnih plemenk, kakor je bil na Studencu, kjer smo prodali mnogo iker rdečih postrvi trgovcu na Nemškem. Zato predlagam : priredi naj se na podlagi pogodbe z grofom Auerspergom Zelimeljščica od mlina v Rebru (posestnik Mihelič) gori do mostu Kočevske ceste v dolžini 1 km za plemenke, da ne bodo mogle uhajati tudi ob povodnji. Dalje predlagam pogodbo z zakupnikom rib. okraja št. 69 (Krka), z Matijem Godcem, za dobavo plemenk takoj za jesen 1919.
Ribje steze.
Pred zgradbo jezu v Medvodah, pred 60 leti, je bilo savsko ri-bovje enako skozi do Radovine in do Steng v Bohinjski Savi. Bilo je obilo belih ali koščenih rib poleg boljših. Kadar so se podlesti in druge ribe drstile, je veljala v Kranju riba krajcar. Po zgradbi jezu so polagoma minevale; 1. 1898. je bila pod Kranjem ena sama fropica podlestov, kakih 8Q, tu in tam par klinov, mrene so čisto pošle. Ostali so sulci, lipani in grenkele (alburnus lucidus) ter v stu-denčini pod Zrjavkom postrvi. V Savi so zaradi paše gmotne ribe pošle. Tudi sulec dosega komaj 5 kg, nekdaj so pa bodli v pomladi (ob drsti) sulce pri mlinih „debele kakor meh“. V Sori do Zgornjih Poljan je prav taka prememba med nekdaj in zdaj. Jez v Goričanah, sicer nizek, zadržuje vendar ribam prehod. Poljanska Sora je do Hotaveljščice nedvomno prav ugodna za sulce, le gmotnih rib je premalo. '
Za podleste je prost pohod iz dolenjih v gorenje proge posebnega pomena. Tam, kjer se drstijo, ni opaziti mladic, tudi ne ribic prvega poletja, prve jeseni, ker so izginile iz gorenjih prog in se javljajo šele velike, kakršne odgovarjajo tretjemu letu. Domnevam, da se selijo mladice daleč nizdol in se vračajo v tretjem letu. Za-branjen dohod do nekdanjih drstišč vpliva tedaj neugodno na množino podlestov tudi v njim zdaj dostopnih progah. V Kranju in Medvodah ostane poleg gonilne sile še dovolj vode za poplavo steze. V Medvodah pogorela tovarna ne rabi že mnogo let vode. Važne so navedene tri steze ne toliko za dobrobit sulcev kakor za vpeljavo množinskih rib v njihovo nekdanje vodovje. Da se bodo zgradile, bo morala zastaviti vlada svoj mogočni vpliv. Sploh zavisi od pokrajinske in osrednje vlade uspevanje našega ribarstva, ki mora postati v Jugoslaviji velik gospodarski činitelj. Ribja zakladnica Ohridskega jezera se je izkazala n. pr. med vojsko in po vojski kot prava ljudska sreča.
(Konec prihodnjič.)
Iz lovskega oprtnika.
Težka izguba nas je zadela 2. malega travna t. 1. s smrtjo višjega sodnega svetnika Julija Bučarja, našega odbornika in vestnega društve-nika. Z njim je za večno zaspala dobra puška in omahnilo marljivo pisateljsko pero. Njegovo izgubo obžaluje osobito uredništvo „Lovca“, za katerega je napisal rajni mnogo temeljitih razprav in zanimivih lovskih opazovanj. Daši se je razširila vest o njegovi nenadni smrti precej pozno, vendar se je udeležilo njegovega pogreba dne 3. malega travna na novomeškem pokopališču lepo število lovcev. Pokojniku, ki je bil med prvimi v naših vrstah, postavimo v prihodnji številki dostojen spomenik.
Naš VIII. občni zbor je zbral dne 19. sušca t. 1. lepo število lovcev iz vseh krajev Slovenije na verandi hotela „Union“. Prvič, kar obstaja društvo, se je to pot zgodilo, da je počastil naše zborovanje predsednik vlade. Buren in prisrčen je bil pozdrav zborovalcev dr. Janku Brejcu, ki si je pridobil s svojimi besedami hvaležnost vseh slovenskih lovcev. Nam se zdi naravnost neverjetno, da bi bilo treba poudarjati narodnogospodarski pomen lova in ribarstva v časih, ko je že vsak listič poln pretresanj, kako bi mogli povzdigniti gospodarstvo naših krajev. Ali naj
žrtvujemo milijone dohodkov praznim frazam napačnega demokratizma ? Ali smo res že tako daleč, da so nam goljufivi masolovci več kot lastna pamet in korist? Ne govorimo s stališča lovcev, ampak s stališča ljudi s srčno kulturo, če trdimo, da bi bil prost lov te ali one vrste najgrje barbarstvo, a če se postavimo na stališče nepristranskih narodnih gospodarjev, moramo reči, da bi bil za naše gospodarstvo prost lov prava nesreča. Kot izobražen, kulturen narod vemo, kaj je zlato, kaj pa prazen blesk, zato pa moramo imeti tudi toliko trezne preudarnosti, da bomo ločili pleve od čistega zrnja, naj so te pleve tudi na tleh, ki so nam sicer draga. Upravna in gospodarska modrost ne obstaja v slepem izenačenju, ampak v premišljenem uveljavljenju dobrega in koristnega.
Zborovanje je otvoril društveni predsednik dr. Ivan Lovrenčič, ki se je spomnil predvsem onih članov, ki so legli v grob od zadnjega občnega zbora dne 17. velikega travna 1914 in v katerih počaščenje so se vzdignili navzoči s sedežev. Podal nam je dalje sliko društvenega dela v pretekli poslovni dobi, ko je bilo društvo vsled vojske več ali manj ovirano. Zato bo treba zdaj pomnoženega dela, da popravimo
zamujeno. Z ozirom na to, da izkušajo izrabiti nekateri sedanje razmere v protilovske namene, je sprejel občni zbor sledečo, od dr. Lokarja predlagano resolucijo soglasno:
«Vsakršen prost lov je nemogoč
1.	s stališča narodnega gospodarstva, kar priznavajo vse kulturne države. Celo one, ki so bile proglasile svoj čas v napačnem umevanju demokratizma prost lov, so ga ukinile črez nekaj let in čuvajo zdaj živalstvo s strogimi zakoni;
2.	s stališča ohranitve prirodnih spomenikov, kajti s prostim lovom bi bilo uničeno pri nas v malo letih vse živalstvo, torej del krasote naših krajev ;
3.	s stališča razvoja obrti in tujskega prometa, ker je prišlo po lovstvu samo na ozemlju nekdanje Kranjske nad 1 ll2 milijona kron letno v promet;
4.	s socijalnega stališča, ker bi bila z uničenjem lova veliko ljudem življenjska eksistenca, če že ne popolnoma uničena, pa vsaj otežko-čena (delavci v orožarnah, lovsko osobje itd.);
5.	s stališča osebne varnosti, ker bi s proglasitvijo prostega lova segli po orožju ljudje, ki ga ne znajo rabiti;
6.	ni na Slovenskem divjačina nikjer tako zaplojena, da bi delala tako škodo, da bi morali nastopiti vsled tega proti lovstvu.
Zato pozivamo Narodno vlado, da se ne uklone nobenemu poizkusu uničenja lova, oziroma uvedbeprostega lova. Ker pa so sedanji lovski zakoni za ozemlje Slovenije različni in deloma zastareli ter prenaredbe potrebni, predlagamo, da izvede Narodna vlada preosnovo lovskega zakona, toda le v sporazumu z zastopniki in izvedenci „Slovenskega lovskega društva“.»
Ker nas pa izkušnja uči, da ni dobro čakati udarca, je izdelal društveni predsednik v zvezi z gg. dr.
Beukom, majorjem Knificem, prof. Kremenškom, dr. Lokarjem, dr. Modicem, dr. Ponebškom, dr. H. Souvanom, J. Turkom in dr. Vrtačnikom nov, moderen lovski zakon ter ga predloži te dni s spomenico vred Narodni vladi.
Vsled mnogih pritožb iz različnih krajev, da pobija in lovi vojaštvo brez ozira na čas in kraj divjačino in ribe ter ogroža s svojim početjem prebivalstvo (na najbolj obljudenih krajih, kakor je Ljubljansko polje, streljajo s karabinkami na leteče jerebice!), je vložilo društvo na poveljstvo Dravske divizije v Ljubljani pritožbo, ki je imela ta uspeh, da je izdalo omenjeno poveljstvo na podrejene oddelke dva stroga ukaza, da bi preprečilo omenjeno brezpravno početje, češ da se ne sme delati nered tam, kjer je vladal doslej najlepši red. Upamo, da se ta ne bo več kalil, sicer bomo morali jasneje govoriti, četudi je naš komentar silno žalosten.
Inž. dr. V. Jeločnika izjavo glede kozorogov pri Tržiču je sprejel občni zbor z odobravanjem.
Daljša debata se je vnela o pso-rejstvu. Ker primanjkuje trenutno našim lovcem dobrih psov vseh pasem, se je sklenilo, da jih poskrbi po možnosti društvo svojim članom.
Blagajniške račune sta našla preglednika v najboljšem redu. Leta 1915—18 smo bili pasivni, ker ni bilo mogoče pobrati pri članih članarine. Primanjkljaj 1. prosinca 1.1919 je znašal 1469'47 K, katero vsoto je bilo društvo dolžno Blasnikovi tiskarni za list. Dolg je zdaj že poravnan, a ker so že tekom tega leta poskočile tiskarniške cene za 100% in papir za 35 %, je razvidno, da je bil odbor primoran povišati članarino na letnih 12 K, ustanovnino pa na 100 K. Ker gredo pa cene vedno kvišku, najbrže tudi s tem poviškom ne bomo mogli izhajati, zlasti ako bodemo ostali pri stari brezbrižnosti, da bo-
deia dve tretjini slovenskih lovcev nevčlanjeni. Komur je mar lov in društvo, na noge!
Omenjeni povišek članarine in usta-novnine je potrdil občni zbor. Dalje se je sklenilo povišati število odbornikov kakor tudi namestnikov na 24 in ustanovitev lastnega „Zelenega križa". Za društvenega predsednika, oziroma podpredsednika sta bila iz-nova izvoljena: dr. Ivan Lovrenčič, odvetnik v Ljubljani, in Fran Urbanc, ve-letržec v Ljubljani, v ostali odbor jra: Franc Adamič, davčni oficijal v Železni Kaplji; dr. Stanko Beuk, gimnazijski ravnatelj v Ljubljani; Julij Bučar, višji sodni svetnik v Novem mestu; Miha Černe, hotelir na Bledu; Ivan Franke, profesor v. p. v Ljubljani; Viktor Glaser, veleposestnik v Rušah ; Ivan Hutter, sodni predstojnik v Kočevju ; Fran Klemenc, posestnik v Medvodah ; Dragotin Klobučar, bančni dirigent v Mariboru; Janko Košir, trgovec v Kamniku; Emil Knific, major v Ljubljani; Milan Lah, poštar v Ložu; dr. Avgust Leitgeb, sodni predstojnik v Črnomlju; dr. Janko Lokar, profesor v Ljubljani; Anton Martinc, posojil-nični blagajnik v Ljubljani; dr. Fran Mišic, profesor v Borovljah; Fran Pahernik, veleposestnik v Vuhredu; dr. Janko Ponebšek, finančni nadsvet-nik v Ljubljani; Ivan Rihar, posestnik v Logatcu; Ivan Rus, lesni trgovec na Žagi pri Ribnici; dr. Hubert Souvan, finančni svetnik v Ljubljani; dr. Ivan Tavčar, odvetniški kandidat v Ljubljani; Josip Turk, veleposestnik v Ljubljani; Edvard Vencajz, davčni upravitelj v Mokronogu. Namestniki so : Anton Juvančič, stotnik v Ljubljani; Adolf Kapus, posestnik v Kamni gorici; dr. Alojzij Kobal, odvetniški kandidat v Ljubljani; Fran Košak, posestnik na Grosupljem; Milan Lenarčič, veleposestnik v Ribnici na Pohorju; France Lokar, odvetniški kandidat v Ljubljani; Josip Maček, gostilničar v Ljubljani; Josip Malenšek, posojilnični blagajnik v Ljub-
ljani ; Julij Mazelle, veleposestnik v Gradcu pri Podzemlju; Anton Meden, posestnik v Begunjah pri Cerknici; Alojzij Pegan, notar v Radovljici; dr. Viljem Pfeifer, vladni komisar v Mariboru; Albert Primc, oficijal v Krškem; Fran Rojina, nadučitelj v Šmartnem pri Kranju; dr. Franjo Roš, odvetniški kandidat v Laškem trgu; Ivan Rozman, šolski sluga v Ljubljani; Miha Tomšič, tovarnar na Vrhniki; Janko Vozelj, učitelj v Trebnjem, dr. Ivan Vrtačnik, okrajni glavar v Ljubljani; Fran Zupan, uradnik v Trbovljah ; Ivan Zupan, užitninski uradnik v Ljubljani. Ostale tri namestnike imenuje po nalogu občnega zbora odbor, ko bodo določene naše meje. Določeni so za Koroško in za kraje, zasedene od Italijanov. Preglednika računov sta: Fran Avčin, višji geometer, in Miha Verovšek, magistratni uradnik, namestnika pa: Feliks Justin, višji geometer, in Viktor Tančic, pivovarniški uradnik — vsi v Ljubljani.
Občni zbor, ki je bil dobro obiskan in živahen, je zaključil predsednik z željo, da bi ne našli lovci v novi državi mačehe.
Lovec v malem travnu. Kamor se ozreš, povsod vidiš vstajati prirodo iz zimskega spanja. Pljučnik, volčji koren, teloh in blagajka ter drugi stari znanci v cvetju so nam prvi oznanjevalci pomladi. Vreme ni nič kaj stanovitno, noči pa še občutno mrzle. Vkljub temu poje divji petelin prav vneto, ker so se mu kokoši že pridružile. Toda dober in skrben lovec počaka z odstrelkom do srede, po višjih legah celo do konca meseca, da so kokoši oplojene. To pravilo velja predvsem za rastišča, kjer poje samo po en petelin. Veliko najboljših rastišč so že na ta način uničili, ker so odstrelili vsakega petelina precej, ko se je le oglasil. Gozdni jereb se je popolnoma vdal svoji kokoški ter uživa medene dni zvesto ob njeni strani na starih, nam dobro znanih pro-
štorih. Vendar pa naletiš redno na posamezne peteline-jerebe, ki se klicaje klatijo okrog in iščejo družic. V planinah prihaja ruševec na plan v. drugi polovici meseca, z odstrel-kom pa je treba še počakati do velikega travna iz istih razlogov kakor pri velikem petelinu. Po loviščih, kjer je ta krasni ptič že prav redek, je najboljše, da se od-strelka za par let popolnoma vzdržimo, a zato to divjačino tem bolj opazujemo ter njene škodljivce preganjamo. Tudi sosedoma ruševca, belemu in skalnemu jerebu, se je pričelo lajati srce. Posebno zadnji kliče prav glasno raz kako skalo na svatbo z znanimi kič-kič-kič, kokoš se mu pa nalahko žvižgaje oglaša izpod stare brine ali vresja po grobljah in čereh. Divji golobi že gnezdijo, vsi drugi selivci se pa vrnejo v tem mesecu v naše kraje. Ob ugodnem vremenu prično, proti koncu meseca, nesti jajca jerebice in fazani.
Lisice, mačke, kune, vidre, de-horji in podlasice kotijo mladiče. Da jim je treba biti posebno ob tem času za petami, je umljivo. To velja i za ptice-roparice, katere prično do malega vse gnezditi. Tudi vran, srak in šoj ne smemo puščati v nemar, ako hočemo, da imajo naši ljubljenci: ptice-pevke in druga mala, koristna perutnina mir pred to požrešno zalego.
Divje koze in srne se nahajajo v zadnjem mesecu brejosti, po nižavah imajo pa zajci že drugič mladiče. Na mir v lovišču moramo torej prav strogo paziti in brez prizanašanja naj izginejo vsi psi in mačke, ki se klatijo po gozdu in polju.
Po ležiščih in obtolčenem drevju lahko najdemo skrivnostna pota srnjakov, katere si je treba dobro ogledati, na katere poseke in laze da vodijo in, ali imamo opraviti z mladim ali s starim gospodom. Sploh se pa zanima pravi lovec za vsako sled,
za vsak grm, vsako ptičje gnezdo, za vsak glas v lovišču itd. Mladi lovec naj se potrudi spoznati vse ptice, vsako drevo, rastlino, da celo kamenje in vse, kar srečava dan za dnem križem lovišča. Le na ta način dobiš zanimanje do narave, postaneš dober lovec v pravem pomenu besede in uživaš neskaljeno veselje!
Sedaj je najprimernejši čas, da si izboljšamo ali pa nanovo postavimo na primernih prostorih čakališča za opazovanje in odstrelek srn ter si napravimo po goščah iz sirovo obdelanih drogov nove pasti za pse, mačke in kune.	Fr. K.
Kozorogi v lovišču barona Borna nad Tržičem. Po izjavah očividcev - na dopust prišlih vojakov itd. — streljajo in preganjajo vojaški oddelki na Ljubelju kozoroge, katere je tam zaredil baron Born. Z velikanskimi stroški ustanovljeni naselbini, ki se je razmnožila tekom let z dovajo vedno sveže in čiste krvi na približno 50 kosov, preti popoln pogin, če se ne zapreči pravočasno streljanje te plemenite živali. Edino v loviščih italijanskega kralja v severnoitalskih Alpah in na Ljubelju žive še danes čistokrvni kozorogi (Capra Ibex).
Poizvedovanja so dognala, da so se pregrešile tudi slovenske čete z lovsko tatvino na kozorogih, enako je pa dognano, da imajo pretfežno večino teh pregreškov nemško-koroške tolpe na vesti.
Ukrenil sem vse, kar mi je bilo mogoče, da se zabrani s strogimi ukazi, prepovedbami in, če treba s kaznijo, nadaljnje preganjanje kozorogov. Poveljstvo v Tržiču me podpira v tem stremljenju na vso moč in se ni dogodil razen prvih slučajev, ki se tičejo 3 ali 4 kosov, noben pre-grešek več.
Na vsak način sem storil kot član „Slov. lovskega društva“ in kot poverjenik „Proste zveze v varstvo lova“ vse, da se ne bode moglo prej ali
slej očitati, da smo mi Slovenci zatrli lepo uspelo naselbino kozorogov in zakrivili s tem barbarsko in lovstvu, kakor varstvu narave nasprotujoče dejanje.
Če nemško-koroške tolpe uničujejo ta prirodni spomenik še naprej, naj zagovarjajo to pred javnostjo same 1	Inž. dr. V. j.
Medveda je ustrelila dne 10. sušca ob pol 3 popoldne v Smrekovem žlebu v ribniški Veliki gori gospa Olga Rudeževa iz Ribnice. Mrhar, samec, je tehtal 190 kg, meril pa stegnjen od nosa do zadnje tace 2'20 m. Po zobovju sodeč je imel kakih 15 let. Gospa Rudeževa, izkušena lovka, je bila baš na potu k mrlišču, kjer je ležala nastavljena mrhovina, ko opazi na mrlišču medveda. S prvim strelom na 120 korakov ga pogodi baš spredaj v vrat, z drugim nad desno čeljust, s tretjim in četrtim skozi pljuča. Lovec, ki je spremljal gospo, je oddal tudi strel in zadel zver v drob. Kljub tem ranam je ubežal medved in poginil šele tretji dan. To je že četrti medved vrle Nimrodkinje. Predzadnjega je podrla dne 6. sušca 1914. Lovski blagor!
Prost lov. Opozarjam na resolucije, ki so jih sklenili dne 23. svečana t. 1. na občnem zboru podružnice „Slovenske kmetijske družbe“ v Starem trgu pri Ložu. Prva resolucija, najstrašnejša, se glasi: „Ker dela našemu polju in gozdovom divjačina velikansko škodo, naj se divjačina kolikor mogoče zatre. Lov naj bo vsakemu prost.“ Po mojem mnenju, ki sem sam kmetovalec in lovec, ne bi smeli dajati takih resolucij v javnost, sicer se bomo osmešili pred vsem kulturnim svetom, kateri pozna naše lovske razmere ali stanje divjačine pri nas. „Divjačina naj se zatre, lov naj bo vsakemu prost!“ Ali si morete misliti kaj bolj nazadnjaškega, kakor je zmisel in pomen teh kratkih besed ? jaz nimam časa, o tej stvari kaj več pisati, pro-
sim pa, da stori to „Lovec“, kar je deloma že storil, in sicer prav krepko, ker bodo sicer res mislili na merodajnih mestih, da bo slovensko kmetijstvo rešeno po takih resolucijah. O sancta simplicitas ! Župnik V. M.
Zanimiv pomladanski izpre-hod. Kot ljubitelj narave posečam vsako leto lovišče tudi v času, ko je lovni živali odmerjeno nemoteno življenje v svrho razmnožitve. Tu pa tam le zasačiš kakega škodljivca nižjih lovnih živali, predvsem skobca ali podlasico, ki sta znana kot največja sovražnika manjših lovnih živali.
Pri takih obhodih se pa lovec tudi prepriča, kako je lovna žival prezimila in si pripravlja pot do prvega srnjaka.
Divji petelin si je že obrusil luski-nasto perje nog in kokoš si je že izbrala primerno mesto, kamor po-klada zadnja jajca, katera vali z veliko vztrajnostjo.
Bilo je pred nekaj leti koncem meseca maja, ko sem iskal pod vrhom Javornika nad Črnim vrhom sledov divjega petelina. Zanimal sem se posebno za to, kako in zakaj menja petelin s časom mesto, kjer privablja z ne posebno melodičnim petjem kokoši v svojo bližino in oblastno med njimi kraljuje.
S psom-ptičarjem na vrvici sem korakal od vrha Javornika po veliki strmini navzdol. Kar naenkrat se pes ustavi, privzdigne sprednjo nogo, zlekne telo in gleda nepremično nekaj korakov predse. Zaman sem se trudil, da bi zagledal predmet, ki je psa tako hipnotiziral. Sklonem se k psu in prislonim svojo glavo k pasji ter gledam natančno v smer, v katero je zrl pes — vse zaman! Ko sem pa preiskal strogo z očmi okoliš, sem zapazil nekaj odpadkov, ki so me spominjali na odpadke koklje.
Takoj sem se zavedel, da se nahajam v bližini gnezda divje kokoši, četudi je še nisem videl.
Psa primem za ovratnik in ga
previdno povzbudim naprej. Komaj pa naredi kakih šest korakov, se zopet ustavi in gleda proti korenini bukvice s premerom kakih 30 cm, ki je bila pri korenini zakrivljena, kot so navadno v visokih pologah bukvice sploh.
V tem trenutku tudi opazim, da se je nekaj zganilo pod krivino bu-kvinega debla — divja kokoš, sedeča na jajcih, je namreč našopirila perje, da bi pokazala srd nad nepoklicanimi gosti. Srd, pravim, ker bojazni skoro nisem mogel opaziti, ker je obračala oči in glavo prej s lakirni kretnjami, kot bi se hotela braniti s kljunom, kakor pa da bi hotela odleteti. Nahajal sem se v bližini kvečjemu dveh korakov od nje.
Takoj, ko sem jo opazil, sem se seveda začel s psom previdno in počasi oddaljevati. Pri vsakem koraku, ki sem ga naredil nazaj, je položila perje nekoliko niže in, ko sem se ustavil v razdalji kakih desetih korakov, je prikrčila tudi vrat, katerega je imela visoko vzdignjenega, ko sem se nahajal v njeni bližini. V tej razdalji sem jo še nekaj časa opazoval z daljnogledom in videl sem, kako me je premerjala z bistrim očesom — vidno pomirjena, ker sem se po njeni volji primemo oddaljil.
Ker sem videl kakih 200 korakov od gnezda sveže posekane bukve, sem jo mahnil do prve samotne koče, v kateri biva kmetič, ki je obenem tudi oglar, z namenom, da dobim pri njem mogoče kakih podatkov v zvezi z najdenim gnezdom.
Ko še pogovarjava in ga med drugim vprašam, če vidi, ko seka in pripravlja drva, kakega divjega petelina ali kokoš, mi začne takoj pripovedovati naslednje:
„Že nekaj časa sem vsako jutro, ko sem hodil zgodaj sekat drva, prepodil ravno tam, kamor hodim sekat, petelina. Namenoma sem šel parkrat še v temi, da bi ga slišal peti in da bi to potem lovcem sporočil, toda pel ni
nobeno jutro. Pred tremi dnevi sem pa začel sekati krivo bukev in šele, ko sem s sekiro parkrat po deblu mahnil, mi je prav izpod nog zletela kokoš. Sedela je na osmih jajcih. Da bi ohranil zarod, nisem sekal dalje, ampak sem se odstranil od gnezda in delal drva dobrih sto korakov od gnezda. Tekom dneva sem videl večkrat tisto kokoš kakor tudi petelina v bližini gnezda.
Ko grem naslednje jutro zopet drvarit, me je zanimalo, če se je povrnila kokoš na jajca. Ko grem v primerni razdalji mimo gnezda, vidim, da ni v gnezdu več osem, ampak samo pet jajec. Do večera pa so izginila tudi ta, ker, ko sem se vračal zvečer domov, je bilo gnezdo že prazno.“
„Prenesla jih je drugam,“ je končno dostavil.
Ker je končni stavek izgovoril s tako sigurnostjo, sem mu namenoma rekel: „Kam in kako naj bi jih prenesla — podlasica, dehor ali kaka druga žival je izropala opuščeno gnezdo 1“
Tu pa se mi možiček nasmeje, pljune v stran in pravi: „Gospod, ali res ne verjamete, da prenese divja kokoš jajca kot mačka mlade, če je na gnezdu vznemirjena? Čudno se mi zdi, da kot lovec tega ne veste!“ •— „Kako pa jih prenese?“ sem ga povprašal. „I kako? V krempljih, saj ima dovolj velike! Pa tudi v kljunu nese lahko jajce. Že od starih ljudi sem večkrat slišal, kako je prenesla kokoš jajca, sedaj sem se pa sam prepričal.“
Poslovil sem se od oglarja in odšel domov.
Črez nekaj dni sem šel zopet gledat, če je gnezdo še nepokvarjeno in če je mogoče že izvalila.
Četudi sem bil prepričan, da sem si natančno zapomnil bukev, pod katero je bilo gnezdo, ga drugič nisem mogel najti, ker sem prišel na mesto iz druge smeri.
Slonel sem ob bukvi in od tam motril vse bukve okrog korenin, ker to sem vedel, da se nahajam v bližini gnezda. Iskal sem nekaj časa, a gnezda nisem mogel zagledati. „Kaj pa, če bi bila ravno ta bukev, ob kateri slonim, tista, pod katero se nahaja gnezdo?“ si mislim in pogledam pod noge. Ujamem se z bistrim pogledom kokoši, ki me je pri nagnjeni glavici z enim očesom merila od nog do glave. Od kokoši do moje noge je bila razdalja ene pedi.
Naravno, da sem se zopet previdno oddaljil.
Ko pa pridem teden pozneje zopet, nisem našel več kokoši, ampak blizu kotanje pod krivo bukvijo šestnajst polovic jajčjih lupin, in sicer po dve in dve eno v drugi tako, da sem prvi hip mislil, da imam pred seboj samo polovice štirih jajec.
Izvalila je bila torej vseh osem jajec in se z zarodom nahajala gotovo na bližnji poseki.
Večkrat se spominjam oglarjevega pripovedovanja o prenosu jajec in neverjetne vztrajnosti, s katero sedi kokoš na gnezdu, o čemer sem se sam prepričal. Čudil sem se posebno zato, ko poznam kokoš sicer kot plaho žival.
Zanima me, če je kdo izmed lovcev že kdaj slišal ali celo sam doživel slučaj, da bi prenesla kokoš jajca v varnejši kraj. Zdi se mi neverjetno, četudi rad verujem, da bi kokoš lahko odnesla jajce tako v kljunu kakor tudi v krempljih. Čudno se mi zdi tudi to, da se jajca črez noč niso prehladila. Ali je morda črez noč sedela na starem gnezdu in jih šele zgodaj zjutraj prenašala?
I. Kremenšek.
Lovski klub v Starem trgu pri Ložu je sprejel na svojem občnem zboru dne 5. aprila 1919 sledečo resolucijo:
Zahteva, ki jo je stavila podružnica „Slovenske kmetijske družbe“ v Starem trgu pri Ložu dne 23. februarja 1919 z resolucijo, naj se kolikor mogoče zatre divjačina, ker dela na polju in v gozdovih velikansko škodo, in naj bo lov prost, je povsem neutemeljena. V naših krajih, ki jih pokrivajo do tri četrtine gozdovi, ne prihaja poljska divjačina glede škode sploh v poštev, ker je v resnici ni. — Par kit jerebic in posamezne zajce, ki so se nahajali prej v naših loviščih, je zatrla katastrofalna zima 1917-18. V gozdovih se je zatrla srnjad vsled vedno se množečega števila volkov in vsled posebne brige lovskih tatov v vojnem času in v času državnega preobrata tako temeljilo, da o kaki škodi, povzročeni po tej divjačini, ne more biti govora. Edino glede jelena priznavamo, da dela po gozdovih škodo. Društvo pa je sklenilo, da omeji število te divjačine kolikor mogoče, in se izvršuje ta sklep že več let. Pri odstrelku jelena se drži društvo zgolj splošnih lovskih pravil. Sicer je društvo pripravljeno vsak čas vsako škodo, povzročeno po divjačini, poravnati, če se škoda pravilno prijavi in do-žene. Resolucija kmetijske podružnice kaže posebno v svoji zahtevi po prostem lovu dovolj jasno, za katerim grmom tiči pravzaprav zajec.
Mala oznanila.
Kupim za lov dobrega braka majhne velikosti. Ponudbe na Alojzija Sojerja v Novi vasi pri Rakeku.
Prodajo se mladi braki-jazbečarji kakor tudi čistokrvni lisičarji. Oddajo se v starosti 5 tednov. Vprašanja na uredništvo „Lovca".
Novo puško brez petelinov, kal. 16, proda Ivan Rozman, Ljubljana, Strossmayerjeva utica 1.
68 'c2s
Dr. Stanko Bevk:
Petelinove navade in razvade.
V mislih imam velikega petelina (tetrao urogallus), ki je pripomogel v preteklih dveh mesecih marsikakemu lovcu do smrekovega vršička, marsikoga pa tudi spravil v slabo voljo, ker se ni obnašal in vedel tako, kakor stoji črno na belem v lovskih knjigah.
Petelina streljamo v času, ko skrbi za potomstvo, v času ženitovanjskega petja, to je v mesecih aprilu in maju. Preudaren lovec počaka teden dni, da petelin oplodi svoje 4—6 kokoši, potem gre šele nadenj, izrabljajoč trenutke, v katerih je zaljubljeni pevec gluh in slep za svojo okolico.
Petelinovo petje sestoji iz posameznih odstavkov, ki imajo po štiri sestavine : kratki dvoj-nati udari z vedno krajšimi presledki prehajajo v drobljenje (trilek), ki se končuje z glasnim glavnim udarom; temu sledi takoj d r g a n j e (škripanje), ki traja kake 3—4 sekunde. Ves odstavek zavzema dobrih 10 sekund. Odstavek sledi odstavku pet, deset, dvajset ali tudi večkrat, kakor je petelin razpoložen ali kakor se čuti varnega. Nato sledi krajši ali daljši odmor, prekinjen sem in tam — posebno če je petelin vznemirjen — s posameznimi, odsekanimi, zvonkimi udari (pokanje). Pregledavši okolico, prične, če ni opazil nič sumljivega, kmalu zopet s pravilnim petjem.
V teku jutra se petelin rad prestavi z veje na vejo ali tudi na drugo drevo, proti koncu pa sede najrajši na vrh smreke ali jelke, odkoder se spusti po končanem petju k svojim kokošim.
Med drganjem petelin nič ne vidi, vsaj navzdol ne, in tudi nič ne sliši. Takrat ga lovec naskakuje, napravljajoč po dva do tri hitre korake v smeri proti petelinu, toda obenem pazeč na to, da je kolikor mogoče krit. Med
Lovec.
69
drganjem poizkuša ugledati petelina, med drganjem pripravi puško in med drganjem — takoj po glavnem udaru — naj ga tudi strelja, kajti če ga ni pogodil, strelja lahko še v drugič.
Dobro zadet petelin ne pade s strelom, ampak nekoliko po strelu na tla.
Pravo petelinje petje združeno s kopčanjem kokoši se vrši samo v jutranjih urah; večerno petje in petje v jeseni je povsem „neplodno“ početje zmedenega vdovca.
Ce še povemo, da prično petelini peti pred zoro in da nehajo navadno z dnem, da je večerno petje mnogo krajše od jutranjega in da imajo petelini posebne prostore, kjer pojo, smo povedali po večjem vse, kako se vede petelin, ki zna svoje predpise na pamet. Pa mnogo jih je, ki se menda nalašč ne drže svojih pravil, nemara samo .zato, da spravljajo lovca ob spanje in v pregrešno jezo, da potem prav na kratko odgovarja, vrnivši se prazen domov, ljubi ženici in radovednim otrokom, ki cukajo dobro prespani izpod toplih odej. Tem petelinom-nagajivcem brez vsake discipline in organizacije so posvečene naslednje vrstice, ki vsebujejo resnične doživljaje z naših slovenskih hribov.
Slučaji, da poje petelin na tleh in ne na drevesu, niso redki. Pod Goljaki sem videl petelina, ki je pel na snegu in pri tem odskakoval za ped visoko od tal. Dve kokoši sta silili prav nadležno vanj, toda ni se zmenil za svojo dolžnost, marveč je koračil med njima naprej, tako da zaradi kokoši nisem mogel streljati. Skakal sem za njim in sprožil srečno s kopne meline plaz kamenja, kar je pregnalo petelina v gosto smreko, kjer je skrit nadaljeval svojo zaljubljeno pesem. Nisem ga mogel ugledati, dasi sem skakal okoli drevesa kot Izraelci okrog zlatega teleta. Končno se je spomnil vendar svojih predpisov ter se prestavil na vrh sosednje smreke, kjer je dopel svojo labodnico.
Prav močno me je razhudil petelin v horjulskih Kladnikih. To je bilo tako-le : z neke točke smo slišali lovec, jaz in moja hči dva petelina. Nad desnega' je peljal lovec mojo hčer, levega pa sem priče; naskakovati sam. Dasi imam dobro uho, sem vendar začel dvomiti po nekaj skokih, če skačem v pravo smer, kajti slišal sem razločno, da prihaja petje sedaj od druge strani. Ko skočim zopet tri- ali štirikrat, bi stavil glavo, da slišim petelina na prvotnem kraju. Ta izprememba smeri se je ponavljala večkrat in že sem jel, za bukvijo sloneč, resno razbirati, kateremu špecijalistu bi se zaupal, da mi pozdravi in uravna moje uho. V tem se je malo zdanilo in s pomočjo svojih oči sem začel iznova reševati zagonetni slučaj. Petelin je pel in drobil, kakor da ima od komada. Kar ga ugledam za hipec : odskočil je od tal, da sem razločno videl glavo in vrat. Nato je izginil in petje se je
začulo bolj iz daljave. Skakal sem levo v hrib, da bi mogel z višine razmoiriti položaj. Od tam sem dobro videl, kaj je uganjal nepridiprav: na mestu je zapel tri ali štiri odstavke, potem odskočil od tal ter stekel po stezi kakih 40 korakov, tam zopet nekolikokrat zapel in stekel nato na prejšnje mesto. Ne vem, ali mu je bilo te telovadbe dovolj, ali sem bil jaz vzrok, da je po trikratni menjavi mesta odropotal na hrast in trdovratno umolknil. O tem, kako se je lov končal, molčim in povem samo to še, da je pel tudi desni petelin, ki ga je naskakovala moja hči, za brinovim grmom na tleh in da sva šla tistikrat kaj redkobesedna na počitek v Čukovo seno.
Navadno poje petelin na močni, kolikor toliko vodoravni veji. Tako ga tudi gačijo in slikajo. Vendar sem videl pojočega petelina večkrat že na prav drobni veji ali pa v rogovili prav pri deblu in pod Javornikom nad Idrijo nekoč celo na leskovi šibi, ki je udarila v svojo skoraj navpično lego nazaj, ko sem ustrelil petelina.
Največji poredneži so tisti petelini, ki umolknejo (odrežejo) po glavnem udaru. Prijatelj profesor K. je imel letos pri Sv. Joštu nad Vrhniko opravka s takim zapeljivcem. Opozorjen na to razvado starega lisjaka ni skočil po glavnem udaru prej, nego je začul, da prične petelin v resnici z drganjem. Ta previdnost je bila na mestu in mu je naklonila močnega petelina z 21 peresi v repu.1
Za najglasnejši del petelinjega petja velja glavni udar, ki se sliši navadno najdalje. A letos sem čul v Bezenici pri Polhovem Gradcu petelina, katerega drganje je bilo toliko močnejše od klepanja, da sem slišal .izprva samo drganje. Stari Matevžek, ki hodi že pol stoletja v Bezenico zaslišavat peteline, ni mogel skoraj verjeti, da je to petelin, ker ni bilo čuti nikakega cmokanja. Petelina sem naskakoval in ni bilo opaziti v bližini nobene druge posebnosti v petju kakor to, da se mi je celo klepanje zdelo precej tišje in nežnejše kakor navadno. Kaj je bil vzrok temu, ali morda anatomska kvara, ali kaka rana, nisem mogel dognati, kajti - sv. Hubertu bodi potoženo! — tudi to jutro sem šel s praznim klobukom domov.
Da ne sliši petelin med drganjem nič, je dokazano. Če je to posledica erotičnega vzhičenja ali se mu uho mehanski zapre, je še preporno vprašanje, precej verjetno pa je, da sta oba činitelja pomembna. Iz lastnega opazovanja vem, da je včasih petelin še po petju tako zmeden, da se prav malo meni za svojo varnost. V Kanjem dolu pod Javornikom sem zadel na petelina, ki je tisto jutro odpel in ždel na tleh sredi prostorne kotline. Tej sicer jako plahi in oprezni živali sem se približal izlahka na 15 korakov, dasi sem moral stopati po suhem listju. Ko me je končno ugledal, ni vedel, kaj bi počel;
1	Kakor znano, ima petelin v repu navadno le 18 peres. Lansko leto sem ustrelil v horjulskih Kladnikih enega z 20 peresi.
SE* 71
menda je kar	pozabil,	da ima peruti,	kajti nekaj časa je plesal	po
sredi kotline,	potem jo	je ubral v črti	polžnici po pobočju kotline	in
se dvignil šele na njenem robu ropotaje v zrak.
Skoraj neverjeten doživljaj mi je pravil lovec Čuk s Podolnice. Peljal je ljubljanskega lovca na petelina, katerega sta dobila lepo in pravilno pred muho. Ker po prvem strelu, oddanem pravilno med drganjem, ni	zropotal	raz vejo, sta	streljala še v drugič in tretjič,
na kar je petelin sicer	umolknil, toda	ostal na svojem mestu. Ko	ga
ni vrgel na tla niti četrti strel, sta bila lovca prepričana, da je obvisel petelin ubit v rogovili. Zato stopi Čuk pod drevo in ga strese za deblo, pa v tem hipu razpne petelin peruti in odplava črez dolino.
Ker je Čuk star petelinar in verodostojen možak, ker mi je pokazal usodepolno bukev, ki raste še sedaj, dalje, ker se je hotel na moj nasmeh pridušiti, da je zgodba resnična, mu verjamem stvar od konca do kraja, toda s previdnim pristavkom, da pade odgovornost nanj, če sem spravil kako laž v resno javnost.
Da poje včasih petelin tja v beli dan in celo v solnčnih žarkih, sem videl letos v Kladnikih, ko sem ubil 4. majnika ob V4 na 6 petelina, in predlanjskim v Brkovniku pri Črnem vrhu, ko je pel ob */2 7. uri in se kopal v jutranjem solncu.
Se hujše razvade ima srednji petelin (tetrao medius), hudobni grščar ali škripač, ki druži v sebi malopridnosti obeh petelinov, velikega in malega (ruševca), s katerima je v krvnem sorodstvu. Pri nas je menda zelo redek, več jih je na nemškem Štajerskem, še več na Češkem. Morda devamo marsikako razvado na rovaš velikemu petelinu, ki jo je zakrivil v resnici srednji petelin. Zanimivi bi bili podatki lovcev iz raznih slovenskih krajev, da bi se napisala na njihovi podlagi daljša študija o tej naši najlepši divjadi. Dosedanja zadevna literatura se ozira kaj malo na naše kraje, zato bo prav, da si po-moremo sami. V olajšanje opazovanj in poročil naj služijo naslednji prirodopisni podatki, ki jih povzemam po Böhmerleju.1
Veliki petelin: 3'5—7-8 kg; dolg 1—1'1 m, od tega zavzema rep 0'35 m ; razkrilje 1*14—1*40 m; kokoš 1*5—4 kg, dolga 0‘50—074 m, od tega odpade na rep 0‘20 m; razkrilje 0’90—1'15 m; jajca 55,1X417 mm; v gnezdu 8—12 jajec.
Mali petelin: 1*2—2 kg; dolg 0'55- 0‘58 m2; kokoš 0‘45m; razkrilje 0‘9 m3; rep 0'17 m; noga 4'5 cm ; jajca 51'6X36'6 mm ; v gnezdu 6—12 jajec.
Srednji petelin ima ali bolj tip velikega petelina, ali pa bolj
1	Emil Böhmerle, Taschenbuch für Jäger und Jagdfreunde. Fromme. 3. izdaja. Dunaj, Lipsko. 1915.
2	Po Leedru 60—65 cm.
3	Po Leedru do 1 m (Karl Leeder, Wildkunde und Jagdbelrieb. Frick. 2. izdaja. Dunaj, Lipsko. 1918).
malega petelina. Za prvi slučaj so podatki ti-le: kljun 4’7—5'8 cm; dolgost peruti 36—37’5 cm; vnanja peresa v repu 20'5—24 cm, srednja 22-—26 cm ; peres v repu 18—19; noga 6‘6—8 cm; teža 5‘2—3-4 kg. Za drugi v istem redu: 3‘8—4'4 ; 29—34'8, 18'5—26‘4, 16—21, 18—20, 6—7, 25—2-6.
Ce je veliki petelin star, ima vsa peresa v repu enako dolga ; pri mladem so srednja peresa precej daljša od obkrajnih.
Najvažnejša literatura: Wurm, Das Auerwild. — Der Auerhahnjäger. — Waldhühnerjagd. — Kritische Naturgeschichte des Auerwildes. — Czynk, Das Auerwild, seine Jagd, Hege und Pflege. ■— Dombrowski, Das Auerwild, seine Jagd und Hege. — Geyer, Die Auerhahnbalz. — Meyer, Unser Auer-, Rackel- und Birkwild und seine Abarten. — Stroinigg, Der Auerhahn. -—Ludwig, Das Birkwild, seine Naturgeschichte, Jagd und Hege. — Rohr, Das Birkwild, seine Hege und Jagd im Gebirge.
Fr. Klemenc:
Skrbimo za jerebice!
Zavedamo se, da ne pridobimo z novim lovskim zakonom ničesar, ker bode treba veliko popustiti. Kako otežkočeno bode gojenje večje divjačine, posebno one, ki je količkaj nadležna kmetu, si lahko predstavljamo. Podrobnejše razpravljanje bi bilo danes prezgodnje, upajmo pa, da ne bode še konec dobrega lova!
Ni pa že sedaj odveč vprašanje, kako si naj ohranimo in pomnožimo ono divjačino, ki ne dela prav nikjei škode. Ako premotrimo vrste svoje divjačine, vidimo, da so jerebice ene izmed onih živali, ki niso ni malo škodljive niti poljedeljstvu niti gozdarstvu. Gojenje gotovih vrst jerebic se tudi prav dobro izplača in je lov na katerokoli teh malih kur zelo zabaven in zanimiv.
Pri nas imamo štiri vrste te hvaležne perutnine, in sicer : poljske, gozdne, skalne in bele planinske jerebice. Prirodopisci prištevajo
prvo in iretjo vrsio k poljskim, drugo in četrto pa h gozdnim kuram. Vse štiri vrste so približno enako velike, žive v enoženstvu ter se ponašajo z lepo pisanim perjem. Samci se razlikujejo od samic s prav malo znamenji, vendar pa dovolj razločno in zanesljivo. Vsem jerebicam je prirojena dobra lastnost, da se drže trdovratno rojstnega kraja. Splošno je znano, da je gozdni jereb pravi in zanesljiv vremenski prerok, manj znano pa, da sta tudi poljska in skalna jerebica za vremenske izpremembe zelo občutljivi. To velja tudi za belo planinsko jerebico. Že par dni pred slabim vremenom ne najdeš več belega jereba po slemenih in čereh, ker so se že sklicali v jate ter se drže le po kotlih, kjer dobe pod stenami zavetja. Značilno za vse jerebice je, da sfrče prav nerade in z velikim ropotom. Veliko drugih lastnosti bi še lahko naštel, ki so vsem jerebicam skupne, toda to naj zadostuje, saj je lovcem znano, da so si te vrste kur v vsem zelo sorodne in podobne. Jasno je torej, zakaj je krstilo preprosto ljudstvo vse te kure za jerebice s pristavkom, kje se nahajajo.
V severnih deželah Evrope, posebno na Finskem in po ruskih Baltiških pokrajinah žive tudi bele močvirne jerebice. Te so našim belim planinskim jerebicam v vseh letnih časih zelo podobne, a nekoliko večje. Samci nimajo črnega traku za očesi. V Veliki Britaniji se nahajajo takozvane škotske jerebice, ki ne postanejo na zimo bele, sicer so pa popolnoma enake belirft močvirnim jerebicam. To vrsto so poizkusili v Nemčiji in v Belgiji na več krajih zaploditi, kar se je popolnoma posrečilo na Visokem Vennu, z vresjem in grmičevjem zarasli, nerodovitni planoti ob meji Nemčije in Belgije. Naše skalne jerebice imajo zelo podobno vrsto v južni Franciji in Španiji v rdečih jerebicah, ki so precej manjše ter imajo namesto črnega pasu okrog belega grla posamezne črne pike, raztresene po vratu in golši, in žive po poljih in travnikih kakor naše poljske jerebice.
Našim jerebicam precej podobne so tudi stepne jerebice, ki so sicer doma v kirgiških, tatarskih in mongolskih pustinjah in stepah, vendar pa obiščejo od časa do časa tudi Evropo. Tako so prišle v večjih jatah leta 1863., 1888. in 1908. ter so v Evropi tudi po nekaterih krajih gnezdile, vendar pa zopet izginile. L. 1908. na spomlad so opazili te zanimive ptice tudi na Kranjskem ter jih nekaj postrelili na Notranjskem. Te jerebice so manjše ko poljske, rjavožolte barve z ozkimi, črnimi trakovi črez hrbet in pleča. Samec ima pod sivorumeno golšo ozek trak, sestoječ iz belega in .črnega perja. Trebuh je spredaj temnorjav, zadaj bel. Prvo pero v perutih je dolgo in šilasto, rep dolg in klinast. Na gosto poraslih nogah ima samo tri sprednje prste, ki so zrastli v luskinast, gol podplat. To redko ptico spoznaš torej prav lahko in je treba vsak pojav te jerebice pri nas takoj vestno zabeležiti in naznaniti našemu lovskemu društvu. Zakaj zapušča od
časa do časa stepna jerebica svojo domovino v ogromnem številu, ni še popolnoma dognano. Eni navajajo kot vzrok velikanske viharje po stepah in puščah, drugi zopet pomanjkanje hrane i. t. d.
S tem število tujih vrst teh kur ali jerebic nikakor še ni izčrpano. Omenil sem samo one, ki se nahajajo po sosednjih deželah in pa stepno jerebico, ki nas včasih obišče. Vrnimo se torej k našim jerebicam 1
Brez dvoma ima poljska jerebica za nas največji pomen ter poplača obilo vsak najmanjši trud, ki ga posveti lovec njenemu gojenju. Poleg tega je poljski jereb kmetijstvu koristen in lov sam na sebi na to ptico zelo zabaven že z ozira na delo dobrega frmača. Pri nas bi lahko izdatno povišali število poljskih jerebic povsod z malimi stroški. Cim bolj je obdelano polje, tem boljše za to kuro, ki se naseli rada tudi po gorskih njivah do tisoč metrov visoko. Med vojno se je iztrebila pri nas poljska jerebica zelo, seveda ne toliko po lovcih, kakor po dvo- in štirinožnih tatovih, ki so se bili precej razmnožili v časih, ko ni bilo pravega nadzorstva. Prvo, kar moramo storiti za povzdigo poljskih in sploh vseh vrst jerebic, je, da zmanjšamo število roparjev, velikih in malih. Navadno gledamo samo po skobcih in lisicah, na male škodljivce, kakor vrane, šoje, srake, podlasice, dehorje, ježe i. t. d., pa pozabljamo popolnoma. Tu lahko pokažejo lovski čuvaji svojo spretnost, seveda jih moramo za to tudi primerno nagraditi. Dalje je neobhodno potrebno, da pokladamo poljskim jerebicam po zimi, ko zapade sneg, živeža na za to pripravnih prostorih. S tem pe pripomoremo samo, da prezimijo jerebice dobro in čvrsto, ampak jih tudi odvrnemo, da ne iščejo krog kozelcev in skednjev hrane, kjer je vedno nastavljena žima in reta. Od leta do leta je treba izpustiti v lovišče češke jerebice, da osvežimo domače pleme, kar vpliva posebno dobro na pomnožitev. Prav priljubljena so jerebicam taka lovišča, koder so raztreseni po poljih in travnikih mali gozdiči, v katerih dobe vedno zavetja. Naposled je važno, da počakamo z odstrelom do meseca kimavca, ko so piščanci že popolnoma godni. Vrhutega je v drugi polovici velikega srpana po njivah še proso in cesto tudi oves, a da ne smemo in ne moremo loviti po žitu, je umevno. Upoštevati bode treba to okolnost pri prepovedanem lovnem času v novem zakonu. Za odstrel bi zadostovali meseci kimavec, vinotok in listopad. S tem bi dobri lovci gotovo le pridobili. Največ uspeha bi pa bilo, ako bi se lotili najemniki lovišč posameznih okrajev skupno gojitve te za prihodnost tako važne divjačine.
Ne tako razširjene ko poljske, pač pa posebno priljubljene so nam gozdne jerebice. V Sloveniji imamo zaenkrat sorazmerno še največ gozdnih jerebov v celi srednji Evropi in gotovo smo tudi Slovenci
najbolj vneti jerebarji. Kdo drugi je spisal obširno monografijo gozdnega jereba ko naš rojak prof. Valentinič iz Laškega trga! Naša dolžnost je, da posvečamo tudi zanaprej večjo pozornost tej mični gozdni kuri. Prvo, kar se mora storiti, je, da dobimo boljši zakon o prepovedanem lovnem času za to ptico. Po sedanjem zakonu, ki je veljaven od 1.1889., je dovoljeno streljati gozdne jerebice brez razlike spola od 16. velikega srpana do 31. prosinca. Pred letom 1889. je bil pa veljaven zakon iz leta 1875., po katerem je bilo dovoljeno streljati gozdne jerebe od 16. velikega srpana do 31. velikega travna! Ako bi bil še danes ta zakon veljaven, potem bi se zgodilo tem jerebom pri nas ono kot po zapadnih in sosednjih deželah, kjer je že skoraj docela izginil. Toda tudi pri nas se gozdni jereb slabo množi; krivo je temu kultiviranje gozdov, lovišč je pa črezdalje več v nelovskih rokah. Predvsem moramo zahtevati zakon, ki bode ščitil kokoš gozdnega jereba celo leto prav kakor kokoši divjih petelinov in ruševcev. Saj so izpostavljene vedno v veliko večji meri enakim nevarnostim! Da pa bode možno ta zakon izpolnjevati, oziroma pri lovu razločevati natančno spol, je treba posebnega lova na petelina-jereba, prav kakor na srnjaka, ruševca, divjega petelina i. t. d. To se da doseči le, ako kličemo petelina-jereba na piščal, in sicer jeseni v najugodnejših mesecih. Čas od 16. do 31. velikega srpana se mi ne zdi ugoden, kajti spol se še težko razločuje bodisi pri starih, bodisi pri piščancih. Ker so še v jatah, tudi na klic ne pristanejo radi ob tem času. Najlepši in najuspešnejši je lov nedvomno v kimavcu in vinotoku, slabejši že v listopadu, prav slab pa v grudnu in prosincu. Dobremu lovcu bi popolnoma zadostovali prvi trije meseci. S tem bi obenem preprečili, da bi se pozneje po brakadah ne streljalo kar tja v dan po tej dragoceni divjačini. Brez nadaljnjega in nepotrebnega utemeljevanja ponovim še enkrat na kratko: ako hočemo, da nam ta krasna ptica ne izgine za vedno iz naših lesov, se naj glasi lovski zakon o prepovedanem lovnem času za gozdne jerebice-kokoši za celo leto, za peteline pa od 1. grudna do 31. velikega srpana.
