RAST - L. IH, ŠT. 3(11) JULIJ 1992 R A S T REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA LITERATURA KULTURA DRUŽBENA VPRAŠANJA NAŠ POGOVOR RASTOČA KNJIGA ODMEVI IN ODZIVI Zapisi iz tesnobe in pričakovanj Bosansko-hcrccgovska kalvarija Tarih (H.) za stari most v Mostarju Košara Januarij Zločini Sin Poslednja pesem Oblast Lutke Daleč in blizu Zli duh Rdeči mak Mati Mesto Pot v Marseille ... zahodni vojaki korakajo ... v SAZU hodijo ... padle bodo temačne zvezde ... ko bom odšel ... z vsakim Prozogrami Le malo po Mirenski dolini Zapiski iz dnevnika Humor in satira od Altamire do dadaizma (H.) Stavbenik novomeškega Narodnega doma Predstavitev Kapiteljske knjižnice Stiki Božidarja Jakca z Louisom Adamičem Alenka Vidrgar: >Tod se še nisem vozi),« je dejal Brane, pa komaj se je malo porazgle-dal, že sva bila v Šentrupertu, le še desno in že sva bila pred pokopališčem. V mračnem zimskem mraku sva se napotila med grobove. Iskala in iskala sva od groba do groba. Nič. Napisi kamnov so pripovedovali. Tudi univerzitetni profesor se je za vedno zasejal v šentrupersko zemljo. Iskal sem bolj anonimne grobove, prepričan, da nima nobenega obeležja. Morda le še vedo, kje je ležal, pa je prekopan. Brane po eni strani, jaz po drugi. Nič. Bojan Brezovar! Tu si, ob zidu... Spremljal sem te na zadnji poti. Poznala sva se desetletja. Pred leti sva bila oba v bolnišnici, soseda v sobah. Zdaj tu... Fant, preveč si kadil. Že v bolnišnici sem te rotil, pa nič. Čudno hripav glas si imel, mislil sem, da te razjeda v grlu, pa te ni. Po naključju sem zvedel za tvojo smrt. Telefoniral sem v Šentrupert tvojemu kolegu zaradi nekega rokopisa, ta pa mi je povedal, da si izdihnil. Na Veseli gori si kot ustanovitelj muzeja izlil ljubezen do tega ljudstva, l jubezni je treba, kajne, Bojan. Te nam manjka. Zaradi ljubezni do mladosti iščem Lojzeta. Zimski mrak in skorajda mraz. Nič. »Greva v župnišče vprašat.« Župnišče sva iskala na napačnem kraju, novo je blizu pokopališča, zato sva se vrnila. No, tam sem le izbezal neko starejšo ženico, ki je povedala, da ve za ta grob. Mimo sem šel ničkolikokrat: majhna bela plošča, okvir nekoliko pogreznjen. Začuda: ob grobu nekaj izgorelih sveč, izgorelih rdečih posod, in šopek uvelega cvetja od bogve kdaj. Tu torej počiva mučeniška smrt. Snidenje po desetletjih — od mladeniča do starca se je prevesil čas. Lučka je veselo zagorela. Si se, Lojze, nasmejal, da te je prišel obiskat Janez, od katerega bi najmanj pričakoval?! V dvajsetem si bil. Novo leto 1943. O tvoji strahotni smrti z grozo po naši vasi še zdaj govore. Bil si živ ves razrezan. Kaj takega bi si ne mogel izmisliti sam hudič. Pravijo, da te je..., ki je nekaj let pozneje prav tako tragično umrl prav na prvi januar. Naj ne bo to moja sodba. Zdaj sta oba onkraj. Se je splačalo?! Kaj je človeška zloba in neumnost?! Pa podcenjujemo živali. Živemu rezati podplate, ušesa, nos, iztakniti oči... Danes na Hrvaškem... Okamenel stojim pred tvojo gomilo. Večkrat sva se skregala, večkrat stepla, ali - da bom z grozo kdaj stal pred tvojo gomilo, tega si nisem nikoli mislil. Kakšni valjarji časa so nas prevaljali po blatnih cestah, da se vlačimo le še kot