Književnost.
445
— Te kratkočasnice so večinoma dostojne, sem-tertje res šaljive in dovtipne. Kolikor smo opazili, oziral se je gospod izdajatelj na domače razmere. Za otroke seveda ni vsaka Šaljivka, ker bi je ne umeli. Ker ljubijo Slovenci zdravo šalo, zato vemo, da jim bo ugajal naš  „Saljivi Slovenec".
Pesmi. Zlomil Simon Jenko. Za tisek priredil Anton Funtek. Ilustracije ^vršila J. Kobilica. I. V Ljubljani. Zalomil Oton Fischer. i8q6. Cena v eleg. vez. i gld. — Ker ni tu naš namen, da bi govorili o pesniku Jenku, naznanjamo to minija-turno izdajo njegovih pesmij s kratko izjavo, da je primerna za pesnika in primerna modernim književnim zahtevam. Prireditelj je dodal pesmam sicer dober življenjepis pesnikov, v katerem pa utegne neka opazka na str. XIII. izvabiti pojasnilo in odgovor, kakoršnega je  vredna.
Slovanske knjižnice imamo več novih zvezkov pred seboj. O Pagliaruzzijevih poezijah (44., 45., 48., 49. snop.) bomo govorili pozneje, danes omenjamo snopič 46.: Ikonija. Srbski spisal Ceda Mijatovič. Poslovenil Podravski. Str. 104. Cena 1 8 kr. — Dasi je povest jako romantična, vendar nam dobro slika bedno življenje srbskega naroda pod turško vlado. Mati Ikonija izgubi ob turškem napadu svojega sinčka, a ta postane naposled veliki vezir turški, ki dovoli in pomore materi kri-stijani, da sezida doma krščansko cerkev. Prevod je lahek. — Snopič 47.: Narodne pripovedke v soških planinah. III. Str. 96. Cena 18 kr. — Tu je 19 pripovedek, ki so zanimive — kakor smo rekli že o prejšnjih snopičih — in katerih se bo radoval mnog bralec. — Snopič 50—51: Preko morja. Hrvatski spisal Evgenij Kumičič. Poslovenil A. J. Lovanski. Str. 128. Cena 18 kr. — Povest nam živahno in na drobno opisuje življenje na otoku Čresu. V pošteno in dobro »družino dobe od ribičev prineseno dekletce Anico, katero pozneje vsi domači jako ljubijo, a dobi jo, četudi je visokega rodu, po raznih dogodkih drugi domači sin Tone. Povest je moderne oblike, realistična: prelagalec je marsikaj dobro zadel, vendar ni oblika vseskozi tako opiljena,  kakor bi človek pričakoval.
Zabavna knjižnica za slovensko mladino. Urejuje in izdaje Anton Kosi, učitelj v Središči. V. ^ve^ek. V Ljubljani, i8q6. Samozaložba. Natisnila Katol. Tiskarna. 8°. Str. 47. Cena 15 kr. —- Največji spis v tem zvezku je Freuensfeldov življenjepis. Druga vsebina je take vrste, kakoršna v prejšnjih zvezkih. Ugajal nam je spisek o svinčniku.
Hrvaška književnost.
Balkan i^dao «| sudjelovanje mnogo prija-teljah sjedinjenja cerkavah Dr. Aleks. pl. Bres^-tyensky. Sve^ak I. Zagreb 18g6. — Tako se zove časopis, katerega prvi zvezek, obsegajoč 152
stranij,  je izšel nedavno.  Dobro  bi bilo, da  bi  se tudi mi Slovenci zanj  zanimali,  naj   si   je   v   prvi vrsti  namenjen  Srbom, Bolgarjem in Hrvatom „je-dinstvu i bratskoj  slogi".    Zakaj   v   njem   se   razpravljajo  vprašanja in nauki, ki so  za vse poučni in  zanimivi posebno  za Slovane, kateri se  še tako malo poznamo.  V 1. zv. na prvem   mestu „Zadača Balkana"  govori sam urednik o nalogi omenjenega lista.   In  ta je,  da se spoznajo Hrvati, Srbi in Bol-garji v  cerkvenih rečeh  ter se zbližajo in zjedinijo v pravi cerkvi.    Zato   vse   vabi   urednik na   delo. Nato  od str. 9.— 16. je pastirsko  pismo  nadškofa in   apostolskega   komisarja   dr.  J. Stadlerja,   kateri nam  opisuje svoje   in  Leona XIII. kakor cele  katoliške  cerkve želje in namene.  Razpravlja tu vprašanje o  zjedinjenju   naših   bratov  Srbov   in   pravi, da to  vprašanje ni  politično,  temveč  versko,  zato je ničev strah,  da bi   kaj  srbska narodnost ob tem trpela.  Naj  ne iščejo jedni kakor drugi — Srbi in Hrvati,  kar naj   mimogrede omenim, sta samo politični imeni,  inače pa isti  narod  —  kaj  jih loči, ampak  kaj   jih druži.    Zato  treba napolniti  um  z znanjem, srce pa  z  ljubeznijo,  pa si  podamo  roke k zjedinjenju.  Dostikrat se čita o neki mržnji rimske cerkve do vshodnih obredov.    Da  temu  ni  tako, pouči se  sleherni lahko  iz   razprave:    »Iztočni obredi  i  sveta  stolica" od 1 7. — 32. strani. Od Časa razkola do dandanes   je   bilo   veliko  papežev,  kateri so  naravnost zabranjevali  preminjati obrede, ter so se trudili le ohraniti „iztočne obrede", tako papež   Leo  IX.,   Inocencij   XII.,   Honorij  III. in  IV., Inocencij   IV.,   Aleksander  IV.,   Nikola  III., Leo X., Klement XI.,   Pij   IV.,  Gregor XIII.,    Klemen  VIII.,   Pavel  V.,   kakor   jih   spominja   Benedikt XIV.   Iz novejšega časa je  pa to dovolj znano. Papeži so  prepovedovali duhovnikom, ki so šli od zapada na vshod, dopuščati  vernikom, da bi prehajali iz  vshodnih obredov  na latinske.  Prav ljubeznivo in poučno je pisana dr. Bonaventure razprava : „Leo pa pa XIII. i An ti m,   patrijarh   ca-rigradski."    Najprej   podaje pisatelj  v  iznimku okrožnico   papeževo   od   1. 1895. raznim   verskim ločinkam in  Slovanom,  nato  v  prestavi okrožnico carigrajskega patrijarha od  str. 33.— 53.;   od strani 33.—109. pa so opombe,  v  katerih je kratko pa jasno in   v   krščanski   ljubezni   povedal   pisatelj   o splošnih  napadih na papeže in  odgovor na te napade.  Cela razprava  je jasno  pisana, da jo  lahko ume tudi   manj  učeni   posvetnjak.   Z   zanimanjem sem čital še ne dovršene razgovore :  „Putna črtica" od   1 1 o.-—119. str. Avguština   Arndta,   profesorja kanoničnega prava v  Krakovu z Vasiljem, škofom ruske cerkve iz  Georgijeva.    Pripoveduje   se   tu  o jedinstvu starih liturgij, o  njih početku in razvitku. Kakšna je  bila liturgij a pred  četrtim   stoletjem  in zakaj  in  kako  se je premenila,   pride   v   nadaljevanju.    Od   str. 131.—143. piše   dr. Bonaventura: „Us.t rojstvo   crkve    Isusove    za   prva