Da je tak zakon tudi želja vseh dobrih lovcev pri nas, upam toliko bolj, ker je sklenil skoraj isto dne 19. sušca 1912. V. občni zbor „Slovenskega lovskega društva“. Tudi lahko pričakujemo, da dosežemo to izpremembo zakona, saj gre za ohranitev divjačine, ki ne dela prav nobene škode. Prof. Valentinič in. dr. Jeločnik pišeta sicer, da škoduje gozdni jereb s tem, ker obira v hudih zimah brstiče sadnega drevja. Do danes sem se zaman trudil, da bi prišel sam čemu sličnemu na sled ali pa da bi vsaj kaj podobnega slišal od naših gorenjskih hribovcev, kjer imamo precej jerebov in sadnega drevja. Izpraševal sem seveda tudi take gorjance, ki poznajo jereba prav do kosti. Sicer ne dvomim niti trenutek, da bi ne bila škoda, o kateri poročata zgoraj
omenjena prvovrstna poznavalca gozdnih jerebic, mogoča, vendar je moje skromno mnenje, da je ta škodljivost prav tako izjema, kakor če bi govorili in pisali, da nam koristi gozdni jereb s pokončavanjem gozdnih miši, ker je našel znani ptičeslovec dr. Rorig v golši gozdnega jereba eno miš! Lahko smo torej popolnoma brez skrbi, da bi trpeli naši sadjarji kako škodo od te strani, tudi če bi se gozdne jerebice pomnožile, česar se pa žal ni nadejati.
Zelo bi ustregli gozdnim jerebicam, ako bi nasadili po prostorih, kjer se zadržujejo, vedno nekaj jerebik in črnega bezga. Pred vojno je stalo sto sadik jerebike, po 1 do 1 '/2 metra visokih, s poštnino vred 6 kron. Dajale so jih vse večje drevesnice. Črni bezeg pa dobiš hitro kje okrog doma. Spomladi ga izkoplješ ter napraviš iz enega grma lahko 5 do 10 stebelc. Na vsak tak kraj, kjer je gozdni jereb doma, bi se nasadilo kakih 10 do 20 jerebik in nekaj bezga. To bi se dalo izpeljati brez posebnega truda in stroškov gotovo v vsakem lovišču. Na vsak način moramo izkušati kolikor mogoče izboljšati življenjske pogoje te tako mikavne ptice.
Se več zanimanja so vredne skalne jerebice, najlepše in največje izmed vseh naših jerebic. Te krasne ptice so pri nas popolnoma izročene na milost in nemilost naših zaprisežencev. Na Primorskem je nekoliko več zanimanja za to jerebico, kjer jih love tudi s frmači kakor poljske jerebice. Lov na skalne jerebice je sicer težaven, zato pa tudi toliko bolj mikaven. Le škoda, da se ne more veliko storiti za povzdigo te kure. Prizanašajmo samicam, če le mogoče, in preganjajmo tudi tam gori vse roparice in tatove z zankami 1
Bela planinska jerebica živi pri nas v prav skromnem številu po najvišjih vrhovih Julijskih Alp, Karavank in Kamniških planin. Pač žal, da moremo storiti za to lepo planinsko kuro, ki oživlja najbolj zapuščene in nepristopne lege, še manj ko za skalne jerebe. Vse hvale vredno bi bilo, ako bi se vzdržali posestniki lovišč, kjer se nahaja ta jerebica v zadnjih jatah, odstrela. Nikakor pa ne smemo dovoliti, da bi jih lovili lovski čuvaji z žimo in drugimi pastmi.
Ne škodilo bi, ako bi razširili prepovedani lovni čas tudi pri belem in skalnem jerebu. Idealen bi bil enoten zakon prepovedanega lovnega časa za vse jerebice, in sicer od 1. grudna do 31. velikega srpana, izvzemši samico gozdnih jerebov, katera naj ima mir pred lovci celo leto.
Kakor sem že omenil, se ne bodo upirali poljedelci tej pre-osnovi zakona, še manj pa mislim, da bi se temu protivili dobri lovci, ki so se držali te omejitve že davno prostovoljno. Udarjeni bi bili s tem le mrharji, seveda le tedaj, ako bi se strogo pazilo, da se prestopki tega zakona naznanijo in občutno kaznujejo.
Ivan Franke:
Naše ribarstvo.	(Konec.)
Novi ribarski okraji.
L. 1888. sem predložil ledanji c. kr. deželni vladi načrt ne le za obstoječe ribarske okraje, ampak tudi za obmejno vodovje. Glede Save so že uradno obravnavali v Radečah, kjer so bili štajerski upravičenci za uredbo, štajerski deželni odbor pa proti, češ da kažejo že predlagana imena, da je Sava pretežno štajerska, res pa gre meja po sredi reke. Za Štajersko ni ribarskega zakona, ampak obstaja samo policijska naredba za varstvo rib in rakov, ki pa ni brez protislovij. Če je glede tega Hrvaška kaj odgovorila, ne vem. Ilirsko Reko so uredili v okraje. Za Goriško sem predložil načrt 1.1905. Par let pred vojno je sklicala vlada v Gorico zborovanje interesentov, deželnega odbora in izvedencev. Gospod z namestništva v Trstu je bil glavni govornik. Namen zborovanja mi ni bil jasen, pa tudi c. kr. nadzorniku za erarsko ribarstvo, Doljanu, ne. Stvari se niso toliko premenile, da bi bili dotični predlogi manj rabljivi kakor oni, ki so bili predlagani za izvršitev. Pri načrtu so vpojasnjena tudi načela za omejitev okrajev. Dovršeno je bilo postopanje za ustanovitev okrajev, izvoljen ribarski odbor, ki je prevzel zavod na Studencu 1.1896. Nov načrt za ustanovitev okrajev na podlagi očividstva in poizvedovanja vseh pomembnih tokov povečane Slovenije bo treba napraviti, ko bodo meje določene.
. Ribarski zakon za Kranjsko.
V vladnih predlogih niso bile omenjene umetne struge kot v do-tične okraje privzete; brez teh bi pa bil marsikateri okraj, kjer se
nahaja več in daljših strug, mlinščic, raztrgan med več gospodarjev in bi izpadla najvažnejša točka zakona, t. j. enotno gospodarstvo omenjenega vodnega telesa, ko je izvrševalo prej v istem vodnem telesu ribolovsko pravico več strank, celo do devet. V samosvoje in zakupne je ločila vlada okraje po priznanih posestnih razmerah. Pro-težirali so samosvojstvo ter ugodili dotičnim zahtevam po možnosti. Za poljedelstvo obstaja sedaj načelo ali vsaj tendenca, naj bo lastnik oni, ki obdeluje polje. Temu primerno bi rekli: naj gospodari oni, ki izvršuje ribarstvo. Po § 13., odst. 2, se sme dati v zakup okraj nedeljen, torej preidejo vse izvršilne pravice na zakupnika. «Kdo je za morebitno nezakonito izvršbo odgovoren ? Zakon ne pove nič. Kako malega pomena je samosvojstvo, izkazuje število zakupljenih okrajev. Kje je pričakovati več stvarnega zanimanja, pri zakupnikih ali pri lastnikih ? Zakupništvo se je izprevrglo deloma v podjetništvo, t. j. zakupnik ne izvršuje sam ribarstva, temveč odda lov drugemu pod raznimi pogoji in si pridrži športno lov in vse boljše ulovljene ribe ali najema ljudi za posamezno lov. Pomembno je tako razmerje v okrajih, kjer se dobiva izdatna množina navadnih rib, ki prihajajo za aprovizacijo v poštev. Razen za božič in veliki petek prihajajo slej ko prej od boljših rib kvečemu le ščuke na Ljubljanski trg.
Priznati moramo, da so baš športniki pognali zakupne cene na višino, katera je tudi z ozirom na padec denarne vrednosti visoka. Pravega zanimanja za stvar pa od te strani ni bilo čutiti. Minulo leto je stala voda za dobavo sulcev izredno ugodno. Moje pisanje in moja pota so bila zaman. V Ižici so pa v drstnem času ujeli dva velika sulca hkrati in ju pobili. Kako naj verjamem, da sta bila oba mlečnika ? Slučaj je bil naznanjen pristojni oblasti — več ni znano.
Glede množine rib in pomena za aprovizacijo prihaja v poštev Sava od Medvod doli in Krka od Soteske doli ter Ljubljanica.
Izvršitev ribarstva bo treba izenačiti za okraje enakega vodnega • značaja potom sporazuma ali zadruge, tako za sulčevo porečje, za ameriške postrvi. Zdaj je deloma že preizkušeno, katero pasmo naj gojimo tu, katero tam. Na Kranjskem so za sulce in domačo postrv ugodne proge dobro znane, dvomljiva je kvečemu glede postrvi Ljubljanica. Kašeljski ribiči so dobivali poleg sulčevih več let mladice vseh treh na Studencu gojenih postrvi. Pohvalili so se najbolj z domačo. Na Barju bi bilo umestno spustiti letne neposredno v reko. Ob Krki so tožili, da je premalo boljših rib-roparic, tudi ščuk ni kaj prida. Odkar je Sava tako kalna, ne dohajajo več krapi-starine in somi v Krko. Nizdol Draške vasi menjavajo jako dolgo mirne globočine s kratkimi pragi in jezovi, kjer voda toliko hiti, da ugaja domačim postrvim in sulcem. Take derečine so skoraj samo pri mlinih. Dogodek s šarenimi pri izlivu Rateškega potoka in dejstvo, da uspeva
ta pasma v ribnikih za krape imenitno, govori za resen poizkus, udomačiti jo z nasadom enoletnih po celi Krki, po večjih dotokih pa z nasadom mladic, to pa tako, kakor se je izvršilo v Temenici. Ce ostane šarena in se ne izseli, dobijo potoki in Krka dokaj nadomestila za izgubo rakov. Ko ni bilo več rakov, so prišle postr-vi na vrsto v rav-šelj in na trnek. Pri Zagradcu so imenitni prostori za postrvi; našel sem pa samo eno nedoraslo, medtem ko sem videl mrene velike kakor sulce. Drobnih rib za krmo roparicam je povsod obilo.
Pri poizkusu s šarenicami bi morali sodelovati vsi ribarji od Draške vasi do ustja, za kar je potrebna obvezna zadruga. Za dolgo Pešato, Radomljo in za struge na obeh bregovih dolenje Kamniške Bistrice priporočam glede domačih postrvi tudi zadružno postopanje.
Za samosvoje okraje predlagam kot obvezno naznanitev zakupa, zakupnine in zakupnika rib. odboru, oziroma Kmet. družbi. Boljši je ta način: lastnik le poroča, da ne izvršuje lovi, in pristojna organizacija razpiše javno dražbo, zakupnik stopi v vrsto § 14.
Sedanji zakon (§ 13., odst. 2) ne pove nič, kdo je odgovoren za izvršbo po 1. odst. § 13.
Pregled zakona.
§ 6. ni prišel nikdar v poštev in vsa tozadevna določila v nadaljnjih paragrafih tudi za Goriško ne. Vsi iztoki v morje z avtomatičnimi zatvornicami ne spadajo v okraje, ampak ostanejo zasebna last. Kako je na Štajerskem, ne vem; domnevno je tako, kakor je bilo pri nas.
§ 10. Točka 1. izpade ; izpadejo tudi vsa nadaljnja dotična določila. Takih stalnih naprav ni, pač pa v Goriški Furlaniji za ogorje.
§ 13., 3. odst. je brez pomena, ker ni porabnih školjk. Stavek prvega odstavka: „Ko bi se .... samosvojega okraja“ in stavek § 16:
„ako ne izpolnjuje......drugemu v zakup“, se do zdaj nista porabila,
proti onemu pa, ki ubija ponovno drstne sulce, naj bi se porabil takoj.
§ 22. Kopičenje glasov in morebitno stremljenje, z množino glasov ustvariti kliko, naj bi se preprečilo tako, da ima zakupnik ali lastnik le 2 glasa, četudi izvršuje ribarstvo v treh ali več okrajih.
§24. Eden ali več ribarskih odborov? Za Goriško je potrebno posebno vališče že radi soške postrvi in ni praktična dobava mladic izvun dežele. Poseben odbor ali skupen? Interesenti naj bi odločili. Za druge dele nove Slovenije se bo mogoče izjaviti po ogledu.
§ 27. 4. Ogledovanje okrajne vode. V imenu ribarskega odbora je bil sklican po Novem letu 1897 shod interesentov v Novem mestu. Moj govor o Krki je padel v vodo. Ribiči, s katerimi sem se ob potovanju prav dobro in koristno pomenil, so molčali. Debata je
šla na posestveno stran ribarstvh, kar je bilo neplodno, ker je bil zakon že izvršen. Nasad šarenic v Cadreški potok je bil že domenjen med poučnim tečajem za ribiče. Iz zanimanja sem stikal parkrat s trnkom po Krki, radi rakov po nalogu bivše c. kr. deželne vlade tudi z realčnim drobnogledom.
Javno zborovanje ali predavanje ne vpliva neposredno, ampak pogovor o omejenem, praktičnem predmetu z ribarjem, če mogoče s pomočjo nazora, in ponoven obisk. Za odgojo ribarjev smatram za koristno daljše prakticiranje v ribarskem zavodu od oktobra do junija ali pa najmanj od srede oktobra do konca novembra in nadaljevanje v aprilu in maju, t. j. privadi naj. se tudi delu; da samo razume, ni dovolj.
Da bi izpolnjeval okrajni odbor vse v § 27. zahtevano, štejem med iluzije tega zakona.
§ 29. Kdo je sestavil priloženi poslovnik? Domnevno vladni činitelj.
§ 36. Savica se v zimi docela posuši, ribe (v Bohinju izraz za postrv) nimajo drstišča, domače potočnice in jezerke — trutta lacu-stris — se gredo drstit iz jezera doli po Savi do Ribnice in po Ribnici gori do jezu in nekaj še črez jez naprej. Pridejo se pa drstit tudi iz Save na daljavo več km. V Ribnici se nabere tako neverjetna množina rib. Nekdaj so jih lovili prebivalci v koše. Toliko jih je bilo, da so jih sušili. Jezero in Ribnica sta v drugem posestvu kakor Sava. Večkrat je bil že oster prepir. Blejska graščina potrebuje postrvi za vališče in jih dobi najlažje in obilo v Ribnici. Posestnik jezera pa nima za vališče v bližini ne pripravnega prostora ne vode in najemnik, hotelir pri Sv. Janezu, zapušča po zimi kraj.
V jezeru so poleg jezerk tudi domače potočnice in rdeče. Mladice plemenk iz jezera gredo v pomladi kar v celih oblakih nazaj v jezero. Jezero ne potrebuje umetne valitve toliko kakor Sava, če mu je tudi koristna. Prepir glede meje v Savi je poravnan; prestavljena je bila od srede mostu do izliva Ribnice, glede plemenk se pa prav lahko ponovi. Priporočam: za Savo se sme ujeti x kg trutta fario, za vsak kg pa dolguje Sava jezeru najmanj 500 mladic.
§ 40. Umesten bi bil prostor za drstišče na Vrhniki, ko bi ne bilo apna. Za vse leto je pa naprava dvorezen nož, če bi bile večje ribe zavarovane celo leto.
§ 45. Za „ribarske upravičence“ naj se vstavi „en izvedenec". Koliko upravičencev pa pozna dobro ribarski zakon?
§ 47. „Erheblich — izdaten“ je zelo prožen pojem. V rajhu, oziroma v Prusiji, se glasi: „Jede Verunreinigung ist verboten.“ Ce je ribarstvo v narodno-gospodarstvenem oziru manj vredno kot onesnažujoča industrija, naj se razlasti v celem obsegu oškodovanja. Izlivna proga Medije v Zagorju je bila razlaščena, Sava pa ne.
§ 47. se do sedaj ni nikdar upošteval. Njegovi odstavki so zelo prožni.
§ 48. upošteva gospodarsko važnost, to pa samo enostransko proti ribarstvu.
§ 51. Kolikor mi je znano, so na Kranjskem vse tekoče vode javno dobro, tudi dotok in odtok Blejskega jezera, katero je zasebno. Na podlagi tega paragrafa je predilnica v Tržiču vložila zahtevo; rešitev ni znana.
§ 66. „Tretje osebe“ so lovile cesto na podlagi „pooblastila za pomožno osobje“ mesto na podlagi „ribolovne knjižice“. Zato predlagam : posestnik ali zakupnik naj naznani pomožno osobje, najeto za daljšo dobo, in „tretje osebe“ ribarskemu odboru, oziroma „Kmetijski družbi“. Tej organizaciji je tudi potreben pregled izvrševanja. Prememba takse za knjižico od 5 gold. na 5 K po mojem spominu ni bila sklenjena pri kaki odborovi seji.
§ 69., 2. odstavek izpade. 3. odstavek se tiče Hrvaške in inozemstva, 4. odstavek je iluzija.
§ 79. Županstva se niso brigala niti tam za ribarstvo, kjer so v posesti ribarskih okrajev. Naj se jih izpusti 1
Ribarski odbor je dajal do dr. Ahačičeve smrti enemu redarjev nagrado, potem ne več. Orožniško poveljstvo je odklonilo črez par let vsako nagrado za svoje organe.	•
§ 82. „V drugih slučajih“. Ker so vse tekoče ribje vode v okrajih, se tiče izraz „drugih slučajev“ edino jezer in ribnikov, kar se naj kar pove v zakonu.
Predstoječa razprava se tiče le ribarsko-tehničnih razmer na podlagi dosedanje izkušnje in znanih dejstev. Glede prihodnosti si usojam predlagati še sledeče:
1. Zavoda v Poljani ni mogoče toliko povečati, da bi zadoščal vsaj za Kranjsko. Prostor, ki bi zadoščal vsem zahtevam, je najti jako težko. Potrebna je bližina večjega mesta, železnice, dovolj vode nižje toplote, nekaj (2—3 m) strmca, dovolj ne predrage zemlje in gostih, najbolje glinastih tal. Poznam takorekoč celo Kranjsko. Ko je odpovedala voda na Studencu, sem stikal daleč okoli Ljubljane po pripravnem kraju za manjši, t. j. ne predrag zavod.
Novi obči položaj mi daje več poguma. Pregledal sem v spominu vso deželo in šel 7. febr. t. 1. tja, kamor mi je veleval spomin, v Višnjo goro. Na Ravnici, južnovzhodno od mesteca, se stekata tik državne ceste potok iz Dedendola in izpod Vrha, oba postrvja, ki vsebujeta ob mali vodi nad 300 1. s. Ob železnici do vznožja južnih višin, ob katerih teče potok dalje, so travniki; strmec znaša po špecijalni karti na km črez 5 m. Malo niže pride iz severovzhoda * potoček Trstenik, 80—100 1. s., v Višenjco, tudi hladen in porabljiv, ne skupaj z Višenjco, ampak sam zase. Z vodo ne bi bilo treba
skopariti. Naprava bi se ognila vsem mlinom in hišam, tudi železnici. Tla visijo od železnice proti Višenjci. Lega in druge okolnosti so prav ugodne za večjo napravo, tudi Krka ni daleč. Ali drže tla dobro, ne vem. Boljšega kraja ne bomo dobili. Severno Višnje gore ob železnici pred predorom sta opuščena ribnika, katera bi se lahko oskrbovala skupaj z odgajališčem za dobavo malih krapov, ki so jako potrebni.
„Okrajno ribarsko društvo v Celju“ (nemško) ima pri Celju vališče, iz katerega je dobil v preteklem letu dr. Bretl 9000 sulčevih mladic, 1000 po 60 K v vališču.
Predlagam: 1. Naj ogledam prostor ob Višenjci na novo, z menoj vred tehnik, ki bi teren izmeril glede površine in nivoja čim prej.
2. Naj se mi da nalog ogledati vališče pri Celju in posredovati za morebitno dobavo sulčevih iker. Za lov sulčevih plemenk je zdaj najugodnejša Savinja okoli Celja. To vališče je treba obdržati na kak način.
Izvrševanje zakona, nadzorstvo.
Prusi imajo po višjih in nižjih organih razvrščeno obširno organizacijo za nadziranje ribarstva, Bavarci pa, mislim, le velik, vzorno urejen odgovoren zavod in okrožne izvedence ali strokovnjake, le od vlade odvisne. Tako tudi na Wirtenberškem in Badenskem. Ti strokovnjaki so poučevali po neposrednem, osebnem stiku s posa-' meznimi interesenti in skupinami, so vzpodbujali za pravilno izkoriščanje danih priložnosti, so bili na razpolago kot izvedenci za ne visoko, od vlade določeno ceno, so ustanavljali zadruge ter bili bolj voditelji in poročevalci kakor nadzorniki. Ta poljudni način se je bolje obnesel kakor oblastveni pruski.
Bivša avstrijska ministrstva so se ponašala po izjavi markija Gozanija s produkcijo zakonov. Dalje pa ni bilo zanimanja. Tako se je natovorila tudi skrb za uveljavljenje ribarskega zakona na ribarski odbor, na orožnike, župane itd. „Tu ti dam mehurje, pa plavaj!“ Za celo Slovenijo bi imel en strokovnjak prav dovolj posla.
Samovlada ; odbor naj bi se volil takoj po ustanovitvi novih
okrajev. Deloval bo lažje in uspešneje, če bo strokovnjakov nasvet
i. t. d. na razpolago.	,
* *
Ta spis obsega takorekoč program za bližnjo prihodnost. Mislim, da je vreden napora za izvršitev, toda v celem obsegu, ker odprava onesnaženja je tolike važnosti kakor steze in nasajanje mladic in nemotena prirodna množitev boljših in gmotnih (množinskih) rib. Za oceno, koliko se nalovi rib, ni merodajen trg v Ljubljani, kjer se vrši kupčija živil očitno le iz aprovizacije, druga pod roko.
Anion Lokar:
Lov na Jutrovem.
Po dolgi ločitvi smo se sestali pri čaši pelinkovca pri stari Zaga-rici v Gornjem gradu Zagreba: prijatelj Vojko je bil ravno prišel iz Male Azije, jaz z Bolgarskega, Slavko z Rumunskega. Dolgo se že nismo videli, doživeli smo marsikaj in snovi za živahen razgovor ni manjkalo, posebno ker smo vsi trije strastni lovci in je hotel vsak prekositi drugega s posebnimi doživljaji.
Vojko je začel:
„Kakor znata, je zbrala stara Avstrija koncem leta 1915. v Celju dvg brdski bateriji, da jih tam opremi in pripravi za boj y tropičnem podnebju in za nameravani pohod proti sueškemu prekopu. Spomladi leta 1916. smo dospeli po trudapolni vožnji črez Belgrad in Sofijo v Carigrad, kjer so nas sprejeli slovesno in nastanili v sloviti Taksima-vojarni. Dvajset dni pozneje so nas izkrcali v mali vasici Bosanti, zadnji železniški postaji severno gorovja Taurus. Odtod vodi krasno izpeljana cesta v dolino mesta Adane. Lahko si mislita, s kakimi občutki smo korakali črez znana kilikijska vrata! Nekdaj — hvala Bogu, da mi letnica ne tišči več glave! - se je valila tod mogočna Kserksova vojska, bleščale so se stare perzijske sulice in čelade, a zdaj so vlekle naše mule in konji po ravno tisti cesti najmodernejše Skodove topove. Bog zna, kako je bilo takrat! Nam se ni godilo slabo, čeprav smo potovali tri dni črez dobro pogozdeno gorovje, polno požrešnih šakalov, ki so nam kvarili cele noči počitek z neprestanim tuljenjem. Beloglavi egiptovski jastrebi so krožili nad nami in lačno čakali prilike, da bi se spustili na mrhovino, ki je ležala povsod ob cesti. Od Turkov ubiti Armenci, crknjeni konji, voli, mule, bivoli in kamele so naznanjali pot, koder so korakali pred nami turški bataljoni.
Zalibog nisem mogel takrat misliti na lov. Jastrebi so se skrbno držali svoje nedosežne višine, a šakalov nisem mogel čakati, ker so bile noči pretemne. Domačini so mi pripovedovali, da je Taurus v višjih plasteh skrivališče kozorogov, risov in divjih maček. Tudi lisic ne manjka. Kaj rad bi bil skočil na stran in poizkusil srečo, toda
podnevu smo neprestano korakali, ponoči pa nam je spanec takoj zatisnil utrujene oči.
Razen tega sem si mislil, da bom našel še pozneje priliko, osrečiti to častitljivo gorovje s svojo lovsko navzočnostjo. Pa sem se zmotil! Nazaj smo šli dosti hitreje kakor doli, kajti angleška konjiča je pritiskala za nami.
V	Adani smo zopet zajahali železnega konja in se peljali do postaje Manoure na vznožju gorovja Amanus. Zopet peš črez sedlo in zopet železnica, ki nas je dopeljala naravnost v Damask, kjer so nam — samo glejta! — turške gospe postregle s čajem in datelji. Tukaj sem se tudi poslovil za nekaj časa od kulture.
Dne 14. aprila 1916 smo zapustili za vselej železnico v Bir-el-Seba, kjer so se zbirale za pohod določene čete.
Bir-el-Seba (7 iz sv. pisma znanih Jakobovih studencev) leži 82 km južno od Jeruzalema, ob cesti, ki vodi črez Sinajsko puščavo v Egipet. Mestece je prav majhno in čisto zanemarjeno. Postavili smo šatore, izvlekli kotle in kuhinjske zaboje na dan ter se vdali lepemu in družabnemu ciganskemu življenju.
Včasih smo šli tudi v mesto, da si ogledamo vzhodno življenje; veliko, pestro vrvenje je bilo samo ob tedenskih sejmih, na katerih niso prodajali beduini samo ovac, koz, volne, sadja, ampak tudi zamorce iz Sudana. Plačevali so jih po dva Louis d’ora. Med vojsko pa ni cvetela posebno ta kupčija, ker je vsak samega sebe težko prehranjeval in si ni rad nakopaval novih skrbi s črno služinčadjo, ki je, kakor znata, strašansko ješča.
Kot lovec tudi v tem kraju nisem prišel na svoj račun. Gazela je velika redkost. Dosti pa je gadov, modrasov in pod vsakim kamnom gotovo po en velik škorpijon. Največje veselje smo imeli z egiptovskimi miši-skakači. To so lepe, kot polh velike živalice, ki imajo posebno dobro razvite, dolge zadnje noge in na koncu košat rep. Izgledajo kot kenguruji v pomanjšani obliki in delajo do 2 m visoke in 4 m dolge skoke. Polovili smo jih nekaj in se potem zabavali v taborišču z njimi. Domačini pravijo, da njihovo meso ni dobro; mi ga nismo pokusili.
Sredi junija leta 1916. smo bili vendar vsi zbrani in pripravljeni na pohod. Koliko nas je bilo, ne bi zanimalo nikogar; povem le toliko, da je bilo samo za dovoz živeža in streliva pripravljenih 22.000 kamel.
Začetkom julija smo v treh kolonah naskočili angleške okope in se približali sueškemu prekopu na 20 km. Ker nam je pa ujela angleška konjiča celo južno kolono, smo se morali vrniti v zimska bivališča v okolici Jeruzalema in Betlehema. Moji bateriji sta bila za stanovanje nakazana dva samostana blizu Betlehema.
V	Betlehemu, ki leži 12 km južno Jeruzalema, žive skoro sami
kristjani; nosijo posebno nošo. Muslimanov in Židov je malo. Rojstno mesto Jezusovo se nahaja v votlini, nad katero stoji še bazilika, ki so jo zgradili križarji. V neposredni bližini se nahajata nova frančiškanska cerkev in samostan.
Naš počitek v nebeških krajih Jeruzalema ni trajal dolgo. Vendar sem imel toliko časa, da sem si pogledal Mrtvo morje. Ni mi dalo miru. Moral sem tja, ker nisem hotel verjeti knjigam, ki pripovedujejo, da ne more prebivati v njegovi vodi nobeno živo bitje. Vzel sem karabinko na hrbet, zajahal svojega arabskega belca Nedjimeh in se podal na pot.
Nisem bil še dolgo v sedlu, ko sem zagledal pred seboj šakalovo kujo, ki je nosila svoje mlado med zobmi. Zdirjal sem za njo, kar se je dalo; ko je videla, da se zmanjšuje daljava med nama vedno bolj, je spustila mladiča na tla in zbežala. Radoveden sem skočil raz konja in se že veselil, da bom imel zabavo z dresuro mladega šakala. Toda zlomek je imel toliko uši in je tako smrdel, da ga nisem hotel vzeti v svojo ježno torbo, boječ se pegastega legarja, ki je takrat pri nas posebno razsajal. Torej sem sedel nekoliko razočaran zopet na konja. Cim bolj sem se bližal Mrtvemu morju, tem bolj je dišal zrak po žveplu; kamor sega oko, nič kot kamenje in pesek, le včasih, toda jako redko zagledaš pritličen grmiček. Ko sem slednjič zagledal Mrtvo morje pred seboj, sem bil na svojo največjo žalost prepričan, da imajo knjige prav in da zasluži to morje svoje ime v največji meri: popolnoma pusto in zapuščeno je in vsak, ki mu pride blizu, gleda, da se čim prej odstrani. Voda tega morja vsebuje 21'7°/0 soli in izhlapeva toliko žveplenega kisika, da je vsako življenje v njej onemogočeno.
Nekaj dni po tem izletu so nas primorali Angleži, umakniti se na črto Gaza, Tel Seria, Bir-el-Seba.“
„Čital sem o bitkah pri Gazi,“ se oglasi Slavko, ki je dozdaj vedno poslušal.
„Torej vama ne rabim o njih pripovedovati. Bile so jako ljute in večkrat smo bili v nevarnosti, da izgubimo topove. Če pa ravno ni bilo bojev, smo živeli izvrstno. Taborišče smo si postavili v lepem, prostranem pomarančnem vrtu.
Šakali so nas obiskavali skoro vsako noč. Zelencev, do 90 cm dolgih, je bilo vse polno, ravnotako tudi kameleonov in želv. Beduini uporabljajo zgornjo črepinjo želve za otroške zibke. Neki nemški častnik, ki se je odpeljal iz Gaze k Sredozemskemu morju, mi je pripovedoval, da je ujel tam mladega aligatorja; v močvirjih ob morju živijo nepregledne jate vivkov, flamingov, čapelj in štorkelj. Parkrat sem jih lovil in sem ustrelil prav lepe eksemplarje flamingov.
Semtertja sem blodil tudi po puščavi in iskal jerebic; ustrelil sem jih nekaj, pa ne veliko, ker nisem imel psa. Tudi je bila vročina
prevelika; navadna toplota je znašala 60°—64° C, največja pa 73° C. Skalnim jerebicam se sploh nisem mogel približati, ker so me že od daleč zagledale.
Do zanimivejšega lova sem prišel po tretji bitki pri Gazi, ko so nas, popolnoma razbite, potegnili iz fronte na odpočitek v Damask, eno največjih mest v Mali Aziji. Zdaj šele je prišel čas, da sem si malo natančneje pogledal Jutrovo deželo.
Da tam živijo naši Kraševci, bi se po deželi lahko cedila mleko in med, kakor pravi sv. pismo. Damask izgleda kakor velik vrt; Gaza leži sredi najlepših pomarančnih in citronovih gozdov. Na severu in jugu se razprostirajo neizmerno rodovitne planjave, na katerih pridelajo ogromne množine ječmena in pšenice, kar izvažajo skoro izključno na Angleško. Cim bolj pa gremo na vzhodu proti Arabiji in na jugu proti Sinajskemu polotoku, tem bolj prevladuje nerodovitna, pusta, peščena puščava, kjer naletimo le semtertja na male oaze.
Lov je sloboden. Vsak, kdor ima puško, lovi in strelja vse, kar mu pride pred cev.“	'
„Na Bolgarskem je ravno tako,“ se oglasim. „Zato tam ni posebnega lova, ker preveč živali pobijejo in ker je nihče ne goji.“
„Seveda,“ nadaljuje Vojko. „Hvala Bogu, da je na Jutrovem prevroče in da so Turki, Beduini in Arabci jako leni ljudje, katerih lov ne mika posebno. Rajši posedajo doma, pijejo črno kavo in pušijo svoj nargile. Puške za kroglo imajo prav moderne in so tudi dobri strelci; videl sem Turka, ki je ustrelil s kroglo na 30 korakov vrabca.
Najbolj zanimiv lov na Jutrovem je lov na gazele in divje prašiče.
Gazele so srni podobne živali, šibke lasti in včasih suhe kot državni uradniki med vojnim časom. Barve so ob straneh in na hrbtu žolto-rumene, po trebuhu pa bele. Samci nosijo lepe rogove v obliki lire.
Strašno so plahe in bojazljive; žive navadno v čredah do 12 glav in ne puste nikogar blizu. Kadar beže, se držijo tesno skupaj; le redkokdaj se kakšna odcepi.
Beduini jih love s psi, ki so zelo podobni in gotovo tudi v sorodu z ruskim hrtom; edina razlika leži v tem, da so beduinski psi gladko-, dlaki, medtem ko imajo barzoji dolgo dlako in košat rep.
Lovci se bližajo oprezno čredi gazel in spuste dva psa nanje. Začne se dirka na življenje in smrt. Gazela je urna kot veter, psi pa tudi. Nepregledna, pusta stepa, gladka in ravna kot miza, ne dela nobenih ovir. Psa ne lovita skupaj, ampak se delita; eden se^podi naravnost za čredo, drugi se drži bolj ob strani, da prestreže izmučeni živali pot, ako bi začela delati kolobarje. Navadno tudi ujameta najšibkejšo žival cele črede in jo — kar se mi zdi najbolj neverjetno — prineseta po sledu do svojega gospodarja.“
„Ce še ne lažeš?“ se oglasi nezaupni Slavko. „Tako imenitne
dresure si ne morem dobro predstavljati. Bogme, naši braki bi jo takoj požrli.“
„Kakor rečeno: zdi se mi neverjetno, toda popolnoma resni ljudje so mi pripovedovali o tem. Relata refero! Obrnil sem se tudi naravnost na Beduine, da bi mi povedali kaj več o tem lovu. Zbral sem vso svojo arabščino in ustavil Beduina; ko sem bil gotov, mi je rekel v lomljeni francoščini, da ne razume nemškega jezika. Toliko, da ga nisem lopil po glavi!
Tako je torej bilo. Dolgo sem premišljaval, kako bi prišel gazelam do živega, dokler me ni slednjič res obiskal sv. Duh in me privedel do vsaj tako mislim — popolnoma nove ideje. Cisto enostavno: pasja pljuča zamenjam z — avtomobilom. Kaj pravita k temu ?“
„No, pristno-lovsko sicer ni, toda nadaljuj!“
„Ne lovsko? Kako? Zdaj mi pa povejta, * kakšna je razlika, če jaz lovim gazele v avtomobilu, najvišji angleški lordi, kralji in cesarji se pa podé na konjih za jeleni, lisicami in merjasci ? To je najbolj imeniten lov, to je veselje, to je ..." •
„... za bogate ljudi. Povej, kaj je bilo z gazelami?“
„Le počasi. Osnoval sem bojni načrt, vreden napredka, ki so ga napravile vojaške vede tekom vojne. Letalec z malim letalom se mi je pridružil; dobil je nalogo: zleteti in krožiti nad puščavo tako dolgo, dokler ne zagleda črede gazel. Zmenila sva se, da se bom vozil z avtomobilom za njim. Navzočnost črede mi mora naznaniti s tem, da se spusti za nekoliko sto metrov niže, leti naravnost proti meni, se obrne in me vodi v ravni črti za gazelami. Taki načrti za avtomobil so tam mogoči, ker je puščava popolnoma ravna, brez lukenj ali grap in posuta z mehkim peskom.
Nizko je stalo solnce na nebu, ko sem zapustil nekega lepega jutra na vse zgodaj svoj šator med pomarančami in se pripravil na zanimivi boj. Hropeč in tresoč se od nevzdržljive sile je prhal 100 HP Opel-avtomobil kraj taborišča. Pregledam motor, nabijem karabinko, pogledam proti nebu, kjer je letalec že krožil, in se zavijam v kožuh. Se kratko navodilo izkušenemu šoferju, ki je komaj čakal na priliko, da pokaže, kaj zna, in — zdrčali smo po pesku ko sv. Hija v nebo. Letalec je še precej daleč pred menoj; šoferja to jezi. Zato da vsem silam motorja prost tek in drvi ko norec naprej; da smo takrat doleteli na majhen jarek ali kaj sličnega, bi se bili gotovo ubili. Silni zračni pritisk mi jemlje sapo in me prisili počepniti na tla avtomobila, kjer sem bil bolje zavarovan. Skozi očali kukam proti nebu in vidim, da letalec še vedno kroži, znamenje, da še ne vidi ničesar.
Torej naprej, vedno naprej! Zdelo se mi je, da nima puščava ne konca ne kraja, da je vesoljna; izgubil sem upanje in zastonj sem meril planjavo pred seboj. Vse je golo, mirno, tiho, nobena
črna pika se ne javlja. Pogledam na uro. Vozim se že 5 čelrti ure ; brzomer kaže 100 km 1
„Vse zastonj!“ si mislim in se stisnem tesneje v kožuh. Vrag naj vzame vse gazele in njihove neumne navade 1 Že preudarjam, ali bi se vrnil ali ne, ko me prime šofer nalahko za roko. Vidim velikega ptiča na nebu, kako se spušča proti avtomobilu, kako prihaja vedno bliže, kako se tik pred menoj obrne in mi pokaže smer. In zdaj, gospoda moja, so se začeli najlepši trenutki mojega življenja. Kdo bo hitrejši? Gazele ali jaz? Samo, da mi v zadnjem trenutku motor ne odneha! Sveti križ božji, samo tega ne! Medtem drvimo ko norci naprej; prijatelj v zraku, jaz na zemlji — tresel sem se od veselja, razburjenosti in pričakovanja.
Daleč pred seboj vidim oblak prahu; aha, tukaj ste torej! Razdalja se počasi zmanjšuje, počasi, počasi se bližam, že razločujem posamezne živali. Bilo jih je vseh skupaj okoli osem. Zapazim, kako ena zaostaja, kako ji pojemajo moči. Še deset minut in ustavim se pred samcem, ki leži popolnoma upehan in moker v prahu in me žalostno gleda. Skočim na tla in ga zabodem z nožem, vesel lepega rogovja in prekrasne vožnje. Brzomer kaže 170 km 1“
„Zakaj nisi še drugih preganjal?“ vpraša krvoločni Slavko jn izpije kozarec vina. „Škoda, da nisi še enega dobil; lahko bi podaril njegove roge meni.“
„Kaj pa! Saj še svojih nisem domov prinesel. Tudi so se mi gazele smilile. Naj v miru počivajo 1 Morda se srečamo še kdaj v življenju, če mi da Bog srečo v loteriji in se naša — valuta ugodno reši.“ Vojko molči in premišljuje. Oživel in razveselil se je ob samem spominu; tudi Žagarica kima z glavo in reče počasi:
„Sam Bog naj razume to mladino: gre ti v Sveto deželo in se podi za marelami, a ne gre na Božji grob molit.“
„Saj sem bil tudi tam in od tistega časa sem pustil gazele na miru,“ povzame Vojko besedo. „Težkega srca sicer, ampak vendar. Pač pa sem šel večkrat zvečer ob lepi mesečini čakat ježevce. Veliki so ko jazbeci in se skrivajo podnevi po luknjah, katere si izkopljejo najrajši pod omejki ali kakšnim grmovjem. Le ponoči krokajo po svetu in vznemirjajo okolico s svojim neprijetnim tuljenjem. Streljal sem jih z zrnjem. Najlepši eksemplar, ki sem ga dobil, je tehtal čist 25 kg. Njegovega mesa pa na jutrovem ne jedo. Izpulil sem jim samo bodice in jih razdelil v spomin med moštvo.
Najlepši je bil lov na divje prašiče v Jordanovi dolini. Do tega veselja sem prišel šele leta 1918., ko sem zavzel s svojo baterijo obrambno postojanko na levem bregu Jordana, severno od Mrtvega morja. Tukaj sem živel malo po evropejsko : imel sem mrzlo, dobro vodo pred seboj, kjer sem se lahko okopal, videl sem vrte za
drevje in cvetlice -— sploh sem v tej lepi, jako rodovitni, toda ravno-tako zanemarjeni dolini skoro pozabil, da kraljuje nekaj kilometrov na straneh peščena puščoba.
Vojaki so šli včasih ribe lovit, ki jih je vse polno v Jordanovi vodi. Trnkov in mrež nismo imeli, torej so se posluževali ročnih granat, s katerimi so ubili precej rib. Branil jim tega veselja nisem, ker so bili svežega mesa in premembe v hrani nujno potrebni. Se celo električnega skata so ujeli.	•
Kakor sem že omenil, je Jordanova dolina divjih prašičev vsa polna. Tam so prava nebesa za nje. Muslimani jih ne streljajo, ker jim je vsaka svinja nečista žival. Množijo se torej ko pesek v puščavi. Podnevi se skrivajo v velikih močvirjih, ponoči pa prihajajo na njive ob vodi. Tam sem jih čakal, če je le bilo mogoče. Ustrelil sem jih 23, med temi nekaj krasnih eksemplarjev. Da nas niso Angleži še bolj potisnili nazaj, bi jih bil ubil še več.
Lepo je bilo in krasnih trofej sem si nabral. Kolikrat sem sedel v duhu pod gazelinimi rogovi, gledal v merjaščeve okle, pisal z ježev-čevim peresom! Videl sem lepe, tihe, zimske večere: sneg pada, kuhano vino se kadi na mizi, jaz pripovedujem in vidva natezata ušesa in mislita, da lažem.“
„Malo se pa vendar, kaj ne?“
„To pot ne. Zares ne 1 Toda pregovor, da Bog Kranjcev ne zapusti, ni resničen. Vsaj v Ukrajini je stal popolnoma na strani bolj-ševikov, ki so mi pobrali vse, kar sem imel.“
Iz lovskega oprtnika.
Julija Bučarja življenje, katerega smrt nas je pretresla ob sklepu prejšnje številke, je na zunaj podobno oni ravni in navidezno mirni poti, ki jo hodi večina naših sinov, katere potisne usoda v uradniški stan. Rodil se je 10. malega travna 1857 v Novem mestu, kjer je obiskoval in dovršil ljudsko in srednjo šolo. Vseuči-liški nauki so ga privedli na Dunaj, katerega je zapustil 1. 1880., da je nastopil sodno službo v rojstnem kraju, odkoder je prišel kot sodnik v Črnomelj, kjer je postal vodja okrajnega sodišča in ostal, dokler ni bil pozvan 1. 1899. kot sodni tajnik k okrožnemu sodišču rojstnega mesta. Tu je zavr-šil svojo pot. Kjer mu je tekla zibka, so mu izkopali kot višjemu sodnemu svetniku tudi grob. Tako je zahteval jekleni zakon narave, katere večni, nezlomljivi red poznamo in pripozna-vamo, da le vzdrhtimo in zaječimo, kadar zopet ugasne luč kakega življenja, od katerega se ločimo s sicer žalostnimi, a že priučenimi besedami. To pot pa iščejo naša čuvstva izraza, toda njihova sila je tolika, da utone vsaka beseda v njihovi globini. Ob Bučarjevi smrti so se odprli viri trpke žalosti in v močnem toku se je razlilo splošno sočuvstvo povsod, koder žive naši lovci.
Julij Bučar je bil namreč lovec po
božji milosti, eden izmed tistih, katerim ni lov samo razvedrilo, ampak predmet resnega študija in srčna potreba, ki ga je gnala iz življenje ubijajočega prahu aktov na solnce, to naše božanstvo, katerega svetlobo je srkal in pil, kakor da mu je čutila duša vsak trenutek neizmerno grozo večne teme groba. Življenja brezmejno vrednost so mu razkrile naše solnca polne poljane in mu potisnile kakor puško in sak tako tudi lok gosli v roke, da bi mu bila lažja teža vsakdanjih skrbi. Kakor bi bil slutil, da mu ni usojeno dopolniti človeku dopuščeno življenjsko mero in da je škoda vsake v mrkosti ubite minute, je stopal Julij Bučar pred svet vedno z veselim obrazom. Če ni šlo drugače, je skušal ubiti črnogledost svoje družbe z godbo, s petjem (v Črnomlju je bil ustanovil pevsko društvo) in z dovtipi. Njegova smrt je napravila težko vrzel v velikem krogu njegovih prijateljev, naše društvo je izgubilo ž njim vnetega delavca in dobrega svetovalca, medtem ko je našemu listu ugrabljena ž njim lepa sila, dober in vesten opazovalec živalstva. Odkar izhaja „Lovec“, mu je bil rajni prva pomoč in malo je naših lovcev, ki bi se bili veselili bolj kot Bučar dejstva, da je naš list po končani vojski zopet začel
SE» 91
izhajati. Ko mu je iztrgala obilica uradnih poslov in deloma rahlo zdravje za nekaj časa puško iz rok, mu je bilo težko in iskal je utehe v entomologiji, s katero se je pečal intenzivneje zadnjih petnajst let. Zapustil je krasno zbirko metuljev in lepo delo „Slovenski metuljar“, ki je izšlo pred kratkim v ljubljanski „Učiteljski tiskarni“. O njegovi pisateljski marljivosti pričajo razen tega in razen v „Lovcu“ priobčenih strokovnih člankov in lovskih povesti mnogoštevilni listki v naših časopisih, kjer je objavljal večinoma svoje popotne spomine, pisane v lahkem slogu, polnem šegavosti. Okolnost, da je solil tudi svoje strokovne članke z dobrimi dovtipi, ga je predvsem priljubila našim čitalcem.
Le težko se privaja naše' čuvstvo na vrzel resničnosti, toda Julij Bučar ne bo izginil nikdar iz našega spomina in plaval brezlik v kraljestvu senc, kajti njegovo ime je utelešeno v spominu moža, ki nam je bil zvest in velik tovariš ter je spajal z mirom raziskovalca energijo dela, čigar plod blagoslavljamo.
Lovec v velikem travnu in rožniku. Najvažnejši čas za lovca je napočil, zakaj prav vsa dlakasta divjačina koti mladiče in tudi vsa divja perutnina vali, oziroma je izlegla svoj zarod. V prvi vrsti je treba lovišču miru kakor nikdar poprej. Ako pohajajo naši zvesti lovski čuvaji in tudi mi marljivo lovišče ter odvrnemo pravočasno vsako vznemirjenje, smo veliko pripomogli h gojitvi divjačine, katera je v tem času zelo občutljiva. Seveda ne smemo laziti nepotrebno po goščah in sploh po krajih, kjer vemo iz skušnje, da se nahajajo tam rade matere z mladiči. To velja prav posebno za divje koze in srne, katere se drže ob kotitvi in prve dni po njej po mirnih in težko dostopnih goščavah.
Skrbeti moramo, da pridejo vsa gnezda poljskih jerebic in fazanov, katera se najdejo ob priliki košnje
detelje in zgodnjih travnikov, v naše roke, da jih damo t valiti domačim koklam. Z vzgojo piščancev je sicer precej sitnosti in dela, vendar se trud izplača, če imamo Te količkaj dobre volje in vaje. V prvi polovici velikega travna se vrne navadno k nam prepelica in njen glas prijetno doni na uho^ iz zelenega žita.
Izmed gozdne perutnine izvalijo piščance najprvo gozdne jerebice, nekako okrog 20. velikega travna. Kakih 10 do 14 dni pozneje pa divje kokoši in za temi po vrsti ruševci, skalni in beli jerebi. Vse to je precej odvisno od lege in vremena.
Velikega travna bodi naša glavna naloga, da lovimo mladiče vseh vrst roparske divjadi in seveda tudi stare. Toda kot dobri lovci moramo imeti toliko sočutja in srca, da pokončujemo starše mladih roparjev le pri in okrog gnezda in preprečimo s tem, da ne poginejo mladiči lakote. Posebno se moramo lotiti lovljenja mladih lisic, ker nam napravi ta zver gotovo največ škode med divjačino in domačo perutnino. Najbolj držimo to svojat pod roko, ako si vzgojimo dobre in hrabre jamarje. Vsako lovišče bi naj imelo vsaj po enega psa te vrste 1 Le ti psi so porabni tudi za gonjo in prav izvrstni za krvavi sled ranjene srne ali koze.
Lov na divjega petelina gre v velikem travnu h koncu, pričenja se pa še zanimivejši in veselejši na ruševca. Prav priporočati moramo, da se izvršuje odstrel te nemirne kure previdno. Eno samo, mirno in vedro pomladansko jutro visoko vrh planin med veselo in živahno družbo ruševcev ti poplača obilo trud in stroške, katere imaš s čuvanjem te prelepe planinske ptice. Ni ga še in ga tudi ne bode rodila mati umetnika, da bi mogel dostojno opisati ali naslikati bajno krasoto, ki se ti razodeva tam gori! Puško pahneš daleč od sebe ter opazuješ, gledaš in strmiš nad čudežnim veličanstvom prirode. Se-
veda revež, ki zahaja tja gori samo, da lovi in lišpa sebe in sobo s krivimi peresi, je žalibog za vse slep in škoda za vsak, korak, s katerim oskrunja naravo 1
V	velikem travnu prično gnezditi tudi male ptice-pevke. Dolžnost naša je, da čuvamo njih gnezda in zarod kolikor le mogoče.
Velikega pomena je za lovišče, da ne vzameta mraz in megla cvetja jagodičevja in lesovja, katero nudi jeseni in skozi celo zimo divjačini priljubljeno hrano. Izmed najbolj važnih so : drenulja, borovnice, rdeči bezeg, divja črešnja, hruška in bukev. Vse to je že odcvetelo. V najlepšem cvetju pa so: jerebika, črni bezeg, malina, brinje, brusnice, glog, divja jabolka in hrast. V rožniku pa cveteta robida in pravi kostanj. Če vse to grmičevje in drevje dobro obrodi, potem se ni bati, da bi tavala in iskala divjačina teh slaščic po oddaljenih loviščih, odkoder se navadno ne vrne več.
V	rožniku se pričenja toliko za-željeni lov na že popolnoma rdečega srnjaka. Gotovo eden najlepših in tudi najzanimivejših lovov, če lovimo lovsko in ako smo si vzgojili srne, močne na rogovju kakor tudi na životu. Veliko bolje je, da imamo malo srn, pa tiste dobre in zdrave. Najbolj mikaven lov na to plemenito divjačino je na zalazu ali preži s kroglo na dopustno razdaljo. Kolika pa je ta? Imej še tako fino risanico, opremljeno z najboljšimi optičnimi pripomočki, vendar ne streljaj nikdar črez 200 korakov! Pač pa moraš skušati zalesti svojo žrtev še bliže, kar je veliko večja umetnost ko zadeti na 300 in več korakov. Po strelu se prepričaj mirno, toda temeljito, ako si zadel ali zgrešil. V prvem slučaju ne miruj in se ne ustraši nobenega truda in poti, da napraviš konec mukam obstreljene živali. Za vse to delo je treba izkušnje, vaje in dobrega psa, ki ti pomaga izslediti ranjenega srnjaka
na ta ali oni način. Tudi teoretičnega pouka je treba. V ta namen vzemi večkrat v roke „Lovca“, letnik III., v katerem najdeš članek „Zadel ali zgrešil“, katerega preuči temeljito 1 Lovec-novinec, kateremu so te vrstice namenjene, se naj drži vedno teh glavnih navodil 1 Imel bode sicer nekaj manj rogovja na steni, pač pa si ohrani čisto lovsko vest in plemenito srce. Naj te ne premotijo trofeje mrharjev! Ljudi te vrste spoznaš lahko hitro po puhlem bahanju in zakrknjenosti do dobrega, idealnega lova. Opisal bi ti lahko te škodljivce in njih nelovska početja bolj podrobno, toda bojim se za tisto trohico ugleda, katerega imamo še lovci kot ljubitelji živali in narave. — Pri odstrelu srnjakov ne smemo izbirati samo najmočnejših šesterakov, odstraniti moramo tudi, ako le mogoče, vse kilavce, iz katerih ne bode nikoli nič prida. Sploh si moramo biti na jasnem takoj od začetka, kje, kaj in koliko odstrelimo na zalazu. Gotovo ni preveč zahtevano, da poznamo tudi vse srnjake, ki so godni za odstrel.
