v gotovini. " ' Izhaja vsak petek. E Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din zn pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1? Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Ljubljana, 12. januarja 1940. Edinstveno i V »Jutru« »razmišljuje« neki »gospodarstvenik« o preureditvi države in se seveda izjavlja »navzlic vsemu za narodno edinsivo«. Sestavek je tako miselno nezadosten, obsega toliko protislovij. napačno podanih dejstev, logičnih skokov, da že zgolj po svoji kakovosti dokazuje vso miselno utboštvo j ugoslovenursi va. Ganljiva je zlasti vztrajnost, s katero goni svojo jugoslovcnarsko d raj n o, potem ko je ta doživela polom in potem, ko so bita, vsa tista dejstva, ki jih navaja, bog ve kolikokrat ovržena in ko je bila prav tolikokrat dokazana njilvna neosnovanost in brezmi-sel nost. Najprej se je »gospodarstvenik« spravil seveda na gospodarsko enotnost, kakor da bi bili kedaj avtonomistični Slovenci ali Hrvatje zoper njo. Z najbol j obrabljenimi vsakdan jšeicami umuje tu gospodarstvenik, da je gospodarska enotnost neverjetno nujnu, kakor da bi vprav Slovenci in Hrvatje ne bili zmeraj zanjo in zoper tiisto protekcijsko gospodarjenje, ki je ravno, to enotnost razbijalo s tem. da je na stroške Slovencev in Hrvatov zapostavljalo in zatiralo ter naravnost uničevalo gospodarstvo tam, kjer so bili zanj ugodnejši pogoji, pa ga pospeševalo tam, kjer takih pogojev ni bilo. S tem pa je ne samo slabilo, ampak tudi razbijalo njegovo enotnost, ki se ji po j u gos love n s ko tudi »edinsivo.« pravi. In če jugoslovenskii »gospodarstvenik« ve, da se. je tako godilo, v znamenju narodnega »edinstva« in zaradi njega, pa nam kl jub temu hoče priporočati vnovič to slabo znamko., potem naj nam samo še razodene, kakšno poroštvo nam daje, potem ko je ravno jugoslovanstvo pokazalo v dejanju s v o jo grdo hegemonistično in izkoriščevalno stran. Zlasti je nesmiselno pri takih stvareh razlagati kako besedo zgolj pojmovno in ji svojevoljno podtikati namen in pomen, ki ga nima in ga nikoli ni imela. Vsako besedo, vsak pojem je treba mairveč razlagati po. vsebini, ki mu jo je dalo življenje, ne pa kakšen svetu odmaknjen sanjač v nepoznanjn življenja ali kak preračunljiv dobičkar v iskanju tvarne koristi. Tako ima tudi pojem narodne enotnosti, ali po jugoslovansko- »nacionalnega edinstva«, kar najbolj nedvoumno vsebino, ki mu jo je dalo dvajsetletno, trpljenje in zapostavljanje našega naroda, vsebino, ki nam predstavlja proti ljudsko, celo našemu jeziku in naši samobitni omiki sovražno dejavnost teh edinstveni'kov in vse tiste dobičkarske zalege, ki je jadrala pod njih no zastavo. Ne, z »ed bistvom« nam ne prihajajte več, preveč na slabem glasu je. Sicer pa nikar ne skrbite, da ne bi svobodni Slovenci in. Hrvati znali prav preurediti državo. Ves svet ve in čuti, da je naša država enotnejša in močnejša prav sedaj, ko je edinstvenikc odnesla n e volja Slovencev in Hrvatov. Jugoslovani so imeli dvajset leit vso oblast v tej državi. Osnova jugaslovenstva je bilo favoriziranje in hegemonija, in vsak Slovenec, vsak Hrvat ju je težko čutil. Pa vendar trdi ta »gospodarstvenik« ncženirano veselo, da jugoslovanska ideja »v svoji osnovi izključuje vsako... favoriziranje in vsako hegemonijo«! Naj si vsak bralec sam najde za tako pisanje primerno besedo! Umsko, pa tudi nravno raven tega nacionalnega razmišljanja podamo morebiti najbolje, če dobesedno navedemo njegovo primero s Švico: Enako kakor v Švici, ho moralo tudi pri nas v gospodarskih .stvareh vladali načelo solidarnosti, harmonične povezanosti in pravične izravnave interesov posameznih pokrajin in posameznih interesnih skupin, v boju med nasprotujočimi si interesi morajo odločati interesi skupnosti, seveda po načelu pravičnosti ter enakosti. Osnovna napaka je namreč, če kdo misli, da naši državi, tudi če bo federativno urejena, ni treba, da bi bila sezidana na načellu narodnega edinstva in jugoslovensko skupnosti. Opozorili smo, da lepomiškanje črpa Švica, ki je edina resnično federativna država v Evropi, vse svoje velike življenjske sile in svojo notranjo trdnost in odpornost, ravno v močno razviti zavesti edinstva. Sicer se nam zdi, du naj bi se posebno .jugosloveni ogibali primerjanja s Švico. Kajti vse, pa že prav vise bo govorilo zoper jugoisloveniske državoslovne nauke. G, da, če bi se bili jugosloveni spomnili Švice takrat, ko je bila priložnost za to, namreč 1918. leta! Koliko pretresov bi bilo prihranjenih Jugoslaviji! In koliko revščine, krivic, zapostavljanja bi bilo prihranjenega zlasti na,m Slovencem! Da, da, primera med švicarsko in jugoslovensko državno ureditvijo je v načelu zgrešena. Zaito tudi »gospodarstvenik« ne pride nikamor brez sicer bolj skrite, zato, pa nič manj nelepe potvorbe. On sicer ve, da v Švici ni nobene narodne enotnosti, da so marveč v Švici štirje državni narodi, od katerih šteje najmanjši komaj 40.000 duš. Ker pa to ve, in ker to dejstvo naravnost vpije zoper vsako tako primerjanje, zato jugo-s lov en potvarja. V predzadnjem stavku zgoraj-šnjega navedka govori še o potrebi narodnega »edinstva« pri nas. Ker pa si le ne upa, govoriti o takem »edinstvu« v Švici, izpusti preprosto besedo »naroden«, ko govori o »močno razviti zavesti edinstva« pri Švicarjih. Greši ;pač na to, da miselna lenoba in površnost jutranjih bralcev te nacionalne potvorbe ne bo opazila. Toda mi povzemamo to primero, a kakopak brez potvorb. Da, takšno državo hočemo imeti, kakršna je Švica, svobodno, demokratično, brez hegemonizma, pravično,. In zakaj ne bi šli tudi do nje po švicarskem zgledu? Potem se pa lahko zanesemo, da ise !bo tudi pri j ugoslov en, skih narodih razvila močna zavest državne enotnosti,. »Gospodarstvenik« — le kakšen gospodarstvenik utegne to biti! — seveda čuti, da z narodno enotnostjo ne pride daleč pri treh narodih, ki