530                                         Janko Samec:   Utripi.
„Ali je kaj govoril o nji?" je vprašal z veliko skrbjo.
„Nekaj je pravil, da hoče poskusiti z vodo, in če pride živa iz vode, in sicer na katerikoli način, potem je dokazana njena nedolžnost. Ali človek naj se spozna pri govorici visokih gospodov, ki tako radi šale brijejo iz nas, ubogih kmetov!"
Jurij je odšel. —
Potem smo živeli dalje, živeli kakor čreda na Blegošu, iz katere je medved odnesel najlepšo ovco!
Konec julija je prišel Schwaiffstrigkh zopet na Visoko. Prišel je kot kažipot sodnije  (Weisbot)  in prinesel je meni in Jurju
¦v
pečate. Klicali so naju v Skofjo Loko na dan enajstega avgusta, na dan sv. Tiburcija mučenika, da bodeva pričala pri obravnavi, ko se bo sodilo o Agati Emi Schwarzkoblerjevi radi hudega Čarodejstva.                                                                       (Dalje prihodnjič.)
*-&-ce     Janko Samec:
V časih je pusto, včasih je prazno, kakor samotna jesenska je plan; včasih mi vriska, smeje se blazno, kakor da gleda v najlepši poldan.
Z vsemi v navzkrižju včasih se krega, kakor da svet ves je bedast in glup; včasih po cestah samotnih bega, kakor da tlačil bi črn ga obup.
Kdo naj razume vsa ta nasprotja, če jih nikoli občutil ni sam? — Bratje, otroci mi smo trenotja, gremo ... a sami ne slutimo kam!
-¦-•