V prvi polovici rožnika se izvalijo poljske jerebice in fazani. Včasih kak teden poprej ali pa pozneje, kakršno vreme imamo spomladi. Paziti je treba, da nam piščet ne pobirajo domače mačke, katere razumejo ta posel dobro in napravijo lahko občutno škodo.
Tudi drugih roparic ne smemo pustiti iz spomina; posebno moramo biti pozorni na skobca ali velikega kragulja, kateri prične donašati mladičem hrano. Lovskim čuvajem je treba obljubiti visoko nagrado za vsako uničeno gnezdo tega nevarnega in požrešnega roparja.
Sedaj je tudi najboljši čas, da si nabavimo mlade pse, kateri bodo že drugo leto porabni za lov. Pri tej kupčiji pa ne smemo gledati na ceno, pač pa v prvi vrsti na to, da dobimo krepkega in čistokrvnega mladiča dobrih staršev. Skoda za vsak vinar in za trud z vzgojo, oziroma dresuro
psov pouličnih izrodkov, pa naj je to jazbečar, ptičar ali brak. F. K.
Petelini so peli letos zelo zgodaj. Pri Jesenicah na Gorenjskem so slišali n. pr. prvega 14. sušca. Ko se je pričel lov nanje, se je pričelo tudi grdo vreme. Petelinom so kljuni zamrznili in nekateri lovci so se že bali, da se jim zlasti v nižjih legah ne bo več otajalo srce. Razen tega je bila bukva vsled lepega sušca že ozelenela. Toda to zelenje je osmodil in pobral mraz malega travna in prišli so do veljave tisti izkušeni petelinarji, ki trde, da se loti ob takih prilikah petelina iz-nova zaljubljenost, kadar nastopijo lepa jutra. Vendar je padlo letos polovica manj petelinov kot druga leta, kar je za naša lovišča dobro. Ponekod so postali namreč tudi pri nas vsled prehitrega odstrela, ko še niso bile kokoši oplojene in se je rastitev komaj pričela, petelini že precej redki, drugod je pa povzročila njihovo iz-redčenje vojska, ker seje zdel mnogim vojakom mirno in nesumljivo na borovcu sedeč petelin hvaležnejši cilj za kroglo kot sovražnik. Opazili smo pa tudi, da še niso izumrli pri nas kljub našemu prizadevanju nelovski streljači. Od lovcev-vodnikov smo izvedeli, da je palo precej petelinov, ne da bi bili peli. Nekateri jih streljajo namreč, če jih le zagledajo na kakem drevesu (za take je priporočljiv lov na domače peteline 1), drugi, kadar se spreletavajo, tretji, če jim odlete pred nosom, ker so jih zagledali. To ni lovsko in gotovo ne more nuditi nobenega užitka. Razen na Tirolskem, kjer love petelina s ptičarjem, ga streljajo povsod med petjem in po Tirolcih se vendar ne bodo usmerili naši lovci! Tudi naj nikdo ne misli, da je kaka napitnina dovolj visoka, da bi trdno zavezala usta lovca-vodnika, ki pride prej ali slej s hudomušnim nasmehom na dan z lepo dogodbico, kako so „gospod streljali“.
Da so letos toliko petelinov za-strelili, je manj kriv slab smodnik
kot nelovsko rekordavzarstvo. Bolje je priti domov brez zelene vejice kot s tako, ki je bila kupljena z lovsko častjo!
Zanimiv pomladanski izpre-hod. V zadnji številki „Lovca“ nam popisuje pod tem naslovom I. Kre-menšek gnezditev divje kokoši ter vprašuje nazadnje, če je že kdo slišal ali pa sam doživel, da prenaša divja kokoš, ako je vznemirjena, jajca na drug, varen prostor. Tega o divji kokoši še nisem čul, pač pa mi je pravil med vojno neki lovec s Predarlskega, da je opazoval nekoč njegov stric, ki je lovec po poklicu, ruševko, ki je prenašala pod peruti jajca iz gnezda, katerega so našli gozdni delavci, ko so sadili smreke. Pred več leti sem pa čital v nemškem lovskem časopisu, da je prenesla tudi poljska jerebica jajca iz ogroženega gnezda. Podrobnosti se ne spominjam več. Odkrito rečem, da verujem takim pripovedkam kaj malo, čeravno so sicer taki slučaji mogoči. Zakaj če prenašajo lisica, mačka, kuna, vidra i. f. d. mladiče, potem ni to izključeno tudi pri kaki divji kokoši, ki so precej inteligentne. Pri zvereh je umevno, da igraje prenašajo mladiče sem in tja, ker so njihovi gobci ustvarjeni za prenašanje plena; kako pa prenaša perutnina jajca, si je težje predstavljati. Da bi nesla divja kokoš svoje jajce v kljunu, je naravnost nemogoče.
Gnezdo divje kokoši, katero najdejo ob košnji stelje, napravljanju drv i. t. d., je navadno izgubljeno. V najboljšem slučaju prepode kokoš že iz same radovednosti. Dokler ni nanesla divja kokoš še vseh jajec ali pa dokler še ne sedi že črez polovico valilnega časa, se prav rada skuja in zapusti jajca, le škoda, da jih ne vzame s seboj. Proti koncu valjenja pa vzdrži prav dobro na gnezdu, vendar pa ne toliko, da bi se pustila prijeti. Sploh pa zapušča gozdna perutnina bolj nerada gnezdo, medtem ko zadostuje včasih pri poljski pe-
rutnini, da prepodiš samo enkrat kokoš z gnezda, in ne vrne se več. Najbolj občutljiva je fazanka.
Letos opazujem gnezdo divje kokoši že od 19. malega travna, ko še ni nanesla vseh jajec. Dne 17. velikega travna je ta kokoš še sedela in, ako ostane do konca valitve tako srečna, popišem prihodnjič natančno potek gnezditve, oziroma valjenja.
Fr. Klemenc.
Trd petelin. Skoraj pri vsakem petelinu, ki ga streljaš, doživiš kaj posebnega ali nenavadnega, zato si imamo petelinarji povedati največ. Včasih slišimo, da pripoveduje kdo, da je streljal večkrat zaporedoma, ne da bi bil petelin odletel. Tako pripovedovanje se mi je zdelo nekoliko neverjetno, posebno, ker se mi je dogodilo samemu že parkrat, da sem streljal popolnoma pravilno med škripanjem, pa je petelin le odkuril, če ga nisem zadel. Pred tremi leti pa sem doživel dogodek, ki me je neverjetnega Tomaža popolnoma izpreobrnil.
Bilo je na veliko soboto, ko pride moj prijatelj profesor L. k meni in me nagovarja, da bi šla na petelina. Vreme ni bilo nič vabljivo, prav aprilovo. Vsak čas so se nakopičili oblaki in vsul se je dež, tisti dež, ki spravi tolikokrat v jezo navdušenega petelinarja. Proti večeru se je le toliko zvedrilo, da ni padalo, in sklenila sva poizkusiti. Ker lovišče Jatna ni preveč oddaljeno, sva se odpeljala ob 1. uri ponoči in dospela do ča-kališča ob 3. uri. Lovski čuvaj naju je čakal, ker sem mu že prej sporočil, da prideva, če bo vreme le količkaj kazalo. Ker je bilo nebo oblačno, je bila še trda tema. Čakali smo kake pol ure zore, potem smo se pa razstavili in poslušali, ker naš lovski čuvaj ni dobro vedel, kam se je usedel petelin prejšnji večer. Omenim pa, da tega v tem lovišču tudi ni treba, ker je veliko petelinov in sem že sam doživel, da sem slišal tri peteline naenkrat peti.
Omeniti moram še, da je Jatna proti vrhu ob Branskem potu zarastla z 2—3 metre visokim grmovjem, iz katerega štrlijo tu in tam male skupine borovcev ali mecesnov, tako da vidiš petelina, ako sedi na mecesnu, že iz daljave 150 korakov. Ako pa prideš v bližino petelina in stojiš v grmovju, ki je že odgnalo, ga prav težko razločiš. Tako se je meni godilo. Ko se je že danilo, sem ga videl z daljnogledom na omenjeno daljavo.
Z lovskim čuvajem sva se mu približala na 70 korakov, potem pa sva začela naskakovati. Petelin je pel zelo vzdržno in skoraj brez prestanka. Ko prideva v bližino 30 korakov, mi reče čuvaj: streljajte! Kaj bom streljal, si mislim, ko ne vidim muhe in tudi petelina ne razločim dobro! Pripeljal se je namreč kakor nalašč tik za petelina temen oblak, ki je obzorje čisto zatemnil, zraven pa še to preklicano grmovje. Čuvaj pa le prigovarja in sili, dan se dela in, ker se bojim, da bi petelin ne nehal in odplaval, vzdignem puško, pomerim in sprožim v smeri, kjer se mi je zdelo, da vidim črno liso petelinovo. Petelin pa se nič ne zmeni in kleplje in škripa naprej. Streljam drugič — zopet nič. Petelin poje naprej. Torej bliže! Med škripanjem odprem puško in vtaknem vanjo nove patrone. Med drugim škripanjem jo zaprem, se približam na 20 korakov in streljam tretjič. Zopet nič! Ali si iz železa ali začaran! Tu se premakne temen oblak izza petelina in videti ga je v vsej krasoti, kako steguje vrat proti jutru in poje svojo zaljubljeno pesem. To je tako lep trenutek in užitek, da ga pozna le petelinar. Skoraj bi bil pozabil streljati. Ali ni bilo več časa čakati, zato jo urežem četrtič in petelin zdrkne dobro zadet ob me-česnovem deblu na tla.
Mlademu petelinarju bi še svetoval, naj ne strelja nikdar s patro-nami, ki jih je nabasal kdo drug
(nočem se opravičevati, ali bilo je tako), in naj ne strelja nikdar, dokler ne razloči dobro muhe in petelina in vselej med škripanjem.
Dr. A. H. •
Selilke z juga sem opazoval dne 25. sušca v St. Jakobu ob Savi. Videl sem prvi sivi čaplji in prve pogorelčke. Dan pozneje sem videl ob Ljubljanici prvi lastovici. Nekoliko kasneje (3. IV.) je padel pri Trbovljah ob Savi črno-vratni pondirek in na Savinji pri Celju (5. IV.) jako lep čopasti pondirek, medtem ko je ustrelil začetkom sušca Grad v Beričevem ob Savi veliko bobnarico. Gotovo jo je zalotil, ko si je iskala hrane, ker je imela v želodcu par ravnokar pogoltnjenih pupkov, enega pa celo še v kljunu.
V. Herfort.
Kako se v-aruje divjačina pred sovražnikom. Na Mali planini nad Sv. Primožem pri Kamniku je nekaj trop kotorn (skalnih jerebic). V velikem snegu, ki je zapadel januarja meseca, so prišle kotorne čisto blizu cerkve in se pasle po osojnih obronkih. Ker je tam obilo lisic, ki seveda pridno zalezujejo vse, kar „leze ino grede“, niso bile kotorne ponoči več varne med grmovjem in gričevjem. Zletele so tedaj skoro vsak večer v line oken stare cerkve pri Sv. Primožu, kjer so prenočevale na varnem pred taticami.	Inž. dr. V. J.
Popolnoma belo lisico so imeli lanjsko leto v dobrovskem lovišču pri Ljubljani. Bila je velika in močna. Sredi decembra jo je prignala po dveurni gonji psica lovca Jarca s Komanije temu pod cev, a ni obležala. Od takrat je niso več videli. Dejstvo, da nam ni nihče sporočil tega in sem sam slučajno za to zvedel, kaže, da še ne umevajo naši lovci važnosti točnega poročanja o takih in sličnih pojavih.
Izredno lovsko srečo je imel dne 14. XII. 1918 okrajni sodnik dr. Pernat v Ložu. Na brakadi v lovišču nad Danami je ustrelil 30 kg težko volkuljo. Takoj pri prvi gonji je bil obstrelil volka-mladiča. Po krvavem sledu sodeč, ga je močno ranil, vendar ga ni bilo mogoče najti. Ves nevoljen je tarnal nad usodo, češ prvič in predvidoma zadnjič pride človek do strela na volka in ima smolo. Ni si mislil, da mu bo boginja Dijana tako naklonjena, da mu pripelje črez nekaj ur staro volkuljo pred puško, katero je podrl s prvim strelom. Starka je iskala bržkone mladiča in ostala vkljub streljanju in gonji v bližini, v lovišču.
Lovski klub v Starem trgu je sklenil na svojem občnem zboru dne 5. IV. 1919, da mora biti vsak njegov član obenem član „Slovenskega lovskega društva v Ljubljani“ in mora plačati članarino za to društvo hkrati s klubovo letnino. Posnemanja vredno!
Mala oznanila.
Proda se skoraj nova puška „Sjögren“, repetirka, kal. 12, s približno 500 kom. patronov z zrnjem razne debelosti. Obenem se kupi mlada sova-uharica. Vprašanja in ponudbe na Edvarda Dolenca v Kranju.
Kupim mlado srnico ali srnjačka. Ponudbe na uredništvo „Lovca“.
Kupim dobrega jamarja: jazbečarja ali lisičarja. Plačam dobro, toda po preizkušnji. Dr. Ivan Lovrenčič, odvetnik v Ljubljani, Miklošičeva cesta 8.
Na prodaj braka: 1. Biser: štiri leta star, bel, s črnorumenimi lisami; goni lisico, zajca in srno prav dobro, gre tudi v jamo. Cena 150 K. 2. Sokol : 1 leto star, črn, spodaj rujav, začetnik. Kaže izredno veliko strast in prav dober nos. Obeta veliko. Cena 120 K. Alojzij Gnidica, gostilničar v Sodražici.
Dr. Alojzij Homan:
O higijeni lovskega športa.
Higijena ali zdravoslovje uči, kako je treba človeku živeti in ravnati, da mu ne škodujejo vremenske izpremembe, in kake morajo biti življenjske potrebščine : zrak, voda, stanovanje, hrana, obleka itd. Ta veda neprestano napreduje, se izpopolnjuje in podaja zadnja leta že tudi navodila za različne poklice in športe. O higijeni lovskega športa se je še malo ali nič pisalo, zato hočem orati ledino.
Bijemo boj za obstanek rednega lova. Higijena pa dokazuje, da je lov iz zdravstvenih ozirov potreben. Živimo v stanovskih skrbeh in v vednem političnem razburjenju ter si iščemo tolažbe in razvedrila v zauživanju opojnih pijač, tobaka in drugih zdravju škodljivih nasladil. Ali ni bolj pametno, da se lotimo športa, ki nas prijetno vedri ter odvrača od vsakdanjih skrbi in ki zdravju le koristi, ako se ravnamo po higijeničnih navodilih?
Lov je zdravju posebno koristen šport, ker se izvršuje v piosti naravi, v čistem zraku. Pri dihanju čistega zraka kri najbolje oksidira; gibanje, hoja v hrib, skakanje črez jarke krepi mišičje in pospešuje presnavljanje, prebavo in izločenje telesnih izločil. Razburjeno in oslabelo živčevje se na lovu pomiri in okrepi. Tudi naša čutila (vid, duh) se na lovu odpočijejo. Ker gledaš na lovu navadno le v daljavo, ti ni treba oči prilagodovati. Imaš pa tudi užitek v naravi, ko gledaš lepo zelenje in različne naravne krasote. Se večji užitek ti daje uho. Oddaljenemu od mestnega šuma, ki ti polni dan za dnem ušesa, počiva uho, poslušajoč različne gozdne pevce. Kako lepo je slišati spo-
Lovec.
97
mladi, ko greš na petelina, žvrgolenje penice, kukanje kukavice ali žvižganje črnega kosa! Kako se veselo razburiš, kadar zalajajo psi!
Lov daje tudi dobro meso za zdravega in bolnega človeka. Bolnik, ki sicer nima slasti do jedi, zaužije z veseljem košček pečene gozdne jerebice ali fazana.
Dokaz, da je lovski šport zdravju v prid, nam je dejstvo, da imamo veliko lovcev, ki so dosegli visoko starost. Imel sem na svojem lovišču črez 80 let starega lovca in ga večkral povabil, naj gre pomagat. Nič se ni pomišljal. Vzel je svoj stari krepelec, izbral si sam stojišče in ustrelil zajca, katerega je bil vesel kakor mlad začetnik.
Lovec je izpostavljen različnim vremenskim izpremembam in marsikdo ne ve, kako se je treba hraniti, oblačiti itd., da mu ne škoduje ta šport. Kadar premoči lovca dež ali kadar obstoji ves prepoten na vetru ali prepihu, izgubi telo naenkrat preveč toplote in se prehladi. Prehlajenje pa je izvor nebroj bolezni. V mišičju se pojavi trganje, ki mu pravimo revmatizem. Tudi sluznice v nosu, grlu, sapniku, v pljučih in v črevesu obolijo vsled prehlaje in pojavi se nahod, grlski, pljučni in črevesni katar. Včasih obolijo tudi posamezni živci in pojavi se trganje po ušesih, po glavi; najhujša pa je kolčna bol ali ishijas. Klice kužnih bolezni, ki jih ima človek slučajno v sebi in ki jih premaga zdrava kri, se opomorejo vsled prehlajenja krvi in razmnože ter zanetijo kužno bolezen, posebno vnetje grlskih bez-galk, udnico in pljučnico. Kdor je sam lovec, ve, da je lov tudi neka strast, ki ga zapelje na razna nepremišljena pota, da pretirava in se preveč utrudi. Trajne srčne hibe, naduha, kronični revmatizem nastajajo vsled pretirane hoje po hribih. Marsikateri lovec vzdihuje na stara leta in hodi po toplicah, česar bi ne ne bilo treba, če bi bil vedno previdno ravnal.
Zato podajam kot zdravnik in lovec navodila, kako naj lovec ravna, da si ne nakoplje z lahkomišljenim in neprevidnim ravnanjem dolgotrajnih in nadležnih bolezni, ki mu zagrenijo življenje in vzamejo veselje do tega lepega športa in koristnega razvedrila.
Lov je tako različen kakor noben drug šport. Razločujemo lov na vodi, ob vodi, na polju, po hribih, podnevni in ponočni, poletni in pozimski lov. Lov na brakadi je drugačen kakor lov s frma-čem po polju, lov na petelina drugačen kakor oni na gozdne jerebice ali na divje koze.
Tudi ribolovi ne smemo pozabiti. Higijena bi se morala razlikovati tudi z ozirom nanjo, vendar bi nas zapeljalo to predaleč. Mislim, da dosežem svoj namen, ako podam splošna navodila.
Lov je težaven šport in zahteva krepkih mišic, zdravih pljuč in utrjenega telesa. S tem nočem reči, da se ne sme lotiti lova kak slabič. Se svetoval bi ga marsikomu, ker si lahko z lovskim športom
okrepi mišice ali slabotna pljuča. Vendar ni slaboten človek za naporne in dolgotrajne love. Najboljši lovci so tisti, ki se lotijo že v rani mladosti tega športa in jih vpelje in nauči oče ali drug star lovec počasi, kako se morajo ravnati. Kdor začne v poznejših letih, se mora na šport pripraviti, • sicer hitro kaj iztakne, da mu mine vse veselje. Z zmerno, brezorodno sobno telovadbo (Schreber) naj si krepi mišičje, s primernim umivanjem s hladno vodo pa živce, da mu ne bodeta škodili prehlaja in vsaka vremenska izprememba. Počasi naj se privaja na vedno daljše in težavnejše izlete. Pri hoji v hrib naj odpne vse gumbe, ki ovirajo dihanje, odloži vso površno obleko in jo zatakne za nahrbtnik. Vsakdo naj hodi v hrib počasi brez dolgih počitkov, med hojo naj ne govori in ne kadi. Kadar pa pride na vrh ali na stojišče, naj se zopet opravi v površno' suknjo in naj še nekaj časa hodi semtertja, da se ne prehladi. Ob slabem vremenu ne hodi na	lov,	ker itak ni posebno	uspešen razen	morda
lov na race, kadar	gre	sneg. Kadar	te na	lovu zaloti dež,	obleci
dežno suknjo ali pa stopi v kako zavetje. Nikdar pa ne stoj ob nevihtah pod visokimi drevesi, kar je nevarno zaradi strele, posebno ker imaš puško pri sebi.
Ako govorim o hrani, mislim le na to, kaj naj lovec zaužije pred lovom in med lovom. Sicer naj bode lovec v vsem svojem življenju zmeren in trezen, ker prenaša tako lažje lovske napore. Za kratke love zadošča, če zaužije le doma, česar potrebuje, in si vzame le kako pijačo s seboj. Za daljše, ves dan trajajoče love pa je potrebno, da si dene kaj brašna v nahrbtnik. Lovec je lahko vse od kraja. Izkušnja nas uči, da pospešuje lov prebavo in presnavljanje. Turisti svetujejo, da	naj	se ne uživa	opojnih pijač. Tudi jaz sem
tega mnenja. Marsikateri	lovec popije	zjutraj	čašico žganja,	potem
vzame še s seboj steklenico in se pri vsaki priliki „krepča“. Kadar pride na vrh hriba ali na stojišče, takrat misli, da mora napraviti posebno globok požirek, da se ne prehladi. Ta navada ali domišljija ni utemeljena. Ce piješ med hojo opojno 'pijačo, te ta oslabi in te še bolj segreje, zato se laže prehladiš. Vsi izkušeni turisti vedo, da jih delajo opojne pijače nezmožne za težka pota. Slično je s kajenjem tobaka. Lovec gre vendar na lov z namenom, da se zabava in razvedri ter si okrepi pljuča in telo. Zato ni umestno, da si zakadi s tobakovim dimom pljuča in slabi z nikotinom srce in želodec.
Naše življenje ima toliko skrbi in težav, da izhaja človek res težko brez nasladil, ki ga omamljajo in odvračajo od težkih misli. Zato nimam bogvekaj proti temu, če si kdo včasih privošči kako čašo dobrega vina ali kako cigareto, posebno pa na lovu, kadar se zberejo lovci in si pripovedujejo pri čaši vina kot „zadnjem pogonu“ svoje dogodke. Zauživanje alkohola pred in med lovom pa odločno
odsvetujem. Spominjam se na marsikateri „koš“, pri katerem se je preveč „krepčalo“, potem pa ni bilo pri popoldanskem pogonu nobenega uspeha več. Lovec ni več tako pazljiv, roka se trese, da ne more mirno meriti in da strelja kar tja v dan. Če pa mora hoditi še na oddaljeno stojišče, se mu sploh ne ljubi več.
. Najvažnejša zahteva pri higijeni lova je primerna obleka. Zato hočem o njej obširneje' govoriti. K obleki štejemo telesno perilo (srajco, spodnje hlače, nogavice in žepni robec), navadno obleko (suknjič, telovnik in hlače), površno obleko (svršnik, kožuh, dežni plašč ali suknjo), pokrivalo (klobuk, čepico ali kučmo) in črevlje.
Za poletje nosimo lahko telesno perilo iz bombaža ali iz sirove svile. Priporočam tudi dr, Lahmannovo perilo, ki je zelo mehko in ohlapno. Platnena srajca je tudi prijetna, dokler je suha. Kadar se pa premoči in na životu suši, se telo prehitro ohladi. Zatorej se v platneni srajci najlaže prehladiš. Za jesen in zimo je najbolj prikladno perilo iz volne, ker je toplo in se hitro ne ohladi. Najboljše so srajce in spodnje hlače sistema Jager. Telesno perilo popiva pot in znoj in se zamaže; treba ga je torej večkrat menjati. Posebno dobro in prijetno ti dene, ako preoblečeš perilo, ko prideš razgret in prepoten z lova. Vendar moraš biti ob takih prilikah previden, da se ne prehladiš. Ko prideš domov, posedi pol ure, da se pomiri srce in mišičje in da se izloči ves pot. Med tem časom lahko izpiješ čašo lahkega čaja. Kadar se preoblačiš, ni dobro kože umivati ali odrgniti. Umij si samo roke, ki se na lovu itak vedno zelo zamažejo, in preobleci perilo, ki je moraš pozimi nekoliko pogreti. Menjaj, če mogoče, tudi obleko, sezuj črevlje in natakni copate. Potem pa ostani še nekaj časa v topli sobi. Ce tako ravnaš, se ne boš prehladil. Prav dobro dene, če si skoplješ drugo jutro po napornih lovih ves život. Čutiš se pomlajenega.
Nogavice pletejo iz volne, bombaža in sukanca. Na poletnem lovu nosimo navadno lahke nogavice, posebno pri poljskem lovu. Priporočam ti, da tudi pri poletnem lovu obuvaš debele nogavice, da si nog ne ožuliš. Nogavice naj bodo iz bombaža in tako kratke, da komaj gledajo iz črevljev. Za jesenski in zimski lov rabimo lovci le volnene nogavice po eden ali dva para, kakršni so pač črevlji ali kakor je mraz. Volnene nogavice pa odrgnejo pri dolgi hoji kožo na nogah, tako da postane rdeča in peče. Zato storiš dobro, če obuješ na golo nogo najprej prav tanke in mehke trikot-nogavice in črez te šele volnene. Pozimi nosimo nogavice, ki so tako dolge, da segajo do kolena.
Obleka mora biti redko tkana, da prepušča zrak, času pri. merna in lahka. Nobena reč ne utrudi lovca tako kakor pretežka obleka. Poletna obleka je iz platna ali bombaža, zimska pa iz sukna.
Vrhnja obleka ne sme bili nikdar svetla ali bela, temveč temna, da te divjačina ne zapazi. Najpripravnejša barva je siva, zelena, rjava ali pa mešanica teh barv. Lovci nosimo ponavadi tako prikrojeno obleko, kakršno nosijo planinci. Narejena mora biti tako, da nikjer ne tišči života in ne ovira obtoka krvi, dihanja ali hoje. Ovratnik mora biti širok. Za pasom morajo biti hlače ohlapne in dosti široke. Ne nosi torej nikdar pasu, ampak le naramnice. Tudi pod kolenom ne smejo biti hlače ozke, zato se mi breeches-hlače ne dopadajo. Hlače morajo biti pri kolenu široke, pod kolenom pa naj imajo natančno umerjen pas iz istega blaga, ki se zapenja z gumbi. V poletnem času nosijo nekateri lovci hlače, ki so pri kolenu proste brez zapone, kar se mi zdi jako pripravno. Irhaste hlače, ki so nad kolenom odrezane, se mi zdijo pripravne le za visoke hribe. Splošno pa irhovina ni prikladno blago za lovce, ker je poleti pretopla, pozimi prehladna.
Suknjič, telovnik in hlače naj imajo kolikor mogoče veliko žepov. Lovec ima toliko malenkostnih potrebščin, da žepov ni nikdar preveč, posebno če nimaš nahrbtnika ali lovske torbe s seboj. Suknjič naj ima torej znotraj na obe strani po eno malho, zunaj pa na vsako stran po dva žepa, telovnik pa tudi štiri žepe, hlače vsaj tri. V te žepe spraviš lahko robce, katerih vzemi vedno vsaj dva s seboj, rokavice, zapestnice, ključe, uro, razne piščalke, pa tudi patrone, če jih veliko ne rabiš.
H kratkim hlačam je treba nositi tudi podkolenice, ki so iz volne, sukna ali usnja. Nekateri jih nosijo iz dolgega suknenega povoja. S temi ovijalkami si povijejo meča od gležnjev do kolena. Meni se ne zdijo pripravne. Porabiš namreč veliko časa, preden jih na-viješ, da se lepo vležejo. Ce dobro ležijo, so pretesne, če so pa rahlo navite, lezejo gube skupaj, da si jih moraš večkrat popravljati. Prav pripravne so iz volne pletene podkolenice, le to napako imajo, da jih je pri kolenu težko pripeti. Podvezah jih ne smeš, ker ovira podveza obtok krvi, noga se utrudi in sčasoma se napnejo in razširijo dovodnice na mečih. Podkolenico pripni na vsaki strani kolena na hlače z zapono ali varnostno iglo. Najboljše podkolenice so usnjate, ki se zapenjajo s pasom. Usnjate podkolenice ne ovirajo obtoka krvi po nogi, so za vsako vreme prikladne in obvarujejo meča različnih poškodeb. Kdor je zalezoval po trnju in robidi srnjaka ali naskakoval petelina, ve, da je usnje najboljše. Po zimi napraviš itak lahko pod usnjate podkolenice še volnene, ako ti je usnje prehladno. Kadar pa teh podkolenic ne rabiš, spraviš jih lahko v nahrbtnik, posebno če so iz tankega usnja. Za hud mraz potrebujemo še površno obleko ali suknjo, ki ima lahko podlogo ali pa je podložena s kožuhovino. Glavna zahteva je, da je lovčeva površna suknja lahka.
1-01
Vsakdo, kdor se je že potil v težkem kožuhu ali ga je nosil po hribih, mi bo pritrdil. Zato izberi vedno lahko, gosto in mehko suknjo. Priporočam dober loden. Kožuhovinasta podloga naj bo tudi lahka. Polh, kuna, vidra, oposum in maček dajejo tenko in toplo kožuhovino. Suknja brez podloge naj sega pod kolena, kožuh pa samo do kolen, sicer ovira lovca pri hoji. Kožuh ne sme biti v zapestju obšit s kožuhovino, ker ovira tak debel rob pri streljanju. Ako te rado zebe v roke, nosi 10 cm dolge, iz volne pletene zapestnice. Kožuhov ovratnik naj bo širok, da ga lahko zavihaš črez ušesa, kadar brije burja.
Lovec ne nosi dežnika, to ni lovsko. Zato rabimo za dež ali sneg dežni plašč ali suknjo. Dežni plašč, prikrojen kot pelerina, se mi ne zdi pripraven, ker nista roki prosti in težko nosiš puško pod plaščem. Priporočam dežno suknjo z rokavi in z oglavnico. Dežna suknja mora biti iz lahkega, tankega in mehkega blaga, da jo lahko zviješ v mal zvitek, ki ne zavzame v nahrbtniku preveč prostora. Pred vojno so se dobile jako tanke in lahke dežne suknje iz tako-zvane „dežne kože“. Prav dobre so tudi dežne suknje sistema Reithofer. Dežna suknja mora biti kolikor mogoče temne, rjave ali sivo-zelene barve in zelo široka in ohlapna, da pokriješ z njo lahko nahrbtnik. Sega naj do pod kolena, ker se premočijo ob dežju hlače najrajše na kolenih. Spodnji robovi lahke dežne suknje se na vetru kaj radi vihajo, zato priporočam, da se našije na notranji strani spodnjega roba nekaj težkih, kovinastih gumbov.
Za pokrivanje glave nosimo lovci različne klobuke, slamnike, čepice in kučme. Poleti je dobro vsako pokrivalo, da je le lahko in ima toliko široke krajevce, da zastirajo oči, da se ti ne blešči na solncu, kadar streljaš. Za jesen in zimo pa je potreben klobuk iz klobučine, ki ima vsaj 5 cm široke krajevce, da ne teče dež za vrat. Krajevci morajo biti tako prikrojeni, da se zaobrnejo lahko ob dežju navzdol kakor strešica. Za hud mraz nosimo čepice iz sukna ali pletene iz volne ali pa kučme, pošite s kožuhovino. Tako kučmo si potegneš lahko ob burji in rezkem mrazu črez ušesa. S kožuhovino ali z bombažem podloženih kučem ne priporočam, ker se glava preveč poti in omehkuži. Zelo neprijetno je, ako curlja kapljica za kapljico po obrazu in zatilku izpod klobuka in si prehladi lovec glavo, da ga irga po njej. Klobuka, ki bi se ne premočil pri trajnem dežju, tehnika še ni izumila. Ob dežju pokrivamo klobuk ali čepico z oglavnico. Vsak izkušen lovec ve, kako neprijetna je ta. Do vratu ne pride noben zrak in se potiš kakor v kotlu. Slabo slišiš, ker so ušesa zastrta, in tudi ne vidiš na vse strani. Zato se vsak lovec brani oglav-nice. Klobuk iz samega gumija bi bil pretopel. Nekateri lovci si pomagajo na ta način, da si sešijejo iz oglavnice svoje dežne suknje
zvonu podobno vrečico, ki jo ob dežju poiegnejo črez klobuk, ob lepem vremenu jo pa vtaknejo v žep.
Najlaže se prehladi lovec, ako ne drže črevlji vode. Pretesni črevlji krivijo in pačijo prste in nohte in povzročajo kurja očesa. Zato zahteva higijena črevlje, ki so nepremočljivi in nogi dobro umerjeni. Prav umerjen črevelj se mora dobro oprijemati noge ob gležnjih, v peti in ob prstih pa narahlo, ker se noga ob vsaki stopinji splošči, zravna in razširi. Crevljeva peta mora biti nizka in široka. Pri visoki peti leze noga naprej in se prsti pačijo. Posebno težavna je hoja z visokimi petami s hriba navzdol. Za love po ravnini ni treba kovanih črevljev. Za hojo v hrib pa priporočam le kovane. Dober lovec si omisli več parov hribovskih črevljev različne velikosti, n. pr. štev. 44 in 45. To je zaradi tega praktično, da si izmenja premočene črevlje s suhimi. Tudi kurjih očes ne dobiš lahko, če imaš več črevljev, ker je vsak par črevljev drugače umerjen in se koža ne obtišči vedno na enem mestu.
Usnje mora biti mehko, dobre vrste in tako ustrojeno, da se ne premoči. Najboljša je prava ruska juhtovina. Za lov ob vodi nosijo lovci škornje, ki segajo črez kolena. Imeti pa morajo tanke golenice, sicer so težki in utrudijo. Nizki črevlji, ki segajo le 5 —10 cm nad gležnje in se zavezujejo s trakom, so najbolj pripravni. V razpoki na nartu je vložen jezik iz tankega usnja. Ta jezik mora biti dosti širok, da se črevelj lahko obuva in ob obeh straneh dobro prišit, da ne pride vlaga do noge. Na zadnjem gorenjem robu je prišita zanka, s katero se nategne črevelj, kadar se obuva. Ta zanka se zatlači na notranjo stran, preden zavežeš črevelj. Meni se tak trak ne zdi pripraven, ker rad obtišči in ožuli. Zato mi bolj ugajajo črevlji, ki imajo od pete do gorenjega roba segajočo usnjato zanko. Podplati morajo biti ob robu dvakrat obšiti, sicer ne držijo vode. Kljukasti žeblji morajo biti ob robu podplata tako nabiti, da stojita po dva in dva skupaj; med vsakim parom pa naj bo po 1 — 2 cm presledka. Tako obiti črevlji se pri vsaki stopinji dobro oprimejo tal. Kadar se žeblji ugladijo ali deloma izpadejo, ti eba je takoj nabiti novih, sicer drsi noga, posebno na kamenju. Na gladkih, zmrzlih tleh drči vsak kovan črevelj. Za taka pota je treba natakniti krampeže. Črevlji so sedaj zelo dragi, zato je treba skrbeti, da si jih dolgo ohraniš. Takoj, ko prideš domov, jih moraš osnažiti, posebno kadar so mokri. Vsak črevelj operi z mokro cunjo, žeblje očisti blata in jih namaži s petrolejem, da ne rjavijo. Potem pa namaži usnje po vsej površini, tudi po podplatih, z lojem, vazelinom ali s svinsko mastjo. Če tako ravnaš, ohraniš lahko črevlje 10 — 15 let. Kadar je usnje premočeno, deni črevlje na kopita ali pa nasuj vsak črevelj z ovsem, potem jih pa takoj namaži, da ne bodo delali kakih gub. Ob hudem mrazu zebe lovca v noge
na stajališču kljub dvema paroma nogavic, kar je zelo neprijetno. Za take slučaje so zelo pripravne nizke, klobučjnaste copate, ki segajo le do gležnjev in jih obuješ črez črevlje. Ker niso velike, jih nosiš lahko s seboj. Lovec ima še veliko drugih potrebščin, ki jih nosi s seboj. Vseh ne more spraviti v žepe, zato potrebuje nahrbtnik. Svoj čas smo nosili lovsko torbo, ki jo pa vedno bolj opuščajo in jo je nahrbtnik skoro že izpodrinil, ker nosiš vsako težo na hrbtu, oziroma na obeh ramah laže kakor samo na eni. V nahrbtnik tudi spraviš lahko več in te ne ovira pri streljanju. Nahrbtnik mora biti iz nepremočljivega blaga, če mogoče iz enakega kakor dežna suknja. Nahrbtnika ne bom opisoval, ker ga pozna vsak, samo to priporočam, da kupiš takega, ki ima prav široke, usnjate naramnice. Ozke naramnice režejo ramo, kadar obtežiš nahrbtnik količkaj. Navesti hočem, kaj vse se devlje v nahrbtnik. S tem pa nočem reči, da moraš nositi te stvari vedno s seboj. Moja navada je, da vzamem le najnujnejše stvari. Za kratek lov, ki traja le par ur, nahrbtnika sploh ni treba. Za daljše love deneš v nahrbtnik : eno srajco, dva para nogavic, dva žepna robca, dežno suknjo, termofor ali pripravo za kuhanje čaja, potrebna jedila, daljnogled, malo budiljko in svetiljko, loj ali vazelin, varnostne igle, šivanko, sukanec, škarje in škatlico iz aluminija. V tej naj bi bile sledeče stvari: 1 zavoj Brunzovega sterilnega bombaža, 1 zavoj sterilne gaze, kratek trak tenke flanele, 1 trikotni robec, 1 povoj, steklenica opijeve tinkture-, steklenica jodove tinkture, steklenica Hofmanovega špirita, steklenica mastizola, 2 čopiča iz vate, škatlica sode, lonček vazelina in nekaj koščkov sladkorja.
Kadar prenočuješ ali prideš do kake hiše, kjer počivaš, je jako prijetno, da si preoblečeš srajco in se prepotena ne posuši na tebi. Tako se obvaruješ marsikatere bolezni. Tudi prepotene ali premočene nogavice preobuj. Noge namaži z lojem ali vazelinom ali sploh s kako mastjo in sicer po podplatih, okrog pete in prstov, da si ne ožuliš nog.
Kadar veš, da ti na poti ne bo mogoče skuhati v kaki hiši čaja, in veš, da boš trpel žejo, natoči že doma v termofor lahkega čaja ali črne kave. Včasih postane lovec na lovu tako žejen, da se mu nič ne ljubi. Treba se je po zimi tudi ogreti. Črna kava brez sladkorja in čaj brez alkohola pogasita žejo najbolj. Preveč kave ali ruskega čaja pa ni dobro, ker se razburi srce. Kdor je zelo žejen, naj pije rajši čaj iz lipovega cvetja ali iz listov rdečih jagod. Vsak lovec ve, da ni zdravo piti mrzlo vodo, kadar je segret. Če pa prideš v položaj, da nimaš s seboj čaja in si je le treba pogasiti žejo, počakaj, da se ohladiš, potem šele pij. Voda mora biti zanesljivo čista studenčnica. Ako se ti zdi, da voda ni dobra, trpi rajši žejo. Veliko bolezni nastane po uživanju pokvarjene vode, posebno od
vode starih vodnjakov. Za slučaj, da si strgaš obleko, jo spni z varnostno iglo ali jo zasij za silo. Za ponočno hojo v temi rabiš svetiljko. Imamo jih glede goriva več vrst. Acetilenka najboljše sveti, a se hitro pokvari. Navadno je tudi prevelika in pretežka za nahrbtnik. Električna svetiljka je zelo pripravna, a tudi večkrat odpove, najrajši takrat, kadar jo najbolj rabiš. Najpripravnejša je prav navadna svetiljka iz kositra s pripravo za svečo. Taka svetiljka je lahka, ne stane veliko in ne odpove nikdar. Poleg nahrbtnika rabi lovec tudi kratko, zakrivljeno palico ali dolgo turistovsko. Vendar pusti palico doma, če le moreš, ker ovira. Na lovu na gozdne jerebice ali ha stajališču pri brakadah je zelo prijetna palica, ki ima pripravo za sedenje, ali pa tudi stolček. Na zemljo sedati ni dobro, posebno kadar je vlažna, ker si nakoplješ revmatizem ali kolčno bol. Ce nisi vzel palice s seboj, sedi rajši na kak štor, ki ga pokriješ z nahrbtnikom ali z dežno suknjo.
Vsako leto slišimo ali beremo o nesrečah, ki se pripete na lovu vsled neprevidnega ravnanja s puško. Strast zapelje neprevidnega lovca, da strelja včasih kar tja v dan. Ako obstreliš na jerebičjem lovu z zrnjem št. 12 ali 14 kako žensko, ki je ravno pomolila svojo glavo iz prosa ali iz koruze, je to nesreča, ki pa navadno nima nobenih posledic — zrnje štev. 12 ne naredi nič hudega. Naletiš pa na lovca, ki strelja v zrak z zajčarji ali celo s kroglo. Sam sem že slišal žvižganje zrn, ko je streljal lovec na zajčji brakadi z zajčarji na — sloko. Drug nosi zopet puško vedno nabasano. Kadar ima puško v roki ali na rami, pa obrača cev proti tebi. Doživel sem kot zdravnik in lovec že veliko nesreč. Tako sem bil klican dne 16. prosinca 1894.1. ob 1. uri ponoči na Kum k lovcu, ki ga je obstrelil prejšnji večer njegov prijatelj. In kako se je to zgodilo? Lovca sta šla z lova drug za drugim domov. Zadnjemu se ujame petelinec nabasane puške na trnjev grm, puška se sproži in strel zadene spredaj idočega prijatelja v glavo. Živel je še, ko sem prišel k njemu, ali umrl je še tisti dan, ker je imel desno poluto možganov prestreljeno. Navedel bi lahko še več slučajev, ali to naj zadostuje. Omenil bi še nekaj. Sedaj po vojni so prinesli naši fantje vojaške puške in brzo-strele s seboj in streljajo po loviščih. Zgodilo se je že več nesreč. Ako bi bil lov prost in bi streljal vsak, kdor bi hotel, bi bile nesreče na dnevnem redu. Streljanje je zabava, ne pa igrača za neprevidne mladiče. Zato naj oblasti, ki bodo odločevale o lovu, dobro premislijo. Nič nimam proti temu, da se reši vprašanje lova v demokratičnem zmislu. Nikdo pa ne sme nositi orožja, kdor ne dokaže, da zna ravnali z njim. Pri oddaji orožnih listov naj se postopa strogo.
Puško nosi vedno tako, da je cev obrnjena kvišku ali navzdol. Lahko se namreč zgodi, da pozabiš puško razbasati, pa se zgodi nesreča. Ce vlečeš puško za sabo ali jo porivaš od sebe, mora biti
cev vedno proč obrnjena. Marsikak lovec je že smrtno ponesrečil, ker ni ravnal tako.
Voditelj brakade naj pred vsakim lovom strogo zaukaže, da sme vsakdo nabasati puško šele na stajališču in da jo mora izprazniti, kadar zapusti stojišče, katerega pa ne sme zapustiti nikdo, dokler ni odpoklican.	-
Kadar se vkljub previdnosti zgodi nesreča, da se kdo obstreli ali na kak drug način poškoduje, si mora pomagati sam. Vendar bi postal ta spis predolg, če bi hotel navesti vse potrebno za prvo pomoč. Zato svetujem vsem lovcem, naj berejo knjigo „Postrežba bolnikom“, ki jo je izdala Mohorjeva družba leta 1899. v Celovcu, ali pa šolsko knjigo „Somatologija in higijena“, ki je izšla leta 1914. v zalogi šolskih knjig na Dunaju. V teh knjigah je v odstavku „Prva pomoč“ vse povedano, kar je za prvo silo potrebno.
Tukaj hočem le še povedati, kako in kdaj se rabijo sredstva, ki sem jih navedel pri vsebini škatlice v nahrbtniku. Površne praske ali vbodljaje namaži brez umivanja z jodovo tinkturo. Kožne oguline ali odrtine namaži z mastizolom in položi nanje krpico bele flanele, ki se prime. kakor obliž. Okolico večjih ran je trebe očistiti z bombažem, ki si ga namočil v topli vodi ali v žganju. Potem pa namaži rano 2 cm naokrog z jodovo tinkturo, položi nanjo več plasti sterilne gaze, na to primerno velik kos bombaža. Vse priveži s trikotnim robcem ali pa s povojem. Pri slabostih nakapaj 10 kapljic Hofmano-vega špirita na košček sladkorja in jih zaužij. Pri bolečinah in krčih v trebuhu vzemi 10 kapljic opijeve tinkture na sladkorju.
Mislim, da sem razložil vse, kar zahteva higijena od lovca in, upam, da sem pripomogel s tem spisom k napredku lovskega športa. Veselilo me bo, ako bom obvaroval s temi navodili pravega lovca nepotrebnih bolezni in poškodeb.
Dr. Janko Lokar: /
Srbski zakon o lovu.
Zelja po spoznanju lega zakona je pri nas splošna in umevna, ker obstaja možnost, da se proglasi veljavnost srbskih zakonov za celo ozemlje kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev, dasi bi napravili s tem v mnogem oziru dokaj korakov nazaj. Zato podajam tu važnejše točke srbskega lovskega zakona s kratko sliko o stanju lova na Srbskem na podlagi lastnega opazovanja.
Pravo lovljenja divjačine pripada v Srbiji državi. To velja i za ograjene zasebne šume in zemljišča, kjer ima sicer pravo lova posestnik, a ne sme kljub temu loviti, dokler ne dobi dovoljenja od pristojne oblasti. Za zagrajene prostore smatrajo: okope, vprek katerih ne more nikaka živina niti vhajati niti uhajati (najmanj 0'80 m globoke in 1’20 m široke), zidove, ograje od malih stolpov, zagrade od desek, ograje s popletom od 1'50 m višine ter dobre in goste žive ograje z višino 1'50 m. Dovoljenje za lov se dobi v Belem gradu pri mestni upravi, v okrožnih mestih pri okrožnih načelstvih, v srezih pri sreskih načelnikih. Dobi ga lahko vsak, razen
a)	ako še ni dovršil 18. leta ali je pod varuštvom in ne prinese dovoljenja od roditelja ali varuha;
b)	ako je pod skrbstvom ali v konkurzu;
c)	ako je obsojen za prestopke na izgubo meščanske časti, dokler traja ta kazen;
č) ako je v preiskavi zaradi koristoljubnih in vobče brezčastnih dejanj;
d)	ako je bil v teku zadnjih dveh let policijsko kaznovan za prestopke zoper moralo, za tatvino in poškodovanje tujih stvari, za prevaro, utajo in temu podobna brezčastna dejanja;
e)	maloumni in oni, ki so vdani pijanstvu ;
f)	ako ni plačal davka za zadnje leto, dokler ga ne plača;
g)	kdor je bil enkrat kaznovan za krivdo, ki se kaznuje po tem zakonu, in to za tri leta;
h)	čuvarji državnih, občinskih, vaških in samostanskih gozdov in dober, viničarji in poljaki, obmejni stražarji, finančni in monopolski kontrolorji in stražniki, užitninski organi in stalni gozdni delavci.
Za dokaz, da sme loviti, dobi vsak lovski list, po katerega mora priti osebno. Nositi ga mora na lovu vedno s seboj. Velja pa za leto dni, t. j. od 15. malega srpana enega leta do 15. malega srpana prihodnjega leta. Zanj se plača:
1.	za lovljenje v obsegu svojega sreza pet dinarjev;
2.	za lovljenje v obsegu svojega okrožja deset dinarjev;
3.	za lovljenje v celi državi dvajset dinarjev.
Člani zveznih lovskih udruženj dobe lahko brezplačno lovski list, ako se izkažejo s člansko karto.
Kakor večina zakonov se drži i srbski lovski zakon zastarele delitve divjačine v koristno in škodljivo. Med prvo šteje : jelene, košute, platane, divje kozle, divje koze, srne, zajce, fazane, divje peteline, divje kokoši, droplje, žerjave, sloke, leščerke, jerebice, prepelice, kosce, labode, divje gosi in race, golobe, grlice, škorce, žolne, detle, vse močvirne ptice in vse ptice-pevke, žužkojede in mišojede; med drugo pa: medvede, volke, divje svinje, lisice, jazbece, divje mačke, sobolje, dehorje, vidre, kune, orle, kragulje, jastrebe, skopce, sove (razen pisanih), gavrane, povodne kose, ledenjake, kavke, vrane, srake, šoje in vse vrste čapelj.
Škodljivo divjačino sme vsakdo i brez lovskega lista loviti in uničevati v vsakem letnem času in na vse načine razen s trovanjem, ki je popolnoma zabranjeno. Ako bi se pojavila kljub temu škodljiva divjačina kje v večji množini in bi postala nevarna življenju ljudi in živine, se prirede po policijskih oblastih in lovskih udruženjih hajke. Kdor ubije na hajki ali izvun nje: medveda, volka, divjo svinjo, lisico, jazbeca, divjo mačko, dehorja, vidro, kuno, sobolja, dobi nagrado, a ubita žival je njegova.
Koristna divjačina se sme loviti samo s puško in z lovskimi psi razen s hrtom, vendar ne sme povesti en lovec več kot dva psa v lov. Razen tega je prepovedano:
a)	lovljenje ptic z limanicami, zankami, mrežami in podobnimi sredstvi;
b)	lovljenje in preganjanje divjačine in ptic za časa velikega snega in zametov;
c)	kvarjenje in uničevanje ležišč in gnezd, ropanje in uničevanje jajec in mladičev.
Dalje je zabranjeno loviti divjačino za čas parjenja, leženja in hranjenja mladih, in to:
jelene, platane in srnjake od 1. vinotoka do 15. malega srpana; divje kozle od 1. grudna do 1. velikega srpana; košute, platane (samice), srne in divje koze je povsem zabranjeno loviti;
zajce in jerebice od 1. svečana do 25. malega srpana;
divje peteline od 1. svečana do konca sušca;
divje kokoši od 1. prosinca do 25. malega srpana;
leščerke in kamenjarke od 1. prosinca do 25. malega srpana;
prepelice in kosce od 1. malega travna do 25. malega srpana;
divje race od 1. sušca do 1. rožnika;
sloke, droplje, žerjave, labode, divje gosi in vse močvirne ptice je svobodno vsak čas loviti.
V nasprotju s tem določilom (čl. 16) pravi člen 5, da je popolnoma zabranjen lov na sledečo koristno divjačino: na jelena, platana, košuto, divjega kozla, divjo kozo, srno, divjo kokoš in fazana. Za slučaj pa, da bi se ta divjačina kje preveč zaredila, more dopustiti i njeno lovljenje minister narodnega gospodarstva. Ta gospod prepove lahko tudi lov na druge vrste koristne divjačine, ako bi se pokazalo, da so iztrebljene ali redke, in sicer izda lahko prepoved ali samo za posamezne dele države, ali za celo ozemlje. Kako dolgo naj velja prepoved, zavisi tudi od njega. Zoološkim društvom in profesorjem dovoljuje lahko za zbirke prosvetnih zavodov lovljenje koristne divjačine i v sicer zabranjenem času, toda samo za omejeno število. Minister narodnega gospodarstva vodi namreč nadzorstvo o negovanju in razmnoževanju koristne in o uničevanju škodljive divjačine. Pri tem mu pomagajo glasom zakona lovska udruženja, razen teh pa:
1.	okrožni gozdarji, podgozdarji, čuvarji državnih gozdov in posebni čuvarji lova, ki jih nastavlja po potrebi minister narodnega gospodarstva iz vrste pismenih ljudi, ki morejo dobiti po zakonu pravico za lov in so poznani kot dobri lovci;
2.	vsi organi policijske, okrožne, sreske in občinske oblasti, finančni in monopolski kontrolorji in stražarji, užitninski organi in obmejni stražniki.
Nikdo ne sme loviti:
a)	po vzniklih posevih in livadah, dokler se ne pospravijo;
b)	po vinogradih od časa rezanja do trgatve;
c)	po Sadovnikih in vrtih;
č) po duhaniščih, dobro gojenih zelnikih, vrtih za dinje, dokler se ne spravi plod ž njih;
d)	po vinogradskih sadežih;
e)	po gozdnih in ostalih nasadih, kjer se goje sadike;
f)	po vzraslih gozdnih podmladcih in mestih, ki so stavljena pod zabrano za pet let.
Kot drugod, tako se boje i Srbi najbolj ubogega zajčka. Tega sme svak posestnik ubiti i brez lovske karte v dovoljenem lovskem času na svojem zemljišču, v vaškem in občinskem gozdu svoje občine. Pa tudi v prepovedanem lovskem času ga smejo pobijati, ako bi delal škodo in bi se ne dal ugnati z raznimi plašili in varnostnimi odredbami, kot je mazanje sadnega drevja z apnom i. t. d. Tu mu gre zakon v toliko na roko, da pravi, da ga je treba ubiti ravno na mestu škode, a njegovo smrt je treba naznaniti kakemu nadzorniku lova ali najbližji občinski ali policijski oblasti, katera se mora uveriti o škodi in o tem obvestiti okrožno gozdno upravo.