to narodno enotnost odklanjajo. Zato je šel med filozofe in modruje: Z ugotovitvijo, da smo en narod, hočemo predvsem manifestirati skupnost krvi in plemena (rase), medsebojno usodno povezanost in trajno skupnost političnih, kulturnih in gospodarskih interesov. Oglejmo si torej zaporedoma razloge tega jugo,slovenskega nacionalnega modrijana. Jugoslovan seveda dela s pojmi, ki jim je vsebina malo dognana, ker upa, da tako laže uide kritičnemu pogledu. Skupnost krvi? Toda pri mešano,s,ti ravno balkanskih Slovanov s krvno zadevo nihče ne bo daleč prišel. V Srbiji so se na primer naselili za turške vlade vsi mogoči narodi, od španskih Judov do maloazijskih Bašibo-rukov in celo afriških Zamorcev. Skupnost plemena ? Toda kakšno je potem pleme, ki nima skupne krvi? Slovenci smo po krvi gotovo bližji prebivalcem okoli sedaj nemških krajev kakor Mallnitz, Molita!, Kdtschach, Windisehgarsten, Windisclimatrei in drugih, 'kakor pa kakim Cincarjem. Zato pa; vendar nismo z njimi en narod, narobe, v narodnem boju so ti ljudje bili zmeraj zoper nas. Prav na isti miselni višini je trditev o usodni povezanosti in trajni skupnosti političnih, kulturnih in gospodarskih koristi. Za trajnost je menda trelba več kakor dvajset let. Usodna povezanost, ta je sicer gotovo dana spričo sveta okoli nas, in dobro, bi bilo, če bi se je j ugois lovom i vsaj toliko zavedali kakor mi, kajti precej trdnejša bi bila ta povezanost in najmanj Bolgare bi danes že obsegala. Toda ta povezanost nima z »nacionalnim edinstveni« prav nič skupnega, saj obsega lahko najrazličnejše narode, kar dokazu ie ravno od »gospodarstvenika« privlečena primera o Švici. Sicer pa, ko že govorimo o Švici: sedaj o praz- nikih so švicarski listi govorili o usodni povezanosti švicarske in finske uisode, neki. dnevnik je celo naravnost pisal o bratovskem finskem narodu. Kdor je bral tiste besede, je videl in čutil, da niso bile gola fraza, Zato pa kljub politični sorodnosti usod. kljub iz nje izhajajočega bratovskega sočustvovanja me bo nihče iskal v teh besedah kakšnih »edinstvenih« prizadevanj, tudi če ne bo ravno |>omisIil na velikansko zemljepisno in nič manjšo krvno razdaljo med narodi ene in druge države. Samo poklicni izdelovalec puhlic, brez poznanja političnih, narodnih in kulturnih sil, bi mogel iz takih glasov človečnosti razviti kakšen nesmiseln edinstveni nauk. Kako malo je ta gospodarstvenik mislil ob razkladanju svojih modrosti, dokazuje zlasti tale odstavek: Kako so ti naši notranji prepiri, ali smo trije narodi ali i*n narod, nesmiselni in brezplodni, mora vsak spoznati, kdor malo pogleda v svet. Tu nam zopet Švica nudi prav poučen zgled. Če vprašaš Švicarju, ali so prebivalci Švice en narod ali trije oziroma štirje narodi, te bo začudeno pogledal in bo dejal: »Mi smo Švicarji«. Nacionalna zavest je med Švicarji tako globoko zasidrana, da celo nemški narodni socialisti priznavajo švicarskim Nemcem, Francozom, Italijanom in Retoromanom, da pripadajo švicarskemu narodu. Ne, gospod gospodarstvenik, -stvar je precej drugačna. Če bo kdo vprašal Švicarja, kateremu narodu pripada, mu bo takoj povedal, da je ali Nemec, ali Francoz, ali kar je že pač. Seveda če ga bo vprašal po državni pripadnosti, za 'kar rabijo Švicarji; izraz »Nation« v romanskem pomenu besede, mu bo odgovoril, da je Švicar. Tako bo odgovoril na primer tudi vsak francoski, britanski ali ameriški državljan, pa s tem še ne bo zatajil svojega naroda. Sicer pa naj bi bil gospodarstvenik rajši prebral spomenico- Retoromanov, ki iso zahtevali pred dvema letoma od švicarske vlade popolno priznanje narodne enakopravnosti, pa bi bil videl, da Retoromanom. -še na miisel ne prihaja, zatajevati svoj narod, a da seveda prav tako ne zatajujejo svoje državnosti. Kdor bi naših jugoslovemov ne poznal, bi navsezadnje mislil, tla; grej-o taki neos-novani nauki samo na račun nevednosti. Sicer ta res mi majhna, če ne bi «i pač izbrali boljših primerov in ne prevračali resnice na tako otipljiv način na glavo. I o-tla v vsem tem prekopicevanju in mešanju pojmov jejskrit namen, da površnega bralca zapelje k napačnim sklepom in da dela razpoloženje za unitarizem,. Kajti če bi šlo edinstvenemu gospodarstveniku za resničen pouk iz tujih primerov, bi mogel reči samo eno: Švica je federativna država kljub veliko večji kulturni, gospodarski in socialni izravnanosti od naše, kljub isti skupni zgodovini, kljub znatno manjšemu številu prebivalstva in manjši površini ozemlja. Zaradi federativne ureditve pa v njej med- njenimi po jeziku tako različnimi narodi ni nobenih trenj. Zaradi federacije je tudi zavest skupnosti tako velika, da se vsak švicarski Nemec, Francoz, Italijan ali Retoroman navzven s poudarkom oznamenjuje za Švicarja, In če bi mu bilo še mogoče, dvigniti se nad plitvine unitaristično h e-gemo-n i stičnega jugo-slovenarstva, bi k tem ugotovitvam dodat še tale sklep: Samo takrat bo tudi pri nas državna zavest tako močna, kadar bo federacija- onemogočila, da en del prebivalcev ali en narod naše države živi v škodo drugega, in kadar bo demokracija po švicarskem vzoru preprečila korupcijo, ki je zagrenila toliko poštenih ljudi-. Če pa gospodarstvenik navaja pisatelje, ki dokazujejo, da so Švicarji tudi po »rasi« en narod, tedaj bi ga mi lahko opozorili na to-, da so svoje dni razni črno-rumeni pisatelji oznanjali nauk o enem avstrijskem narodu, in najbrž ne z manjšo upravičenostjo. Pa vendar ti nauki ni-so rešili Avstrije, ker ta ni znala rešiti vprašanja Avstrije: tla je namreč samo v popolni demokraciji mogoče sožitje več narodov. Ali dopovej take samoobsebnosti jugo-slovenu, če mu moreš. On primenjuje zmeraj primere, kakor se mu zdi. Švicarska federativna demokracija mu je zdajci dokaz za jugoslovenisko centralistično diktaturo, /ato pa jo porablja kot razlog — zoper našo federativno ureditev! »Banovina Pod lem naslovom je zbral vseučiliški -profesor dr. Andrej Gosar štiri razprave o vpraša,-njih, ki so nastale po sklenjenem sporazumu s Hrvati, in jih izdal v knjižici. Dobršen del obravnavanih predmetov je našim bralcem že znan. 