ACTA HISTRIAE 26, 2018, 1 UDK/UDC 94(05) ACTA HISTRIAE 26, 2018, 1, pp. 1-368 ISSN 1318-0185 UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185 (Tiskan izd.) ISSN 2591-1767 (Online) Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper Societŕ storica del Litorale - Capodistria ACTA HISTRIAE 26, 2018, 1 KOPER 2018 ISSN 1318-0185 (Tiskan izd.) UDK/UDC 94(05) Letnik 26, leto 2018, številka 1 ISSN 2591-1767 (Online) Odgovorni urednik/ Direttore responsabile/ Editor in Chief: Uredniški odbor/ Comitato di redazione/ Board of Editors: Urednika/Redattori/ Editors: Gostujoci urednik/ Guest Editor: Prevodi/Traduzioni/ Translations: Lektorji/Supervisione/ Language Editor: Stavek/Composizione/ Typesetting: Izdajatelj/Editore/ Published by: Sedež/Sede/Address: Tisk/Stampa/Print: Naklada/Tiratura/Copies: Financna podpora/ Supporto finanziario/ Financially supported by: Slika na naslovnici/ Foto di copertina/ Picture on the cover: Darko Darovec Gorazd Bajc, Furio Bianco (IT), Flavij Bonin, Dragica Cec, Lovorka Coralic (HR), Darko Darovec, Marco Fincardi (IT), Darko Friš, Aleksej Kalc, Borut Klabjan, John Martin (USA), Robert Matijašic (HR), Darja Mihelic, Edward Muir (USA), Egon Pelikan, Luciano Pezzolo (IT), Jože Pirjevec, Claudio Povolo (IT), Marijan Premovic (MNE), Vida Rožac Darovec, Andrej Studen, Marta Verginella, Salvator Žitko Gorazd Bajc, Urška Lampe Darko Friš Urška Lampe (slo.), Gorazd Bajc (it.) Urška Lampe (angl., slo.), Gorazd Bajc (it.) Grafis trade d.o.o. Zgodovinsko društvo za južno Primorsko / Societŕ storica del Litorale© Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, SI-6000 Koper-Capodistria, Garibaldijeva 18 / Via Garibaldi 18 e-mail: actahistriae@gmail.com; www.zdjp.si Grafis trade d.o.o. 300 izvodov/copie/copies Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / Slovenian Research Agency, Mestna obcina Koper, Luka Koper d.d. Maribor v prihodnosti: letalo, balon, tramvaj ..., razglednica 1918 / Maribor nel futuro: aereo, mongolfiera, tram ..., cartolina del 1918 / Maribor in the future: plane, balloon, tram ..., postcard from 1918 (Zgodovinsko društvo za južno Primorsko) Redakcija te številke je bila zakljucena 10. marca 2018. Revija Acta Histriae je vkljucena v naslednje podatkovne baze / Gli articoli pubblicati in questa rivistasono inclusi nei seguenti indici di citazione / Articles appearing in this journal are abstracted and indexedin: Thomson Reuters: Social Sciences Citation Index (SSCI), Social Scisearch, Arts and HumanitiesCitation Index (A&HCI), Journal Citation Reports / Social Sciences Edition (USA); IBZ, InternationaleBibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) (UK); Referativnyi Zhurnal Viniti (RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL) Vsi clanki so v barvni verziji prosto dostopni na spletni strani: http://www.zdjp.si. All articles are freely available in color via website http://www.zdjp.si. VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS Martin Bele, Tone Ravnikar, Andrej Hozjan: Današnja slovenska Štajerska v obdobju med letoma 1246 in 1260 ............................................................ L’odierna Stiria slovena nel periodo 1246–1260 The today Slovenian Styria in the period 1246–1260 Martin Bele, Tone Ravnikar, Andrej Hozjan: Štajerski deželni zbori med letoma 1246 in 1311 ........................................................................................... Le assemblee provinciali nella Stiria negli anni 1246 e 1311 The Regional Assemblies in Styria between 1246 and 1311 Tone Ravnikar, Aleš Maver: Mestno plemstvo v Slovenj Gradcu med 13. in 15. stoletjem .............................................................................................. Nobiltŕ urbana a Slovenj Gradec tra il Duecento e il Quattrocento The Urban Nobility in Slovenj Gradec from the 13th till 15th centuries Andrej Hozjan, Tone Ravnikar: Deželni knez notranje Avstrije Karel II. Habsburžan na Ptuju poleti 1578 .................................................................. L’arciduca Carlo II d’Asburgo dell’Austria Interna a Ptuj nell’estate del 1578 Charles II of Habsburg, Ruler of Inner Austria, in Ptuj during the Summer of 1578 Aleš Maver, Darko Friš: Iudica me, Deus: duhovniki v politiki na Slovenskem ter v srednji Evropi v prvi polovici 20. stoletja in Anton Korošec ...................................................................................... Iudica me, Deus: i sacerdoti in politica nel mondo sloveno e nell’Europa centrale nella prima metŕ del Novecento e Anton Korošec Iudica me, Deus: Priests in Politics in Slovenia and in Central Europe in the first half of the twentieth century and Anton Korošec Darko Friš: Razmah in napredek Maribora v casu županovanja dr. Josipa Leskovarja (1924–1927) ............................................................................. Espansione e progresso di Maribor durante il mandato da sindaco del dott. Josip Leskovar (1924–1928) Expansion and Progress of Maribor during dr. Josip Leskovar’s Term as Mayor (1924–1928) 1 27 55 79 109 127 David Hazemali, Mateja Matjašic Friš, Ana Šela, Majda Schmidt Krajnc: Med priložnostmi in pomanjkanjem: Maribor v casu prvega županskega mandata dr. Alojzija Juvana, 1928–1931 .................................................................... Tra opportunitŕ e carenze: Maribor durante il primo mandato da sindaco del dott. Alojzij Juvan, 1928–1931 Between Opportunities and Shortage: Maribor during dr. Alojzij Juvan’s first Term as Mayor, 1928–1931 Darko Friš, Nina Gostencnik: Dr. Alojzij Juvan – drugic na celu mariborske mestne obcine (1935.1941) ..................................................................... Il dott. Alojzij Juvan – per la seconda volta a capo del Comune cittadino di Maribor (1935.1941) Dr. Alojzij Juvan – second term as Mayor of Maribor (1935.1941) Dragan Bakic: Milan Stojadinovic, the Croat Question and the International Position of Yugoslavia, 1935–1939 ............................................................................. Milan Stojadinovic, la questione croata e la posizione internazionale della Jugoslavia, 1935–1939 Milan Stojadinovic, hrvaško vprašanje in mednarodni položaj Jugoslavije, 1935–1939 Yizheng Zou: English Newspaper and WWII: The War Reporting of the South China Morning Post in British Colonial Hong Kong ............................. Un giornale inglese e la Seconda guerra mondiale: le cronache di guerra del South China Morning Post nella Hong Kong ai tempi del colonialismo britannico Angleški casopis in druga svetovna vojna: vojno porocanje casopisa South China Morning Post in britanski Hong Kong Darko Friš, Gorazd Bajc: Iz Istre v Avstrijo? Nekateri vidiki ameriških in britanskih obvešcevalnih služb med drugo svetovno vojno .................................... Dall’Istria verso l’Austria? Alcuni aspetti riguardo l’intelligence statunitense e britannica durante la Seconda guerra mondiale From Istria to Austria? Some aspects regarding the US and the British Intelligence during the Second World War Tamara Griesser-Pecar: Ciril Žebot. Prizadevanje za samostojno Slovenijo .......... Ciril Žebot. L’impegno per una Slovenia indipendenteCiril Žebot. The Quest for Independent Slovenia 181 207 229 251 277 Tomaž Kladnik: Mirko Javornik, kot interes Službe državne varnosti Socialisticne Republike Slovenije ............................................................................... 305 Mirko Javornik come interesse del Servizio di sicurezza di stato nella Repubblica Socialista della Slovenia Mirko Javornik, as the Interest of State Security Service of the Socialist Republic of Slovenia Bojana Lakicevic Đuranovic: The interpretation of Articles 2 and 3 of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (1948) in the light of the Jurisprudence of International Judicial Authorities ............. 325 L’interpretazione degli articoli 2 e 3 della Convenzione sulla Prevenzione e la Repressione del crimine di Genocidio (1948) alla luce della giurisprudenza delle autoritŕ giudiziarie internazionali Interpretacija 2. in 3. clena Konvencije o preprecevanju in kazovanju zlocina genocida (1948) v luci pristojnosti mednarodnih sodnih organov OCENE RECENSIONI REVIEWS Marta Verginella (ur.): Slovenka (Federico Tenca Montini) ..................................... 351 Dejan Jovic: Rat i mit. Politika identiteta u suvremenoj Hrvatskoj (Federico Tenca Montini) ......................................................................... 354 Navodila avtorjem ..................................................................................................... 357 Istruzioni per gli autori .............................................................................................. 360 Instructions to authors ............................................................................................... 364 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Received: 2017-03-16 DOI 10.19233/AH.2018.01 Original scientific article DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260 Martin BELE Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: martin.bele@gmail.com Tone RAVNIKAR Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: tone.ravnikar@guest.arnes.si Andrej HOZJAN Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: andrej.hozjan@um.si IZVLECEK Clanek se ukvarja s pregledom in obravnavo politicnega dogajanja na podrocju današnje slovenske Štajerske v sredini 13. stoletja. Njegov namen je razkriti in opisati politicno participacijo clanov takratnih najmocnejših spodnještajerskih rodbin v casu, ko je bilo stanje v vsej vojvodini precej kaoticno in politicno nestabilno. Do odgovorov pridemo z analizo do danes ohranjenih pisnih virov, v prvi vrsti raznovrstnih listin ter t. i. Avstrijske rimane kronike Otokarja iz Geule. Med vsemi tedaj na spodnjem Štajerskem delujocimi rodbinami moremo kot dejavno in uspešno izpostaviti predvsem rodbino Ptujskih, poleg njih pa tudi Mariborskih, Marenberških in Vuzeniških. Kljucne besede: slovenska Štajerska, sredina 13. stoletja, ministeriali, Babenberžani, Otokar II. Premysl, Bela IV. L’ODIERNA STIRIA SLOVENA NEL PERIODO 1246–1260 SINTESI L’articolo rivede e tratta l’attivitŕ politica a metŕ del XIII secolo nella zona dell’odierna Stiria slovena. Gli autori si propongono di scoprire e descrivere l’infl usso politico dei membri delle piů importanti stirpi nobiliari della Stiria meridionale in un periodo nel quale la situazione nel ducato era prevalentemente caotica e politicamente instabile. Le risposte emergono dall’analisi delle fonti scritte fi no ad oggi conservate, soprattutto dei documenti e della cosiddetta Cronaca austriaca in rime di Ottokar aus der Gaal. Tra tutte le stirpi della nobiltŕ della allora Stiria meridionale la piů prosperosa era quella di Ptuj, seguita poi da quelle di Maribor, Marenberg e Vuzenica. Parole chiave: Stiria slovena, metŕ del XIII secolo, ministeriali, Babenberg, Ottocaro II di Boemia, Béla IV d’Ungheria 1 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 UVOD1 Leta 1246 je v boju padel avstrijsko-štajerski vojvoda Friderik II., zadnji moški pripadnik rodbine Babenberžanov, ki je vojvodini Štajerski do tedaj vladala vec kot pol stoletja, vojvodini Avstriji pa celo 270 let. Triindvajset let po Friderikovi smrti je umrl tudi Ulrik III., zadnji koroški vojvoda iz rodbine Spanheimov, ki je poleg koroškega vojvodskega naslova v svojih rokah držal tudi velike dele takratne Kranjske. Konec obeh dinastij je na širšem podrocju Vzhodnih Alp v hipu sprožil hud boj za njuno dedišcino, ki je z daljšimi in krajšimi prekinitvami trajal vse do leta 1311 (oziroma celo 1335) (Ravnikar, 2006, 280; Mlinaric, 2006, 298). Tekmecev je bilo (predvsem za nekdanja babenberška ozemlja) vec. V najvec primerih so s politicnega prizorišca izginjali eden za drugim in niso imeli realnih možnosti, da bi se v Avstriji ali na Štajerskem zadostno utrdili ter tam prevzeli oblast. Še najuspešnejša med vsemi sta bila ogrski kralj Bela IV. in ceški kralj Otokar II. Premysl (Bele, 2016, 13–14), ki pa jima je uspelo, da sta s svojim avtoritativnim vladanjem štajersko plemstvo popolnoma odvrnila od sebe, tako da se je to v obeh primerih obrnilo proti njima. Vsi dinasti, ki so v casu med letoma 1246 in 1260 skušali dobiti oblast nad vojvodinama Avstrijo in Štajersko, so omenjeni vojvodini vsaj deloma skušali zavojevati s svojimi lastnimi cetami. Ker te v nobenem primeru niso zadostovale, so se morali znati prikupiti tudi domacemu plemstvu, kar pa jim ni zmerom uspevalo. Na drugi strani so razne lokalne avstrijske in štajerske rodbine bolj ali manj uspešno izkorišcale konstantno spreminjajoco se politicno situacijo. Za rodbine na obmocju današnje slovenske Štajerske mnogokrat sicer ni podrobno znano, kako so v dolocenih trenutkih ravnale, lahko pa na daljši rok njihovo delovanje precej dobro ocenimo. Medtem, ko je v casu med letoma 1246 in 1260 vecina izmed njih uspela iztržiti prav malo, si je manjšemu delu uspelo spretno pridobiti mnoge koristi. POLITICNA PREDZGODOVINA Po smrti prvega štajerskega vojvode Otokarja IV. (1192), je štajerski vojvodski prestol v osebi Leopolda V. prevzela rodbina Babenberžanov, ki je do tedaj že vladala vojvodini Avstriji. Sledilo je dolgo obdobje, ko je obema vojvodinama vladal Leopoldov sin in soimenjak Leopold VI. (1194/1198–1230). Slednjemu je v tem casu uspelo napraviti blešceco politicno kariero. Kot vojvoda na Avstrijskem in Štajerskem je Leopolda nasledil sin Friderik, s pomenljivim pridevkom Prepirljivec. V casu svoje vladavine je prihajal v spore s svojimi ministeriali, sosedama Ceško in Ogrsko ter samim cesarjem Friderikom Staufovcem. Ceprav so bili mnogi mnenja, da ne bo dolgo vladal, mu je z energijo in zvijacnostjo uspelo plemstvo v svojih deželah držati pod svojo oblastjo. Leta po nastopu njegove vlade so bila nemirna. Poleg zunanjih sovražnikov se je proti njemu Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom št. P6-0138, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 2 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 vse bolj oglašala domaca opozicija v Avstriji in na Štajerskem (Komac, 2006, 85–90; Dettelbacher, 1987, 358). Vojvoda Friderik je bil najmlajši izmed treh sinov svojega oceta Leopolda, ki pa je imel tudi štiri hcere. Prva, Margareta, je bila žena nemškega kralja Henrika, ki je bil cesarjev sin. Leopoldov prvi sin in soimenjak je umrl pred svojim ocetom. Srednji sin Henrik je bil za casa življenja v sporih s svojo družino, svojega oceta pa tudi on ni preživel. Zapustil je edino hcer Gertrudo. Poleg tega, da se je vojvoda Friderik kmalu po nastopu vlade zapletel v spor s Ceško, je bil v slabih odnosih tudi z bavarskim vojvodo. Slednji je veljal za cesarjevega privrženca, a je bil po drugi strani v nasprotju s njegovim sinom Henrikom (Dopsch, 1999, 189, 220–221). Cesar se je s svojim soimenjakom iz rodu Babenberžanov srecal maja 1232 v mestu Pordenone. V preteklem casu je proti njemu prejel mnogo pritožb. Vojvoda Friderik je v Pordenone prišel nerad, še vedno je bilo namrec odprto vprašanje dote njegove sestre Margarete. Od nje je kralj Henrik kljub veckratnim pozivom do tedaj dobil le neznaten del. Vojvoda Friderik se je v letu 1233 vojskoval z Bavarci, Cehi in Ogri. Mir z Ogri je bil dokoncno sklenjen konec novembra 1233. Nato se je proti vojvodi Frideriku zarotilo vec njegovih ministerialov (Continuatio Sancrucensis Prima ad a. 1233, MGH SS 9, 628; Annales Sancti Rudberti Salisburgenses ad a 1233, MGH SS 9, 785; Dopsch, 1999, 189). Ko se je vojvoda ponovno zacel vmešavati v ogrske spore, je leta 1235 spet izbruhnila vojna in obe vojvodini sta bili mocno prizadeti (Pirchegger, 1936, 199). Na poti proti severu, kjer je sklenil dokoncno ukrotiti svojega upornega sina Henrika, je cesar spomladi 1235 potoval skozi Koroško. Tam ga je spremljal tamkajšnji vojvoda. Vojvoda Friderik je ravnal drugace in cesarja v zadnjih dnevih maja pricakal v Neumarktu. (UBSt II, št. 323, 339; Dopsch, 1999, 190). Cesar je pot nadaljeval cez Avstrijo, Bavarsko in Frankovsko proti Renu. Henrika so medtem njegovi privrženci v veliki meri zapustili in se postavili na cesarjevo stran. Henrik je hotel stopiti pred oceta in ga prositi za milost. Cesar svojega sina ni hotel sprejeti, s cimer mu je javno pokazal veliko jezo in prezir (Althoff, 2004, 134). V cesarjevem spremstvu je Henrik nato moral potovati v Worms, tam mu je oce odvzel kraljevsko cast in ga dal zapreti. Avstrijsko-štajerski vojvoda Friderik je medtem nadaljeval z boji proti sosedom. Zaradi tožb raznih knezov je cesar proti njemu zacel sodni postopek. Friderik je, zanašajoc se na svoje privilegije in cesarjeve težave v severni Italiji, ignoriral poziva na dva državna zbora. Cesarja je potrpežljivost do brezobzirnega Babenberžana dokoncno minila (Lechner, 1994, 279–280; Pirchegger, 1936, 200). Maja leta 1236 je pisal ceškemu kralju o krivicnem ravnanju vojvode Friderika. Poleti 1236 je bil vojvoda v Augsburgu obsojen, doletel ga je državni preklic, državni fevdi so mu bili odvzeti (UBSt II, št. 339; Komac, 2006, 92). V nastali situaciji so babenberške dežele pravno gledano pripadle cesarstvu. Medtem ko je cesar zacel s pohodom proti Lombardiji, so se na vojvodo iz vseh strani dvignili nasprotniki. Uspelo se mu je obdržati le v okolici Dunajskega Novega mesta. Ko nasprotniki proti njemu niso mogli zmagati, se jim je odlocil priti na pomoc cesar. Decembra je dosegel Gradec. Od tam je v zacetku leta 1237 nadaljeval pohod proti Dunaju. Zakaj cesar v casu svojega postanka na Dunaju z vojvodo Friderikom ni dokoncno obracunal, ni znano (Görich, 2006, 107–108; Koch, 2006, 341, 348). Medtem ko je po mnenju sodobnega vira zapravljal cas s popivanjem, se je vojvoda v Dunajskem 3 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 Novem mestu utrdil. Avstrijo in Štajersko je cesar skušal obdržati v svojih rokah. Verjetno je namrec že tedaj razmišljal o tem, da bi si babenberško dedišcino prisvojil (Komac, 2006, 94; Appelt, 1976, 78). Poleti 1237 se je odpravil v Italijo, vojvoda pa je zacel s ponovnim osvajanjem svojih dežel. Sovražnikom je, kakor izvemo iz virov, grozil, jih lovil, pobijal in podkupoval. Leta 1238 mu je uspelo doseci spravo z bavarskim vojvodo in ceškim kraljem. Poleg tega je bila med babenberško in ceško vladarsko hišo sklenjena zaroka. Vojvodova necakinja Gertruda se je zarocila z Vaclavovim najstarejšim sinom, moravskim grofom Vladislavom (Gradivo V, št. 670; Dopsch, 1999, 193). Cesarjeva situacija se je v istem obdobju slabšala. Marca 1239 je bil celo ponovno izobcen. Po tem dogodku se je vojvoda Friderik še bolj zagrizeno spustil v boj za svoja nekdanja posestva. Cesar je o njem že oktobra 1239 spet govoril kot o avstrijskem vojvodi. Sporu med vojvodo in cesarjem je napravilo konec pismo, ki ga je cesar poslal vojvodi sredi leta 1240 (Lechner, 1994, 285–291; Pirchegger, 1958, 234). Ko je vojvoda Friderik ponovno imel oblast v svojih deželah, se je zacel neuspešno vojskovati s Ceško. Marca 1241 so na Ogrsko vdrli Mongoli. Med vsemi knezi, ki jih je na pomoc klical ogrski kralj Bela, se je odzval le vojvoda Friderik. Konec meseca se mu je pridružil z majhnim oddelkom vojakov, a se nato hitro vrnil domov. Aprila je prišlo do odlocilnega boja med Mongoli in Ogri, kjer so zadnji utrpeli poraz. Bela je zbežal v Avstrijo, Frideriku pa se je uspelo polastiti dela ogrskega kronskega zaklada. Na racun Ogrske se je skušal ozemeljsko okrepiti in v ta namen zacel Beli groziti. Mongole je v poleti 1242 dosegla novica o smrti njihovega velikega kana in jih pripravila k vrnitvi (Dopsch, 1999, 194–196; Lendvai, 2003, 49–55). Cesar je bil od leta 1241 vdovec in si je prizadeval za vnovicno poroko. Po tej poti si je skušal zagotoviti babenberško dedišcino, kar mu je spodletelo že v casu Babenberžanovega izobcenja. Vojvoda Friderik je bil namrec brez otrok. Cesar je skoval nacrt, po katerem naj bi se porocil z Gertrudo, vojvodi pa v zameno podelil krono ter iz njegovih vojvodin napravil kraljestvo. Do poroke ni nikoli prišlo (Komac, 2006, 97–100). Vojvoda Friderik se je po srecanju s cesarjem spet zapletel v spore s sosedi. Nevarnost je njegovim nacrtom grozila s ceškim kraljem, ki je na vsak nacin hotel doseci poroko med svojim sinom Vladislavom in Gertrudo (Lechner, 1994, 295). Po odhodu mongolske vojske iz Ogrske se je kralj Bela spet utrdil. Hkrati je mislil na to, kako bi se vojvodi Frideriku mašceval za ponižanje med mongolskim napadom. Spomladi 1246 je zbral vojsko in z njo vdrl na babenberško ozemlje. Vojvoda mu je šel s svojo vojsko naproti in odlocilen spopad med babenberškimi in ogrskimi silami se je zgodil ob reki Leithi, junija 1246. Babenberški strani je sicer uspelo, da je dobila bitko, vendar je bil med mrtvimi tudi vojvoda. Njegovo truplo so pokopali v cisterci Heiligenkreuz (Lechner, 1994, 296). ŠTAJERSKA OB IZUMRTJU BABENBERŽANOV – STANJE LETA 1246 Za t. i. babenberško dedišcino, ki je poleg Avstrije kot Štajerske obsegala tudi obsežna posestva na Kranjskem, se je po smrti vojvode Friderika vnel neusmiljen boj. V omenjeni tekmi, ki je z daljšimi prekinitvami trajala skoraj štiri desetletja, je sodelovalo vec pomembnih srednjeevropskih dinastov (Rexroth, 2005, 82–88). Vez, ki se je med Avstrijci in Štajerci zacela spletati leta 1186, je bila, kot kaže, šestdeset let kasneje že precej trdna. 4 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 Med njunimi prebivalci, ki jih je vezal spomin na skoraj pet desetletij skupne vlade, je ocitno že živela nekakšna ideja o tem, da sta obe vojvodini pravzaprav ena pokrajina. Po besedah kronista samostana v Garstnu sta za svojim vojvodo leta 1246 namrec žalovali »kakor ena dežela« (Continuatio Garstensis ad a. 1246, MGH SS 9, 598).2 Na tem mestu je sicer treba poudariti, da stoji omenjeni samostan v Traungauu, katerega plemici so se manj kot deset let po nastanku omenjenega zapisa nepreklicno odlocili za prikljucitev k vojvodini Avstriji (leta 1254). Poleg tega je bilo že v casu državnega preklica vojvode Friderika, leta 1236, jasno, da babenberški štajerski ministeriali v Traungauu zastopajo drugacne interese kot ostali Štajerci. Preganjanemu vojvodi so namrec ostali zvesti tudi v casu preklica, medtem ko so ga zapustili skoraj vsi drugi, tudi tisti na današnjem slovenskem Štajerskem. Domnevamo, da so bile zgoraj omenjene besede vsaj do neke mere napisane pod vtisom besed in dejanj traungauskih lokalnih plemicev (Dopsch, 1999, 307, 448). Ni torej nujno, da so se po smrti vojvode Friderika kot eno z Avstrijci pocutili prav vsi Štajerci. Sprico drugih opisanih dogodkov lahko zakljucimo le, da je to (kljub besedam kronista iz Garstna) možno z gotovostjo trditi samo za Štajerce v Traungauu, ki so bili Avstrijcem v tistem trenutku mnogo bližje kot ostali. Babenberški predniki na štajerskem vojvodskem prestolu so bili Otokarji in meje babenberških štajerskih posesti so se leta 1246 v grobem še vedno pokrivale z mejami nekdanjih otokarskih posesti, ki so jih Babenberžani podedovali leta 1192. Svoje izvorne posesti v Traungauu so Otokarji tekom 12. stoletja uspeli povecati na racun treh velikih dedišcin (Pirchegger, 1936, 157–179). Hkrati so pritiskali na malo svobodno plemstvo, si ga podrejali kot nesvobodne ministeriale in jih uporabljali za upravo in obrambo. Vojvodina Štajerska je za razliko od kasnejše istoimenske dežele v trenutku izumrtja Babenberžanov še vedno obsegala posesti v Traungauu in Pittenski grofiji. Na jugu (z izjemo laškega gospostva) se Save ni dotikala. Tam je vojvodska posest segala le do Mure, malo cez Dravinjo in z novo pridobljenim gospostvom Vojnik skoraj do Celja (Dopsch, 1999, 287; Vilfan, 1996, 122–123). Ceprav so veliki deli današnje slovenske Štajerske tik pred izumrtjem babenberške rodbine že sodili pod gospostvo štajerskih vojvod, tega ni moc trditi za celotno podrocje. To je bilo v tem casu namrec še vedno v rokah vec razlicnih teritorialnih gospodov. Štajerski vojvoda je imel pod svojo oblastjo tako posesti v Posavinju kot v Podravju, kjer jih je bilo najvec. Raztezale so se vse od današnje slovenske meje na severu, do Štatenberga in Treuna na jugu. Na vzhodu so mejile na Muro ter veliko salzburško posest s središcem na Ptuju. Zahodno in jugozahodno od njih se je raztezala šentpavelska, konjiška in krška posest (Kosi, 2011, 68). Najpomembnejša vojvodova urbana naselbina na tem podrocju in sploh center deželnoknežje uprave v Podravju je bil Maribor (leta 1248 še omenjen kot trg, leta 1254 že kot mesto) (GZM I, št. 76, 85; Dopsch, 1999, 286). Mariborski grad je bil sedež pomembne štajerske ministerialne rodbine, ki se je po njem tudi imenovala. Svojo stransko vejo je uspela osnovati tudi na Viltušu, ki ga je dobila v fevd od samostana v Št. Pavlu (MDC III, št. 1426). »Austria et Stiria quasi terra una sedet in pulvere tristis et gemebunda, suis princibus et heredibus disolata.« 5 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 Naslednji pomembnejši štajerski ministeriali v Dravski dolini zahodno od Maribora so imeli svoje sedeže na gradovih v Marenbergu, Vuzenici in Dravogradu. Vsi so bili iz mocno razvejane rodbine Trušenjskih. Na obmocje Dravske doline so prišli iz Trušenjske doline severozahodno od Velikovca in svoje nove sedeže vecinoma zgradili protipravno na šentpavelski zemlji. Cetrte veje rodbine, ki je imela svoj sedež na gradu Cmurek, v trenutku izumrtja Babenberžanov ni bilo vec. Njen zadnji moški pripadnik, Rajnbert II., je umrl leta 1240. Prav tako kot gospodje Trušenjski so bili štajerski ministeriali tudi plemici s centroma na gradovih Konjice in Treun (nad Pograjeno nasproti Vidma pri Ptuju). Medtem ko je grad Konjice stal na alodialni konjiški zemlji, je bil Treun deželnoknežji (UBSt IV, št. 43; Mlinaric, 1991, 33; Kos, 2005, 298, 380). Salzburški nadškof je imel v rokah obsežno gospostvo s središcem na Ptuju, ki pa ga je sprico moci svojih ministerialov Ptujskih sredi 13. stoletja vedno težje obvladoval. Vsaj od konca 12. stoletja so Ptujski svoje že tako nemajhno ozemlje v porecju Drave in Pesnice širili z osvajanjem in potiskanjem meje proti vzhodu na racun Ogrske. Del osvojenega ozemlja so prepustili Nemškemu viteškemu redu, kjer je v Veliki Nedelji nastala njihova komenda. Drugi del so obdržali kot fevd salzburških nadškofov. Njegovo središce je postal Ormož (Klasinc, 1985, 10). Prav leta 1246 so Ptujski od salzburških nadškofov v fevd dobili še grad Vurberk, severozahodno od Ptuja. Sredina 13. stoletja je dejansko že bil cas, ko so se v praksi obnašali kot štajerski in ne salzburški ministeriali, nadškofje pa niso imeli moci, da bi jih ukrotili. Salzburška nadškofija je imela precejšnjo posest tudi ob spodnještajerski Savi (Gradivo VI, št. 18; Zehetmayer, 2003, 111–112), ki jo je dobila od Heme Krške. Zajemala je širok pas severno od reke, ki se je na zahodu koncal ob izlivu Mirne v Savo, na vzhodu pa ob Sotli. Njeno prvotno središce je bilo v Rajhenburgu, kasneje pa v Brežicah. Brežice so bile nacrtno ustanovljene kot neagrarna naselbina v casu nadškofa Eberharda II. (1200–1246) (Štih, 2014, 187–191). Tam in na Ptuju sta salzburški nadškof in avstrijsko-štajerski vojvoda že v dvajsetih letih skupaj kovala breške pfenige. Konec štiridesetih let je tam že stal grad (Koropec, 1976, 95). Najbolj posestveno razdrobljeno v vsej regiji je bilo podrocje nekdanje grofije Savnije severno od Save, ki je obsegalo Posavinje in Posotelje. Tu je prevladovala cerkvena posest. V Zgornji Savinjski dolini je veliko zakljuceno gospostvo imel oglejski patriarh, cigar posesti so se v Zadrecki in Zgornji Savinjski dolini prepletale s posestmi benediktinskega samostana v Gornjem Gradu. Del doticnih posesti so (kot gornjegrajski odvetniki) nadzorovali plemici iz koroške grofovske rodbine Vovbrških. Vovbrški so poleg tega imeli v lasti Celje, ki je bilo njihovo tamkajšnje najstarejše jedro (Dopsch, 1970, 329; Ravnikar, 2010, 31–32). Posest Krške škofije, ki je izvirala iz nekdanjih ogromnih posesti Heminega rodu, je bila še vecja od gornjegrajske, oglejske ali salzburške. Raztezala se je v Obsotelju ter severno in vzhodno od Celja. V neposredni upravi je krški škof obdržal gospostva in gradove Vitanje, Bizeljsko, Podcetrtek, Pilštanj in kasneje Anderburg (Kosi, 2008, 534). Veliko vecino krških gospostev je škofija že zgodaj predala v fevd. Oblast nad nekaterimi izmed njih je do srede 13. stoletja v veliki meri izgubila. Najpomembnejših so se polastili predvsem Ptujski in Svibenski (Planina, Podsreda) ter Žovneški (Lemberg pri Poljcanah) (Gradivo VI, št. 141; Kos, 2005, 310). Rogatec, prav tako eden pomembnejših krških fevdov v Posotelju, je že pred koncem 12. stoletja prišel v roke veji Konjiških. 6 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 Ti so se od tedaj po Rogatcu imenovali in ga obdržali celo 13. stoletje. Na rogaško gospostvo so navezali še prvotno Konjiško Zbelovo in deželnoknežji fevd Štatenberg v porecju Dravinje, tako da je nastal obsežen posestni sklop (Kosi, 2008, 536). Med rodbinami, ki so v posavinski prostor prišle od zunaj, so bili Ptujski, ki so pri Šoštanju imeli Kacenštajn. Prav tako je njihova stranska veja dobila krški Kunšperk (Freed, 1990, 93–95). To pa nista bila edina gradova v Posavinju in Posotelju, ki ju je širša ptujska rodbina imela. Sredi 13. stoletja so Kunšperški posedovali še Hekenberg pri Vranskem, Velenje in Turn, ki so bili njihovi alodi in kjer so prebivali kunšperški gradišcani. Najverjetneje sta obe veji rodbine do omenjenih posesti prišli, ker so bile te dedišcina po ptujskih prednikih, gospodih Ehrneških (Ravnikar, 2007, 85–123). Med posestjo posameznih rodbin v Posavinju, je potrebno izpostaviti še alode, ki so bili last svobodne rodbine Žovneških. Ti so najbrž izvirali iz Heminega rodu. Poleg Lemberga pri Poljcanah je bil prvotni center njihovih alodialnih posesti spodnjesavinjski Žovnek. Gospostvo s središcem v Polzeli je bilo v rokah štajerskih ministerialov Ortov. Vojnik je še velik del prve polovice 13. stoletja pripadal tamkajšnji svobodni rodbini Vojniških, ki je leta 1241 izumrla. Zatem je z njihovim obsežnim alodom razpolagal štajerski vojvoda (Pirchegger, 1962, 211–213). V rokah štajerskega vojvode je bilo tudi veliko Laško gospostvo, ki je z Radecami in Žebnikom segalo celo na drugo stran Save. Po obsegu je bilo najvecje v vsem Posavinju in je obsegalo tudi velik del Posavskega hribovja. Vkljucevalo je pet gradov (Žebnik, Laško, Klauzenštajn, Žaženberk, Freudenek) ter na svojem skrajnem severu trg Žalec. To je bil najjužnejši sklop posesti avstrijsko-štajerskih vojvod, ki so mu zaradi strateške lege namenjali precejšnjo pozornost. Že leta 1224 so tako zgradili kamniti most cez Savo v Zidanem Mostu, ki je povezoval njihove posesti s Kranjsko (Kosi, 2008, 536). Sredi 13. stoletja so na obmocju današnje slovenske Štajerske štajerskega vojvodo za svojega deželnega kneza priznavali skoraj samo plemici štajerskega ministerialnega izvora, in sicer ne glede na to, ali so svoj maticni grad dobili od štajerskega vojvode ali ne. Med najpomembnejšimi so bile predvsem vse tri veje trušenjske rodbine, Mariborski, Konjiški, Rogaški, Orti in v letih po izumrtju Babenberžanov za kratek cas tudi Treunski. Edini izvorno neštajerski ministeriali, ki so se že v casu izumrtja Babenberžanov prištevali k štajerski deželni zvezi, so bili Ptujski. Slednji so že vsaj od osemdesetih let 12. stoletja naprej bili pogosto navzoci na zborovanjih deželnega kneza in štajerskega plemstva po deželi. Glede na njihovo udeležbo se da sklepati, da se je rodbina že od tega casa cutila pripadajoco štajerski deželni zvezi (Zehetmayer, 2003, 100–102). Brez dvoma so se Ptujski v trenutku izumrtja Babenberžanov obnašali kot pomembni clani štajerske deželne zveze in ne kot poslušni salzburški ministeriali. Zaradi vedno vecjega ptujskega osamosvajanja je Salzburg temu skušal napraviti konec. Zadeve se je odlocneje lotil stari nadškof Eberhard II. in to le nekaj mesecev po smrti vojvode Friderika. Oktobra 1246 je Hartnida I. Ptujskega primoral, da je prepustil Salzburgu svoje posesti v Lungauu. Hartnid je moral tudi obljubiti, da bo na nadškofovo željo enega od svojih dveh sinov v roku dveh mesecev porocil s salzburško ministerialko (Gradivo VI, št. 16, 18). Cas, v katerem se je nadškof odlocil ukrepati, je bil takticno izbran, saj Ptujski v tistem trenutku niso imeli zaslombe v mocnem štajerskem vojvodi. Glede na okolišcine, v 7 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 katerih se je opisano dogajalo, se zdi zahteva, da se eden izmed Ptujskih poroci s salzburškoministerialko, logicna, a hkrati tudi nerealna. Že v casu svojega obiska na Dunaju, leta 1237, je cesar Friderik Štajercem dovolil tudi svobodno sklepanje zakonskih zvez (Gradivo V, št. 671). Eberhard je Ptujske slabo desetletje kasneje kljub temu silil k poroki po svoji izbiri, saj jim statusa clanov štajerske deželne zveze ni priznaval. Še vedno je zagovarjal stališce, da jim lahko kot gospod svojim ministerialom zakonske partnerje doloci sam. Ptujski so bili v tistem trenutku že tako mocni, da jim nadškofova prizadevanja niso mogla do živega. Hartnidov sin Friderik V. (ki se nikdar ni porocil s salzburško ministerialko) je bil v naslednjih desetletjih globoko vpleten v številne zadeve štajerske vojvodine, medtem ko se v spremstvu salzburškega nadškofa dolgo casa sploh ni pojavljal. Njegov brat, Hartnid II., je najverjetneje ravnal podobno. Cisto drugace kot Ptujski so se do srede 13. stoletja znašli salzburški ministeriali Rajhenburški. Za razliko od Ptujskih so bili Rajhenburški le vitezi brez velikega ogleda. V listinah so mnogokrat pricali na zadnjih mestih, nadškofje pa so jih držali trdno pod svojo oblastjo (Hajdinjak, 2013, 720–723). Rajhenburški se v drugi polovici 13. stoletja nikdar niso povzpeli med pomembnejše rodbine, temvec so, podobno kakor mnogi krški ministeriali, ostali pomembni le na lokalni ravni. Na posestih Krške škofje na današnjem slovenskem Štajerskem je do konca 13. stoletja nastalo 28 gradov. Velika vecina (vsaj 19) je stala že sredi 13. stoletja. Rekli smo že, da je doticna škofija do takrat že izgubila nadzor nad številnimi svojimi pomembnimi fevdi – Planino, Podsredo, Rogatcem in Lembergom pri Poljcanah. Poleg tega je bil v rokah deželnoknežjih Konjiških tudi manj pomembni Freudenberg na grebenu Brinjeve gore. Nad ostalimi gradovi in tamkajšnjimi ministeriali je bila krška oblast takrat, kot kaže, še povsem trdna. Vitanje, Podcetrtek, Pilštanj in Bizeljsko so bili pod gradišcansko oblastjo, Kunšperk, Prežin, Žamerk, Žusem, Dobrna, Ranšperk, Lemberg pri Dobrni, Helfenberg, Kozje in Ploštanj pa so upravljali krški ministeriali, ki tedaj niso imeli dovolj moci, da bi se zoperstavili krškim škofom. Kot najbolj pomembnega med slednjimi gradovi je treba izpostaviti Kunšperk. Ta je bil sredi 13. stoletja med t. i. glavnimi krškimi fevdi (Planina, Podsreda, Lemberg pri Poljcanah, Kunšperk in Rogatec) še edini, ki ga je škofija v tistem casu nadzorovala (Gradivo VI, št. 144). Scasoma se je situacija zanjo poslabšala. Pri Žovneških je bilo drugace kot pri ministerialnih rodbinah, saj so bili svobodni gospodje. V 12. stoletju in prvi polovici 13. stoletja jih najdemo v oglejskih, andeških in krških listinah (CKL, št. 1–6, 9, 12–14, 18–19, 21–24). Pojavljali so se tudi v nekaj listinah štajerskega vojvode Leopolda VI., ne pa tudi pri njegovem sinu Frideriku. Domnevamo, da je bil razlog za to Friderikova vihrava politika, zaradi katere je zadnji Babenberžan slednjic tudi izgubil življenje (BUB I, št. 169; BUB II, št. 225, 248, 260, 271; CKL, št. 20). Kaže, da Žovneški, tudi v prvih letih po vojvodovi smrti, niso bili v štajerski politiki prav nic bolj aktivni. Na ta nacin so se izognili dolgim bojem, ki so divjali za babenberško dedišcino. Na vojvodino Štajersko gospodje Žovneški sredi 13. stoletja torej niso bili vezani na noben nacin, ceprav bi se, glede na svoj status (za razliko od Ptujskih), zlahka odlocili za vstopv štajersko deželno zvezo. Glede na ohranjeno gradivo lahko trdimo, da so Žovneški sredi 13. stoletja (kot svobodni gospodje) v plemiški družbi Štajerske in Koroške vsekakor imeli upoštevanja vreden status in to kljub temu, da vodilnih politicnih vlog takrat niso igrali (Liechtenstein, 2000, 75, 82, 84–85, kitice 191, 217, 227–228; Dopsch, 1998, 28–30). 8 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 Sl. 1: Ogrski kralj Bela IV. (Wikimedia Commons). Kljub statusu so tako v vec primerih takratnih pomembnih dogodkov ocitno stali ob strani in v letih po izumrtju Babenberške dinastije ni bilo nic drugace. V tem obdobju se po politicnih uspehih še zdalec niso mogli kosati z bolj agresivnimi rodbinami, ki so v takratno politicno dogajanje pogosteje in aktivneje posegale, ceprav so bile formalnopravno mordaskromnejšega izvora. Na tem mestu je treba tudi poudariti, da so bili gospodje Žovneški v casu izumrtja Babenberške dinastije, poleg grofov Vovbrških, še edina rodbina svobodnega izvora s posestmi na današnjem slovenskem Štajerskem. Vse ostale rodbine svobodnegaizvora, ki so bile pred tem aktivne predvsem v Posavinju (Vojniški, Dravsko-Šoštanjski, Šaleški), so do tega trenutka izumrle (Ravnikar, 2007, 44–52). Že v casu babenberške dinastije so štajerski vojvode imeli v svojih rokah odvetništvo nad Krško škofijo in njenimi obširnimi posestmi (Kosi, 2008, 537). Poleg tega so bili odvetniki žiškega in jurkloštrskega samostana, odvetniške pravice pa so imeli tudi nad delom posesti samostana v Gornjem Gradu (Ravnikar, 2010, 29–33). Vse to je vsakokratnemu štajerskemu vojvodi v Posavinju in Posotelju omogocalo velik 9 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 vpliv, poleg tega pa je tam že imel tudi laško gospostvo. Dejansko je vsaj posredno nadzoroval skoraj pol Posavinja. Po smrti zadnjega Babenberžana so se razmere za Krško škofijo poslabšale, saj njenega odvetnika in zašcitnika ni vec bilo. Tako Krškaškofija kot samostani v Žicah, Jurkloštru in Gornjem Gradu, so v naslednjih letih trpeli pod napadi lokalnih plemicev, ki so njihovo stisko sklenili. Tako so si krške insamostanske posesti in gradove s silo prilašcali. Ko je leta 1254 Štajersko v roke dobil ogrski kralj Bela, je bilo rešenih vec primerov plemiškega nasilja nad omenjenimi ustanovami, nekateri pa so se zatem vlekli še v sedemdeseta in celo osemdeseta leta (Gradivo VI, št. 244a; UBSt III, št. 147, 155; CKL, št. 28; UBSt III, št. 216; UBSt IV, št. 587; MDC V, št. 469; CKL, št. 52). S salzburškimi posestmi je bilo drugace. Na današnjem slovenskem Štajerskem jih je bilo prvic mnogo manj kot krških. Poleg tega se je novoizvoljeni salzburški nadškof Filip Spanheimski (ki je ta položaj zasedel leta 1247) kmalu po svoji izvolitvi ognjevito spustil v boj s svojimi politicnimi nasprotniki (GZM I, št. 81; Wagner, 1983, 438–439). Tako jim je dal mnogo manj priložnosti, da bi salzburške posesti napadali brez kazni. Nazadnje so bili tukaj še Ptujski, ki so se v boje po izumrtju Babenberžanov aktivno vkljucevali tudi sami. Vsekakor so imeli dovolj moci za obrambo posesti, ki so jih od Salzburga imeli v fevdu. Prejemniki tamkajšnje salzburške fevdne posesti sicer niso bili samo oni, a nedvomno so je imeli dalec najvec. K njihovi moci so poleg tega prispevale še njihove alodialne posesti v Posavinju. Salzburški fevdi v njihovih rokah tako vsekakor niso bili lahek plen. Porocila, ki bi govorila o raznih nasilstvih na salzburških posestvih iz tega casa, se niso ohranila. Po drugi strani je dokazov, da se je to dogajalo na krških in samostanskih posestvih, kar precej. Zakljucimo torej lahko, da so salzburške posesti po letu 1246 utrpele mnogo manjšo škodo kot krške in samostanske, ki so s smrtjo štajerskega vojvode izgubile svojega najpomembnejšega branitelja. KRATKA POLITICNA ZGODOVINA ŠTAJERSKE PO LETU 1246 Štajerski pesnik Ulrik Liechtensteinski je v svoji pesnitvi z naslovom Služba dami porocal, da je na Štajerskem in v Avstriji po smrti vojvode Friderika zavladala velika stiska (Liechtenstein, 2000, 580–581, kitica 1677). Ogrski kralj Bela je kljub svojemu porazu na bojnem polju babenberške dežele imel za svoj bojni plen. Po porocanju virov je v casu po smrti vojvode Friderika opustošil Avstrijo in Štajersko ter dal vec tisoc ljudi odpeljati (Gradivo V, št. 884; Hermanni Altahensis annales ad a. 1246–1252, MGH SS 17, 393; Continuatio Praedicatorum Vindobonensium ad a. 1246, MGH SS 9, 727; Dopsch, 1999, 203). Zdaj je vprašanje prihodnosti babenberških dežel naenkrat postalo eno najaktualnejših vprašanj v cesarstvu. Vpliv nad njimi so si skušali zagotoviti papež, ogrski kralj in stari cesar, v prepir pa sta se vmešali še Babenberžanki Margareta in Gertruda. Prva, katere mož Henrik je bil po uporu proti svojemu ocetu še vedno zaprt (umrl je leta 1242), je kmalu po smrti svojega brata zapustila samostan v Würzburgu in odhitela v Avstrijo. Druga, ki je še leto prej zavrnila zakon s cesarjem, pa je za veljavno štela svojo zaroko s ceškim princem Vladislavom. Ceškemu kralju je uspelo doseci poroko med Vladislavom in Gertrudo neposredno po Babenberžanovi smrti. Ceprav je bila Vladislavu 10 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 situacija v Avstriji naklonjena, se mu tam ni uspelo uveljaviti. Že v zacetku januarja 1247 je namrec umrl (Lechner, 1994, 299–300). Cesar je imel babenberška ozemlja za državne fevde zapadle cesarstvu, vendar se zaradi težke situacije ni cutil dovolj mocnega, da bi aspiracije do njih uresnicil. Bela, ki je prav tako imel aspiracije do babenberških ozemelj, je zaveznika našel v papežu Inocencu in protikralju Henriku, vendar se prav tako ni uspel uveljaviti. Po Vladislavovi smrti se je Gertruda poleti 1248 porocila z grofom Hermanom Badenskim. Papež mu je potrdil oblast nad Avstrijo, ki naj bi skladno z dedno pravico pripadla Gertrudi. Ko je cesarjev namestnik Oton Ebersteinski spoznal, da so njegova prizadevanja v Avstriji zaman, je s spremstvom avstrijskih in štajerskih plemicev odpotoval k cesarju v Italijo in mu nameraval predlagati ustolicenje deželnega kneza za babenberške dežele. Poslanstvo je poleti leta 1248 v Veroni zaman cakalo na avdienco pri cesarju. Oton je nato odstopil od svoje funkcije cesarjevega glavarja, delegacija pa se je razocarana vrnila domov. Cesar je za novega glavarja v Avstriji imenoval bavarskega vojvodo Otona II., isti naslov je na Štajerskem dobil goriški grof Majnhard III. (Dopsch, 1999, 204–205; Hoensch, 1989, 38). Drugi Gertrudin mož, Herman Badenski, je pred koncem avgusta leta 1249 prispel v Avstrijo ter si tam in na Štajerskem skušal pridobiti vojvodsko oblast. Ni imel veliko uspeha in tudi sam je že oktobra 1250 umrl. Cesar je goriškemu grofu jeseni 1249 podelil tudi namestništvo v Avstriji. Politicni izid v cesarstvu je ostal odprt, ko je tudi cesar decembra 1250 umrl (Koch, 2006, 347; Görich, 2006, 115). Da bi v svoji vojvodini vzpostavili mir, so se avstrijski deželni stanovi po pomoc obrnili k ceškemu kralju Vaclavu. Njegov drugi sin in moravski mejni grof Otokar Premysl je bil po smrti svojega brata prestolonaslednik. Konec leta 1251 je vkorakal v Avstrijo ter zasedel vso deželo. Istocasno je zacel uporabljati naslov avstrijskega vojvode (Dopsch, 1999, 206, 445; Hoensch, 1989, 10, 40–42).3 Potem ko si je Otokar Premysl (ki od leta 1253 nosil tudi naslov ceškega kralja) uspel zagotoviti Avstrijo, si je skušal svojo tamkajšnjo oblast utrditi še s poroko. Tako se je februarja 1252 porocil s 23 let starejšo Margareto in s tem legitimiral svoj vojvodski naslov. Medtem je Gertruda postala zaveznica ogrskega kralja in se porocila z njegovim sorodnikom rutenskim knezom Romanom Hališkim. A temu se tudi z ogrsko vojaško pomocjo v Avstriji ni uspelo uveljaviti, zato se je od Gertrude locil in se odpravil nazaj v domovino (Continuatio Claustroneoburgensis Prima ad a. 1253, MGH SS 9, 612; Continuatio SancrucensisSecunda ad a. 1253, MGH SS 9, 643; Hoensch, 1989, 44–51). Na Štajerskem so vec srece imeli Ogri, ceprav je tudi ceški kralj tam imel svoje privržence. Sporazum med ceško in ogrsko stranjo je bil sklenjen aprila 1254. Ceški kralj je obdržal tako Avstrijo kakor tudi štajerske posesti v Traungauu. Tudi pittensko podrocje je bilo zdaj njegovo (Dopsch, 1999, 206–207, 307, 447–449; Lechner, 1994, 307). Po smrti salzburškega nadškofa Eberharda je bil za novega nadškofa, kot receno, izvoljen Filip, sin koroškega Poznejši ceški kralj Otokar II. Premysl je v casu, ko je bil še samo moravski mejni grof, uporabljal samo ime Premysl. Po prevzemu oblasti v Avstriji je (po dedovem zgledu) zacel uporabljati tudi ime Otokar. V šestdesetih in na zacetku sedemdesetih let, ko je bil na vrhuncu svoje moci, je uporabljal le ime Otokar, proti koncu življenja pa ponovno obe imeni. 11 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 vojvode Bernharda in bratranec Otokarja Premysla. Po ocetovi smrti, leta 1256, je koroški vojvodski prestol zasedel Filipov brat Ulrik in, ker je tudi Filip upal na nasledstvo na vojvodskem prestolu, se je branil posvecenja. Posledicno je bil leta 1257 odstavljen, mesto salzburškega nadškofa pa je zasedel dotedanji sekovski škof Ulrik, proti kateremu se je Filip nato dolgo bojeval. Naslovu salzburškega izvoljenega nadškofa se je moral dokoncno odpovedati leta 1267 (Hoensch, 1989, 109.110; Štih, 2003, 71). Štajerska je po miru iz leta 1254 torej pripadla ogrskemu kralju, ki je kot tamkajšnjega glavarja postavil slavonskega bana Štefana (Iohannis abbatis Victoriensis Liber certarum historiarum ad a. 1261, MGH SS rer. Germ. 36/1, 169; Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 6717–6720, MGH Dt. Chron. 5/1, 89; UBSt IV, št. 514). Z agitiranjem in podkupovanjem je Bela ocitno že v casu Otokarjeve poroke z Babenberžanko Margareto na svojo stran pridobil vec pomembnejših lokalnih plemicev (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 2044–2153, MGH Dt. Chron. 5/1, 27–29, 1417–1418). Po miru s ceškim kraljem Otokarjem si je prizadeval v svoji novo pridobljeni vojvodini razmere umiriti in se je v ta namen v zacetku precej ocitno naslonil na nekatere plemice iz njenega juga. Ti so z Ogri že desetletja pred tem imeli raznovrstne stike, ceprav ne vedno prijateljskih. Možno bi bilo tudi, da je Bela plemice, ki jih je poznal iz casov preteklih bojev, na svojo stran pridobil že v casu, ko se je njegov sorodnik Roman Hališki porocil z Gertrudo Babenberško (torej poleti 1252). Glavar v casu ogrske vlade na Štajerskem (1254–1260) je bil torej ban Štefan. Štefan je bil iz mogocne plemiške rodbine Gutkeled, ki je bila švabskega izvora in je na Ogrsko prišla sredi 11. stoletja. Ban vse Slavonije je bil od 1248. do 1259. leta. Njegov naziv bana vse Slavonije napeljuje na misel, da je bil v sorodu z ogrsko kraljevo hišo Arpadovcev, saj tega naziva razen njegovega neposrednega predhodnika Dionizija iz rodbine Türje ni nosil nihce razen njenih clanov. Tega z gotovostjo sicer ne moremo potrditi. Štefan je imel sina Joahima Pektarja, ki je prav tako nosil naslov slavonskega bana. Kakor se zdi, se je Joahim okrog 1269 porocil z Marijo, hcerjo Romana Hališkega in Gertrude Babenberške. Prav dejstvo, da je imela Gertruda zaradi tega ponovno dobre zveze na Ogrskem, je najbrž spodbudilo Otokarja Premysla, da jo je dokoncno izgnal iz Štajerske (Karbic, 2000, 19–24; Meier, 1927, 20–21). Štefan je bil na Štajerskem nepriljubljen. Vcasu opravljanja funkcije deželnega glavarja se je predvsem zavzemal za pravice samostanov in drugih cerkvenih ustanov. Številni deželnoknežji ministeriali so bili zdaj prisiljeni vracati posesti ali dajati odškodnino, tako da je med njimi nejevolja proti ogrski nadoblasti vse bolj rasla (Dopsch, 1999, 453; Pferschy, 2003, 10–11). Sklepali bi lahko, da so isti ministeriali, ki so se zdaj pritoževali, v casu ogrskega prevzema oblasti na Štajerskem pricakovali popustljivega gospodarja. Samo ugibamo lahko, kaj je ogrska stran štajerskim deželanom pred budimskim mirom obljubljala. Zdaj pa, ko se to ocitno ni izpolnilo, so se Štajerci zaceli vedno bolj deliti na podpornike salzburškega nadškofa Ulrika Sekovskega, ki so ga podpirali Ogri, in na privržence Ulrikovih nasprotnikov, Filipa Spanheimskega, koroškega vojvode Ulrika in kralja Otokarja Premysla. Upor proti Ogrom se je zacel konec leta 1257 ali v zacetku naslednjega leta in ban Štefan je bil pregnan. Žarišce upora je bil Marenberg v Dravski dolini na celu s tamkaj 12 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 šnjim plemicem Sigfridom. Temu so, kot kaže, pomagali predvsem Ptujski. Kralj Bela je na Štajersko spomladi leta 1258 poslal vojsko pod poveljstvom svojega sina Štefana, ki je deželo ponovno osvojil. Štajerske deželane je Štefanu vsaj zacasno uspelo pomiriti, vendar se je zaradi slabih izkušenj s plemici na jugu vojvodine zdaj naslonil na tiste s severa. Štajersko plemstvo se je, ocitno povezano s ceškim kraljem, pozno jeseni 1259 ponovno uprlo Ogrom. Med štajersko stranjo in ceškim kraljem so se zacela pogajanja, saj Štajerci za deželnega kneza niso hoteli še enega samovoljnega tirana (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 5581–5938, MGH Dt. Chron. 5/1, 74–78, 1418; Pirchegger, 1936, 228–229; Pferschy, 1978/79, 81; Pferschy, 1977, 373; Mlinaric, 1997, 29). V Avstrijo, ki je tedaj že bila pod oblastjo ceškega kralja, so poslali nekaj svojih predstavnikov (ocitno z namenom pogajanj). Imena domnevnih štajerskih odposlancev so nam znana iz listine, ki jo je kralj Otokar Premysl marca 1260 izstavil na Dunaju in v kateri se je že imenoval štajerski vojvoda. Med njimi najdemo tudi Friderika V. Ptujskega in Gotfrida II. (III.?) Mariborskega. Bela in njegov sin Štefan se vojvodini Štajerski brez boja nista hotela odpovedati, a je Otokar Premysl njuno vojsko julija 1260 premagal (UBSt III, št. 286; Pferschy, 1978/79, 82; Pirchegger, 1936, 230). Z ogrsko stranjo je marca naslednje leto ponovno sklenil mir, s katerim se je moral Bela oblasti na Štajerskem odpovedati. Zakon Otokarja Premysla in Margarete Babenberške, ki je bil brez otrok, je bil nato še istega leta anuliran. Margareta je zapustila grad na Hradcanih. Teden dni po njenem odhodu se je Otokar Premysl porocil z Belovo vnukinjo Kunigundo (UBSt III, št. 286; MDC IV/1, št. 2725; UBSt IV, št. 8–15; BUB II, št. 462, 464–465; Lechner, 1994, 307; Pferschy, 1978/79, 82; Pferschy, 2003, 10–11). Vsaj del avstrijskega ter štajerskega plemstva in duhovšcine je Margareto imel za pravo dedinjo babenberških dežel. Odslovitev Margarete Otokarja Premysla najbrž ni stala le veliko simpatij, temvec je morala povzrociti tudi vsaj malo dvomov glede zakonitosti njegove vladavine v Avstriji in na Štajerskem. Ce zaradi velike razlike v letih in trenutne politicne situacije njegovi nameni niso bili bolj ali manj jasni že pri poroki z njo, pa po locitvi od nje ni moglo biti vec nobenega dvoma, da je z njegove strani šlo izkljucno za špekuliranje. Babenberških casov spominjajoci se avstrijski in štajerski deželani so zaradi razvoja dogodkov mogli dobiti vtis, da je Otokar Margareti, potem ko jo je izrabil kot sredstvo do cilja, zdaj ukradel njeno zakonito dedišcino. Njegovo ravnanje z Gertrudo (ki jo je leta 1269 izgnal iz Štajerske) je zatem le še prililo olja na ogenj, saj Otokar Premysl tudi v njenem primeru ni pomišljal in se je Gertrude znebil takoj, ko se mu je zaradi svojih zvez z ogrskih visokim plemstvom zazdela prenevarna. NAJPOMEMBNEJŠE RODBINE DANAŠNJE SLOVENSKE ŠTAJERSKE V DRUGI POLOVICI 13. STOLETJA Glede na ohranjene vire je težko reci, kako se je v casu, ko se je zacel boj za babenberško dedišcino, odzvalo štajersko ministerialno plemstvo z juga takratne vojvodine. Takoimenovani Štajerski deželani oziroma Štajerci (Styrienses) se v raznovrstnih virih za ta cas sicer omenjajo, vendar pogosto le kot skupina, v kateri posamezniki tako rekoc nikdar niso izpostavljeni (tako je sicer tudi v številnih poznejših primerih). Tako na primer ne 13 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 vemo, koliko clanov avstrijskoštajerske delegacije, ki je poleti 1248 v severni Italiji skušala doseci avdienco pri cesarju, je bilo iz obmocja današnje Slovenije. Edini, za katerega lahko z gotovostjo trdimo, da je bil del delegacije, je neki Oton iz Slivnice, katerega je skupaj z nekaterimi drugimi na poti zajel Filip Spanheimski, pristaš papeške stranke (Continuatio Garstensis ad a. 1248, MGH SS 9, 598; Annales Sancti Rudberti Salisburgenses ad a. 1248, MGH SS 9, 790; UBSt III, št. 32). Za vso drugo polovico 13. stoletja (in še cez) velja, dase Štajerci v sklopu razlicnih dogodkov, pri katerih so sodelovali, v narativnih virih najpogosteje omenjajo kot celota (in veckrat skupaj z Avstrijci), tako da posebej omenjenegaštajerskega ministeriala, pa naj bo s podrocja današnje slovenske Štajerske ali ne, srecamo izjemoma (Continuatio Vindobonensis ad a. 1278, 1287, MGH SS 9, 709–710, 714; Annales Otakariani ad a. 1254, MGH SS 9, 182; Continuatio Mellicensis ad a. 1292, MGH SS 9, 510; Continuatio Garstensis ad a. 1253, MGH SS 9, 600; Continuatio Florianensis ad a. 1278, MGH SS 9, 748; MDC IV/1, št. 2725; MDC V, št. 158; MDC VII, št. 250). Kakšnoje bilo tamkajšnje razpoloženje do zgoraj omenjenih velikašev, ki so Avstrijo in Štajersko skušali pridobiti v letih po Babenberžanovi smrti, iz virov ni mogoce zanesljivo razbrati. V takratnih ohranjenih oziroma dostopnih listinah Hermana Badenskega ter Gertrude in Margarete Babenberške tako ne najdemo omenjenega niti enega pripadnika južnoštajerske ministerialitete. Isto velja za besedila, ki govorijo o princu Vladislavu in Romanu Hališkem. Na splošno lahko torej zakljucimo, da so bile politicne simpatije spodnještajerskega plem stva nekje med letoma 1246 in 1254 precej razdeljene, poleg tega pa so se vsaj do neke mere tudi spreminjale. Dogodkom po letu 1254 je mnogo lažje slediti. Po tem letu se je nekaterimrodbinam na današnjem slovenskem Štajerskem povecala politicna moc, tako da so njihovi clani (vsaj nekaj casa) mocno izstopali iz povprecja. Na svoj vpliv so ti plemici opozarjali predvsem z opravljanjem deželnih služb, pojavljanjem na deželnih zborih, sodelovanjem pri politicnih dogodkih, pridobivanjem gradov in ustanavljanjem samostanov. Kot prvo mocnejšo rodbino moramo izpostaviti že veckrat omenjeno ministerialno rodbino Ptujskih, ki pa se je, kot receno, konec 12. stoletja zacela obnašati kot del štajerske deželne zveze. Že v zacetku 13. stoletja so nekateri njeni pripadniki imeli stike celo s kronanimi glavami, kar je bilo za obravnavani cas in prostor redko (ceprav ne cisto edinstveno). V drugi polovici 13. stoletja je bila rodbina Ptujskih na obmocju današnje slovenske Štajerske nedvomno cisto brez konkurence. Takrat se je lahko primerjala z vecino takratnih deželnoknežjih rodbin, prav tako pa ji še zdalec niso bili kos tudi svobodni Žovneški. V rokah Ptujskih je bilo v teku 13. stoletja vsaj 14 gradov, poleg teh pa so v petdesetih letih (skupaj s Svibenskimi) nadzorovali še Planino in Podsredo (UBSt III, št. 189; UBSt IV, št. 581; GZM IV, št. 54; Kos, 2005, 363, 381, 393; Kosi, 2011, 68; Štih, 1996, 541–542; Hajdinjak & Vidmar, 2009, 12–13). Že Hartnid II. Ptujski je bil leta 1253 ocitno eden izmed štajerskih deželnih glavarjev (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 2384–2445, MGH Dt. Chron. 5/1, 33). Najpomembnejši predstavnik rodbine je bil v drugi polovici 13. stoletja njegov brat Friderik V. (Zehetmayer, 2003, 103–112; Štih, 1996, 541; Hajdinjak & Vidmar, 2009, 6–7, 20).4 Slednji je sodeloval pri tako rekoc vseh Pri Ptujskih sicer veckrat ni jasno, kje na casovnem traku je treba napraviti locnice med njenimi clani, ki nosijo ime Friderik (ime se pojavi v vsaki generaciji). V mnogo primerih njihovega pojavljanja v listinah ni 14 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 pomembnejših štajerskih politicnih zadevah nekje od zacetka petdesetih pa vse do konca sedemdesetih let. Med letoma 1277 in 1279 je bil štajerski deželni sodnik, njegov sin Hartnid III. pa v istem casu ocitno celo štajerski deželni glavar (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 18521–98515, MGH Dt. Chron. 5/1, 245; Gradivo VI, št. 252, 259, 260. Hajdinjak & Vidmar, 2009, 20). Ptujski so bili v teku 13. stoletja vpleteni v nastanek treh samostanov. Šlo za postojanko Nemškega viteškega reda v Veliki Nedelji, ptujski dominikanski samostan ter ptujski samostan manjših bratov (UBSt II, št. 203, 271, 286; Mlinaric, 2009, 35–37; Mlinaric, 1989, 51–57). Žovneški so bili velik del druge polovice 13. stoletja prav tako neizstopajoci kot v prvi polovici. Svojo politiko so (povsem) spremenili šele na zacetku 14. stoletja. Do zacetka 14. stoletja so število gradov in stolpov, ki so jih posedovali uspeli povecati na devet (CKL, št. 49, 66–67, 72; Pirchegger, 1962, 145, 233 – opomba 95; Kos, 2005, 274–275, 300–301 334–335, 366, 376, 409). Ob mislih na Žovneške imamo dandanes pred ocmi pogosto uspehe njihovih potomcev v 14. in 15. stoletju. Morda bi torej pricakovali, da bo v drugi polovici 13. stoletja z njimi podobno, a ni tako. Žovneški v drugi polovici 13. stoletja niso ustanavljali samostanov ali opravljali deželnih služb. Prav tako se v 13. stoletju skoraj nikoli niso pojavljali na Štajerskih deželnih zborih, saj takrat še niso bili del štajerske deželne zveze in se tudi niso pravdali po njenem pravu. Mariborski so bili štajerski ministeriali in so poleg gradu Maribor (1164–1376), v drugi polovici 13. stoletja, v svojih rokah držali še pet gradov (Kos, 2005, 289–290, 327; Pirchegger, 1962, 215). Ustanovili niso nobenega samostana. V Mariboru je v njihovem casu sicer nastal samostan manjših bratov, vendar ni dokazov, da bi bili Mariborski vpleteni v njegovo ustanavljanje (Mlinaric, 1983, 59–60).5 Najpomembnejši predstavnik rodbine je bil v petdesetih letih Gotfrid II., brat krškega škofa Ditrika II. (1253–1278). Gotfrid je po izumrtju babenberške dinastije, skupaj z nekaterimi drugimi, hitro stopil na stran ogrskega kralja Bele ter se v casu njegove vlade na štajerskem uspel dobro uveljaviti. Od ogrskih oblasti je dobil službo štajerskega deželnega sodnika, ki jo je opravljal vsaj med letoma 1254 in 1256, morda pa še vse do leta 1259. Marca 1260 je bil (najbrž že njegov sin in soimenjak) med predstavniki štajerskega plemstva (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 2044–2123, MGH Dt. Chron. 5/1, 28–29, 1417; Gradivo VI, št. 258–260, 282; UBSt III, št. 193, 202, 203, 219, 279, 280; Obersteiner, 1969, 97–110), ko so se ti zadrževali Dunaju.6 Tam so se pogajali z Otokarjem Premyslom, ki se je pripravljal na prevzem možno z gotovostjo trditi, za katerega izmed Friderikov gre (isti problem se pojavlja tudi pri Kunšperških, kjer je pogosto ime Oton). Na tak problem naletimo ravno v petdesetih in šestdesetih letih, ko živita tako Friderik V. (1248–1288) kot njegov stric Friderik IV. (1211–1261). Vec avtorjev (Zehetmayer, Štih, Hajdinjak) vidi v Frideriku, ki je v petdesetih letih nosil funkcijo maršala ter v zacetku šestdesetih let stopil na stran ceškega kralja, Friderika V. in ne njegovega strica. Tako stališce zavzemam tudi sam. 5 Cas prihoda manjših bratov v Maribor ni poznan, se je pa to zgodilo okoli leta 1250. Bratje so tja prišli na pobudo mešcanov, ki se v nekem dokumentu iz leta 1470 izrecno navajajo kot ustanovitelji njihovega samostana. 6 Štajerski pesnik Otokar iz Geule v svojem delu z naslovom Avstrijska rimana kronika omenja plemice, ki jih je kralj Bela leta 1253 uspel podkupiti, da so v boju za Štajersko stopili na njegovo stran. Gotfrida sicer ni med naštetimi, a kljub temu ni dvoma, da je bil med njimi tudi on. Njegov visoki položaj neposredno po ogrskem prevzemu oblasti je bil nedvomno placilo za njegovo zavezništvo. 15 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 oblasti v njihovi vojvodini (UBSt III, št. 286; Pferschy, 1978/79, 82 – besedilo in opomba 70; Pirchegger, 1936, 230–231).7 Vuzeniški so bili sorodniki Mariborskih in štajerski ministeriali. Njihov grad v Vuzenici je bil šentpavelski fevd, poleg tega pa so na Koroškem, severozahodno od Celovca, imeli še grad Seltenheim, ki je bil domnevno spanheimski fevd in od koder so v moški liniji izvirali. Najpomembnejši clan rodbine je bil Kolon III. (UBSt IV, št. 11, 42, 180–181, 352; http://www.burgen-austria.com/archive.php?id=1153, 1. 3. 2015; Kohla, 1953, 286–287; Kosi, 2011, 68). Prav tako se je že zgodaj vpletal v štajersko politiko. Njegov oce (in soimenjak) je že pred mirom v Budimu (s katerim je ogrski kralj leta 1254 dobil Štajersko) skupaj z nekaterimi drugimi Štajerci stopil na ogrsko stran, za kar je dobil znatno odškodnino (ein kreftigez guot) (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 2044–2123, MGH Dt. Chron. 5/1, 28–29). Štajerski ministeriali Rogaški so v drugi polovici 13. stoletja poleg krškega Rogatca posedovali še tri gradove Henrik I. se je skupaj s svojim sinom v petdesetih in šestdesetih letih udeležil petih štajerskih deželnih zborov (UBSt III, št. 151, 156; UBSt IV, št. 42, 180–181, 352; MDC V, št. 368–370; Kos, 2005, 365, 379). Njegova rodbina je premogla dovolj prestiža, da je ustanovila duhovno ustanovo. Zofija (Henrikova sestra) je namrec pred letom 1237 v Studenicah pod Bocem ustanovila špital, okrog leta 1245 pa ženski dominikanski samostan (Gradivo VI, št. 83, 98, 131; UBSt IV, št. 426, 463; Mlinaric, 2005, 7, 18–27). Ko govorimo o marenberški veji Trušenjskih, mislimo s tem pravzaprav le na Sigfrida Marenberškega. Njegov oce Albert, ki je zgradil Marenberg, se s sinovimi kasnejšimi politicnimi uspehi namrec sploh ni mogel primerjati. Sigfrid je po ocetu podedoval tudi Nove Trušnje, ki so bile ravno tako kot Marenberg na šentpavelski zemlji zgrajene protipravno. Po materi je pri Šentvidu ob Glini podedoval grad Hardek (Gradivo VI, št. 136; http://www.burgen-austria.com/archive.php?id=1140, 3. 3. 2015; Mlinaric, 1997, 24). Sigfrid je bil predvsem v šestdesetih letih eden najdejavnejših plemicev štajerskokoroškega prostora. Konec petdesetih let je po porocanju Avstrijske rimane kronike sodeloval v uporu proti ogrski oblasti na Štajerskem (UBSt III, št. 151, 268, 279; UBSt IV, št. 11, 42, 352; Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 5581–5613, MGH Dt. Chron. 5/1, 74, 1418), kasneje pa se ni vec vojaško udejstvoval ter je bil dejaven kot politik (UBSt III, št. 151, 268, 279; UBSt IV, št. 11, 42, 352). Skupaj s svojo materjo je v zacetku petdesetih let ustanovil ženski dominikanski samostan v Marenbergu, vendar se s tem ni ustavil. Sredi šestdesetih let si je aktivno prizadeval ustanoviti še cisterco v Kanalski dolini, kar pa mu iz neznanih razlogov ni uspelo (Mlinaric, 1997, 28; Pirchegger, 1962, 159). Otrok najverjetneje ni imel, tako da je marenberška veja Trušenjskih po njegovi smrti izumrla. Ranšperško-Lemberški so bili krška ministerialna rodbina, katere gradovi (teh je bilo v drugi polovici 13. stoletja pet) so bili vsi krški fevdi. Najznamenitejši clan rodbine v drugi polovici 13. stoletja je bil Nikolaj Lemberški, dober vojak, a obenem zaletav in vrocekrven (Gradivo VI, št. 225; MDC V, št. 45, 391; Liechtenstein, 2000, 509, 536, kitice 1454, 1551; Kos, 2005, 267, 288, 309, 363; Ravnikar, 2001, 335–336). Listino Zahn sicer oznacuje za ponaredek, vendar Pferschy kasneje dokazuje, da temu ni tako. 16 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 Ranšperško-Lemberški samostanov niso ustanavljali. Za kaj takega niso imeli politicne moci, kaj šele posesti, ki bi jo svojemu samostanu zmogli podariti. Razen Nikolaja so skoraj vsi stali v ozadju dogajanja in bili pod kontrolo krških škofov. Zadnji, ki jih moramo na tem mestu omeniti, so plemici rodbine Svibenskih, katerih maticni grad je stal zahodno od Radec. Svibenski so bili v 12. in 13. stoletju ena najimenitnejših negrofovskih rodbin na Kranjskem. Svojemu maticnemu ozemlju so sicer ohranili alodialni status, ceprav se v virih nikoli niso imenovali kot svobodni in se je konec 12. stoletja njihov status vedno bolj bližal ministerialnemu. V istem casu so se zaceli navezovati na štajerske vojvode (ceprav so bili prav tako aktivni na Kranjskem). Kot price jih najdemo tako v otokarskih, babenberških in spanheimskih kot v salzburških in drugih listinah. Poleg Svibnega so okrog leta 1260 obvladovali še sedem gradov. V drugi polovici 13. stoletja so bili aktivni štirje bratje Svibenski, ki pa so na politiko imeli razlicne poglede. Medtem ko je bil najstarejši Henrik III. pragmaticen in umirjen, so bili Ulrik, Leopold in Viljem avanturisti. Nekoc so morda sodelovali v bojih za babenberško dedišcino, kasneje pa (na strani koroškega vojvode Ulrika) v raznih drugih spopadih (Kos, 2003, 182–189). Henrikse je po ceškem prevzemu oblasti na Štajerskem odlocil za lojalnost Otokarju Premyslu. Svibenski v drugi polovici 13. stoletja na Štajerskem niso opravljali deželnih služb, prav tako niso ustanavljali samostanov. Premoženje za kaj takega so verjetno imeli, a so bili hkrati prevec neenotni za izpeljavo projekta takih razsežnosti. Ptujski so v drugi polovici 12. stoletja na krškem gradu Kunšperk osnovali svojo stransko vejo. Prvi predstavnik le-te je bil Oton I. (1182–1251), sin Friderika II. Ptujskega. Otonov brat Friderik III. je medtem ostal na maticnem Ptuju. Medtem ko so Ptujski, predvsem po letu 1200, svoje vezi s salzburško nadškofijo vedno bolj trgali in se pojavljali v okolici štajerskih vojvod (UBSt I, št. 619–620; MDC III, št. 1412, 1470; UBSt II, št. 26, 42; Gradivo V, št. 12; UBSt II, št. 54; MDC IV/1, št. 1539; Gradivo V, št. 51; UBSt II, št. 65; MDC IV/1, št. 1546; Gradivo V, št. 73; UBSt II, št. 70; MDC I, št. 412; UBSt II, št. 86; Gradivo V, št. 184; UBSt II, št. 118; MDC I, št. 436; UBSt II, št. 124; MDC I, št. 461; UBSt II, št. 146; UBSt Erg., št. 36; MDC IV/1, št. 1782; UBSt II, št. 166, 188; Gradivo V, št. 402, 403; MDC IV/1, št. 1899, 1900; UBSt II, št. 245; UBSt Erg., št. 39; MDC IV/1, št. 1938; UBSt II, št. 287, 288; Gradivo V, št. 558; UBSt II, št. 291, 293; MDC IV/1, št. 2110; UBSt II, št. 337, 338, 363; MDC IV/1, št. 2137; UBSt II, št. 366; Gradivo V, št. 697; MDC IV/1, št. 2193; Gradivo V, št. 739; MDC IV/1, št. 2209, 2212, 2265; UBSt II, št. 424, 426, 450, 452, 454; MDC IV/1, št. 2333; UBSt III, št. 4, 5; Gradivo V, št. 891; UBSt III, št. 51, 59; Zehetmayer, 2003, 100–108), tega za Kunšperške ne moremo reci. Oton I. se je namrec veliko pogosteje kot v spremstvu štajerskih vojvod ali krških škofov (Gradivo IV, št. 657, 659, 705; UBSt II, št. 65, 118; Gradivo V, št. 184; MDC I, št. 412, 461; BUB II, št. 267–268, 271; SUB III, št. 962)8 zadrževal v spremstvu Vec babenberških listin, v katerih se pojavlja Oton Kunšperški, sta vojvoda Leopold VI. in njegov sin Friderik izdala za oziroma v sodelovanju s salzburškim nadškofom Eberhardom II. (5) ali krškim škofom Henrikom II. (1). Glede na vse druge listine in Otonov izvor bi tako lahko sklepali, da se Oton v doticnih primerih v okolici avstrijsko-štajerskega vojvode ni gibal kot clan njegovega spremstva, temvec kot clan spremstva salzburškega nadškofa oziroma krškega škofa. 17 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 salzburških nadškofov (oziroma prical v njihovih listinah), ceprav je bil njegov domaci grad Kunšperk eden izmed petih glavnih fevdov krške škofije (MDC III, št. 1430, 1470; UBSt II, št. 26, 42; Gradivo V, št. 12; UBSt II, št. 54; MDC IV/1, št. 1539; Gradivo V, št. 51; UBSt II, št. 65; MDC IV/1, št. 1546; Gradivo V, št. 73; UBSt II, št. 70, 86, 118; MDC I, št. 436; UBSt II, št. 124, 146; UBSt Erg., št. 36; MDC IV/1, št. 1782; UBSt II, št. 166, 188; SUB III, št. 792–793; MDC IV/1, št. 1938; UBSt II, št. 288; SUB III, št. 925; UBSt II, št. 291, 293; MDC IV/1, št. 2110; UBSt II, št. 337–338, 366; SUB III, št. 938; MDC IV/1, št. 2193; SUB III, št. 962; MDC IV/1, št. 2209, 2212, 2265; UBSt II, št. 424, 426, 450, 452, 454; MDC IV/1, št. 2333; UBSt III, št. 4–5; Gradivo V, št. 891; Gradivo VI, št. 16–18). Razloga za to sta bila gotovo njegov salzburški ministerialni izvor in dejstvo, da je bila krška škofija lastniška škofija salzburške nadškofije. Oton Kunšperški se je za razliko od svojih ptujskih sorodnikov v svetu politicnih intrig morda znašel slabše, ceprav bi bilo verjetno, da se je tudi on skušal navezati na Babenberžane. Nazadnje ni imel moci, da bi se iztrgal salzburškemu vplivu. Tudi Ranšperško-Lemberški so bili v zacetku petdesetih let pod oblastjo krškega škofa. Nikolaj Lemberški pa se je krški oblasti ocitno vedno bolj izmikal in se zatekal pod okrilje koroškega vojvode Ulrika. Leta 1258 je skupaj z Leopoldom Svibenskim sodeloval v Ulrikovem napadu na salzburškega nadškofa Ulrika Sekovskega priRadstadtu na Salzburškem. Ker je bil to cas, ko je mladi ogrski kralj Štefan s svojovojsko zasedal Štajersko, je vecina štajerskih deželanov v tistem trenutku podpirala njegovega zaveznika nadškofa Ulrika, ceprav se je kmalu potem ponovno uprla ogrski nadoblasti. Po besedah Otokarja iz Geule sta se Leopold in Nikolaj pri napadu še posebej izkazala, saj sta izid bitke obrnila v korist Korošcev, ko se je že zdelo, da sozmagali Štajerci (Gradivo VI, št. 141; Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 6077–6129, MGH Dt. Chron. 5/1, 80–81, 1418). V primeru salzburških rodbin današnje slovenske Štajerske, ki so se v 13. stoletju vkljucile v štajersko deželno zvezo, je šlo dejansko izkljucno za Ptujske, saj Rajhenburški za kaj takega niso imeli moci. Takoj po letu 1246, ko je salzburška nadškofija še zadnjic skušala zaustaviti to ptujsko vkljucevanje, so bili Ptujski v štajerski deželni zvezi zelo dejavni in so se vkljucevali v tako rekoc vse pomembnejše štajerske zadeve (Zehetmayer, 2003, 100–103, 111–112). Na tem mestu je treba poudariti, da se skozi vse obravnavano obdobje tako pri salzburških kot krških ministerialih kaže splošen trend trganja vezi s svojo (nad)škofijo, kjer je to le mogoce. Rodbinam in posameznikom, ki so za kaj takega imeli dovolj moci, se je zdelo mnogo bolj privlacno vkljucevanje v spremstvo štajerskega ali koroškega vojvode, svoje (nad)škofe pa so zapušcali. Primera, kjer bi se ta proces odvijal (ali vsaj zacel odvijati) v nasprotni smeri, ne poznam. V obravnavanem casu je bil predvsem spanheimski dvor v Šentvidu ob Glini še zadnji veliki center viteške dvorne kulture v Vzhodnih Alpah (Kos, 2003, 189). To je najverjetneje vplivalo na posameznike, ki so iskali viteško življenje. Primarni razlog za prikljucitev k štajerski deželni zvezi je po mojem mnenju tical drugje, namrecpredvsem v pravicah, ki jih je Štajercem zagotavljal Georgenberški rocin (ter njegova potrditev iz leta 1237). Ravno zaradi teh pravic so se Ptujski najbrž že v babenberškem casu skušali vkljuciti v štajersko deželno zvezo. 