Kakor vidimo, je to zakon, ki zapira okenca, da odpira na istih mestih vrata, zakon, ki ne nudi varstva nobeni vrsti divjačine, ker
kaže na eni strani veliko nepoznanje življenja divjačine, na drugi strani pa prekliče lahko še tisto mrvico varstva vsak trenutek za vsak čas in vsak kraj minister narodnega gospodarstva, kateremu ne dela zakon nobene časti, ker je po njem lov v narodnogospodarskem oziru mrtev. Zato govori zakon čisto po nepotrebnem o dohodkih lova. Ti bi se morali stekati v šumski fond (služi za pokritje plač gozdnih uradnikov itd.) in uporabljati za gojenje koristne in uničevanje škodljive divjačine.
Pa še tega površno sestavljenega zakona, ki daje glede lova vso svobodo, se ni držal vsaj doslej nikdo. To lahko trdim na podlagi svojega občevanja z lovci v nekdanji kraljevini Srbiji, katerim je bilo prvo pobijanje živali brez ozira na čas. Da bi bil imel kdo vsled tega sitnosti pri oblastvih, se mi ni nikdo pritožil. Sicer so kazni denarne in se gibljejo med 5—150 dinarji. O gojenju divjačine nisem našel v Srbiji nobenega sledu.
Srbski lovci love najrajši v večjih družbah in privedejo s seboj 8—15 psov, ki se glede kakovosti lahko merijo z našimi braki. Našel sem med njimi prvovrstne srnarje, zajčarje in lisičarje. V največji suši ob žgočem solncu, ki pripeka tam vse drugače kot pri nas, so iskali neumorno z uspehom in gonili, da je bilo veselje. Poznal sem celo psičico, ki je donašala iz deročega Lima ustreljene race, o čemer bi se pomišljal marsikateri naš ptičar, čigar hvale so polna gospodarjeva usta. Te živolazne živali so tudi lepe zunanjosti; večinoma črne z rjavimi spodnjimi nogami in deloma dvojnimi očmi. Gospodarji postopajo ž njimi lepo in vedno se mi je dobro zdelo, ko sem videl, kako je delil lastnik psa s tem-le svoj borni kruh. Strelci so Srbi izvrstni. Tudi na lovu imajo navado, da počepnejo, kadar jim drvi žival nasproti, in jo čepe streljajo. Imeli so vsi puške-prednjače in bili pripravljeni, plačati za dobro puško vsak denar. Podjeten puškar bi izhajal tam imenitno! Najbolj so jim ugajale brzo-metke (puške za kroglo). Srbski lovec strelja večinoma le na bežečo divjačino, na letečo ne. Kolikor sem videl, streljajo ptice samo, če sede ali leže, oziroma stoje, pri čemer jim dobro služijo izvrstne oči, s katerimi prebodejo še tako gost grm. Puške ljubijo kot kruh vino. Nekoč sem srečal na Sčerbetovcu ob bosensko-srbski meji starega Turka, ki mi je začel puško božati in poljubovati, kot mili mati svojega otroka. Pravil mi je, da mu je najhujše to, da ne sme nositi pod avstrijsko vlado orožja.
Lovi srbskih lovcev so precej hrupni. Ako izženejo psi in ne gre žival tako, kot so lovci pričakovali, si dajejo znamenja z glasnim vpitjem, ki je za nedomačina večinoma nerazumljivo, četudi ume popolnoma njihov jezik, ker obstaja iz zategnjenih, nerazločnih glasov, ki so namenjeni za daljavo in so izvrstno vršili za časa vojske znanilno službo
ier nadomeščali deloma telefon. Če izbije zajec na sosednjem brdu, kakor so ga čakali, jo ubere kmalu polovica lovcev črez prlo za njim. Ker so jim noge v opankah neverjetno lahke in urne, jim uide malokateri zajec. Vsled nemira jim pa uteče kaj rada lisica. Teh kakor sploh roparic, n. pr. volkov in kun, je v Srbiji precej. Deloma moramo to temu pripisovati, da jih love razen s puško samo še s pastmi. Strupov ne poznajo. Izprva sem se čudil, da so se mogli vzdržati pri srbskih lovskih razmerah volkovi v tolikem številu. Ko sem jih pa začel sam loviti, me je minilo čudenje, ker sem se prepričal, da ne poznamo pri nas živali, ki bi bila tako oprezna, kot je volk. Kolikokrat so tulili v moji neposredni bližini, a kljub mojemu trudu in kljub hajkam mi ni prišel robeden pred cev, dasi sem lovil pol leta skoro vedno po tri dni v tednu! Imel sem spremljevalca, ki je znal njihovo zavijanje tako imenitno oponašati, da so se mu vedno odzvali, kakor hitro je nastopila noč. Največ so jih pobili pri čakanju s kozo, ki je meketala, ali s psom, ki je cvilil. Nekaj so jih tudi polovili v pasti. Te so čisto enostavne, napravljene popolnoma iz lesa. Nastavljajo jih brez vsake vade kar na steze, koder hodijo volkovi. V lesene pasti love tudi lisice in kune. Kože pošiljajo skoro izključno na Solun in so imele zadnja leta dobro ceno.
Morda si misli kdo, da je vendar lepo, da zabranjuje zakon popolnoma lov na nekatere vrste divjačine. Tem moram povedati, da dotičnih vrst na Srbskem ni več. O jelenu ali divjem kozlu nisem nikdar nič čul. Ako bi hotel dobiti kako srno, bi moral visoko v gore, a bi jo težko videl. Divje peteline sem našel na Zlatar-planini nad slavnim samostanom Miloševo, a o lovu nanje nimajo Srbi ni pojma. Fazanov ne poznajo, jerebic sem ustrelil tekom pol leta — pet, videl sem jih vsega skupaj — osemnajst. Divjega merjasca sem ustreli) enega. Te divjačine je po nekaterih krajih primeroma precej. Zajci so se zaredili iznova za časa avstrijsko-nemške okupacije, ker se je pobralo vsem domačinom orožje in so se uvedle avstrijsko-nerr.ške lovske postave. Izmed domačinov so smeli loviti le poedinci, in to samo v družbi častnikov. Ker so se pa čudili tamošnji lovci, da se držimo prepovedanega lovskega časa, sem uverjen, da je že izginil omenjeni prirastek in da je treba obilo pušek in dobrih psov, ako se hočejo vrniti po celodnevnem lovu — z zajcem.
Edini izdaten lov v Srbiji je na povodne ptice, tako n. pr. ob Donavi, kjer živi nad 90 račjih vrst, in na raznih blatih.
Zakon, ki je spravil lov v Srbiji na to stopnjo, je v veljavi od leta 1898.
Slavko Plemelj:
Kratke črtice o glavnih panogah športne ribolovi.
Brezdvomno začno procvitativ Jugoslaviji z rastočim blagostanjem raznovrstni športi. Tako ima vsled prirodnih vrlin naših voda športno ribištvo lepo prihodnost in mora postati vsled svojega ugodnega vpliva na ekonomijo ribogojstva uvaževanja vreden del narodnega gospodarstva. Naše vode so med vojno silno trpele, toda pretežna .večina že pred vojno daleko ni bila v stanju, v katerem bi se lahko nahajala pri umni oskrbi. O ekonomiji ribištva se je pri nas malo govorilo in še manj storilo. Za povzdigo in preustroj tega dela narodnega gospodarstva je treba poleg drugih važnih momentov tudi povzdige discipliniranega ribiškega športa, kot nam to kaže izkustvo v Angliji in na Bavarskem. Zadostno število strogih športnikov bode najsigurneje skrbelo za to, da pridejo naše vode na višek proizvodnosti.
Moj namen je, vzbuditi pri naših ribičih še bolj zanimanje za naš prelepi šport. Pred vsem se moramo boriti proti enostranosti, ki je navadno vir nezadovoljstva. Imel sem priliko temeljito spoznavati športnike drugih dežel, med temi tudi Bavarce, ki so za Angleži prvi ribiči. Moram priznati, da nisem imel povoda, biti s svojo domovino v tem oziru nezadovoljen. Vzlic temu, da nismo imeli stika s športno visoko stoječim inozemstvom, se je razvilo pri nas nekaj praktikov prve vrste, čeprav navadno na omejenem polju. Bavarci so se učili pri Angležih ter brzo reorganizirali svoje vode. Njihova industrija ribiških potrebščin se pričenja razvijati samoniklo; v izdelovanju naj-izbornejših ribiških palic stoje že v prvi vrsti. Mi smo se naslanjali
tudi v tem oziru na nazadnjaški Dunaj ter bili zato brez pravega zgleda. Vsakdo pa ve, kako težka je pot do najvišje stopnje brez prvovrstnih vzorov.
Svojo tvarino sem razdelil v dva dela. V prvem opišem lov z ribo na ščuke, sulce, postrvi ter vse druge jezerske salmonide; v drugem najtežji del športne ribolovi: lov z muho, ki je, mojstrsko izvajana, najzabavnejša izmed vseh. Na podlagi-praktičnega in teoretičnega študija bom navajal samo one točke, ki sem jih spoznal po strogi presoji kot točne. V razsežno dokazovanje in v opise raznih lovnih načinov podrejenega pomena se ne bom spuščal. Pripravljen sem pa odgovarjati na morebitna pismena vprašanja.
Metoda ribolovi ter izbera ribiškega orodja se mora vedno pri-ličiti značaju posameznih voda. Zato posvetim razliki raznih voda večjo pozornost. To točko sem zelo pogrešal skoro v vseh spisih in knjigah. Iz tega vzroka je večina drugače dobrih spisov zelo nepopolna, enostranska. Pričnem z lovom na ščuke, ker nam služi kot najboljša podlaga za ostale panoge.
Ščuka je med najbolj razširjenimi ribami sladkih voda zmernega podnebja. Prebiva v visoko ležečih, kristalno-čistih alpskih jezerih, domačiji jezerskih salmonidov, kot v jezerih in ribnikih nižine, kjer se v izobilju lahko dobavne hrane bujno in brzo razvija. Ugaja ji zelo mirno tekoča, gorka reka ali potok. Ščuka ljubi zelo gorko vodo in se nahaja dosledno v gorkih plasteh, samo kjer jo prisili popolno pomanjkanje belih rib, živi v velikih globinah kakor jezerski salmo-nidi. Gotove čase, ki jih opišem pozneje, stoji nepremično na plitvinah, čaka liki krokodil ugodnega ropa ter plane nanj z veliko hitrostjo in s precejšnjim šumom. Taki časi so za lov posebno ugodni. S sigurnim, mirnim metom privabiš tudi največje eksemplare na vado. Na Angleškem spada lov na ščuke s palico z obrežja ali, kjer obrežje tega ne pripušča, iz čolna med prvovrstne ribiške športe. Pri nas je ta panoga ribolovi skoro nepoznana. Znano je sicer, da se love ščuke v večjih, ne preveč zaraslih jezerih z vlačilno vrvico, a ker je to šport nižje vrste, ni našel pri pravih športnikih zanimanja.
Kakor pri ribolovi v splošnem, je treba tudi pri lovi na ščuko, poznati njeno življenje zelo natančno, drugače je uspeh nemogoč. Spominjam se, da so bili moji športni tovariši v raznih, za lov s palico zelo ugodnih tirolskih jezerih po cele dneve brez uspeha. Pustil sem jih cesto namenoma loviti, da so dovolj živo spoznali potrebo, poznati poleg pravilne in, ako hočete, elegantne tehnike lovljenja tudi življenje ribe, ki jo loviš, nakar smo se vračali od istih voda po zelo zabavni lovi s težkim plenom. V večini športnih knjig čitaš o lovi na ščuke par splošnih navodil in na tem polju neizkušeni nimajo navzlic temu, da se drže omenjenih navodil ter love tehnično pravilno, na-
vadno drugega uspeha, kot da ulove kako polkilogramsko ribo. Vzrok tiči v tem, da ni mogoče podati splošnih navodil, ki bi veljala za vse vode, ampak je mogoče sestaviti navodila le za vode istega značaja. Za nižinska jezera veljata n. pr. september in oktober kot sezijska doba za ščuke. V visoko ležečih, mrzlejših vodah bi pa ravno ta čas ne videl nobene odrasle ribe, nasprotno sem ujel v takih vodah v juliju in avgustu z obrežja po deset in več lepih rib. Omenil sem vse to z namenom, da jasno pokažem, da je treba čas in način lovljenja prilagoditi vodam. Zato bom posvečal v vseh svojih spisih temu vprašanju vso pozornost.
Ker je zadržanje ščuke iz naravnih vzrokov v različnih vodah različno, bom razdelil vode v tri tipe. To delitev mi je pokazala praksa za potrebno. Preden pa pričnem z opisom teh tipov, hočem vsaj prav na kratko seznaniti z glavnimi, najzabavnejšimi načini lovi na ščuke.
Študiral sem z veliko vztrajnostjo raznovrstne metode v različnih vodah, poizkušal sem vse znane sisteme vad ter prišel končno do onih, ki odgovarjajo najbolj zahtevam duševno in telesno prijetne, to je prave športne lovi, ki je obenem tudi zelo uspešna.
Najzabavnejša je lov s palico z obrežja ali, kjer široko bičevje, prostrana plitvina ter gosto grmovje tega ne pripuščajo, iz širokega čolna, ki ga je pa treba spretno voditi. Najprej se je treba priučiti točnemu metanju vade s palice, kajti pogosto moramo izvršiti zelo točne in brezšumne mete na večjo daljavo pri plitvi vodi, kjer nasede vada, pripuščena le nekaj trenutkov sama sebi, takoj na tla. Navaditi se moraš torej na prav lahke uteži. Seveda se bode vadil začetnik brez ovir na globokih mestih. Mojstrska, prijetna tehnika lovljenja je pa mogoča le s pravilnim orodjem. Kdor se je količkaj pečal z ribo-lovjo, ta dobro ve, kaj je slabo orodje. O tej točki ni nobenega dvoma; treba je vzeti najboljše, ker je to najceneje in športniku v stalno veselje. Palica, kolo, vrvica, končnik, utež ter vada morajo odgovarjati drug drugemu in vsi skupaj ribi, ki jo loviš. Pomisliti moraš, da je treba napraviti pri lovi na ščuko mnogo več metov kot pri lovi na salmonide v rekah. Treba je pogosto vreči na plitvinah vidni ribi. Ščuka je končno zelo močna ter se pogosto divje in okretno brani, neprimerno bolj kot naš sulec. Vsled svojega hudega zobovja razseka vsak nepravilen končnik. Torej moraš imeti njej odgovarjajoče orodje, sicer ti je to vir neprestanih sitnosti in neuspehov.
(Dalje prihodnjič.)
Fr. Rojina :
Jeremijada.
Naš Erjavec je dejal, de zavre dvakrat v letu vsem lovcem kri, to je jeseni, ko rumeni listje, in spomladi v postu. V mislih je imel čas lova na kljunače.
Vse je res, kar je pisal ta najznamenitejši prirodopisec, ki je poznal slehernega polžka kraških tal, vendar si usojam trditi, da je rekel glede lovcev premalo, zakaj ljudem te vrste vre kri skoraj neprenehoma.
Ko smo zalezli v januarju po svežem snežnem sledu še onega premetenega starega srnjaka, ki nam je na vseh brakadah srečno upetal ter bi nam v juliju, ko se srne „pomišljujejo“, preganjal iz lovišča mlajše srnjake, in ko smo začetkom februarja ob času ženitve lisic s pridom opravili svojo lovsko dolžnost, takrat se nam pač pomiri nekoliko kri, da preživotarimo nekaj tednov kakor drugi ljudje. Ali to življenje se mi zdi plevko kot nesoljena jed, kot golaž brez paprike.
Ljubljanskim lovcem in, kar jih je niže doli, zavre kri že sredi marca, saj sem na Jožefovo ob priliki občega zbora našega lovskega društva slišal pogovor, da je ta in oni že dobil kljunača. Na Gorenjskem ne pride spomladi ta lov v poštev, ker se kljunači na svojem potu proti severu povečem ognejo visokih, še s snegom pokritih gora, pač pa že posluškujemo, kdaj bo zapel drozg, zakaj ob tistem času začne tudi petelin po malem poizkušati svojo zaljubljeno pesem, kar se* zgodi navadno okrog srede marca. Takrat se začne tudi v naših prsih neko čudno gibanje, ki narašča in . narašča, dokler nam do aprila kri po vseh pravilih ne zavre.
Bral sem že mnogo lepih spisov petelinjega lova, ali kadar sem gledal iz bližine veličastnega pevca, kako mogočno se je vozil po veji ter po svoje izražal ljubezenska čuvstva, spremljan od krilatega pevskega zbora cele doline, medtem ko je bila vsa okolica oblita od rožno-rdečkaste -arje, tedaj sem samo vzdihnil: nepopisno, nepopisno!
Zavedajoč se svoje neTmožnosti, ne bom niti poizkušal popisati blaženih čuvstev, ki navdajajo petelinarja pred, med in po posrečenem
lovu, zlasti če se je vršilo dejanje najlepšega pomladanskega jutra in visoko kje gori v hribih z lepim razgledom. Napisal bom raje „je-remijado“ o nekem svojem ponesrečenem pohodu na petelina in o nasledkih tega pohoda, ki ga ne morem pozabiti.
Besniški lov je pravi paradiž za peteline. Tako so jim všeč proti jutranjemu solncu obrnjeni obronki med Sv. Mohorjem in Sv. Joštom, da se pripelje proti mraku marsikateri tja celo z Jelovice na ženito-vanjsko potovanje. Ni torej čudo, da smo jih nekega leta ustrelili kar dvanajst.
Dvajset let že zahajam tja, zato mi je znan sleherni rob in po-ležek, kjer si petelini najraje izbirajo svoje grede. Dokaj lovskih prijateljev sem že pripeljal do zaželjenega cilja, ki so ga pogodili — ali pa tudi ne, če jim namreč kri ni lepo mirno vrela, ampak burkala in so njeni valovi gonili puško sem in tja, gori in doli, da je razburjeni lovec ni mogel obvladati.
Prvo najemno dobo, ko sem prišel v sedanji službeni kraj, sem bil tudi jaz sonajemnik besniškega lova. Imeli smo dva lovska čuvaja, Megušarja in Mazija, oba imenitna vodnika na petelina. Megušar, pri katerem prenočujejo navadno lovci, opravlja še sedaj izborno svoj posel, Mazi pa je postal vsled ostarelosti precej naglušen. Najprej ni slišal več jereba, sedaj pa tudi petelina ne in je samo še za brakade nenadomestljiv.
Proti koncu aprila, ko je bilo nekaj petelinov odstreljenih, sva dobila s pl. V. od Megušarja poročilo, da sta zopet ugotovljena dva petelina. Zvečer smo sklenili pri Megušarju po temeljitem posvetovanju, da bo vodil Megušar pl. V. na Dovjež, mene pa, ker mi takrat svet še ni bil znan, Mazi na Hrastov rob.
Ob dveh po polnoči sva že korakala z Mazijem doli za besni-škim potokom. Ravno mi je pravil, da še svoj živ dan ni slišal petelina s tako močnim glasom, kot ga ima ta, ki greva nadenj, kar nama prikrevlja nasproti tista stara, majhna Minica, ki nosi Besničanom in okoliškim hribovskim seljanom majhne otroke. Sla je, klicana ponoči, ker je bila sila baje velika, tudi na svoj lov in tako je hotelo naključje, da smo se srečali.
„Janezi“ pravim Maziju, ko je bila slaba znanilka že za nama, „to-le pa nič dobrega ne pomeni, da naju je srečala stara babnica.“ „O, saj sem oddelal I Ali niste opazili, kako sem Vas odrival, da sva jo srečala z desne strani, in sem potem pljunil na levo za njo ?“
„Pa to menda tudi ni nič prida, da nama je želela dobro srečo!“ „Gotovo bi ne bilo nič prida, ker sem pa hitro figo napravil, sva brez skrbi,“ odvrne Mazi v svojem trdnem prepričanju in v najboljši nadi kreneva črez brv in potem navkreber.
Nekoliko je še manjkalo do treh, ko sva dospela za robiček,
odkoder bi se moral slišali petelin. In res, nisem bil pokadil še pol cigarete, že je klepnil tako čvrsto, kakor bi poudaril kdo z dvema kamnoma s savskega proda.	•
Čudno, da se sliši klepanje tem rezkeje, čim dalje smo od petelina, kadar pa smo tako blizu, da razločujemo tudi potrepanje perutnic tik pred drgnjenjem, škripanjem ali, kakor pravijo tod, piljenjem, tedaj pa je klepanje tako zamolklo, da bi menil neizkušen lovec, petelin je glas izprevrgel.
Crez par minut je klepnil drugič, tretjič, potem vedno pogosteje, da sem menil, karkar bo napravil „plonk“, kakor se izražajo tu namesto glavni udar ali cmok. Toda nenadoma je umolknil.
„Nekaj sumnega sliši,“ pošepnem Maziju in takoj nato začujeva tudi midva neko lomastenje po suhem listju. „Jazbec je,“ pravi Mazi, „vrača se domov doli na Brezna brda.“
Se sva slišala oddaljujoče se šumenje, ko je začel petelin zopet klepati. Kaj hitro je bil ves v ognju. Kako jo je navijal 1 Več kot po petdeset plonkov je napravil brez odmora. Tako peti sem slišal samo v Broni v Poljanski dolini nekega korenjaka, ki je bil največji, kar sem jih sploh kdaj videl.
Naskočiti ga je bilo lahko, kar po poti. Sicer sem ga proti jutranjemu obzorju dobro razločil, vendar so mi ga jemale nekoliko veje, ker nisem mogel najti od nobene strani popolnoma proste poti za izstrel. Ali ker sem se bal, da bi se ognjeviti trubadur, ki je že kar mencal po veji, ne odpeljal k dekletom v vas, sem zanašajoč se na svojo puško, ki jako močno „goni“, pritisnil — razume se, da med piljenjem —, ravno ko je besniška ura odbila štiri.
Po strelu se je petelin dvignil kakih deset metrov skoraj navpik, potem se pa lovil po zraku ter prav nalahno pa! med mlado smrečje komaj dvajset korakov od borovca, na katerem je pel.
Ne da bi takoj planil ponj, me prosi Mazi za božjo voljo, naj ga pustim, da se popolnoma zdani, med tem da bo petelin poginil.
Nestrpno sem povlekel še dve cigareti, potem pa greva — jaz seveda z napeto puško — gledat, kako in kaj. .
Med malimi smrekicami ga takoj zagledam, stoječega in uprtega s kljunom v zemljo. „Tukaj-le je,“ pravim Maziju, ki je šel nekoliko pod mano, „pa še stoji!“ „Prosim, stregljajte 1“ mi svetuje. Toda na tri korake nisem mogel „stregljafi“, ker bi nesel sicer samo nekaj perja in žvar domov, zato naslonim puško na malo smrekico in se mu počasi bližam, hoteč ga pograbiti »a vrat. Oh, da nisem takrat kar pal nanj, pa bi ga imel 1 Tako pa je stekel, ko sem mu bil z roko komaj še poldrugo ped od vratu, v goščavo in, dasi sem streljal navkreber tekočega še dvakrat ter mu odbil nekaj onih na višnjevo se izpre-minjajočih peres s prsi, mi je vendar ušel.
„Zdaj je pa akt podelan,“ si mislim ne baš Židane volje.
Poslal sem potem Mazija na Dovjež po Floro, izborno ptičarko, ki jo je imel pl. V. s sabo, sam sem pa šel za Špik, kjer je, kakor je povedal Mazi, pred nekaterimi dnevi tudi pel petelin.
Nalahno dospem do ovinka, odkoder se lahko presliši precej prostora. Ker nisem slišal ničesar, zlezem na kun hlodov, ki so bili zloženi pri veliki in zelo košati bukvi, in se vdam premišljevanju in kesanju, zakaj sem bil tak tepec, da nisem vsaj z obema rokama in hitro segel po petelinu, kakor se pograbi sreča, kadar se sama ponuja. Tedaj pade nekaj z bukve v suho listje in čez nekoliko časa zopet.
„Hroščevo leto letos ni, da bi padali hrošči doli. Pa ne, da bi bil petelin gori, kakor se mi je zgodilo v Zabukovju, kjer mi je spustil s smreke legitimacijo v pepel, ko sem bil poprej pokuril pod smreko že dve butari 1“ si mislim ter zlezem previdno s hlodov za vse slučaje. Bukev je bila že popolnoma zelena, da nisem mogel od spod gori ničesar opaziti, zato sem tipal potihoma nekoliko v breg, petelin pa, ki me je prej ugledal kot jaz njega, zaropota na nasprotno stran doli proti Breznemu brdu.
„O ti prekvata Minica in Mazijeva figa!“ zastočem v vse drugo kot rožnem razpoloženju.
Nekaj časa tavam še naokoli kot megla brez vetra, potem pa se zleknem po suhem listju ter čakam na Mazija, opazujoč, kako pošilja ravno vzhajajoče solnce prve iskrene žarke po tem božjem svetu. Kure so na vseh straneh kokale svoj nak-nak-nak, ena pa se je prav blizu mene pačila na vse načine ter izgovarjala „kaaava“ kakor kak papagaj.
Nenadoma pa se pripelje doli s Spičastega hriba petelin, da so mu zrak rezajoča peresa kar žvižgala, ter sede prav na vrh na samem stoječe smreke, oddaljene kakih poldrugsto korakov od mene.
Navidezno se je petelin zamaknil, zakaj gledal j^ naravnost kvišku ter se ni ganil, kakor da bi bil nagačen. Kokote so ga vabile s sirenskimi glasovi, ali on „ne vidi nič, ne sliši nič, kot bil bi mrtva stvar“.
„Ce je tako, pa poizkusimo!“ pravim in hitro pregledam položaj. Spravim se na vse štiri ter kobacam, pomikajoč puško pred sabo, proti šopu smrek, odkoder bi ga bilo moči doseči. Šlo je počasi, zakaj ta način premikanja mi je prišel iz vaje, ker sem ga opustil že pred več kot petdesetimi leti. Z enim očesom sem motril petelina, ki pa se ni prav nič menil zame in je morebiti res mislil, da kak prav neroden pes lazi tam po trati. V zavetišče dospevši, vstanem, zamenjam naboja z močnejšima, ker je bila razdalja vendarle nekoliko obila in smreka visoka, ter se nagnem toliko od smreke, da sem izpod vej lahko pihnil luč zamaknjenca. Res, kakor bi bil pihnil
luč! Poginil je menda že padajoč, ker se ni več ganil, dasi sem bil, poučen po prejšnji bridki izkušnji, v trenutku pri njem. En ničlar mu je šel skozi prsi in drob ter na hrbtu vun, drugi mu je prevrtal vrat: očiten dokaz, da moja puška v resnici dobro „goni“.
Čeprav je sramotno in smrten lovski greh, ustreliti nepojočega petelina, vendar sem se tolažil s tem, da je težko zalesti na prostem sedečega, zato sem se mirno vlegel sredi steze, koder bi moral priti Mazi s psico, ter sladko zaspal.
Vzbudila me je Flora s svojim mrzlim nosom, ki mi ga je pritisnila na lice. Peljal sem jo na mesto, kjer sem našel stoječega petelina ; prijela se je takoj sledu. Spotoma sem našel odstreljena prsna peresa, potem pa naju je peljal sled na greben Hrastovega roba. Tu je začela delati psica z visokim nosom kolobarje, potem tekati sem in zopet tja, pa sledu ni našla več.
Vedel sem takoj, da je splaval petelin odtod nekam navzdol ali, ker je bil še pri močeh, morebiti celo na nasprotno Smolevo. Pač sem poslal psico na poisk, toda vrnila se je po daljšem času — prazna.
Ker nas je čakal v dolini voz, sem moral opustiti vsako nadaljnje iskanje. Dogovorila pa sva se z Mazijem, da ga greva iskat drugi dan. Ker je bila ravno nedelja, mu ne bo težko, dobiti še kakega^ pomagača, in tudi Megušarja naj obvesti.
Vožnja domov bi bila zame kmalu — zadnja. Tam, kjer so se ubili že trije konji in ne vem koliko ljudi, so postavljali novo ogrado; pa ali je zmanjkalo lesa, ali so bili delavci drugje zaposleni, na mestu, kjer se pade najgloglje, ni bilo nobene vereje. Ravno ko smo se pripeljali mimo vrzeli, privleče tik pred voz neka stara coprnica doli z Gradišča svojo metlo, ki jo je bila izpremenila v vlačugo suhih vej. Naša kobiljca se ustraši, rine v stran in nazaj, voz pa se za-sukne ravno v tisto vrzel. Voznik in pl. V. sta bila v trenutku s koleslja, jaz pa, ki sem imel med koleni puško ter sta ležala oba petelina črez moje škornje — tudi pl. V. je bil namreč ustrelil svojega —, nisem mogel pravočasno doli in sem hladnokrvno obsedel na nevarnem sedežu. Se zdaj se spominjam, da sem se bal takrat samo za puško, som pa da se bom spodaj že kako odvalil, preden se bosta voz in konj prekucnila za mano. No, do katastrofe le ni prišlo, ker je potegnil voznik konja za uzdo naprej v trenutku, ko je bilo zadnje kolo ravno na skrajnjem robu hrastovega bruna, v katerem bi morale biti vereje.
V nedeljo dopoldne korakamo Mazi, županov sin in jaz —-Megušar je šel nekam kravo kupovat — mimo zadnje besniške kmetije in gospodar nas vpraša, kam smo namenjeni. Mazi uteši njegovo radovednost, on pa odvrne v svoji hvaležnosti za pojasnilo, da sicer ni prerok, vendar pa da dobro ve, da petelina ne bomo dobili.
„Ta možakar ve nekaj več, kot je nam ljubo,“ pravim svojima spremljevalcema, Mazi pa zatrdi, da gobuzda ničesar ne ve. Toda vedel ni ničesar Mazi!
Prisedli na mesto, kjer je takrat zmanjkalo petelinjega sledu, posedemo okrog nahrbtnika z brašnom, da se dobro podpremo in spočijemo, preden pričnemo iskati.
Ko to-le pišem, so se mi začeli zobje potiti ob spominu na vse, kar nam je bil naložil gostilničar-župan za male kronice v nahrbtnik: velikanski krajec soržičnega, prejšnji dan pečenega kruha, za pol šote z ljubljanskega barja velik brtevs prekajene slanine, obilen zavitek „pese“, kakor pravimo tod inkarnatno rdeči gnjati, ter tri mesene klobase, obilne kot kambe pri jarmu. Človek ni zdrav, če ne postane po taki predpoldanici žejen. In ker je oče župan po izkušnji vedel, kaj prija telesu, je dodal še dve slatinski steklenki cvička, ki je kar odskakoval iz kozarca.
Po temeljiti in dolgotrajni pripravi smo jeli iskati. Jemali smo tako ozke proge, da smo pregledali vse grmičje drug do drugega, ali petelina ni bilo. V dolino prišedši, sem šel stikat še pod velik kup vejevja, ker se je skril nekoč v Udnem borštu neki obstreljen petelin pod kup smrečja, toda bilo ga ni —■ več tam, ker------no, pa to bom po-
vedal pozneje.
Preiskali smo bili zaman še bližnji del Smolevega, potem pa se podali v Spodnjo Besnico tja, kamor se je priženil v nekaterih tednih naš spremljevalec, županov Anzek. Tožili smo, koliko smo trpeli, dekleta pa so nam stregla z vsem, kar je premogla trdna kmetska hiša v predvojnem času. Bil nam je lep večer! ---------
Po dobrem letu sva se sešla zopet z Anzekom in pravil mi je to-le:
„Veste, zakaj nismo našli takrat petelina? Tisti vedež, ki nam je prerokoval, da ne bomo našli petelina, je bil onkrat nekaj nadelan in mi je pravil, da je šel tisto jutro, ko ste streljali petelina, pod Hrastov rob prav zgodaj zjutraj po butare in da se je pripeljal doli z vrha velikansk petelin, ki se je kar usadil ravno v tisti kup, ki ste pozneje gledali podenj sami. Dedec je skočil na veje in toliko časa skakal po njih, da je bil petelin spodaj mrtev, potem ga je dal med butare in peljal domov. Shranil ni niti peres izpod repa, ampak ga mu je stara oskubila in skuhala, pa da ni bil tako dober kot domača kokšad.“
Iz lovskega oprtnika.
Bodočnost našega lova. Združeni z brati po jeziku in krvi, s Srbi in Hrvati, bomo živeli v Jugoslaviji življenje samoodločbe in si bomo morali sami urediti notranje ogrodje. Pri tem delu čaka tudi nas lovce naloga. Najprvo nam je neobhodno potreben kolikor mogoče enoten lovski zakon za vso Jugoslavijo. Dozdaj smo imeli Slovenci po deželah ločene lovske postave, ki so si pa bile kolikor toliko podobne. Hrvatje in Srbi izvun kraljevine imajo svoj lovski zakon, v Bosni in Hercegovini je bil v veljavi lovski zakon z dne 5. avgusta 1893., ponekod pa ogrski zakon; v Dalmaciji, Črni gori in Srbiji je bil lov prost. Zedinjenje na enoten lovski zakon ne bo delalo menda posebnih preglavic, ker mislim, da je v deželah s prostim lovom dovolj preudarnih mož, ki vidijo, da je na ta način izključen vsak napredek, in pa, ker je vsak dosedanjih lovskih zakonov potreben marsikaterih izprememb.
Pri tej priliki moram zavrniti nekam čuden očitek, ki se navadno dela lovu, češ da ne spada kot nedemokratično opravilo v demokratično državo. Res je, da se je lov navzel in nabral v teku stoletij te in one nepotrebne navlake, ki mu ni bila nikdar v prid, še manj pa so mu bile grde navade in razvade lovcev
v čast. Naše društvo se je pošteno trudilo, kako bi odvadilo svoje člane takih napak, ki so kvarne ugledu vsega lovstva. Take lovce je treba postaviti očitno na sramotilni oder, pa naj si bo dotični lovski zakupnik, oborožen z brovvningom, ali pa zadnji lovski pomočnik z enocevnim pihalnikom. Glavne napake teh nepridipravov so : streljanje na vsako žival in na vsako daljavo, tudi če divjačine ne spoznajo, ne meneč se za največje lovske sovražnike: vrane, srake, šoje itd., potem brezmiselno uničevanje divjačine. Če zalotijo kje kako jato jerebic ali prepelic, ji ne dado prej miru, da je do zadnjega kljuna ne postrele. Takim strelcem navadno tudi ne zadostuje lovna doba; ob koncu lovnega časa prosijo redno vsako leto za podaljšanje.
V zadnjem času, ko smo se bili že nekoliko otresli nekaterih nadlež-nežev in priveskov, nam preti druga kuga, to so vojni dobičkarji.
Taki lovci lahko povzročijo, da bi prišli na slab glas ne le pri poljedelcih, temveč sploh pri ljudstvu. Prizadevati se bo treba, da ublažimo to napeto razmerje kolikor mogoče z lepo besedo in s poukom, kakor smo brali pred nekoliko leti o takih poizkusih glede hribolazcev.
Posebno moramo omeniti tu še
glavni vzrok, zakaj ima lov ravno med kmečkim ljudstvom toliko očitnih in zahrbtnih sovražnikov. Že nekaj desetletij sem se čujejo bolj ali manj pogosto pritožbe črez ogromno škodo, ki jo dela divjačina poljedelstvu, ker objedajo baje zajci in srne sadno drevje, vršičke mladih nasadov itd., v vinorodnih krajih pa trte. Zato naj bi bil lov prost, da bi mogel vsak posestnik na svojem zemljišču odvračati škodo, ki je baje zelo občutna. To naziranje so zanesli med ljudstvo hujskači namenoma, ker imajo s tem svoje prozorne namene. Da . je ta škoda neznatna ali, bolje rečeno, popolnoma izmišljena, nam dokazuje najbolje to, da se niso slišale take pritožbe pred kakimi 60 leti, ko je bilo neprimerno več divjačine. Naj-izdatneje zavrnemo te popolnoma neutemeljene očitke, če opozorimo na Češko', ki se ponaša dandanes lahko z najbolj razvitim in najbolj umnim poljedelstvom v Evropi, obenem pa ima v svojih loviščih največ in najžlahtnejše divjačine. Ce-hoslovaška država bo imela v svojih bodočih loviščih (Karpati in Tatra) še veliko več divjačine. Čehi, ki nam prednjačijo že v marsikaterih drugih strokah, nam naj bodo za zgled tudi pri lovu. Tudi v loviščih med bistro Sočo in deročim Vardarjem žive malo da ne vse one vrste divjačine, ki jih nahajamo drugod na celini, razen tega še nekaj posebnosti, ki jih zastonj iščemo po Evropi.
O narodnogospodarskem pomenu lova so se pisale že cele knjige in bomo morali izpregovoriti brezdvom-no še marsikatero zastavno besedo. Nič manjše važnosti nima lov za znanstvo. Za prirodopis sesalcev, rib in ptic so zbrali lovci že ogromno važnega gradiva, ki ga bodo uporabljala odslej lahko domača vseučilišča in domači znanstveni zavodi.
Dr. J. Ponebšek.
Lovec v malem ter velikem srpanu in kimavcu. Vročina po-
staja malega srpana neznosna in vse se skriva pred žgočimi solnčnimi žarki. Divje koze poiščejo zgodaj v dopoldanskih urah osojna ležišča, izpostavljena vetrovom. Srnjak si hladi, utrujen in spehan, vročo kri na goli zemlji v vlažnem jelševju. Fazanka beži s svojo mladino raz izsušeno njivo k hladnemu obrežju potoka. Na obrasli gozdni poti se praši v ilovici kokoš gozdnega jereba, okrog nje pa dremljejo piščanci z zleknjenimi perutmi; blizu tam kje sedi na štoru v oskubljenem perju jereb-petelin ter poželjivo ogleduje zoreče borovnice.
Lov na rdečega srnjaka se nadaljuje, ako še nismo odstrelili določenega števila. Seveda, ako lovimo jeseni srne s psi in streljamo, kolikor in kar nam pride pred cev, potem je odveč, da na zalazu kaj prizanašamo ali izbiramo. V drugi polovici tega meseca, včasih tudi malo poprej, se prjčno srne goniti. Ob tem času bodemo videli in slišali pri srnah marsikaj zanimivega, le oči in ušesa je treba imeti dobro odprta in ne sme se misliti samo na strel!
Po gozdnih in poljskih potih je najti še vedno zajčjo volno; dobro znamenje, da zajci še niso prenehali skrbeti za zarod. Piščanci poljske in gozdne perutnine so že popolnoma v perju in precej dobro frčijo. To velja tudi za mlade divje race.
Pri pomanjkanju drugega lova se obnese lov na divje golobe prihodnji mesec včasih prav dobro. Napraviti pa moramo že sedaj po logeh kraj mlak, v gozdu poleg studencev in sploh po krajih, kjer se divji golobi radi spreletavajo, male solnice. Ko opazimo, da so jih našli, postavimo tam iz vej skrivališče, potem pose-čamo ta prostor kolikor mogoče malo do prihodnjega meseca, ko dorastejo mladiči iz drugega gnezda. Najboljši čas za ta lov so dopoldanske ure od 10. do 12. in popo-ludne od 3. do 5. Divji golobi so ob času, ko zori proso, najbolj de-
beli in meso mladičev je naravnost izvrstno.
Kakor skobca, tako moramo preganjati tudi kragulja, ki nam dela veliko škodo na jerebicah na polju kakor v gozdu, posebno pa pobira pevke in druge male koristne ptice. Najprej uženemo tega požrešnega roparja, ako iščemo njegova gnezda koncem tega in pričetkom drugega meseca, ko prično vedno lačni mladiči izletavati. S prav visokim klicem na pero zvabimo mladiče enega za drugim pred puško in večkrat se posreči prevariti tudi stara.
S tem, ker le vedno trobim o zatiranju škodljivih živali, pa nikakor ne mislim, da jih je treba popolnoma iztrebiti. Te pravice nima nihče in tudi pleme koristne divjačine sčasoma gotovo oslabi, ako ni roparjev, ki pobirajo slabiče in bolnike. Po pra-gozdih, kjer je še precej zveri, je srednje število koristne divjačine, vendar pa je vse krepko in zdravo. Po kultiviranih loviščih, kjer ni lisice ne skobca, je sicer veliko živali, toda vse bolj kilavo in od časa do časa okuženo. Torej ne posezajmo pregloboko v delokrog narave 1
Tudi pri nas imamo živali, katere izginejo v doglednem času za večno. Tisočkrat škoda zanje, pa naj bo to orel ali medved, sokol ali divja mačka! Nesebični lovci, ki nudijo zavetišče tem naravnim spomenikom in zadnjim Mohikancem, zaslužijo gotovo večjo hvalo ko umetniki, ki slikajo naravo na platno in klešejo živali v kamen 1
V velikem srpanu je zlato žito do malega s polja, listje vene in polagoma rumeni, igličasto drevje prične odmetavati najstarejše igle, jagode zorijo in prvi selivci, kakor kukavica, odap, kobilar in hudournica vzamejo od rojstnega kraja slovo ter se napotijo na jug, kjer ni zime ne mraza. To so prvi- znaki bližajoče se jeseni.
Tudi lovec postaja nemiren; pregleduje puške, pripravlja naboje, peča
se bolj ko navadno s psi, dopisuje in obiskuje lovce - tovariše, kjer se plete pogovor samo o prihodnjih velikih lovih itd. Prav tako 1 Plačilo mora biti za skrbno in vestno gospodarjenje v lovišču. Dobremu lovcu sicer ni niti od daleč cilj pobijanje divjačine, vendar pa nihče ne plačuje lova zgolj zato, da samo neguje in opazuje živali. Kje bi že bila danes divjačina, ko bi ne bilo dobrih lovcev, in kdo nam more šteti to v zlo, da si vzamemo, kar je zrelo in potrebno za odstrel?!
Pojanje srn doseže v prvem tednu svoj vrhunec. Srnjak skoči ta čas posebno rad na pero v mirnih, soparnih dneh ob vsaki uri. Večkrat moremo le na ta način priti do živega prebrisanemu starcu, ki se plaši lastne sence in katerega smo zaman zalezovali tedne in mesece. Da, celo v sanjah in pri delu nas je mučil s svojim visokim, debelim in močno zgubančenim rogovjem! Proti koncu mesega pa pustimo shujšane srnjake pri miru, da si zopet opomorejo.
Lov na divje koze se prične. Na zalazu je treba po možnosti najprvo odstreliti stare kozle in koze-jalovke, ki so pozneje pri pojanju samo v škodo. Kakor pri srnah, moramo biti tudi tu na jasnem, koliko imamo te divjačine stalno v lovišču in koliko in kaj nam je treba odstreliti. Čeravno imajo dostop na lov te najplemenitejše divjačine v splošnem le boljši lovci, vendar se strelja pri tem lovu kaj rado na naravnost neverjetne daljave.' Vsled priložnosti za take strele v planinah je sicer skušnjava velika, vendar pa mora veljati tudi tu vedno in brez izjeme pravilo, katerega sem povedal že pri srnjaku. Zakaj in čemu, pač ni treba utemeljevati. Strelci na 400, 500 in celo več korakov naj bi imeli noč in dan pred očmi obstreljenega kozla, Jrako se vlači okrog s povešeno glavo in skriva po jarkih pred požrešnimi krokarji. Rano obletavajo nadležne
muhe, da se naposled gotovo prisadi in prične pri živem telesu gniti žival, kateri ni bila nobena stena prestrma, noben prepad preglobok in ki je kljubovala najhujši zimi in mrazu. Sedaj pa tako žalosten konec, katerega so povzročili ljudje brez vsakega čuvstva in srca, ki se pa na-zivljejo povrhu lovci! Dovolj naj bode o tem našem najžalostnejšem poglavju !
Od 16. velikega srpana dalje dovoljuje zakon odstrel jerebic vseh vrst, vendar naj se vsak dobro premisli, preden prične loviti poljske jerebice, katere so večkrat ta čas še precej slabe in male, a tudi proso še ni z njiv. Da bi pozneje ne držale dobro, je samo slab izgovor. Gozdne jerebice so še v jatah in tudi spol se težko razločuje, vzrokov dovolj, da počakamo do, prihodnjega meseca. Pač pa lovimo lahko vse povodne in močvirne ptice, predvsem mlade divje race, kdor je tako srečen, da ima gnezda te lepe perutnine v lovišču.
Ne pozabimo na ptičjega skobca ali kragulja! Izplača se, ako napravimo par pohodov temu klati-vitezu na čast.
Pričetkom tega, včasih že koncem prejšnjega meseca se pari ali goni jazbec. Ta čmerikav samotar ima s srnami in netopirji to fizijologično zanimivo svojstvo skupno, da leži jajce ali seme kake tri mesece po oploditvi v maternici neizpremenjeno in se prične embrijo šele v listopadu razvijati. Ta zagonetka še ni natančno rešena, kakor še mnogo drugega ne v življenju naših sesalcev in ptic. Zategadelj ne smemo nehati prositi posebno mlade lovce, da pridno opazujejo naravo in njene živali, da ne bode nobeden pohod v lovišče „zastonj“, ampak vsak čim dalje bolj zanimiv in znanstvu koristen.
Kimavec 1 Prav kakor pomlad, tako je tudi jesen zelo važen leten, čas za lovca in divjačino. Skoraj bi rekel, da zavisi od načina lova jeseni
usoda lovišča in divjačine. Kaj pomaga, če se živali na pomlad še tako ugodno pomnožijo, na jesen se pa dela meso od kraja in brez konca! Torej smelo trdim, da spoznaš še-le na lovu, ako je lovišče v rokah dobrega lovca.
Naš najnavadnejši lov jeseni je brakada, katero mnogi in to po vsej pravici obsojajo. Na takih lovih vidiš kot goste ljudi, kateri se zvirajo po puški brez najmanjšega pojma o lovu. O redu, lovskih čuvajih, gonjačih, psih itd. naj ne govorim. Goni se teden za tednom tam, kjer se le čuti, da je še kaka cela srna. Strelja se vse vprek, na vsako razdaljo, iz hriba v hrib, ne upošteva se lovski zakon in niti življenja nisi varen na. takih divjih brakadah!
Toda ali naj zato pravi lovec opusti brakade, ker jih zlorabljajo mrharji in uprizarjajo stvari, ki bijejo v obraz dobremu lovu sploh? Ne! Pravi lovec bode tudi zanaprej prirejal brakade po potrebi. Tu se bodo sešli le dobri lovci in vršilo se bode vse pri najlepšem redu in miru. Na takih lovih se ti ni bati, da ti kdo sproži vse tri nabite cevi v trebuh ali hrbet. Kjer se enkrat goni, tam ima potem divjačina mir za to leto. Brez dvoma, da nudijo take brakade po naših prostranih gozdovih veliko užitka.
Začetnike se ijaj ne vabi na brakade, pač pa se jih naj jemlje s seboj v lovišče na pohode, kjer jim skušaj vcepiti ljubezen do narave in živali. Izposodi jim dobrih lovskih knjig, naroči „Lovca“ in, ko obvladajo poglavitne lovske nauke, zakone in ravnanje z lovsko puško, jih povabi na male love. Verujte, da postanejo taki učenci sčasoma najboljši lovci!
Medtem ko se prirejajo na divje koze ta mesec že večji lovi, je priporočljivo, da počakamo z brakadami na srne in zajce do prihodnjega meseca. Mlade zajklje so še breje in tudi srne si še niso opomogle od
minule pojatve. Tudi z odstrelom fazanov je treba počakati še par tednov, da piščanci popolnoma dorastejo in dobro frčijo.
Sedaj imamo dovolj posla in veselja z lovom na poljske jerebice, ako umemo spretno voditi dobrega psa-ptičarja. Ta lov ni tako enoličen, kakor to nekateri mislijo, pač pa postaneš kmalu drugega mnenja, ko spoznaš prebrisanost naše najmanjše kure. Ne streljajmo te lepe perutnine črez 50 korakov in poiščimo vestno vsako obstreljeno! Prepelice so ta mesec zelo debele ter so nam pri poljskem lovu prav dobro došle. Paziti moramo le, da jih od preblizu ne sestrelimo v kepo masti in perja.
Koliko užitka nam pa nudi lov na gozdnega jereba s piščalko! Ob ugodnem vremenu obiščemo, ne da bi se nam kam mudilo, tudi najbolj skrite in zapuščene stezice in jarke. Pri takih obhodih najdemo enkrat obstreljeno srno, drugič skrito nastavljene zanke in veliko zanimivega ter poučnega. Tam pa tam poskušamo zvabiti pred cev jereba, po katerem upalimo le, ko smo se temeljito prepričali, da je petelin. Bodimo pri tem previdni, zakaj pozneje ne pomaga noben še tako lep izgovor! Prosim vas, prizanašajte kokošim vedno in povsod!
Ako hočemo poskusiti prihodnji mesec srečo na tolstega jazbeca, potem je treba že sedaj zasledovati tega puščavnika, kje si pripravlja zimsko ležišče.
Ker so različne ptice - roparice s severa na poti‘skozi naše kraje, je tudi lov z uharico v tem mesecu prav izdaten in marsikaterega redkega in nevarnega roparja ulovimo za zbirko. Tudi močvirne in povodne ptice se prično seliti na jug skozi naše kraje ter se rade pomudijo po vodah in močvirjih, ako je slabo vreme in mir pred lovci. F. K.
Trd petelin. Dogodba, ki jo pripoveduje pod zgornjim naslovom g.
dr. H., me spominja na dogodek, ki se je primeril v seziji 1. 1918 v mojem lovišču v Žireh. Moj brat — inženir — je peljal prijatelja T. na petelina. Ko prideta na prostor, koder je petelin pel, ga kmalu zaslišita in naskočita. Pel je na košati smreki in sta ga zapazila še-le po daljšem času. Prijatelj T. pomeri in ustreli. Po strelu petelin utihne ter nepremično obsedi. Na bratovo opomnjo, da naj hitro še enkrat strelja, da petelin ne odleti, ustreli gost drugič. Rezultat isti kakor po prvem strelu. Medtem prijatelj T. puško vnovič nabaše in jo da bratu, da naj strelja. Ta res dvakrat ustreli, a brez vidnega rezultata. Nato strelja še prijatelj T. dvakrat in končno pade petelin po strelu mojega brata na tla. Ves čas je ostal petelin popolnoma nepremično na veji. Po mojem mnenju je bil že po prvem strelu smrtno zadet in se je le vsled smrtnega krča s kremplji in z oporo, ki jo je dobil na sosednjih vejah, obdržal na drevesu. Saj se je meni samemu primerilo, da se je petelin po strelu še nekaj časa držal s kremplji za vejo, viseč z glavo navzdol. Kakor mi je pravil pozneje prijatelj T., je bil petelin, katerega je dal oskubiti, od zrnja popolnoma preluknjan. Vsekakor zasluži ta petelin poprej priimek trd kakor pa petelin g. dr. H. Njegov petelin je bil s tremi streli pač popolnoma zgrešen, ker drugače ne bi bil naprej pel; ko ga je zadel četrti, je bil takoj na tleh, kar ne kaže posebne žilavosti. Da pa prenese petelin več strelov, če se ga strelja med brušenjem in ni popolnoma nič zadet, je znano. Seveda če zadene izstrelek vejo, na kateri sedi petelin, da se ta močno in nenadoma strese, ali pa kakšno vejo v bližini petelina, ki zadene potem vsled sunka v petelina, petelin gotovo odleti, četudi je streljan med brušenjen. Kajti čeprav petelin med petjem po zatrdilih ne vidi in ne sliši, vendar niso njegovi ostali čuti otrpli.	Dr. I. T.
Kljunači so gnezdili letos v tomi-
šeljskem lovišču ob vznožju sv. Ane pri Podpeči. In sicer je videl g. K. L. 30. maja ob nekdanjem Ahačičevem jezeru enega starih s tremi mladiči, naslednjega dne pa oba stara in le dva mladiča. Zadnjič jih je opazoval 10. julija. Vsaka'zmota je izključena, ker je g. K. L. verziran lovec. — Dne 15. t. m. zjutraj sem pa videl v Zaga-brnicah pri Rakitni kljunača. Priletel je črez pot in to tako blizu, da sem ga mogel z vso gotovostjo spoznati.
V preserskem lovišču so se letos pokazali volkovi. Ko sem se vračal na binkoštno nedeljo na večer z lova na srnjake, sem slišal volka, ki je tulil v Srednjem hribu. Naslednjega dne sem dobi! pri neki luži na cesti popolnoma svežo sled in sicer dveh volkov. Sled enega je izvanredno močna. Domnevam, da je volkulja z lanskim mladičem. Lovsko osobje je našlo že nekaj srn raztrganih. Ce se ne posreči volkove pred zimo odpraviti, potem bo škoda na srnah zelo občutna.
