Zatorej obhajajmo praznik ne s starim kvasom, tudi ne s kvasom hudobije in malopridnosti, ampak, kot je zapisal sv. Pavel, z opresniki čistosti in resnice.


DUHOVNO
ZlVUGNje
Camus, Sartre y Beckett,
"'m a «vsi ros de la desesperanza”
^ i y. ^	•
En una entrevista publicada por dos periodicos italianos “Ea Nazione” y “II Giornale d’Italia”^ el cardenal Danielou manifiesta que yu reciente ingreso en la Academia Francesa, ni le hab.’a apartado del mundo exterior, en particular de los jovenes, ni ha constituido ningün eambio en su manera de vi vir. Con-tinuö viviendo sencillamente sin servidores y sin cere-monias, recibo a t)do el mundo y viajo en omnibus. No tengo responsabilidad de ninguna dhkesis, ni de ningiin dicasterio romano”. El cardenal Danielou re-side, hahitualmente en Paris.
Ve, »obre todo, su elecciön como una oc^sidn de poder afirmar la primacia del cristianismo en un or-ganismo que tiene su sedei quieiase o no, en uno de los lugares privilegiados de la “alta cultura”. “E^pero suscitar nuevas vocasiones de escritores, filösofos y moralistas catolicos de los que t enem os gran necesi-dad”, dcelarö mäs adelant'e.
El teologo jesuita deplota que “loa jovenes de hoy esten in l.ienci;:dos por hombre|>; como Camus, Sartre y Beckett, “maestros de la desespcranza“, que profe-san una “filosofia del absurdo”.
“Por desdicha, la de.iorientaciön existe tambien dentro de la Iglesia. . . hay algunos -acerdotes que no estän ya convencidos del significado y de la grande/.a de su misifm. Es por lo que yo he dicho algunas ver-daddj desagrr.diible —lo reconozco— pero la verdad no of"nde, a proposito de las ö'Henes religiosas. ^Como una vida religiosa devaluada podria suscitar vocaciones? ’
En conclusion el teologo frances asegurö que era muy feliz como saceirdote y como hombre “y que le entristecia ver la incapacidad de lelicidad de muchor. hombrep”.
Trikratni
aleluja
Kjerkoli se bo pri velikonočni vigiliji zbrala krščanska občina °koli svojih duhovnikov, bo zadonel trikratni aleluja. Komu naj velja?
Prvi aleluja naj velja vstalemu Zveličarju. Na veliki petek se je Kristus podvrgel postavi umrljive narave in je za naše grehe na kri-umrl. Postal je pokoren do smrti.
Toda ne straže ne pečati niso mogli Jezusa zadržati v grobu. Kristus je z lastno močjo vstal, zdaj spet živi in več ne umrje. Nje-8ova smrt je bila prehod k polnosti življenja.
Drugi aleluja velja božji Materi. „O kaj žalosti prestati morala sveta mati.“ Marija, edino Jezusu neomajno zvesta, stopa za kri-trpečega Sina, pogumno prenaša sramotenje podivjane množice, 1 s prstom kaže nanjo, češ to je njegova mati. Marija pod križem z ezusom sotrpi in nas soodrešuje. Velika kakor morje je njena brid-°st. Toda danes ji kličemo: „Raduj se, kraljica nebeška, aleluja; za* ai on, ki si ga bila vredna nositi, je vstal, aleluja.“
Tretji aleluja velja Cerkvi — nam, ki verujemo v vstalega Kri* stusa. Kristus je premagal greh in smrt ne le zase, temveč tudi za Uas. Velika noč pomeni za nas skrivnost smrti in življenja. Umreti Moramo grehu, strastem, sovraštvu in vsemu, kar je vir nesloge, ^grenjenosti in duševnih muk. Ta smrt pa je v resnici le prvi korak v'šjemu življenju, k življenju v Bogu, ki edini more napraviti našo Vsokdanjost dragoceno in veselo. Naša vera ni vsota morečih obvez-J1.°sti, kakor nam tako radi očitajo nasprotniki, temveč mir, veselje, Jubezen, življenje, ki se stalno obnavlja kakor skrivnostno prebu-a,,je narave v začetku pomladi. Vir tega veselja in življenja je vsta-Ki ,eKčar, ki nas vabi, naj z njim skupaj pričakujemo pomlad večne ®ženosti. Prisluhnimo še kremenitim besedam apostola Pavla: „če e vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus“ (Kol 3, 1).
Zastopniki 51. držav v novem kardinalskem zboru
V ponedeljek, 5. marca 1973., je papež Pavel VI. imenoval 30 novih kardinalov.
To je že četrto imenovanje, ki ga je izvršil sedanji sv. oče. Pri prvem in drugem konzistoriju leta 1965 in 1967 je proglasil po 27 kardinalov, pri tretjem dve leti za tem pa 33.
Novoimenovani kardinali so iz vseh petih kontinentov. Največ je seveda Evropejcev — 15. Na drugem mestu so Amerikanci — 8. Iz Oceanije so trije. Po dva pa iz Afrike in Azije.
Kardinalski kolegij ima sedaj rekordno število članov — 144. Rekordno je tudi število držav, ki imajo svoje zastopnike v kardinalskem kolegiju — 50.
Evropa, kjer živi v 32 državaii 650 milijonov judi, ima 82 kardinalov. 41 — polovica — je še vedno Italijanov. FVancija ima 11 kardinalov, Španija 7, Nemčija 6; Anglija, Poljska in Portugalska po tri. Belgija in Holandska po dva. Po enega pa Avstrija, Jugoslavija, Madžarska, Švica, Irska in Rusija, ter Češkoslovaška.
Amerika, kontinent 26 držav, ima 36 kardinalov. Na prvem me-
stu so Združene države Severne Amerike, kjer živi nad 200 milijonov ljudi, od teh ena četrtina katoličanov. V ZDA je 11 kardinalov, ki vodijo mogočne škofije: Washington, New York, Los Angeles, Chicago, Saint Louis, Pittsburgh, Boston, Baltimore in Philadelphia.
Štirje kardinali so Kanadčani-Med temi je najboj znan Paul Leger, apostol gobavcev.
Latinska Amerika ima 21 kardinalov. Na prvem mestu je Brazilija, ki je s svojimi 92 milijoni ljudi največja katoliška država na svetu. Ima 6 kardinalov. Po dva kardinala sta v Argentini, Mehiki in Kolumbiji. Po enega kardinala pa imajo: Bolivija, Čile, Ekvador, Gvatemala, Peru, Porto Rico, Urugvaj in Venezuela.
V Aziji, na največjem kontinentu sveta, kjer sta več kot dve milijardi ljudi, je število kardinalov naraslo na enajst. Med 36 azijskimi državami zavzemajo po velikosti prva mesta: Kitajska z 827 milijoni ljudi, Indija s 550 milijoni-Indonezija s 125 milijoni in Japonska s 105 milijoni. Po dva kardinala imata Indija in Filipini. P°
enega pa Kitajska, Japonska, Indonezija, Koreja, Ceylon, Pakistan Libanon.
Afrika, črni kontinent, svet 40 držav s 335 milijoni ljudi, od katerih je sedaj 35 milijonov katoli-čanov, ima 9 kardinalov. Po ene-kardinala imajo: Alžir, Visoki ^°lta, Madagaskar, Južna Afrika, Tanzanija, Zaire, Kongo, Kenija ln Egipt.
Oceanija, dežela 20 milijonov Oudi, jma 4 kardinale. Dva sta v Avstraliji, po eden pa v Novi Ze-andiji in na otočju Samoa.
Tako je postal kardinalski zbor znatno bolj vesoljen. Ima čisto ^rUgačno podobo, kot jo je imel Pred kakimi tridesetimi leti. Ni pa ®eveda še idealna razdelitev. Ita-Uanov je še vedno preveč. Manj-a še veliko narodov. Organizacija združenih narodov (ONU) vklju-^uJe 132 držav. Tudi Slovenci naj 1 dobili svojega kardinala.
^ vesoljnostjo kardinalskega z“ora pa dobiva novo, bolj univerzalno podobo tudi rimska kurija, 0 «o osrednji uradi svete Cerkve. . državni ali papeški tajnik, ki nioderno izraženo nekak pred-Sednik vlade in obenem zunanji ^‘nister, je francoski kardinal ®an Villot. Njegova pomočnika S a Pa Italijana msgr. Benelli in Tskc. Casaroli.
Kongregacijo za verski nauk vo-^ hrvaški kardinal Franjo šeper. ^°ngregacija za vzhodne Cerkve Poverjena belgijskemu kardi-u Furstenbergu. Kongregacijo a zakramente vodi Italijan kar-
dinal Samore. Kongregacijo za škofe italijanski kardinal Sebastijan Baggio.
Kongregacijo za duhovnike vodi Amerikanec Wright, za misijone brazilski kardinal Rossi, za katoliški pouk Francoz Garone, za redovnike in svetne ustanove Italijan Antoniutti, za liturgijo pa Španec Aräoz.
Tajništva: za edinost kristjanov, za nekristjane in za nevernike so zaupana: Holandcu Willenbrandsu, Italijanu Pignedoliju in Avstrijcu Königu.
Ker pa letos poteka pet let, odkar so bili kardinali imenovani za ta mesta, zato bodo prav kmalu velike spremembe.
Z vesoljnostjo kardinalskega zbora — senata Cerkve — in rimske kurije postaja Cerkev bolj pristna v svetu, bolj v službi ljudi in bolj po Gospodovi zamisli.
'	A. S.
Frangois ..Muriac
Vstajenje
Oblaki so zatemnili modrino neba. Morda so se tudi mrgvi prikazali, toda tega so se ljudje spomnili šele pozneje. Mi pa si raje zamislimo spomladanski večer, podoben vsem drugim spomladanskim večerom, duh tople in vlažne zemlje, utrujenost telesa in praznino, ki sem jo kot otrok občutil po smrti zadnjega bika, ko se je arena izpraznila in se mi je zdelo, kakor bi bila s prelito krvjo iztekla moja lastna kri. Dolg je poravnan, delo dokončano. In toliko sovraštva je padlo v srca pismoukov ter bo v prihodnje brez koristi. Neizmerna žalost njihovega ljudstva se je kopičila v njih: vsa stoletja lahko napolnimo s to nenasitnostjo, s tem nezadovoljstvom. Farizeji so bili še vedno zaskrbljeni zaradi nemira, ki je nastal okoli trupla, pa naj je bilo še tako oskrunjeno. Ti, ki so ga gledali vedno jasno, so se posmehovali tistim, na katere je lažnivec napravil tak vtis. Toda velika noč se ie bližala in vsi so odšli na svoje domove.
Le kam so se potuhnili prema-gančevi prijatelji? Kaj je še ostalo od njihove vere? Sin človekov je stopil v smrt — pa skozi kak-
šna vrata! Judom spomin nanj ne bo samo strahoten, ampak tudi odvraten. Njegova dediščina, o kateri je toliko govoril ? — Znamenje sramote. Njegova zmaga nad svetom? Tisti, ki so ga sovražili, so ga poteptali, zdrobil* in mu dokazali nemoč in goljufijo pred vsem svetom. Ne, njegovi prijatelji se lahko samo skrijejo, skrijejo svoje solze in sramoto, molče in čakajo.
Kajti kljub vsemu so čakali-spominjajoč in oprijemajoč se določenih besed: njihova vera jü omahovala, ne pa njihova ljubezen. Morda so bila med njimi razvneta srca, ki so tonila v norost* zaupanja, ki je bila že norost križa. Zlasti ženske, vse te Marije. • ; Jezusova Mati tega zaupanja 111 potrebovala, ona, ki je vedela. To' da trpljenje se je v njej nadalje' valo. Zanjo udarci niso preneha li deževati in pljunki so še ved" no skrunili oboževano obličje, svojem srcu ni mogla ustaviti Pr®' livanja božje krvi. Sleherni kr# in najlahnejši vzdih, ki se je trgal z brezkrvnih ustnic, je v njenem srcu še zvenel. Sveta De' vica je samo še v neskončnost se nadaljujoči odmev Trpljenja. ^ njegovem čelu je iskala sledove
^nja, objemala dlani njegovih r°k... öe morda ni morala skriti za potrtega Janeza...
Tukaj bi se morala začeti zgodba Jezusove vrnitve na svet, to-to bi bila tudi zgodovina sveta Vse do dopolnitve časov. Kajti navzočnost vstalega Jezusa še tra-skoraj bi lahko rekli, da je bjegov Vnebohod ni pretrgal. Ne-ai mesecev po tem, ko so ga učenci videli izginiti v nebo, je s Sv°io svetlobo oslepil svojega sov-j^žnika Savla na poti v Damask mu govoril. Sveti Pavel torej b* nikoli podvomil, da je bil pri-a Vstanjenju prav tako kot tisti, 1 so s Kristusom, zmagovalcem j^ti, jedli in pili — kakor domuje slavno mesto v Prvem li-s 11 Korinčanom: „Zakaj izročil
sem vam predvsem to, kar sem tudi prejel, da je Kristus za naše grehe umrl, kakor je v pismih; in da je bil pokopan in da je tretji dan vstal, kakor je v pismih; in da se je prikazal Kefu in potem dvanajsterim; potem se je prikazal več ko petsto bratom naenkrat, izmed katerih je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Potem se je prikazal Jakobu, nato vsem apostolom. Nazadnje pa se je kakor negodniku prikazal tudi meni.“
Nedvomno Kristusovih prikazovanj, ki so dokaz njegovega vstajenja, ne smemo zamenjavati s tistimi, s katerimi so po njegovem odhodu v nebo bile obdarovane mnoge duše. Naj nas ne moti, da je bil Jezus, ki je vr-
s»'1»«
VrataV’*1
gel s konja Pavla na poti v Damask, isti Jezus, ki so ga slišali, videli in se ga dotaknili Franči-ček, Katarina, Terezija, Marija Marjeta, župnik iz Arsa in toliko znanih in neznanih svetnikov pred obličjem Cerkve ali v mraku skritega življenja. Navzočnost, ki ni evharistična navzočnost, o kateri pa daje najbolj preprostemu kristjanu idejo mala Hostija, kadar se vrne na svoje mesto, tiho pre-grne plašč nad plamenom, tlečim v najglobljem kotičku njegove du še, nad utripom ujete Ljubezni.
To je tako resnično, da med to-likerimi nepojmljivimi evangeljskimi poročili doživetim izkušnjam ni nobeno bliže kot poročilo o vstalem Kristusu, zlasti ker smo ga tudi mi spoznali le po njegovem Trpljenju. <5e se nam ne približuje več iz globine smrti, se nam bliža iz globine trpljenja. Da bi prišel do slehernega izmed nas, nikoli ne neha hoditi po tem človeškem peklu. Njegov obraz, kakršnega poznamo, ni obraz tistega Juda, ki ga vojščaki iz kohorte in služabniki velikega duhovnika niso mogli prepoznati med drugimi brez Judovega poljuba. To je obličje, pretepeno in prebičano zaradi naših hudobij, to je utrujeni in žalostni pogled, ki nas spremlja vse življenje, od padca do padca, toda ljubezen, s katero nas spremlja, se nikoli ne zmanjša in ne zgubi poguma.
Ni srečanja vstalega Kristusa
s kom izmed njegovih, ki bi kristjana ne spominjalo kakega dogodka iz njegovega lastnega življenja. Marija Magdalena je j°' kala ob grobu, ker so vzeli nje' nega Gospoda in ni vedela, kari so ga položili. „Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa* pa ni vedela, da je Jezus. Jezu-' ji reče: ,Žena, kaj jokaš? Kog3 iščeš? Misleč, da je vrtnar, nri pravi: ,Gospod, če si ga ti odiri sel, povej mi, kam si ga položi ’ ga bom jaz vzela/ Jezus ji rež3’ .Marija!““ In sveti ženi se od' pro oči in pravi: „Raboni!“ TU 1 mi smo ga marsikdaj spozna1^ Zakaj bi tega ne priznali? Prf pogosto v njegovih duhovnik' Koliko slabega vemo povedati duhovnikih! In vendar se je 15 večkrat kristjanu, ki ima — m01-da slabo — navado, da na sleP poklekne v katerokoli spovednic0' zgodilo, da je nenadoma od u' znanega, blagega in v srcu P0^ nižnega ujetnika zamrežene ori3 re prejel dar božanske ljube Z1' vosti in tolažbe, ki ni pribaja ‘ od človeka...
Kolikokrat so tudi naše ust1^ ce ponovile vzklik Tomaža, ; novanega Dvojček, ko smo z o vere videli in se s tipajočim' ; kami slepca dotaknili zname^ Gospodovih ran! „Dominus me^ et Deus mens. .. — Moj GosP . in moj Bog!“ Ta Bog je la«^, na vseh in hkrati vsakemu P° mič izročen.
Prvič je stopil Jezus v dv°

no, kamor so se zatekli učenci iz strahu pred Judi. Pokazal jim je svoje rane, jih navdal s svojim niirom in veseljem ter jim izročil oblast odpuščati grehe. O, zavest, da nam je odpuščeno! Duhovnikova dlan na našem čelu, besede odveze, ki se nam prelivajo v srce in telo kakor voda in kri >z s sulico prebodene strani! — Ko je Jezus prišel, Tomaža ni bilo med njimi in ko so mu to pripovedovali, ni hotel verjeti: „Ako ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem svo-ioga prsta v rane od žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval.“ čez osem dni se Jezus nenadoma prikaže in reče Tomažu: „Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mo-i° stran in ne bodi neveren, am-Pak veren.“ Tomaž mu odgovori:
«Moj Gospod in moj Bog!“ Je-zus pravi: „Ker si me videl, veruješ ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali!“
Gospod, nismo te videli s tele-snimi očmi, toda verujemo v tebe.
Grugič so Kefa, Tomaž, Mata ^ael, Jakob in Janez lovili rib.-. Vrnili so se v svojo Tiberiado, k Sv°jemu čolnu in mrežam. „Spametovali so se“, so najbrž pomi-slile njihove družine. Ujeli pa ni-s° ničesar. Neki neznanec jim je 'Udel vreči mreže na desno stran. n izvlekli so toliko rib, da je Ja-takoj razumel. „To je Gospod! Peter, Gospod je!“ In Pe-
ter se je takoj vrgel v morje, da bi prišel čimprej k ljubljenemu Učeniku. Tamle na bregu je. Resnično je On. Žerjavica tli. Sonce suši Petrova oblačila. Pečejo, kar so nalovili; jedo kruh, ki jim ga daje Jezus. Niti vprašali ga niso: „Kdo si?“ Vendar človek ne more biti vedno prepričan, da je res On. Toda res! Moj Bog, to si ti, seveda, ti si, ki nenadno vprašaš — oh, kako dobro poznamo to vprašanje! Toda, joj, mar tudi odgovor?
„Simon, sin Janezov, ali me ljubiš bolj kot tile?“
„Da, Gospod, ti veš, da te ljubim. ..“
„Pasi moja jagnjeta...“
Trikrat se na peščini jezerskega brega ponovi ta dogovor. Jezus se nato oddalji in Peter gre za niim, potem pa Janez — kot da bi bil izgubil prvenstvo „najljubšega“, kot bi vstali Gospod ne popuščal več tej večji ljubezni svoiega srca. Vendar je Zabede-jevemu sinu izgovoril tako skrivnostno besede, da so bili ostali nXonoi nropričani, da Janez ne bo videl smrti. In ko se je nekai tednov pozneje Jezus s težkim srcem odtrgal od družbe svojih učencev, se dvignil ter se izgubil v svetlobi, ta odhod vendarle ni bil dokončen. Že se ie skril v zasedo na ovinku poti. ki pelje iz Jeruzalema v Damask in zalezuio Savla, svoiega ljubljenega zasledovalca. Odslej bo ta Bog na preži v usodi slehernega človeka.