sence samih sebe. Lojze, po pravici povej: Bil si bojevnik — je tako, kot si mislil, prav? Jaz še vedno tavam in iščem. Dvom je tista peklenska sila, ki me poganja od enega groba do drugega, da bi priklical resnico. Vsi molčite. Tebi je bilo lahko. Rekel si: Tako je! Jaz pa sem gledal na levo in desno, naprej in nazaj in ne verjel niti samemu sebi... da bi me ne razjedal dvom kot solna kislina, bi dvomil, da sem... Tako pa bolečina kliče... so to vaši glasovi, vas, ki smo skupaj verovali v prihodnost, pa... Vendar, takole razjeden spoznavam, da vsak dan bolj ljubim življenje. Tudi grobovi so lepota. Zakaj, le čutim. Lepota kot zarja, ko po temnem sovraštvu začutiš svetlikanje in ugledaš zarjo prihodnosti, ki rodi za mrtve mir, za žive pa opomin in prihodnost. Lučka brleča... je to tvoj glas? Z lučjo z njegovega groba v očeh sva odtavala od tega groba. Toda prekrilo jo je strašno razočaranje, da je mladega poeta, ki je pel naši zemlji in Bogu, do zdaj tiščalo v zemljo črno sovraštvo. Pa - saj si vedel, ti, ki si v brezčasovju, da Življenje vedno zmaga... Ivanka Mestnik ZAPISKI IZ DNEVNIKA (junij, julij 1991) LITERATURA Rast 3/1992 Spokojna noč, nebo, posuto z zvezdami, v nasetju pogasle luči, v meni pa spet tisti nemir, ki ne da spati in mu niti ne veš vzroka. Nekaj te prebudi iz mirnega sna, sam ne veš kaj, morda sanje, težka mise) nekje v podzavesti... Takrat ne pomaga nobena "tehnika«. Najbolje je nekaj početi, se spet utruditi, da veke čez čas spet postanejo težke in zaprejo trudne oči. Včasih je to sete proti jutru. Bo tudi nocoj tako? Z očmi iščem primerno knjigo na potici oh poste-tji. Pa ni nobena prava. Roka čez čas samogibno seže po črnem btoku, zvezku, v katerega kdaj pa kdaj zapišem doživetja, ki so me vznemirita, stvari, ki me pretresejo in se z zapisom psihično razbremenim. Kot sem to početa v juniju in jutiju tansko teto, v času vojne pri nas, da sem se sredi noči razbremenjevata strahu, jeze in botečine. Zakaj nocoj spet podoživtjati grozo in strah? A ne morem se upreti in berem: 25. junij 1991: Danes zaseda naša Skupščina. Za suverenost, neodvisnost gre, za to smo pa vsi. Levi in desni. Končno spet enkrat enotni! Ubogi Aksentijevič, kako opozarja! Saj je morda drugače čisto simpatičen čtovek. Kaj more zato, če je detegat Armije! Mora govoriti, kot mu naročijo. Ne sme mistiti s svojo gtavo. Tako si mistim, ko ga gtedam in postušam. Ob 22.40: Gtasovanje. Sreča me preptavi: razgtašena je samostojna, suverena Stovenija! A staviti bomo jutri. Dan naše državnosti bo 26. junij, tako smo rekti že ob ptebiscitu. Čudno se mi pa te zdi, zakaj so pohiteti. Res te zato, da se spočijejo? Da bomo tahko vsi veseto praznovati? Jaz bi stavita že danes, a če rečejo jutri, bomo pač jutri! 26. junij 1991: Prenos stavnosti pred našo Skupščino. Ponos mi širi prsi, ko gtedam našega predsednika, kako stopa pred postrojeno četo, pred našo, stovensko vojsko... Ko zavihra naša nova zastava (kako tepo, kutturno so sneti staro!)