Tudi jelen je v imenovanem lovišču, in sicer v okolici Rakitne. Po zinv so opazovali samca z dvema košutama, sedaj na travi vidijo le samca. Jelen ni posebno močan in se je. gotovo zatekel iz loških hribov. Dr. I. T.
Belo lisico je videl spomladi lanskega leta gospod kapetan konjenice V. G. v lovišču občine Razdrto pod Nanosom. Šla sva skupaj na večer lisico čakat. Predno je prišel moj tovariš na mesto, kamor je bil namenjen, mu je prišla nasproti lisica umazano-bele barve. Bila je enotne barve po celem životu. Radi prevelike razdalje je žal ni mogel streljati. Pozneje jo je hodil čakat, pa je ni več videl.
Dr. I. T.
Neplašljivost živali. Konec maja je bilo, ko sva prenočila z nadporočnikom P. na Rožici v pastirski koči, hoteč iti drugi dan na ruševca. Okrog dveh zjutraj potrka vojaška straža, ko sva bila ravno namenjena, da zapustiva kočo, in nama pove, da prične tričetrt na štiri streljati
topništvo. Ker je bil en top od mesta, kjer je petelin navadno pel, oddaljen le štiri do petsto korakov, nama to ni bilo posebno po volji. Kljub temu sva se odpravila na pot, češ da dobiva morda petelina pred topovskim streljanjem. Ob treh sva bila na določenem mestu, ob pol štirih se je oglasil petelin, se preletel k nama in pričel komaj 30 korakov od naju svoj ljubezenski ples, toda ravno za robom, da ga ni bilo mogoče videti. Hitel sem ga vabiti in gledal na uro, kdaj poči top.
Petelin se ni hotel pokazati. Kar zagrmi top, ali glej čudo, petelin utihne za kakih 10 do 15 sekund, potem pa poje naprej in pleše, ne meneč se za nadaljnje streljanje iz topa. Pripomniti moram, da je bilo to prvo topovsko streljanje na tem mestu.
VI. K.
Jelen in volk v kočevski okolici nekdaj in sedaj. Kakor posnemamo iz starih kočevskih grajskih lovnih zapiskov, je bil svojčas jelen po-pogost prebivalec kočevske okolice. Od 1. 1768. do 1775. so ustrelili v kočevskem lovišču 15 jelenov, 14 košut in dva mladiča, od 1794. do 1808.: 15 jelenov, 4 košute, 3 mladiče, in v času 1839 do 1852: 73 jelenov, 18 košut in 9 mladičev. Jelen je delal na polju škodo, s čimer je povzročal ne malo jezo pri Seljakih. Zato ni čudno, da so se spravili po 1. 1848. nanj z vso silo in ga kmalu popolnoma zatrli. V kočevskem lovišču so opazovali lovci 1.1852. zadnjikrat jelena s košuto in šgle po dolgem času je bil 1. 1911. ustreljen pri Kočevju jelen, ki se je bil pa tjakaj zatekel. Mnogo škode so napravljali v prejšnjih časih med jeleni in divjačino sploh številni volkovi. Koliko je bilo teh krivogledih roparjev, je razvidno iz sledečih podatkov: od 1. 1768. do 1778. je bilo ustreljenih v kočevskem lovišču 82, od 1794. do 1808. pa 79 volkov.
Potem ko je bil iztrebljen jelen,
se je začela razplojali v kočevskih gozdovih srna, toda tudi njej so delali volkovi mnogo neprilik. Sele po letu 1880. so to vedno lačno zverjad popolnoma pregnali in le semintja se prikaže še pozimi volk v okolici Kočevja. Po ugonobitvi „volčje dlake" se je znatno dvignilo število srninega zaroda, s katerim so dobili kočevski lovci namesto jelena sorodno, plemenito, toda polju skoro neškodljivo divjačino. Potrebno pa je to divjačino umno gojiti in ne samo streljati, ako hočemo ohraniti lovišča v dobrem stanju. Na mesto volka skuša stopiti lisica, tudi divja mačka hoče imeti svoj delež; zato bo treba tema prijateljicama mlade srnine dobro gledati na zobe in kremplje!
Dr. Gv. Sajovic.
„Lovec" in lovski čuvaji. Naši lovski uslužbenci ali takozvani zapri-seženci so tako slabo plačani in v tem oziru nezavedni, da od njih ne moremo zahtevati, da bi se naročili na naše glasilo. Pač pa je dolžnost zakupnikov in posestnikov lovišč, da naroče „Lovca" za vse svoje lovske čuvaje. Ti mali izdatki se bodo prav dobro obrestovali, pomisliti je treba samo, kako so naši čuvaji potrebni pouka in vzgoje. Saj to je najmanj, kar jim moremo za zdaj nuditi. V bodoče bode pa moralo „Slov. lovsko društvo" kaj ukreniti, da se povzdigne splošna lovska izobrazba naših za-prisežencev.
Poznam lovske družbe, ki se ne strašijo nobenih izdatkov na lovu, toda za lovsko izobrazbo čuvajev se jim zdi škoda potrošiti dvanajst kron na leto. Ali pa morda menijo nekateri gospodje, da zadostuje, če razumejo zapriseženci, nositi k hiši divjačino, dobro lagati in uganjati burke po brnah, katere se praznujejo cele noči po brakadah ? !	-c
Dostavek uredništva: K temu pripominjamo, da ima naše društvo še mnogo popolnih „Lovcev" 1. 1914,
ki jih naj bi pokupili najemniki lovišč v lastno korist za svoje čuvaje. Cena 10 K.
Ribarska mreža.
O pomenu ribogojstva z gospodarskega stališča. Malokdo med nami se zaveda, kakega pomena je ribogojstvo za naše narodno gospodarstvo, in zdi se mi, da pretresamo prepovršno to vprašanje v naši novi državi. Ni samo to, da je žalostno hoditi mimo mrtvih, praznih potokov, mimo vode, kjer ni nikakega življenja, računati je treba, da moramo upoštevati pri vsakem prostoru, kaj bi se tam lahko doseglo in kako bi se lahko kaj pridobilo z gospodarskega stališča za prebivalstvo. Le pomislimo, koliko tujcev privabijo lepe vode k nam, najsi bo že radi okusnih rib ali radi športa kot zabave, oziroma iz študijskih vzrokov! Imamo dosti ljudi, ki mi bodo ugovarjali: „Vodo je ustvaril Bog za vse, vsak se lahko zabava in zakaj bi smel eden, česar drugi ne sme." Kdor tako govori, se zelo moti in zelo enostransko misli, ker je po njegovem mnenju boljše, da lovi in gospodari vsak po svoje, kakor pa da bi bilo vse pametno pc zakonih urejeno in bi imeli stalen dobiček, ne pa samo trenuten uspeh in potem pa za vedno nič. Kakor hitro bi bilo ribištvo prosto, bi hitelo vse k vodi, večinoma le iz lakomnosti, da bi ne pričel kdo prej in imel kake koristi. Lakomnost, oziroma zavist pa bi bila taka, da bi se posluževali najbolj škodljivih metod lovljenja, kar smo imeli priliko opazovati ravno med vojno. Ročne granate so bile najnavadnejše in najboljše ribiško orodje brezčutnih požeruhov. Da, celo tako daleč je prišlo, da so zasmehovali onega, ki je gojil pravilno ribiški šport, češ da je neumen, da trati čas, ko postopa kraj vode, ko se vendar namah lahko dobi rib, kolikor se komu poljubi. Z zahtevo po razlastitvi vode, z zahtevo po
prostem ribištvu bi se ugodilo najbolj omenjenim sirovežem, kateri bi lahko poljubno ropali in morili po lepih potočkih in rekah. Zopet mi bo kdo ugovarjal, češ da so tudi taki, ki bi pravilno gojili ribištvo, dalje da naj bi se izdali tudi strožji zakoni itd. Rad verujem, da bi bilo mnogo takih, ki bi pravilno ravnali, ali ker uniči samo eden gori navedenih ribiških roparjev vse, ves zarod, zadnje živo bitje v vodi, potem je gotovo edina rešitev, da ostane ribiški zakon z malimi izpremembami, kakor je bil. Kdo n. pr bi imel veselje, zasajati potoke in reke, ako bo videl, kako se vse uničuje in ravno nasproti dela, kakor bi se moralo? Vlada — mislim — pa tudi ne bi imela povoda pod takimi okolnostmi razsipati z denarjem in ga metati v vodo zato, da bi en sam lakomnež z lahkoto uničil vse delo.
Oglejmo si nekoliko z gospodarskega stališča ribogojstvo! Za primer vzemimo čisto mrtev potoček, ki je ugoden za postrvi. Denimo v ta potoček 8000 postrvic, katere so se zlegle v umetnem vališču. Od njih jih bo pod slabimi okoliščinami doseglo 2000 četrto leto. Ako bi tehtali, bi jih potrebovali deset kosov za kg, ki bi stal v normalnih razmerah 3 K, (primerjam z govedino, ki bi imela morda enako ceno), torej 2000 kosov četrtega leta bi dalo 200 kg ali 600 K. Končno bi to ne bilo ravno veliko, a če pomislimo, da velja naš zgled za slabe razmere, za prvo leto in za razmeroma male stroške ter za prostor, ki bi bil drugače prazen in mrtev, je že nekaj. Pozneje, ko bi bilo vse urejeno, ko bi se ribe same zaplojale in bi mi delo narave samo dopolnjevali, bi prišli pri računu za isti prostor do desetkratnih številk. Računiti moremo tudi drugače, ker ni potreba, da zaužijemo sami vse okusne postrvice, marveč jih
'CSjtljt 1
lahko prodamo za lep denar bogatim tujcem, ki iščejo razvedrila v naših prekrasnih krajih.
Vode se bodo dajale lahko za drag denar v najem, od tega bi pa imela država dobiček, torej lepe dohodke tam, kjer bi drugače ne bilo ničesar. Vse te lepe vsote bi pa odpadle, kakor hitro bi imeli prosto ribarstvo. Glede ribogojstva pripominjam, da bi se morali vsi najemniki in posestniki ribolovov udeleževati splošnih ribar-skih sestankov, kjer bi se razgovarjali o vsek ribogojskih vprašanjih. Volili naj bi iz svoje srede odsek, ki bi imet zvezo z vlado in bi gospodarske interese ribarstva zastopal pri vladi. Poleg ribarskega društva bi bilo potrebno športno društvo, ki naj bi gledalo v prvi vrsti na to, da izpopolni našo ribarsko literaturo in privabi tuje športnike k našim prekrasnim vodam in dvigne tako tujski promet.	______ VI. Kapus.
Mala oznanila.
Izgubila seje psica-ptičarka srednje rasti, rjave barve z belo liso med sprednjima nogama, s kratkim, t močnim repom. Cuje na ime „Priba“. Izključeno ni, da je ukradena. Kdor bi pripomogel, da jo dobi gospodar nazaj, dobi 200 K nagrade od Valentina Dolenca, Ljubljana, finančna deželna blagajna.
Štiri čistokrvne, kratkodlake fr-mače-mladiče ima naprodaj Andrej Premk, lovec v Mengšu št. 83. Cena 100 K.
Prvovrstni nemški kratkodlaki psi — derby-zmagovalec Blitz -Gerlov 119 F — Gerda Goldbach 1111 G — šesttedenski, samec po 250 K, se dobe pri Schwarzu, psarna Gerlov, Ljutomer.
Mannlicher-Schonauer s Zeisso-vim daljnogledom se proda ali zamenja za ribiško orodje. Ogleda se lahko pri puškarju Ševčiku v Ljubljani.
Dr. France Lokar:
S ptičarjem v prvem polju na jerebice.
Vežbanje ptičarja, preden začnem z njim loviti, ima namen, priučiti psa bolj mehaničnim opravilom. Navadno imenujemo to dresuro sobno, ker vežbam izprva v zaprtem prostoru, pozneje tudi na prostem. Končni cilj vse sobne dresure je, privaditi psa k brezpogojni pokorščini, da se zaveda, kako neomejeno oblast ima nad njim gospodar. S potrpežljivostjo, vztrajnostjo in primernim ravnanjem premaga dreser pri sobni dresuri marsikatero težavo. Ce ima vsaj nekoliko dreserju potrebnih lastnosti, doseže pri psu z ne posebno slabo zasnovo zaželjeni cilj v večji ali manjši popolnosti. Neprimerno težja je naloga, dokončati šolo psa, da mi služi na lovu dobro, a tudi tako, kakor to zahtevajo lovska pravila. Marsikateri lovec ume izvrstno, priučiti psu sobno dresuro, ni pa zmožen, mladega psa z dovršeno sobno dresuro pravilno voditi na lovu ter ga popolnoma izšolati. Toda ne le lovci, ki se pečajo z učenjem psov, temveč tudi taki, ki nimajo niti veselja niti zmožnosti niti časa in prilike, oprijeti se te ne posebno lahke naloge, temveč si nabavijo za drag denar psa, ki ga je izšolal po njihovem mnenju že kdo drugi, morajo umeti vodstvo psa na lovu. Brezdvomno je namreč, da se pokvari še tako dobro izšolan pes v slabih, neveščih rokah v kratkem času. Kaj pomaga, če je pes izvrstno izvežban, a nima njegov novi gospodar niti pojma o pravilnem vodenju psa na lovu in izvrševanju loval Sploh ima vsak lovec takega psa, kakršnega je vreden. Mislim namreč, da se ne uči le človek vse življenje, ampak tudi pes.
Lovec.
129
Ptičar, katerega smo začeli vežbati v sobni dresuri spomladi, ko je bil star 10—12 mesecev, je v avgustu zrel, da ga vodim na lov na polje. Iskanje jerebic in lov nanje sta predvsem primerna, da dobi mladi pes pojem o namenu, kateremu naj služi. Pri jerebicah navajam najlažje mladega psa k mirnemu obnašanju pred divjačino, pred strelom in po strelu ter k pravilnemu donašanju.
Poudarjam takoj, da ni dobro za mladega ptičarja, če ga jemljem v lov na jerebice v družbi z drugimi psi, četudi morda dobrimi. Po mojem mnenju se ne nauči frmač pri lovu na jerebice na ta način, da gleda druge pse, kako delajo, ampak le, ako dela že od začetka samostojno, ne oziraje se na druge pse. Pri vodnem lovu je seveda drugače. Ako še nima mlad pes onega veselja za vodno delo, kakor ga zahtevajo od njega, podžge zgled starejšega psa, ki brodi z navdušenjem po bičevju ali plane brez pomišljevanja v vodo po ustreljeno raco, mladega tovariša, da stori isto. Proti temu, da jemljem mladega braka na lov v družbi s starejšim, ne ugovarjam toliko, dasi tudi taki braki navadno niso nikdar tako dobri kakor oni, ki love že od početka sami. Manjka jim predvsem samostojnosti in mnogi sploh nočejo loviti, ako jih vzameš same na lov. To velja zlasti za brake, ki love v večji družbi, kjer se zanaša drug na drugega bodisi glede iskanja, bodisi glede gonje živali. Razumljivo je, da spada mlad ptičar še manj v družbo slabih, pokvarjenih tovarišev, ker „po slabi tovarišiji rada glava boli“ in se mlad pes le prerad priuči slabim lastnostim in navadam starejših. Ravnotako ne jemljem frmača v prvem polju na večje love, kjer je dosti strelcev in poka na vse strani. Streli zmešajo psa, da drvi od lovca do lovca in o poslušnosti kmalu ni govora. Gospodar tudi ne posveča po navadi psu one pozornosti, kakor bi mu jo moral, ker se zdi nestrpnim gostom škoda časa, ki ga izgubi vodnik s tem, da se bavi s psom. Kdor pa vodi frmača v prvem polju, se mora zlasti zavedati, da je streljanje divjačine stranska stvar, le sredstvo, ki vodi k glavnemu cilju, k pravilnemu izvežbanju psa. Lovec, ki hodi na lov samo zato, da postreli čim več nabojev, ki ne more videti divjačine, da ne bi pokal po njej, naj se niti od daleka ne loti naloge; voditi frmača v prvem polju. Pes že sam komaj premaguje sebe, k temu se pridruži potem še strast vodnika in vsa pravila pravilnega vodenja psa splavajo v kratkem po vodi. Kako naj zahteva vodnik zatajevanje od psa, ko še sam sebe ne zna brzdati? Žalosten konec vesele zabave, ki sta si jo privoščila parkrat lovec in pes, je, da je frmač pokvarjen že v prvem začetku vsled lovčeve krivde, ki pa tega seveda ne prizna.
Preden začnem s frmačem streljati jerebice, je seveda potrebno, da ga vodim na polje, kakor hitro so mlade jerebice nekoliko do-
rastle in sta požeta pšenica in rž. Najbolj primerni za ta posel so travniki in krompirjeve njive. Najprej obračam svojo pozornost na to, kako išče pes. Izprva je iskanje precej breznačrtno in šele črez nekaj časa opazimo več načrtnosti v načinu iskanja. K pravilnemu iskanju spada, da ne tišči pes nosu neprestano k tlom, tako da ne prideš z njim naprej, temveč da drži nos visoko v zraku ali, ako je treba, n. pr. pri jerebici s prebito perutjo, tudi k tlom, da si naravna iskanje tako, da išče proti vetru ali še bolje tako, da išče povprečno na smer vetra ter ob robu njiv ali križ-kraž, kakršen je pač teren. Pri tem se mora dati voditi pes od lovca, da išče, ako mu ukaže z roko, desno ali levo, in se mora vsaj toliko ozirati nanj, da išče v smeri, katero gre lovec. Tudi mora iskati vztrajno, da ne odpove zlepa, in živahno. Psom, ki se uporabljajo bolj na polju kakor v gozdu (poanterji, seterji), pristoja samo naglo iskanje. Nepravilno je iskanje psa, ki nima nikake živahnosti in se drži samo lovca, da ga ne spravi izpred nog, ali, ki divja, ne oziraje se na lovca, v ravni smeri naprej. Pravilno iskanje je psom dobrega rodu povečini prirojeno. Vodnik ga ne more z dresuro ustvariti, temveč le izpopolniti. Živahnost pri iskanju je predvsem odvisna od splošne čudi in prirojenega veselja, pri vežbi jo moremo le nekoliko povečati s prijaznim ravnanjem in podžiganjem. Vendar je‘laže psa, ki išče prehitro in predaleč, držati kračje, kakor priučiti neživahnega psa živahnejšemu iskanju. Nimamo pa sredstva, pripraviti psa, da bi držal pri iskanju nos visoko ali ga tiščal k tlom. Brezdvomno odločuje v tem oziru pri psu, ki nima popolnoma slabega nosu, izkušnja, ko se je enkrat naučil rabiti svoj nos, česar ne zna, dokler še nima zadostne vaje. Sploh moramo biti previdni, preden izrečemo sodbo o kakovosti nosu pri psu. Marsikak pes, nad katerim je že lovec obupaval radi dozdevno slabega nosu, se je izkazal, ko je dobil potrebno vajo, da je znal rabiti svoj nos, kot pes s primernim nosom. Resnica je sicer, da je pri ptičarju, ki tišči nos vedno k tlom, precejšnja verjetnost, da ima slab nos, vendar najdemo tudi pse s slabim nosom, ki drže nos visoko v zraku, kakor išče tudi marsikak pes z dobrim nosom, ne da bi ga držal visoko v zraku. Z vajo in rastočim razumom pride pes do tega, da drži nos pri iskanju više ali niže, kakor je potreba ali kakršno je vreme, veter, značaj terena in končno razpoloženje psa. Skratka : pes se nauči, prilagoditi svoje iskanje razmeram. V splošnem sodimo lahko pri psu, ki iztegne pri iskanju glavo in vrat tako, da ležita malone v ravni črti, da ima naj-brže dober nos.
Od časa do časa ponavljam pri iskanju na polju vaje sobne dresure, ki sem jih že prej vežba! na prostem. Moti se namreč, kdor misli, da uboga pes zunaj na polju tako kakor v zaprtem prostoru,
kjer ne odvrača njegove pozornosti toliko skušnjav kakor na polju. Predvsem vadim psa na žvižg in na to, da pazi na znamenja, ki mu jih dajem z roko. Tih, zategnjen piščalkin žvižg je znamenje, da se obrne v trenutku in pride k meni, medtem ko je kratek žvižg znak, da postane pozoren, da se obrne ali izpremeni smer, kakor mu jo pokažem z roko. Najvažnejša vaja, ki jo vežbam temeljito, je zame ta, da se na ukaz bliskoma uleže na tla, kjer mora ležati, dokler ga z žvižgom ne pokličem k sebi. Pri tem ne sme dvigniti glave, ki jo mora tiščati med stegnjenima prednjima nogama k tlom. Za to vajo imajo Angleži povelje „down“, Nemci pravijo „daun“, jaz pa „doli“. To je najsvetejše povelje za psa, ki ga mora izvršiti brez pomisleka. To vajo učim seveda že od začetka šolanja tako v zaprtem prostoru kakor na prostem, izprva na kratko razdaljo. Na ukaz „doli“ ga položim začetkoma sam v zahtevano lego. Obenem dvignem, ko izrečem povelje, desno roko navpično v zrak. Polagoma odpade beseda „doli“; da le dvignem desno roko, že mora izginiti pes na tla, četudi je oddaljen od mene 200—300 korakov. V tem slučaju ga seveda prej opozorim s kratkim žvižgom, da se ozre name. Pri nas vidim malo psov, ki bi poznali to vajo. Toda naj sodi ta ali oni o potrebi te vaje tako ali tako, jaz za svojo osebo sem prepričan, da je to najboljša vaja, s pomočjo katere priučim psa najlažje k temu da stoji kakor pribit na jerebice, da je miren na strel, da ne gre za zajcem in da donaša le na povelje. Kakor hitro sfrče jerebice, pade strel ali zagleda pes zajca, že sledi „doli!“ — pozneje dela to pes tudi sam brez povelja — in tako mu pride ta vaja tako v kri in meso, da misli, da spada k najvažnejšim stvarem na svetu. Seveda ne gre, da bi motil živahnost psa pri iskanju s tem, da bi mu poveljeval neprestano „doli!“, a pravilno in v pravem času ukazana donaša ta vaja neverjetno dobre posledice, kakor bomo videli pozneje.
Sicer pa ni dobro, psa pri iskanju neprestano vznemirjati s klicanjem in žvižganjem ter ga odvračati od samostojnosti. Neumestno šolanje odvzame mlademu psu veselje do dela. Sploh vzbuja marsikak lovec zasmeh pri kmetih s tem, da vpije in kriči nad psom, kakor da se podira svet, in se ga sliši daleč naokrog. Ko iščem s ptičarjem, sem popolnoma miren in ne vpijem nad njim, temveč mu dajem le neobhodno potrebna povelja in znamenja z roko ali mu zažvižgam na piščalko.
Ce je kaj jerebic v lovišču, pride pes kmalu do njih. Ne morem pa pričakovati, da bo stal takoj začetkoma trdno nanje, dasi imajo ptičarji po večini prirojeno lastnost, da postoje pred perutnino. Pri tem se obnašajo mladi frmači zelo različno. Medtem ko obstoji eden, ko pride do jerebic, jih previdno nateza in skoči, ko je stal nekaj časa,
naprej, da jih spodi, plane drugi, da mu le udari v nos jerebičji vonj, kakor obseden v kito in drvi za njo. Na vse to pa ni polagati tolike važnosti, kakor si domišljuje marsikdo, ker se nauči pri pravilni dresuri vsak pes, da stoji trdno in zanesljivo. Največkrat se dogodi, da obstoji mlad frmač dobre pasme pred jerebicami, jih nato spodi in steče za njimi. Ko vidim, da vleče pes, ki ima okrog vratu korale, na katere je pritrjena več metrov dolga vrv, se mu bližam počasi in brez vsake naglice, ker bi postal pes vsled mojega hitrega bližanja še bolj ljut, da ga primem za vrv. Ce spodi jerebice prej, nič za to. Ko pride nazaj, ga nagovorim trdo in primem za vrv. Nato sledi „doli 1“ in „naprej!“, kar je povelje za vajo, da se vleče po trebuhu do onega mesta, kjer bi bil moral stati na jerebice. Strogo po predpisih mora delati to vajo, ki je huda kazen. Pri tem je odvisno od mojega preudarka, da upotrebljavam, kakor je že potreba, kakršen je pes in njegova pregreha, korale, pri zakrknjenem grešniku tuintam morda tudi bič. To vajo pozna seveda pes že od prej iz zaprtega prostora in od vežbanja na prostem in ima primeren strah pred njo, ker ni posebno prijetno, vleči se naprej po vseh štirih in po trebuhu. Na onem mestu mora ležati potem pes, kateremu udarja v nos vonj odletelih jerebic, nekaj minut, ne da bi smel niti za trenutek dvigniti glavo, da se zave svoje krivde. Nato ga primem za vrv in potegnem k sebi ne ravno prijazno. Ce prihodnjič zopet skoči za jerebicami, ponavljam to vajo tako dolgo, pri čemer stopnjujem kazen vedno bolj in bolj — korale, bič, plazenje na daljšo razdaljo —, da stoji pes vsaj toliko časa, da pridem do njega in ga primem za vrv. Nato ga skušam obkrožiti, da pridejo jerebice medme in medenj, počakam nekaj časa in spodim jerebice. V trenutku, ko sfrče te, mu ukažem z ostrim „doli!“ in dvigom desne roke, da pade na tla. Če ne uboga, se ujame v korale, ako držim na koncu za vrv, in potem sledi še plazenje po tleh. Na ta način ukrotiš vsakega, še tako divjega psa, da stoji mirno, ko zlete jerebice, če že ne pade na tla. Ta vaja, pri kateri se sam popolnoma nič ne razburjam, se mi zdi veliko bolj primerna kakor ne-smotreno pretepanje z bičem ali celo obdelavanje s škornjami, k čemur se spozabi ta ali oni dreser, ki nima pojma o nagnjenjih mladega psa in o načinu kaznovanja. Ko stoji pes že precej trdno na jerebice, je priporočljivo, da ga včasih primem za vrv in mu tiho zažvižgam k sebi, ne da bi prepodil jerebice. Ce tečejo te po tleh in kaže pes veselje, da bi se spustil v diru za njimi, mu ukažem „doli!“ Nato se sme, plazeč se po trebuhu, pomikati za njimi. Na ta način se kmalu zave, da mora jerebicam, ki tečejo po tleh, počasi in previdno slediti. Sedaj imam tudi prvič priliko, pričeti s tem, da odvadim psa, da ne teče za zajcem. Postopam na sličen način
kakor pri jerebicah. Pes, ki je šel za zajcem, se mora vleči po trebuhu v bližino zajčjega ležišča, kjer bi bil moral mirno obstati, ko se je dvignil dolgouhec.
Uverjen sem, da je najbolje, da spodi lovec vedno sam jerebice. Nezmisel je, kakor delajo nekateri lovci, ki ukažejo psu, ko stoji na jerebice, z „naprej!“, da jih spodi pes. Tak pes ne bo stal nikdar zanesljivo na jerebice. Le prerad se bo zakadil brez lovčevega povelja mednje in jih spodil, preden pride lovec v njegovo bližino. Cernu navajati psa k nečemu, k čemur se nagiba že sam od narave?
Po teh vajah pride končno dan, ki sem ga določil, da streljam prvič jerebice s svojim učencem. Moti se pa, kdor misli, da bo že nemoteno užival sadove svojega truda. Pravo delo se prične šele. Tudi ni nikjer zapisano, da mora biti to natančno že prvi dan, katerega dovoljuje zakon za streljanje jerebic.
Svojega učenca sem bil že prej privadil na strel in sem ubil že kako vrano, šojo ali tudi mlado raco, s katero ga vežbam potem v donašanju. Tudi sem ga bil zadnji čas pridneje vežbal na polju, zahtevajoč od njega, da je kakor vojak do pičice natanko in vestno delal vse vaje. Sola in utrjevanje se poznata na učencu, ki je oči-vidno shujšal kljub izdatnejši hrani. Vendar nestrpno čaka ure, ko se ga usmili njegov gospodar, ki je zanj edina in zadnja oseba na svetu, in ga vzame vun na polje, kjer se prične stroga šola, ki pa ni učencu zoprna, temveč mu dela veselje in zabavo.
Kakor običajno se napotim določenega dne v lovišče mirno in brez vsakega razburjenja, da pes niti ne sluti, da je ta dan v njegovem življenju poseben dan, ko pade prva jerebica na tla. Samo v svojih lovskih zapiskih si zaznamujem dan kot mejnik v življenjepisu svojega učenca. Natančneje kot svoj prazni žep poznam lovišče in moja pot gre tja, kjer sem določil pri zaslišavanju jerebic, da se drži črez dan ena ali več doraslih kit, na katere pride pes kmalu. Ko stoji mirno pred njimi, kar smem po predvajah pač pričakovati, skušam mirneje kakor sicer obkrožiti psa, da dobim jerebice medse in medenj Pri tem stopam počasi in brez najmanjše razburjenosti. Mesto tega pa vidimo dostikrat lovce, ki naravnost tečejo k psu, stoječemu pred jerebicami, in spravijo tako najmirnejšega psa iz ravnotežja. Ko stojim psu nasproti, mu lahko še s prstom zapretim ali mu pa, ako kaže razburjenost, z dvigom roke ukažem, da se uleže. Nato počakam še nekaj časa, preden spodim jerebice. Ko te zahrume, švigne moj prvi pogled na psa. Ce stoji ali leži na tleh popolnoma mirno, ne da bi se ganil ali storil celo korak naprej, vzamem dobro eno jerebico na muho, da jo zbijem gotovo, upaiim in že gledam, kaj dela pes. Ta pogleda v prvem trenutku, razburjen vsled strela, ki ga sicer pozna, toda ne v taki zvezi, iznenadeno okrog
sebe. A navadno ne pomišlja dolgo, temveč plane, misleč si, da je treba v ugodnem trenutku hitro delati, naprej bodisi za odletelimi jerebicami, bodisi tja, kjer je padla ustreljena. V tem ga že doleti moj gromki „doli!“, ki ga pa pes zdaj rad presliši. A nič zato! Takoj sledi kaznovalna vaja: plazenje po tleh, pri čemer pridejo tudi korale do veljave, na ono mesto, kjer bi bil moral po strelu mirno ostati ali obležati, četudi so frčale morda jerebice nad njegovo glavo. Če je ostal miren sam od sebe, je dobro, dasi sem prepričan, da bo skočil slej ali prej po strelu parkrat za jerebicami, in mu ne morem zaupati samo radi tega, ker je ostal takoj prvič miren na strel. Na mestu, kjer je stal pes, ko je padel strel, mora nato .ležati 'mirno nekaj časa. Čez nekaj minut mu sicer lahko ukažem z „nesi!“, da prinese jerebico, pri čemer pazim na to, da jo zgrabi z enim prijemom čez hrbet, se hitro obrne in jo čim urneje prinese k meni. Vendar jaz od začetka ne pustim donašati psa jerebic, temveč grem sam ponjo. Gledam le na to, da je pes po strelu popolnoma miren, najsi že 'stoji, sedi ali, kar] je najboj zanesljivo, leži. Na vsak način ne sme skakati in divjati okrog kakor neumen, tudi ne vohati tam, kjer so bile jerebice, ker ni po strelu mirnost pri psu nič manj potrebna kot pred strelom. Sploh ne polagam nobene važnosti na to, da bi mi donašal pes jerebice takoj prve tedne. Za to je še pozneje — četudi šele v drugem letu, dovolj časa. Če že hočem, da mi donaša mlad pes takoj jerebice, mu ukažem to le od časa do časa. Takoj v začetku se namreč pes komaj premaguje, da ne plane naprej, ako bi mu potem še ukazoval, da mi donaša jerebice, je gotovo, da ne bo nikdar čakal mojega povelja, temveč bo sam od sebe planil naprej in postal v kratkem času strelojar, kar je napaka, od katere bi ga le s težavo odvadil. Donašati pa sme pes le na povelje. Odločilni so za psa prvi časi njegove šole. Kakor se nauči tu delati, tako bo delal pozneje. Zato se mi zdi umestno, kar delajo nekateri dreserji, ki zahtevajo od mladega frmača, da leži po strelu najprej mirno na tleh. Črez nekaj minut mu ukažejo, da se, plazeč se po tleh, pomika proti ustreljeni jerebici. Ko pride neposredno do nje, da jo ima že v nosu ali jo celo že vidi, mu zapovejo „doli!“, da položi tudi glavo k tlom. Jerebico pobere potem na izrecno povelje. Razume se, da vadim psa takoj pri prvi priliki v poiskanju jerebic, ki so stekle po tleh s prebito perutjo. Glavno je, da ostanem sam popolnoma miren in ne tečem kakor veter s psom tja, kamor je padla jerebica, ki je stekla bogve kam in se skrila v gošči. Mirno peljem psa na sled in mu ukažem z „išči izgubljeno!“, da gre za jerebičinim sledom, držeč nos k tlom. Ne dovolim mu, da bi začel divjati okrog, ker je izključeno, da bi našel na ta način jerebico. Do tega spoznanja pride pes z vajo sčasoma sam.
Ako je pes, ki je stal na jerebice, medtem ko se jim ti približuješ, skočil mednje in jih spodil, imaš smrten lovski greh, ako streljaš. Na ta način napeljuješ le vodo na sovražnikov mlin in uničiš v kratkem času to, kar si s trudom naučil psa. Ta bo namreč stal odslej vedno manj in manj časa na jerebice in jih spodil, preden prideš v bližino. Zato ne streljam, ako spodi pes v preveliki navdušenosti jerebice, temveč mu ukažem „doli!“, na kar sledi nam že znana kazen. Pri tem je predpogoj, da zna dreser sam sebe zatajevati. Za psovodca je glavna stvar, kako dela pes, in postranska, koliko jerebic ustreli.
Kadar napravi pes kako napako, bodisi da sam spodi jerebice, bodisi da plane po strelu za njimi, ga vedno najprej na večkrat omenjeni način kaznujem. Pri tem se ne razburjam in ostanem miren. Kaznovati pa ne znači mučiti in trpinčiti psa. Visokost kazni mora biti vedno v razmerju s krivdo in je odvisna od tega, kakšnega grešnika imam pred seboj. Trmastega psa, ki se ne zmeni za majhno kazen, vzamem drugače v roke kakor boječega in od narave ubog-' ljivega. S psom, ki sem ga ravno kaznoval, ne nadaljujem lova. Grem dalje, vodeč ga na vrvici, in ga niti prijazno ne pogledam, še manj, da bi izpregovoril z njim prijazno besedo. Čez kakih deset minut mu šele ukažem, da zopet išče, ker si mora pes dobro zapomniti, da je bil kaznovan. Ako dela dobro, ne hranim s hvalo ali mu odvzamem tudi korale, ki jih pa dobi zopet, kadar se pregreši.
Dobro je, ako pred mladim frmačem, tudi če stoji popolnoma zanesljivo pred jerebicami in je morda miren po strelu, ustrelim včasih nalašč slepo za jerebicami — kar se zgodi itak večkrat brez namere	— in	gledam le na obnašanje	psa. V tem slučaju	obračam
namreč	lahko	vso pozornost edino na	psa, ker ne merim	na jere-
bico in ne gledam po strelu za njo, kar moram delati, ako streljam za resnico in ne pade morda takoj.
Pri lovu na jerebice naletiš seveda tudi na zajca, katerega še ne	streljaš,	dasi po zakonu ni	več ovire. Psa si sicer že pri predvajali na polju vežbal na zajca	in	ga pripravil morda tako daleč, da
ga	obdržiš,	da ne gre za njim.	A	danes je položaj drugačen. Streli
na	jerebice	so razburili psa in	le	prerado se zgodi, da jo ubere za
zajcem, kolikor mu dopuščajo moči, pozabivši trenutno na vso šolo. Ne razburjaj se radi tega, lovski tovariš, saj ni stvar tako kočljiva, kakor si jo predstavlja znabiti začetnik! Ne vpij in ne žvižgaj venomer za	psom,	da ne osmešiš sebe in	svojega stanu pred	gledalci,
ker je	skoro	izključeno, da bi psa privabil s klicem ali	žvižgom
nazaj. Grešnik se že vrne, skesan in vdan v vodnikovo voljo. Ne hodi pa ti njemu nasproti, temveč ga počakaj na mestu, če se še tako potrto in počasi vleče k tebi. Izkadi v svoje pomirjenje cigareto
in ga kaznuj s tem, da se mora plaziti po tleh v bližino zajčjega ležišča, kjer naj nato še nekaj minut premišljuje svojo pregreho in krivičnost tega sveta. Ce vadiš potem še nekaj časa temeljito na bližnjem travniku vajo „doli“ na besedo in dvig roke in ga vodiš kot nadomeček kazni še četrt ure na vrvici, si bo pes kmalu premislil, spustiti se v drugič z zdravim zajcem v tekmovalni dir. Priporočljivo je, da streljam katerikrat tudi slepo za zajcem kakor pri jerebicah.
Videl sem dosti lovcev, ki se bližajo jerebicam s strani kakor stoji pes, torej temu za hrbtom. Bolje je, zlasti pri mladem psu, kakor sem že omenil, da naredim lok in se bližam jerebicam, stoječ psu nasproti, in to iz več razlogov. Prvič drže jerebice, ako so med lovcem in psom, veliko bolje in tudi ne stečejo po tleh naprej. Na ta način se ti laže posreči razbiti kito in dobiš s tem priliko, ki si jo želi vsak lovec, da streljaš posamezne jerebice. Tudi pride pes večkrat do jerebic. Za lovca, ki ni začetnik na jerebice, je strel na postrani letečo jerebico večji užitek in se v tem slučaju redkeje pripeti da bi prebil jerebici samo perut, temveč pade večidel smrtno zadeta. Drugič zapelje psa, dokler še ni čisto zanesljiv pred jerebicami, rad vsak šum, ki ga sliši za seboj in ga naredi lovec s svojo hojo, k temu, da naredi nekaj korakov naprej in spodi jerebice. Ako pa stoji pes nasproti svojemu gospodarju, ki mu še zapreti ali ukaže, da se uleže, si upa redkokdaj, da bi se pomaknil naprej, še manj, da bi se zapodil med jerebice. Tretjič razloči lovec pri jerebicah, ki lete mimo njega, veliko laže kakor, če jih vidi samo od zadaj, stare od mladih, četudi so te že popolnoma dorasle, predvsem pa samce od samic, zlasti stark. Seveda je za začetnike veliko laže, zbiti na tla jerebico, ki leti v ravni črti od njega in komaj izpremeni smer, kakor jerebico, katera leti po strani mimo njega in lahko menja vsak hip polet. Vsakdo pa ve, da leti odrasla jerebica, ko je že enkrat v letu, s precejšnjo hitrostjo. Tako jerebico zadeneš, ako leti po strani mimo tebe in je v polnem letu, z gotovostjo le takrat, ako pomeriš pred njo, primerno hitrosti njenega leta in razdalji od tebe. Tudi izgubi začetnik, ako sfrče jerebice med njim in psom na desno in levo, morda tudi vprek njegove glave, le prerad potrebni mir in preudarnost. Vseeno, pa lovi lovec, četudi še ni siguren v strelih na jerebice, a vodi mladega frmača, rajši na ta način, da dobi jerebice medse in med psa, ker je korist za psa važnejša kakor škoda, ki jo ima morda vodnik s tem, da težje zadene. Nikakor pa ni umesten ta način lova za družbo, obstoječo od samih naglih lovcev, ker se lahko dogodi, da poškropi ta ali oni svojega soseda, ako frče jerebice med njimi na vse strani.
Ob deževnem vremenu in dokler je še rosa na polju, ni dobro in, kakor ve vsakdo, tudi ne uspešno, loviti s frmačem jerebice, ker

vpliva slabo na njegov nos mokrota, ki mu udarja vanj. K zunanjim okolnostim, ki zmanšujejo pri psu zmožnost voha, spada tudi soparen zrak, suha, sparjena zemlja in velika vročina, v kateri odpove tudi hajfinejši nos. Radi tega moram v opoldanskih urah, ako pripeka solnce, prenehati z lovom. Sicer je res, da mora biti pes utrjen, a napačno je, če hočem mladega psa navaditi na napore, katerim ne more biti še kos. Morda išče, ker ima veliko veselje do lova, tudi v najhujši vročini, vendar je nevarno, da zboli vsled prevelike utrujenosti, da mu ne diši potem nekaj dni jed. Sploh moram obračati v času lova večjo pozornost gojitvi psa, ki potrebuje ta čas izdatne, krepke hrane. Pred lovom ga ne nahranim preveč, temveč mu dam bolj lahko jed, n. pr. mleko s kruhom ali žganci. Lahko jed dobi tudi pri odmoru na lovu. Glavna jed je zvečer po lovu. Kakor prija lovcu, ki se vrne utrujen z lova, jed in kozarec pijače, tako si je zaslužil tudi pes dobro hrano in mehko ležišče. Skrbi med lovom, da ne trpi pes žeje! Kadar se giblje, mu ne škoduje mrzla voda.
Podal sem le mal odlomek iz obširne in zanimive snovi o šoli frmačev. Lovec, ki si sam vežba svojega najdražjega tovariša, ima z njim veliko veselje in njegov trud mu je pozneje obilo poplačan. Gotovo dela najbolje pes, s katerim se pečam že od njegove mladosti ter katerega značaj in lastnosti poznam natanko. Dresura pa ni igrača, temveč resno delo, ki se ga loti z uspehom le lovec, ki nosi v svojem srcu veselje do lova in do živali in ima zmisel za razumevanje, čutenje in mišljenje mladega psa. Saj ne obstoja šola v tem, da obdelujem vse pse na enak način po tej ali oni metodi, ne oziraje se na individualnost psa, ki je malokdaj enaka pri dveh psih. Kdor se torej loti dresure psov, naj se ne prepriča le o tem, če ima njegov učenec lastnosti, ki jih zahtevam od njega, temveč predvsem tudi o tem, ako ima šam potrebne zmožnosti, ako je rojen za ta posel. Najmanj so sposobni za to delo nervozni ljudje.
Končno ne bo morda neumestno, če podam na tem mestu izraze, ki mi služijo kot povelja pri ptičarju. Kdor je glede teh drugačnega mnenja, naj se oglasi, da določimo enotno slovensko terminologijo. Načelo, ki se ga držim pri tem, je, da morajo biti povelja kratka, jedrnata in razločna in da ni dobro, obteževati spomin mladega frmača s preveč izrazi. Zato se poslužujem za donašanje samo izraza „nesi!“ in ne dveh „primi, nesi!“, da pes prime'in prinese. Moja povelja so: sedi se! sedi! (ako mora obsedeti na mestu, medtem ko grem jaz dalje), sem! (ako mora k meni), nazaj! naprej! doli! pusti! (kadar mu odvzamem prineseno žival, ali ako mu ne dovolim prijeti kake stvari), pfuj! išči! išči izgubljeno! (kadar mi naj po sledu poišče obstreljeno žival), izgubljeno! (ako imam naučenega, da gre po mojem sledu nazaj in mi prinese stvar, ki sem jo izgubil).
Kapitan Zvonko:
Za medvedom.
Slučaj je nanesel, da sem sedel lepega poletnega dne v kavarni ter gledal slikovito življenje na konjskem semnju v Doboju. K moji mizi sta prisedla Bosanca ter si naročila ibrik kave. Ko sta jo popila, je začel eden pripovedovati, da so sledili pastirji iz Sočkovca velikemu medvedu, ki se klati okoli Japinske kose na Ozren planini ter dela mnogo škode med živino. To je bilo nekaj za moja ušesa. Vprašal sem vljudno pripovedača, kje je to, češ da sem lovec in ga rad dobro nagradim, če mi natančneje pove, kje se nahaja medved. „Jok, Švaba!“ se je glasil odgovor. Na dolgo prigovarjanje in, ko sem naročil • nekaj ibrikov kave ter rakije, se mu je jezik odvezal in mi je obljubil, da mi pove vse natančneje, ko se sam prepriča, da je zverka res medved. Bil sem tako previden, da sem ga vprašal za ime ter njegovo stanovanje in, ko sem mu še obljubil, da mu podarim Werndl-karabinko, sem bil gotov, da napravi vse, da zve, kje je medved.
A človek obrača, Bog pa obrne. Črez dober mesec po tem pogovoru sem bil namreč že z odhodnim bataljonom na polu na italijansko fronto. Po deveti bitki ob Soči sem dobil osem tednov dopusta iz zdravstvenih ozirov ter ga preživel v Doboju, kjer je bila vsa moja zabava lov. Večkrat sem mislil na svojega znanca iz Sočkovca in sredi novembra sem se napotil tja. Usa sem našel v njegovi bajti ter ga spomnil na obljubo. Rekel mi je, da me je iskal že parkrat, toda rekli so mu, da sem na fronti. Kje je medved zdaj, ne ve, ali iskal ga bode, toda jaz naj ne pozabim obljubljene karabinke. Smeje sem mu rekel, da jo takoj dobi, ko mi pove za medveda, če me pa prevari, „ima dosta čauša“ (orožnik) v Bosni.
Ostal sem to noč v Brdani, mali katoliški vasi pod Gostiljem (774 m), ker sem nameraval oditi drugi dan v Doboj, loveč črez Gostilj, Durmino koso, Iiijin brijeg, Jazovac. Ob šesti uri zjutraj, ko je bila še tema, sem se napotil na Gostilj. Ob >/2 8. uri sem bil na vrhu in užival najlepši razgled, ki si ga more misliti človek. Pod mano so se vile kakor trakovi po rodovitnih dolinah Spreča, Usora in Bosna. Južno od mene se je svetila s svojimi snežnimi vrhi Romanja planina, vzhodno mi je zakrivala Ozren planina razgled, na severu in zahodu pa se je videlo daleč črez bosensko pogorje do Slavonije. Sedel sem dolgo časa ter gledal krasno okolico. Sluga je napravil ogenj in kmalu sva imela čaj, pse pa, ki sva jih privezala za drevesa, sva nasitila s koruzno pogačo. Ko sva bila gotova z zajtrkom, sva jo udarila z Gostilja črez Mali Gostilj proti Ceriku. Tu še-le sem nameraval loviti, ker je Gostilj za enega lovca preobširen. Tudi je tu in tam še pragozd in, če bi bil izpustil pse, bi jih ta dan
gotovo več ne videl. Šla sva s slugom po slabi stezi ter prišla k Ceriku. Tu sem izpustil pse in imel kmalu dve lisici. Pse sva sklicala, lisici odrla, ostalo koruzno pogačo med pse razdelila, se tudi sama pokrepčala ter jo mahnila proti llijinemu bregu. Komaj sem izpustil pse, že so jo ubrali proti Durmini kosi. Sedel sam na kamen ter čakal, kaj bode. Okoli treh popoldne sem začel žvižgati ter pse vabiti. Ne dolgo na to pridejo k meni Mala, Stara in Biriča z naježeno dlako ter repi med nogami. Tu pa tam so zalajali ter se skrili za mene. Mislil sem, da je v bližini kak volk ali pa merjasec, toda vso pot nisem bil videl nikakega sledu. Dal sem pse privezati, vtaknil za vsak slučaj v trocevko dva Brennecke-naboja ter čakal. Naenkrat zaslišim v neposredni bližini glasno, besno lajanje Gara in Putka ter glasno lomljenje vej. Na kakih štirideset korakov opazim črno ogromnost, ki je hotela ravno črez vrh pobegniti na drugo stran. Dvig puške ter dvostrel je bilo delo trenutka. Za tretji strel mi je izginil prehitro izpred oči, besno zasledovan od psov. Moj sluga je izpustil proti moji zapovedi pse in gonja je šla v Tekočica-potok. Šel sem na mesto, kamor sem oddal strele, a že je dvignil sluga precej odstreljene dlake, medtem ko je pokrivala svetlo-rdeča kri tla. Par korakov dalje so bili listi grmovja polni krvi. „Pogodili jeste, gospodine!“ je menil sluga.
Ostal sem nekaj časa na mestu, da sem se spoznal, nato sem jo odrinil za sledom. Izprva je bilo lahko slediti, ko je bil gozd že precej izsekan, ali ko smo prišli k soteskam Tekočica-potoka, kjer je pravi pragozd, je bilo prodiranje za sledom nekaj groznega. Različne ovijalke, po tleh ležeča stebla, velike skale, različni potoki in potočki so mi ovirali pot. Razen tega je bilo že ob peti uri tako temno, da sploh nismo nič več videli. Za pot, ki bi jo sicer napravil v dobrih desetih minutah, sem rabil dobri dve uri. Sedel sem ves izmučen na drevo ter v resnici nisem vedel, kaj naj počnem. Jezil sem se, da mi je izpustil sluga pse. Vedel sem namreč, da danes sploh več ne dobim brakov, ker od psov ni bilo čuti niti glasu. Začel sem vabiti pse, pa vse zastonj. Naposled sem oddal za povrstjo nekaj strelov, ker mi je to že večkrat pomagalo, da sem priklical pse. Čakal sem dobro uro ter se posvetoval s slugom, kaj naj napraviva, ko priteče ves opraskan Garo, skoči proti meni ter se mi prične prilizovati. Ko sem ga prijel ter navezal, je začel cviliti ter lajatj in me je vlekel z vso silo naprej. Sluga mi je prigovarjal, naj grem dalje, ker tu tako ne moreva prenočevati. Nekam da bodeva že prišla, ker medved gotovo leži in naju je prišel klicat Garo. Izprva nisem hotel iti, ker me je bila groza pota, toda navsezadnje me je sluga vendar-le spravil, da sva šla.
Toda kmalfi sem obžaloval, da sem se dal zapeljati. Kaj vse sem preklel in koliko sem pretrpel na tej poti, ne morem povedati.
Padel sem, vdiral se, v glavo se zadeval, enkrat sem se celo neprostovoljno okopal, in tov novembru, bodic so mi bile roke polne itd. Okoli enajste ure ponoči je začel sijati mesec, pa tudi sedaj ni bila pot boljša : gori, doli črez bogve koliko sotesk nas je vodila pot in, ko sem zadnjikrat poljubil mater zemljo, sem začul pred sabo lajanje na mestu. Kmalu nato so bili trije psi okoli mene, ki so me obskakovali ter se mi laskali. Ko sem se jih ubranil, sem šel še kakih dvajset korakov, kar sem zagledal na mali trati sredi neizmernega gozda sliko, ki mi ostane vedno v spominu in pri kateri sem pozabil vse, kar sem bil pretrpel. Od veselja sem zavriskal prav po kranjsko, da je odmevalo od vseh bregov. Na trati, katero so obdajale velike skale, je ležal medved in na njem je sedela mala Biriča, ga vlekla za uho ter venomer lajala. Bila je krasna slika v mesečini, žal mi ni bilo mogoče prizora posneti.
Pustil sem na mestu slugo ter pse, sam sem se pa podal v bližnjo vas, ki je bila po mojem mnenju približno uro oddaljena. Pot je šla nizdolu in črez kake 3U ure so me že pozdravili vaški psi. Pri prvi bajti sem potrkal ter klical. Prišel je vun zaspan Bosanec, ki je pa takoj zopet zaprl vrata, ko me je zagledal. Na dolgo prigovarjanje mi je vendar odprl in, ko sem mu rekel, naj pozove še par mož, da bodo pomagali prinesti medveda, me je neverjetno pogledal ter me prav natanko izprašal, če je res mrtev, če sem ga dobro zadel, če leži in vrag vedi, kaj še. Ko sem mu navsezadnje rekel, da bodem govoril ž njim drugače, če mi ne prikliče par ljudi, je odšel ter mrmral: „Dobro tebi, a medved je medved, a jadan Bosanac neka ga traži 1“ Črez kako uro je prišlo pet mož. Povedal sem jim, da sem ustrelil medveda in da dobi vsakdo po deset kron, če mi ga pomagajo doli prinesti. Prvi se oglasi ter mi reče: „jok, ti ga nisi ubio! A tko si ti?“ Povem mu, da sem kapitan iz Doboja, ali on me še sumljiveje pogleda ter mi reče v obraz : „Lažeš ! Ti nisi kapitan. Poznam jaz kapitana v Doboju ! Ti si lopov, suruntija1, katerega hočemo uhvatiti.“ Videl sem, da mi nočejo verjeti, zato sem izvlekel svojo legitimacijo s sliko, ki je šla od roke do roke. Nazadnje so mi jo dali nazaj. „Jest kapetan,“ je rekel prvi, ki je bil knez vasi, in nato me je začel izpraševati, kje leži medved, je-li res mrtev itd. Ko sem jim vse pojasnil ter jim tudi povedal, kakšno pot sem imel in da zato izgledam tako raztrgano, so se odločili, da gredo z menoj. Vsak si je šel še prej iskat na dom sekiro in, ko so bili pripravljeni, smo odrinili.