Velika noč v Vzhodni Cerkvi
Vzhodna Cerkev je Cerkev vstajenja. Zanjo je vstajenje centralna krščanska resnica. Ves njen svetovni nazor je obsežen v Kristusovem vstajenju. Najlepše se pa to kaže v vzhodnem bogoslužju velike noči, ki kar prekipeva od veselja in radosti. Že mnogo pred polnočjo se zberejo duhovniki in verniki ter v slovesnem sprevodu okoli cerkve veselo pojo: „Tvoje vstajenje, Kristus Odrešenik, opevajo angeli v nebesih, stori pa tudi nas vredne, da te bomo na zemlji dostojno hvalili!“ Nato se vstavijo pred zaprtimi vrati. Tedaj stopi k vratom diakon s križem v
levi roki, pred katerim nosijo svečnik s tremi prižganimi svečami in sliko od mrtvega vstalega Zveličarja, v desnici pa drži kadilnico in glasno poje: „Slava, presveti, enoviti, oživljajoči in vselej na veke vekov. Amen.“ Tedaj poseže vmes zbor s čudovitim napevom velikonočnega tropariona:	„Kri-
stus je vstal, Hristos voskrese.“ Vedno znova, dvanajstkrat, se ponavlja ta radostni vzklik, ki ga sempatja pretrga pesem: „Vstani. Gospod, sodi zemljo.“ Nato diakon s križem zaznamuje vrata svetišča in naenkrat se odpro cerkvena vrata. Med radostnim petjem ..Kri' stus je vstal, resnično je vstal' gredo duhovniki in verniki v cerkev. Nešteto luči gori v rokah vseh, ki pojo vstajenjsko pesem sv. Janeza Damaščana: „Dan vs-jenja je, bodimo razsvetljeni. Vstajenje Gospodovo, vstajenje. Kajt> Kristus, naš Bog, nas je od smrt* privedel k življenju, z zemlje v nebesa, nas, ki pojemo zmagoslavno pesem.“ Vzhodna Cerkev imenuje to noč „noč luči“, „noč sijaja“. SV-Gregor Niški tako-le pravi o tej noči luči: „Ta svetla noč spaja žarni ogenj svetilk z jutranjim1 sončnimi žarki in tako ustvarja
veseli dan, ne da bi ga tema prežgala.“
Po dolgem branju odlomkov iz sv- pisma se začenja liturgija sv. Bazilija, ki traja do dveh po poleči. čudoviti spevi velikonočnega kanona se oglasijo in razodeva-Jp radost odrešenega stvarstva. Ljubezen, radost in pesem preveva odrešeno vesoljstvo, kajti Go-sPod je vstal: „Nebesa naj se vejijo, zemlja naj se raduje, ves svet, vidni in nevidni, naj praznuje. kajti Kristus se je prebudil.“ »T'a sveta velika noč nas popelje v svet ljubezni in miru in druži verske kot ude Kristusovega telesa v eno celoto. Vsi so eden, ker so de-[ežni enega Kristusa. Zato vsi po-„Dajmo biti luč za ta praznik in objemajmo se med seboj; brate 'ttienujmo tudi tiste, ki nas sov-važijo, vse odpustimo zaradi vsta-^enja in pojmo: Kristus je vstal 0tl mrtvih in je smrt s smrtjo pre-J^gal ter njim, ki so bili v gro-(‘h, podaril življenje.“
Odkritje pravega besedila Jožefa Flavija
V zadnjem času vzbuja veliko zanimanje knjiga prof. 1’inesa ki je izšla pred osmimi meseci v Jeruzalemu. Govori namreč o odkritju arabskega besedila poročila judovskega zgodovinarja Jožefa Flavija (37—100 po Kristusu) o Jezusu Kristusu. Doslej smo poznali le grško besedilo, kateremu so nekateri očitali, da ni čisto tako, kot ga je napisal zgodovinar Jožef Flavij. Prvotno besedilo naj bi kristjani pokvarili in ga spremenili sebi v prid.
Jožef Flavij v svoji zgodovini Judovske starožitnosti poroča, da je v tistem času živel moder mož, ki se je imenoval Jezus. Pilat ga je obsodil na križ in je moral umreti. Njegovi učenci so mu ostali zvesti. Pričali so, da so ga po treh dneh spet videli živega in da živi. če je tako, — pravi zgodovinar — je to tisti Mesija, o katerem so govorili preroki take čudovite reči.
Od javne
do zasebne pokore
Kdaj se je začela v Cerkvi javna pokora, al: je morda bila že od začetka, o tem še vedno ni popolnega soglasja med cerkvenimi zgodovinarji in teologi. Prvi omenja javno pokoro Tertulijan, zato menijo nekateri, da se je pojavila šele v 3 stoletju. Drugi pa mislijo, da je bila za grehe, ki so bili v javno pohujšanje, vedno tudi javna pokora, celo pa za tri največje grehe, odpad od vere, umor in prešuštvo, kjer so morali spokorniki v nekem času ponekod delati pokoro do smrti in še na smrtni postelji morda niso bi li deležni popolne sprave s Cerkvijo. Toda prav v tem je še mnogo nejasnega. Ali niso morda li spokorniki že prej prejeli zakramentalno odvezo in jim je bila odrečena le zunanja sprava s Cerkvijo, ali pa so jih ponekod res prepuščali božjemu usmiljenju, da s popolnim kesanjem in željo po cerkveni spravi zadobe od Boga odpuščanje. O tem in o strogosti javne pokore v starokrščanski Cerkvi smo razmišljali v marčni številki.
V tej številki, ki nas pripravlja na Veliko noč, ko se verni kristjani v zakramentu pokore očiščuje-
jo svojih grehov, da morejo vredno prejeti sveto obhajilo, in j>J zdaj vse to tako zelo preprosto in lahko, pa poglejmo, kako se j« spokorna disciplina Cerkve tekom stoletij v počasnem in trdnem razvoju od javne pokore prelila v zasebno, gotovo pod posebnim vplivom Svetega Duha.
OBČESTVENI ZNAČAJ JAVN# POKORE
Pri javni pokori ni šlo zgolj za zasebno in osebno spravo s Cerkvijo in z Bogom, ampak za ja'' no, občestveno zadoščenje Cerkvi» ki je bila z velikimi grehi omadeževana, in Bogu, čigar pravice s« bile po grehih prezrte in poteptane.
V pojasnilo tega naj nam služi poročilo sv. Hieronima, ki v enem svojih pisem opiše javno pokoro vdove Fabiole (t 400), ki Je dalj časa živela v grešni zvezi. Oblekla se je v raševino, javno se spovedala svoje zablode in se P0' stavila pred Veliko nočjo v vrst > spokornikov, objokana, bleda, ' razpuščenimi lasmi. Ostala je zunaj cerkve, ker jo je duhovn'
J
izključil in jo je le on mogel zo-Pet pripustiti v cerkev. Škof, kleriki in vsi verniki so z njo jokali.
tega se vidi, kako živa je bila v tistih časih zavest o občestvu svetnikov in o edinosti vseh ver-uikov v skrivnostnem Kristusovem telesu. O tem edinstvu p:še sveti Pavel: „če en ud trpi, trpi-j° z njim vsi udje, in če je en ud y čast, se z njim veselijo vsi udje“ (1 Kor 12, 26). Zato je z ja-vnimi spokorniki žalovala in jokala vsa krščanska občina, kakor Se je na dan sprave tudi vsa r njimi veselila. Teologi opozarjajo na to, da je bila funkcija Cerkve Pri pokori dvojna. Prva prav ta, ''a je grešnike, ki so delali javno Pokoro, s svojo priprošnjo in sožaljem podpirala, z zavestjo, da s
tem vrši Kristusovo zapoved ljubezni; druga njena funkcija pa je bila avtoritativna, ko je grešnike z ostro pokoro in z velikim ponižanjem pokorila in kaznovala ter jih po opravljeni pokori skesane odvezala ter ponovno sprejela v milostno občestvo, z zavestjo, da je sprava s Cerkvijo sprava z Kogom.
V zavesti tega svojega poslanstva se Cerkev kar ni mogla odločiti za kakšen milejši način pokore. Hala se je, da bi z milejšim postopanjem odprla pot razvrat-nosti. Za težke grehe je zato zahtevala strogo pokoro, ki je lahko trajala dolgo dobo in tudi celo življenje in se je mogla opraviti le enkrat v življeju. Šele po opravljeni pokori je dala spokor-
bklepna scena Kunčičeve igre o škofu, vzgojitelju, narodnemu buditelju ‘u svetniškemu kandidatu A. M. Slomšku „Od zibeli do groba“> ki jo je Uprizorila šola A. M. Slomška v Slovenski hiši v režiji gdč. Anice Šemrov
nikom zakramentalno odvezo in jih pripustila k svetemu obhajilu.
V	vzhodni Cerkvi je javna pokora prenehala koncem 4. in 5. stoletja. Zgodilo se je to po odredbi carigrajskega patriarha Nektarija (1. 390), ki je zaradi nekega velikega pohujšanja, nastalega po javni spovedi in pokori, to institucijo odpravil in je bila spoved od tedaj naprej na vzhodu le tajna; odvezo pa je dal spovednik takoj po spovedi, potem ko je naložil spokorniku krajšo ali daljšo pokoro, v sorazmerju s spovedanimi grehi. Tudi tam je trajala pokora lahko več let in sveto obhajilo je smel spokornik prejeti šele po opravljeni pokori.
V	zapadni Cerkvi pa se je javna pokora ohranila še dolgo časa, ponekod še v novi vek. Sinoda ljubljanske škofije iz leta 16<>) ima še navodilo, naj se obnove spokorni stebri, sramotni odri, prangerji, stoječi ob vhodu v cerkev, kamor bi se postavljali nečistniki in prešuštniki.
Ko danes vse to beremo, moramo le občudovati veliko vero tedanjih kristjanov, ki jim je dala moč, da so se podvrgli tako dolgi in težki pokori in tako globokemu, javnemu ponižanju. Bili so med javnimi spokorniki ne le preprosti, mali ljudje, ampak tudi viso-kostoječi, celo knezi in vladarji. Kako globoko je tedaj vera preši-njala srca kristjanov, kako velika je bila avtoriteta Cerkve.
Po drugi strani pa tudi razumemo, da so se mnogi silne stro-
gosti javne pokore bali in so jo odlašali celo do smrti.
PREHOD V ZASEBNO POKORO
Mimo uradnega cerkvenega stališča so prvi pričeli uvajati zasebno pokoro irski in britanski menihi, najprej v svoji domovini, potem pa kot misijonarji na evropski celini. To se jo zgodilo koncem 6. in v začetku 7. stoletja. Velika, rekli bi revolucionarna novost te spremembe je bila v tem, da se je mogla pokora opraviti ne le enkrat v življenju, ampak ponovno.
Verno ljudstvo je to spremem bo z velikim veseljem sprejelo in se je začelo spovedovati trumoma in to v pivi vrsti prav me-nihom-redovnikom.
Ti so prinesli s seboj posebne knjige, penitenciale, nekakšne moralne priročnike, v katerih je bilo za posamezne grehe določeno, kako in koliko časa naj se grešnik pokori. Moral pa je spovednik modro presoditi, kakšna pokoro grešnik zmore z ozirom na velikost greha, na spokornikov stan, na njegovo duševno in zdravstveno stanje in pd. Odveze spokornik redno ni dobil prej, dokler ni pokore končal. Iz posebnih razlogov pa je spovednik mogel grešnika odvezati takoj ”<• •ipovedi, tako vedno v smrtni nevarnosti, pa tudi zaradi dolge poti, zaradi dela, ki spokornika
0vii,a, da bi se mogel vrniti k spo-'edniku in pd.
Škofje v Evropi so to novotarijo gledali z nezaupanjem. Nova Praksa se jim je zdela nevarna '■‘d cerkveno disciplino. Ponekod, kot npr. v Španiji, so ostro protestirali, da se zakrament pokore Ponovno prejema in se javna pokora več ne izvaja. Spokorne knjige menihov so se jim zdele ne zanesljive. Šli so tako daleč, da so Pozivali same vladarje, ki so te dai živo posegali v življenje Cerkve, naj napravijo eed v rabi zakramenta pokore.
Ali nova praksa je končno prelagala vse težave in spokorne knjige, zdaj potrjene po škofih, Pestanejo koncem 7. stoletja urad-ne cerkvene knjige.
Kakor pa je vsako rojstvo zdru-ženo z bolečinami, tako je bila nova spokorna praksa zdru-^na z neprilikami. Že sama obveznost penitcncialov, spokornih _J'g je bila v veliko breme, zla-st' še, ako je bilo spovedencev 'eliko. Sicer so spokorna dela, ki s,) jih te knjige predpisovale, sto-Ha v tedanjih razmerah mnogo "brega. Utrjevala so v vernikih '0r° in medsebojno ljubezen, Podpisovala medsebojno spravo n "dpuščanje, pomoč revežem, spoštovanje oblasti, vzdrževanje ,Hvne spodobnosti in pd. Ali sča-Soma so ti priročniki postali for-Jpalistični in malenkostni. Uvaja-je začel odkup pokore z mi-°» kar je seveda v prvi vr
'oščin,
sti prišlo v korist premožnim slojem.
Cerkev je te slabosti in zlorabe zabranjevala in je končno z novim spovednim obredom, ki je preprost, enostaven in kratek, dosegla, da je zakrament pokore mogel postati krščanskemu ljudstvu neusahljivi vir odpuščanja in posvečenja.
BLAGOSLOV SPREMEMBE
Prvotna spokorna disciplina je izgubila z uvedbo zasebne pokore svoj javni, občestveni značaj. Bila je v življenju Cerkve nekaj redkega in izrednega. Zasebna pokora pa je zajela vse božje ljudstvo in postala nekaj rednega. V zasebni spovedi, v kateri iščemo svojo spravo s Cerkvijo in z Bogom, se to uresničuje na bolj oseben, intimen način. Nikomur se ni treba bati strogosti pokore, ki je odmerjena z velikim razumevanjem in prizanesljivostjo. Majhno ponižanje, ki ga doživimo pred spovednikom, božjim namestnikom, je vselej bogato poplačano z velikimi milostmi zakramenta.
V tem razvoju spokorne discipline v zapadni Cerkvi je zgodovinskega pomena 4. lateranski cerkveni zbor (1215), ki je ukazal, da se morajo vsi verniki, obojega spola, ko pridejo v leta spoznavanja, vsaj enkrat na leto verno spovedati vseh svojih grehov svojemu duhovniku in po svojih močeh opraviti naloženo pokoro ter
vsaj za Veliko noč spoštljivo prejeti sveto Rešnje Telo. Dekret še ukazuje spoved pri svojem duhovniku — to je pri župniku ali njegovem pomočniku, česar seveda Cerkev več ne zahteva. Kristjan se danes lahko spove pri kateremkoli pooblaščenem duhovniku. Tistim vernikom, ki hi tega ne spolnili, naj se zabrani vstop v cerkev in, če tako umrjejo, cerkveni pogreb. Tudi te sankcije danes več ne obstojajo. Spovednike pa cerkveni zbor opominja, naj bodo modri in previdni pri zdravljenju dušnih ran, naj skrbno izprašajo spokornika o grehih in njih okolnostih, da mu morejo dati pravilen nasvet in določiti primerno zdravilo za njegovo ozdravljenje. Pazi pa naj spovednik, da ne ho ne z besedo ne z znamenjem ali na katerikoli drug način grešnika izdal. Kdor bi se namreč drznil razodeti pri spovedi odkrite grehe, naj bo odstav Ijen od duhovniške službe in ob sojen na trajno pokoro v samostanski samoti.
Ta odlok nam po eni strani od-
kriva, da se je bila tedaj prva gorečnost vernikov glede spovedi ohladila, odtod zapoved, spovedati se svojih grehov vsaj enkrat v letu . Po drugi strani pa priča, da je zakrament pokore od izjemnega značaja stare spokorne prakse prišel v redno in splošno rabo.
Sklicujoč se na ta dekret so mnogi trdili in še trdijo, da je bila spoved šele takrat upostav Ijena, kar je seveda zgodovinsko, kot vidimo, popolnoma neutemeljeno.
Je pa ta dekret v bistvu še da nes v veljavi. Kanon 901 cerkvenega zakonika določa: „Kdor je po krstu smrtno grešil in mu u grehi še niso bili naravnost odpuščeni po ključni oblasti Cerkve, se jih mora zasebno spovedati duhovniku po skrbnem izpraševanju vesti vsaj enkrat v letu.“
Starejši se spominjamo, da so spovedniki za velikonočno spoved delili rdeče spovedne listke ko< izpričevalo opravljene spovedi-Družinski poglavar jih je potem predložil župniku, ki je to zabeležil v knjigi družinskega statusa.
Kot vidimo iz navedenega kanona se obveznost letne spovedi nanaša le na smrtne, še ne sno-vedane grehe, ne pa tudi na male ali odpustljive grehe, ki se nam na. mnogo načinov odpuščajo tu',‘ izven spovedi. Za te ni zapovedi» ampak le nasvet in priporočilo.
Alojzij Košmerlj
Katoličani v številkah
Vatikanska letna statistika iz 1. 1970 ugotavlja, da je na vsein ^vetu 659 milijonov katoličanov. Vseh ljudi je na zemlji 3.589 milijonov in od teh je 18.4% katoliške vere. V latinski Ameriki je bilo *•1970 186.995.000 ljudi; od teh je bilo 90.6% katoličanov, 169,382.000 'iudi v celoti.
Vatikan šteje med katoličane vse, ki so bili krščeni v katoliški Cerkvi, brez ozira na to, če verske dolžnosti spolnjujejo ali ne.
Prvič se je zgodilo, da je Vatikan objavil popolno statistiko katoliške Cerkve. Za lastno notranjo uporabo je izdelal statistiko že 1969. Nova javna statistika, ki jo je napravil „statistični urad 'atikanskega državnega tajništva“, obsega podatke do 31. dec. 1970.
V uvodu statistično poročilo opozarja, da njeni podatki niso sl°odstotno gotovi, ker je težko dobiti zanesljive podatke iz dežel železno zaveso, kakor so na pr. zlasti Rusija, Kitajska, Severna v°reja in še nekatere druge dežele.
Po letnih statističnih podatkih so verniki rimsko katoliške Cer-'e Porazdeljeni n« 191.398 župnij, med njimi je 39.431 župnij brez ^Upnika; poleg župnij je še 79.217 misijonskih postaj, pa ima samo '•-49 fleh postaj svojega misijonarja.
Statistika ugotavlja, da je na svetu 419.728 vseh katoliških du “»vnikov, med njimi je 148.804 redovnikov. Poleg duhovnikov je v t'rkvi še 309 diakonov, 7.408 laičnih redovnikov in 1,004.304 redovnic Po poročilih statistike je 1. 1970 število svetnih duhovnikov pa-' 0 za 270.000 duhovnikov, to je 7% od celotnega števila. V PJvropi P Severni Ameriki se je število svetnih duhovnikov zmanjšalo kar 92%, dočim se je število duhovnikov v Afriki dvignilo za 26.3%, ' ^z*ji pa za celih 26.1%.
Na raznih bogoslovnih učiteljiščih študira in se pripravlja za '°tne in redovne duhovnike 252.236 kandidatov. v Istega teta te bilo sklenjenih po vsem svetu 3,305.818 zakonov, v katerih sta bila oba poročenca katoliške vere; mešanih zakonov, ^ vatenh je bil samo en del katoliške vere, je bilo 360.466. Največ eCsanih zakonov je bilo sklenjenih v Severni Ameriki; naivišji pro-aj. mešanih zakonov ima Oceanija, skupno 19.321 mešanih zakonov 1 46.5% vseh sklenjenih zakonov.
Mala Terezija - velika in moderna
Objavljamo povzetek pisma, ki ga je pisal Pavel VI. francoskemu škofu v Bayeuxu in Lisieuxu ob 100-letnici rojstva Male Terezije Deteta Jezusa.
Terezija je z vsem srcem verovala v to, da nas Bog ljubi. Tudi ob vsakdanjih malenkostih je vedno mislila nanj. Njen primer nas uči posebno danes, ko posvetnja-Ski svet vleče človeka stran od Boga in seveda od molitve, ki nas združuje z Bogom.
Ljudje so danes tako zelo potrebni tega otroškega zaupanja v Očeta. Nekateri se pred ogromnimi nalogami, ki bi jih moraii opraviti, čutijo telesno in duhovno nemočne. Mnoge uničuje vsakdanje delo, zdi se jim nekoristno. Nekateri se čutijo obsojeni na nedelavnost, bodisi zaradi bolezni ali zaradi preganjanja. Razmere dušijo njihove sile. Spet drug' se prav zaradi svoje bistrosti zavedajo svoje slabosti, nemoči in majhnosti. Mnogi od teh ne vidijo več smisla življenja. Zdi se jim, da si je skril celo Bog. V tem razpoloženju nekateri niso zmožni narediti ničesar več. Drugi se zapro vase, iščejo le svojo korist in sc predajajo trenutnim užitkom. Spel drugi se v zagrenjenosti upirajc, končno pa obupajo. Vsem tem Terezija „Deteta Jezusa in svoiega obličja“ kaže, da se ne splača zau
pati v svoje lastne sile, ki so tako zelo omejene. Pametneje in bolje je zaupati v skrivnostno Kristusove ljubezen, ki je večja od ljubezni našega srca in nas pridružuje daritvi njegovega trpljenja in razgibanosti njegovega življenja.