'Toda, dobro je, da so zbrani in sestavno obdelani, kar 'bo marsikomu olajšalo pregled. Važna je 'knjižica zlasti, ker dokazuje in poudarja nujnost. da se brez vsakega odlašanja razširi sporazum tudi na Sloveni jo. A še prav posebej je simpatičen odločni pisatel jev nastop zoper slovensko malodušnost, ki ob vprašanju svobode ali nesvobode še ugiblje, če se stvar izplača. Simpatičen zlasti za nas, ki se bojujemo zoper to malodušnost od prve svoje številke, naj se skriva že sedaj pod lo. sedaj pod drugo krinko. Najbol j aktualna je v teli dneh druga razprava. »Finančna in gospodarska stran vprašanja o slovenski banovini . Po pravici graja uvodoma, da si Slovenci — pri čemer misli očitno na tiste Slovence, ki si svoje narodno vodstvo — kljub dvajsetletnim sporom in bojem za primeren drža v nepolitični položaj v državi še niso napravili jasnih predstav o tem. kaj hočemo. In medtem ko smo se prerekali okoli svetovno-nazorskih in podobnih vprašanj, smo zanemarjali narodno-gospo-(larsko in državno-poli lično življenje v veliko našo škodo. Pisec se je seveda, moral lotiti poglavitnega, vprašanja našega narodnega življenja, namreč naše obremenitve z javnimi dajatvami in naše udeležbe pri teh dajatvah. Po njegovih računih znašajo naše dajatve 1.051 mili jonov, dobimo pa nazaj samo 819.6 milijonov. Razloček znaša torej nad 210 milijonov. Toda pri tem moramo še upoštevati, da je pisec v preveliki skrbnosti,-da vsaj ne bi zapisal kakšne številke, ki bi se dala spodbijati, vse zneske zaokroževal nam v neprid. I ako na primer je vzel vseka ko mnogo prenizko dohodke Državne hipotekarne banke in Narodne banke v Sloveniji, ki jih jemlje samo s poldrugim milijonom, medtem ko znašajo samo pri zadnji povprečno 10 do 40 milijonov na leto. To pa iz preprostega razloga, ker v Sloveniji dejansko ni zgubljenih terjatev, ki znašajo na primer samo v Belgradu med 60 do 70 milijonov na leto. Nadalje pisec sam potrjuje, da ni upošteval 101 os r et Lnjih fondov (danes jih je že 114!), ki imajo 876.7 milijonov dohodkov (danes že vsaj za četr-tino več!) ih pri katerih skoraj nismo udeleženi, razen pri plačevanju. Razloček med našimi prispevki v državno blagajno in med. prejemki iz n je. kakor ga. je izračunal dr. Gosar, je tore j v resnici mnogo, mnogo prenizek. Toda pravilno pripominja pisec, kaj bi bili lahko naredili Slovenci, pa če bi bil še ta za; polovico manjši. In pri tem opozarjamo tudi mi na že dovolj krat poudarjeno dejstvo, da smo morali zaradi sedanjega finančnega sestava prenapeti jati banovinske finance, s čimer smo hromili podjetnost domače industrije in jo dejansko gonili iz dežele na jug. Ivan Hrovat: Ob „Kočevskem zborniku" (Nadaljevanje.) Kakor vidimo, obsega torej slovenski živelj, ki se zbira v društvih, skoraj zgolj uradništvo in delavce. Prostih poklicev je malo. Obrtniki so sicer v precejšnji meri slovenskega rodu, a deloma ali pa popolnoma ponemčeni. Morda je še kateri pri Sokolu. Enako je s trgovci, ki jih je sicer še manj slovenskih, pa še od teh se neki bolj trdovratno drži za vsako stvar dvojezičnih napisov kot Nemci sami. Zato so mu pa dali Kočevarji odlikovanje, da je podžupan v njihovem občinskem odboru. Če naj bi Kočevje kaj pomenilo kot prosvetno središče za delo na Kočevskem, je nujno potrebno, da pride v Kočevje nekaj več agilnih slovenskih ljudi, ki bi se hoteli brigati tudi za deželo. Zakaj tisti, ki bo dal deželi slovenski obraz, je samo slovenski; kmet, ki mu je treba na vsak način ohraniti narodnost. Priznati tudi moramo, da je danes slovenski kmet, kolikor je vsaj malo prišel v stik z redkimi slovenskimi narodnimi delavci, neprimerno bolj slovensko zaveden kakor inteligenca v Kočevju in kot večina delavstva. Zato pa je nujno, da se nastavi v mesto nekaj takih delavcev za narodno stvar, ki, bodo imeli stalen stik s podeželjem, spraševali za njegove potrebe itn jim po možnosti zadostili v zvezi z narodno obrambnimi društvi. Tudi v Kočevju rabimo inteligente prostovoljce, ki hočejo delati, ne pa ljudi, ki pridejo v Kočevje zato, ker imajo tu sorodstvo ali ker jim je naj bližje v Ribnico, ki menda ni še nikdar kočevskim Slovencem pro- Ne, jugasloveni iso v našem političnem življenju doigrali. In morali so doigrati, da že najdejo kedaj južnoslovanski narodi pot do pravega, odkritosrčnega sožitja brez izkoriščanja' in zapostavljanj a. Slovenija" Kar se tiče državnopravne ureditve same. izhaja pisec iz podstav, na kateri je bil sklenjen sporazum s I Irvali. Njegovo stališče razumemo: ob snovanju načrta hoče imeti jasno in vidno izhodišče. Vendar moramo takoj spet kedaj ugotoviti. da nam tak obseg samouprave, kakor ga je nakazal .sporazum najbolj vidno, še ne more biti dovolj. Mimogrede: tudi Hrvatje so že večkrat povedali, da z njim še davno niso rešena vsa vprašanja. zlasti kar se tiče financ. Pri tem pa ne smemo še nečesa prezreti: samouprava, ki bi ne obsegala tudi železnic im pošt. bi bila za. nas mnogo slabša, kakor za Hrvate. Nekajkrat smo že opozorili, da so na primer hrvaške železnice pasivne. naše pa donašajo skora j četrtino vseh dohodkov. Očitno bi torej centralistično upravljanje železnic Hrvatom vsaj v tvarnem pogledu samo koristilo, nas bi pa hudo obremenjevalo. Podobno je glede pošt. Pa ne samo s finančnega, ludi z načelnega stališča se ne moremo odreči zahtevi. da velja samouprava tudi za železnice in pošte. Sicer pa daje navsezadnje samo besedilo sporazuma mogočosr. da se la stvar uredi na način. znosen za nas. Kot načelo bi pač moralo veljati od prvega dne, da se tudi dohodki železnic in pošt porabijo lam, kjer so bili zbrani. Potem se bo