18 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 Hartnid I. Ptujski je neposredno po smrti vojvode Friderika nekaj casa spadal v cesarjev tabor (Gradivo VI, št. 93). Njegov sin Friderik (V.) se je kmalu zatem (kakor tudi Kolon II. Vuzeniški in Sigfrid Marenberški) pustil podkupiti s strani ogrskega kralja Bele (leta 1253) in vesel stopil na njegovo stran (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 2044–2123, MGH Dt. Chron. 5/1, 28). Oce in sin sta delovala skladno. Poleg Ulrika I. Wildonskega je bil Hartnid I. ocitno eden izmed vodilnih štajerskih plemicev, ki so približno v istem casu ponaredili potrditev Georgenberškega rocina s strani cesarja Friderika Georgenberški rocin (vstavljen v ponarejeno listino) je vseboval vrinek, ki je dolocal, da imajo Štajerci v primeru smrti vojvode brez moškega potomca sami pravico odlocati o tem, kdo bo novi vojvoda (Spreitzhofer, 1986, 78–91). Omenjena potrditev je bila voda na mlin ogrskemu kralju, ki je Friderika V. po svojem prevzemu oblasti na Štajerskem tudi nagradil. Ogrska stran se je kljub vsem svojim uslugam, kot že receno, nazadnje zamerila tudi Ptujskim, ki so, ko se je na prelomu med letoma 1257 in 1258 zacel protiogrski upor, potegnili z uporniki. Tudi v casu vladavine Otokarja Premysla (in še kasneje) se je Friderik odlicno znašel (Bele, 2016, 136–142). ZAKLJUCEK Proces prehajanja Avstrije in Štajerske iz rok v roke razlicnih rodbin se je koncal šele leta 1278. To je bil tudi trenutek, ko so še zadnji posamezniki na tleh današnje slovenske Štajerske nehali stopati na strani razlicnih tekmecev, saj so Habsburžani tedaj uspeli pridobiti zase skoraj vso Babenberško dedišcino (MDC V, št. 356–357; Kusternig, 1978/79, 276–300; Darovec, 2016, 27; Štih, 2006, 244). Ceprav leta 1260 še ni bilo jasno kako bodo v prihodnosti koncali mnogi izmed zgoraj opisanih plemicev, se je pot prenekaterih precej jasno kazala že tedaj. Friderik V. je letih, ki so sledila požel vec politicnih uspehov in uspel svojim potomcem trajno zagotoviti visoko mesto v štajerski deželni politiki. Nikolaj Lemberški je sprico svoje vihrave politike postal strupen nasprotnik ceškega kralja Otokarja Premysla, bil prisiljen pobegniti na Ogrsko ter docakal svoj konec kmalu po letu 1274 (Muchar, 1850, 361; Krones, 1865, 71–72). Otokar Premysl je bil po drugi strani ravno takrat na višku svojih moci. Poleg Avstrije in Štajerske (s prevladujocim položajem v Savniji) je uspel zasesti še Koroško in Kranjsko, leta 1272 pa je bil postavljen še za furlanskega generalnega glavarja in tako za kratek cas postal de facto upravitelj oglejskega patriarhata (Darovec, 2016, 16). Sigfrid Marenberški, ki je v svojih zadnjih letih mislil bolj na ustanavljanje samostanov, kot pa na politicno prerivanje je bil še toliko politicno aktiven, da si je s spletkarjenjem (na Koroškem) proti Otokarju Premyslu slednjic izkopal svoj lastni grob. Prav to je bil razlog za njegovo naglo in nasilno smrt na prelomu med letoma 1271 in 1272. Potomci Otona Kunšperškega se krškim in salzburškim gospodom niso uspeli izviti iz rok, ceprav so poskušali tudi po letu 1260. Svibenski so doživeli razlicne rezultate svojih odlocitev. Medtem ko je bil Henrik III. v dobrem položaju v casu Otokarja Premysla, je Viljem prišel na svoj racun v casu upora proti ceški nadoblasti leta 1276. Zakljucimo lahko, da so razni clani spodnještajerskih rodbin v obravnavanem casovnem obdobju razmeroma aktivno posegali v politiko pri cemer to še v najvecji meri velja za 19 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 Ptujske, v najmanjši pa za Žovneške. Temu primerno so se pojavljali tudi v virih. Ceprav nam viri v mnogih primerih (predvsem za cas med letoma 1246 in 1254) ne dovoljujejo postavljati konkretnejših trditev lahko recemo, da so se razni plemici v spreminjajocih se situacijah odzivali razlicno, nekateri impulzivno, drugi pragmaticno. Temu primerni so bili tudi rezultati, ki pa se niso vedno pokazali cez noc. Celotno obravnavano obmocje ter predvsem tamkajšnje cerkvene institucije so bile veckrat plen raznih plemicev. Ti v danih trenutkih niso pomišljali, temvec so izkorišcali njihovo trenutno nezašcitenost. Vsi so namrec v bistvu razmišljali o krepitvi lastnega položaja. Dejstvo, da so bili pri tem mnogi pripravljeni na nasilništva in izdaje je zaradi bojev za babenberško dedišcino in posledicnih pogostih obdobij brezpravnosti v regiji prišlo do izraza še bolj kot bi sicer. 20 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 THE TODAY SLOVENIAN STYRIA IN THE PERIOD 1246–1260 Martin BELE University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: martin.bele@gmail.com Tone RAVNIKAR University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: tone.ravnikar@guest.arnes.si Andrej HOZJAN University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: andrej.hozjan@um.si SUMMARY In the period between 1246 and 1260 Styrian history was unraveling turbulently and unpredictably. After the ducal dynasty of Babenberg became extinct a number of central European princes began fi ghting for their inheritance. Members of petty local nobility were thus forced to fend for themselves. Some managed to navigate quite skillfully and amplify their family’s power in the process. The purpose of this article is to shed some light on the political developments in the region of the present-day’s Slovenian Styria as well as political participation of the strongest lower-Styrian nobles. With this in mind we’ve analyzed written sources from the above-mentioned time period and most of all the so called Austrian Rhyme Chronicle by Ottokar aus der Gaal. By analyzing the sources, we managed to determine, that while some of the nobles misjudged the political situation (and consequently fell into ruin) others managed to achieve considerable honors and secure important positions for their descendants in the Styrian and central European region. Those who were most ruthless and ready to bend their points of view to the current political situation were also most successful. The latter were unscrupulously ready to take advantage of any given situation. All they were basically doing was increasing their political power. During this period of fi ghting for the Babenberg inheritance their readiness to commit even the worst acts of violence and betrayal came to light even more clearly as it otherwise would. Keywords: Slovenian Styria, mid-13th century, ministeriales, House of Babenberg, Ottokar II of Bohemia, Béla IV of Hungary 21 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 VIRI IN LITERATURA Annales Otakariani – Ur. D. Rudolfus Köpke. Monumenta Germaniae Historica. Scriptorum. Tomus IX. Pertz, G. H. (ur.). Hannover, Hahnsche Buchhandlung, 1851. Annales Sancti Rudberti Salisburgenses – Ur. D. Wilhelmus. Wattenbach. Monumenta Germaniae Historica. Scriptorum. Tomus IX. Pertz, G. H. (ur.). Hannover, Hahnsche Buchhandlung, 1851. BUB – Urkundenbuch zur Geschichte der Babenberger in Österreich I, II. Fichtenau, H. & E. Zöllner (ur.). Wien, Verlag Adolf Holzhausens Nachfolger, 1950, 1955. CKL – Celjska knjiga listin I: listine svobodnih gospodov Žovneških do leta 1341. Kos, D. (ur.). Ljubljana, Celjel, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Muzej novejše zgodovine, 1996. Continuatio Claustroneoburgensis Prima – Ur. D. Wilhelmus. Wattenbach. Monumenta Germaniae Historica. Scriptorum. Tomus IX. Pertz, G. H. (ur.) Hannover, Hahnsche Buchhandlung, 1851. Continuatio Florianensis – Ur. D. Wilhelmus. Wattenbach. Monumenta Germaniae Historica. Scriptorum. Tomus IX. Pertz, G. H. (ur.). Hannover, Hahnsche Buchhandlung, 1851. Continuatio Garstensis – Ur. D. Wilhelmus. Wattenbach. Monumenta Germaniae Historica. Scriptorum. Tomus IX. Pertz, G. H. (ur.). Hannover, Hahnsche Buchhandlung, 1851. Continuatio Mellicensis – Ur. D. Wilhelmus. Wattenbach. Monumenta Germaniae Historica. Scriptorum. Tomus IX. Pertz, G. H. (ur.). Hannover, Hahnsche Buchhandlung, 1851. Continuatio Praedicatorum Vindobonensium – Ur. D. Wilhelmus. Wattenbach. Monumenta Germaniae Historica. Scriptorum. Tomus IX. Pertz, G. H. (ur.). Hannover, Hahnsche Buchhandlung, 1851. Continuatio Sancrucensis Prima – Ur. D. Wilhelmus. Wattenbach. Monumenta Germaniae Historica. Scriptorum. Tomus IX. Pertz, G. H. (ur.). Hannover, Hahnsche Buchhandlung, 1851. Continuatio Sancrucensis Secunda – Ur. D. Wilhelmus. Wattenbach. Monumenta Germaniae Historica. Scriptorum. Tomus IX. Pertz, G. H. (ur.). Hannover, Hahnsche Buchhandlung, 1851. Continuatio Vindobonensis – Ur. D. Wilhelmus. Wattenbach. Monumenta Germaniae Historica. Scriptorum. Tomus IX. Pertz, G. H. (ur.). Hannover, Hahnsche Buchhandlung, 1851. Gradivo – Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV, V. Kos F. & M. Kos (ur.). Ljubljana, Leonova družba, 1915, 1928. Gradivo VI – Gradivo za slovensko zgodovino v srednjem veku 6/1. Baraga, F. na podlagi gradiva Boža Otorepca (ur.). Ljubljana, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2002. GZM – Gradivo za zgodovino Maribora I, IV. Mlinaric, J. (ur.). Maribor, Pokrajinski Arhiv Maribor, 1975, 1978. 22 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 Hermanni Altahensis annales – Ur. Ph. Jaffe. Monumenta Germaniae Historica. Scriptorum. Tomus XVII. Pertz, G. H. (ur.). Hannover, Hahnsche Buchhandlung, 1861. http://www.burgen-austria.com/archive.php?id=1153 (1. 3. 2015). http://www.burgen-austria.com/archive.php?id=1140 (3. 3. 2015. Iohannis abbatis Victoriensis Liber certarum historiarum – Tomus I. Libri I–III. Scriptores Rerum Germanicarum in usum scholarum ex Monumentis Germaniae Historicis separatim editi. Schneider, F. (ur.). Hannover und Leipzig, Hahnsche Buchhandlung, 1909. MDC I – Monumenta historica ducatus Carinthiae (MDC) I. Jaksch, A. v. (ur.). Klagenfurt, Kleinmayr, 1896. MDC III – MDC, III. Jaksch, A. v. (ur.). Klagenfurt, Kleinmayr, 1904. MDC IV/1 – MDC, IV/1. Jaksch, A. v. (ur.). Klagenfurt, Kleinmayr, 1906. MDC V – MDC, V. Wiessner H. (ur.). Klagenfurt, Kleinmayr, 1956. MDC VII – MDC, VII. Wiessner H. (ur.). Klagenfurt, Kleinmayr, 1961. Ottokars Österreichische Reimchronik – Monumenta Germaniae Historica. Scriptorum qui vernacula lingua usi sunt. Tomi V. Pars I, II. Gesellschaft für ältere deutsche Geschichtskunde. Joseph Seemüller, J. (ur.). Hannover, Hahnsche Buchhandlung, 1890, 1893. SUB III – Salzburger Urkundenbuch III. Hauthaler, W. & F. Martin (ur.). Salzburg, Verlag der Gesellschaft für Landeskunde, 1918. UBSt – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark I, II, III. Zahn, J. v. (ur.). Graz, Verlag des Historischen Vereines, 1875, 1879, 1903. UBSt IV – Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark, Vierter Band: 1260–1276. Appelt, H. & G. Pferschy (ur.). Wien, Verlag Adolf Holzhausens Nachfolger, 1975. UBSt Erg. – Urkundenbuch des Herzogtumes Steiermark: Ergänzungsheft zu den Bänden I bis III. Pirchegger, H. & O. Dungern (ur.). Graz, Selbstverlag der Historischen Landeskommission für Steiermark, 1949. Althoff, G. (2004): Family, Friends and Followers: Political and Social Bonds in Early Medieval Europe. Cambridge, New York, Melbourne, Madrid, Singapore, Săo Paulo, Delhi, Cambridge University Press. Appelt, H. (1976): Privilegium minus: das staufische Kaisertum und die Babenberger in Österreich. Wien, Köln, Graz, Hermann Böhlaus Nachf. Bele, M. (2016): Friderik V. Ptujski. Kronika, casopis za slovensko krajevno zgodovino, 64, 2, 135–146. Darovec, D. (2016): Turpiter interfectus. The Seigneurs of Momiano and Pietrapelosa in the customary system of conflict resolution in thirteenth-century Istria. Acta Histriae, 24, 1, 1–42. Dettelbacher, W. (1987): Österreich unter den Babenbergern. V: Pleticha, H. (ur.): Deutsche Geschichte. Bd. 3, Die Staufische Zeit 1152–1254. Gütersloh, Bertelsmann Lexikon Verlag, 347–360. Dopsch, H. (1970): Die Grafen von Heunburg. Carinthia I, 160, 311–342. 23 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 Dopsch, H. (1998): Die Freien von Sannegg als steirische Landherren und ihr Aufsteig zu Grafen von Cilli. V: Fugger Germadnik, R. (ur.): Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja; Die Grafen von Cilli, altes Thema – neue Erkenntnisse. Celje, Pokrajinski muzej, 23–35. Dopsch, H. et al. (1999): Die Länder und das Reich: der Ostalpenraum im Hochmittelalter. Wien, Ueberreuter. Freed, J. B. (1990): German Source Collections: The Archdiocese of Salzburg as a Case Study. V: Rosenthal, J. T. (ur.): Medieval Women and the Sources of Medieval History. Athens and London, The University of Georgia Press, 80–121. Görich, K. (2006): Die Staufer, Herrscher und Reich. München, Verlag C. H. Beck. Hajdinjak, B. (2013): Rajhenburški do zacetka 15. stoletja. Kronika, 61, 3, 713–750. Hajdinjak, B. & P. Vidmar (2009): Gospodje Ptujski – srednjeveški vitezi, graditelji in meceni. Ptuj, Pokrajinski muzej. Hoensch, J. K. (1989): Premysl Otakar II. von Böhmen: der goldene König. Graz, Wien, Köln, Verlag Styria. Karbic, M. (2000): Joakim Pektar, slavonski ban iz plemickog roda Gut-Kelur. Godišnjak Njemacke narodnosne zajednice / VDG Jahrbuch 2000, 19–24. Klasinc, P. P. (1985): Ormož v zgodovini. Arhivi, 8, 1–2, 9–12. Koch, W. (2006): Kaiser Friedrich II. V: Hartmann, G. & K. Schnith (ur.): Die Kaiser; 1200 Jahre europäische Geschichte. Wiesbaden, Marix Verlag, 319–351. Kohla, F. X. (1953): Kärntens Burgen, Schlösser und wehrhafte Stätten. Klagenfurt, Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten. Komac, A. (2006): Od mejne grofije do dežele: Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju. Ljubljana, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. Koropec, J. (1976): Brežice v srednjem veku. Casopis za zgodovino in narodopisje, 47, 1, 93–116. Kos, D. (2003): Blesk zlate krone: gospodje Svibenski – kratka zgodovina plemenitih nasilnikov. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. Kos, D. (2005): Vitez in grad; vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do zacetka 15. stoletja. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. Kosi, M. (2008): Dežela, ki je ni bilo. Posavinje med Kranjsko in Štajersko od 11. do 15. stoletja. Studia Historica Slovenica, 8, 2–3, 527–564. Kosi, M. (2011): Visoki in pozni srednji vek (10.–15. stoletje). V: Bajt, D. & M. Vidic (ur.): Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana, Nova revija, 59–103. Krones, F. (1865): Vorarbeiten zur Quellenkunde und Geschichte des mittelalterlichen Landtagswesens der Steiermark. Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen, 2, 26–113. Kusternig, A. (1978/79): Probleme um die Kämpfe zwischen Rudolf und Ottokar und die Schlacht bei Dürnkrut und Jedenspeigen am 26. August 1278. V: Weltin, M. & A. Kusternig (ur.): Ottokar–Forschungen. Wien, Verein für Landeskunde von Niederösterreich und Wien, 226–311. 24 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 Lechner, K. (1994): Die Babenberger; Markgrafen und Herzoge von Österreich. Wien, Köln, Weimar, Böhlau Verlag. Lendvai, P. (2003): The Hungarians; a thousand years of victory in defeat. London, Hurst & Company. Liechtenstein, U. v. (2000): Frauendienst (Aus dem Mittelhochdeutschen ins Neu hoch-deutsche übertragen von Franz Viktor Spechtler). Klagenfurt / Celovec, Wieser Verlag. Meier, H. (1927): Gertrud Herzogin von Österreich und Steiermark. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 23, 5–38. Mlinaric, J. (1983): Minoritski samostan v Mariboru: 13. stoletje–1814. Casopis za zgodovino in narodopisje, 54, 1–2, 20–32. Mlinaric, J. (1989): Zgodovina samostana od ustanovitve do 1800. V: Mlinaric, J. & M. Vogrin (ur.): Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj, Celje, Mohorjeva družba Celje, 47–148. Mlinaric, J. (1991): Kartuziji Žice in Jurklošter. Maribor, Založba Obzorja. Mlinaric, J. (1997): Marenberški dominikanski samostan, 1251–1782. Celje, Mohorjeva družba. Mlinaric, J. (2005): Studeniški dominikanski samostan, ok. 1245–1782. Celje, Mohorjeva družba. Mlinaric, J. (2006): Župnija sv. Janeza Krstnika v Mariboru v srednjem veku. Studia Historica Slovenica, 6, 2–3, 297–308. Mlinaric, J. (2009): Dominikanski samostan na Ptuju. Ptuj, Zgodovinski arhiv na Ptuju. Muchar, A. v. (1850): Geschichte des Herzogthums Steiermark, Theil V. Grätz, Damian und Sorge. Obersteiner J. (1969): Die Bischöfe von Gurk: 1072–1822. Klagenfurt, Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten. Pferschy, G. (1977): Zur Beurteilung Siegfrieds von Mahrenberg. V: Ebner, H. (ur.): Festschrift Friedrich Hausmann, Akademische Druck-u. Graz, Verlaganstalt, 367–378. Pferschy, G. (1978/79): Ottokar II. Premysl, Ungarn und die Steiermark. V: Weltin, M. & A. Kusternig (ur.): Ottokar – Forschungen. Wien, Verein für Landeskunde von Nieder-österreich und Wien, 73–91. Pferschy, G. (2003): König Ottokar II., Herrscher der Steiermark und Graz. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 94, 9–18. Pirchegger, H. (1936): Gerschichte der Steiermark bis 1282. Graz, Wien, Leipzig, Verlag der Universitäts-Buchhandlung Leuschner & Lubensky. Pirchegger, H. (1958): Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters. 3. Teil. Graz, Selbstverlag der Landeskomission. Pirchegger, H. (1962): Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München, Verlag R. Oldenbourg. Ravnikar, T. (2001): Prehod gradu in gospošcine Helfenberg v roke Žovneških svobodnikov. Studia Historica Slovenica, 1, 2, 327–344. Ravnikar, T. (2006): Kraji na slovenskem Štajerskem in Maribor v srednjem veku. Studia Historica Slovenica, 6, 2–3, 279–296. 25 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA V OBDOBJU MED LETOMA 1246 IN 1260, 1–26 Ravnikar, T. (2007): Po zvezdnih poteh, Savinjska in Šaleška dolina v visokem srednjem veku. Velenje, Muzej Velenje. Ravnikar, T. (2010): Benediktinski samostan v Gornjem Gradu. Maribor, ZRI dr. Franca Kovacica. Rexroth, F. (2005): Deutsche Geschichte im Mittelalter. München, Verlag C. H. Beck. Spreitzhofer, K. (1986): Georgenberger Handfeste; Entstehung und Folgen der ersten Verfassungsurkunde der Steiermark. Graz, Wien, Köln, Verlag Styria. Štih, P. (1996): Salzburg, Ptuj in nastanek štajersko-madžarske meje v današnji Sloveniji. Zgodovinski casopis, 50, 4, 535–544. Štih, P. (2003): Rodbina koroških Spanheimov, prvih gospodov Kostanjevice. V: Smrekar, A. (ur.): Vekov tek. Kostanjevica na Krki 1252–2002. Zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta. Kostanjevica na Krki, Krajevna skupnost Kostanjevica na Krki, Organizacijski odbor za praznovanje 750. obletnice prve listinske omembe mesta, 55–75. Štih, P. (2006): K predzgodovini mesta Maribor. Studia Historica Slovenica, 6, 2–3, 243–260. Štih, P. (2014): Salzburg na spodnještajerski Dravi in Savi v srednjem veku. V: Štih, P. (ur.): Varia, Razprave, Razred za zgodovinske in družbene vede. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 175–205. Vilfan, S. (1996): Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana, Slovenska matica. Wagner, H. (1983): Vom Interregnum bis Pilgrim von Puchheim (Salzburg im Spätmittelalter). V: Dopsch, H. (ur.): Geschichte Salzburgs: Stadt und Land, 1. knjiga. Salzburg, Universitätsverlag Anton Pustet, 437–486. Zehetmayer, R. (2003): Zu den steirischen Landtaidingen und zur rechtlichen Stellung der Salzburger Ministerialen im Land Steiermark bis etwa 1300. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 94, 83–122. 26 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Received: 2017-07-03 DOI 10.19233/AH.2018.02 Original scientific article ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311 Martin BELE Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: martin.bele@gmail.com Tone RAVNIKAR Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: tone.ravnikar@guest.arnes.si Andrej HOZJAN Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: andrej.hozjan@um.si IZVLECEK Tema raziskave so deželni zbori, ki so se na Štajerskem dogajali med letoma 1246 in 1311. Tam so se zbirali plemici, ki so bili clani štajerske deželne zveze. Reševali so medsebojne spore ter razpravljali o odprtih vprašanjih. V obravnavanem casu se je odvilo 39 deželnih zborov, ki jih lahko zasledimo v virih. Sodelovali so plemici iz celotne vojvodine, pa tudi od drugod. Namen raziskave je bil predstaviti deželne zbore glede na geografski izvor udeležencev ter izpostaviti udeležence iz današnje slovenske Štajerske. Kljucne besede: deželni zbor, deželna zveza, deželni glavar, štajersko deželno pravo, vojvodina Štajerska, gospodje Ptujski, gospodje Žovneški LE ASSEMBLEE PROVINCIALI NELLA STIRIA NEGLI ANNI 1246 E 1311 SINTESI L’argomento della ricerca sono le assemblee provinciali che si svolsero nella Stiria tra gli anni 1246 e 1311. Vi prendevano parte nobili che erano membri della confederazione delle provincie della Stiria. Erano occasione per placare le dispute e discutere questioni aperte. Nel periodo preso in considerazione, vi furono 39 assemblee provinciali rintracciabili dalle fonti. Vi presero parte nobili di tutto il ducato e non solo. La ricerca intende presentare le origini geografi che dei partecipanti alle assemblee provinciali e mettere in rilievo quelli dell’odierna Stiria slovena. Parole chiave: assemblea provinciale, confederazione delle provincie, governatoreprovinciale, diritto provinciale della Stiria, ducato della Stiria, nobili di Ptuj, nobili di Žovnek 27 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 UVOD1 V pricujoci razpravi smo izpostavili rezultate raziskave, s katero smo želeli opraviti pregled doslej še neraziskanih štajerskih deželnih zborov med letoma 1246 in 1311. Namen clankla je torej predvsem ovrednotiti participacijo razlicnih (ne)štajerskih rodbin (oziroma njihovih clanov) na doticnih zborih, pri cemer se nato lahko sklepa glede njihovega politicnega delovanja v deželni politiki nasploh. Pri pisanju smo uporabljali avstrijsko in slovensko strokovno literaturo s podrocja srednjeveške zgodovine. Med uporabljenimi viri je treba izpostaviti Avstrijsko rimano kroniko Otokarja iz Geule ter zbrano listinsko gradivo za zgodovino Štajerske, ki so ga v prejšnjem stoletju zbrali in izdali Joseph von Zahn, Heinrich Appelt ter Gerhard Pferschy. Na zacetku izbranega casovnega obdobja Habsburžanov na prostoru Vzhodnih Alp še ni bilo, za štajerski vojvodski prestol pa se je srdito borilo vec pretendentov iz raznih koncev Srednje Evrope. Glede na mnoge politicne spremembe v tem casu smo domnevali, da se je to odražalo tudi v udeležbi na deželnih zborih. Pricakovali smo sicer, da bo najvec udeležencevna teh zborih geografsko gledano iz same vojvodine Štajerske, medtem ko bo vecji ali manjšiprocent navzocih tudi iz ceških in ogrskih dežel, današnje Švice ter drugih delov Cesarstva. Glede na njen geografski obseg je prav tako bilo pricakovati, da bo udeležencev s podrocjadanašnje slovenske Štajerske manj kot tistih s podrocja današnje avstrijske Štjaerske; kljubtemu število tistih s podrocja današnje slovenske Štajerske najbrž ne bo zanemarljivo, temvec bo – pac glede na njeno velikost – le razmeroma manjše. Domnevali smo tudi, da bo še najmanjše število udeležencev iz raznih oddaljenih dežel Cesarstva. Da bi bolje razumeli dinamiko, dogajanje in razmere v katerih so se deležni zbori dogajali, smo se na zacetku posvetili morda nekoliko manj znanim izrazom, s katerimi se bomo srecevali kasneje v naši razpravi. Prav tako smo nekaj cisto kratkih vrstic namenili politicni zgodovini v obravnavanem casovnem obdobju, ki je, kot smo domnevali, na naše rezultate pomembno vplivala. KAJ DEŽELNI ZBORI SO Ozemlje današnje slovenske v drugi polovici 13. stoletja ni bilo upravno homogena in teritorialno sklenjena enota s tocno dolocenimi mejami po današnjih merilih. Takratne dežele (tudi vojvodina Štajerska) so bile v prvi vrsti skupnosti deželnega plemstva (torej starega svobodnega in vecinskega ministerialnega plemstva). To je tvorilo t. i. deželno oziroma personalno zvezo (Personenverband), na celu katere je bil deželni gospod. Po svoji strukturi so bile dežele tako veckrat v veliki meri nesklenjene in na mejnih obmocjih nestabilne (Dopsch, 1999, 209–214; Komac, 2006, 38; Brunner, 1990, 239). Deželni gospod je v omenjeni skupnosti navzven igral vlogo vojaškega poveljnika, navznoter pa vlogo sodnika. To je pomenilo, da je poveljeval deželni plemiški vojski in predsedoval Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom št. P6-0138, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 28 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 plemiškemu oziroma ograjnemu sodišcu. Dežela torej ni temeljila na teritorialni, ampak na personalni zvezi plemicev. Obseg dežele je bil odvisen od obsega deželne zveze, torej plemicev, ki so se šteli k njej in njenemu deželnemu pravu ter priznavali istega deželnega gospoda. Pripadnost deželi se je manifestirala predvsem z udeležbo plemicev na t. i. deželnih sodnih zborih. Na teh zborih so plemici med seboj reševali spore po nacelih tamkajšnjega deželnega prava (Komac, 2006, 16–17: Štih, Uvodna študija; Brunner, 1990, 176–182, 233–235). Dinast ali cerkveni knez na celu dežele je moral biti sposoben le-to zavarovati, kar je bil prvi pogoj, da se je kot deželni gospod sploh lahko uveljavil. Bil je zašcitnik deželnega plemstva oziroma deželanov, ti so mu v zameno za zašcito dolgovali zvestobo. Bil je njihov gospod (dominus), oni pa so sodili v njegovo gospostvo (dominium) (Komac, 2006,32–33; Brunner, 1990, 374–387). Ceprav so veliki deli današnje slovenske Štajerske v 13. stoletju že sodili pod gospostvo štajerskih vojvod, tega ni moc trditi za celotno podrocje. To je bilo v tem casu še vedno v rokah vec teritorialnih gospodov. Predvsem nekdanja Savnija severno od Save (Posavinje), s samostojno pokrajinsko identiteto, je bila fevdalno zelo razdrobljena, v njej je prevladovala cerkvena posest (Kosi, 2008, 534–537; Ravnikar, 2007, 86, 92–95, 113–127; Bele, 2012, 543–553). Tudi štajerski vojvoda je tam imel mocan vpliv in razpolagal z obsežno posestvijo. Tamkajšnji posestniki so se tako v šestdesetih letih 13. stoletja veckrat pravdali po štajerskem deželnem pravu, v prvi polovici sedemdesetih let (1270–1276) pa je Posavinje, kakor se zdi na prvi pogled, imelo nekakšno samostojno upravo in posebnega deželnega sodnika (UBSt IV, št. 179–181, 352, 497: »Ego Hertnidus dictus de Guttenstain iudex provincialis de Seunia«, 587; GZM II, št. 30: »Nos Hertnidus de Cilia iudex provincialis Saunie«, 32: »domini Hertnidi de Gvtenstein iudicis provincialis Savnie«; Kosi, 2008, 540–541; Komac, 2006, 251–252; Ravnikar, 2006, 280; Ravnikar, 2008, 570). Z izrazom »deželni zbor« (Taiding, Landtaiding, placitum generale, placitum provinciae) mislimo torej predvsem na sodni zbor plemstva neke dežele, na katerem je prisoten deželni knez ali njegov predstavnik (Krones, 1900, 202; Mell, 1929, 120). Tam se poleg sodnih zadev razpravlja tudi o raznih odprtih deželnih vprašanjih. Med letoma 1246 in 1311 se je na Štajerskem odvilo vsaj 39 štajerskih deželnih zborov, ki jih lahko še danes zasledimo v virih. Od primera do primera se je za vsakega izmed njih odhranila zelo razlicna kolicina sledi, v nekaj primerih skoraj nic. Lahko smo tudi prepricani, da se je v omenjenem casovnem okviru zgodil marsikateri deležlni zbor, o katerem ni v virih prav nobenega sledu vec. Kar se tice deželnih zborov, ki jih poznamo, jih je bilo 20 v Gradcu, šest v Mariboru, štirje v Judenburgu, dva v Leobnu, po eden pa v Graslabu pri Neumarktu, v Feldkirchnu, Zeiringu pri Judenburgu, Kobenzu, Gössu, Dunajskem Novem mestu ter na Ptuju. Nacelovalo jim je 20 razlicnih dostojanstvenikov, med njimi še najveckrat (petkrat) škof Bruno Olomuški. UDELEŽENCI S PODROCJA DANAŠNJE SLOVENSKE ŠTAJERSKE Na podlagi ohranjenih virov je mogoce trditi, da so se plemici s podrocja današnje slovenske Štajerske zagotovo udeležili enaindvajsetih izmed omenjenih deželnih 29 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 zborov. Poleg tega lahko domnevamo, da so bili poleg tega navzoci vsaj še na sedmih. V casu med letoma 1246 in 1311 ni nobenega obdobja, ko jih daljši cas ne bi bilo in to navkljub izredno nestabilni politicni situaciji (za osemdeseta in devetdeseta leta veckrat ni zanesljivih podatkov). Edina posebnost (ki jo takoj opazimo) je precej pogosta navzocnostclanov rodbine gospodov Ptujskih ter nenadna vkljucitev gospodov Žovneških ob koncuomenjenega casovnega okvira. Ostale pomembnejše rodbine današnje slovenske Štajerske, katerih pripadnike v prvih nekaj desetletjih naceloma srecujemo pogosto (Mariborski, Rogaški, Marenberški, Vuzeniški, Svibenski), se deželnih zborov kasneje iz razlicnih razlogov skoraj nehajo udeleževati. Na seznamu rodbin, ki so se najpogosteje udeleževale štajerskih deželnih zborov, so na prvem mestu torej gospodje Ptujski (16), tem pa po vrstisledijo Mariborski (11), Marenberški, Svibenski in Rogaški (5), Vuzeniški (4), Žovneški (3) ter Ranšperško-Lemberški (2) (UBSt III, št. 54, 151, 155, 161–163, 178, 202–203, 279 –280; UBSt IV, št. 8–15, 41–43, 86, 179–181, 303–304, 332, 352, 390, 569; RHSt I, št. 43–45, 122–124; CKL, št. 85; Krones, 1899, št. 24, 69, 73, 87–89; Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 18655–18673, 23280–23297, MGH Dt. Chron. 5/1, 247–248, 307; Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 54959–55289, 60335–60370, 74115–74189, 98390–98480, MGH Dt. Chron. 5/2, 735–738, 802–803, 978–979, 1275–1276; Krones, 1865, 68–76; Muchar, 1850, 224–434; Muchar, 1859, 10–189). Kot receno je bilo obravnavano obdobje v zgodovini izredno nestabilno. To je bil cas dolgih medsebojnih bojev za oblast nad deli današnje Slovenije in Avstrije, iz njega pa je kot zmagovalec izšla grofovska rodbina Habsburžanov. S to zmago so Habsburžani prvic v svoji zgodovini stopili na najvišji oder evropske mednarodne politike, ki ga za tem niso vec zapus tili vec stoletij (Mlinaric, 2006, 299). Leta 1246 je v boju padel avstrijsko-štajerskivojvoda Friderik II., zadnji moški pripadnik rodbine Babenberžanov, ki je vojvodini Štajerski do tedaj vladala vec kot pol stoletja, vojvodini Avstriji pa celo 270 let. Triindvajset let po Friderikovi smrti je umrl tudi Ulrik III., zadnji koroški vojvoda iz rodbine Spanheimov, ki je poleg koroškega vojvodskega naslova v svojih rokah držal tudi velike dele takratne Kranjske. Konec obeh dinastij je na širšem podrocju Vzhodnih Alp v hipu sprožil boj za njuno dedišcino, ki je s prekinitvami trajal vse do leta 1311. V casu pred Habsburžani sta se v tem boju še najbolj izkazala ogrski kralj Bela IV. in ceški kralj Otokar II. Premysl, kista Štajerski vladala vsak po nekaj let (ogrski kralj med letoma 1254 in 1260, ceški kralj pa med letoma 1260 in 1276), a sta slednjic klavrno propadla. Osrednji del današnje slovenskeŠtajerske so od bitke pri Dürnkrutu (leta 1278) nesporno nadzirali Habsburžani (Dopsch, 1999, 444–483; Mlinaric, 2006, 299; Štih, 2006, 244–245). VODITELJI ZBOROV V odlocilnem trenutku oblikovanja dežele Štajerske v 13. stoletju je bila v njeno upravo vpeljana tudi funkcija glavarja (capitaneus, Hauptmann), o kateri bo sicer vec govora v nekem drugem clanku. V splošnem ima beseda širši pomen in oznacuje osebo, ki ima vojaško poveljstvo in kot namestnik (vladarja ali) deželnega kneza vcasih predseduje deželnim zborom. Štajerska je svojega prvega glavarja dobila v tridesetih letih 13. stoletja (Vilfan, 1961, 206). Takoj po izumrtju babenberške dinastije, leta 1246, 30 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 je cesar imenoval glavarja tako za Avstrijo kot za Štajersko. Tudi ogrski in ceški kralj sta na Štajerskem imenovala svoje glavarje. Po letu 1278 so jih zaceli imenovati tudi Habsburžani (Niederstätter, 2001, 97, 320). Kot bo vidno v nadaljevanju, je imelo veliko voditeljev štajerskih deželnih zborov v obravnavanem casovnem okvirju naslov glavarja, saj so bili trenutni štajerski vojvode (kralj Bela IV., kralj Otokar II., vojvoda/kralj Albreht Habsburški) zaposleni drugje. Ce ni bilo na voljo niti glavarja, je zbor vodil nek drugi dostojanstvenik, morda nosilec kake druge visoke funkcije ali pa tudi nekdo brez le-te. Zaradi izredno turbulentnih politicnih razmer, se je pac bilo nekajkrat treba znajti brez glavarjev, saj mnogokrat ni bilo jasno niti, kdo je legitimni štajerski vojvoda. Nekega stalnega vzorca, glede na katerega bi lahko predvidevali kdo bo vodil deželne zbore, torej ni. Kar se tice naše severne meje (oz. današnje slovensko-avstrijske državne meje), ta v casu 13. stoletja seveda še ni obstajala. Razne rodbine štajerskih deželanov južno od nje so bile popolnoma polnopravne clanice štajerske deželne zveze, ravno tako kot tiste severno. Med njimi ni bilo nobene razlike. Ker nas v tej raziskavi še najbolj zanima današnja slovenska Štajerska, se bomo v naslednjih vrsticah posebej posvetili le udeležencem deželnih zborov s tega podrocja. Njihovo skupno število je bilo sicer 43, vendar se jih je vecina (25) deželnega zbora udeležila le enkrat (Bele, 2016, 145). Tabela 1: Seznam štajerskih deželnih zborov med letoma 1246 in 1311. Kdaj je zbor potekal? Kje je zbor potekal? Kdo je zbor vodil? 1.: avgust 1249 Graslab pri Neumarktu cesarjev namestnik Majnhard III. Goriški 2.: september 1254 Gradec ogrski glavar ban Štefan 3.: december 1254 Maribor deželni sodnik Gotfrid II. Mariborski 4.: januar 1255 Gradec deželni sodnik Gotfrid II. Mariborski 5.: julij 1255 Gradec deželni sodnik Gotfrid II. Mariborski 6.: oktober 1256 Gradec deželni sodnik Gotfrid II. Mariborski 7.: maj 1259 Gradec ogrski kralj Štefan V. 8.: konec leta 1259 Ptuj deželni sodnik Vulfing Stubenberški 9.: december 1260 Gradec ceški kralj Otokar Premysl 10.: julij 1261 Maribor ceški glavar Vok Rosenberški 11.: 1261 Leoben ceški glavar Vok Rosenberški 12.: december 1262 Gradec ceški glavar Bruno Olomuški 31 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 13.: april 1265 Gradec ceški kralj Otokar Premysl 14.: maj 1265 Judenburg ceški glavar Bruno Olomuški 15.: junij 1265 Maribor ceški glavar Bruno Olomuški 16.: december 1268 Gradec ceški glavar Bruno Olomuški 17.: april 1269 Leoben deželni sodnik Herbord Füllsteinski 18.: avgust 1269 Gradec ceški glavar Bruno Olomuški 19.: oktober 1270 Maribor ceški glavar Burkhard Klingenberški 20.: julij 1274 Göss ni jasnega voditelja 21.: oktober 1274 Kobenz deželni sodnik Ditrik iz Fülme 22.: avgust 1275 Gradec Ekehard Dobrenjski, notar Iring, maršal Brevik 23.: oktober 1279 Gradec kralj Rudolf Habsburški 24.: oktober 1279 Judenburg kralj Rudolf Habsburški 25.: zacetek 1281 Gradec kralj Rudolf Habsburški 26.: december 1281 Maribor deželni sodnik Oton II. Liechtensteinski 27.: avgust 1283 Gradec deželni sodnik Oton II. Liechtensteinski 28.: februar 1284 Judenburg vojvoda Albreht Habsburški 29.: 1286 Zeiring pri Judenburgu admontski opat, glavar in pisar Henrik 30.: jesen 1291 Gradec vojvoda Albreht Habsburški 31.: november 1294 Feldkirchen vojvoda Albreht Habsburški 32.: marec 1299 Dunajsko Novo mesto kralj Albreht Habsburški 33.: september 1299 Maribor deželni glavar Ulrik I. Walseejski 34.: april 1302 Judenburg deželni glavar Ulrik I. Walseejski 35.: junij 1302 Gradec vojvoda Rudolf III. Habsburški 36.: 1303 Gradec kralj Albreht Habsburški 37.: december 1308 Gradec vojvoda Friderik Habsburški 38.: oktober 1309 Gradec deželni glavar Ulrik I. Walseejski 39.: maj/junij 1310 Gradec vojvoda Friderik Habsburški 32 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 Sl. 1: Škof Bruno Olomuški (Wikimedia Commons). Clani rodbine Ptujskih, navzoci na štajerskih deželnih zborih: 1. Hartnid I.: Graslab pri Neumarktu (1249) (UBSt III, št. 54). 2. Friderik V.: Maribor (1254), Gradec (1255), Gradec (1260), Maribor (1261), Leoben (1261), Gradec (1262), Gradec (1265), Maribor (1265), Gradec (1269), Maribor (1270), Judenburg (1279), Judenburg (1284) (UBSt III, št. 155, 161, 163; UBSt IV, št. 8, 42–43, 86, 162–163, 179, 352, 390; Muchar, 1850, 310, 422; MDC V, št. 578). 3. Friderik VI.: Judenburg (1302) (Muchar, 1859, 148–149; Krones, 1865, 75). 4. Amelrik: Gradec (1309) (RHSt I, št. 122–124; Muchar, 1859, 147). 5. Hartnid III.: Gradec (1302), Gradec (1309) (GZM II, št. 98; Muchar, 1859, 178–179; Krones, 1865, 76). 33 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 Clani rodbine Žovneških, navzoci na štajerskih deželnih zborih: 1. Ulrik I.: Maribor (1265) (UBSt IV, št. 180). 2. Leopold III.: Maribor (1265) (UBSt IV, št. 181). 3. Gebhard III.: Maribor (1265) (UBSt IV, št. 181a). 4. Ulrik II.: Gradec (1309), Gradec (1310) (RHSt I, št. 122–124; CKL, št. 85; Muchar, 1859, 178–181). Clani rodbine Mariborskih, navzoci na štajerskih deželnih zborih: 1. Gotfrid II.: Gradec (1254), Maribor (1254), Gradec (januar 1255), Gradec (julij 1255), Gradec (1256), Ptuj (1259) (UBSt III, št. 151, 155, 161–163, 178, 202–203, 279–280). 2. Gotfrid III.: Gradec (1260), Gradec (1262). 3. Kolon: Maribor (1265), Gradec (1269) (UBSt IV, št. 180, 352). 4. Konrad IV.: Maribor (1265), Gradec (1302) (UBSt IV, št. 180; Muchar, 1859, 147). 5. Henrik I. (Viltuški): Ptuj (1259) (UBSt III, št. 280). 6. Albreht I. (Viltuški): Ptuj (1259) (UBSt III, št. 280). 7. Rudolf (Limbuški): Ptuj (1259) (UBSt III, št. 280). 8. Ulrik IV.: Gradec (1302) (Muchar, 1859, 147). Clani rodbine Vuzeniških, navzoci na štajerskih deželnih zborih: 1. Kolon II.: Gradec (1260) (UBSt IV, št. 11). 2. Kolon III.: Gradec (1260), Maribor (1261), Gradec (1269) (UBSt IV, št. 11, 42, 352). 3. Konrad: Gradec (1260), Maribor (1265) (UBSt IV, št. 11, 180–181). Clani rodbine Rogaških, navzoci na štajerskih deželnih zborih: 1. Henrik I.: Gradec (1254), Maribor (1254), Maribor (1261), Maribor (1265) (UBSt III, št. 151, 156; UBSt IV, št. 42, 180–181). 2. Henrik II.: Maribor (1265), Gradec (1269) (UBSt IV, št. 180–181, 352). Clani rodbine Marenberških, navzoci na štajerskih deželnih zborih: 1. Sigfrid: Gradec (1254), Gradec (1259), Ptuj (1259), Gradec (1260), Maribor (1261), Gradec (1269) (UBSt III, št. 151, 268, 279; UBSt IV, št. 11, 42, 352). Clani rodbine Ranšperško-Lemberških, navzoci na štajerskih deželnih zborih: 1. Nikolaj: Maribor (1261), Göss (1274) (UBSt IV, št. 42; Muchar, 1850, 361). Clani rodbine Svibenskih, navzoci na štajerskih deželnih zborih: 1. Henrik III.: Maribor (1254), Ptuj (1259), Maribor (1261), Maribor (1265) (UBSt III, št. 155, 280; UBSt IV, št. 41–42; 180–181). 2. Leopold I.: Maribor (1261), Maribor (1265) (UBSt IV, št. 42, 180–181). 3. Leopold II.: Maribor (1265) (UBSt IV, št. 180–181). 4. Ulrik II.: Maribor (1299) (Krones, 1899, št. 69). 5. Rudolf I.: Maribor (1299) (Krones, 1899, št. 69). 34 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 Clani drugih (skoraj vedno mnogo šibkejših) rodbin današnje slovenske Štajerske, navzoci na štajerskih deželnih zborih: 1. Henrik Dravograjski: Graslab (1249) (UBSt III, št. 54). 2. Bertold Treunski: Gradec (1254) (UBSt III, št. 150–151). 3. Leopold Treunski: Gradec (1255) (UBSt III, št. 160, 163). 4. Konrad Treunski: Maribor (1254) (UBSt III, št. 156). 5. Ekehard Dobrenjski: Gradec (1256), Göss (1274), Gradec (1275) (UBSt III, št. 202; UBSt IV, št. 306, 569; Krones, 1865, 72; Muchar, 1850, 361–362). 6. Verner Hompoški: Maribor (1254), Gradec (1255), Gradec (1268), Gradec (1269), Maribor (1270), Göss (1274) (UBSt III, št. 155, 162; UBSt IV, št. 352, 390; Muchar, 1850, 361–362.). 7. Oton II. Kunšperški: Maribor (1265) (UBSt IV, št. 180–181). 8. Friderik Kunšperški: Maribor (1299) (Krones, 1899, št. 69). 9. Riher iz Polskave: Maribor (1261), Gradec (1268) (UBSt IV, št. 41–42, 306). 10. Albert iz Ljutomera: Göss (1274) (UBSt IV, št. 518). 11. Oton iz Ljutomera: Göss (1274) (UBSt IV, št. 518). 12. Konrad I. iz Ljutomera: Graslab pri Neumarktu (1249) (UBSt III, št. 54). 13. Konrad II. iz Ljutomera: Gradec (1310) (RHSt I, št. 192). 14. Leopold iz Rogatnice: Maribor (1270) (UBSt IV, št. 390). Preden se posvetimo vsakemu deželnemu zboru posebej, se na kratko ustavimo pri Vernerju (III. ali IV.) Hompoškem. Dejstvo, da se je sam udeležil kar šestih deželnih zborov, bode v oci (saj je s tem prehitel marsikaterega mocnejšega plemica svojega casa). Glede na to se bralcu morda zbuja misel, da je bil tudi Verner med mocnejšimi štajerskimi plemici, zato ga za trenutek vzemimo pod drobnogled. Kakor mnogi drugi se je Verner v casu med izumrjem rodbine Babenberžanov (leta 1246) in ogrskim prevzemom oblasti na Štajerskem (leta 1254) ocitno zacel okorišcati na racun trenutno nezašcitenih cerkvenih institucij, za kar je moral kasneje placevati. V šestdesetih in sedemdesetih letih se je kot deželnoknežji ministerial mnogokrat zadrževal v Gradcu in bil do neke mere vpleten v štajersko politicno dogajanje. V sklopu tega se je na deželnih zborih tudi pojavljal. Kljub temu lahko brez vsakega dvoma trdimo, da v štajerski deželni zvezi ni imel vecje politicne moci (UBSt III, št. 155, 162, 284; UBSt IV, št. 306, 309, 328, 352, 390, 469, 518, 523), da v nobenem izmed prelomnih dogodkov ni igral vodilne vloge ter da se z drugimi, v tej raziskavi izpostavljenimi rodbinami, sploh ni mogel primerjati. UDELEŽENCI GLEDE NA GEOGRAFSKI IZVOR Na tem mestu je cas, da se posvetimo vsem udeležencem štajerskih deželnih zborov glede na njihov geografski izvor. Ti udeleženci niso izvirali le z današnje slovenske in avstrijske Štajerske, temvec tudi iz takratne vojvodine Avstrije, s ceških in z ogrskih dežel ter od drugod. Številcno so plemice današnje slovenske Štajerske mnogokrat prekašali. Današnja slovensko-avstrijska državna meja v 13. stoletju seveda še ni obstajala. Razne rodbine štajerskih deželanov južno od nje so bile popolnoma polnopravne clanice 35 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 štajerske deželne zveze, ravno tako kot tiste severno. Udeleženci zborov so se v prvi vrsti razlikovali glede na svojo (ne)pripadnost štajerski deželni zvezi, ministerialni ali svoboden izvor ter posesti, gradove in vojaštvo, ki so ga v praksi kontrolirali. Na zborih so bili torej mnogokrat navzoci tudi plemici, ki niso bili clani štajerske deželne zveze ali tujci, ki z njo pred tem sploh niso imeli nobenega opravka. Tja so prišli kot pomembni vojskovodje, vojaki ali uradniki vladarjev, ki so si v nekem trenutku lastili štajerski vojvodski prestol. Poleg vseh naštetih so se v listinah, izdanih na deželnih zborih, veckrat znašli tudi razni uradniki in mešcani. Ker nas v tej raziskavi zanimajo predvsem plemici in visoka duhovšcina, uradnikov in mešcanov v svoj sledeci prikaz nismo vkljucili. Za konec naj le še ponovno opozorimo, da so ohranjeni podatki glede udeležbe na raznih deželnih zborih veckrat zelo skopi. V teh primerih bomo navedli le znane podatke, a z opozorilom, da si bralec na njihovi podlagi ne more ustvariti natancne slike. 1 2 3 4 5 6 7 14 % 57 % 22 % 7 % Z današnje slovenske Štajerske: 2 cloveka. Z današnje avstrijske Štajerske: 8 ljudi. S Koroške: 3 ljudje. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 1 clovek. Graf 1: 1. deželni zbor avgusta 1249 v Graslabu pri Neumarktu, pod vodstvom cesarjevega namestnika grofa Majnharda III. Goriškega. 14 udeležencev (UBSt III, št. 54; Mell, 1929, 120). 1 2 3 4 5 6 7 30,5 % 48,5 % 10,5 % 10,5 % Z današnje slovenske Štajerske: 6 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 9 ljudi. S Koroške: 2 cloveka. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 2 cloveka. Od drugod: 0 ljudi. Graf 2: 2. deželni zbor septembra 1254 v Gradcu, pod vodstvom ogrskega glavarja bana Štefana. 19 udeležencev (UBSt III, št. 150–151; Mell, 1929, 120). 36 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 1 2 3 4 5 6 7 83,5 % 16,5 % Z današnje slovenske Štajerske: 5 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 0 ljudi. S Koroške: 0 ljudje. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 1 clovek. Graf 3: 3. deželni zbor decembra 1254 v Mariboru, pod vodstvom deželnega sodnika Gotfrida II. Mariborskega. 6 udeležencev (UBSt III, št. 155–156; Krones, 1865, 69). 1 2 3 4 5 6 7 22 % 67 % 5,5 % 5,5 % Z današnje slovenske Štajerske: 4 ljudje. Z današnje avstrijske Štajerske: 12 ljudi. S Koroške: 0 ljudi. Iz Avstrije: 1 clovek. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 1 clovek. Od drugod: 0 ljudi. Graf 4: 4. deželni zbor januarja 1255 v Gradcu, pod vodstvom deželnega sodnika Gotfrida II. Mariborskega. 18 udeležencev (UBSt III, št. 161–163; Krones, 1865, 69). 1 2 3 4 5 6 7 14 % 86 % Z današnje slovenske Štajerske: 1 clovek. Z današnje avstrijske Štajerske: 6 ljudi. S Koroške: 0 ljudi. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 0 ljudi. Graf 5: 5. deželni zbor julija 1255 v Gradcu, po vodstvom deželnega sodnika Gotfrida II. Mariborskega. 7 udeležencev (UBSt III, št. 178; Krones, 1865, 69). 37 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 1 2 3 4 5 6 7 25 % 37,5 % 12,5 % 12,5 % 12,5 % Z današnje slovenske Štajerske: 2 cloveka. Z današnje avstrijske Štajerske: 3 ljudje. S Koroške: 1 clovek. Iz Avstrije: 1 clovek. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 1 clovek. Graf 6: 6. deželni zbor oktobra 1256 v Gradcu, pod vodstvom deželnega sodnika Gotfrida II. Mariborskega. 8 udeležencev (UBSt III, št. 202–203; Krones, 1865, 69). 1 2 3 4 5 6 7 6 % 75 % 19 % Z današnje slovenske Štajerske: 1 clovek. Z današnje avstrijske Štajerske: 12 ljudi. S Koroške: 0 ljudi. Iz Avstrije: 0 ljudje. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 3 ljudje. Od drugod: 0 ljudi. Graf 7: 7. deželni zbor maja 1259 v Gradcu, pod vodstvom mladega ogrskega kralja Štefana V. 16 udeležencev (UBSt III, št. 267–269). 1 2 3 4 5 6 7 31 % 37,5 % 12,5 % 19 % Z današnje slovenske Štajerske: 5 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 6 ljudi. S Koroške: 2 cloveka. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 3 ljudje. Graf 8: 8. deželni zbor konec leta 1259 na Ptuju, pod vodstvom deželnega sodnika Vulfi nga Stubenberškega. 16 udeležencev (UBSt III, št. 279–280). 38 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 1 2 3 4 5 6 7 13 % 48,5 % 13 % 10 % 14 % 1,5 % Z današnje slovenske Štajerske: 8 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 30 ljudi. S Koroške: 8 ljudi. Iz Avstrije: 6 ljudi. S ceških dežel: 9 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 1 clovek. Graf 9: 9. deželni zbor decembra 1260 v Gradcu, po vodstvom ceškega kralja Otokarja Premysla. 62 udeležencev (UBSt IV, št. 8–15). 1 2 3 4 5 6 7 30 % 55 % 5 % 10 % Z današnje slovenske Štajerske: 6 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 11 ljudi. S Koroške: 0 ljudi. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 1 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 2 cloveka. Graf 10: 10. deželni zbor julija 1261 v Mariboru, pod vodstvom ceškega glavarja Voka Rosenberškega. 20 udeležencev (UBSt IV, št. 41–42). 11. deželni zbor leta 1261 v Leobnu, pod vodstvom ceškega glavarja Voka Rosenberškega. Poleg njega sta poznana le dva udeleženca, namrec Friderik V. Ptujski ter (Leopold ali Rudolf II.) Stadeški (UBSt IV, št. 43). 39 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 1 2 3 4 5 6 7 15 % 77 % 8 % Z današnje slovenske Štajerske: 2 cloveka. Z današnje avstrijske Štajerske: 10 ljudi. S Koroške: 0 ljudi. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 1 clovek. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 0 ljudi. Graf 11: 12. deželni zbor decembra 1262 v Gradcu, pod vodstvom ceškega glavarja škofa Bruna Olomuškega. 13 udeležencev (UBSt IV, št. 86). 1 2 3 4 5 6 7 41,5 % 28 % 13,75 % 13,75 % 3 % Z današnje slovenske Štajerske: 1 clovek. Z današnje avstrijske Štajerske: 15 ljudi. S Koroške: 0 ljudi. Iz Avstrije: 10 ljudi. S ceških dežel: 5 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 5 ljudi. Graf 12: 13. deželni zbor aprila 1265 v Gradcu, pod vodstvom ceškega kralja Otokarja Premysla. 36 udeležencev (UBSt IV, št. 162–165; Muchar, 1850, 310). 1 2 3 4 5 6 7 80 % 20 % Z današnje slovenske Štajerske: 0 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 10 ljudi. S Koroške: 0 ljudi. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 2 cloveka. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 0 ljudi. Graf 13: 14. deželni zbor maja 1265 v Judenburgu, pod vodstvom ceškega glavarja škofa Bruna Olomuškega. 10 udeležencev (UBSt IV, št. 167; Muchar, 1850, 308). 40 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 1 2 3 4 5 6 7 50 % 18 % 4 7 % 21 % Z današnje slovenske Štajerske: 14 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 5 ljudi. S Koroške: 1 clovek. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 2 cloveka. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 6 ljudi. Graf 14: 15. deželni zbor junija 1265 v Mariboru, pod vodstvom ceškega glavarja škofa Bruna Olomuškega. 28 udeležencev (UBSt IV, št. 179–181a). 16. deželni zbor decembra 1268 v Gradcu, pod vodstvom ceškega glavarja škofa Bruna Olomuškega. Poleg njega poznani le trije udeleženci, namrec Herbord Füllsteinski, sekovski škof Bernhard in Albert iz Hornegga (UBSt IV, št. 303–304; Muchar, 1850, 328). 1 2 3 4 5 6 7 94 % 6 % Z današnje slovenske Štajerske: 0 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 15 ljudi. S Koroške: 0 ljudi. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 1 clovek. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 0 ljudi. Graf 15: 17. deželni zbor aprila 1269 v Leobnu, pod vodstvom deželnega sodnika Herborda Füllsteinskega. 16 udeležencev (UBSt IV, št. 332; Krones, 1865, 71). 41 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 1 2 3 4 5 6 7 29 % 43 % 14 % 14 % Z današnje slovenske Štajerske: 6 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 9 ljudi. S Koroške: 3 ljudje. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 3 ljudje. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 0 ljudi. Graf 16: 18. deželni zbor avgusta 1269 v Gradcu, pod vodstvom ceškega glavarja škofa Bruna Olomuškega. 21 udeležencev (UBSt IV, št. 352). 1 2 3 4 5 6 7 18 % 70 % 6 % 6 % Z današnje slovenske Štajerske: 3 ljudje. Z današnje avstrijske Štajerske: 12 ljudi. S Koroške: 0 ljudi. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 1 clovek. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 1 clovek. Graf 17: 19. deželni zbor oktobra 1270 v Mariboru, pod vodstvom ceškega glavarja Burkharda Klingenberškega. 17 udeležencev (UBSt IV, št. 390). 42 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 1 2 3 4 5 6 7 9 % 71 % 18 % 2 % Z današnje slovenske Štajerske: 5 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 36 ljudi. S Koroške: 0 ljudi. Iz Avstrije: 9 ljudi. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 1 clovek. Graf 18: 20. deželni zbor julija 1274 v Gössu, brez znanega voditelja. 51 udeležencev (UBSt IV, št. 518; Muchar, 1850, 361–362; Krones, 1865, 71–72).2 1 2 3 4 5 6 7 90 % 10 % Z današnje slovenske Štajerske: 0 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 9 ljudi. S Koroške: 0 ljudi. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 1 clovek. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 0 ljudi. Graf 19: 21. deželni zbor oktobra 1274 v Kobenzu, pod vodstvom deželnega sodnika Ditrika iz Fülme. 10 udeležencev (UBSt IV, št. 539; Muchar, 1850, 360; Krones, 1865, 72). 22. deželni zbor avgusta 1275 v Gradcu, pod vodstvom Ekeharda Dobrenjskega, Iringa, notarja Milote z Dedic ter Brevika, maršala Milote z Dedic. Poleg teh so poznani le še trije udeleženci, namrec Henrik, Vigand in Albero iz Massenburga (UBSt IV, št. 569; Krones, 1865, 72). V Gössu se je poleti 1274 odvilo veliko zborovanje štajerskega plemstva, ki so se mu pridružili tudi nekateri plemici iz Avstrije. Tam ni bilo prisotnega nobenega ceškega plemica, prav tako tam ocitno ni bilo nobene sodne obravnave. Ni torej šlo za klasicen deželni zbor, ampak za zborovanje brez deželnega kneza, kjer se je celo organiziralo proti njemu. Ker so bile teme pogovorov vseeno deželne zadeve in ker se je zbora udeležilo nadpovprecno veliko število štajerskih plemicev, smo omenjeno zborovanje vseeno uvrstili na seznam deželnih zborov. 43 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 1 2 3 4 5 6 715 % 8 % 30,5 % 46,5 % Z današnje slovenske Štajerske: 0 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 6 ljudi. S Koroške: 2 cloveka. Iz Avstrije: 1 clovek. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 4 ljudje. Graf 20: 23. deželni zbor oktobra 1279 v Gradcu, pod vodstvom kralja Rudolfa Habsburškega. 13 udeležencev (MDC V, št. 400–402; Muchar, 1850, 418; Krones, 1865, 73). 1 2 3 4 5 6 7 5 % 26 % 21 % 48 % Z današnje slovenske Štajerske: 1 clovek. Z današnje avstrijske Štajerske: 5 ljudi. S Koroške: 4 ljudje. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 9 ljudi. Graf 21: 24. deželni zbor oktobra 1279 v Judenburgu, pod vodstvom kralja Rudolfa Habsburškega. 19 udeležencev (MDC V, št. 405–406; Muchar, 1850, 422; Krones, 1865, 73). 25. deželni zbor na zacetku leta 1281 v Gradcu, pod vodstvom kralja Rudolfa Habsburškega. Poleg njega je znan le še en udeleženec, namrec admontski opat Henrik (Muchar, 1850, 434–435; Krones, 1865, 73). 44 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 1 2 3 4 5 6 7 63,5 % 36,5 % Z današnje slovenske Štajerske: 0 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 7 ljudi. S Koroške: 0 ljudi. Iz Avstrije: 4 ljudje. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 0 ljudi. Graf 22: 26. deželni zbor decembra 1281 v Mariboru, pod vodstvom deželnega sodnika Otona II. Liechtensteinskega. 11 udeležencev (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 18655–18672, MGH Dt. Chron. 5/1, 247; GZM II, št. 51–53; Krones, 1865, 73; Muchar, 1850, 437, 440). 27. deželni zbor avgusta 1283 v Gradcu, pod vodstvom deželnega sodnika Otona II. Liechtensteinskega. Poleg njega so znani le še štirje udeleženci, admontski opat Henrik ter Henrik, Vigand in Albero iz Massenburga (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 23286–23298, MGH Dt. Chron. 5/1, 307; Krones, 1865, 73). 1 2 3 4 5 6 7 6 % 25 % 19 % 25 % 25 % Z današnje slovenske Štajerske: 1 clovek. Z današnje avstrijske Štajerske: 4 ljudje. S Koroške: 3 ljudje. Iz Avstrije: 4 ljudje. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 4 ljudje. G af 23: 28. dež lni bor f br ja 1284 v Judenb gu, pod vodst oj ode Albr ht Graf 23: 28. deželni zbor februarja 1284 v Judenburgu, pod vodstvom vojvode Albrehta Habsburškega. 16 udeležencev (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 23354–23382, MGH Dt. Chron. 5/1, 308–309; MDC V, št. 578; Krones, 1899, št. 11; Muchar, 1859, 10–11). 45 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 1 2 3 4 5 6 7 71 % 29 % Z današnje slovenske Štajerske: 0 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 10 ljudi. S Koroške: 0 ljudi. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 4 ljudje. Graf 24: 29. deželni zbor leta 1286 v Zeiringu, pod vodstvom štajerskega glavarja in pisarja admontskega opata Henrika (Krones, 1899, št. 24; Muchar, 1859, 23; Krones, 1865, 74). 30. deželni zbor jeseni 1291 v Gradcu pod vodstvom vojvode Albrehta Habsburškega. Poleg njega je znanih še pet udeležencev, in sicer Eberhard IV. Walseejski, admontski opat Henrik, sekovski škof Leopold I., Friderik Stubenberški, Herman iz Landenberga v Švici, avstrijski maršal. Ocitno je tam še zelo dosti drugih udeležencev, vendar jih ne poznamo poimensko (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 54959–55249, MGH Dt. Chron. 5/2, 735–738; Muchar, 1859, 76–79; Pirchegger, 1942, 8–9). 1 2 3 4 5 6 7 43 % 57 % Z današnje slovenske Štajerske: 0 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 4 ljudje. S Koroške: 0 ljudi. Iz Avstrije: 0 ljudi. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 3 ljudje. Graf 25: 31. deželni zbor novembra 1294 v Fekdkirchnu pri Gradcu, pod vodstvom vojvode Albrehta Habsburškega. 7 udeležencev (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 60315–60376, MGH Dt. Chron. 5/2, 802; Krones, 1899, št. 52–53; Krones, 1865, 75; Muchar, 1850, 98). 46 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 32. deželni zbor v Dunajskem Novem mestu marca 1299, pod vodstvom kralja Albrehta Habsburškega in njegovega sina Rudolfa. Ocitno prisotni tako Štajerci kot Avstrijci (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 74060–74075, MGH Dt. Chron. 5/2, 977; Krones, 1865, 75; Muchar, 1859, 132–133). 1 2 3 4 5 6 7 11 % 33 % 11 % 11 % 33 % Z današnje slovenske Štajerske: 1 clovek. Z današnje avstrijske Štajerske: 3 ljudje. S Koroške: 1 clovek. Iz Avstrije: 1 clovek. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 3 ljudje. Graf 26: 33. deželni zbor septembra 1299 v Mariboru, pod vodstvom deželnega glavarja Ulrika Walseejskega. 9 udeležencev (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 74115–74140, MGH Dt. Chron. 5/2, 978; Krones, 1899, št. 69; GZM II, št. 89–90; Krones, 1865, 75). 1 2 3 4 5 6 7 8 % 68 % 8 % 8 % 8 % Z današnje slovenske Štajerske: 1 clovek. Z današnje avstrijske Štajerske: 8 ljudi. S Koroške: 1 clovek. Iz Avstrije: 1 clovek. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 1 clovek. Graf 27: 34. deželni zbor aprila 1302 v Judenburgu, pod vodstvom deželnega glavarja Ulrika Walseejskega. 12 udeležencev (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 74115–74140, MGH Dt. Chron. 5/2, 978; Krones, 1899, št. 73; Muchar, 1859, 148–149; Krones, 1865, 75). 47 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 1 2 3 4 5 6 7 31 % 38 % 8 % 8 % 15 % Z današnje slovenske Štajerske: 4 ljudje. Z današnje avstrijske Štajerske: 5 ljudi. S Koroške: 1 clovek. Iz Avstrije: 1 clovek. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 2 cloveka. Graf 28: 35. deželni zbor junija 1302 v Gradcu, pod vodstvom vojvode Rudolfa III. Habsburškega. 13 udeležencev (GZM II, št. 98–99; Muchar, 1859, 147). 36. deželni zbor leta 1303 v Gradcu, pod vodstvom kralja Albrehta Habsburškega. Poleg njega znan le še en udeleženec, namrec Albrehtov sin Rudolf III. (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 81925–81949, MGH Dt. Chron. 5/2, 1073; Muchar, 1859, 145; Krones, 1865, 75–76). 1 2 3 4 5 6 7 50 % 20 % 30 % Z današnje slovenske Štajerske: 0 ljudi. Z današnje avstrijske Štajerske: 5 ljudi. S Koroške: 2 cloveka. Iz Avstrije: 0 clovek. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 3 ljudje. Graf 29: 37. deželni zbor decembra 1308 v Gradcu, pod vodstvom vojvode Friderika Habsburškega. 10 udeležencev (RHSt I, št. 43–45). 48 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 1 2 3 4 5 6 7 18 % 59 % 11,5 % 11,5 % Z današnje slovenske Štajerske: 3 ljudje. Z današnje avstrijske Štajerske: 10 ljudi. S Koroške: 2 cloveka. Iz Avstrije: 0 clovek. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 2 cloveka. Graf 30: 38. deželni zbor oktobra 1309 v Gradcu, pod vodstvom deželnega glavarja Ulrika I. Walseejskega. 17 udeležencev (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 98390–98515, MGH Dt. Chron. 5/2, 1275; RHSt I, št. 122–124. Muchar, 1859, 178–179; Krones, 1865, 76). 1 2 3 4 5 6 7 18 % 12 % 42 % 12 % 18 % Z današnje slovenske Štajerske: 3 ljudje. Z današnje avstrijske Štajerske: 2 cloveka. S Koroške: 7 ljudi. Iz Avstrije: 2 cloveka. S ceških dežel: 0 ljudi. Z ogrskih dežel: 0 ljudi. Od drugod: 3 ljudje. Graf 31: 39. deželni zbor maja ali junija 1310 v Gradcu, pod vodstvom vojvode Friderika Habsburškega. 17 udeležencev (CKL, št. 85; Krones, 1899, št. 87–89; MDC VII, št. 574, 576; RHSt I, št. 189–192; Muchar, 1859, 180–181; Krones, 1865, 76). 49 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 1 2 3 4 5 6 7 16 % 53 % 8 % 6 % 3 % 1 % 13 % Udeleženci z današnje slovenske Štajerske. Udeleženci z današnje avstrijske Štajerske. Udeleženci s Koroške. Udeleženci iz Avstrije. Udeleženci s ceških dežel. Udeleženci z ogrskih dežel. Udeleženci od drugod. Graf 32: Povprecje vseh deželnih zborov med letoma 1246 in 1311.3 ZAKLJUCEK Gledano v celoti, so dalec najvecji odstotek udeležencev štajerskih deželnih zborov predstavljali plemici in visoka duhovšcina s podrocja današnje avstrijske Štajerske (53 %), sledili pa so jim tisti s podrocja današnje slovenske Štajerske (16 %). Najmanj je bilo tistih iz ogrskih dežel (1 %). Povprecno število udeležencev na deželnem zboru je bilo 18, vendar se je le-to od zbora do zbora zelo spreminjalo. Dalec najvec obiskovalcev je imel deželni zbor konec leta 1260 v Gradcu, ko je ceški kralj Otokar Premysl prišel tja kot novi deželni knez (UBSt IV, št. 8–15). Prav tako se jih je izjemno veliko število zbralo slabih 14 let kasneje, ko se je bilo treba posvetovati, kako istega vladarja pregnati iz dežele (Muchar, 1850, 361; Krones, 1865, 71–72). Rekli smo, da za osem štajerskih deželnih zborov ni zadostnih podatkov glede udeležbe (zato v sledecem grafikonu tudi niso prikazani). Nobenega dvoma ni, da so bili obiskani podobno kot vsi drugi. Morda je bilo udeležencev zbora jeseni 1291 v Gradcu (takrat se je Albreht sprl s štajerskim plemstvom, ki je zahtevalo potrditev Georgenberškega rocina) veliko višje od povprecja, a že omenjeni Otokar iz Geule jih je v svoji kroniki omenil le šest. Prav tako lahko domnevamo, da je bilo mnogo plemstva v Gradcu na zacetku leta 1281 (Huldigung, Landesteiding und Gericht), ko je tja prišel kralj Rudolf Habsburški in v Dunajskem Novem mestu 18 let kasneje, ko sta tam bila njegov sin Albreht in vnuk Rudolf III. (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 18740–18777, 74060–74075, MGH Dt. Chron. 5/1 in 5/2, 248–249, 977, 1421, 1431 (Übersicht über den Inhalt der Reimchronik); Muchar, 1850, 434–435; Krones, 1865, 73). Pri izracunu povprecja smo sicer izpustili osem deželnih zborov (št. 11, 16, 22, 25, 27, 30, 32, 36), za katere imamo glede udeležbe preskope podatke. 50 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 70 62 60 51 50 40 35 0 10 20 30 14 19 6 18 7 8 16 16 20 13 10 28 16 21 17 10 13 19 11 16 14 7 9 12 13 10 17 17 1249125412541255125512561259125912601261126212651265126512691269127012741274127912791281128412861294129913021302130813091310 Graf 33: Število udeležencev na posameznih deželnih zborih. Med udeleženci štajerskih deželnih zborov poleg gospodov Ptujskih še najbolj izstopajo pripadniki rodbin grofov Pfannberških ter gospodov Stadeških, Stubenberških in Liechtensteinskih. Ogrskih in ceških udeležencev ni skupaj v nobenem primeru. To je glede na politicni razvoj dogodkov razumljivo, saj sta bili orgska in ceška stran v obravnavanem obdobju tekmici za oblast na Štajerskem. Kot se zdi, je ogrski državni vrh na Štajersko poslal manj plemstva in višjih uradnikov kot kasneje ceški. Ogrski kralj se je (vsaj pred prvim uporom Štajercev) ocitno zanašal le na svojega glavarja bana Štefana (druge deželne službe pa prepušcal domacinom). V nasprotju s tem je Otokar Premysl ceškim plemicem poleg glavarske podelil tudi nekaj drugih štajerskih deželnih služb. V casu po letu 1278 se na štajerskih deželnih zborih pojavi tudi nekaj plemicev iz švicarskega in švabskega prostora, v dveh primerih pa so med udeleženci celo saški vojvoda Albreht II., Friderik III. (grof v Nürnbergu) ter Eberhard I. (grof iz Katzenelnbogna na današnjem Pfalškem) – vsi pomembni zavezniki Rudolfa Habsburškega, od leta 1278 nespornega gospodarja v deželi (MDC V, št. 400–402, 405–406). 51 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 THE REGIONAL ASSEMBLIES IN STYRIA BETWEEN 1246 AND 1311 Martin BELE University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: martin.bele@gmail.com Tone RAVNIKAR University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: tone.ravnikar@guest.arnes.si Andrej HOZJAN University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: andrej.hozjan@um.si ABSTRACT Topic of the research is the regional assemblies that took place in Styria between 1246 and 1311. During the considered time period 39 of these regional assemblies, which we can still trace from sources, took place. The intention of the research was to analyze these assemblies considering the geographical origin of the participants and also to expose those participants from the present-day’s Slovenian Styria. In light of the fact that many sources about these regional assemblies are scant, one often cannot get a very clear picture based on those sources. While writing this research the authors used Austrian and Slovenian literature dealing with medieval history. From among the primary sources the so called Austrian Rhyme Chronicle by Ottokar aus der Gaal must be especially highlighted. People who took part in these Styrian regional assemblies originated from all parts of the duchy of Styria but there were also newcomers from elsewhere. Political situation in Styria during this time period was changing rapidly, Styria itself was also ruled by different lords. Before the Habsburgs permanently got hold of it in 1278, the most successful Styrian rulers were Béla IV of Hungary (1254–1260) and Ottokar II of Bohemia (1260–1276). Overall the largest percentage of the assembly attendants was the one from the present-day’s Austrian Styria (53 %), followed by the one from present-day’s Slovenian Styria (16%). Those with the smallest percentage came from the Hungarian territories (1%). The average number of those present at an assembly was 18, although that number varied greatly from assembly to assembly. We lack sufficient sources for 8 of the known assemblies, but there is no doubt the number of their attendants was very similar to those that are sufficiently known. Keywords: regional assembly, regional association, regional governor, styrian regional law, duchy of Styria, the noble family of Ptuj, the noble family of Žovnek 52 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 VIRI IN LITERATURA CKL – Celjska knjiga listin I: listine svobodnih gospodov Žovneških do leta 1341. Kos, D. (ur.). Ljubljana, Celje, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Muzej novejše zgodovine, 1996. GZM II – Gradivo za zgodovino Maribora II. Mlinaric, J. (ur.). Maribor, Pokrajinski Arhiv Maribor, 1980. MDC V – Monumenta historica ducatus Carinthiae (MDC), V. Wiessner H. (ur.). Klagenfurt, Kleinmayr, 1956. MDC VII – MDC, VII. Wiessner H. (ur.). Klagenfurt, Kleinmayr, 1961. Ottokars Österreichische Reimchronik – Monumenta Germaniae Historica. Scriptorum qui vernacula lingua usi sunt. Tomi V. Pars I, II. Gesellschaft für ältere deutsche Geschichtskunde. Joseph Seemüller, J. (ur.). Hannover, Hahnsche Buchhandlung, 1890, 1893. RHSt I – Regesten des Herzogtums Steiermark, Erster Band, 1308–1319. Weisflecker, H. & A. Redik (ur.). Graz, Historische Landeskommission für Steiermark. UBSt III – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark III. Zahn, J. v. (ur.). Graz, Verlag des Historischen Vereines, 1903. UBSt IV – Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark, Vierter Band: 1260–1276. Appelt, H. & G. Pferschy (ur.). Wien, Verlag Adolf Holzhausens Nachfolger, 1975. Bele, M. (2012): Posesti Krške škofije na podrocju današnje slovenske Štajerske v drugi polovici 13. stoletja – 1. del. Studia Historica Slovenica, 12, 2–3, 543–571. Bele, M. (2016): Friderik V. Ptujski. Kronika, 64, 2, 135–146. Brunner, O. (1990): Land und Herrschaft: Grundfragen der territorialen Verfassungsgeschichte Österreichs im Mittelalter. Darmstadt, Wissenschaftliche Buchgesellschaft. Dopsch, H. et al. (1999): Die Länder und das Reich: der Ostalpenraum im Hochmittelalter. Wien, Ueberreuter. Komac, A. (2006): Od mejne grofije do dežele: Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju. Ljubljana, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. Kosi, M. (2008): Dežela, ki je ni bilo: Posavinje med Kranjsko in Štajersko od 11. do 15. stoletja. Studia Historica Slovenica, 8, 2–3, 527–564. Krones, F. (1865): Vorarbeiten zur Quellenkunde und Geschichte des mittelalterlichen Landtagswesens der Steiermark. Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen, 2, 26–113. Krones, F. (1899): Urkunden zur Geschichte des Landesfürstenthums, der Verwaltung und des Ständewesens der Steiermark: von 1283–1411 in Regesten und Auszügen. Graz, Selbstverlag der historischen Landes-Commission. Krones, F. (1900): Landesfürst, Behörden und Stände des Herzogthums Steier: 1283–1411. Graz, Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark. 53 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Martin BELE et al.: ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBORI MED LETOMA 1246 IN 1311, 27–54 Mell, A. (1929): Grundriß der Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte des Landes Steiermark. Graz, Wien, Leipzig, Historische Landeskommission für Steiermark. Mlinaric, J. (2006): Župnija sv. Janeza Krstnika v Mariboru v srednjem veku. Studia Historica Slovenica, 6, 2–3, 297–308. Muchar, A. v. (1850): Geschichte des Herzogthums Steiermark, Theil V. Grätz, Damian und Sorge. Muchar, A. v. (1859): Geschichte des Herzogthums Steiermark, Theil VI. Grätz, Damian und Sorge. Niederstätter, A. (2001): Österreichische Geschichte. Die Herrschaft Österreich: Fürst und Land im Spätmittelalter. Wien, Ueberreuter. Pirchegger, H. (1942): Gerschichte der Steiermark 1282–1740. Graz, Wien, Leipzig, Verlag der Universitäts-Buchhandlung Leuschner & Lubensky. Ravnikar, T. (2006): Kraji na slovenskem Štajerskem in Maribor v srednjem veku. Studia Historica Slovenica, 6, 2–3, 279–296. Ravnikar, T. (2007): Po zvezdnih poteh, Savinjska in Šaleška dolina v visokem srednjem veku. Velenje, Muzej Velenje. Ravnikar, T. (2008): Posesti Plemiške družine iz Orta na Savinjskem. Studia Historica Slovenica, 8, 2–3, 565–583. Štih, P. (2006): K predzgodovini mesta Maribor. Studia Historica Slovenica, 6, 2–3, 243–260. Vilfan, S. (1961): Pravna zgodovina Slovencev, od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana, Slovenska matica. 