Terezijino življenje ni bila otročarija, čeprav je pokazala „malo kraljevsko stezo“ otroške zaupnosti do Boga, daleč od ravnodušnosti in žalosti. Zadevale so j° hude družinske preizkušnje, prihajali so ji dvomi, loteval se je je strah. Njeni mladosti ni bila prihranjena bolezen, doživljala je celo notranjo stisko, ki ji pravimo noč vere. Z božjo pomočjo pa j-sredi vsega hudega našla otroško predanost Bogu in pogum, potrpežljivo čakanje in veselje, resnične notranjo sproščenost. Vsem, posebno mladim in ponižanim, je v tem čudovit vzor.
V Terezijinem življenju : ajde-mo tudi način, kako se je peha znajti pri vživljanju v razmere-Kako je nekaterim težko uskladi-titi osebni razvoj z zahtevam1 skupnega življenja in redovne P°' korščine, svobodo in avtoriteto, svetost in ustanovo, dejanske odnose in ljubezen, različnost darov in edinosti, vsakdanjo r-ti ai oo^ in „preroško“ kontestacijo. Terezija jim kaže pot, čeprav ne sme'
Wo iskati v njenih spisih modernega izražanja, še manj pa sistematičnih rešitev današnjih vpra-šenj. Vendar smemo reči, da se je v svojih vsakdanjih odnosih znala njeti s sosestrami in v tistem ozkem okviru samostanskega življe-
nja. Z lepimi čustvi, z bistrovidno razumnostjo, s preprostostjo in s težnjo za bistvenim je pokazala —-izvirno duhovno pot in razvila čisto svojo duhovnost. Mnoge je ta* ko vodila k prenovi duhovnega življenja in na pot k svetosti.
J’ala Cvetki redovnimi
^strami l K«rmeli-
s»nskem
postan«
Wsieuxu
Pravoslani kristjani:
vzroki razkola in stanje danes
Pravoslavni ali ortodoksni kristjani so versko katoliški Cerkvi najbližji. Po pravi vsebini svoje vere in verskega življenja se od katoličanov pravzaprav ne ločijo, so pa v instituciji svoje pravoslavne Cerkve od katoliške Cerkve že skoro tisoč let ločeni. To ločitev tudi imenujemo „vzhodni razkol“ in te ločene kristjane so včasih imenovali „razkolnike“. To vse je bilo bolj v polemičnem tonu in se danes ti izrazi skoro več ne uporabljajo, ampak jih v vzdušju večje medsebojne dobrohotnosti imenujemo „vzhodne ločene brate“.
VZROKI NEEDINOSTI MED KRISTJANI
Vzroki, ki so končno pripeljali do verske ločitve med kristjani, so bili v glavnem dvojne vrste.
Prvi so bili pravi verski vzroki dogmatičnega značaja, ki so segali v bistvo krščanske vere. To so bile razlike v verovanju v važnih verskih resnicah. Razodeti nauk krščanstva namreč vsebuje tudi globoke verske skrivnosti in je dokaj razumljivo, da
se je človek ob njih premišljevanju motil. Tako je že v prvih krščanskih stoletjih prišlo do različnih zmot v največjih in osnovnih krščanskih resnicah n sv. Trojici in o Kristusovi osebi-Privrženci določene zmote so se potem versko organizirali in je tako prišlo do prvih ločenih krščanskih skupin ali verskih ločin-Proti koncilu v Efezu (431) Je npr. nastala nestorijanska Cerkev, proti kalcedonskem koncih1 kmalu za tem (451) monofizitska Cerkev. Te verske skupine >n druge v zvezi z njima še danes obstajajo v prednji Aziji, Egiptu in Abesiniji.
Drugod pravi vzroki ločitve med kristjani niso bili verskega značaja, vsaj ne v tem pomenu, da bi segali v bistvo krščanstva, ali so bile sploh to samo naravne danosti, le v zunanji zvezi z vero. Krščanstvo je namreč razširjeno po vsem svetu, po najrazličnej' ših deželah; te so daleč druga od druge ne le geografsko, aiU' pak tudi po različnem značaja in mišljenju ljudstev, po njihovi preteklosti, zgodovini, po kultur1 in njihovih političnih težnjah-
Vse to more vplivati tudi na versko področje in pripeljati do verske ločitve med kristjani.
Ker je krščanstvo razširjeno Po tako različnih deželah, bo to ostal stalni problem, ki bo otež-kočeval in spravljal v nevarnost edinost Cerkve. Pri tem prihajata v poštev dve teženji: sredo-bežno teženje različnosti posameznih krščanskih narodov ter Pjihovih lokalnih cerkva in sre-(lotežna sila središča v papežu, v »Kimu“. Med obema mora vladati neko ravnotežje, če pride do pre-Kravanja in nestrpnosti na eni aK drugi strani, se spravi v nevarnost ravnovesje in more priti do preloma.
V zgodovini imamo mnogo primerov takih nevarnosti, čeprav je končno vse srečno rešilo, *z nedavne zgodovine npr. gali-kanizem, jožefinizem in podobne Pojave. Po zadnji vojski je bila
nevarnost za ločeno nacionalno Cerkev na Kitajskem, zaradi njenih posebnih političnih razmer. Danes smo priča posebnim težnjam, ki nevarno prehajajo na versko področje, npr. na Holandskem, v Nemčiji in drugod, kar kar pa zaradi modrosti vodstva na obeh straneh najbrž ne bo usodno, ampak utegne krščanstvu in tudi njegovi edinosti celo koristiti.
VZROKI V NASTANKU PRAVOSLAVJA
Pravoslavna Cerkev je nastal«, tako, da sta se krščanski Zahod s središčem v Rimu in krščanski Vzhod s središčem v Bizancu (Carigradu) razšla, da ni bilo med njima več stikov in skupnosti in sta vsak zase ločeno nadaljevala versko življenje. Zape-
Si™“'
Požene tem ■ n£iših src
čatilo je bilo ta razhod med njima tudi medsebojno izobčenje.
Katoličani na zahodu to imenujemo vzhodni razkol ali shizmo (gr.). Že beseda sama pove, da tu niso bili vmes pravi verski ali dogmatični vzroki, ampak je bil to v bistvu prelom na praktič-no-življenjskem področju.
Res je pripeljala do tega preloma splošna velika razlika med Vzhodom in Zahodom, ki je bila obe krščanstvi vedno bolj oddaljevala. Bila je razlika v mišljenju in čustvovanju, v kulturi, v zgodovinskem razvoju v popolno-noma različnih okoliščinah, ,v različnih političnih interesih. To vse se je združilo in zaostrilo na verskem področju v rivaliteti med glavnim patriarhom Zahoda, papežem v Rimu, in glavnim patriarhom Vzhoda, v Bizancu, dokler ni ta napetost privedla do končnega razhoda. Vzhodno ločeno krščanstvo si je dalo ime ortodoksne pravoverne ali pravoslavne Cerkve, zahodno pa ime katoliške t. j. vesoljne Cerkve, kar je bilo oboje splošno sprejeto.
POSEBNA RELIGIOZNA PSIIHOLOGIJA
Razliko v verskem mišljenju in čustvovanju, ki je vedno bolj oddaljevala krščanski Vzhod in Zahod, moremo pri obeh opazovati še danes.
Zahodno krščanstvo je prejelo od Rima smisel za pravo, organizacijo, disciplino, kar vse je
bilo značilno za Rimljane in njihov imperij. Za zahodno teologijo je značilno podrobno in specializirano teološko razglabljanje, teži za umsko jasnostjo in obrazložitvijo verskih resnic. Na praktičnem področju ima čut za apostolsko odgovornost in apostolat. Zahodni kristjan je „realist“, ki ob vsem verovanju močno upošteva tudi praktične in uspešne naravne elemente.
Vzhodni kristjan je bolj mistik in mu je glavna religiozna vez in versko udejstvovanje molitev. Ob razodeti resnici bolj občuduje njeno skrivnostnost in jo dojema „s srcem“, kot pa da bi iskal nje umsko obrazložitev; misterija mu nobena formula ni zmožna izraziti. Zato se pri posameznih verskih resnicah ne sprašuje o njih podrobnosti, ampak v vsaki občuduje celotno skrivnost. V življenju bolj kot lastno prizadevanje upošteva in računa na delovanje Sv. Duha in je v tem pogledu vzhodni vernik bolj pasiven. Posebnost vzhodne religioznosti se kaže predvsem tudi v bogastvu njene liturgije.
Ta različnost se kaže tudi v gledanju na Kristusovo Cerkev.
Pravoslavnega vernika v katolicizmu odbija stroga juridična zgrajenost v centralistično-mo-narhični instituciji Cerkve, ima v njej papež po božjem pra' vu univerzalno oblast in je v učenju nezmotljiv.
Pravoslavni Cerkev Kristusovo gledajo predvsem kot mistično
skupnost, ki je po volji Ustano-v'telja tudi hierarhično zgrajena, a le na zboru 12 apostolov in njihovih naslednikov. Škofu in patriarhu v Rimu priznajo le zgodovinsko utemeljeni primat časti, he Prave juridične univerzalne oblasti. Podoben primat ima na vzhodu carigrajski patriarh. Pravoslavne Cerkve so med seboj ne ®dvisne in samostojne (avtoke-alne). v edinost in „sestrsko“' Zvezo jih ne vežejo juridične, ooipak druge važne in tesne vezi: jsti Kristusov nauk, zakramenti °t viri nadnaravnega življenja, ^osti Evharistija, škofovski zbor °t naslednik zbora apostolov (za pravoslavno Cerkev je tako zna-lna njena „zbornost“, „sobor-r°st“» je „sobornaja“, kot je za 'doliško Cerkev značilen papeški
Primat).
kako je prišlo do
RAZKOLA
hjer
svetu okrog Sredozemlja,
ši -i Se j® Prva stoletja najbolj "''« krščanstvo, je bilo politično edišče Rim, prestolica rimske-j.gjPvperija. Pa se je od tod te-j.‘Ce preneslo na vzhod, ko je ini°nSt.antin ^®l‘ki prestavil sedež 0 .h'd'ija v Bizanc (1. 330), ki se st e! Za'° tudi imenuje Kon-paatin°pej (prj Slovanih tudi )jj "'^rad). Bizanc je postal „novi • Škof v Bizancu je hil dotlej j)0 'zhodu malo poznan in nc-0,Pben. Sedaj je bilo drugače
in je kmalu postal postal patriarh. Vedno bolj se je na Vzhodu uveljavljalo mnenje, da gre škofu v Bizancu zaradi pomena pre-stolice tudi posebna veljava in s to tudi popolna neodvisnost od rimskega škofa; rimski škof je prej imel toliko veljavo le zato, ker je Rim bil prestolica cesarstva; njegov primat je bil le primat časti, ugleda, pač zaradi važnosti Rima, in ne primat oblasti. Po prenosu prestolice gre primat časti vsaj na vzhodu škofu in patriarhu v Bizancu in s tem tudi popolna neodvisnost od Rima.
Proti temu so papeži sicer takoj ugovarjali in se sklicevali nu
Srce Jezusovo — spokornim rešilno zavetje
svoj primat oblasti (ne le časti!) nad vso Cerkvijo (tudi nad vzhodom!), ki ga je Kristus dal Petru in je ostal v njegovih naslednikih (ni človeškega izvora, le zaradi važnosti mesta Kima!).
Vendar je razvoj šel svojo pot in stališče vzhoda se je po stoletjih v vzhodnem krščanstvu dosledno in dokončno uveljavilo, s čimer je bil prav izvršen razkol.
Kakšna je bila nadalje ta pot do razkola?
Rimsko cesarstvo se je po prenosu prestolice v Bizanc kmalu razdelilo v vzhodni in zahodni rimski imperij (1. ‘595); politično je torej že bil razkol med Vzhodom in Zahodom.
Zahodni imperij je pod navalom novih narodov propadel (1. 476). Rim potem pod papeži še nadalje propada. Kot naslednik rimskega cesarstva pa se na Zahodu začne kmalu oblikovati imperij Frankov.
Med novim frankovskim imperijem in Cerkvijo je prišlo do povezave, ko je papež Karla Velikega v Rimu kronal za cesarja rimsko-frankovskega imperija (1. 800). Iz Bizanca so s prezirom g'edali na vse to kot na nek poskus tekmovanja „barbarov“ z imperijem visoke kulture Vzhoda. Vzhod in Zahod sta živela ločeno, na svetnem in verskem nodročju: razvoj je šel nri vsakem svojo pot in vedno bolj sta se drug od drugega oddaljevala.
Kmalu za tem je prišlo do za-
časnega pravega cerkvenega razkola med Rimom in Bizancem-Pripomogla je k temu kriza v carigrajski Cerkvi. Cesar je odstavil pravega patriarha Ignacija in postavil na njegovo mesto Fotija. Vmes je posegel papež, ki je odstavil Fotija. Ta pa je spretno izrabil splošno nerazpoložen)^ Vzhoda proti Rimu in je na sinodi vzhodnih škofov papeža izobčil. Zadeva se je kmalu pod novim cesariem poravnala. A Folij jc bil prvi, ki je javno izrazil in dosledno v življenju izvedel, kar j<: bilo v mišljenju Vzhoda: Bizaim cerkveno ni podrejen Rimu. Značilno je, da zato Fotija biza*1' tinska Cerkev časti kot svetniki1» k^r fnkega, ki je hranil pravic® vzhodne Cerkve.
Sredi enajstega stoletja je Pr’' šlo med Rimom in Bizancem suyr do nove cerkvene krize. V ozadi11 ie bila rivaliteta med papežem carigrajskim patriarhom. Ta s' nadeva naslov „ekumenskega P1' triarha“, kar papež ogorčeno klanja: papež pa skuša uvel'3' viti v moči primata vsekakor aV'' vpliv v Bizancu, kar tam vzhai“ ogorčenje. Spor pa na zune' in1‘' obliko medsebojnega očitanja zil radi razlik med oboinim obr® dom. Te razlike se močno or® 1 ravajo, kot da bi šlo za kak« ^ gmatična vnrašania, ko so b''c _ resnici le liturgičnega in plinskega značaja (kvašen nekvašen kruh pri maši, izraz r lionue v veroizpovedi...). ^ devi je prišlo v Bizanc iz K'111
Poslanstvo pod vodstvom kardinala Humberta. V sporu je patriarh Mihael Kerularij izločil iz liturgije v Bizancu tradicionalne niolitve za rimskega škofa. Kardinal Humbert je zato patriarha slovesno izobčil in odšel s svojim spremstvom. Patriarh pa je potem na posebni sinodi svojih škofov izobčil kardinala, ki je bil prišel kot papežev zastopnik.
Na obeh straneh je bilo splošno Prepričanje, da je to stanje spet začasno. A so temu sledili med Vzhodom in Zahodom še drugi težki dogodki, ki so ju dokončno l°čili. Zlasti je bila glede tega nsodna četrta križarska vojska (1204—1206), ki jo je pripravi' ^ahod. Križarji so pozabili, kaj le njihovo prvo poslanstvo. Iz Pohlepa so se polastili krščanskega Bizanca, počenjali v njem vse •nogoče nasilje, v žalitev Vzhoda kot nezaslišano novost ustanovili v njem celo zahodno latinsko ce-sarstvo in postavili latinsko hie-rarhijo. Sicer je kmalu vse sku-Paj propadlo (1261), a Vzhod toga nikdar ni pozabil, če je bil razkol v začetku le bolj zadeva yzhodne hierarhije in teologov, to sedaj po stiku vzhodnega Ijud-^to'a z zahodnimi vojaki v času r,žarskih vojsk prešel odpor pro-1 Zahodu tudi v preprosto Ijud-‘Stvo in v njem vzbudil pravo so-vraštvo proti zahodnjakom.
To je rodilo še nadaljnje ža-0stne posledice na političnem Področju, zlasti na škodo Vzhoda, 'zantinski cesarji so si želeli
edinosti, iz političnih razlogov, da bi prejeli pomoč od zahodnih krščanskih vladarjev proti svojim nekrščanskim nasprotnikom z vzhoda. A razkol je bil že pregloboko v mišljenju ljudstva na Vzhodu in na Zahodu in prepada ni bilo več mogoče premostiti. Prišla je najhujša nevarnost za Carigrad, Turki. Dolgo se je Carigrad še držal, ko so padale pod turški polmesec okoliške dežele; končno je tudi ta podlegel (1453). V tej nevarnosti zahod ni Bizancu pomagal nikoli in je tako sebi na škodo zakrivil, da so se morali pozneje na zahodu braniti pred Turki celo pred Dunajem. Kristjani v turškem imperiju so živeli pod oblastjo bizantinskega patriarha, izročeni na voljo in nevoljo turških oblasti, ki jim je bilo glavno, da so od njih v redu prejemali visoke davke. Dolga stoletja je to trajalo.
Močna pravoslavna Cerkev pa je medtem vzcvetela v Rusiji, kjer nikdar niso bili pod turškim jarmom. Moskva, ki je 1599 dobila patriarha, se je včasih imenovala kar za „tretji Rim“, kot naslednica stare slave krščanstva.
Dr. Fr. Gnidovec
(Bo še)
V SDKUŽjBNB
Velika noč v družini
Obredi velikega tedna v cerkvi naj bodo tesno spojeni z življenjem v družini. Otrok, ki bo prišel od blagoslova butar v cerkvi, naj sadeže, ki jih ima na butari, razdeli med reveže, bolnike in osamljene. Ves teden naj vlada v družini spokorni duh. Zadnje tri dni velikega tedna naj vodijo starši tudi male otroke v cerkev. Na veliki petek naj otroci doma in v cerkvi poljubijo upodobljenega Jezusa, pribitega na križ. Prav tako tudi na veliko soboto. Na veliko soboto naj otroci sodelujejo pri pripravljanju velikonočnih jedil.
Otroci, stari nad tri leta, bodo z zanimanjem poslušali razlago pomena jedil. Lahko jo izvedemo v obliki molitve. Primer: „Rdeči pirhi nas spominjajo na tvojo kri, ki si jo za nas prelival, dobri Je^ zus!“ „Korenine hrena nas spominjajo na ostre žeblje s katerimi s' bil za nas pribit na križ, dobri Jezus. Beli kruh nas spominja no tvoje telo, ki si ga za nas daroval, dobri Jezus! Gnjat nas spominja na tvoje za nas razbičano, telo, dobri Jezus! Klobase nas spominjajo na vrvi, s katerimi si bil za nas povezan, dobri Jezus! Pomaranče nas spominjajo na gobo, s katero so ti za nas ponudili grenkega kisa, dobri Jezus! Bonboni nas spominjajo na kamenje, ki so ga za nas na te metali, dobri Jezus! Slane palčke nas spominjajo n» biče, s katerimi si za nas bičan bil, dobri Jezus! Potica nas spominja na bodečo krono, s katero si za nas s trnjem kronan bil, dobri Je' zus! Vsa ta jedila palagamo v košaro (jerbas), ki nas spominja groba, v katerega si bil za nas položen, dobri Jezus! Pokrijemo jih s prtičem, ki nas spominja prta, v katerega si bil za nas v grobu povit, dokler nisi za nas od mrtvih vstal in nam prinesel največjeg'1 veselja, dobri Jezus! Nesimo jedila k blagoslovu v cerkev, ki naS spominja, da si za nas od mrtvih vstal in nam podelil čudovite darove, dobri Jezus!“ Otroci naj prisostvujejo blagoslovitvi velikonočnih jedil v cerkvi. Naj še tako moledujejo, blagoslovljenih velikonočnih jedil ne uživajmo pred vstajenjsko mašo!
To je dan, ki ga je naredil Gospod. Tudi mali otroci naj doživijo Kristusovo vstajenje! Stanovanjski prostor, v katerem se mudi družina čez dan, mora izžarevati slovesno in veselo razpoloženje. Ko n« veliko soboto zvečer otroci odidejo spat, naj mati sobo olepša s svežimi zavesami, mizo pregrne z najlepšim prtom ter vso sobo °krasi z lepim jesenskim cvetjem. Pred križ naj namesti okrašeno domačo velikonočno svečo, ki naj jo na velikonočno jutro tudi prižge. Na sredo mize naj postavi „velikonočni žegen“. Na veliko noč zJUtraj naj zbudi otroke s pozdravom: „Danes je velika noč. Kri-stus je od mrtvih vstal. Aleluja!“ — Ta dan naj bodo otroci oblečeni y najlepše obleke, ki jih imajo. Skupaj s starši naj opravijo v okrašeni sobi jutranjo molitev in to čim bolj slovesno — z velikonočno Pesmijo, in nato odidejo skupaj k velikonočni sveti maši. Po vrnitvi lz cerkve naj bi oče jemal blagoslovljena velikonočna jedila iz košare, mati naj bi jih delila. Pri tem naj vlada svečano razpoloženje, yelika noč naj bo dan poln veselja, velikonočnih običajev ter lepega ‘n poštenega razvedrila.