centralna, uprava sama od sebe omejila na res V času. ko se vršijo zborovanja, na katerih se zahteva uvedba ženske volilne pravice, nam ni potrebno posebej poudarjati, da zagovarjamo žensko volilno pravico brezpogojno. V »Sloveniji smo se za uvedbo popolne državljanske in politične enakopravnosti moža in žene že dostikrat izjavili. Visoko navita in nedvomno sodobna borba za uvedbo ženske volilne pravice, ki jo vodijo te dni ženska društva v Sloveniji, Hrvaški in druigod, nam je iz prej navedenega razloga dober povod ne le za to, da se pobavimo spet kedaj s svojim posebnim »Ikonjičkom«, namreč s tudi zelo sodobno zahtevo, da se vprašanje volilne pravice sploh reši samostojno, to je brez zveze z volitvami ljudskih zastopnikov v določeno politično zastopstvo. V tem oziru ife torej s prizadevanjem ženskih društev zato ne strin jamo dobesedno, ker gre naše stališče še dalje, kakor pa je neposredni cilj prizadevanja .omenjenih društev, la je namreč zastavljen v dosegi uvedbe ženske volilne pravice pri volitvah ljudskih zastopnikov v državni zbor. Sklepan ja vlade o ureditvi volitev te vrste so vsaj očiten neposredni povod za trenutno borbo žensk. Bralcem »Slovenije« bo bržčas že znano stališče, zaradi katerega zahtevamo, da se volilna pravica kot taka uredi povsem samostojno. Glede na spremembe političnega stanja v državi, ki jih ustanavlja vsebina sporazumske listine z dne 26. avgusta 1919, iker postavlja vsa vodila prejšnjega svetno nič dala. Vsaj v novejšem času gotovo ne, razen precej nemčuriev. Uradniki, ki po cestah in kavarnah ter uradih najrajši po nemško govorijo, naj čimprej izginejo: nič ne de, če gredo tudi v sosedno državo. Še nekaj besed o gospodarskem delu. Za narodno stvar namreč. Gospodarsko delo namreč ni, če se z denarjem, ki je bil darovan za narodne namene, rešuje kaka hranilnica ali mlekarna ali kaka s temi zvezana zadruga, ki je napol falirala zaradi nesposobnega voditelja. Gospodarsko narodno delo tudi mi, če se dajejo denarne podpore kakim ljudem, ki naj potem določnemu človeku vpijejo »Živijo maš g. poslanec!«; narodno delo tudi ni, če se daje nekaj otrokom delavskih staršev hrana čez dan v kaiki kuhinji, ki spada v koncern zadrug kakega samozvanega voditelja. Res je to socialno delo, ki pripada tudi' humanitarnim društvom, ne pa narodnim, ker zaradi tega ne bo v Kočevju narodna stvar nič boljša im nič slabša. Res dobi človek skomine, da bi pogledal, zakaj nekateri ljudje vse, kar je denarnega, v gotovini namreč, hočejo dobiti v svoje roke, četudi prav zai prav ne gre v soglasje z namenom njihovega društva. Govori se v tem oziru že nekaj, in tudi od ljudi, ki menda vsaj nekaj vedo. Zelo lepo bi bilo, ko bi se videli računi, koliko stane jed, ki jo plača Slovenska straža, in približno enaka jed, ki jo plača, menda mnogo niže društvo, ki daje otrokom brezplačno hrano v ljudski šoli sami (ali jo je vsaj dajalo). Zelo zanimivo bi bilo potem, kam gre razloček v tistem denarju. Ker so denarji, ki gredo za listu kosila otrok v določeni kuhinji precejšnji, bi se pač dalo z njimi marsikaj narediti res za narodne namene, (Dalje.) potrebne stvari, ki ne morejo biti drugačne, kar-kor prometu v kori sl. Ob laki popolni samoupravi pa je Ludi samo-obsebno, tla ni potreben dvotirni finančni sestav, s katerim pisatelj še računa. Sicer pa pripominja pravilno, da bi bila taka dvojna uprava precej draga. I uidi s stališča, gospodarnosti jo je treba zategadel j odklanjati. K temu pridejo pa še drugi pomisleki. Predvsem bi bila po dosedanjih skuiš-njah bolj ali manj centralistična. Z drugimi besedami pii se to pravi, da bi ne bila pravična za nas. I o bi pa povzročalo samo nove nepotrebne spore in'iiovo trenje. Bolje je torej, sploh ne začeti z njo. Vse davke in javne dohodke pobira, o njih sklepa zgolj samouprava. Delež, ki pride nanjo po številu prebivalstva, pa odračunj uje osrednji vladi. Najbolj preprosto je lo. najbolj pravično, in — najceneje tudi! V zadnjem sestavku obravnava pisec »Nekaj splošnih smernic za sestavo, organizacijo in delo banovinskega zbora Slovenije«. V tem delu dajo nekaj zelo zanimivih pobud za njegovo uspešno delt). Banovinskemu zboru nuj bi stala ob strani, kot posvetujoča organa prosvetni in socialno-go-sipodarski svet. Stanovi bi tako dobili vpliv in zastopstvo, pa, vendar vseskozi na demokratični podstavi. Tema, svetoma bi šla poleg običajne svetovalne pravice ludi mogočost izdatne iniciative. In če namerava ta predlog siliti zakomodavni zbor, da sklepa, o predlogih teli svetov s kvalificirano večino in jih ne zavrača brez navedbe tehtnih razlogov, bi bila s tem samo dana pot, tla se za-konodavna zbornica povzpne na višjo raven. . Vse le stvari so tako važne in tudi tako zanimive. tla se mislimo o priložnosti obširneje po-baviti z njimi. načina vodsiva in upravljanja države v kot, je naše izhodišče še bolj utemeljeno zaradi tega, ker samo to izhodišče poroštvu je resnično preosnovo obravnavanja volilne pravice državljanov. Ko poudarjamo to stališče tudi zdaj, seveda nočemo prispevali k zavlačevanju, temveč hočemo oznamc-niti, kakšno rešitev na lem področju štejemo za idealno — in — zakaj. Vprašanje volilne pravice državljanov je očitno veliko širši predmet, kakor pa ga predstavlja ureditev izvrševanja volilne pravice samo ob volitvah v določen poli lični zastop. To potrjujejo tudi dosedanji zakoni s predpisi o volitvah (zakon o volitvah poslancev, zakon o občinah), tako da se vsakteri teh zakonov sklicu je na starejšega, vsi skupaj posebej pa še na zakon o volilnih imenikih. Kakor hitro rešujemo vprašanje volilne pravice ob volitvah v določeni politični zastop, ostane zato rešitev vprašanja v preozki obleki in ni popolna, temveč mora iskati vselej še nekakšnih postranskih pripomočkov, med katere pa spada po diktaturi s posebnim pridom uvedena ustanova »avtentičnih tolmačenj«. Če