54 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Received: 2017-03-14 DOI 10.19233/AH.2018.03 Original scientific article MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM Tone RAVNIKAR Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: tone.ravnikar@guest.arnes.si Aleš MAVER Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: ales.maver@um.si IZVLECEK Clanek obravnava navzocnost plemstva v srednjeveškem Slovenj Gradcu in v tem okviru tiste plemiške družine, ki so v mestu krajši ali daljši cas bivale v 14. in 15. stoletju. Kot drugod je tudi v Slovenj Gradcu predvsem plemstvo kmalu prepoznalo dobrodošel poligon za uresnicevanje svojih gospodarskih, pa tudi politicnih ambicij. Njegova navzocnost se v mestu zacenja ocitneje kazati v prvih desetletjih 14. stoletja, ceprav prva plemiška bivališca, t. i. stolpi, gotovo nastanejo že v prejšnjem stoletju. Najizrazitejši pecat vtisnejo Slovenj Gradcu med plemici rodbini Muttlov in Trappov ter z Gorenjskega priseljeni Janez iz Loke, ustanovitelj mešcanskega špitala. Le za clane družine Muttlov je sicer izpricano, da so opravljali mešcanske funkcije in bili torej slovenjgraški mešcani. Ceprav bi bilo v omenjenih plemicih pretirano videti zametke mestnega patriciata, so gotovo najodlocilneje oblikovali mestno zgodovino v 14. in 15. stoletju. Kljucne besede: Slovenj Gradec, plemstvo v srednjeveških mestih, plemiški stolpi, patriarh Bertold II., Janez iz Loke, rodbina Muttl, rodbina Trapp NOBILTŔ URBANA A SLOVENJ GRADEC TRA IL DUECENTO E IL QUATTROCENTO SINTESI L‘articolo tratta la presenza nobiliare nella cittŕ medievale di Slovenj Gradec come pure di quelle famiglie nobiliari che qui vissero un soggiorno piů o meno lungo nei secoli XIV e XV. Come altrove, anche a Slovenj Gradec la nobiltŕ riconobbe presto che potrebbe trattarsi di una interessante possibilitŕ per realizzare le proprie ambizioni economiche oltre che politiche. La sua presenza in cittŕ incomincia a essere piů evidente nei primi decenni del Trecento sebbene i primi insediamenti nobiliari, le cosidette torri (stolpi) erano sicuramente presenti nel secolo precedente. L‘impronta maggiore a Slovenj Gradec 55 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 venne data dalle famiglie nobiliari Muttl e Trapp e dal Janez di Loka, proveniente dalla Alta Carniola (Gorenjska), il fondatore dell‘ospedale cittadino. Solamente per i membri della famiglia Muttl č attestato che svolsero funzioni borghesi ed erano quindi cittadini borgesi del Slovenj Gradec. Sebbene sarebbe esagerato vedere in questi nobili gli esordi dell‘aristocrazia cittadina hanno sicuramente formato in maniera decisiva la storia della cittŕ nei secoli XIV e XV. Parole chiave: Slovenj Gradec, nobilitŕ nelle cittŕ medievali, torri nobiliari, Bertoldo di Andechs-Merania, Janez di Loka, famiglia Muttl, famiglia Trapp UVOD1 Za srednjeveški cas upraviceno velja, da je najbolj naravna in logicna, pa tudi najbolj »srednjeveška« naveza tista plemica in njegovega gradu. To je naveza, ki je v glavah ljudi utrjena vsaj tako kot podoba viteza na konju s sulico in mecem. Vendar sta obe podobi vsaj toliko napacni kot tocni. Enako, kot si ni mogel vsak, ki je veljal za plemica, privošciti bojnega konja in so se mnogi zato borili kot pešci, so tudi mnogi plemici zelo hitro poiskali svoje bivališce v mestih, ki so jim ponujala ne samo vec udobja, kot so ga lahko nudili kamniti, prepišni in utrdbam podobni srednjeveški gradovi, temvec so jim socasno ponujala mnogo vec možnosti za delovanje. Srednjeveška mesta se po tipajocem zgodnjem obdobju zelo hitro uveljavijo ne le kot obrtna in trgovska središca, kar je nedvomno njihova osrednja vloga, temvec tudi kot upravna in sodna središca ter mnoga še kot sedeži cerkvene uprave. Omenjeno seveda ne pomeni, da se je plemstvo v mestih pomešcanilo, prevzelo status mešcanov ali kaj podobnega. Nasprotno. Praviloma so plemici tudi v mestih obdržali poseben, iz mesta izlocen položaj. Le redko jih najdemo naštete med mešcani ali kot nosilce mešcanskih funkcij; njihova bivališca praviloma niso imela statusa mešcanskih hiš. Kljub temu je njihova vloga v ritmu in utripu mesta velika. Navedeno ne velja samo za vecja mesta, ki jih v Sloveniji niti ni, temvec tudi za manjša, ki se zelo hitro uveljavijo kot pomembna lokalna središca (prim. denimo za Maribor Mlinaric, 2006a, 2006b in 2016 in Ravnikar, 2006; za drugacno piransko okolje gl. Mihelic, 2015 in 2017). In pri tem Slovenj Gradec ne predstavlja nikakršne izjeme. Prisotnost plemstva v mestih je splošno gledano mogoce razdeliti na tri vrste: obcasno prisotno plemstvo, ki ga v mestu najdemo le redko in ki ga predstavljajo pripadniki višjega plemstva (najveckrat imamo opravka z mestnim gospodom) in tisto plemstvo, ki v mesto po navadi pride v spremstvu svojega plemiškega seniorja po sodnih, upravnih, vojaških in Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom št. P6-0138, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 56 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 drugih opravkih. Kot posebno podskupino slednje smemo obravnavati lokalno plemstvo, ki je imelo bivališce na gradovih v sorazmerni bližini in se je tudi zaradi tega v mestu znašlo veckrat, navadno vsaj še ob velikih semanjih dneh. Takšen primer so v Slovenj Gradcu npr. plemici iz Dravograda, Guštanja itd. Drugo vrsto v mestu prisotnega plemstva predstavljajo pripadniki tiste družine/tistih družin, ki so bivale na mestnem gradu in opravljale službe upraviteljev, gradišcanov. V virih jih najdemo omenjene kot verweserje, burggrafe ipd. Seveda se velikokrat zgodi, da te funkcije opravljajo pripadniki rodbin s sosednjih gradov in je tako v nekem trenutku prisotnost takšne rodbine ali vsaj konkretnega posameznika v mestu stalnejša. Tretjo skupino plemstva predstavljajo sledenjic tiste rodbine, ki se preselijo v mesto, si v njem zgradijo svoje bivališce, ki pravno formalno sicer ni del naselbine in ki ga viri praviloma oznacujejo kot stolp ali podobno, njihova vloga v utripu mesta pa je, kljub temu, da imamo praviloma opravka z (naj)nižjim plemstvom, vendarle stalnejša in obcutnejša. Ta tretja skupina je tista, ki se ji bomo najbolj posvetili. Seveda pa ni mogoce govoriti o plemstvu in njegovi vlogi v mestu, ne da bi upoštevali in obravnavali pripadnike vseh skupin. Slovenj Gradec je eno od tistih mest, ki nosi (slovenski) kastelonim že v imenu. Že to dejstvo nam pove, da je bila prepletenost mesta in njegovega gradu tesna od samega zacetka in da je mesto, vsaj do neke mere, nastalo zaradi gradu. Sprico tega bomo v tem kratkem pregledu morali na kratko obravnavati vse plemstvo, ceprav se bomo najbolj osredotocali na t. i. mestno plemstvo. SLOVENJ GRADEC DO KONCA ANDEŠKE NADOBLASTI Na zacetku naj v kratkih crtah obnoviva dokaj dobro poznano zgodbo lastnikov Slovenj Gradca. Prvi znani lastniki ozemlja so bili iz rodu Askvinov. Med njimi je po imenu poznani Slovenjgradcan Weriant de Grez, ki se omenja v listinah s konca 11. stoletja in iz 12. stoletja ter se kot prvi imenuje po gradu nad Starim trgom (gl. Gradivo III, št. 395, 1. 5. 1091 in št. 402, zacetek decembra 1093; Gradivo IV, št. 20 in 373). O osebi Werianta de Grez na tem mestu ni mogoce povedati vsega, opozoriva naj le na to, da je bil ocitno na celu rodbine, ki jo je kronist tistega casa oznacil za najmogocnejšo na vsem Koroškem in ki »se ji nihce od smrtnikov ne upa postaviti po robu« (Gradivo III, št. 417). Hkrati je bil dedni odvetnik krške škofije, kar je funkcija, ki ga nedvomno povezuje s t. i. Heminim rodom. To nalogo je opravljal do okoli leta 1130, ko mu jo z razsodbo odvzame kralj in (od leta 1133) cesar Lotar II. (Gradivo IV, št. 373). Weriand nastopa v obeh listinah iz 11. stoletja skupaj s koroškim grofom Engelbertom Spanheimskim, ko najprej prica v Spanheimovi ustanovni listini za šentpavelski samostan, nato pa slednjemu podeli še nekaj svojih posesti pri Selnici pri Mariboru. Ta naveza se že v naslednji generaciji Spanheimov pretrga, saj najdemo Askvine v hudem sporu in spopadu z njimi. Posebej dejavno nastopa v tem sporu grof Bernard, ki uspe Askvine pregnati tako iz njihovih podravskih kot tudi mislinjskih posesti (podrobno o tem Štih, 2003, 63 s.). Bernard Spanheim je bil porocen s Kunigundo Traungavsko, hcerjo štajerskega mejnega grofa. Ko je postalo jasno, da bo njun zakon ostal brez otrok in ko se je grof skupaj s svojim kraljem Konradom leta 1147 57 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 odpravil na križarski pohod, je pred odhodom sestavil oporoko, v kateri je svoje obširno ozemlje zapustil necaku po ženini strani, se pravi Otokarju III. Traungavcu. Na ta nacin preideta v traungavske, tj. štajerske roke tudi Mislinjska dolina in njen osrednji grad, Gradec. A Traungavci so imeli Slovenjgraško v posesti le kratek cas. Ni povsem jasno, kdaj in na kak nacin so ga izgubili v korist grofov Andeških. Verjetno se je to zgodilo okoli leta 1164 ali ob ali kmalu po smrti Otokarja III. (Kosi, 2008, 135). Cas andeških grofov v zgodovini gradu in kasneje tudi kraja predstavlja prvo dobo hitrega razvoja. Preden se podamo v andeški cas Slovenjgraškega, moramo izpostaviti, da se v zvezi s Spanheimi pojavi tudi prvo ime ministeriala, imenovanega po Slovenj Gradcu. To je bil »Oto de Grace«, ki ga v listini, nastali pred 1122, najdemo v spremstvu spanheimske grofice Rikarde (Gradivo IV, št. 17).2 O spanheimski posesti Mislinjske doline prica socasno posest, ki jo imajo ob potoku Selcnica gospodje Trušenjski in ki so jo dobili od Bernarda Spanheimskega leta 1147 (Gradivo IV, št. 238 in 477). S Traungavci kot novimi gospodarji Slovenjgraškega v dolino pridejo novi ministeriali. Poimensko nam je poznan »Henrik de Graz«, ki je med letoma 1143 in 1164 prodal vetrinjskemu samostanu štiri kmetije v Rožu na Koroškem. V tej listini je oznacil mejnega grofa Otokarja III. Traungavca kot svojega gospoda (Gradivo IV, št. 189). Glede na to, da leži posest, ki jo podeljuje, na Koroškem in da je tudi celotni kontekst listine povsem koroški, moremo domnevati, da je omenjeni Henrik spadal med nekdanjo spanheimsko ministerialiteto, ki je pripadla Traungavcem skupaj s posestmi. Za Henrika vemo, da je imel brata z imenom Markvard. Morda sta bila tudi Oton in Henrik Slovenjgraška v sorodu. Že takoj pa omenimo, da se isto ime, Henrik, med slovenjgraško ministerialiteto pojavlja nato ponovno v 13. stoletju, ko se v viru iz okoli leta 1225 pojavi andeški ministerial s tem imenom (Gradivo V, št. 432). Njegovega istoimenskega sina (vnuka?) najdemo naštetega še med pricami skupaj z (aufensteinskim?) gradišcanom Pilgrimom leta 1299, ko se nahajata v Vuzenici v spremstvu Konrada Aufensteinskega in njegove žene Aleyze (Pettenegg, 1875, Urkundenbuch, št. VII). Ali je mogoce med obema domnevati sorodstvene povezave (prim. Kosi, 2008, 137)? Ob Henriku v casu traungavskega gospostva poznamo še enega plemica, ki se imenuje po Slovenj Gradcu. To je »Bernard de Grez«, ki je prav tako spadal med slovenjgraško ministerialiteto in opravljal na Slovenjgraškem okrog leta 1170 gradišcanske naloge (Kosi, 2008, 137). Dokaj redko ime Bernard celo namiguje, da je tudi ta plemic spadal med prvotno spanheimsko ministerialiteto in na ta nacin po letu 1147 prešel pod Traungavce. Že štiri leta kasneje, kot že nakazano, izvemo, da je Slovenjgraško prešlo pod nove gospodarje, Andeške. Tega leta pride do poravnave med belinjskim samostanom pri Ogleju in savinjskim arhidiakonom Bertoldom, župnikom pri sv. Martinu pri Slovenj Gradcu, v zvezi s sporom, zadevajocim cerkev sv. Pankracija. Do spora naj bi prišlo, ker je istrski mejni grof Bertold III. Andeški pritiskal na arhidiakona in mu prepreceval, da bi poravnal obveznosti pri belinjskem opatu. V spor sta nato posegla celo papeža Listino August Jaksch in za njim tudi Franc Kos datirata v cas okoli 1106, vendar so najnovejše raziskave pokazale, da je lahko nastala kadarkoli pred 1122, ko so Spanhemi postali koroški vojvode (gl. Kosi, 2008, 156). 58 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 Sl. 1: Litografi ja mesta Slovenj Gradec iz okoli leta 1681 (Vischer, 1971). Aleksander III. in Urban III. Prav slednji navaja, da sta »marchio Histrie et filius eius« protipravno zadrževala omenjeno cerkev (ki je ležala znotraj grajskega kompleksa!) in je nista hotela vrniti samostanu (Gradivo IV, št. 550a; prim. Kosi, 2008, 135). Andeški so Slovenjgraško že od pridobitve obravnavali kot pomembno posest, o cemer prica tudi sporazum med vojvodo Bertoldom IV. in krškim škofom Ekehardom o medsebojnih ženitvah njunih ministerialov na Koroškem, Kranjskem in Slovenjgraškem (Gradivo IV, št. 898). Listina izpricuje na eni strani pomen tega prostora v družinski politiki andeških vojvod, pa tudi poseben položaj, ki ga je imelo Slovenjgraško, saj ni bilo prištevano ne h Koroški ne h katerikoli drugi deželi. Opozarjava še na en pomemben podatek, ki ga lahko rekonstruiramo iz te listine. Ko govori Bertold o svojih ministerialih, govori o ministerialih treh skupin, kranjskih, koroških in – kot o posebni skupini – o ministerialih s Slovenjgraškega. Omenjeno torej predpostavlja obstoj neke, po številu sicer težko opredeljive skupine plemstva, ki se ni prištevala ne med koroško ne med kranjsko ministerialiteto, ki pa je v strategiji družine igrala vendarle dovolj pomembno vlogo, da jo omenjajo kot samostojno enoto. V ta cas sodi slednjic prva listina, ki izpricuje (sicer posredno, pa vendarle) obstoj neagrarne naselbine. Ob koncu 12. stoletja namrec prvic srecamo ime Slovenj Gradec (Windisch/Windiskin Graze). O tem vprašanju je zelo natancno in z dobrimi argumenti razpravljal Miha Kosi, zato njegovih izvajanj na tem mestu ne bomo ponavljali (Kosi, 2008, 138 ss.). Povzemimo le, da Kosi domneva ustanovitev neagrarne naselbine v casu 59 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 od prevzema Slovenjgraškega s strani Andeških grofov, se pravi kmalu po letu 1174. »Theloneum«, tj. mitnina, ki jo omenja sicer falzificirana, toda vsebinsko nesporna listina, nastala med 1188 in 1204, se tako nanaša na že organizirano trgovanje, ki se je vršilo v Slovenj Gradcu. Omenjeno seveda skoraj gotovo predpostavlja organizirano in tudi pravno urejeno naselbino, kjer prihaja do takšnega trgovanja. Povsem odprto pa ostaja, ali je bil v tem casu trg (Slovenj) Gradec že preseljen na novo lokacijo ob sotocju Mislinje in Suhodolnice ali pa so takrat še trgovali na starem mestu pod gradom – v Starem trgu. V vsakem primeru je cas Andeških obdobje, ko Slovenjgraško zaživi s polnimi pljuci. O hitri rasti naselbine in njenega pomena prica nenazadnje dejstvo, da se je tu leta 1205 zadrževal oglejski patriarh Wolfger (Gradivo V, št. 91), leta 1211 istrski mejni grof Henrik Andeški (Gradivo V, št. 177), leta 1226 pa nato v Slovenj Gradcu prvic najdemo oglejskega patriarha Bertolda V. Andeškega, ki se v naslednjih desetletjih pomembno vpiše v zgodovino mesta in pokrajine (Gradivo V, št. 435). V Bertoldovem spremstvu srecamo vecje število njegovih slovenjgraških ministerialov. Kot prvi se leta 1218 omenja neki Wernhard (StUB II, št. 201; gl. Kos, 2005, 370). Leta 1225 se omenja najprej (že zgoraj omenjeni) Henrik, ki ga patriarh izrecno oznaci kot svojega ministeriala, nato pa se v dveh listinah skupaj omenjata (brata?) Henrik in »Perengerus de Graeze« (StUB II, št. 251 in 252), medtem ko je bil njun sorodnik (brat?) najbrž še Albert, morda tudi Ulrik (Kos, 2005, 370). Omenjeni pripadajo najpomembnejšemu rodu slovenjgraških ministerialov, ki so jih Andeški pripeljali s seboj z Bavarskega. Listina iz leta 1247 nam potem omogoci, da ta seznam še izpopolnimo. Omenjenega leta se namrec v zgornji Savinjski dolini v spremstvu oglejskega patriarha Bertolda iz družine Andeških poleg oglejskega kanonika in slovenjgraškega župnika Crafta3 nahajajo Henrik, Ulrik de Vetzwein4 in Oton Wisent, vsi trije oznaceni kot ministeriales nostri in Grece (Gradivo 6/1, št. 38 in 65; StUB III, št. 12 in 66). Andeško ministerialno plemstvo v Mislinjski dolini je bilo torej dokaj številcno in je bilo verjetno sestavljeno tako iz ministerialov rodbin, ki so jih Andeški podedovali ob pridobitvi Slovenjgraškega, kot iz plemstva, ki so ga pripeljali s seboj. Verjetno že v casu patriarha Bertolda, se pravi v prvi polovici 13. stoletja, se je uprava gospošcine spremenila v tem smislu, da sta se locili gospodarska in vojaška uprava. Ministerialno plemstvo je še naprej opravljalo vojaške naloge, gospodarsko upravljanje gospošcine pa je bilo prepušceno vicedomom, ki so bili praviloma imenovani iz vrst župnikov pri sv. Pankraciju, se pravi na gradu, ki je bil ravno v tem casu predelan tako, da je opravljal tako bivalne kot cerkvene naloge5. Prvi poznani vicedom in župnik v eni osebi je ravno Crafto, ki smo ga spoznali v zgoraj navedeni listini. Z njegovo osebo pa je povezana še ena nejasnost, ki jo želimo razrešiti. Dušan Kos v njem domneva tako župnika kot gradišcana, saj je leta 1255 neki Crafto oznacen kot castellanum de Greze, ko od oglejskega patriarha 3 Župnik Crafto se prvic pojavi v listinskem gradivu leta 1243, ko je oznacen kot prica v listini oglejskega patriarha Bertolda za gornjegrajski samostan kot »Crafto plebanus et vicedominus in Grez«. (Gradivo V, št. 811). 4 Ledinsko ime v Podgorju pri Slovenj Gradcu. Iz tega je moc sklepati, da je v Podgorju obstajal neki minis terialni sedež, katerega sledovi pa so se povsem izbrisali. 5 Gradivo V, št. 436 (»in castro Windisch Grez in domo plebani«). Prim. tudi Stopar, 1993, 89 s. 60 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 Gregorja de Montelongo prejme doloceno posest v Mislinjski dolini (StUB III, št. 171; Kos, 2005, 370). Toda leta 1284 se Diter Guštanjski poteguje za 17 hub, ki jih je njegova žena Adelajda, vdova po Craftu Slovenjgraškem, imela v pokrajini Slovenj Gradec in glede katerih je potekal spor s patriarhom (StLA AUR, št. 1259c). Ne glede na vse ni verjetno, da bi bil slovenjgraški župnik Crafto porocen. Adelajda je bila gotovo vdova po kastelanu Craftu, ki ni bil istoveten z župnikom. Navedena listina iz leta 1284 je tudi sicer izjemno pomembna za zgodovino kraja, saj najdemo v njej našteto vrsto mešcanov, pri nekaterih celo njihov poklic. Tako se omenjajo izdelovalec samostrelov, izdelovalec tunik ipd. Omenjeno seveda prica, da je bila obrtniška paleta v mestu že v drugi polovici 13. stoletja sila pisana, ce pa k temu dodamo podatek, da so ravno v tem casu tam odprli svojo podružnico florentinski bankirji Frescobaldiji (Žontar, 1932, 21 s.), vidimo, da trditev o zlati dobi mesta v 13. stoletju nikakor ni pretirana. Župnika Crafta nasledi župnik Bertold, ki je v popisu podelitev dominikanskemu samostanu v Ptuju leta 1272 oznacen kor »vicedominus patriarche, plebanus de Windischgretz« (po Weiss, 2002). Službo gradišcana je pred Craftom, kot kaže, opravljal »nobilis vir dominus« Oton iz Dravograda, ki ga vir iz leta 1255 oznaci kot »capitaneum contrate de Greze«, se pravi, kot glavarja slovenjgraške pokrajine (StUB III, št. 171). Oton se sicer veliko zadržuje na trušenjskih podravskih posestvih in tudi v Mariboru, vedno brez navzocnosti slovenjgraškega spremstva, kar govori o tem, da je nalogo glavarja opravljal pogodbeno, njegov interes pa je ostal vezan na družinsko politiko (Kos, 2005, 370). Gradišcanu so bili podrejeni ministrialni plemici, katerih naloga je bila stražiti grad in trg/mesto. POJAV NOVEGA PLEMSTVA Po smrti patriarha Bertolda in s tem po koncu andeškega gospostva se je velik del, andeškega plemstva (ne pa vse) odselilo v (zgornještajerski) Gradec, kjer so do zacetka 14. stoletja postali mešcani in se zaceli ukvarjati s trgovino. Na Slovenjgraškem se po drugi strani ob še vedno navzocih clanih starih rodbin pojavlja tudi novo plemstvo. Tako pride leta 1284 do obširnega sodnega zbora v Cedadu, ki rešuje vrsto pritožb zaradi razsodb oziroma odlocitev oglejskega patriarha Rajmunda. Veliko slednjih se nanaša ravno na slovenjgraško ozemlje. Zakaj je bilo tako, se da seveda lahko razložiti s takratnim položajem patriarha na Slovenjgraškem, saj je bil lastnik tega ozemlja vedno bolj na papirju. V resnici je Slovenjgraško po Bertoldovi smrti prešlo v interesni prostor Ulrika Spanheimskega in po 1269 njegovega naslednika Otokarja II. Premysla, še pozneje pa Goriško-Tirolskih. Ulrik Spanheimski je pri patriarhu Gregorju dosegel, da mu je leta 1261 podelil Slovenjgraško v fevd. Njegov naslednik Otokar Premysl tega ni mogel, kljub temu pa se je leta 1275 štel za gospoda Kranjske, (Savinjske) Marke in Slovenjgraškega, kot dokazuje naslov, ki ga je nosil njegov tocaj Ulrik Iz Hassbacha (Koropec, 1978, 19; StUB IV, 564 (»nos Vlricus pincerna de Habspach capitaneus Carniole et Marchie et in Windischgretc«). To je seveda omejilo patriarhovo oblast na nekaj, kar je obstajalo le na papirju. Kakorkoli, leta 1284 se v sporu s patriarhom zaradi posameznih posestnih delov na Slovenjgraškem znajdejo poleg Ditra Guštanjskega še Reynpret »castellanum 61 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 de Windisgrez«, »dominus Fridericus de Grez, Thomasinus castellanus« (StLA AUR, št. 1259), Konrad »de Windisgrez« (Otorepec, 1995, št. 28), »domino Ottone de Windisgrec« (Otorepec, 1995, št. 29) in Friderik »Leupacharius«, ki se pravda s patriarhom tako v zvezi s hišo v Slovenj Gradcu kot zaradi gradu Vrbovec v Savinjski dolini (StLA AUR, št. 1259 in 1259e). Med njimi se najmocneje zapiše v zgodovino Friderik, imenovan Leupacharius6. Ta se leta 1293 zaveže patriahu Rajmundu skupaj z Otonom Melexom (Melzom?), Gepowerjem (Rusticus; Kmet) iz Guštanja in Nikolajem, necakom pokojnega Bernarda iz Slovenj Gradca, da mu bodo služili z dolocenim številom oborožencev (Otorepec, 1995, št. 34). Socasno z navedenim dogovorom je patriarh dosegel še, da mu je plemic Oton »de Windisgretz«, ki je bil med omenjenimi ocitno vodilna oseba, obljubil, da ne bo oviral patriarha »de castro et de burgo de Windisgretz« (Otorepec, 1995, št. 133). Navedeni dogovor med patriarhom in slovenjgraškim viteštvom je posledica upora slednjega proti patriarhu. Ta upor moremo nedvomno povezati z znamenitim uporom koroškega in štajerskega plemstva proti Habsburžanom, ki je potekal med 1291 in 1293. Negotovo stanje med uporom so hoteli slovenjgraški vitezi ocitno izkoristiti in so zasedli grad in drugo patriarhovo lastnino. Zaradi tega jih je, kot kaže, doletelo izobcenje. Da bi se ga rešili, so morali priseci patriarhu zvestobo ter obljubiti, da mu bodo služili s po šestimi oboroženci in v naslednjih desetih letih na svoje stroške branili pokrajino pred vsemi, ki bi ogrožali posesti, dobrine in pravice patriarha oziroma oglejske cerkve. Vsakemu od njih je patriarh naložil še strogo pokoro. Vsi so morali eno leto vsak dan zmoliti 40 zdravamarij in 40 rožnih vencev. Ob petkih so se morali postiti, ce pa tega ne bi mogli ali hoteli, so morali ponuditi beracu enako hrano, kot so jo jedli sami, poleg tega pa so morali po povratku v Slovenj Gradec tri zaporedne nedelje stati pri cerkvenih vratih in prositi vsakogar, ki je vstopal, za odpušcanje (prim. Skuk, 1996, 22). Iz teh maloštevilnih ohranjenih listin lahko vendarle nazorno razberemo, kako so se patriarhi ob koncu 13. stoletja intenzivno potegovali za posest Slovenjgraškega. Omenjeno obnovljeno intenzivno delovanje na Slovenjgraškem jim je seveda omogocil katastrofalni poraz Otokarja Premysla leta 1278 (o razmerah nasploh v tem casu prim. med drugim Bele, 2015; drobci tudi pri Bele, 2012 in 2016). To pa je tudi cas, ko se, kot smo že ugotavljali, stari andeški ministeriali pocasi umikajo s Slovenjgraškega in se selijo v štajerski Gradec. Konrad Slovenjgraški, ki se je leta 1284 še pravdal s patriarhom za posest v Mislinjski dolini, se skupaj z bratom Alhohom ter bratoma Walhunom in Hermanom (»die Windischgraeczer« – že z znacilno koncnico –er, ki obicajno pomeni, da ne bivajo vec na maticnem gradu), nato pojavlja v vrsti listin, vezanih na prostor današnje avstrijske Štajerske ali konkretno na Gradec in okolico (prim. GZM II, št. 86, leto 1298). Dušan Kos je postavil hipotezo (za katero sam pravi, da ni nujno tocna), da so obstajale na prelomu 13. v 14. stoletje štiri med seboj neodvisne plemiške družine, ki se imenujejo po Slovenj Gradcu. Eni naj bi na celu stal Valhun, ki se je porocil s hcerjo plemenitega mariborskega mešcana Eberharda in ki ga v Tradicionalno poimenovanje Leupacharius povezujejo z Limbušem pri Mariboru. Ni pa povsem jasno, kako bi lahko plemica iz rodbine Mariborskih (ali morda Konjiških?; gl. Ravnikar, 2010, 30) povezali s slovenjgraškimi posestmi. 62 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 Slovenj Gradcu srecamo le redko. Drugi je naceloval okoli leta 1300 Henrik7, njegovega sina (?) Otona pa smo srecali omenjenega ob neuspelem uporu slovenjgraškega plemstva proti patriarhu. Henrika skupaj s sinom Bertoldom najdemo na slovenjgraškem gradu leta 1306, ko pricata v listini, s katero sta brata Hartnid in Konrad Lipniška prepustila Konradu Aufensteinu pravice, ki sta jih imela v Lipnici (Pettenegg, 1875, Urkundenbuch, št. XXI). Družina je preživela v drugo polovico 14. stoletja in jo v virih od srede stoletja naprej srecujemo oznaceno kot Flemynge. Oton Flemyng je opravljal službo gradišcana v Vuzenici (1345), Slovenj Gradcu (1346), Švarcenštajnu (1360) in Marenbergu (1363; Kos, 2005, 371). Sta pa Bertold in njegov sin Oton obdržala svojo posest v Slovenj Gradcu in okolici še vse do srede 14. stoletja8. Tretji rodbini naceluje Konrad iz Slovenj Gradca, ki pa je že v prvi polovici 14. stoletja živel v Gradcu, ceprav je ohranil svoje interese in posesti tudi v Mislinjski dolini in na Koroškem, kar omogoca domnevo, da je njegov rod na Slovenjgraško prišel z Spanheimi. Takoj je potrebno poudariti, da sta bila Valhun in Konrad Slovenjgraška skoraj gotovo tesna sorodnika, na kar jasno kaže zelo pogosto skupno pojavljanje v listinah, in da moremo zato obe domnevni družini združiti v eno. Zadnji rod je najbrž najpomembnejši. Gre za rod Friderika in Ortolfa iz Slovenj Gradca. Slednja se prvic omenjata že leta 1228, ko skupaj s pripadnikoma slovenjgraških ministerialov Henrikom in Perengarjem pricata v že omenjeni listini oglejskega patriarha Bertolda v korist gornjegrajskega samostana (StUb II, št. 251). Zanimivo je poudariti, da sta v listini oznacena kot »Ortolfus scolaris de Graeze et frater eius Fridericus«. Ocitno gre za pripadnika tistih andeških vitezov, ki so na Slovenjgraškem ostali in si ustvarili solidno družinsko zgodbo. Družini je relativno lahko slediti, saj se v vsaki generaciji ponovita osebni imeni Ortolf in Friderik. Dušan Kos je te Slovenjgraške hkrati (verjetno pravilno) povezal s kamniškimi Stuppli (Kos, 2005, 372). Na Slovenjgraškem tako srecujemo zelo raznoliko lokalno plemstvo, o katerem je razvidno, da je ravno tako želelo izkoristiti nejasen položaj po smrti ceškega kralja in izsiliti cim vec ugodnosti od patriarhov, ki so bili dalec in katerih moc je že upadala. Ob že naštetih plemicih poznamo še nekega Pilgrima, ki je leta 1298 oznacen kot gradišcan (»der purchgrave ze Windisgretz«) in ki je bil najverjetneje že v spremstvu Konrada Aufensteinskega. Posredno takrat prvic srecamo tega tirolskega plemica, ki je na Koroško prišel v spremstvu svojega gospoda in novega koroškega vojvode Majnharda II. oz. njegovega sina Henrika, v povezavi s Slovenj Gradcem. Koroški vojvoda je izkoristil slabost oglejskega patriarha in se je leta 1304 polastil Slovenjgraškega (Koropec, 1978, 20). Naslednje leto srecamo v listini že novega upravitelja pokrajine. To je plemic z imenom Matej, skupaj z njim pa se v listini omenjata še gradišcan Pilgrimin in njegov sin Ortolf9. Delitev uprave na upravitelja in gradišcana, ki smo jo spoznali že v casu 7 Slednji je bil vsaj leta 1305 sodnik v Slovenj Gradcu (verjetno je govora o deželskem sodišcu), ko se s tem nazivom podpiše kot prvi v listini, nastali 3. marca leta 1305 v Dravogradu (Pettenegg, 1875, Urkundenbuch, št. XVIII). 8 StLA AUR, št. 2405d in 2405h (1350, marec 25.). Gre za dve listini, s katerima je patriarh Bertold podelil Otonu in njegovemu bratu Kolonu krvno sodstvo na posestvih v okolici Slovenj Gradca. 9 StLAAUR, št. 1684a. Povsem odprto je vprašanje, ali moremo poistovetiti tega Ortolfa z Ortolfom Slovenjgraškim, ki smo ga obravnavali v prejšnjem odstavku. 63 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 andeškega gospostva, se je torej ohranila še naprej. Zanimivo pa je, da imata svojega uradnika na Slovenjgraškem tako vojvoda kot patriarh. Leta 1304 se namrec v listini, nastali v Dravogradu, med pricami pojavlja »her Eberhart, vitztuom ze Windischgraetz« (MDC VII, št. 252). Isti clovek je v listini z dne 5. avgusta 1304 oznacen kot »plebanus sancti Egidii in provintiis de Windischgraetz« (MDC VII, št. 251). V Mateju smemo ocitno domnevati upravitelja oglejskih posesti, medtem ko je bil Eberhard vicedom koroškega vojvode. Slovenjgraško je bilo potemtakem v oceh koroških vojvod oz. tirosko-goriških grofov razumljeno kot posebna pokrajina, ki je imela svojega vicedoma in svojo od Koroške (in seveda tudi Kranjske) loceno upravo. V zgoraj citirani listini iz leta 1305 najdemo med naštetimi tudi Friderika Hebenstreita, ki je v listini oznacen kot »iz Slovenj Gradca« in ki se prvic omenja leta 1299 (Kos, 2005, 399). Hebenstreiti so v mestu imeli svojo hišo, v zacetku 14. stoletja (do 1338) pa so po nalogu koroškega vojvode Henrika Tirolskega za obrambo južnih meja posesti zgradili grad Vodriž. V mestu so svojo hišo še naprej obdržali, kot dokazuje listinsko gradivo iz 14. stoletja. Bertold Hebenstreit je še leta 1363, ko je grad Vodriž že nekaj casa stal, uporabljal osebni grb, na katerem je bil poleg škarnice, ki je simbol družine, napis Perchtoldi de Windischgraz (ARS, 1363, april 27). Tako predstavlja Hebenstreitova hiša/stolp enega od plemiških stolpov v mestu, katerega lokacije ne moremo potrditi. Poleg te plemiške hiše moremo že v 13. stoletju v mestu prepoznati vsaj še eno bivališce, ki ga lahko štejemo med plemiška – to je tako imenovana patriarhova ali, kot je bila med ljudmi v preteklosti poznana, škofova hiša. Slednjo je po pricevanju Ivana Grobelnika dal sezidati patriarh Bertold leta 1226 (o cemer naj bi prical kamen z vklesano letnico) in naj bi nepreverjeno stala tam, kjer je danes Trg svobode 1 (Grobelnik, 1951, 15). Gospod Slovenjgraškega je bil torej kljub silnim patriarhovim ugovorom (Skuk, 1996, 22 s.) vsaj od leta 1304 Henrik Tirolsko-Goriški, vojvoda Koroške, ki je grad in posest omenjenega leta dal v upravo svojemu zvestemu Konradu iz Aufensteina. Konrad Aufensteinski je nato leta 1308 ponovno dobil posest Slovenj Gradca v zastavo, tokrat za 400 mark veronskih denaricev (MDC VII, št. 446), zastavo pa leta 1316 še enkrat obnovijo, tokrat za vsoto 100 mark. A tedaj se je moral Aufensteinski obvezati, da bo financiral obnovo gradu, za kar naj bi prav tako porabil 100 mark srebrnikov (MDC VIII, št. 325). Tri leta kasneje Aufensteinski prejme grad in mesto v fevd, k cemur da svoj pristanek tokrat tudi patriarh (MDC VIII, št. 490). Ko je po letu 1322 prišel Aufensteinski tudi do Guštanja, je na tleh današnje slovenske Koroške nastal pravi mali aufensteinski dinasticni teritorij. Aufensteinski so na Slovenjgraško pripeljali ali na svojo stran pridobili vsaj del lokalnega plemstva. Kot njihove zveste privržence moremo vsekakor šteti Hebenstreite iz Slovenj Gradca oz. z Vodriža, ki so ga kot, kot omenjeno, zgradili med leti 1305 in 1338. Friderik Hebenstreit se še leta 1336 v dveh listinah patriarha Bertranda imenuje kot iz Slovenj Gradca, kar bi morda lahko pomenilo, da gradu Vodriž takrat še ni bilo, ceprav je vsaj enako verjetna domneva, da je bil grad postavljen pred smrtjo vojvode Henrika Koroškega leta 1335. Vsekakor so Hebenstreiti po smrti koroškega vojvode Henrika in po prehodu Koroške v roke Habsburžanov prestopili k patriarhu, staremu/novemu gospodu pokrajine. Patriarh je svoje interese branil skozi vse obdobje Aufensteinov na Slovenjgraškem. Tako vemo, da je na gradu vzdrževal svojo 64 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 Sl. 2: Stilizirani portret patriarha Bertolda II., ki je zelo povezan s prvim razcvetom Slovenj Gradca v 13. stoletju (Wikimedia Commons). posadko. Leta 1331 se denimo v patriarhovi listini omenjata brata Eberard in Vrizlinus, ki sta bila strelca (sagatorius, tj. pripadnika oboroženega viteštva), ki sta bivala na gradu (»habitatores in castro Vindisgrecz«; StLA AUR, št. 2008d). Svojo posest je v dolini še vedno imel samostan v Žicah, leta 1323 pa je Friderik s Kunšperka prodal desetine pri Slovenj Gradcu Frideriku iz Jablanc vzhodno od Maribora. »Nabor« plemstva, ki se je krajši ali daljši cas zadrževalo v mestu ali njegovi neposredni okolici, je tako zelo pester. PLEMICI V SLOVENJ GRADCU V NADALJEVANJU 14. STOLETJA V casu tirolskega gospostva nad Slovenjgraškim sta kraj in dolina doživela zelo veliko usodnih dogodkov. Slovenjgraško je zelo trpelo leta 1308, v casu vojne za ceško krono med Henrikom Tirolskim in Habsburžani. Po nalogu slednjih so mesto po porocilu t. i. Avstrijske rimane kronike med 1. in 12. julijem oblegali krški škof Henrik, grof Friderik Vovbrški in Babonici ter ga zavzeli, vendar je Konrad Aufensteinski s pomocjo okrepitev 65 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 kmalu nato uspel grad osvojiti nazaj.10 Rimana kronika ni povsem natancna, saj ne vemo, ali so se oblegovalci po prihodu Aufensteina in njegovih okrepitev umaknili le z gradu ali tudi iz mesta. Vendar je, kot kaže, habsburška stran na koncu le slavila zmago. Mesto je torej postalo žrtev bojev med družinama Tirolskih in Habsburžanov za ceško krono, ki je leta 1308, po smrti zadnjega Premyslida, postala prosta. Grad in kraj sta ostala do leta 1311 in mirovnega sporazuma med obema hišama v rokah Habsburžanov, omenjenega leta pa Slovenjgraško, ki je še vedno razumljeno kot samostojna in neodvisna pokrajina, ponovno prevzamejo Tirolski oz. njihov zaveznik Konrad Aufensteinski, ki je, verjetno ravno zato, da bi si zagotovil mesto, leta 1308 placal 400 mark (MDC VII, št. 446; Koropec, 1978, 20). Aufensteinski so nato vse do smrti Henrika Tirolskega, koroškega vojvode, upravljali pokrajino in mesto Slovenj Gradec. 24. junija 1335, ko po smrti vojvode Henrika, na Koroškem potekajo boji za nasledstvo ter je bila v nevarnosti tudi slovenjgraška posest, patriarh Bertrand prenese varstvo, obrambo in upravljanje gradu in mesta ter deželeSlovenj Gradec na krškega škofa Lovrenca Grimminga (Otorepec, 1995, št. 748). Škof je moral najprej izplacati dotedanjega zastavnika Konrada Aufensteina, sprico cesar se je patriarh zavezal, da mu bo povrnil izplacanih 500 mark. Ta zastava je bila, kot kaže, izplacana v roku enega leta, saj je patriarh že leta 1336 podelil Frideriku »Leupacherju« posest, ležeco »in contrata« (se pravi ležeco na ozemlju) Slovenj Gradec ter podelil v fevd 26 hub, prav tako ležecih na Slovenjgraškem, Katarini, hceri Viljema Galenberškega in ženi Friderika Hebenstreita, kot jutrnjo (Otorepec, 1995, št. 785; prim. Skuk, 1996, 23). Friderik Leupacher je nato v dveh listinah patriarha Bertranda iz leta 1342 oznacen kot »miles de terra nostra Windisgratz« oziroma »fidelis noster« (StLA AUR, št. 2202a in 2202b) in je torej spadal med patriarhove ljudi. Toda patriarhova moc je bila na Slovenjgraškem šibka. Vedno teže je konkuriral Habsburžanom. Tudi zato je zastavil »castro, ciuitate et provicia nostra de Windisgratz« leta 1342 mocnejšemu in vplivnejšemu grofu Ulriku Pfannbergu (StLA AUR, št. 2203d), od katerega je leta 1351 preko zastave posest prešla na Henrika Planinskega (StLA AUR, št. 2424b). Do tega je prišlo, ko je Ulrik Pfannberški, maršal Avstrije in glavar Koroške, zastavil svojemu svaku Henriku Planinskemu in njegovi ženi, Ulrikovi sestri Elizabeti, grad in mesto Slovenj Gradec za 2500 florentinskih goldinarjev. Planinski je nato upravljal s posestjo do leta 1363 (prim. Koropec, 1978, 21). Marca leta 1364 je nato vojvoda Rudolf (torej Habsburžan in ne vec patriarh!) zastavil za 1300 funtov zlata Slovenj Gradec štajerskemu deželnemu glavarju Kolonu Vuzeniškemu (StLA AUR, št. 2899a). Od takrat naprej imenujejo glavarje Slovenjgraškega, ne glede na to, da so si patriarhi še vse do konca stoletja prizadevali za svoje pravice na tem obmocju, Habsburžani kot deželni gospodje. Sreda 14. stoletja je socasno cas, ko lahko v mestu zacnemo nedvomno slediti obstoju mestnih plemiških bivališc – stolpov. Omenili smo že stolp Hebenstreitov, poleg njega pa v tem casu spoznamo še dva. Svoj bivalni stolp so tako v mestu imeli še plemici Slovenjgraški. Okrog leta 1350 10 RHSt 1, št. 20, 22 in 23. Avstrijska rimana kronika avtorja Otokarja iz Geule je eden najpomembnejših na rativnih virov za zgodovino naših dežel in prinaša vrsto dragocenih podatkov, ki jih najdemo le tu. Izšla je v kriticni izdaji v seriji Monumenta Germaniae Historica, razdelek Scriptores, Deutsche Chroniken (MGH Scriptores (Dt.Chron.) 5.1. in 5.2.). 66 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 se je namrec »Joannes de Vindisgratz« zavezal, da bo dal podreti hodnik, ki povezuje »turi sua sita iuxta murum ciuitatis«, ce bo omenjeno od njega zahteval patriarh. Janez Slovenjgraški je v navedeni listini hkrati jasno oznacen kot patriarhov fevdnik (StLA AUR, št. 2417h). Cetudi se stolp prvic omenja šele v listini, nastali sredi 14. stoletja, skoraj ne more biti dvoma, da so ga Slovenjgraški dali zgraditi vsaj ob prelomu 13. v 14. stoletje, ce ne že prej. Leta 1361 viri razkrijejo obstoj še enega stolpa. 15. maja tega leta namrec aufensteinska brata Friderik in Konrad prodata patriarhu vec svojih posesti, med katerimi so našteti grad Treffen na Koroškem, grad Pukštajn (Bukovje) pri Dravogradu, stolp v Slovenj Gradcu (»item turrim in Windischgrecz cum omnibus suis pertinentiis«) in grad Valdek (StLA AUR, št. 2782a in 2782b). Da pri tem stolpu ne gre za stari slovenjgraški grad nad Starim trgom, povsem jasno izhaja iz uporabljene terminologije, saj listina nedvoumno loci gradove od stolpa. To posest je nato oglejski patriarh predal v fevd avstrijskim vojvodam, Rudolfu, Albertu in Leopoldu Habsburškim. Tradicionalno omembo tega stolpa postavljajo v zvezo z današnjim Rotenturnom in velja za njegovo prvo pojavitev v gradivu (prim. Pirchegger, 1962, 172; Stopar, 1993, 80 s.). Vendar z zadevo ni cisto tako. 8. februarja leta 1327 je namrec ceški kralj in koroški vojvoda Henrik Tirolski zaukazal Konradu Aufensteinskemu, naj šciti posesti, ki jih je prejel za zvesto službo v fevd od oglejskega patriarha. Med temi posestmi je našteta tudi posest, ki leži na Koroškem, in sicer grad Treffen in stolp v Slovenj Gradcu (RHSt 2, št. 1799). Ce povežemo obe listini, je jasno, da obakrat govorimo o istem stolpu in da je slednji leta 1327 že stal. Stolpa torej verjetno niso zgradili šele Aufensteinski, temvec govorimo o starejši gradnji v patriarhovi lasti. Tako kot stolp Slovenjgraških, ki smo ga omenjali zgoraj, tudi zanj velja, da je bil gotovo postavljen vsaj na prelomu 13. v 14. stoletje. Seveda pa je zanimivo dejstvo, ki ga prinaša listina, tudi, da je ceški kralj in koroški vojvoda Henrik Slovenj Gradec prišteval med svoje koroške posesti. Ce navedeno primerjamo s prejšnjimi omembami, ko se Slovenjgraško pojavlja kot samostojna pokrajina, lahko ugotovimo, da je bil status tega prostora, ležecega med deželami, nejasen in vsaj še v 14. stoletju nedefiniran. Še v casu tirolskega gospostva nad Slovenjgraškim se v mestu pojavi še ena, sila pomembna plemiška rodbina, ki jo moramo obravnavati, to je rodbina Muttlov. Prvi predstavnik te družine je Herman, ki se v virih pojavlja med 1331 in 1338. Leta 1334 pecati v listini, izstavljeni slovenjgraškemu Judu Mušu, in je oznacen kot Friderikov sin (Brugger, Wiedl, 2005, št. 371; na enak nacin se Herman v listini podpiše še leta 1338 – StLA AUR, št. 2201a). Vendar tega Friderika ne smemo enaciti s prej obravnavanim Friderikom Slovenjgraškim/Kamniškim. V isti listini se namrec med pricami omenja tudi Fric, Friderikov sin, ki pa je iz rodbine Slovenjgraških in kamniških plemicev. Ime Friderik se sicer v širšem krogu družine Muttel pojavi le še pri Frideriku Schutzu leta 1363 (ki ga moremo postavljati v isti družinski krog zaradi uporabe enakega grba – prekrižanih bakel; prim. Kos, 2005, 372). Muttli so ena najpomembnejših slovenjgraških plemiških družin. Od šestdesetih let 14. stoletja dalje ta družina vedno bolj prevzema vodilno vlogo v mestu in okolici. Opravljali so naloge gradišcanov (Herman in njegov sin Nikolaj – PAM, 1385, julij 25. – verjetno tudi Viljem – StLA AUR, št. 3684a), poleg tega so bili še šmartinski in starotrški župniki. Tako sta bila brata Gerloch in Wisent 67 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 Muttla socasno župnika v Šmartnem (Gerloch) in pri sv. Pankracu (Wisent). Wisent je bil v istem casu še koroški arhidiakon (npr. Otorepec, 1995, št. 1357, 1364 in 1426). Herman Muttel je opravljal nalogo mestnega sodnika (Kos, 2005, 372). To je prvi primer v mestu, da je plemic opravljal mešcanske naloge. V Muttlih lahko torej, seveda zelo previdno, vidimo zametke tistega, kar bi pogojno lahko oznacevali kot mestni patriciat. Domnevati moremo tudi, da so imeli v mestu svoje bivališce – stolp, ki pa ga ni mogoce locirati. Zgodba Muttlov kajpak ni samo zgodba o uspehih in velicini. Eden med njimi se je namrec zapletel v zgodbo, ki ni bila ravno v cast ne njemu ne družini. Bertold Muttel je postal v sedemdesetih letih 14. stoletja župnik v Beli Cerkvi severovzhodno od Novega mesta. V letih 1376 in 1377 si je nato protipravno prisvajal pravico do sevniškega vikariata. Kostanjeviški opat in samostan sta se ga dve leti zaman trudila ali odstraniti iz Sevnice ali vsaj pripraviti do tega, da bi placeval samostanu pripadajoce dajatve. Šele poseg generalnega vikarja oglejske cerkve Jurija de Tortisa, ki je Bertoldu zagrozil celo z izobcenjem iz Cerkve, je nato pripomogla k njegovemu umiku (Mlinaric, 1987, 202; Otorepec, 1995, št. 1337 in 1340). Župnik Bertold je bil tudi sicer sila nenavadna oseba. Preden je bil imenovan za župnika v Beli Cerkvi, je bil vikar v domacem Slovenj Gradcu, kjer je porocil Kunigundo, hcer Otona, imenovanega Scriba, iz Šentvida, s Henrikom Saverjem iz Slovenj Gradca. Imenovana sta imela tudi sina, ki ga je prav tako krstil Bertold. Nato je Bertold Muttel ugrabil Kunigundo, jo kot konkubino zadrževal pri sebi in tajil, da jo ima, ter jo nazadnje zamenjal z nekim neimenovanim zagrebškim kanonikom za njegovo konkubino. Zaradi tega se je pri Juriju, generalnem vikarju oglejske cerkve, pritožil Kunigundin oce (Otorepec, 1995, št. 1317). Bertold se je za namecek vmešal v spor Janeza Vaista, ki je brez dovoljenja kostanjeviškega opata posedoval brežiško župnijo, in kostanjeviškega opata, ki je dosegel vrh v prav nasilnih dejanjih. Vaistovi sorodniki, »nobiles Wlricum de Scherffenberch, Wluing dictum der Vayst, Vlricum dictum Vayst, Trestel de Rayn et Cunsonem burggrauium de Lechtenwald«, so, s podporo Bertolda Muttla, ujeli duhovnika Otona, doma iz Sevnice, ki se je kot odposlanec oglejskega generalnega vikarja odpravil v Novo Cerkev, ga pretepli in odvlekli na brežiški grad. Podobno so ravnali z nekim drugim vikarjevim odposlancem, Tussom. Zaradi tega jih je dal generalni vikar izobciti (Otorepec, 1995, št. 1321). Vendar kranjski arhidiakon ni razglasil izobcenja, temvec ga je, kot ugotavlja generalni vikar leta 1377, popolnoma ignoriral (Otorepec, 1995, št. 1336). Ocitno se je na koncu celotna zgodba, pri kateri je kljuc za razumevanje v boju za pravico do posedovanja/upravljanja prafare sv. Ruperta na Vidmu in njenih hcerinskih postojank, med katerimi je bila že zaradi dohodkov, ki jih je prinašala, najbolj zaželena ravno župnija v Sevnici, nekako zakljucila, saj v arhivih ne najdemo vec kakršnegakoli dokumenta, ki bi kazal, da se zadeva razvija naprej. Ne glede na te ne ravno hvalevredne zgodbe, v katere se je zapletel ali jih celo zakuhal Bertold Muttel, moremo vseeno ugotoviti in zatrditi, da je družina Muttlov kot nobena druga zaznamovala zgodovino Slovenj Gradca in Slovenjgraškega v drugi polovici 14. stoletja. Ponovno naj ob tem poudarimo, da je bilo število aktivnih plemiških družin, ki so tako ali drugace delovale v Slovenj Gradcu, mnogo vecje, kot nam omogocajo rekonstruirati listine. 68 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 Kot podkrepitev za navedeno trditev služi dokument vojvode Rudolfa Habsburškega, ki je 16. marca leta 1364 izdal vecje število listin v korist posameznih plemiških rodbin in tudi mest, vse s ciljem utrjevanja lastnega položaja. Med temi najdemo listino, naslovljeno na gradišcane in deželane iz Slovenj Gradca, v kateri je potrdil mestu njegove privilegije. V listini so kot gradišcani in deželani našteti: brata Bertold in Henrik Hebenstreita, Friderik Schütz, njegovi sorodniki Oton, Hans in Herman Müttel, Konrad Studacher, Otl in Raimprecht Slovenjgraška ter Fritz, deželski sodnik (Muchar, 1859, 368). Navedeni seznam plemicev se skoraj popolnoma prekriva s seznamom v listini, nastali eno leto pred tem, 3. maja 1363, ko so možakarji nastopali kot price v listini Henrika Planinskega, v kateri je slednji dohodke iz Slovenj Gradca prepustil svoji ženi Elizabeti za jutrnjo (ARS, vrsta listin). V tej listini se kot price navajajo: Pilgrim, župnik v Slovenj Gradcu, Bertold in Henrik Hebenstreita, Oton iz Slovenj Gradca, ki je bil gradišcan v Marenbergu, Fric Schucz, Oton Haucz, Herman Muttel, Nikolaj Gall (verjetni zacetnik gospostva Gallenberg) in Konrad Staudacher, gradišcan v Slovenj Gradcu. Ce oba seznama združimo, dobimo našteto lokalno plemstvo, ki je dnevno delovalo na tleh Mislinjske doline v šestdesetih letih 14. stoletja. Ottlein Slovenjgraški se nato še leta 1369 poravna s krškim škofom v zvezi s posestmi, ležecimi v okolici Vitanja (StLAAUR, št. 3058d). Pri osebi Konrada Staudacherja, slovenjgraškega gradišcana, moremo nadalje opozoriti na listino iz januarja leta 1364, s katero je Konrad izdal zadolžnico za Juda Hacima in Avidorja, kot price pa je imel župnikav Šmartnem Markvarda, Henrika Hebenstreita in Nikolaja Pavra (iz Guštanja), sam pa je za svoja gospoda imenoval celjska grofa Ulrika I. in Hermana I. (ARS, vrsta listin). Vendar to ni prvi trenutek, v katerem se clani navedene družine v virih pojavijo v zvezi s Slovenj Gradcem oziroma njegovim prostorom. 30. januarja leta 1334 se je Herman, sin Hermana iz Staudacha, zadolžil pri Mošu, Judu iz Slovenj Gradca, za 15 in cetrt marke srebra graške teže. Na to posojilo, ki se ga je zavezal vrniti do prihodnjega 25. julija, bi v primeru zamude pri vracanju prišla po unca srebra na teden zamudnih obresti. Herman Staudacher je za svoje poroke imenoval tri plemice. Med njimi je bil tudi Fritzlein, sin Friderika iz (Slovenj) Gradca (Brugger, Wiedl, 2005, št. 371). Staudacherji11 se pojavijo v vec listinah krškega škofa, vezanih po vecini na posesti v okolici Vitanja, in prav verjetno je, da je Konrad Staudacher oba celjska grofa priznaval za svoja gospoda zaradi tega, ker so imeli Celjani v fevdu krške posesti, in to torej nima zveze z njegovo službo gradišcana v Slovenj Gradcu. Leta 1364 je, kot smo zapisali že prej, vojvoda Rudolf Slovenj Gradec za 1300 funtov zastavil Kolonu Vuzeniškemu. Leta 1370 se tako v Kolonovem spremstvu omenja tudi neki Orttlein iz Slovenj Gradca, v katerem moremo videti upravitelja posesti za Vuzeniškega (Pettenegg, 1875, Urkundenbuch, št. CCLXII). Zastava je bila, kot kaže, predvidena za dobo desetih let, saj je leta 1374 Albert Avstrijski Slovenj Gradec za 11 Družina sicer izhaja s Koroškega, z gradu Wilaren, imenovanega tudi Staudachhof, pri Brežah. Leta 1306 se v listinah prvic pojavi Herman Staudach, ki velja za zacetnika novega rodu, živecega na tem gradu. Slednjega že v prvi listini srecamo na gradu Slovenj Gradec, kjer prica v dokumentu Konrada Aufensteina (Pettenegg, Urkundenbuch, XXI). Sicer so bili Staudachi krški ministeriali in domneva je, da naj bi v tej vlogi Herman tudi prišel v krško Vitanje. Prim. Wiessner, Seebach, 1977, 134–135. A ravno listina iz leta 1306 kaže tesno povezanost Staudachi in Aufensteini, tako da bi morda lahko tudi na tak nacin razložili prihod prvih v Mislinjsko dolino. 69 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 1500 funtov in 300 goldinarjev zastavil Hugu Devinskemu. Devinski so imeli mesto in gospošcino v zastavi skoraj do konca stoletja; leta 1397 jih zamenjajo Walseeji, Rudolf, Friderik in Rajnpreht. V zvezi s Hugom Devinskim je potrebno omeniti vsaj še eno stvar. Leta 1380 je od župnika Janeza, ki je bil tudi kaplan in svetovalec goriškega grofa Majnharda, kupil kamnito hišo na vogalu in domec pred cerkvijo sv. Elizabete. Ta nakup je leta 1382 potrdil vojvoda Albreht, ki hišo oznaci kot ležeco »am platz« (Weiss, 2002). Obe listini omogocata postaviti hipotezo, da je ta kamnita hiša (kot jo listina natancno oznaci) ista kot tista, ki smo jo omenjali že zgoraj in smo jo v 13. stoletju prepoznali kot patriarhovo hišo. Vsekakor je omenjena hiša ležala na trgu pred cerkvijo sv. Elizabete. Gotovo pa gre za isto hišo, ki jo je leta 1443 kralj Friderik IV. Habsburški podelil v fevd Rajnprehtu Walseejskemu in je ležala »in der stat am platz« (GZM VI, št. 93). Zacetek osemdesetih let 14. stoletja je hkrati cas, v katerem v Mislinjsko dolino pride družina Trapp. Med leti 1381 in 1384 nakupijo vec posesti od Muttlov in Hebenstreitov (Maleczek, 1991, št. 18 in 21). Nato leta 1384 od Ivana (Hansa) Slovenjgraškega kupijo še stolp v mestu (Maleczek, 1991, št. 22). Stolp je ležal ob obzidju na jugovzhodni stani in naj bil še danes viden v kletnih prostorih stavbe na Vorancevem trgu 2 (Curk, 1991, 127). Na tem mestu naj poudarim, da bi bilo napacno v tem stolpu, tako kot v stolpu, ki so ga imeli Aufensteinski, videti le obrambni stolp obzidju. Pojem stolp (turn, turri ipd.) pomeni zidano hišo, v kateri je prebivalo plemstvo in ki je seveda zaradi svoje trdnosti (praviloma so bili v celoti zidani s kamnom) lahko imela tudi izpostavljeno obrambni znacaj (vendar ne nujno). Trappi, ki so sicer južnotirolska družina in ne poznamo povsem njihovega motiva za prihod v Mislinjsko dolino (da je to kaj povezano s skoraj socasnim odhodom prav tako južnotirolskih Aufensteinov, je možno, a malo verjetno), ostanejo nato v Slovenj Gradcu vse do leta 1562, ko prodajo stolp koroškemu plemicu Andreju Holleneškemu (Pirchegger, 1962, 172). Stolpa pa Trappi nimajo v lasti, saj je v lasti mestnih gospodov Habsburžanov, kar jasno izpricuje listina iz leta 1399, s katero ga je Jakob Trapp dobil od vojvode Viljema v zastavo kot vojvodski fevd, kakor ga je imel že pokojni »Haenslein de Windischgretzer« (Maleczek, 1991, št. 30). Ivan Slovenjgraški je umrl med 22. marcem, ko še izda listino v korist Janeza iz Loke, ki je v listini oznacen kot »dem erbern chnecht« (PAM, vrsta listin), in 28. septembrom 1399, ko je bil že pokojni. PETNAJSTO STOLETJE S tem podatkom nismo prišli samo do konca 14. stoletja, temvec tudi do ene najpomembnejših oseb srednjeveškega Slovenj Gradca, Janeza iz Loke. O njem in o njegovi ustanovitvi mešcanskega špitala leta 141712 je tehtno razpravo napisal Jože 12 Ustanovna listina je nastala sicer leta 1419, vendar se špital prvic omenja že dve leti pred tem, ko 7. marca 1417 slovenjegraška mešcana (purger ze Windischgrecz) in cerkvena kljucarja cerkve sv. Elizabete v Slovenj Gradcu (zechlewt sand Elsspeten goczhaws daselbs ze Windischgrecz) Nikolaj Gaisler (Niclas der Gysler) in tkalec Pavel (Pawle weber) prodata s privoljenjem tamkajšnjega mestnega sodnika in zlatarja Egidija (Gilgen des goltsmid die zeit stat richter), mestnega sveta, dvanajsterice in vse obcine slovenjegraškemu mešcanskemu špitalu (auf das spital hie ze Windischgrecz), ki stoji poleg cerkve sv. Elizabete (bey dem sand Elsspeten goczhaws gelegen), za dvajset dunajskih mark denarja kopališko uto v sloven 70 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 Mlinaric (1986, 315–326). Tej razpravi bi le težko dodali kaj bistveno novega, zato bo naslednji del besedila v najvecji meri povzet po njej. Janez iz Loke se v slovenjgraškem gradivu omenja med letoma 1399 in 1424. Ob svoji prvi omembi je bil že vdovec, imel pa je mladoletnega sina Bernarda, ki je kasneje oceta nasledil v službi slovenjgraške gospošcine. Praviloma se Janez vedno navaja kot »amptman ze Windischgretz«. Domnevamo, da je izhajal iz Škofje Loke na Kranjskem. Bil je plemenitega rodu, ceprav ne iz katere pomembnejših plemiških rodbin, kar dokazuje tudi že omenjena oznaka »erbern chnecht« iz leta 1399. Omenjeno je bil eden od razlogov, zakaj ne on ne njegov sin nikoli nista postala slovenjgraška mešcana. Toda Janez se je v Slovenj Gradec preselil kot bogat clovek, kar dokazujejo številni nakupi posesti. Mlinaric je v svoji razpravi naštel kar 25 kmetij (od katerih je 9 pustot), dva domca, mlin, vec njiv, tri vrtove, gozd, hiši in pravico do 32 veder gornine, kar vse je Janez iz Loke kupil med 1399 in 1419. Navedeno zemljo je vsaj v doloceni meri dajal naprej v zakup po kupnem pravu, prav tako pa je tudi sam prejemal posest pod temi pogoji. Zaradi premožnosti nas ne preseneca, da je Janez denar tudi posojal. Med vsemi pa je gojil najtesnejše stike z s pripadniki družineMuttlov in njihovimi sorodniki. Špitalu je Janez zapustil obširno posest (Mlinaric, 1986, 320 ss.), ki jo je nato še dodatno poveceval z novimi darovnicami. Ob njegovi smrti je bil slovenjgraški špital tako dobro dotirana ustanova, ki je bila sposobna sprejeti in oskrbeti vecje število pomoci potrebnih. Vendar njegov sin Bernard, ki je nasledil oceta tako na posesti kot v službi oskrbnika gospostva, ocetu ni bil enakovreden in je relativno hitro zapadel v krizo in si je moral denar celo sposojati (Mlinaric, 1986, 319). A ker nas v tem prispevku zanima predvsem plemstvo v in ob Slovenj Gradcu in njegov odnos do mesta, moramo vendarle ugotoviti, da se v teh »Janezovih listinah« še skrivajo zanimivi podatki. 20. aprila leta 1419 je plemic Bernard Schratt prodal Janezu vec posesti, med katerimi je tudi hiša, ležeca ob mestnem obzidju (»an der ring mawr in der stat ze Windisch Gräcz«), ki je bila prej v lasti pokojnega Greifenfelškega (PAM, vrsta listin; Greifenfels je grad vzhodno od Celovca). Grad in posest Greifenfels sta bila od leta 1315 dalje v lasti Aufensteinov in na ta nacin je seveda lahko razložiti prisotnost njihovih vitezov v mestu, ki so ga upravljali. Kje je bila ta hiša, ki jo moramo ravno tako prištevati med plemiške stavbe – stolpe – pa ne vemo. Kot malo verjetno obravnavamo možnost, da bi tu šlo za aufensteinski stolp, predhodnik današnjega Rotenturna. Prav tako navsezadnje ne vemo, kje je bilo bivališce Muttlov. Glede na ohranjeno gradivo je kaj malo verjetno, da so bivali na gradu, kjer ob župniku in vojaški posadki tudi ni bilo vec ravno veliko prostora, in je zato najverjetneje, da so imeli svojo hišo – stolp – v mestu. Slednjic leta 1408 kot oskrbnik na Slovenjgraškem deluje Ahac Trebniški z gradu Trebnik v Konjicah13, ki je, kot kaže, bival na gradu. Odprta, in dokaj verjetna, ostaja možnost, da so Muttli bivali v nekdanjem aufensteinskem stolpu. jegraškem mestu (die padstuben gelegen in der stat daselbs ze Windischgrecz), ki stoji med hišama »des Zerch vnd des Hinner« (orig. v PAM, vrsta listin). 13 PAM, vrsta listin. Ahac Trebniški je nasledil Fleminge, ki smo jih spoznali kot slovenjgraške gradišcane na nekaterih njihovih posestvih (npr. Švarcenštajn južno od Velenja) in je morda na ta nacin mogoce razložiti njegovo pojavljanje v Slovenj Gradcu. 71 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 Leta 1435 je prenehala zastavna pravica Walseejev na Slovenjgraškem in od tega leta dalje so Habsburžani sami nastavljali svoje oskrbnike z letno placo petdeset funtov (Koropec, 1978, 22). Med letoma 1435 in 1449 je to službo opravljal Viljem Metz (prim. StLA AUR, št. 5540 in 5599), ki je deloval skupaj z Bernadom iz Loke, upraviteljem iz Slovenj Gradca (PAM, vrsta listin, 1438, 27. junij). Viljem Metz je v listinah oznacen kot »edlen vesten« ali »edlen und vessten«. Leta 1466 prvic najdemo v listinah ime novega upravitelja Slovenj Gradca, to je Egidij (Gilg) Schulthauzinger (Weiss, 2002, 1466, 24. avgust), ki je nato to nalogo opravljal do leta 1483 (1484). Leta 1484 potem nastopi službo Lenart Brezinger (Koropec, 1978, 22). Cas upravitelja Schulthauzingerja je cas ene najhujših preizkušenj v zgodovini mesta in doline. V sedemdesetih in osemdesetih letih 15. stoletja so namrec dolino na svojih pohodih veckrat prešli Turki. Dokumentirano se je to zgodilo v letih 1473, 1476, 1478, 1480 in 1483. Ob njihovem prvem vdoru se jim je z veliko poguma, pa ne ravno toliko pameti poskusil postaviti po robu Egidij Schulthauzinger. S svojo vojsko, ki naj bi po porocilu koroškega kronista Jakoba Unresta štela okoli 100 mož, je prodrl iz mesta in napadel Turke, katerih vojska naj bi štela 8000 mož, vendar so bili pri tem branilci hudo premagani (Unrest, 1957, 42). Sam upravitelj se je ocitno uspel rešiti, saj je nato utrdil stolp, v katerem je tudi bival, in se pri naslednjih turških obiskih obnašal previdneje. Prva dva pohoda, ki sta prinesla s seboj silno unicenje in opustošenje, sta povzrocila, da so utrdili tako že omenjeni upraviteljev stolp v mestu kot tudi župnišce sv. Pankracija na gradu. Egidij Schulthauzinger niti po izgubi službe upravitelja Slovenj Gradca ni zapustil mesta in je v njem bival še naprej. Tako je leta 1486 pecatil listino Jurija Hautza, ki jo je ta izstavil v korist mešcanskega špitala, in se je dal podpisati kot »Gilig Schulthaiczinger von Schulthaiczing«, bivajoc v Slovenj Gradcu (PAM, vrsta listin, 1486, 9. december). Lenart Brezinger je nato svojo službo opravljal do leta 1489, ko je bilo njegovo službovanje nasilno prekinjeno, saj je mesto padlo pod oblast madžarskega kralja Matije Korvina. Cetudi je krvavi in v veliki meri usodni spopad med cesarjem Friderikom III. in madžarskim kraljem, ki je potekal med letoma 1479 in 1490 (se pravi, na vrhuncu turške nevarnosti; Štih, Simoniti, 2009, 204 s.), prizadel Slovenj Gradec šele povsem na koncu obracuna, je vendar usodno odmeval tudi v Mislinjski dolini. Madžari so grad zavzeli s silo, mesto pa se je nato predalo. Utrditev gradu, izvedena le malo pred tem, torej ni dala rezultata. Po koncu vojne in umiku Madžarov je Slovenj Gradec ponovno pristal v cesarjevih rokah. Slovenjgraško je bilo najprej podeljeno koroškemu deželnemu maršalu Ladislavu Pragerju, leta 1493 pa njegovemu bratu Francu. Slednji je prejel cesarski grad in stolp, ki ga je prej imel Egidij Schulthauzinger, za vsoto sto funtov denaricev letno, zavezati pa se je hkrati moral, da bo popravil ruševine na grajskem gricu in adaptiral Schulthauzingerjev stolp v mestnem obzidju ter ga predelal v novo središce mesta (Weiss, 2002, 1493, 1. julij; prim. Koropec, 1978, 23 s.). S tem smo prišli do konca 15. stoletja, do prelomnice, ki tradicionalno velja v zgodovinopisju za mejo med srednjim in novim vekom in ki se v našem primeru dejansko pokaže kot pomembna. Nekdanji stolp v mestu, ki so ga posedovali Aufensteinski in nato mestni upravitelji, je bil predelan predelan v novoveško palaco. Slednja je odtlej služila mestu kot njegovo upravno središce in ni bila vec »le« bivališce plemiške družine. 72 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 ZAKLJUCEK Ugotovili smo, da Slovenj Gradec ni nobena izjema, kar zadeva privlacnost mesta za plemstvo in možnosti, ki mu jih je udejstvovanje v njem ponujalo. Razprava se je osredotocila predvsem na tiste družine, ki so v mestu stalno živele krajši ali daljši cas, in se casovno posvetila obdobju dvestotih let, 14. in 15. stoletju. V 13. stoletju, ki je Slovenj Gradcu sicer že prineslo prvi razcvet, o plemstvu v mestu namrec tako rekoc še ne moremo govoriti. Poleg kastelanov na gradu nad Starim trgom, ki so nedvomno sooblikovali politiko urbanega naselja pod njim, najdemo znotraj mestnih meja nastanjenih le malo družin; ravno tako malo je plemiških bivališc. V mestu je tako stala t. i. patriarhova hiša, ki jo lahko pogojno prištevamo med plemiške stavbe, prav tako pa so imeli v Slovenj Gradcu, kot kaže, že od konca 13. stoletja svoje bivališce plemici Slovenjgraški in Hebenstreiti. Nekje na prelom med 13. in 14. stoletjem moremo datirati tudi izgradnjo bivališca, ki so ga kot svojega uporabljali zakupni upravitelji Slovenjgraškega, prvic pa se omenja šele v zvezi s Konradom Aufensteinskim leta 1327. V 14. stoletju se nato položaj zacenja vidno spreminjati. Konec dvajsetih ali v zacetku tridesetih let 14. stoletja pride v mesto družina Muttlov, ki je vec kot pol stoletja odlocilno vlivala na zgodovino pokrajine in je socasno edina plemiška družina med vsemi, za katero vemo, da so njeni clani opravljali mešcanske naloge in da so bili torej mešcani mesta Slovenj Gradec. V 14. stoletju se razen njih na Slovenjgraškem pojavlja veliko število razlicnih plemicev, ki so vsi ocitno tesno povezani tako s pokrajino kot z mestom, vendar za vecino med njimi ne moremo ugotoviti niti njihovega bivališca, kaj šele natancneje opredeliti njihove vloge in pomena. Drugace je z družino tirolskih Trappov, ki v zacetku osemdesetih let 14. stoletja pridobijo vecjo posest v mestu in okolici ter bivajo v mestu v nekdanjem stolpu Slovenjgraških. Socasno kot Trappi v mesto z Gorenjske pride še en izjemno pomemben plemic, ki mocno vliva na zgodbo mesta, to je Janez iz Loke. Janez, ki je med drugim zgradil mestni špital s pripadajoco špitalsko cerkvijo, je za seboj zapustil (skupaj s sinom Bernardom) celo vrsto listin, ki pricajo o njegovi dejavnosti. Našteta plemiška bivališca so hkrati vsa, ki jih je bilo mogoce v Slovenj Gradcu prepoznati (in nekatera tudi lokalizirati) v srednjeveškem casu. Vendar gradivo nedvomno kaže na to, da je smiselno predpostaviti še veliko vecjo navzocnost plemstva v mestu, sprico cesar ni dvoma, da moremo v plemstvu prepoznati tisti privilegirani del prebivalcev v mestu, elito, ki je najodlocilneje poganjala kolo dogodkov v obravnavanih dvestotih letih. 73 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 THE URBAN NOBILITY IN SLOVENJ GRADEC FROM THE 13th TILL 15th CENTURIES Tone RAVNIKAR University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: tone.ravnikar@guest.arnes.si Aleš MAVER University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: ales.maver@um.si SUMMARY The topic of a city and its nobility is naturally not new, but it wasn‘t discussed very often in the past. In its focal point there is the relationship between a city and the nobility inside its borders. Medieval cities were places, attracting among others the nobility, for it saw in them a polygon enabling it to realize its economic as well as political ambitions. Therefore it can be stated that the presence of the nobility in cities in general, and in cities on the territory of the present day Slovenia, remained a constant for the entire discussed period. The nobility used cities as marketplaces and there their assemblies or judicial assemblies took place. Hence, both higher and lower nobility showed their presence in cities. Particularly the second group acknowledged them as a privileged place for realization of its ambitions. So many noble families settled permanently inside their borders, especially since the 14th century. They builts their own dwellings, the so called towers, usually separated from a city in terms of law. Slovenj Gradec was no exception to the rule. The paper focused particularly on the families living in it for shorter or longer periods. In terms of timespace, it covers mainly the 14th and 15th centuries, since fort he 13th century, one can barely speak of nobility in the city. Besides castellans of the castle above Stari trg, who certainly contributed to the politics of the urban settlement under the castle, there were only few noble families living in the city. Hence, dwellings of nobility were pretty rare during this period. The so called »patriarchal house«, already standing in Slovenj Gradec, can be conditionally regarded as a building of nobility. Besides that it seems that nobles of Slovenj Gradec as well as Hebenstreits already had their dwellings in the city from the end of the 13th century. The dwelling used by administrators of the Slovenj Gradec province is mentioned in 1327 for the first time as an Aquileian fief, but it was probably built a few decades earlier. In the 14th century the situation started to change. At the end of the 1320s or at the beginning of the 1330s, the noble family of Muttls arrived to the city, in turn decisively infl uencing the history of the whole province, for their members served both as parish priests of the most important parishes of the valley and as administrators of lands. Members of the Muttl family are also the only nobles attested as holders of city offices and therefore as Slovenj Gradec citizens. In the Slovenj Gradec province, many more different 74 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 nobles showed their presence during the 14th century, but their dwellings, let alone their role and importance can‘t be determined for most of them. The Trapp family of Tyrolean descent, gaining a larger property in the city and its surroundings in the 1380s and dwelling in the city in the former tower of the Slovenj Gradec nobles, offers a different picture. Around the same time, another important noble, greatly infl uencing the city history, moved to Slovenj Gradec from Upper Carniola, i. e. John (Janez) of Loka. He not only built the city hospital together with the hospital church, counting among the foremost Gothic monuments of sacral art in Slovenia, but also left (together with his son Bernard) a great amount of written documents, highlighting his activities. This material also enables us to confi rm another noble dwelling in the city, i. e. the Greifenfels tower, probably built already during the fi rst quarter of the 14th century, when the Slovenj Gradec province was administered by the Aufensteins. Only the mentioned dwellings could be traced (and some of them also located) in Slovenj Gradec during the middle ages. But sources undoubtedly show that it‘s reasonable to presume much greater presence of nobility in the city. Although it would be an exaggeration to speak of a city patriciate, it can nevertheless be taken for granted that the nobility was the privileged part of the city dwellers, an elite, decisively infl uencing events in the city during the discussed two centuries. Keywords: Slovenj Gradec, urban nobility, towers of nobility, Berthold II of Aquileia, John (Janez) of Loka, the Muttl family, the Trapp family 75 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 VIRI IN LITERATURA ARS – Arhiv Republike Slovenije (ARS), vrsta srednjeveških listin. Brugger, E., Wiedl, B. (2005): Regesten zur Geschichte der Juden in Österreich im Mittelalter. Band 1: Von den Anfängen bis 1338. Innsbruck, Wien, Bozen, StudienVerlag. Gradivo III – Gradivo za zgodovino Slovencev, III. Kos, F. (ur.). Ljubljana, Leonova družba, 1911. Gradivo IV – Gradivo za zgodovino Slovencev, IV. Kos, F. (ur.). Ljubljana, Leonova družba, 1915. Gradivo V – Gradivo za zgodovino Slovencev, V. Kos, F., Kos, M. (ur.). Ljubljana, Leonova družba, 1928. Gradivo 6/1 – Gradivo za slovensko zgodovino v srednjem veku, 6/1. Listine 1246–1255. Baraga, F. (ur.). Ljubljana, Založba ZRC, 2002. GZM II – Gradivo za zgodovino Maribora, II. Mlinaric, J. (ur.). Maribor, [s. n.], 1976. GZM VI – Gradivo za zgodovino Maribora, VI, Mlinaric, J. (ur.). Maribor, [s. n.], 1980. Maleczek, W. (1991): Urkunden des 14. und 15. Jahrhunderts für steirische Empfänger aus dem Archiv der Grafen Trapp auf der Churburg (Vinschgau, Südtirol). Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark, 82, 59–133. MDC VII – Monumenta historica ducatus Carinthiae. Geschichtliche Denkmäler des Herzogthumes Kärnten. Band 7: Die Kärntner Geschichtsquellen 1300–1310. Wiessner, H. (ur.). Klagenfurt, F. v. Kleinmayr, 1961. MDC VIII – Monumenta historica ducatus Carinthiae. Geschichtliche Denkmäler des Herzogthumes Kärnten. Band 8: Die Kärntner Geschichtsquellen 1310–1325. Wiessner, H. (ur.). Klagenfurt, F. v. Kleinmayr, 1963. MGH Scriptores (Dt.Chron.) – Monumenta Germaniae Historica, Scriptores, Deutsche Chroniken (MGH Scriptores (Dt.Chron.) 5.1. in 5.2.). Seemüller, J. (ur.). Hannover, [s. n.], 1890. Otorepec, B. (1995): Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) (1270–1405). Ljubljana, SAZU, ZRC SAZU. PAM – Pokrajinski arhiv Maribor, vrsta listin (po izdaji na http://monasterium.net). Pettenegg, E. G. (1875): Die Herren von Aufenstein. Ein Beiträge zur österreichischen Geschichte im 14. Jahrhunderte. Posebna izdaja teksta, ki je izšel primarno v: Jahrbuch der heraldischen Gesellschaft »Adler« in Wien 2. Posebni izdaji je dodan še Urkundenbuch s ediranimi aufensteinskimi listinami. RHSt 1 – Regesten des Herzogtums Steiermark. Erster Band: 1308-1319. Wiesflecker, H. (ur.). Graz, Historische Landeskommision der Steiermark, 1976. RHSt 2 – Regesten des Herzogtums Steiermark. Zweiter Band: 1320–1330. Redik, A. (ur.). Graz, Historische Landeskommision der Steiermark, 2008. StLA AUR – Landesarchiv der Steiermark Graz, Allgemeine Urkundenreihe. StUB II – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark. II. Band: 1192–1246. Zahn, J. von (ur.). Graz, Verlag des Historischen Vereines für Steiermark, 1879. 