Velikonočni čas lahko izrabimo, da damo stanovanjskim predmetom versko vsebino, tako na primer vratom, ki imajo odločilen P°men ob Jezusovem prikazanju apostolom na veliko noč: Kristus rad Prihaja skozi vrata tistih stanovanj, za katerimi prebivajo dobri Jjudje; mizi, ki je družinski oltar: Jezus sedi pri njej in deli do-Prote (učenca iz Emausa); stanovanjskemu prostoru, ki je — če vlada v ujem mir in ljubezen — predokus nebes, kamor je odšel Jezus, nam pripravi prostor.
Materinski duh
Bistvo ženske narave in njen največji biser je materinski duh. nagnjenje in celo neka potreba pomagati, razumevati, izkazovati dobroto, ljubiti, žrtvovati se za dobro drugih. Ta duh se kaže že pn majhnem, par let starem dekletcu. Najbolj jo priteguje in zadovoljuje igra s punčko — muneco; z njo se razgovarja, jo boža, oblači, ji pripravlja posteljico, itd. Tudi dorastlo neporočeno dekle se bo na splošno v svojem poklicu počutilo dobro le, če bo v njem našlo vsaj nekaj materinskega poslanstva, možnosti, da komu pomaga, če v poklicnem delu tega ne najde, bo skoro gotovo iskala izven poklicnega dela možnost za kak materinski apostolat. V njem bo našla ne le utešenje svojega materinskega čuta, ampak bo prav zaradi njega uživala tudi spoštovanje in ljubezen, ki je ne uživajo niti s strani lastnih otrok tiste telesne matere, ki so se izneverile svoji duhovni materinski naravi. V svoji polnosti pa se materinski duh navadno razvije šele z rojstvom otroka. Zato pravi rek, da se otrok rodi po materi, a da se tudi mati rodi šele z rojstvom otroka. Poglejmo glavne poteze tega duha v življenju družinske matere.
Vedno zaposlena
Resnična materinska ljubezen materi ne da miru. Od zgodnjega jutra do pozne noči je zaposlena; s čudovito potrpežljivostjo se posveča vsakdanjim poslom v družini; ne uide ji niti najmanjša potreba pomagati svojim ali jim pripraviti kako majhno veselje; ne ^ kupljenimi darovi, ampak z majhnimi pozornostmi: da je povsod vse snažno, lepo urejeno, sveža roža na mizi ali v „bohkovem“ kotu, đa je hrana pripravljena ob času in okusno, najde čas za vesel razgovor z vsemi in z vsakim, z najmanjšimi se celo poigra; spi-ejme moža in otroke, z radostjo v očeh in na obrazu ter s prijazno besedo, ko se vračajo z dela ali iz šole; ne pozabi na majhna presenečenja ob godovih in obletnicah svojcev, itd.
Ta nenehna zaposlenost je pravi blagoslov božji za mater in za vse v družini! Koliko lažje mati tako pozablja na svoje težave 111 križe, na to ali ono prenagljeno ali trdo besedo moža ali otroka, na to ali ono nehvaležnost; koliko lažje pozablja na kake svoje „sebič ne“ želje, kaprice, zabave in se ohranja veselo in zadovoljno; kake raste v njej čut za lepoto, za red, za žrtve; kako zna smisel za vse to prebujati in utrjevati tudi v svojih: ne s pridierami amnak z veselostjo svoiega zgleda. Kako zna veselo zaposliti vse svoje bodisi v stanovanju, kuhinji, na dvorišču ali na vrtu. Šele to veselo sodel°'
j^nje in žrtvovanje za skupnost prebuja v otrocih ljubezen do doma; ujti ljubimo to, za kar smo se žrtvovali. Koliko laže mati ohranja ako svoje otroke doma in jih odteguje cesti, raznim zabavam izven ‘fužine, jih rešuje lenobe, kapric in sebičnosti. S kakim veseljem se uai mož vrača z dela domov in svoje fante uči, kako se da popraviti ali ona pipa, orodje, kako se lahko olepša ta ali ona stena itd. ati postane tako, pa čeprav bi ne hotela, resnično srce, veselo središče družine.
Poznavalka otrok
Zenski svet že po naravi rad išče stik z osebo, se zanima za sebna probleme človeka. Toliko bolj je naravno, da mati nenehno .? e	z otrokom, kljub vsej zaposlenosti vedno najde čas, ua
•Uh opazuje, ko so sami ali v družbi, ko so veseli ali otožni, ko delajo ^ i se igrajo; opazuje, kakšni so pri delu: natančni ali površni, vz-rajni ali lenobni; in pri igri: kake igre jih pritegujejo, take, ki zah-L‘vajo veliko telesnega ali intelektualnega napora, se igrajo raje poe-' lno ali v družbi? In kako se igrajo: veselo, živahno, plemenito? Ali Pa se ta ali oni prepira? In zakaj? Ali iz objestnosti, napuha, gospo-°Valnosti ali trme, ali pa morda ker hočejo uvesti v igro poštenost, llscip]iniranost? Mati, ki tako opazuje svoje otroke, jih bo spoznala
Prizor iz igre „Od zibelke do groba“
do dna, njih lepe in nelepe strani, njih odlike in napake. Imela bo vedno dovolj snovi za koristen razgovor z njimi; in ko bodo otroci uvideli, kako jih mati pozna, jim dobrohotno pomaga in jih razume, s kakim zaupanjem se bodo zatekali k njej v svojih težavah in dvomih, kako radi bodo sprejemali njene nasvete in tudi zahteve.
Vzgojiteljica
Ko tako opazuješ otroka, dodobra spoznaš, da za otroka ni najvažnejše to, da je nadarjen, zdrav ali lep, ampak to, da je dober, da je lepo vzgojen, ker sicer bi mu nadarjenost služila za zlo, z neurejeno naravo bi zdravje zapravljal in lepota bi mu bila lahko v P°' gubo. Zato ima ljubeča mati vedno za svojo največjo in svojo najvažnejšo dolžnost — vzgajati svoje otroke, to se pravi odkrivati iu utrjevati v njih vse lepo, dobro in pravo, ter premagovati vse, kal temu nasprotuje. In mati je že po naravi, to je: po božji volji, P°' sebej usposobljena za to. Saj ima zdrava ženska narava vedno veliko smisla za lepoto, tudi za lepoto duha, za duhovne vrednote-A ko vzgajaš, dodobra spoznaš resnico pregovora, ki pravi, da ?m<1 otrok samo eno uho, pa štiri oči; to se pravi, da hitro pozabi to, ka* sliši, in mu ostane v spominu le to, kar vidi. Odkrivaš tudi, kako že majhen otrok bistro opazuje vse okrog sebe, tudi tebe. če torej hočeš zares vzgajati svojega otroka, ga moraš vzgajati z zgledom svojega življenja, kar pa zopet zahteva, da nenehno vz<raiaš sama sebe-da nenehno utrjuješ vse dobro, lepo in pravo v sebi po pregovoru-človek je sposoben vzgajati druge le, v kolikor vzgaja sam sebe in le toliko časa, dokler vzgaja sam sebe.
Vzgoja za Boga
Čim bolj se kdo trudi, da prebudi in utrdi v sebi vse dobro, ten1 bolj gotovo najde tesen stik z Bogom, neskončno Dobroto. Dobra mati je že zato vedno povezana z Bogom. Še več: zlasti mati se za' veda, da se otrok ni telesno razvijal po njenih načrtih, ampak P° zakonih božjih, da je otrok dar božji, njej zaupan po Bogu, da £a pripravi ne le na to ali ono zemeljsko službo, ampak za večnost-Tako mati v vseh svojih materinskih, zlasti vzgojnih prizadevanj'11 vodi večnostno vrednost. Koliko lažje ob tej misli sprejema raz"6 žrtve in odpovedi, koliko bolj zvesta ostaja svojim materinskim (t° " žnostim, koliko bolj pri tem išče stika z Bogom in z božio pomoči0-In zlasti danes je mati kos svojim nalogam, če jih vrši povezan z Bogom.	.
Dr. Rudolf Hanžel’11
ZATO SVA SE POROČILA?
PRVI OTROK
Morda se boste začudeno vprašali: le kako more biti prihod pt-Ve?a otroka v zakonu problem, pa še tako velik, da bi si kdo mogel staviti vprašanje: „In zato sva se poročila?“
Naravno bi se to gotovo ne smelo dogajati. Saj je ravno prvi °trok tisti, ki iz zakona, zakonskega para, obstoječega iz „jaz“ in ’’t*“ napravi nekaj, kar se bo v bodoče imenovalo „mi“ — družina, toda kot vsaka velika sprememba v življenju, se tudi to navadno ne ■/Sodi brez težav. Za ženo, na eni strani, so povezane z nevšečnostmi 1,1 slabostmi, ki jih prinaša nosečnost. Toda čeprav se čudno sliši, s° te spremembe za ženo lažje prenosljive kot za moža. Ko je žena ''nitrat potrjena v svojih slutnjah in tihem upanju, ko ve, da nosi Jtotf srcem novo bitje, kateremu je nujno potrebna, ki mu je ona zi-elka in hrana in varstvo, se med njima zgradi tista najtesnejša 'ez> ki je sploh mogoča.
. Toda pozor, tu se pojavi nevarnost: iz te tesne vezi ne sme ‘ti izključen tretji: mož-oče. V času nosečnosti se morajo graditi lnefl zakoncema tisti pogoji, ki bodo enkrat osnova družine. Družine,
Skupina Slovencev iz Venezuele z Marijo Pomagaj
ki jo bodo sestavljali: žena, otrok in mož. Zato se mora povezav11 med možem in ženo v času nosečnosti še povečati in postati sc trdnejša.
Ko sta bila Luka in Marjeta še fant in dekle, je prišel Luka ns obisk in našel Marjeto pri pletenju puloverja.
„Za koga pa bo to?“
„Zate, jasno, za koga pa naj bo?“
Luka je ves blažen. Kako lepo bo vse življenje slišati:
„Zate, seveda.“
Zdaj sta poročena. Luka pride domov in Marjeta spet plete.
„Še en pulover zame, kaj?“
„Ne bodi vendar neumen! Ne vidiš, da je jopica za otročička.
Naslednji dan pride domov in se znajde pred novico, da ni pripravljenega za večerjo.
„Prosim te, stopi v trgovino in prinesi mi malo šunke in kruha-Tele srajčke sem šivala, pa sem čisto pozabila na večerjo.“
Luka seveda gre, a v srcu mu kljuje tisti: „Zate, jasno, za kogs pa!“ Ah, kako ženske hitro spremenijo predmet svoje pozornosti!
Vsa stvar se pa lahko še zaostri po otrokovem rojstvu. Polc? časa in pozornosti, ki jo novorojenček razumljivo zahteva zase, o^' staja nevarnost, da mamica v svoji negi in zaposlenosti pretirava’ ker hoče nekako ljubosumno in nenaravno obdržati tisto popoh*0 vez med njo in otrokom, ki je obstajala v času nosečnosti. V tea1 pretiravanju pa pozabi, da ima na skrbi dva otročiča: enega Pra! majčkenega, ki mirno spi v svoji zibelki, in onega drugega, preč6,1 velikega, ki je pa prav tako potreben njene pozornosti in nežnost •
Kmalu po rojstvu otroka je Luka v družbi prijateljev izbruhni'
„Zdi se mi, da se je poročila z menoj le zato, da je prišla otroka.“
To izključevanje moža iz zveze mati-otrok ima lahko težke P0 sledke v prihodnjem razmerju oče-otrok in kot logična posledi tudi v razmerju žena-mož.
Pametna žena bo znala od prvega dne voditi otročička do in očeta do otročička. Znala mu bo pokazati, da je on zanjo prvi, pa obenem oba, ona in otrok, potrebujeta njegove ljubezni in zašči j
Tako prvi otrok ne bo povod telesne in duševne oddaljenosti m6 zakoncema, ampak žarek sreče in nove povezanosti v družini.
svil*
DRUŽINSKA
POŠTA
Razne prednosti vnučkov
Saj vem, da je to, kar bom vPrašala, zelo star in navaden Primer, pa vendar. Pri svojih otrocih sem bila zelo stroga v Vzgajanju, pri vnukih pa marsi-^oj spregledam. Zakaj to in ali s tom ne oviram delo hčerke in ze-ta pri vzgoji?
Vprašanje je, kaj spregledate, gre za malenkosti, je čisto naivno, da „babica“ privošči vnuč-,0ln kako posebno „pravico“, ki ■ie oče in mati. ki nosita vso težo Vzreje in vzgoje, ne moreta. Ded-kl 'n babice so vedno polni razu-Otevanja, imajo več časa in zato udi več potrpljenja z otroci svo-•])n otrok, kot so ga imeli s svo-hmi lastnimi, posebno če vidijo 8v°je vnučke le nekajkrat na te-uen.
Če gre pa za „spreglede“ v bistvenih točkah vzgoje, če dajete malim potuho, pa je čisto mogoče, da ovirate in rušite delo zeta in hčerke.
Kako ločiti bistveno od nebistvenega ?
Kot zlato pravilo si vzemite, da ne smete pod nobenim pogojem jemati pred otroci staršem ugleda. Očetova in materina odločitev je pravilna, čeprav jo skušate vi morda vnučkom „olajšati“. Sle lahko bolj popustljivi v izvajanju, a v bistvu morate stati na isti vzgojni črti s starši. Ne kritizirajte pred otroci odločitev njihovih staršev Ne manišajte njih avtoritete, raje razložite mladim pomen in namen očetovih in materinih sklepov in ukrepov. Bodite donolnilo vzgoje staršev, ne ovira. Vaša strpnost bo pomagala razvozi jati otrokom marsikatero uganko in radi vam bodo zaupali prenekate^o skrivnost, a svoj vpliv uporabljajte, da krepite ljubezen otrok do staršev in obratno.
Le en primer, če je mati nekai m-ppovedala, kar bi vi radi dovolili, ne recite vnučkom: ..Oh, kar no svoie narediva, saj mama ne ho vedla.“ Več boste dosegli, če rečete: „Pojdiva skupaj prosit dovoljenje, saj če ji lepo razloživa. Po,- p; rada, nama ho gotovo dovolila.“
Otrok vam bo še naprej zaupal, materina avtoriteta ne bo trpela, m vi boste deležni hčerine hvaležnosti.
Srečno.
Kaj pričakujem otl mladinskili organizacij v letošnjem letu ?
V času, ko je tehnika na višku in se duhovne vrednote malo ali nič ne upoštevajo, se mi zdi nujno potrebna katerakoli organizacija, ki bi usmerjala mlade ljudi k dosegi svojih ciljev; ker vsak človek hoče doseči neki ideal — postati osebnost. Današnji svet stremi za svetnimi dobrinami, denar, komodnost, ki pa ne daje notranjega miru in popolne sreče. Mladinske organizacije naj bi bile tiste, ki bi osvetljevale človečanske vrednote.
Ko primerjamo dobe, vedno najdemo, da so mladi ljudje radi sodelovali pri raznih organizacijah; npr. v Sloveniji jih je bilo mnoge, ki so jih dvigale narodno in kulturno, organizh-ali so igre, zbore, knjižnice, predavanja, športna društva itd.; tam so se vzgajali naši predniki — slovenski kulturni narod. Vse to moramo nadaljevati, kolikor nam je možno, vztrajati naprej s prilagoditvijo današnjemu času in razmeram. Od starejših pa pričakujemo, da nam bodo kažipot v naši kulturi in ideji. Hvaležni smo sedaj njihovi pomoči, tako predavateljem kot kulturnim delavcem. Upamo, da nam bodo še naprej stali ob strani. Boli pa nas nerazumevanje in needinost pri tistih, od katerih smo pričakovali zgled.
Da bi delo mladinskih organizacij bilo uspešno, je potrebno, da pri njih sodelujemo, se žrtvujemo; postaviti si moramo cilj, ki ga hočemo doseči skupno, in delati. Veliko odgovornost nosijo tisti, ki imajo možnost biti v odborih, zavedati se je morajo; tisti pa, ki volimo, pazimo da bomo volili osebe, ki imajo sposobnost in odgovornost.
Mladinske organizacije naj bi bile posoda, iz katere bomo zajemali mi in naši potomci vse tisto, kar nas druži, ker smo iste krvi in istega duha; smo Slovenci v Argentini in to naj gre iz roda v rod.
T.
V preteklem letu je zelo dobro uspelo kulturno delo; omenim Pevsko glasbeni festival, zimske večere. Za letošnje leto pričakujem razmah družabnosti in utrditev medsebojne povezanosti brez istega škodljivega lokalizma, ki ga večkrat preveč poudarjamo; saj Ustavljamo del enega in istega slovenskega telesa.
Točnost je nujna stvar pri vsaki prireditvi, ker če te ni, potem Navdušenje peša.
Aretirano število prireditev povzroča naglico in improvizacijo, za-ra(ii česar trpi kvaliteta.
Mladina bi tudi potrebovala izkušenih oseb v organizacijskem 6,11 in pa primernih programov, da bi kvaliteta rastla na vseh
Mročjih.
,, V Ramos Mejiji imamo vsak mesec svojo mladinsko sv. mašo, ,^er naš mladinski zbor poje ob kitarski spremljavi. Mislim, da 3 .N1 doprinašamo nekaj novega in pozitivnega k slovenskemu bogo-ju. Navdušenje je veliko. Mladina se čuti aktiven ud „božjega •iNdstva“ in občuti, da je Cerkev tudi njena, ne le starejših.
Boštjan, 16 let
Delo, ki ga opravljajo mladinske organizacije v naši skupnosti, Je zelo pomembno. Vsakoletne volitve SKAD-a, SDO in SFZ prinesejo na vodilna mesta nove ljudi, nove moči in novejše in aktualne misl‘> ki tako obogatijo zgodovino SKAD-a, SDO in SFZ.
Želim, da bi za leto 1973 slovenske mladinske organizacije še bolj uresničile svoje poslanstvo.
SKAD — SLOVENSKO KATOLIŠKO AKADEMSKO DRUŠTVO
Je brez dvoma dekan mladinskih organizacij, zaradi svojega zi>a' čaja in mladine, ki jo druži. Že zaradi tega bi moralo biti bolj repre' zentativno društvo. Do sedaj je vedno ostal na navadni ravni drug,n organizacij. Ampak SKAD mora biti močni stolp skupnosti. Mlad*' na, ki se zbira, je študirajoča in bo veliko pomenila v prihodnosti, neki meri bi morala biti bolj resna, ne da bi izgubila mladinske#3 ognja in veselja. Organizirati bi moral odbor SKAD-a tudi priredit'0 za vso skupnost, ki bi morale biti na višku.
Nujno je potrebno, da odbor sestavljajo člani, ki so nekolik0 starejši, seveda akademiki z voljo do dela.
Pričakujem in želim, da bi se v letu 1973 SKAD dvignil na Pr'° seveda zasluženo mesto med mladinskimi organizacijami. Ne pot,-° bujemo ponovno graditi struktur SKAD-a, mora iti naprej, ker dr'1 gače bomo gradili vsako leto ali pa lahko tudi popolnoma izun'r°' SKAD je potreben in mora biti neodvisen. Vsi moramo pomagati, " bi se to zgodilo, v korist vsem.
SDO-SFZ — SLOVENSKA DEKLIŠKA ORGANIZACIJA, SLOVENSKA FANTOVSKA ZVEZA SDO in SFZ sta organizaciji, ki nekako družita slovensko mladi Poslovno leto je vredno pohvale, sicer pa vedno delovanje peša Pr° koncu. Tudi SDO in SFZ bi se morali zavedati poslanstva. Ne snlC obstati, ampak nadaljevati delo. Odkrivati morata nove misli in ® ® re pomanjkljivosti. Npr. bolj bi se morali zanimati za mladino, k*
nekako ločena ali ne sodeluje v skupnosti. Zvezna odbora ne sn»
,et3
čakati, da se jim ta mladina sama približa ali samo nekaj storiti za to, temveč voditelji morajo napeti vse moči, da mlad* ne ostane ob strani. Ne smemo zgubiti ne upanja niti volje.