... Ko zadoni naša Zdravtjica... Ko spregovori Kučan! Vsaka njegova beseda je pretehtana, nobena odveč. Moder, čto-veški je, zazrt v prihodnost. Pošten. Njemu tahko zaupam! Trčimo s starim vinom. Zbiram misti. Rada bi rekta kaj vetikega, pa samo jectjam, gtas mi drhti od ginjenosti, od ponosa, da sem dočakata ta dan. Da sem Stovenka! Da bi se te vse dobro končato, sem hkrati zaskrbtjena. Da bi živeti v miru, si najbotj žetim, da bi biti vsi srečni in zadovotjni. Svoji na svojem! Precej kasneje, ko sem bita spet sama, je prišta soseda skatit mojo pre-šernost. Da ne bo što vse gtadko... Da Armada ne bo kar tako spustita vsega iz rok... tn ko sem ji rekta, da je kot Ljuba, ki se četo boji, da nam bodo ugrabiti Kučana, tako je stišata govoriti oficirske žene, je spet z gotovostjo trdita: "Lahko bi ga ugrabiti. Četo naše vodstvo bi tahko. Ti ne poznaš teh barab! Vsega so sposobni!« Ne verjamem! Ampak zakaj kopičijo svoje enote na mejah z ttatijo? Zakaj v meni čuden nemir, ko postušam zadnja poročita? 27. junij 1991: Do dveh ponoči sem tovita poročita. Vedno botj vzne-mirtjiva. Komaj sem dobro zaspata, me že zbudi trkanje na vrata. Hip za tem se ogtasi še zvonec. Kdo bi to bit? Ura je šete šest! Da niso prišti UTKRATURA Rast 3/1992 po Matjaža? Toliko so jiti vpoklicali te dni! Dobro, da ga ni doma, si oddahnem. Pred vrati stoji soseda z obvezno cigareto v roki. V zadregi se smeji, ko mi še neprebujeni pripoveduje: "Vidiš, pa te nismo šti. Smo že btokirani.« "Sem ti rekla. Kam pa rinete v takem?« Mislim seveda na blokirano mejo z Italijo. Že sinoči sem ji prigovarjala, naj ne hodi na Debeli rtič, ki je čisto ob meji, ona pa: "TUKAJ smo blokirani!« Ko vidi, da ne razumem prav, živčno doda; "Tu, v mestu smo blokirani. Vse ceste so zaprte. Mostovi so zaprti. V Pogancih so se že spopadli!« «Kdo se je spopadel?« "1 kdo? Naši pa vojska!« Zamajem se, sesedem na posteljo in mrzel pot mi orosi čelo. "O čem pa govoriš?« komaj izdavim. A je že na hodniku. "Počakaj!« zakličem za njo. "Počakaj, bom skuhala kavo!« A že zapira vrata za seboj. Pa menda me ne bo pustila kar tako? Zbudi me, pove najbolj grozno novico, potem me pusti. Srce mi divje razbija, vsa moč je nekam odtekla. Znenada se spomnim, da misli Majda v Ljubljano. Kaj, če ničesar ne ve, pa bo šla in se ji bo kaj zgodilo! In že vrtim njeno številko. A že ve. Pa bo vseeno šla. Kar po dolini Krke, tam je še vse v miru, pravi in mi smeje naroča: "Veš kaj, skuhaj si kavo, tabletko pozoblji in kaj pametnega začm delati, da ne boš samo na to mislila. To je samo rožljanje z orožjem. Saj nismo pričakovali, da bi nas kar pustili, ne? Naši so pa pripravljeni, brez skrbi bodi. Saj ti je soseda povedala, da so jih pri Pogancih naši zadržali, ne? Nič se ne boj, tudi zame ne. Kmalu dobiš sveže vesti z bojišča!« Vedra je, kot da se ni nič zgodilo. Pa se je. Prišla je le do Škofljice. Kako je že Kučan sinoči končal svoi lepi govor? "Nocoj so sanje dovoljene. Jutri bo nov dan!« Se je dan naše državnosti začel z grdimi sanjami? Kakšen bo novi dan? Kakšni bodo naslednji? Sredi dopoldneva me kliče hčerka. Joka in prosi: "Mami, prosim te, pridi! Pusti vse in pridi!