76 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 StUB III – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark. III. Band: 1246–1260. Zahn, J. von (ur.). Graz, Verlag des Historischen Vereines für Steiermark, 1903. StUB IV – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark. IV. Band: 1260–1276. Pferschy, G. (ur.). Wien, Veröffentlichungen der Historischen Landeskomission für Steiermark/33, 1975. Unrest, J. (1957): Österreichische Chronik. Monumenta Germaniae Historica. Scriptores 6. Scriptorum Rerum Germanicorum. Nova series. Tomus XI. Weimar, Böhlau. Weiss, N. (2002): Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter. Quellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozialgeschichte. Graz, Selbstverlag der Historischen Landeskomission für Steiermark. [Objavljeni regesti na CD-romu so priloga knjigi.] Bele, M. (2012): Posesti krške škofije na podrocju današnje slovenske Štajerske v drugi polovici 13. stoletja. Studia Historica Slovenica, 12, 2–3, 543–571. Bele, M. (2015): Slovenian Styria in the narrative soutces of 13th century. Acta Histriae, 23, 4, 655–674. Bele, M. (2016): Posesti krške škofije na podrocju današnje slovenske Štajerske v drugi polovici 13. stoletja. Del 2. Studia Historica Slovenica, 16, 1, 11–36. Curk, J. (1991): Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do zacetka 20. stoletja. Maribor, Obzorja. Grobelnik, I. (1951): Slovenj Gradec v srednjem veku. V: Slovenj Gradec 1251–1951. Ob 700 letnici. Slovenj Gradec, [s. n.], 12–29. Koropec, J. (1978): Srednjeveško gospostvo Slovenj Gradec. Casopis za zgodovino in narodopisje, 49 = 14, 16–32. Kos, D. (2005): Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do zacetka 15. stoletja. Ljubljana, Založba ZRC. Kosi, M. (2008): Zacetki mesta Slovenj Gradec. Prispevek k nastanku mest na jugovzhodnem Koroškem v srednjem veku. Kronika, 56, 131–164. Mihelic, D. (2015): Apollonio: Družina notarjev, vicedominov, konzulov, sodnikov, prokuratorjev ... . Acta Histriae, 23, 4, 631–654. Mihelic, D. (2017): Ekonomska privlacnost srednjeveškega Pirana za tuje doseljence. Annales, Ser. hist. sociol., 27, 1, 31–40. Mlinaric, J. (1986): Slovenjgraški mešcanski špital. Casopis za zgodovino in narodopisje, 57 = 22, 315–327. Mlinaric, J. (1987): Kostanjeviška opatija 1234–1786. Kostanjevica, Galerija Božidar Jakac. Mlinaric, J. (2006a): Maribor od prve omembe kot mesto (1254) do leta 1500. Studia Historica Slovenica, 6, 2–3, 261–278. Mlinaric, J. (2006b): Župnija sv. Janeza Krstnika v Mariboru v srednjem veku. Studia Historica Slovenica, 6, 2–3, 297–308. Mlinaric, J. (2016): Mariborska župnika, kasnejša sekovska škofa, Ulrik II. pl. Paldauf (1297–1308) in Wocho (1317–1334). Studia Historica Slovenica, 16, 1, 37–47. 77 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Anton RAVNIKAR & Aleš MAVER: MESTNO PLEMSTVO V SLOVENJ GRADCU MED 13. IN 15. STOLETJEM, 55–78 Muchar, A. von (1859): Geschichte des Herzogthums Steiermark. Theil 6. Graetz, Damian und Sorge. Pirchegger, H. (1962): Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München, R. Oldenbourg. Ravnikar, T. (2006): Kraji na slovenskem Štajerskem in Maribor v srednjem veku. Studia Historica Slovenica, 6, 2–3, 279–296. Ravnikar, T. (2010): Benediktinski samostan v Gornjem Gradu. Maribor, ZRI dr. Franca Kovacica. Skuk, J. (1996): Zgodovina župnije Slovenj Gradec. V: Koroški zbornik 1. Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec, Zgodovinsko društvo za Koroško, 7–30. Stopar, I. (1993): Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 4. knjiga. Med Solcavskim in Kobanskim. Ljubljana, Viharnik. Štih, P. (2003): Rodbina koroških Spanheimov, prvih gospodov Kostanjevice. V: Smrekar, A. (ur.): Vekov tek. Kostanjevica na Krki 1252–2002. Zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta. Kostanjevica na Krki, Krajevna skupnost, 55–76. Štih, P., Simoniti, V. (2009): Na sticišcu svetov. Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana, Modrijan. Wiessner, H., Seebach G. (1977): Burgen und Schlösser in Kärnten um Wolfsberg, Friesach, St. Veit. Wien, Birken. Vischer, G. M. (1971): Topographia Ducatus Stiriae. Stopar, I. (ur.). Ljubljana, Cankarjeva založba. Žontar, J. (1932): Banke in bankirji v mestih srednjeveške Slovenije. Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, XIII, 21–35. 78 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Received: 2017-05-07 DOI 10.19233/AH.2018.04 Original scientific article DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN NA PTUJU POLETI 1578 Andrej HOZJAN Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: andrej.hozjan@um.si Tone RAVNIKAR Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: tone.ravnikar@um.si IZVLECEK Namen prispevka je opis dejavnosti vladarja Notranje Avstrije nadvojvode Karla II. Habsburžana na Ptuju v avgustu leta 1578. Kot širši okvir pa je prispevek v prvem delu namenjen njegovim potovanjem po slovenskem prostoru v 60. in 70. letih 16. stoletja. Karel je namrec v funkciji vladarja veckrat prišel in bival na Slovenskem. Avtorja sta preucila vec virov, predvsem dokumentacijo, ki jo hranijo avstrijski arhivi. V zadnjem delu so tudi predstavljeni dokumenti, ki pricajo o Karlovi dejavnosti poleti 1578, ko je mesec dni bival na Ptuju. Kljucne besede: nadvojvoda Karel II. Habsburžan, Notranja Avstrija, potovanja vladarjev, potovanja Karla II., Ptuj, 1578 L’ARCIDUCA CARLO II D’ASBURGO DELL’AUSTRIA INTERNA A PTUJ NELL’ESTATE DEL 1578 SINTESI Lo scopo del saggio č la descrizione delle attivitŕ del sovrano dell’Austria Interna l’arciduca Carlo II d’Asburgo a Ptuj nell’agosto 1578. Nella prima parte il contributo dedica anche spazio ad un quadro piů ampio dei suoi viaggi attraverso il territorio sloveno negli anni ’60 e ’70 del XVI secolo. Nel suo ruolo di governante difatti Carlo venne e rimase spesso nel territoro sloveno. Gli autori hanno preso in esame diverse fonti, in particolare la documentazione conservata negli archivi austriaci. Nell’ultima parte vengono anche presentati i documenti relativi alle attivitŕ di Carlo nell’estate del 1578 quando rimase a Ptuj per un mese. Parole chiave: Arciduca Carlo II d’Asburgo, Austria Interna, viaggi dei sovrani, viaggi di Carlo II, Ptuj, 1578 79 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 UVOD: KRATEK ŽIVLJENJEPIS NADVOJVODE KARLA II.1 O nadvojvodi Karlu II. Francu najdemo na spletu in v knjižni obliki kar nekaj biografskih zapisov (najbistvenejši so: Sutter, 1977; Stieve, 1882; Kubitschek, 2003; von Wurzbach, 1860). V pricujocem prispevku jih nameravava nadgraditi predvsem s podatki o njegovem daljšem bivanju na Ptuju poleti leta 1578; opozorila pa bova tudi na zgodnejše knezove obiske ozemlja današnje Slovenije. Del prispevka je – z védenjem in odobritvijo diplomanta – spisan na podlagi diplomske naloge, ki jo je pod mentorstvom Andreja Hozjana (slednji mu je tudi dal informacijo o obstoju in mestu hrambe v njej obdelanih virov) na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru leta 2011 izdelal in zagovarjal Sašo Primožic (2011). Karel II. se je rodil 3. junija leta 1540 na Dunaju kot dvanajsti od petnajstih otrok veckratnega kralja (od 1556 tudi svetorimskega cesarja) Ferdinanda I. Habsburžana in Ane Jagelonke. Pri devetih letih ga je pricel vzgajati Lenart pl. Harrach, ki je od Karlovega dopolnjenega dvanajstega leta upravljal tudi njegov lastni dvor, za njim pa Gašper pl. Herberstein. Pri dvaindvajsetih letih je bil že clan ocetovega tajnega svčta. S testamentom je oce pred smrtjo (1564) razdelil vse svoje habsburške dedne dežele med tri odrasle sinove. Prvorojencu in že nemškemu kralju Maksimilijanu je zagotovil cesarsko krono in dodal še nadvojvodino Avstrijo nad in pod Anižo, ter kroni Ceške in Madžarske skupaj s hrvaškimi kraljevinami. Nadvojvodi Ferdinandu je predal Tirolsko in »prednje dežele«. Karel je podedoval najvecji del ozemlja tedanje upravne skupine dolnjeavstrijskih dežel oziroma posebej zanj novoustanovljeno Notranjo Avstrijo, torej novo državno tvorbo v okviru Svetega rimskega cesarstva. Ta je nato konkretno obstajala v sistemu habsburške uprave vse do Napoleonovega prihoda v te kraje oziroma do nastanka Ilirskih provinc, ki so jo samodejno ukinile (prim. Novotny & Sutter, 1968; Dolinar, 1994; Koropec, 1985; za posamezne vidike gl. še Oman, 2016 in 2017; Zadravec, 2011). Gradec – tamkajšnji deželnoknežji grad na Schlossbergu – je postal Karlova rezidenca in hkrati sedež uprave notranjeavstrijskih dežel. Po narocilih dveh cesarjev, brata Maksimilijana II. in za njim še bratranca Rudolfa II., je do smrti opravil vec rodbinsko – diplomatskih poti najvišje stopnje na zahodnoevropske dvore, najvec v Španijo, kjer je zastopal družinske interese. Kar štirikrat mu je Maksimilijan, ko je sam za daljši cas odšel v osrednje dele cesarstva, zacasno izrocil opravljanje oblasti v vseh avstrijskih dednih deželah in še na Madžarskem. Eno njegovih najpomembnejših vladarskih opravil je bilo njegovo nenehno ukvarjanje z obrambo svoje deželne skupine pred osmanskimi grožnjami z juga in z vzhoda (prim. Štefanec, 2001; o odmevih osmanske nevarnosti prim. Vidmar, 2015). Vrhunec je doseglo pred koncem leta 1577, ko mu je cesar Rudolf enostavno vsilil celotno vodenje in poveljevanje obrambnega mehanizma, tako imenovane Vojne krajine na Hrvaškem, med obalo Jadrana in rekama Muro ter Dravo. Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom št. P6-0138, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 80 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 Sl. 1: Notranjeavstrijski deželni knez nadvojvoda Karel II. (1540–1590) (Wikimedia Commons). Po vec kot desetletju natezanj, neuspešnih pogajanj in njegovih osebnih travm je propadla možnost njegove poroke s kraljico Elizabeto I. Tudor. Enako neuspešno so se koncala porocna pogajanja za roko škotske kraljice Marije Stuart. Tako se je princ Karel 26. avgusta 1571 porocil z Ano Marijo, hcerjo bavarskega vojvode Albrehta V. iz dinastije Wittelsbach. V zakonu se jima je rodilo, enako kot njegovemu ocetu, kar petnajst otrok, med drugimi 9. julija usodepolnega leta 1578 tudi bodoci prestolonaslednik in poznejši cesar Ferdinand. Le-ta sicer ni bil njun prvi sin. Že 15. julija 1572 se jima, verjetno na ocetovo veliko, a prezgodnje veselje, rodi prvorojenec, ki ga botra, namrec španski kraljevski par, krstita v cast Karlovega oceta (in preko njega tudi še njegovega dedka) na ime Ferdinand, vendar cez dobra dva tedna (31. julija 1572) umre.2 Tudi zato je, po kar nekaj rojenih hcerkah, drugi sinek dobil prav to ime, ostal živ, in scasoma, po desetletjih, ko so vsi drugi moški clani tako primogeniturne kot sekundogeniturne linije, se pravi ÖStA, HHStA, HLHA: Hausarchiv, Familienakten, K.[arton] 18: porocila o rojstvih, krstih, porocnih pogajanjih/ porokah, in pogrebih clanov dinastije, spis 18–9: s.d., s.l., Karlov osebni zapis o rojstvih, krstih in smrtih njegovih otrok med letoma 1572 in 1586. 81 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 linij Karlovih starejših bratov, ostali brez moških potomcev oziroma jih sploh niso imeli, postal edino upanje celotne avstrijsko-habsburške hiše za njeno nadaljnje vladanje. Nadvojvoda Karel je bil dosleden zagovornik protireformacijskih ukrepov. A družbena realnost njegove dobe je bila mocnejša od njega. Naletel je na hud odpor pretežno protestantskih štajerskih, koroških in kranjskih deželnih stanov, ki jih je potreboval predvsem kot vir denarne podpore za omenjeno protiosmansko obrambo. Z graško versko pomiritvijo 24. februarja 1572 je štajerskim plemicem in nekaterim mestom z listino zagotovil relativno versko svobodo, kar je nato moral s stisnjenimi zobmi na bruškem zboru 9. februarja 1578 ustno razširiti tudi za Korošce in Kranjce. Odtlej je le še posredno deloval za rekatolizacijo svojih dežel. Leta 1572 je poklical v Gradec jezuite, ki so si tu leto zatem ustanovili kolegij. Iz kolegija je cez dobro desetletje nastala po Karlu ustanovljena jezuitska univerza. Zanimal se je za umetnost in kulturo. Umrl je 10. julija 1590 in je pokopan v posebej zanj izdelanem mavzoleju leve stranske ladje bazilike v Seckauu, ob njem tudi soproga in osem njunih otrok. Precejkrat je šel na daljše poti. Že v mladih letih je prepotoval del Evrope, predvsem Italijo in, kot že omenjeno, nato veckrat Španijo. V prispevku bo tekla beseda le o njegovi osebni navzocnosti na prostoru današnje Slovenije v funkciji vladarja Notranje Avstrije, z vpogledom v vse njegove daljše prisotnosti v 60. in 70. letih 16. stoletja. Vsaj na nekaterih ga je zagotovo spremljala soproga nadvojvodinja Ana Marija, ki so ji bila tudi daljša potovanja kar pri srcu. Posebne razprave s prav takimi vsebinami avtorja doslej ne poznata; gotovo pa je vsaj o posamicnih Karlovih potovanjih in o konkretni vladarjevi navzocnosti veckrat govora v tekstih s povsem drugacnimi vsebinskimi poudarki, kot bo v enem primeru nakazano tudi v tej razpravi. Analiticno sta se avtorja posvetila le Karlovemu daljšemu bivanju na Slovenskem v avgustu leta 1578. DOSLEJ ZNANI IN NEZNANI KARLOVI PRIHODI IN BIVANJE NA TLEH DANAŠNJE SLOVENIJE V 60. LETIH 16. STOLETJA Leto 1564 Znano je, da se je Karel na Slovenskem prvic pojavil malce pred smrtjo oceta, ki je umrl v drugi polovici julija 1564. V Ljubljano je prišel v poznem aprilu na obred dedne poklonitve deželnih stanov Kranjske sebi kot novemu vladarju. Za samo potovanje je na razpolago le malo ustreznih virov. Konkretno oprijemljiv pa je posebej zanj in za to enkratno priložnost izrezljan vladarski stol, na katerem je sedel novi vladar, sprejemajoc dedno poklonitev, saj se je, kot je znano, v Narodnem muzeju Slovenije ohranil do danes. Ljubljana je bila njegova postaja na poti iz Celovca s tamkajšnje dedne poklonitve Koro šcev, nato se je vracal po osrednji spodnještajerski prometnici skozi Maribor. Nasprotno od v takih primerih veckrat obicajne prakse, da so novi vladarji na takšnih potovanjih hkrati že izdajali tudi listine posamicnim prosilcem, v tem primeru kaj takega ni znano. Morda je bilo tako prav zavoljo še živecega oceta, ki je bil po uveljavljenih obicajih habsburške dinasticne hiše vse do smrti dejanski vladar vseh naših historicnih dežel v okviru cesarstva. 82 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 Pozno poletje 1566 Takoj po tej opravljeni poti je oce Ferdinand umrl, Karel pa je zacel vzpostavljati temelje svoje vladarske oblasti v Gradcu. Vzpostavil si je lasten dvor in ustanovil najpotrebnejše osrednje organe. Dve leti pozneje se je soocil z grozeco nevarnostjo vojnega pohoda armade osmanskega sultana Sulejmana Zakonodajalca, ki se je pomladi 1566 v dveh krakih usmeril proti Budimu in proti Szigetváru/Sigetu. Deželni knez je, zavoljo vse bolj in bolj »crnih« informacij o položaju na prostoru jugozahodne Madžarske, ki ga je povzrocil ta osmanski vdor, in na pritisk najstarejšega brata cesarja in kralja Maksimilijana do poznega poletja organiziral mocno bojno enoto in jo tudi osebno vodil v smeri iz Gradca po ter ob Muri proti današnji Nagykanizsi (Velika Kaniža; tedaj je ta strateška protiosmanska utrdba v virih in tudi sicer imenovana Kaniža (Canisha), zato bo tu navajana le kot Kaniža). V vojaškostrateškem pogledu je bil to nedvomno »pohod«, tocneje operativni manever z namenom bojnega delovanja. Namen odprave torej ni bil le nujna pomoc obleganemu Szigetváru, temvec hkrati tudi preprecitev morebitnega nadaljnjega osmanskega pohoda na sever, ki bi neposredno ogrozil tudi ozemlje Notranje Avstrije. Na voljo ni nikakršnih konkretnejših podatkov o dejanski moci oziroma številcnosti tega korpusa. Na temelju kolicin živil in vina, kar so razni »dejavniki« dostavljali v vojaški tabor, pa bi lahko njihovo število ocenili na vec tisoc, morda celo na okrog 3.000–4.000 mož (vec o pohodu: Roth, 1983, 295–302; Roth, 1986, 227–228; Hozjan, 2013, 26–27). Ta vojska se je 4. septembra utaborila nekje pri Radgoni. Sam knez je tja priplul iz Gradca po Muri in bil v svojem radgonskem gradu navzoc že vsaj od 22. avgusta. Od te tocke naprej je pot vojske v naslednjih dobrih treh tednih dokazljiva na Muri ali tik ob njej: pred 15. septembrom je bil tabor na levem, prekmurskem bregu ob vasi Dokležovje, 17. septembra so taborili pri brodu pod Melinci, nato pa je 20. septembra dokazljivo taborjenje na desnem, štajerskem bregu nekje v bližini Ljutomera. To je pomenilo, da so, najverjetneje z melinškim brodom, prekoracili reko pri Veržeju in ob reki po kopnem odrinili naprej proti Medmurju. Ko so dospeli do Murskega Središca, jih je dosegla vest o razpletu pred sigetsko utrdbo in o Sulejmanovi smrti. Utaborili so se in skupaj z vladarjem zapravljali cas in denar vse do konca oktobra. Tedaj jim je presedlo in odlocili so se za povratek po isti poti nazaj. Odprava tako ni dosegla nicesar. Vladarju je preostalo seštevanje ogromnih denarnih in materialnih stroškov in posledicna izguba avtoritete med clani plemiških slojev v lastnih deželah. Pomlad 1567 Notranjeavstrijski vladar je prišel na Kranjsko tudi v letu 1567. Obisk je bil nacrtovan in napovedovan mesece vnaprej, pravzaprav naj bi se pojavil še pred koncem februarja. V Ljubljani so za obisk vedeli že vsaj takoj po sredi novembra prejšnje leto, kar je pomenilo, da je vest o tem prišla do Ljubljane že vsaj v tistem mesecu in se bliskovito širila po mestu. Regensburškemu superintendentu Nikolaju Gallusu je Sebastijan Krelj, superintendent kranjske deželne cerkve in Trubarjev naslednik v tej funkciji, tedaj iz Ljubljane 83 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 med drugim porocal tudi o tem, da naj bi na obisk prišel deželni knez in da bo sklical deželni zbor.3 Dejansko je Karel v okviru tedanjega kar vecmesecnega neprekinjenega potovanja prispel v kranjsko prestolnico najpozneje še pred sredo marca 1567, in ostal tu vse do druge polovice aprila. Avtorja sestavka lahko potek tega potovanja – kot tudi vseh naslednjih tu opisanih – dokazujeta z dvornokomornimi viri, in še posebej z njegovo izstavitvijo dokaj pomembnega ohranjenega akta, ki nosi njegov osebni podpis in je datiran v Ljubljani ter je po svoji funkcionalnosti spadal v podrocje dela tako notranjeavstrijske dvorne komore kot tudi vlade.4 Najprej opis samega potovanja: iz Gradca je Karel najpozneje v prvem tednu marca krenil proti Koroški, saj je prvi zapis v registraturni knjigi za leto 1567, lociran za razliko od dotedanjih izven Gradca, datiran s 7. marcem v Celovcu. Tu je bivanje dokazljivo z vpisi do 11. marca. Nato se je usmeril v Ljubljano, kjer je prvi izpis datiran z dne 17. marca, in je tu ostal neprekinjeno vsaj do 21. aprila, seveda glede na vpise, datirane izkljucno v Ljubljani, oziroma še kak dan dlje. Domov je prispel najpozneje do 1. maja. A njegovi naslednji meseci so podobni oziroma še pestrejši: v Gradcu ostane najvec dva tedna, nato je v maju vsaj dva tedna na Dunaju, vmes do 1. junija nekaj dni v Gradcu, od 2. junija pa znova na Dunaju za kak dober teden. Delpoletja v avgustu preživi na gornjem Štajerskem; tako je do konca avgusta v Ausseeju. Oktobra je od zacetka do sredine meseca na Dunaju, nato pride malo domov, pa takoj odrine za krajši cas na Koroško v Beljak in od tam celo v Augsburg, kjer se izpopolni 3 Napoved knezovega prihoda na Kranjsko je moc prebrati v pismu Sebastijana Krelja Nikolaju Gallusu iz Ljubljane 23. novembra 1566 (prevod): »[…] Naš knez bo v kratkem prišel in pravijo, da bo sklical deželni zbor.« (Rajhman, 1997, 41–42). 4 Z dvornokomornimi viri je tu mišljena predvsem zbirka kronološko, po zaporednih letih ustvarjanja zapisanih aktov notranjeavstrijske (tedaj imenovane še »spodnjeavstrijske«) dvorne komore, delujoce na Dunaju že mnogo let poprej in preseljene z dunajskega dvora v Gradec takoj po Karlovem prevzemu oblasti. Z izrazom dvornokomorne registraturne knjige so torej arhivsko oznaceni rokopisni knjižni zvezki, polni prepisov deželnoknežjih osebnih odlokov, ukazov in odredb v zvezi z denarjem, skratka v dalec najvecjem delu tistega, kar je komora obdelovala: dvorne finance kot take, zadolžnice in vpisi povracil, darila, pokojnine in »milošcine«, urejanje posojil knezu in odplacevanje le-teh oziroma dvorno zadolževanje nasploh in urejanje vseh drugih obstojecih denarnih zadev na podlagi knezovih ukazov. Zapisano pomeni, da je deželnega kneza na njegovih dolgotrajnejših potovanjih nujno spremljal tudi vsaj podpredsednik sveta dvorne komore ali kak drug višji komorni uradnik z nekaj podrejenimi pisarji. Kako je nastal vsak tovrsten zapis? Na vladarjev osebni ustni ukaz oziroma vsaj z njegovim osebnim polnomocjem – prvo ali drugo pa je bilo brezpogojna osnova vsakega zapisa – o kaki denarni operaciji so pisarji še isti trenutek izgotovili konceptni na hitro izpisan zapis slednjega, z natancno lokacijo in datacijo dneva izdaje ukaza. Celoten komplet konceptov so morali med komornimi akti skrbno shraniti do trenutka zacetka pisanja lepopisnega izvoda, kar je lahko bilo tudi mesece in mesece po izdaji konkretnega ukaza, oziroma, ko je prišel ukaz o izpisu lepopisa. Vsak danes razviden in z njegovim imenom zacet spis: »Mi Karel itd.« (Wir Carl etc.) ali še krajše, le izpis nad zacetkom teksta: »Karel etc.« (Carl etc.) – taki pa so tu skorajda vsi izpisani –, je bil torej naknadno lepopisno prepisan, medtem ko so koncepte takoj nato, vsaj še do izteka 16. stoletja, obicajno zavrgli. Glede na kraj izdaje ukaza jih je najvecja množina vsekakor nastala v Gradcu; kateri koli drug kraj izdaje pa je nedvoumno prica Karlove osebne navzocnosti (prav tam). Celoto lepopisnih ukazov za minulo leto so zvezali v knjižni zvezek. V vec primerih pa so v isti enovit knjižni zvezek povezali – in za vsako leto posebej foliirali – celote lepopisov za dve, tri in celo za štiri leta, kot se bo pokazalo v nadal jevanju. Pred zacetkom vsakega leta v zvezku je kar skrbno izdelan indeks zadev in oseb, na katere se je posamicen vpis nanašal. 84 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 in dokoncno podpiše pogodba o nakupu deležev idrijskega rudnika. V zgodnjem novembru je v Gradcu.5 V vsaj petih ljubljanskih tednih je nadvojvoda nedvomno izdal, dal odposlati s pošto in tudi prejel celo vrsto raznih dokumentov ter pisem. Namen avtorjev ni, da bi jih podrobneje predstavila, saj je sestavek osredotocen na leto 1578. V ta namen bi bilo recimo potrebno podrobneje predelati tudi vire v Arhivu Republike Slovenije. Za vzorec, kako raznovrstno je potekal vladarjev marcevsko-aprilski vsakdanjik v Ljubljani oziroma kakšne zadeve je razreševal, sedaj navajava kar zanimiv dokument. Gre za knezovo obsežno vecstransko instrukcijo za komisarje Ahaca pl. Herbersteina, Janža Adama pl. Praunfalka in Bernardina pl. Rindtscheidta, vicedoma Štajerske, s katero jih je pooblastil za izvedbo »vizitacije« oziroma preveritev ustreznosti delovanja vseh pomembnejših deželnoknežjih uradov v notranjeavstrijskih deželah v naslednjih mesecih.6 Na tem mestu je težko, morda celo nemogoce konkretno ugotoviti, kateri so bili vsi bistveni nameni Karlovega dvomesecnega potovanja in bivanja v naših deželah. Skorajda zagotovo je osebno prisostvoval pomladanskim zasedanjem deželnih stanov tako Koroške kot tudi Kranjske, kot se je govorilo že mesece vnaprej. Povod je bil vsekakor drugacen kot leto poprej. Upoštevajoc kolicino le dvornokomornih virov pa je tako za to kot tudi za naslednja potovanja moc dati splošno oceno, da so vladarjevi dnevi tekli v intenzivnem tempu mnogokratnih posvetovanj s clani spremstva, s clani deželnih zborov in s posamezniki iz deželnih uprav obeh dežel ter ob vsakdanjem urejanju administrativnih in mnogovrstnih drugih zadev. Kjer koli je trenutno živel vladar, tam je bilo oblastno in upravno središce Notranje Avstrije. Ni odvec dodati še necesa. Vladar je Kranjsko zapustil enkrat v zadnji tretjini aprila. Stotine kilometrov severneje so se Primožu Trubarju, s Karlovim ukazom iz Notranje Avstrije izgnanemu prvemu superintendentu kranjske deželne cerkve, prav tedaj iztekali zadnji tedni bivanja v nemškem pregnanstvu pred njegovo skrivno potjo na Kranjsko. Glede na casovno zaporedje je skorajda zagotovo dobival vesti o bivanju deželnega kneza v domovini. Zato si je upal podati se na potovanje šele po nedvoumni novici o Karlovem odhodu, saj nikakor ni hotel izzivati usode in prispeti na Kranjsko še v casu knezove navzocnosti v Ljubljani. Mihael Glavan je to že dolgo znano dejstvo povzel takole: Od 1. do 16. 6. 1567 se je Trubar skrivaj zadrževal na Slovenskem s posebnim poslanstvom – zbiral je informacije o islamu in njegovi sveti knjigi, koranu. Kljub nevarnosti, da ga zapro, je vendarle na hitro sklical še sinodo protestantskih duhovnikov v Ljubljani (Glavan, 2008, 134). 5 IÖHK, Registraturbücher: Registraturbuch 3 – 1567, fol. 19, fol. 45–fol. 53‘ (v viru na tem mestu sledi daljši vrinek prepisov pogodb o vladarjevem nakupu nekaj odstotkov rudniških deležev Idrije) in fol. 68–72. O potovanjih v nadaljnjih mesecih povzemava iz istega vira do konca leta. 6 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, Meillerakten, IIb, spisi št. 44–65, spis št. 65 (zvezano v zvezek): Instrukcije za razne notranjeavstrijske dvorne uradnike, 1567–1593: Ljubljana, april 9, 1567: Instruction für die co mißarien Zu visitirung vnd Reformirung deren Ämbter […]: Carl von Gottes genaden […]; Karlov lastno rocni podpis. 85 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 KARLOVE ODSOTNOSTI TER PRIHODI NA SLOVENSKO V 70. LETIH 16. STOLETJA Zima 1572/1573 Prvi nedvoumen in odlicno dokumentiran prihod ter daljše bivanje deželnega kneza Karla na Ptuju se zgodi v zimi 1572–1573. Vsaj delno so razlogi zanj v tedanjih zdravstve nih razmerah na prostoru širše okolice Gradca. V letu 1572 se je na gornjem Štajerskem in konkretno tudi v Gradcu nenadoma pojavila kužna bolezen in hitro dobila epidemicne razsežnosti. V strahu je vsak, ki je mogel, na vrat na nos zbežal iz mesta, kar je veljalo za najboljšo obrambo pred neozdravljivim, pred smrtjo. Nadvojvoda Karel je z družino vred iz notranjeavstrijske prestolnice odšel že pred poletjem. Izkazalo se je, da je to bila ena njegovih najdaljših neprekinjenih odsotnosti sploh. Zato sledi najprej konkretnejši pregled njegovih opravljenih poti tja do sredine decembra 1572. Iz Gradca se je odpravil na sever in je v Judenburgu bival vsaj od 19. junija nepretrgano vse poletje do 31. avgusta. Vmes je, kot prej opisano, julija rojen in tudi umre njegov prvorojenec Ferdinand. Nato se Karel usmeri na cesarski dvor in je skorajda ves september na Dunaju, 1. oktobra se znajde celo v madžarski prestolnici Požunu. A od 11.–22. oktobra je znova izprican v Judenburgu. Kuga v Gradcu in okolici ne popušca, zato se decembra odpravi na pot na Koroško: 9. decembra je zagotovo v Celovcu. Njegova naslednja postaja pa je bil Ptuj, kamor je verjetno prispel skozi Dravsko dolino: vsaj od 14. decembra 1572 je mogoce dokazati njegovo navzocnost v starodavnem mestu ob Dravi oziroma na ptujskem deželnoknežjem gradu. Vsi nadaljnji dvornokomorni vpisi so namrec datirani izkljucno tod. Na gradu je zanesljivo preživel novo leto, dokazov o kakem njegovem hitrem »skoku« v Gradec pa ni.7 Bivanje na gradu je bilo tedaj tudi za vecjo skupino ljudi kar znosno in udobno, saj je dokazljivo, da je Karel kmalu po pricetku vladanja zapovedal izvesti gradbene izboljšave na njem. Sem pa ni prišel le on. Del štajerskih deželnih poverjenikov in uradništva deželne uprave se je prve dni decembra nastanil v Radgoni. Tja sta kmalu prišli tudi celotna notranjeavstrijska vlada in komora. Nato je del te ekipe takoj šel naprej na Ptuj pripravit vse potrebno za knezov prihod. Zato so med vec drugimi nujnimi ukrepi v pricakovanju intenzivnega dopisovanja vladarja oziroma njegovega urejanja upravnih in vojaških zadev na daljavo takoj izvedli spremembe na tedaj redno delujoci deželni vojnopoštni zvezi Gradec – Maribor – Ptuj –Varaždin in Zagreb: v Wildonu je poštna postaja ukinjena oziroma premešcena nekoliko nižje ob Muri v vas Landscha (Lanca); nemoteno naprej delata pošti Maribor in Ptuj, kamor so prenašali pošto iz Radgone in obratno. Ptujski poštar Andrej Moscon se sprva sploh ni zmogel znajti ob nenadno povecani kolicini dopisov iz Radgone na Ptuj za nadaljnjo odpravo (Hozjan, 1996, 544). Ko pride nato še sam vladar z družino, najožjim spremstvom in tistim delom dvorjanov, ki jih za daljše bivanje ni mogel pogrešiti, na ptujski grad, se je šele pricela prava obilica dopisovanja. IÖHK, Registraturbücher: Registraturbuch 7, 1571–1573 (Registraturbuch 7, 1571–1573), leto 1572: fol. 37–46’ in fol. 54–59. 86 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 Ptujsko Karlovo bivanje se nepretrgano nadaljuje skozi celoten januar in se zakljuci v prvih dneh februarja 1573. Po datacijah dvornokomornih vpisov in drugih virov je možno skorajda do dne natanko rekonstruirati položaj, ki je pred koncem januarja postal zelo nenavaden, vse do povratka v Gradec najpozneje 5. februarja.8 To in še nadaljnja dejstva pa vladarja oziroma tocneje konkreten dan njegovega povratka vsaj posredno povezujejo s socasnim dogajanjem nekaj deset kilometrov južneje, v širši okolici zagorskih vasi Gornja in Donja Stubica v hrvaškem Zagorju, kjer se pred koncem meseca sproži kmecki upor neslutenih razsežnosti. Kneza so o zacetku upora lahko obvestili s pismi, ki jih je na Ptuj tekoce dobival z vojnopoštno zvezo iz Zagreba ali Varaždina, a tudi npr. iz Celja od tamkajšnjega upravnika glavarskega in vicedomskega urada Janža Soteškega. Njegov nadrejeni celjski glavar in vicedom v isti osebi je bil prav tedaj odsotni Ludvik Ungnad, sin bolj znanega Janža Ungnada, sicer hkrati tudi hrvaško-slavonski ban. Soteški je, po prejemu prvih zanesljivih vesti o upiranju in o prihodu upornikov cez Sotlo na Štajersko dne 1. februarja odposlal iz Celja dve nujni sporocili, eno z jezdnim kurirjem na Ptuj, drugo pa le s tekacem Petrom v Gradec, kar je bilo zabeleženo v vicedomovo knjigo izdatkov za to leto. Nadvojvoda je prvo vest o upiranju najverjetneje dobil iz Zagreba še pred 31. januarjem, nato pa vsekakor tudi potrditveno celjsko vest še na dan napotitve jezdeca iz Celja. Njegova ocitno takoj zatem odposlana nujna pošta v Gradec pa je, z zaukazanimi hudimi napori poštnih jezdecev na opisani poštni zvezi, prispela tja še bistveno pred celjskim tekacem Petrom. Slednji je vendarle moral najprej premagati dobrih 60 kilometrov razdalje med Celjem in Mariborom v najhujših zimskih pogojih. Tudi naslednji dan, na svecnico, se je Karel najverjetneje še zadrževal na Ptuju, a ne vec dolgo. Tam se mu je zazdelo prenevarno kljub še prisotnemu strahu pred boleznijo v Gradcu. Že 3. februarja se je med vracanjem v Gradec ustavil v Mariboru in tam ocitno tudi prenocil, saj je naslednji dan tam izdal ukaz deželnemu glavarju Kranjske za odposlanje 20 »dvojnih« pušk (Topplhaggen) s pripadajocim strelivom v grad Brežice, ki bi ga znali ogroziti uporni kmecki podložniki iz bližnjega Suseda. Kot zapisano zgoraj, je bil Karel v Gradcu navzoc najpozneje 5. februarja, saj je s tem dnem datiran njegov prvi »graški« ukaz dvorni komori. Kot zanimivost je k temu za dodati še nekaj. Znano je porocilo Hansa Geldricha, nastalo pred 4. februarjem, da naj bi ta slišal gotovo vest, da je vodstvo upora na vsak nacin hotelo odposlati vecji oddelek upornikov iz stubiške okolice na sever v smeri Maclja in naprej, se pravi, proti Ptuju, vendar do dejanskega pohoda ni prišlo. Vir sicer molci o tem, kaj bi se zgodilo, ce bi ta oddelek dejansko nepricakovano prišel pred ptujski grad, in s kakšnim namenom naj bi bil sploh odposlan (Hozjan, 1991, 21–22). Na Ptuju je med sredino decembra 1572 in zgodnjim februarjem 1573 nastal in bil odposlan cel kup vladarjevih dopisov, kar potrjuje velika kolicina vpisov v registraturni knjigi. Ptujski grad je tedaj za poldrugi mesec postal sedež Karlovega dvora. IÖHK, Registraturbücher: Registraturbuch 7, 1571–1573, leto 1573: fol. 1–4, in fol. 5–5’. 87 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 DALJŠE ODSOTNOSTI V LETIH PRED 1578 Tudi v naslednjih letih je bil notranjeavstrijski deželni knez precej zdoma. Vsaj nekatere poletne odsotnosti imajo znacilnosti letnega oddiha, zato je bilo bivanje na gornjem Štajerskem nedvomno ustreznejše kot v razbeljenem Gradcu. Tak primer je tudi knezovo avgustovsko bivanje leta 1574 tik pod severozahodno mejo Štajerske v krajih Stainach, Mitterdorf in Aussee. Naslednjega leta 1575 se je sredi februarja odpravil na Dunaj k bratu na cesarski dvor, kjer je dokazljiv od 19. februarja naprej in neprekinjeno vse do konca oktobra. Morda je to bivanje prekinjal s kratkimi prihodi v Gradec in hitrimi povratki na Dunaj, kar iz registraturne knjige sicer ni razvidno.9 Prav tako iz nje ni razviden tudi njegov ocitno zelo kratek prihod v Ljubljano na zasedanje kranjskih deželnih stanov, kot trdi spletna biografija njegove soproge, ki ga je spremljala tako na tem potovanju kot tudi nekaj mesecev pozneje.10 V slovenskem prostoru se je Karel za daljši cas znova pojavil v letu 1576. Na pot je, enako kot leta 1567, odrinil v smeri Koroške sredi marca, bival v Celovcu ter se usmeril na Kranjsko in je od 5. aprila dokazljivo v Ljubljani. Tam je vztrajal vsaj slabe tri tedne do 25. aprila, ko se napoti na Primorsko in je 27. aprila navzoc v Vipavi, nato od 1. maja v Gradiški, pa od 3. maja v Trstu. Povratek ima prek Ljubljane, kjer je eden njegovih ukazov datiran s 6. majem, pa v Celju, kjer je vsaj 10. maja izdal dva ukaza. Sledila je pot domov.11 Tudi na poletni oddih tisto leto ni pozabil, le da ga ni imel na gornjem Štajerskem, temvec na Dunaju, kjer je dokazljivo neprekinjeno bival od sredine junija do konca avgusta. Energijo za preživetje in ohranitev trezne glave v usodepolnem 1578. letu si je deželni knez nabiral leto poprej. Celoten avgust in do poznega septembra je na gornjem Štajerskem v Eisenerzu in v Judenburgu. Do zacetka oktobra prispe na Dunaj, nato je od casa še pred sredino oktobra neprekinjeno v Judenburgu. V Brucku na Muri je vsaj od 9. novembra, in nato znova od 20. novembra, ves december pa vnovic v Judenburgu, od koder je najverjetneje šele na novega leta dan krenil nazaj v Bruck.12 POMLAD IN POLETJE DEŽELNEGA KNEZA KARLA LETA 1578 Ne gre pozabiti, da je knez med 1. januarjem in koncem februarja skorajda neprekinjeno prisoten na zborovanju generalnih stanov Notranje Avstrije v Brucku na Muri. S 1. marcem ga za nekaj dni vidijo v Gradcu, a je takoj nazaj v Brucku in vztraja tam skoraj do sredine marca, ko se vrne domov.13 9 IÖHK, Registraturbücher: Registraturbuch 8, 1574–1577, leti 1574 in 1575. 10 https://de.wikipedia.org/wiki/Maria_Anna_von_Bayern_(1551–1608): »[…] Häufi ger begleitete die reise lustige Erzherzogin ihren Gatten auf dessen Touren, wohnte etwa mit ihm den Landtagen in Laibach Ende 1575 und Klagenfurt von Februar bis Mai 1576 bei […]«. 11 IÖHK, Registraturbücher: Registraturbuch 8, 1574–1577, leto 1576: fol. 22–37. 12 IÖHK, Registraturbücher: Registraturbuch 8, 1574–1577, leto 1577, meseci avgust–december. 13 IÖHK, Registraturbücher: Registraturbuch 9, 1578–1579, leto 1578, meseci januar–marec. 88 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 Še najkonkretneje sta se avtorja na podlagi ohranjenih virov namenila opisati vladarjeve dejavnosti na Ptuju poleti 1578. Za obsežnejšo ilustracijo razlogov Karlovega prihoda je treba vsaj na kratko poseci v vsakdanjo resnicnost tega tako usodnega leta. Po sklepih omenjenega zasedanja generalnih stanov v Brucku je nadvojvoda Karel kot novi poveljnik Vojne krajine na ozemlju hrvaških kraljevin, seveda podprt z nasveti novoustanovljenega graškega (notranjeavstrijskega) dvornega vojnega svčta, pricel izpolnjevati vojaškostrateške naloge, dobljene v Brucku. Med drugim se je odlocil za razbremenitev strateško pomembne kršcanske trdnjave Bihac (v severozahodni Bosni) in za preprecitev morebitnih osmanskih ropanj po spodnji Štajerski ter onemogocitev osmanskega dostopa do tamkajšnjih mest Ptuj, Radgona, Ormož, Maribor in Celje. To je hotel doseci s stopnjevanjem obrambnih ukrepov na edini tedaj še zmeraj slabo branjeni, nevralgicni tocki morebitnega osmanskega dostopa na spodnještajersko ozemlje, pri stiku spodnjega toka reke Mure z Dravo na prostoru Medmurja in dolnjega Prekmurja. Zato so na prostoru pod izlivom Mure v Dravo že zgodaj poleti priceli graditi niz manjših in vecjih utrdb med osrednjo obdravsko utrdbo, že omenjeno Kanižo, ki jo je bilo nujno potrebno znova dobro utrditi, in Blatnim jezerom. Osrednja novogradnja pa je bila utrdba Bajcsavár (pri vasici Bajcsa nekaj kilometrov nad Dravo). Ta je nastala na izredno pomembni lokaciji, zapirajoci Osmanom pot ob sami recni strugi navzgor, kajti ob njenem morebitnem padcu bi Osmani imeli odprto pot proti Radgoni, Gyoru in celo do samega Dunaja, kar so odgovorni na bruškem zboru že vedeli in gradnjo primerno denarno podprli (o kompleksu dogajanj na obširnem ozemlju od Mure in Drave do severozahodne Bosne prim. predvsem: Roth, 1969; Roth, 1970; razen te Rothove obsežne razprave sta bili tu uporabljeni še dve novejši razpravi dveh znanih avstrijskoštajerskih avtorjev, in sicer Pickl, 2005; Toifl, 2005; odlicno analizo razmer na obmocju med Dravo, Muro in Kanižo v letu 1578 gl. tudi v Štefanec, 2001, 84–100). Karel je pred sredino aprila 1578, se pravi, le poldrugi mesec po zakljucku burnega zbora v Brucku, prvic tisto leto navzoc na spodnještajerskem prostoru; zagotovo se je pojavilv Mariboru. Še dan poprej je bil v Gradcu, saj je tedaj tam izdal po dvorni komori ukaz za novega vicedoma Koroške.14 Mariborsko bivanje je nedvoumno, saj je od tod 14. aprila pisal štajerskim poverjenikom,15 dan zatem pa je sledil še Karlov odgovor komisarjema Ahacu pl. Thurnu in Martinu Gallu, ki ju je nekaj prej poslal v inšpekcijo stanja na hrvaški Vojni krajini, in sta mu tekoce odgovarjala s porocili.16 Hkrati je v Maribor dobival vsakodnevne informacije poverjenikov o ustreznih ukrepih, ki jih je zahteval sam. S kakšnim namenom je prišel na spodnjo Štajersko? Ocitno je imel še v zacetku aprila namen priti v Radgono, kot je to opisal štajerskim poverjenikom v pismu 11. aprila.17 A 14 IÖHK, Registraturbücher: Registraturbuch 9 (1578–1579), leto 1578, mesec april: fol. 62–62’. 15 StLA, Laa. Archiv, Antiquum XIV; StLA, Militaria, Sch. 51 (1578/2), sign. 201514/6139, Maribor, april 14, 1578, nadvojvoda Karel deželnim poverjenikom Štajerske, Karlov lastnorocni podpis. 16 ÖStA, KA, Alte Feldakten (AFA): K. 24 – 1578, mapa april, spis 26: Maribor, april 15, 1578, Karlov odgovor komisarjema na njegovi poti v Ljubljano, koncept. 17 ÖStA, KA, AFA, K. 24 – 1578, mapa april, spis 23: Gradec, april 11, 1578, Karlovo porocilo štajerskim po verjenikom: »[…] Ihre Für(stliche) Dur(chlässigkeit) ist auch ausser des g:(nedigi)st erschlossen gewest, sich auf etliche Tag lanng aigner Person dahin auf Rackherspurg Zuerheben, weilln es aber umb der jezt 89 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 je na vrat na nos moral spremeniti ta nacrt in se vnovic odpraviti na daljše potovanje na Kranjsko, kjer bi se dlje casa zadržal v Ljubljani. Knez je že v zacetku meseca opozoril cesarja na svojo pot v Ljubljano z namenom konkretnega organiziranja vojne odprave v Hrvaško Vojno krajino. Na poti pa je obstal v Mariboru in je ni nadaljeval zavoljo hudih neurij na Kranjskem (Verhinderung der ExPed(ition)). A je bil obisk v Mariboru kratkotrajen: doma je znova prisoten že vsaj 21. aprila, v vsem zadevnem tednu pa v dvornokomorni registraturi ni niti enega vpisa njegovih izdanih ukazov v obdravskem mestu. Njegovi aprilski spisi pricajo tudi, da je moral vec osebam razložiti vzrok svojega že napovedanega, a odpadlega prihoda v Ljubljano ([…] auch Ir rais auf Laibach, derZeit einstellen müessen […]), vsekakor tudi samemu cesarju, ki je njegovo pojasnilo prejel 24. aprila.18 Pot na Ptuj so na notranjeavstrijskem dvoru tudi tokrat vsestransko ustrezno pripravili. V poznem juliju je Karel opozoril cesarja Rudolfa, naj z njim v avgustu vzdržuje dobro korespondenco,19 gotovo zaradi odhoda. Nikjer v virih ni moc najti zaznamka, ki bi nam dal vsaj slutiti, da je semkaj z njim prišla tudi družina, torej soproga in otroci, kar pa je tako in tako malo verjetno glede na njeno zasedenost s pravkar – v prvi polovici julija – rojenim sinkom Ferdinandom. Od trenutka, ko se je Karel prvi dan avgusta s svojim najožjim spremstvom pojavil na Ptuju in se znova, kot pet let poprej, nastanil na »deželnoknežjem ptujskem gradu« (auf unnserm fürstlichem Schloß Pettaw), je tukaj opravljal vse tekoce vladarske zadeve in posle. Razlog za preselitev je najverjetneje bila dejanska bližina obmocja ob spodnji Muri in Dravi, od koder je lahko na Ptuj dobival in od tam oddajal nujno vojnopoštno kore spondenco bistveno hitreje kot ob bivanju v Gradcu (o pomenu Ptuja v poznem srednjem in zgodnjem novem veku prim. med drugim Hernja Masten, 1997 in 2003; Ravnikar, 2006; za posamezne vidike gl. še Hozjan, 2008; Bele, 2012 in 2016; Mlinaric, 2016). Od pomembnih dvorjanov in štajerskih deželnih uradnikov so bili tu z njim ves cas oziroma vecino casa: Franc pl. Poppendorf20 kot prvi predsednik omenjenega dvornega vojnega svčta; Janez Franc pl. Neuhauß, tedaj vrhovni proviantni mojster Štajerske; Lenart pl. Formentini kot komtur komende nemškega viteškega reda v bližnji postojanki Velika Nedelja in hkrati komtur vseh postojank reda na Štajerskem; Viljem Gera pl. Arnfels (Arvež), ki je bil prav tedaj najvplivnejši deželni poverjenik Štajerske. Vsi ti hkrati s samim knezom nastopajo kot izpisovalci oziroma izgotovitelji posamicnih dokumentov. Iz Gerinega pisma štajerskim poverjenikom (glej spodaj med predstavljenimi vorhabender genöttigern Raiß auf Crain der Zeit nit beschehen khan mueß solliches auf khünfftig angestelt werden. […].« 18 ÖStA, KA, Innerösterreichischer Hofkriegsrat: Protokolle: Croatica, Buch Nr. 1, april: fol. 3: april – spis 1, fol. 4: april – spis 2, in fol. 5–5’: april – spisa 5 in 6, in Wiener Hofkriegsrat: Buch Nr. 166, Protokolle 1578, korespondenca nadvojvode Karla: fol. 14, april 24. 19 ÖStA, KA, Wiener Hofkriegsrat, Buch Nr. 166, Protokolle 1578, cesarjeva osebna korespondenca, julij: fol. 3. 20 StLA, Laa. Archiv, Antiquum V, Bücher, 207, Landschaftliche Registratur und Expedit 1578–1579 (Registratur und Expedit 1578–1579): zv. Registratur, julij 1578: še vsaj 27. in 28. 7. se je Poppendorf mudil v Fürstenfeldu. 90 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 dokumenti) sledi, da so bili v tem istem mesecu na Ptuju krajši cas prisotni še drugi štajerski deželani in vojni poveljniki ter knezova posebna vojnokrajiška komisarja Servacij Teuffenbach in Adam Wucherer. Na Ptuju pa v tem letu vseskozi delujejo: tukajšnji deželni proviantnik Vencelj Schürfflinger; deželnoknežji rentnik / »rentni mojster« Andrej Khärner; ptujski vojaški kapetan, Karlov dvorni svčtnik in komornik Jurij Colaus, imenovan (genannt) Watzler, ki je najodgovornejši za knezovo osebno varnost in dobro pocutje na ptujskem gradu. Od drugih v virih omenjenih Karlovih tedanjih najpomembnejših dvorjanov je ob njem nujno deloval Joachim Turk (Joachimen Türckhen), dvorni zakladnik (Hofpfeningmaister) oziroma Karlova desna roka v vseh financnih, denarnih poslih. Glede na ohranjene in obdelane vire se jih precej nanaša na upravljanje celotne opera cije glede urejanja tedaj novoustanovljene tako imenovane Kaniške krajine, to je širšega prostora okrog Kaniže. Karel se v tem mesecu torej izjemno intenzivno posveca gradnji sklopa utrdb med Kanižo in Blatnim jezerom, še posebej Bajcsaváru, ter utrditvi same Kaniže. Verjetno ga je zelo zanimal tudi napredek v nacrtovanju in pripravljalnih delih za izgradnjo Karlovca. Že takoj v zacetku meseca ga je iz medmurskega središca Cakovca obiskal grof Jurij Zrinski, ki si je na svojih posestih hotel zagotoviti varnost tako, da bi skupaj z vladarjevimi vojaki napadli najbližje osmanske postojanke. Najtežji problem je knezu predstavljal nabor zadostnega števila zastonjskih delavcev, ki jih je sklenil dobiti na podlagi zemljiškogospošcinske obveze prisilnega dela podložnikov (tlake). Potreboval jih je okroglo tisoc za nacrtovana številna težaška opravila secnje gozdov (Verhackung der Wälder) in izsuševanja mocvirij okrog Kaniže. Sam je uspel zagotoviti kar 536 mož, ostalo so morali prispevati dežela Štajerska in drugi plemici. Racunali so na gospošcinski nabor tridesetega moža iz obeh obmejnih cetrti, se pravi iz cetrti med Muro in Dravo ter iz cetrti Vorau, obeh ležecih v obmejnem prostoru na levem bregu Drave. Manjkajoco pomožno delovno silo, predvsem za vleko in prevoze z delovno živino, naj bi zagotovili na Madžarskem. A tamkajšnji madžarski gospodje, lastniki posesti na obmejnem madžarskem obmocju med Rabo in spodnjo Muro, kljub izrecnim in veckratnim navodilom kralja Rudolfa niso hoteli sodelovati. Motilo jih je zastonjsko delo podložnikov, ne da bi jim bilo obljubljeno placilo zanj, in strah jih je bilo, da bi v primeru te pomoci sami izgubili prevelik del naturalnih obvez svojih podložnikov, ki ob zmanjšanem obsegu dela ne bi zmogli obdelati velikih obdelovanih površin tako gospošcinske kot tudi urbarialne zemlje. Zato so morali prav vse delavce nabrati na Štajerskem. Dežela je sicer že v poznih pomladnih mesecih razpisala v vseh petih deželnih cetrtih – in do poznega julija tudi izvedla –popis podložnikov na vecjem številu zemljiških gospošcin za nabor tridesetega in desetega moža, in tudi cetrtne nabore (Musterung) vojakov najemnikov.21 Vsak plemic je prispeval po svojih zmožnostih: komtur postojanke nemškega viteškega reda v Veliki Nedelji jih je recimo prispeval osem in pri tem potarnal, da jim mora placevati iz svojega 21 Štajerski deželni arhiv hrani v seriji Musterregister v fondu Militaria za to leto izjemno zbirko popisanih podložnikov, npr. le v cetrti Celje na kar 117 popisanih posestnih enotah, med njimi so popisi mešcanov vseh tukajšnjih mest in nekaterih trgov. 91 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 žepa. Konec meseca avgusta so v ta namen tudi med podložniki v obsežnem uradu Radgona izvedli nabor tridesetega moža. Za proviantno oskrbo delavcev in njihovo zašcito je poskrbel vrhovni krajiški proviantni mojster pl. Neuhauß. Potrebovali so tudi precej hrane za konje (ovsa), za katero je v enem primeru poskrbel sam nadvojvoda: naprosil je štajerske poverjenike, naj mu prodajo deželno zalogo ovsa v Brežicah v kolicini okrog tisoc graških cetrtov po zmerni ceni. V nekaj primerih nadvojvoda Karel poskrbi tudi za zašcito delavcev pri secnji. V enem dokumentu ukaže poverjenikom, naj pošljejo šest konjenikov za zašcito, v drugem pa naroci štiri topove iz graške orožarne s prevozom na splavih po Muri do Kaniže. Njegovi uslužbenci in poveljujoci pri secnji, najveckrat kar sam poveljnik Kaniže Andrej Khielmann, mu porocajo o stanju in poteku del. Zaprosijo ga tudi, naj z madžarskimi plemici vzdržuje korespondenco v latinšcini, saj slednji ne znajo nemško. V dveh primerih se sporocila dotikajo še slavonskega mesta Koprivnice. Od tam mu sporocijo, da se jim podira obzidje, da ima mesto slabo predstražo in da se je pravkar podrl edini vodnjak znotraj obzidja. Karel pošlje deset tisoc goldinarjev (gld) v pomoc ter zahteva, naj uredijo obzidje na cerkvi sv. Križa pred Koprivnico, vodnjak in spalne prostore za vojaško moštvo, saj so vojaki spali dobesedno pod milim nebom. Ce povzamemo, je Karel kot vrhovni poveljnik Vojne krajine pošiljal svojim ljudem na Madžarsko hrano, surovine in orožje, veckrat tudi dodatno vojsko za obrambo in delavce, ki jih je nabiral iz kmeckega nabora tridesetega moža, vcasih, ko je zelo primanjkovalo ljudi, celo tudi iz nabora desetega moža. Naslovnike je seznanjal s trenutnim položajem na tem delu krajine, kot so njega samega obvešcali vojni poveljniki. Najvec sporocil sploh je namenjenih grofu Juriju Zrinskemu, živecemu v Cakovcu, ki je kasneje prevzel poveljstvo nad zgrajenimi utrdbami. Dne 1. septembra še pred soncnim vzhodom (heut vor Tagssun) se je Karel vrnil v Gradec. Morda je popoldne ali zvecer dobil kako nujno vest, na podlagi katere se je odlocil za hiter odhod, ki pa ga je že pred dnevi napovedal Neuhauß. Zadnja knezova izgotovljena dokumenta sta datirana z dne 31. avgusta in 1. septembra, a je ob Poppendorfovih pripisih o njegovem nenadnem odhodu vec kot ocitno, da ju je vladar dal nalašc tako datirati res tik pred odhodom z gradu, torej še pred zoro 1. septembra. O tem deželno uradništvo še isti dan obvesti Franc Poppendorf. V nadaljevanju bo temeljiteje predstavljeno gradivo, ki prica o dejavnostih nadvojvo de Karla v tednih njegovega bivanja na Ptuju avgusta 1578. KARLOVI STIKI V AVGUSTU 1578 Z DEŽELO ŠTAJERSKO, S CESARJEM V PRAGI IN Z ORGANI NA DUNAJU, TER NJEGOVE DEJAVNOSTI V SPISIH GRAŠKIH DEŽELNOKNEŽJIH ORGANOV Na tem mestu bodo predstavljeni ohranjeni ali le registrirani dopisi z vojaškimi in drugimi vsebinami, ki so jih v najvec primerih knez, nekaj pa še drugi našteti spremljevalci, naslovili in dali odposlati s Ptuja na razlicne strani. Najprej bo na kratko povzeta celota stikov z najvišjim štajerskim deželnim izvršilnim organom, deželnimi poverjeniki, saj je bila ta relacija za Karla izjemno pomembna in mu je, glede na zelo 92 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 omejeno število lastnih nižjih uradnikov, predstavljala nujnost, a hkrati tudi strateško prednost, potem pa tudi z deželani ostalih dežel. Ce bi hotela predstaviti ves obseg »ptujskih« stikov, bi morala avtorja navedenim dodati še vsaj natancneje obdelane kontakte s poverjeniki Kranjske, Koroške in Goriške iz arhivov v Ljubljani, Celovcu in Gorici. Karel in deželani Štajerske, Koroške in Kranjske Gradivo, ki bo predstavljeno najprej – vec izvirnih dopisov, ki si kronološko sledijo – hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu v dveh škatlah znamenitega »vojaškega« fonda Militaria. Glede na vsebino je najvecji del dokumentov v obliki knezovih mandatov – ukazov za urejanje najrazlicnejših zadev v zvezi z dogajanjem na delu obrambnega obmocja na levem bregu Mure okrog omenjenih trdnjav Kaniže, Bajcsavára in Bobovca. To so sporocila in narocila nadvojvode Karla deželnim poverjenikom Štajerske o splošnem položaju in o problemih, nato narocila svojim uslužbencem, nastavljenim pri gradnji pri Kaniži, in tudi pisma drugih iz njegovega spremstva, namrec Viljema Gere, Lenarta Formentinija, Venclja Schürfflingerja in Franca Poppendorfa. Številcno vecinsko prednjacijo knezovi dopisi štajerskim poverjenikom. Od teh so – razen enega, ki je datiran »v našem mestu Ptuj« (Geben in unnser Stat Pettaw) – vsi datirani »na njegovem (deželno)knežjem gradu Ptuj« (Geben auf unnserm fürstlichen Schloß Pettaw). Vecji del dopisov je napisan v lahko berljivi nemški kurendni pisavi izpod rok le enega profesionalnega pisarja, najverjetneje je bil to Karlov osebni sekretar Stängl, ki je tudi sopodpisan na vseh Karlovih dopisih, na drugih pa ne. Kjer je kaj dopisoval / podpisoval kdo drug – recimo osebno avtor pisma, je to opazno po povsem drugacni, okorni in težko berljivi pisavi, saj se je do dodatka najverjetneje prišlo zavoljo hitenja in nujnosti, da odpošljejo še dodatne informacije. Posamicni dokumenti izstopajo predvsem po svojem obsegu. Vsak v celoti ohranjeni dokument je v nadaljevanju predstavljen z regestom; v op. 23 sledi transkripcija nekaterih delov citiranega dokumenta, in v op. 38 in 40 transkripciji celotnih dokumentov. • Ptuj, avgust 5, 1578, nadvojvoda Karel deželnim poverjenikom Štajerske.22 Deželni knez deželnim poverjenikom Štajerske – glede na pismo nadvojvode Ernesta – naroca potrebne ukrepe v zvezi z deli okrog utrdbe Kaniža, predvsem glede nujno potrebnega sekanja dreves za ustvarjanje zapor na še prehodnih poteh v mocvirjih širše naokrog trdnjave. V njegovem imenu je ukaz izdal Franc Poppendorf. Karlov lastnorocni 22 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), sign. 201514/6328. Tran skripcija intitulacije, datacije in overovitve dopisa: »Carl von Gottes Gnaden Erzherzog zu Österreich, Herzog zu Burgundi etc. unnd Grave zu Tyroll etc. [……] Geben in vnnser Stat Pettaw den funfften Tag Augusti Anno im Achtunds˙benzigisten. Carolus Ad mandatum Domini Archiducis proprium Poppendorf Stängl.« 93 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 podpis; sopodpisana Poppendorf in sekretar Stängl. • Ptuj, avgust 7, 1578, nadvojvoda Karel deželnim poverjenikom Štajerske.23 Deželni knez z dolgim dopisom izcrpno poroca štajerskim poverjenikom o mnogih trenutnih razmerah na slavonski in kaniški vojni krajini, kot so mu 26. julija porocali clani tja poslane naborne komisije – naborni komisarji, ki so urejali nove nastavitve konjenikov in pešcev, kot tudi o drugih dogajanjih v zvezi z obrambo, tako v utrdbah pod reko Rabo, nadalje v utrdbah Banicev Dolnjelendavskih in Zrinskih. Na osnovi dopisa poverjenikov knezu istega dne jim knez hkrati izdaja resolucijo, s katero še enkrat potrjuje vse te na stavitve vojaških enot. Karlov lastnorocni podpis; sopodpisana Poppendorf in sekretar Stängl. • Ptuj, avgust 10, 1578, nadvojvoda Karel deželnim poverjenikom Štajerske.24 Kot odgovor na polemicni dopis/odgovor štajerskih poverjenikov z dne 8. avgusta, ki so ga knez in njegovi poslušali »z nemajhnim zacudenjem«, je knez pripravil dolg odgovor na v njem navedene trditve deželanov. Opozarja jih na skupno nalogo obrambe domovine in razlaga svoje pravkar ukazane ukrepe na tamkajšnjem obmocju. Karlov lastnorocni podpis; sopodpisana Poppendorf in sekretar Stängl. • Ptuj, avgust 15, 1578, nadvojvoda Karel deželnim poverjenikom Štajerske.25 Deželni knez Karel seznanja štajerske poverjenike z najnovejšimi vestmi iz obmejnega madžarskega prostora in jim hkrati naroca celo vrsto ukrepov za ucinkovitejšo ureditev dela in delavcev pri Kaniži. Karlov lastnorocni podpis; sopodpisana Poppendorf in sekretar Stängl. • Ptuj, avgust 16, 1578, nadvojvoda Karel neznanemu naslovniku/prejemniku.26 Deželni knez obvešca neznanega naslovnika/prejemnika, da je odposlal dvornega vojnega svčtnika Servacija Teuffenbacha pl. Mayrhofen in dvornokomornega svčtnika Adama Wuchererja skupaj z nekaterimi štajerskimi poverjeniki na branjeno obmocje okrog Kaniže. Naroca mu, naj se tudi sam nemudoma poda tja na posvetovanje in tam deluje v dobro domovine. Karlov lastnorocni podpis; sopodpisana Poppendorf in sekretar Stängl. • Ptuj, avgust 16, 1578, nadvojvoda Karel deželnim poverjenikom Štajerske.27 (Dvojnik prejšnjega dopisa) Deželni knez obvešca štajerske poverjenike, da je odposlal dvornega vojnega svčtnika Servacija Teuffenbacha pl. Mayrhofen in dvornokomornega svčtnika Adama Wuchererja na branjeno širše obmocje okrog Kaniže. Naroca jim, naj se tudi sami nemudoma podajo tja na posvetovanje s poveljnikom Kaniže Andrejem Khielmanseggom in tam delujejo v dobro domovine. Karlov lastnorocni podpis; sopodpisana Poppendorf in sekretar Stängl. 23 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6332. 24 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6341. 25 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6350. 26 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6358 – dopis, zvezan z dvema dopisoma pod sign. št. 201514/6359. 27 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6359 – dopis z vrvico zvezan s prejšnjim. 94 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 • Ptuj, avgust 17, 1578, nadvojvoda Karel deželnim poverjenikom Štajerske.28 Deželni knez na podlagi obvestila proviantnega oskrbnika Hrvaške vojne krajine Žige Mospacherja, da ima dežela Štajerska v proviantnem skladišcu v Brežicah pripravljenih tisoc graških cetrtov ovsa, naroca štajerskim poverjenikom, naj mu ta oves nemudoma prodajo za znosno ceno. Karlov lastnorocni podpis; sopodpisana Poppendorf in sekretar Stängl. • Ptuj, avgust 18, 1578, nadvojvoda Karel deželnim poverjenikom Štajerske.29 Deželni knez na podlagi obvestila poveljnika slavonskokrajiške trdnjave in sedeža kapetanije Koprivnica Ambroža Batnika o zamašenem in razpadlem vodnjaku in o drugem v trdnjavi in v samem mestu Koprivnica naroca štajerskim poverjenikom cimprejšnjo ureditev teh neprijetnosti, ki so za tamkajšnje ljudi nujna osnovna potreba. Karlov lastnorocni podpis; sopodpisana Poppendorf in sekretar Stängl. • Ptuj, avgust 18, 1578, Viljem Gera pl. Arnfels deželnim poverjenikom Štajerske.30 Deželni vojni svčtnik Štajerske Viljem Gera sprašuje deželne poverjenike, zakaj je sploh moral priti na Ptuj, in opozarja na neurejenost pisnih ukazov ene in druge strani. Sporoca jim je še nekaj novejših informacij iz Hrvaške vojne krajine in jih obvešca o slabem zbiranju denarja. V dodatku sporoca še zadnje novice ter napove, da se bo deželni knez najpozneje v štirinajstih dneh vrnil v Gradec. Lastnorocni podpis izstavitelja. • Ptuj, avgust 19, 1578, Lenart Formentini deželnemu glavarju in poverjenikom Štajerske.31 Komtur postojank Nemškega viteškega reda na Štajerskem Lenart Formentini spo roca deželnemu glavarju Janezu Scharffenbergu (Ostrovrharju) pl. Spilberg in Rain in štajerskim poverjenikom, da je iz redovne postojanke Velike Nedelje poslal zahtevanih osem delavcev v spremstvu manjšega moštva proti Kaniži in da jih bo placal iz svojega žepa. Lastnorocni podpis izstavitelja. • Ptuj, avgust 20, 1578, nadvojvoda Karel deželnim poverjenikom Štajerske.32 Deželni knez sporoca štajerskim poverjenikom novice glede urejanja okolice Kaniže, pravkar dobljene od nadvojvode Ernesta. Naroca jim, naj pozabijo trenutne medsebojne spore in se marljivo vkljucijo v delo za skupno dobro. Karlov lastnorocni podpis; sopodpisana Poppendorf in sekretar Stängl. • Ptuj, avgust 24, 1578, Vencelj Schürfflinger deželnim poverjenikom Štajerske.33 (Napisano in oddano v naglici) Ptujski proviantni upravnik Vencelj Schürfflinger sporoca deželnim poverjenikom, kaj mu je storiti glede na prejete najnovejše ukaze o novacenju vojaštva. Lastnorocni podpis izstavitelja. • Ptuj, avgust 25, 1578, nadvojvoda Karel deželnim poverjenikom in komisarjem Štajerske.34 28 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6362. 29 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6365. 30 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6372. 31 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6374. 32 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6375. 33 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6403. 34 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6400. 95 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 Knez sporoca štajerskim poverjenikom novice o poteku in sklenitvi pogajanj z deželani in drugo, kar sta mu izcrpno porocala njegova k njim odposlana komisarja, dvornovojni svčtnik Servacij Teuffenbach in dvornokomorni svčtnik Adam Wucherer, v posebnih relacijah z dne 20. in 22. avgusta. Pohiteli so z uresnicevanjem njegove resolucije. Navaja tudi druga dejstva glede dela, urejanja, oskrbe gradbišc in stikov z madžarskimi obmejnimi posestniki. Karlov lastnorocni podpis; sopodpisana Poppendorf in sekretar Stängl. • Ptuj, avgust 28, 1578, nadvojvoda Karel deželnim poverjenikom Štajerske.35 Deželni knez naroca štajerskim poverjenikom ureditev nujne dodatne topniške oborožitve: nekaj topov s kroglami vred naj na splavih, brez dodatnih stroškov, takoj pripeljejo v Kanižo in narocijo ulitje še nekaj nujno potrebnih novih topov. Karlov lastnorocni podpis; sopodpisana Poppendorf in sekretar Stängl. • Ptuj, avgust 29, 1578, Janez Franc Neuhauß deželnim poverjenikom Štajerske.36 (V naglici) Janez Franc Neuhauß sporoca štajerskim poverjenikom, da je prejel njihova navodila glede proviantne oskrbe vojne odprave v Kanižo in glede vzdrževanja dobre korespondence. Dobil je še dodatna navodila dvornega vojnega sveta. Lastnorocni podpis izstavitelja. • Ptuj, avgust 30, 1578, nadvojvoda Karel deželnim poverjenikom Štajerske.37 Knez na osnovi pravkar prispelega pisma vodstva mesta Koprivnice štajerskim poverjenikom naroca takojšnjo ureditev dodatne topniške oborožitve in pripadajocih potrebšcin, kar se denarno pokrije iz odobrene vsote za topništvo z bruškega zasedanja. Karlov lastnorocni podpis; sopodpisana Poppendorf in sekretar Stängl. • Ptuj, avgust 31, 1578, nadvojvoda Karel deželnim poverjenikom Štajerske.38 • Ptuj, september 1, 1578, Poppendorfov naknadni pripis deželnim poverjenikom Štajerske.39 35 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6417. 36 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6434. 37 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6433. 38 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6436. Transkripci ja celotnega dokumenta: Carl von Gottes genaden Erzherzog zu Österreich, Herzog zu Burgundi etc. unnd Grave zu Tyroll etc. Edl vnnd lieben getreuen. Vnnß hat vnnser obriste Profi anndt Commisari der Windischen Granizen unnd getreuer Lieber Hanns Frannz von Neühauß geharsamblich angelanngt, das man Ime gleichermassen unnd gestaldt Wie seinen vor Ime gewessenn Profi andt master Sechs Phärdt zu disen Annzug unndergeben welle, So ist unnser genediger beuelich an Euch das Ir Euch mit ime hieruber vergleichen unnd Ine von Neuhauß allergestaldt unnd massen Wie es hieuor im verschinnen Sechsundsechzigisten Jars mit dem Profi andt maister beschehen halten wellet. Daran erstattet Ir unnsern genedigen Willen unnd gefellige Mainung. Wir seindt Euch auch daneben mit gnaden gannz wolgenaigt. Geben auf unnsern fürstlichen Schloß Pettau, den Lezten tag Augusti Anno etc. Im Achtunds˙benzigisten. Ad mandatum Domini Archiducis proprium Stängl. Mein genedigister Herr Ist heut in der nacht hin Wegkh das dises nit Zu der Signatur hat kumben megen die Herren wellen hierinen kain bedenk haben Prima Septembris 78. Frannz von Poppendorf. 39 Poznejši pripis Franca Poppendorfa, datiran s 1. septembrom, je zagotovo nastal – enako kot naslednji 96 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 Knez na prošnjo vrhovnega proviantnega uradnika na Slavonski vojni krajini Janeza Franca Neuhaußa naroca štajerskim poverjenikom ureditev vzdrževanja šestih konjenikov njemu, enako, kot je imel to že urejeno njegov predhodnik v službi. Brez Karlovega podpisa; naknadni podpis sekretarja Stängla in Popendorfa ter naknadni pripis slednjega poverjenikom o razlogu, zakaj knez ni podpisal dokumenta (gl. op.). • Ptuj, september 1, 1578 nadvojvoda Karel deželnim poverjenikom Štajerske.40 • nedatirano, Poppendorfov naknadni pripis deželnim poverjenikom Štajerske. Knez sporoca štajerskim poverjenikom, da bi grof Jurij Zrinski v zvezi z deli v okolici Kaniže raje vzdrževal z njimi korespondenco v latinšcini kot v nemšcini, saj ne on ne drugi madžarski gospodje ne znajo nemško (najverjetneje tudi niso posebej vzdrževali nemško izurjenih pisarjev, op. avtorjev). Zato jim pošilja nemški prepis svoje instrukcije za Zrinskega, da se bodo lahko oni dogovarjali z njim. Brez Karlovega podpisa; naknadni pripis ter podpis Poppendorfa in sekretarja Stängla (gl. zgoraj). Vsaj nekateri Karlovi dopisi štajerskim poverjenikom, kakor tudi njihovi odgovori vladarju nanje, so bili zabeleženi tudi v drugih deželnih in ostalih virih. V deželni registraturi (prejeti dopisi na deželo) za mesec avgust so zabeležili prejem zgolj petih knezovih ukazov/dopisov poverjenikom, izkljucno v zvezi z vojaškimi zadevami, in sicer za ureditev za nujno sekanje gozdov/prehodov, glede tisocih cetrtov ovsa v Brežicah, za naborne komisarje, še en knezov odgovor nabornim komisarjem in zahtevo deželi za nabavo dveh falkonetov in še dveh topov. enak njegov pripis – tega dne zjutraj/dopoldne, vsekakor že po knezovem odhodu v Gradec. Zapis prica, da gornjega knežjega ukaza niso odposlali naprej še isti vecer 31. avgusta. Ocitno so bile priprave na knezov odhod intenzivne, zaradi cesar zadnjih dveh njegovih sporocil niso takoj dostavili ptujskemu poštarju za prenos. Obširneje je Poppendorf to razložil poverjenikom v svojem pismu naslednji dan, še vedno spisa nem in datiranem na Ptuju: StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 53 (1578/4), Nr. 201514/6447, Franc Poppendorf štajerskim poverjenikom, Ptuj, september 2, 1578). A to pismo ni vkljuceno med tu predstavljene dokumente. 40 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6446. Transkripcija celotnega dokumenta: Carl von Gottes genaden Erzherzog zu Österreich, Herzog zu Burgundi etc. unnd Grave zu Tyroll etc. Getrewe lieben. Wiewoll Wir vnnsere euch furgeschribne o r i g i n a l Instruction, wessen unnser lieber getrewer Georg Graf von Ser˙n, vnnd Ir bei angeunder Canisischen gmöß unnd Päß Verhakhung handlen vnnd verrichten sollet aus bedenkhen das gedachter Graf von Ser˙n, als PrinciPall Commissari sambt den Ungerschen Herrn, vnnd Spanschafften nicht wol Teütsch khünden, in Latein Transferieren vnnd ferttigen lassen. So Vbersennden Wir Euch doch nicht weniger hiebe˙ligundts, In gleichem Verstandt, ain Collationierte Abschrifft Inn Teütsch Zue damit Ir euch in ainen unnd dem andern desto Pösser hinnach zurichten wisset. Seindt euch beinebens mit gnaden förder wolgenaigt. Geben auf fürstlichem Schloß Pettaw den Ersten Tag Sebtember Anno etc. im Acht und sibenzigisten. Mein genedigster Herr ist heut vor tags sun hinein veraist, hatt dises Schreiben nit Iere aigne Signatur kumben; mugen die Herrn Ver:(ordenten) kein bedenken haben das o r i g i n a l bring Ich mit mir. Poppendorff Ad mandatum Domini Archiducis proprium Stängl 97 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 Deželni ekspedit (knjiga odposlanih spisov dežele, ki vsebuje konkretne odredbe in ukaze in odgovore na prejete dopise) v avgustu – podobno kot registratura – izpricuje vec odgovorov dežele neposredno knezu in še drugim posameznikom v njegovem spremstvu, npr. Poppendorfu. Dežela je hkrati izdala vec ukazov in prošenj na mesta Ptuj, Radgona in Maribor za urejanje raznih drobnejših potreb vladarja, kar vse jim je bilo poslano s Ptuja. Najvec deželnih dopisov tisti mesec pa je šlo na ptujskega sodnika in mestni svčt.41 Bolj nenavadno je beleženje knezove prisotnosti na Ptuju v protokolih avgustovskih zasedanj štajerskih poverjenikov. Seje so bile sicer v tem mesecu pogoste, v skladu z obsegom obravnavanih zadev in sploh z vrhuncem napetosti na ogroženih obmocjih. Vršile so se 6., 9., 11., 12., 13., 16., 18., 23., 25., in 28. avgusta in nato 2. septembra. A v konceptnih zapisnikih teh zasedanj ne najdemo prav nicesar takega, kar bi dalo slutiti, da je knez na Ptuju (!?). Pravzaprav so oziroma naj bi poverjeniki na teh sejah konkretno razpravljali, »med drugimi pomembnimi zadevami«, o le enem samem vladarjevem dopisu, o zadevi grofice Montfort in pl. Thurna – najverjetneje je šlo za dolgove dežele obema. Omenjeno naj bi pomenilo, da je bilo to prvo in tudi edino tu zabeleženo konkretno Karlovo sporocilo poverjenikom v avgustu.42 Stikov z njimi oziroma sploh s štajerskimi in drugimi deželani je bilo vsekakor še vec, kakor bo razvidno iz opozoril na naslednje Karlove dopise. • Ptuj, avgust 7, 1578, obsežna Karlova resolucija nabornim komisarjem o vojaštvu na obeh vojnih krajinah pod njegovim poveljstvom.43 • Gradec, avgust 18, 1578, poverjeniki Štajerske knezu Karlu o aktualnih, pravkar prispelih vesteh o osmanskih grožnjah na vzhodni meji dežele, npr. o oropanju trga Fehringa. Na naslovnici lepo izpisano za kraj dostave Pettau; lepopis z dodatki, med katerimi tudi dve porocili Martina Zekoczyja, upravnika grofa Ortenburškega gospostva Dobra (nem. Neuhaus am Klausenbach, malce nad mejnim prehodom Kuzma) Adamu Lenghaimu, prvo je z dne 13. 8. 1578.44 • Ptuj, avgust 21, 1578, Karlov enoten dopis poverjenikom Štajerske, Kranjske in Koroške ob dodani relaciji cesarjevih odposlancev v Konstantinopel, Ungnada in Sinzendorfa, koncept.45 • Ljubljana, avgust 29, 1578, zahvala kranjskih deželanov Kozme Ravbarja, Janeza Ambroža Thurna in poverjenikov Kranjske knezu Karlu za relacijo iz Konstantinopla, kar so prejeli predvcerajšnjim.46 Knez tega zagotovo ni vec dobil na Ptuju. 41 StLA, Registratur und Expedit 1578 –1579: zv. Registratur, avgust 1578: fol. 34–38’, in zv. Expedit, avgust 1578. 42 StLA, Laa. Archivum, Antiquum III, Gebundene Verordnetenprotocolle, K. 351, H. 1100, zv. 1578–1582: fol. 36’, seja 6. 8. 1578. 43 ÖStA, KA, AFA, K. 24: 1578, mapa avgust, spis 4. 44 ÖStA, KA, AFA, K. 24: 1578, mapa avgust, spis 5 + 5a + 5c. 45 ÖStA, KA, AFA, K. 24: 1578, mapa avgust, spis 6. 46 ÖStA, KA, AFA, K. 24: 1578, mapa avgust, 27. 8, spis 9 98 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 KAREL IN CESAR RUDOLF TER OSTALI RODBINSKI CLANI IN DUNAJSKI DVORNI ORGANI Korespondenco s cesarskim sorodnikom, necakom Rudolfom, tedaj že stalno nastanjenim v Pragi, ter z dunajskim dvorom je nadvojvoda tudi s Ptuja vzdrževal nenehno, saj je bil k temu zavezan z dolžnostjo sporocanja. Znanih oziroma zabeleženih je osem njegovih avgustovskih dopisov dunajskemu dvornemu vojnemu svčtu, in en septembrski, skupno devet. Datirani (a ni razvidno, ali gre za datum zapisa ter odprave pisma ali datum prejetja le-tega na Dunaju?) so v dneh od 4. do 29. avgusta in so zagotovo vsi šli s Ptuja, kakor še prvi septembrski dopis. Vsebine so najrazlicnejše v navezavi z vojaškimi zadevami, od prošnje, da se s cesarskega dvora tja (na Ptuj) odpošlje Nikolaja s Krete (Nicolai de Candia), do vesti o krajiških spopadih z Osmani, konkretno o porazu grofa Jurija Zrinskega, in pa dvakratnih vesti (die Zwo Victorien) o takoj zatem doseženih kar dveh zaporednih zmagah. Kolicinsko najvec je vesti o hudih denarnih zagatah in vsakovrstnih drugih potrebah krajiškega vsakdanjika. Prejkone nenavadno je, da naj bi cesar – glede na registraturo dunajskega dvornega vojnega svčta – v vsem avgustu ne odposlal niti enega osebnega pisma v odgovor Karlu na njegova porocila (?).47 Zato pa je iz drugih fondov znana vsaj ena Rudolfova obširnejša poslanica stricu: • Praga, avgust 2, 1578, cesar in kralj Rudolf, spremno pisemce in obsežna relacija posebnih cesarjevih odposlancev v Konstantinopel Davida Ungnada in Joachima Sinzendorfa. Vse je bilo v prepisih poslano tudi Karlu na Ptuj.48 Ocitno so Karlu na vsako njegovo pismo z vojnoobrambno vsebino sproti odgovarjali kar clani dunajskega svčta, ki so njegova sporocila posredovali cesarju. Tako je npr. še v zacetku septembra svčt preposlal cesarju Karlovo porocilo o hrvaški odpravi – gotovo dobljeno še s Ptuja. Stiki kneza Karla s sorodnikoma, necakom nadvojvodo Ernestom in bratom Ferdinandom, so podobno tekli neprekinjeno. Datumsko prvi znan je prepis dopisa neznanega pisca, morda celo v imenu kneza Karla, nadvojvodi Ernestu, datiran »na Ptuju« (Geben Pettau) z dnem 4. avgusta. V njem kot tudi v drugih dopisih Ernestu ga je knez seznanjal s položajem na tem delu krajiške obrambe. • Ptuj, avgust 4, 1578, pismo neznanega pisca nadvojvodi Ernestu Avstrijskemu.49 Neznani pisec seznanja nadvojvodo s prejemom njegovega dopisa, se mu zanj zahvaljuje ter sporoca tukajšnje vesti. Grof Jurij Zrinski je osebno prišel na Ptuj h knezu Karlu in mu razložil, kaj vse naj bi bilo potrebno – skupaj s kraljem – ukreniti v zvezi s pravkar zacetim kršcanskim vojnim pohodom v smeri utrdbe Bobovac/Babocsa. Zato je nadvojvoda Karel zaprosil nadvojvodo Ernesta za temu primerno ukrepanje v zvezi z deli na gradbišcu Bajcsavára in na drugih delih obrambnega obmocja. Prepis. 47 ÖStA, KA, Wiener Hofkriegsrat: Buch Nr. 166, Protokolle 1578, cesarjeva osebna korespondenca: avgust, fol. 3–4, in korespondenca nadvojvode Karla: avgust, fol. 16–17. 48 ÖStA, KA, AFA, K. 24: 1578, mapa avgust, spis 3 z dodatki: 3 I, 3 II, 3 a, 3b, 3c. 49 StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, Sch. 52 (1578/3), Nr. 201514/6327. 