Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 43
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo. a) Podsodnost za pokojninske zahteve mestnih stražnikov.
v pravdi Jakoba V. proti mestni občini celjski zaradi priznanja letne pokojnine spr. je c. kr. okrožno sodišče v Ce 1 ju po sklenjeni ustni razpravi spoznalo, da se ugodi ugovoru nedopustnosti pravdne poti, izreče sodna nepristojnost in ničnost dosedanjega postopanja ter tožba zavrne, troški pa da se medsebojno pobotajo.
Razlogi.
Tožitelj Jakob V., ki je služil za mestnega stražnika v času od 27. januarja 1891 do i. aprila 1899 je postal dne 1. aprila 1899 nesposoben za službo.   Tožena občina mu je privolila celoletno  plačo
44 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
500 gld. za odpravnino. Tožitelj pa se sklicuje na zakon z dne 14. maja 1. 1896., št. 74 drž. zak., ki je veljaven za državne služabnike ter zahteva letno pokojnino 200 gld.; nasprotno pa trdi tožena občina nedopustnost pravdne poti.
Ta ugovor je utemeljen.
Po §ih 3. in 21. organizacijskega statuta veljajo za mestno policijo celjsko one iste določbe, kakor za c. kr. služabnike. Dvorni dekret z dne 16. avgusta 1841, št. 555 zb. j. z. — z ozirom na § i. zakona z dne I. avgusta 1895, št. iio. drž. zak. in uvodni zakon k istemu ni moči dvomiti o tem, da je navedeni dvorni dekret tudi še sedaj veljaven — določuje, da je terjatve, ki pristojajo državi proti njenim uradnikom ali služabnikom, kakor tudi tirjatve, ki pristojajo uradnikom ali služabnikom proti državi in ki izvirajo iz medsebojnega službenega razmerja, razsojevati administrativnim potem. Ono isto velja tudi o pokojninah, katere zahtevajo državni služabniki od države. Po imenovanem organizacijskem statutu se smatra mestna straža glede pokojninskih zahtev enakopravno z državnimi služabniki in iz tega izhaja, da bi se bil moral tožitelj glede svoje pokojninske zahteve obrniti do administrativnega oblastva, če ni bil zadovoljen z ponujeno odpravnino. Da je to res tako, izhaja nedvomno tudi iz nekaterih naredeb najvišjega administnuivnega oblastva, vzlasti iz razglasov finančnega ministerstva z dne 8. novembra 1. 1855. št. 54 uk., z dne 19. julija 1856, št 32 uk., z dne 26. marca 1. i86g., št. 12 uk., z dne 29. avgusta 1871, št. 33 uk. kakor tudi iz razsodeb c. kr. državnega sodišča. Tožba za priznanje in plačevanje pokojnine bila je torej pri sodišču neumestno vložena ter jo je bilo zavrniti po §-u 42. jur. z. zaradi absolutne nepristojnosti in izreči, da je nično vse dosedanje postopanje.
Troški se med seboj pobotajo po smislu §-a 51. c. pr. r., ker tožitelju ni pripisovati po.sebne krivde na tem, da se je pravda vršila, tem manj, ker ga je mestna občina izrecno napotila na civilnopravdno pot.
Vsled tožiteljevega rekurza je c. kr. višje deželno sodišče v Gradci izreklo, da se ne ugodi ugovoru nedopustnosti pravdne poti in se toženka obsodi, da mora povrniti tožitelju stroške incidenčnega postopanja in rekurza, vse to iz nastopnih razlogov:
Ugovor nedopustnosti pravdne poti v le-tem slučaju zakonito ni utemeljen, ker je čisto neumestno sklicevanje na dvorni dekret z dne 16. avgusta 1841, št. 555. zb. j. z. Res se sicer organizacijski statut za celjsko mestno stražo glede pokojninskih pravic njenih udov sklicuje
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 45
na pravila, veljavna za c. kr. služabnike, a na ta način uredile so se njih pokojninske zahteve tako, kakor za državne služabnike, nikakor pa oni statut ni mogel ustanoviti izjemne podsodnosti za tirjatve, izvirajoče iz služabnega razmerja, v smislu dvornega dekreta z dne i6. avgusta 1. 1841., koji je veljaven edino le za državne služabnike.
Tožitelj je vstopil v službo mestne straže na temelju privatne pogodbe ter je vsled te pogodbe prevzel dolžnosti, pa tudi pridobil si pravice; te pravice more edino le pravdnim potom pri c. kr. sodiščih utrditi, ker se opirajo na privatno pogodbo. Sicer je pa tožena občina sama napotila tožitelja na civilno pravdno pot.
