LABIRINT VRAČANJA PREMOŽENJA
Ko so poslanci slovenslkega parlamenta konec lanskega leta sprejemali zakon o denacionalizaciji si goftovo niso mislili. da bodo postopki tako dolgotrajni in zapleteni. Vsaj večina njjih. ne. Če bi, bi gotovo poskrbeli, da bi bila večina težav in ovir odstranjeniih še preden bi zakon začel veljati, ne pa da se zdaj z njimi ubadajo na občimah, ki prvostopenjsko rešujejo prispele vloge. Teh pa ni malo, zato so s preidvolilnimi cilji navdahnjcni očitki, češ, da nekateri namerno zavlačujejo protcese denadonalizacije, vsaj za našo občino nepravični.
To presneto dobro ve 'večina tistih. ki so že vložili zahtevkce za vrnitev premoženja. Zbrati vso fpotrebno do-kumentacijo. ki jo zahtev/ajo predpisi. ob zelo neurejenih in vsee konce raz-metanih podatkih. ni niti malo lahko. Še posebej to velja za tiiste, ki si ne morejo privoščiti advokaita, da vse to uredi. Pa tudi v teh redlkih primerih - v glavnem si to privo&čijo prejšnji lastniki industrijskih obiratov in to-varn - včasih traja mesecte in mesece, da se prebijejo do potnebnih doku-mentov. zapisnikov. cenittev, različnih potrdii. zemljiških izpiskov in podob-nega. Zato tudi ni slučajno. da je več kot polovica vloženih zahtev nepo-polna. Da bi ljudem prihranili kakšno pot, na občini te vloge pregledajo še preden gredo v uraden postopek in ljudem svetujejo. kaj še manjka in kje dokument dobiti. Ne nazadnje s to potezo dobre volje tudi sami sebi pri-
hranijo nekaj nepotrebnega dela, saj bi morali nepravilno vlogo uradno za-vrniti. upravičenec pa bi najbrž čez čas spet pojavil z novo dopolnjeno.
Šele podrobnejši (v)pogled v delo občinskih denacionalizacijskih komi-sij razgrne številne pravne in druge zanke, ki zaradi, mirno lahko re-čemo, na hitrico sprejetega zakona in zato tudi polnega lukenj ter tudi ne-doslednosti, prežijo na vse, ki imajo z njim opravka. Vzemimo le največjo nelogičnost. Kako izdati odločbo o odškodnini za odvzeto premoženje, če odškodnine nimaš od kje vzeti? Odškodninskega sklada namreč še ni. Zato občinske komisije rešujejo le ti-ste primere, kjer gre za nesporno vra-čanje odvzete lastnine v naravi. Kjer pa je le mogoče, zadeve rešujejo z delnimi odločbami, v kateri je odlo-čeno. da je ta in ta upravičen do od-škodnine. kdaj in v kakšni obliki jo bo
dobil pa je odvisno od parlamentarnih (in političnih) mlinov. Ali pa drugi primer. Vloga za manjšo parcelo je popolna in na prvi pogled je stvar jasna. Toda ogled na terenu pokaže, da je tam zgrajena hiša, najbrž na črno. Tu se zadeva zaplete v morju veljavnih predpisov. Denimo, da ge-ometer sploh lahko pride na parcelo, da bi ugotovil dejansko stanje, mo-rajo soglašati vsi sosedje. Če ne, za-deva obstane. Tretja zgodba zadeva tiste, ki morajo denimo zemljo po zakonu vrniti prejšnjim lastnikom. Za to, da se ugotovi. kdo so bili. za ko-liko zemlje na posameznih parcelah je šlo. koliko je bila vredna, in koliko je vredna danes. je bila na primer pla-čana, ali je prejšnji lastnik zanjo dobil drugo praviloma boljšo zemljo, ali so podpisani vsi potrebni papirji, zadeve urejene v zemljiški knjigi in podobno je potrebna cela armada strokovnja-kov in administratorjev. Samo Agro-emona je do zemlje prišla na podlagi tisoč in še nekaj čez odločb in po-godb. Jasno je, da pri denacionaliza-ciji ne sodeluje navdušeno - kot tudi druga družbena posestva ne - in skuša (nadalj. na 3. strani)
LABIRINT VRAČANJA PREMOŽENJA
(nadaljevanje s 1. strani)
postopke kar se da zavleči. Tudi na drugi strani upravičenci v vlogah pri-kazujejo le tista dejstva, ki so njim v korist, ostala pa zamolčijo, denimo, da je zemljo družbenemu posestvu prodal za tako in tako ceno, oziroma zanjo pri arondacijah dobil nado-mestno. Vse to morajo občinske ko-misije, natančneje rečeno, občinski strokovni delavci nepristransko pre-veriti. za kar si na različne načine poiskati potrebno dokumentacijo. Pri tem se srečujejo z nemogočim prav-nim stanjem. Tako je naprimer v za-konu o denacionalizaciji določeno. da se bo vrednost podjetij ugotavljala s predpisi, ki bodo sledili zakonu o lastninjenju! Kako je s tem, pa vsi vemo. Na dnevni red parlamenta pri-haja šele ta mesec, iorej vsaj eno leto dni pozneje od sprejema denacionali-zacijskega zakona.
Treba je reči. da se ljudje različno odzivajo na včasih kar nepremostljive težave, ki jih delijo od vrnitve njiho-vega premoženja. Eni razumejo. da so dokumentacije pomanjkljive, in da traja precej časa preden se primer osvetli, da se lahko izda odločba. Drugi,- zjastj pravni pasiedniki i;a-zlašččncev - so boljnestrpni fn hočejb takoj  dobiti,  kar jim po  njihovem
mnenju pripada. papirje pa naj išče država, pravijo.
Z dobro voljo se da marsikatero oviro in težavo preskočiti na zadovolj-stvo vseh strank. Toda tu je še ena stvar, ki so se ji avtorji zakona ele-gantno izognili: stroški. Načeloma je stvar jasna: stroške podobno kot v splošnem upravnem postopku nosi tisti, ki izgubi. Toda. kdo je tisti. ki je v teh denacionalizacijskih postopkih uspel? Strokovne analize posameznih primerov. cenilci, izvedenci in drugi pa niso poceni. Računi za posamezno storitev gredo neredko v tisoč mark. Kdo naj jih plača? Občina je glede na finančne zmožnosti tej komisiji name-nila nekaj pvoračunskega denarja, toda kaj. ko so cene naštetih storitev dakč nad to številko. Upanje nekate-rih, da bodo v občinske komisije pri-tegnili potrebne strokovnjake. ki bodo delali zastonj se je razumljivo razblinilo že ob prvih poskusih.
Rok za vlaganje zahtev za vrnitev odvzetega premoženja se bo iztekel 7. julija prihodnje leto. Glede na težav-nost nalog je časa odločno premalo in najbrž ne bi bilo odveč pritisniti na poslance. da rok podaljšajo. hkrati pa odpravijo.vsaj tiste jieiogičnosti v za-koBi/:.ki poti deniicjonalizacije po-daljšujejo y nedogled.
JANEZ MLINAR