99 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 • Ptuj, avgust 17, 1578, nadvojvoda Karel nadvojvodi Ernestu, koncept.50 • Ptuj, avgust 22, 1578, Karlovo obvestilo nadvojvodi Ernestu o kar dveh zmagah nad Turki, namrec grofa Jurija Zrinskega in Hansa Globitzerja ter poveljnika Slavonske krajine Vida Hallegga, z dodatkom, lepopis.51 • Ptuj, 22. 8. 1578, nadvojvoda Karel obvešca brata nadvojvodo Ferdinanda o istem in o urejanju vojaških zadev na obeh krajinah, lepopis.52 • Dunaj, avgust 23, 1578, zahvala nadvojvode Ernesta knezu Karlu za sporocene vesele novice, ki jim dodaja svoje informacije o krajiškem dogajanju; na naslovnici velik napis kraja dostave pisma: Pettaw (presentata na Ptuju: 27. 8.).53 • Dunaj, avgust 29, 1578, Ernestov dopis nadvojvodi Karlu o aktualnih dogodkih na Slavonski krajini. Na naslovnici velik napis kraja dostave pisma: Pettaw.54 Knez tega zagotovo ni vec dobil na Ptuju. Vso širino vladarjevega dopisovanja s Ptuja v avgustu je, ob že predstavljeni korespondenci, moc približno zaobjeti šele s pregledom njegovih stikov in dejavnosti v okviru dela njegovih notranjeavstrijskih osrednjih dvornih organov, ki so ocitno ostali v Gradcu in reagirali na prav vsako pošiljko. Avtorja jo bosta skušala prikazati s predstavitvijo korespondence dveh najveckrat kontaktiranih organov, graškega dvornega vojnega svčta in dvorne komore. Iz doslej zapisanega že sledi, da je prvi predsednik pravkar ustanovljenega dvornega vojnega svčta Franc Poppendorf spremljal Karla na Ptuju, medtem ko je registraturna služba nemoteno delala v Gradcu. Na Ptuj prispele spise so skupaj z ostalimi, seveda šele mesece po dejanskem dogajanju, registraturno zavedli v obliki kratkih regestnih vpisov. Edina registraturna knjiga tega organa v ustanovitvenem letu je, v sklopu virov o njegovem tedanjem delovanju, uvršcena v serijo Croatica. Zapisi za mesec avgust pricajo, da je bilo tedaj zabeleženih 42 (!) zaporednih številk vpisanih spisov, pod vsako številko sta bila zavedena vsaj dva in tja do devet ali deset dokumentov.55 Skratka, šlo je za veliko množino dopisov, prispelih in še vec odposlanih na Ptuj ter s Ptuja. Kolicinsko najvec je bilo porocil s hrvaške vojne krajine od poveljnika tedanje posebno mocne notranjeavstrijske vojaške odprave Jurija Khevenhüllerja in odgovorov nanje. Veliko je bilo dopisov na razne naslove od deželnih vodstev naprej, zadevajocih proviant – vojaško oskrbo ali prevoze. V zvezi s slednjimi je bilo tudi veliko zahtev za izboljšanje poti. Med tovrstne dopise sodijo denimo ukaz na tamkajšnje odgovorne ljudi in posestne gospodarje v širši okolici Ptuja, Baltazarja Stubenberga Vurberškega, Lamberga v Majšperku (Zu Mosperg), Klemna Welzerja (tedanji upravnik vladarjevega mariborskega urada), tržane Rogatca in ptujske menihe. Vsakdo naj bi na hitrico popravil 50 ÖStA, KA, AFA, K. 24: 1578, mapa avgust, spis 4 ˝ (kot dodatek k spisu 4). 51 ÖStA, KA, AFA, K. 24: 1578, mapa avgust, spis 7. 52 ÖStA, KA, AFA, K. 24: 1578, mapa avgust, spis 8. 53 ÖStA, KA, AFA, K. 24: 1578, mapa avgust, spis 8 1/2. 54 ÖStA, KA, AFA, K. 24: 1578, mapa avgust, spis 10. 55 ÖStA, KA, Innerösterreichischer Hofkriegsrat, Protokolle: Croatica, Buch Nr. 1–1578, avgust, fol. 49 – 57’. 100 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 poti na svojem podrocju. Vmes je knez odposlal Poppendorfa v Slavonijo k banu Krištofu Ungnadu in k poveljniku Slavonske vojne krajine Vidu Halleggu na pogovore. Še na Ptuj je prišlo celo vsaj eno pismo stalnega cesarskega poslanika (Orator) na osmanskem dvoru v Istanbulu/Konstantinoplu Vida Dornberga, naslovljeno neposredno na kneza Karla.56 Nikjer v spisih pa ni konkretno zapisano, da je bil knez avgusta na Ptuju (?!). Od vseh teh dokumentov je ohranjen le en sam izvirni Karlov dopis za omenjenega Khevenhüllerja: • Ptuj, avgust 20, 1578, nadvojvoda Karel pošilja Juriju Khevenhüllerju pl. Aichlberg, dednemu konjušniku in deželnemu glavarju Koroške, notranjeavstrijskemu tajnemu in dvornokomornemu svčtniku in dvornemu komorniku, pravkar imenovanemu vrhovnemu poveljniku vojne odprave v Hrvaško vojno krajino in Bihac, propozicije/tocna navodila za ravnanje pri vodenju te odprave. Karlov lastnorocni podpis; sopodpisana Poppendorf in sekretar Stängl.57 V spis so dodana navodila. Tudi graška dvorna komora je na podlagi izdanih avgustovskih vladarjevih ukazov in narocil slednje pozneje izpisala. Nastalo je kar nekaj zapisov najrazlicnejših vsebin, a vse so seveda povezane z denarjem.58 Že prvi na Ptuju datirani zapis prica, da je bil Karel tu nedvomno res ves mesec, od 1. do 31. avgusta. Res pa je, da sta dva prva obsežnejša avgustovska spisa (ena zadolžnica in ukaz v zvezi z njo, oboje v latinskem izvirniku in še v nemškem prevodu) datirana še: Gradec, avgust 1., a so tudi tukajšnji datumsko zadnji spisi datirani z zadnjim avgustovskim dnem – 31. 8. Izdajatelj je najveckrat deželni knez, v dveh spisih pa je glede izdajatelja navedeno »v imenu našega milostnega kneza«, kar je vsekakor pomenilo, da je ukaz izdal neki clan dvorne komore v njegovem imenu. Slednje pa ni pomenilo morebitne Karlove zelo kratke odsotnosti s Ptuja za nekaj dni, kar kaže primer spisov z dne 8. in 10. avgusta. • Ptuj, avgust 1., (15)78 – Zadolžnica Jerneju Khevenhüllerju pl. Aichlberg, baronu na Landskronu in Wernbergu, za 5.000 gld za trenutno organizirani vojni pohod na Hrvaškem, in ustrezen tozadevni ukaz Filipu Wunzlerju, višjemu deželnoknežjemu mitnicarju v Kremsu. Oboje datirano na isti dan.59 • Ptuj, avgust 4, 1578 – Notranjeavstrijski dvorni zakladnik naj Mateju Markovicu, sekretarju notranjeavstrijske vlade, v pocastitev njegove poroke, ki je pred vrati, podari pivski vrc v vrednosti 40 gld.60 • Ptuj, avgust 8, 1578 – Upravnik vicedomskega urada v Celju naj izroci Pavlu, Jurkovemu sinu iz vasi Supdorff (?) (Pauln des Jurco zu Supdorff Sun), na njegovo prošnjo 56 ÖStA, KA, Innerösterreichischer Hofkriegsrat, Protokolle: Croatica, Buch Nr. 1–1578 september, fol. 58, spis 2. 57 ÖStA, KA, Innerösterreichischer Hofkriegsrat, Akten: Croatica, K. 1: 1566/Jan – 1579/Nov, 1578, avgust, spis 40. 58 IÖHK, Registraturbuch 9 (1578–1579), leto 1578, mesec avgust, fol. 116–125’, spisi datirani na Ptuju od fol. 120’ naprej. 59 IÖHK, Registraturbuch 9 (1578–1579), leto 1578, mesec avgust, fol. 116–125’, spisi datirani na Ptuju, fol. 120–121’. 60 IÖHK, Registraturbuch 9 (1578–1579), leto 1578, mesec avgust, fol. 116–125’, spisi datirani na Ptuju, fol. 121’–122. 101 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 – namrec kot odškodnino zavoljo hujših telesnih poškodb, ki mu jih je prizadejal Gabrijel Tahy –, posojilo 50 gld od prihodkov s Štatenberga.61 • s. l., avgust 8, 1578 – Ukaz »v imenu našega milostnega kneza«: ptujski rentnik naj pošlje/dostavi iz svojega urada franciškanom v Varaždinu od kneza obljubljeni en štrtin pšenice ali žita.62 • Ptuj, avgust 10, 1578 – Notranjeavstrijski dvorni zakladnik naj uredi, da bo Petru Rattkayu v pocastitev skorajšnjega krsta njegovega otroka podarjen pivski vrc v vredno sti 50 gld.63 • Ptuj, avgust 11, 1578 – Gregor Komar (An Gregorn Comär), zastavni imetnik urbarialnega urada Gorica, naj iz svojih prihodkov izroci Jakobu Attemsu, notranjeavstrijskemu svčtniku in kapetanu Gradiške, 110 zlatih kron za stroške njegove pravkar opravljene poti v Firence in nazaj v knezovih zadevah.64 • Ptuj, avgust 11, 1578 – Vicedom Kranjske naj Nikolaju Bonomu in Juriju Hallerju, ki sta bila kot komisarja poslana v Pazin, izroci placilo za opravljen komisijski nadzor tamkaj (ain Mitterburgerische Zerung).65 • Ptuj, avgust 20, 1578 – Mitnicar v Rottenmannu naj izplaca clanu notranjeavstrijske vlade dr. Gašperju Sitniku (Sittnikh) petsto gld nagrade za njegovo dosedanje zaslužno delo, in sicer po možnosti kar najhitreje.66 • Ptuj, avgust 26, 1578 – Notranjeavstrijski dvorni zakladnik naj clanu notranjeavstrijske dvorne komore Hansu Saurmanu v pocastitev njegove poroke, ki je pred vrati, podari pivski vrc v vrednosti med 60 in 70 gld.67 • Ptuj, avgust 27, 1578 – Janž Khisl naj iz dohodkov ptujskega rentnega urada izroci tukajšnjemu kapetanu Juriju Colausu Watzlerju na njegovo zahtevo 150 gld. Knez je namrec ob bivanju na ptujskem gradu odkril/so mu predocili nekatere obstojece slabosti na grajskem obzidju/utrdbah, in v izogib možnim nevarnostim je ukazal takojšnje popravilo le-teh, za kar so stroški znesli 150 gld.68 • Ptuj, avgust 27, 1578 – Georg Früewirth, deželnoknežji uradnik in gozdarski mojster v Innerbergu ter Eisenerzu pri Leobnu, naj izplaca Leopoldu Kholerju, splavarskemu 61 IÖHK, Registraturbuch 9 (1578–1579), leto 1578, mesec avgust, fol. 116–125’, spisi datirani na Ptuju, fol. 122-122’. 62 IÖHK, Registraturbuch 9 (1578–1579), leto 1578, mesec avgust, fol. 116–125’, spisi datirani na Ptuju, fol. 122’. 63 IÖHK, Registraturbuch 9 (1578–1579), leto 1578, mesec avgust, fol. 116–125’, spisi datirani na Ptuju, fol. 122’–123. 64 IÖHK, Registraturbuch 9 (1578–1579), leto 1578, mesec avgust, fol. 116–125’, spisi datirani na Ptuju, fol. 123. 65 IÖHK, Registraturbuch 9 (1578–1579), leto 1578, mesec avgust, fol. 116–125’, spisi datirani na Ptuju, fol. 123–123’. 66 IÖHK, Registraturbuch 9 (1578–1579), leto 1578, mesec avgust, fol. 116–125’, spisi datirani na Ptuju, fol. 123’–124. 67 IÖHK, Registraturbuch 9 (1578–1579), leto 1578, mesec avgust, fol. 116–125’, spisi datirani na Ptuju, fol. 124. 68 IÖHK, Registraturbuch 9 (1578–1579), leto 1578, mesec avgust, fol. 124–124’. 102 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 mojstru (Schefmaistern) iz mesta Steyr, 33 gld 6 š 20 d na racun stroškov splavarjenja za knezovega svaka, vojvodo Ferdinanda Bavarskega.69 • Ptuj, avgust 28, 1578 – Ukaz »v imenu našega milostnega kneza«: ptujski rentnik naj uredi iz dohodkov njegovega rentnega urada izgradnjo/postavitev ustreznega zapora na ptujskem gradu za knezovega ujetnika, osmanskega ago iz Berzencza. Hkrati naj bo poplacano ustrezno popravilo vec nerodnosti na grajskem gricu, saj zemlja tamkaj drsi in je nekemu mizarju že naredila vecjo škodo na hiši, torej naj bo utrjen tamkajšnji del obzidja, kot bo ukazal kapetan Colaus Watzler.70 • Ptuj, avgust »zadnji« (31.), 1578 – Deželnoknežji uradnik v Innerbergu Früewirth naj izplaca dr. Johannu Linßmairu, dvornokomornemu prokuratorju, 1000 gld, ki jih je ta brezobrestno posodil knezu v Linzu.71 Že prvi septembrski vpis Karlovega ukaza v dvornokomorni registraturi pa je datiran: Gradec, 1. september, kar potrjuje, da je knez z odhodom s Ptuja tistega dne še pred soncnim vzhodom mislil povsem resno, da je po celodnevni ježi prispel na dvor še pred soncnim zahodom, in zvecer že izdal nov ukaz. ZAKLJUCEK Osnovni namen tega prispevka je opis in analiza bivanja nadvojvode Karla II. na Ptuju avgusta leta 1578. To bivanje sva postavila v kontekst njegovih obiskov slovenskih zgodovinskih dežel v šestdesetih in sedemdesetih letih 16. stoletja. Prva zagotovo potrjena pot ga je na ozemlje današnje Slovenije pripeljala že pred smrtjo oceta Ferdinanda leta 1564, ko je v Ljubljani sprejel poklonitev deželnih stanov. Na Slovenskem je bil nato zaporedoma v letih 1566 in 1567, pa tudi v zimi kmeckega punta 1572/73. Po dveh nadaljnjih krajših bivanjih v letih 1575 in 1576 in ponovno spomladi 1578 se je slednjic poleti 1578 na gradu Gornji Ptuj ustalil za mesec dni. Kjer je trenutno bival vladar, je bil seveda tudi sedež oblasti in uprave Notranje Avstrije. Gospodarsko in prometno – komunikacijsko tedaj še zelo pomembno obdravsko mesto je zato s Karlovo navzocnostjo ves mesec avgust pridobilo izjemen pomen. Nikjer v virih ni moc najti zaznamka, ki bi nam dal vsaj slutiti, da je semkaj z njim prišla tudi družina, namrec soproga Marija Ana in otroci, kar pa je tako in tako malo verjetno glede na njeno zasedenost s pravkar – v prvi polovici julija – rojenim sinkom Ferdinandom. V stalni »ekipi« so ob Habsburžanu domala ves cas tu bili nekateri pomembni notranjeavstrijski in štajerski deželni funkcionarji, namrec Franc pl. Poppendorf, Janez Franc pl. Neuhauß ter Viljem Gera pl. Arnfels. Iz gradiva, predstavljenega v besedilu, je zelo razvidna razvejana knezova dejavnost v ptujskem mesecu. Šla je v vec smeri. V ospredju Karlove pozornosti so bili kajpak vojaški obrambni ukrepi na obmocju med reko Dravo in utrdbo Velika Kaniža na Madžarskem. Po vsi 69 IÖHK, Registraturbuch 9 (1578–1579), leto 1578, mesec avgust, fol. 124’–125. 70 IÖHK, Registraturbuch 9 (1578–1579), leto 1578, mesec avgust, fol. 125–125’. 71 IÖHK, Registraturbuch 9 (1578–1579), leto 1578, mesec avgust, fol. 125. 103 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 ljenem prevzemu poveljstva nad Vojno krajino na Hrvaškem si je zato prizadeval za utrditev nevralgicne tocke za morebitni osmanski prodor na spodnjo Štajersko, na stiku med spodnjo Muro in Dravo v Medmurju in dolnjem Prekmurju. Zgodaj poleti leta 1578 se je tako zacela gradnja vrste manjših in vecjih utrdb med že omenjeno Kanižo in Blatnim jezerom, med katerimi je prednjacila utrdba Bajcsavár. Zacasno bivanje na ptujskem gradu je Karlu nedvomno omogocilo boljši nadzor nad dogajanjem tam, lažje pa so ga dosegale tudi aktualne novice. Hkrati je iz na Ptuju izstavljenih vladarjevih dopisov socasno vsaj tu in tam razvidno, da štajerski deželani in deželni organi niso kazali pretiranega navdušenja nad sodelovanjem pri gradbenih in obrambnih naporih; zato so bili potrebni pozivi k nujnemu skupnemu delu za obrambo domovine. Sklepati smemo nadalje, da je vladarjev ptujski mesec olajšal intenzivno spremljanje zacetnih korakov pri gradnji novega strateškega mesta Karlovca kot središca Vojne krajine, ki je nato zaživelo prihodnje poletje. Posebno poglavje predstavljajo pisni stiki med Karlom in njegovimi knežjimi sorodniki, z necakoma, že v Pragi nastanjenim cesarjem Rudolfom in nadvojvodo Ernestom, ter z bratom Ferdinandom. Tako je notranjeavstrijskega vladarja na Ptuju denimo dosegla obsežna relacija posebnih odposlancev na konstantinopelski dvor, sam pa je lahko sorodnikom denimo porocal o nekaterih vojaških uspehih nad Osmani. Ni šlo kajpak niti brez obsežne korespondence z dunajskimi dvornimi organi, pri cemer je šlo velikokrat za vsakdanje drobnarije. Tako je s ptujskega gradu veckrat romalo narocilo o izrocitvi dragocenega pivskega vrca kot porocnega darila. Vse povedano v prispevku se je tako zgostilo v podobo, na kateri izstopa Karlov prihod na Ptuj in njegovo bivanje tam kot izjemen organizacijski in informacijsko – komunikacijski zalogaj. 104 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 CHARLES II OF HABSBURG, RULER OF INNER AUSTRIA, IN PTUJ DURING THE SUMMER OF 1578 Andrej HOZJAN University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: andrej.hozjan@um.si Tone RAVNIKAR University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: tone.ravnikar@guest.arnes.si SUMMARY The main aim of the paper is to describe the dwelling of the archduke Charles II, ruler of Inner Austria, in Ptuj in August 1578. To put this important stay in a broader context, the paper also briefl y discuss earlier Charles‘ travels through Slovenian historical lands during the 1560s and 1570s. After he assumed his role as ruler of Inner Austria, Charles visited the mentioned regions several times. He was certainly present in Ljubljana in 1564 for the fi rst time, since he accepted the hereditary homage of the estates of Carniola there. His later undoubted stays include visits in 1566, 1567, in the winter of 1572/73, before the end of 1575 and fi nally the stay in 1576. The seat of the Inner Austrian authorities and administration was where a ruler currently dwelled. So, Charles went to Ptuj in 1578 and stayed there – at the Ptuj castle – for the entire August. What is unusual, is the fact that exactly then, in July, his second son Ferdinand, i. e. his heir apparent, was born. The fi rst son of the same name died in 1572 soon after his birth. Charles obviously prefered to go on »official travel« rather than spend the summer with his newborn son. The mentioned longer Charles‘ stay in Ptuj stands at the centre of this paper. The presented documents testify for his activities in the important Styrian town. He arrived there to arrange for more active and quicker settling of many defense measures on the territory between the Drava river and the Nagykanizsa fortress in Hungary. He also hoped for a better supervision of a military expedition to Croatia, as well as of the fi rst steps to build the Karlovac fortress. In the paper, many of his contacts with the land of Styria, with the emperor Rudolph and with relatives, nephew Ernest as well as older brother Ferdinand, with the court of Vienna, the military council there and with the Inner Austrian court institutions, i. e. military council and court chamber, are well documented. It‘s certain then that many post items, addressed to many different addresses, left Ptuj in August 1578. Also, all documents or requests, addressed to the ruler personally, meaning that all civil servants, serving the land of Styria or the ruler, of importance, as well as people of the region, needed to be informed of the ruler‘s presence in Ptuj in advance. So, an important aim of this paper is to give an impression, how an extraordinary task in terms of both organization and even more so of transmitting information the Charles‘ arrival there and his one-month stay actually was. Keywords: archduke Charles II of Habsburg, Inner Austria, travels of rulers, travels of Charles II, Ptuj, 1578 105 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 VIRI IN LITERATURA Hernja Masten, M. (ur.) (1997): Mestni statut 1376 / Stadtrecht vom 1376. Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru. Ptuj, Zgodovinski arhiv. Hernja Masten, M. (ur.) (2003): Statut mesta Ptuja iz leta 1513 / Das Stadtrecht von Ptuj aus dem Jahre 1513. Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru. Ptuj, Zgodovinski arhiv. IÖHK – Österreichisches Staatsarchiv, Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Länderabteilungen, Österreichische Akten, Innerösterreichische Hofkammer-Registraturbücher 1564–1591. ÖStA, HHStA, HLHA – Österreichisches Staatsarchiv (ÖStA), Haus-, Hof- und Staat sarchiv (HHStA), Habsburgisch-Lothringische Hausarchive (HLHA). ÖStA, KA – ÖStA, Kriegsarchiv (KA). Rajhman, J. (ur.) (1997): Pisma slovenskih protestantov. Ljubljana, SAZU, ZRC SAZU. StLA, Laa. Archiv – Steiermärkisches Landesarchiv (StLA), Landschaftliches Archiv (Laa. Archiv). StLA, Militaria – StLA, Laa. Archiv, Antiquum, XIV. Kriegswesen: Militaria, zbirka vojaških dokumentov (Militaria). Bele, M. (2012): Posesti krške škofije na podrocju današnje slovenske Štajerske v drugi polovici 13. stoletja. Studia Historica Slovenica, 12, 2–3, 543–571. Bele, M. (2016): Posesti krške škofije na podrocju današnje slovenske Štajerske v drugi polovici 13. stoletja. Del 2. Studia Historica Slovenica, 16, 1, 11–36. Dolinar, F. M. (ur.) (1994): Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628 / Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628 / Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628. Celovec / Klagenfurt, Ljubljana, Wien, Mohorjeva / Hermagoras, Graz, Wien, Köln, Styria. Glavan, M. (2008): Trubarjev album. Romanje s Trubarjem. Ljubljana, Mladinska knjiga. Hozjan, A. (1991): Pretok informacij v Celju 16. stoletja. Celjski zbornik, 13–27. Hozjan, A. (1996): Ptuj – vojnoinformacijsko in vojnopoštno križišce štajerskega Po dravja v 16. stoletju. Ptujski zbornik, 6, 1, 535–555. Hozjan, A. (2008): O kulturi dopisovanja cez državno mejo: korespondenca o sporu med »Ptujcanom« in Krapincanom konec 16. stoletja. Studia Historica Slovenica, 8, 2–3, 293–306. Hozjan, A. (2013): Reka Mura na Slovenskem v novem veku / River Mura in Slovenia in Modern Times. Ekonomska i ekohistorija, 9, 9, 16–27. https://de.wikipedia.org/wiki/Maria_Anna_von_Bayern_(1551–1608). Koropec, J. (1985): Mi smo tu. Veliki punt na Slovenskem v letu 1635. Maribor, Založba Obzorja. Kubitschek, R.-B. (2003): Karl II. V: Biographisch-Bibliographisches Kirchenlexikon. Band 22: Ergänzungen IX. Nordhausen, Verlag Traugott Bautz, 701–705. 106 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 Mlinaric, J. (2016): Mariborska župnika, kasnejša sekovska škofa, Ulrik II. pl. Paldauf (1297–1308) in Wocho (1317–1334). Studia Historica Slovenica, 16, 1, 37–47. Novotny, A. & B. Sutter (ur.) (1968): Innerösterreich 1564–1619. Historische und kulturhistorische Beiträge. Graz, Steiermärkische Landesregierung. Oman, Ž. (2016): Will auss der Vnordnung nit Schreitten: A case of Fehde from 17th centry Styria. Acta Histriae, 24, 1, 63–100. Oman, Ž. (2017): Modern age, ancient customs: Settling blood in the Eastern Alps between the late Middle Ages and Early Modernity. Acta Histriae, 25, 1, 153–178. Pickl, O. (2005): Die Nachschubwege zur Festung Kanischa und zum Kastell Weischawar. V: Kramer, D. (ur.): Weitschawar / Bajcsa-Vár. Auf Sand gebaut. Eine steirische Festung in Ungarn. Graz, Historische Landeskommission für Steiermark, 31–39. Primožic, S. (2011): Notranjeavstrijski nadvojvoda Karel na Ptuju leta 1578. Diplomsko delo. Maribor. http://dkum.uni-mb.si/Dokument.php?id=23164. [COBISS.SI-ID 18569480]. Ravnikar, T. (2006): Kraji na slovenskem Štajerskem in Maribor v srednjem veku. Studia Historica Slovenica, 6, 2–3, 279–296. Roth, F. O. (1969): Wihitsch und Weitschwar I. Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark, 60, 199–254. Roth, F. O. (1970): Wihitsch und Weitschawar II. Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark, 61, 151–213. Roth, F. O. (1983): Der flankierende Feldzug Erzherzog Karls II. von Innerösterreich an die untere Mur im Türkenkriegsjahr 1566 und die Bedeutung von Festung und Stadt Varaždin als zentraler Etappenort. V: Mohorovicic, A. (ur.): Varaždinski zbornik 1181–1981. Zagreb, Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti; Varaždin, Skupština opcine Varaždin, 295–302. Roth, F. O. (1986): Die habsburgische Länderteilung, verwirklicht 1564, und der steirisch- innerösterreichische Anteil am Türkenkrieg 1566–1568. V: Pferschy, G. & P. Krenn (ur.): Die Steiermark. Brücke und Bollwerk. Katalog der Landesausstellung auf Schloß Herberstein bei Stubenberg vom 3. Mai bis 26. Oktober 1986. Graz, Steiermärkisches Landesarchiv, 222–228. Stieve, F. (1882): Karl II. (Erzherzog von Österreich). V: Allgemeine Deutsche Biographie. Band 15. Leipzig, Duncker & Humblot, 318–322. Sutter, B. (1977): Karl II. V: Neue Deutsche Biographie. Band 11. Berlin, Duncker & Humblot, 240–241. Štefanec, N. (2001): Heretik njegova velicanstva. Povijest o Jurju IV. Zrinskom i njegovu rodu. Zagreb, Barbat. Toifl, L. (2005): Zur Geschichte von Weitschawar aus steirischer Sicht. V: Kramer, D. (ur.): Weitschawar / Bajcsa-Vár. Auf Sand gebaut. Eine steirische Festung in Ungarn. Graz, Historische Landeskommission für Steiermark, 40–55. Vidmar, P. (2015): De virtute heroica: Ceiling paintings with Ottoman struggles in Slovenia. Annales, Ser. hist. sociol., 25, 4, 793–814. 107 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Andrej HOZJAN & Tone RAVNIKAR: DEŽELNI KNEZ NOTRANJE AVSTRIJE KAREL II. HABSBURŽAN ..., 79–108 Wurzbach, C. von (1860): Habsburg, Karl II. von Steiermark. Nr. 132. V: Biographi sches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich. 6. Theil. Wien, Kaiserlich-königliche Hof-und Staatsdruckerei, 358–360. Zadravec, D. (2011): Peripeteias in the Seigneury of Podcetrtek between the years 1670 and 1686. Studia Historica Slovenica, 11, 1, 31–51. 108 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Received: 2017-07-22 DOI 10.19233/AH.2018.05 Original scientific article IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER V SREDNJI EVROPI V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA IN ANTON KOROŠEC Aleš MAVER Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: ales.maver@um.si Darko FRIŠ Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: darko.fris@um.si IZVLECEK Anton Korošec kot katoliški duhovnik in dolgoletni politicni voditelj Slovencev v prvi polovici 20. stoletja vsaj na prvi pogled deluje kot precej anahronisticna fi gura. A že hitra primerjava s socasnim položajem v Evropi pokaže, da ni bil nobena izjema. V prvih desetletjih 20. stoletja so sicer katoliški politiki in s tem duhovniki med njimi delovali v štirih med seboj precej razlicnih tipih kulturnih okolij. Ceprav bi pricakovali, da so bili duhovniki med politiki zlasti znacilnost vzhodnega dela srednje Evrope, jih najdemo v vseh okoljih. Antonu Korošcu sta po politicni biografi ji zlasti podobna avstrijski kancler Ignaz Seipel in ceškoslovaški ministrski predsednik Jan Šramek. Korošcevo duhovništvo so težko sprejemali v pravoslavnem središcu nove južnoslovanske države, kjer so bili predsodki zoper katoliški kler v politiki vseskozi zelo izraziti. Kljucne besede: Anton Korošec, politicni katolicizem, politika v severovzhodni Sloveniji, katoliške politicne stranke, Center, Slovenska ljudska stranka, strankarski sistemi IUDICA ME, DEUS: I SACERDOTI IN POLITICA NEL MONDO SLOVENO E NELL’EUROPA CENTRALE NELLA PRIMA METŔ DEL NOVECENTO E ANTON KOROŠEC SINTESI Anton Korošec, sacerdote cattolico e per un lungo periodo il leader politico degli sloveni nella prima metŕ del Novecento, potrebbe almeno a prima vista sembrare una fi gura piuttosto anacronistica. Giŕ un rapido confronto con la concomitante situazione in Europa perň ci mostra che dopotutto non era una eccezione. Nei primi decenni del Novecento i politici cattolici, e tra loro anche sacerdoti, erano attivi in quattro diversi ambienti culturali. La presenza di sacerdoti in politica potrebbe sembrare una peculiriatŕ 109 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 della sola Europa orientale, ma non č cosě. Dal punto di vista della biografi a politica di Anton Korošec erano particolarmente simili quelle del cancelliere austriaco Ignaz Seipel e dela primo ministro cecoslovacco Jan Šramek. Il sacerdozio di Korošec era difficile da accettare nel centro ortodosso del nuovo stato jugoslavo dove i pregiudizi contro il clero cattolico in politica erano stati sempre molto pronunciati. Parole chiave: Anton Korošec, cattolicesimo politico, politica nellaSlovenia nordorientale, partiti politici cattolici, Centro, Partito popolare sloveno (SLS), sistemi di partito UVOD1 Ker je bil Anton Korošec najpomembnejši, zagotovo pa najbolj trdoživi in hkrati zadnji politicni voditelj Slovencev iz duhovniških vrst, saj po nenadni smrti njegovega naslednika Kulovca duhovnika na takšnih položajih ne najdemo vec, Korošceva duhovniška sutana, ki jo je sicer kot politik nosil prej izjemoma (prim. Godeša & Dolenc, 1999, 118), vsekakor buri kolektivno zgodovinsko domišljijo tega prostora. Še posebej nemara v povezavi z njegovim položajem notranjega ministra (prim. recimo Zecevic, 1991, zlasti 68–69, 73). Zato se velikokrat samoumevno zastavlja retoricno vprašanje, ali ni bil duhovnik na Slovenskem v takšni vlogi v desetletjih med svetovnima vojnama pravzaprav precejšen anahronizem. V tem duhu je tudi naslov najinega prispevka. Po eni strani povzema besede, ki jih je po predkoncilski razlicici mašnega obreda duhovnik v zacetku maše izgovarjal vsak dan, po drugi strani pa lahko služi kot nekakšen odgovor na dilemo. Izkaže se namrec, da Korošec v Evropi svojega casa s svojo eminentno politicno dejavnostjo ni bil nobena izjema.2 Razprava skuša torej najpomembnejše znacilnosti vlog tega slovenskega politicnega voditelja iz duhovniških vrst ovrednotiti na podlagi primerjalnega pristopa, in sicer zlasti glede na razmere, ki so vladale v srednji Evropi. 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom št. P6-0138 in raziskovalnega projekta Kontemporalnost razumevanjskega konteksta ter izražanje osebne in družbene svobode št. J7-8283, ki ju financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 2 Literatura o Antonu Korošcu in o politicnem katolicizmu na Slovenskem je kajpak brezbrežna. Zgolj za ilustracijo navajava nekaj pomembnejših del: Zecevic, 1977; Prunk, 1991; Bister, 1992; Pleterski, 1998; Pelikan, 1999; Melik, 2002c; Rahten, 2002; Gašparic, 2008; Godeša, 2011; Rahten, 2016; Rahten, 2017. 110 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 STALIŠCA CERKVENEGA VODSTVA Tedaj veljavni Zakonik cerkvenega prava, objavljen sredi vojne vihre vélike vojne, je sicer s svojim 139. kanonom dal sprva misliti, da gre pri duhovniku politiku in funkcionarju za hud eksces, kajti: »Senatorum aut oratorum legibus ferendis quos deputatos vocant munus ne sollicitent neve acceptent« (CIC 1917, can. 139, § 4).3 A že tako rekoc z naslednjo besedo dolocilo povsem razvodeni, saj je ob predvidevanju, da bo kak krajevni škof na prvi pogled jasno besedo razumel prevec dobesedno, takoj izpostavljena možnost papeževega spregleda. Kjer tovrstnih težav z domacim škofom ni, da spregled pac on.4 In ceprav marsikak razlagalec rad izpostavi razliko med dolocili zakonika iz leta 1917 in njegovega naslednika iz leta 1983, je tisocletna izkušnja kanonske pravnike ocitno naucila, da je dobro »pustiti vrata priprta«. Kanon 287 trenutno veljavnega zakonika namrec pravi: »In factionibus politicis atque in regendis consociationibus syndicalibus activam partem ne habeant, nisi iudicio competentis auctoritatis ecclesiasticae, Ecclesiae iura tuenda aut bonum commune promovendum id requirant« (CIC 1983, can. 287, § 2.).5 Dolgoletni ljubljanski vladika Anton Bonaventura Jeglic, v katerega diecezi je Korošec veckrat poskusil volilno sreco (prim. Balkovec, 2011; o Jeglicevem odnosu do Korošca gl. zlasti Juhant, 1991), vsekakor ni sodil med tiste nadpastirje, ki bi si belili glavo zaradi 139. kanona starejšega zakonika. Da vidi nalogo duhovnikov tudi v pospeševanju skupnega dobrega v obliki polne podpore katoliški stranki, je jasno izprical že precej na zacetku svojega škofovanja. Tako je v svoj dnevnik sredi decembra 1900 zapisal: Volitve so v sredo sijajno izpadle. […] Liberalcev je mnogo po mestih, pa tudi po nekaterih župnijah […] povsod tam, kjer še ni vzbujeno katoliško življenje in kjer gospodje duhovni roke vkrižem drže. […] Moram po glasovih strank župnije preštudirati, da vidim, kje je pogreška in kako bi se pomagalo. […] Treba moliti in delati mirno, toda odlocno. (Jeglic, 2015, 100, vpis z dne 15. 12. 1900). Po volitvah v ustavodajno skupšcino novembra 1920, ki se z njegovega vidika niso koncale pretirano sijajno, je razvil jasen nacrt prihodnjih dejavnosti: Moja naloga bo: 1. dal bom nalog, naj gospodje po deželi raziskujejo vzroke, da smo mi nazadovali, da so pa komunisti in socialdemokrati tako napredovali. Potem bomo na konferenci dekanov ob veliki noci iskali zdravil zoper take rane. 2. V pastirskem listu bom o tem govoril in 3. skušal bom z organizacijami naših strank v tesni zvezi ostati. (Jeglic, 2015, 821, vpis z dne 30. 11. 1920). 3 »[Duhovniki] naj ne opravljajo ali sprejemajo nalog senatorjev ali javnih zakonodajalcev, ki se imenujejo poslanci.« 4 Prej navedeni paragraf se nadaljuje: sine licentia Sanctae Sedis in locis ubi pontificia prohibitio intercesserit; idem ne attentent aliis in locis sine licentia tum sui Ordinarii, tum Ordinarii loci in quo electio facienda est. 5 »[Duhovniki] naj dejavno ne sodelujejo v politicnih strankah ali pri vodenju sindikalnih organizacij, razen ce to po presoji pristojne cerkvene oblasti terja obramba pravic Cerkve ali pospeševanje skupnega dobrega.« 111 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 Znacilno je tudi, da se je v zacetku leta 1927 na Jeglicevi tapeti znašel kranjski dekan Anton Koblar. Škofova ocena njegovega delovanja je: »Dekan Koblar (Kranj) svojo službo slabo opravlja.« (Jeglic, 2015, 960, vpis z dne 23. 1. 1927). A razocaran bi bil, kdor bi pricakoval, da bo sledila tožba o upadanju verske prakse v dekaniji, pa celo o prestopkih zoper šesto Božjo zapoved. Nic takega ni ujezilo Jeglica, kajti: »Cerkvene dvorane noce dati naši stranki na razpolago, in sicer radi neke dozdevne razžalitve. […] Nedavno sem mu zapovedal, da mora sobo našim za zborovanje prepustiti. Tega ni storil. Pac pa je pred par dnevi sklical v Naklem shod stranke Pucelj-Radic. Radica je hvalil in branil.« (Jeglic, 2015, 960, vpis z dne 23. 1. 1927). Pod crto torej nezadovoljni škof ni mogel ugotoviti drugega kot: »Ker je to javno pohujšanje, sem sklenil, da mu vzamem upravo dekanata.« (Jeglic, 2015, 960, vpis z dne 23. 1. 1927). Za nazaj, po izbruhu druge svetovne vojne in v katastroficnih razmerah, ki so zaradi nje zavladale na Slovenskem, Jegliceva politicna strumnost kajpak ni vec žela nedeljenega navdušenja. Stolni prošt Ignacij Nadrah je med vojno denimo dokaj kriticno ugotavljal: Škof Jeglic je z vsemi mocmi podpiral SLS. Pritiskal je na župnike in kaplane, da so delali za dober izid raznih volitev. Ce je dobil v kaki župniji kandidat SLS manj glasov kot njegov nasprotnik, je veljal pri škofu doticni župnik (in kaplan) za pastirja, ki zanemarja svoje dolžnosti. Nic vec se ni upoštevalo pri vernikih to, da so bili dobri kristjanje, ampak pred vsem, v kateri stranki so bili. Da je bil kdo politicno ‹naš›, to je nekaj veljalo. (Nadrah, 2010, 170; prim. Ambrožic, 2011, 604). A take misli je lahko v veliki meri navdihnilo šele sesutje starega reda ob okupaciji. KALEJDOSKOP POLITICNEGA KATOLICIZMA V EVROPI V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA Razmere v katoliški politiki na Slovenskem, kot jih slikajo Jegliceva stališca, ki si jih je bilo vredno pobliže ogledati, so vsaj obcasno že na zunanje opazovalce med sodobniki delovale kot posebnost. Tega recimo ne more skriti niti Jeglicev dnevniški vpis iz julija 1900: »Prišel je danes k meni g. Žnidaršic, profesor v Sarajevu. Namen je bil ta, mene pridobiti za to, da se med stranko konzervativno in liberalno napravi nekak modus vivendi, on misli, da jaz gibanje vodim in da sem jaz tako strog. Pojasnil sem mu, da kompromis ni mogoc, ker nas povsod nacela locijo.« (Jeglic, 2015, 76, vpis z dne 10. 7. 1900). Vendar kalejdoskop katoliškega politicnega gibanja v Evropi v prvi polovici 20. stoletja kaže, da duhovniškim politikom vsekakor še ni odklenkalo (prim. o tem kalejdoskopu nazadnje Mithans, 2017, zlasti 17–24). Nosilci politicnega katolicizma so sicer v tem obdobju delovali v precej razlicnih obnebjih. Na enem robu so bila okolja, kakršni sta bili Poljska ali Irska, kjer je bila zako licena vloga Katoliške cerkve v javnosti samoumevna in so se nanjo sklicevali tako rekoc vsi odlocilni politicni dejavniki, zato posebne katoliške stranke niti niso bile potrebne. V drugi skupini so bila tradicionalno katoliška okolja, kjer je bilo katolištvo vera veli ke vecine prebivalstva, a se je njegovo politicno krilo v areni borilo z mocno konkurenco 112 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 liberalne ali socialisticne provenience. Sem bi lahko v tem obdobju uvrstili Avstrijo, Belgijo, pa celo Malto z liberalno agendo prakticnega katolicana lorda Stricklanda. Zopet v drugih vecinsko katoliških okoljih sta se Cerkev in z njo povezano politicno gibanje soocala z izrazito antiklerikalno tradicijo, ki je na prelomu stoletij vidno prevladovala v javnem prostoru. Tukaj prednacijo romanske dežele, zlasti Francija in zaradi geneze združene apeninske države Italija. Po prvi svetovni vojni se jim pridruži Ceškoslovaška, kjer v prvih letih zelo resno jemljejo Masarykovo krilatico, da mora locitvi od Dunaja slediti še locitev od Rima. Koncno imamo lepo število pomembnih evropskih okolij, kjer predstavljajo katolicani znatno manjšino in se morajo obenem soocati z dolgim izrocilom protikatoliških klišejev. Omeniva lahko Nemcijo, Nizozemsko ali Švico, sem pa po menjavi državnega okvira sodi tudi v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) vkljucena glavnina slovenskega etnicnega ozemlja, saj prehod v vecinsko nekatoliško tvorbo s seboj prinese celo vrsto udomacenih predsodkov pri odlocevalcih v državi, o cemer bo ob koncu še govor.6 UMESTITEV SLOVENSKEGA KATOLIŠTVA NA EVROPSKI ZEMLJEVID Razmislek o temeljnih zgodovinskih umestitvah in dolocnicah katolištva in s tem tudi politicnega katolicizma na Slovenskem je najbolje zaceti pri oceni njegovega sedanjega stanja. V širšem smislu je moc reci, da kaže številne znacilnosti posebne srednjeevropske pojavne oblike katoliške pobožnosti in kulture (prim. zdaj na splošno Benedik, 2016; Toš, 2014, zlasti 27–175; Flere et al., 2013, zlasti 243–252; za posamezna obdobja prim. še Pelikan, 2014; Kolar, 2015; Repe, 2017, zlasti 585–587). Seveda takoj pade v oci, da se po eni strani mocno loci od nekaterih prvin razvoja na Poljskem, po drugi strani pa skepsa do katolištva ali celo njegovo izrecno zavracanje nista tako izrazita kot na Ceškem. Že pogled na nekatere statisticne kazalce, ki so pogosto kajpak precej nezanesljiv ali pomanjkljiv vodnik, kaže ocitno bližino z vlogo katoliškega miselnega blaga v sosednji Avstriji, s katero je vecino slovenskega prostora družila dolga stoletja trajajoca pripadnost istemu politicnemu okviru (o teh podobnostih prim. zdaj tudi Grgic Renko, 2014). Z avstrijskim katolištvom povezuje slovensko njegova usmerjenost na izrocilo zahodnega kršcanstva, velika vloga samostanov pri oblikovanju katoliške vernosti in kulture, pa tudi pecat, ki so ga slednjima vtisnili protestantska reformacija, katoliška obnova z znacilnim izrazom v barocni kulturi in izrocilo državnega cerkvenstva. Ravno tako je na samopodobo katolicanov na tem obmocju vplivalo dejstvo, da Katoliška cerkev vecine casa ni preživela na »barikadah«, na meji katoliškega sveta, kar je zelo zaznamovalo sosednje hrvaško ali poljsko katolištvo. Za vlogo katoliške vere v slovenski kulturi je to pomenilo, da ne predstavlja bistvenega stebra slovenske nacionalne istovetnosti, saj omenjena vloga nedvomno pripada slovenskemu jeziku (prim. recimo Kerševan, 1989, predvsem 53–54). V tem smislu bi lahko rekli, da je vloga katolištva celo manj izrazita Ta shema se, ker je poudarek na vlogi katoliških strank, nekoliko razlikuje od sheme švicarskega zgodovinarja Ursa Altermatta (zlasti 2007), ki ravno tako pozna štiri modele, a v odnosu med (katoliško) vero in narodom. Omenjeni zgodovinar sicer nikjer ne omenja Slovencev. 113 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 kot v avstrijskem primeru, kjer je slednje poleg dinastije najbolj locevalo Avstrijce od vecinsko protestantske glavnine nemško govorecega prostora. V slovenskem primeru je treba poudariti še, da so tradicionalno vecinsko katoliški vsi slovenski sosedje in s tem tudi poglavitni »tekmeci«, cetudi je med madžarskim na eni in italijanskim katolištvom na drugi strani seveda velika razlika v skoraj vseh podrobnostih. Doslej povedano ne pomeni, da ni bila vsaj nominalna pripadnost prebivalstva slovenskega etnicnega prostora z izjemo tistega dela, ki je sodil pod svetoštefansko krono, katoliški veri enako kot v avstrijskih deželah od katoliške obnove samoumevna tako rekoc do druge polovice 20. stoletja, kot je še danes samoumevna, recimo, celo v politicno prevladujoce levosredinsko usmerjeni srednji Italiji. Zamenjava državnega okvira po prvi svetovni vojni je za Slovence in slovenske katolicane hkrati pomenila vsaj postopen izstop iz dotedanjega cerkvenopoliticnega modela (recimo mu avstrijski) in prestop v okolje, kjer katoliška vera ni bila ne vecinska ne privilegirana (prim. Maver, 2016; Mithans, 2017, zlasti 34–44). Prvic po reformaciji se je za vecino slovenskega obcestva na obzorju pojavila verska alternativa (v podobi pravoslavja), ceprav to ni imelo dramaticnih posledic. Tako bi si drznila reci, da je od vseh srednjeevropskih katolištev slovenskemu najbližje slovaško. Pomembna skupna tocka je izrazito poudarjanje cirilmetodovske dedišcine v katoliški preteklosti, pa tudi prevlada politicnega katolicizma v obdobju med obema vojnama in razmeroma velika vloga luteranstva v verski zgodovini, ceravno na Slovenskem nimamo opraviti s pojavom, ko bi bilo slednje v družbeni eliti bistveno mocneje zastopano kot v celotnem prebivalstvu (je pa to razen za Slovaško znacilno za Madžarsko, kjer je bila elita praviloma po vecini kalvinska, kljub katoliški vecini prebivalstva; prim. Suppan, 2004, zlasti 225–232). A ker so se morali Slovaki v 20. stoletju, potem ko so se otresli madžarskega objema, locevati predvsem od Cehov in so bili ti sicer tradicionalno ravno tako katolicani, vendar vecinoma zelo nerazpoloženi do tega dela svoje dedišcine, ki so jo imeli za vsiljeno, je prav katolištvo napredovalo v vlogo nekakšne differentia specifi ca, kar mu v javnem dojemanju na Slovaškem zagotavlja uglednejše mesto kot v Sloveniji. Ne glede na povedano je bil vpliv duhovšcine na narodni in politicni razvoj v preteklosti vedno velik ali celo zelo velik, a so bila zanj socasno znacilna precejšnja nihanja. Bila so tudi obdobja, ko je temu vplivu grozilo celo popolno izginotje, vendar se je znova uveljavil in bil nato presenetljivo mocan še v prvi polovici 20. stoletja. Štirideseta leta 19. stoletja so denimo prinesla nekakšen upad vloge duhovšcine v slovenskem prostoru. K temu ni prispeval le pojav nekaterih izjemnih osebnosti iz vrst laicne inteligence, kakršen je bil France Prešeren, temvec tudi negativen odnos velikega dela klera do želja kmetov po lajšanju hudih davcnih bremen, ki so jih v tem casu pestila. V tem kontekstu je prišlo celo do znanih epizod, ko so kmetje med branjem pastirskega pisma škofa Antona Martina Slomška leta 1848 zapušcali cerkve. Nezaupanje se je pokazalo še v presenetljivem dejstvu, da na volitvah v frankfurtski parlament na celotnem slovenskem ozemlju ni bil izvoljen niti en duhovnik, kar je v kricecem nasprotju s poznejšim stanjem (prim. Melik, 2002a, 202). Podobni trendi so preživeli Bachov absolutizem, saj se je med številnimi duhovniškimi kandidati na volitvah leta 1861 v deželni zbor uspelo prebiti zgolj enemu, in sicer Filipu Jakobu Kofolu na Goriškem (Melik, 2002a, 202). 114 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 DOLOCNICE SLOVENSKEGA KULTURNEGA BOJA IN KATOLIŠKA POLITIKA NA SLOVENSKEM Prelomnico izjemnega pomena za vlogo duhovšcine v slovenskem narodnem gibanju je gotovo pomenil spor o avstrijskem konkordatu in z njim povezani »prvi slovenski kulturni boj«, v ospredju katerega je bilo šolsko vprašanje in je dosegel vrhunec med letoma 1872 in 1876 (prim. razen Melikovih prikazov še Cvirn, 2015, zlasti 188–196). Slovenski kulturni boj je zaradi kulturno-družbenih dolocnic bližji latinski kot nemški varianti, ceprav je treba reci, da vecino casa ni potekal tako na nož kot v italijanskem, španskem, portugalskem ali francoskem primeru. V njem je šlo preprosto za rahljanje vezi, ki jih je v obdobju svoje domala tristoletne dominacije mocno zategnila Katoliška cerkev. Seveda je domnevni spomin na nasilno naravo njene vnovicne utrditve na oblastnih pozicijah po reformacijskih pretresih, kakor ga je najbolj drasticno ubesedil Cankar v svojem znanem pasusu iz Hlapcev (1910), prejkone za kulturnobojne potrebe precej poznejših casov porojeni mit in bi delali zgodovini silo, ce bi skušali iskati kontinuiteto med katoliško-protestantskimi prerivanji iz 16. in med katoliško-liberalnimi kulturnobojnimi praskami iz 19. in 20. stoletja. Kljub temu ne gre zanikati, da je izkušnja reformacije in protireformacije in takratna odlocilna naslonitev na posvetno habsburško oblast mocno zaznamovala vzorce vedenja vrha katoliške skupnosti pri nas tako rekoc do danes, saj se je na odlocilni prelomnici prav iskanje opore pri oblastnikih izkazalo za rešilno formulo. Tudi zato je dolgo obdobje katoliške dominacije ostalo nekako v znamenju uveljavljanja rešitev »od zgoraj« (prim. Dolinar, 2004). Omehcati omenjeni paternalisticni model, ki ga pogosto kot »liberalna« razumljena jožefinska verska politika v Avstriji ni razrahljala, ampak ga je na svoj nacin in v doloceni smeri še poostrila, je bila potemtakem samoumevna naloga, ki so si jo zastavili slovenski liberalci ali še bolje protoliberalci, ko se je v revolucionarnem letu 1848 in nato dokoncno ob že omenjenih razpravah o konkordatu pojavil zunanji povod za to. Poudariti je potrebno sorazmerno pocasnost v liberalnem odmikanju od katoliške identitete kot take. Prehod preko zložnega bohotenja antiklerikalizma in ovinkov sanjarij o narodnem cerkvenstvu v pravoslavnih tonih – kljub vsem simpatijam do Trubarjevega gibanja protestantizem zaradi svojega prevladujoce nemškega oblicja v 19. in 20. stoletju kot alternativa za Slovence ni prihajal v poštev (prim. Zajšek, 2010, pa tudi 2004) – do verske indiferentnosti in slednjic do agnosticizma in celo bojevitega ateizma, kolikor je slednjega v klasicni izvedbi slovenskega kulturnega boja sploh bilo, se ni zgodil cez noc. V tem smislu so bili latinski kulturni boji bistveno temeljitejši in silovitejši. Da se je kulturni boj lahko zacel in razplamtel v zgodovinskem trenutku, ko položaj slovenske narodne skupnosti ni bil kaj posebej trden niti še na najbolj slovenskem Kranj skem, prica seveda o tem, kako zelo je del »jarega« slovenskega kulturnega obcestva žulilo neravnotežje, vzpostavljeno zaradi dolgotrajne neizpodbitne prevladujoce vloge katolištva v vsem javnem prostoru. Nic cudnega ni, da pravzaprav mine kar nekaj casa, preden se ponovno pojavijo tako ostri refleksi kulturnega boja, kot jih je moc razbirati iz njegove zgodnje faze in jih recimo ponazarjata Stritarjeva jeremijada o tegobah liberalnega Slovenca v Dunajskih sonetih (1872) ali poziv anonimnega Slavoljuba, naj Štajerci 115 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 za Božjo voljo ne volijo »farja kanonika Kosarja«, ker da državni zbor ni zbor »pridigarjev in mracnjakov« (Cvirn, 2015, 193; že pred tem Orožen, 1971, 221). Nekakšen vrh kulturnobojne retorike na liberalni strani, Tavcarjev roman 4000 (1891), pripada potem že prelomu stoletja, njegove osrednje bodice pa veljajo z Antonom Mahnicem verjetno najprepoznavnejši figuri kulturnega boja na katoliški strani. Že zgodnje kulturnobojno ozracje je ob nekaj destruktivnih mobiliziralo predvsem ustvarjalne sile na obeh straneh. Tudi zagovornike v izhodišcu dominantne katoliške usmeritve je sililo k modernizaciji in organizacijski prevetritvi, ki jim je po krajšem postu slednjic povrnila vodilno vlogo v politicnem življenju. Obenem je slovenski prostor obogatilo z nujno pluralizacijo, ki v zacetku devetdesetih let 19. stoletja – prosto po Vasiliju Meliku – ni bila vec, kot morda še v sedemdesetih, cokla nacionalnega razvoja (Melik, 2002b, 416). Kot receno, ni mogoce reci, da soocenje z izzivom odpora proti njegovi prevladi katoliškega tabora ni spremenilo. Katoliško politicno gibanje je poslej vseskozi spremljala nekakšna dihotomija med katoliško-konservativnimi in kršcanskosocialnimi elementi, med katerimi izrazito nasprotje seveda ni bilo nujno niti pogosto izraženo, je pa samo združevanje obojih lahko omogocilo prvotni Katoliški narodni in poznejši (Vse)slovenski stranki, da je dejansko postala prva prava ljudska stranka pri nas (gl. o tem za prva desetletja Rahten, 2001). Vseeno je iskanje ravnotežja med obema nujnima sestavinama predstavljalo predvsem ob zgodovinskih prelomnicah mocno izraženi izziv za strankine prvake, ki mu spet niso bili vedno kos. Ce se je torej še v 19. stoletju zaceta etapa kulturnega boja odvila na moc podobno kot na Nemškem in je kot zmagovalec tudi pod Alpami iz nje prišel organizacijsko okrepljeni katoliški pol, so se tirnic iz sosešcine nekako držale še njegove nadaljnje etape v prvi polovici 20. stoletja. Bistveni zunanji pospešek sta v konkretnih slovenskih razmerah pomenili prva svetovna vojna in sprememba državnega okvira. Na neki nacin je sedaj kulturni boj pridobil dolocene atribute Bismarckovega nemške ga, ki so mu prej manjkali (prim. recimo podnaslov pri Mithans, 2017). Kot vodilnim pro testantskim elitam novega Nemškega rajha iz leta 1871 se je namrec tudi prevladujocim srbskim elitam novopecene južnoslovanske države zdelo vprašanje odnosa do katolištva v svojem prostoru verjetno vsaj do neke mere civilizacijsko vprašanje. Podobno kot v nemškem primeru sicer ni moc govoriti o kakršni koli resni verski podlagi njihove protikatoliške usmerjenosti, saj so nekateri srbski premišljevalci položaja denimo zatrjevali, da v stari Srbiji vprašanje odnosa med Cerkvijo in državo sploh ni obstajalo (Banac, 2013, 55). Ampak odpor do katolištva kot v bistvu tujega fenomena je bil nedvomno mocan in je narekoval nekatere skoraj laicisticne ukrepe skozi vecino Aleksandrovega kraljevanja, še pozneje pa preprecil ratifikacijo konkordata. V slovenski javni prostor so bile prvic vržene nekatere parole in predstave, ki so v drugacnih okolišcinah po drugi svetovni vojni lahko obrodile obilen sad. Že prvi kulturni boj je koncno kljub ravno tako obstojecim drugacnim nastavkom naplavil enacaj med slovenskim in katoliškim, na kar je odlocilno vplivalo pomanjkanje fleksibilnosti avstrijskih nemških liberalcev v nacionalnih vprašanjih (prim. Cvirn, 2015, predvsem 193–196). Navedeni enacaj je slovenski politiki sicer povzrocal nemalo težav, 116 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 saj je precej slovenskih intelektualcev ali njihovih potomcev raje izbralo svobodomiselna naziranja kot konservativne, katoliško zaznamovane predstave v okviru svoje pripadnosti slovenstvu (za zglede prim. recimo Orožen, 1971). Tudi širina katoliške ljudske stranke je bila seveda povezana s težavami. Cetudi so si kršcanski socialci pod Krekovim vodstvom zagotovili nekakšno prevlado, se iz tega izvirajoce napetosti v stranki in med klerom niso pomirile vse do konca strankine dominacije na Slovenskem. Po precej dolgem obdobju, ko je bilo krmilo katoliškega politicnega gibanja v rokah laika, poznejšega kranjskega deželnega glavarja Ivana Šusteršica (o njem prim. recimo Rahten, 2011 in 2012, pa tudi Grdina, 1996, in Pleterski, 1998), je ob koncu prve svetovne vojne vodstvo stranke, ki je vmes napredovala v »vseslovensko«, s Korošcem znova prevzel duhovnik. Kot že receno, je bil ta verjetno zadnji politik iz duhovniških vrst, ki je dosegel tako izpostavljen položaj in v slovenski politiki tempo narekoval vec kot dvajset let (o delovanju njegovega naslednika Kulovca prim. recimo Ivešic, 2013). ANTON KOROŠEC MED DUHOVNIŠKIMI POLITIKI SVOJEGA CASA Ceprav duhovniške voditelje katoliških strank in celo držav najbolj povezujemo z vzhodnim delom srednje Evrope, jih lahko najdemo v vseh v prvem delu prispevka omenjenih okoljih. Posebej vabljiva je primerjava Antona Korošca z avstrijskim kanclerjem in vodilnim ideologom avstrijskih kršcanskih socialcev medvojnega obdobja Ignazem Seiplom. Morda razlika med profanimi odlocitvami politicnega vsakdana in asketskim pobožnim osebnim življenjem pri Avstrijcu še nekoliko bolj bode v oci. Navsezadnje si je celo usodno tuberkulozo nakopal med romanjem v Sveto deželo. S castnim kanonikom iz Svetega Jurija in njegovo politicno izkušnjo notranjega ministra ga ne povezuje samo to, da je moral prevzeti odgovornost za soocenje s požigom dunajske sodne palace, marvec tudi dejstvo, da je svojo stranko (seveda ne po svoji volji) zapustil takrat, ko bi ga pravzaprav najbolj potrebovala (zanj prim. Rhodes, 1973, zlasti 143–148; Besier & Stoklosa, 2013, 166–170). Iz izrazito antiklerikalnih okolij moramo omeniti dušo Italijanske ljudske stranke dona Luigija Sturza. Njegov padec sproža zapletena vprašanja o tem, kaj je s svojim umikom podpore duhovnikom v dnevni politiki pravzaprav želel doseci papež Pij XI. (prim. Lönne, 1986, predvsem 253–262). Podobno se lahko vprašamo ob odlocitvi avstrijske škofovske konference, da samo leto dni po Seiplovi smrti pozove duhovnike k odložitvi mandatov na vseh ravneh, kar je sicer v skladu vsaj s crko citiranega 139. kanona Zakonika cerkvenega prava. Je bilo v ozadju res preprosto spoznanje, da duhovniško vod stvo v politiki ni vec potrebno, ker ga sijajno opravlja laik Dollfuss (Rhodes, 1973, 145)? Toda še bližji kot Sturzo je bil Korošcu Ceh Jan Šramek, ki je Ceškoslovaško ljudsko stranko vodil še po drugi svetovni vojni, bil kljub Masarykovemu antiklerikalizmu clan skoraj vseh medvojnih ceškoslovaških vlad in se nazadnje povzpel celo do mesta predsednika ceškoslovaške vlade v izgnanstvu. Ob Slovakih Andreju Hlinki in Jozefu Tisu ter voditelju zakarpatskih Rusinov, grkokatoliškem duhovniku Avhustinu Vološinu, se seveda ob vseh podobnostih s Korošcem izpostavijo dolocene razlike (o tem prim. kratko Suppan, 2004, 223–224; 226–228). Zanimivo je, da je velik delež, vec kot osem odstot 117 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 Sl. 1: Ignaz Seipel (Wikimedia Commons). Sl. 2: Don Luigi Sturzo (Wikimedia Commons). kov, duhovniškega clanstva imela celo francoska Ljudska demokratska stranka (PDP), med naštetimi politicnimi gibanji sicer dalec najmanj vplivna (Delbreil, 2004, 118). Nekoliko drugacen je bil položaj v strankah, ki so katolicane predstavljale tam, kjer so bili na državni ravni v manjšini. Nemški Center ali nizozemska Rimokatoliška državna stranka sta morali upoštevati celotno paleto interesov katolicanov, od delavcev do industrialcev. Omenjeno je katoliški stranki na Nizozemskem tja v šestdeseta leta uspevalo do te mere, da je bila v vecinsko katoliških provincah Limburg in Severni Brabant praviloma deležna plebiscitarne podpore. Nekoliko presenetljivo pa je njo in njeno predhodnico prvih sedemindvajset let obstoja vodil duhovnik Willem Albertus Nolens, ki se sicer ni povzpel do sedeža ministrskega predsednika; slednjega je moral prepustiti laiku Charlesu Ruijsu de Beerenbroucku (Roes, 2004, 83). V nemškem Centru duhovniško vodstvo nikakor ni bilo samoumevno. Skoraj šest desetletij so v prvih vrstah prevladovali laiki, ceprav podpora uradne Cerkve stranki ni bila vprašljiva. Toliko bolj nenavadno je, da je z msgr. Ludwigom Kaasom, po preselitvi v Rim bolj znanim iz zgodb o razkrivanju povezanosti apostola Petra z vecnim mestom, duhovnik zasedel mesto njenega voditelja prav v casu zenita Antona Korošca, leta 1928. Kaasovo vodenje stranke se je sicer izteklo v njen avtogol s pooblastitvenim zakonom. Po mnenju mnogih je prineslo tudi škodljiv odmik od sredinskega duha weimarskih koalicij Kaasovega predhodnika, seveda laika Wilhelma Marxa (prim. Lönne, 1986, predvsem 230–237). 118 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 Sl. 3: Metropolit Andrej Šepticki (Wikimedia Commons). Sl. 4: Anton Korošec (Wikimedia Commons). V okviru Kraljevine SHS je dobro opozoriti še na nekoliko drugacno naravo navzocnosti duhovnikov v strankarski politiki v hrvaških deželah (o razlikah v vlogi politicnega katolicizma na hrvaškem in slovenskem politicnem prizorišcu ter o posledicah omenjenih razlik prim. Maver & Friš, 2013, zlasti 188–190, in Mithans, 2017, zlasti 22–23). Drugace kot v Sloveniji, kjer je tempo narekoval jekleni Jeglicev politicni kredo, je bila tam znacilna precejšnja pluralnost njihovih glasov. Kot ugotavlja Ivo Banac, duhovnikov nikakor ne gre iskati samo na volilnih listah s Korošcem pobratene Hrvaške ljudske stranke (HPS), ki jo je vodil v Zemunu rojeni duhovnik Stjepan Baric in v kateri je res bilo najvec posvecenih oseb, marvec tudi pri frankovcih in pri Radicu. V liberalni Hrvaški skupnosti je bil aktiven še po drugi svetovni vojni politicno dejavni »hrvaški Kocbek« Svetozar Rittig, medtem ko je dolgoletnega deželnozborskega in državnozborskega poslanca iz avstrijskih casov Juraja Biankinija potegnilo kar k izrazito unitaristicnim Davidovicevim demokratom (Banac, 2013, predvsem 58). Glede na široko zastopanost duhovnikov v politicnih vrstah, ki bi ji lahko dodali še primere škofov, ki so v svojih okoljih še v 20. stoletju prakticno opravljali vlogo nekakšnih etnarhov ali narodnih voditeljev – tu je gotovo treba izpostaviti dolgoletnega grkokatoliškega lvivskega metropolita Andreja Šeptickega (prim. pregledno o njem v Snyder, 2003, zlasti 83 ss.) – je nekako presenetljivo, da s koncem druge svetovne vojne, torej še pred reformami drugega cerkvenega vatikanskega zbora, ti iz parlamentarnih dvoran, v skladu z že dolgo veljavnim cerkvenim zakonikom, skoraj popolnoma izginejo. Nekakšna 119 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 ironija usode je, da se najdlje obdržijo kot sopotniki novih po sovjetskem vzoru oblikovanih socialisticnih režimov v srednji in vzhodni Evropi. Prototip takega duhovniškega politika je v evropskem merilu dolgoletni vodja blokovske Ceškoslovaške ljudske stranke in vladni minister Josef Plojhar, ki je na teh položajih do praške pomladi (gl. Reban, 1990, 150 ss.; Besier & Stoklosa, 2013, 309). V Titovi Jugoslaviji mu manj vidno družbo delata Hrvat Svetozar Rittig ali še v osemdesetih letih nekdanji mariborski pomožni škof Vekoslav Grmic, ki veliko bolj kot njegov rojak Korošec dejansko predstavlja nekakšen anahronizem (prim. Maver, 2013; Griesser Pecar, 2010; gl. še Pacek, 2017, Maver & Ravnikar, 2017, in o kriticni oceni »klerikalne jugopolitike« pri nekaterih Friš & Hazemali, 2017, 811). Pa spet ne popolnega. V sedemdesetih letih namrec v ameriškem kongresu sedita edina katoliška duhovnika v zgodovini, ki se nadaljnji kandidaturi odreceta na poziv Janeza Pavla II. iz leta 1980, naj duhovniki ne prevzemajo politicnih funkcij.7 Verjetno je pontifeksa iz države, kjer je bila na oblast abonirana vsaj nominalna politicna levica, k temu pozivu nagnilo tudi dejstvo, da je bila v tem casu vecina politicno neposredno dejavnih duhovnikov politicno levo usmerjenih. Medtem ko sta ameriška kongresnika papeža poslušala, ga sandinisticni minister Ernesto Cardenal v Nikaragvi recimo ni. Korošec se je vsaj deloma zavedal težav, ki jih prinaša združevanje duhovništva z izpostavljenim politicnim delovanjem. Njegov obcudovalec Ivan Ahcin ga je denimo skušal »oprati« morebitnih ocitkov, da se je v tem oziru pregrešil: »Kot notranji minister je vcasih rekel: Po teh sredstvih (brutalnih ali krvavih) jaz ne bom segel, saj sem vendar duhovnik. Skrbno je pazil, da ni cesa storil, kar bi moglo umazati njegovo duhovniško suknjo.« (Godeša & Dolenc, 1999, 118). Veliko sitnosti mu je dvojna vloga prinesla tudi v casu na koncu neuspelega rojevanja jugoslovanskega konkordata (prim. Zecevic, 1991, zlasti 72; podrobneje o konkordatu Mithans, 2013, 2015 in 2017; Salmic, 2015). Posebej ga je bolela jedka kritika hrvaškega episkopata, ceš da kot duhovnik ni dovolj storil za njegovo ratifikacijo (Godeša & Dolenc, 1999, 119; prim. Mithans, 2015). A predvsem je bil Korošec kot duhovnik politik motec za s protikatoliškimi predsodki obremenjeno srbsko sredico države. Njegove težave je jedrnato povzel škof Jeglic: Kralj ima Korošca rad, spozna njegovo spretnost in odlocnost, samo zoprno mu je, ker je pop. On in nasprotne stranke mislijo, da ga Vatikan informira in da tudi on v Vatikan referira. Vse to drže za gotovo in se ne dajo prepricati, da to ni res. Tudi jim je zoprno, ker mislijo, da papeža obiskuje: pa že mnogo let ni bil v Rimu; in ravno iz teh sumnicenj noce iti. (Jeglic, 2015, 954, vpis z dne 1. 11. 1926). Na dvoru so se menda celo domislili nacina, kako bi Korošca naredili zase sprejemljivejšega. Ljubljanski nadpastir se je namrec takoj za navedenimi vrsticami zgrozil: »Nedavno je dobil celo povabilo, naj prestopi k pravoslavju. Clovek bi mislil, da bi bilo tako povabilo nemogoce, in vendar! […] S tem korakom bi Korošec popolnoma vso veljavo izgubil.« (Jeglic, 2015, 954, vpis z dne 1. 11. 1926). Gl. Robert Frederick Drinan v: Biographical Directory US Congress. 120 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 ZAKLJUCEK Tudi omenjeno kaže, da so bile poti in stranpoti prehoda iz habsburškega v narocje Karadjordjevicev, kar se tice verskega podrocja, doslej še premalo premišljene, zlasti zato, ker zareze, kakršna je katoliško obcestvo v Sloveniji doletela leta 1945, sedemindvajset let prej kajpak ni bilo (o tem prehodu gl. med drugim Banac, 2013, 55–83; Košir, 2002, 260 ss.; Juhant et al., 2002; gl. še Dolinar, 2007, 242–244; Kolar, 2014, zlasti 375–376; Maver 2014, predvsem 506–508; Maver & Ravnikar, 2017, zlasti 794; Mithans, 2017, zlasti 34 ss.; za primerjavo s podobnimi prehodi gl. Rahten, 2014; Reiter, 2016). Toda ne glede na teološko in liturgicno bližino obeh v državi prevladujocih cerkva so bile njune predstave o razmerju med Cerkvijo in družbo precej razlicne (prim. v zvezi s tem Malmenvall, 2017, zlasti 677–679, kjer je sicer govor o stanju v Rusiji). Zato takšni kulturni šoki, kot jih je ob srecanju s tedanjim premierjem Petrom Živkovicem doživel Ivan Ahcin, niso bili redki, tovrstno miselno blago pa v središcu države vsesplošno razširjeno: Smisel Živkovicevega zabavljanja je bil ta, da je Korošcu ocital, zakaj se kot duhovnik vtika v politiko; kakšne so sploh razmere v Sloveniji, da hocejo ‚popi‘ vse komandirati, v gospodarstvu, v zadrugarstvu, pri vzgoji mladine, v politiki in v vsem javnem življenju. Pravil mi je, da je treba temu narediti konec in pope nagnati nazaj v Cerkev, da se bo slovenski narod, ki je marljiv in napreden, lahko osvobodil jarma, ki so mu ga popi naložili. […] Bil je ocitno mocno naprskan na slovenske klerikalce in ‚popove‘, ker je svojo antiklerikalno štorijo povedal v eni sapi in nisem niti prišel do tega, da bi mu utegnil kaj ugovarjati ali pojasnjevati. (Godeša & Dolenc, 1999, 67). Iz navedenega je navsezadnje razvidna tudi nekakšna ujetost Antona Korošca kot duhovnika iz prve politicne lige med dva razlicna modela, v okviru katerih so v obdobju med svetovnima vojnama delovale katoliške politicne skupine. Doma v Sloveniji se je soocal z izzivi, ki so bili podobni tistim avstrijskih ali belgijskih kolegov. Katoliška stranka je bila v vsaj približno demokraticnih pogojih vecinska, vendar ne brez ostre konkurence. V širšem jugoslovanskem okviru pa je bil njegov položaj bližji tistemu ceškoslovaških, nizozemskih, tudi švicarskih katoliških politikov. Premoc v družbeni eliti so tam imeli nekatoliški, celo protikatoliški elementi, boj s trdovratnimi klišeji je bil na dnevnem redu tako rekoc vsak dan. Zaradi tega sva zgoraj upraviceno zapisala, da se da v evropskem merilu Korošca najlaže primerjati z Avstrijcem Ignazem Seiplom na eni in s Cehom Janom Šramkom na drugi strani. 121 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 IUDICA ME, DEUS: PRIESTS IN POLITICS IN SLOVENIA AND IN CENTRAL EUROPE IN THE FIRST HALF OF THE TWENTIETH CENTURY AND ANTON KOROŠEC Aleš MAVER University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: ales.maver@um.si Darko FRIŠ University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: darko.fris@um.si SUMMARY Since Anton Korošec was both Catholic priest and the foremost political leader in Slovenia for more than twenty years, he is often regarded as a living anachronism. But already a quick comparison with the contemporary European situation shows that his positon was not that peculiar at all. In the beginning of the twentieth century, Catholic politicians and priests among them in Europe operated in at least four fundamentally different types of cultural environments. The fi rst type was characterized by the undisputed role of the Catholic church in the society, to the point that a separate Catholic political movement was deemed almost unnecessary. This holds true particularly for Ireland and Poland. The second type comprised countries where where Catholic majority was taken for granted, but Catholic political parties had strong rivals of liberal and socialist provenience (e. g. Belgium or Austria). The third group of environments was marked by a traditional Catholic majority, opposed by a strong anticlerical current in politics which used to dominate (Italy, Czechoslovakia, France). In the fourth group of countries, Catholics only represented a strong minority of population and were met by a strong tradition of anti-Catholic prejudices (Germany, The Netherlands, Switzerland and also Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes after 1918). Contrary to the assumption that priests-politicians are mainly a feature of East Central Europe during the fi rst half of the twentieth century, they were pretty common in all of the mentioned areas. The political biographies of the Austrian chancellor Ignaz Seipel and Czechoslovak prime minister Jan Šramek bore particularly striking resemblances to that of Anton Korošec. He himself was well aware of diffiulties, connected to his holy orders with regard to everyday political businness and particularly to his role of minister of interior. On the other hand, Korošec‘s priesthood was ill received by the Orthodox-dominated centre of the new South Slavic state, where prejudices against the role of Catholic clergymen in politics, a common feature in Slovenia, remained very pronounced, allegedly leading even to proposals for conversion of Anton Korošec to Orthodoxy. Keywords: Anton Korošec, political Catholicism, politics in NE Slovenia, Catholic political parties, Centre, Slovenian People‘s Party (SLS), party systems 122 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 VIRI IN LITERATURA CIC 1917 – Zakonik cerkvenega prava. Sestavljen po ukazu papeža Pija X. in razglašen z oblastjo papeža Benedikta XV. Odar, A. (ur.). Ljubljana, Ljudska knjigarna, 1944. CIC 1983 – Zakonik cerkvenega prava / Codex iuris canonici. Razglašen z oblastjo papeža Janeza Pavla II. Ljubljana, Družina, 1999. Godeša, B. & E. Dolenc (1999): Izgubljeni spomin na Antona Korošca. Iz zapušcine Ivana Ahcina. Ljubljana, Nova revija. Jeglic, A. B. (2015): Jeglicev dnevnik. Znanstvenokriticna izdaja. Otrin, B. & in M. Cipic Rehar (ur.). Celje, Celjska Mohorjeva družba. Nadrah, I. (2010): Spomini in semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha. Ambrožic, M. (ur.). Ljubljana, Arhivsko društvo Slovenije. Altermatt, U. (2007): Katholizismus und Nation. Vier Modelle in europäisch vergleichender Perspektive. V: Altermatt, U. & F. Metzger (ur.): Religion und Nation. Katholizismen in Europa des 19. und 20. Jahrhunderts. Stuttgart, W. Kohlhammer, 15–33. Ambrožic, M. (2011): Politicna dejavnost knezoškofa Jeglica v oceh sodobnikov. Studia Historica Slovenica, 11, 2–3, 581–611. Balkovec, B. (2011): »Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga cim sijajnejša«. Volilna teorija in praksa v prvi Jugoslaviji. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Banac, I. (2013): Hrvati i Crkva. Kratka povijest hrvatskog katolicanstva u modernosti. Zagreb, Profil. Benedik, M. (2016): Kršcanstvo na Slovenskem v luci virov. Celje, Celjska Mohorjeva družba. Besier, G. & K. Stoklosa (2013): European Dictatorships. A Comparative History of the Twentieth Century. Newcastle upon Tyne, Cambridge Scholars Press. Biographical Directory US Congress – Biographical Directory of the United States Congress: Robert Frederick Drinan, http://bioguide.congress.gov/scripts/biodisplay. pl?index=D000499 (13. 8. 2017). Bister, F. J. (1992): Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju. Življenje in delo 1872–1918. Ljubljana, Slovenska matica. Cvirn, J. (2015): Dunajski državni zbor in Slovenci. (1848–1918). Celje, Ljubljana, Zgodovinsko društvo, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Delbreil, J.-C. (2004): Christian Democracy and Centrism. The Popular Democratic Party in France. V: Kaiser, W. & H. Wohnout (ur.): Political Catholicism in Europe 1918–45. Volume 1. London, New York, Routledge, 116–135. Dolinar, F. M. (2004): Teološko ozadje Herbersteinovega casa. V: Škulj, E. (ur.): Herbersteinov simpozij v Rimu. Celje, Mohorjeva družba, 7–20. Dolinar, F. M. (2007): Die Position der katholischen Kirche unter den Slowenen 1848–1937 unter besonderer Berücksichtigung der Region Krain. V: Drobesch, W., Stauber, R. & P. G. Tropper (ur.): Mensch, Staat und Kirche zwischen Alpen und Adria 1848–1938. Einblicke in Religion, Politik, Kultur und Wirtschaft einer 123 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 Übergangszeit. Klagenfurt / Celovec, Ljubljana / Laibach, Wien / Dunaj, Mohorjeva / Hermagoras, 239–245. Flere, S. et al. (2013): Slovenian youth 2013. Living in times of disillusionment, risk and precarity. First CEPYUS Friedrich-Ebert-Stiftung Youth Survey. Maribor, Center for the Study of Post-Yugoslav Societies (CEPYUS). Friš, D. & D. Hazemali (2017): Slovenski glas in Branko Pistivšek pod nadzorom Službe državne varnosti. Annales, Ser. hist. sociol., 27, 4, 807–822. Gašparic, J. (2008): SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske v letih 1929–1935. Ljubljana, Modrijan. Godeša, B. (2011): Cas odlocitev. Katoliški tabor in zacetek okupacije. Ljubljana, Mladinska knjiga. Grdina, I. (1996): Nekronani vojvoda kranjski – dr. Ivan Šušteršic. Zgodovinski casopis, 50, 3, 369–382. Grgic Renko, M. (2014): Slovensko in avstrijsko narodno vprašanje v obdobju moderne. Narodna kontaminacija kulture ali kulturna kontaminacija naroda? Acta Histriae, 22, 4, 927–944. Griesser Pecar, T. (2010): Lavantinska škofija v novi Jugoslaviji. Studia Historica Slovenica, 10, 2–3, 429–462. Ivešic, T. (2013): Delovanje dr. Franca Kulovca na celu SLS in kljucni dogodki pred vojno. Casopis za zgodovino in narodopisje 84 = 49, 1, 83–118. Juhant, J. (1991): Odnos škofa Jeglica do politika in duhovnika Korošca. Prispevki za novejšo zgodovino, 31, 1, 75–80. Juhant, J., Bregant, Z. & J. Markeš (2002): Katoliško gibanje in Slovenci kot narod. V: Benedik, M., Juhant, J. & B. Kolar (ur.): Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju. Ljubljana, Družina, 255–270. Kerševan, M. (1989): Religija in slovenska kultura. Ljudska religioznost, civilna religija in ateizem v Sloveniji. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Partizanska knjiga. Kolar, B. (2014): Cerkveno dogajanje v Ljubljani med svetovnima vojnama. Studia Historica Slovenica, 14, 2–3, 357–377. Kolar, B. (2015): Slovenian members of religious orders and communities in the United States as a link between the Catholic community in Slovenia and in the United States. Studia Historica Slovenica, 15, 1, 105–126. Košir, B. (2002): Cerkev in njen odnos politicnih ureditev. V: Benedik, M., Juhant, J. & B. Kolar (ur.): Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju. Ljubljana, Družina, 255–270. Lönne, K.-E. (1986): Politischer Katholizismus im 19. und 20. Jahrhundert. Frankfurt am Main, Suhrkamp. Malmenvall, S. (2017): V iskanju idejnih predpogojev za uspeh boljševiške oktobrske revolucije. Bogoslovni vestnik, 77, 3–4, 671–686. Maver, A. (2013): Paradoks Vekoslava Grmica. Studia Historica Slovenica, 13, 2–3, 603–620. Maver, A. (2014): V (ne)znanem novem svetu. Paberki iz verskega življenja v Celju med svetovnima vojnama. Studia Historica Slovenica, 14, 2–3, 505–518. 