Po tem takem bilo je treba spremeniti sklep c. kr. okrožnega sodišča, s katerim se je bilo ugodilo ugovoru nedopustnosti pravdne poti, ter obsoditi nasprotnico v smislu §ov 48. in 50. c. pr. r. v povračilo pravdnih, vsled neutemeljenega ugovora povzročenih stroškov prve instance ter rekurznih stroškov.
C. kr. najvišje sodišče je s sklepom z dne 31. oktobra 1899, št. 15996. revizijski rekurz tožene občine zavrnilo ter potrdilo sklep C. kr. višjega deželnega sodišča v Gradcu iz njegovih navedenih stvarnih razlogov. Dr. y. Hrašovcc.
b) Odškodnina za zlorabo zastavljenega biciklja. — K uporabi §-ov 43. in 45. c. pr. r.
C. kr. okr. sodišče v Lj. je na tožbo Ludovika L. proti Alojziju Z. radi 60 gld razsodilo dne 10. nov. 1898 (C IV 397/98) tako: Toženec je dolžan plačati tožniku za rabo kolesa, izročenega mu v zastavo, tekom 1. 1898., znesek 4 gld. s 5"/^ obrestmi od 19. oktobra 1898, nadalje opustiti vsako vožnjo s tem zastavljenim kolesom in povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 23 gld. 4 kr. v 14 dneh pod ekse-kucijo; višja zahteva tožnikova se zavrača.
Dejanski stan.
Tožnik navaja, da je kupil dne 21. septembra 1897 pri puškarju F. K. kolo za 170 gld, katero je imel do konca novembra 1897. 1. v svoji posesti in se z njim večkrat vozil. Potem pa je dal kolo pri F. K. očistiti in je izročil tožencu v zastavo za neko terjatev. Meseca avgusta tek. leta pa je videl toženca, da se je vkljub prepovedi peljal na njegovem kolesu v U. Ko ga je vprašal, zakaj da se vozi, je toženec odgo-
1
46 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
voril, da ima pravico voziti se na kolesu in se tudi vedno vozi. Tožnik zahteva primerno odškodnino za obrabo kolesa in pa, da se tožencu prepove nadaljna vožnja s kolesom. Da se je toženec res vozil, sklicuje se tožnik na priči Marijo L. in Bertrama S., a na pu.škarja Fr. K. v to svrho, da je bilo kolo vredno 170 gld. in da je vsled vožnje toženčeve izgubilo na svoji vrednosti.
Toženec pripoznava navedbe tožnikove, trdčč, da se je šele letos spomladi naučil voziti na svojem kolesu in se potem peljal enkrat na Vrhniko, enkrat v Mengeš, dvakrat na kolodvor dolenjske in enkrat na kolodvor južne železnice, dalje enkrat v Udmat in enkrat ali dvakrat do skladišča v Vegovih ulicah. Ko mu je pa tožnik prepovedal rabiti kolo, se ni več ž njim vozil.
Priči Mariji L. in Bertram S. sta potrdila, da sta res videla, ko se je toženec vozil na kolesu tožnikovem; Marija L. je tudi potrdila, da je toženec govoril, da se vedno vozi na kolesu, ker ima pravico do tega. Priča F. K. se je izpovedal, da je dal lansko jesen kolo tožniku za 170 gld., da je sedaj še popolnoma dobro, vendar pa je, ker sta pnevmatiki obrabljeni in sta pedala precej trpela, vsaj 30 gld. manj vredno; isti je izjavil, da ceni škodo, katero je napravil toženec z navedenimi vožnjami, na 4 gld.
Razlogi.
Na podlagi teh navedeb je dognano, da je tožnik tožencu dal kolo v zastavo za neki dolg in da je toženec svojelastno rabil kolo in tako napravil škode najmanj za 4 gld. Ker ])0 smislu S-a 459. o. d. z. upnik ne sme zastavljene reči brez dovoljenja lastnika rabiti in se toženec ne more izkazati, da mu je dovolil tožnik voziti se s kolesom, bilo je zahtevi tožnika ugoditi, znižala pa se je zahteva na 4 gld. ker je zvedenec in priča F. K. potrdil, da znaša škoda le 4 gld.
