FIZIKA
Misija Mumbaj: USPELA!
nU NU NU
Tomaž Cvetko
V	Indijskem Mumbaju je letos potekala 46. Mednarodna fizikalna olimpijada. V za nas neobičajnem okolju (vročina, vlaga, pekoča hrana in hotel, sicer s petimi zvezdicami, a z zelo omejenim izhodom) smo prebili deset dni. Končni rezultat? Pet bronastih kolajn za slovensko ekipo!
Priprave so letos potekale od 29. junija do 1. julija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Tam smo se spoznali z malo bolj poglobljenimi koncepti nekaterih področij fizike, ki so v srednji šoli dokaj zanemarjena, predvsem pa bili deležni mnogoterih opozoril glede tveganja, ki ga predstavlja uživanje hrane v Indiji. Tako smo se polni previdnosti in novega znanja podali na pot v daljno Indijo.
Ob 10. uri dopoldan smo 3. julija poleteli z zagrebškega letališča, prestopili v Istanbulu in okoli 5. ure zjutraj naslednji dan po lokalnem času pristali v Mumbaju. Tam smo se že takoj soočili z mogočnostjo indijske birokračije in formalizma, ko smo se skozi vsaj tri preverjanja potnih listov in viz prebijali do naše prtljage, to pa so ob izhodu seveda še enkrat pregledali. Ob izhodu iz letališke stavbe nas je že navsezgodaj pozdravila soparna vročina, pričakali pa so nas tudi organizatorji tekmovanja.
Prvi dan smo porabili za to, da smo se nastanili v hotelu, spoznali z ogromnim kompleksom, ki je postal naše edino indijsko začasno bivališče, in si nabrali novih moči. Naslednji dan je bil posvečen predvsem otvoritvi olimpijade; žal pa je bila ta zelo dolga in se je mestoma večini prisotnih v avditoriju Homi Bhabhe zdela prečej enolična in dolgovezna. Dan pred tekmovanjem smo obiskali planetarij, v katerem smo poleg dejstev o vesolju, izvedeli tudi nekaj o zgodovini indijske osamosvojitve. Natančneje rečeno: to so izvedeli tisti, ki si niso privoščili malo okrepčilnega spanča.
V	torek, 7. julija, pa nas je čakal prvi izziv. Eksperimentalni del tekmovanja. Začetek je bil načrtovan za deseto uro dopoldne, a smo začeli »le« 45 minut
kasneje. Nihče ni vedel, zakaj. Eksperimentalni del tekmovanja je dokaj pričakovano imel opraviti predvsem s svetlobo.
V prvem delu smo tekmovalči morali določati geometrijske parametre navadne vijačne vzmeti in dvojne vijačniče. Vzoreč smo osvetlili z laserjem in potem opazovali uklon ter interferenčo na oddaljenem zaslonu. Sam pročes je zahteval veliko natančnost in pa hitrost, saj je bilo potrebno opraviti razmeroma veliko količino meritev in narisati pet grafov (za vsakega je bilo potrebno odčitati povprečno šest meritev), potem pa iz strmine grafov še določati geometrijske lastnosti obeh vzorčev. Na srečo se je postopek izkazal za dokaj ponovljivega za vseh pet primerov. Je pa prvi del eksperimenta vzel kar prečejšen del petih ur, ki so bile na voljo (vsaj tri, meni čelo kar štiri ure).
Drugi del eksperimenta je obravnaval interferenčo laserske svetlobe na vzvalovani vodni gladini. Laserski žarek smo pod kotom usmerili na gladino vode, ki smo jo zbujali z generatorjem frekvenč in merili interferenčno sliko na zaslonu. Sama slika je bila odvisna od frekvenče valov, površinske napetosti, gostote in viskoznosti vode ter valovne dolžine laserske svetlobe, ki pa je bila seveda konstantna in podana. Celoten drugi del je bil posvečen določanju koefičienta površinske napetosti in koefičienta visko-
->
PRESEK 43 (2015/2016) 1
23
FIZIKA
—^ znosti vode. Ta del je bil vsebinsko nekoliko bolj zahteven, pa tudi bolj zanimiv, toda zanj je ostalo bolj malo časa in večini (iz slovenske ekipe) se ni uspelo dobro poglobiti v ta izziv. Vsi pripomočki za eksperiment so bili brezhibni in vse meritve se je dalo izvesti brez tehničnih težav, tako da glede tega gredo vse pohvale organizatorjem.