Na vsak način moramo povečati število vpisanih članov. .c se zagotovi večje zbližanje mladine in povečanje dela. Poudarjat’ treba skupno delo zveznega odbora z odseki oz. krožki. Zvezni od mora okrepiti in utrditi odbore krajev, imeti stalni in prijateljski S ^ z njimi. Obe organizaciji morata zagotoviti mladinsko enotnost
Tak0
'zbrisati vsakršno nesoglasje, nevoščljivost, itd. Mislim, da v letu 1^73 slovenska mladina ne sme gledati nazaj, ampak strmeti naprej k v'šjim idealom. Zvezna odbora bi se morala zanimati tudi za mladino
v	notranjosti države. Misliti moramo, da je tudi v Mendozi sloven-ska mladina in v Bariločah, itd. Mladina, ki isto čuti, misli in želi s°delovati. Zanimanje za vso mašo mladino mora biti aktivno in stalno.
SKAD, SDO in SFZ predstavljajo slovensko mladino v Argen-'ni. Predstavljajo in branijo mladinske interese v skupnosti, v drža-
vi	m v svetu. Zato bi se morali SKUPNO SKAD, SDO in SFZ odpreti v svojem delu in pokazati tukajšnji argentinski mladini mišlje-Pje slovenske mladine v Argentini. Iskati stike z mladino drugih na Rednosti, ki žive v Argentini. Organizirati z njimi tudi kako prire-
nev, tekme, itd. Mladinske organizacije bi morale imeti večji stik z Psšimi starejšimi ustanovami, da skupno podprejo in uresničijo cilj: Prhniti slovensko skupnost. Zvezna odbora bi morala dati mladini vse •Požnosti v razvedrilu, v informaciji in predvsem v medsebojnem ^Upanju. Mladina naj čuti z odbori in aktivno sodeluje.
Tako bi mladinske organizacije uresničile svojo vlogo predstav-Janja slovenske mladine v skupnosti, v državi in svetu.
Jože, 18 let
Večje sodelovanje članov in članic ter krajevnih odbornikov s ^ntralo (SDO-SFZ) ter SKAD-a z mladinskima organizacijama .. 0'SFZ (saj je tu priložnost, da spoznamo mlade akademike ter P Povabimo na naše sestake kot predavatelje).
Na-i se vsak član(ica), ki se čuti Slovenca(ko), vestno udeležuje ajevne ter centralne mladinske maše in sestankov, ter sodeluje na zPih mladinskih prireditvah (če ne, pa da se vsaj udeleži) kot npr. Vsko-glasbenem festivalu (saj imamo danes v vsakem domu svo-dirigenta in slovenska pesem lepo zveni iz mladih grl in src), y P^adinskih dnevih — skupnih, krajevnih — sodelujmo, nastopajmo! si ',e zanimanje za slovenske kulturne prireditve (domobranske pro-k .^e ■— narodni praznik itd.). Obogatimo naš jezik z mladinsko Pjižnico, širimo si obzorje!
L Na športne dneve naj bi se pripravili z resnim treningom, naj 0 nastopi kvalitetni in medsebojni odnosi viteški, tu	krajevni ter centralni odborniki organizirajo sestanke z ak-
tei. n.'m* temami, ali naj se razgovorijo s člani, kaj bi jih zanimalo, iov S* rne^seb°jno pomagajo pri načrtovanju letnega programa. Kra-P' odbori naj povabijo predsednike(ce) centrale na svojo sejo ter
se razgovorijo o nastavi datumov, da se tako prireditve razdele v popolnem soglasju.
Centralni odbor naj tudi pomaga pri organizaciji programa zn mladenke(ce), naraščajnice(ke) ter sodelujejo (članice ali člani) pri sestankih, petju, vajah, športu, tako, da ko vstopijo v organizacijo — se ne počutijo tuje (naj tudi oni imajo svoje odbore).
V naših organizacijah naj bi preskrbeli za vedro pošteno zabavo, kjer naj bomo mladi v pravih prijateljskih odnosih in s tem bomo koristili sebi in naši skupnosti.
Naše organizacije nam nudijo veliko priložnost za lastno izpopolnjevanje — zato naj bodo v to usmerjene naše mlade sile.
Marija
Vem, da se marsikomu zdi smešno, a dejstvo je, da se čutim zapuščenega, samega...
• Sklenil sem, da nočem čutiti samote. Premagoval sem jo tako, da sem bil vedno s čim zaposlen. Dopovedoval sem si, da tako tudi to delam, kar je Tebi všeč. A zdaj se je spet vse stemnilo v srcu, in sera sam, prazen; zares, Gospod, neznansko sam.
® Zakaj neki sam sebe toliko pomilujem? Ne vem. Vem pa, da si kljub temi Ti vedno z menoj. Sedaj sem sam, res, a že čez nekaj kratkih trenutkov se bom srečal z ljudmi. Mnogi od teh me imajo zelo 'n iz srca radi, vsak po svoje — in tudi jaz jih ljubim, vsakogar malo drugače.
•	A dokler sem sam, čutim tisto samoto, ki sem ti jo prej opisal. Nekaj podobnega čutijo verjetno oni v peklu. Ves sem zmeden. Ne Vein, kako bi naredil prvi korak in naslednje. Bojim se sam sebe. Najraje bi pozabil nase in na Tebe. Obenem se pa hočem na zunaj kazati kakor normalno razvit moderen gospodič.
•	Krivičen sem, Gospod, do tistih, ki me imajo radi — jaz pa Sem do njih surov, zadirčen, namesto da bi v njih iskal oporo in ra-2umevanje v svoji samoti.
® Dam ti pravico nad menoj, Jezus, popolnoma me prevzemi s tvo-Umi mislimi. Naredi most med menoj in med temi, s katerimi sku-PAi živim — in ne soživim. Daj mi potrpljenja in ljubezni, da jih bom Potel in znal poslušati. Pomagaj mi poslušati, in poslušati, in še pokušati..., in nauči me ljubiti zares, v dejanju, daj, da bom vsem Vedno na razpolago in jim iz srca služil!
Bojim se, Jezus. Prosil si me, da bi naredil zate nekaj velikega, pa ne verjamem, da bom zmogel.
® Čisto jasno sem prepričan, Jezus, da tistega dobrega dela ne bi P’kdar naredil, če ne bi vedel, da ga Ti od mene pričakuješ, celo
Zahtevaš.
® Po svojem značaju se ne čutim zadosti močnega za takšna dejala in Ti veš, da mi manjka poguma. Zakaj torej zahtevaš to prav od ^°Ue? Mislim, Gospod, da bi na primer Janez mnogo lažie opravil sto delo. Se spomniš, Jezus, ko sem Ti zadnjič rekel, da težko vsta-0,ri in se držim pokonci in se bojim, da me ne bi ljudje kritizirali? °.iim kakor razgaljen pred vsem svetom in zdi se mi, da ne mo-cui prikriti niti delčka samega sebe.
j® Zakaj mi ni dano, da bi smel molčati in imeti mir pred ljudmi Pred Teboj? Zakaj me ne pustiš v miru? Ne vem, kakšen smisel ^ 1 ima, da se toliko trudiš z menoj. Na vsak način hočeš, da bi
^dil
na-
^ -■ zate kaj koristnega. Nikar me ne razumi narobe. Sai ne re-e,t)> da ne bom naredil, le to hočem reči, da se mi ne ljubi, da sem
brez volje, len. Hočem reči: Moj Bog, le kako torej hočeš, da naredim, kar mi narekuješ?
• Jezus, Ti me bolje poznaš kakor kdorkoli in me kljub temu prosiš za takšne usluge. Saj veš, da nisem pobožnjak ali rojen apostol. Zares Te ne razumem. Enostavno povedano: jaz bi raje videl, de me pustiš v miru, ampak če Ti misliš, da je prav, da poskusiru in me imaš za zmožnega — bom poskusil. Samo poskusil. Zaradi Tebe. Kljub temu, da se mi ne ljubi. Spremljaj me s Tvojo močjo. Greš, Jezus, z menoj ?
Malcolm Boyd	(Bo še)
KO BOŠ DOUASTEL. ..
Dolžnosti in pravice 17-Ietnee'a fanta
S točko tri, da bi si rad sam pripravil obleko, ki jo obleče, sv» kar hitro opravila. Ugotovila sva, da bi moral biti Stanko malo bolj reden v svoji obleki. Priznal mi je namreč, da če si sam išče obleko, pusti vso omaro v neredu in mama mora za njim pospravljati.
„Mislim, da bom moral popolnoma spremeniti svoj način življenja, ko bom odšel od tu,“ je vzdihnil Stanko.
„Nikar ne misli, da boš vse spremenil v enem dnevu. Treba je časa in potrpljenja,“ sem ga še spomnila.
K prihodnjemu razgovoru je Stanko prišel sam, ne da bi klicala.
„Razumem te, da te moti, ker tvoj oče hodi v tovarno in v šol° spraševat o tvojem vedenju in uspehih. Vem tudi, da večina sta<" sev tega ne dela. Zdi se mi, da bi lahko očetu prihranil marsikatei7’ pot, če bi profesorji bolj ugodno poročali o tebi. Najbrž potem nd' ne bi več hodil spraševat. Kako je s tvojimi redi, vedenjem, točnostjo, domačimi nalogami. Lahko kar sam nadaljuješ s temi litanijah11 in si tudi sam daš odgovore.“
„Sedaj se pogovoriva o denarju,“ me je prekinil Stanko, ker m1' je šlo moje naštevanje preveč do živega. „Zdi se mi, da bi s svoj0
Plačo lahko razpolagal sam, ne da moram vedno prosjačiti za de-nar, ki ga sam zaslužim.“
»Motiš se. Po pravnem zakonu lahko razpolagaš s svojim de-Pafjem, šele kadar si polnoleten.“
»Vendar starši moj denar porabijo zame,“ je Stanko branil svo-Je stališče. Očividno je pričakoval več razumevanja z moje strani. ”^e vam zdi pametno, da moram oddati mami vso plačo in potem Prositi za vsako malenkost.“
»Pametno res ni,“ sem mu morala priznati. „Vsaj nekaj denar-.a bi ti morali starši pustiti, da ga sam uporabljaš. Naredi urora-Un o stroških za vožnjo s kolektivom in podobno. Potem prištej še .^aj denarja za morebitne izdatke. Napitnino, ki jo dobiš kot va-, Poe, shrani v poseben nabiralnik. S tem denarjem si potem lahko . Piš srajco ali kako drugo reč po svojem okusu. Predloži proračun la predlog očetu. Mirno se z njim pogovori. Gotovo bo vsaj mama ato navdušena in ti bo pomagala pregovoriti očeta.“
sg
»Prav, kakor golob miru bom šel k očetu s svojim predlogom,1 Ja navdušil Stanko.
Čaz nekaj dni se je zmagoslavno vrnil.
o »V prvem napadu sem ga presenetil,“ mi je pravil. „Govoril sem »domači finančni politiki.“ S tem sem si očeta popolnoma osvojil.
in !Ca. Olmržan la „ nica Jenko teSi?Vsk°-glasbenem
veSK’alu
letaUl972 A'reSU
Predstavil sem mu proračun svojih stroškov in „finančni minister’ se pravi moj oče, ga je odobril s tem, da ga je podpisal. Kar sen si zamislil kakor šalo, je uspelo.“
Prišla sva do točke številka šest, v kateri je Stanko zahteval svobodo za svoja večerna pohajkovanja.
„Tudi tukaj je nek zakon o zaščiti mladoletnikov. Ti in tvoj* starši ste ga dolžni izpolnjevati. S sedemnajstimi leti ne smeš glc' dati vsakega filma, niti ne smeš obiskovati nočnih klubov ali igr3*1 iger za denar. Brez spremstva starejših po enajsti uri ne smeš P°' hajkovati po cestah,“ sem mu postregla.
„Kaj takega niti nisem pričakoval. Rad bi šel k svojim prija' teljem na obisk ali v športni klub.“
„Pogovori se s starši. Ko bodo spoznali, da so tvoji prijatelj* resni fantje in da v športnem klubu najdeš pošteno razvedrilo, bodo radi pustili. Seveda se moraš ob določeni uri vrniti.“
Razumljivo je, da si je Stanko želel počitnic drugače kakor nje' govi starši. Oni si žele počitka, Stanko novih doživljajev. Svetoval1* sem mu, naj se pozanima pri fari, kjer organizirajo taborjenja. je oče zvedel, da bi preživel počitnice pod resnim in skrbnim vod' stvom, mu ni več branil in Stanko se je ves vesel začel pripravlja** za počitnice v naravi.
V drugem delu sedme točke je Stanko ugovarjal proti jutrai*!* sveti maši.
„Če greš v soboto spat ob enajstih in spiš zjutraj do deveti**’ je to deset ur spanja. Niti šolski otroci ne potrebujejo več.“
„Še pojma nimate o tem,“ me je zavrnil. „Jaz lahko spim dvanajstih.“
„Spiš ali poležuješ?“
„Dobro, včasih tudi berem,“ mi je priznal.
„Se ti zdi, da delaš pametno? Fantom tvoje starosti poležava nje v postelji vedno duševno škoduje. Lenobi se pridruži še po c,f nenih romanih razdražena domišljija in ni čudno, da trpi tvoja čistost.“
v
Sporazumela sva se in obljubil mi je, da ob nedeljah ne bo ve poležaval.
Ostala nama je še zadnja točka Stankovih predlogov, kjer da bi lahko sprejemal na svojem demu prijatelje, ^uđi dekleta.
„Zato je treba imeti primeren prostor.“ Stanko je imel svoj1’ sobo, torej je bil problem prostora rešen.
»Razen tega potrebuješ tudi vsaj za vsakega gosta en stol.“
»Tudi to se bo dalo doseči.“
»Starši ti bodo dovolili obiske, če se boste vi primerno vedli. So-^e smete spremeniti v kadilnico. Po končanem obisku pospravi Vse stvari na svoje mesto, da ne bo imela mama še posebnega dela s Pospravljanjem, če poslušate plošče, ne navij gramofona preglasno, Se ti bodo sosedje pritoževali.“
»Bi lahko povabil na dom tudi dekleta?“ Po vsem videzu so deklice bolj zanimale, kakor je priznal.
»Kar tako deklet ne moreš vabiti na dom. Počakaj do svojega ^istnega dne ali godu. Pogovori se z očetom, če lahko pripraviš kaznovanje. Poprosi mamo, da pripravi preprost prigrizek. Takrat <>v’abiš svoje prijatelje in prijateljice. Seveda ne delaj nič za hrb-0,n svojih staršev.“
»Ne vem, kako bo, če mi bodo dovolili.“
»Prepričana sem, da. Si že začel s svojim programom? Vsak dan ^'aaj. Rima niso zgradili v enem dnevu. Tudi človek ne doraste čez
.. »Prišel sem, da bi se pogovoril o svojih pravicah, sedaj pa vi-’ da ima vsaka pravica še drugo stran, ki se imenuje dolžnost,“ 1 -te z nasmehom rekel Stanko.
»Da, vsaka pravica ima dolžnost odgovornosti; le po odgovorno-1 “OŠ dorastel v osebnost.“
Qhsti
Gebhardt
M. Mt.
°TTo
GOLDMANN
^STAVIMO »ELO AA PRAVO VREDNOSTNO
LESTVICO
j, Mnogo ljudi ima napačen pojem o delu. Od našega duhovnega .da zavisi naš vidik in naše delovanje. Naš duhovni pogled Jema luč vere. človek je bil ustvarjen po božji podobi. Od Boga sdnjGrna sv°j obstoj in svojo naravo. Samo v božji luči lahko prav v. damo *°doba
in cenimo človeka, naše življenje in naše delo. Ker smo
vat' °a ®°^a'Ustvarjalca, smo poklicani ustvarjati, delati, uresniče-*' Preprosto povedano: v naši naravi je, da delamo smiselno.. Delo
je pričevanje našega dostojanstva in naše podobnosti z Bogom, žival ne more delati sama od sebe, lahko jo le za delo uporabljamo.
„Podvrzite si zemljo,“ je božji klic naši človeški naravi. To je naš poklic. Z delom postanemo deležni božje stvariteljske moči. Tak» izvršujemo poslanstvo, ki nam ga je Bog naložil in doživimo veselje po dobro opravljenem delu, kakor je Bog z veseljem opazoval svoje stvarstvo, ko ga je dokončal.
Prav zato moremo uživati veselje in zadovoljstvo nad ustvarja' nim svetom. Zato nam je On dal zemljo z vsemi njenimi silami iri rnožnostmi, da jo odkrijemo in si jo osvojimo; na kateri moremo živeti čoveka dostojno življenje, da se tako pripravljamo na potovanj3 v drugi svet, večni svet božji.
Človekov duh in njegove roke so ustvarile mnogo velikih in d°' brih stvari, čudovite katedrale, veličastne stavbe, mostove in pr3' dore, radio in televizijo, letala, ladje, avtomobile. Na ta način vedn° bolj vladamo ustvarjenemu svetu, vedno lažje izvršujemo naše P°' slanstvo in uporabljamo to zemljo kot pot v večnost. Brez dvom3 ljudje niso naredili samo dobrih stvari. Uporabljali so jeklo ne sam3 za izdelovanje plugov in traktorjev, ampak tudi za bajonete in tank3; Iz rastlinskih izvlečkov niso izdelovali samo zdravil, ampak tud* smrtne strupe. Svoje znanje in zmožnosti niso uporabljali samo v prid življenju, temveč tudi za masovno pobijanje in rušenje.
Vendar ravno to potrjuje, kar sem prej rekel: človek je bil ustva*" ion po božji podobi in zato je svoboden. On sam izbere način in predmet svojega ustvarjanja. Od njega zavisi, kaj ustvari. Zavisi pa tud* od njegovega pogleda na duhovnost in njegovega odnosa do Boga.
Kadar človek živi po pravem božjem redu, je njegovo delo del3' ženje božje moči in modrosti. Na nek način je sam Bog njegov delavski tovariš. Je pa tudi tovariš svojega bližnjega. Prav zato iv vsako delo, tudi če se nam zdi nepomembno, važno za življenje in ?' različna dela med seboj samo dopolnjujejo.
S svojim delom drug drugemu služimo. Obleka, ki jo imaš na se***' ima mogoče svoj izvor v bombažnih nasadih Indije ali Chaca. Kr***1, ki ga ješ pri zajtrku, je mogoče narejen iz pšenice, ki je rastla Kanadi, Cordobi ali Santa Fe. Niti ne veš, koliko rok se je trudil0' da je bil lahko kruh danes zjutraj na tvoji mizi.
Očividno je, kako smo drug od drugega odvisni, kako deb*1^ drug za drugega. Naš mali ozki krog delovanja se odpre in izlij® veliki svet.
Po knjigi „Ali je najvažnejše služiti dena*--
M.
Prvič na univerzi
V februarju sem začela s pri-Pravo za vstop na vniverzo. Frei v srednji šoli so včasih fantje ali dekleta govorili zelo prostaško. A Pisem bila vajena, da bi tako naivnost, brez sramu in predrzno k°vorili o mamilih, o nespošto-Vanju nerojenega otroka, o moral-ner*i liberalizmu, itd. Navezanost Pa Boga mi pomaga, a čutim, da P' morala tudi na zunaj pokazali več odločnosti.
bodimo si na jasnem, slišala si Kako zagovarjajo spolno občeva Pjo izven zakona, opravičujejo sP'av, kako utemeljujejo uživa-P.le v vseh oblikah kot zadnji smi-s®i življenja, če ti mladi ljudje Piftiajo vere, je njihovo zadrža-Pje le v logičnem skladu z niiho-vim prepričanjem, kajti kakšen ,)omen naj ima vzdržnost, čemu sPrejemati nase odpovedi, če je « '^Pirtjo vsega konec, če je morala ü znak človeške omejenosti?
Zato nasprotovati razhrzdano-?t'i Pi dovolj. Marsikdo je na sla-'' Poti, ker mu ni nihče pokazal
holjŠe.
Najmočnejši boj proti nemora-
li je praktično krščanstvo, ki ga moramo oznanjati z zgledom pa tudi z besedo.
Naj vedo, da zavračaš praktični in teoretični materializem, ker imaš kot kristjanka višje ideale, ker iščeš večjo srečo, ker živiš globlje, če svet oznanja svoje prostaštvo, moramo mi še z večjim pogumom oznanjati svoje ideale, svojo — vero. Ne bori se le proti nemorali, bori se za krščanstvo, za čistost, za poštenje, s ponosom in veseljem, a nikoli s prezirom ali sovraštvom do tistih, ki niso na pravi poti.
Le pogum in ne pozabi prositi božje pomoči!
So res zaljubljeni ?
