KAKO JE GOLOB LOVIL POLHE
Kdo ne pozna Goloba? Majhen možiček je, na kratkih, tnalo krivih nogah nasajen; gleda hudomušno in šegavo in vedno kaže zobe izmed sivih brk. Na glasu je, da zna najbolje loviti polhe, ne le samo v rojstni vasici Danah, ampak po celi fari.
Jescnsko deževno popoldne je bilo. Golob pa je govoril samprisebi: BOolob, jesen je prBla. Polhom se je nagostila dlaka, in zredili so se. Zakaj jih ne greš lovit? Cez dve sto si jih ujcl lani. Lctos bo morda še bolje. Žir je dobro obrodil, bukev je tudi dosti v Sovinih gozdih. — He, pa pojdimo!"
Tako je govoril Golob sam s seboj, šel na izbo in privlekel dol škatlje - samostrine, da jih pregleda in popravi. Usede se sredi veže na nizek stolec, vzame iz žepa velik pipec in začne svojc dclo. Tukaj poostri klinček, kamor natakne suho hruško ali želod; pri oni pa manjka žebljiček pri peresu.
Jurček," pokliče nato.
»Kaj je, stric," priteče Jurček iz hiše.
»Daj, daj, prinesi kladivo in klešče pa par žeb-Ijičkov!"
Brž steče Jurček v čumnato, vzame izpod omare kladivo in klešče in žebljičke iz miznice in princse vse stricu.
BKaj boste šli polhe lovit, stric? Ali me boste vzeli s seboj ?" vpraša Jurček.
»Si še premajhen, Jurček. Veš, ponoči je mraz v gori!"
BPa vas ni nič strah, stric?"
,,He, kaj me bo strah ? Tebe bi že bilo seveda, ki si še majhen. No tudi meni je včasih malo dolgčas, če sem sam v gori. Pa si napalim vivček, ali pa malo zadremljem pri ognju." — Jurček, ali greš v hosto po malo želoda? Kakih trideset jih vsaj prinesi! Pa lcpih naberi!" zopet veli stric.
Jurček vzamc iz zapečka rožasto ruto in gre v hosto.   Stric Golob   pa  popravlja  medtem  še  ostale
S4   153   1=3
škatlje. Ravno zadnjo popravlja — pero se je bilo nekaj izkrivilo — ko pride Jurček z želodom.
nNo si že priden, Jurček," se nasmeje stric za-dovoljno, ko zagleda želod. ,,Zdaj pa pojdi in prinesi iz omare laškega olja."
Brž uboga jurček. Stric pa nareže vsak želod čez sredo, ga namaže malo z oljem in ga natakne na ostro leseno špičko v vsaki škatlji.
S tem je priprava končana.
Drugi dan je bil lep, kakor jih je malo v jeseni. Precej opoldne se odpravi Oolob na lov. Ore v kaščo, odrcže kos slanine in ga zavije v papir, v drugi papir pa pest soli in iz kleti še vzame deset krompirjev. Vse to zavije v veliko rdečo ruto. Nato vzame iz omare steklenico in gre k Štefenjaku po posodico boljše pijače in po »pakeljic" tobaka. Tudi kupi za dva groša belega kruha, ker koruzin je trd, on je pa že star in ima slabe zobe.
Nato si naveže škatije-samostrine čez ramo, vzame culo, vtakne še krivček za škornjico in mimo hleva gre-doč vzame iz njega še svetilko.
Tako je odpravljen Golob in ves obložen krene v bukovo goro, v Sovine gozde.
Ko pride do tistega križa, kjer je lani ubila smreka starega Kropivca, se Golob odkrije in pomoli par oče-našev, nato pa odide še par korakov dalje.
Pod košato bukvo vrže culo na tla, si odpaše škatlje-samostrine in malo posedi.
Vzame iz žepa vivček in mehur s tobakom, na-baše in nažge.