Ker je tožnik s svojo zahtevo, da toženec ne sme rabiti kolesa, popolnoma zmagal in je bila določitev nastale škode odvisna od izjave zvedenca F. K., bilo je stroške po smislu §-a 43. II. c. pr. r. naložiti tožencu v celem znezku.
Proti tej sodbi vložil je toženec priziv, češ, ker je prvi sodnik vsled napačne ocenitve dejanskega stana ter dokazov in deloma vsled nepravilnega nazora o stvari sami tožniku sploh kaj in sosebno 4 gld. za rabo kolesa pripoznal in izrekel, da mora toženec v prihodnje opustiti rabo kolesa, in ker je konečno obsodil ga v povračilo stroškov prve instance.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 47
C. kr. deželno sodišče v Ljubljani je dne 28. janu-varja 1899 razsodilo:
I.) Prizivu se toliko ugodi, da je toženec dolžan plačati za rabo (prav: obrabo) kolesa 50 kraje, s 5 »/„ obrestmi od vročitve tožbe v 14 dneh pod eksekucijo in da se pravdni tro.ški pobotajo. Tožbena zahteva glede višjega, tožniku po prvem sodniku prisojenega zneska 3 gld. 50 kr. se odbije.
2.) Prizivu proti izreku glede nadaljnje rabe kolesa se ne ugodi in v tem oziru .sodba potrdi.
3.) Tožnik je dolžan tožencu plačati polovico na 20 gld. 76 kr. odmerjenih stroškov prizivnega postopanja, torej 10 gld. 38 kr. v 14 dneh pod eksekucijo.
4.) Izrek sodbe, s kojim se je tožbena zahteva glede 4 gld. prese-gajočega zneska odbila, ostane neizpremenjen, ker ni bil ispodbijan.
Razlogi.
I.) Toženčevemu prizivu zoper izrek, da mora tožniku za rabo kolesa plačati 4 gld, bilo je deloma ugoditi.
Že iz trditev v tožbi in na razpravi je jasno, da zahteva tožnik plačilo zneska 60 gld. iz naslova odškodbe in ne morda iz naslova kakega pogodbenega dogovora in posebno ne iz naslova najemne pogodbe. On trdi, da je toženec zastavljeno mu kolo samolastno rabil in da je vsled te uporabe kolo na vrednosti izgubilo; s to trditvijo je odškodninska zahteva v smislu §-ov 459. in 1293 o. d. z. in si. utemeljena.
Iz vsega tega se razvidi, da tožnik zahteva plačilo za obrabo, a ne, kakor se je v tožbi napačno izrazil, za rabo kolesa.
Toženec priznava samolastno rabo kolesa za vožnje, ki jih je sam navedel, in ker je brezdvojbeno, da se kolo po rabi obrabi in vsled tega na vrednosti izgubi, tedaj je tožbena zahteva  s-in quali<     ognana.
»In quanto« prisodil je prvi sodnik za primerno odškodbo 4 gld. opiraje se na izrek zvedenca F. K. Temu pa ni pritrditi. Tožnik je sam vzel za podlago preračuna visokosti odškodnine to, da se plačuje za jednodnevno rabo kolesa po 50 kr., in temu je tudi toženec pritrdil. Na tej podstavi izračunal je tožnik odškodbo za 120 dnij rabe z zneskom 60 gld. češ, da je tudi kolo za toliko vrednosti izgubilo. Ni torej vzroka odškodnino določevati na drugi podstavi in to tem manj, ker je podatkov dovolj za določitev odškodninskega zneska na prvo omenjeni podstavi.
48 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Zvedenec F. K. je potrdil, da se je vozil toženec, ako se vpošteva vožnje, od njega samega priznane — da se je tudi še sicer vozil, itak ni dognano — vkupe kakih 83 km. Ker pa je notorično, da se toliko kilometrov v enem dnevu lahko vozi, ni bilo tožniku odškodnine za samolastno rabo kolesa po tožencu več prisoditi nego 50 kr. in to posebno, ker je videti, da je ta znesek tudi v smislu §-a 273. civ. pr. r. primerna odškodba za povzročeno obrabo kolesa.
Bilo je torej v tem oziru sodbo izpremeniti in tožbeno zahtevo glede več prisojenih 3 gld. 50 kr. odbiti. — Zvedenec F. K. je sicer izrekel, da ceni škodo po omenjeni vožnji kolesu prizadeto največ 4 gld., a na ta izrek se iz zgoraj navedenega razloga ni bilo ozirati, posebno ker to mnenje nikakor ni z razlogi podprto, nego je le izražena misel F. K.