Med počitnicami sem marsikaj videla, ali na plaži ali v parkih itd. Stara sem 18 let. Vem, da gredo zaljubljeni parčki večkrat čez mero. Pa tudi mislim: od kod njihovo obnašanje? Ali ne misli jo zares? So samo trenutni prijatelji? Ali se bodo zresnili? Včasih sem pa, da iskreno povem, tudi sama čutil » skušnjavo in privlačnost takšne igre. Oprostite,
če nisem dovolj jasno zapisala vprašanja.
Vsi parčki, ki jih vidiš kjerkoli, v več ali manj objetem položaju, niso zaljubljeni, tudi vsi zaljubljeni ne mislijo zares. Nekateri mislijo, da mere ni, drugi gredo čez mero iz slabosti, nekateri pa imajo, kot praviš, to le za prijetno igro v dvoje. Kaj je res in kaj je prav?
Najprej skušaj razločiti med ljubeznijo in seksom, in vedi, da mnogi „zaljubljenci“ po parkih in drugod nimajo s pravo ljubeznijo dosti opraviti. Iščejo le spolnega užitka. Njih obnašanje ni znak ljubezni, ampak veliko bolj prozaičnega egoizma, surove sebičnosti. Pri takih parčkih gre torej res za igro s čuti, kar je globoko poniževanje spolnosti.
Vsak se slej ko prej zaljubi in začuti privlačnost ljubljene osebe. Tedaj marsikoga zanese, a kdor išče resnično ljubezen, se bo obvladal in skušal postaviti razmerje z ljubljeno osebo na še močneiše temelje, kot je le telesna privlačnost.
Če misliš resno, se moraš „igračkanju z ljubeznijo“ pač odpovedati, kajti sicer kmalu ne boš več vedela, kaj ie resnična liuhe-zen, ki je močno in plemenito čustvo.
Prav kakor človek, ki bi delal v neprestanem ropotu in šumu, lah-
ko izgubi posluh, tako tudi kdor ljubimka, izgubi sčasoma čut za spoznanje resnične ljubezni.
Še to, naš spolni nagon je silno močan. Lahko postane močnejši kot naša volja, če ga neprestano ne brzdamo in če ne živimo tako, da se izogibamo vsem priložnostim, ki povečujejo našo čutnost.
Pomisli tudi, da utegne imeti fant, če ga imaš, večje težave s samopremagovanjem kot ti in ne bodi mu v skušnjavo, ampak v zgled in pomoč.
Ne zaupaj si preveč in moli za moč in zdravo pamet.
Upam, da je odgovor vsaj tak« jasen kot vprašanje, če ne, se s° oglasi!
V obraz som udaril
Morda se mi boste smejali, a*‘ kdo drugi, ki ho to bral. V delavnici je starejši fant že večkrat kazal nespodobne revije ali grd-' govoril ali zafrkaval tiste, ki se mu nismo smejali, ali se del'1 norca iz deklet, ki gredo mimo delavnice itd. Enkrat mi je bilo zadosti in sem ga udaril naravno"1 v obraz. Pa ni odgovoril s pestjo-Kot bi se ustrašil, tudi mignil ni-Od takrat naprej imamo mir pre' njim. Sem prav ali narobe na redil?
Težko rečem, če si ravnal P ra'' ali ne. Včasih smo dolžni upret1
Se Pohujšanju tudi s silo, poseb-n°- če smo prepričani o zlobi in ^opoboljšljivosti pohujševalca.
oedar odločen opomin — ali re-s®n razgovor bi morda rodila globlji uspeh.
Ali res ni bilo mogoče najti Močnejših razlogov od pesti? Med °Pominom in pestjo je še veliko stopenj> mogoče je, da si v tistem renutku ubral najlažjo.
Prav je, da si se nespodobno-®l-> uprl, prav, da si odločno po-azal svoje mnenje o pornografiji, vPi‘ašanje je le, če nisi zamudil Složnosti, da bi povedal vsem, žalfaj jo ti zavračaš.
Bog ve — če jim je že kdo go-,0rv1l o spoštovanju, ki smo ga 01zni sebi in svojemu bodočemu bonskemu drugu, o lepoti ust-r.lalne ljubezni med zakonci, o ^v>šenosti spolnih sil v nas, o 1 Cl’ ki jo zahteva priprava na ^ zakon, o tem, da ti je spol-8* Preveč resna stvar, da bi se °eel iz nje norčevati?
kat^°^a	razumeli vsaj ne-
je eri- Če pa kdo smeši to, kar ti o^to. kljub temu, da si ga mu P°ve(ial svoje sta-p0.e’ pohujšuje kljub svarilu, Pa. fant moj — le z vso
ta J10’ kar ^ Pest *n duSa da*
naravnost v obraz!
°g te živi in še se oglasi!
B
Revizija procesa zoper Jezusa
Iz Izraela poročajo o neverjetnem, a resničnem dogodku. 'Neki David Bitton, ki biva v izraelskem pristanišču Eilatu ob Rdečem morju, je v predpisani obliki po svojem odvetniku dr. Yitzhaku vložil prošnjo na vrhovno izraelsko sodišče v Jeruzalemu naj izvede revizijo sodnega postopka zoper Jezusa Kristusa. Po mnenju 36-letnega odvetnika je bil ta postopek nepravilen. Zaradi krivice, ki se je zgodila Jezusu pred 2000 leti, je moralo toliko milijonov Judov pozneje trpeti in se pokoriti. „Dokler ne bo ta postopek, ki ga je narekovalo slepo sovraštvo, revidiran, bo svet Jude še naprej preganjal in delal Izraelu vedno nove te žave“, je zjavil David Bitton pred sodiščem in pred časnikarji.
Vrhovno izraelsko sodišče je vzelo to zadevo zelo resno. Njegova odločitev pa je bila prav salomonska: „Naše sodišče za to zadevo ni pristojno. O Jezusovi usodi v zadnji stopnji svoj čas ni odločilo kakšno judovsko civilno sodišče (npr. Sine-dnij), ampak rimski okupator, ki je Jezusa obsodil na smrt- Zato naj se Bittonov odvetnik obrne na — italijansko vrhovno sodišče.“ Izraelci so torej reševanje tega vprašanja odklonili s formalnega stališča. Nikakor pa niso zanikali, da morajo Ju-dje kaj storiti in se znebiti krivde za Jezusovo smrt.
SvefnikL. iz mesa in kosM
IfEuks Jožei Meteger, spoznavalec
Duhovnik Maks Jožef Metzger je bil ena izmed mnogih žrtev nemškega nacizma: 17. aprila 194^ je bil v kaznilnici v Brandenburgu umorjen. Sredi vojne je skušal oznanjati božično sporočilo „in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji“, hoteč obupanemu človeku zbuditi zavest, da je na svetu še kaj drugega kakor sovraštvo in nasilje. Zato je moral umreti. V svoji oporoki leta 1942 je zapisal: „vsebina mojega življenja je bilo delo za čistost, svetost in edinost Kristusove Cerkve.“
Njegova mladost
Bil je doma iz dobre družine v Schopfheimu, kjer se je rodil 3. februarja 1887. Rastel je v vernosti, v zaupanju v Boga in v vedrem gledanju na življenje. Bogoslovno izobrazbo je dobil najprej v Freiburgu (Breisgau), nato na vseučilišču v Fribourgu (Švica), kjer je dosegel doktorski naslov Kot duhovnik je služboval v mestih Mannheim, Karlsruhe in Ober-hausen/Breisgau. Metzger je bil dober dušni pastir in hkrati zelo moderen človek, navdušen pospeševalec evharističnega in liturgičnega gibanja.
Pomagal je alkoholikom
Ko je kot dušni pastir videi, kakšno revščino povzroča pijančevanje, koliko otrok je ogroženih in dedno obremenjenih, se je odpovedal alkoholu, kajenju in ceD mesu, ker je bil prepričan, da samo tisti more spreobračati pijance, ki sam živi vzdržno. Njegovi obroki hrane so bili preprosti: nekaj orehov, prgišče sadja in kozarec vode. Zahteval in oznanjeval je odpoved iz krščanske ljubezni do bližnjega, sovražil pa je narejeno pobožnost in hinavščino. Veliko je pisal, skladal preproste pesmi, pisal članke in brošure, v katerih se je zavzemal za svoje socialne in dobrodelne nazore.
Družba belega križa
Ustanovil je „Misijonsko družbo belega križa“ že med prvo svetovno vojno in pod njenim okriljem zidal zdravilišča za alkoholike, za duševno bolne in domove za brezdomce. Po vojni je družbo preimenoval v Družbo Kristusa kralja ' sedežem v Mcitingenu pri Aug'“]' burgu. Družba duhovnikov in IM' kov, mož in žena, poročenih V samskih je imela nekakšen re(loV ni značaj, ampak brez slovesu'■
0bljub; delovala je kot versko ob-fiovitveno gibanje v duhu Jezuso-V(i Pridige o blagrih na gori. Pou-^arjala je odprtost za vsa pereča vPrašanja, ljubezen med ljudmi, ^kromnost v življenju, iskreno pobožnost in veselost.
Videl 20 let naprej
Ze od vsega začetka je Maks °žef Metzger želel ustanoviti nad-^acionalno organizacijo, ki bi ^ruževala ljudi vseh narodov in ežel. Že kot študent je sovražil |lar°dnostno nestrpnost, v prvi svc-°vni vojni pa je prišel do prepri-.'inja, da nobena vojna ne more
biti
Pravična. O tem je napisal leta
'^1 brošuro z naslovom „Mir na liniji“. Istega leta se jo udeležil Ustanovnega zbora „Mirovne zveze nomških katoličanov“. Na raznih psovanjih v Bernu, v Haagu, v arizu in Luksemburgu je branil |Voj° misel: „Pa so vojske na svc-.U| tega je kriv oče laži.“ To misel 6 širil ne le med katoličani, am-, b tudi med protestanti, angli-.aPci jn starekatoličani. Njegovo ^ c je trdno povezano z gibanjem na sancta (Ena sveta — namreč terkev).
„ je osebno tako pošten, da v ti uGnju ve^brat ni znal presodi-"Pdobije sveta. Njegova pravo-to,a°st in goreča ljubezen do ka-(jj lsbe Cerkve sta bili tako iskre-t .’ ''a Je bil pravi zgled vdanosti, ezen do cerkvene edinosti ga ^Pala, da je pri drugih veroiz-
povedih in cerkvah iskal tiste osnove, ki bi jih mogle združevati. Ko je bil že v ječi, je pisal papežu obširno pismo in ga goreče prosil, naj skliče vesoljni cerkveni zbor. Z gibanjem Una sancta je želel uresničiti krščansko edinost, torej tisto zamisel, o' kateri je toliko razpravljal drugi vatikanski cerkveni zbor.
iMučeniška smrt pod nacisti
Maks Jožef Metzger je ostal zvest svojemu prepričanju tudi tedaj, ko je vedel, da je v nevarnosti njegovo življenje. Nacistični režim ga je dal trikrat zapreti, zadnjikrat na praznik svetih apostolov Petra in Pavla leta 1943 na osnovi pisma švedskemu škofu Ei-demu, ki ga je izdala Gestapu nacistična vohunka. Ker je tudi pred sodniki odkrito zagovarjal svojo privrženost mirovnemu gibanju in k Una sancta, je bil zaradi „veleizdaje in režimu sovražne miselnosti“ obsojen na smrt. Skoraj leto dni je trpel v ječi, preden je bila izvršena smrtna obsodba. Še v celici je pisal pisma sobratom, jih tolažil in krepil. Ta pisma še posebno potrjujejo živo vero in trdno prepričanje Maksa Jožefa Metz-gerja, ki je svojo zemeljsko pot končal z besedami: „Oče, kar nam ti naložiš, je dobro.“ Umrl je za svoje krščansko prepričanje, prav kakor so umirali mučenci prve krščanske dobe. Njegov god je 17. aprila.
Msgr. Jože Jagodic Spomini na begunska leta
Kako ste se vživeli v življenje sedanjih faranov?
Ko sem bil kot novomašnik nameščen za tajnika in kaplana pi i škofu, nisem več mislil, da bom prišel kdaj v kakršno koli dušno pastirsko službo. Bilo mi je nekako žal, saj sem se vse štiri leta bogoslovja pripravljal na to. Toda to imenovanje me je vrglo v drugo življenjsko smer. V šali imenovano — „pišočo Cerkev“. Tisti, ki so prišli na škofijo, so imeli pred seboj povečini drugačno „kariero.-' Postali so sčasoma — odlikovani s cerkvenimi častmi — ali kanclerji ali kanoniki ali prošti ali kaj podobnega. Nisem hotel biti nečimrn, nisem hotel „hrepeneti“ po teh visokih službah in časteh, vedel pa sem, da se mi je dušno pastirstvo oddaljilo morda za vedno. Sicer sem nekoliko deloval v pastirstvu v Ljubljani in na deželi. Tako sem npr. dolga leta hodil vsak prvi petek v mesecu v rojstno vas Visoko, kjer sem že na preddan spovedal s pomočjo šenčurškega kaplana celo tropo otrok, zvečer, včasih dolgo v noč odrasle, bil zjutraj na vse zgodaj zopet v spovednici, nato maševal in pridigal, da sem včasih komaj še ujel avtobus za Ljub-
ljano, da sem prišel pravočasno v pisarno. Tako sva s kaplanom vsak mesec obdelala ves gornji del ob' širne domače fare. Kot kancler sen1 bil ob nedeljah prost in sem ponovno na deželo pomagat duhovnikom, ki so bili preobloženi z delom. V Šenčurju sem po navadi opravil vse večje praznike. V Ljubljani je bila v palači Vzajemne zavarovalnice turistovska kapela, kje^ sem bil rektor kapele in v nje.i nedeljo za nedeljo opravljal na vsC zgodaj mašo za turiste. V Ijublja11' ^Uprvi radiu sem imel veliko let indijske verske govore. Dolgo vrsto let sem bil cerkveni asistent diia' ške KA. Ali ni b’lo vse to — duq' no nastirstvo? To moje delo S*;3 cenila in hvalila oba škofa, katerima sem služil. Meni pa je bilo ' veliko veselje in zadoščenje.
Prišla pa je vojna in me neprl' čakovano vrgla v pravo dušno Pastirstvo, čeprav v tujini. Emind1*' na dušnopastirska služba je bi'3 funkcija nanoškega delegata za begunce, katero sem drugod opis3 • Takoj snočetka sem prišel na vzhodno Tirolsko v Avstriji in siceI najprej v Tristach poleg Lieozs-Ker me je dobri župnik Fritze^ vzel na stanovanje, sem mu r3 pomagal pri njegovem pastirovs
niu- Kadar nisem bil na potovanju, •sern opravil vsako nedeljo jutranjo s pridigo in nato še v podruž-v Amlachu. Koliko sem m obeh krajih spovedoval! Fritzer-
naslednik Ausserlechner me je sicer z neko rezervo obdržal v župnišču, vesel pa je bil, ko sem mu Pomagal kakor predniku. Imei j.j P'älo spovedencev, moja spovv.<!:.:-Ca Pa vsa oblegana. Hvala Bogu, da * bil ljubosumen, kar se rado go-jii pri duhovnikih. Kadar me ni bi-
0	doma, me je nadomestoval prof. Mihelčič, ki je tudi stanoval v Tri-s*-achu pri neki dobri družini. Tu-o* on je glede spovedovanv. doživ-Kil isto kot jaz. (Čudno, ljudje so okli, da imajo raje tuje duhovni-
kot domače!) Župnik Ausser-echner je bil nekoliko skop. Da-Ja* mi je sicer stanovanje zastonj, udi zajtrk in popoldansko malico 8etP dobil pri njem, a sem moral Sam skrbeti npr. za sladkor, za dr-Va za kurjavo v sobi, za luč, celo 2a mašno vino. Opoldne in zvečer 'Sl:m hodil na hrano k sestri Iva-!’ ki je stanovala pri neki druži-j^1 Pa koncu vasi. Pot je bila več-'at neprijetna, v vasi takrat ni
1	asfaltirane ceste, poleti je bi-blata, pozimi snežne brozge na
retek. Vozil sem se k sestri, v I 'Pmeh in v Lienz na pošto s ko-Gfi°m, kar mi je bilo v prijeten in rav šport. Saj si kaj drugega s ISem mogel privoščiti. Plače ni-m imel, podpirali so me prija-v Ameriki z mašnimi štipen-^'Jämi, kar mi je župnik dal od 0tlcu leta za vse delo v Tristachu
in Amlachu, je bilo komaj omembe vredno.
Ljudje so nas slovenske begunske duhovnike zelo radi imeli. Spočetka so bili kar rezervirani. Zase vem, da me je šele po tednih bivanja v Tristachu nagovorila prva ženica pred cerkvijo. To nezaupanje jim je ostalo izza časa, ko so bili v pegeškem taborišču ruski kozaki, ki da so jim, kakor so pravili, po hišah kradli. Kozaki so bili en mesec pred tem, ko smo prišli mi, od Angležev prisilno vrnjeni Sovjetom v roke in smrt, doživeli so isto tragiko kot naši domobranci mesec za njimi. O ti Angle-
Gorska idila
žil Ali bodo prejeli kdaj plačilo za ta nečloveška dejanja? Z domačimi duhovniki v dekaniji smo se kar dobro razumeli, lepo so nas sprejeli medse, vse drugače kot na Koroškem. Lienški dekan nam je bil res dober oče, brezplačno nam je oskrboval mašno vino, pa je bilo v taborišču kar 40 duhovnikov in kakih 20 še po hišah v vasi. Nekaj jih je maševalo v taborišču, nekaj v tristaški cerkvi, dokler ni pri neki poplavi odnesla Drava most med taboriščem in vasjo. Škof Rožman je za patrocinij sv. Lovrenca 10. avgusta imel pontifikalno mašo, pridigo in procesijo v Trista-chu ob obilni udeležbi beguncev iz taborišča, čeprav je tik pred praznikom odnesla Drava most. Ljudje so morali narediti pot skozi Lienz, a so vseeno prišli. Škofa, ki je takrat stanoval v Anrasu. so kmalu za tem internirali Angleži v Celovcu. Litovcem ni bilo po volji, da je škof hodil po taboriščih in so to izposlovali. Beguncem je bila s tem odvzeta velika tolažba Ko je prenehala moja služba papeškega delegata, sva se preselita s sestro v Amlach, dobre pol ure hoda od Tristacha. Tam je župnišče in imajo vaščani že dolga leta stalno božjo službo. Preden sem jaz začel hoditi iz Tristacha opravljat to sužbo, so jo oskrbovali frančiškani iz Lienza. Cerkev je velika in prostorna, prevelika za 200 prebivalcev. Posvečena je sv. Otiliii in Luciji in je bila nekoč božia pot za bolne na očeh. župnišče je bilo zgrajeno s prostovoljnimi da-
rovi, nekdaj cerkvena last, pozneje je prišla v last ondotni občini-Ko sem jaz prišel tja, je bilo župnišče v zelo slabem stanju. Stanovale so privatne stranke v njem, * pritličju sva dobila po eno sobo in kuhinjo. Za silo so prostore nekoliko adaptirali, a moja soba je bila od sile vlažna, da sem imel vedno vnete oči. Ena od st -ank v nadstropju je bila spočetka še kolikor toliko prijazna, a je kmah' spremenila svoje obnašanje. Pre' daleč bi me zavedlo, če bi vse naštel, kar nama je stranka prizadejala hudega vsa štiri leta najinega bivanja v hiši. Hotela sc naju je na vsak način iznebiti. Tudi ljudje z županom vred nama ni^7 bili naklonjeni, z malimi izjemami. Uredil pa sem kljub temu lepo božjo službo, ustanovil pevski zbo>" z dobrim organistom fcerkev inv' krasne orgle), imel sem vestnega mežnarjn. Tako sem vsaj v cerkvi imel svoje zadoščenje Ljudje pa so rekli — posebno nek veljak v vasi — kaj nam je vsega tega troha. S«j imamo Lienz bl'zu in raje hodimo tja. To mi je bilo žare? težko. Rad sem ob vsem tem hodil v bližnio cerkvico — Uirich?' bich] —. kier je bila v velikem oltarju fatimska Mati božja, katei'0 so ustoličili naši begunci iz Pegaza. in sem pogosto in rad tam m*1' šoval. Cerkvico je oskrbovala do-p—> Uniona, stanujoča nole0, niP' Mati ie bila naiina velika dobrotnica in je ne bom nikoli pozah’!-
(Bo §e)
4. poglavje
Za Blaisa Mereditha so bili dne-j,?’ ki jih je preživel v škofovi hi-’ nied najsrečnejšimi v njego-L>rn življenju. Bil je po temporale 0litu hladen človek in je začel še-^ z^aj dojemati smisel tovarištva.
ase 2apr^ jn samozadovoljen je stjZlVel prvič dostojanstvo odvisno-1 in milost medsebojnega zau-atlia. Valentski škof 'Avrelij j>'
bil človek, ki je imel dar za razumevanje in redek talent za prijateljstvo. Samota in hladni pogum pjegovega gosta sta ga globoko ganila in nameraval je s taktom in simpatijo vzpostaviti z njim prisrčno domače razmerje.