124 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 Maver, A. (2016): Med evnuhi in junaki. V: Puhar, A. (ur.): Mojster dobro zasukanih stavkov. Življenje in delo Izidorja Cankarja 1886–1958. Ljubljana, Mladinska knjiga, 237–247. Maver, A. & D. Friš (2013): Historical development of the party landscape in Slovenia and Croatia between 1990 and 2007. Studia Historica Slovenica, 13, 1, 185–222. Maver, A. & T. Ravnikar (2017): Zastrta znamenja. Vprašanj desidentstva Katoliške cerkve v Sloveniji v obdobju "vzhodne politike" in revija Znamenje. Annales, Ser. hist. sociol., 27, 4, 793–806. Melik, V. (2002a): Cerkev in slovenska nacionalna zavest v 19. stoletju. V: Melik, V.: Slovenci 1848–1918. Razprave in clanki. Maribor, Litera, 202–207. Melik, V. (2002b): Klerikalno-liberalna trenja in konec taborov. V: Melik, V.: Slovenci 1848–1918. Razprave in clanki. Maribor, Litera, 405–417. Melik, V. (2002c): Politicni profil Antona Korošca. V: Melik, V.: Slovenci 1848–1918. Razprave in clanki. Maribor, Litera, 647–655. Mithans, G. (2013): Vloga tajnega pogajalca pri sklepanju jugoslovanskega konkordata. Acta Histriae, 21, 4, 809–824. Mithans, G. (2015): Anton Korošec in jugoslovanski konkordat. Zgodovinski casopis, 69, 3–4, 402–424. Mithans, G. (2017): Jugoslovanski konkordat. Pacem in discordia ali jugoslovanski “kulturkampf”. Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino. Orožen, J. (1971): Politicni razvoj v Celju in celjski pokrajini 1848–1918. Casopis za zgodovino in narodopisje, 42 = 7, 1, 200–261. Pacek, D. (2017): Okolišcine imenovanja dr. Franca Krambergerja za mariborskolavantinskega škofa ordinarija. Bogoslovni vestnik, 77, 1, 53–65. Pelikan, E. (1999): Akomodacija ideologije politicnega katolicizma na Slovenskem. Maribor, Založba Obzorja. Pelikan, E. (2014): Cerkvene razmere v Trstu in okolici med obema vojnama. Studia Historica Slovenica, 14, 2–3, 577–592. Pleterski, J. (1998): Ivan Šušteršic, 1863–1925. Pot prvaka slovenskega politicnega katolicizma. Ljubljana, ZRC SAZU, Založba ZRC. Prunk, J. (1991): Politicni profil in delo dr. Antona Korošca v prvi Jugoslaviji. Prispevki za novejšo zgodovino, 31, 1, 35–54. Rahten, A. (2001): Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu. Slovenska parlamentarna politika v habsburški monarhiji 1897–1914. Celje, Cenesa, Založba Panevropa. Rahten, A. (2002): Slovenska ljudska stranka v beograjski skupšcini. Jugoslovanski klub v parlamentarnem življenju Kraljevine SHS. Ljubljana, Založba ZRC. Rahten, A. (2011): Dr. Ivan Šusteršic – vzpon in padec državnika pozne habsburške monarhije. Studia Historica Slovenica, 11, 2–3, 277–311. Rahten, A. (2012): Ivan Šusteršic. Der ungekrönte Herzog von Krain. Die slowenische katholische Bewegung zwischen trialistischem Reformkonzept und jugoslawischer Staatsidee. Wien, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. 125 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Aleš MAVER & Darko FRIŠ: IUDICA ME, DEUS: DUHOVNIKI V POLITIKI NA SLOVENSKEM TER ..., 109–126 Rahten, A. (2014): Kraljevi ali maršalovi diplomati? Politicne dileme in opredelitve slovenskih diplomatov na prehodu iz monarhisticne v komunisticno Jugoslavijo. Annales, Ser. hist. sociol., 24, 4, 563–576. Rahten, A. (2016): Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije. Slovenska po litika v casu zadnjega habsburškega vladarja Karla. Celje, Celjska Mohorjeva družba. Rahten, A. (2017): Slovenska politika od sarajevskega atentata do vstopa Italije v vojno. Acta Histriae, 25, 4, 977–992. Reban, M. J. (1990): The Catholic Church in Czechoslovakia. V: Ramet, P. (ur.): Catholicism and Politics in Communist Societies. Durham, London, Duke University Press, 142–155. Reiter, S. (2016): Delimitations Regarding Fishing in the Adriatic Sea between Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes and Kigdom of Italy after the First World War. The Brijuni Convention from 1921. Annales, Ser. hist. sociol., 26, 1, 43–52. Repe, B. (2017): Modernizacije pri Slovencih. Acta Histriae, 25, 3, 581–596. Rhodes, A. (1973): The Vatican in the Age of the Dictators (1922–1945). New York, Chicago, San Francisco, Holt, Rhinehart and Winston. Roes, J. (2004): A Historical Detour. A Roman Catholic State Party in the Netherlands. V: Kaiser, W. & H. Wohnout (ur.): Political Catholicism in Europe 1918–45. Volume 1. London, New York, Routledge, 80–93. Salmic, I. (2015): Al di lŕ di ogni pregiudizio. Le trattative per il concordato tra la Santa Sede e il Regno dei Serbi, Croati e Sloveni/Jugoslavia e la mancata ratifica (1922–1938). Roma, Pontificio Istituto Biblico, Gregorian & Biblical Press. Snyder, T. D. (2003): The Reconstruction of Nations. Poland, Ukraine, Lithuania, Belarus, 1569–1999. New Haven, London, Yale University Press. Suppan, A. (2004): Catholic People’s Parties in East Central Europe. The Bohemian Lands and Slovakia. V: Kaiser, W. & H. Wohnout (ur.): Political Catholicism in Europe 1918–45. Volume 1. London, New York, Routledge, 217–234. Toš, N. (ur.) (2014): Vrednote v prehodu VIII. Slovenija v srednje in vzhodnoevropskih primerjavah. Ljubljana,Wien, Fakulteta za družbene vede, Echoraum. Zajšek, B. (2004): Die Gründung der evangelischen Gemeinde in Marburg (1862) und ihre Entwicklung bis zum Ende des ersten Weltkrieges. Studia Historica Slovenica, 4, 1, 89–111. Zajšek, B. (2010): Biti Nemec pomeni biti luteran. Iz življenja nemških evangelicanov s posebnim poudarkom na Mariboru in okolici (1862–1945). Maribor, ZRI dr. Franca Kovacica. Zecevic, M. (1977): Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917–1921. Od majniške deklaracije do vidovdanske ustave. Maribor, Založba Obzorja. Zecevic, M. (1991): Neki pogledi u Srbiji na politicku delatnost dr. Antona Korošca (1918–1940). Prispevki za novejšo zgodovino, 31, 1, 56–74. 126 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Received: 2017-09-07 DOI 10.19233/AH.2018.06 Original scientific article RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA (1924–1928) Darko FRIŠ Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: darko.fris@um.si IZVLECEK Prispevek obravnava županovanje dr. Josipa Leskovarja, ki je bil na celu mariborske obcine med letoma 1924 do 1928. S svojimi vizionarskimi idejami in umnim vodenjem mestne politike je Maribor v njegovem županskem mandatu dosegel velik napredek predvsem v oblikovanju zunanje podobe mesta, ki se je razširilo in moderniziralo ter postajalo vse bolj „velemestno“. Obenem je z Leskovarjevo vešco vodeno politiko na socialnem in stanovanjskem podrocju Maribor postal novi dom množici priseljencev. Pricujoca razprava na podlagi arhivskega gradiva, ki ga hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru, ter analize relevantnih casnikov prinaša zacetni prispevek o delovanju mestne politike oz. župana v obravnavanem obdobju in je zastavljena kot uvod za nadaljnjo poglobljeno raziskavo in celovito oceno politicnega delovanja tega izredno umnega politika, ki je po koncu druge svetovne vojne padel v pozabo. Kljucne besede: dr. Josip Leskovar, Maribor, vodenje mesta, komunalni razvoj, urbanizem, volitve župana, gospodarstvo, Narodni blok, Slovenska ljudska stranka, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ESPANSIONE E PROGRESSO DI MARIBOR DURANTE IL MANDATO DA SINDACO DEL DOTT. JOSIP LESKOVAR (1924–1928) SINTESI Nell’articolo viene presentato il mandato da sindaco a Maribor negli anni 1924–1928 del dott. Josip Leskovar. Con le sue idee visionarie e la gestione intelligente della politica cittadina Maribor raggiunse un notevole progresso, in particolare nella progettazione dell’immagine esterna della cittŕ la quale fu ampliata e modernizzata, diventando sempre cosě piů “metropolitana”. Allo stesso tempo grazie alle capacitŕ di Leskovar nella politica sociale e abitativa Maribor divenne una nuova casa per parecchi immigrati. Basandosi su fonti archivistiche conservate presso l’Archivio regionale di Maribor e sull’analisi dei giornali piů importanti lo studio fornisce una prima panoramica delle attivitŕ della politica cittadina e del sindaco durante il periodo preso in considerazione 127 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 ed č impostata come una introduzione a ulteriori ricerche approfondite e valutazioni globali della carriera politica di questo politico molto capace che dopo la fi ne della Seconda guerra mondiale cadde nel dimenticatoio. Parole chiave: dott. Josip Leskovar, Maribor, gestione della cittŕ, sviluppo municipale, urbanistica, elezioni per il sindaco, economia, Blocco nazionale (Narodni blok), Partito popolare sloveno (SLS), Regno dei serbi, croati e sloveni NAMESTO UVODA1 Leta 1921 je vidovdanska ustava razdelila Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) na upravnoozemeljske enote, t. i. oblasti (okrožja), sreze (okraje) in obcine. Oblasti je naceloval veliki župan, ki ga je imenoval kralj.2 Z zacetkom leta 1924 sta kot predstavnika beograjske osrednje oblasti zacela svoja mandata velika župana mariborske in ljubljanske oblasti (Perovšek, 2014, 292.293; Granda, 2017, 457). Mariborska oblast je imela sedež v Mariboru in je obsegala jugoslovansko Štajersko, prevaljski okraj, Prekmurje in Medžimurje, s cimer je mesto ob Dravi postalo eno izmed dveh slovenskih oblastnih središc. V obeh je bila med letoma 1927 in 1929 uvedena oblastna samouprava (konca odlocitev je lahko pripadla osrednji oblasti), kjer so samostojno odlocali o vprašanjih oblastnega gospodarsko-socialnega in kulturno-prosvetnega razvoja. Odlocitve sta sprejemali mariborska in ljubljanska oblastna skupšcina (Perovšek, 2014, 292.293). Tako kot v Ljubljani so se tudi v Mariboru med obema svetovnima vojnama na celu obcine izmenjevali predstavniki vseh treh osrednjih politicnih taborov: liberalnega, katoliškega in socialdemokratskega. Mariborsko mestno obcino so v letih med koncem ene in zacetkom druge svetovne vojne zaznamovali trije vladni komisarji, trije župani in dva mestna nacelnika. V casu pred razpadom Avstro-Ogrske je mesto ob Dravi vodil župan dr. Johann Schmiderer (1902.1919), ki se je trudil ohraniti nemški znacaj mesta in je vodil izrazito protislovensko politiko. Mandat „zadnjega župana avstrijske dobe“ se je koncal z razpustom obcinskega sveta v zacetku januarja leta 1919, ko je upravo prevzel vladni komisar dr. 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom, št. P6-0138, in raziskovalnega projekta Kontemporalnost razumevanj skega konteksta ter izražanje osebne in družbene svobode, št. J7-8283. Oba financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 2 Zbirka zakonov: Ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, cl. 95, 35. 128 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 Vilko Pfeifer (Jenuš, 2017, 901). S tem je mariborska obcinska oblast prvic v svoji zgo dovini prešla v slovenske roke. Liberalca Pfeiferja je na vodilno pozicijo mesta postavila Narodna vlada v Ljubljani, funkcijo vladnega komisarja za Maribor pa je opravljal do leta 1920. Ob nastopu njegovega mandata med 250-imi uradniki na mestni obcini ni bilo nobenega Slovenca, zato je Pfeifer odpustil vse obcinske uradnike, ki niso znali slovenskega jezika (Antolicic, 2017, 940). V tem obdobju je Maribor postopoma pridobival vse bolj slovensko podobo, Pfeifer pa je s svojim delom postavil temelje za nadaljnji razvoj mesta (Antolicic, 2017, 930). Svoj mandat je koncal marca leta 1920, ko ga je za leto dni, do januarja 1921, kot vladni komisar nasledil dr. Josip Leskovar, clan Slovenske ljudske stranke (SLS). Od januarja do julija 1921, ko se je koncala doba komisariatnega vodenja obcinske politike, je kot vladni komisar v Mariboru deloval še Ivo Poljanec (Potocnik, 2017a, 949). Na prvih obcinskih volitvah v novi državi, Kraljevini SHS, so leta 1921 zmagali socialisti, prvi demokraticno izvoljen slovenski župan pa je postal Viktor Grcar. Maribor se je v tem obdobju soocal s številnimi gospodarskimi, socialnimi, kulturnimi in narodnopoliticnimi problemi, Grcar pa se je moral boriti proti vplivom mariborskih Nemcev, ki so imeli zlasti v gospodarstvu še vedno vodilno vlogo (Potocnik, 2017b, 961). Na naslednjih obcinskih volitvah leta 1924 je zmagala koalicija, imenovana Narodni blok, mestni svetniki pa so na mesto mariborskega župana izvolili dr. Josipa Leskovarja. Županski mandat dr. Leskovarja, ki se je na celo mariborske obcine zavihtel po premišljeni predvolilni kalkulaciji treh po politicnem programu in svetovnem nazoru precej razlicnih strank, je med vsemi medvojnimi „prvaki“ Mestne obcine Maribor najmanj raziskan. V obdobju njegovega županovanja se je mesto izredno razširilo in napredovalo na gospodarskem, urbanisticno-gradbenem, komunalnem, kulturnem in socialnem podrocju. Utrdilo je status drugega najvecjega slovenskega mesta – bilo je sedež velikega župana mariborske velike županije, številnih državnih uradov in institucij, vojaških in cerkvenih oblasti. Pricujoca razprava na podlagi arhivskega gradiva, ki ga hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru, ter analize relevantnih casnikov prinaša zacetni prispevek o delovanju mestne politike oz. župana v obravnavanem obdobju in je zastavljena kot uvod za nadaljnjo poglobljeno raziskavo in celovito oceno politicnega delovanja tega izredno umnega politika, ki je po koncu druge svetovne vojne padel v pozabo. OBCINSKE VOLITVE V MARIBORU3 LETA 1924 Prve obcinske volitve po nastanku Kraljevine SHS so v Sloveniji organizirali pomladi 1921, druge delne obcinske volitve leta 1924 pa so potekale ob razlicnem casu in so bile Po dolocitvi saintgermainske mirovne pogodbe, da Maribor pripade Kraljevini SHS, se je iz mesta izselilo veliko Nemcev: bivših oficirjev, uradnikov, uciteljev in drugih. Nacionalna struktura predvojnega „nemškega“ Maribora se je torej po prevratnih dogodkih korenito spremenila in mesto je postalo ve cinsko slovensko. Po prvem popisu prebivalstva v novi državi leta 1921 je v Mariboru živelo 30.915 prebivalcev, od katerih je bilo 2.537 vojakov. Za Slovence se je opredelilo 20.929 mešcanov, 6.512 je bilo Nemcev, 2.540 Srbov in Hrvatov, 436 drugih Slovanov, 94 Italijanov, 82 Madžarov, 38 Arnavtov (Albancev) ter 104 drugi (Definitivni rezultati popisa, 1932, 292; Slovenec, 15. 11. 1925: Jože Stabej, Avtonomno mesto Maribor, 8). 129 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 odvisne od lokalne politike (Pivec, 1928, 358). Obcinske volitve 1924 so bile izvedene na podlagi Zakona o volitvah v obcinske zastope v Sloveniji,4 ki je bil skrajno nedemokraticen in uperjen proti manjšim strankam, saj je po tem zakonu stranka, ki je na volitvah prejela najvec glasov v obcinski svet, prejela avtomatsko polovico svetniških mest, poleg tega pa še proporcionalno število mest od druge polovice (Perovšek, 2014, 307.308). Obcinske volitve so leta 1924 v Sloveniji potekale v skoraj vseh obcinah z izjemo Ljubljane (kjer so jih izpeljali že leta 1922) (Perovšek, 2014, 306.307; Melik, 2003, 130.131) in obcin v Prekmurju (Vodopivec, 1925, 10). V drugi polovici leta 1924 se je Viktorju Grcarju iztekal županski mandat in v Mariboru je že od pomladi vladala predvolilna mrzlica, ki jo je vzpodbujala opozicija v mestnem svetu, v casnikih in na predvolilnih shodih. V katoliškem in liberalnem taboru so Grcarjevo županovanje, razumljivo, hudo kritizirali in poskušali prepricati somešcane, da socialdemokratski župan ni izpolnil predvolilnih obljub.5 Nasprotno so v Grcarjevi stranki poskušali izkoristiti cas pred volitvami in prepricati volivce v županov odlicno izpeljan mandat.6 Na volitvah so kot samostojne stranke kandidirale Socialisticna stranka Jugoslavije, Slovenska neodvisna gospodarska stranka, Delavska lista ter stranka mariborskih Nemcev Domaca gospodarska stranka.7 Na drugi strani so se v zacetku septembra 1924, tik pred volitvami, mariborski odbori SLS, Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) in Narodne socialisticne stranke (NSS) v strahu pred morebitno koalicijo med Nemci in socialisti združili v t. i. Narodni blok.8 Uradni seznam vseh kandidatov za obcinske odbornike in 4 Sprejet 21. 9. 1921, objavljen 1. 4. 1922 (UrL.PuS, 1. 4. 1922: 4, 31, 213.217). 5 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1924, Zapisnik o izredni seji obcinskega sveta mariborskega, 30. 5. 1924, 127.134; Straža, 13. 6. 1924: Razpust mariborskega obc inskega sveta, 3; Tabor, 8. 7. 1924: Seja mariborskega obcinskega sveta. Obcinske volitve za Maribor, 1; Slovenec, 6. 4. 1924: Štajerske novice. Shod SLS v Mariboru, 3. 6 Slovenec, 6. 4. 1924: Burna seja mariborskega obcinskega sveta, 3; Slovenec, 6. 4. 1924: Štajerske novice. Shod mariborskih socialistov, 3; Lavrencic, 2012, 24. 7 Nemci na Slovenskem so leta 1922 ustanovili politicno in gospodarsko društvo Politischer und wirtschaftlicher Verein der Deutschen in Slowenien (Politicno in gospodarsko društvo Nemcev v Sloveniji) s sedežem v Mariboru. Vodil ga je notar dr. Lothar Mühleisen. Društvo je bilo ustanovljeno z namenom varovati nemške nacionalne, gospodarske in politicne interese ter pomagati nemškim kandidatom na volitvah. V društvu so tako bdeli nad izvajanjem manjšinskih varstvenih odlocb iz Pariške mirovne pogodbe, sode lovali so pri kongresih evropskih narodnih manjšin in krepili nemško narodno zavest z ustanavljanjem nemških knjižnic, bralnih krožkov, organizirali so razne proslave, praznovanja, nemški tisk in spodbujali razne šporne aktivnosti. V društvu so skušali tudi aktivno politicno delovati in so skrbeli za nemške politike v beograjski narodni skupšcini in v oblastnih skupšcinah v Mariboru in Ljubljani. Na obcinskih volitvah leta 1924 so se politicne razmere v državi že toliko spremenile, da so mariborski Nemci nastopili s svojo stranko. Da bi dokazali domovinsko pravico v mestu od Dravi, so svojo stranko preimenovali v Heimische wirtschaftliche Verein (Domaca gospodarska stranka) (Marburger Zeitung, 16. 5. 1922: Marburger und Tagesnachrichten. Ein deutscher politicher Verein in Maribor, 3; Marburger Zeitung, 4. 10. 1923: Marburger und Tagesnachrichten, Politich-wirtschaftlicher Verein der Deutshen, 2; Marburger Zeitung, 23. 9. 1924, Gemeinderatswahlen in Maribor, 1; Biber, 1966, 33; Baš, 1989, 347; Leskovec, 1991a, 281; Böhm, 2009, 78). 8 Tabor, 13. 7. 1924: Obcinske volitve v Mariboru (Iz referata dr. Kukovca na seji gospodarskega in politicnega društva za I. in IV. politicni okraj v Mariboru dne 10. t. m), 1; Straža, 5. 9. 1924: Shod mariborskih zaupnikov SLS, 4; Tabor, 6. 9. 1924; Program Narodnega bloka v Mariboru, 1. 130 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 njihove namestnike (vsaka stranka je na dveh listah prijavila po 41 kandidatov) je bil objavljen v Uradnem listu ljubljanske in mariborske oblasti 13. septembra 1924.9 „[V]olitve [so bile] plebiscit, toda plebiscit za jugoslovanski in slovenski Maribor“10 Ceprav je mandatna doba mestnemu obcinskemu svetu potekla že 25. maja 1924, je župan Grcar obcinske volitve razpisal za 21. september 1924 in v razglasu dolocil volišca v petih okrajih.11 V skladu z 21. clenom mestnega statuta12 je do izvolitve novega obcinskega sveta opravljal vse posle stari obcinski svet.13 Volitev se je udeležilo 4.592 volivcev, kar je znašalo 69,34 odstotkov volilnih upravicencev. 14 Volitve so se koncale po pricakovanju – s porazom župana Viktorja Grcarja in njegove stranke, saj so v Narodni blok združene stranke prejele absolutno vecino, in sicer 2.405 glasov, s tem pa 32 mandatov. Domaca gospodarska stranka Nemcev je prejela 994 glasov in 4 mandate, socialdemokrati so dobili 960 glasov in 4 mandate, komunisticna delavska skupina 190 glasov in 1 mandat (Leskovec, 1991a, 281; Cvirn, 1998, 84; Ratej, 2006, 454; Berberih-Slana, 2006, 437).15 Narodni blok je imel tako v novem 41-clanskem obcinskem svetu vecino, in sicer 32 mestnih svetnikov. To so bili: dr. Anton Jerovšek, dr. Vekoslav Kukovec, dr. Josip Lesko var, Ivan Roglic, Ivan Lorber, Vilko Weixl, Jožef Štabej, Franc Selinšek, Ignacij Ozvatic, Ljudevit Pucelj, dr. Alojzij Juvan, dr. Franjo Lipold, Franc France, Rupert Pivec, dr. Zmagoslav Kac, Franc Zmazek, Franjo Bureš, Rudolf Tumpej, Josip Nekrep, Jakob Majeric, Pavel Živortnik, Ivan Šošteric, Ivan Majcen, Franjo Hohnjec, Alojz Kovacic, Miha Lahovic, dr. Pavel Strmšek, Radoslav Podlesnik, Franjo Domiter, Fran Planinšek, Vid Murko in Luka Kekec. Socialdemokratski mestni svetniki so postali Ivan Favaj, Andrej Bahun, Josip Ošlak in Ivan Klancnik. Na listi Domace gospodarske stranke so dobili mandat dr. Lothar Mühleisen, Julij Glaser, Julij Pfrimer in Ivan Sirak, komunisticno delovno skupino 9 UrL.Lmo, 13. 9. 1924: Kandidatne liste za obcinske volitve dne 21. septembra 1924, 512; Tabor, 8. 7. 1924: Obcinske volitve za Maribor, 1; Tabor, 9. 7. 1924, Volišca za obcinske volitve, 1; UrL.Lmo, 10. 7. 1924: Viktor Grcar, Kandidatne liste za obcinske volitve dne 21. septembra 1924, 512.514; Tabor, 31. 7. 1924: Priprave za obcinske volitve, 1; Slovenec, 23. 9. 1924: Obcinske volitve v Mariboru, 1; Leskovec, 1991a, 281. 10 Straža, 5. 11. 1924: Priziv proti izvolitvi novega mariborskega župana, 3. 11 UrL.Lmo, 10. 7. 1924: Viktor Grcar, Razglas, 388. 12 V obravnavanem obdobju ni bilo nove splošne zakonodaje, zato je bil še vedno v veljavi statut Mestne obcine Maribor iz leta 1871 (Leskovec, 1991a, 282). 13 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1924, Zapisnik o III. redni seji mestnega obcinskega sveta, 18. 6. 1924, 140; UrL.Lmo, 10. 7. 1924, Viktor Grcar, Razglas, 388; UrL.Lmo, 27. 8. 1924: Viktor Grcar, Razglas, 488. 14 Na prvih županskih volitvah v novi državi je bilo v Mariboru leta 1921 4.183 volilnih upravicencev, volitev pa se je udeležilo 2.939 volivcev; socialni demokrati (SDS) so prejeli 940 glasov, Narodna socialisticna stranka (NSS) 679, Jugoslovanska demokratska stranka (JDS) 499, SLS 496 in komunisti 190 glasov (Tabor, 23. 9. 1924: Udeležba pri volitvah v Mariboru l. 1921, 1923, 1924, 1; Marburger Zeitung, 23. 9. 1924: Gemeinderatswahlen in Maribor, 1; Potocnik, 2017b, 963.964). 15 Straža, 22. 9. 1924, Plebiscit v Mariboru koncan s sijajno zmago za Slovence, 1; Slovenec, 23. 9. 1924: Obcinske volitve v Mariboru, 1; Jutro, 23. 9. 1924: Sijajna zmaga v Mariboru, 2; Tabor, 23. 9. 1924: Udeležba pri volitvah v Mariboru l. 1921, 1923, 1924, 1; Tabor, 23. 9. 1924: Plebiscit za slovenski Maribor, 1. 131 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 pa je v mestnem svetu zastopal Ciril Razboršek.16 V casniku Slovenec so zasluge za zmago Narodnega bloka pripisali železnicarskim delavcem, ki so, podobno kot na volitvah leta 1921, prevesili tehtnico na stran zmagovalcev.17 V katoliški Straži pa so posebej poudarjali izreden pomen poraza liste mariborskih Nemcev in ocenili, kot smo že poudarili, „da so bile [...] volitve plebiscit, toda plebiscit za jugoslovanski in slovenski Maribor“.18 Volitve župana, podžupana in mestnih svetovalcev Veliki poraženci volitev – socialdemokrati – so po volitvah vložili pritožbo, ki pa je bila zavrnjena, tako da je veliki župan dr. Otmar Pirkmajer razpisal mariborske županske volitve19 za 21. oktober 1924, ko so volili tudi podžupana in štiri mestne svetovalce.20 Volilno sejo mariborskega obcinskega sveta je po statutu vodil najstarejši obcinski odbornik, kljucavnicarski mojster Ivan Sirak, ki je bil izvoljen na listi nemške Domace gospodarske stranke.21 Na županskih volitvah je bilo navzocih 40 novoizvoljenih obcinskih svetnikov. V prvem krogu glasovanja je dr. Josip Leskovar, ki se je na volitvah vzdržal, prejel 31 glasov, Andrej Bahun 1 glas, Alojzij Juvan 1 glas, 8 volilnih listicev pa je bilo neveljavnih. Za župana je bil torej z veliko vecino izvoljen dr. Josip Leskovar, ki je soglašal z izvolitvijo. V prvem krogu volitev za podžupana je bilo navzocih 41 obcinskih svetnikov, oddanih pa je bilo 32 glasov. Liberalec Franjo Lipold je prejel 31 glasov, Vilko Weixl 1 glas, 9 glasovnic pa je bilo neveljavnih. Na volitvah za obcinske svetovalce je bilo navzocih 41 obcinskih svetnikov, glasovalo jih je 32. Dr. Anton Jerovšek je prejel 32 glasov, dr. Alojzij Juvan 31 glasov, Ivan Roglic 31 glasov, Ivan Šošteric 31 glasov, Rupert Pivec 2 glasova 16 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1924, Zapisnik, 21. 10. 1924, 312. 17 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1924, Zapisnik o V. redni seji obcinskega sveta mariborskega, 18. 9. 1924, 295; Slovenec, 23. 9. 1924: Obcinske volitve v Mariboru, 1. 18 Straža, 5. 11. 1924: Priziv proti izvolitvi novega mariborskega župana, 3. 19 Volitve župana, podžupana in štirih obcinskih svetovalcev so potekale po koncanih obcinskih volitvah na posebni volilni seji mestnega sveta v skladu z 51. clenom Zakona o volitvah v obcinska zastopstva v Sloveniji, vodil pa jih je najstarejši obcinski svetovalec. Na volitve so bili povabljeni vsi novoizvoljeni obcinski svetovalci in vsak je moral podpisati prejem vabila na sejo, neopraviceni izostanek ali predcasno zapustitev seje pa so strogo sankcionirali z odvzemom mandata, triletno prepovedjo izvolitve in denarno kaznijo. Župan, podžupan in svetovalci so bili izvoljeni iz vrst obcinskih odbornikov. Najprej je potekala izvolitev župana, na volitvah pa je morala biti prisotna vec kot polovica odbornikov. Zmagovalec je moral prejeti vec kot polovico glasov prisotnih. V primeru, da v prvem krogu nihce izmed kandidatov ni prejel predpisane vecine, so opravili drugi krog volitev. Ce tudi tokrat ni nihce prejel predpisanega števila glasov, so odborniki volili izmed dveh kandidatov, ki sta na zadnjem glasovanju prejela najvecje število glasov. Vprimeru enakega števila glasov dveh kandidatov so izvedli žreb. Žreb pa je dolocil župana tudi v primeru enakega števila glasov v zadnjem krogu. Volili so z glasovnicami, po izvolitvi župana pa so na enak nacin volili tudi podžupane in obcinske svetovalce (PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1924, Zapisnik, 21. 10. 1924, 311.314; Zadravec, 2010, 124.127). 20 Tabor, 30. 9. 1924: Mariborske vesti, Socialisticna pritožba proti obcinskim volitvam, 2. 21 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1924, Zapisnik, 21. 10. 1924, 311.314. 132 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 in Vilko Weixl 1 glas, 9 glasovnic je bilo oddanih praznih. Mestni svetovalci so tako postali dr. Anton Jerovšek, dr. Alojzij Juvan, Ivan Roglic in Ivan Šošteric. Do zaprisege novega župana je županske posle opravljal prejšnji župan Grcar.22 Obcinske volitve v Mariboru leta 1924 so bile izvedene po vecinskem volilnem sistemu in so prinesle veliko premoc koaliciji strank iz Narodnega bloka. Zmagovalci so tako s svojim glasovalnim strojem, ob silnih protestih šibke opozicije in brezplodnih zavlacevanjih prenosa oblasti nekdanjega župana Grcarja (razmerje med pozicijo in opozicijo je bilo 32 : 9) brez vsakršnih težav izvolili svojega župana, podžupana in mestne svetovalce. Opozicija, v kateri so bili socialisti, Nemci in komunist, pa je lahko volitve le nemocno obstruirala in vlagala prizive, ki so bili že vnaprej obsojeni na neuspeh.23 DR. JOSIP LESKOVAR NASTOPI MESTO ŽUPANA Slovesna zaprisega „prvega slovenskega župana v Mariboru“ Potem ko je županski mandat dr. Josipa Leskovarja 23. novembra 1924 potrdil kralj Aleksander I. Karadordevic,24 je 10. decembra 1924 sledila slavnostna zaprisega župana in podžupana. Slavnostne seje mestnega sveta so se udeležili številni mešcani in novoizvoljeni obcinski odborniki (z izjemo socialistov). Sejo je otvoril veliki župan mariborske oblasti dr. Otmar Pirkmajer. V svojem govoru je navedel pomembne naloge, ki jih je imel Maribor, odkar je postal sedež oblastne uprave. Novemu obcinskemu svetu je zagotovil vso podporo in posebej izpostavil, „da naj bi predstavnike mesta vodili pri njihovem delu stvarni interesi obcine in države“. Nato je veliki župan prebral kraljevi ukaz o potrditi dr. Leskovarja za mariborskega župana, ki mu je sledila njegova zaprisega: Prisegam pred Bogom vsemogocnim ter obljubljam na svojo cast in zvestobo, da bodem Njegovemu Velicanstvu Aleksandru I., kralju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zvest in pokoren, da bodem skrbno cuval ustavo, vestno vršil zakone in da bodem mi kot županu avtonomnega mesta mariborskega naložene dolžnosti vestno izpolnjeval. Tako mi Bog pomagaj! Ob tem svecanem aktu je novi župan prebral program vecine v obcinskem svetu: Najdražji zaklad naj bo obcinskemu svetu avtonomija. Posebno pozornost pa naj posveti obcinski svet predvsem stanovanjski bedi, šolskemu in zdravstvenemu vprašanju. 22 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1924, Zapisnik, 21. 10. 1924, 314; Slovenec, 22. 10. 1924: Dr. Leskovar župan mariborski, 3; Tabor, 23. 10. 1924: Nov župan in podžupan v Mariboru, 1; Tabor, 7. 12. 1924: Zaprisega novega župana in podžupana v Mariboru, 3; Tabor, 11. 12. 1924: Zaprisega novega župana in podžupana v Mariboru, 1; Straža, 12. 12. 1924: Slovesna zaprisega prvega slovenskega župana v Mariboru, 3; Tabor, 12. 12. 1924: Slovesna zaprisega novega župana, 1; Leskovec, 1991a, 282.283; Lavrencic, 2012, 35. 23 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1924, Zapisnik, 21. 10. 1924, 311.314. 24 UrL.Lmo, 27. 1. 1925: Iz ‚Službenih Novin kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca‘, 41. 133 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 Zvezda budnica naj bo narodnost, kar pa naj ne skrajša pravic sodržavljanov drugih narodnosti. Srbski pregovor ‚Samo sloga Srbina spasova‘ naj bo geslo novega obcinskega sveta.25 V oceh zmagovalcev je bil dr. Josip Leskovar prvi „pravi“ slovenski župan Maribora.26 V casniku Tabor so tako evforicno zapisali, da se je z Leskovarjevo župansko zaprisego „zacela pomembna doba, ko je mariborsko mestno obcino prevzela strnjena slovenska vecina. Trenutek, ki bo za vedno zabeležen v zgodovini našega mesta“.27 Kratka biografska zabeležka novoizvoljenega mariborskega župana dr. Josipa Leskovarja Josip Leskovar je bil rojen 15. marca 1875 v Cadramu pri Konjicah. Ljudsko šolo je obiskoval v domacem kraju in na mariborski gimnaziji maturiral leta 1896. Pridružil se je pobudi domacih župnikov za borbo proti štajercijanstvu v rojstnem kraju. Svoje narodnoobrambno delo je nadaljeval kot visokošolec in v vrsti predavanj nastopal proti delovanju Südmarke in Schulvereina v Podravju. Vojsko je služil kot enoletni prostovoljec v Linzu, nato pa je študiral pravo v Gradcu in na Dunaju, kjer je bil leta 1902 promoviran. Porocen je bil z Anko (roj. Kovacic), v zakonu pa se jima je rodilo pet otrok: hci Berta (kasneje porocena Zeilhofer), sin Josip (Jožef) ml., Anica (porocena Voršic), sin Rudolf in najmlajša hci Ljubinica (porocena Fürst). Pripravniško prakso je opravljal v Ljubljani, leta 1910 pa se je preselil v Maribor in odprl odvetniško pisarno na Koroški cesti 1, leta 1920 pa je svojo pisarno preselil na tedanjo Sodno ulico 12 v neposredni bližini sodišca (danes Ulica Talcev) odprl odvetniško pisarno. Politicno se je zacel udejstvovati leta 1911, ko je v lipniškem okraju kandidiral proti nemškem kandidatu Maliku. Bil je nacelnik mariborske mestne organizacije SLS in predsednik podružnice katoliškega narodnoobrambnega društva Slovenska straža v Mariboru. Med prvo svetovno vojno je kot porocnik služil v Boki Kotorski, kjer se je leta 1916 odlikoval kot pravni zagovornik domacega prebivalstva, in se po prevratu vrnil v Maribor. V 26. novembra 1918 ustanovljenem Narodnem svetu za Štajersko je postal nacelnik obrambnega odseka. Na zahtevo Rudolfa Maistra je pri vojaškem poveljstvu v Ljubljani izposloval ukinitev mariborske belo-zelene garde, ki je bila razorožena 23. novembra 1918. Josip Leskovar je v casu od leta 1919 do leta 1926 opravljal naloge gerenta mariborskega okrajnega zastopa. Ko je 2. januarja 1919 Vilko 25 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1924, Zapisnik sestavljen v posvetovalnici magistrata mariborskega povodom zaprisege župana dr. Jos. Leskovar-ja in podžupana dr. Frana Lipold-a, 10. 12. 1924, 313.315; Tabor, 12. 12. 1924: Slovesna zaprisega novega župana, 1; Straža, 12. 12. 1924: Slovesna zaprisega prvega slovenskega župana v Mariboru, 3. 26 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1924, Zapisnik, 10. 12. 1924, 315; Tabor, 7. 12. 1924: Zaprisega novega župana in podžupana v Mariboru, 3; Slovenec, 10. 12. 1924: Dr. Josip Leskovar, župan v Mariboru, 2; Tabor, 11. 12. 1924: Zaprisega novega župana in podžupana v Mariboru, 1; Straža, 12. 12. 1924: Slovesna zaprisega prvega slovenskega župana v Mariboru, 3; Tabor, 12. 12. 1924: Slovesna zaprisega novega župana, 1. Leskovec, 1991, 282.283, Ratej, 2006, 454. 27 Tabor, 12. 12. 1924: Slovesna zaprisega novega župana, 1. 134 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 Sl. 1: Dr. Josip Leskovar (PAM, Zbirka fotografi j in razglednic, inv. 4079). Pfeifer od župana Ivana Schmidererja prevzel oblast v mestu, je bil Leskovar imenovan za clana mestnega sosveta, leta 1920 pa je postal drugi vladni komisar mariborske mestne obcine. Na prvih obcinskih volitvah leta 1921 je doživel neuspeh, na naslednjih leta 1924 je postal mariborski župan. Tri leta kasneje je bil izvoljen za predsednika oblastne skupšcine in oblastnega odbora mariborske oblasti. Mariborsko oblastno samoupravo je vodil do jeseni 1929. Od leta 1935 do leta 1941 je bil predstavnik mesta Maribor v banskem svetu Dravske banovine, leta 1940 je predlagal ustanovitev banovine Slovenije. 29. avgusta 1935 je bil med podpisniki nekdanjih clanov SLS, Narodne radikalne stranke 135 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 (NRS) in Jugoslovanske muslimanske organizacije (JMO) za ustanovitev Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ). Ker je bil ob zacetku druge svetovne vojne star že 66 let, ga Nemci niso izselili v Srbijo, tako kot njegovega sina Josipa ml., ki je bil po izobrazbi prav tako pravnik in je še pred vojno nasledil oceta v njegovi odvetniški pisarni. Josip Leskovar st. je tako vojni cas deloma preživel v Mariboru, delno pa v Nemciji. Še pred odhodom v Nemcijo je uspel s pomocjo nemških prijateljev, s katerimi je pred vojno poslovno in politicno sodeloval, družinsko vilo na Kamniški ulici 11 prodati, po koncani vojni pa jo je ponovno odkupil. Zaradi predvojnega aktivnega politicnega udejstvovanja in svetovnonazorske usmeritve je po letu 1945 njega in sina Josipa ml., ki mu je bila odvzeta odvetniška licenca, nadzorovala Udba. Umrl je v 23. julija 1965 v 90. letu starosti in je pokopan na pobreškem pokopališcu.28 Župan Leskovar in spremembe poslovnika mestnega sveta29 Novoizvoljeni župan dr. Josip Leskovar je kot preizkušeni politik že na 1. seji mestnega obcinskega sveta predlagal spremembe tedaj veljavnega poslovnika, ki kažejo na njegov ucinkovit pristop k reševanju obcinskih zadev. Ker so po njegovem mnenju v prejšnjem sklicu mestnega sveta zasedanja zaradi neskoncnih in brezplodnih razprav trajala nezaslišano dolgo, je predlagal sklep, da so redne seje mestnega sveta sklicane prvi torek ali sredo v mesecu ob 17.00 uri, trajajo pa lahko najdlje do 21.00 ure. Posebej žgoco razpravo je sprožil županov predlog sprememb 18. clena poslovnika, ki bi po novem dolocal, da svetniki vložijo predloge za razpravo v pisni obliki, župan ali podžupan pa jih predata v razpravo posameznim odsekom. V obcinskem svetu bi takoj razpravljali le o nujnih predlogih, nujni pa bi bili tisti predlogi, ki bi jih podpisalo najmanj 6 obcinskih svetnikov, obenem pa bi pisno navedli razloge za nujnost. Tudi ta sklep je bil sprejet – kljub burnim protestom s strani opozicije, ki niso skoparili s težkimi besedami, zaradi cesar je bil komunisticni svetnik Razboršek celo kaznovan z ukorom zaradi „neparlamentarnega izraza“.30 V spremembah poslovnika so v 40. clenu razdelili mestni svet v sledece odseke: I. odsek: Organizacijske, pravne in službene zadeve, sprejem v obcinske zveze, podelitev mešcanstva in castnega mešcanstva; 28 Tabor, 12. 12. 1924: Slovesna zaprisega mariborskega župana, 1; Lukman, 1925; Baš & Gajšek, 1932, 94.96; ARS, AS 1931, Mm 84909, Mm 84911, Mm 84912; Leskovec, 1991a, 282; Godeša & Dolenc, 1999, 169; Stiplovšek, 2002, 121; Ratej, 2005, 495–496, 504, 510; Ratej, 2006, 454, 460; Zadravec, 2010, 104–105. 29 Mestno samoupravo je od julija leta 1921 vodil 40-clanski obcinski svet z županom na celu. Seje mestnega sosveta so potekale v dvorani mestnega magistrata na Glavnem trgu, ki so jo obnovili poleti leta 1921. V sosvetu so delovali razlicni odseki, ki so se delili na stalne, po potrebi pa so ustanavljali tudi zacasne. Clane odseka je predlagal župan, ti pa so med seboj izvolili nacelnike in njihove namestnike. Na sejah obcinskega sveta so razpravljali o mestnih zadevah in tudi drugi problematiki v državi (PAM-0005, 161, Zapisniki sej mestnega obcinskega sosveta Mestne obcine Maribor v letu 1921, Zapisnik o 1. seji obcinskega sveta v Mariboru, 8. 8. 1921, 138.140; Berberih-Slana, 2006, 429). 30 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1924, Zapisnik o I. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 16. 12. 1924, 316.318. 136 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 II. odsek: Pouk in prosveta, zdravstvo, socialno politicne zadeve, dobrodelne ustanove, policija za nravnost in snaga; III. odsek: Stavbna in tehnicna dela, olepšava mesta in razsvetljava, požarna policija; IV. odsek: Financne zadeve, kontrola in premoženjska uprava in vsa podjetja; V. odsek: Vojaške zadeve, tržna policija, aprovizacija, trgovina in obrt. V vsak odsek je bilo izvoljenih 9 clanov, izjema je bil le IV. odsek, ki ga je sestavljalo 11 clanov.31 Leskovarjevo drugo vodenje Maribora je potekalo v drugacnih okolišcinah kot prvo, ko je med februarjem 1920 in januarjem 1921 opravljal naloge vladnega komisarja, saj je imel tokrat njegov Narodni blok v mestnem svetu absolutno vecino. Kljub temu pa so bile seje mestnega sveta zaradi opozicije, v kateri so bili socialisti in predstavniki Nemcev v Mariboru, pogosto zelo burne.32 Mariborski Nemci so še vedno poudarjali, da je v mestu ob Dravi precejšnji del prebivalstva nemške narodnosti, zahtevali so uporabo nemškega jezika v mestnem svetu in mestnih institucijah in pozivali, da bi morala biti tudi njim dostopna delovna mesta v mestni upravi. Na sejah mestnega sveta so se pojavljale trditve, da so se Slovenci z odpušcanjem nemških uradnikov v Mariboru Nemcem želeli le mašcevati. Takemu ravnanju z nemškimi uradniki pa so se seveda uprli tudi socialisti. 33 S svojimi nenehnimi zahtevami so Nemci vendarle do neke mere uspeli. V casu Leskovarjevega županovanja je prišlo do spremembe glede uporabe nemškega jezika, saj je župan Leskovar nemškemu obcinskemu svetniku Juliju Pfrimerju, ki naj ne bi znal slovensko, na sejah mestnega sveta dovolil govoriti v maternem jeziku.34 Župan Leskovar ureja delovna razmerja zaposlenih na magistratu Po prevratu so kot enega prvih ukrepov za slovenizacijo mesta priceli z odpušcanjem uradnikov, ki niso znali slovenskega jezika. Nadomešcali so jih s slovenskimi, ki pa za svoje delo velikokrat niso imeli prave izobrazbe oz. niso bili usposobljeni. Tudi place uradnikov se v povojnih letih niso zviševale in župan dr. Leskovar je na seji obcinskega sveta maja 1925 napovedal sprejem „nove pragmatike“, s katero bi uredili delovna razmerja za zaposlene na magistratu.35 S sprejetjem teh predpisov, ki so stopili v veljavo 1. junija 1925, so med drugim višjim uradnikom povecali osebni dohodek, uradne ure 31 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1924. Zapisnik o I. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 16. 12. 1924, 302.321. 32 Straža, 14. 1. 1925: Pameten predlog, 1. 33 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1925, Zapisnik o izvanredni seji mestnega obcinskega sveta, 12. 5. 1924, 181. 34 Slovenec, 10. 12. 1925, Seja mariborskega obc. sveta, 4; PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1926, Zapisnik o II. seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 21. 1. 1926, 55. 35 V mestni upravi je bilo leta 1925 zaposlenih 54 uradnikov in uradnic: trije pravniki, dva zdravnika, dva živinozdravnika, štirje inženirji, petnajst pisarniških uradnikov, dvanajst racunskih uradnikov in uradnic, dvanajst pomožnih uradnikov in uradnic ter še okoli trideset drugih delavcev (Slovenec, 15. 11. 1925: Mariborska mestna obcina, 9). 137 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 so skrajšali na 7 ur dnevno, uradnikom I. kategorije so dolocili 30 let delovne dobe, drugim kategorijam pa 35 let delovne dobe za izpolnitev pokojninskih pogojev.36 Na seji mestnega sveta 9. junija 1925 so obcinski svetniki sprejeli še sistematizacijo delovnih mest v vseh mestnih podjetjih, razen v „elektricnem podjetju“.37 SPREJEMANJE MESTNIH PRORACUNOV38 Mestni proracun leta 1925 Prvi mestni proracun v casu županovanja Josipa Leskovarja, ki ga je delno sestavil še mestni svet v prejšnji sestavi, so sprejemali v senci volitev v Narodno skupšcino na seji januarja 1925. Ceprav je imela obcina obcutno višje prihodke kot pred leti, je njen financni položaj zaradi višjih izdatkov zahteval racionalno, varcevalno poslovanje mestne uprave. V mestu je bilo še vedno cutiti posledice vojne, prevrata in prehoda v novo državo, ki so se poznale v dohodkih prebivalcev in njihovem standardu, zato nalaganje novih davcnih bremen ni prišlo v poštev.39 Leta 1925 je imela mestna obcina v lasti vec nepremicnin, med njimi dvanajst šolskih zgradb, tri vojašnice, gledališce, študijsko knjižnico, dve sirotišnici, skladišca, štiri delavnice, sedemnajst stanovanjskih hiš in devet uradov. Upravljala je z mestno plinarno, mestno klavnico, mestnim kopališcem, mestnim kinom Apollo, pogrebnim podjetjem in mestnim elektricnim podjetjem.40 Za slabo financno stanje v mestu je bilo po mnenju novega župana krivo tudi negativno poslovanje skoraj vseh mestnih podjetij, saj je njihove izgube morala kriti obcina. Zato si je županstvo kot eno prioritetnih nalog zadalo izboljšanje delovanja mestnih podjetij. Obcinski proracun je predvideval 8.104.941,00 din stroškov in 7.915.818,50 dohodkov, torej 189.122,50 din primanjkljaja, mesto pa je imelo iz leta 1924 še 8.857.822,48 din dolga. Proracun je bil namenoma sestavljen s ciljem, da bi bilo mestno zadolževanje cim manjše, kar pa je po drugi strani zahtevalo zavestno opustitev prenekatere investicije. V proracunu so za 10 odstotkov znižali izdatke za šolstvo in proracun prilagodili obstojecim razmeram. V proracunski debati so socialisticni svetniki kritizirali socialno plat proracuna, v nemšcini pa je diskutiral svetnik Julij Pfrimer, ki je sicer zagovarjal 36 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1925, Zapisnik o izvanredni seji mestnega obcinskega sveta, Službena pragmatika, 12. 5. 1925, 185.231; Slovenec, 13. 5. 1925: Seja mariborskega obcinskega sveta. Nova pragmatika sprejeta, 3; Tabor, 14. 5. 1925: Izredna seja mariborskega obcinskega sveta, 3. 37 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1925, Zapisnik o IX. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 9. 6. 1925, 233; Slovenec, 10. 6. 1925: Iz Maribora. Seja obcinskega sveta, 3; Naša straža, 10. 6. 1925, Iz Maribora, Seja obcinskega sveta, 3; Tabor, 11. 6. 1925; Seja mariborskega obcinskega sveta, 1. 38 O sprejemanju obcinskih proracunov glej: Obcinska uprava, 1922: Doba obcinskih proracunov, 8, 29. 39 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1925, Zapisnik o IV. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 20. 1. 1925, 24–25; Tabor, 22. 1. 1925: Proracunska seja mariborskega obcinskega sveta, 3; Straža, 21. 1. 1925: Iz Maribora, Proracunska seja mariborskega obcinskega sveta, 3. 40 Slovenec, 15. 11. 1925: Mariborska mestna obcina, 9. 138 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 vecje varcevanje, v debati o Narodnem gledališcu pa zahteval, da se na repertoar uvrstijo tudi predstave v nemškem jeziku. Županstvo je uvedlo pavšalni davek za gostilnicarje v višini 0,20 din za liter, od cesar so si obetali 200.000 din dohodka, ostali davki pa so ostali nespremenjeni. Na predlog financnega odseka so povišali pristojbine v klavnici in mestnem gledališcu ter povišali najemnine v mestnih poslopjih. Na socialnem podrocju so znatno povišali rentne doklade, mestna obcina je prispevala 80.000 din za nabavo ucil revnim šolarjem, svetniki pa so predlagali, da bi obcina najela šolskega zdravnika, ki bi otroke pregledal dvakrat na leto.41 Mestni proracun leta 1926 Tudi leta 1926 so obcinski proracun sprejemali v drugi polovici januarja. V predstavitvi proracuna je predsednik financnega odseka podžupan dr. Lipold prepriceval obcinske svetnike, da bodo v tekocem letu kljub varcevanju zadostili nalogam obcine na gospodarskem, kulturnem in socialnem podrocju. Mesto je imelo iz prejšnjega leta 63.083 din primanjkljaja, ki so ga pokrili z znižanjem posameznih postavk in zvišanjem davka na pivo in vino. Zaradi slabega financnega stanja obcine sestavljavci proracuna, podobno kot v prejšnjih letih, niso mogli predvideti kakšnih vecjih investicij, pa tudi vprašanje najemnin v vojašnicah in izplacila kaldrmine42 ni bilo rešeno.43 Obcinska uprava je sprejela sklep, da bodo to vprašanje rešili med letom in s tako pridobljenimi sredstvi priceli z razširitvijo „ubožnice“ oz. doma za osirotele otroke. Predlagatelji proracuna so v svoji predstavitvi poudarjali, da so posebno pozornost namenili podpori kulturnim in stitucijam v mestu: kulturnim društvom, gledališcu, študijski knjižnici … V proracunski debati sta opozicijska socialisticna obcinska svetnika kritizirala zapoznelost proracuna in skupaj s predstavniki mariborskih Nemcev napovedala, da bosta glasovala proti prora cunu. Župan je opozicijskim obcinskim svetnikom odgovarjal, da je proracun sestavljen skrajno varcevalno, obenem pa je tudi veliko bolj socialno naravnan, kot je bil v casu socialisticnega župana Grcarja. Posebej je poudaril, da je bila skoraj polovica proracuna namenjena za šolstvo in socialo. „Uprava hodi srednjo pot, ker drugace ni mogoce,“ je dejal. V upravi so zagotavljali, da je obcina sklenila s falsko elektrarno izjemno ugodno 41 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1925, Zapisnik o IV. Redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 20. 1. 1925, 22–47; Tabor, 22. 1.1925: Proracunska seja mariborskega obcinskega sveta, 3; Straža, 21. 1. 1925: Iz Maribora, Proracunska seja mariborskega obcinskega sveta, 3. 42 Kaldrmina je posebna taksa, ki so jo pobirale carinarnice za uvoženo blago. Ta taksa se je stekala v „upravo fondova“ v Beogradu in se je lahko uporabljala: a) izkljucno za tlakovanje in vzdrževanje cest, ki so vodile k carinarnici in carinskemu skladišcu; b) za urejanje pristanišcne obale pri recnih carinarnicah; c) za ogradookoli skladišca carinarnice (Tabor, 16. 10. 1926: Župan dr. Leskovar, Mariborske vesti. Uradna ugotovitev, 3). 43 Župan Josip Leskovar je na seji mestnega sveta 2. marca 1926 porocal, da bo mesto dobilo 4.292.000 izplacane kaldrmine. Na naslednji seji 9. marca pa je spregovoril o zapletih z vojaško upravo, ki so zahtevali, da jim mestna uprava predloži dokumentacijo o lastništvu vojašnic (Slovenec, 3. 3. 1926: Maribor. Naši kraji in ljudje. Mariborska obcinska seja, 4; PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1926, Zapisnik o tajni seji V. redne seje mestnega obcinskega sveta maribor skega, 9. 4. 1926, 217). 139 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 pogodbo glede cene dobave elektrike. Ni pa bilo mogoce še bolj znižati cene elektricne energije za uporabnike, ker je mesto denar potrebovalo za delovanje gradbenega fonda.44 Ob proracunskem glasovanju so predstavniki nemške manjšine glasovali proti šolskim poglavjem in pojasnili, da so se tako odlocili, ker po njihovem mnenju Nemci v Mariboru nosijo najvec davcnih bremen in so zato upraviceni do nemške šole. Poudarjali so, da so Nemci prav tako Mariborcani, ki imajo v mestu „domovinsko pravico“. Poleg tega so mestne svetnike spomnili, da so mariborski Nemci podprli jezikovne in politicne zahteve koroških Slovencev, ki so po izgubljenem plebiscitu ostali v Republiki Avstriji, zato imajo podobne zahteve tudi sami. V mestni upravi so se branili, da za ukinitev nemških razredov obcina ne nosi nobene krivde, da pa v Mariboru število nemških otrok tako ne dosega zakonsko predpisanega števila, ki bi jim zagotavljal pouk v nemškem jeziku. Tudi ob razpravi o podpori kulturnim društvom so Nemci zahtevali denarno podporo za „Združenje nemških univerzitetnih študentov“ (Verband der deutschen Hochschüler). Združenje so v liberalnem casniku Jutro oznacili za društvo sinov mariborskih bogatašev, „ki vsi študirajo v inozemstvu proste poklice, da bodo lahko kasneje nadaljevali z nemško iredento v Sloveniji“ in podpore sploh ne potrebujejo. Obenem so dodali, da so Nemci na mestnih sejah, odkar je župan dopušcal nemško govorjenje svetniku Juliju Pfrimerju, vse bolj agresivni. Na koncnem glasovanju je Narodni blok brez težav izglasoval proracun, proti pa so glasovali le štirje Nemci in dva socialista.45 Veliki župan dr. Otmar Pirkmajer je predlagani proracun sprejel, zavrnil pa je „izredne dodatke“, ker v obcini niso navedli, kako bodo pokrili skoraj 3 milijone primanjkljaja.46 Mestni proracun leta 1927 in razdor v koaliciji Narodni blok Na sprejem mestnega proracuna za leto 1927 so v veliki meri vplivala nesoglasja med strankami Narodnega bloka glede volitev 3 predstavnikov mestne politike v obla stno skupšcino 23. januarja 1927. Sprejetje proracuna je bilo na dnevnem redu seje 20. decembra 1926, vendar je prišlo do zapleta, saj se clani Samostojne demokratske stranke (SDS)47 in Narodne socialisticne stranke (NSS) seje protestno niso udeležili, pac pa so poslali pismo, v katerem so obsodili SLS z županom Leskovarjem ospredju, da so prekršili dogovor o utrditvi jugoslovanskega znacaja mesta, ki so ga sklenili pred obcinskimi 44 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1926, Zapisnik o II. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 21. 1. 1926, 51.68, Jutro, 22. 1. 1926: Proracunska seja mariborskega obcinskega sveta, 2; Naša straža, 22. 1. 1926: Proracunska seja mariborskega obcinskega sveta, 3; Slovenec, 22. 1. 1926: Maribor. Seja obcinskega sveta, 4. 45 Jutro, 23. 1. 1926: Naši kraji in ljudje. Mariborski obcinski svet, Nadaljevanje proracunske seje, 3. 46 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1926, Zapisnik o tajni seji V. redne seje mestnega obcinskega sveta mariborskega, 9. 4. 1926, 217; Slovenec, 10. 4. 1926: Maribor, Seja obcinskega sveta, 4. 47 Svetozar Pribicevic, eden od vodilnih politikov Jugoslovanske demokratske stranke (JDS), ki je skupaj z NSS in SLS septembra 1924 stopila v koalicijo Narodni blok, je marca leta 1924 zapustil stranko in ustanovil novo, Samostojno demokratsko stranko (SDS), h kateri so kasneje pristopili tudi vsi mariborski svetniki prejšnje JDS, med njimi tudi podžupan dr. Franjo Lipold (Slovenski narod, 16. 9. 1936: Svetozar Pribicevic umrl, 1). 140 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 volitvami leta 1924 ob ustanovitvi Narodnega bloka. Na oblastnih volitvah, na katerih je tokrat SLS sodelovala z Narodno radikalno stranko (NRS), so namrec na kandidatno listo (kot cetrtega kandidata) uvrstili predstavnika mariborskega nemštva dr. Lotharja Mühleisena. Ceprav jim je župan zagotovil, da bodo v oblastni skupšcini reševali le gospodarskopoliticne zadeve in ne narodnopoliticnih, so predstavniki teh strank skupaj s predstavnikom Slovenske kmetske stranke (SKS) v mestnem svetu napovedali obstruk cijo in s tem ogrozili sprejetje mestnega proracuna (Berberih-Slana, 2006, 438.439). Napoved so uresnicili in se naslednjih napovedanih proracunskih sej mestnega sveta (21. in 22. decembra 1926 ter 14. januarja 1927) niso udeležili, kar pa je povzrocilo veliko vznemirjenja med opazovalci dogajanja v obcinski politiki. V casniku Slovenec so 28. decembra 1926 zapisali, da so postajale seje mariborskega obcinskega sveta vse bolj zanimive za obcinstvo. „To je povsem razumljivo. Obcani cutijo, da se obcini bližajo kriticni dnevi, ce bi ostala obcina brez proracuna in ce bi prenehalo demokraticno gospodarstvo ter bi na obcini priceli gospodariti gerenti.“ V mestu je po porocanju casnika vladalo splošno nezadovoljstvo nad strankami, ki so ovirale delovanje demokraticno izvoljenega mestnega sveta in s tem želele doseci njegovo razpustitev.48 Centralisticna državnopravna ureditev Kraljevine SHS je namrec državnim organom omogocala izvajanje strogega nadzora nad obcinsko samoupravo. V primeru razpusta mestnega sveta bi namrec namesto demokraticno izvoljenega župana državna oblast z dekretom imenovala gerenta oz. vladnega komisarja do razpisa novih volitev (Žontar, 1999, 604; Ratej, 2006, 455) (kot se je zgodilo v Ljubljani med letoma 1922 in 1927) (Perovšek, 2014, 307–311; Perovšek, 2017, 641–647; Prunk, 2017, 634–637). Ker bi imela mestna obcina brez sprejetega proracuna težave s pobiranjem „obcinskih doklad“49 in ne bi mogla nadaljevati dela, so na seji mestnega sveta tik pred iztekom leta sprejeli dvomesecni t. i. proracunski provizorij.50 Nesoglasja med strankami Narodnega bloka so se stopnjevala, casniki so porocali, da so liberalci (pripadniki SDS in NSS) v noci pred volitvami v oblastno skupšcino pred škofijsko palaco na Slomškovem trgu in vilo župana Leskovarja na Kamniški ulici 19 odvrgli bombi, ki sta eksplodirali, in s tem poskušali ustrahovati volivce.51 Spor med nekdanjimi zavezniki je presegel vse meje. O koaliciji Narodni blok ni bilo vec govora, liberalci pa so se oklicali za „Narodno fronto“ in se proglasili za edine borce za jugoslovanstvo (Stiplovšek, 2000, 92, 106.107; Ratej, 2006, 460).52 48 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1926, Zapisnik o XIII. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 27. 12. 1926, 621.628; Slovenec, 28. 12. 1926: Kaj se godi doma. Seja mariborskega obcinskega sveta, 4. 49 Obcinska uprava, 1922: Doba obcinskih proracunov, 29. 50 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1926, Zapisnik o XIII. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 27. 12. 1926, 621.628; Slovenec, 28. 12. 1926: Kaj se godi doma. Seja mariborskega obcinskega sveta, 4. 51 Jutro, 24. 1. 1927: Volilni dan v Mariboru, 2; Slovenec, 25. 1. 1927: Demokrati skušajo z bombami terorizirati volilce, 5. 52 Na volitvah v oblastno skupšcino januarja 1927 je SLS v Mariboru (in tudi v Celju) sklenila koalicijo z Narodno radikalno stranko (NRS) in Politicnim in gospodarskim društvom Nemcev v Sloveniji (Politischer und wirtschaftlicher Verein der Deutschen in Slowenien), s cimer je bila mariborska koalicija Narodni 141 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 Da bi preprecil politicno krizo, se je dr. Leskovar, ki je bil na oblastnih volitvah izvoljen za predsednika oblastne skupšcine in oblastnega odbora mariborske oblasti, medtem pogodil z mestnimi svetniki iz vrst SDS, NSS ter SKS in jim v zameno za podporo k sprejetju proracuna zagotovil, da predstavnik nemške Domace gospodarske stranke Mühleisen ne bo dobil mesta v oblastni skupšcini. Sprejemanje mestnega proracuna za leto 1927 je bilo ponovno na dnevnem redu I. redne seje mestnega sveta 28. januarja 1927. Ker so se bali protestov in neželenih incidentov, je policija „krog in krog“ zastražila magistrat, župan Leskovar pa je na seji izjavil, da ni vedel za policijsko zašcito. Kljub napovedani obstrukciji mešcanskih strank so proracun sprejeli z vecino, in sicer s 24 glasovi, sprejemu je nasprotovalo le 5 socialisticnih svetnikov, ki so pred sprejemanjem proracuna želeli onemogociti kvalificirano vecino in povzrociti razkol v mestnem svetu. Obcinski svet je sprejel proracunsko postavko v višini 10.834.696,00 din, za kar so imeli kritja 4.145.090,00 din, primanjkljaj je znašal 6.689.666,00 din.53 Financno stanje mestne blagajne sicer ni omogocalo zniževanja dajatev, kljub temu pa so mestni svetniki odpravili osovražen dinarski davek v gostilnah in kavarnah, znižali so „gostašcino“ in davek na „najmarino“.54 Prav tako so znižali vodarino in kanalsko pristojbino, ostale davšcine pa so ostale nespremenjene. Ob rednem proracunu so mestni svetniki sprejemali tudi izredni proracun, ki je predvideval 25.115.780,00 din, od cesar je bilo pokritja 6.861.500,00, sku pno torej 18.253.780,00 din primanjkljaja, ki so ga pokrili z najetjem kredita. V izrednem proracunu so predvideli asfaltiranje ulic, izgradnjo novih cest in kanalov, tlakovanje cest, gradnjo dveh stanovanjskih hiš in dveh javnih stranišc.55 MARIBORSKO GOSPODARSTVO V Mariboru56 je po vojni gospodarska dejavnost pocasi znova oživela. Zaradi bližine gozdov na Pohorju in Kozjaku so cvetela podjetja za obdelavo in prodajo lesa, mesto blok samo še crka na papirju (PAM-0005, 163, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1927, Zapisnik o izredni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega dne 14. 1. 1927, 1.3; Slovenec, 15. 1. 1927: Maribor. Izredna seja obcinskega sveta, 6; Jutro, 15. 1. 1927: Iz Maribora. V volilno kroniko, 4). 53 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1927, Zapisnik o I. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 28. 1. 1927, 1.29; Jutro, 29. 1. 1927: Naši kraji in ljudje. Proracunska seja mariborskega obcinskega sveta, 3; Slovenec, 29. 1. 1927: Proracunska seja obcinskega sveta, 5. 54 Gostašcina – taksa, ki jo je moral placati lastnik stanovanja oz. najemodajalec za vsakega najemnika „gostaca“ (ki je stanoval v tuji, najeti hiši). Taksa se je stekala v mestno blagajno oz. obcinski stanovanjski fond. Najmarina – davek na prihodek iz najemnine. 55 PAM-0005, 164, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1927, Zapisnik o nadaljevanju I. redne seje mestnega obcinskega sveta mariborskega dne 31. 1. 1927, 39.56; Slovenec, 2. 2. 1927: Kaj se godi doma. Seja mariborskega obc. sveta. Proracun sprejet, 4. 56 Mesto se je razprostiralo na 705 km2, imelo je 161 ulic in 1.455 hiš. Razdeljeno je bilo na pet okrajev: I. okraj (staro mesto), II. graški okraj. III. oreški okraj, IV. koroški okraj in V. magdalenski okraj, ki je veljal za delavsko in industrijsko predmestje. Splošen znacaj mesta je bil vecinoma trgovsko-industrijski. „Ulice v mestu so bile vecji del široke, v središcu tlakovane, mesto pa so krasili lepi drevoredi.“ (Slovenec, 15. 11. 1925: Jože Stabej, Avtonomno mesto Maribor, 8; vec o tem Baš, 1939). 142 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 z industrijo pa je dobivalo elektricno energijo iz elektrarne v Fali, ki je bila ena vecjih v srednjem delu Evrope. V Mariboru so imele najdaljšo tradicijo usnjarska, mlinarska in pivovarska industrija, v casu županovanja Josipa Leskovarja pa je v mestu delovalo 55 industrialcev, 813 obrtnikov, 712 trgovcev, 8 bank, 5 tiskarn, 37 obrtnih zadrug, 25 špediterjev, 146 izvoznih in 180 uvoznih podjetij. Hkrati je bilo v Mariboru še 7 hotelov, 12 restavracij, 12 kavarn in 84 gostiln. „Tak je Maribor en miniature. Še malomešcanski, vendar že na prevalu k velikemu razmahu in napredku. Dovolj zgovorno pa je povedano, da morajo Slovenci Slovencem kakor država Srbov, Hrvatov in Slovencev to izredno oblagodarjeno mesto cuvati med prvimi narodnimi in državnimi dragulji,“ so zapisali v casniku Slovenec57 in s tem poudarili izjemen pomen prikljucitve Maribora in Štajerske v novonastalo jugoslovansko državo. Med vecjimi industrijskimi objekti, ki so zaposlovali najvec delavcev, so bile še vedno Jugoslovanske državne železnice, ki so prevzele nekdanje Delavnice južne železnice v magdalenskem okraju. Po številu delavcev so sledili Scherbaumov mlin na Kopališki ulici in Francov parni mlin v Melju, tovarna usnja in tovarna mila (predhodnica kasnejše tovarne Zlatorog, danes Henkel) v Melju ter tkalnica in apretura Doktor in drug ob Ruški cesti v bližini Koroškega kolodvora na Studencih. Leta 1926 je Götzova pivovarna pristopila k delniški družbi ljubljanske Pivovarne Union (Götzova dvorana pa se je preimenovala v Unionsko dvorano). V obdobju župana Leskovarja je bilo mesto zelo odprto za vse tuje industrialce in investitorje, ki so bili pripravljeni v Mariboru odpreti svoje obrate. Med njimi so bili predvsem Nemci in ceški državljani nemškega rodu ali Judje. Leta 1926 je bilo ustanovljeno podjetje Jugotovarna barvarna in apretura. V Melju je skupaj z družabnikom Rihardom Pochejem iz Linza, zastopnikom avstrijskega podjetja Hoffellner, ustanovil tovarno hlacevine mariborski trgovec z manufakturo Josip Hutter. Istega leta je bila na Tržaški cesti ustanovljena konfekcijska tovarna Skušek, leta 1927 pa je Ceh Ivan Braun adaptiral nekdanjo konjeniško vojašnico v Jezdarski ulici in v njej odprl tekstilni obrat. V dveh letih je tako Maribor postal središce tekstilne industrije in je imel leta 1938 najvec tekstilnih obratov v Dravski banovini, tekstilna podjetja pa so zaposlovala najvec delav cev v mestu. (Leskovec, 1991b, 363–372). Zaradi novih investicij mestne obcine pri komunalni obnovi mesta in gradnji novih, nujno potrebnih mestnih vecstanovanjskih zgradb, je leta 1925 zacvetela tudi gradbena industrija. Mestna obcina je v Leskovarjevem mandatu skrbela predvsem za reorganizacijo, mo dernizacijo in gospodarno poslovanje svojih mestnih podjetij, med katerimi velja omeniti mestno plinarno in mestno klavnico v Melju, mestno kopališce ob Dravi (na nekdanji ulici Ob bregu v bližini Studenške brvi), mestni kino Apollo, pogrebno podjetje na Pobrežju in mestno elektricno podjetje, ki je skrbelo za mestno razsvetljavo in distribucijo elektrike, proizvedene v falski hidroelektrarni (Leskovec, 1991b, 363–372). 57 Slovenec, 15. 11. 1925: Jože Stabej, Avtonomno mesto Maribor, 8. 143 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 SOCIALNE RAZMERE V MARIBORU OD 1924 DO 1927 Pa še socialne razmere v Mariboru: v casniku Slovenec so jih konec leta 1925 oznacili kot „crno sliko“. Po pisanju casnika naj bi v tem obdobju na obmocju mariborske obcine bivalo okoli 1.500 družin in posameznikov, ki so spadali v kategorijo invalidov, vdov in sirot. 1.200 od teh jih je sodilo med najrevnejše družine, brez lastnega premoženja, odvisne izkljucno od pomoci mesta. Mariborska podružnica invalidov je imela okoli 2.000 clanov (1.400 moških in 600 žensk – vdov). Vecina le-teh je prejemala socialno podporo, ki je znašala 60 din mesecno, težki invalidi so prejemali 100 din in družine z veliko otroki 120 din na mesec. To pa še zdalec ni zadošcalo za normalno eksistenco. Da bi bila slika še temnejša, Slovenec navaja, da so pomoci potrebnim leta 1925 ukinili vse izredne podpore in podpore v oblacilih ter nadaljuje: […] barake v Dajnkovi [danes Šilihova ulica in Trg Miloša Zidanška na Taboru] so jih polne, v zakotnih hišah ob Dravi v predmestjih jih najdemo polno, povsod pa skoro od 6 do 7 oseb v eni sobi, v sili še s kakšnim podnajemnikom! Brez zadostne obleke, še manj hrane, in niti najmanj dobre vzgoje – o tem nas tocno obvešcajo ucni uspehi in izjave uciteljev osnovnih šol!58 Tukaj se zastavlja vprašanje, zakaj bi konservativni casnik Slovenec tako mracno opisoval razmere v Mariboru, ko pa je bil na celu mestne obcine „njihov“ župan, clan SLS dr. Josip Leskovar. Odgovor se kaže v nadaljevanju clanka – kot je splošno znacilno za obravnavano obdobje, gre za metanje polen pod noge politicnim nasprotnikom. Casnik s prstom pokaže na krivca za nastalo „crno“ stanje na podrocju sociale, saj navaja, da je bilo vec kot 1.000 prošenj najrevnejših za podporo poslanih na veliko županstvo v Mariboru (veliki župan je bil v tem casu liberalec dr. Otmar Pirkmajer), kjer pa jim, kot jih obtožuje Slovenec, za bedo v mestu ni bilo mar, saj niti ena prošnja ni bila ugodno rešena. Ob tem pa ne moremo mimo dejstva, da so bile socialne razmere v mestu izjemno perece. Najpomembnejša prioriteta župana dr. Leskovarja . reševanje mariborske „stanovanjske bede“ Po prvi svetovni vojni je bila ena najvecjih težav, ki je pestila vecja slovenska mesta, veliko pomanjkanje stanovanjskih prostorov. Zaradi reševanja stanovanjskih problemov in ublažitve socialne stiske materialno najbolj ogroženih slojev je država sprejela zakonodajo o „stanovanjski zašciti“, ki je trajala od decembra 1918 do novembra 1926. Stanovanjsko zašcito so izvajali stanovanjski uradi pri obcinah, od leta 1925 pa so po sodnih okrajih delovala stanovanjska sodišca. Lastnike je zakon še naprej omejeval pri prostem razpolaganju s starimi stanovanji, nova stanovanja pa so bila iz zakona izvzeta. Prav tako je zakon prepovedoval spreminjanje stanovanj v poslovne prostore (zagrožena kazen je bila 50.000 din, kar je bila dveletna uradniška placa). Lastnik zgradbe je moral 58 Slovenec, 13. 12. 1925: Crna slika, 4. 144 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 stanovanjskemu sodišcu v enem dnevu prijaviti tudi vsako izpraznjeno stanovanje (za neupoštevanje tega zakonskega dolocila je bila zagrožena kazen v višini 2.000 din). V izpraznjena stanovanja so nove stanovalce razvršcala stanovanjska sodišca na podlagi prošenj, med prosilci pa so lahko bili izkljucno uradniki, vojni invalidi, vojne vdove in sirote ter delavci, ki niso imeli vec kot 3.000 din družinskih mesecnih dohodkov. Odpovedi najemnikom so bile mogoce samo, ce je lastnik potreboval stanovanjske prostore za lastno uporabo, in so bile prepovedane v zimskem casu, stanovalci (najemniki) pa niso smeli imeti podnajemnikov. 11. novembra 1926 se je stanovanjska zašcita iztekla in stanovalci so se priceli soocati z odpovedmi in višanjem stanarin, zato so v društvih stanovanjskih najemnikov in v delavskih sindikatih organizirali proteste in množicna zborovanja po vecjih slovenskih mestih. V Narodni skupšcini so zaradi protestov sprejeli zakon, s katerim so preprecili prisilna izseljevanja, dokler stanovalci niso dobili drugega ustreznega stanovanja. Zakon je veljal do 1. maja 1928, ko se je prenehalo oblastno dodeljevanje zasebnih stanovanj. Stanovanjska zašcita je tako izgubljala svoj pomen zaradi zakonodaje in tudi zaradi vedno vecjega števila novogradenj, ki so bile izvzete iz zašcite. Zaradi pomanjkanja bivalnih prostorov je zasebne novogradnje z olajšavami vzpodbujala tudi država (Kresal, 1970, 105.107; Kresal, 2005, 167.169). Zaradi zgošcenega priseljevanja ljudi s podeželja v mesto, ki je ponujalo vecje možnosti zaposlitve, pa tudi zaradi velikega vala slovenskih Primorcev in Korošcev, ki so se po zasedbi Italijanov in izgubljenem koroškem plebiscitu zgrnili v mesto ob Dravi, so se po prevratu v Mariboru soocali z velikim pomanjkanjem bivalnih prostorov. O stanovanjski problematiki so razpravljali na skoraj vsaki seji mariborskega mestnega sveta (sosveta). Svetniki so poskušali rešiti perece vprašanje na najrazlicnejše nacine: s preureditvijo vecjih stanovanj v vec manjših, z uvedbo davka na vecja stanovanja in seveda s stanovanjsko gradnjo. Pri tem so se zgledovali tudi po drugih slovenskih mestih, ki so se ukvarjala z enakimi težavami. Za razdeljevanje razpoložljivih stanovanj je obcinski svet imenoval stanovanjsko komisijo, ki je bila deležna številnih ocitkov, da je bila pri svojem delu nepravicna. Nezadovoljni pa so bili tudi premožnejši Mariborcani, ki so jim bila po dekretu odvzeta stanovanja ali sobe (Berberih-Slana, 2006, 431). Pomanjkanje stanovanj je bilo tudi v casu Leskovarjevega županovanja izjemno aktualno, še posebej zato, ker v Mariboru od zacetka vojne ni bila zgrajena nobena vecja stanovanjska hiša.59 Konec leta 1924 je bilo v mestu evidentiranih 844 obcanov brez stanovanja, cez leto je stanovanjska komisija prejela 357 novih prošenj za dodelitev stanovanj, razdelili pa so jih lahko samo 186.60 Konec leta 1925 se je število stanovanjskih prosilcev povecalo na 1.290,61 casnik Slovenec pa je zapisal, da je velika stanovanjska kriza dosegla novo kriticno mejo.62 saj je število razpoložljivih stanovanj stalno padalo, „kar stanovanjsko bedo le še povecuje“.63 59 Jutro, 12. 11. 1925: Naši kraji in ljudje. Mariborski najemniki za gradbeni davek, 3. 60 Tabor, 15. 1. 1925: Mariborski obcinski svet. Stanovanjska beda, 3. 61 Slovenec, 8. 11. 1925: Iz Štajerske. Iz Maribora. Reševanje stanovanjske krize, 4. 62 Slovenec, 13. 12. 1925, Crna slika, 4. 63 Tabor, 15. 1. 1925: Mariborski obcinski svet. Stanovanjska beda, 3. 145 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 Zato ne preseneca, da je Leskovar že v svojem nastopnem govoru obljubil ucinko vito reševanje stanovanjske problematike, ki je postala ena glavnih prioritet njegovega županovanja. Edina rešitev pomanjkanja stanovanjskih prostorov je bila intenzivna novogradnja obcinskih stanovanj, za kar pa mesto ni imelo dovolj sredstev. Zato si je župan na razlicne nacine prizadeval, da bi v mestu prišli do prepotrebnega denarja za stanovanjske novogradnje. Ena od idej je bila tudi ta, da bi mesto prodalo vojašnice, ki jih je imelo v lasti. Leskovar je zato odpotoval v Beograd, vendar vojaških oblasti v nakup katere od vojašnic ni uspel prepricati.64 Konec leta 1925 je župan Leskovar po tehtnem premisleku mestnim svetnikom predlagal, da obcina pricne z zbiranjem zasebnega kapitala, nato pa z zbranimi sredstvi gradi stanovanjske hiše, ki bi jih lahko ponudili na trgu. Obcinski svetovalec Primer (ki je na seji govoril nemško) je ideji nasprotoval in izpostavil, da bi bilo bolj gospodarno, ce obcina zbrani kapital ponudi za gradnjo podjetnikom. Kljub županovi vecini v svetu je Primerjevo sugeriranje vzbudilo dovolj dvomov v smotrnost predlagane naložbe, zato je bil predlog vrnjen v proucitev stanovanjskemu odseku.65 V zacetku leta 1926 so v mestnem svetu sklenili, da podprejo gradnjo zasebnikov z ustanovitvijo zasebne stanovanjske zadruge.66 V ta namen bi v obcini najeli dvomilijonski kredit in vzpodbudili zidavo manjših stanovanjskih hiš. Svetniki so po daljši debati predlog sprejeli in zadolžili poseben odbor mestnega sveta za izdelavo pravilnika.67 Zasebno gradnjo pa so pospeševali tudi z zelo ugodno prodajo gradbenih parcel, še posebej v magdalenskem okraju ob Betnavski cesti in sosednjih ulicah, namenjenih gradnji tipskih vrstnih hišic in manjših stanovanjskih hiš.68 Župan je na seji v zacetku leta 1926 predlagal povišanje „gostašcine“, ki se je stekala v podporni stanovanjski fond, toda svetniki so predlog zavrnili. Da pa bi vendarle pospešili gradbeno dejavnost v mestu, so v stanovanjskem odboru predlagali, da bi bile novogradnje prva tri leta oprošcene davka na „gostašcino“, vodarino in kanalšcino. Svetniki so predlog o predlagani oprostitvi davka potrdili in izvolili novi sedemclanski stanovanjski odbor.69 64 Slovenec, 8. 