« Ne morem. Tudi če bi hotela, ne morem. Ceste so blokirane. Letališča zaprta. A tudi če tega ne bi bilo, ne bi šla. Tu je moj dom. Napadena je moja domovina. Nikoli je ne bi zapustila, posebej ne v nesreči, ki se je tako znenada in tako strahovito zgrnila na nas. Poročila so z ure v uro grozljivejša. Matjaž pride šele proti večeru. Srečen, zagorel. Dan je preživel z dekletom v naravi, šele malo prej je zvedel za dogodke, a jih še ni dojel. Obsedi ob meni pred televizorjem in vidi, kako se sončni dan umika grozi, ki nam jo ponujajo poročila. Je to vojna? Prava vojna? Od koga? Od naše ljudske armade? Ni res! To ne more biti res! Mislim na to, koliko spisov smo v šoli pisali o «naši« armadi. Koliko proslav sem režirala ob dnevih JLA. Kolikokrat smo bili pri njih v gosteh in oni pri nas. Zdaj pa nas napadajo. Brezobzirno. Brutalno. 28. junij 1991: Neprespana sem. Utrujena in neskončno žalostna. Samo poročila lovim. Z obeh radijskih sprejemnikov in televizorja. Nič HTkRATURA Rast 3/1992 mi ne sme uiti! Vsak trenutek bolj sem ogorčena. Glasno preklinjam, da si dam duška. Iz tankov me gledajo mladi fantje. Gledam otroke s strahom v očeh. Mislim na njihove matere. Vseeno, od kod so. Niso jih rodile za tole! Za mir so jih. Za to, da nadaljujejo rod, da dosežejo svoje življenjske cilje. Moj bes je namenjen armijskemu vodstvu. V generale. V Beograd! Pravega strahu še ne občutim. Ne še tistega, ki mi je ostal v kosteh še dolgo po drugi vojni. Okrog mene še ne poka. Ne brnijo še letala nad mano. Ne vidim gorečih hiš. Ne bežim še. A vse to doživim še pred dvanajsto uro. Na banko moram, ki je na drugem koncu mesta. Brez denarja sem in brez najnujnejše zaloge vsaj za nekaj dni. Pri mostu zarežijo varne španski jezdeci. Zagledam naše teritorialce, resne, do zob oborožene. Potem zaslišim sireno. Pomislim na prometno nesrečo. Čez čas, da morda gori. Ustrašim se šele, ko vidim druge, kako bežijo. Trumoma drve na desni breg Krke. Jaz pa moram na levega. Skoraj sem že na drugi strani. Zadihana se ustavim ob našem vojaku: "Kam?<< "Dol!« pokaže z roko proti Krki. Sirena še kar tuli. Beže se spuščam navzdol. Na nič ne mislim, samo dol, kamor mi je pokazal oboroženi mladenič, samo dol! Spotoma podim z igrišča tri fante, ki kar stojijo in gledajo in se smejijo, kot da so priča akcijskemu dogodku iz kakega filma. Ne vedo še za pravo vojno. Zadihana se ustavim pod mogočnim mostom. "Proč spod mosta!« jezno zavpije isti, ki me je prej podil dol. "Kaj pa sploh je?« zavpijem nazaj kar malo jezna. Samo z roko pokaže proti nebu. Takoj ga razumem. Letala! Grozi letalski napad! In če bodo napadli, bodo najprej most! Spet bežim. Kam naj grem? Pod drevo? V reko? Zagrabi me panika. Vse to sem že doživela! Vse to je že v meni! ... Bežim med gorečimi hišami. Gospodar me je poslal gledat, če njihova hiša še stoji. Tujega otroka je manj škoda. Tečem... vse naokrog se kadi, prasketa, gori. Nad mano pa letalo. Lovi me! Tako nizko leti, da razločno vidim pilota. Usnjeno kapo ima na glavi, velika očala na očeh. Zdi se mi, da se mi hudobno smeji... Strašno se bojim. Razbijam po vratih hiše. Vpijem, naj mi odpro, naj me skrijejo. Trepetam od groze. Pa mi nihče ne odpre. Seveda ne, saj ni nikogar. V vclbani kleti so. V zaklonišču!... V zaklonišče! se zavem in stečem do prve stavbe, ki je restavracija. Trije stojijo tam, me začudeno gledajo iti sprašujejo: "Ja kaj pa je?« "Kaj niste slišali sirene?