2.) Tožencev priziv glede izreka, da mora v prihodnje opustiti vsako vožnjo z omenjenim kolesom, ni utemeljen. Dotična tožbena zahteva ja v bistvu zahteva, kakoršna ugaja tožbam po .smislu §-a 228. civ. pr. r. Da pa je tožniku pravno do ugotovitve, ima li toženec pravico rabiti zastavljeno mu kolo, to je brezdvojbeno in to tem bolj, če se ozira na to, da se je toženec s tem kolesom v istini samolastno vozil, ker že iz §-a 459. in §-a 1372. o. d. z. izhaja, da zastavni upnik nima pravice rabiti zastavljeno mu reč. In ker to tudi toženec sam priznava, bilo je v tem oziru izpodbijano sodbo potrditi.
3.) Glede izreka o sodnih stroških prve instance je tožencev priziv deloma utemeljen in bilo mu je deloma ugoditi.
V tem oziru je vpoštevati, da znesek terjatve, ki jo je tožnik napovedal, ni bil samo odvisen od ugotovitve po sodnikovem izprevidu ali od mnenja zvedencev, temveč je bil tudi odvisen od istinitosti dejanskih navedeb tožnikovih, s kojimi je to terjatev utemeljeval, ki se pa ob ugovoru toženca večjidel niso dognale. Dalje je vpoštevati, da hranitev toženca glede zahteve, da mora opustiti daljno rabo kolesa ni provzročila posebnih stroškov, pritrditi je pa, da je bil v tem oziru vsekakor dan slučaj §-a 45. civ. pr. r., ker je toženec že prej obljubil, da opusti daljno rabo kolesa in ga tudi potem res več ni rabil, in ker je toženec takoj pri prvem naroku dotično zahtevo priznal. — Naposled se je ozirati tudi na to, da je toženec sam zakrivil, da je tožnik neprimerno veliko terjal, ker mu je, ko ga je avgusta meseca leta i8g8. pri vožnji s kolesom ustavil, opomnil, da se z omenjenim kolesom vedno vozi.
^ Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 49
Glede na vse te okolnosti, potem, ker je tožnik vendarle, če tudi z neznatnim zneskom zmagal in ker je toženec tožniku sploh odrekel ]3ravico kaj terjati za rabo kolesa — smatralo se je opravičenim po §-u 43. I. odst. civ. pr. r., da se pravdni stroški medsebojno pobotajo, in je bilo v tem oziru izpreraeniti izpodbijano sodbo.
4.) Ker je toženec s svojimi prizivnimi predlogi le deloma zmagal, bilo je stroške prizivnega postopanja razmerno razdeliti (§ 43. odst. I. civ. pr. reda) in tožencu primerno prisoditi polovico teh stro.škov.
5.) Izrek sodbe, da se tožbena zahteva glede 4 gld. presegajo-čega zneska odbije, ostane neizpremenjen, ker se ni izpodbijal.
Na revizijo tožnikovo je c. kr, najvišje sodišče obnovilo sodbo pr^^e instance in tožniku prisodilo stroške prizivnega in revizijskega postopanja.
Razlogi:
To, da prizivno sodišče določuje znesek, ki ga naj toženec tožniku povrne iz naslova obrabe kolesa, ni vzelo za podlago mnenja zaslišanega zvedenca, ni nikaka, temeljito presojevanje sporne stvari ovirajoča napaka po smislu §a 503. št. 2. c. pr. r., kajti mnenje je bilo prizivnemu sodišču znano in ga le-to tudi ni prezrlo. Tudi v tem, da se izrek prizivnega sodišča o višini odškodnine ne strinja z zvedenčevim mnenjem, ni najti nikakega nasprotja s spisi po smislu §a 503. št. 3 c. pr. r. ker se prizivno sodišče sploh ni držalo zvedenčevega izreka. Revizijskih razlogov po §-u 503. št. 2 in 3 c. pr. r. torej ni.