Pregieda še škatlje, vsako po vrsti, nato pa se ' odpravi nastavljat. Poišče košato bukev, ,ta bo pa dobra," zamrmra, odseka dolg prot, ga obreže, ošpiči na enem koncu in natakne nanj samostrino in jo pre-vidno obesi na vejo. Tako hodi od bukve do bukve, včasih se mu sproži samostrina, ko jo je že obesil, zamrmra ii> jo mora nastavljati iznova.
Kozaide solnce, je nastavil že vseh trideset škatelj. nČast Bogu," vzdihne in se odpravi nazaj k culi.
at 154 rs
Naloži veliko grmado, privleče še drv, nato pa leže in spet zapali vivček.
Ko se zmrači, pa zažge gromado; zaprasketajo suhe smrekove veje, in dim se dviga v velikih vijugah. Golob pa kadi in misli, kako se bo kaj obnesla prva letošnja lov . . .
Lepa noč se je naredila. Nebroj zvezdic gleda z neba, med njimi luna kakor kraljica. Včasih zaveje hladan vetrec, da zašepetajo bukve in smreke v vrhovih. Začuje  se  sikanje  polhov, nekje otožno zauka sova.
Oolob pa še vedno sedi na štoru in misli. Misli na pravljice in na bajke, ki se tolikokrat pripovedujejo med polharji: kako prižene škrat polno čredo polhov; kako premoti čarovnica polharja, da nastavi na napačno drevo; kako ga slepari volkodlak, da ne more najti škatelj. Vsega tega se spominja stric Golob, in nekako tesno mu je pri srcu.
Razkoplje žerjavico in vsadi krompir. Lepo skrbno ga zasuje z žerjavico, na drugo stran pa naloži še drv in svetal ogenj razsvetli dolinico, ponočno stano-vanje Oolobovo.
Golob pogleda na zvezde. Voz je ravno sredi neba. nKake polnoči bo," zamrmra, ,,pogledat grem!" Nažge svetilko in gre gledat, če se je kaj ujelo.
Prva škallja je prazna. Druga prazna. nV tretje gre rado, še tretja bo prazna," zamrmra in že obupava, da bo kaj ujel. No, pa v tretji je visel tolst polh. Urno ga sname in nastavi iznova. Tako hodi od bukve do bukve, kamor je bil nastavil. Ujelo se jih je štiri-najst. Zadovoljno se vrne Golob k ognju, odkoplje krompir, razlomi vsakega čez sredo, da se malo ohladi, vzame iz cule sol in slanino, in začne se polnočno kosilo.
Ko se Golob malo okrepča, se zlekne ob ognju in zadremlje.
Ogenj pojema, Golob pa dremlje in sanja, da je ujel sto poihov. Kar naenkrat pa ga zbudi pokanje dračja — nekaj je lomastilo proti njemu.
Golob se prestraši, plane pokoncu —, ,,morda je medved," zamrmra in kar — zbeži. Ono nnekaj" pa za njim! Vedno huje teče Golob, pot mu že stopa na
S2   155  VSt
čelo, a ono še vedno za njim. Že priteče Golob na njive, že pride na domači vrt. nTu pa počakam, naj bo, kar hoče," si misli, pograbi velik kol, da počaka gosta.
Pa kako se zasmeje, ko se obrne in vidi, da je za njim njegov prijatelj, stari polhar, Čehaj.
BTristo pipcev, kaj si ti!? Jaz sem pa bežal za žive in mrtve!"
»Ogenj sem videl," pripoveduje Čehaj, npa sem šel gledat, kdo bi bil. Ko si pa bežal, sem bil pa radoveden,  kdo je,  sem jo pa še jaz udrl za tabo."
»Jaz sem pa mislil, da lomasti medved, ha, ha."
Smejala sta se možička, nato pa šla spet oba v Sovine gozde pogledat, kako se }e kaj obnesla lov. Golob jih jc ujel še sedemnajst, Čehaj pa dvajset.
Bogumil Gorenjko