11. 1925: Iz Štajerske. Iz Maribora. Reševanje stanovanjske krize, 4. 65 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1925, Zapisnik o XV. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 9. 12. 1925, 538–539; Jutro, 10. 12. 1925: Mariborski obcinski svet, 2; Slovenec, 10. 12. 1925: Seja mariborskega obc. sveta, 3. 66 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1926, Zapisnik o II. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 21. 1. 1926, 51.68; Jutro, 22. 1. 1926: Proracunska seja mariborskega obcinskega sveta, 2; Naša straža, 22. 1. 1926, Proracunska seja mariborskega obcinskega sveta, 3; Slovenec, 22. 1. 1926: Maribor. Seja obcinskega sveta, 4. 67 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1926, Zapisnik o izredni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 24. 3. 1926, 177.192; Slovenec, 26. 3. 1926: Maribor. Obcinska seja mariborskega sveta, 4; Naša straža, 24 3. 1926; Iz Maribora. Izredna seja mariborskega obcinskega sveta, 3. 68 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1926, Zapisnik o nadaljevanju VIII. redne seje mestnega obcinskega sveta mariborskega, 27. 7. 1926, 399–400; Jutro, 28. 7. 1926: Mariborski obcinski svet, 7; Slovenec, 28. 7. 1926: Mariborski obcinski svet. Nadaljevanje 8. seje, 5. 69 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1926, Zapisnik o I. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 5. 1. 1926, 20–23; Jutro, 6. 1. 1926: Naši kraji in ljudje. Mariborski mestni svet, 3; Naša straža, 6. 1. 1926: 1. seja mariborskega obcinskega sveta, 2. 146 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 Prva gradnja vecstanovanjskih zgradb po koncu vojne Kljub slabemu financnemu položaju obcine je Leskovar že kmalu po zacetku županovanja zacel izpolnjevati predvolilne obljube o reševanju stanovanjske stiske, ko so v mestu sprejeli nacrt za izgradnjo nove vecnadstropne hiše na Franciškanski ulici 8 (danes Ulica Vita Kraigherja), ki so jo dokoncali v zacetku leta 1926. Tu se je našel prostor za mestno elektropodjetje, „fizikat“, stavbni urad in 9 obcinskih stanovanj z 1, 2 in 3 sobami. Obcina je zgradbo postavila iz najemnine vojašnic, „tovornine“70 in dohodkov elektropodjetja. 71 V zacetku leta 1926 so priceli z gradnjo obcinske vecstanovanjske hiše72 na vogalu Smetanove in Vrtne ulice (današnje Prežihove ulice) in do konca leta zgradili niz štirih vecnadstropnih hiš na Vrtni ulici 9 in 11 ter Smetanovi ulici 30 in 32. Prva vecja gradbena akcija, ki so jo zaupali gradbenemu podjetju Ubald Nasimbeni, je z 29 novimi obcinskimi najemniškimi stanovanji bistveno omilila hudo povojno stanovanjsko krizo v mestu, poleg tega pa vzpodbudila tudi zaposlovanje novih gradbenih delavcev, ki so dobili delo na gradbišcu.73 V županstvu so si poleg novogradnje prizadevali pridobivati nove bivalne prostore tudi z adaptacijo hiš, ki so bile v mestni lasti. Tako so spomladi 1926 hišo na Krekovi ulici, kjer je imela obcina svoje urade, in nekdanjo Kiffmanovo hišo na Slomškovem trgu preuredili v stanovanjske prostore.74 V istem casu so sklenili v stanovanjske prostore preurediti tudinekdanjo sinagogo v Židovski ulici, kjer so bile tacas delavnice. Pri tej odlocitvi pa so naleteli na buren odziv socialisticnega kluba, ki je zaradi tega sklepa vložil interpelacijo.75 Leta 1927 je obcina na Smetanovi ulici 34, 36, 38 in 38a zgradila še štiri vecstanovanjske objekte, za katere je mestna uprava uspela pridobiti kredit na odplacilno dobo 10 let. Na tajni seji mestnega sveta 18. novembra 1927 so odlocali o razdelitvi 60 novih stanovanj med 600 prosilcev in v naslednjih dneh izrocili kljuce domovanj novim stano valcem.76 70 Za reševanje pomanjkanja stanovanjskih objektov so v Mariboru leta 1925 uvedli „tovarnino“ (davek na zemljišce, kjer je stala tovarna), s katero se je v mestno blagajno na leto steklo za okoli 600.000 dinarjev (Slovenec, 8. 11. 1925: Iz Štajerske. Iz Maribora. Reševanje stanovanjske krize, 4). 71 Tabor, 6. 8. 1925: Seja mariborskega obcinskega sveta, 3; Tabor, 11. 9. 1925: Nova mestna hiša, 3; Naša straža, 7. 12. 1925: Iz Maribora. Zidava nove obcinske hiše, 3; Naša straža, 7. 12. 1925: Iz Maribora. Zidava nove obcinske hiše, 3; Naša straža, 7. 12. 1925: Likof pri gradnji nove mestne hiše v Franciškanski ulici, 3; Tabor, 8. 12. 1925: Likof pri gradnji nove mestne hiše v Franciškanski ulici, 1. 72 Na seji mestnega sveta 2. marca 1926 je stanovanjski odsek sporocil odlocitev, da so za izvajalca gradbenih del izbrali podjetje Ubald Nasimbeni za 1.847.000 din (PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1926, Zapisnik o IV. redni seje mestnega obcinskega sveta mariborskega, 2. 3. 1926, 17.18; Slovenec, 3. 3. 1926: Maribor. Naši kraji in ljudje. Mariborska obcinska seja, 4). 73 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1926, Zapisnik o I. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 5. 1. 1928, 16.19; Jutro, 6. 1. 1926: Naši kraji in ljudje. Mariborski mestni svet, 3; Naša straža, 6. 1. 1926, 1. seja mariborskega obcinskega sveta, 2. 74 Jutro, 28. 7. 1926: Mariborski obcinski svet, 7; Slovenec, 28. 7. 1926: Mariborski obcinski svet. Nadalje vanje 8. seje, 5. 75 Jutro, 23. 1. 1926: Naši kraji in ljudje. Mariborski obcinski svet, Nadaljevanje proracunske seje, 3. 76 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1927, Zapisnik o tajni seji X. redne seje mest. obcinskega sveta mariborskega. Nadaljevanje javne seje, 18. 11. 1927, 445.458. 147 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 * * * Župan Leskovar je v zacetku leta 1926 izjemno smelo poskusil z izgradnjo novega rotovža. Ker je bil obstojeci rotovž na Glavnem trgu zgrajen že leta 1515, ko je v mestu živelo okoli 1.000 prebivalcev, v casu županovanja dr. Leskovarja pa je Maribor štel že nad 30.000 prebivalcev, hudo zastarelo poslopje ni vec zadošcalo svojim potrebam.77 Svojo idejo o gradnji novega rotovža je župan predstavil mestnim svetnikom in v ta namen celo sklical izredno sejo mestnega sveta. Moderno zasnovan rotovž naj bi po nacrtih zgradili v Jugoslovanskem parku (danes Trg generala Maistra), med realko in velikim županstvom, procelje bi bilo obrnjeno na Trg svobode in ga ne bi zastiral grad.78 Narejeni so bili že preliminarni nacrti in osnovna financna konstrukcija, vendar je zaradi drugih gradbenih prioritet v mestu iniciativa za izgradnjo novega rotovža zastala.79 Borza dela Stanovanjska stiska ljudi v Mariboru kljub izjemnim naporom mestnega sveta in gradbenega odbora ni pojenjala vse do konca Leskovarjevega županskega mandata, saj se je število prebivalstva zaradi priseljevanja še naprej povecevalo. Za mnoge previsoke cene zemljišc, visoke najemnine in kronicno pomanjkanje stanovanj – vse to je botrovalo naseljevanju prebivalstva v revnih cetrtih, kjer so pogosto prebivali v nemogocih razmerah. Širila so se mariborska predmestja Studenci, Pobrežje, Krcevina, Košaki in Tabor. Mesto ni bilo pripravljeno na dotok tako velikega števila prebivalcev, zato se je moralo spopadati s katastrofalnimi življenjskimi razmerami, ki so vladale v improviziranih naseljih, kjer pogosto niso imeli niti oskrbe s pitno vodo (Godina, 1992, 36; Ferlež, 2009, 35; Ferlež, 2014, 429). Ob tej „crni sliki“ je mestu leta 1926 celo pretila ukinitev borze dela, o cemer so razpravljali na seji obcinskega sveta 24. marca 1926, ko so obravnavali predlog velikega župana dr. Otmarja Pirkmajerja, naj obcina prevzame omenjeno institucijo. Mestni svetniki so sprejeli sklep, da vložijo protest proti ukinitvi, ce pa bi s protestom ne uspeli, bi bili pripravljeni prevzeti borzo dela pod pogojem, da bi država placala obcini prispevke, ki so jih placevali delavski zavarovanci za brezposelne.80 O tem vprašanju je tekla razprava tudi na prihodnjih sejah, vendar so imeli svetniki o nadaljnji usodi borze razlicna stališca.81 Kljub temu so se v mestnem svetu uspeli poenotiti in so sprejeli statut borze, ki je dolocal, da so bili v njegovem upravnem odboru trije zastopniki Delavske zbornice in trije zastopniki mestne obcine.82 Delokrog borze je obsegal mesto Maribor in mariborsko okrožje, uradniki borze pa so s svojim delom številnim brezposelnim pomagali pri iskanju zaposlitve, ceprav so delovali le pogodbeno.83 77 Slovenec, 2. 3. 1926: Mariborski novi rotovž, 4. 78 Slovenec, 24. 3. 1926: Maribor. Novi rotovž v Mariboru, 4. 79 Slovenec, 26. 3. 1926: Maribor. Obcinska seja mariborskega sveta, 4; Naša straža, Iz Maribora. Izredna seja mariborskega obcinskega sveta, 3. 80 Slovenec, 26. 3. 1926: Maribor. Obcinska seja mariborskega sveta, 4; Naša straža, Iz Maribora. Izredna seja mariborskega obcinskega sveta, 3. 81 Slovenec, 12. 5. 1926: Seja mariborskega obcinskega sveta, 5; Jutro, 12. 5. 1926: Maribor, Mariborski obcinski svet, 4. 82 Jutro, 16. 6. 1926: Domace vesti, Mariborski obcinski svet, 4. 83 Slovenec, 28. 7. 1926: Maribor. Mariborski obcinski svet, 5. 148 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 KULTURA IN ŠOLSTVO Izjemnega pomena za Maribor je bilo šolstvo, ki je postalo slovensko šele po prevratu, ko je 27. januarja 1919 višji šolski svet v Ljubljani odpravil nemšcino kot obvezen predmet na osnovnih in mešcanskih šolah, nemške ucitelje pa zamenjal s slovenskimi (Potocnik, 2017b, 974.975). V Mariboru so leta 1925 delovale naslednje srednješolske ustanove: teološko semenišce, državna klasicna gimnazija (583 ucencev), državna realka (452 ucencev, 63 ucenk), državno moško uciteljišce (149 ucencev), državno žensko uciteljišce (148 ucenk), žensko uciteljišce šolskih sester, srednja vinarska in sadjarska šola, državna trgovska šola itd. Mariborsko osnovno in mešcansko šolstvo je imelo 4 otroške vrtce (464 otrok), 4 ljudske deške šole in vadnico (1.181 ucencev), 5 ljudskih dekliških šol (1.381 ucenk), pomožno šolo za manj nadarjene otroke (38 ucencev in 24 ucenk), deško mešcansko šolo (454 ucencev) in 2 dekliški mešcanski šoli (437 ucenk). V šolskem letu 1924/1925 se je v Mariboru skupaj šolalo 3.979 ucencev (1.899 deckov in 2.080 deklic).84 Med kulturnozgodovinskimi znamenitostmi v mestu je potrebno posebej poudariti pomen ostankov starega mestnega zidu in drugih „starin“, med mariborskimi kulturnimi ustanovami pa je na prvem mestu Muzej Zgodovinskega društva v Mariboru s kulturnozgodovinsko, narodopisno in narodoslovno zbirko, katere pobudnik je bil dr. Franc Kovacic (Matjašic Friš, 2009a, 109–111; Matjašic Friš, 2009b, 616; Friš, 2013, 121). Mesto se je lahko pohvalilo tudi z Narodnim gledališcem, opero in dramo (Hartman, 2001, 330), vec javnimi knjižnicami (Hartman, 2001, 499–794) in z „najznamenitejšo mestno študijsko knjižnico, ki šteje že nad 13.500 del z vec ko 35.000 zvezkih“ (Hartman, 2001, 873–875). V mestu je v tem casu delovalo tudi vec kot 40 kulturnih in posvetnih društev ter 16 športnih društev, za vecje prireditve in proslave pa sta bili na voljo dve vecji dvorani: Götzova koncertna dvorana in dvorana v Narodnem domu.85 ZADNJE MEDVOJNE OBCINSKE VOLITVE V MARIBORU LETA 1927 Mariborske obcinske volitve konec leta 1927 so bile zadnje volitve v Kraljevini SHS/ Jugoslaviji. Zmagovita koalicija zadnjih obcinskih volitev Narodni blok je po volitvah v oblastno skupšcino januarja tega leta razpadla86 in na volitvah je nastopila vsaka stranka s samostojno listo.87 84 Slovenec, 15. 11. 1925: Jože Stabej, Avtonomno mesto Maribor, 8. 85 Slovenec, 15. 11. 1925: Jože Stabej, Avtonomno mesto Maribor, 8. 86 Ko so januarja 1927 potekale volitve v oblastno skupšcino, je SLS v Mariboru (in Celju) sklenila koalicijo z Narodno radikalno stranko (NRS) in Politicnim in gospodarskim društvom Nemcev v Sloveniji (Politischer und wirtschaftlicher Verein der Deutschen in Slowenien) – s tem je Narodni blok obstajal le še na papirju (PAM-0005, 163, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1927, Zapisnik o izredni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 14. 1. 1927, 1.3; Slovenec, 15. 1. 1927: Maribor. Izredna seja obcinskega sveta, 6; Jutro, 15. 1. 1927: Iz Maribora. V volilno kroniko, 4; Stiplovšek, 2000, 92, 106.107; Ratej, 2006, 460). 87 Prim: Mariborski vecernik Jutra, 16. 12. 1927: Boj za mariborsko obcino, 1; Slovenec, 17. 12. 1927: Mariborcani za zmago in poštenje, 2; Mariborski vecernik Jutra, 17. 12. 1927: Pred obracunom s sedanjimi magistratnimi mogotci, 2. 149 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 SLS si je po velicastni zmagi na volitvah v oblastno skupšcino 27. januarja 1927 prevladujoc položaj na Slovenskem še dodatno utrdila 1. februarja, ko je vstopila v novo vlado Nikole Uzunovica.88 SLS je tako na obcinskih volitvah leta 1927 nastopila samozavestno in mariborskim volivcem glasno predstavljala uspehe stranke in župana Leskovarja v iztekajocem se mandatu,89 njeno vodstvo pa ni vec pristajalo na vlaganje skupnih kandidatnih list (Ratej, 2005, 509). Tudi njihovi politicni nasprotniki niso sedeli križem rok in so na volilnih shodih ter v casnikih poskušali volivce prepricati, naj ne volijo katoliškega tabora. Pri tem so, npr. liberalci, opozarjali na to, da so se v Mariboru v casu Leskovarja davšcine povišale mnogo bolj kot v Ljubljani in da so za vse dosežke v „naši severni prestolnici“ zaslužne vse stranke nekdanje koalicije Narodnega bloka, ne samo SLS.90 Dr. Leskovar je bil 23. februarja 1927 izvoljen za predsednika mariborske oblastne skupšcine in oblastnega odbora mariborske oblasti (Stiplovšek, 2000, 126, 137), ven dar je poleg teh nalog kljub razpadu Narodnega bloka uspešno opravljal tudi funkcijo mariborskega župana vse do izteka mandata. Obcinske volitve so v Mariboru potekale 18. decembra 1927. SLS je bila zmagovalka volitev s 1.858 glasovi, SDS je prejela 885 glasov, NNS pa 172. SLS je tako pripadlo 13 mandatov (plus eden na škodo radikalov), SDS 6, Nemcem 5; komunisti, narodni socialisti, radikali in obrtniška lista so prejeli po 1 mandat. Narodna radikalna stranka je po volitvah vložila protest, ki je bil zavrnjen.91 Dr. Leskovar na volitvah zaradi novih zadolžitev na celu oblastne skupšcine ni vložil kandidature za župana Maribora. 14. januarja 1928 je bila sklicana konstitutivna seja mestnega sveta, na kateri so na župansko mesto izvolili clana SLS dr. Alojzija Juvana, liberalec dr. Franjo Lipold pa je bil izvoljen na podžupansko mesto. Dr. Josip Leskovar, dr. Anton Jerovšek, Franjo Bureš in dr. Lothar Mühleisen so postali mestni svetovalci. Za izvolitev župana, podžupana in svetovalcev so se v katoliškem taboru dogovorili z liberalci, socialisti kot druga najmocnejša stranka v mestnem svetu pa so ostali v opoziciji, saj so odklanjali vsakršno sodelovanje z mešcanskimi strankami.92 NAJPOMEMBNEJŠI DOSEŽKI V LESKOVARJEVEM ŽUPANSKEM MANDATU Leskovar se je županovanja v Mariboru in reševanja problemov, ki so ostali za županom Grcarjem, lotil z veliko vnemo. Kljub varcevalnim ukrepom zaradi skoraj 9 88 Prim: Slovenec, 4. 2. 1927: Vlada stopi pred narodno skupšcino, 1; Slovenec, 4. 2. 1927: Prva seja vlade, 27; Slovenec, 4. 2. 1927: Slovenci v vladi, 2; Jutro, 2. 2. 1927: Klero-radikalska vlada imenovana, 1; Jutro, 2. 2. 1927: Nova vlada že zopet v krizi, 1; Jutro, 2. 2. 1927: G. Uzunovic brani svojo vlado, 1; Stiplovšek, 2000, 115. 89 Slovenec, 17. 12. 1927: Upravo Maribora moremo zaupati samo Slovenski ljudski stranki, 3. 90 Jutro, 16. 12. 1927: Mariborcani, ne pozabite, 2. 91 Slovenec, 20. 12. 1927: Maribor je glasoval za delo in poštenje, 1; Ratej, 2005, 510; Berberih-Slana, 2006, 439. 92 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1928, Zapisnik, 14. 1. 1928, 1.6; Slovenec, 19. 12. 1927: Naš župan v našem Mariboru. Volitve župana, 12, 5; Mariborski vecernik Jutra, 16. 1. 1928: Po konstituiranju mariborskega obcinskega sveta, 1; Mariborski vecernik Jutra, 16. 1. 1928: Bitka za Maribor koncana, 2. 150 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 milijonov primanjkljaja v mestni blagajni,93 je že prvo leto županskega mandata pricel z najemom kreditov za komunalno obnovo in modernizacijo mesta. Tako so priceli s popravljanjem in širitvijo mestnih ulic: urejali in tlakovali so stare ulice, glavne ulice so razširili na 15 m, stranske pa na 10 m. V mestnem središcu so obnovili Tattenbachovo ulico, ki je tekla mimo Narodnega doma (današnja Ulica kneza Koclja). V koroškem okraju so priceli z izgradnjo sodobne mestne kanalizacije, obnovili so Vrtno ulico (danes Prežihova ulica) in podaljšali Smetanovo ulico. Obnovili so ceste med Dravo in železniško progo . Pobreško cesto, Motherjevo ulico (danes Ulica heroja Šaranovica), priceli pa so tudi z deli na cesti v ulici Ob brodu (danes Oreško nabrežje). V magdalenskem predmestju so obnovili Frankopansko ulico (današnja Gorkega ulica) in Tržaško cesto.94 Poimenovali so tudi nekaj novih ulic, med njimi Turnerjevo ulico v koroškem okraju, ki je dobila ime po enem najimenitnejših mešcanov, leta 1924 umrlem doktorju prava, vzgojitelju, mecenu in dobrotniku Pavlu Turnerju (Matjašic Friš, 2015, 622–623). Modernizirali in povecali so klavnico v Melju, kar je bilo zaradi obmejnega položaja mesta in železniške proge izjemno pomembno. Reorganizirali so mestni pogrebni zavod, mestnemu vodovodu so dodali novo vodno zajetje, v ožjem mestnem središcu so modernizirali kanalizacijo. Mesto je dobilo tožbo na drugostopenjskem sodišcu proti vojaški upravi in je povecalo najemnino za vojašnice z 31.000 din na 1.800.000. Uredili so vprašanje najemnine za realko. Po vzoru vecjih, modernejših evropskih mest so poskrbeli tudi za to, da so lahko mešcani kvalitetno preživljali prosti cas. V mestnem parku so postavili sodoben koncertni paviljon in odprli Kavarno Park (danes je v njej mestni akvarij). Na koncu parka pri Treh ribnikih so uredili športne objekte za letno in zimsko rekreacijo (colnarno in drsališce), v športnem parku Ljudski vrt pa so razširili igrišca za tenis. Poleg Državnega mostu cez Dravo so zgradili javno stranišce, o drugem, nasproti glavnega kolodvora, pa so se dogovarjali z upravo železnice. Sprejeli so še sklep o gradnji deške mešcanske in osnovne šole na vogalu Smoletove in Valvazorjeve ulice (danes Ulica Moše Pijada).95 Tudi na podrocju sociale je bil mestni svet z dr. Leskovarjem na celu zelo dejaven. Ustanovili so socialni urad, ki je prevzel skrb za brezposelne, starce in sirote, v nekdanji Langerjevi vili v Ljudskem vrtu ob Korošcevi ulici (danes Mladinska ulica) so zgradili vecji prizidek in odprli dnevno zavetišce za otroke oz. Mladinski dom, v mestu je še naprej delovala borza dela za pomoc brezposelnim. Županstvo je reševalo silno pomanjkanje stanovanjskih prostorov: gradili so obcinske vecstanovanjske najemniške hiše, uredili 140 družinskih stanovanj in podpirali zasebno gradnjo.96 93 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1925, Zapisnik o IV. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 20. 1. 1925, 24-47; Tabor, 22. 1. 1925: Proracunska seja mariborskega obcinskega sveta, 3. 94 Slovenec, 12. 5. 1926: Seja mariborskega obcinskega sveta, 5; Jutro, 12. 5. 1926: Maribor, Mariborski obcinski svet, 4; Naša straža, 10. 6. 1925: Iz Maribora. Seja obcinskega sveta, 3; Slovenec, 10. 6. 1925: Iz Maribora. Seja obcinskega sveta, 3. 95 Slovenec, 12. 5. 1926: Seja mariborskega obcinskega sveta, 5; Jutro, 12. 5. 1926: Maribor, Mariborski obcinski svet, 4; Jutro, 28. 7. 1926: Mariborski obcinski svet, 7; Slovenec, 28. 7. 1926: Mariborski obcinski svet. Nadaljevanje 8. seje, 5; Slovenec, 23. 9. 1926: Seja mariborskega obcinskega sveta, 5; Slovenec, 17. 12. 1927: Mariborcani za zmago in poštenje, 2. 96 Slovenec, 12. 5. 1926: Seja mariborskega obcinskega sveta, 5; Jutro, 12. 5. 1926: Maribor, Mariborski 151 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 Zelo pomembna pridobitev za modernizacijo Maribora v casu Leskovarjevega županovanja je bila vzpostavitev rednega avtobusnega primestnega in mestnega prometa, za kar je bilo ustanovljeno novo mestno podjetje Avto-promet,97 ki je delovalo v okviru plinarne. V casu, ko se je po mestnih ulicah vozilo vsega 10 avtomobilov, je bil najprej aprila 1926 vzpostavljen primestni avtobusni promet, speljane so bile redne avtobusne linije, ki so povezovale Maribor z drugimi mesti na Štajerskem,98 do oktobra 1927 pa so uvedli tudi pet mestnih prog.99 Mesto je z ureditvijo avtobusnega prometa (razmišljali so tudi o uvedbi tramvajev) pridobilo tudi nova delovna mesta, v mestno blagajno pa se je s prodajo voznih kart stekalo vedno vec denarja. Izboljšale so se povezave med mestom in okolico, povezava s sosednjimi mesti in povezava med posameznimi deli mesta, kar je bilo posebej pomembno za delavce in revnejše mešcane.100 Novo mestno podjetje Avto- promet je postalo v kratkem casu izjemno pomembno gospodarsko podjetje, ki je veliko „pomenilo za Maribor, da je [bilo mesto] bolj velemestno“.101 V svojem zadnjem nagovoru ob koncu županskega mandata se je Josip Leskovar vsem obcanom, še posebej pa svojim volivcem, zahvalil za zaupanje in objektivno naštel najpomembnejše pridobitve svojega županovanja. Poleg vseh zgoraj omenjenih je kot pomembne dosežke izpostavil uvedbo racionalnejšega gospodarjenja ter vzpostavitev reda in discipline v mestnih podjetjih, ki na koncu njegovega mandata niso vec poslovala z izgubo, pac pa so nekatera že dosegla predvojno poslovanje in prinašala dobicek.102 NAMESTO ZAKLJUCKA Ceprav dosežki Maribora v Leskovarjevem mandatu niso bili samo zasluga ene stranke in župana, temvec celotne ekipe nekdanjih koalicijskih partnerjev, podžupana, mestnih svetnikov, svetovalcev idr., lahko z gotovostjo recemo, da je bil ravno dr. Josip Leskovar s svojimi vizionarskimi idejami in umnim vodenjem mestne politike med najbolj zaslužnimi, da je Maribor v njegovem županskem mandatu dosegel velik napredek predvsem v oblikovanju zunanje podobe mesta, ki se je razširilo in moderniziralo ter postajalo vse bolj „velemestno“. Obenem je z Leskovarjevo vešce vodeno politiko na socialnem in stanovanjskem podrocju Maribor postal novi dom množici priseljencev, ki so v letih po obcinski svet, 4; Jutro, 28. 7. 1926: Mariborski obcinski svet, 7; Slovenec, 28. 7. 1926: Mariborski obcinski svet. Nadaljevanje 8. seje, 5; Slovenec, 23. 9. 1926: Seja mariborskega obcinskega sveta, 5; Slovenec, 17. 12. 1927: Mariborcani za zmago in poštenje, 2. 97 Podjetje Avto-promet je imelo konec leta 1927 13 avtobusov in 12 zaposlenih šoferjev, ki so bili vešci po pravil avtobusov. V upravljanju je imelo garaže z avto-delavnico in bencinsko crpalko (Slovenec, 29. 11. 1927: Moderni promet v Mariboru – delo SLS, Osebje in avtomobili, 3). 98 PAM-0005, 162, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1926, Zapisnik o I. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, 5. 1. 1926, 3; Slovenec, 10. 4. 1926: Maribor, Seja obcinskega sveta. Avtopromet, 4; Jutro, 10. 4. 1926: Mariborski obcinski svet, 3; Slovenec, 29. 11. 1927: Moderni promet v Mariboru – delo SLS, Razvoj avtoprometa, 3. 99 Slovenec, 29. 11. 1927: Moderni promet v Mariboru – delo SLS, Razvoj avtoprometa, 3. 100 Slovenec, 29. 11. 1927: Moderni promet v Mariboru – delo SLS, Gospodarska korist, 3. 101 Slovenec, 17. 12. 1927: Upravo Maribora moremo zaupati samo Slovenski ljudski stranki, 3. 102 Slovenec, 17. 12. 1927: Mariborcani za zmago in poštenje, 2. 152 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 prevratu prišli v mesto iskat boljšo prihodnost bodisi iz ekonomskih bodisi iz politicnih razlogov. Njegov naslednik dr. Alojzij Juvan je v svoji županski zaprisegi 6. februarja 1928 obljubil, da bo nadaljeval z izpolnjevanjem programa svojega predhodnika, kolikor bodo to dopušcale mestne finance. Leskovarju, ki je „s […] skrbjo in ljubeznijo vedno in povsod zasledoval interese mesta“, se je zahvalil za njegov doprinos k razvoju in razmahu Maribora in zaprosil za njegovo sodelovanje tudi v vlogi predsednika oblastne skupšcine. Vsekakor drži, da je Leskovar v svojem triletnem mandatu izvršil pomemben premik v urbanisticnem, gospodarskem in komunalnem napredku mesta, ceprav je za sicer nujno potrebne investicije najemal visoke kredite in povecal dolg mestne obcine Maribor iz 9 milijonov dinarjev, kot je znašal mestni dolg ob prevzemu županskega mandata, na skoraj 30 milijonov dinarjev.103 Kljub temu se je v zgodovino mesta zapisal kot izjemno napreden, delaven in sposoben župan z izrazitim socialnim cutom in posluhom za potrebe prebivalcev Maribora vseh slojev, še posebej tistih z družbenega dna. 103 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1928, Zapisnik sestavljen na mestnem magistratu mariborskem ob priliki zaprisege župana in podžupana, 6. 2. 1928, 7.8, 10; Berberih-Slana, 2006, 440. 153 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 EXPANSION AND PROGRESS OF MARIBOR DURING DR. JOSIP LESKOVAR’S TERM AS MAYOR (1924–1928) Darko FRIŠ University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: darko.fris@um.si SUMMARY Dr. Leskovar’s (1924–1928) term as mayor is the least researched of all the terms of interwar leaders of the City Municipality of Maribor. He rose to the top of the City Municipality of Maribor with a deliberate pre-election calculation of three political parties the platforms and political spectrums of which differed greatly. During his term, Maribor expanded extensively and made progress in the economic, urban, communal, cultural, and social fi elds. He fortifi ed the status of Slovenia’s second largest city – it was the seat of the Great Mayor of the Great County of Maribor, numerous state offices and institutions, military and ecclesiastical authorities. Based on archival sources from the Regional archives Maribor and the analysis of relevant newspapers this study provides fi rst insight into the activity of city politics and the mayor during the considered period, and is set as an introductory paper to further in-depth research and comprehensive assessment of the political career of this extraordinarily intelligent politician who, after the end of the Second World War, fell into oblivion. Leskovar started his term with eagerness and immediately began solving the problems that his predecessor major Grcar had left. Already in his first year as major Leskovar took loans for utility renovation and modernization of the city despite the austerity measures due to the deficit of almost 9 million in the city treasury. Thus, they began to repair and expand the city streets. They reworked and paved the old streets. They modernized and expanded the slaughterhouse in Melje, the city-owned funeral service was reorganized, a new water catchment was added to the city water works, and the sewage system in the city center was modernized. The city won a lawsuit at Court of Appeal against the military administration, and also settled the issue of rents for the Realschule. The city council, led by Dr. Leskovar, was very active also in the fi eld of social life. They established a social office that took care of the unemployed, the elderly, and the orphans, built a larger extension and opened a daily shelter – Mladinski dom for children in the former Langer’s villa at the Ljudski vrt near Koroška Street (now Mladinska Street), the labour market continued to operate for the unemployed. The mayor and the city council also worked on solving the burning shortage of residential areas: they built municipal multi-apartment renting houses, arranged 140 family dwellings, and supported private construction. Following the examples of larger, more modern European cities, they also provided for the citizens to be able to spend their free time in a quality manner. A modern concert pavilion was set up in the city park and the Cafe Park had opened. At the end of the park 154 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 at the Trije ribniki, sports facilities were constructed for summer and winter recreation (boathouse and ice rink), and tennis courts were expanded at the Ljudski vrt sports park. In addition to the state bridge over Drava, they built a public toilet, and they negotiated with the railway administration for the construction of another opposite the central station. They also adopted a decision on the construction of a boys’ city and elementary school on the corner of Smoletova and Valvazorjeva Street (now Moša Pijade Street). Among other important achievements of Dr. Leskovar’s municipal administration were also the introduction of a more rational management and the establishment of order and discipline in city companies, which at the end of his mandate were no longer operating at a loss; on the contrary, some achieved pre-war business and profi t. Leskovar made signifi cant changes in the urban, economic, and utility progress of the city during his three-year term, despite taking a total loan of almost 30 million dinars for urgently needed investments. Nevertheless, he is remembered as a progressive, hardworking, and capable mayor with a distinct social sense who listened to the needs of the inhabitants of Maribor of all social classes, especially to those from the social “bottom”. Keywords: Dr. Josip Leskovar, Maribor, city management, utility development, urbanism, mayoral elections, economy, National Block (Narodni blok), Slovenian People’s Party (SLS), Kingdom of Serbs, Croats, and Slovenes 155 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 VIRI IN LITERATURA ARS, AS 1931 – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana (ARS), Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialisticne republike Slovenije, 1918–2004 (AS 1931). Definitivni rezultati popisa (1932): Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31 januara 1921 god. Sarajevo, Kraljevina Jugoslavija, Opšta državna statistika. Godeša, B. & E. Dolenc (1999): Izgubljeni spomin na Antona Korošca. Iz zapušcine Ivana Ahcina. Ljubljana, Nova revija. Jutro. Ljubljana, 1920–1945. Marburger [/Mariborer] Zeitung. Maribor, 1862-1945. Mariborski vecernik Jutra. Maribor, 1927.1941. Naša straža. Maribor, 1924.1926. Obcinska uprava – glasilo Županske zveze za Slovenijo, 1922–1927. PAM-0005 – Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Mestna obcina Maribor 1528–1941 (fond 0005). Slovenec. Ljubljana, 1873–1945. Straža. Maribor, 1924.1927. Tabor. Maribor, 1924.1927. UrL.Lmo – Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti. Ljubljana, Delniška tiskarna, 1924–1929. UrL.PuS – Uradni list Pokrajinske uprave za Slovenijo. Ljubljana, Delniška tiskarna, 1921–1924. Zbirka zakonov – I. snopic. Ljubljana, Tiskovna zadruga, 1927. Antolicic, G. (2017): Dr. Vilko Pfeifer – prvi Slovenec na celu mariborske obcine po prevratu (1919–1920). Studia Historica Slovenica, 17, 3, 929.947. Baš, F. & B. Gajšek (1932): Vodnik po Mariboru. Kulturna, tujsko-prometna in gospodarska slika mesta in pokrajine; kulturno-gospodarski pregled Celja in Ljubljane. Ljubljana, Reform-Reklam-Bureau. Baš, F. (1939): Razvoj Maribora v l. 1918.1938. Kronika slovenskih mest, 6, 2, 57.68. Baš, F. (1989): Kulturbund v Celju med dvema vojnama. V: Baš, F.: Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije: izbrani zgodovinski spisi. Maribor, Obzorja, 347–354. Berberih-Slana, A. (2006): Uprava v Mariboru 1919.1929. Studia Historica Slovenica, 6, 2.3, 421.444. Biber, D. (1966): Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933.1941. Ljubljana, Cankarjeva založba. Cvirn, J. (1998): Nemci na Slovenskem (1848–1941). V: Necak, D. (ur.): »Nemci« na Slovenskem 1941–1955: izsledki projekta. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 53–98. Böhm J. (2009): Deutsche Volksgruppe in Jugoslawien 1918–1941. Frankfurt am Main, Bern, Bruxelles, New York, Oxford, Wien, Peter Lang, GmbH. Ferlež, J. (2009): Stanovati v Mariboru. Maribor, Umetniški kabinet Primož Premzl. Ferlež, J. (2014): Bivalni razpon Mariborcanov v obdobju med obema vojnama ali – Kje 156 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 se umiješ, kam greš spat? Studia Historica Slovenica, 2.3, 435–456. Friš, D. (2013): Anton Kaspret in Franc Kovacic – uredništvo Casopisa za zgodovino in narodopisje (1904–1917). Studia Historica Slovenica, 13, 1, 121–142. Godina, M. (1992): Iz mariborskih predmestij. O življenju in kulturi mariborskih delav cev v letih 1919 do 1941. Maribor, Obzorja. Granda, S. (2017): Župani – simbol slovenske lokalne samouprave in demokracije. Studia Historica Slovenica, 17, 2, 449–461. Hartman, B. (2001): Kultura v Mariboru. Maribor, Obzorja. Jenuš, G. (2017): „Ljubi Bog, kako varovati, cesar ni; saj vendar pri vseh koncih in krajih sili v Mariboru slovenski znacaj na dan!“: Johann Schmiderer – zadnji mariborski župan avstrijske dobe. Studia Historica Slovenica, 17, 3, 901.927. Kresal, F. (1970): Stanovanjska zašcita in gradnja stanovanj v važnejših delavskih središcih v Sloveniji od leta 1918 do 1930. Kronika, 18, 2, 105.112. Kresal, F. (2005): Stanovanjska zašcita po prvi svetovni vojni v Sloveniji. Arhivi, 28, 3, 165.173. Leskovec, A. (1991a): Zgodovina uprave v Mariboru 1752-1941. V: Curk, J., Hartman, B. & J. Koropec (ur.): Maribor skozi stoletja, Razprave I. Maribor, Obzorja, 229.312. Leskovec, A. (1991b): Razvoj gospodarstva v Mariboru 1752–1941. V: Curk, J., Hart- man, B. & J. Koropec (ur.): Maribor skozi stoletja, Razprave I. Maribor, Obzorja, 313–414. Melik, V. (2003): Protiliberalno obcinsko vodstvo v Ljubljani 1921.1923. Arhivi, 26, 1, 129.139. Lavrencic, U. (2012): Mestna obcina Mariborska med leti 1922–1924. Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta. Lukman, F. K. (1925): Josip Leskovar. V: Cankar, I. & F. K. Lukman (ur.): Slovenski biografski leksikon, 1. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 638. Matjašic Friš, M. (2009a): Dr. Franc Kovacic – ustanovitelj in sodelavec revije Voditelj v bogoslovnih vedah. Studia Historica Slovenica, 9, 2–3, 615–632. Matjašic Friš, M. (2009b): Franc Kovacic. V: Rahten, A. et al. (ur.): Nova slovenska biografija (Zbirka Življenja in dela, Biografske in bibliografske študije, 4, 3). Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 99–112. Matjašic Friš, M. (2015): Izvrševanje „poslednje volje“ dr. Pavla Turnerja. Studia Historica Slovenica, 15, 3, 621.648. Perovšek, J. (2014): Politicnoupravna podoba Ljubljane. Studia Historica Slovenica, 14, 2.3, 291.338. Perovšek, J. (2017): Predsednik gerentskega sveta, ljubljanski župan in predsednik Mestne obcine Ljubljana dr. Dinko Puc (1924–1935). Studia Historica Slovenica, 17, 2, 641.674. Pivec, M. (1928): Programi politic nih strank in statistika volitev. V: Mal, J. (ur.): Slovenci v desetletju 1918–1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politic ne zgodovine. Ljubljana, Leonova družba, 357–373. Potocnik, D. (2017a): Vladni komisar Ivan Poljanec (1921). Studia Historica Slovenica, 17, 3, 949.959. 157 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ: RAZMAH IN NAPREDEK MARIBORA V CASU ŽUPANOVANJA DR. JOSIPA LESKOVARJA ..., 127–158 Potocnik, D. (2017b): Mariborski župan Viktor Grcar (1921–1924). Studia Historica Slovenica, 17, 3, 961.987. Prunk, J. (2017): Ljubljanski župan dr. Ljudevit Peric. Studia Historica Slovenica, 17, 2, 631.639. Ratej, M. (2005): Slovenska ljudska stranka na Štajerskem med leti 1923 in 1929, Studia Historica Slovenica (Mlinaricev zbornik I.), 5, 1.3, 493.512. Ratej, M. (2006): Kraji na slovenskem Štajerskem in Maribor v letih 1918.1941. Studia Historica Slovenica, 6, 2.3, 445.466. Stiplovšek, M. (2000): Slovenski parlamentarizem 1927–1929. Avtonomisticna prizadevanja skupšcin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno- kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Vodopivec, F. (1925): Zakon o volitvah v obcinska zastopstva v Sloveniji v praksi. Slovenski pravnik, 39, 7.8, 145.153. Zadravec, M. (2010): Mestna obcina Mariborska 1919–1921. Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta. Žontar, J. (1999): Obcine v Sloveniji v letih 1918–1941. V: Rajšp, V. & E. Bruckmüller (ur.): Vilfanov zbornik: pravo, zgodovina, narod. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 603–623. 158 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Received: 2017-05-22 DOI 10.19233/AH.2018.07 Original scientific article MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ŽUPANSKEGA MANDATA DR. ALOJZIJA JUVANA, 1928–1931 David HAZEMALI Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: david.hazemali1@um.si Mateja Matjašic FRIŠ UKC Maribor, Oddelek za znanstveno-raziskovalno delo, Ljubljanska 5, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: mateja.fris@gmail.com Ana ŠELA Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: ana.sela3@gmail.com Majda SCHMIDT KRAJNC Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: majda.schmidt@um.si IZVLECEK Pricujoci prispevek na podlagi gradiva Mestne obcine Maribor, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Maribor, najbolj relevantnih casnikov ter celovitega nabora znanstvene literature osvetljuje manj znane in še neznane vidike prvega županskega mandata dr. Alojzija Juvana (1928–1931). Juvanovo prvo županovanje je predstavljeno skozi prizmo svetovne gospodarske krize, ki je slovenski etnicni prostor zajela leta 1930. Ta je postala stalnica dnevnih redov rednih in tudi izrednih sej mariborskega mestnega sveta. Prispevek ugotavlja, da je prav svetovna gospodarska kriza poleg tranzicije glavnine slovenskega etnicnega ozemlja iz Avstro-Ogrske in Države SHS v novo, prvo jugoslovansko državo vplivala oziroma pogojevala glavnino sprememb v urbano-gradbeni, gospodarski, socialni in kulturni podobi Maribora. Kljucne besede: Maribor, dr. Alojzij Juvan, svetovna gospodarska kriza, mariborski mestni svet, gospodarstvo, kultura, socialne razmere, urbano-gradbeni razvoj 159 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 TRA OPPORTUNITŔ E CARENZE: MARIBOR DURANTE IL PRIMO MANDATO DA SINDACO DEL DOTT. ALOJZIJ JUVAN, 1928–1931 SINTESI Grazie all’analisi della documentazione del Comune cittadino di Maribor conservata presso l’Archivio regionale di Maribor, dei giornali pertinenti e della vasta bibliografi a scientifi ca l’articolo illustra aspetti meno noti e quelli sconosciuti del primo mandato da sindato del dott. Alojzij Juvan (1928–1931). Esso viene presentato nell’ottica della crisi economica mondiale la quale venne percepita dal mondo sloveno nel 1930. Divenne una costante negli ordini del giorno delle sedute ordinarie e quelle straordinarie del Consiglio municipale di Maribor. Il saggio chiarisce che era stata appunto la crisi economica mondiale, oltre alla transizione della maggioranza del territorio etnico sloveno dall’Austria-Ungheria e dello Stato SHS nella nuova statalitŕ jugoslava, a determinare ovvero condizionare la maggioranza dei cambiamenti nell’immagine urbanistica, economica, sociale e culturale di Maribor. Parole chiave: Maribor, dott. Alojzij Juvan, crisi economica mondiale, Consiglio municipale di Maribor, economia, cultura, condizioni sociali, sviluppo urbano UVOD1 Mesto Maribor je v obdobju med obema vojnama doživelo korenite spremembe. Te so se kazale ne samo v urbano-gradbeni podobi mesta, temvec tudi v njegovem gospodarstvu in domala vseh plasteh mestnega življenja. Skupna imenovalca glavnine sprememb v obravnavanem obdobju sta bila tranzicija velikega dela slovenskega etnicnega prostora iz Avstro-Ogrske v novo, prvo jugoslovansko državo, ter svetovna gospodarska kriza. Prihod te v Maribor in druge slovenske kraje (leta 1930) skoraj sovpada s prvim mandatom mariborskega župana dr. Alojzija Juvana (1928–1931). Specificno o Juvanu in Mariboru v casu obeh njegovih županovanj smo prvo znanstveno študijo dobili šele leta 2011 izpod peresa zgodovinarja Maksimiljana Frasa. To je Fras leta 2013 nadgradil z objavo monografije Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov cas. Frasova spoznanja nedvomno osvetljujejo Juvana in obdobje obeh njegovih županovanj, toda pri tem Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom št. P6-0138, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 160 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 umanjka izdaten poudarek na svetovni gospodarski krizi, ki je leta 1930 postala osrednji element politike mariborskega mestnega sveta. Pricujoca razprava skuša zapolniti to vrzel z osvetlitvijo Juvanovega prvega županskega mandata v luci svetovne gospodarske krize. Avtorji smo v ta namen analizirali vec tipologij virov. Predvsem gre izpostaviti arhivsko gradivo Mestne obcine Maribor, ki ga hrani mestni Pokrajinski arhiv. Pregledani so bili tudi nekateri relevantni casniki, predvsem Marburger Zeitung in njegov naslednjik Mariborer Zeitung. Izcrpen nabor relevantne znanstvene literature dopolnjuje tudi najnovejši prispevek slovenske zgodovinarke in arhivistke Nine Gostencnik (2016) o socialnih razmerah v Mariboru v obravnavanem obdobju. Z razpravo smo avtorji skušali torej prikazati manj znane in celo nepoznane vidike izvolitve dr. Alojzija Juvana v župana Maribora, najpomembnejše korake mariborskega mestnega sveta v casu Juvanovega prvega županskega mandata ter vpliv svetovne gospodarske krize na urbano-gradbeno, gospodarsko, socialno in kulturno podobo Maribora. BIOGRAFSKA ZABELEŽKA ALOJZIJA JUVANA Dr. Alojzij Juvan se je rodil 13. junija 1886 na Vacah pri Litiji v revni družini gruntarja Antona Juvana in njegove žene Katarine (roj. Klinc). S pomocjo štipendije iz sklada, ki ga je ustanovil njegov rojak z Vac znani tržaško-koprski škof Matevž Ravnikar, je v Ljubljani obiskoval gimnazijo, nato pa na Dunaju in v Gradcu študiral pravo. V študentskih letih je bil aktiven clan slovenskih katoliških akademskih društev Zarja v Gradcu in Danica na Dunaju. Kot zarjan se je postal tudi politicno aktiven in je leta 1910 pomagalpomembnemu katoliškemu politiku Franju Žebotu pri obcinskih volitvah v Šentilju, ki so potekale v znamenju glasnih slovensko-nemških napetosti. V vlogi politicnega agitatorja je pripomogel k zmagi slovenske stranke, ta zmaga pa je imela kasneje pomemben vpliv pri dolocitvi tega dela severne državne meje po koncu prve svetovne vojne. Med opravljanjem rigorozov je Juvan deloval kot odvetniški pripravnik v Ljubljani pri znanem slovenskem odvetniku in politiku dr. Ivanu Vencajzu, po njegovi smrti avgusta 1913 pa je prišel v Maribor kot odvetniški pripravnik v pisarno kasnejšega mariborskega župana dr. Josipa Leskovarja. Promoviran je bil julija 1914 (Fras, 2013, 16–24). Med prvo svetovno vojno je kot castnik na balkanskem bojišcu padel v italijansko ujetništvo, od koder se je vrnil spomladi 1919. V Mariboru je odprl samostojno odvetniško pisarno in kmalu postal zastopnik številnih pomembnih podjetij. Bil je clan številnih društev, med drugim tudi predsednik in ustanovitelj Slovenskega pevskega društva Maribor. Kmalu po unastanku Kraljevine SHS se je kot pripadnik politicnega tabora dr. Antona Korošca aktivno vkljucil v politicno življenje, najprej kot govornik na javnih politicnih shodih Slovenske kmetske zveze, leta 1920 je bil kandidat Slovenske kmetske zveze za volitve v Ustavodajno skupšcino Kraljevine SHS, aprila 1921 pa je na volilni listi Slovenske ljudske stranke (SLS) prvic nastopil na mariborskih obcinskih volitvah, vendar ni bil izvoljen v obcinski svet. Na naslednjih obcinskih volitvah septembra 1924, na katerih je bil za župana izvoljen dr. Josip Leskovar, je Juvan v vlogi predsednika mariborske mestne organizacije SLS prvic dobil mandat mestnega svetnika, ki ga je 161 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 zasedal vse do naslednjih volitev decembra 1927, ko je bil izvoljen za župana (Fras, 2013, 25–29, 32–42, 46–53). Funkcijo mariborskega župana je opravljal dva mandata. Prvic od januarja 1928 do novembra 1931, drugic pa od septembra 1935 do aprila 1941. V casu njegovega županovanja so bili realizirani številni projekti. Zgrajena je bila Vurnikova delavska kolonija, dosežena komunalna regulacija, tlakovanje cest in ulic, postavitev relejne radijske postaje na Teznu, ukinitev starega mestnega pokopališca ob Strossmayerjevi ulici, preureditev pokopališca na Pobrežju itd. V casu Juvanovega drugega mandata je bil v mestnem gradu odprt Pokrajinski muzej. Z zacetkom druge svetovne vojne je bil Juvan iz javnega življenja za zmeraj izrinjen. Vojno je, kot številni drugi Mariborcani, preživel v izgnanstvu v Srbiji. Zatem se je vrnil v Maribor in spet odprl advokaturo, a so mu jo kmalu odvzeli. Cez nekaj casa je našel zaposlitev na maticnem uradu mestnega ljudskega odbora v Mariboru. Umrl je v anonimnosti 19. aprila 1960 (Fras, 2011). ZGODOVINSKE OKOLIŠCINE TER NAJPOMEMBNEJŠI KORAKI MARIBORSKEGA MESTNEGA SVETA V CASU PRVEGA ŽUPANSKEGA MANDATA DR. ALOJZIJA JUVANA Dr. Alojzij Juvan je bil prvic izvoljen za župana Maribora 14. januarja 1928,2 v nemirnem casu, ki je bil za prvo jugoslovansko državo v marsicem prelomen. Desetletje trajajoc narodnopoliticen boj avtonomisticno-federalisticnih zahtev Slovencev in drugih nesrbskih narodov proti centralizmu in velikosrbski politiki je v casu Juvanovega prvega županskega mandata dosegel vrelišce (Gostencnik, 2017, 989-1018) Streljanju v beograjski skupšcini,3 do katerega je prišlo le pol leta po Juvanovi izvolitvi, je 6. januarja 1929 sledila uvedba diktature s strani kralja Aleksandra Karadordevica (Tomasic, 1940, 582). Ta je ne samo koncala spor med razdrtima strujama v državi v prid velikosrbskega hegemonizma, ampak je v sklopu drugih pomembnih politicnih sprememb tudi prekinila uspešno uveljavljanje oblastnih samouprav, ki so zacele delovati šele v zacetku leta 1927, kar je neposredno prizadelo tudi mariborski mestni svet4, ki je bil razpušcen (Stiplovšek, 2000, 9; Perovšek, 2005, 180–188). Takratni veliki5 župan za mariborsko oblast dr. Franc Schaubach je na podlagi Zakona o izpremembi zakonov o obcinah in oblastnih samoupravah (Fras, 2013, 94) 8. januarja 1929 za župana ponovno imenoval Alojzija Juvana, svoje nekdanje mesta pa so dobili nazaj tudi preostali clani prejšnjega obcinskega sveta (Gostencnik, 2017, 992-995). Imenovani so bili tudi novi clani mestnega sveta, in sicer: dr. Anton Jerovšek, dr. Josip 2 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1928, Zapisnik o izvolitvi župana, podžupana in štirih mestnih svetnikov dne 14. januar 1928, 3. 3 Nova doba, 20. 6. 1928: Streljanje v Narodni skupšcini, 1. 4 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1929, Zapisnik I. redne seje dne 31. januarja 1929, 2. 5 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila med letoma 1922 in 1929 upravno razdeljena na 33 oblasti, katerim so nacelovali »veliki župani«. 162 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 Leskovar, Lothar Müleisen, Fran Bureš ter Alojz Koechler.6 Novi podžupan je postal dr. Franjo Lipold.7 Župan Juvan in mariborski mestni svetniki so se takoj po normalizaciji razmer in vzpostavitvi nove (stare) mestne uprave lotili perece stanovanjske stiske, ki je v Mariboru postala še posebej izrazita konec dvajsetih let 20. stoletja.8 Leta 1929 nastala svetovna gospodarska kriza (Perkins, 2008) je med letoma 1930 in 1931 stanovanjsko stisko v Mariboru še poslabšala, zato je bila vselej na dnevnem redu sej mariborskega obcinskega sveta.9 Vplivi zloma newyorške borze so se kazali tudi na mariborskem gospodarstvu, ki je, izvzemši tekstilne industrije, mocno nazadovalo (Leskovec, 1991b, 363). Med pomembnejše korake mestnega vodstva v tem obdobju štejemo urejanje zasilnih bivališc za najrevnejše mešcane ter njim bolj prijaznih najemnih, velikodušno karitativno dejavnost, izgradnjo številnih objektov, med drugim t. i. delavske stanovanjske (Mestne oz. Vurnikove) kolonije v Magdalenskem predmestju, carinarnice v Einspielerjevi ulici, carinske in kolodvorske pošte na Aleksandrovi cesti, letno kopališce Mariborski otok,10 športni stadion ŠK Železnicar ob Tržaški cesti, urejeno pa bilo tudi novo cerkveno pokopališce na Pobrežju. V casu Juvanovega prvega županskega mandata so bili postavljeni tudi nacrti za novo šolo v Magdalenskem predmestju, pohorsko vzpenjaco ter celo mariborsko letališce (Fras, 2013, 54–55, 57–59, 60–64, 107, 75–81). Spremembe v urbano-gradbeni podobi Maribora je spremljala tudi elektrifikacija mesta in okoliških obcin (Leskovec, 1991a, 293). Tudi Juvanov prvi županski mandat so zaznamovala tudi trenja s predstavniki mariborskih Nemcev v mestni upravi. V enem takšnih konfliktov je župan mariborskemu obcinskemu svetniku in predstavniku nemške manjšine Juliju Pfrimerju prepovedal rabo nemškega jezika na sejah, pri cemer ga je podprlo tudi upravno sodišce v Mariboru.11 Ta dogodek je podrobneje analiziran v poglavju o kulturi. Nova jugoslovanska država je bila od jeseni leta 1929 naprej razdeljena na 9 banovin in posebno beograjsko upravno podrocje (Seton-Watson, 1932, 23). Dr. Alojzija Juvana je 30. novembra 1931 ban nove Dravske banovine dr. Drago Marušic razrešil s položaja 6 PAM-0005, 139, Sestava obcinske sveta od 6. januarja 1929 do 27. septembra 1935, dopis 165/1, 8. januar 1929. 7 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1929, Zapisnik I. redne seje dne 31. januarja 1929, 2. 8 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1928, Zapisnik I. redne seje dne 10. februarja 1928. Podrobneje o razmerah v Mariboru v obdobju med obema vojnama glej Gostencnik, 2016; 2017; Jenuš, 2017; Antolicic, 2017; Potocnik, 2017a; Potocnik, 2017b. 9 S stanovanjsko problematiko se je doticni mestni obcinski svet ukvarjal že na samem zacetku mandata. Tako je npr. na zaprti seji mestnega obcinskega sveta 15. marca 1928 obcinski svetnik NRS Janko Tavcar prišel do tragicnega zakljucka, da bo po prvem maju tistega leta na obmocju Maribora najmanj 120 brezdomskih družin (PAM-0005, 163, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1928, Zapisnik o tajni seji II. redne seje dne 15. marca 1928, 3). 10 Župan dr. Juvan ga je slovesno odprl »ob sodelovanju dveh godb in športnih plavacev« 15. junija 1930 (Jutro, 15. 6. 1930: Iz Maribora: Otvoritev kopališca, 4; Slovenec, 28. 6. 1930: Z otvoritve mariborskega kopališca, 3). 11 PAM-0005, 139, Sestava obcinskega sveta od 6. januarja 1929 do 27. septembra 1935, dopis št. 395 (razsodba in priloženi dopisi). 163 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 mariborskega župana, potem ko je na državni ravni Slovenska ljudska stranka (SLS) zaradi nestrinjanja z novo ustavo prestopila v opozicijski tabor. Politicni katolicizem je s tem izgubil na vplivu tudi na državni ravni (Leskovec, 1991a, 293). Ob Juvanu so bili razrešeni tudi trije mestni in enajst obcinskih svetnikov. V Mariboru kot tudi na ravni Dravske banovine so se na oblast zavihteli liberalci. Novi mariborski župan je postal dotedanji podžupan dr. Franjo Lipold.12 VOLILNI LETI 1927 IN 1928 Mariborske obcinske volitve konec leta 1927 so potekale v senci zmagoslavja Slo venske ljudske stranke13 nad drugimi strankami na volitvah v ljubljansko in mariborsko oblastno skupšcino 23. januarja istega leta. V mariborsko oblastno skupšcino so bili izvoljeni poslanci devetih razlicnih politicnih strank,14 toda poslanci SLS so imeli s poslancema Narodno radikalne stranke (NRS) in poslancem Hrvaške pucke stranke (HPS) absolutno vecino (68,75 %) (Stiplovšek, 2000, 106–107). Svoj dominanten položaj je SLS na Slovenskem še dodatno utrdila 1. februarja, ko je vstopila v šesto vlado Nikole Uzunovica (Stiplovšek, 2000, 115). Na mariborskih obcinskih volitvah, ki so bile razpisane za 18. december 1927, je bilo torej za pricakovati podoben uspeh SLS. Zgodilo se je ravno to: SLS je prejela 1.858 glasov, na drugem mestu je bila Socialisticna stranka Jugoslavije (SSJ) s 1.713 glasovi, tretja Samostojna demokratska stranka (SDS) z 881 glasovi, sledile so »lista domace (nemške) stranke« s 736 glasovi, NRS z 234 glasovi, Neodvisna obrtniška lista s 190 glasovi, Narodna socialisticna stranka s 172 glasovi, na zadnjem mestu pa je pristala lista Delavsko-kmeckega republikanskega bloka – prejela je 146 glasov. Skupno se je volitev udeležilo 5930 (593115) volilnih upravicencev.16 Preracunano na 41 prostih mandatnih mest v novem obcinskem svetu je SLS prejela 14 mandatov, drugi so bili socialisti z 12 mandati, kot tretji so s 6 mandati prag sveta prestopili »demokrati«, na cetrtem mestu je bila nemška manjšina s petimi mandati, preostale politicne stranke in liste pa so prejele vsaka po en mandat.17 Mestni svetniki so postali: 1) SLS: Dr. Josip Leskovar, dr. Anton Jerovšek, dr. Franjo Žebot, Franjo Hohnjec, Vid Murko, dr. Alojzij Juvan, Igancij Ozvatic, Jože Stabej, Henrik Saboty, Miha Lahovic, Henrik Senekovic, Franc Hrastelj, Lambert Aljancic ter Anton Golež; 2) SSJ: Viktor Eržen, Viktor Grcar, Andrej Bahun, Josip Ošlak, Ivan Krajnik, Ivan Favaj, Ivan Majer, Josip 12 PAM-0005, 164, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1931, Zapisnik o izredni seji mestnega obc. sveta mariborskega dne 5. 12. 1931, 201–203. 13 Podrobneje o vzrokih za zmago SLS glej Vidovic Miklavcic, 1994, 36–37. 14 Slovenec, 24. 1. 1927: Triumf Slovenske ljudske stranke na celi crti. Strahovit poraz vseh nasprotnikov, 1; Slovenec, 24. 1. 1927: Izid v mariborski oblasti: SLS 42, SDS 6, NRS 2, Radic 10, Socialisti 3, SKS 1, Slovenec, 2; Jutro, 24. 1. 1927: Izidi v mariborski oblasti, 1. 15 Marburger Zeitung navaja (20. 12. 1927: Der neue Gemeinderat, 3) enega volilnega upravicenca vec kot Slovenec. 16 Slovenec, 20. 12. 1927: Maribor je glasoval za delo in poštenost, 1. 17 Slovenec, 20. 12. 1927: Nov obcinski svet, 1. 164 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 Petejan, Alojzij Ceh, Matija Jurak, Adolf Jelen ter Karel Jekl; 3) SDS: dr. Zmagoslav Kac, Vilko Weixl, Franjo Bureš, dr. Franjo Lipold, dr. Pavel Strmšek ter Ivan Kejžar; 4) »lista domace (nemške) stranke«: dr. Lothar Mühleisen, Julij Pfrimer, Ivan Sirak, Karl Robaus in dr. Karl Kieser; 7) 5) NRS: Janko Tavcar; 6) lista Delavsko-kmeckega republikanskega bloka: Andrej Canžek; 7) Narodna socialisticna stranka: Rudolf Tumpej; 8) Neodvisna obrtniška lista; Štefan Dolcek.18 Obcinskim volitvam so sledile volitve za župana mesta Maribor. Mestni magistrat jih je 11. januarja 1928 z razglasom št. 34.207/27 razpisal skupaj z volitvami za podžupana ter 4 mestne svetnike; izbran je bil 14. januar.19 Dan poprej so imeli pri SLS zbor zaupnikov; razpravljali so o njihovi izbiri za kandidata za župana. Dotedanji župan dr. Josip Leskovar, ki je leta 1927 postal tudi predsednik oblastne skupšcine in oblastnega odbora mariborske oblasti, se je odpovedal ponovni kandidaturi za župana. V isti sapi je zato predlagal kot županskega kandidata svojega nekdanjega odvetniškega pripravnika dr. Alojzija Juvana. Tako Juvan sam kot preostali zaupniki so Leskovarjev predlog sprejeli (Fras, 2013, 52). Voliti novega župana so imeli pravico vsi obcinski svetniki. Na dan volitev jih je bilo navzocih 40. Za predsednika volilne komisije je bil izbran Ivan Širak, medtem ko sta Franjo Žebot in Josip Ošlak sprejela funkciji overiteljev. Za izvolitev novega župana je bil potreben le en krog: dr. Juvan je prejel 25 glasov od 40, medtem ko jih je njegov protikandidat iz vrst SSJ Viktor Eržen prejel 13 (2 glasovnici sta bili prazni). Novoizvoljeni župan dr. Juvan je takoj po razglasitvi rezultatov izjavil, da odlocitev sprejme.20 Izvolitvi21 dr. Alojzija Juvana za novega župana Maribora so sledile volitve za novega podžupana. Za mesto podžupana sta se potegovala kandidat SDS dr. Franjo Lipold in »socialist« Ivan Krajnik. Zmagal je prvi. Od skupno 40 glasov jih je prejel 23, medtem ko jih je njegov protikandidat prejel 13 (4 listici so se izkazali za prazne).22 Zadnje v vrsti volitev so bile na dnevnem redu volitve štirih novih mestnih svetnikov, pri katerih so bili po prvem krogu izvoljeni dr. Josip Leskovar in dr. Anton Jerovšek iz vrst SLS ter Franjo Bureš kot predstavnik SDS. Predsednik volilne komisije Širak je nato odredil drugi krog volitev, po katerem je bil za cetrtega mestnega svetnika izbran predstavnik nemške manjšine dr. Lothar Mühleisen. Vsi štirje novoizvoljeni mestni svetniki so svojo funkcijo sprejeli (za Mühleisna je to storil njegov strankarski kolega dr. Karol Kieser).23 Slavnostni zaprisegi novoizvoljenih župana in podžupana sta se zrecitirali 6. februarja na mariborskem mestnem magistratu, ob navzocnosti velikega župana dr. Schaubacha. Ob tej priložnosti je Juvan – zdaj že v vlogi župana – povedal naslednje: 18 Slovenec, 20. 12. 1927: Nov obcinski svet, 1. 19 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1928, Zapisnik spisan dne 14. januarja 1928 v smislu 51. zakona o volitvi v obcinska zastopstva v Sloveniji v posvetovalni ci mestnega magistrata povodom volitve župana, podžupana in 4 mestnih svetnikov, razpisano z razglasom mestnega magistrata z dne 11. 1. 1928 št. 34.207/27, 1. 20 Prav tam, 2–3. 21 Marburger Zeitung, 17. 1. 1928: Dr. Alois Juvan – Burgermeister von Maribor, 3. 22 Prav tam, 3. 23 Prav tam, 4–5. 165 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 Gospod veliki župan! Prisrcna zahvala za Vaše prijazne besede, ki ste jih naslovili na mojo osebo in na obcinski svet. Izjavljam, da se popolnoma zavedam prisege, ki sem jo danes položil. Zagotavljam, da bodem zastavil vse svoje moci v dobrobit mesta Maribora in da bodem prisego zvesto in pošteno držal, ne samo po besedi, ampak tudi po duhu […].24 Juvanova zaobljuba je bila sprico takratnih socialnih razmer v mestu prakticno še isti dan postavljena na preizkušnjo. MARIBORSKO GOSPODARSTVO V PRIMEŽU VELIKE GOSPODARSKE KRIZE Gospodarski vzpon Maribora, ki ima svoje zacetke v sredini 19. stoletja, je bil po koncu prve svetovne vojne s presekanjem do takrat glavne prometne žile Dunaj-Maribor Ljubljana-Trst sicer okrnjen, toda mesto je s svojo obmejno lego v najbolj razvitem delu prve jugoslovanske države kljub temu še naprej privabljalo tuj kapital (predvsem avstrijski in ceškoslovaški) (Pocivavšek, 2010, 300). Mestu je služilo tudi protekcionisticno okolje nove države, ki je spremenila relativne cene v korist industrije. Zaradi tega in ob velikem notranjem trgu je v Mariboru v drugi polovici 20. let prišlo do podvojitve industrijskih zmogljivosti (Lazarevic, 2009, 56–82). V obravnavanem obdobju je Maribor s svojimi 33.149 prebivalci25 veljal za izrazito industrijsko in trgovsko mesto, ki je poleg tujega kapitala privabljal tudi na stotine novih delavcev. Ti so že konec 20. let povzrocili silovito stanovanjsko stisko; temu vprašanju smo namenili vec prostora v nadaljevanju. Tudi ob izbruhu svetovne gospodarske krize leta 1929, ki je slovensko etnicno ozemlje doletela leto kasneje, je Maribor obdržal status ob Ljubljani najpomembnejšega slovenskega industrijskega središca (Lazarevic, 1997, 62–63). Graf zaposlitvene strukture Maribora v Juvanovem casu kaže, da sta najvec zaposlitvenih možnosti nudili industrija in obrt: Mariborska industrijska dejavnost je bila zgošcena na treh podrocjih, v bližini treh železniških postaj: ob glavnem kolodvoru v Melju in Orešju, na Teznem ter ob koroškem kolodvoru (Pirkovic-Kocbek, 1982, 11). Prevladovali so veliki industrijski obrati z vec kapitala ter vecjim številom delavcev, kot jih je bilo v Ljubljani (Lazarevic, 2010, 27). Za dobrobit mestnega proracuna, ki je bil v letih krize mocno okrnjen, je mestni obcinski svet 3. oktobra leta 1930 sprejel sklep o implementaciji novega davka na blagovni promet.26 Navkljub gospodarski krizi se je v Juvanovem casu tekstilna industrija še okrepila.27 Zgodovinar Antoša Leskovec ugotavlja, da se je ustanavljanje novih tekstilnih tovarn v Mariboru nadaljevalo skoraj brez prestanka do konca 30. let, torej tudi v casu, ko je bil 24 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1928, Zapisnik sestavljen na mestnem magistratu mariborskem ob priliki zaprisege župana in podžupana dne 6. 2. 1928, 3. 25 Podatek velja za leto 1931. 26 Mariborer Zeitung, 5. 10. 1930: Die neue Städtische Wareneinführsteuer, 4. 27 Podrobneje specificno o porastu tekstilne industrije v Mariboru glej Kresal, 1976. 166 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 Graf 1: Zaposlitvena struktura mariborskega prebivalstva leta 1931 (Pocivavšek, 2010, 300). preostanek industrije skupaj z obrtjo, trgovino in drugimi panogami v krizi (1930–1934)28 (Leskovec, 1991b, 364). Med najvecja mariborska industrijska podjetja, ki so nastala v casu Juvanovega prvega mandata, prištevamo konglomeratsko podjetje Mariborcana Josipa Hutterja, ustanovljeno leta 1926, ki je zacelo obrat s tovarno hlacevine, nato pa postavilo še tkalnico klotov (1929).29 Na Jezdarski ulici je leta 1927 Ceh Ivan Braun bivšo konjeniško vojašnico preobrazil v tekstilno tovarno. Leta 1931 pa je k upravi tovarne pristopil še tekstilni tovarnar Avgust Ehrlich, ki je kasneje prevzel celotno podjetje. Ivan Braun je izstopil iz družbe (Kresal, 2010, 268).V casu Juvanovega mandata je delovala še tovarna za svilo in trakove, ki je zacela obratovati že leta 1923, v Maribor pa se je iz Ljubljane sedež podjetja prenesel leta 1931. Veliki tovarni tekstila v tistem casu sta bili še podjetji Loebl et Schonsky v Melju ter Zelenka et Co. v Linhartovi ulici. Prva se je kasneje preimenovala v Mariborsko tekstilno tvornico, kjer je bilo leta 1930 zaposlenih ok. 450 delavcev, v varaždinski tovarni, ki je bila tkalnica podjetja, pa še dodatnih 200 ljudi. Podjetje Zelenka et Co. je leta 1928 spremenilo vodstvo, saj je izstopil družabnik Ervin Zelenka, vendar jo je leta 1938 kupila švicarska družba Suitex, ki je vse stroje in predilnice prodala naprej, v Mariboru pa je ostala zgolj tkalnica. V 20. letih je Maribor na Teznu že dobil novo tekstilno tovarno, ki jo je ustanovila delniška družba Jugoslovensko Zerkovic. To podjetje 28 V letih krize se je v mariborskem Mestnem svetu o gospodarstvu razpravljalo prakticno vsako redno sejo. O njih je redno porocal tudi Mariborer Zeitung. Ena takšnih sej je bila tudi z dne 27. novembra 1930, na kateri so po porocanju casnika razpravljali o mestnem proracunu za prihodnje leto (Mariborer Zeitung, 29. 11. 1930: Der Gemeindevoranschlag, 4.). 29 Med letoma 1933 in 1939 je Hutterjevo podjetje odprlo še predilnico, tovarno sukanca in svile (Leskovec, 1991b, 364). 167 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 se leta 1929 preimenuje v podjetje Teksta, kjer so tkali vrvice, trakove, cipke. 1939 je bilo v tem podjetju zaposleni 200 delavcev. Poleg prej omenjenega Josipa Hutterja je za veliko podjetniško osebnost veljal tudi Marko Rosner, ki je v meljski industrijski coni postavil nove tovarne, npr. tovarno, ki je izdelovala tiskano bombažno in svileno blago, podjetje Marko Rosner, tekstilna industrija Maribor, ki ga je ustanovil s sodelovanjem dunajskega trgovca Wernerja Baaderja, ki je dopolnila tekstilni program prej omenjenega podjetja. Ustanavljati pa so se zaceli tudi manjši obrati v mestu in okolici, pri cemer je znacilno, da gre v vecini za obrate zakljucnih stopenj tekstilne panoge, predvsem za konfekcijo. Najvecja taka konfekcija je bila v Križevem dvoru na Ruški cesti. Leta 1931 je zacela delovati tudi Mehanicna tkalnica in barvarna Cehoslovaka Stanka Brena na Studencih. V tovarni so izdelovali predvsem blago za ženske obleke, zaposlenih pa je imela okoli 50 delavcev. Prav tako je na obmocju Studencev delovala še rocna tkalnica Ceha Jana Barte, kjer je bilo manj zaposlenih, izdelovali pa so frotirno tkanino. Dejstvo je, da je bilo v Mariboru v tem casu najvec tekstilnih podjetij v Sloveniji znotraj takratnih jugoslovanskih meja, posledicno je bilo v tej industriji zaposlenih tudi najvec delavcev (Leskovec, 1991b, 364-368). SOCIALNE RAZMERE V MARIBORU MED LETOMA 1928-1931 Stanovanjska stiska Juvanov cas njegovega prvega mandata je veliki meri zaznamovala gradnja novih objektov zaradi stanovanjske stiske, ki se je pojavila predvsem zaradi t. i. »bega možganov« ter industrializacije mesta, ki je v center in okolico privabila res veliko novih stanovalcev. Mestno prebivalstvo se je med letoma 1880 in 1931, ce v obzir vzamemo tudi dogodke prve svetovne vojne, povecalo za kar 93,3 %, prebivalstvo Teznega pa celo za 643,3 %, visok porast je bil tudi Studencev za 292 %, Pobrežja za 421 %, in Radvanja za 167 % (Melik, 1957, 76). Maribor je torej po zakljucku prve svetovne vojne res doživel demografski pretres, saj se je s tem spremenila tudi nacionalna struktura in s tem tudi gospodarska moc in vpliv (Ferlež, 2014, 437). Število prebivalcev se je iz trideset tisoc prebivalcev iz leta 1921 povecalo na triintrideset tisoc v letu 1931 (Ferlež, 2002, 98). Vecina je bila delavcev, ki so izvirali iz mariborske okolice, bivali pa so najveckrat na Studencih, Pobrežju ter Magdalenskem predmestju. Zaradi tako velikega preseljevanja ljudi s podeželja v mesto ter mestno obrobje so na obmocju Studencev ter Tabora do leta 1930 nastala obsežna stanovanjska obmocja enodružinskih hiš, levi breg mesta pa je zacel pridobivati podobo mešcanske cetrti (Pak & Drozg, 1994, 45-57). Pravzaprav so bili uradni prostori in stanovanja ena najvecjih težav v Mariboru tistega casa, saj jih je kar naprej primanjkovalo (Berberih-Slana, 2006, 431). Nižji in srednji sloji prebivalca so si zaceli celo postavljati lastne hišice, kjer je bila cena zemljišc nižja, gradili pa so brez regulacijskih nacrtov. Vendar pa je stanovanj v Mariboru predvsem za nižje sloje nenehno primanjkovalo. Še posebej problematicen je bil cas velike gospodarske krize, ko velikoštevilcne družine niso zmogle placevati najemnin ali najeti stanovanja (Leskovec, 1991a, 296). 168 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 Mestna obcina je temu problemu namenjala precejšnjo pozornost, saj so se dnevno ukvarjali s prošnjami socialno-politicne narave. Prav v prošnjah se vidi, v kakšni bedi, ki je bila posledica katastrof prve svetovne vojne, gospodarske krize ter slabih letin, so mnogi mešcani takrat živeli (Gostencnik, 2016, 631). Dr. Alojzij Juvan je problematiko poskušal reševati takoj, ko je nastopil s prvim županskim mandatom, reševal pa jo je precej uspešno. Na prvi seji mariborskega obcinskega sveta, 10. februarja 1928, je, ceprav zadeva niti ni bila na dnevnem redu, predlagal30 izgradnjo delavske kolonije v Magdalenskem predmestju31 za delavce Okrožnega urada za zavarovanje delavcev, ki je bila prvi primer vrstne gradnje na mariborskem podrocju.32 Po prvih nacrtih arhitekta Ivana Vurnika (1884-1971),33 po katerem je Vurnikova delavska kolonija tudi dobila ime, naj bi obsegala 75 enodružinskih hiš, vendar je obcinski svet 21. junija 1928 zaradi velikega zanimanja za nacrtovane hiše sklenil, da se število hiš podvoji. V ta namen je obcinski svet najel posojilo petih milijonov dinarjev, rok za dokoncanje vseh hiš pa se je postavil na 15. december 1928.34 Na koncu je bilo skupaj zgrajenih 147 enodružinskih hiš. Šlo je za najimenitnejšo delavsko kolonijo, kjer so lahko živeli delavci z dolgorocnim odplacevanjem (25 let) na obroke v višini polovicne najemnine za enaka stanovanja na primer v najemnih hišah. V bližini te kolonije pa je obcina zgradila še stavbe s približno 130 najemnimi stanovanji ter v sklopu stanovanjske gradbene akcije še stanovanja za 121 siromašnih družin, ki so se lahko naselile po deložacijah v barakah in vagonih v takratni Danjkovi ulici (Leskovec, 1991a, 296). Te kolonije so se nahajale v kareju med Fochevo, Metelkovo, Delavsko in Koseskega ulico ter Betnavsko cesto. Naselje so leta 1929 povecali še za 4 osem-stanovanjske hiše in leta 1933 še za 4 enake hiše na Metelkovi in Delavski ulici (Curk, 1991, 549). Med letoma 1929 do 1930 so hkrati nastale še naslednje stavbe: vecstanovanjski vili v Gregorcicevi in Prežihovi ulici, sanatorij dr. Mirka Cernica na Tyrševi, štirinadstropna stanovanjska hiša na vogalu Strossmayerjeve in Gregorciceve ulice ter poslopje okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ulici talcev. S prvim majem 1928 je prenehala veljati tudi stanovanjska zašcita najemnikov, zato je obcina želela še pospešiti gradnjo zasilnih stanovanj. Tako so le ta zgradili v nekdanjih konjušnicah bivše vojašnice v Jezdarski ulici, v nekdanji Dravski vojašnici na Vojašniškem trgu, v baraki pri Kasarni vojvode Mišica idr. (Fras, 2013, 55–56). Obcinski svet je leta 1928 sprejemal tudi sklepe o gradnji barak z zasilnimi stanovanji v Jadranski 30 Predlog je bil podan tudi s strani Juvanovega predhodnika, župana Josipa Leskovarja. Ministrstvo za social- no politiko je namrec že v casu njegovega županovanja obljubilo brezobrestni kredit, ce bo obcina hkrati prispevala isti znesek (dva milijona dinarjev) (PAM-005, 163, Zapisnik o I. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega dne 10. 2. 1928, št. 3260/28, 14; Fras, 2013, 54). 31 Magdalensko predmestje je danes mestna cetrt Tabor. 32 PAM-0005, 163, Zapisnik o I. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega dne 10. 2. 1928, št. 3260/28, 14. 33 Ivan Vurnik je bil prvi, ki se je pricel nacrtno ukvarjati s študijem temeljnega problema pionirske dobe funkcionalizma – z vprašanjem množicne stanovanjske gradnje in s tako imenovanim stanovanjskim mini mumom (Pivkovic-Kocbek, 1982, 13). 34 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mariborskega obcinskega sveta v letu 1928, Zapisnik o VI. redni seji mest nega obcinskega sveta mariborskega dne 21. 6. 1928, 3. 