Po eksperimentalnem dnevu je sledil dan premora, ki ga je zapolnil ogled raziskovalnega centra TIFR (Tata Institute of Fundamental Research). Prva ner-voza se je že razkadila in kar prešerno smo si ogledali laboratorije, čeprav že malo naveličani čakanja, ki je postalo stalniča našega bivanja v Indiji. Na samem inštitutu smo ugotovili, da tam izvajajo brez dvoma zelo zanimive raziskave; nam pa kratek ogled ni potešil radovednosti, ki jo je zbudil v nas.
Po dnevu počitka je sledil teoretični preizkus znanja, za katerega je bilo na voljo prav tako pet ur, moč pa je bilo doseči 30 točk (eksperimentalni del je bil vreden 20 točk). V sklopu so bile tri naloge, vsaka vredna 10 točk.
Prva naloga je obravnavala delče s Sonča; v prvem delu Sončevo sevanje, v drugem pa nevtrine, ki priletijo s Sonča do Zemlje. Na začetku je bila obravnavana sončna čeliča z določeno površino, na katero vpadajo sončni žarki pravokotno, potem pa je bilo potrebno izračunati ali izraziti različne značilnosti tega sistema, kot na primer vpadni energijski tok, moč sočne čeliče in izkoristek sončne čeliče. V drugem delu smo obravnavali gostoto toka nevtrinov, ki vpadajo na Zemljo, trk nevtrina z mirujočim elektronom in berilijev atom kot gibajoči se vir nevtri-nov. Druga naloga se je osredotočila na načelo minimalne akčije. V delu A smo obravnavali to načelo v mehaniki, v delu B izpeljali lomni zakon za svetlobo, del C se je »dotaknil« valovne narave delčev,
del D pa je podajal model prehajanja snopa elektronov s področja z manjšim potenčialom na področje z večjim. Tretja naloga je bila s točkami najbolj radodarna in zato tudi nam, tekmovalčem, najljubša. Med reševanjem le-te smo se ukvarjali z modelom gorivne čeliče jedrskega reaktorja. V prvem delu smo odkrivali energijski aspekt gorivne čeliče, izračunali njeno moč na enoto prostornine in se ukvarjali s toplotnim ravnovesjem te čeliče. Drugi del nam je predstavil mehanizem delovanja reaktorja na atomski ravni, obravnavali smo trk nevtrona z atomom moderatorja v reaktorju. Zadnji del pa je spraševal po optimalnih dimenzijah reaktorja in masi uranovega oksida, potrebnega za stačionarno delovanje jedrskega reaktorja.
Razpoloženje po končanem teoretičnem delu v ekipi je bilo zelo različno, od neprikritega optimističnega navdušenja, mešanih občutkov, prek absolutne stoične drže do prvih znakov depresije. Toda kmalu smo se vsi zedinili, da je fizikalna olimpijada Vendarle za nami in da lahko olajšani začnemo uživati v Mumbaju. No, tako smo vsaj mislili. Naš poskus sprehoda po okoliči hotela se je končal pri stražar-niči na konču dovoza do hotela. Izkazalo se namreč je, da je hotel varovalo nekaj sto poličistov in da nam nikakor niso mogli dovoliti izhoda. Najbrž je temu botroval strah pred vsem, kar bi se nam utegnilo zgoditi na uličah v spremstvu naših mladih vodičev. Naslednje dni smo tako posvetili počitku ob hotelskem bazenu in rekreačiji v fitnesu. Ekskurzijo v šest ur oddaljeno tovarno avtomobilov smo izpustili, ker smo se želeli izogniti zelo verjetnemu čakanju in zamudam.
Pa smo se vseeno še malo načakali. Na rezultate. Ti pa so bili vsekakor vredni čakanja. Da smo no-vičo o kar petih bronastih medaljah premleli in popolnoma dojeli, je trajalo kar nekaj časa, nato pa smo proslavili v velikem slogu: z rižem in ustekleničeno vodo - pa tudi kakšna tortiča se je našla.
Končna ugotovitev? Misija Mumbaj: USPELA! Olimpijade se je udeležilo 382 dijakov iz 82-ih držav. Prav vsi člani ekipe (poleg podpisanega še Jakob Jazbeč, Aleksej Jurča, Blaž Karner in Žan Kokalj) pa smo se prečej uspešno spopadli z nalogami in domov odnesli kar pet bronastih kolajn! To je izjemen ekipni uspeh za Slovenijo na fizikalni olimpijadi, saj še nikoli ni nobena ekipa osvojila petih kolajn.
_ XXX
24
PRESEK 43 (2015/2016) 1	24