pa iščemo rešitve vprašanja volilne pravice na njenem lastnem in samostojnem področju, se izognemo vsem nevarnostim popačenja rešitve, napravimo rešitev prav za prav šele preprosto. Pri tem načinu nas ne bo ovirali noben zadržek, ki potekči iz drugih področij. K zgorajšnji obravnavi smo prejeli tale popravek Z ozirom na članek, ki ste ga priobčili v svojem listu z dne 5. t. m. št. 1. na strani 2. v prvem stolpcu pod naslovom »Ob Kočevskem zborniku«, Vas v smislu člena 26. tiskovnega zakona pozivam, da natisnete v prihodnji številki svojega lista na istem mestu naslednji popravek: «Ni res, da so me kot dolgoletnega starosto Sokola v Kočevju nadomestili z drugim, res pa je, da sem sam odklonil to funkcijo ter prevzel rajši funkcijo člena nadzornega odbora, za letošnje leto pa tajniško funkcijo. Ni res, da sem več zaporednih razdobij sestavil kandidatno listo za občinske volitve tako, da so na njej imeli Nemci dve tretjini svojih ljudi, res pa je, da sem sestavljal samo dvakrat kandidatno listo za občinske volitve, in to v letih 1911. in 1936., in sicer na ta način, da je bila pri prvih volitvah nadpolo-vična večina slovenskih odbornikov, pri drugih volitvah pa dve tretjini slovenskih odbornikov, kar odgovarja narodnostnemu številčnemu razmerju. Ni, res, tla je bila nasprotna lista »Slovenska lista«, res pa je, tla je bila nasprotna lista JRZ lista s slovensko krinko, nadalje je tudi res, da so predstavniki »Hrovatove« slovenske liste vodili pogajanja za sestavo liste tudi z zastopnikom tukajšnjih Nemcev dr. Hansom Arkom, odvetnikom v Kočevju, in na svojo listo dali kot podžupana Tschinkla Ferdinanda, gostilničarja v Koče v j u. Z odličnim spoštovanjem Lovšin Anton, javni notar in predsednik občine Kočevje mesto. O ženski volilni pravici Kakor je iz predhodnega ruzvidno, postav 1 j tirno vodilo, dai imej volilno pravico vsakteri državljan. (ki je te pravice sposoben in vreden, in da 'nihče od takili ne sme hiti brez volilne pravice. Postavljamo pa tudi vodilo, da nihče od nesposobnih in nevrednih (ali volilni pravici nasprotnih) ne sme imeti volilne pravice, in prepričani smo, da smejo hrti mejniki imetja ali ne- i met ja volilne pravice samo tako določeni, kakor smo navedli. Za tisle, ki naj imajo volilno pravico, za tiste, proti katerim ne nastopi noben zadržek opisanega značaja, je volilna pravica, neodtujljiva javila državljanska pravica. Kaj pomeni to? To pomeni, da se izvrševanje volilne pravice ne sme vezati na nobeno zapreko, ki sloni na. ali ki celo izrablja državljanovo nevednost, ali ki nastane celo zaradi njegovega slabega (varnega stanja. Zakon o volilnih imenikih, kakršnega imamo, je nezdružljiv z ustanovo splošne in enake volilne ' pravice. Ta zakon namreč odvzema volilno pravico sploh, vsem, ki iz katerega koli vzroka, torej tudi brez krivde volilca. niso vpisani v volilni imenik, da, celo vsem. ki niso pravilno vpisani v volilni imenik. Ta zakon prepoveduje volilno pra-\ ico vsem, ki ne prebivajo kar celo leto v isti občini, v istem kraju. Pri. tem so reklamacijski predpisi tega zakona tako ohlapni, da so volilci stvarno povsem v rokah prostega preudarka onih. ki imajo v danem trenutku priložnost sestavljanja in vodstva volilnih imenikov. Samostoj.no reševanje vprašanja volilne pravice podre samodejno sedanjo zgradbo oblikovno izvršljive volilne pravice. Z odpravo volilnih imenikov s tistim značajem, ki ga imajo sedanji imeniki, je mogoče zagotoviti pri vsakterih volitvah resničnost splošne volilne pravice, lo resničnost je treba zagotoviti tako. da bo izvršljiva volilna pravica dobesedno taka, kakor tvarna volilna pravica. Izvršev anje volilne pravice ne sme biti omejeno po zaprekah. ki ne tičijo v volilen, temveč •mora naravnost sloneti v volil če vi osebni sposobnosti glasovanja, biti enako z njo. V ta namen je treba spremeniti namen volilnih imenikov tako. da bodo oni zaznamovali samo dotičnike, ki ni-nnajo volilne pravice: treba jih je spremeniti v imenike nevolilcev. pri lem pa poskrbeti za to, da bodo volilci zavarovani pred »pounot n im« vpisom v take imenike. Izv rševanje aktiv ne volilne pravice — pravice glasovanja — mora biti urejeno za vse volitve tako, da sme glasovati upravičenec povsod, kjer koli se na dan volitev nahaja. Zaradi tega bi smel volil ec zahtevati, da mu da domača občina državljansko izkaznico z vsemi podatki, ki dokazujejo obstajanje volilne pravice. Če nam sledite, nam boste dali brez dvoma prav, ko trdimo, tla je volilna pravica neodtujljiva javna državljanska pravica vsakterega državljana, ki po splošnem pravnem redu države razpolaga s svobodno voljo in neskrajšano državljansko častjo. Tej zgolj pravni določitvi bi bilo dostaviti samo še v zavarovanje moderne demokracije potrebno omejitev »in ki tako razumljeni volilni pravici po svojih političnih nazorih ali s svojim političnim delovanjem ne nasprotuje«. Če razčlenimo gornjo določitev volilne pravice. se nam na prvi pogled izlušči dognanje, da je volilna pravica splošna pravica, od katere sme biti izključen le tak državljan, ki ima v sebi napako, katera pojmovno nasprotuje volilni pravici. Napako v tem smislu, da se pojavlja sicer individualno. vendar na objektiven način. Pri takem razumevanju volilne pravice je kajpada izključeno, da bi igrali le najmanjšo vlogo: spol državljana, njegovo Ivarno stanje, njegova izobrazba in podobni, sicer individualni, vendar subjektivni razlogi. Zato pa je tudi po sebi umevno, da je izključen od volilne pravice, in to brez ozira na spol, tvarno stanje ali na stopnjo izobrazbe, torej tudi, če je moškega spola, vsakdo, ki ni državljan, vsakdo, ki ne razpolaga s svobodno voljo, vsakdo, ki je bil po splošnih in ne po izjemnih predpisih kazenskega prava zaradi nečastnega dejanja obsojen na daljšo ali krajšo dobo izgube državljanskih pravic. S svobodno voljo ne