DONESKI O TKALSTVU IN SUKNARSTVU
MED BEGUNJAMI IN ŽIROVNICO
Vilko Novak,
V vaseh med Begunjami in Žirovnico so še nedavno mnogo tkali in
valjali sukno. Danes pa je ta obrt že docela opuščena, tako da ni mogoče
najti več nobenega kosa valjalnice, ki bi ga mogli narisati. Komaj s pri-
povedovanjem morejo oživiti spomin na tkanje in valjanje.
Tkali so platno in sukno. Tkalci so bili bajtarji, ki so imeli le kako
njivico in so se z obrtnim delom prebijali skozi življenje. Osnova tkal-
stva in suknarstva je bilo' pridelovanje lanu in ovčereja pod Karavan-
kami in na ostalem gorenjskem ozemlju. Lan so sušili v skupni vaški
paštbi, ki sta jo včasib imeli tudi dve vasi skupaj. Pri paštbi je trlo pet
do šest teric. — Tudi volno so pripravljali z dolgim delom. Strižo ovac
in predelavo volne je popisal F. S. Finžgar (Koledar Družbe sv. Mohorja
za leto 1950, str. 117—118). Volno so predelovali na ahlah, rifljačah in
jo zvili v piaste. Predli so jo na kolovratu, ki je bil večji od kolovrata
za prejo prediva. Z vreten so volnene niti odvijali na motovilo, da so
naredili predeno ali štrene. Nato so jih osnovali na statve.
Tkalci domačega platna in sukna so bili v zadnjem času v Tešah pri
Brezjah, v Palovčah, v Smokuču Petran, na Breznici, na Rodinah
Skrbeč, ki je nehal tkati okoli 1937, v Smokuču Rakar, doma z Zabrez-
nice, ki je razmetal svoje statve 1949. On je povedal, da je »bognar«
Rajh na Zabreznici delal statve in da so prej po vseh hišah bili tkalci.
Rakar v Smokuču št. 42 je še edini živi tkalec, ki more nekaj po-
vedati o preteklosti te obrti. Sam je hodil že sedemnajstleten tkat v
Rattendorf nad Judenburgom. Mudil se je tam trikrat po štiri mesece,
od marca do sv. Petra in je dobival plačilo v denarju: od hodnika tri
krajcarje, za uhlaiic, praženk pa krajcar več. Tkal je tudi raševino in
sukno. V raševino je bila »vouna notr vočena«, pravi sam. Raševina je
bila primerna zlasti za delovno obleko, posebno za hlače. Raševino so
mnogi nosili, ker »pozimi je bil rad vsak raševnat«. — Cvilih je bilo
pisano sukno, tkano na štiri »nogaunike«, bilo je »kunštno delo«, kot
pripoveduje Rakar. Rabili so ga za pernice na postelje, ker so vsako
drugo platno otroci hitro premočili in se je uničilo. Volno in prejo so
vozili Rakarju iz Rateč, z Dovjega, iz Mojstrane, Hrušice in Rovtov.
Tkal je jeseni in pozimi. Računal je 10 krajcarjev od lakti (laket=enajst
117
Vilko Novak
pedi). Rakar je delal tudi vzorce. Po prvi svetovni vojni je še delal
>sukno babam na Bled« v vseh barvah, platno je delal pa še do zadnjega.
Rakar pripoveduje, da so tkalci delali najprej križaste plete, rute
s cofi in šele pozneje tudi blago.
V Begunjah in okolici je bilo zelo razvito tkalstvo volnenega blaga
in valjanja sukna. VolnO' so nosili v »žaklu« na hrbtu še z Jamnika in
Žirov, stkano sukno pa so vozili valjat v Begunje celo iz Bohinja. Po
pripovedovanju so imeli v Begunjah statve in kolovrate pri Mazovcu
(sedaj Božič) št. 40, kjer so delali sukno pred kakimi 50 leti; pri Pogo-
reučku (prej Jeglič, sedaj Resman) št. 42, kjer so predli in tkali več ko
80 let; pri Fentču (Legat) št. 12, pri Starčku (Pogačar, zdaj Kolman).
Na Zgoši pri Begunjah so tkali pri Tončku (Mencinger) in pri Lizniku,
kjer je ohranjena stara hiša z letnico 1697 nad vhodom.
Na roko so predli na kolovratu volno za »štunfe«; iz slabše volne so
delali za »krajouno«, ki je prišla na rob, kraj blaga.