Pač pa je revizija utemeljena, v kolikor se opira na revizijski razlog §-a 503 št. 4 c. pr. r. Kajti to, da prizivno sodišče, določujoče odškodnino, ni vzelo za podlago zadevnega zvedenčevega mnenja, ampak od toženca na dan zahtevani znesek 50 kr, je očividno napačno pravno presojenje stvari. Tožnik je sicer ta znesek 50 kr. označil za posodnino jednega dne, toda s tem, da je svojo terjatev v tožbi utemeljil s številko, ki ustreza običajni posodnini^ njegova zahteva ni prenehala biti iz naslova odškodovanja radi zlorabe kolesa in s tem povzročenega poslabšanja zastavljenega predmeta. Podlaga za tozadevno ustanovitev torej ni, da bi se morala spraviti v zvezo s posodnino. Prizivno sodišče je odmerilo toraj odškodnino na napačni podlagi in sodba prve instance, ki se opira na zvedenčev izrek, je tembolj opravičena, ker ni pomislekov proti zvedenčevemu mnenju in ker odškodnina v znesku 4 gl. posebno z ozirom na toženčevo priznanje,  da je  kolo  rabil večkrat  za večje
4
50 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
c) Iz uknjiženja prava na kamate od ustanovljenog- dana ne slijedi, niti opstoji zakonska pretpostava, da nisu isti bili plačeni, pa zato nemože se na nje, ako nisu bili prijavljeni, imati obzira kod ovršne razdiobe.
Zaključkom o razdiobi c. kr. kot. suda u R. od 28. novembra 1899 posl. br. E 346/99—II bje doznačena poreznoj opčini rovinjskog sela, kao vjerovnici, uknjižena glavnica od for. 34717 sa zaostalim kamatima od tri godine prije dana dosugjenja u iznosu od for. 62-49.
Protiv toga zaključka tjerajuči vjerovnik R. podnese utok, obraz-lažuč ga time, da pošto rečena vjerovnica nije jirijavila i)rije nit na ročištu svoje traženje u ime glavnice i kamata, ima pravo pitati platež uknjižene glavnice sa kamatima od 6»/, od 21. dicembra 1898, od dana naime kad su počeli teči kamati zadnje godine do 14. oktobra 1899, kada je uzslijedilo dosugjenje.
Okru ž ni sud u R. kao utočni sud zaključkom 29. dicembra 1899 posl. broj R IV 209/99—13 udovoljio je utoku iz slijedečih razloga:
Polag §-a 210 O. E. ako vjerovnici ne ])rijave njihova traženja, na ista imače se obzira samo u toliko, u koliko ])roizlazi iz javne knjige il iz ovršnih spisa, da pravno postoje. U nazočnom slučaju ne proizlazi nit iz zemljišne knjige nit iz ovršnih spisa, da je porezna opčina rovinj skog sela vjerovnica zaostalih kamata na uknjiženoj glavnici od tri godine, pošto iz uknjiženog prava pobirati kamate od 6 »/, od ustanov-Ijenog dana, ne slijedi da su ovi zaostali, da zato nemože se na nje, ako nisu bili prijavljeni, imati obzira.
izlete, nikakor ni previsoko odmerjena. Reviziji je bilo torej v glavni stvari ugoditi.
A tudi glede izreka o pravdnih stroških prve instance izvira sodba prizivnega sodišča iz napačnega pravnega presojenja stvari, ker tožnik je zmagal z bistvenim delom svoje zahteve, naj se namreč spozna, da je toženec proti pravu rabil kolo in da mora to v prihodnje opustiti, in ker znesek odškodninske tožnikove terjatve bil je odvisen od sodnikovega izprevida, oziroma od preračuna zvedenškega, in zato bi bilo treba porabiti drugi odstavek §-a 43. al. 2. c. pr. r.
Iz teh razlogov je bilo prvo sodbo povsem obnoviti. Izrek o na-daljnih stroških je utemeljen v določilih §-ov 41. in 50. c. pr   r.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 51
C. kr. vrhovno sudište, usljed previdnog utoka porazne op-čine, zaključkom 25. januara t. g. br. 795 nije udovoljilo utoku iz razloga utočnega suda u suštini ispravnim, a k tomu iz dalnjeg razloga, da ako i proizlazi iz zemljišne knjige, da je glavnica porezne opčine ukamačena sa 6 od 21. dicembra 1895, neslijedi iz toga, da nisu zaostali kamati bili plačeni a protivno zakon nepretpostavlja.
_ - ršk -
Kazensko pravo.
a) Ne bis in idem.
Kas. razs. od 12. januvarja 1900. 1. št. 15897 od 1899. 1.