Prvi sem šel jaz, za menoj je šel knez in nato drugi. Govorili smo različne stvari in navsezadnje me je knez vendar spoznal ter rekel: „Jest, kapetan si; sječam se tebe. Ti si kod crkve u Doboju.“ Pot nas je vodila vedno navzgor in večkrat sem moral počivati.
1 Suruntija : bosenski izraz za goljufa, lata, prepirača, pretepača.
Okoli šeste ure v jutro smo prišli na mesto. Sluga je ležal na'tleh, glavo je imel naslonjeno na medveda ter je glasno smrčal. Okoli njega so spali psi, ki so pri našem prihodu vstali ter se skakajoč okrog mene prilizovali.
Sluga sem prebudil ter mu rekel, naj nam skuha čaja. Bosanci so takoj nasekali nekaj vej in napravili iz teh nosilo, na katero so položili medveda. Ko smo popili čaj, v katerega so nalili Bosanci poleg ruma še s sabo prinesene slivovke, in ko se je pričelo daniti, so naložili medveda na rame ter šli počasi navzdol. Ves čas je malo rosilo in megla nam je zapirala razgled. Po triurni nošnji smo dospeli na kolodvor Boljanič, kjer smo naložili medveda v voz tovornega vlaka, ki se je ravno peljal iz Tuzle proti Doboju. Nosače sem nagradil ter se poslovil od njih, nakar sem šel v vagon, kjer so me čakali sluga in psi. Po dobri uri smo prišli v Doboj. Tu nas je čakal voz, katerega sem bil naročil telefonično. Nanj so naložili moji vrli Dalmatinci kaj hitro medveda ter ga odpeljali k strojnim puškam. Da sem ustrelil zver, se je zvedelo bliskoma po Doboju in ves dan je bilo v taborišču polno gledalcev. Ko sem prišel domov ter se pogledal v zrcalo, sem se začel na glas smejati. Moj obraz je bil ravno tak, kot bi se bil bojeval z mačkami. Praske in bunke po obrazu so se kar vrstile in neki šaljivec je trdil, da sem mednarodnež, ker so bile na mojem obrazu vse zavezniške in sovražne barve od svetlo-rdeče do temno-vijoličaste. Kar se pa obleke tiče, je sploh ni bilo mogoče popisati.	(Konec prihodnjič.)
Ivan Burger:
Ravnanje s kožami naše divjačine.
Kakor skrbi pravi lovec za svojo živo divjad s prijateljskim varstvom, tako išče pri njej koristi v vsakem delu, posebno v koži. V naslednjem hočem opozoriti na glavne napake ravnaaja s kožami divjih živali. Trgovcu-kožarju in usnjarju, ki kupujeta in strojita kože naše divjačine, se mnogokrat ne smili samo žep moža-prodajalca, ampak predvsem žival, saj vidita že po dlaki in koži, kdaj in kako je izgubila življenje.
Kože naše divjačine delim radi poljudnosti v dve vrsti: kože, katerih dlaka se odstrani pri strojenju, ki se uporabljajo po večini v krznarske, glacé- ali mokka-svrhe. To so kože od živali, ki žro rastlinje, kakor jelen, srna, koza, zajec (njegova dlaka se porablja v klobučarske svrhe, a koža kot stranski produkt). Dalje kože od živali, ki žro po večini meso, pri katerih strojenju ostane dlaka.
Kože rastlinojedcev se strojijo zimske tudi na kosmato, n. pr. za pred-posteljnike — letošnjo zimo sem videl pri neki ljubljanski Nemki srnin ovratnik —, a jaz tega ne priporočam, ker imajo v svoji dlaki 31—42V2% silikatov (Si02) ter 7—10% apnenca, ki delajo dlako odporno, da se lomi in odpade že tekom enega leta. Tudi je za 6% tenkejša od letne. Največ zimskih kož rastlinojedcev se stroji semično na rumeno brez lica za brisanje oken in za rokavice. Letne kože se pa uporabljajo za krzno ter glacé, oziroma mokka (kombinirani vegetabilno-kemični stroj rjave barve za najfinejše mehko usnje). Predvsem se predelujejo letne kože, ki so močnejše od zimskih, za jerhovino, bodisi za hlače, obšitke pri jahalnih hlačah, spodnje hlače itd., jelenove n. pr. za rjuhe. Jerhovina je stroj apna in neoksidirane ribje masti. Kože pustimo dalje časa v apnu, da se do dobra izlužijo tako, da se pri poznejšem delu odstrani tudi papilarna plast prave kože (corium). Po mojem mnenju se je začel semični krznarski stroj tako, ker se je polagalo premalo važnosti na sušenje kože. Ta se je od lica sparila, pri čemer je lice odpalo, a krznar je bil prisiljen, vzeti še drugo lice proč ter kožo ustrojiti za jerhovino. Da je letna srnjakova koža dobra za lice, to je zgornje usnje lažjih črevljev, vidimo iz tega, da so jih ustrojili med vojno usnjarji po deželi nebroj.
V čem tiči napačno ravnanje s kožami rastlinojedcev? Da ne strelja pravi lovec v prepovedanem času, posebno ne na spomlad, ko se levi žival, ko sta temu primerno koža in dlaka mehkejša, je gotova stvar. Koliko pa je pravih lovcev? Divjih niti ne računam tu sem. V srce zaboli usnjarja, ko dobi koncem aprila v stroj svežo kožo mladega srnjačka, ki se še pozneje levi. Mogoče poreče kdo, zakaj ne naznani usnjar vse zadeve. Gotovo ne iz strahu, da bi mu
lastnik kože ne prinesel več nobene v stroj ali da bi ga očrnil pri drugih, ker se delo samo hvali, ampak vsled tega, ker bi se izgovarjal krivec pri sodnijskem postopanju na vse načine, da je n. pr. našel žival, a usnjar bi imel le nepotrebne korake. Mnogokrat zapaziš na koži puškin kaliber, mešanico zrnja in kratko razdaljo strela, ko je odbita vsa noga, a ne raztrgana po pseh, kar se tudi zgodi.
Največje‘napake se gode pri dretju, ko se reže koža na vseh
tistih mestih, kjer se ne bi smela. Kožo prerežeš na trebuhu po spolovilu do popka, ko jemlješ drob vun; žival zakolješ točno sredi vratu, zatil-niški vbodljaj ne škoduje koži nič, ker glavina itak odpade pri strojenju. Doma prerežeš kožo najprej do spolovil po zadnjih nogah, katere odreš. Nato potegneš vun rep, izrežeš zadnjico, dereš od strani in po hrbtu do sprednjih nog, katere zopet prerežeš do prs, vprek katerih gre zareza od popka do konca gobca. Pri ušesih, Gnezdo divje kokoši v Jazmah. (Gl. str. 155.)	očeh in gobcu mo-
raš paziti radi lepote in čisfote. Noge, oziroma parklje je neobhodno potrebno odrezati, ker jih usnjar ne rabi niti najmanje. Enako odstraniš vse nepotrebno meso, kite, umazek in kri iz dlake, zadnjo, ako je sveža, da jo	obrišeš	s	travo	ali	malo	umiješ. Kakor	ni	dobro meso, ako
dereš	pozno,	enako	tudi	koža	ne,	ki je	ostala	več dni na crknjeni
živali, ker polagoma že razpada. Poglavitno je, da dereš počasi; bolje je, da se zamudiš nekoliko dalje, posebno še, ako nisi vajen drenja, kakor da je koža polna lukenj ali zarez, ki gredo v živo.
Odrto kožo moraš nemudoma razpeti. Marsikdo jo pusti ležati par dni vkup. Po letu zadostuje že par ur, da se spari, da odpade dlaka, ž njo lice ali da celo zgnije. Najenostavneje je, ako raztegneš odrlo kožo vprek droga, da sta glava in rep na drogu, dlaka vedno znotraj, ker je treba varovati lice. Enako je mogoče nabiti kožo na stfeno. Drog in stena ne smeta biti železna, ker se sprime železo s kožnimi albumini ter postane koža na takih mestih navadno rjava, ako celo ne razpade.
Sušiti je treba v senčnem kraju, da solnce ne zapeče kože, a zopet ne na dežju, ki bi jo namočil, da bi začela gniti. Kdor se potrudi, da nategne malce kožo z roko in jo napne celo z malimi šibicami na nogah in na vseh tistih delih, kjer dela gube, sme pričakovati, da se mu bo dobro posušila ter da dobi zanjo prvo ceno.
Opozorim tu še rfa eno napako, ki jo povzroča na koži brencelj (hy-poderma), čigar ogrci, prihajaje iz živalskega gobca, kamor si jih je na-	Gnezdo divje kokoši v Jazmah. (Gl. sir. 155.)
nesla žival, lizaje
se po dlaki, se zarijejo črez kožo ter tvorijo nekake bule pod njo. Na Francoskem obstoja družba „Association pour la distrinction du varron“, ki to muho uspešno zatira.
Kože mesojedcev (medveda, volka, lisice, kune, divje mačke, dehorja, vidre, jazbeca) se strojijo na kosmato, pri čemer ostane dlaka, ter služijo kot kožuhovina, največ v lepotičenje pri modi. Cenijo se le zimske kože, ker jim je pozimi dlaka gostejša, finejša, a tudi daljša ter lepša. Najboljše so iz novembra in decembra.
Kako je z napakami pri kožah mesojedcev? Da je treba odreti kožo čim prej, je iz zgorajšnjega umevno. To tem bolj, ker leži mnogokrat zastrupljena ali ubita žival nekaj dni, preden pride v roke. Sicer je manjša nevarnost, da bi se koža sparila, opasno pa je, ker je pozimi več padavine, lahko jo raztrga druga žival ali pa se zastrupi dober lovski pes. Zelo škoduje koži, ako jo vlečeš po zemlji. Medveda, volka in jazbeca dereš kakor rastlinojedce, da jih prerežeš po trebuhu, a jim pustiš kakor vsem mesojedcem tace, parklje, oziroma kremplje, kar je zelo važno. Pri drugih mesojedcih prerežemo zadnje noge do spolovil, pustimo, kakor rečeno, kremplje, vzamemo točno rep vun, kar je zelo lahko; ako ga ne znamo, ga pustimo in odrežemo s kostjo h koži; nikdar pa ne dolžimo nato strojarja, ako odpade pri strojilu ali se oguli 1 - Nato deremo na meh do prednjih nog, te oderemo do krempljev, katere pustimo pri koži, deremo črez glavo, kjer pustimo globoka ušesa, in ne prerežemo kože pri očeh in okoli gobca. ! Drugje derejo tudi tako, da prerežejo kožo po trebuhu, kar je enostavneje, a koža se bolje suši in ima enako ceno. Odrto kožo odrgni z ostrim lesom, da odstraniš kolikor mogoče mast. Pri vseh živalih, ki so mastne, predre dlaka pravo kožo, ker nima v nji radi masti prave odpore, se zaje v meso in gleda pri stroju od mezdre, to je od mesa vun. Ko je odrgnjena mast, osušiš malo kožo, nato pa obrneš dlako vun, a v kožo natakneš priostreno, koži primerno široko deščico, na katero pritrdiš gobec in rep. Tudi pri mesojedcih ni dobro sušiti v prevroči sobi ali celo pri peči, ker se osuši na enih mestih koža preveč, na drugih, na pr. na glavi, zopet premalo, oziroma se sprijemlje, da gnije pod gubo. Posebno je treba paziti, da so nategnjena ušesa in predvsem parklji, katere je treba z lesenimi klinčki nategniti. Dobil sem mladega medveda v stroj, čigar koža ni bila v tacah dobro nategnjena, enako ne v ušesih. Pri stroju mu je odpala na vseh krajih dlaka, da sem dobil komaj tem primerne druge kose. Šival sem debele tri ure, da sem napravil kožo brez napake, in to vse radi dveh minut nemarnosti pri dretju. Koža je suha, ko so trda ušesa, gobec in rep in stoji koža, ako ni mastna, pokoncu, ko jo primeš ob boku.
Posebno pri kožah mesojedcev odstrani vsako nesnago, predvsem umazek in kri, ker se ta takorekoč zažre v kožo in dlako, da jo je težko odstraniti pri strojenju. Kar ne gre, pusti, ker bi s silo le škodoval!
Ko je koža suha, jo shrani na suhem, hladnejšem, senčnem ter zračnem prostoru, ako je nisi oddal že poprej posušene. Po leti, od junija dalje, je treba suhe kože rastlinojedcev kakor mesojedcev posuti z naftalinom precej dobro. Tega dobiš v drogeriji. Ako pa ni naftalina pri roki, jih je treba radi moljev vsakih 5 dni temeljito
pretolči ter preložiti. Kdor noče rabiti naftalina ali dobro tolči, naj se ne čudi, ako dobi koža luknje ali pa je obžrta od lica.
Koliko denarja gre vsako leto v izgubo z nepravim ravnanjem kož, naj pokaže naslednja kalkulacija. L. 1908. je bilo ulovljenih po poročilu „Lovca“ L, str. 165, na Kranjskem 3573 srn, v vsej Sloveniji okroglo 5000 brez kož divjih lovcev. Od teh 5000 jih je bilo letnih 1500, a prvovrstnih le 300 a K 3 = K 900, II a 800, ki so se plačale v najboljšem slučaju po K 1 = K 800 in lil a 400 po K —'50 K 200; skupaj K 1900. Pri pravilnem ravnanju bi jih bilo najmanj la 1200 po K 3 = K 3600, Ha 200 po K 1 = K 200 in lila 100 po K —'50 = K 50; skupaj K 3850. Razlika znaša torej pri letnih srninih kožah K 1950 mirnega denarja, ki je za lovca, lov in deželo izgubljen. Zimskih srninih kož nam ostane 3500; prvovrstnih 1500 po K 1-90 = K 2850, Ha 1500 po K 1 = K 1500, lila 500 po K —70 = K 350, skupaj K 4700 mesto la 2500 po K 1'90 = K 4750, IIa 700 po K 1 = K 700, IHa 300 po K —70 = K 210, skupaj K 5660. Razlika pri zimskih srninih kožah je K 960.
Ker se je pa prodalo mnogo srn v tujino, kar bo v bodoče po eni strani nemogoče, a po drugi bodo rabila naša mesta divjačino, zato odbijem od skupne svote pri srninih kožah polovico, vendar ostane še vedno K 1455"—.
Ravnotam poroča „Lovec“ o 1691 lisicah, ulovljenih na Kranjskem, a A. Schweitzer, preparator, da je bilo prodanih lisičjih kož na Kranjskem za 35 do 40.000 K (str. 157). Ker je znašala takratna cena prvovrstni lisici K 16, bi bilo ulovljenih lisic, ako je Schweitzerjev račun zanesljiv in bi bile vse prvovrstne, 2500 kosov. V resnici pa je bilo ulovljenih na Slovenskem lisic, ako razdelimo cene, la 1500 po K 16 = K 24.000, IIa 1000 po K 10 = K 10.000 in IHa 500 po K 8 K 4000, skupaj lisic 3000 = K 38.000. Moralo jih bi pa biti la 2200 po K 16 = K 35.200, IIa 500 po K 10 = K 5000 in lila 300 po K 8 = K 2400, skupaj K 42.600. Odpadlo je torej K 4600! Kam pa je prišla cena lisici v vojni, ve vsakdo! To vse radi mode, ker je bila blokada, da ni mogla kožuhovina iz drugih krajev, a tudi zato, ker niso imele dame, katerih možje so obogateli v vojni, nobenega okusa ter so kupile mesto dveh kun rajši eno lisico, a dražje. Da je naša lisica, kakor vsa kranjska kožuhovina, med najboljšimi, je znano. Naj omenim, da izberejo Bosanci, n. pr. Jovo Gjurkovič iz Banje Luke, najlepše bosanske lisice in jih prodajajo za 10% dražje pod imenom kranjskega blaga.
Da ne računam dalje, hočem navesti le končne vsote, ki so se izgubile leta 1908. z nepravim ravnanjem pri kožah.
Pri divjačini upoštevam mesto točnih števil zaokrožena, da je naš račun preglednejši.
Izgubilo se je :
pri 5000 srnah....................................K 1455’—
„	600	divjih kozah...........................„	175"—
„	20000	zajcih.................................„	4000'—
„	3000	lisicah................................„	4600'
„	1000	kunah (zlaticah in belicah)............„	1500'—
„	200	dehorjih............................ „	200' -
„	90	vidrah ............................ „	150'
„	400	jazbecih...............................„	400'—
„	60	divjih mačkah..........................„	100‘
Skupaj . K 12.580'
Toliko denarja mirne dobe je šlo torej vsako leto v nič radi malenkosti. Treba pa je premisliti, da sem jaz računal srnine kože po K 3, ko so se plačevale dobre in slabe radi nesposobnega kon-serviranja vse po 70—80 vin., a zajčje sem vzel po 60 v., v resnici so bile po 20 vin. Upam, da bodo te vrstice malo odprle oči na tem polju. „Slovenskemu lovskemu društvu“ pa priporočam, da pokaže sem in tja po izurjenem lovcu, kako se dere žival, enako pa tudi, da bi prevzelo na kak način, n. pr. potom svojih lovcev-čuvajev, prekupo-vanje kož. S tem bi prekrižalo račune oderuhom, bolje razvrstilo blago, prodalo je v večji količini laže in bolje, videlo po koži ravnanje lovčevo z živaljo, a spoznalo tudi nepoklicane neupravičence. Gotovo je vse to za enkrat nemogoče, a da bi lahko poslalo na ljubljanske sejme o sv. Treh kraljih in sv. Jožefu svoje izvedence, to je mogoče kakor tudi, da bi se na pristojnih mestih (Keller, Lipsko; Pollak, Dunaj) informiralo vsako leto decembra meseca o cenah ter jih razglasilo v svojem glasilu. Nujna potreba je, da bi šel kak krznar, popolnoma vešč pravemu modernemu strojenju tako navadne jerho-vine kakor tudi fine moderne kožuhovine, s podporo države in trgov, in obrtniške zbornice, n. pr. v Lipsko, kjer bi se priučil vsem finesam kožuhovine. Imel bi dobro eksistenco, mi bi se pa osamosvojili od tujega trga. V to naj bi ga vodila misel velikega števila zgoraj omenjenih kož, hrvatski denarni trg in še posebe množica in tudi dobra kakovost fine bosenske in črnogorske kožuhovine.
Fr. Rojina:
Moj naj gor ši srnjak.
Na Srednjici, prvi poti, ki se odcepi pod Lojtrco na desno od glavnega kolodvora, držečega iz Stražišča na Sv. Jošt, se mi je nekoč, ko sem piskal jerebom, predstavil prvič, sicer v previdni razdalji, vendar dovolj blizu, da sem ga spoznal za kapitalnega kozla. Drugič sem blizu tam naletel nanj prihodnjo pomlad, ko se je pasel s svojo družino: ženo v blagoslovljenem stanju, starejšim sinom in dvema hčerkama od prejšnjega leta. Za njegovo takrat še z mahom pokrito, nadnormalno razvito rogovje sem se mu priporočil že takrat, vendar ko mi je skočil tistega tedna pred Velikim Šmarnom kot ubogljiv pes že na tretji pisk na kakih šestdeset korakov v vsej svoji lahkoti pred cev, le nisem sprožil, ampak sem si mislil: če me ne zavoha ali zagleda, ne morem napraviti svojemu že izza mladih let najboljšemu prijatelju dr. R u večjega veselja, kot da prihranim izredno lepega rogljača njemu. Skrbelo me je že, da bo le prilezel v pogubo, zakaj po kratki minuti, ko je s svojim črnim smrčkom lovil po zraku, je jel široko razkoračen slediti po tleh naravnost proti meni. Motril sem vsak njegov gibljaj, da bi v trenutku, ko bi spoznal, kdo ga je klical, pahnil lepega ženina v naročje zadnje ljubice, ker sicer bi bilo vsako poznejše piskanje zaman. V tem kritičnem položaju — srnjak je bil komaj še kakih trideset korakov od mene — priropota k sreči gori po Srednjici neki voz, ki ga počasi in neoplašenega zavrne, od koder ga je bilo vrglo.
Domov prišedši, sem takoj poslal dr. R—u nujno povabilo za nedeljo popoldne. „Ce zlodej ni, ga dobiš!“ sem pristavil.
Menda mi je vrag črez ramo gledal, ko sem zapisal ta nepotrebni dostavek, zakaj v nedeljo okrog pete ure popoldne se je prijatelj ravno pripravil za ognjevit pozdrav malo bolj od desne strani bližajočega se častitljivega gospoda, kar se pojavi med nama in srnjakom -— sam živi hudič. Nadel si je podobo lepo ¡zlikanega škrica s črno suknjo črez ramo in trdim klobukom v roki. Poslužil se je tudi človeškega glasu in naju prav hinavsko vprašal, če ne vidiva srnjaka, ki je obstal in nekaj časa začudeno gledal zanimivi prizor, potem pa
nam pokazal zadnjo opiat in izginil, kakor je izginil tudi bognasvaruj. — Mirko, ali ni bilo res tako ?
In zdaj naj še kdo reče, da ni -j—j- *)-! Lepo vas prosim, dvajset let že hodim po Srednjici in nikdar še nisem videl drugega kot ljudi, ki imajo tam kaj opraviti ali iskati. In vrhutega: tam, kjer se je vršilo to neprijetno srečanje, niti nobene poti ni bilo. Moj prijatelj pozna menda vsakega boljšega Ljubljančana, jaz pa tudi slehernega Kranjčana in šentjoštarskega obiskovalca, pa ni bil nihče izmed teh. Torej! Nadalje dejstvo, da si vsaj jaz ne morem domisliti, ne odkod se je vzela prikazen ne kam je izginila, in naposled tako hudobno prera-čunjeni trenutek nastopa — vse to bo menda vendar prepričalo tudi najbolj neverjetnega Tomaža, da so slučaji, ki niso slučaji.
Tretje dejanje se je vršilo naslednjega Šmarnega dne prav blizu prejšnjega pozorišča. Prav počasi in nalahko sva stopala po izsušeni poti, ogibajoč se vsakega kamenčka in iveri, zakaj bila sva že v ožjem srnjakovem bivališču na meji stražiškega in besniškega lova. Ker sva gledala le bolj pod noge, nisva opazila nad potjo pod nizko-vejnatim kostanjem sedečega, radi njegove slovite jerhovine povsod znanega ljubljanskega. Nimroda, tedanjega sonajemnika stražiškega lova, ki je tudi prišel s svojim prijateljem, poizkušat lovski blagor na piščalko. Ko prilezeva prav vštric njega, se nama zasmeja na ves glas ter privabi s tem še svojega prijatelja, ki je nekoliko oddaljen že dolgo zaman čakal Dijanine naklonjenosti.
Posedli smo po mehkem mahu, prižgali vsak svoje duhteče zelišče ter izbili marsikatero lovsko, v čemer je bil jerhovina neizčrpen kakor njegova trebušasta lovska boca z nafinejšim, žlahtno-dišečim borovničarjem. Pokazal nam je tudi svojo novo piščalko, ki je nanjo po trikrat popiskaval ali bolje trobental kakor ognjičar požarne brambe, ki daje znamenje: „Vode daj!“
Tako smo tistega leta veselo zaključili lov na piščalko. Onadva sta lezla še k staremu Joštarju, midva pa sva šla še nekoliko dalje po Srednjici, kjer sem vedel za obilno jerebjo družino. Ko je bil odstrelil prijatelj starca, se je podal na bližnjo postajo Sv. Jošt, jaz pa sem se vrnil po prejšnji poti.
Tam, kjer je prišel srnjak že dvakrat na klic, sedem k debeli smreki in po dolgem odmoru pričnem nežno, milo in zapeljivo fivkati, prav kakor sem slišal nekoč na Šmarni gori v neki kotlini srno, ki jo je lizal srnjak za ušesom. Delal sem prav dolge presledke, ker sem imel po prejšnjem koncertu bore malo upanja. Upošteval sem tudi lovsko resnico, da malo vidi, še manj strelja, kdor veliko piska. Slišal sem sicer na levo za seboj neko šumenje, pa ker sva bila s prijateljem ravno tam prej spodila nekega kosa, sem menil, da brska ta po listju, zato se nisem ganil, dokler nisem začul že prav blizu sebe sumljivega,
lahnega hrestanja po suhem dračju. Prav, prav počasi, po milimetru sem napravil: „Levo glej!“ Ožarjen od zahajajočega solnca, veličasten kot Evstahijev jelen je stal pet sežnjev od mene „on.“ Čudovito lepi in nenadni prizor me je tako silno prevzel, da sem pozabil, da držim puško v roki. Kakor v pohvalo, da tako lepo praznujem Veliki Šmaren, mi malce pokima in — ni ga bilo.
Še dolgo sem kakor zamaknjen strmel na prazni prostor, potem globoko vzdihnil ter se, kakor bi pal naravnost iz nebes, ves potrt s težavo dvignil in krenil naravnost v „Benedke“, da povem svojim znancem in prijateljem zgodbo o srnjaku, ki je pod zaščito vraga.
Četrto krvavo dejanje se je izvršilo potem na brakadi na Smar-jetni gori na sv. Martina dan.
Po običajnem odmoru med dopoldanskim in popoldanskim lovom mi pravi gazda: „Ti, preljubi ata, vzameš dva gospoda in zapreš spodnjo pot!“
Kadar mi je pri taki priliki dano na razpolago, da sam izbiram, tedaj si volim take možakarje, ki navadno nimajo najlepših pušek, a katerih cevi so silno ravne, zato se vrača moja stranka dosledno najbogatejša z lova. Iz obilne družbe sem izluščil Končevca in radi nepremagljivega jezika znanega Jerga. Tega je pri odhodu zbodel nam že iz tretjega dejanja znana jerhovina z opazko, da ima „prekvato rjavo pušo,“ a on mu je odvrnil povsem mirno, da je tudi rjav pes hud.
Spodaj odredim: „Jerga, ti boš prestrezal, kar bo hotelo uhiteti nazaj; ti, Janez, se boš pomikal vedno ravno pod brakirjem dalje, jaz bom pa zapiral spredaj.“
Posamezni streli mojih dveh tovarišev so mi pričali, da ne streljata samo za strah, jaz sem pa tudi pobral nekega jereba, ki je premalo trdno sedel na meni preblizu stoječ borovec, in od psov spojen kljunač se slučajno ni mogel ogniti zrnju moje puške.
Do polpreteklih časov je bila v gorenjskih loviščih stara navada, da je na brakadah ustreljeno lovno perjad obdržal, kdor jo je ustrelil. Konservativen, kakor sem, sem imel trden namen, zvesto se držati tega lepega običaja tudi takrat, zato sem hotel na stališču nad Kosa-repom, na tleh klečeč, izročiti že odvezanemu, zanesljivo molčečemu oprtniku oba ptiča, kar prileze Končevec z dvema ustreljenima zajcema izza ovinka in prepreči s tem mojo nakano. Iz oprtnika sem potem vzel s pretvezo jabolko, katero mi še niti malo ni dišalo, plen sem pa obesil na „gauge“ in ga potem pošteno oddal, za kar sem dobil pozneje lep kos srnjakove pečenke.
Končevec je ostal na mojem stališču, sam sem pa šel počasi dalje. Na malem klančku mi zastane korak. Pod nizkimi vejami že orumenele ive zagledam ■— nobenih petnajst korakov od sebe ležečega srnjaka, ki je nepremično zrl name. Rog sicer nisem videl,
a po „obrazu“ sem ga takoj spoznal kot svojega znanca od poletja. Puško, ki sem jo itak napeto nesel v naročju, sem imel takoj ob licu, pa zopet nisem sprožil, ker mi je bil cilj preblizu. „Ušel mi to pot ne boš, pa če si sam vrag!“ si mislim, ko sem ga opazoval črez cevi. Kot jaz, tako tudi on ni trenil z očesom; bil je kip, kakršnega še ni ustvaril noben Rodin, zakaj take lokavosti, kot sem jo bral iz njegovih oči, ni mogoče vdihniti v mrtvi kamen. Ker le ni hotel skočiti, sem, ne da bi kaj zmignil s puško, prav počasi segel po naboj osmič, prebasal z vso opreznostjo desno cev, potem pa pomeril v vrat še vedno nepremičnega srnjaka in — tresk!
Kaj mislite, gospod urednik, da je obležal ? Oh, ne! Skozi gosti dim sem mogel samo še videti, kako je šinil navzdol in jo odkuril( krit od smrek in grmovja. „Da bi bil zgrešil, to je izključeno!“ sem premišljeval. „Ulegel se bo, pa ne bo več vstal, jaz pa si medtem lahko privoščim par cigaret.“
Crez dober četrt ure pride po mojem sledu Štihelnov Pluton in, ker sem se bal, da bi mi ne vzdramil zdaj najbrže že v zadnjih izdihih nahajajočega se srnjaka, sedem na pot in vzamem psa v naročje. Nekaj časa je bil popolnoma miren, ko je pa dobil v nos srnjakov duh, je hotel po vsej sili iz naročja. Pridržal sem ga sicer še precej časa, ali ker mi je naposled pokazal, kako lepe zobe ima, sem ga izpustil. Morebiti sto korakov pod mano se že oglasi s svojim visokim „ajajejej“. V mojo obupnost je šla gonja poševno navkreber in kmalu poči strel, nekaj više gori takoj še drugi, nato pa vesel vzklik: „Morto!“1
Nikoli me ni bilo samega sebe tako sram! Tolikokrat se mi je že ponujal ta najgorši srnjak, kar sem jih kdaj videl, pa se grem obnašat, kakor bi bil prvič v gozdu! — Pa koj je to, da pes še vedno goni? In navzdol se je zopet obrnilo!
To uganko mi je razrešila neka ženska, ki je na Kucni repo pulila in vpila:
„Jejhata no, kako velika srna je tam-le, pa pes skače vanjo!“
Ko sem pritekel ves opraskan in brez klobuka k potočku, je ležal srnjak po zajčje v veliki travi ter zamahoval z rogmi proti psu, ki ga je lajajoč obkroževal. Z vbodljajem v tilnik sem ga hotel hitro rešiti muk, zato prislonim puško k bližnjemu grmu, stopim z eno nogo črezenj, ga pograbim za levi rog, z nožem pa sem ravno otipal pravo mesto za vbodljaj, kar skoči s tako silo pokoncu, da mi vzame vso moč, sam pa jo ubere v velikih skokih po strugi navzgor. Radi psa, ki je bil takoj za njim, nisem mogel streljati, in če bi vzdržal srnjak še sto korakov, bi prinesel svoje prekrasne roglje prav pred noge drugemu lovcu. Tako pa se je do smrti upehan ulegel že prej ter
1 Ustreljena je bila lisica, ki je prišla brez psov.
takoj po vbodljaju poginil ob mojem gorkem sočutju, v katero se mi je izpremenila lovska strast v hipu, ko sem bil uvidel, da mi revež ne more več uiti. . .
Tragikomediji pristoja tudi epilog. Eto tudi tega:
Na lovski razstavi v Ljubljani sem videl mnogo prav lepega srnačjega rogovja, a boga mi, lepšega kot to, ki sem si je priboril po toliko brezuspešnih pohodih, ni premogla! Ne rečem, da ni bilo katero za kak milimeter višje ali kak gram težje, toda popolnoma simetrična oblika, lopataste rogovile, razmerna vrhovna razdalja, čudoviti roži in grinte — vse to je stvorilo vzor srnjakovih rogov. Zato sem bil tudi primerno ponosen nanje in vsak moj lovski prijatelj jih je moral videti in slišati dolgo povest, kako sem prišel do njih. Vso zgodbo sem povedal prvemu prav tako kakor zdaj Vam, gospod urednik, dokaz, da je od konca do kraja istinita.
Prve svoje lovske trofeje sem vedno razobešal po stenah svojega stanovanja, ali vsaki rožički so imeli drugačno deščico, zato mi je obljubil Resmanov France, moj dobri prijatelj in prvi lovski učitelj, da mi napravi, kadar pojdem v pokoj, za vse rogovje enake ploščke iz nagnojevega lesa. Med tem časom sem znašal leto za letom zbirko ter jo hranil, vsak par skrbno zavit, v podstrešju na prečnem tramu.
Ob času prehoda nemških divizij skozi tukajšnje kraje na Laško so napravili v podstrešju naše šole postajo za lovljenje tujih brezžičnih brzojavk in noben domačih ljudi ni smel več v podstrešje. Nemce je vzela potem neka noč in ž njimi vred poleg razne družinske obleke iz dveh omar, raznega orodja, medu, voska od treh let, moje kratke lovske suknje s podšivom šestih divjih maček, lovskih škornjev in ne vem, česa še vsega, tudi tri pare rogov, med njimi kajpada tudi tiste.
Končno mi jih je vendarle •— kakor je bil že prej večkrat poizkušal vzel vrag, zdaj v podobi na večno proklete „pikelhavbe“.
Iz lovskega oprtnika.
Lovec v vinotoku in lisiopadu.
S polja so pospravljeni pridelki in kmetič iznova orje in seje. V najpestrejših barvah se leskečejo jesenski gozdovi, s hriba pa veselo doni lovski rog, katerega odmev se razlega zategnjeno po brdih in vaseh.
Veliki lovi na zajce in srne se prič-no. V loviščih, kjer je srna glavna divjačina, je treba loviti premišljeno in ne tja v dan, brez reda in konca. Srna je naša najbolj dragocena divjačina in posebno še pleme naših srn, ki je izmed najkrepkejših daleč naokoli. Važno za gojenje srn je, da bi ne lovili nikdar v onem delu lovišča, kjer se nahaja ta divjačina najrajši, posebno še, če leži ta kraj bolj v sredini lovišča. Vsako večje lovišče ima gotovo kak tak raj za srne. V tem okolišu lovimo le na zalazu, povsod drugod pa priredimo brakade po načrtu, tako da smo v vinotoku in listopadu z lovi na srne gotovi. Predvsem je treba imeti za brakade na srne pse, ki gonijo počasi in ne drve za njimi po ves dan kakor veter. Z zrnjem streljamo srne le do 40 korakov ter merimo na vrat ali Doljše v prsi od strani (zrna št. 2 ali 4). S kroglo se naj dovoli streljati samo onim zanesljivim lovcem, ki stojijo v takih krajih, kjer je vsaka nevarnost izključena. Da je treba na brakadah najstrož-
je pokorščine glede ravnanja z orožjem, ni odveč, ako iznova poudarim.
Poljske jerebice še lahko lovimo, vendar jih pa moramo pustiti vsaj četrtino za prihodnje leto.
Ko pade slana in potegne mrzel sever, je za lov na gozdnega jereba prav izvrstno. V spretnem loku pade predte petelin, da prhne listje na vse strani. Kokoška pa prihaja na klic navadno obotavljaje se ter se kvečemu le enkrat oglasi z nerazločnimi ši-ši-ci-ci. Vendar je treba biti previden, zakaj kdor strelja po samicah,. ne zasluži imena lovec!
Zvečer, ko nehamo klicati jerebe, jo krenemo proti jazbini, ki smo jo že prej izsledili, da ni zapuščena. Tam čakamo ob večerni mesečini, da pri-ropota iz rova zaspani samotar. Ako smo čakali zaman, potem je treba biti na mestu že zjutraj v mraku, preden pride debeluhar domov. Treba je nekoliko potrpljenja in — gotovo si bomo mazali z jazbečevo mastjo obutev. Kaj vse vidiš in slišiš na takih tihih obhodih! Na te love povabimo- lovca-začetnika, ne pa na brakade in verujte, da si vzgojimo dober naraščaj!
Iskanje kljunača po logeh, poljskih gozdičih in dolinah med hribovjem zahteva neutrudljivega lovca, ki je obenem spreten strelec, in ubogljivega ptičarja z dobrim nosom.
Divji golobi in nebroj drugih ptic zapusti vinotoka naše kraje. Z uharico še vedno z uspehom preganjamo nadležne goste in nevarne roparje poljske perutnine.
Sedaj je zadnji čas, da se preskrbimo za zimo s slabejšim žitom, želodom in žirom, katerega bomo pozneje trosili fazanom in jerebicam.
Zanimivo je, da cvete v tem mesecu bršljan, ki je v hudih zimah izvrstna in priljubljena hrana srnam in kozam. Ko zapade visok sneg, vodijo stare srne-matere svoje družbe v gozdove, kjer raste veliko bršljana. S sprednjima nogama se vzpno po z bršljanom ovitem deblu ter hlastno obirajo vedno zeleno listje.
Listopada se vidno krčijo dnevi in mrzli vetrovi nas opominjajo, da trka zima na duri. Listnato drevje je popolnoma golo; strupena slana je zamorila zadnje ostanke življenja rastlin. Po planinah ne slišimo vriskanja vedno veselih planšarjev in ne vidimo več ognjev neugnanih pastirjev. Živina je že pred tedni zapustila solnčne pašnike in najlepši mir kraljuje sedaj tu gori.
Planinski zajec si je oblekel belo, gorko zimsko suknjo in bele jerebice so si poiskale zatišja po niže ležečih dolinah. Tudi te so postale bele, da se laže skrivajo v snegu pred roparji. Kako lepo skrbi narava za vsako najmanjše bitje!
Kakor naslikan sedi vrh mecesna v črnem fraku ruševec ter začudeno ogleduje vrvenje divjih koz, katere imajo pravkar raj ženitovanja. Gospodar pojališča je močan, star ter že skoraj črn kozel, kateremu pahlja po vratu in plečih gosta brada. Okrog njega se širi oster duh, da kar vihajo smrčke za njim manj sramežljive go-spice-kozice. Ljubosumno obskakuje in obletuje svojo čredo izvoljenk, katere je nagonil skupaj od blizu in daleč, in gorje onemu kozlu, ki bi si upal motiti tega pohotneža! Da ni preveč bojev, ki so lovišču le v kvar,
zato že poskrbi lovec, kateri zalezuje take kozle-postopače. Zalaz na divjega kozla v tem času je za utrjenega lovca največji užitek in veselje.
V tem mesecu so srne najdebelejše in le škoda, da prično starejši srnjaki izgubljati rogovje. Kožuh lisice je že za rabo in z veseljem upalimo po pretkani tatici.
Lov na poljske in gozdne jerebice je pri koncu. Zato glejmo, da odstrelimo določeno število fazanov čim prej!
Ob večjih mlakužah in stoječih vodah si napravimo lope iz smrečja ali bičevja. Tu čakamo divje race, ki so na potovanju skozi naše kraje.
Poiskati si moramo tudi primernih prostorov, kjer bomo pričeli krmiti poljsko perutnino. Fazanom trosimo najuspešnejše v logeh ali poljskih gozdičih, kjer se čez zimo vedno držijo. V ta namen si izberemo prostore, skrite med smrekami. Popolnoma odveč je, da napravljamo tam kake strehe ali celo hišice, pač pa zadostuje, da potresamo žito pod najgostejše smreke, kamor ne zapade izlepa sneg. Za vsak slučaj imamo v bližini skrito strgalo, s katerim podrgnemo sneg okoli drevja, če zapade le preveč visoko. Izprva, dokler ni snega, zadostuje vsak dan po pol kilograma slabega žita in par pesti želoda ali žira na 10 fazanov. Pozneje pridevamo po potrebi. Na vsak način je treba krmiti fazane, še preden je zima, da se tako krmilišču privadijo in se ne izselijo, ko zapade prvi sneg.
Tudi jerebice se držijo rade v snegu okoli gozdov, kraj mlak, studencev in po mejah, zaraslih s trnjem in z grmičevjem. Ko zapade veliko snega, ga odkidamo kraj takih prostorov ter natresemo tam semenega droba, v katerega pomešamo nekoliko prosa ali kakega drugega žita. Ta skrb se nam izplača prav dobro.	F. K.
O gnezditvi divje kokoši. Dne 18. mal. travna sem zvedel za gnezdo divje kokoši v Jazmah pri Medvodah,
kakih 400 korakov zračne razdalje pod rastiščem, kjer pojeta vsako leto 1 do 2 petelina. Gnezdo sem obiskal prvič dne 19. mal. travna. V njem sem našel še-le 3 jajca, ki so ležala na samem listju pod krivuljastim deblom že zelene bukve. Videti ni bilo še nikake kotanje ali gnezdu podobne skledice. Gnezdo se je nahajalo v kotu dveh steza, po katerih se sicer malokdaj hodi, v stelj-niku, poraslem s starim vresjem, kjer se je nahajalo tudi par smrek, nekaj kilavih bukev in mnogo jerebik ali kačjega lesa, kakor naziva pri nas preprosto ljudstvo to za vso divjačino zelo koristno grmičevje. Po človeškem preudarku je bil ta prostor kaj slabo izbran, divja kokoš ima pa svoje možgane in misli morda drugače. Z gnezda se ji je nudil lep razgled krog in krog na najmanj 30 korakov, tako da bi se niti podlasica ne približala gnezdu neopažena.
Ker sem se v prvi vrsti zanimal, v kakih presledkih nanese divja kokoš jajca, sem obiskoval gnezdo vsak dan, seveda od početka kaj oprezno. Dne 20. malega travna sem našel 4 jajca, dne 23. — 5, dne 25. — 6 in dne 28. sedmo in tudi zadnje jajce. Pri tem sem naletel samo dne 25. malega travna, da je kokoš ravno sedela na gnezdu ter znesla šesto jajce, nekako okrog 9. ure dopoldne. Jajca nisem našel ne poprej ne poznej pri valjenju nikdar pokrita. Ves mali traven je deževalo, po malem skoraj vsak dan do 1. velikega travna. Dne 22. mal. travna je zapadlo do dva prsta snega; jajca ravno niso bila pod snegom, pač pa popolnoma mokra. Se par dni pred tem je pa vsled slane bukev in sploh vse zelenje popolnoma pozeblo.
Jajca so podobna onim domačih kokoši, vendar precej bolj šilasta in vsa ene oblike. Barve so bila prve dni svetlo-rumene, pozneje pa izprane in obledele, ilovnate, posuta z drobnimi, temno-rjavimi lisami ali boljše pikami. Kolikor večje so bile te pike,
toliko manj jih je bilo. Največje jajce je merilo natančno 55'3X42, najmanjše pa 55'2X41'6 mm.
Dne 1. velikega travna nisem bil pri gnezdu, dne 2. popoldne sem našel kokoš sedeti in dne 3. zopet. Dne 4. sem prepodil kokoš, da sem pogledal, če ni znesla medtem še kako jajce. Toda imela jih je samo sedem in sedaj sem bil gotov, da je pričela dne 1. velikega travna valiti. Gnezdo sem še enkrat temeljito zo-varoval proti štirinožnim roparjem; posebno lisic je tam okrog mnogo. Obesil sem po vejah na 100 in več korakov daleč okolu gnezda za pol metra od tal posamezne male, bele krpe in kose belega papirja. Prav dobro sem zastražil steze in robove, kateri vodijo h gnezdu. Seveda je najboljše napeti vrvico, na katero so navezane krpe, krog in krog gnezda v širokem premeru. Toda to ni priporočljivo v parceliranih kmečkih gozdovih, kjer bi hitro kak nepridiprav iztaknil gnezdo. Tako se pa nepoklicani ne ve razlagati, kaj pomenijo posamezni kosi papirja ali krpe, obešene tam pa tam po vejah in palicah. Lisica pa odkuri takoj nazaj, ko zapazi strah na tem nenavadnem prostoru, posebno če večkrat zamenjaš strašila, da ima vse še duh po ljudeh. Da bi se zavarovalo gnezdo z železnim obročem, kar posebno radi priporočajo, ali s katerimikoli strašili tikali blizu gnezda, je nezmisel. Kakor hitro ovoha kaka zver divjo kokoš, je ne zadrži noben obroč in nikako strašilo. Pomisliti nam je samo treba, kako predrzna je lisica, kadar prične hoditi v vas k domači perutnini!
Za časa valitve sem obiskoval koklo skoraj vsak dan v različnih dnevnih urah. Popoldne sem našel dvakrat, da ni bilo kokle na gnezdu. Prvič se je vrnila po preteku 8 minut, odkar sem prišel h gnezdu, in sicer iz doline, kjer teče mal potok. Prišla je oprezno med vresjem, ne da bi se kaj mudila, sedla na jajca ter se popravljala na njih
toliko časa, da je obtičala na svojem starem mestu, z glavo obrnjena proti vzhodu. Nikdar ni sedela niti za centimeter drugače. Drugič sem čakal že 20 minut, vendar kokle še od nikoder! Slutil sem, da me je čutila priti h gnezdu, zato sem odšel za četrt ure. Ko se vrnem, sedi moja znanka že na gnezdu. .Opazoval sem koklo z daljnogledom od blizu in daleč, govoril glasno žvižgal, pel, popravljal in izmenjaval strašila, skratka vse ji je bilo prav. Večkrat sem šel tudi po stezi na dva koraka mimo gnezda, vendar ni nikdar odletela. Kakor hitro sem se pa ustavil na stezi ali pa sem se nameril od katerekoli strani naravnost proti gnezdu, je vedno odletela že pri razdalji kakih 10 korakov. To razdaljo je ves čas valjenja tako natančno držala, da sem na 11 korakov lahko vse počel. Nič je ni moglo prestrašiti. Kadar sem jo prepodil — vsega skupaj sem jo šestkrat ■—, je zletela par korakov po tleh, potem sfrčala največkrat v nasprotni, 200 korakov oddaljeni rob. Vrnila se je takoj, ko je čutila, da sem odšel. Če sem jo prepodil, je vrgla navadno z gnezda jajce, katerega je ravno držala med nogama. Nikoli nisem opazil, da bi naježila perje, kakor delajo to domače, pač pa se je vedno, ko me je le začutila, pritisnila k tlom, oziroma na jajca, kolikor je le šlo, in tudi glavo je tiščala doli. Premaknila se ni nikdar niti za las in le z razumnimi, svetlo-rjavimi očmi me je živo motrila.
Dne 20. velikega travna je fotografiral gnezdo g. nadučitelj iz Sore. Kokoš je potrpela, da je postavljal in popravljal na razdaljo 12 korakov veliki in precej nerodni aparat s stojalom. Ko smo pa hoteli z aparatom 2 koraka bliže, je odletela. Slika na 12 korakov je slabo izpadla, ker je bil objektiv brez povečevalnega stekla. Dne 25. velikega travna je slikal kokoš naš znani preparator gosp. Herfort iz Ljubljane. Čeravno je imel povečalno steklo, se je tudi ta poizkus na 12 ko-
rakov ponesrečil. Hotel je priti tudi on z aparatom vsaj za par korakov bliže, toda kokoš je odletela, ker je bilo že čez njen „ris“. Dne 27. malega travna se je pa posrečilo dobiti kokoš g. Herfortu dobro na ploščo, kakor vidijo lovski tovariši sami iz slike našega „Lovca“. Posnel jo je na 12 korakov.
Ko sem obiskal gnezdo dne 28. popoldne, sem opazil takoj zunaj gnezda par jajčjih lupin in tudi kokla je sedela bolj na široko ter držala glavo pokoncu, tako da se je videla rjavo-rumenkasla golša skoraj do polovice. Obsedel sem pri gnezdu do trdne noči ter z veseljem opazoval, seveda primerno oddaljen, kako so piščanci eden za drugim radovedno kukali z rjavkastimi kljunčki in belo-temnordeče pisanimi, kakor baržun svetlimi glavicami izpod materinega perja ob straneh in pod golšo. Kokla je bila tudi ta dan popolnoma mirna in meje neprestano gledala. Glasov nisem slišal ne od piščancev ne od kokle, mogoče ker sem bil precej oddaljen. Izvalila je torej natančno osemindvajseti dan ter ni bežala takoj z gnezda, kakor se to vedno bere in sliši. Ko pridem drugo jutro okrog petih h gnezdu, je kokla še vedno sedela na starem gnezdu na piščancih. Ker sem bil prepričan, da izpelje s solnčnim vzhodom moja požrtvovalna in zelo skrbna kokla piščance, sva voščila s Herfor-tom, ki me je tudi ta dan spremljal, celi družini obilo sreče, da bi izlegli se petelini nagajali lovcem najmanj pet let, potem pa prišli vsi gotovo v Herfortov laboratorij!
Ko sva prišla opoldne nazaj, je bilo gnezdo zapuščeno. Izvalila je šest piščancev, eno jajce je ostalo klopotec. Piščeta so odprla jajca bolj proti šila-stemu koncu in ne na polovici, kakor vidimo to večkrat pri domačih kurah, oziroma jajcih. Tudi lupine niso bile vtaknjene ena v drugo, pač pa so ležale posamezne v in okrog gnezda, ki je bilo že umazano od prvih od-
padkov piščancev. Kolikor bolj se je bližala valitev koncu, toliko večje je postajalo od dne do dne gnezdo. Listje pod jajci je bilo drobno zmleto in nabralo se je veliko perja izpod trebuha divje kokoši.
Gnezditev je potekla popolnoma normalno in tudi divja kokoš sama se je zadržala tako, kakor se obnašajo navadno vse divje kokoši pri gnezditvi. Zato sem vse podrobno opisal. S tem pa nikakor ne mislim, da niso tudi tukaj kake izjeme mogoče.
V Debelem hribu sem znal letos še za eno gnezdo divje kokoši; imela je tudi sedem jajec, katere je vse zadnje dni velikega travna izvalila.
Pri vsem tem je pomembno najbolj to, da ni prav nič vplivalo slabo in mrzlo vreme v letošnjem malem travnu na pravočasno izvalitev. Ali vreme morda sploh nič ne vpliva na potek gnezdenja? Ali ni slabo vreme samo vzrok, da iznaša divja kokoš v večjih presledkih jajca, da jih torej nanese skupno manj ko v lepem vremenu? Navadno znese divja kokoš 8 do 11 jajec, seveda sem slišal že o 6 in 15 jajcih v naših hribih. Če računam po svojem opazovanju, da rabi kokoš za eno jajce 2 do 3 dni, potem je znesla moja kokoš prvo jajce dne 12. malega travna. To se ujema z dejstvom, da je okrog 10. malega travna največ kokoši okolu petelina ter da postanejo ta čas naravnost vsiljive. Potem bi bil vzrok poznejše izva-litve (v rožniku) le ta, da požele ali pa najdejo nekatere kokoši pozneje petelina. Seveda moramo za letos upoštevati, da je bilo sušca prav lepo vreme.
Želeti bi bilo, da se oglasijo k temu lovci, ki vedo kaj povedati. Ne morem si misliti, da se prav vsi zanimajo za to perutnino samo takrat, kadar petelin poje!	Fr. Klemenc.
Dostavek uredništva. Slična poročila so neobhodno potrebna, ako si hočemo zgraditi lastno lovsko slovstvo. Taka sklepanja in opazovanja
pa dobe trdno podlago le, ako se oglasijo k besedi lovci iz vseh naših krajev. G. Klemenc je priobčeval že pred vojno v našem glasilu mala poročila iz svojega lovišča, kjer je popisoval vsakdanja opazovanja samo s tem namenom, da bi mu začeli slediti naši lovci. Pa bilo je zaman! Zdi se, da velja za naše starejše lovce približno enak pregovor ko za pijance: „se izpreobrne, ko se v jamo zvrne.“ Upamo pa, da mlajši rod ne bo zaspan in da si bo vzgojil tudi dobre lovske čuvaje — opazovalce. Sramota je, da smo pri svojih očeh slepi!
jelen v Pardovcu. Dne 4. velikega srpana t. 1. je videl zjutraj knežji lovec Josip Bečan zunaj zverinjaka v Pardovcu pri Oplotnici, v katerem goji knez Windisch-Graetz damjeke, jelena, ki je silil na več krajih skozi ograjo zverinjaka k damjekom. Žival je bila zelo močno razvita kakor tudi rogovje, ki je pa bilo še v mahu. Jelen je prišel od slovenjebistriške strani ter izginil v Pohorje. Knežji lovec bi ga bil lahko trikrat streljal, vendar je hotel ta slučaj prej javiti knezu. Ker je bila divjačina zelo krotka, sumim, da je gotovo pobegnila iz kakega zverinjaka.	D. Barle.
Volkuljo, 37 kg. težko, je ustrelil dne 31. malega srpana t. I. Anton Rudež, graščak v Ribnici. V svojem lovišču v Veliki gori je čakal srnjaka, ko se mu pokaže na kakih 200 korakov stara volkulja. Z dobro merjenim strelom jo pogodi baš v srce, da obleči na mestu. Mladiči so sicer cvilili v bližini, a se niso pokazali iz gošče. Po ribniški Veliki gori so se volki precej razpasli, dasi so jim lovci neumorno za petami. Naš društveni predsednik dr. Lovrenčič, kateremu so napravili že precej škode, je poizkušal dne 24. velikega srpana, privabiti kakega izmed teh roparjev z zajčjim večalom. Prišel mu je na strel mesto volka 4‘80 kg težek maček-samec, ki je plačal svoje mesno poželjenje s smrtjo.