« »Smo, pa ne vemo, kaj pomeni. Zakaj vsi tako bežijo?« "Letala,« rečem zadihano. "Nevarnost bombnega napada!« "Hudiča!« zakolne eden, drugi pa sikne: "Lepo nam vračajo, kurbe! Smo jih lepo redili in živeli, zdaj pa imamo!« V tistem se nekdo sunkovito ustavi pred nami s svojo "bolhco«. "Mesto je blokirano. Nekje pri Trebnjem so letala napadla kolono vozil. Tudi pri Bršljinu so sekali,« hiti pripovedovati. "Vse banke so zaprte, pošta, trgovine... Vse. Vsi bežijo. Bršljin evakuirajo.« Domov! si rečem in tečem kar prek igrišča na stari most, ki je menda še prehoden. Prehitim mlado ženo, ki hlipa: "Kaj mi je bilo, da sem šla v službo! Kaj mi je bilo!« UTERATURA Rast 3/1992 Ustavim se uh njej, jo primem pod roko. «Od kod pa ste?« Za hip pozabim na svoj strah. "tz Toptic. Ježeš, moji otroci!« iztrga se mi in beži v breg. Giedam za njo, ki hiti na drugo stran mosta. Tudi tu že postavtjajo zaporo. To je vojna! V vseh ceticah svojega bitja jo čutim. Kje je Matjaž? Tudi v meni se boteče ogtasi skrb za otroka, čeprav odrastega. Doma ga ni! Dobro, da ga ni! Naj ne hodi domov, si žetim! Hip za tem že nekdo pozvoni na vrata. Dva "naša« v potni bojni opremi. V zadregi se smehtjata. «Po Matjaža sva prišta,« pravi Franci, njegov prijatetj. Tako pove, kot da ga je prišet vabit na iztet. Strah mi zadrgne zanko okrog vratu, kri buta po žitah, da skoraj sti-šimsrce. "Kje imaš poziv? Ne verjamem ti!« Nastonim se z vsem tetesom na vrata, kot da branim nedotaktjivost vseh, ki so tu doma. "Ni poziva. Mobitizacija,« pravi oni drugi, ki ga ne poznam. Franci pa prikimava. "Ga ni! Ni ga doma!« izdavim in čutim, kako tuj je moj gtas. Fanta me v zadregi gtedata. Ne vesta, kaj bi. "No, ko pride, naj se pripravi. Prideva spet čez pot ure,« čez čas reče Franci. Potem se nekam boječe umikata po stopnicah navzdo) in me gtedata in se mi dobrikata z mtadim nasmehom, kot da se mi opravičujeta za to, da me vznemirjata. Ritensko se umaknem v svoj hodnik, zaprem vrata, obrnem s tresočimi rokami ktjuč in se spet nastonim na vrata. Zdaj z notranje strani. Srce mi razbija, da ga mirim z rokami. V tistem zazvoni tetefon. "Po Matjaža so prišti! Stišiš, po Matjaža so prišti,« nagtas zajočem v tetefon. Divje zvonjenje na vratih me prišiti, da odtožim stušatko, preden kaj več povem. "Matjaž!« "Ja kaj pa noriš!« me btago potegne k sebi in potiska v kuhinjo. V hodniku že stojita onadva, ki ga nameravata odpetjat. "Poziv pokažita!« naredim nekaj korakov proti njima, jezna in že histerična. Matjaž nas razdvoji: z eno roko potiska onadva ven na hodnik, z drugo mene v stanovanje. Z iztegnjeno roko in razprto dtanjo, kot je njegova navada, mi odtočno ukaže, naj jih pustim mato same. Postane me sram. Kot nerazsoden otrok se obnašam. Čez čas jih povabim: "Notri stopite! Kaj stojite tam vsem na očeh?« Za hip me prebtisne: Kako, da so prišti skupaj? Kako, da so se tako hitro našti? A to je samo prebtisk. Matjaž me spet priktene nase. "Kaj pa uniforma?« reče. "Nič. Vse boš dobit tam. A ni prima?« se Franci zavrti kot maneken. "Potežkajte,« mi ponuja svojo btuzo. "Potna je municije. Jim bomo že dati! Kaj pa mistijo?