Volno, ki so joi prinesli od raznih strani, so najprej izbrali, pobarvali
s kupljeno barvo (zelen kamen — galica) na črno, vmes pa so mešali
belo, da je bilo sukno sivkasto. Pozneje so jo dali prest h Glažarju —
Starčku »na mašine«. Za barvanje volne so imeli na prostem velik kotel,
v katerega je šlo vode do 20 škafov. Volno so v košu, ki je imel roče na
dva kraja, namočili »v graben«. Eden je držal koš, drugi pa je s kratkimi
grabi jami, ki so imele dolge zobe, obračal volno v košu. Oprano volno
so sušili na tleh na soncu, razprostrto na sukno. Otroci so jo obračali.
V Begunjah in bližnji okolici so tkali raševino za koce in žensko
obleko (po pripovedovanju pri Mazovcu v Begunjah) in pravo sukno.
Ko je bilo sukno stkano, sO' ga dali »v al a t u valannco« k Starčku
ali više gori pri Kajžovcu. Napravo pa imenujejo tudi stope, stope
za raševino. Tako so povedali, da je na Koroški Beli imel stope
Joštanov oče, pa jih je razdrl. Valjalnica je bila opremljena s kladivi
in stopami. Kladiva je privzdigovalo vodno kolo, ki ga je gnala Begunj-
ščica. Valjali so še po prvi svetovni vojni, nekako do leta 1925. Valjati
pa so baje začeli pri Starčku leta 1878.
Ko je bilo sukno zvaljano, so ga suknarji-tkalci doma zdelali.
S hribov so jim prinesli po 10 kg volne in so >jim zdelovali«. Zvaljano
sukno so dali sušit na reme: to je bil majhen kozolec, do 2 m visok,
150 cm širok. V lepem vremenu je bilo v enem dnevu suho. Sukno so
morali na remah močno napeti. Kosovi so bili dolgi 29—50 vatlov
(vatel =% m). Navadno sukno so v remi krtačili, »da je bil kosmat«;
kosmato sukno so imenovali m a 1 u r. Dva sta ga od dveh strani na tleh
z leskovimi šibami »sklofala« nakar so ga obesili nazaj in še skrtačili.
Doma so imeli z žaganjem »nabasan polšter«, na katerega so nategnili
sukno in z dolgimi noži odrezali dlako; z brezovimi metlicami so dlako
zmedli. V hiši je bilo ob takem delu zelo prašno. Bolj sklofanega sukna
niso dali v prešo. Drugo sukno pa so zganili na kosove, dolge do 50 cm
in ga dali v prešo. V kuhinji so naložili grmado, dali gret vanjo železne
»plate«, po štiri, nanje naložili drv, gor spet plate in so jih dobro zgreli
118-
Prispevek k zgodovini »mozirskega sukna<
nalašč za to narejenem širokem ognjišču. Kurili so s smrekovimi drvmi.
Z velikimi kleščami so prijemali plate, jih pomočili v vodo in jih po-
lagali na pripravljeno sukno, ki je bilo p oro lan o: otroci so ga z ro-
kami poravnali, zložili na polovico, v vsako gubo v sredo so dali papir,
na vrh pa lepenko* in na lepenko je prišla vroča pločevina, nanjo* pa
plošča — na to so spet dali pločevino, gor papir in sukno in vse postavili
v prešo, ki je bila nameščena v mali hiši in je imela šraub in stango
kakor preša za mošt. Na preši so pritiskali, pustili sukno mirovati in
spet pritiskali, nakar je ostalo en dan v preši. Pozneje so na tej preši
delali mošt. Ko so vzeli sukno iz preše, so ga preravnali in naredili kose
po 29—30 vatlov dolge. Prodajali so ga po sejmih v Radovljici, Kranju,
na Koroško. Tudi za »Ion« so delali za druge in so računali po 30 grošev
za vatel.
Uvajanje kupljenega tovarniškega sukna in blaga je pospešilo
propadanje ovčereje pod Karavankami in drugod na Gorenjskem. Ta
propad pa je uničil polagoma tudi domače tkalstvo in suknarstvo z va-
ljanjem. Velika zamuda in krivda naše etnografije in sorodnih ter go-
spodarskih panog pa je, da naiA z Gorenjskega niso ohranili niti enega
opisa teh valjalnic in niti ene slike ali risbe, kaj šele predmeta. Vzpo-
redno s propadanjem te obrti se je tudi naglo spreminjala noša, ki je
izgubila vse domače prvine, osnovane na domačih izdelkih.
Zusammenfassung
V. beschreibt die Überlieferungen der Weber, die auch in Kärnten und
Oberösterreich arbeiteten, die Verfertigung des Rasches und Tuches, das Weben
des wollenen Tuches und das volkstümliche Wälzen, das man nach dem ersten
Weltkriege aufgelassen hat.
119