Prvo jutro je šel zgodaj v Me-redithovo stanovanje in mu nesel obsežen sveženj zapiskov o preiskavi glede Giacoma Neroneja. Duhovnika je našel bledega in zmučenega, sedečega na postelji in s pladnjem z zajtrkom na kolenih. Sveženj je položil na mizo, s1 mu ustrežljivo približal ter sedel na rob postelje.
„Slaba noč, prijatelj moj ?“
Meredith je slabotno prikimal.
„Malo slabša kot ponavadi. Potovanje, nemara, in razburjenje. Moram se vam opravičiti. Nameraval sem streči pri maši vašemu blagorodju.“
Monsignor se je nasmehnil in odkimal z glavo.
„Nikakor, monsignor. Vi ste sedaj pod mojo jurisdikcijo. Prepovedujem vam maševati, razen ob nedeljah. Spite do pozne ure in spravljajte se spat zgodaj. Če se mi bo pa zdelo, da delate preveč, vas bom pa odpustil. Vi ste sedaj na podeželju. Vzemite si čas. Duhajte zemljo in oranžno cvetje. Spravite iz svojih pljuč prah knjižnic.“
„Vaše bi a "orodje jo zelo dobrohotno,“ je odvrnil resnobno Meredith, „toda čas, ki mi še ostaja, je kratek.“
„Tedaj je še bolj potrebno, da
ga uporabite malo zase,“ mu je dejal škof. ,,In malo tudi zame. Zavedajte se, da sem tudi jaz tukaj tujec. Moji tovariši so zvečine dobri ljudje, za družbo so pa dolgočasni. So reči, ki bi vam jih rad pokazal, in stvari, o katerih bi se rad z vami pogovoril. Kar pa zadeva tole.“ in mu je namignil nu debeli sveženj, „lahko prebirate na vrtu. Polovica je ponavljanje in retorika. Ostalo lahko prebavite v nekaj dneh. Osebe, ki jih boste morali videti, so le eno uro vožnje z avtom... in moj avto vam je na razpolago kadar koli, s šoferjem vred."
Počasen in začuden smehljaj se je pojavil na bledem Meredithovem obrazu.
„Vi ste dobri z mano in to se se mi zdi čudno. Sprašujem se, zakaj ste takšni “
Škofov obraz je ožarila mladostna živahnost.
„Vi ste živeli predolgo časa v Rimu, prijatelj moj. Pozabili ste, da je Cerkev družina vernih, ne pa birokracija vernikov. To j< znamenje časa, eno izmed najmanj ugodnih znamenj. Živimo v stoletju strojev in Cerkev jim je preveč popustila. Sedaj so v Vatikanu stroji, ki zaznamujejo čas. in računalniki s papirnatimi trakovi, i{i beležijo vrednostne valute “
Navzlic utrujenosti je Meredith vrgel elavo vznak in se zasmejal. Škof je odobravajoče prikimal.
„To je bolje. Malo soroščeneva «»neha bi nam dobro delo vsem. Potrebujemo enega ali dveh satiri-
kov, ki bi nam vrnila čut za razmerja.“
„Nemara bi ju preganjali zavoljo obrekovanja ali pa ju obdolžili krivoverstva.“
„Inter faeces et urinam nasci-mur,“ je mirno citiral škof. „Neki svetnik je bil, ki je to dejal, in velja tako za papeža kot za duhovnike ali pa javne ženske. Mal° več smeha na račun komičnosti našega stanja, nekaj iskrenih solza zavoljo obžalovanja vrednega poj ložaja stvari, pa bi bili vsi bolj^1 kristjani. Končajte sedaj z zajtf' kom in nato se malo sprehodite PCI vrtu. Veliko časa sem zapravil zanj in hudo za malo bi se mi zdelo, Č® bi ga nek Anglež ne znal ceniti.“
Uro kasneje je skopan, obrit i°-svež šel Meredith na vrt in nesni s seboj sveženj izjav o Giacom11 Neroncju. Ponoči je deževalo, Be' daj je pa bilo nebo jasno in zra>' prežet z duhom po vlažni zemlj'-listje umito in rože pravkar raz-cvetene. Čebele so brenčale okni1 citronovop-a cvoUa m škrlatni slež je cvetel vzdolž kamnitega rob«'1 poti. Znova je začutil Meredit*1 slast po bivanju na tej močni zen1 Iji, katere lepoto je odkrival nf vič. Če bi mogel ostati dalj čas® da bi se zakoreninil kakor dre1"] ki ga brijejo neurja in vetrovi na preživi, da se konlie v sonn1 in dežju in v pomladanski pren® vitvi. Toda ni mogoče, prodolno if živel v prahu knjižnic in ko b0 prišla njegova ura, ga bodo po^f' nali v tistem prahu. Iz nievoV ust ne bodo pognalo rože kot
v življenju, do sodnega
Ust najbolj preprostih ljudi, tudi S(i ne bodo korenine oklepale prs-neKa koša, ki je objemal njegovo j*rce- Zabili ga bodo v svinčeno Krsto in jo položili v kripto kardinalove cerkve, kjer bo trohnel, ja-,0V kot dne.
Trava je zelenela okoli oljčnih 'ebel in ozračje je bilo toplo in “Pokojno. Slekel je talar in si od-srajco, da bi sonce obsijalo nje-8°Ve shujšane prsi; nato je sedel, Naslonil glavo na drevesno deblo, °dprl debeli sveženj in začel brati: »Uvodne izjave o življenju, kre-P°stih in domnevnih čudežih bo-. ka služabnika Giacoma Nerone-. 1 ki sta jih zbrala po naročilu n Pod vodstvom njegovega blago-°dja, valentskega škofa v Kala-, ^ski provinci, Geronimo Battis-•a 'n Luigi Saltarello, duhovnika ste škofije.“
Tukaj je sledila klavzula: s0”!zjave in pričevanja, ki slede, *zvensodnega značaja, ker do-, ei še ni bilo sodišče določeno in , še niso bile imenovane osebe, bi uradno preiskale zadevo bo-služabnika. Cepi-av sva na-. av’la vse, da bi odkrila resnico,
. Cg niso bile zaprisežene in ne diP ■ •V^'ene Poc^ kanonično j uriš-da bi razodele, kar vedo. S,lsva se držala sodnega postopka Hujskega sodišča, kar se tiče do l;e^nosti in tudi ne glede meto-^Izpisovanja. Pač pa sva opozo-Pi-'* pr^e’ da jih lahko pozovemo fj. '>Vat pod prisego, če bo ško-'Sko sodišče sestavljeno.“
Blaise Meredith se je zadovoljno namrdnil. Do tukaj je zadeva šla pravilno. To je bila cerkvena birokracija v dejanju, rimski le-galizem naobrnjen na duhovne zadeve. Skeptiki so se lahko norčevali, verni ljudje pa se lahko nasmihali zavoljo njenih pretiravanj, toda v bistvu je bila zdrava. Tu je bil taisti genij, ki je dal Zapa-du civilizacijski zakonik, pod katerem je vsaj delno še zmeraj živel. Obrnil je stran in nadaljeval z branjem •.
„De non cultu. (Odlok Urbana VIII. 1634) Spričo poročil o obisku romarjev na kraj, kjer počiva božji služabnik, sva bila prepričana, da je bila najina prva naloga ugotoviti, če so bili upoštevani odloki papeža Urbana VIII., ki prepovedujejo javno češčenje. Ugotovila sva, da hodi veliko vernikov, tako obiskovalcev kot domačinov, na grob Giacoma Neroneja in da tam molijo. Nekateri trdijo, da so prejeli duhovne in časne dobrine po njegovi priprošnji. Civilno oblasti in še posebno župan Geme-11a Maggiore so organizirali časopisno reklamo in zboljšali prevozna sredstva, da bi pospeševan prihod obiskovalcev. Čeprav to lahko pomeni neprevidnost, ne nasprotuje cerkvenim zakonom. Javno češčenje v kanoničnem smislu se ne dovoljuje. Pri bogoslužnih obredih ne omenjajo božjega služabnika. Podob in kipov ni izpostavljenih v češčenje ljudstva in razen izmaličenih časopisnih poročil niso krožile doslej ne knjige
ne brošure, ki bi pripovedovale o čudežih. Krožijo sicer zasebno med verniki nekatere relikvije božjega služabnika, vendar ni bilo dovoljeno, da bi jim izkazovali javno če-ščenje. Po najini sodbi so torej cerkveni zakoni, ki prepovedujejo javno češčenje, bili spolnjeni.“
Ob formalističnih stavkih je Meredith lahno zadremal. Ta teren mu je bil znan, domač, toda pomirljiv. Naloga Cerkve ni le nalagati verovanje, marveč ga tudi omejevati, da pospešuje pobožnost zadržuje pa pobožnjake. Zakoni so bili tu navzoči, čeprav jih je za-temnjevala nevednost. Njihova pametnost je bila zavora za pretiravanja pobožnjakarjev in za prestroge zahteve prenapetežev. Toda nahajal se je še silno daleč od jedra vprašanja: življenja, kreposti in domnevnih čudežev Giacn-ma Neroneja. Naslednji odstavek ni tega nič bolj približal. Glasil se je:
„De scriptis.
Nisva našla nobene vrste spisov ki bi jih pripisovali božjemu služabniku. Nekatere osebe, ki jih omenjava kasneje v spisih, nami-gavajo na možnost obstoja svežnja rokopisov, ki se je zgubil ali je bil uničen ali pa namerno skrit od interesiramh ljudi. Dokler se ne prične pravni postopek in bi lahko uporabili moralne sankcije za priče, ni verjetno, da bi dosegli obširnejše informacije o tej važni točki.“
Blaise Meredith se je nejevolj-
no namrščil. Ni bilo spisov. Kak' šna škoda. Iz pravnega vidika je tisto, kar človek napiše, edino zanesljivo znamenje njegovega verovanja in nauka in v sklepu strogi rimske logike so spisi še bolj važni ko pa dejanja. Človek lahko umori svojo ženo ali pa posili sva-jo hčer, pa še zmeraj ostaja člaB Cerkve; če pa zanika le vejic0 opredeljene resnice, se takoj izloči iz nje. Lahko vse svoje življenj0 skazuje ljubezen, pa je navzlic tč' mu navsezadnje lahko brez vsakfl zaslužnosti. Moralna vrednost dejanja odvisi od namena, s katerim ga izvrši. Ko pa človek urnJ-je, kdo sploh more govoriti o skrivnosti njegovega srca?
Začetek je spravljal v malodušnost, kar je pa sledilo, je bilo Pil še bolj vznemirljivo.
„Življenjepisni povzetek.
Ime: Giacomo Nerone. So razlogi, omenjeni naprej, ki naju navajajo k prepričanju ,da je bil tl1 psevdonim.
Datum rojstva: Nepoznan. OP*' si prič so precej različni, strinjajo pa se v tem. da je imel od ^ do 35 let starosti.
Kraj rojstva: Nepoznan.
Narodnost: Nepoznana. Razvidno je, da so Giacoma Nerond“ spočetka imeli za Italijana, kasn° je pa so dvomili o njegovi idel' titeti. Opisujejo ga kot visoke stave, rjavolasega in ogorelega 0 sonca. Italijanščino je govoril P1”1 vilno in gladko, čeprav s severnj^ škim naglasom. Spočetka ni pozi1,1
narečja, toda kasneje se ga je na-Vt>dil in ga stalno govoril. Med ča-Som, ko je bival v Gemelli dei ■^onti, so se mudile v Kalabrijski Provinci nemške, severnoameriške, angleške in kanadske čete. O njegovi narodnosti so različna nazi-^nja, vendar meniva, da dokazi Za to niso prepričljivi.
Prepričana sva, da je namerno skrival svojo identiteto in da tudi P^atere osebe dobro vedo, kdo je kil, pa nalašč ne marajo povedati.
Datum prihoda v Gemelli dei ^onti: Natančen datum ni gotov, t°da po splošnem prepričanju je kilo ob koncu avgusta 1943. Ta da-kpm sovpada približno z osvojitvi-1° Sicilije po zaveznikih in z vo-jaškimi operacijami osme angle-ske brigade v Kalabrijski provin-Doba bivanja v Gemelli dei Mon-, : Od avgusta 1943 do 30. junija 1944. Vsa pričevanja se nana-^aJo na ta čas, krajši od leta, in ?so pretenzije o junaški svetosti _ treba presojati po razpoložlj'-zapiskih o tem izredno krat-kctn času.
Datum smrti: 30. junij 1944 oi-' reh popoldne. Giacomo Nerone jo '* Usmrčen po krdelu gverilcev Jjod vodstvom človeka, ki so ga , *C£di II Lupo, Volk. Tako datum °t ura sta točno določena in no-liona po očividcih. Tudi okolišči-110 so bile potrjene z enoglasnim PDčevanjem.
Dokop: Pokop je bil izvršen ob Z1! enajstih zvečer. Truplo Giaco-a Neroneja je odneslo iz kraja sUirtitve 6 ljudi in ga pokopalo
na kraju, ki mu pravijo Favnova votlina, kjer sedaj počiva. Tako istovetnost trupla kot okoliščine pokopa so bile potrjene po enoglasnem pričevanju udeležencev. ‘
Blaise Meredith je zaprl debeli sveženj in ga spustil na travo ob sebi. Glavo je naslonil na hrapavo oljčno deblo in razmišljal o tem, kar je prebral. Vse, kar se je vedelo in je bilo izpričano, je obsegalo dobo enajstih mesecev v življenju 30 do 35 let. Spisov za natančno preiskavo ni bilo. Nobena od teh reči ni izključevala svetosti, ki je bila predmet Mereditho-ve preiskave in predmet sodnega postopka škofijskega sodišča.
V primerih, kot je ta, je bil človek zmeraj primoran, da se zateče k logiki teologov.
Ta logika se začenja s premiso o osebnem, večnem, samozadostnem in vsemogočnem Bogu. Človek je sad stvariteljskega dejanja božjo volje. Razmerje med Stvarnikom in njegovo stvarjo je najprej opredeljeno na naravnem zakonu, katerega delovanje je vidno in dojemljivo za človeški razum, potem pa po vrsti božjih razodetij, ki dosežejo višek v učlovečenju, oznanjevanju, smrti in vstajenju božjega Sina Jezusa Kristusa!
Človekova popolnost in njegova dokončna združitev s Stvarnikom sta odvisni od skladnosti s tistim razmerjem, ki mora obstajati med obema, njegovo zveličanje pa je odvisno od teva, če se nahaja v tem stanju skladnosti v trenutku smrti. K tej skladnosti mu poma-
ga božja pomoč, imenovana milost, ki mu je zmeraj na voljo v zadostni meri, da mu zagotovi zveličanje, če le sam sodeluje j njo po lastni svobodni odločitvi. Zveličanje vključuje popolnost, toda neko omejeno popolnost.
Toda svetost, junaška svetost, predpostavlja posebno poklicanost k večji popolnosti po posebni milosti, h kateri človek ne bi mogel dospeti le po lastnih močeh. Vsaka doba je obrodila svojo žetev svetnikov, vendar se vsi niso dali spoznati in tudi vsi znani niso bili razglašeni za svetnike.
Uradna razglasitev pomeni nekaj več: Bog hoče, da spoznamo svetnikove kreposti in nas opozarja nanje po čudežih, dejanjih, ki presegajo človeško moč in za kratek čas prekinejo naravne zakone.
Ta pomen je bil tisto, kar je vznemirjalo Mereditha, ko je začel s primerom Giacoma Nerone-ja. Prav gotovo je, da se Bog ne spušča v trivialnosti.
Nič trivialnega nima rojstvo človeka, saj vključuje vdahnjenje nove duše v telo. Nič trivialnega tudi ni v napredovanju življenja, saj ga vsako dejanje pogojeva za njegovo zadnjo uro. Smrt pa je trenutek, ko je duh vržen iz telesa v nepreklicljivem zadržanju skladnosti ali pa zavrnitve.
Naj bi bile tedaj kakršne koli vrzeli v osebni zgodbi Giacoma Neroneja, treba jih je izpolniti. Če so skrivali dejstva, jih bo Blai-se Meredith odkopal, saj bo tudi
on sam prav kmalu poklican k sodbi.
Toda to, kar mora človek napraviti, in tisto, kar mu moči dopuščajo, sta pogosto dve različni stvari. Ozračje je bilo mlačno, brenčanje mrčesa varljivo pomil-' ja joče in utrujenost neprespane noči se je potuhnjeno vračala-Blaise Meredith ji je podlegel in zaspal na mehki travi do opoldanske ure.
(Bo še)
TVa Angleškem
Na Angleškem in deželi Gales *e je devetnajst različnih krščanskih Cerkva sporazumelo, da vpeljejo enoten krstni list, ki bo uradno priznaval veljavnost krsta. Ta krstni iižt bo potrjeval, da je bila dotična oseba krščena z vodo v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha.
Od tistega, ki bo predložil tak krstni list, ne bodo zahtevali da prejme pogojni krst v primeru, n® se spreobrne ai’i poroči in v podobnih primerih. Prav tako ne bo dvorna o stanju sodruga, ki ni katoliške vire, v mešanem zakonu.
To priznanje krstnega lista, ki ga izda in podpiše zastopnik Cerkve, kateri krščenec pHpada, bn zmanjšalo pogostne nesporazume, k‘ so kalili odnose med katoliki in nekatoliki na Angleškem. S tem pa seveda še niso odstranjene vse ovire težave, ki obstajajo in bodo obstaj3' le, dokler se katoličani in anglikanc’ ne zedinijo tudi v nauku in ne spr-3' mene razliko v mentaliteti.
svetovne
novice
^C1'ska praksa v Sovjetski zvezi
V Sovjetski zvezi 60 milijonov pripadnikov raznih veroizpovedi spolnjuje verske dolžnosti To je 60 mi-'Jonov pravoslavnih, 3 milijone ka-'dičanov, 2 milijona drugih kristja-2 milijona mohamedancev in 2 bilijona judov. Pravoslavnih duhov-P'kov je približno 50.000.
"Knjiga ljubezni“
,	^ Madridu bo „Katoliška založ-
a izdala španski prevod „Tomo ^Sapis“ — „Knjigo ljubezni“. V tem u so zbrani vsi dokumenti in pi-med Vatikanom in Phanarjem jSedež patriarha v Carigradu) od ^a I95g j,, smry patriarha Atena-Bota.
aP°uski katoliški pisatelji Msgr. Wüstenberg, papežev pro-na Japonskem, je imel preda-
vanje na zborovanju 460 znanstvenikov, pisateljev in umetnikov iz 42 držav. Zborovanje je bilo v Kioto (Japonska). Naslov njegovega predavanja je bil: „Japonska in krščanstvo danes“. V njem je msgr. Wüstenberg zelo pohvalno trdilj da je število japonskih katoliških pisateljev zelo visoko nad sorazmerjem s številom japonskih katoličanov.
100,000 dolarjev
Newyorška nadškofija je zbrala že v prvi nabirki, kateri bodo sledile še druge, 100.000 dolarjev v pomoč prizadetim med potre-om v Ni-caragui. Skupno škodo, ki jo je povzročil potres v Managui (Nicaragua), so doslej ocenili v nad 1.000 milijonov dolarjev.
14 ton zdravil
Svetovni svet Cerkva je zlasti s pomočjo evropskih Cerkva zbral za Severni Vietnam 14 ton zdravil in kirurškega instrumentala. To je en del velikega celotnega programa pomoči Indokini.
Svetovni prirastek!
Po podatkih zadnjega letopisa ZDA je sedaj na svetu 3.632 milijonov ljudi. V zadnjih dvajsetih letih je svetovno |prebivalstvo narastlo za tisoč milijonov. Torej bi bilo po istem prirastku leta 2.000 6.500 milijonov ljudi. Države, ki imajo nau 100 milijonov so: ZDA, Sovjetska zveza, Kitajska, Indija, Indonezija in Japonska.