« Tako je prav! si mistim. Le dajte jih! Tudi jaz bi šta, če bi mogta. A njega ne morem kar tako dati! Kaj, če ga ubijejo? Spet zajočem. Kot Ktopčičeva mati sem, ki trepeta za sina. Dokter v njej ne dozori spoznanje, da je treba dom gasiti, kadar gori. Da mora vsak storiti svojo dotž-nost. tn zdajte gori naš dom. Naša komaj rojena država je napadena! S tanki, tetah. Braniti je treba svobodo! Zdajte gredo v boj trije mtadi fantje. Matjaž stopa med dvema oboroženima vojakoma v kratkih htačah, Ivanka Mestnik beti majici in adidaskah, dobre votje so vsi trije, postojijo pred btokom, ZAPISKI tz DNEVNIKA poktepetajo z tjudmi, tako je, kot da se odpravtjajo na tep iztet. Gtedam za njimi in srce se mi stiska od strahu zanj. Za vse. Eno sem z vsemi materami sveta, ki trepetajo za svoje otroke. Proti večeru me poktiče, naj pridem. Pričaka me zunaj. Ob njem kotega, moj dober znanec. Oba tepa, v novih uniformah, nasmejana, navidez brezbrižna. «Se nisva nič zmenita,« mi Miro krepko stisne roko, «pa sva se kar znašta tukaj. Oba prostovotjca! Sem reke): Nikoti si ne bi oprostit, če ne bi bit zraven. Sram bi me bito, če ne bi zgrabit za orožje, ko smo v nevarnosti!« Prostovotjec! Samo odigrati so, kako so ga prišti iskat, da bi taže pre-nesta odhod! Ponos me preptavi. Ne bom te izdata, mu rečem tako, da mu stisnem roko nad komotcem. Samo previdna bodita! Nič ne bo pomenita svoboda, če je ne bosta dočakata! Čuvajta se! Vsi se čuvajte! 29. junij 1991: Vojna traja. Matjaž je nekje btizu. Tankovska enota, ki so jo naši zaustaviti na Medvedjeku, se bo nocoj verjetno umikata proti Kartovcu. Grozijo, da nas bodo zbombardirati, če pade te en stre). Samo za trenutek pride, da me pomiri. Da mu tahko povem, kako ponosna sem nanj, naj ne bo obremenjen z mojimi sotzami. Vem, kako v resnici sovraži vojno, kako je proti oboroževanju, a totc je nekaj drugega. Je kot teta enainštiridesetega, ko so nas okupirati fašisti. Saj res! Kako naj rečem sedanjim okupatorjem? Saj so hujši od fašistov! Po svojih stretjajo! V tanke so vtakniti mtade fante "čuvat meje pred zunanjimi sovražniki«! Ztočinci! Ko bo vsega konec, morajo pred sodišče! Ti generati! Že zaradi ztočina nad temi mtadimi fanti! Nič ne kuham. Nič ne jem. Spim kot zajec. Radio ob vzgtavju je vžgan vso noč. 30. junij 1991: Je to danes prekinitev ognja ati samo tišina pred nevihto? Najbrž to drugo. Dobro, da sem sosede že sinoči mato pripravita na možnost zračnega atarma. Ko so sirene zatutiie, so nekateri prišti v zaktonišče čisto nepripravtjeni. Še v pidžamah. Dvakrat dopotdne in enkrat popotdne smo tekti v ktet. Pa če bi tudi desetkrat, da te ne bi začeto padati! Gtedam tjudi v zaktonišču: Mirni smo. Nobene panike. Nobenega joka. V kotu pri vratih je mati z dvema hčerama in tremi vnuki. Obe hčeri sta ponovno noseči. V tisti kot je tako težko pogtedati. Strah me je za bodočnost mtadih in še nerojenih, tn ne morem si predstavtjati, da bi bit med nami Matjaž. Prav se je odtočit. Okrog potnoči sitovito stretjanje nekje v smeri Brštjina. Kar vidim Matjaža na potožajih. Zdaj je ranjen, zdaj četo mrtev. Ne morem biti sama! Po sosedo grem in z mano je skoraj do dveh ponoči. Saj res: Vojna nas tako zbtižuje! Kako smo kar naenkrat dobri drug z