razpolagajo državljani, ki jih pravni red ne šteje za polnoletne, katerim je postavljen pomočnik ali skrbnik, pa tudi tisti, ki bodisi prisilno ali prostovoljno izvršujejo poklic, v katerem so podvrženi tuji volji tudi za področje svojega izvenpoklicnega življenja. Vse te ovire naslajajo tako pri moških, kakor pri ženskih« državljanih in v vseh teh primerih nastopi izključitev od volilne pravice samodejno že po zakonu. Kdor voli na domačem volišču, pa ni vpisan v »imeniku nevolilcev«, ima že zaradi tega volilno pravico, če je volilnemu odboru osebno znan. Če v volilnem odboru kdo dvomi, s kom ima op*ravka. se bo volilec pač tudi na domačem volišču izkazal z državljansko izkaznico. Res je pri taki ureditvi izvrševanja volilne pravice mogoče, da glasuje — ne glede na kazenske nasledke — tudi kdo, ki nima volilne pravice. Toda to ne šteje spričo večje važnosti pridobitve, ki obstaja v omogočen ju izvrševanja volilne pravice prav vsem, ki so upravičeni. Glasovanja po neupravičenih in po mrtvih so bila tudi pri sedanji ureditvi izvrševanja volilne pravice po imenikih igrača in jih je talk sestav orguinizacije volilnih imenikov, kakršnega imamo, režimski stranki naravnost pospeševal. Danes imajo aktivno volilno pravico samo v volilne imenike pravilno vpisani polnoletni moški prebivalci občine, ki prebivajo nad leto dni v do- tični občini. To pomeni, da ima talko volilno pravico kvečjemu 75 odstotkov 'tistih, ki imajo po postavi volilno pravico. Kajti določbe zakona o volilnih imenikih zadevajo predvsem najrevnejše, torej 'najštevilnejše, tiste, ki se seli jo iz kraja v kraj po kraju, kjer najdejo kruha. Če se tičejo posveti o novem zakonu za volitve poslancev samo načina izvolitve poslancev, bo ostal zakon o volilnih imenikih nespremenjen, kar brez ozira na pisavo »Slovenskega doma« napovedu je, da ostane glede ženske volilne pravice vse po starem. Vprav ker mislimo, da se zoper žensko volilno pravico uveljavljajo samo taki pomisleki, ki veljajo natančno toliko tudi zoper moško volilno pravico, branimo zahteve žena. Ker pate zahteve branimo, smo dolžni povedati, da zgolj zahteva po ženski volilni pravici pri volitvah poslancev ne zadene cilja. Zahtevo žena je treba opredeliti točneje in jo postaviti na širšo podstavo: izraziti in uveljaviti jo je treba kot zahtevo po splošni volilni pravici brez ozira na spol za vse volitve. Združiti jo je treba torej z zahtevo, da se spremenijo sedanje določbe o izvrševanju volilne pravice in da se ta sprememba izvrši s posebnim zakonom o volilni pravici. Uvedba ženske -volilne pravice bo vsekakor povzročila velike spremembe v političnem izrazu javnosti. Kakšne, je nesmiselno prerokovati, posebno ko se moški volilci v Sloveniji nikakor ne smejo preveč postavljati. Na vsak način bo nastop ženskih volillk zanimivost, katero kaže določiti, ujeti v izrazito podobo. Ko je povrhu že znano, kako zelo zahtevamo tudi avtonomnost volilne pravice, ne samo svobodo volitev, hočemo uporabiti okolnost zanimivosti nastopa ženskih volilk za to, da zagovarjamo uvedbo take ženske volilne pravice, ki se izvaja — vsaj v prvi, prehodni dobi po uvedbi — ločeno in samostojno od moške volilne pravice, in sicer aktivno in — pasivno. Zagovarjamo potrebo, da volijo in so izvoljene ženske neodvisno od moških. Samo ta način bo omogočil javnosti, da spozna politična prizadevanja žena nedvoumno. In to je potrebno, ko je ženski volilni kader nov činitelj, doslej čisto nežna n. Opazovalec Močna osrednja oblast in močna država nista eno V SipsJkem glas n jopolni zavesti, da je samo vpra-šamje kakšne pol ure, da se odloči usoda mojega oddelka, pri čemer je šlo za življenje, oziroma bol j za smrt, sem. se odločil, da preidem v protinapade. Izkoriščajoč temo sem s isvojimi maloštevilnimi, junaško se borečimi Slovenci nešteto- krat z bajoneti in ročnimi granatami napadel sovražne skupine in vrste in to v bok, tako da sem na ta način prišel sovražniku za hrbet. Vse te napade sem pripravil tako, da je divji hura-krik mojih I' rančekov in Hanzekov kakor granata iz nevidne daljave udaril tam, kjer ga ni nihče pričakoval. Sovražnik, ne vedoč kje in kod so se zadaj in na istraneh naenkrat znašli tako močni im nevarni protinapadalci — imeli so nais za večje oddelke — je postal zmeden. To njegovo zbeganost sem izrabil. Nočna terna, grmovje in drzno bliskovito manevriranje so mi bili zavezniki. Kar niisem pognal in podrl z ročnimi granatami, bajoneti in krikom, to sem zbegal z ognjem iz pušk. Tako sem iz terena, po katerem sem prediral, iztrebil sovražne oddelke, ki so na bojišču puščali ranjence, strojnice in mrliče. Pri celi akciji smo se morali varovati še krogel iz naših strojnih pušk s konjeniške vojašnice, ki so streljale na nasprotnika v trdnem prepričanju, da naših zunanjih straž spredaj ini, ker tam niso stale in ker so sodeč po razvoju borb in napadov najbrž bile že vse pomandrane. Koristi, ki jih je moj mali oddelek s svojim drznim početjem doprinesel k obrambi in celotni akciji, so bile na dlani. Z ozemlja, s katerega sem pregnal sovražnika ter v splošnem oslabil injegovo moralno in udarno moč, je zbežalo precej sovražnih vrst s strojnicami al,i brez njih. S tem je bila na najbolj ol»-čutljivi strani naša konjeniška vojašnica v velikem delu razbremenjena od obleganja sovražnih strojnic. Hkrati so se napadalcu razpršile njegove rezerve, kii so bile namenjene za bajometni naskok na vojašnico. Ker so nasprotni poveljniki zaradi tega izgubili mirno presojanje im sploh niso več imeli, pregleda o svojih vrstah, je njihova akcija doživela neuspeh. (Dalje prihodnjič.) pa take stvari ravno kot vladni predsednik vse 'bolj neposredno poiznu od njega. Če torej kdo v teh časih, ko zahtevajo Slovenci in Hrvatje enakopravnost, govori o potrebni obrambi srbstva, ne moremo misliti drugega, 'kakor da mu ta enakopravnost