Žandarraerija je Ljuboslava K. dne aprila 1899. 1. radi spolnega, na Katri O. započetega nasilstva zaprla in okrajnemu sodišču izročila. Leto ga je v zapor vsprejelo, dne 15. in 17. aprila 1899. 1. v smislu §-a 199. kaz. pr. r. zaslišalo ter potem po §-ih 190. in 191. kaz. pr. r. iz zapora izpustilo. Poizvedbe pa je nadaljevalo in ga še enkrat dne i. maja 1899. 1. kakor osumljenca zaslišalo. Dne 9. maja 1899. 1. je izjavil državni pravdnik, pozivom na § 90. kaz. pr. r., da ni povoda dalje preganjati Ljuboslava K. radi spolnega nasilstva. Dne 10. maja 1899. 1. je ustavilo okrajno sodišče poizvedbe v smislu §a 90. kaz. pr. r., ter je o tem osumljenca obvestilo. Ne da bi se bilo dejansko stanje kakorsibodi premenilo, povsem neposredno pre-podal je pa državni pravdnik dne 8. julija 1899. 1. obtožnico, ki radi ravno istega čina okrivlja Ljuboslava K. zločina po §-u 132. III. k. z. V razlogih opomnja samo, da ni mogel K-a obtožiti radi spolnega nasilstva, ker ne more dokazati, da mu je bila znana nedoraslost Katre O. Uže v uporu zoper obtožnico je obdolženec prigovarjal, da je njegovo preganjanje izključeno radi pomanjkanja pogojev §a 352. kaz. pr. r. Toda višje deželno sodišče je odobrilo obtožbo, češ, da ni potrebna predhodna obnova, ker so bile presekane poizvedbe radi nedostatnih razlogov za uvedenje preiskave ali za obtožbo zoper določeno osebo, in ker ob to Ljuboslava K. ni smatrati obdolžencem v zmislu §a 38. k. pr. r. Po dne 4. septembra 1899. 1. zaglavljeni razpravi je bil K. hudodelstva §-a 132. IIL k. z. krivim proglašen. Glede vprašanja §-a 352. k. pr. r. bil je sodni dvor istega mnenja kakor višje deželno sodišče. Niti on ne smatra poizvedeb za kazensko, zoper določeno osebo naperjeno postopanje. Le-to, tako misli, začenja stoprav predlogom na uvedenje preiskave
4*
6Ž Iz pravosodne pfakse. Kazensko pravo.
ali prepodanjem obtožnice. Dotlej ni povoda dovoliti osumljencu poseben zaščit proti obtožitelju. Zdi se mu, da § 363. št. i. k. pr. r. izraža zgol načelo, da je dopuščeno nadaljevanje kazenskega postopanja brez obnove, ko so bile presekane poizvedbe, torej prej nego je bila obdolžena določena oseba.
Toda smoter in naloga poizvedeb (§ 88. k. pr. r.) ne izključuje povoda preganjalnih korakov zoper določeno osebo že pred uvedenjem preiskave, in ustavljanja istih, ako jih poizvedbe ne opravičujejo. Po-gostoma začenjajo poizvedbe, kakor v le-tem slučaji, baš občutljivim preganjalnim činom (zaporom). Da naj po §-u 90. k. pr. r. odrejeno presekanje nima vspeha, da je zoper osebo, vsled izrecne izjave obtoži-teljeve iz preganjanja izpuščeno, radi enega in istega dejanja zgol v smislu §-a 352. k. pr. r. postopati, ni združljivo z načelom §-a 57, odst. 3. k. pr. r., ki spaja ravno isti vspeh že s tem, da se molče odpove državni pravdnik preganjanju.
V tolmačenje izraza »obdolženec«, v §-u 363. št. i. k. pr. r. rabljenega, ni torej uporabljati §-a 38. k. pr. r. Ako bi se ga razumevalo v zmislu, prvim sodnikom zastopanem, na 1. odst. §-a 38. k. pr. r. omejenem, bi pač ne imel § 363. št. i. k. pr. r. prav nobenega pomena; le-to zakonovo določilo bi bilo uporabno zgol tedaj, kedar se je bilo po poizvedbah sicer predlagalo uvedenje preiskave, a je bil predlog zopet umaknjen ali pa od svštne zbornice ali višjega deželnega sodišča (§-a 113. in 114. k. pr. r.) odbit. A nikakor ni domnevati, da je § 363. št. I. k. pr. r. namenjen zgol takovim izjemam. Vladna obraz-loženja le-te zakonove določbe kažejo glede vprašanja, kedaj je koga smatrati obdolžencem, na § 38. k. pr. r. sploh, a ne morda samo na I. odst. istega. V 3. odst. §a 38. k. pr. r. pa je izrečeno za celo ob-sežje k. pr. r., da je uporabljati določila, tičoča se obdolženca, v kolik<5r niso po svoji naravi omejena na preiskavo, tudi na onega, ki je bil kakor osumljenec radi kaznivega dejanja zaslišan, pred sodnika poklican ali zaprt.