drugim, pozorni do starejših, botnih. Ampak tako bi morato biti vedno! Ob vznožju moje postetje je nahrbtnik z najnujnejšimi stvarmi. Spim v trenirki. Pozno ponoči postušam stretjanje pri Pogancih in Češči vasi. Postušam tetata, ki so kar naprej nad nami... LITERATURA .......... Rast 3/1992 Spet je pozna ura, pomistim, te da je zunaj spokojen mir. tn pri nas je mir! Preskakujem zapise, tu in tam me močneje vznemiri zapis, kot na 133 primer 4. jutij 1991: Ob jutrih sem tako utrujena! Tako bi še malo poležala, pa se moram urediti. Kaj, če bo spet a!arm? Dan borca je. Praznik brez slavja, a praznik v pravem pomenu besede. Vojska se umika v kasarne! In "posanjarim« o dnevu, ko so zares odšli. Ko nisem mogta dojeti, da je res! Ko sem razmišljala, kaj me je v resnici globlje pretreslo: njihov napad na nas a)i vest, da za vedno odhajajo! Ampak v Dnevniku so še drugačni zapisi! 6. jutij 1991: Stvari se te umirjajo. Vojaki še vedno bežijo. Danes sem tudi jaz pomagata na našem Rdečem križu. Nikoti ne bom pozabila matere, ki je vsa objokana iskata svojega sina. Prejšnji dan je uše) iz kasarne v Pogancih, ji je reke] dežurni oficir, zdaj ga pa ni. Gotovo so ga ubiti na begu! Sete po enajsti uri izvemo, da se je zatekel k našim. Preobtekti so ga in že potuje proti domu. Vsi se oddahnemo. Nocoj ni stretjanja. Bo res mir ati je tako zato, ker prihaja Trojka? Naj diptomacija nadomesti orožje! Nič ni dragocenejšega od živtjenja. Od živtjenj mtadib fantov še posebno. «Ko bo svoboda!« je davi vzdihnita Renata. Tudi z njo sva se zbtižati šele v zaklonišču. Da, ko bo svoboda... 7. jutij 1991: Tečejo pogovori na Brionih. Mirno je. Pri nas. Vsak dan huje je na Hrvaškem. Se bo zdaj vojna prenesta na njihova tta? "Nekdo mi je rekel, da bo pri nas tisočkrat huje! Da bo vse to, kar se dogaja pri vas v Sloveniji, kasneje kot risanka,« mi je preko telefona rekla hčerka. Joj, potem bom trpela za njih! Ne, do tja vojna ne bo pri-šta. Dubrovnika nikoli ni napadla nobena vojska! Dobro, da so v Dubrovniku! Črni zvezek omahne na posteljo, solze mi zameglijo oči. Kakšna zmota! Kakšna naivnost! Kaj je sveto tej «naši« armadi? Kaj jih lahko zaustavi? Kdo lahko popiše grozote, ki so se dogajale na hrvaških tleh? V Dubrovniku. V meni! V mojem dnevniku pa lepi zapisi: 8. julij 1991: Večer je končno miren. Noč tudi. Ne morem verjeti, da v zraku ni letal! Vsakega prestrežem, ko se jih tako bojim. Ne, res jih ni! 9. jutij 1991: Življenje se vrača v stare kolesnice. Danes sem celo malo pospravljala. Si skuhala. Tudi Matjaž je prišel. Prost je do šestih zjutraj. Utrujen je, "gnil«, kot pravi. Okoplje se, preobleče in zaspi kot otrok. Miren, spokojen večer, tn mirna noč. Naj ostane tako! Naj bo MtR! MtR! Čeprav, kot je rekel predsednik Kučan: "Nikoli več ne bo tako, kot jebjlo!