ne hodi v priklati. Zato se nam pa zdi, da je tudi tista skrlb za državno celoto v najbližjem sorodstvu s srbskimi hegemonlstičniimi željami. To nam potrjuje že podtikanje pomanjkl jive državne zavesti I Irvatom ‘zgolj zaradi tega. ker hočejo kar največ svojih zadev odkrhniti od osrednje oblasti. Ne vemo. če se Slobodan Jovanovič prav nič ne zaveda, da isti s temi besedami moč države in centralizem. Vemo pa, tla ju dejansko isti, če meni, da bo osrednja oblast tern slabša, čim več bodo Hrvatje odkrhnili 'od nje, in če to govori na isto sapo, ko pripove-dujei da so s tem Hrvatje'pozabili misliti na državno celoto, da pa se morajo zanjo zato Srbi brigati. Ti pa se po smislu Jovanovičevih besed morejo brigati zanjo samo na ta način, da preprečujejo, da bi Hrvat je'čim* več zadev odkrhnib od osrednje oblasti. Sploh bi bilo to istenje moči osrednje oblasti in države navadna umska preproščina, če bi se tako otipljivo ne skrival hegemon i.stični centralizem za njim. Če so torej vnema Jovanovič za močno osrednjo oblast, mu ne gre dejansko za močno državo, ampak za to, da ohrani za centralizem in s tem za srbstvo čim več, ah, tako donosnih zadev. Slobodan Jovanovič je pisal svoje dni debele knjige o srbski zgodovini. Zato mislimo po pravici, da •se je ogledal tudi po tujih, če naj je hotel srbsko prav razumeli in razložiti. Če pa je to storili, je lahko videl, da so danes navznoter in navzven najmočnejše tiste države, pri katerih je osrednja oblast razmeroma jako majhna, In če bi bil še malo dalje razmišljal o zgodovini držav in narodov in stvari primerjal, tedaj bi bil lahko videl, da je zmeraj najslabša tista država, ki ni enakopravnosti v njej, in da je lahko naravnost ogrožen obstoj take države, če ta neenakopravnost le predolgo traja. Kajti ni je stvari, ki bolj odtujuje srca, kakor krivica, in še taka moč osrednje oblasti ne more pridobivati zaupanja z njo. Narolbe pa bi bil g. Jovanovič tudi lahko videl, da je moč države zmeraj velika! tam, kjer se čutijo državljani enakopravne in imajo zategadelj zaupanje do nje. Ali v našem primeru: naj gleda in sc trudi raje g. Jovanovič, da bomo Slovenci ip Hrvatje kar najprej enakopravni in zadovoljni. Morebiti; res ne bo ostalo veliko osrednje oblasti za nacionalno koritarje. Toda kar saima od sebe bo zato narasti a moč države. Novo poštno poslopje je potrebno! Sedanji prostori našega poštnega ravnateljstva so že dolgo premajhni. Seveda, ko je bilo zidano poslopje za glavno pošto, je bilo poštno ravnateljstvo še v Trstu, Ljubljana pa je imela samo kalkih 35.000 prebivalcev. Zato si je pošta morala pomagati v zlati jugoslovenarski dobi s krparje-njem: sedaj se je ena soba predelila, sedaj priredil kak hodnik. Kljub temu, da donašajo slovenske pošte tretjino vseh dohodkov, ni bilo denarja ne za primerno zvišanje osebja ne za primerno novo poštno poslopje. A ga menda še zmeraj ni. Sicer ne bi ljubljansko poštno ravnateljstvo iskalo v najem primernih prostorov v bližini glavne pošte. To iskanje naj bi 'bilo v opomin vsem v teh dneh, ko se pripravlja samouprava. Kajti ono dokazuje zelo zgovorno, da ne more biti pravične samoupravo razen popolne. Brž ko bi na primer bile pošte tudi poslej centralistično upravljane, ne bo nikoli denarja za naše poštne potrebe. Tudi če bi res 'bilo potrebno iz katerega koli stvarnega razloga — ki ga po našem mnenju ni — nekakšno osrednje vodstvo, bomo morali Slovenci vsaj to brezpogojno zahtevati, da se denar, ki ga donašajo naše pošte, porabi doma, ln tisti hip 'bomo tudi videli, da ni stvarnih razlogov za poštno centralizacijo. Zakaj, našim bralcem ni potrebno posebej razlagati. Morebiti začne tudi o tej stvari premišljevati kakšen o obsegu in potrebi samouprave še zmeraj premišljujoči Slovenec. Uradna obsodba Prizada Kakor vsaka pristna jugoslovanska centralistična tvorba si je tudi Prizad postavil v nekaj letih neutrudnega delovanja za blagor ljudstva lepo, a seveda tudi drago nalačo, v Belgradu kakopak. Lahko mu je to šlo, saj je samo Slovenija morala zaradi njegovih »intervencij« nu žitnem trgu plačati za žito težke milijone več kakor je bilo treba, im sicer po kakih 80 dinarjev za osebo ali skupaj okoli 98 milijonov na leto. Sicer pa s to napravo niti na jugu niso zadovoljni. Upamo, da je bo zdaj po sklenjenem sporazumu sploh zmanjkalo. To upanje nam vsaj daje kritika vladnega predsednika Cvet kovica o Početju te privilegirane izvozne družbe. Dopisniku »Politike« je dal namreč jako ostro izjavo o Pri-zadu in oznamenoval njegovo de o s abo politiko, ki jo 'bo treba spremeniti do podstav. Namesto, da bi plačeval kmetu razloček v ceni. si je pa postavil za tisti denar drago poslopje. Tako početje je vladni predsednik dobro označil, češ da je videti, kakor da1 bi kmetu v opankah in razcapani obleki posadili cilinder na glavo*. K temu bi mi še dodali, da je več takih capi-nastih prikazni, s cilindrom na glavi. Poudarili smo že, da. ni Prizad edini, ki je pod prejšnjimi unitarističnimi vladavinami sesal denar iz pokrajin. pa ga gomilil in zazidaval v Belgradu. Spominjamo samo nai Poštno hranilnico in njenega znamenitega ravnatelja dr. Milorada Nediefjko-viča. ki ga je šele sporazum odpihal iti ki je zidal v Belgradu palačo za 100 milijonov. S|x>mi-njamo dalje na druge drage in ali sploh ali pa vsaj v tem obsegu nepotrebne stavbe, kakor državno tiskarno in podobno. Sami cilindri ob raztrgani suknji! Samo razkošje sredi revne pokrajine! Najslavnejše poglavje iz slovenske zgodovine K ponatisku pod tem naslovom v zadnji številki »Slovenije« mora uredništvo dodatno pristaviti nekaj pripomb. Da je poznavanje »slavnih slovenskih dejanj v zgodovini srednjega voka. tako klavrno, tega. ni bila kriva naša zgodovina, ampak so bili krivi raziskovalci te zgodovine«. Vendar pa tudi le samo nekateri. Naš list je že nekajkrat imel priložnost, opozoriti