Na 3. odst. §-a 38. k. pr. r. se je torej ozirati, ko je razsoditi, je li dopustno nadaljevanje postopanja po §-u 363. št. i. k. pr. r. ali pa potrebna obnova po §u 352. k. pr. r. Tega mnenja so književniki avstrijskega kazenskega pravilnika (gl. vzlasti G. Meyer: Comment. III. zvez. str. 380., Mitterbacher: Comment. str. 624., Storch: ftizeni trestni rakouske, II. zvez. str. 556., Otto Friedmann: oest. Ger. Ztg. 1855. 1. št. 66. i. dr.); očitovalo je je tudi kasacijsko sodišče v mnogih
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 53
h) Dvakrat na smrt obsojen.
Kas. razs. od 24. januarja 1900. 1. št. 18723 od 1899. 1.
Obsojenčeva, na § 344. odst. 12. k. pr. r. oprta pritožba sloni na okolnosti, da so se vršila poizvedovanja za obnovo kazenskega postopanja, potem ko mu je bila že oznanjena izvršitev smrtne, dne 10. marca 1899. 1. prisojene mu kazni (§ 403. k. pr. r.). Od le-tega dneva do ddvoljenja obnove prebite smrtne težave smatra za poostritev kazni, ki bi bila morala \^o §-u 50. k. z. izključiti ponovno obsojenje na smrt, in ki torej v letem slučaji kaže prekoračenje sodne oblasti ' kaznovanja. Utemeljenosti pa ni nikakor priznati le-tem izvajanjem. Hočeš li opravičenjem o poostrenji kazni govoriti, onda moreš poostrenjem razumevati zgol zakonom določeno, sodnim izrekom prisojeno kazensko zlo, katero izvršuješ, z glavno kaznijo v celoto združeno, početkom ali koncem iste. Poostrilo začenja torej šele izvršenjem glavne kazni. Kakor kazensko zlo pa moreš smatrati zgol taka poostrilna sredstva, ki vplivajo jednakomerno na vsacega obsojenca in katero moreš, ako treba, povek-šati. A smrtne težave so zgol subjektivno čustvo, čigar natežnost (intenzivnost) menja z moralno vrednostjo individualitete in katerega zato ne moreš smatrati absolutnim, merivnim (commensurablim) shujšanjem ob-sojenčevega položaja. Zakonom dopuščena poostrila kazni so v §-u 19. k. z. taksativno našteta. Zgol na le-ta poostrila se poziva v §-u 50. k. z. izražena prepoved. Da je temu tako, posnameš lahko iz nastanka le-te določbe zakona. Rodila se je iz §-a 43. kaz. zak. od 1803. 1., ki slove: »Hudodelstva, katera zakon s smrtjo kaznuje, ne dopuščajo poostrila
razsodbah (n. pr. 19. oktobra 1885 I., št. 6345, — i. oktobra 1896. 1. št  6470., Novvakova zbirka št. 1987.).
To zadostuje v dokaz, da je bilo dopustno Ljuboslava K. radi obtoženega dejanja zgol pogojem §-a 352. k. pr. r. — ki v tem slučaju vsekakor obstoja — preganjati in da ob to izpodbijana razsodba nasprotuje načelu >ne bis in idem«. Obtoženčeva, §-om 281. odst. 9. b k. pr. r. podprta ničnostna pritožba je torej utemeljena Ugoditi jej je, ne da bi bilo pretresavati tudi še ničnostni razlog odst. 5. §-a 281. kaz. pr. r.
Kasacijsko sodišče je le-ta izvajanja zastopnika generalne prokurature dobesedno zahvalilo ter obtoženca od obtožbe oprostilo.
G.