Prosti braki. Deželni zakon za Kranjsko z dne 22-/8. 1889, štev. 20 določa v § 2, da se v dobi lovopusta, lo je od 16./1. do 31/8., ne sme loviti s psi-braki. Poglejmo, kako se izvršuje, ta prekoristna določba v resnici! Premnogi lovci nimajo v lovopustu svojih brakov privezanih, ampak jih puste docela proste. Brak goni seveda v svoji prostosti sam ali pa s tovarišem nemoteno, lovi in trga mladiče, breje zajke ter srne in tako uničuje zarod. Zmisel gornjega paragrafa je vendar, da ne sme loviti lovec s psom-brakom, torej mora psa privezati, da ne lovi na svojo pest.
Posebno v goratih krajih ne zalezujejo srnjakov junija, ampak spustijo psa, da jih vzdigne. Žalosten je lovec-strokovnjak, ko zasliši meseca junija v dobravi zvonjenje braka.
Dolžnost SLD je, da poizve po svojih na deželi bivajočih odbornikih imena vseh onih lovcev, ki v lovostaji ne privezujejo psov, ter da naznani take nelovce brez ozira na stan politični oblasti. Iz letošnje prakse v Istri in kamniški okolici navajam, da sem čul v Istri v podgrajski okolici opetovano goniti pse ter da nima v Kosišah pri Kamniku neki kmetski lovec svojih dveh brakov nikdar privezanih, ki sta tako prepodila iz lovišča že marsikaterega srnjaka.
Stele.
Dostavek uredništva. Da se uniči lovišče najprej s prosto lovečimi braki, tega bi ne smel pozabiti niti za trenutek noben lastnik. lova in bi moral izvajati iz te resnice vsak čas vse posledice. Ker pa govorimo ravno o lovu na srnjake v letnih mesecih in vladajo po poročilih med našimi mlajšimi lovci dvomi, s čim se mora streljati srnjak na zalazu ali klicu, poudarimo na tem mestu, da pristoji v teh slučajih srnjaku edino krogla. Le na takih mestih, kjer bi strel s kroglo ogrožal življenjsko varnost ljudi, smemo streljati z zrnjem. Vendar ne smemo v teh slučajih streljati na
preveliko daljavo, da ne preidemo v nelovsko ranjenje živali, kar velja tudi za brakade na srnjad. Bolj lovsko je, da se zanesemo manj na puško kot preveč! Na ranjenega srnjaka je dovoljen tudi pri zalazu ali klicu naglavni strel z zrnjem, s katerim rešimo siromaka hitreje muk kot z zatilniškim vbodljajem.
Iz slavonskega Črnca. Petnajst let se potikam po lepih hrastovih gozdih Slavonije; poznata so mi skoraj vsa boljša lovišča tukajšnjih graščakov in reči smem, da so bila lovišča grofa Maylatha v Dolnjem Miholjcu, potem grofa Normana v Bizovcu, barona Gutmana v Orahovici izmed prvih v pokojni monarhiji, ki so bila ob prevratu v teku štirih mesecev popolnoma uničena. Mogel si poprej videti v enem jutru na zalazu do dvajset in več dobrih srnjakov in družbe od petdeset jelenov niso bile redke. Žali-bože najdeš danes težko sled jelena in le tu pa tam kako srno. S tem ne trdim, da je vse pobito, ampak mnogo te plemenite divljači se je razbežalo iz ravnic v hribe okoli Požege in Pakraca. Radoveden sem na mesec september, ko je tu pojanje jelenov, ali se bo kaieri oglasil, da se je vrnil na svoje staro mesto. Joj njemu! Tukajšnje vasi so še vse polne vojaških pušek, oblasti in orožniki se pa malo brigajo, da bi se odvzelo orožje, kar je tudi za nas gozdne uslužbence jako zgačljiva stvar, ker tiči našemu seljaku kaj rahlo krogla v cevi.	Fr. Bizjak.
Slabo znamenje. Uradni list pokrajinske vlade za Slovenijo št. 152 z dne 15. avgusta 1919 je prinesel novo „uredbo o ustroju ministrstva kmetijstva in voda.“ V 4. oddelku (za živinorejo) nahajamo med drugim pod g) tudi odsek za ribarstvo, kar je zelo razveseljivo. Žalostno je pa dejstvo, da ni nikjer omenjen lov, oziroma divjačina. Precej milijonov vrednosti tiči v divjačini naše države, tako da bi pač zaslužila nekaj varstva,
katerega ji naj bi nudil samostojen odsek za lov in divjačino. Na delo „Slovensko lovsko društvo“!	•—c.
Sličice. Soba okrajnega glavarstva, polna moških razne starosti. Nekateri čakajo mirno, drugi pogledujejo nestrpno na uro. Nekaj se jih pogovarja poltiho in skrivno, nekaj se jih drži resno, a drugi zbijajo šale. Ne manjka se tudi nezaupljivih in sumljivih pogledov. Dražba lova se prične. Izklicna cena 700 K. „Plačano!“ se začuje skromen, skoro boječ glas. „700 K! K prvemu . .. Kdo da več? ... 700 K k drugemu in ...“ basira izklicalec. „2000 K!“ se odreže pogumno v kotu sedeč možak. A še ni zamrl v sobi njegov glas, že začujemo: „3000!“ Izklicalec se nasmiha in pogleduje po družbi. „3000 K ..." Toda preden more nadaljevati svoje litanije o prvem in drugem, skoči cena naglo na 4000, 4500, 5000. Zastoj. Med dražilci je nastalo veselo razpoloženje, a nad 5000 se dozdevno ne upa nihče. Ko je izklicalec že na tem, da bi izrekel svoj „in k tretjemu“, primakne nekdo še 500 K. In tega je lov! „Dragi bodo zajci!“ se čujejo glasovi in radovedna vprašanja, kdo je novi zakupnik. Odgovor: „Puške še ni nikdar nosil, a denarja si je nabral!“ Uboga žival! — Nerodno pisano pismo „Slov. lovskemu društvu“ z vsebino: „Star sem 27 let, doslužen vojak in imam orožni in lovski list, a nobenega lovišča. Prosim pojasnila, ali res ne smem loviti v P.-jevem lovišču, ki ima dovolj divjačine in katerega zdaj ni doma. Pri vojakih nismo nikdar vprašali, čigav je lov itd.“ Lovski boljševik! Toda čudno je, da je dobil ta možakar orožni list, katerega je odrekla izprva politična oblast celo nekaterim zakupnikom lova, občinskim predstojnikom in upokojenim — državnim pravdnikom, da je ' moralo vložiti glede tega naše društvo na slovensko pokrajinsko vlado pritožbo, kjer je
predlagalo, da naj bi veljala pri podelitvi orožnega lista kot dokaz zanesljivosti društvena izkaznica, kakor imajo nekaj podobnega v veljavi na Srbskem. Dandanes se sklicujejo povsod shodi, potrebni in nepotrebni. Shodi brez resolucij pa so prišli iz mode. Torej na dan z resolucijami! Ker je težko najti vedno kaj primernega, a ni potrebno, da bi se odlikovala resolucija s pametjo, so predlagali na nekaterih zborovanjih slabi gospodarji, da bodi lov prost. Take resolucije se obsojajo sicer same, a ker živimo v masolovnih časih, ne bi bilo odveč, ko bi poudarjali naši ljudje na shodih, pri občinskih zastopih itd. neizmerno gospodarsko vrednost lova. Dobri gospodarji na dan, da odprete oči drugim, ki ne vidijo milijonov vrednosti naših lovov!
Mala oznanila.
Ukradena sta mi bila 2. avg. t. 1. dva braka: 1. Pozor, visok pes, bel s temnorjavimi lisami, resaste dlake; 2. Sarah, manjša psica, bela z rumenkastimi uhlji, ki je pravkar opustila mladiče. Pred nakupom svarim! Kdor bi mi pripomogel do njih z zanesljivimi podatki, dobi nagrado. Franc Zakrajšek, Runarsko, p. Nova vas pri Blokah. .	.
Prodam izučenega, 3 leta starega ptičarja resaste pasme, ki je poraben za vsak lov. Anton Burkeljca, Laze v Tuhinju.
Povpraševanje po izučenih ptičarjih je veliko. Kdor bi imel kakega na prodaj, naj javi to uredništvu »Lovca.«
Trocevko in dvocevko proda z ugodnimi pogoji Ivan Rozman, Ljubljana, Strossmayerjeva ul. 1.
Kot sozakupnik iščem lovišče v bližini Ljubljane. Ponudbe na uredništvo „Lovca.“
Srnogoj:	.
O zobovju srn.
Dolžnost dobrega lovca je v prvi vrsli, da se temeljito seznani s prirodopisjem divjačine, črez katero je neomejen gospodar. V naslednjem si oglejmo zobovje srn, naše najvažnejše in najlepše divjačine. Da se bomo razumeli, omenjam, da imenujem za kozliče srnjačke in srnice do 1. malega srpana prvega leta po iz-kotitvi, kakor dela to popolnoma pravilno tudi zakon o prepovedanem lovnem času iz leta 1889. Po 1. malem srpanu prvega leta po izko-titvi nazivam kozliče za srnjake-špičnike ali srne-mladice. Lahko je pa tudi srnjaček že v drugem letu vilar ali celo šesterak. Na ta način preskoči mesto Špičnika, oziroma Špičnika in vilarja. Ko skoti srna-mladica prvega kozliča, postane srna-mati ali stara srna. Ako ostane brez kozličev, ji pravimo jalovka.
Pri srnah razločujemo dvojno vrsto zob, in sicer mlečno in stalno zobovje.
Kozlič prinese § seboj na svet navadno samo osem sekavcev v spodnji čeljusti. V zgornji čeljusti pa sploh nima srna sekavcev, pač pa trdo hrustančasto kost. Le redkokdaj zraste tu na eni ali na obeh straneh posamezen ali dvojen zob, katerega nahajamo pri jelenih skoraj vedno. Ta zob imenujemo podočnik (o na sliki 4). Nekateri lovci sklepajo pri srnjaku iz tega zoba na visoko starost, kar pa ni resnica, ker se nahaja podočnik večkrat pri kozličih obojega spola ter se sem in tja tudi izmenja kakor mlečno zobovje. V rožniku in malem srpanu prodro na vsaki strani, spodaj in zgoraj, po trije kočhjaki in s tem je tudi mlečno zobovje popolno, ki sestoji torej iz 8 sekavcev in 12 kočnjakov.
V četrtem do petem mesecu dobi kozlič v spodnji in zgornji čeljusti na obeh straneh četrti kočnjak, katerega ne izmenja več in s katerim prične dobivati stalno zobovje; zato ga nazivamo stalni
Lovec.
161
kočnjak. Peti stalni kočnjak prodre v listopadu ali grudnu in šesti ter zadnji se prikaže šele v malem srpanu prvega leta po kotitvi, ko je kozlič že 14 mesecev star.
Medtem izmeče kozlič tudi vse mlečne sekavce, in sicer prvi ali notranji par v vinotoku ali listopadu, drugi par od svečana do šušca in tretji ter četrti do velikega travna, ko je kozlič nekako v trinajstem mesecu.
Stalni sekavci se razločujejo od mlečnih posebno v tem, da so nekoliko večji, precej bolj razviti in po dolgem zobati.
Preden prodre šesti stalni kočnjak, izmenja kozlič v 14. mesecu tudi prve tri pare mlečnih kočnjakov, pričenši od tretjega para navzdol, tako da ima srna navadno v 15. mesecu, to je malega srpana prvega leta po porodu, celotno stalno zobovje. Od tedaj naprej nazivamo kozliče za srnjake-špičnike ali srne-mladice.
Stara srna ima torej skupno 32 stalnih zob, in sicer spodaj 8 sekavcev in v vsaki polovični čeljusti po 6 ali skupno 24 kočnjakov ter izjemoma tudi kak podočnik.
Prirodopisec Nitsche je sestavil za to izpremembo zob pri srnah naslednji ključ :
Srna ima v starosti:
sekavci	kočnjaki
1 meseca } zgoraj
(vel. traven)	J spodaj	1,	2,	3,	4,	
2—4 mesecev	1 .					1, 2, 3,
(rožmk, mali in vel. srpan)	i	1,	2,	3,	4,	1, 2, 3,
5 mesecev	1					1, 2, 3, IV,
(kimavec)	)	1.	2,	3,	4,	1, 2, 3, IV,
6—9 mesecev						1, 2, 3, IV, V,
(vin.-prosin.)	j	I,	2,	3,	4, .	1, 2, 3, IV, V,
10—12 mesecev	'\ .					1, 2, 3, IV, V,
(svečan-mal. traven)	J	I,	II.	3,	4,	1, 2, 3, IV, V,
13 mesecev	1 .					1, 2, 3, IV, V,
(vel. traven)	J	1,	H,	III,	IV,	1, 2, 3, IV, V,
14 mesecev	1 .					I, II, III, IV, V, VI,
in več	J	1,	II,	»I,	IV,	I, II, III, IV, V, VI.
Številke 1—4 pomenjajo mlečno, 1—VI stalno zobovje spodnje in zgornje čeljusti leve strani glave.
Kakor hitro razločujemo torej mlečne zobe od stalnih, potem lahko določimo po tem kazalu starost srn, natančno seveda le do
16. meseca. In nič lažjega ko lo! Tretji mlečni kočnjak v spodnji čeljusti sestoji iz treh in stalni iz dveh delov (sliki 1 in 2). Ako in dokler ima srna v spodnji čeljusti trodelni tretji kočnjak, toliko časa je še kozlič in ni še stara črez 15 mesecev. Enako je pri tretjem k očnjaku v zgornji čeljusti, tu pa s tem v J'','/'' razločkom, da obstoja * mlečni kočnjak iz dveh in stalni iz enega dela ali škrbine (sliki 3 in 4). Se laže si je zapomniti sledeče pravilo: dokler nima srna po 6 kočnjakov na vsaki strani, toliko časa je še kozlič, ker vemo, da prodre šesti kočnjak v štirinajstem mesecu.
Kakor sem že omenil, smatra naš lovski zakon za kozliče vse srne do 1. malega srpana prvega leta po porodu, to je toliko časa., da dobi srna popolno stalno zobovje.
Iz tega tudi sledi, da ni dovoljeno streljati na zalazu špičnikov meseca rožnika ali pa kozličev-srnjačkov meseca prosinca, ker je dovoljeno streljati srnjake do 31. tega meseca. Nekateri kozliči imajo že okrog božiča, v 7.- 9. mesecu starosti, za 2—7 cm visoke špice in te srnjačke smatrajo celo boljši lovci — za kilavce. Da so le-ti srnjački najmočnejši kozliči, se prepričamo, ako pogledamo zobovje. Seveda izgube te špice ali prvo rogovje srnjački že v svečanu ali sušcu in potem prične poganjati više-rogeljno rogovje, včasih z dvema ali celo s tremi več ali manj razvitimi izrastki. Imamo pa kozliče-srnjačke, katerim ne prodre prvo rogovje niti kože. Toda o tem drugič!
Različni lovci in prirodopisci so si zelo prizadevali, da bi določili starost srn tudi po šestnajstem mesecu na podlagi zob.
Omenjam samo, kaj pravila k temu vprašanju prvovrstna lovca : gozdarski svetnik Nehring in gozdarski mojster Raesfeld.
Nehring je dognal, da ima ploskev kočnjakov, s katero žveči srna, v mladosti visoke, skleninaste robove, ki se obrabijo v teku časa do korenin, nakar izpade zobovje ter pogine žival. Krona zobovja je torej v mladosti visoka in robata, potem pa od leta do leta bolj topa, tako da- je v starosti že popolnoma gladka in nizka. Nehring je cenil starost srn na 16 let.
Nabavil si je veliko zbirko gorenjih čeljusti1 srn različne starosti in na podlagi te zbirke je določal precej natančno starost srn, odstreljenih v njegovem lovišču. Sestavil si je pravila in napravil izvirne slike, kako izgleda zobovje od leta do leta.
1 Zobovje gorenjih čeljusti je bolj razvilo.
Nekateri lovci so mu odločno ugovarjali, češ da ne veljajo njegova pravila za sleherno lovišče, ker se obrabljajo zobje ob različni hrani različno. Nehring je pa mnenja, da se zob ne obrabi vsled žvečenja hrane, ampak vsled drgnjenja zoba ob zob, torej so njegova pravila in slike porabna za vsako lovišče.
Prav piše Raesfeld, da nam je pokazal Nehring — naj imajo prav eni ali drugi — vsekakor pot, kako pridemo potom opazovanj do podlage ali ključa, s katerim moremo določiti zanesljivo starost srn za različne kraje in razmere.	.
Raesfeld gre v tem vprašanju še dalje ter hoče določati starost ne po obrabljenosti zob, ampak po velikosti ploskve ali škrbine zob, s katero žveči srna.
Ako zmerimo namreč to ploskev po dolgem (v smeri čeljusti) in počrez pri najstarejšem in najbolj razvitem, to je pri četrtem koč-njaku1 v gorenji čeljusti, vštevši sklenino, dobimo sledeče merilo v milimetrih: za starost 16 mesecev = 10:7, 4 let = 10:9, 8 let = 10 : 10, 12 let 9 :12 in 16 let 9 : 13. To se pravi, da je ploskev četrtega kočnjaka v mladosti daljša ko širša, v starosti je pa ravno narobe. Pri srednji starosti je ravno tako dolga ko široka. Tudi Raesfeld trdi, da živi srna 16 let.
To bi bila v glavnem teorija dveh najboljših poznavalcev srn o določanju starosti na podlagi zob. Kakor pravita sama, se jima je to tudi praktično dobro obneslo v vsakem oziru.
Po lastnih opazovanjih moram priznati, da je Raesfeldovo na-ziranje le bolj teoretičnega pomena. Praktično je večkrat z ozirom na zveriženost škrbine nemogoče tako natančno v milimetrih izmeriti širino in dolžino, da bi mogli na podlagi tega merila določiti starost srne.
Pri sekavcih se sprednja sklenina prav dolgo ohrani, medtem ko se na notranji strani prej obrabi vsled drgnjenja ob trdo hru-stančasto kost. Tudi ta okolnost nam lahko nekoliko služi pri določanju starosti.
Ako natančno presodimo zobovje srn po Nehringovi in Raes-feldovi teoriji, posebno pa še, če smo v posesti čeljusti srn iz lastnega lovišča, katerih starost poznamo natančno po kakih drugih znamenjih, potem bodemo cenili sčasoma precej zanesljivo starost odstreljenih srn.
Strelcu so seveda taki problemi deveta briga, lovcu pa ne sme biti vseeno, če naj smatra srno-mladico za jalovko, kozliča za Špičnika ali kilavca, starega šesteraka s slabejšim rogovjem za mladega in tako naprej.
Vsak, kdor je hodil le količkaj po lovih, je imel gotovo že priliko, poslušati podobne prepire in prerekovanja, koliko je star ta srnjak ali ona srna. Sodili so le. po rogovju, barvi, velikosti itd.
, Le oni lovec ima trajen in pravi užitek od lova, ki se poglobi v življenje divjačine ter se skuša seznaniti z vsako bilko v naravi. Vsakemu drugemu je lov le šport.
1 Prvi stalni zob.
Kapitan Zvonko:
Za medvedom.	(Konec.)
Crez kakih štirinajst dni 6. svečana 1916 je prišel Uso iz Sočkovca ter zahteval obljubljeno karabinko ter naboje, češ da mi pokaže jutri medveda. „Znam, da si jednog ubio, a sutra hočeš drugog, večeg. Siguran ti jest!“ je še omenil, ko smo se domenili, da me naj čaka drugi dan zjutraj ob 6. uri na kolodvoru Karanovac, kamor hočem priti z dvema prijateljema. To sta bila šerifatski sodnik gospod Hafisovič in g. Latif-aga, oba strastna lovca. Prvi je imel ri-sanico, drugemu pa sem posodil trocevko, ker je imel pokvarjeno risanico.
Ob pol 5. uri zjutraj smo se zbrali drugi dan pred kolodvorom. Vreme ni bilo nič kaj posebno. Debela megla je pokrivala dolino in sneg, ki je ležal kako ped na debelo, se je topil, da je bila prava žlabudra. Psa sta vlekla nemirno na verigi. To pot sem vzel s sabo samo močnega Gara in Putka. Ta sta bila namreč najbolj zanesljiva ter sta nosila na svoji koži že dosti častnih odlikovanj iz bojev z divjimi merjasci in drugimi zverinami. Posebno Garo je bil poznan kot dober zasledovalec in marsikaterega enoletnega merjasca je spravil brez moje pomoči na drugi svet.
Ob 5. uri smo sedli na vlak in dospeli črez dobro uro v Karanovac, odkoder smo šli peš v Sočkovac, kjer smo zajtrkovali pri Usu. Ob 8. uri smo odšli vprek Maglajske kose (644 m) proti Kameniškemu visu (821 m). Ko smo prišli na Maglajsko koso, smo opazili, da je zapal tu nov sneg. Megla je stala pod nami in solr.ce je sijalo, da se je sneg tako bliščal, da nam je jemal vid. Konec je bilo zasmehovanja obeh tovarišev, ki sta se vso pot norčevala iz mojih rumenih očali. Na sedlu, ki loči Maglajsko koso in Kameniški vis, smo se malo odpočili, ker je trdil Uso, da bomo imeli že čez uro medveda. Garo in Putko sta se valjala po snegu, da je bilo veselje. Iz debele megle pod nami so štrleli posamezni hribi kakor otoki na morju, pred nami pa se je blestel Kameniški vis. Poznal sem ga že od prej: pravi kras, gole skale in nizko grmičevje. Uso nam je razkazal s sedla, kje se nahaja medved. Spogledali smo se, ko smo videli strme pečine in globoke soteske, obrasle z brinjem in trnjem in pokrite s snegom. Vzel sem daljnogled ter pričel pregledovati okoliš, toda opazil nisem nikakega življenja. Uso je menil, da je medved sigurno v brlogu in da ga bodemo morali bržkone izpoditi z dimom. Brlog da ima dva vhoda: enega na tej, drugega na drugi strani skale. Uso je svetoval, naj gremo še malo naprej do kočice, v kateri bi se lahko malo odpočili ter tudi nahrbtnike pustili, da nas ne bi ovirali pri lovu. Ubogali smo ga ter prišli čez kakih deset minut v revno
Tcočo čobana, ki je bila pozimi prazna. Odložili smo stvari ler se malo pokrepčali.
Tudi nam je sveloval Uso, da naj gremo po vrhu Kameniškega viša, ker je pot veliko krajša, kakor če bi šli iz enega žleba v drugega. Pse smo izpustili takoj pri koči. Po dobri pol uri smo prišli po vrhu približno do kraja, kjer smo se morali spustili nizdolu proti skali, kjer je bil brlog. Razdelili smo se tako, da sta šla Hafisovič in Latif-aga na levi strani, sam sem šel z Usom na desni, sluga pa je ostal na vrhu ter imel nalogo, da pazi, kam bi eventualno
utekel medved, če bi ga ne našli več v brlogu. Kakih 200 korakov nad skalo sem čul besno lajanje na desni strani, ki je postajalo tem glasneje, čim bolj sem se bližal skali. Naenkrat sem čul dva strela in opazil na grebenu nad skalo črno klado, za katero se je valil oblak snega. Dvignil sem puško in čakal, skrit za grmom, da se mi je približal medved na dvajset korakov, nakar sem dobro pomeril v njegovo pleče ter ustrelil. Medved je zarjovel, kakor ga nisem bil še nikdar prej slišal, ter mi je nato izginil med gosto brinjevje v žleb. Psa sta drvila za njim jn kmalu sem slišal v drugem žlebu Gara na mestu lajati. Počakal sem na tovariša. Streljala sta bila oba ter tudi oba trdila, da sta zadela. Pripovedovala sta, da je udaril medved iz brloga, ko sta prišla na kakih 50 korakov do mesta, kjer je lajal
Medved, ustreljen od ge. Rudeževe (gl. sir. 66).
Garo. Odredil sem, da sem šel jaz naravnost po sledu, ki se je po znal v snegu prav dobro ne glede na to, da je bilo dosti krvi, tovariša sta šla pa zopet po vrhu, da mu zastavita pot, če bi jo hotel popihati črez Kameniški vis, kar je bilo najbolj verjetno za slučaj, da bi zagledal mene spodaj iti. Uso je dobil zapoved, da mora iti za mano. Čakal sem, da sta dospela tovariša na vrh Kameniškega viša, potem sem jo pa oprezno potegnil za sledom, izrabljajoč vsako nudeče se mi kritje. Ko sem prišel na rob, sem opazoval z daljnogledom prostor, na katerem sta lajala Garo in Putko, toda videl nisem ničesar kakor psa, ki sta se besno zaletavala v neki grm. Mislil sem, cja je medved gotovo v kaki votlini za grmom skrit. Oprezno sem šel naprej; skalovje in grmičevje mi je zelo oviralo pot in le težko sem se prerival naprej. Ko sem bil v žlebu ter hotel iti ravno navzgor, je šla naenkrat cela gonja v drugi žleb.
Ko sem prišel na mesto, kjer sta lajala Garo in Putko pred grmom, sem opazil, da je bil ležal medved za grmom, ker je bilo tam polno krvi. Odtod me je tudi bržkone zapazil, ko sem bil v žlebu, ter jo je popihal. Imel sem še kakih 50 m do vrha, katere sem kolikor mogoče hitro prehodil in, ko sem bil na vrhu žleba, sem stal medvedu deset korakov nasproti; branil se je napadov psov. Dvignil sem puško, dobro pomeril v pleča ter oddal strel: Padel je in ta trenutek mu je skočil Garo na goltanec ter ga pričel daviti. Putko ga je hotel pograbiti za trebuh, pa je odletel od medvedove noge zadet kakih 20 m nizdolu v sneg, kjer je cvilil ter se vil od bolečine. To pa le par trenutkov, nakar je skočil s še večjo silo na noge ter šel pomagat Garu, ki pa je bil že svoje delo opravil ter se ulegel v sneg, kjer si je začel lizati v boju pridobljene rane. Ogledal sem si najprej Putka, ki je bil precej ranjen na zadnjih bedrih in na trebuhu, kjer so se mu dobro poznali medvedovi kremplji. Garo je imel na hrbtu nekaj prask, ki so ga tudi skelele, toda bile so brez pomena-
Uso, ki me je bil zapustil že pri brlogu, ker mi baje ni mogel tako hitro slediti, se je sedaj pokazal na robu ter me vprašal, kam je pobegnil medved. Ko sem mu ga pokazal, se je takoj skril za rob, prišel nato previdno izza roba z napeto puško ter se korakoma pri-bližaval medvedu. Ko sem mu osorno zapovedal, naj dene puško na ramo, me ni hotel poslušati, ampak je hotel na vsak način pognati" medvedu kroglo v glavo. Preprečil sem to s tem, da sem mu izbil puško iz roke, ki se je izprožila, da je odšel strel v zrak. Okregal sem ga prav pošteno, a on je menil, da je juedved medved, da taka bešlija dolgo časa živi in da je najbolje, mu pognati kroglo še v glavo ali pa glavo odsekati.
Kmalu so jo prisopihali tudi Hafisovič, Latif-aga in moj slug» ter si ogledovali medveda. Moja strela sta mu šla skozi pleča,
posebno drugi, ki mu je popolnoma zdrobil lopatice tako, da nf mogel več rabiti sprednjih nog. Razen mojih strelov je imel še dva strela mojih tovarišev v zadnjem desnem bedru, katera pa sta bila brez pomena. Medved je bil lep eksemplar, toda manjši kakor prvi. Tehtal je 200 kg.
Uso je odšel v bližnje selo, odkoder nam je obljubil pripeljati par nosačev, sami pa smo odšli v kočo, kjer smo si napravili ogenj ter obedovali. Tudi psov nismo pozabili. Garo je žrl, da je bilo veselje, Putko pa ni hotel niti pokusiti jedi. Sluga me je opozoril, da bode Putko bržkone poginil, ker je strašno ranjen, toda tega mnenja nisem bil niti jaz niti solovca. Rane so ga pač dobro skelele, toda nevarne niso bile, vendar smo ga morali nositi, ker ni mogel hoditi.
Okoli 3. ure popoldne so prišli nosači, ki so šli po medveda, ter ga prinesli v kočo. Odtod smo jo udarili v Sočkovac, kjer smo vrgli medveda na voz ter ga odpeljali v Karanovac, odtod pa v Doboj.
• Putko je po štirinajstih dneh zopet lovil ter se ponašal s svojimi odlikovanji, ki jih je bil dobil v zadnjem boju.
Dr. Janko Lokar:
Izvor pasjega rodu.
Pes je najstarejši pomočnik človeka, zato igra v slovstvu vseh narodov znatno vlogo, odkar je opeval Homer zvestobo Odisejevega Arga (Odiseje spev XVII, st. 290—327) s stihi, ki navdajajo zlasti lovsko srce s sladkobo.
Ona (Odisej in Evmej) tako o leh sta rečeh se med sabo menila.
Tam pa ležal je pes. Zdaj dvigne glavo in ušesa Argos, katerega sam je nekoč Odisej mukotrpni vzredil, a ni okoristil se z njim, ker v sveti je Ilij preje odplul. Tega nekdaj so s sabo vodili mladci na lov na divje koze ter srne in zajce.
Zdaj pa ležal je zaničevan, kar mu gospodar je odrinil, na gomili gnoja, ki lam se pred vrati je hiše od mezgov kopičil in krav, Odisejevi sluge da ga odpeljejo in pognoje ž njim polje široko.
Tam je na gnoju pes Argos ležal, gomazečih uši poln,
ali ko pes Odiseja zagleda v svoji bližini,
hitro ušesa spusti in prijazno mu z repom zamaha,
^ ni pa imel več moči, da približa se gospodarju.
Ta pa odvrne obraz in skrivaj obriše si solzo, da ga ne vidi Evmej, potem ga tako izprašuje:
„Čudno zares je, Evmej, tu pes leži na gnojišču, lep po rasli je on, spoznati pa dobro ne morem, ali je bil i tako brz.onog, kot je lepe postave, ali le tak, kot so psi pri mizah mogotcev, ki jih gospoda redi samo zaradi lepote.“
Njemu nato pastir si Evmej tako odgovoril:
„Res, ta pes gospodarja je last, ki je v dalji poginil.
Da po postavi je tak in še hitrosti, kakršen bil je, ko Odisej proti Troji plujoč ga je tukaj zapustil, čudom bi čudil se ti, njegovo zroč moč in brzino.
Kajti nobena mu zver ni v globelih globokega gozda, ki jo je gonil, ušla in znal je divno slediti.
Beda pa tare ga zdaj, kar mu gospodar je poginil v daljni tujini, a nič ne skrbe zanj dekle nemarne.
Kajti družini, če več gospodar je strog ne nadzira, nič več dela ni mar, ni mar ji dolžnosti vršili, kajti kreposti in vrednosti pol Zevs bog gromoglasni onemu vzame možu, ki sužnosti dan mu napoči.“
To izusti in slopi pod krov udobnega doma in naravnost v dvorano odide med snubce ponosne.
Arga pa zgrabi takoj smrt črna in kruta usoda, , ko izza dvajsetih let Odiseja je zopet zagledal.
Grki so postavljali psom tudi kipe, kljub temu je veljala pri njih beseda „pes“ za psovko, kot velja še danes pri nas. Egipčani so spoštovali lovskega psa, kot nam pričajo spomeniki, medtem ko je bil pes pri Judih revež in je še dandanes pri Arabcih. To različna
mnenje o psu temelji gotovo na verskem naziranju. Posebno čislan je bil pes pri starih Nemcih. Pri njih je veljal dober pes 12, konj pa le 6 sklezov. Kdor je ukral pri starih Burgundih psa, je moral javno poljubiti psu zadnjico ali pa plačati 7 sklezov.
Takih in enakih stvari o psu ve večina naših lovcev dovolj, malokdo je pa razmišljal o njegovem izvoru. Glede tega pravi Darwin : „Nekateri poznavalci živali verjamejo, da izhajajo vsi udomačeni različki psa od volka ali šakala ali od neke neznane in izumrle vrste ; drugi zopet menijo, da izvirajo ravnotako od več izumrlih kakor zdaj živečih vrs|, ki so se med seboj več ali manj zmešale. Najbrže ne bodemo mogli nikdar z gotovostjo določiti njihovega izvora. Predsvetno znanstvo ne razsvetljuje dosti tega vprašanja. Na eni strani zavisi to od velike podobnosti lobanj izumrlih volkov in šakalov, na drugi strani od velike različnosti lobanj raznih plemen udomačenih psov. Dozdevno so se tudi našli v novih terci-jarnih skladih ostanki prej velikega psa kot volka. To podpira Blain-villejevo mnenje, da so naši psi potomci ene same izumrle vrste.. Nekateri trde celo, da je moralo imeti vsako glavno pleme svojega: divjega praočeta; to mnenje je pa zelo neverjetno, ker ne pušča iz-preminjavi svobodnega polja ter se skoro nič ne ozira na potvorne znake nekaterih plemen in nujno predmneva, da je izumrlo veliko število vrst, odkar je ukrotH človek psa : saj je živel še 1.1710. volk na tako majhnem otoku, kot je Irska.
Vzroka,' ki sta privedla nekatere pisatelje do predmneve, da izvirajo naši psi od več kot ene divje vrste, sta prvič velika različnost med plemeni, drugič pa dejstvo, da je živelo v najstarejših znanih zgodovinskih časih več pasjih plemen, ki so si med seboj zelo nepodobna, sedaj živečim pa zelo podobna, če se celo ne krijejo ž njimi...
Najvažnejši dokaz za mnenje, da izvirajo različna pasja plemena od gotovih divjih rodov, je podobnost, ki jo imajo v različnih krajih s temi se divje živečimi vrstami... Cisto drzno lahko sklepamo iz različnih podatkov, da je udomačil človek v različnih deželah razne vrste psov. Čudno bi celo bilo, ko bi bila udomačena^na celi zemlji samo ena vrsta... Podobnost napol udomačenih psov različnih dežel s tam še živečimi divjimi vrstami, lahkota, s katero se še lahko križajo, vrednost, katero pripisujejo divjaki celo napol udomačenim živalim, in druge okolnosfi, ki pospešujejo njihovo ukročenje, delajo zelo verjetno, da izhajajo udomačeni psi naše zemlje od dveh volčjih vrst, od volka in volka - zavijača, od dveh ali treh drugih dvomljivih volčjih vrst, namreč od evropskega,, indijskega in severno-amerikan-skega volka, dalje najmanj od ene ali dveh južno-amerikanskih pasjih vrst, nato od več vrst šakala in morda od ene ali več izumrlih vrst.“
Zdi se torej, da izvirajo domači psi od več divjih sorodnikov, da je torej njihov rod mnogoizvoren. Zgodovina psa nas vodi v čase, ko ni še niti sledu o živinoreji in poljedelstvu. Ostanke te naše naj-sfarejše domače živali nahajamo že v prehodnem času med starejšo in mlajšo kamenito dobo, in sicer predvsem na obali Vzhodnega morja. Bil je to neke vrste špic male rasti, ki se je razširil sredi mlajše kamenite dobe po vsej Evropi. Znan nam je posebno od nakolnih stavb. Rütimeyer ga je krstil za močvirnega špica (canis familiaris palustris). Pri tem psičku je zanimivo predvsem to, da se je pojavil najprej ob Vzhodnem morju, kjer pa gotovo ni bilo zanj divjega izhodiščnega gradiva. C. Keller meni, da izvira močvirni špic od zlatega šakala. Ker pa ni segal ta tako daleč na sever, nam ostaja za domnevo, da je močvirni špic udomačen zlati šakal, samo ta možnost, da je prišel močvirni špic v svoje najstarejše, doslej znano nahajališče z jugovzhoda, t. j. iz sedanjega, zaledodobnega naho-dišča zlatega šakala. Tu nekje bi se bilo moralo izvršiti prvo udo-mačenje omenjenega psa. Ker pa obsega to nahodišče vso jugovzhodno Evropo in južno Azijo, nam doslej ni mogoče povedati, kje in kdaj bi se bilo to zgodilo. Druga posebnost močvirnega špica je la, da kaže na vsem ozemlju, kjer je živel sredi mlajše kamenite •dobe, torej v vsej Evropi, stalen, malo izpremenljiv tip, kar nasprotuje gorenji domnevi o izvoru od zlatega šakala. Preiskave so dognale namreč, da so se lobanje volkov, ki so bili vzrejeni v ujetništvu, zelo izpreme-¡nile, da, celo pri v mladosti v ujetništvo zašlih volkovih se pojavljajo na lobanjah znatne izpremembe. O drugih psolikih sicer nimamo podobnih točnih podatkov, vendar lahko domnevamo, da se godi pri njih isto, kar je dokazano za volke. Močvirni špici pa ne kažejo kljub veliki razsežnosti bivališča nikakih lobanjskih izprememb vsled udomačenja; njihova enoličnost pojenjuje šele proti koncu mlajše kamenite dobe in prehaja v plemenske tvorbe. Zato predmneva Sluder kot na jugu, tako tudi na severu divjega psa (canis ferus) in Hilzheimer misli, da še niso bili močvirni psi zgodnje mladokamenite dobe čisto udomačeni, .ampak so se potikali okrog človeških naselbin kot parija - psi. Sele mostovinar si jih je popolnoma udomačil, ker so stavbe na koleh izključevale življenjski način parija-psov. To so psi, ki nimajo ni gospodarja ni strehe, za katerih dobrobit se ne briga nihče, ki pa vendar žive s človekom. Na vzhodu, vsaj v Egiptu in Palestini, so prastari. Tudi Rim in Atene sta jih poznala. Dandanes žive v Evropi iam, koder bivajo privrženci Mohameda.
Studerjev canis ferus ni niti volk niti šakal. Svoje življenje v divjini je opustil in se tesno priključil na človeka. Studerjevo mnenje podpira dejstvo, da sta se zelo dolgo divja vzdržala tengger-pes in dingo na daljnem vzhodu, na javi ih v Avstraliji. Prvi (canis tenggerana
Kohlbrugge) je živel na Javi, a je že popolnoma izumrl, tako da vemo le malo o njem. Bil je rdeče-rjav divji pes s črnorjavimi progami. Tudi avstralski dingo (canis dingo Blbch.) je najbrže divji pes. Dandanes je zelo redek, skoro že iztrebljen. Barve je rdečkaste ali belkasto-rumene in tako velik kot srednji ovčarski pes. Glede življenja je bolj podoben šakalu kot volku.
Studer meni, da je živel njegov psolik v diluviju v približno istem nahodišču kot volk, a je segal dalje proti jugu. Bil je kot volk zelo izpremenljiv in je razpadal v dva glavna različka, v severnega in južno - orientalskega. Iz tega divjega psolika se je razvil najprej parija-pes, nato pa domači pes. Ta se je križal z volkom (udoma-čenje šakala zanika Studer) in iz tega križanja so nastala naša večja pasja plemena. Težavo dela pri tem le to, da niso našli v nahodišču parija-psov fosilnih ali subfosilnih ostankov kakega canis ferus. Na severu so se sicer našli diluvijalni ostanki psolikov, a za te pred-mnevajo, da se nanašajo na šakale.
Iz tega je razvidno, da je jako težko točno dognati izvor kakega pasjega plemena. Skoro gotovo je, da ni pasji rod enotnega izvora, ampak da izhaja domači pes od več divjih pasjih vrst. Kar se tiče teh, vemo toliko, da so od očetovstva izključeni vsi oni divji psoliki, .katerih lobanje nosijo znake lisice, medtem ko ne moremo tajiti sorodstva med večjimi pasjimi plemeni in volkovi, kajti med volčjo in pasjo lobanjo ni nikake bistvene razlike. Ta stopa še-le pri ostalem životu na dan. Volk je daljši in zato v hrbtu mehkejši, kar zavisi od drugačne lege plečeta. Njegova lopatica leži bolj poševno, zato leži tudi podlaktni sklep pri volku bolj spredaj ob prsnem košu. Volk ima torej prostejše prsi in vsled večje gibljivosti podlakta daljši korak, zato je v teku vztrajnejši. Vsled različnega telesnega položja se volk in pes tudi različno gibljeta. Pes strani v teku, t. j. zadnjo nogo postavlja med prednji, volk pa snuje, t. j. zadnjo nogo devlje ravno tja, kjer je bila ravnokar prednja noga iste strani. Druge razlike med psom in volkom so relativne vrednosti, ker jih opazujemo le pri psu ali pa le pri volku.
Plodovita križanja med volkom in šakalom na eni ter med psom na drugi strani so dognana, nikakor pa ne ona med psom in lisico. O krvni sorodnosti med šakalom, volkom in psom torej ne moremo dvomiti. Koliko je pa te ali one krvi v kakem pasjem plemenu, je težko dognati.
Ivan Franke:
Prostor za ribje gojišče v Polju pri Višnji gon.
Gojiti ribe, pomenja, omogočiti jim življenje za dobo, v kateri jim preti največ nevarnosti in jih res največ pogine, t. j. od drsti/ ko se ločijo kot ikre iz materinega telesa, dotlej, ko se iznebijo ikrine lupine, použijejo rumenjak ter postanejo gibčne in se znajo skrivati, da zrastejo črez 5 cm, do dolžine prsta, t. j. da ostanejo v varstvu do zime, oziroma do pomladi.
Ribe so plodovite. Krapovci, beluge so silno bogate ploda, plemenite manj, pa tudi te bi v kratkem prenapolnile .vodo, ako bi plod ne doživljal toliko odpadka, povzročenega po prirodnih nezgodah in po toku sodobne kulture.
Dobava zaroda, i. j. dobava iker, njih vkalitev in varstvo, da izpadejo ribice in použijejo do malega rumenjak, je prva polovica ribje gojitve, ki traja povprek 4'zimske mesece za postrvi in 2 do 3 pomladanske za šarene postrvi, za lipane in sulce. Ce kupiš ikre v razvoju očesnih pik, si prihraniš dobro polovico gojitvenega časa. Ta gojitev ne zadaja posebnih težkoč, tudi pripravnih prostorov ža dotične naprave najdeš ob vestnem in natančnem poslovanju na podlagi nekaj prakse.
Resne težave se pričenjajo z odgojo zaroda. Zdaj je treba več sveže, posnažene, tekoče vode, več vodnega površja, t. j. več zemljišča, dovolj primerne hrane, trajne dnevne oskrbe in tako razsež-nega obratovanja, da so zaposlene moči pravilno izkoriščane. Na podlagi visokih cen postrvjih pasem je bilo zasnovanih in zgrajenih ne malo ribjih gojišč, toda račun s prodajo namiznih rib, odraslih ob
umetni hrani, se ni obnesel. Vztrajala so le gojišča, ki tržijo obenem z ikrami, zarodom itd., ki imajo tudi dovolj prostora za ribe-divjake, oziroma za vzrasle ob primerni, t. j. prirodni hrani. Ribe se privadijo žreti s časom skoraj vse užitne mesarske odpadke, konjsko meso, svežo, z moko zgoščeno in zavreto krv, tudi posušeno, ki izgleda kakor temni, rubinasti kristali, soljene ikre morskih rib, moko iz preostankov in odpadkov morskih rib, sir iz kislega mleka i. dr. Trajno pa ne prenašajo take hrane brez škode. Pojavljajo se bolezni, javlja se občutljivost, slednjič umrljivost. Ob svežem ribjem mesu pa vztrajajo ribe zdrave, toda za vzgojo zaroda ne velja v prvih mesecih. Na podlagi svežih rib je ustanovil zadružni kapital na Danskem velika gojišča, za hrano pa nakupil ob ugodni priliki, t. j. po najnižji ceni morskih rib in jih založil v hladilnicah za vse leto ter zalagal potem Berlin s postrvmi po ceni, s kakršno se ni moglo meriti proizvodstvo Nemčije. Kakih deset let je dansko podjetje jako slovelo, kratko pred vojno je pa nastopil polom. Toda sočasno s stečiščem je nastala nova zadruga, katere člani so vračunali svoje delnice bivše zadruge v nove. Vprašanje o trajni prikladnosti zmrzlih rib za postrvjo hrano je tako ostalo do sedaj javnosti prikrito.
Kaka hrana je primerna ribam, sem dovolj poizkušal na Studencu. Opazoval sem posledke, tudi nepovoljne in bridke, ter našel tudi zdravilo za nastalo bolezen. Ce ni bilo zamujeno, je bil želodec ozdravljen v treh mesecih s porabo živeče hrane, izključivši vsako mrtvo. Vrlelico šarenic (riba stoji mirno, zdaj pa zdaj se premo požene, vrteč se okolu svoje osi) sem ustavil pri zdravih, ko sem izčrepal blato, nastalo iz usedline ribjih odpadkov in iz ostankov hrane. Studena, mrzla voda ne tvori ravnotežja nesnažnosti. Za hrano mladicam, ko začenjajo jesti in v nadaljnjih treh mesecih, ne morem pripoznati za primerno drugo hrano kot živečo.
Priporočajo za krmo mladic govejo vranico in sveža svinjska •jetra, drobno naslržena. V sili je ta tvarina boljša, kakor n. pr. preparat iz dobre, nemastne govedine, vendar je njena poraba ne-prilična radi obilih ostankov ter radi dobavnih težav ne glede na troške.
Daši žive ribice v enakih okolnoslih, vendar ne rastejo enako : v četrtem mesecu se javljajo znatne razlike. Nekatere zaostajajo, nekaj se jih razvija izvenredno. Ker so na tesnem skupaj, se javlja prirojeni roparski nagon: večje požirajo male. Ali bi ne bil torej vdaj čas za krmljenje s svežim ribjim mesom ? Istina je, da stoji sveže ribje meso y prvi vrsti za prirodno hrano, vendar ni enakovredno, ker postrv lovi, a mrtva stvar ne mika, ker se ne giblje, torej nima privlačnosti, ko pade na tla. Mogoče pa je privaditi postrvice na ribje meso in sčasoma tudi na drugo mrtvo hrano,
kadar so že nekoliko odrasle. Kanibalizem zabranimo edino s prebiranjem, t. j. da izlcčimo prevelike od manjših in jih odgajamo posebe ali izročimo priredi.
V postrvjih vodah je hrana jako razredčena in za gojitev bi bilo treba po merilu prirode tako obsežnih zemljišč, da bi njihova vrednost mnogokrat presegala ono gojitve. Da omogočimo gojenje na malem zemljišču, ločimo prostore v take za bivanje rib in v druge za proizvodnjo žive hrane. V prvih se neonesnažena, zdrava, ne pretopla voda živo pretaka, v drugih naj bo voda stoječa in gnojna,, t. j. rodovitna mlaka ali luža.
Gojitvene živalce so: 1. Dafnide (razred košarčkov), znamenite po praplodbi. Žive plavajoč v stoječi vodi, množe se ob višji toploti vode (16°R in več). Kadar je voda primerno nasičena z razpadajočimi organskimi snovmi (zagnojena, toda ne še gnojnica) in pregreta, nosi samica v maternici 10-—15, celo do 20 jajčec ali samičic,. katere rodi žive vsak 5., tudi 4. dan. Mladičice so tekom tedna dorasle. Množitev je čudovita. Ob . znižanju temperature pada produkcija, popolnoma pa ne preneha tudi pod ledom.
Samčki se pojavljajo samo dvakrat v letu, pomladi in jeseni. Nasadil sem na Studencu edino dafnido pulex. V par letih so se naselile tudi druge vrste, ne pomešane v isti jami, temveč ločene,, da je polnila posebna vrsta posebno jamo. Glavni pogoj za množitev je mir vode. Doteka naj je edino toliko, kolikor je izpuhteva. Mrzla talna voda zmanjšuje in zadržuje množitev, da pomaga gojitev malo-ali nič. Na svetu, ki vode dobro ne drži, je in ostane kultura dafnid malega ali nikakega uspeha. Ce se posuši voda, seveda minejo-dafnide; ko pa nastopi zopet voda, se prikažejo v enem ali dveh tednih.
2.	Postranka, gammarus pulex, do 13 mm dolg rakec, živi v mrzli in hladni, ne blatni vodi, v studenčinah in gorskih tokih med peskom, zelišči,, pod kamni, v ruševini, v mahu, ki pokriva debelo kamenje. Kjer je dovolj postrank, so postrvi debele in njihovo meso finega okusa. Koder tok prod pogosto premika in prevrača, ni kaj postrank ali prav nič.
Meni je znan en sam slučaj, kjer je toliko postrank, da zadoščajo za oskrbovanje ribjega zavoda, namreč Ilidže pri Sarajevu ob izvirku Bosne. Ločijo jih skozi rešeta, najmanjše za zarod, malo večje za prstnice itd.
3.	Tubifex tubifex, blatni črv. Stegnjen je do 15 cm dolga, lepo rdeča, tanka nitka, ki tiči v tleh in vrti svojo glavico in vrat neprenehoma okoli osi svojega telesca. Živi v stoječi ali malo se premikajoči, umazani, t. j. precej gnojni vodi, ki ni še gnojnica, v množinah tik skupaj, da se vidijo na tleh manjše in večje rdeče lise. V
poioku Švehalu pri Dunaju nizdolu velike pivovarne je toliko tega črviča, da oskrbujejo z njim hranitev rib vseh dunajskih akvarijev.
V	potočiču nizdolu pivovarne Puntigam pri Gradcu živi tudi. Iz jarka, ki teče iz Šiške skozi Latermanov drevored, sem nabral letno črez 30 kg očiščenega lubifeksa za gojišče v Zelimljem. Odkar so ta jarek poglobili in podaljšali do studencev za cerkvijo, je rast sla-bejša in nezanesljiva, ker dohaja več, včasih preobilo čiste vode. Blatni črv se množi potom jajčec ob hladnem času in polom delitve.
V	zavodu pri Zelimljem ga ni bilo mogoče udomačiti, ker je povsod preveč mrzle talne vode.
Pogoji za množinsko kulturo navedenih treh vrst so znani. Za postranke jih ni mogoče napraviti umetno. Za dafnide je treba:
1.	stoječe vode, torej tal, ki drže vodo, katere se doteka samo toliko, kolikor je izpuhteva, f. j. jame naj bodo v glinastem svetu ali betonirane;
2.	solnčne toplote; čim toplejša je voda, tem pogostejša in bogatejša so rojstva;
3.	gnojila, t. j. razpadajočih organskih snovi, ki se presnavljajo najprej v mikroskopično male, oblaste rastlinice, ki služijo dafnidam za hrano.
Kadar so dani vsi pogoji, je produkcija čudovito bogata, Vrh vode se delajo rumeni pasi; voda rumeni samih živalic. Lovili smo na Studencu po trikrat na dan, vendar so bile ob ugodnem času jame dan za dnem neizčrpljive. Sčasoma se naselijo požeruhi dafnid, ličinke večjih vrst, vodni hrošči, vodne stenice, žabe in krote. Zadnje so le začasni gostje, toda njihova zalega je velika nadloga. Po raznih izkušnjah z gnojili smo rabili slednjič samo krv iz ljubljanske klavnice, kjer smo jo lahko dobivali ne predrago.
Trdijo, da je tubifeks izdatnejša hrana nego so košarčki (dafnide in postranke), res pa ima to prednost, da njegova množitev ne odvisi toliko od toplote, kar je važno za gojitev rib črez zimo. Ribe ne rastejo vse enako, zaostale mladice dosežejo do jeseni komaj ali še ne 5 cm dolžine. Take nasajati skupaj z večjimi, ni praktično in bolje je, jih že radi cene gojiti črez zimo. Kadar postane tubifeks nedosegljiv, ob hudi zmrzlini, ne zahtevajo ribe kaj hrane; ob -j-2° vodne toplote, še bolj ob —{—1° ali 0° postajajo malomarne za krmo.
Za oceno važnosti javne ribje gojitve v navedenem obsegu, namreč važnosti dobave mladic in prvoletnih za nasajanje prostih, voda in ribnikov imamo dovolj primerov in zgledov v javnih naporih za povzdigo govedoreje in svinjereje, za ribogojstvo v južnih nemških državah, naravnost sijajen zgled pa v Zveznih državah Severne Amerike in v Novi Zelandiji. Kitajska ima staro ribjo kulturo.