« Saj tudi ni treba, da hi bilo! Kako sem podčrtala ta zadnji stavek! Trikrat! Odločno, neizprosno. Minilo. Nepreklicno je minilo. Noč je mirna, spokojna, nebo posuto z zvezdami... Samo misel, najbrž huda, nekje v podzavesti skrita, me je vrgla iz sna. Samuel GRAJFONER: Skozi kip školjke z brado, 1991, E. A., suha igla, 100 x 70 em Stane Jagodič HUMOR IN SATIRA OD ALTAMIRE DO DADAIZMA (Nadaljevanje iz prejšnje številke) Od nasmeha Mone Lise do Goyincga krika Renesansa pod vplivom klasične grške in rimske umetnosti naredi duhovni preporod, se izvije iz ozkih srednjeveških dogem in ustvari novo evropsko umetnostno obdobje, v katerem umetnik ni več anonimen avtor. Reatistično ituzionistično slikarstvo pride ponovno do izraza iti z njim bogato razgibane alegorične kompozicije, ki v svojih motivih izražajo zemeljske in nebeške radosti, vendar tudi dramatičnih, grotesknih motivov ne manjka. V tem času prihaja tudi do podob posvetnega živtjenja in portretov takratnih veljakov, katerih obrazi izražajo svoboden duh, dostojanstvo in melanholične nasmehe. Najbolj sproščen, odkritosrčen nasmeh—smeh pa opažamo le na obrazih, ki pripadajo nižjim slojem takratnega življa. Človeško telo v svoji lepoti, erotičnosti ponovno zaživi in renesančna krščanska filozofija dopusti umetniku, da tudi v nabožnih podobah svobodno izrazi svoj odnos do lepote, harmoničnega, erotičnega telesa. Naštejmo nekaj avtorjev, ki v svojih podobah prikažejo mnogo igrivosti, humornosti in satiričnih fantazijskih izrazov: L. Signorelli, S. Boticelli, L. da Vinci, A. Arcimboldo, H. Bosch, P. Brue-gel, A. Durer itd. Med njimi je potrebno izdvojiti izredna fantasta H. Boscha in G. Arcimholda, vidna predhodnika nadrealizma, sodobne, fantastične, satirične umetnosti. V 15. in 16. stoletju je na ruskem in širšem slovanskem področju ponovni razcvet ikonskega slikarstva, ki tiadalmje tradicijo bizantinske umetnosti. Te pravoslavhe podobe pokažejo prefinjeno stilizacijo z močno poudarjenimi telesnimi detajli in bogat plemenit kolorit, kombiniran z zlatimi površinami. Najbolj znana je moskovska in novgorodska šola s slavnim Andrejem Rubljovom. Na te podobe se v formalnem, oblikovnem smislu radi naslanjajo sodobni vzhodni slikarji in tudi nekateri karikaturisti. Ikone, poslikane tabelne podobe, predmet čaščenja, so bile v Bizancu v S. in 9. stoletju in kasneje v Evropi v času reformacije pod udarom ikonoklastov. Ti so vandalsko uničili in sežgali mnoga dragocena umetniška dela. Podobnih uničevalcev umetnin pa v zgodovini ni manjkalo in to zaradi fanatičnih spopadov v smislu različnih religioznih, političnih, filozofsko-nazorskih usmeritev. Tudi nacisti so npr. v 20. stoletju sežigali stvaritve avantgardističnih umetnikov, ker so jih obravnavali kot izrojeno umetnost. Prišlo pa je do absurda. Nacistični kulturi je bil najvišji vzor antična grško-rimska kultura, ki pa se ni najbolje -cepila« na njihovo ideologijo, zato postane nacistična likovna umetnost nedoži-veta, izrojena. Tudi ostali diktatorski režimi 20. stoletja, od katerih je prednjačil stalinistični, so v likovni umetnosti doživeli podobno usodo. V 17. stoletju v Evropi vedno bolj prihajajo do izraza posvetni, žanr- Rast ski motivi, katerih upodobljenci izražajo različna humorna čustva, raz- položenja. Tudi religiozni motivi so vedno bolj sproščeni in krilati otročički (angeli) uprizarjajo na nebu in zemlji že kar nagajive prizore (J. de 156 Ribera, Velasqucz, P. P. Rubens, A. Brouwer, E. Hals, Rembrandt itd.). Stane JAGODIČ: Černobii, 1986, tuš, 29,5 x 42 cm v At% AA/ ^Al'AwAi<<'< ''//<'!<