54 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
kaznic. Nasprotno pa je § 44. kaz. zak. od 1803. 1. naravnost zahteval poo.strenje dosmrtne ječe ob obtežujočih okolnostih, ukazavši, da je >pff kakovosti le-teh okolnosti spoznati na poostrila,  v §-u   17. označena.« Poostrila, katera je prejšnji zakon za smrtno kazen prepovedal, bila so torej ona, katera je § 17. (ki soglaša s §om 19. sedaj veljavnega kaz. zak.) dopuščal za kazni na prostosti in v posebnih slučajih izrecno zaukazal za dosmrtno ječo.   Določilo  §-a   50.   sedanjega  kaz. zak. moreš torej samo tako razumevati, da ni prisoditi vrhu smrtne kazni tudi še kakega v §-u 19..označenega poostrila. S tem je hotel zakon vzlasti prepovedati, da bi se kdo, ki je na smrt ali na dosmrtno ječo obsojen, izpostavljal na sramotni oder (most) (§ iT d) kaz. zak. od 1803. L),   čim bi trpel še posebno zasmehovanje, torej grdo ravnanje na časti.   Ponova prepovedi poostrenja smrtne kazni v kaz. zak. od 1852. 1. je prav za prav brez pomena, ker je bilo razpostavljanje na lajti že  najvišjim  sklepom od 22. maja 1848. 1. preklicano.   Najbrže niso smatrali za nepotreben določnejši, že  v  §-ih  34. in 35.  k.  z. izraženi povdarek prepovedi prisojanja samostojnih kaznij vrhu smrtne kazni. Smrtnih težav pa  ne najdeš med poostriU §-a 19. k. z.; zastonj jih iščeš tudi med olajšujo-čimi po §-ih 52. in 231. k. z., kazensko zlo premenjajočimi okolnostmi; opustitve načela §a 33. k. z. tudi ne dopuščajo, kakor je ne dopušča strah pred strogostjo preteče kazni na prostosti.  Iz  določila  §-a  403. k. pr. r., slovom katerega je izvršiti  smrtno  kazen  v jutro  po   onem dnevu, ko je bil obsojenec obveščen, da ni bil pomiloščen, ni nikakor sklepati, da ustanavlja procesualno pravo kako izjemo od materijalnega prava, da namreč smatra daljše čakanje na usmrtitev shujšanjem obsojen-čevega položaja, zato poostrenjem smrtne kazni, in da zategadelj  skrača na pribhžno 24 ur čas med  rečenim obveščenjem in izvršitvenim činom, Le-to mnenje je že zato puhlo, ker bi smrtne težave takim skračenjem gotovo ne polegle, brž6 povekšale se,  ker ni  prav  nobenega  povoda, polagati početek smrtnih težav uprav v obveščenje po §-u 403. k. pr. r., dočim morejo obstajati že ob razglasitvi smrtne obsodbe, in cel6, dasi mogoče v manjši meri, že o početku kazenskega postopanja.   Hočeš li smatrati smrtne težave poostrilom kazni, ne smeš smatrati smrti za glavno kazen po §-u 12. k. z, kajti sicer ne boš mogel smrtne kazni nikoli izvršiti (§ 50. k. z), ker pred vsakim obglavljenjem  trajajo   daljše  ali krajše smrtne težave. Zgol iz humanitarnih ozirov  dovoljuje  zakon  obsojencu napominani rok, da se  na  smrt pripravi,  katero  bi  bilo   po §-u 397. k. pr. r. takoj izvršiti.' Pošlje mu zato svečenika, ki  naj mu
Iz upravne prakse. 55
du.šo z Bogom sprijazni, in dovoljuje njegovim sorodnikom in prijateljem, da ga morejo obiskati (§ 403. k. pr. r.). Ta pripravljavni rok je bil določen v k. pr. r. od 1850. 1. in 1853. 1. na dva, in v k. z. od 1803. 1 celo na tri dni. Nikakor ne smeš zakonodavcu podtikati, dani mislil na morebitno, |)rekoračenjem v §-u 403. k. pr. r. določenega roku sko|)čeno prošnjo obsojenca ali druzih v to opravičenih oseb za obnovitev kazenskega postopanja; ker pa ni za takšne slučaje, ki jih je gotovo imel pred očmi, ustanovil izjeme določeb §-ov 359. in 36i.k. pr. r., ni dvoma, da je mogla tudi ponovna razsodba izreči smrtno kazen. Gotovo ni mogoče prošnji za obnovitev, v zadnjem trenutku pre))odani, pripisovati vspeha, da ne samo ovira izvršitev zaslužene smrtne kazni, nego tudi izključuje ponovno obsodbo na smrt, ako ne, da prepustimo državno pravico kaznovanja obtoženčevemu razsojenju.
Iz le-teh razlogov je bilo ničnostno pritožbo odbiti.
F.