Odbor za družino
Sv. oče je ustanovil Odbor za družino za preizkusno dobo treh let. Njegova naloga je ugotavljanje, preučevanje in reševanje vseh vpra šanj, ki so v zvezi z zakonom, družino, vzgojo ipd. Osrednji odbor v Rimu je sestavljen iz sedmih članov. Od teh so štirje poročeni laiki in ostali trije škofje oz. duhovniki Predsednik novega odbora je kard. Maurice Roy, nadškof v Quebec (Kanada). Poleg glavnega odbora je še 18 članov širšega odbora Oaiki in duhovniki) in 10 svetovalcev.
20 let kardinal
V času koncila je bil zelo pogosto imenovan kard. Lercaro nadškof v Bologni (Italija), posebno kot predsednik odbora za obnovo ^cgoslužja. Letos obhaja 20-letnico imenovanja za kardinala. Pri sponrnski proslavi je kardinal med gcn.om dejal, da štirje dogodki posebej izstopajo v tej dobi: izvolitvi Janeza XXIII. in Pavla VI., vatikanski vesoljni koncil in izvedba obnove bogoslužja.
Molitvena osmina
Katoličani m Mednarodni svet so za letošnjo molitveno osmino za združenje kristjanov (od 18. do 2ö. januarja, v Argentini je to me! letom) izbrali to geslo: „Gospod, nauči nas moliti.“
Šele drugi črni škof
Pavel VI. je imenoval msgr. Josepha Homze za pomožnega škofa v Jackson država Mississipi. Novi škof (49 let) je iz protestantizma
prestopil v katoliško Cerkev I. 1959-On je šele drugi črnski škof v vseh ZIDA. Prvi škof črne polti je pomož' ni škof v New Orleans, msgr. H»' rold Perry, imenovan leta 1965.
Papežev križ in prstan
Ko se je leta 1965 Pavel VI. ude' ležil zborovanja Organizacije zdrU' Ženih narodov (OZN), je podaril ^ organizaciji diamantni križ in PJ' stan. Sedaj so oboje prodali na javiu dražbi z dovoljenjem sv. očeta. Ob°' je je bilo prodano za 64.000 dola1' jev. Sv. oče je to podaril za otrošt1 sklad pri OZN (UNICEF), za lZ' seljenski odbor pri OZN, za pale5' tinske begunce ter za borbo proti D' koti.
Obsodba kard. Mindzentya
Madžarski kardinal MindszentJ'’ ki živi sedaj na Dunaju, je v pisulJ Madžarom v Avstraliji obsodil žave Zahodne Evrope ker niso ' zadostni meri dejansko pomag8^ Madžarom pri vstaji leta 1956, aO1 pak ostale samo pri obljubah in P1 moralni pomoči.
/loji na Irskem
Kardinal William Conway, Pr' mas Irsket je zastopniku tedni**3 News Weck izjavil, da ni mnogo uPa nja, da bi se spor med evangelij, in katoličani kmalu rešil, ker n8*1 Ije ne pojenjujc, temveč narašča- f’j’. jasnjeval je, da spor med pripadi11 , obeh veroizpovedi ni verski, tenlV|,j politični, družbeni in gospodar® ^ spor. Angleži in Škotje na Irske^ nočejo biti irskš državljani, ten,vl
8e imajo za angleške državljane; evangeličani hočejo ohraniti svojo večino in nadoblast s tem, da kratijo pravice katoličanom, katerim ne Priznavajo enakopravnosti. Pred 300 *eti so se Angleži in škotje priselili na Irsko; oboji so protestantske vete, kar je en razlog več za mržnjo 'o spor, vendar sedanji spor ni ver-*ki, temveč družbeno-gospodarski.
Kje je rešitev? Vojska je ne bo Prinesla. Eno je gotovo, pravi kardi-nal, velika večina Ircev hoče zcdi-Pjeno Irisklo. To pa bo mogoče le,
bodo Irsko tako uredili, da bo Pfotestante zadovoljila.
Zgodba iz Kenije
V misijonu Gaucanjeru (Kenija) je nedavno praznoval šestdesetletni-c° svojega krsta domačinski misijo-"er Jakob Lamisassa. Njegova zgo-^evina je pestra in zanimiva. Ko so misijonarji 1. 1902 začeli delovati v Keniji, so jim izročili tri fante, ki j'h je italijanski vojak našel na ladji- napolnjeni s sužnji. Redovnice so i'h vzgojile v krščanski veri, krščeni 80 bili na imena Avguštin, Jožef in ^ebob. Avguštin in Jožef sta se po-točila in sta že umrla. Jakob pa je i!e'el postati duhovnik kot misijc-narii, ki so ga sprejeli in vzgojili. V 'Pašnika je bil posvečen 1. 192 r. ^ijub starosti še vedno vneto vrši ,'Voj apostolat; spoveduje in z veli-uspehom pridiguje; z vso Ijn-®znijo in nebeško potrpežljivostjo So zavzema za otroke, zna z njimi strpeti, ko jih dolge ure poučuje v Vcrskih resnicah.
Sveto leto 1975
Leto 1975 bo sv. oče razglasil za sveto leto. V Rimu že predvidevajo velik porast števila romarjev, ki se bodo od vseh delov sveta zgrinjali v Rim. Težko je uganiti število ljudi, ki bodo pohiteli v Rim, da prejmejo blagoslov sv. očeta, obiščejo grobove apostolov in druge sv. kraje. Po podatkih turistične pisarne je v svetem letu 1950 obiskalo Rim 6 milijonov 630 tisoč i'judi, dočim jih je bilo leto preje le 2.400.000. če upoštevamo silni porast turizma v zadnjih letih in veliki napredek prevoznih sredstev po suhem, po zraku in morju, pričakujejo v Rimu, da bo število romarjev v prihodnjem svetem letu naraslo od 20 do 25 milijonov.
Brez orožja
Že nekaj let sem je „belgijsko krščansko gibanje za mir“ med narodi protestiralo in prirejalo javne manifestacije proti navadi, da oboroženi vojaki prisostvujejo bogoslužnim obredom, zlasti pri zahvalni pobožnosti na narodni praznik 21. julija. Notranji minister in vojska ter belgijski škofje so se končno sporazumeli, da vojaki ne bodo prihajali več z orožjem v cerkev.
Krščansko gibanje za mir smatra ta sporazum sicer za pozitiven, vendar pa ne povsem zadovoljiv; predlaga, da naj se proslave kralja in kraljevske dinastije, katere prireja notranje ministrstvo, vršijo v občinskih palačah ali na sedežih pokrajinskih vlad.
Argentini
Tombola za Sloveneki dom v Mendozi
V nedeljo, 25. februarja ob 4 popoldne je bila na obširnem vrtu Slomškovega doma v Ramos Mejlji tambolska prireditev v korist 'Slovenskega doma v Mendozi. Prireditev je bila pod okriljem Zedinjene Slovenije in vseh slovenskih domov v Buenos Airesu.
Tombole se je udeležilo nad 1500 rojakov. Tudi iz Mendoze same je prišlo lepo število naših ljudi. Pred začetkom tombole so pozdravili navzoče predsednik Slomškovega doma g. Franc Vcster, v imenu ZS in Med-organizacijskega sveta predsednik ZS g. Božo Stariha, v imenu mendo-ških Slovencev pa g. Stane Grebenc. Glavni dobitek je bil lepo rezljan stolitrski sod z vinom, poleg njega je pa bilo še veliko drugih dobitkov regionalnega značaja iz Mendoze. Predsednik Slovenskega doma v
Mendozi g. Pavle Bajda se je ob koncu vsem lepo zahvalil.
Počitniški dnevi v San Justu
Počitniške dneve v Našem domu v San Justu je letos obiskovalo 33 deklic in 19 dečkov. Dnevni program so začenjali z molitvijo in vzgojno mislijo. Deklice so vezale na prte, krojile bluze in šivale igračke, v odmoru se pa igrale. Dečki so izdelovali šatulje in različne okraske tm igrali nogomet. Delo in igranje je spremljalo prepevanje narodnih pesmi. Za sklep so priredili razstavo, dva prizorčka in pevski program.
Tečaj je vodila ga. C^eta Bras, pomagale pa so ji gospe Lojzka Jereb, Filica Marinčič, Helena Oblak, Cilka Urbančič,} Anica Zakrajšek, Pavla Tomaževič in gdč. Mirjam, Jereb, po možnosti pa je prihajal med nje tudi dr. Alojziji Starc.
Počitniški dnevi v Slomškovem domu
Okrog 50 ljudskošolskih otrok j® ob torkovih dopoldnevih v januarju in februarju obiskovalo počitniške dneve v Slomškovem domu v Ramos Mejiji. Vodstvo tečaja je bilo tud* letos v rokah ge. Marte Jeločnik, k* so ji pomagali g. Janez Tršan, gd®-Ivanka Makovec in g. Janez Pinta*-Počitniški tečaj je obsegal ročna dela proste vaje in petje slovenskih pesmi ter igranje.
Na sklepni prireditvi v nedelj0' 4. marca, je bilo pet.je in prost® vaje, na razstavi ročnih del pa s° zbujale pozornost zlasti lepe vezenine.
Novice
iZ
Na Kočevskem je čisto drugače
Na Kočevskem je živelo do leta 1941 okoli 8-000 Nemcev, okoli 5.000 Slovencev in kakih 3.000 mešancev, katerih eden od staršev je bil Nemec, ^gi pa Slovenec, ki so se narodno Prištevali k Nemcem. Okoli Kočevja bilo 15 župnij, vsaka s svojim duhovnikom: Banja Luka (1141 ljudi), Borovec (520 ljudi), Fara pri Kostela (1400), Gotenica (301), Kočevje (5f61), Kočevska Reka (1220), Koprivnik pri Kočevju (1165), Mozelj (815), Nemška Loka (425), Osilnica (1320), Polom (400), Spodnji loj: (598), Stara Cerkev (1416), Stari loS (1225), Topla Reber (320).
Ko so leta 1941 zasedli Slovenijo 'Nemci, je Kočevska pripadla Italiji Bitlerjanski agitatorji so prepričali *v°čevarje, da bodo meje trajale tisoč t in je najbolje, da se izselijo v "Pemškd rajh“. Vendar jih Hitler ni v*el v (Nemčijo, ampak jim je name-zemljo ob Savi pri Krškem in rezicaj1) od koder so pregnali več '*eset tisoč Slovencev v Srbijo in v ^Pa nemška taborišča. Tako je od • novembra 1941 do 22. januar’a 42 135 vlakov s Kočevskega odpc-Jal° okoli 11.000 Kočevarjev.
Moderno urejeno Kočevje šteje anes okoli 10.000 prebivalcev. Veči-kj a so se po odhodu nemškega pre-valstva po zadnji svetovni vojni
priselili od drugod. Okoliški kraji pa so skoraj prazni. Mnoge vasi so kakor izumrle. Duhovnik je le še v Kočevju, ki obenem oskrbuje tudi Mozelj, Koprivnik, Stari trg in Toplo reber; v Stari Cerkvi in na Fari, ki oskrbuje tudi Banjo Loko, Kočevsko reko, Borovec, Zdihovi in Osilnico.
Za pospešitev Baragove zadeve
Slovenski škofje: Pogačnik, Držečnik, Jenko, Lenič in Grmič so podpisali pismo, s katerim se obračajo na papeško kongregacijo za zadeve svetnikov, naj čimprej pregleda listine o škofijskem postopku ki jih je za jBaragovo razglašenje k blaženim prejela iz ZDA. Slovenski škofje se v tem pismu z vsem srcem zavzemajo za razglasitev Baragovega svetm-štva in pravijo, da bi to veliko pomenilo tudi za vero pri nas.
Za boljši Verouk
Medškofijski katehetski svet je letos že tretjič zapored organiziral dvotedenski tečaj za katehete. Letošnjega tečaja, ki je bil v februarju na mirenskem gradu pri Gorici, se je udeležilo 87 katehetov med njimi 57 duhovnikiv in 30 katehistinj. V dopoldanskih urah so bila predavanja, popoldne pa delo in razgovori po skupinah. 35 udeležencev je bilo iz iliublianske nadškofije, 16 iz mariborske. 28 je bilo Primorcev, 8 po od drugod.
90
NCl f
SVETU
.Škof tir. Stanislav Lenič v Avstralija
V januarju 1973 je odšel v Avstralijo ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič. Svoje potovanje je v izvleč kih takole popisal:
„Vsem... pošiljam pozdrave s petega kontinenta — Avstralije, ka mor me je... pripeljala pot na povabilo naših slovenskih dušnih pastirjev avstralskih Slovencev. Z menoj, je dospel tudi frančiškanski pro-vincial p. Marijan Valenčak, da obišče svoje patre, ki tukaj misijonarijo med našimi ljudmi že dolga Teta. Pot je bila dolga, približno 25 ur smo bili v zraku: Brnik, Beograd, 'Rim, Karachi v Pakistanu, Bangkog v Siamu, Manila na Filipinih in končno Sydney. Na sydneyskem letališču so nas zelo prijazno sprejeli naši Slovenci. Bilo jih je menda več kot sto, v narodnih nošah, med njimi drobni otroci, ki so se naučili slovenskih deklamacij. Vodil jih je p. Valerijan Jenko, tukajšnji dušni pastir. Tukaj je sedaj najhujša vročina, o božiču so imeli nad 40 stopinj Celzija; sedaj je malo boljše, a še vedno izredno vro-
če. Sydney je trimilijonsko mesto, raztegnjeno daleč ob morju in v notranjost. Eno izmed predmestij ie Merrylands, kjer je slovensko dušno-pastrsko središče. Tukaj je sedaj nas dom. Sestre frančiškanke Brezmadežne pridno pomagajo patru.
V	soboto, 13. januarja, sem obiskal' Slovence v sosednjem mesta Wolongong. Tam jih je okoli 200> maše se jih je udeležilo nad sto.-1
V	nedeljo, 14. januarja, ko seU1 obhajal peto obletnico škofovskeg3 posvečenja, sem doživel izredno ler dan... V Merrylandsu sem blagosF' vil novo cerkev sv. Rafaela. Grad11 so jo1 poldrugo leto z velikim navda šenjem. Načrte zanjo je naredil sl° venski arhitekt ing. Žigon. Je preceJ velika, približno 18x12, a je že Pr® majhna. Na blagoslovitvi je bilo £el 1000 naših ljudi. Bila je prav sf0 venska slovesnost, vse v vencih, a3
rodne noše, ljudem je kar žarelo
oči veselje in navdušenje. Navzoč )e bil tudi krajevni župan.
Naši rojaki se tu zbirajo kak01
na eni izmed domačih fara. še v.^e *J°lj domače in pristno je. To je po-'^azal tudi misijon, ki sva ga s pa-^om Marijanom opravila. Vsak ve-^®r so rojaki napolnili cerkev, pa boških ni bilo nič manj kakor žensk. Iftiela sva kar dovolj dela; bilo je VeHko spovedi, obhajil razdelili nad 2-000. Svetovni popotnik Vinko Zale-je štiri večere kazal rojakom l’arvne slike s Koroške, kar je zbujalo veliko zanimanje. Vsem se je 2<lelo, da so zopet doma.
Vmes sem obiskal rojake v lepem Ob*norskem mestu New Castle. Tam j'h ni veliko, k maši jih je prišlo 40, ^er je bil delavnik in so bili mnogi 113 delu. Srečanje je bilo vseeno pri-^rčno. Prišel nas je pozdravit tudi ®W, ki jma sedež dvajset milj daleč °h tam. Bil je zelo prijazen in do-z našimi ljudmi in jih ni mogel ^hvaliti.

2i. januarja pa je bila nova cer-sv. Rafaela spet premajhna. Imeli birmo, pravo slovensko birmo. Serhdeset otrok je prejelo ta zakra-y61'*! med njimi tudi nekaj odraslih. Sa cerkev je šla k sv. obhajilu, ßirmska slovesnost se je nadalje-
vala
'•»br,
v veliki mestni dvorani, kjer so
re gospe pripravile kosilo za 400 J0stov. prišli so vsi birmanci z botri, .“^ami in starši, pa še drugi. Bilo Prisrčno vzdušje. Otroci so prišli tudi igrico in druge pozdrave, j. ^o nekaj dneh sem prišel do na-ehnjih ugotovitev: Našim ljudem tu tno dobro gre, delavci povprečno ^Užijo od 75 pa tja do 125 av-jo shih dolarjev tedensko. S cerkvi-s° večinoma močno povezani, po-
sebno so veseli sedaj svojega slovenskega središča, kjer bo poleg cerkve na voljo tudi slovenski duhovnik in slovenske sestre za vsestransko pomoč. „Kakor domov gremo sedaj k naši cerkvi,“ so mi govorili. Starejši ljudje, ki niso hodili v avstralske šole, nujno po-trebujejo slovenskega duhovnika. Otroci govorijo seveda angleško, nekateri tudi prav lepo slovensko, dnigi pa jezika svojih svojih staršev ne razumejo več, zato sem pri birmi moral nekaj besed povedati tudi v svoji polomljeni angleščini.
V torek, 23. januarja, je naše letalo letelo kar cele tri ure proti severu. Vozili smo se preko pravih puščavskih predelov in pristali smo v najhujši vročini okoli 40 stopinj Celzija v rudarskem mestecu Mount Iza, ki šteje 24-000 ljudi. Tu živi menda okoli 50 Slovencev. Veseli so nas sprejeli že na letališču.
MOLITVENI NAMEN
Splošni: Da bi duhovniki V naročju Cerkve učinkovito predstavljali tisto ljubezen, s katero nas objema v Kristusu.
Misijonski: Da bi se azijska mladina zavedala svojo odgovornosti in iskala v evangeliju rešitev vseh svojih skrbi.
DUHOVNO
ZIVLJGNJG
UVODNIK	Trikratni aleluja ............................ l^3
IZ ŽIVLJENJA	Zastopniki 51. držav v kardinalskem zboru l9j
CERKVE	Vstajenje................................. 196
Velika noč v Vzhodni Cerkvi .............. 20^
Od javne do zasebne pokore ............... 20*
RAZNO
Katoličani v številkah .................
Mala Terezija — velika in modema ... Pravoslavni kristjani — vzroki razkola
in stanje danes .....................
Maks Jožef Metzger, spoznavalec ........
Jagodičevi spomini na begunska leta ..
207
20?
210
gM)
V DRUŽINI
Velika noč v družini Materinski duh ...
Prvi otrok ........
Družinska pošta ..
210
22*
22^
ZA MLADINO
Kaj pričakujem od mladinskih organizacij
v letošnjem letu .....................
Greš, Jezus, z menoj? ....................
Dolžnosti in pravice 17-letnega fanta ...
Postavimo delo na pravo mesto...........
Mladinska pošta.........................
22-*
22«
230
233
23®
ROMAN	Hudičev advokat 			2l3
NOVICE	Svetovne novice 		24'*
	Med nami v Argentini ....	
	Novice iz Slovenije		
	Slovenci po svetu 		2"
Številka 4		Abrll X? 4
Leto XL.		April 19^
.'Duhovno življenje“
je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msjjr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor.
Editor responsable: msgr. Antonio Orehar, Ramön L. Falcon 4158, Buenos Aires.
Registre de la Propiedad Intelectual No. 843.966.
Tiska Vilko s. r. 1., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina.
Poverjeniki:
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramön Falcon 4158, Buenos Aires.
ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA.
Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA.
KANADA: Ivan Marn, 131, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario, Canada.
TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia.
ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzutta 18, Gorzia, Italia.
AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
Naročnina:
V Argentini in obmejnih državah: začasno 70.— pesov; v ZDA in Kanadi: 7 dolarjev; drugod protivrednost dolarja.
Denarna nakazila na naslov:
Antonio Orehar, Ramön Falcön 4158, Buenos Aires, Argentina.
NASLOVNA STRAN „Duhovnega življenja“ in „Božjih stezic“ ter stalna zaglavja: Stane Snoj.
\^se pomito, vse pometeno. Na javorjev! mizi je pogrnjen bel prt. Na prtu pisan jerbas. Otroci stoje okrog mize. Mati prinaša: Najprej velik kolač. To je spomin Kristusove trnove krone. Nato prinese pet pirhov. To so petere bridke rane Kristusove. Za obod jerbasa zatakne tri korenine hrena. To so strašni žeblji, s katerimi so pribili Zveličarja na križ. In nato zadehti pleče ali gnjat. In tudi meso bo blagoslovljeno, kar pomeni jagnjička. samega Jezusa, ki je bil za nas zaklan. Tako stoji jerbas na mizi. Sama lepota in skrivnost ga je.
Franc Šaleški Finžgar
I» U H O V N O -ŽIVLJENJE