Kraj za gojišče, ki naj zadošča navedenim zahtevam, je jako Tedek. Daši sem stikal po vsi Kranjski in Goriški, obiskal nekaj zavodov, poznam do danes le en lak kraj, i. j. na ravnini nizdolu Višnje gore ob potoku Višenjca v selu Polje tik nizdolu Svetlinovega mlina, ki nudi pogoje za večjo napravo. Voda se nabira iz treh jarkov: iz Dedendola Višenjca, izpod Vrha Kozica, ki se izliva pri mostu državne ceste pod Višnjo goro v Višenjco. Ravnica doline dobiva od tu v smeri jugovzhoda na širini, je po sredi najnižja, potok pa teče ob vznožju precej strmih desnih višin, da visi svet ob levi potoka proti sredi doline. Tu vzame še dotok Trstenik izpod Sela, ki je vprek nižine po sredi ob krajevni cesti umetno izpeljan do Višenjce. Nato se odmakne desna višina proti jugu ter je dolina najbolj široka. Višenjca se pa vije dalje v svoji prejšnji smeri po plitvem grebenu, da doseže, ko je padla črez Svellinov mlin, zopet desno višino, katere se drži do križišča z železnico. V kotu na desni mlina je selo Polje in nekaj polja, medtem ko so na dnu doline skoro sami travniki. V strmini nad Poljem izvira studenec, ki goni enemu gospodarjev v dveh padcih stope in kamen, drugemu z visokim kolesom večje stope. Omeniti moram še desni dotok Višenjce nad mestom, ki izvira pod Spodnjim Brezovim in teče skozi zapuščene ribnike.
Po specijalni karti strmi dolina nizdolu mesta 5 m na 1 km. Tako imajo ne le dotoki in gorenja Višenjca brz tek, temveč se pretaka tudi dolenja do križišča z železnico prav živahno. Poleg mesta in v kratkem kosu nizdolu državnega mostu teče toliko položno, da ugaja klinom, sicer so same postrvi (trutta fario). Kozica je najbolj strma in premika več pro<ia, Trstenik pa belega peska. Dolenja struga Višenjce (nizdolu mesta) ni globoko vrezana, ima pa dovolj pre-membe in kotov, po dnu prod in pesek, obrežje pa prsteno ali glinasto. Prevelika voda se izliva črez breg, za namakanje travnikov narezavajo v breg z lopato male jarke, kakršne ni težko poljubno prestavljati. Kar se nabere vode poleg Višenjce, odteka po srednji nižini doline pod Trstenikom, od katerega nizdolu je dovolj velik jarek za povodenj, a je deloma preveč zarasel, da zadržuje bliže križišča z železnico odtok.
Vode je bilo na rakah Svetlinovega mlina 24. maja in 18. junija tega leta, t. j. ob mali vodi, črez 300 1 s. (380 in 350 1. s.). Trstenik se menjava, sodeč po obrežnih znakih, najmanj. Temperatura je bila 24. maja v Kozici okoli poldne lO0, v Trsteniku ob 3. uri pri izlivu 11'5°, v Višenjci pri Svetlinu 12°. Zrak je bil 18. junija ob 24. uri 23'5°, voda pri Svetlinu 15°, v Studencu nad Poljem pri izviru 12. aprila, 24. maja in 18. junija 8° R. Višina izvirka nad dolino je bila baje na 45 m izmerjena, ko so nameravali izpeljati studenec v Višnjo goro. Cenim stalno vodo na 5 ls.
Jarek sredi doline je okoli 1'5 m globoko izpran, po dnu je nekaj naplavljenega peska, v brežini 30 do 40 cm prsti, niže glina, s prstjo mešana, dalje in pod peskom sama siva glina, preprežena z rastlinskimi ostanki, da se lomi, a v nalomkih so sledovi rastlinja. Kopala sva s Svetlinom na travniku do 70 cm globoko, povsod se vrstijo približno iste plasti tako kakor v jarku, povsod se tudi kmalu naleze vode skupaj, da je težko kopati globokeje. Da je vode v tleh, sem čutil že 12. aprila pod nogami na poti od Svetlina do križišča z železnico. Svetlin je nekdaj tod jarke kopal in trdi, da je prišel v globočini 1 m in deloma prej do celotne gline. Da je pod vrhnjo prsteno plastjo povsod glina, je nedvomno; kje je celotna in kako globoko sega, bi bilo treba določiti z vrtanjem.
Da je razlika višine sveta med potokom in jarkom dovolj velika za napravo ribnikov in da je takega prostora več ko dovolj, pove prvi pogled.
Kako naj bi izkoristili priložnost ?
1.	Vodna sila studenca naj se porabi za električno napravo, s katero se odškoduje sedanja poraba in napravi razsvetljava za selo in gojišče. Voda z najmanj 5 m strmca ostane za vališče. 5 1 s. vode brez pritiska, t. j. s prav malim strmcem, zadostuje za valitev 250.000 iker, če teče enkrat črez ikre, s strmcem pa za 500.000 iker. Zaroda za nasajanje pred hranilno dobo ni treba prebirati, pač pa gojenke, krmljene 3 do 4 mesece, ker je razvoj tako različen, da se javi ropanje. Radi mogočega prebiranja je treba za gojitev mladic prve mesece malih prostorov iz betona ali iz gline z zatvornico iz lesa ali iz betona. Voda iz vališča bi se porabila za take male ribnike ali korita. Ta naprava naj bi stala na desni potoka na nekoliko vzvišenem zemljišču.
2.	Poslopje za osobje in shramba spada bolje na desno potoka k vališču.
3.	Na prostoru nizdolu mlina na levi potoka bi se razvrstili
ribniki in jame za dobavo krme, dafnid in blatnega črva.	•
4.	Zakupil naj bi se h gojišču ribarski okraj Višenjca in Krka za dobavo plemeni«.
5.	Opuščeni ribniki nad pristavo naj bi se uredili in opravljali skupaj z gojiščem za dobavo letnih krapov in šarenih postrvi.
6. Kot krmilo za produkcijo krme naj bi služila krv iz ljubljanske klavnice.
Postrvji ribniki se delajo po dvojnem sistemu. Če se ne računa na produkcijo krme v ribniku samem, naj bo ribnik podolžen in ozek, da se menjava in premika voda po vsem ribniku, da ni nikjer mrtvih toček, ker se useda na takih razkrajajoča se tvarina in je lam gnezdo za množitev ribjih pijavk in drugih soživk ter plesnivcev
ali glivic. Doživel sem to na Studencu ob upadanju vode: našel sem rdečo postrv polno pijavk in napol onemoglo domačo postrv močno shujšano. Stari Vidmar je dejal, da je jetična in da se dobi jetična riba tudi v prosti vodi. Pojavila se je tudi oslepelost in med mladicami grozna davica »costia necatrix«, kar nas je pognalo slednjič stran. Ob rabi živeče krme je malo odpadkov, če se pa kod nabirajo, jih je treba izčrepati. Za osveženje vode je treba nasajati vodnega rastlinstva. Za 3000 do 5000 postrvic v podolžnem ribniku se računa vode 10 1 s., kadar so toliko močne, da jih tok ne pritiska na mrežo odtoka.
Če naj daje ribnik tudi krme, naj bo bolj obširen, obsežnost naj se prilagodi predvsem višini zemljišča. Za gojišče je večje število manjših bolj praktično kakor manjše večjih; manjše obvladujemo vsestransko zanesljiveje kakor velike. Na 2000 m2 moramo računati 10 1 s.
Od prostora za gojišče do železniške postaje je dobra 2 km ceste po ravnem.
O vodni temperaturi (15° R Višenjca dne 18. junija) omenjam: prej je bila vrsta nenavadno toplih dni. Ob najizdatnejši in najdaljši dnevni svetlobi sem dobil maksimum, ki znaša 16” R v Zelimelj-ščici, 18° R v dolenji Kokri, kjer so od nekdaj postrvi. Po nemškem slovstvu je rdeča postrv najobčutljivejša za višjo toploto. Videl sem pa ^stati te vrste ribe v Studenškem ribniku sleherno leto v najtoplejšem in mirnem delu (17° R) in v postranski, povse mirni rami Stare vode v poletju 1902, kjer sem meril 22° C, torej še črez 17° R. V obeh slučajih jim je bilo dovolj hladne vode prav blizu proste. V postranski rami so čakale, da smo jih dvignili z mrežo. Ti in enaki dogodki me nagibajo, da se naslanjam najprej na izkustvo. Vode, pravkar prezračene v padcu črez mlin v Polju, zadostuje polovica za napravo 15 ribnikov za dobavo enoletnic v približnem številu 50.000. Odtok ribnikov se zbira v srednji jarek doline, katerega bi morali očediti grmovja in naplavine.
Ta moja predštudija bo ostala morda »glasba prihodnosti«, toda če bo hotela izkoristiti Slovenija svojo prirodno glavnico z ozirom na ribarstvo, bo to mogoče edino potom ribjih gojišč. Ta bodo tem bolj potrebna, čim več bo izkoriščanih vodnih stopinj za gonilno silo. Potem mislim, zakaj bi se zdaj, ko se gibljejo vse stroke, ne oglasila tudi ona, katero je negovala bivša oblast z zakoni in z malimi podporami do Svarcove vlade vsaj navidezno, dejansko pa prepuščala sebi. Slednjič sem mnenja, da jo moram vsled svoje prakse in svojih izkušenj zagosti, četudi samo za bodočnost, in to morda za daljno.
Slavko Plemelj:
Kratke črtice o glavnih panogah
športne ribolovi.	(Dalje)
Pri izbiranju orodja za lov na ščuke priporočam najbolj izdelek monakovske tvrdke Hildebrand, OttostraBe 3./b, t. j. razcepkarfo palico (gespliBte Hechtgerte). Kjer lahko računaš na zelo velike eksemplarje in na težaven teren, si vzemi srednje močno razcep-kano palico (mittelstarke gespliBte Spinngerte). Ta palica je obenem najboljša za lov na sulca. Imenovani vrsti izdelujejo v preprosti in fini obliki; v praksi sta obe prvovrstni. Omenjam, da so te palice tako dobro izdelane, da vzdrže neverjetne napore, medtem ko najdeš med ne dragimi angleškimi ter amerikanskimi izdelki pogosto lepe palice, ki ti odpovedo pri prvi težji nalogi. Naše športnike svarim pred vsemi preprostimi izdelki, ker je škoda zanje izdanega denarja.
Kot dalekometno kolo se rabi za lov na ščuke ter večje sal-monide navadno sistem Nottingham. Zadostuje fino izdelano, leseno kolo z zaporo v premeru 10 do 14 cm. Najboljše kolo tega sestava je Marston -Krossle Reel. Priporočam ga vsakemu kljub precej visoki ceni. Vado mečeš s tega kolesa neverjetno lahko in mehko. Splošni premer je 12 cm.
Tehnika meta z Nottingham-sistemom je ta-le: kolo obrneš navzdol ter zaviraš njegov tek s kazalcem desne roke, ki oprime palico tik pod kolesom. Načelo je sledeče: odvoj vrvice se mora vršiti natančno tako brzo, da jo obdrži s palice vržena vada lepo nalahko napeto. Ce zaviramo preveč, ne more odleteti vada na določeno mesto, temveč pade prezgodaj in v napačni smeri v vodo ali celo na kako neprijetnejše mesto. Ako zaviramo premalo, se odvije več vrvice, kot je more potegniti vada za seboj. Posledica tega je, da se vrvica zamota. Pri kolesu Marston Krossle je odvoj vrvice tako urejen, da se ne more odviti več vrvice, kakor je potegne vada za seboj, kar je za začetnika zelo prijetno, jako važno je, da je vrvica navita na vseh kolesih Nottingham-sistema tako, da teče od roba kolesa, oddaljenega od palice, do prvega obročka na palici.
Tvrdka Plavisch, Dunaj VII, Kirchengasse 46, izdeluje dalekomet-nico s krogličnim tekom (Magnalium-Weitwurfrolle). Kolo je obrnjeno pri metu navzdol ter ga zaviraš na zgornji ploskvi kolesa s palcem desne roke, ki oprime palico tik pod kolesom. Premer računam na 10 do 12 cm. To kolo je poceni in ga lahko izborno rabiš po kratkem vežbanju. Treba ga je pa po vsaki rabi dobro namazati s strojnim oljem, posebno v krogličnem teku. Ce se primeri, da se
ustavlja kolo, posebno po lovi ob deževnih dnevih, ga razdeni v krogličnem teku ter odstrani nabrano rjo.
Pri vseh dalekometnih kolesih je treba po metu naviti vrvico nazaj na kolo gladko in trdo. Priporočam vsakemu, da lovi po možnosti vedno z istim sistemom, da ga obvladuje res brezhibno, kajti pri lovi na težke ribe ne smemo misliti niti trenutek na kolo, temveč moramo vršiti vse popolnoma mehanično. Vrvice priporočam izključno le svilene, ne preparirane, št. 3, če le mogoče angleškega ali ame-rikanskega izvora, določene za dalekomet. Preden naviješ novo vrvico na kolo, jo moraš močno nategniti v celi dolžini, kos za kosom. Debelejše vrvice kot št. 3 so pri lovi s palico odveč in ovirajo, posebno če mečeš lahko vado. Drobnejše vrvice vzdrže sicer težko ribo ravnotako, a se prekmalu obrabijo. Končnik mora biti za ščuko kovinast in z vijaki opremljen. Kot utež vzemimo ekscentričen svinec, opremljen z uklopnim vretencem. V tega vtakneš 25 do 30 cm dolgi končnik z vado. Ves končnik naj ni daljši nego 60 do 80 cm ter iz drobnega gradiva.
Veliko pozornost moramo posvetiti vadi. Po temeljitih izkustvih v najrazličnejših vodah sem spoznal blestivko dr. Heintza, ki je bila prvotno namenjena za lov na sulca, kot najboljšo za ščuko, medtem ko se za sulca ni obnesla povsod- Blestivko izdeluje prej omenjena monakovska tvrdka Hildebrand; dobiš jo v vseh večjih prodajalnah ribar-skih potrebščin. Za ščuko jemljemo dolgost 8 do 9 cm. Opremljena je z dvema troostnima trnkoma. Vsi drugi slični izdelki so manjvredni. Omenjena vada je v vodi neverjetno mikavna. Če jo vlečeš hitro, se suče brzo in močno bliska; če jo pa vlečeš počasneje in nekoliko valovito, se prevrača v vodi zelo mikavno, tuintam se zasuče, pobliska ter zopet le miglja, tako da se tudi že napasla ščuka ne more vzdržati, da ne bi slastno šapnila po njej. Ko izrežeš ujeti ribi trozob iz gobca, loviš lahko zopet dalje, ne da bi tratil čas z vstavo nove vade. Ščuka prime blestivko najmanj ravnotako rada kot najzapeljivejšo naravno vado. Omenjena Heintzeva blestivka presega da-leko angleško žlico.
Izmed sistemov vad z ribico je najboljši Pennell Bronley-sistem. Ribico pripneš s posebnim enoostnim trnkom skozi obe čeljusti — s poravnanim trnkom se prebode takoj za škrgami skozi život. Tako drži gornji trozob, ki se ne sme privezati k vadni ribici. Nato zapneš v spodnji tretjini vade nekoliko skrivljeno ribico skozi život z enoostnim trnkom, da ostane kriva. Drugi trozob maha nepritrjen ob repu ribice navzdol. Ta sistem ima prednost, da ni treba ribice nikjer privezavati in da je v par trenutkih opremljena. Vzdrži zelo mnogo metov. Trnki morajo biti pritrjeni na dobri žični voži, ker razseka ščuka vsako drugo gradivo. Na koncu te 30 cm dolge
mehke vože je napravljena mala zanka, ki se zatakne na vijak uteži.	,
Na prostorih, kjer moraš spustiti vado v večjo globočino navpično, kot v ozkih, globokih kotlih, uporabljaš laže vado, ki ima utež na glavici ribe. V ta namen nam služi svinčena kapica, katere velikost mora biti manjša nego debelost vade. Kratko, n. pr. 12 cm dolgo žično vožo opremimo na enem koncu z ne premajhnim trozobom, na drugem pa napravimo zanko. Približno v sredo žične vože, nekoliko bliže trozobu, privežemo dvoosten trnek, ki mora biti tako velik, da gleda zadostno 'iz ribice vun. Ribico vstavimo na ta sistem tako, da potegnemo zanko s pomočjo dolge igle z votlim očesom tik pod trebušnimi plavuti v telo cele ribice ter pri gobcu vun. Ribica mora biti tako velika, da pogleda zanka sistema pri gobcu vun le tedaj, če ribico nekoliko skrivimo. Zato si jih napravimo nekaj različne velikosti, da nismo vezani na velikost vade. Ko smo potegnili zanko približno 1 cm iz gobca skrivljene ribice, zavežimo gobec na koncu dobro s tanko vrvico. Na glavo vade nataknemo svinčeno kapico, 25—40 g težko. Zanka sistema naj gleda samo toliko iz luknjice kapice, da jo moremo zatakniti na vijak končnika, ki naj bo kakih 60 -80 cm dolg in iz jeklene ali galvanske žice. Na koncu napravimo navaden vijak.
Tudi ta sistem plava v vodi izborno. Koliko je treba ribico skriviti, mi je težko popisati, zadostuje, da je prav malo kriva. Preden pričnemo s to vado loviti, moramo preizkusiti, če dobro plava. Svarim pred prehudim skrivljenjem, podobnim polukrogu. Taka vada se suče in premetava po vodi zelo nenaravno. Z opisanim sistemom lovimo tako, da spustimo ribico v globino, jo vlečemo nato v presledkih više ter spuščamo zopet globlje. Paziti moramo,_ da ostane vrvica lepo napeta tudi med spuščanjem vade v globočino.
Navedeni sistemi zadostujejo v vseh vodah. Vzemimo, če le mogoče, vitko, valjasto ribico. Kratka, zelo ploščata ribica je manj pripravna, za silo pa tudi gre.
Jaz lovim zadnje čase samo z blestivko po vseh vodah, ker je daleko najboljša in najprijetnejša vada za ščuko.
(Nadaljevanje v prihodnjem lelniku.)
Iz lovskega oprtnika.
Miha Janežič, p. d. Stare, upokojen logar kneza Windisch-Graetza, je umrl v prošlem poletju na Gorenjem Jezeru pri Cerknici. Dočakal je visoko starost 88 let, čii na duhu in telesu do zadnjega leta,, ko ga je vrgla bolezen na postelj.
Bil je eden najstarejših naših lovcev. Poznali so ga vsi starejši lovci, ki so kdaj lovili na Cerkniškem jezeru ali pa v sosednjih knezovih loviščih. Večkrat ga omenja tudi pokojni dr. Dolenec v svojih „Spominih na Cerkniško jezero“ v „Ljubljanskem Zvonu“. Dobra prijatelja, oba prvovrstna, strastna lovca sta lovila več-let skupaj mnogoštevilno in vsakovrstno perjad na jezeru. Mnogokrat in rad se je spominjal umrli Janežič dr. Dolenca, s katerim sta neštetokrat zalezovala race ter pri tem bredla do pasu globoko v vodi in bičevju. Od rane mladosti uslužben pri Planinski graščini, se je udeleževal vseh večjih lovov, ki so jih prirejali knezi svojim gostom, posebno pa onih na medvede. Sodeloval je med drugim pri znanem lovu na to zverjad leta 1864., katerega lova se je udeležil tudi avstrijski cesar Franc Jožef I.
Dolgoleten, izvrsten opazovalec prirode, bogat na izkušnjah, je poznal vse lastnosti, navade in kretanje
divjačine. Njegovo mnenje pri lovskih prireditvah je bilo vedno merodajno, pri svojih odredbah tudi ni trpel mnogo ugovora. Cerkniško jezero, na katerem se je pred par leti po naključju ponesrečil, da so ga komaj rešili smrti, je poznal v vseh njegovih tajnostih in nevarnostih. Znan mu je bil vsak kotiček, vsi nad- in podzemeljski dotoki, požiralniki, vedno je zanesljivo vedel, kje se nahaja divjačina in pa če jev dan ugoden za vodni lov ali ne. Čaše dobrega vina ni nikdar odklanjal, pripovedoval pa je — drugače malobeseden pri tem mnogo zanimivega in poučnega iz svojega skoro sedemdesetletnega, nepretrganega lovskega službovanja.
Nekaj spominov tega redkega lovca priobčimo o priliki. Časten mu spomin!	J. H.
Lovec v grudnu, prosincu in svečanu. Narava je željna počitka, ki ga ji nudi v obilni meri le zima. Tudi divjačina potrebuje miru, zato moramo prenehati z večjimi lovi vsaj do božiča. Nimamo toliko živali, da bi ne bili do tega časa odstrelili potrebnega števila. Žalostno izpričevalo si dajejo v vsakem oziru oni lovci, katerim je lovni čas prekratek ter ki prosijo pod različnimi pretvezami vsako leto za podaljšanje lova ene
ali druge divjačine. Na lake sosede-požeruhe moraš dobro pazili.
Čeravno prenehamo lovili, vendar pa ne sme lovec sedaj sedeli za pečjo. Treba je neutrudljivih pohodov po lovišču ob vsakem vremenu in . času, ker pričenjajo la čas divji lovci v velikem svoj latinski posel. Tudi zankarji so na delu. Te izsledimo ravno v snegu laže. Biti pa moramo oprezni in ne priporočam, da pobiramo zanke, katere smo našli nastavljene, pač pa da preščipnemo samo babico, po kateri zdrči zanka v zadrgo. Tako se ne more ujeli žival, če pride v zanko, capin se pa culi brez skrbi in lepega jutra ali noči zadrgnemo njemu žico okrog vralu.
Krmilišča za fazane in jerebice moramo vsak dan obiskali, najboljše v zgodnjih urah. Količino žita je treba precej zvišati, posebno če je veliko snega in nikjer prekopmn. Pri tem opravilu, seštejemo lahko, koliko imamo še ene ali druge perutnine. Če bi opazili, da je še preveč petelinov-fazanov, potem jih lahko odstrelimo za božično pečenko. Za 6 kokoši zadostuje 1 petelin. Razume se, da ne smemo streljali pri krmi-lišču. Ako vidimo, da je med jerebicami precej več petelinov ko kokoši, potem si naročimo za pomlad več samic. Ta, denar ni vržen skozi okno, ker je ni hvaležnejše lovne živali ko poljska jerebica.
’ Blizu krmilišč nastavljamo pasti za roparje v perju in kožuhu. Vsake vrste golazen se pojavlja okrog krmilišč, pa ne zavoljo žita. Pozornost je ireba obračati ludi na podlasice jn dehorje. Ti mali tatiči imajo edino to dobro, da gredo radi v železo.
Ob vsakem svežem snegu moramo preiskali enkrat en, drugič drug oddelek lovišča tako, da doženemo in seštejemo prej ali slej, koliko imamo še divjačine v. lovišču., To veljja .pred vsem y.a srne in divje koze. Ta naloga je ena najpoglavitnejših in ne-obhodno potrebna podlaga, da mo-
remo -sploh z lovom gospodarili. Loviti divjačino, ne da bi znali, koliko je imamo, se pravi, igrali se slepe miši. Štetje samo na sebi ni tako težavno ali neizpeljivo, treba je le zanesljivih lovskih čuvajev in, če le utegnemo, je dobro, da smo tudi sami navzoči pri tem najvažnejšem opravku.
Pojanje divjih koz je končano in črni kozel nosi sedaj najlepšo brado. Odslrel tega naj se izvršuje le še na zalazu! Po novem letu je pa nujno priporočljiv tudi v kozjih loviščih mir.
Za utrjene lovce je vabljiv lov čakanje lisice v mesečnih nočeh. Na prikladnih prostorih zabrskamo v kup kamenja, prsti ali gnoja kako mačko, miši, razne odpadke i. I. d. Ko zapade sneg, se prepričamo, da obiskuje le kupe redno košatorepka. Bržko se nam nudi svetla noč, zle-zemo na čakališče, ki smo si ga že poprej pripravili na bližnjem drevesu. Če smo količkaj pazljivi, ne izostane uspeh. Bog ne daj plezati z nabasano puško na drevo ali z njega!
Sedaj je čas, da nastavimo že pripravljene pasli za kune, lisice, pse in mačke. Seveda je dobro, da obvestimo o lem lovce-sosede, da ne pride kak njihov pes v past.
Z mejaši moramo skušali živeti v najboljših odnošajih in ne sme nas spraviti do nepremišljenih dejanj, ako odstreji sosed kakega srnjaka,, kozla ali petelina ob meji! S takimi malenkostmi se pričenja navadno sovraštvo, pri čemer trpi največ divjačina. Ako se pripeli kaj neljubega v lovišču, je najboljše, da obiščemo takoj soseda in se osebno poravnamo z njim. Tudi je dolžnost vsakega lovca, kakor hiiro dobi v zakup lovišče, da poseli vse mejaše! Marsikaj jeze si prihrani s tem pdzneje!
Prosinec. Veselo novo leto vsem dobrim lovcem, posebno onim, ki pomagajo na katerikoli način k povzdigi lova in procvitu našega lovskega društva!
Prava, trda zima je nastopila, tako da se šibi drevje pod težo snega in poka od hudega mraza. Lovcu je sedaj edina skrb, da ima divjačina mir in da ne trpi gladu. Poljsko perutnino smo že preskrbeli, treba je po nekaterih loviščih tudi za srne kaj ukreniti. V ta namen nabiramo od rožnika do velikega srpana male veje z listjem hrasta, javorja, leske, jagnjeta, lipe i. t. d. Te posušimo v senci, povežemo v male, pripravne butare ter jih shranimo na suhem podstrešju. To krmo pokladamo v nalašč zgrajene in pokrite jasli, še boljše pa med debla in med veje drevja. Dobro je, ako pridenemo še kak snop ovsa ali ajde. Tudi zajci najdejo kmalu ta krmilišča ter pobirajo hlastno odpadke. Divja koza živi 9 dni brez hrane, da le liže skalo. Ta pregovor je v toliko resničen, da je koza res zelo trdna in preživi lahko več dni v največjem pomanjkanju. V hudih zimah se pa kaj rade lotijo senenih kupov blizu staj in stanov. V velikem snegu se hitro izselijo nizko v les, na prisojna pobočja, kjer se zadovoljujejo z najslabejšim.
Tako bi bili v glavnem preskrbljeni naši varovanci. Toda kot dobri lovci ne pozabimo tudi zvestih malih ptic-pevk ter jih ne pustimo stradati. Na vrtu, kraj hiše, v logu itd. jim napravimo hišice, kjer jim potresemo vsako jutro nekaj zrnja. Navajajmo k temu lovske čuvaje, domače in tuje otroke! V otroškem srcu se hitro ukorenini ljubezen do narave in živali. Taki otroci ne bodo na pomlad razdirali gnezd in trpinčili mladičev. Otrok s posirovelim srcem, brez ljubezni do živali in narave ne obeta tudi za življenje nič dobrega.
Lov je skoraj popolnoma ponehal, le ubogi zajček nima še miru. Ob tekočih vodah je dobro*— posebno-ob slabem vremenu — večkrat pogledati za racami, gosmi in drugimi povodnimi pticami.
V tem mesecu se prične tudi na-
stavljanje strupa lisicam. Navadno se pečajo s tem nevarnim lovom le lovski čuvaji, katere je pa treba najstrožje nadzirati. Za vsako zastrupljeno vado nam morajo dati točen odgovor na podlagi zap snika. V tem dobi vsak zastrupljen kos svojo številko, dalje se zaznamuje, kakšen je ta kos (kost, riba, miš, ptič), koliko strupa se je porabilo, kdaj in kje je bil nastavljen in kaj se je ž njim zgodilo. Ko prenehamo s tem nečednim lovom, se morajo vse vade takoj pobrati in sežgati. Strup s steklenico vred pa je treba takoj vrniti zakupniku lovišča. Seveda se morajo čuvaji izkazati na podlagi zapisnika, koliko strupa so porabili. Ako je steklenica prazna, jo morajo tudi vrniti.
Prav priporočljivo bi bilo, ko bi omejili polaganje strupa le na taka lovišča, kjer ni mogoče držati te roparice na vajetih s puško, pastmi in jamarjem vsled slabih sosedov ali kakih izvenrednih razmer. Nihče naj si pa ne prizadeva, iztrebiti lisico popolnoma s strupom! Ta roparica je potrebna v lovišču kakor konjederec v občini! Naposled: ali si je mogoče misliti dobro uspelo brakado brez zvitorepke?
V	svečanu imamo še veliko snega in tudi led se še dela. Vendar je pa lovec veselejši in vedrega čela. ker leži v zraku že vesela vigred.
V	mirnih nočeh se čuje rezek žvižg tam od potoka, znamenje, da je pričela vidra skrbeti, da ne izumre njen rod, ki dela ribičem sive lase. Čeravno trdijo dobri lovci, da nima vidra določenega časa parjenja, ker so našli mladiče že v vseh letnih časih, vendar je gotovo, da je ta izvenredno plaha žival v tem mesecu najmanj oprezna. Tako zalotiš v mirnejših'~-krajrtr---eek>-podnevD samca, kako proizvaja pred verando samice različne plavalne umetnosti na in pod vodo. Ona, zavita v krasen, svetel kožuh, kaže oboževalcu zaenkrat le
zobe izpod kake zidine ali luknje opuščenih jezov. Preža na vidro v mesečnih nočeh se ta mesec najbolj obnese. Zahteva pa v veliko večji meri celega lovca kakor ona na lisico. Vedeti moraš natančno, kje pristane vidra na suho, kar se ne zgodi vsak večer na enem in istem prostoru, pač pa v presledkih po dva ali več dni. Po več noči skupaj zapored prezebati pa ni šala in zdravju enkrat gotovo škoduje. Pametnejše je torej nastaviti na ali ob takih pristanih pasi! v vodi.
V	lovišču sledimo sedaj največ roparske divjačine, ker so se pričele prav vse vrste pariti ter so posebno samci noč in dan na nogah, da ne pridejo prepozno.
Izjemo dela zopet naš čudak, jazbec. Medtem ko samec še dremlje v gorkem brlogu, skoti njegova boljša polovica 2 — 3 mladiče, porasle z umazano - belo volno. Do devetega dne so slepi.
Pasti je treba imeti še vedno nastavljene, ker imamo vsled spolne razburjenosti roparic v tem mesecu največ uspeha. .
V	nemar še ne smemo puščati krmilišč poljske perutnine. Jerebice so sicer izven nevarnosti, pač pa je treba fazanom še vedno potresati v nekoliko zmanjšani meri. Ta ptič je namreč še vedno na pol domača perutnina in, kdor pričakuje, da bode .uspeval brez pokladanja žita od vinotoka do sušca, se moti.
Ako imaš dobrega jamarja, obišči lisičine. Naletiš lahko pri eni nevesti na več svatov. Zanimiv in uspešen je v tem in prejšnjem mesecu tudi lov z lisičarjem. To je brak, ki goni zanesljivo in vztrajno najrajši lisico, le škoda, da je malo takih. Treba je solnčnega dne in svežega snega, da ne tiči .tatica v brlogu in da jo hitro izslediš. Dva do trije lovci se postavijo brez hrupa in govorjenja na lisičje stečine, odveže se brak 5n v nekaj minutah jekne strel.
Gotovo, da ne gre vedno tako gladko 1
Dobri lovski psici je treba sedaj preskrbeti čistokrvnega psa, a ne zadostuje, da je ženin lep in da ima dve strani dolg rodovnik, ampak mora biti tudi dober in preizkušen lovec. Predvsem moraš gledati pri ptičarjih na dober nos, na veselje do preganjanja roparic in nagnjenje do vode. Mladiči s temi dari v krvi se dado izšolati v rokah dobrega lovca za prvovrstne frmače za polje, gozd in vodo.
Vsak skrben gospodar poravna koncem leta račune. To stori tudi lovec, ki ljubi red. Dragi lovski tovariš, ne pozabi pri tem vposlati naročnine za „Lovca“ in napravi trden sklep, da pridobiš našemu prepotrebnemu društvu prihodnje leto vsaj enega novega člana! F. K.
Volka ubil z motiko. V Starem kotu in njega okolici je povzročal to poletje požrešen in drzen volk kmetom znatno škodo. Raztrgal je bil že 14 ovac. Juri Ješelnik, da-siravno pohabljen in enook, drugače pa hraber in podvzeten mož, je sklenil, ugonobiti divjo zver. Več časa je zasledoval volka, a brez uspeha. Nekega dne proti koncu julija t. 1. priteče Ješelnik ml. k očetu v hišo z vikom: »Volk je pri čredi!« Oče zagrabi, kar je ravno imel pri rokah, -t. j. motiko, in teče proti kraju, kjer je videl sin^ volka. Skrije se za grm in čaka. Crez nekoliko časa vidi, da se bliža volk in ko pride ta v bližino, mahne z motiko po njem s tako silo, da ga s prvim udarcem popolnoma omami, a z daljnjimi ubije. Bila je volkulja.
Kaj ne, zgodbica diši po lovski latinščini, vendar je resnična, ker je od orožniške postaje v Dragi na poziv okrajnega glavarstva uradno -potrjena. Ješelnik je namreč zaprosil za nagrado in jo tudi zasluži. Ali mar ne ?	I. R.
Dostavek uredništva. Vol-
kovi so se po naših loviščih tako razpasli, da nam delajo občutno škodo na divjačini. Zlasti uboge srne trpe vsled njih. Vsak pravi lovec mora napeti vse svoje sile, da zatremo čim prej te neljube goste. Da nam bo mogoče dognati, kje in v kolikem številu so se pojavili, prosimo, da bi nam poslali lovci ločne podatke o njihovem pojavljanja, pred vsem koliko in kje jih je bilo pobitih. Kolikor nam je znano, jih je padlo doslej okrog 15. Na predlog kočevskega okrajnega glavarstva sta se sestavila za sodna okraja Kočevje in Ribnica posebna odbora z nalogo, da začneta takoj krepko akcijo za pokončavanje volkov, jazbecev in divjih prašičev, ki se zadnja leta tudi tu in tam pojavljajo. Določili so posebne nagrade, in sicer za volkuljo 500 K, za volka 200 K, za divjega prašiča 30 K, za jazbeca 20 K. Da bodo lahko izplačali te nagrade, so ustanovili poseben sklad, v katerega mora plačati vsak posestnik lastnega lova, lovski zakupnik in podzakupnik za vsako občino 50 K, ravno toliko pa tudi vsaka občina. Pričakujejo tudi podpore od deželne vlade.
Lov na divje race je bil na
ljubljanskem barju nekdaj dokaj izdatnejši kakor dandanes. Barje pač še ni bilo tako kultivirano in potujoče vodne in močvirne ptice so našle na njem zelo ugodna počivališča in krmišča. Zato so bile nekdaj potujoče čaplje, štorklje, žerjavi, gosi, zlasti pa mnogovrstne divje račje vrste vsakoleten reden in številen gost v ne malo veselje lovcev, pa tudi ljubiteljev prirode. O tem nam pričajo zapiski našega Z. Zoisa, ki je bil vnet prirodoslovec in tudi priznan ptičeslovec. Nekaj njegovih zapiskov je priobčil K. Dežman in od teh podajam tu enega o izdatnem račjem lovu, ker bo gotovo zanimal sedanje lovce. JNanaša-se na leto 1796. Po Zoisovem sporočilu so bile takrat 'ob selitvi v drugi’ polovici vinotoka
divje race na ljubljanskem barju zelo pogoste. Krakovski ribiči so prinašali jutro za jutrom po 30, 40 ali 50 rac. Neki kmet iz Kozarjev jih je bil ujel v eni sami noči 220, največji plen posameznika v letu 1796. Zois se spominja, da so jih nalovili v prejšnjih letih posamezni v eni rroči tudi po 600 do 700. Seveda so morali biti zato dani tudi vsi pogoji: številne račje jate, nizka voda in temne noči. V mesečnih nočeh opazijo race mrežo in ob preveliki vodi je bilo lovišče preobsežno. Mreže so napeli predvsem na ovinkih Ljubljanice, Ižice in raznih vodnih jarkov črez celo širino in jih pritrdili na posebnih količih. Lovci, ki so bili ponajveč ribiči, so ležali v svojih čolnih v bičevju in so morali po cele noči naokrog hoditi, da so naganjali pasoče se račje jate v nastavljene mreže. Med plenom so bile najštevilnejše velike divje race, žvižgalke in zvonci, med katerimi so bile pomešane žličarke, črne race, rjavke, konopnice in čopaste črnice.
Race je opazoval Zois v posebnem račjaku. Ker so mu.prinašali kmetje in ribiči tudi mnogo živih divjih rac in je imel potrebna gmotna sredstva, je bilo to lahko. Izbrane race je dajal na poseben ribnik, ki je bil obzidan z nizkim zidom. Race so okrnili na levi peruti, tako da niso mogle vprek zida, le enkrat so mu ušle kljub temu štiri divje gosi. Zois poroča, da je bila oktobra 1. 1796. najugodnejša prilika, naseliti račjak z vabljenkami in valilkami. Iz leta 1794. sta ostali v njem poleg drugih tudi še mali potapljavec ali belič in zvoncev samec, ki si je takoj poiskal med tremi novodošlimi rjavoglavimi samicami svojo izvoljenko, s katero je .vzgojil avgusta 1795. 9 mladičev. Ti rjavoglavčki so bili še čez eno le.to popolnoma sivi. Ta opazka o zarodu je posebno zanimiva, ker doslej še nista popolnoma proučeni valitev in :vzgoja pri zvoncu. Selilke so na
svojem polu vedno obiskavale svoje v račjaku ujete tovarišice. L. 1795. in 1796. so oplodili tamkaj ob selitvi na obisk došli racmani tri divje race, ki so vse izvalile svoj zarod; od mladičev so jih postrelili v avgustu 1796. 1. 26. Istega leta se je naselil v hrastoven^ gozdu v obližju račjaka kraguljev par, ki je zelo marljivo hodil k racam na posete. Seveda so tega gosta najbrže kmalu odstranili, zakaj od svojih obiskov je zahteval preveliko desetino.
Nekdanji časi živahnega ptičjega življenja, ki je vladalo svoj čas na ljubljanskem barju, se pač ne povrnejo več. Rešipio pa, kar se rešiti da! Skušajmo ohraniti vsaj nekatere tipične dele barja neobdelane, lovimo smo-treno in ne pobijajmo vsega, kar nam pride pred cev! Proučujmo ptičje življenje, da se seznanimo tako s posameznimi, pogostokrat po nepotrebnem tako razvpitimi ptičjimi vrstami, katerih ne smemo soditi po po-edinih, za nas neugodnih slučajih !
Dr. Gv. Sajovic.
Mali potapljavec na ribniku ljubljanskega Tivolija. V drugi polovici decembra leta 1918 je doletel na ribnik v ljubljanskem Tivoliju mali potapljavec, redek gost s severa. Ribnik' je bil tačas pokrit z ledeno skorjo, ki je bila ob kraju precej debela, proti sredi pa tanka. Došli račji gost se je držal srede ribnika, kjer je bila prostorna luknja, skozi katero se je potapljal, kadar je šel na lov za hrano. Spretnega potapljača in okretnega plavača je občinstvo kaj rado opazovalo. Polagoma se je potapljavec občinstva tako privadil, da je prihajal po vrženo mu hrano. Kar mu ni ugajalo, je zavrgel. Potapljal se je najrajši pri srednji luknji, plavajoč pod ledeno skorjo pa je prihajal iz vode na različnih mestih, kjer je le bila ledena skorja toliko tanka, da jo je lahko prodrl z glavo. Leteti ni mogel dobro, ker je bil najbrže na desni
peruti obstreljen, zato je tudi ostal na ribniku deset dni. Opazoval ga je lovec g. V. Marolt, dokler ga ni vzela nepoklicana roka najbrže v — aprovizacijske namene.
Mali potapljavec ali belič (mali žagar, ronac bieli, mergus albellus L.) domuje v severni in srednji Aziji do Kaspijskega morja. V sosednje kraje zaide le redkokdaj; še pogosteje se prikaže v Evropi v severnih ruskih pokrajinah. Pozimi se poda proti jugu in je zelo pogost na Kitajskem in v severni Indiji, pride tudi v srednjo in južno Evropo. Pri nas se pokažejo vsako leto posamezne ptice te vrste. Navadno pridejo novembra in decembra, februarja in marca pa se napotijo zopet k svojim gnezdiščem. Ko barje še ni bilo tako obdelano, je prezimoval na njem mali potapljavec v družbi mnogovrstnih rac v večjem številu. Z izsuševanjem barja so pa izostali razni ptičji prezimovalci, ker so našli drugod ugodnejša mesta. Z njimi tudi mali potapljavec. Le posamezni obiščejo še v času od novembra do marca ljubljansko barje. Iz zadnjih let so mi znani le trije slučaji: 22. februarja 1915 so ustrelili malega potapljavca na Savi v ljubljanski okolici; januarja 1916 na ljubljanskem barju in decembra 1917 ravnotam. Ljubljanski muzej ima 7 ptic te vrste (4 samce in 3 samice), in sicer:	ustr. 1855.
pri Planini, o” z ljubljanskega barja iz januarja 1884, d od ravnotam z dne 21. januarja 1889, 'd ustr. na Ljubljanici 1. februarja 1901, ustr. pri Otočcu na Dolenjskem 20. februarja 1906; 2 ptici sta brez podatkov.
Mali potapljavec, ki so mu rekli nekdanji barjanski lovci belič — sedaj mu pravijo naši lovci tudi „ruska raca“ —, je kaj lična ptica in se lahko loči izmed sorodne račje družbe že po ozkem zobatem kljunu (ime žagar!). Posebno samec je poleti živahno pisan: od splošne snežne
beline krovnega perja se kaj mično odbija temno-kovinasto zeleno perje med kljunom in očmi ter v tilnikovi lisi; hrbet, ozka pasa vprek ramen in prečna proga vprek peruti so črni. Ob straneh je sivkasto valovito-pegast, letalna peresa so temnorjava, krmilna siva. Samica je manjša, na glavi in po vratu sivkasto- rjava; na perutih, na prsih in ob straneh je perje belo in črno valovito-progasto; na glavi ob straneh in pod vratom je perje belo. Samec ji je v zimskem perju podoben.
Sladke, polagoma tekoče vode so malemu potapljavcu najljubše. Vobče je zelo živahna ptica, izboren plavač in dober letalec. Hrani se z ribami, žuželkami in drugimi primernimi vodnimi živalmi; v jetništvu se zadovolji tudi s sočivjem, posebno rad je kruh.
Gnezdi rad v drevesnih duplih ali pa tudi v skalnatih duplinah in pod koreninjem. Na Laponskem in Ruskem se naseli rad v valilnicah, ki jih nastavljajo tamkaj zvoncem (anas clan-gula Naum). Samica zleže 7 — 9 jajec. Kaj natančnejšega o zarodu še ni znanega.
Omenim še. da se mali potap-ljavec kaj rad druži z zvoncem (nekdanji barski ribiči in lovci so rekli tej raci zgonec ali zgončak) in se z njim tudi pari. V slovstvu so znani ti bastardi pod imenom „račji po-tapljavec“ (mergus anatarius). O medsebojnem prijateljstvu malega po-taphavca in zvonca nam poroča v svojih zapiskih tudi baron Z. Zois, ki je imel obe vrsti nekaj let na svojem ribniku.	Dr. Gv. Sajovic.
Ribji orel. V nagačenje sem dobil od dr. Iva Tavčarja lep eksemplar (cf ) ribjega orla (Pandion haliaetus L.). Ustreljen je bil 7. oktobra 1919 ob Ljubljanici v lovišču občine Preserje. Pri nas jako redka ptica.
V. Herfort.
Siva vrana. Ing. Homan je ustrelil pri Škofji Loki meseca septembra jako zanimiv eksemplar sive
vrane. Barve je temno-sive, rekel bi svetlo-rjavo-pepelnaste s temnejšimi lisami. Igrača narave.	V. H.
Delna beličnost gozdnega jereba. Dne 21. septembra t.J. sem ustrelil pod Smolnikom (v Črnem vrhu) gozdnega jereba, ki ima na levi peruti 3, na desni pa 4 velika krilna peresa bela. Tudi leta 1914-sem dobil na klic v istem lovišču v Pestotnikovem grabnu samca z belo liso na črnem podvratku. Na kako trajno bolehavost ne morem sklepati, ker sta bila oba pravilno težka (46 in 47 dkg). Delne beličnosti vzrok je morda kaka nezgoda (ranitev kože in gornje plasti). Najbrže. izhaja iz pomladanskih bojev za družice, ker sta bila oba stara samca. Ravno v Pestotnikovem grabnu sem bil lansko leto priča dvoboju gozdnih jerebov-Tudi pri velikem petelinu sem že večkrat opazil posamezna bela peresa na glavi in vratu, kar pripisujem tudi ženitovanskim pretepom. Radoveden sem, če je dobil kak drug naš jerebar kaj sličnega in kakšnega mnenja je.	V. Herfort.
Nekaj o kljunaču. Ne dolgo tega sem se sešel s tovarišem D.„ ki mi je pripovedoval naslednje:
„Letošnjega junija sem šel z gozdnim čuvajem Ž., do nakaževa v gosti jelšini nekaj drv za prebivalce Kra-kovega pri Kostanjevici. Že ob robu jelšine sva spodila nekaj kljunačev,, a ko sva prodirala z delom bolj v sredino gošče, zleti nama — rekel bi — skoraj izpod nog kljunač, ki je lete Odnašal nekaj med nogama. Spoznala sva takoj, da je tista kepa mladič — kljunač. Zmota je docela izključena. Cul sem že prej od starih lovcev, da odnese kljunač v sili ali nevarnosti mladiča lete proč. Tem pripovedkam prej nisem verjel, a o njihovi resničnosti sem sedaj prepričan.“
Ker je ta slučaj po pričah potrjen-ga objavljam, da se morda še kdo oglasi k temu predmetu.
M. Hanzlovsky.
Bohinjcem v premislek. Odkar je zaostalo v Bohinju po zlomu Avstrije nešteto vojaških pušek, zlasti italijanskega izvora, so se razmnožili po tamkajšnjih planinah lovski tati kot nikdar poprej in nikjer drugod. Ako pojde tako naprej, ne bo v bohinjskih gorah v 5 letih nobenega kozla več, t. j. bohinjska lovišča bodo brez vsake vrednosti, ker ni nihče tako neumen, da bi plačeval lepe denarje zato, da bi mu uničevali domačini lov. Bohinjci dobro vedo za vsakega posameznega tata, ga dobro poznajo in vedo točno, kam in kdaj hodi na lov. Ker so puščali lovci doslej lepe vsote v Bohinju, svetujemo Bohinjcem, da na-rede v tem oziru sami red, ako nočejo pregnati lovskih športnikov iz svoje doline. Bohinjci so znani kot dobri gospodarski računarji, zato upamo, da bodo upoštevali naš nasvet, ker je naposled le dobro, ako do-našajo tudi gole skale dohodke.
Dr. Lokar.
Važnejše odredbe glede lova.
Poverjeništvo za notranje zadeve je izdalo dne 18. maja t. 1. naredbo, po kateri je prepovedana v zmislu § 2. orožnega zakona posest vojaškega orožja. Civilno orožje (lovske puške, brzokresi itd.) se sme nositi na podlagi orožnega lista. Te smejo odslej izdajati politične oblasti samo po pooblastilu deželne vlade. — Minister za vojno in mornarico je odredil z odlokom OAB št. 33462 z dne 27.avgusta t. L, da mora imeti vsak prodajalec lovskih pušek in lovskega streliva od njega posebno dovolilo za prodajo, a z odlokom OAB št. 33382, da dovoljuje na prošnjo članom lovskih družb nabavljanje gladkih (ne risanih!) enocevnih ali dvocevnih pušek pod temi pogoji: vsak člen lovske družbe si mora preskrbeti od policijske (politične) in vojaške oblasti svojega kraja potrdilo, ki mora obsegati: rodbinsko in krstno ime prosilca ter njegov poklic, njegovo starost, potem
mnenje, da se mu more dovoliti izključno za lovske potrebe nabava lovske puške. Ta potrdila se izročajo odborom lovskih družb, ki ¡ih vlagajo posamezno ali s seznamki pri ministrstvu za vojno in mornarico z izjavo, da je prosilec član lovske družbe in da bo uporabljal puško izključno za lov. Ob izjemnih prilikah se dovoljuje tudi nabava drugega, toda ne vojaškega orožja in streliva. Vsaka oseba, ki ji je dovoljena nabava in nošnja orožja, mora imeti pri sebi dovolilo ministrstva za vojno in mornarico, lovci pa tudi lovski list. Slično je urejena z odlokom OAB št. 33111 z dne 23. avgusta 1.1. nabava smodnika. Odbor „Lovskega društva“ mera prevzeti za svoje člane popolno odgovornost.	.
Ker je po teh naredbah pri znani uradni naglici otežkočena, deloma celo za mesece onemogočena nabava orožja, streliva in orožnega lista, je napravilo „Slovensko lovsko društvo" pri pristojnih oblastvih vloge, da bi doseglo v tem oziru potrebne olajšave za svoje člane. Odgovora nima še do današnjega dne.
Z naredbo deželne vlade z dne 6. decembra 1919 izgube z 31. decembrom t. 1. veljavnost vse doslej v območju deželne vlade za Slovenijo izdane lovske karte. Uvedejo se-nove z veljavnostjo za koledarsko leto izdanja, in sicer stane državna lovska karta, veljavna v vsem kraljestvu, 30 K, lovska karta za lovsko-varstveno in nadzorstveno osebje 5 K in šolarska lovska karta 2 K. Razen tega je treba plačali za vsako karto tudi predpisani kolek. Vse državne lovske karte, izdane na ozemlju kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev izvun Slovenije, veljajo tudi v Sloveniji, a le za a) lastnike lova; b) zakupnike lova; c) goste, to je tiste osebe, ki se izkažejo s povabilom na lov. To povabilo smejo izdati le osebe pod a) in b) za svoje v povabilu navedeno lovišče. S srbsko-
lovsko karto je združena tudi pravica do nošnje puške in izvrševanja lova v bivši kraljevini Srbiji.
Pri razgovoru, ki se je vršil glede državne lovske karte pri gozdarskem oddelku deželne vlade za Slovenijo, je predlagal zastopnik „Slovenskega lovskega društva“, dr. Lokar, tudi nov čas lovostaje.
Cena kož naše divjačine je na dunajskem trgu sledeča: lisica 350 do 400 K, kuna (belica in zlatica) 400 K, vidra 400 K, dehor 80 K, divja mačka 50	70 K, domača mač-
ka 20 K, krt 7-9 K, jelen kg 30 K, .srna 20 K, zajec 9	15 K. Tvrdke,
ki so nam poslale ponudbe, pravijo, da plačajo v jugoslovanskem denarju. Juri Wibmer, trgovec s kožuhovino v Imstu na Tirolskem, ponuja za lisice in kune celo 650 K, neke tvrdke iz Nemčije pa za vidre 1000 K. V splošnem se je vzdignila najbolj cena lisic in zajcev, medtem ko ni povpraševanje po kunah veliko. Razume se, da morajo biti kože zimske in dobro posušene. Polhe kupujejo samo v večjih množinah in jih plačujejo po 1 K. Slovenskim lovcem, ki ne marajo imeti posla s tujci, priporočamo tvrdko Bizjak, Ljubljana (Kolizej), tvrdko Roth, Ljubljana (Gradišče 7) in tvrdko Kette, Ljubljana (Aleksandrova cesta 3). Prvi sprejemata kože tudi v strojenje.
Izvozna carina za kože divjačine znaša 400 dinarjev za 100 kg.
Slike na str. 97, 129 in na koncu kazala so izvirno delo g. akad. slikarja M. Kambiča, oni na str. 69 in 90 gdč. Shauffove, ona na strani 142 gosp. Pavletiča.
Ribarska mreža.
Z Jesenic. Sredi aprila sem ribaril v Savi s kapljem, ki sem ga bil ujel v potoku. Bil je bolj temne barve, kakor so savski. V lepem tolmunu se mi dolgo ni posrečilo kaj ujeti. Postrvi so plavale za vado, kakor bi se bale prijeti. Končno seta ulovil eno, ki je imela v gobcu dva kaplja: enega že razgri-zenega, drugega celega. Oba sta bila čisto bela. Celega sem nataknil na trnek in lovil. V tolmunu, kjer sem prej skoraj zaman lovil, sem ujel z novo vado hitro pet lepih postrvi, v sosednjem tolmunu celo postrv, ki je tehtala nekaj črez kilogram. Ko sem veliko postrv -bil je zelo lepo rejen samec —- odprl, sem dobil v želodcu kot pol škatlice od švedskih žveplenk debel kamen. Zakaj in kako je riba to vase spravila, mi je nerazumljivo, še bolj čudno pa, kako bi riba to iz sebe spravila. Kamen je bil sljuda. Sploh so ta dan imele skoraj vse postrvi pesek v črevesih. Ujel sem do danes že več tisoč postrvi, ali kaj sličnega še nisem opazil.	Vi. Kapus.