na znanstvena, na prvotne vire oprta dela', ki dovolj jasno »pričujejo, da Slovenci tudi v srednjem veku niso bili pasivna gmota, marveč da so igrali vidno vlogo v javnopravnem življenju. V tem oziru naj opozorimo na dr. Malovo študijo »Sovvabenspie-gcl in koroško ustoličenje« ter na njegovo naj-novejšo knjigo »Probleme ati« d er I’riihgeschichto der Slowenen«, ki bi jo naj poznal vsak naš in-teligent. Po teh osnovnih študijah nam danes res ni več potrebno, da sc lovimo slepe miši na polju naše narodne zgodovine. Ni nam treba več prazne, solzave besedne romantike, ker imamo z vso gotovostjo utrjenih dejstev dovolj, ki govorijo o tein. da so Slovenci še daleč v srednji vek ohranili svoje samobitne državnopravne in upravne naprave in ustanove. Žalostno je bolj dejstvo, da gredo te stvari tako neopaženo mimo nas. Dokler v tem oziru ne bo drugače, si moramo priznati, da smo tudi še danes narodno nezavedni: na kaj naj le postavimo danes svojo narodno samobitnost, če njeno osnovo v preteklosti z nepoznanjem ta j i mo ? Ukrajinska manjšina in Romuni V Bukovini živi okoli 5(X).()()0 Ukrajincev. Ker je bila dežela in njeno prebivalstvo precej daleč od nemške narodne meje, jih včasih Avstrija narodno ni tako tiščala k tlom, kakor Slovence povsod, še prav poisebno pa na Koroškem in Štajerskem. Imeli so okoli dve sto ljudskih šol, tri gimnazije in na vseučilišču v Černovicah troje učnih mest. To vseučilišče je bilo namreč sredi slovansko-romunskega sveta — nemško, tudi avstrijska posebnost, ki je navsezadnje morala privesti državo do razpada. Vojna je to deželo dala Romuniji. Gotovo bi je ta ne bila nikoli dobila, kakor tudi Besarabije ne, če bi takrat Rusija zaradi revolucije ne bila izločena. Kajti obe deželi sta po večini prebivalstva ukrajinski. Romunski boj ari so v vsakem pogledu podobni poljski šlahti. Zato tudi v Romuniji ni moglo priti do notranjega miru. In kakor Poljska tudi Romunija ni hotela priznati svojim manjšinam pravic. Uničila je popolnoma ukrajinsko šolstvo:^ danes ni v Bukovini ne ene ukrajinske ljudske šole^ še manj seveda srednje. Ukrajinskega otroka mučijo v šoli od prvega dne v tujem jeziku. I o ima dvojen uspeh, vsaj romunski nacionalizem si želi tak dvojni uspeli. Otrok se odtujuje svojemu narodu, a hkratu zaradi pomanjkljive vzgoje, kakršna jo pač vsaka vzgoja v tujem jezika, umsko zaostaja. Postaja torej manj odporen. In pa ravno Romuni želijo. Romanizacija šolstva pa romunskim zagrizenemu še ni bila dovolj. Kakor so Poljaki ovirali Ukrajincem verski pouk in jim požigali cerkve, tako so delali tudi Romuni. Čelo pridige v okra- ji nščini so prepovedali. Ukrajincev pa s lem niso zvabili v romunske cerkve. Pač pa se je začelo širiti med njimi sek-tantovstvo. lo je iskalo varstva vsepovsod, zlasti pri istorodnih ljudeh za mejo. Nekatere sekte so postale naravnost boljševiške. In danes uhajajo zlasti mladi ljudje trumoma čez mejo v Rušijo. Presoden človek bi vedel, pri čem je in bi se ravnal po svojem spoznanju. Toda kedaj je bil še nacionalist presoden. Romuni delajo kakor Poljaki: zavedne Ukrajince pretepajo, trgajo in razbijajo slike in kipe ukrajinskega narodnega pesnika-preroka Ševčenka, delajo hišne preiskave, zapirajo — in kar je še takih pripomočkov za izdelavo patriotičnega duha in »nacionalnega edinstva«. Kajti političnim kratkovidnežem v Romuniji in drugod ni znana osnovna resnica, da išče tlačeni človek pomoči kjer koli in odkoder koli. Mali zapiski Avtoritarnost in demokracija v praksi V Koreji, ki šteje 24 milijonov prebivalcev, imajo avtoritarni Japonci večje vojaške posadke, kakor demokratični Angleži v Indiji, ki ima 560 milijonov ljudi. Navzlic temu, ali prav za prav ravno zato pa je v mali Koreji več nemirov, kakor v vsej obširni Indiji. Humor v Nemčiji V »Koroškem Slovencu« beremo: Grešnikov Nac je stal pred sodnikom zaradi tatvine. Dobil je šest. mesecev ječe. Nato Nac: »Gospod sodnik, ali naj prinesem s seboj v zapor tudi nakaznice za mast in meso?« Ruska agrarna proizvodnja in nemške potrebe V nasprotju z mnenjem nekaterih krogov v Nemčiji, ki si obetajo od trenutnega prijateljstva z Rusijo velikih tvornih koristi, ugotavlja Nemški osrednji urad za prehrano (Rciehsnuhrstand), da Nemčija od Rusije ne more bogve kaj pričakovati, zlasti ne na področju kmečkih pridelkov, kajti ves pridelek v Sovjetski uniji komaj zadošča lastnim, potrebam. Res je sicer, tla je izrabljenih v Rusiji samo 18 odistotkov mogoče agrarne proizvodnje, toda za povečanje pridelka je potrebnih vsaj nekaj let, ne glede na to, da Rusija tudi zaenkrat še ne razpolaga z dovoljnim semenj trm. Aktualne knjige v Nemčiji V knjižnih poročilih nemških dnevnikov se pojavljajo nove rubrike, in polagoma nastaja neka nova literatura in nova znanost — v znamenju vojne. Izraz te nove nemške znanosti so n. pr. sledeče, danes v Nemčiji zelo aktualne knjige: Anken- brand L.: »Gesundc fleischlose Kiiche« (Zdrava brezmesna kuhinja), Rbsch R.: »Die fleischlose Kost« (Brezmesna hrana), Delins K.: »Nahrungs-mittellehre« (Naiuk o živilih), Knauer W.: »Der Beitrag des Gciniiscbaues zu der Krmilirung des deutsches Volkes« (Prinos zelenjavno setve k prehrani nemškega naroda). Itd. Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik „S!ovenije“f Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana. --------------------------------------------------------------------- NOVA ZALOŽBA V L3UBL3ANI dr. z o. z. KONGRESNI TRG Priporoča Ivana Cankarja izbrani spisi 20 zvezkov z uvodi in opombami iz. Cankarja Tl spisi niso samo naš naiobšlmeiši narodni tekst, ampak so najpogumnejša izpoved slovenskega duha. Iz lastne založbe se še posebej priporočajo: F. S. Finžgarjevi zbrani spisi (8 zvezkov); Fr. Stel£, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih; Stanko Vurnik. Uvod v glasb >; Jak. Kelemina, Literarna veda.