169 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 ulici, v ulici Kraljevica Marka ter sklenil, da bodo najeli novo posojilo za nadaljnjo gradnjo zasilnih stanovanj.35 Hkrati je mestna obcina, da bi podprla zasebno stavbno gibanje, 15. marca 1928 sprejela tudi sklep, da se za vse novozgrajene stanovanjske zgradbe, ki so imele uporabno dovoljenje v letu 1927, ali 1928 oprosti placevanje obcinskih davkov gostašcine, vodarine in kanalšcine.36 Na tak nacin in s sofinanciranjem gradnje novih stavbnih zemljišc za socialno šibke in delavske razrede je mestni svet z županom dr. Alojzijem Juvanom na celu uspešno reševal stanovanjsko stisko. Brezposelnost in karitativna dejavnost Velika gospodarska kriza oz. velika depresija, ki je svet udarila leta 1929, je posledice pustila tudi v Mariboru, predvsem v socialni stiski. V Mariboru je socialno-politicne zadeve vodil socialno-politicni urad, ki je bil organ obcinskega sveta. Urad je predpisal pravilnik socialno-politicne uprave, ki je bil sprejet že pod županovanjem Juvanovega predhodnika dr. Josipom Leskovarjem.37 Za ubožne in brezposelne na robu preživetja se je v casu Juvanovega prvega mandata županovanja razvila tudi karitativna dejavnost. Mariborska mestna obcina je jeseni 1931 na sestanku zastopnikov dobrodelnih društev in mestnih ustanov ustanovila zimsko pomoc pod imenom Pomožna akcija za siromašne sloje mesta Maribor.38 Oktobra 1932 so sprejeli svoj pravilnik in dolocili odbor Pomožne akcije. Glavni odbor je imel tudi v mestnih okrajih svoj pododbor, ki je na terenu ugotavljal kakšne so socialne razmere v dolocenem okraju ter v kakšni obliki je pomoc potrebna. Osrednji odbor je nato potrebnim dajal nakazila za živila, kurjavo itd. Pomoc je bila deljena pod strogim nadzorom. Cilj Pomožne akcije je bil pridobiti prostovoljne prispevke za blažitev socialne stiske revnih slojev. Za pomoc so se obrnili direktno na mešcane, denarna sredstva so skušali pridobiti tudi z dobrodelnimi prireditvami, zbirali pa so tudi oblacila in obutev. Za pomoc so prosili tudi podjetja, ki so se obvezala k denarni pomoci.39 Pomožna akcija je hkrati financirala tudi javna dela, kjer so zaposlovali brezposelne osebe. Taka dejanja je mocno podpiral tudi Juvan, ki je vsakemu darovalcu, ki je akciji namenil vecja sredstva, napisal zahvalno pismo ter ga pozval tudi k nadaljnjemu dobrodelstvu. S podjetji, ki so darovala pomoc, se je župan osebno dogovarjal in pogovarjal, tisti, ki so prispevali zelo veliko, pa so bili deležni tudi javne zahvale v 35 PAM-0005, 163, Zapisnik o VIII. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega dne 20. 9. 1928, 21-25; PAM-0005, 164, Zapisnik o IV. Redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega dne 5. avgusta 1930, 3-4 in Zapisnik o II. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega dne 23. aprila 1931, 15. 36 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mariborskega obcinskega sveta v letu 1928, Zapisnik o II. redni seji mestne ga obcinskega sveta mariborskega dne 15. 3. 1928, 5-18 in Zapisnik o V. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega dne 25. 5. 1928, 14-18. 37 PAM-0005, 139/16, Josip Leskovar, Pravilnik socialno-politicne uprave mariborske mestne obcine, 12. 5. 1925. 38 Mariborski vecernik Jutra, 22. 12. 1931: Pomožna akcija za siromašne sloje mesta Maribora, 2; Mariborski vecernik Jutra, 11. 1. 1932: Dva vecera za Pomožno akcijo, 2; Mariborski vecernik Jutra, 2. 5. 1932: Lepi uspehi Pomožne akcije, 2; Mariborski vecernik Jutra, 28. 10. 1932: Obnovitev Pomožne akcije, 3. 39 PAM-0005, 139/20, Mestni obcinski svet, Pravilnik Pomožne akcije za siromašne sloje mesta Maribor, 10. 11. 1932. 170 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 casopisu. Med darovalci so se takrat znašli npr. Rotary klub, elektrarna Fala, Mestna hranilnica in druge (Fras, 2013, 85–86). Mariborska mestna obcina se pomoci, ki je zadevala brezposelne, lotila tudi v okviru Pravilnika za podpiranje brezposelnih, ki je bil sicer sprejet že leta 1926. 11. decembra 1930 pa se je zavezala, da bo delavcem, ki bodo postali nesposobni za delo, njihovim vdovam ali sirotam, ponudila denarno podporo ter zdravniško pomoc in hrano v mestni ljudski kuhinji.40 Pravico do podpore so imeli delavci, ki je v službi delal nepretrgoma vec let in ce je bila njegova nesposobnost za delo ugotovljena s strani dveh zdravnikov.41 Leta 1931 ob koncu prvega Juvanovega mandata se je zaradi gospodarske krize mocno poznala stagnacija industrije, predvsem kovinsko, usnjarsko in tekstilno. S stagnacijo je tudi narašcalo število brezposelnih.42 Novembra 1931 je bilo v Mariboru že 1000 brezposelnih. Ker je bil skoraj vsaj trideseti prebivalec brez zaslužka, je bil njihov obstoj odvisen zgolj od pomoci, ki jo je nudila skupnost.43 GRADBENI DOSEŽKI V MARIBORU V CASU PRVEGAJUVANOVEGAMANDATA Na splošno so v dobi med obema vojnama v Mariboru nakazane gospodarske, družbene in kulturne razmere vodile k živahni gradbeni dejavnosti. Ob že omenjeni stanovanjski gradnji, je v mesto prodrla novejša, modernejša arhitektura (Pivkovic-Kocbek, 1982, 12, 17). V casu prvega Juvanovega mandata se je uresnicilo veliko gradbenih nacrtov, po katerih je danes Maribor tudi znan, med drugim na primer mariborsko kopališce Mariborski otok, pohorska vzpenjaca in širitev pobreškega pokopališca (Fras, 2013, 60–64, 68–73, 75–81). Dr. Alojzij Juvan je v svoji zaprisegi za novega župana namrec obljubil, da bo nadaljeval z izpolnjevanjem programa prejšnjega obcinskega sveta, ce bo financno stanje to le dopušcalo, saj je bilo mesto v zelo slabem stanju, obcina pa je imela kar 30 milijonov dolga (Berberih-Slana, 2006, 440–441). Do leta 1931 je podrocje gradbeništva urejal t. i. Stavbni red za Štajersko, leta 1931 pa je prišlo do novega gradbenega zakona, ki je urejal predpise za gradnjo v mestih in trgih, na vasi, gradnjo industrijskih in rudarskih naselij, kopališc in zdravilišc ter klimatskih in turisticnih krajev (Semelic Rajh, Oman & Mlinaric, 2012, 47). Že 10. februarja 1928 je novi obcinski svet na Juvanov predlog sprejel tudi sklep o gradnji nove carinarnice v Einspielerjevi ulici, ki naj bo gotova 15. decembra 1931 ter nove carinske in kolodvorske pošte na Aleksandrovi cesti, ki so jo zaceli graditi v jeseni leta 1931.44 Ob industrializaciji mesta se je mocno povecal tudi promet, predvsem cez mariborski Državni most. Zato je obcinski svet sklenil gradnjo novega mostu cez reko 40 Mariborski vecernik Jutra, 15. 11. 1930: Socijalno skrbstvo mariborske obilne, 3. 41 PAM-0005, 139/18, Mestni obcinski svet, Pravilnik o podpiranju onemoglih mestnih delavcev, njihovih vdov in sirot, 11. 12. 1930. 42 Slovenec, 15. 3. 1931: Mrtve delovne sile, 6. 43 Slovenec, 5. 11. 1931: V Mariboru 1000 brezposelnih, 3. 44 PAM-0005, 163, Zapisnik o I. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega dne 10. 2. 1928, št. 3260/28; 7-9; Zapisniki sej mariborskega obcinskega sveta v letu 1931, Zapisnik o izredni seji mariborskega obcinskega sveta dne 17. septembra 1931, 2-4. 171 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 Dravo, in sicer v Meljskem predmestju,45 vendar so se pogajanja o gradnji zacela vršiti šele po letu 1937. V Kacijanarjevi ulici je mestna obcina zgradila tudi vecstanovanjsko hišo za šoferje podjetja Mestni avtobusni promet, s cimer je podprla javni promet.46 V mestnem svetu so se leta 1928 zaceli pogovarjati tudi o gradnji mariborskega letališca, za katerega je predlog oz. prošnjo podal mariborski Aeroklub Naša krila, ki je ponudil prispevati tudi del denarnih sredstev.47 Vendar pa kljub resnim pogovorom o nakupu zemljišca za gradnjo letališca ter dogovorom o financnih prispevkih v casu prvega Juvanovega mandata še ni prišlo do gradnje. Modernizacija slovenskega cestnega omrežja je bila v tem casu torej nuja. 7. maja 1930 se je župan Juvan udeležil tudi odmevnega posvetovanja izvedencev v zvezi s posodabljanjem slovenskih cest, med drugim tudi v Mariboru, kjer je predlagal, da je potrebno od države zahtevati del amortizacije, glavno breme financ za posodabljanje cest pa bo morala nositi Dravska banovina, saj obcine tako velikih stroškov žal ne morejo kriti. Na koncu posveta so sklenili, da se mora ustanoviti poseben banovinski odbor, ki bo urejal program za izvedbo modernizacije cestnega omrežja v banovini. Alojzij Juvan je tudi postal nacelnik novega cestnega odbora za Maribor.48 Kaj hitro se je pojavila tudi potreba po novem mestnem kopališcu, saj dravsko kopališce Käfer ni vec dosegalo standardov. Mestna obcina se je odlocila kupiti Felberjev otok (imenovan po Andreju Felberju), kjer bi stalo novo dravsko kopališce, ki so ga dali v gradnjo Mestnemu gradbenemu uradu.49 O nacrtih za kopališce, ki bi ležalo na Felberjevem o toku, so v mestnem obcinskem svetu diskutirali že 2. avgusta 1928,50 medtem ko se 23. aprila 1930 v zapisnikih prvic pojavi ime Mariborski otok,51 slaba dva meseca kasneje, 15. junija pa je župan Juvan slovesno odprl novo kopališce na Mariborskem otoku, ki ga je po ocenah Slovenskega gospodarja Mariborska obcina zgradila »z velikimi denarnimi žrtvami. To kopališce je eno najlepših in najmodernejše urejenih v državi.«52 V turisticni sferi so se zaceli tudi pogovori o gradnji pohorske vzpenjace, pri cemer je bilo govora o žicni železnici, ki naj bi bila prva svoje vrste v Jugoslaviji. 28. novembra 1929 so ustanovili zadrugo Pohorska vzpenjaca, predsednik katere je postal sam župan Alojzij Juvan in si je intenzivno prizadevala za izgradnjo vzpenjace in pridobitev financnih 45 PAM-0005, 164, Zapisniki sej mariborskega obcinskega sveta v letu 1931, Zapisnik IV. Redne seje mestnega obcinskega sveta dne 13. avgusta 1931, 9-11. 46 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mariborskega obcinskega sveta v letu 1928, Zapisnik o II. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega, dne 25. 5. 1928, 9. 47 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mariborskega obcinskega sveta v letu 1928, Zapisnik o VII. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega dne 2. 8. 1928, 16-17 in Zapisnik o VIII. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega dne 20. 9. 1928, 32-33. 48 Slovenski gospodar, 7. 1. 1931: Nacelniki in podnacelniki novih cestnih odborov, 1. 49 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mariborskega obcinskega sveta v letu 1928, Zapisnik o II. redni seji mestnega obcinskega sveta mariborskega dne 15. 3. 1928, 21–22; PAM-0005, 163, Zapisniki sej mariborskega obcinskega sveta v letu 1929, Zapisnik o nadaljevanju I. redne seje dne 7. februarja 1929, 17. 50 PAM-0005, 163, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1928, Zapisnik o VII. izredni seji mest. obcinskega sveta mariborskega dne 2. avgusta 1928, 30–31. 51 PAM-0005, 164, Zapisniki sej mariborskega obcinskega sveta v letu 1930, Zapisnik izredne seje mestnega obcinskega sveta mariborskega dne 23. 4. 1930, 6. 52 Slovenski gospodar, 1. 6. 1931: Kopališce na Mariborskem otoku, 22. 172 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 sredstev zanjo. Kot veliko drugih projektov je bila tudi gradnja tega onemogocena zaradi izbruha velike gospodarske krize (Fras, 2011, 35) Za tuje goste je bilo v casu Juvanovega prvega mandata poskrbljeno tudi z gradnjo hotela Orel in restavracije Park ter kavarne Astoria, ki še danes služi kot eden izmed glavnih postojank mariborskega kulturno-družabnega življenja (Curk, 1991, 549-550). Zaradi vse vecjega števila prebivalcev se je pojavila tudi potreba po gradnji novih šol. Obcina je v casu Juvanovega prvega mandata nujno potrebovala deško mešcansko in dekliško osnovno šolo v Magdalenskem predmestju. Pri gradnji mešcanske šole je bila obcini v veliko pomoc mariborska Mestna hranilnica, katere clan je bil Juvan sam, saj je na predlog dr. Antona Jerovška, upravni odbor hranilnice za gradnjo šole sklenil darovati štiri milijone dinarjev.53 Projekt gradnje šole je sicer zaradi prevelikih stroškov zastal, vendar se je nadaljeval v letu 1934. Obcina je že leta 1928 zacela s predlogi za ureditev mladinskega doma v Ljudskem vrtu, 6. oktobra 1929 pa je Juvan že slovesno odprl nov mladinski dom (Fras, 2013, 81), ki je imel dva oddelka: internat, kjer so skrbeli za sirote in zapušcene otroke, ter dnevno zavetišce, kjer so siromašni otroci imeli dnevno oskrbo in pouk.54 KULTURNO UDEJSTVOVANJE MED LETOMA 1928 IN 1931 Kljub zacetku velike gospodarske krize ter uvedbi Aleksandrove diktature in posledicno socialni stiski pa kulturno udejstvovanje v casu prvega Juvanovega mandata ni zamrlo. To se vidi že s samo gradnjo turisticnih objektov, npr. kopališca Mariborski otok, pohorske vzpenjace ter hotelov v tem casu ter z mnogimi kulturnimi prireditvami, ki jih je podpirala mariborska obcina in se jih je mestni župan kakopak udeleževal. Ena izmed takih je bila proslava ob deseti obletnice nastanka Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. 30. novembra 1928 je t. i. Prosvetna zveza imela obcni zbor, kjer je njen predsednik dr. Hohnjec pripravil govor o pomenu narodne države, narodnosti ter o nalogah ljudske prosvete napram državi.55 Naslednji dan, 1. decembra, pa so pripravili pozdravni vecer v dvorani Zadružne gospodarske banke, ki so se ga je udeležil tudi župan Alojzij Juvan, ki se je v svojem govoru spominjal predvsem zaslug pogumnih mož, ki so se borili za severno mejo. Pravo slavje pa se je zacelo že zgodaj zjutraj naslednji dan, 2. decembra, ko so se na posameznih zbirališcih v Mariboru zaceli zbirati množice, v najvecjem številu na Trgu svobode. V mestnem parku so odkrili tudi spomenik oz. spominski steber z velikim dvoglavim orlom, ki v krempljih drži razlomljeni mec. Od spomenika se je množicni sprevod, ki naj bi po ocenah Slovenca štel dobrih 25.000 ljudi, po mariborskih ulicah prestavil na Glavni trg. Množico je pozdravil tudi sam Rudolf Maister.56 53 PAM-0005, 164, Zapisniki sej mariborskega obcinskega sveta v letu 1931, Zapisnik izredne seji mestnega obcinskega sveta mariborskega dne 17. 9. 1931, 4-5. 54 Slovenec, 31. 10. 1937: Mladinsko skrbstvo v Mariboru, 3. 55 Slovenski gospodar, 6. 12. 1928: Prosvetna zveza ob desetnici države, 1. 56 Slovenec, 3. 12. 1928: Proslava našega zedinjenja, 3. 173 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 Sl. 1: Spominski steber v mestnem parku (PAM, Zavod za urbanizem Maribor, Te 3-90). Med drugimi se je župan Juvan udeležil tudi škofovskega posvecenja dr. Ivana Jožefa Tomažica 1. avgusta 1928, odprl je proslavo ob 60-letnici slovenskega pravnika in skladatelja dr. Oskarja Deva, se udeležil zborovanja v Narodnem domu ob desetletnici slovenskega uciteljstva v Mariboru ter koncerta slovenskega pevskega zbora iz avstrijske Koroške v Unionski dvorani, kot glavni mestni funkcionar pa se je udeleževal tudi pogrebov za Maribor pomembnih osebnosti, npr. prosvetne delavke Marije Stanislav Voh, pravnika Hilarija Vodopivca, deželnosodnega svetnika Alojzija Lešnika idr., ce naštejemo zgolj nekatere (Fras, 2013, 101-103). Juvan je bil tudi castni predsednik slavnostnega zborovanja ob 25-letnici Zgodovinskegadruštva v Mariboru v Kazinski dvorani 3. septembra 1928. Šlo je za slavnostno proslavo, katere so se udeležili zastopniki akademij znanosti, univerz in muzejev z vse države. Juvan je v svojem pozdravnem govoru poudaril pomen Zgodovinskega društva za Maribor, slavnostni govornik in predsednik društva dr. Franc Kovacic pa je v slavnostnem govoru orisal tudi nastanek in delovanje Zgodovinskega in Muzejskega društva (Potocnik, 2003, 190). 174 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 Tudi župan Alojzij Juvan je imel, kot njegovi predhodniki na županskem mestu po prevratu težave z nemškimi mestnimi svetniki, ki so poskušali na sejah govoriti v nemškem jeziku. Na seji obcinskega sveta 3. oktobra 1930 je dolgoletnemu mestnemu svetniku Julijusu Pfrimerju, ki je bil zastopnik mariborskih Nemcev, prepovedal uporabo nemškega jezika na sejah obcinskega sveta. Proti tej odredbi se je Pfrimer sicer pritožil, vendar je župan Juvan na bansko upravo poslal pojasnilo, v katerem je pojasnil, da je zastopnik Pfrimer imel zgolj privilegij, da je kljub poslovnemu redu mesta, ki doloca govor v slovenskem jeziku, še vedno govoril nemško ter da je temu po dvanajstih letih preprosto dovolj. Banska uprava kot tudi celjsko upravno sodišce sta Pfrimerjevo pritožbo zavrnila.57 Družbenopoliticne spremembe so namrec spremenila tudi narodnostna struktura prebivalstva. Upošteval se je kriterij maternega jezika, tako, da je bilo v mestu 73 % prebivalcev Slovencev in le 22 % Nemcev. Spremenila se je tudi družbena struktura mestnega prebivalstva, saj se je predvsem nemško prebivalstvo zacelo izseljevati (Potocnik, 2006, 406). Mariborski mestni svet je bil v casu svetovne gospodarske krize poslušen tudi za potrebe kulturnih ustanov. Tako je na primer 28. marca leta 1930 mariborskemu gledališcu pomagal s subvencijo v višini 30.000 dinarjev.58 Dr. Alojzij Juvan se je torej kljub vse bolj narašcajoci gospodarski krizi odlicno znašel predvsem v socialni in kulturni politiki, kar je zagotovo posledica tega, da se je tudi sam kulturno udejstvoval (vodil je npr. pevski zbor). S svojo nacelnostjo, dobrimi predlogi za razlicne projekte in doslednostjo je vec kot dobro nadaljeval projekte, zadane že v casu župana dr. Josipa Leskovarja, ter uspešno vodil mesto, kar je zagotovo pripomoglo tudi k pridobitvi drugega županskega mandata, ki ga je zacel 27. septembra 1935. SKLEP Dr. Alojzij Juvan je bil torej prvic izvoljen za župana Maribora v nemirnem casu, ki je bil za prvo jugoslovansko državo v marsicem prelomen. Desetletje trajajoc narodnopoliticen boj avtonomisticno-federalisticnih zahtev Slovencev in drugih nesrbskih narodov proti centralizmu in velikosrbski politiki je v casu Juvanovega prvega županskega mandata dosegel vrelišce. Temu so sledili znani posegi s strani kralja Aleksandra Karadordevica, kar je neposredno prizadelo tudi mariborski mestni svet, ki je bil razpušcen. Župan Juvan in mariborski mestni svetniki so se takoj po normalizaciji razmer in vzpostavitvi nove (stare) mestne uprave lotili perece stanovanjske stiske, ki je v Mariboru postala še posebej izrazita s prihodom svetovne gospodarske krize v slovenski etnicni prostor leta 1930. Kriza pa ni zadela zgolj najrevnejših prebivalcev mesta, temvec je vplivala na glavnino sprememb v mestni infrastrukturi, njenem gospodarstvu ter pronicala v vse plasti mestnega življenja. Postala je stalnica dnevnih redov rednih in tudi izrednih sej mariborskega mestnega sveta in kot taka skupni faktor za glavnino korakov mestne 57 PAM-0005, 139, Sestava obcinskega sveta od 6. januarja 1929 do 27. septembra 1935. 58 Marburger Zeitung, 29. 3. 1930: Aus der Gemeindestube, 4. 175 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 oblasti. Ta se je pod Juvanovim vodstvom uspešno zoperstavila novonastalim razmeram z ureditvijo zasilnih bivališc za najrevnejše mešcane ter njim bolj prijaznih najemnin ter velikodušno karitativno dejavnostjo. Juvanova administracija je poskrbela tudi za izgradnjo številnih drugih objektov, med drugim t. i. delavske stanovanjske (Mestne oz. Vurnikove) kolonije v Magdalenskem predmestju, carinarnice v Einspielerjevi ulici, carinske in kolodvorske pošte na Aleksandrovi cesti, urejeno pa je bilo tudi novo cerkveno pokopališce na Pobrežju. Uspešna alokacija denarja je omogocila tudi izgradnjo letnega kopališca Mariborski otok ter športnega stadiona ŠK Železnicar ob Tržaški cesti. Kljub gospodarski krizi je omenjene spremembe v urbano-gradbeni podobi Maribora spremljala tudi elektrifikacija mesta in okoliških obcin. Avtorji prispevka ugotavljamo, da je ob prehodu vecine slovenskega etnicnega ozemlja iz Avstro-Ogrske in Države SHS v jugoslovansko državo prav svetovna gospodarska kriza vplivala na oz. pogojevala spremembe in s tem torej izboljšave v predvsem urbano-gradbeni in socialni, gospodarski ter nenazadnje kulturni podobi Maribora. Dejstvo je, da se je Juvan kot župan tudi v tako nemirnih casih, ki jih je zaznamovala gospodarska in posledicno socialna kriza, z naprednimi predlogi in ustreznimi rešitvami vec kot znašel na položaju ter upravicil izvolitev za županovanje v drugem mandatu. 176 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 BETWEEN OPPORTUNITIES AND SHORTAGE: MARIBOR DURING DR. ALOJZIJ JUVAN’S FIRST TERM AS MAYOR, 1928–1931 David HAZEMALI University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: david.hazemali1@um.si Mateja Matjašic FRIŠ University Medical Centre Maribor, Science and Research Department, Ljubljanska 5, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: mateja.fris@gmail.com Ana ŠELA University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: ana.sela3@gmail.com Majda SCHMIDT KRAJNC University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: majda.schmidt@um.si SUMMARY Dr. Alojzij Juvan was elected mayor of Maribor for the fi rst time during a turbulent period, which was a turning point in many ways for the fi rst Yugoslav state. The decade- long national-political struggle of the autonomist-federalist demands of Slovenians and other non-Serb peoples against centralism and the Greater Serbia politics reached the boiling point during Juvan’s fi rst term as mayor. This was followed by the well-known interventions by King Alexander Karadjordjevic, which directly affected also the Maribor City Council, which was disbanded. After the normalization of the situation and the establishment of a new (old) city administration, mayor Juvan and the city councillors of Maribor began to tackle the pressing housing problem, which became particularly pronounced in Maribor with the advent of the Great Depression, which reached the Slovenian ethnic territory in 1930. The crisis did not only hit the poorest inhabitants of the city, but infl uenced the bulk of the changes in the city infrastructure, its economy and penetrated into all layers of urban life. It became a constant of the agenda of regular and also extraordinary meetings of the Maribor City Council and as such a common factor for the main steps of the city authorities. Under Juvan’s leadership, the latter successfully confronted the newly emerged situation with the arrangement of emergency housing for the poorest citizens, more friendly rentals, and generous charitable activity. The Juvan administration also took care of the construction of a number of other buildings, including the worker (Mestne or Vurnik’s) colony in the Magdalena suburb, the customs office on Einspieler Street, the customs and postal station on Aleksander road, and a new church cemetery at Pobrežje was also arranged. Successful allocation of money also enabled the construction of the Mariborski otok annual swimming pool and the ŠK Železnicar sports 177 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 stadium along the Tržaška road. Despite the economic crisis, the changes in the urban image of Maribor were accompanied by the continued electrifi cation of the city and the surrounding municipalities. The authors of the article fi nd that when the majority of the Slovene ethnic territory from Austria-Hungary and the state of SHS was transferred to the Yugoslav state, the global economic crisis was infl uenced, conditioned the changes and thereby the improvements in the mainly urban-construction and social, economic and, last but not least, the cultural image of Maribor. The authors, then, conclude that the Great Depression, in addition to the transition of the major part of the Slovenian ethnic territory from Austria-Hungary and the State of Slovenes, Croats and Serbs into the new, fi rst Yugoslav state, affected or induced the bulk of the changes in the urban, economic, social, and cultural image of Maribor. It is a fact that even in such turbulent times, characterized by the economic and, consequently, also social crisis, mayor Juvan managed the City Municipality of Maribor with great success. He proposed the appropriate solutions to the city’s problems and even took risks when needed. His actions helped him to solidify his position during his fi rst term until his premature dismissal, and also justify his re-election for a second term in 1935. Keywords: Maribor, dr. Alojzij Juvan, Great Depression, Maribor city council, economy, culture, social conditions, urban development 178 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 VIRI IN LITERATURA Jutro. Ljubljana, 1920–1945. Marburger/Mariborer Zeitung. Maribor, 1862-1945. Nova doba. Celje, 1919-1941. PAM-0005 – Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Mestna obcina Maribor 1528–1941 (fond 0005). Slovenec. Ljubljana, 1873–1945. Slovenski gospodar. Maribor, 1867–1941. Antolicic, G. (2017): Dr. Vilko Pfeifer – prvi Slovenec na celu mariborske obcine po prevratu (1919–1920). Studia Historica Slovenica, 17, 3, 929–948. Berberih-Slana, A. (2006): Uprava v Mariboru 1919–1929. Studia Historica Slovenica, 6, 2–3, 421–444. Curk, J .(1991): Urbana in gradbena zgodovina Maribora. V: Curk, J., Hartman, B. & J. Koropec (ur.): Maribor skozi stoletja, Razprave I. Maribor, Obzorja, 511–564. Ferlež, J. (2002): Prebivalstvo Maribora 1848–1991. Studia Historica Slovenica, 2, 1, 79–125. Ferlež, J. (2014): Bivalni razpon Mariborcanov v obdobju med obema vojnama ali – Kje se umiješ, kam greš spat? Studia Historica Slovenica, 14, 2–3, 435–456. Fras, M. (2011): Po sledeh mariborskega župana dr. Alojzija Juvana. Casopis za zgodovino in narodopisje, 82 (47 Nova vrsta), 4, 9-86. Fras, M. (2013): Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov cas. Maribor, EPOS. Gostencnik, N. (2016): Socialne razmere v Mariboru med letoma 1929 in 1935. Studia Historica Slovenica, 16, 3, 629–662. Jenuš, G. (2017): „Ljubi Bog, kako varovati, cesar ni; saj vendar pri vseh koncih in krajih sili v Mariboru slovenski znacaj na dan!“ Johann Schmiderer – zadnji mariborski župan avstrijske dobe. Studia Historica Slovenica, 17, 3, 901–928. Kresal, F. (1976): Tekstilna industrija v Sloveniji. Ljubljana, Borec. Kresal, F. (2010): Mariborska tekstilna industrija 1922-1992 – vzpon in zaton. V: Oset, Ž., Berberih Slana, A. & Ž. Lazarevic (ur.): Mesto in gospodarstvo: mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju. Maribor, Inštitut za novejšo zgodovino, Muzej narodne osvoboditve Maribor, 257-287. Lazarevic, Ž. (1997): Slovensko gospodarstvo v prvi Jugoslaviji: korak k industrijski družbi. Ljubljana, Modrijan. Lazarevic, Ž. (2009): Plasti prostora in casa: iz gospodarske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stoletja. Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino. Lazarevic, Ž. (2010): Maribor v slovenskem prostoru (skica dolgorocnih gospodarskih razmerij). V: Oset, Ž., Berberih Slana, A. & Ž. Lazarevic (ur.): Mesto in gospodarstvo: mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju. Maribor, Inštitut za novejšo zgodovino, Muzej narodne osvoboditve Maribor 15-33. Leskovec, A (1991a): Zgodovina uprave v Mariboru 1752–1941. V: Curk, J., Hartman, B. & J. Koropec (ur.): Maribor skozi stoletja, Razprave I. Maribor, Obzorja, 229–312. 179 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 David HAZEMALI et al.: MED PRILOŽNOSTMI IN POMANJKANJEM: MARIBOR V CASU PRVEGA ..., 159–180 Leskovec, A. (1991b): Razvoj gospodarstva v Mariboru 1752–1941. V: Curk, J., Hartman, B. & J. Koropec (ur.): Maribor skozi stoletja, Razprave I. Maribor, Obzorja, 313–414. Melik, A. (1957): Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino. Ljubljana, Slovenska matica. Pak, M. & V. Drozg (1994): Zgradba mesta Maribor. V: Leib, J. & M. Pak (ur.): Maribor- Marburg, prispevki h geografiji prijateljskih mest v Sloveniji in Nemciji. Maribor, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru. Perkins, J. (2008): The Great Depression Revisited. Australian Quarterly, 80, 5, 4–5. Perovšek, J. (2005): Nekdanja samostojna demokratska stranka in nacionalno vprašanje v letih 1929–1931. V: Necak, D. (ur): Stiplovškov zbornik. Ljubljana, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 179–188. Pirkovic-Kocebek, J. (1982): Izgradnja sodobnega Maribora. Mariborska arhitektura in urbanizem med 1918 in 1976. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Partizanska knjiga. Pocivavšek, M. (2010): Vloga Maribora v slovenski trgovini pred drugo svetovno vojno. V: Oset, Ž., Berberih Slana, A. & Ž. Lazarevic (ur.): Mesto in gospodarstvo. Mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju. Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, Muzej narodne osvoboditve Maribor, 289-325. Potocnik, D. (2003): Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918-1941. Maribor, Litera. Potocnik, D. (2006): Maribor med leti 1918-1941. Studia Historica Slovenica, 6, 2–3, 403–420. Potocnik, D. (2017a): Vladni komisar Ivan Poljanec (1921). Studia Historica Slovenica, 17, 3, 949–960. Potocnik, D. (2017b): Mariborski župan Viktor Grcar (1921–1924). Studia Historica Slovenica, 17, 3, 961–988. Semelic Rajh, Z., Oman, Ž. & L. Mlinaric (2012): Maribor: Mesto, hiše, ljudje; Stavbna zgodovina starega mestnega jedra med sredino 18. stoletja in letom 1941. Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor. Seton-Watson, R. W. (1932): The Yugoslav Dictatorship. International Affairs, 11, 1, 22–39. Stiplovšek, M. (2000): Slovenski parlamentarizem 1927–1929. Avtonomisticna prizadevanja skupšcin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno-kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Tomasic, D. (1940): Constitutional Changes in Yugoslavia. Political Science Quarterly, 55, 4, 582–593. Vidovic Miklavcic, A. (1994): Mladina med nacionalizmom in katolicizmom. Pregled razvoja in dejavnosti mladinskih organizacij, društev in gibanj v liberalno-unitarnem in katoliškem taboru v letih 1929–1941 v jugoslovanskem delu Slovenije. Ljubljana, Študentska organizacija Univerze. 180 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Received: 2017-07-03 DOI 10.19233/AH.2018.08 Original scientific article DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE OBCINE (1935.1941) Darko FRIŠ Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: darko.fris@um.si Nina GOSTENCNIK Pokrajinski arhiv Maribor, Glavni trg 7, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: nina.gostencnik@pokarh-mb.si IZVLECEK Clanek obravnava delovanje mariborskega mestnega sveta v obdobju od leta 1935 do 1941, ko je mestu kot župan naceloval dr. Alojzij Juvan. Mesto je v tem casu zaznamovala gospodarska kriza, zaradi katere je bilo mesto primorano veliko pozornosti nameniti socialnemu skrbstvu in reševanju bivanjskih težav prebivalcev mesta. Posledicno je bila s tem povezana tudi gradbena dejavnost mestne obcine, ki je obsegala gradnjo zasilnih stanovanj za ljudi, živece v barakah in vagonih, ter prodajo oz. nakup zemljišc za zasebne gradnje. Razvoju mesta sta morali slediti tudi komunalna izgradnja in izgradnja novih stavb za potrebe mesta. Kljucne besede: Alojzij Juvan, mariborski župani, politika, gospodarstvo, komunalni razvoj, urbanizem, 20. stoletje, socialni problem, nekdanja Slovenska ljudska stranka, Kraljevina Jugoslavija IL DOTT. ALOJZIJ JUVAN – PER LA SECONDA VOLTA A CAPO DEL COMUNE CITTADINO DI MARIBOR (1935.1941) SINTESI L’articolo presenta l’attivitŕ del Consiglio comunale di Maribor nel periodo dal 1935 al 1941 quando ne era a capo il dott. Alojzij Juvan. In questo periodo la cittŕ fu segnata dalla crisi economica che fece sě che si prestasse molta attenzione all’assistenza sociale e alla risoluzione della mancanza di alloggi per i cittadini. Di conseguenza, le attivitŕ edilizie del comune erano legate alla costruzione di alloggi di emergenza per le persone che erano costrette a vivere nelle baracche e nei vagoni ferroviari, inoltre, venivano acquistati terreni per le abitazioni private. Allo sviluppo della cittŕ seguirono anche le costruzioni comunali e nuovi edifi ci per le esigenze cittadine. Parole chiave: Alojzij Juvan, sindaci di Maribor, politica, economia, sviluppo comunale, urbanistica, XX secolo, problema sociale, ex Partito popolare sloveno (SLS), Regno di Jugoslavia 181 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 UVOD1 Mariborsko mestno obcino so v letih med svetovnima vojnama zaznamovali trije vladni komisarji, trije župani, mestni nacelnik in predsednik mestne obcine, ki so mesto vodili skozi obdobje prehoda v novo državo.2 V casu pred razpadom Avstro-Ogrske je mesto ob Dravi vodil župan dr. Johann Schmiderer (1902.1919), ki se je trudil v mestu ohraniti nemški znacaj in je podpiral protislovensko politiko. Njegov mandat se je koncal z razpustom obcinskega sveta v zacetku januarja leta 1919, ko je upravo v Mariboru prevzel vladni komisar dr. Vilko Pfeifer (Jenuš, 2017). S tem je mariborska obcinska oblast prvic v svoji zgodovini prešla v slovenske roke. Vilka Pfeiferja je na vodilno pozicijo mesta postavila Narodna vlada v Ljubljani, funkcijo župana pa je opravljal do leta 1920. V tem obdobju je Maribor postopoma pridobival vse bolj slovensko podobo, Vilko Pfeifer pa je s svojim delom postavil temelje za nadaljnji družbeni in politicni razvoj mesta (Antolicic, 2017, 930). Ob nastopu mandata je ugotovil, da med 250-imi uradniki na mestni obcini ni bilo nobenega Slovenca, zato je bil prvi med ukrepi za slovenizacijo mesta odpušcanje obcinskih uradnikov, ki so bili odkrito usmerjeni proti Slovencem. Ceprav se je trudil dobro delati za mesto, so ga kot liberalca precej kritizirali (Antolicic, 2017, 940). Svoj mandat je koncal marca leta 1920, ko ga je za leto dni, do januarja 1921, kot vladni komisar nasledil dr. Josip Leskovar. Od januarja pa do marca leta 1921, ko se je koncala doba komisariatnega vodenja obcinske politike, je kot vladni komisar v Mariboru deloval še Ivo Poljanec (Potocnik, 2017b, 949). Na prvih obcinskih volitvah v novi državi, Kraljevini SHS, je leta 1921 postal prvi slovenski župan mesta Maribor Viktor Grcar iz vrst socialnih demokratov, ki so zmagali na volitvah. Maribor se je v obdobju Grcarjevega županovanja še vedno boril proti nemškim vplivom, ki so imeli zlasti v gospodarstvu vodilno vlogo. Grcar je pomembno vplival na preorientacijo mariborske industrije in na komunalni razvoj mesta (Potocnik, 2017a, 961). Volitve leta 1924 je dobil clan Slovenske ljudske stranke (SLS) dr. Josip Leskovar. Na volitvah leta 1927 je zmago ponovno slavila SLS. Leskovar je bil izvoljen za predsednika oblastne skupšcine in oblastnega odbora mariborske oblasti, funkcijo župana pa je prevzel dr. Alojzij Juvan, ki je na tem mestu ostal do leta 1931, ko je bil po odloku Kraljevske banske uprave za mestnega nacelnika imenovan dr. Franjo Lipold (Gostencnik, 2016, 629). Leta 1935 pa se je na župansko mesto ponovno vrnil dr. Alojzij Juvan in nato mariborsko obcino vodil do zacetka druge svetovne vojne. Pricujoci clanek ima namen predstaviti vlogo, ki jo je v mariborski mestni obcini odigral dr. Alojzij Juvan, in sicer predvsem v obdobju 1935–1941, torej med leti njegovega drugega mandata za župana. Avtorja sta v ta namen raziskala in analizirala 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom, št. P6-0138, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 2 Med obema vojnama so bila v uporabi razlicna poimenovanja za župana obcine. Naziv župan se je obdržal tudi v casu, ko je bil uraden naziv drugacen. Namrec, v casu kraljeve diktature je bil v uporabi naziv nacelnik obcine (Url.KbuDb, 28. 11. 1929: Zakon o izpremembi zakona z dne 6. januarja 1929 o izpremembi zakonov o obcinah in oblastnih samoupravah), po sprejemu Zakona o obcinah (Sl. KbuDb, 29. 4. 1933) in Zakona o mestnih obcinah (Sl.KbuDb, 22. 8. 1934) pa je bil uraden naziv predsednik mestne obcine. 182 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 vrsto primarnih virov, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor, zlasti o delovanju obcine same in nekaterih njenih resorjev, ki so se ukvarjali z ekonomski in socialnimi problemi ter vprašanji urbanistike in komunalnega razvoja. Upoštevala sta tudi tedanji tisk in vrsto zgodovinskih študij, le-te pa dosedaj niso še ovrednotile pomena Juvanovih posegov za mestni razvoj. MARIBOR V CASU MED JUVANOVIM ŽUPANSKIM MANDATOM IN MESTNIM NACELNIŠTVOM Šestojanuarski režim je leta 1929 razrešil obcinske organe, novi župani pa niso bili vec voljeni, temvec so jih imenovali veliki župani (Granda, 2017, 2, 457). Leta 1931 je nekdanja SLS zaradi nestrinjanja z novo oktroirano ustavo izstopila iz vlade, politicni katolicizem pa je s tem prestopil v opozicijo (Leskovec, 1991, 293). V Dravski banovini so oblast prevzeli liberalci. Posledica politicnih sprememb je bila vidna tudi na vrhu mariborske obcine, saj je dr. Alojzija Juvana 30. novembra 1931 ban Dravske banovine dr. Drago Marušic razrešil s položaja, novi mariborski mestni oce pa je postal dotedanji podžupan, liberalec dr. Franjo Lipold.3 V obdobju njegovega vodenja pa se je širša regija z Mariborom v središcu soocala z resnimi težavami. Vse od nastopa svetovne gospodarske krize je Maribor živel v njeni senci, odvisen od svojega prej cvetocega gospodarstva, ki pa je v tem obdobju doživljalo vec padcev kot vzponov. Kriza gospodarstva se je kmalu odražala v vsakdanjem življenju Mariborcanov, v socialnem življenju, v kulturi in nasploh v vseh vidikih mestnega življenja (Leskovec, 1991, 293) .podobno kot drugod po Evropi, še posebej pa v njenem vzhodnem in jugovzhodnem delu (Raupach, 1969, 75.86). Vodstvo mariborske mestne obcine se je tako spopadalo s silo gospodarske krize, z doseljevanjem prebivalstva in s socialno stisko. Sprejemati je bilo treba hitre, a pametne odlocitve in mešcanom omogociti dostojno življenje. In v tem pogledu je mogoce primerjati delo obeh vodij obcine v doticnem obdobju, dr. Alojzija Juvana, ki je mesto vodil v letih od 1928 do 1931, in dr. Franja Lipolda,4 ki je vodenje mesta nadaljeval do leta 1935. Oba sta se ubadala s podobnimi težavami, v prvi vrsti s stanovanjsko problematiko v mestu, ki se je s priseljevanjem prebivalstva iz okoliških krajev in drugod iz leta v leto poglabljala. Skupaj z udarcem svetovne gospodarske krize je tako prišlo do številnih težav pri iskanju dela, stanovanja in nasploh preživljanja delavcev in njihovih družin. 3 PAM-0005, 164, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1931, Zapisnik o izredni seji mariborskega mestnega obc. sveta dne 5. 12. 1931, 201–203. 4 Franjo Lipold, politik (1885–1970). Gimnazijo je obiskoval v Celju in Novem mestu, študij prava v Gradcu in Pragi. Bil je odvetniški pripravnik v Celju, Novem mestu in Ljubljani, po prevratu pa je v Mariboru odprl odvetniško pisarno. Bil je clan Jugoslovanske demokratske in predsednik najemne oblastne organizacije ter soustanovitelj Mariborske tiskarne, d. d., Tabora in Vecernika. Leta 1924 je bil izvoljen na listi Narodnega bloka za obcinskega svetnika in podžupana, podžupanske naloge pa je opravljal tudi v casu županovanja dr. Alojzija Juvana. Na volitvah leta 1927 je bil nosilec liste Samostojna demokratska stranka – SDS. januarja 1928 je bil ponovno izvoljen za podžupana. Po odloku Kraljevske banske uprave je bil 30. novembra 1931 imenovan za mestnega nacelnika (Gostencnik, 2017, 990, 1015). 183 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 Gospodarska kriza je v vsej silovitosti nastopila v casu nacelovanja Franja Lipolda, medtem ko je bilo v casu prvega Juvanovega mandata še možno nacrtovati izboljšave v mestu. Tedaj je bilo v Mariboru zgrajenih vec stanovanjskih enot, kot je na primer Vurnikova kolonija, ki stoji še danes, pa tudi zasilnih stanovanj in zasilnih barak, ki so služile temu, da ljudje niso spali dobesedno pod mostom.5 V casu pred nastopom gospodarske krize so zgradili celo kopališce na Mariborskem otoku, le-to pa je veljalo za enega najlepših v državi. Takšne investicije v kasnejših letih niso bile vec mogoce. Zaradi gospodarske krize je bilo financnih sredstev vedno manj, mestni proracuni so bili oklešceni in možne so bile resnicno le najnujnejše investicije. S financnimi težavami se je Juvan soocil že v svojem prvem mandatu, Lipold pa si je sicer prizadeval nadaljevati z zastavljenimi projekti, vendar so ti zaradi financnih tegob ostali bolj ali manj le v nacrtih (Gostencnik, 2017). Franjo Lipold je že kot podžupan aktivno sodeloval pri velikih mestnih nacrtih in delih, zlasti pri gradnji hiš delavske kolonije in kopališca Mariborski otok. Posebno skrb je namenil tudi mladim – v mestni obcini so organizirali pocitniške kolonije, ki so jih otroci v gospodarsko oslabelem Mariboru še kako potrebovali (Gostencnik, 2017, 1015). Na mesto župana je Lipold stopil s prizadevanji po strogi locitvi upravljanja z obcinskim premoženjem in vodenja mestnih podjetij. V Mariboru so tako ustanovili loceno gospodarsko enoto – Mestna podjetja Maribor, o katerih bo vec besed podanih v nadaljevanju. V duhu kriznega casa je župan Lipold osrednjo pozornost posvetil socialni politiki, še posebej Pomožni akciji,6 ki je pod njegovim vodstvom delovala odlicno in vsako leto dosegala vecje uspehe. V casu njegovega mandata je bilo v Mariboru veliko narejenega tako na socialnem kot tudi gradbenem podrocju: zgrajene so bile stanovanjske hiše v Metelkovi ulici, razširjena je bila oskrbnišnica, po smrti kralja Aleksandra I. pa je župan podal iniciativo za izgradnjo novega mladinskega doma v magdalenskem okraju, s katerim bi pridobili tudi nujno potrebne prostore za II. deško mešcansko in II. dekliško osnovno šolo (Gostencnik, 2017, 1016). Ta Lipoldov nacrt je uresnicil njegov naslednik Alojzij Juvan, ki je tudi izpeljal idejo o ustanovitvi sklada, iz katerega bi podeljevali nagrado najzaslužnejšemu obcanu Maribora za »prosvetiteljsko in kulturno delo v dobrobit mesta«. Tako je 24. septembra 1937 mariborska obcina slovesno podelila prvo Slomškovo nagrado, in sicer »nestorju mariborskih kulturnih delavcev« dr. Francu Kovacicu, ustanovitelju in predsedniku Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko (kasneje Zgodovinsko društvo Maribor), uredniku znanstvene revije Casopis za zgodovino in narodopisje, predsedniku Muzejskega društva in pobudniku za ustanovitev mestnega 5 Avgusta 1930 je pod oboki Državnega mostu bivalo kar nekaj družin: štiri ali pet sester z nezakonskimi otroki, en vdovec, štirje samski moški in štiri družine s Pobrežja in Studencev (PAM-0005, 164, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1930, IV. redna seja, 5. avgust 1930, 122). 6 Pomožna akcija za siromašne sloje mesta Maribora se je zacela leta 1929 kot poziv mestnega župana, dr. Alojzija Juvana, mešcanom mesta s prošnjo za pomoc socialno najšibkejšim v mestu. Ustanovila jo je ma riborska mestna obcina za obdobje izrednih gospodarskih razmer, njen namen pa je bil podpirati siromašne mešcane mesta Maribor, ki so živeli v pomanjkanju (PAM-0005, 164, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1932, V. redna seja, 10. november 1932, 196). 184 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 muzeja (Matjašic Friš, 2009a, 109–111; Matjašic Friš, 2009b, 616; Friš, 2013, 121). Slomškove nagrade, ki jih je takratna mariborska obcina podeljevala za življenjsko delo ali za posamicne izjemne dosežke na podrocju kulture, lahko primerjamo z današnjimi Glazerjevimi nagradami, ki se pod tem imenom podeljujejo od leta 1987. Kljub krizi je dr. Lipoldu uspelo pridobiti tudi financna sredstva za odkup Mariborskega gradu, ki je bil leta 1938 v mandatu dr. Juvana slovesno predan Pokrajinskemu muzeju Maribor. Župan dr. Franjo Lipold je bil tudi predsednik Okrajnega cestnega odbora Maribor in si je vztrajno prizadeval urediti cestne povezave s Pohorjem,7 obenem pa je bil predsednik Olepševalnega društva za Maribor.8 Slednje je pod njegovim vodstvom uredilo vrtnarijo in ustanovilo drevesnico. Prav tako se je skrbno zavzemal za razvoj turizma, pri cemer je imela veliko vlogo prireditev Mariborski teden,9 katere gonilna sila je bil prav Lipold. DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE OBCINE Štiriletna vladavina Jugoslovanske nacionalne stranke, katere del so bili tudi nekdanji slovenski liberalci, se je koncala leta 1935 z nastopom premierja dr. Milana Stojadinovica, ki je skupaj z Mehmedom Spaho in dr. Antonom Korošcem ustanovil novo vsedržavno stranko – Jugoslovansko radikalno zvezo (JRZ). V njej so se združili pripadniki nekdanje SLS. Dr. Anton Korošec je zavzel mesto notranjega ministra ter hkrati prevzel vodstvo JRZ v Sloveniji. Politicni primat v Dravski banovini je tako prevzela nekdanja SLS, ki se je poleti 1935 formalizirala, razširila že obstojeco organizacijsko mrežo in zacela sistematsko izvajati spremembe tako na banovinski ravni kot na nižjih ravneh (Šorn & Gašparic, 2017, 694). Vrnitev nekdanje SLS na oblast je prinesla spremembe tudi na celu Mestne obcine Maribor. Z odlokom Kraljevske banske uprave Dravske banovine (Pov. II/2 No. 1036/1) z dne 27. septembra 1935 je ban Marko Natlacen razrešil predsednika mestne obcine dr. Franja Lipolda ter vse clane mariborskega mestnega sveta, ki so bili imenovani ob menjavi politicne moci leta 1931. Na mesto predsednika mestne obcine je bil ponovno imenovan dr. Alojzij Juvan, na mesto podpredsednika pa Franjo Žebot, oba iz vrst nekdanje SLS. Imenovani so bili tudi novi mestni svetniki: Lambert Aljancic, zasebni uradnik; Anton Benedicic, krojaški mojster; Oskar Dracar, industrialec; Anton Golež, trgovec; Franjo Gnilšek, trgovec; Franc Hrastelj, ravnatelj Cirilove tiskarne; Franc Hohnec, mesarski mojster; inž. Jože Jelenec, stavbenik; Ivan Jemec, vrtnar; Ignac Jan, urar; Martin Kores, hišnik; dr. Janko Kovacec, bancni ravnatelj; Anton Kotnik, preglednik financne kontrole 7 Mariborski vecernik Jutra, 23. 3. 1935: Dr. Franjo Lipold petdesetletnik, 4. 8 Olepševalno društvo za Maribor je bilo ustanovljeno leta 1869. Vecino svoje dejavnosti je posvetilo urejanju in širjenju mestnega parka, ki je tako postal ena od poglavitnih mestnih turisticnih znamenitosti (Hriberšek Vuk, 2010, 71). 9 Prireditev Mariborski teden je imela veliko vlogo pri razvoju turizma. Prvic so jo organizirali leta 1932. Prvi Mariborski teden je potekal v organizaciji Tujsko-prometne zveze in pod pokroviteljstvom Mestne obcine Maribor. Prireditev je do zacetka druge svetovne vojne vsakoletno organizirala skupina ljudi, ki so se leta 1933 združili v zadrugo, imenovano Mariborski teden, in sicer z namenom organizacije prireditev in propagiranja gospodarstva (Lešnik & Gostencnik, 2011, 5). 185 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 Sl. 1: Dr. Alojzij Juvan (PAM, Zbirka fotografi j in razglednic, sign. B1.4.316-1, inv. št. 14529). v pokoju; Ivan Klancnik, mizarski mojster; dr. Jože Leskovar, odvetniški koncipient; Josip Loos, ravnatelj Putnika; dr. Fero Miller, odvetnik; Ignac Ozvatic, davcni kontrolor; Bogdan Pogacnik, bancni ravnatelj; Vlado Pušenjak, višji zadružni revizor; dr. Janko Pihler, zdravnik; Ivan Prijatelj, profesor; Ferdo Potocnik, industrijec; Jože Stabej, ravnatelj Okrajnega cestnega odbora; Alojzij Sprager, elektrotehnik; Ivan Sluga, prevoznik; Ivan Sojc, kipar; inž. Karel Unger, industrijec; Anton Tavcar, industrijec; Ivan Velker, hišni posestnik; Franc Veronek, železniški uradnik; Ivan Wurziger, železniški uradnik; Miro Žitnik, upokojeni major; Josip Petejan, uradnik OUZD; Henrik Saboty, industrijec; Anton Feyertag, pekovski mojster; Alojzij Munda, mizarski mojster; Josip Weis, trgovec; Ivan Kovacic, trgovec; dr. Franc Sušnik, profesor; Dragotin Roglic, industrijec; Josip Ošlak, 186 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 tiskarniški ravnatelj; Otmar Meglic, hišni posestnik; Franc Remih, zasebnik; Viktor Grcar, šolski upravitelj; Josip Hutter, industrijec.10 Po Zakonu o mestnih obcinah, sprejetem leta 1934, bi sicer morali biti predsednik mestne obcine in dve tretjini mestnega sveta voljeni, eno tretjino pa naj bi postavil ban (Granda, 2017, 2, 457). Mešcani pa svoje volje v tem obdobju, kljub dolocilom zakona, niso mogli izraziti. Vse clane obcinskih organov je namrec imenoval ban (Leskovec, 1991, 293).11 Prenos poslov med nekdanjim predsednikom, dr. Lipoldom, in novim, dr. Juvanom, je bil opravljen 28. septembra 1935, novi mestni svetniki pa so zaprisegli na seji 3. oktobra 1935.12 Dr. Alojzij Juvan je v istem dnevu prevzel še nacelništvo okrajnega cestnega odbora.13 Ponovno imenovanje mestnega sveta je vzpodbudilo debate o svobodnih volitvah v mestne svete. Katoliški tisk je izpostavljal popravo krivice, ki se je zgodila z imenovanjem obcinskega sveta leta 1931, ko je bil odstavljen takratni župan Alojzij Juvan. Po porocanju konservativnega casnika Slovenec so mešcani menjavo mestne oblasti pozdravili, ceravno je bila ponovno imenovana s strani banske uprave in ni bila izvoljena. Razumljivo je, da so v casniku katoliškega tabora podpirali vrnitev Juvana na vrh, saj so zagovarjali dejstvo, da se je na mesto obcinskega vodje vrnil clovek, ki je bil na zadnjih demokraticnih volitvah izvoljen kot predstavnik mešcanov. V svojem nagovoru14 mestnim svetnikom je dr. Juvan tudi poudaril željo po cimprejšnji izvedbi svobodnih in tajnih volitev, pri katerih bi mešcani imeli možnost ponovno izvoliti svoje predstavnike v mestnem svetu. Mešcani naj bi svoje odobravanje pokazali s spontanim slavjem v mestu oz. podoknico v cast županu in podžupanu, kjer so med drugim tudi izrazili svoje želje po upoštevanju volje ljudi.15 Na drugi strani pa so v opozicijskem tisku, npr. v Delavski politiki, Juvanovemu imenovanju nasprotovali.16 Nasprotovanja opozicije niso potihnila niti v naslednjih letih, kar je leta 1936 ob proracunski debati izpostavil eden izmed socialisticnih mestnih svetnikov, Josip Petejan, ki je ocenil, da je bila pri imenovanju novih mestnih svetnikov storjena krivica, saj v novi mestni svet niso bili imenovani vsi leta 1927 izvoljeni mestni svetniki nekdanje Socialisticne stranke Jugoslavije, medtem ko je bilo svetnikov nekdanje SLS v novem mestnem svetu vec kot prej.17 Mariborski vecernik Jutra je porocal, da je nekdanji župan Viktor Grcar (Potocnik, 2017b), še eden izmed socialisticnih mestnih svetnikov, novemu predsedniku mestne obcine izrocil izjavo, v kateri so socialisticni svetniki imenovanje sicer sprejeli, vendar poudarili, da je treba cim prej 10 Mariborski vecernik Jutra, 28. 9 1935: Novi mestni svet mariborski, 4; PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1935, V. javna redna seja, 3. 10. 1935, 222.225. 11 PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1935, V. javna redna seja, 3. 10. 1935, 222.225. 12 Slovenec, 29. 9. 1935: Maribor novemu županu in podžupanu, 2. 13 Slovenec, 5. 10. 1935: Pri okrajnem cestnem odboru, 4. 14 PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1935, V. javna redna seja, 3. 10. 1935, 231.232. 15 Slovenec, 29. 9. 1935: Maribor novemu županu in podžupanu, 2. 16 Delavska politika, 4. 10. 1935: Novi mestni svet mariborske obcine, 3. 17 PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1936, IV. redna seja, 10. 3. 1936, 107. 187 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 izvesti nove volitve in da, v kolikor bo imel imenovani mestni svet trajni znacaj, v njem ne bodo mogli sodelovati.18 Ocitki glede imenovanega mestnega sveta so se nadaljevali vse do zacetka druge svetovne vojne (Fras, 2013, 242). Alojzij Juvan pa je imel trdno oporo v mestnem svetu, ki ga je obvladovala njegova stranka JRZ (Šorn & Gašparic, 2017, 696). Še pred obcinsko sejo, na kateri so prisegli, so se obcinski svetniki, clani JRZ, sestali v mestni posvetovalnici in ustanovili klub obcinskih svetnikov JRZ, ki mu je predsedoval Franjo Žebot, podpredsednik je bil Franc Hrastelj in tajnik Ivan Prijatelj. Klub je štel kar 38 od 45-ih obcinskih svetnikov.19 Clani mestne organizacije JRZ so obcinske zadeve usklajevali kar na svojih sejah, klub obcinskih svetnikov JRZ pa je nato njihove sklepe potrjeval na sejah mestnega sveta (Fras, 2013, 200). SOCIALNE RAZMERE V MARIBORU V CASU DRUGEGA MANDATA DR. JUVANA Socialno skrbstvo Dr. Alojzij Juvan si ob nastopu svojega drugega mandata ni zatiskal oci pred dejstvom, da je vodenje obcine prevzel v težkih casih gospodarske krize, ki je posegla v vse sfere življenja v mestu, in da je treba tako pri nacrtovanju projektov in nalog kot pri njihovem izvajanju vzeti v obzir primanjkljaj financnih sredstev tako na strani države kot na strani mešcanov, ki so komaj še izpolnjevali aktualne davcne obremenitve. V svojem nagovoru ob imenovanju je poudaril, da bo treba varcevati pri vseh projektih in materialnih stroških ter nižati izdatke, predvsem pa ne ustvarjati novih dolgov. Svoje poslanstvo v novem mandatu je videl tudi v socialnem smislu – zneskov, namenjenihsocialni pomoci mešcanom, ni želel zniževati. Še vec, obljubljal je izdatno podporo socialnim ustanovam in akcijam za pomoc brezposelnim in revnim obcanom.20 Ker se je torej zavedal hude gospodarske krize, ki se je odražala v brezposelnosti in obubožanju dela prebivalstva, obenem pa je moral upoštevati zahtevo financnega ministra po omejitvi obcinskega proracuna, je že nekaj dni po ponovnem imenovanju prebivalce mesta pozval, da s prostovoljnimi prispevki podprejo Pomožno akcijo za siromašne sloje mesta Maribora.21 Ta se je na njegovo spodbudo neuradno razvila že leta 1929, uradno pa so jo formirali leta 1931. Maribor je bil prvo mesto, v katerem je vzklila takšna oblika pomoci, njegovemu zgledu pa so sledila še druga mesta (Šorn & Gašparic, 2017, 707). Delokrog Pomožne akcije je obsegal: zbiranje prostovoljnih prispevkov v gotovini in blagu; ugotovitev števila revnih družin in posameznikov; iskanje nacinov za najnujnejšo pomoc; stalno nadzorstvo nad podpiranci; nakazovanje podpor predvsem v blagu, živežu in kurivu, v nujnih primerih tudi placilo najemnine; apel na stanodajalce 18 Mariborski vecernik Jutra, 4. 10. 1935: Cetrta redna seja mariborskega obcinskega sveta, 2. 19 Slovenec, 5. 10. 1935: Klub obcinskih svetnikov JRZ, 4. 20 PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1935, V. javna redna seja, 3. 10. 1935, 231.232. 21 Slovenec, 8. 10. 1935: Mariborski prebivalci, 4. 188 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 zaradi najemnine; oklic na vse prebivalstvo, da podpiše za Pomožno akcijo. Akcija je brezposelnim s pomocjo javnih del ponujala možnost zaslužka, najrevnejšim pa je nudila tudi prehrano v javni, mestni, ljudski in dijaški kuhinji ter v mestni ogrevalnici (Gostencnik, 2016, 634). Leta 1935 so mestni svetniki po nekaj uspešnih letih ugotovili, da prihodki od Pomožne akcije ne zadostujejo vec za pokrivanje odhodkov, zato so predlagali kritje primanjkljaja iz mestnega proracuna in dvig postavke za socialno skrbstvo z 2.600.000 din v letu 1935 na 3.600.000 din v proracunu za leto 1936. Vendar so znesek dejansko povišali le za 300.000 din.22 V letu 1936 se je financni položaj Pomožne akcije še poslabšal in s prihodki, pridobljenimi s prostovoljnimi prispevki, ni bilo vec mogoce pokriti vseh stroškov. Zato je morala obcina te stroške pokriti s preusmeritvijo prihrankov iz postavke za socialno skrbstvo iz prejšnjih let ter iz sredstev, rezerviranih za druge projekte.23 V debati ob sprejemanju proracuna za leto 1936/1937 je bilo izpostavljeno vprašanje socialne politike mesta, predlagana pa je bila tudi uvedba socialnega davka, ki bi olajšal reševanje socialne problematike v mestu in nadomestil zbiranje prispevkov za Pomožno akcijo. Ta je, kot omenjeno, temeljila na prostovoljnih prispevkih obcanov in podjetij, zaradi splošne krize pa so bili prispevki vsako leto manjši, še posebej s strani gospodarskih družb. Uvedba socialnega davka bi k placevanju obvezala vso industrijo in obrtnike, trgovce ter hišne posestnike. Sploh slednji so novo financno breme prenesli na svoje najemnike. Opozicija v mestnem svetu je predlagala iskanje financnih virov v drugih postavkah, vendar je bil novi davek kljub temu sprejet in uveden. Istocasno je mestni svet soglasno sprejel resolucijo, s katero je bansko upravo prosil, da v vecji meri prispeva za podporo revežev v Mariboru.24 Socialni davek je bil uveden s proracunom za leto 1938 kot davšcina za zimsko pomoc, ki jo je Maribor uvedel med prvimi v državi in tako v ta namen, kot je razvidno iz razpredelnice, pridobil precejšnja sredstva. V proracun je nova davšcina prinesla kar 800.000 din dodatnega denarja za socialno skrbstvo. Socialni davek je pomenil posebno socialno doklado na neposredne davke v višini 10 odstotkov na zemljarino, zgradarino, pridobnino, družbeni davek, rentnino in uslužbenski davek. Odlocitev za uvedbo te davšcine je imela osnovo v velikem številu brezposelnih, ki jih obcina ni mogla zaposliti za denar, ki ga je imela na voljo v proracunu. Dodatnih 800.000 din je obcina porabila za javna dela, torej za gradnjo cest in kanalov.25 Kot je iz tabele razvidno, je proracun mestne obcine pri postavki socialnega skrbstva od leta 1935 do 1940 narasel za 2 milijona din: 22 PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1935, VII. redna seja, 17. 10. 1935, 252. 23 PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1936, XIII. redna seja, 6. 11. 1936, 380. 24 PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1936, IV. redna seja, 10. 3. 1936, 105; Mariborski vecernik Jutra, 8. 2. 1938: Novi mestni proracun, 1; Mariborski vecernik Jutra, 9. 2. 1938: Novi mestni proracun 1938–39 sprejet, 4. 25 PAM-0005, 167, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1938, I. redna seja, 8. 2. 1938, 4.21. 189 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 Leto Postavka socialnega skrbstva v dinarjih 1935 2.600.000 1936 2.900.000 1937 3.000.000 1938 4.300.000 1939 4.500.000 1940 4.600.000 V casu krize je banovina uvedla tudi bednostni sklad, v katerega so morala mesta vplacevati dolocen znesek za pomoc. Iz tega sklada je Maribor prejel manj pomoci, kot je vanj vplacal. Mestni svetniki so zahtevali, da Maribor iz bednostnega sklada prejme delež, sorazmeren dajatvam, ki jih vanj prispeva (Gostencnik, 2016, 642). Socialnopoliticni odsek je mestnemu svetu v potrjevanje predajal predloge za priznavanje ubožnih podpor, vzgojnih prispevkov, predloge za sprejem v mestno oskrbnišnico, hiralnico ali v oskrbo drugim posameznikom, placilo najemnine ipd. Na podlagi mnenja uradnega zdravnika je mestni svet npr. ubožne podpore potrdil ali zavrnil. V kolikor je uradni zdravnik izjavil, da je prosilec sposoben za delo oz. je imel zakonca ali otroke, ki so bili sposobni skrbeti zanj, je ubožno mestni svet podporo zavrnil.26 Vedno vecje število brezposelnih je v upanju na podporo oblegalo mestni socialnopoliticni urad. Velika socialna stiska ljudi je bila še posebej ocitna v zimskih mesecih, ko je poleg hrane obicajno primanjkovalo tudi drv za kurjavo. Obcina je drva prvenstveno razdeljevala tistim, ki so živeli v zasilnih barakah. Socialnopoliticni urad je imel leta 1935 v evidenci kar 1300 družin, ki so bile nujno potrebne pomoci, saj so stradali in zmrzovali.27 Stanovanjska stiska Posledice velike gospodarske krize, ki je zobe pokazala že v prvem Juvanovem mandatu, niso pojenjale niti v drugi polovici 30. let 20. stoletja. Stanovanjska stiska ljudi, ki jo je povzrocilo priseljevanje podeželskega prebivalstva v mesto, je vztrajno rasla. Število prebivalstva se je od leta 1921 do leta 1931 povecalo s 30.000 na dobrih 33.000 ljudi (Ferlež, 2014, 429). Visoke cene zemljišc, drage najemnine, pomanjkanje stanovanj, vse to je prispevalo k zgošcevanju prebivalstva v revnih cetrtih, kjer so se ustvarila zasilna naselja. Povecan dotok prebivalcev je vplival tudi na širjenje mariborskih predmestij (Studenci, Pobrežje, Krcevina, Košaki in Tabor). Mesta niso bila pripravljena 26 PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1936, I. redna seja, 8. 2. 1938, 4.21. 27 Mariborski vecernik Jutra, 12. 1. 1935: 1300 mariborskih družin strada in zmrzuje, 2. 190 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 na tako visoko število prebivalcev, zato so se spopadala s katastrofalnimi življenjskimi razmerami, ki so vladale v improviziranih naseljih, kjer pogosto ni bilo niti oskrbe s pitno vodo (Godina, 1992, 36; Ferlež, 2009, 35). Že v svojem prvem mandatu, leta 1928, je župan Juvan predstavil namen mestne obcine, da zgradi kolonijo za delavce Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v magdalenskem predmestju. Zgrajenih je bilo kar 147 enodružinskih enonadstropnih vrstnih hiš, ki jih je nacrtoval arhitekt univ. prof. Ivan Vurnik,28 postavljene pa so bile v kareju med Fochovo, Delavsko, Betnavsko in Koseskega ulico (Fras, 2013, 54.55). Hiše so bile grajene na klasicen nacin, z opecnimi zidovi, dvokapnimi strehami z lesenim ostrešjem, lesenimi stropi in stopnišci. Postavljene so bile hiše tipa A – s kuhinjo in štirimi sobami, in hiše tipa B – s kuhinjo in dvema sobama (Godina, 1992, 44.45). Med obema mandatoma dr. Juvana, v casu župana dr. Lipolda, se je stanovanjska kriza še poglobila, obcina pa je težave reševala tudi z nakupom železniških vozov, kamor so zacasno namestili brezdomce.29 Še leta 1936 in 1937 je bilo perece stanovanjsko vprašanje delavcev v Mariboru, ki so že od leta 1928 živeli v barakah ter vagonih in bili inficirani z nalezljivimi boleznimi, kot je npr. tuberkuloza. Mestni svetniki so zaznali padec življenjskega standarda v mestu in zmanjševanje delavskih plac ter narašcanje cen življenjskih potrebšcin, medtem ko so najemnine za stanovanja ostajale na enaki ravni.30 Zato so najemnine stanovalcem v barakah in vagonih zmanjšali za 50 %,31 stanovalcem v zasilnih stanovanjih pa za 10 %.32 Na obširnem zemljišcu med Stritarjevo in Dajnkovo ulico je v 3 objektih in v 17 vagonih prebivalo 75 družin s skupaj približno 300 clani. Takšno je bilo stanje leta 1934, do leta 1938 pa so se številke skoraj podvojile: v koloniji je živelo že 131 družin s skupaj 461 clani, mnogi so v svojih prebivališcih imeli tudi dodatne stanovalce (svoje podnajemnike). Na 16 m2 je živelo tudi po 12 ljudi in vec.33 Številne lesene barake in vagoni so bili polni stenic in drugih zajedavcev. Stanovalci so bili leta 1938 preseljeni v novozgrajen kompleks z 80-imi zasilnimi stanovanji ob Pregljevi ulici. Vendar je bilo glede na veliko število ljudi tudi novih zasilnih stanovanj premalo. Obcina je bila tako 28 Ivan Vurnik, slovenski arhitekt in urbanist (1884–1971). Vurnik velja ob Jožetu Plecniku in Maxu Fabianiju za enega od ustanoviteljev sodobne slovenske arhitekture. Bil je ustanovitelj arhitekturnega oddelka na Tehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je bil njen prvi profesor, k sodelovanju pa je pritegnil tudi Jožeta Plecnika. Velja tudi za zacetnika modernega urbanizma na Slovenskem (Osebnosti, 2008b, M.Ž, 846). 29 PAM-0005, 164, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1932, V. redna seja, 10. 11. 1932, 204. 30 PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1936, IV. redna seja, 10. 3. 1936, 105; Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1937, V. redna seja, 11. 2. 1937, 52. 31 Najemnina za barako je znašala od 5 do 15 din, najemnina za vagon pa 25 din mesecno (PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1935, IX. redna seja, 30. 12. 1935, 384). 32 PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1935, VIII. redna seja, 21. 11. 1935, 321. 33 Slovenec, 24. 6. 1934: Mariborski barakarji in vagonarji, 4; Slovenec, 12. 10. 1938: Mariborske barakarje in vagonarje 1. nov. preselijo, 5; Slovenec, 2. 2. 1935: Jetika – strašna morilka Maribora, 3. 191 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 Sl. 2: Barake v Dajnkovi ulici (PAM-1889, Album o gradbenem razvoju Maribora od leta 1930 do 1940). primorana pripraviti prednostno listo z dolocenimi kriteriji za sprejem in racionalno delitev stanovanj. Vsi ostareli in za delo nesposobni ljudje, ki so bili odvisni od mestne podpore, so bili sprejeti v mestno oskrbnišnico (teh je bilo 11), samske stanovalce so namestili v skupne sobe, locene za moške in ženske, 17 družin, ki so imele dovolj prihodkov za najem drugega stanovanja, so zavrnili. Zavrnjene so bile tudi stanovalke, ki so se kljub opozorilom ukvarjale s prostitucijo, njihove otroke pa so sprejeli v mladinski dom. Iz obcine so izgnali vse stanovalce, ki niso bili prijavljeni v Mariboru, razen ce so živeli v zunajzakonski skupnosti z osebo, prijavljeno v mestu.34 Zanimanje za stanovanja je bilo v mestu precejšnje, po njih so povpraševali tudi številni reveži, ki so živeli v mestnih kleteh, drvarnicah, dvorišcnih stanovanjih, podstrešjih ali celo pod mostom (Ferlež, 2014, 431).35 Vso opremo iz barakarskega naselja so pred preselitvijo temeljito razkužili v eni izmed ocišcenih barak, enako so storili z oblacili stanovalcev. Po preselitvi opreme in ljudi so barake 1. decembra 1938 zažgali.36 34 PAM-1889, Album o gradbenem razvoju Maribora od leta 1930 do 1940; PAM-0005, 167, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1938, 26. 10. 1938, 242. 35 Slovenec, 12. 10. 1938: Mariborske barakarje in vagonarje 1. nov. preselijo, 5. 36 Slovenec, 26. 11. 1938: Mariborska revšcina se seli, 3; Mariborski vecernik Jutra, 2. 12. 1938: Mariborska socialna sramota – zgorela, 4. 192 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 Najemnina v novih stanovanjih je, vkljucno z elektriko in vodo, znašala 100 din (za delavsko stanovanje je povprecna najemnina znašala od 200 do 300 din mesecno (Godina, 1992, 58.59), stanovalci pa so bili, ce niso dobili zaposlitve drugje, zaposleni pri mestni Pomožni akciji.37 GOSPODARSKE RAZMERE V MARIBORU V CASU DRUGEGA MANDATA DR. JUVANA Za razvoj gospodarstva v Jugoslaviji po prvi svetovni vojni je znacilna precejšnja inflacija in prilagajanje gospodarstva novim trgom, ki so se odpirali. Slovensko gospodarstvo sta med obema vojnama zaznamovali dve obdobji: obdobje stabilnosti in napredka med letoma 1925 in 1931 ter obdobje ekonomske krize v prvi polovici 30. let, ko je mnogo podjetij propadlo. Po nastanku Jugoslavije je zacelo število zaposlenih delavcev v Sloveniji hitro narašcati v vseh gospodarskih panogah. To narašcanje je bilo zelo intenzivno do leta 1923, ko se je ustavilo in dve leti stagniralo. Leta 1925 je zacelo zopet narašcati, vendar nekoliko manj intenzivno kot prej, vrh pa je doseglo leta 1930. Ravno nasprotno pa so se v prvi polovici 30. let soocali z veliko gospodarsko krizo. Tedaj so propadla številna podjetja, kmetijski pridelki pa so izgubljali ceno. Število zaposlenih delavcev je zacelo zaradi gospodarske krize padati in je do leta 1932 padalo z istim tempom, kakor je prej narašcalo. Od leta 1932 do 1935 je število zaposlenih delavcev v glavnem stagniralo (Necak & Repe, 2008, 192; Kresal, 1970, 83). Medtem ko so se številne gospodarske panoge ubadale z ekonomsko krizo, pa le-ta ni mocno oslabila tekstilne industrije, v casu med obema vojnama je mogoce govoriti celo o vzponu mariborskega tekstilstva. Prometna lega mesta, cenovno dostopna elektricna energija, zazidalne površine in delovna sila so botrovali nastanku mnogih tovarn, kar 15-ih vecjih, ki so leta 1939 zaposlovale okoli 7000 ljudi (Kresal, 1976, 149). Med njimi velja omeniti tekstilne tovarne Doctor in drug, ki je leta 1936 zaposlovala 1600 delavcev, Josip Hutter in drug z vec kot 1500 delavci ter Marko Rosner s 100 zaposlenimi leta 1939 (Grabeljšek, 2010, 529). Brezposelnost v tej panogi je bila trikrat manjša kot v ostalih, dobicki pa so izrazito rasli še po letu 1933 (Filipic & Zorko, 1986, 21). Tak položaj lahko pripisujemo dejstvu, da delavci niso bili dovolj placani oz. so jih podjetniki nacrtno izkorišcali. Podjetniki so skromna placila postopoma manjšali, ob padcu prodaje pa delavce tudi odpušcali (Grabeljšek, 2010, 536), zato je sredi 30. let 20. stoletja vzniknil stavkovni val delavcev. Splošna stavka tekstilnih delavcev se je zacela avgusta 1936 v Kranju, od tam pa se je razširila še drugod po Sloveniji. Pridružili so se ji tudi delavci mariborskih tekstilnih tovarn, ki so s stavko priceli 1. septembra 1936. Izjema so bili tekstilni delavci Hutterjeve tovarne, kjer so bile place boljše kot v drugih tovarnah. Stavka je seveda vplivala na bivanjske pogoje stavkajocih delavcev, ki so ostali brez zaslužka in sredstev za hrano. Solidarnostno so jim na pomoc priskocili somešcani, ki so zagnali akcijo zbiranja hrane, pri kateri so pomagali tudi trgovci in obrtniki, kmetje ter mladina. Akcija je bila tako obsežna, da jo so kmalu prepovedali. Stavka je uradno trajala do 23. septembra 1936, 37 Slovenec, 10. 12. 1938: Drugo leto ne bo vec v Mariboru stanovanjske stiske, 6. 193 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 ko je bila podpisana kolektivna pogodba za tekstilno delavstvo v Sloveniji (Grabeljšek, 2010, 541.551). Mestna podjetja Gospodarstvo mestne obcine je bilo v tridesetih letih 20. stoletja skoncentrirano v Mestnih podjetjih Maribor. Le-ta so bila v okviru mariborske mestne obcine samostojna upravna, organizacijska, gospodarska, financna in premoženjska enota. Ustanovljena so bila že leta 1932, ko je obcinski svet na svoji IV. redni seji 1. septembra 1932 sprejel statut Mestnih podjetij Maribor,38 katerega namen je bil omogociti pravilno izvedbo priprav, potrebnih za pravocasen pricetek rednega poslovanja in pravilno delovanje v casu do koncne ureditve. S tem je bila mariborska mestna obcina med prvimi v državi, ki je locila gospodarsko poslovanje od upravnih poslov, še preden je leta 1934 stopil v veljavo nov Zakon o mestnih obcinah. Ta je dolocal ustanovitev mestnih pridobitnih podjetij in nalagal, da mora biti njihovo poslovanje tržno naravnano (Gostencnik, 2017, 992–993). Leta 1936 je bil sprejet nov statut, saj je nova obcinska uprava ugotovila, da prihaja pri Mestnih podjetjih Maribor do velikih zamud, hkrati pa je bilo treba statut iz leta 1932 prilagoditi dolocbam Zakona o mestnih obcinah. Novi statut je zmanjšal število clanov upravnega odbora z 12 na 10, ukinil štiriclansko ravnateljstvo ter dolocil predsednika mestne obcine kot predstavnika Mestnih podjetij Maribor v vseh zadevah. Predsednik mestne obcine je tako izvrševal sklepe mestnega sveta in upravnega odbora ter nadziral poslovanje podjetij. Upravnik in njegov namestnik sta izvrševala dela po navodilih pred sednika mestne obcine, medtem ko je lahko po statutu iz leta 1932, v mejah, ki mu jih je dolocilo ravnateljstvo, upravnik deloval samostojno.39 Mestna plinarna Leta 1936 je bila mestna plinarna v Mariboru izbrisana iz sodnega registra, saj je bila vkljucena v Mestna podjetja Maribor, ki so bila ustanovljena s sklepom mestnega obcinskega sveta leta 1932, 10. decembra 1936 pa so bila vpisana v sodni register kot podjetje. V casu, ko je bila plinarna del Mestnih podjetij Maribor, je za njene delavce veljal tudi službeni red za ureditev službenih razmer med mariborsko mestno obcino in delavci, ki so bili pri njej stalno zaposleni. Službeni red je urejal tudi osebne dohodke – mezde delavcev, zaposlenih v plinarni. Zacetna mezda stalnega in kvalificiranega delavca je znašala 7 din na uro, mezda pomožnega delavca pa 5,50 din na uro. Za vse ostale delavce je mezda znašala 3,50 din. Vsi stalni mestni delavci so imeli pravico do 38 Mariborski vecernik Jutra, 16. 1. 1935: Mariborska mestna podjetja, 3. 39 PAM-0005, 164, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1932, IV. tajna seja, 1. 9. 1932, 161–167; PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Mari bor v letu 1936, VII. redna seja, 28. 5. 1936, 217. 194 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 Sl. 3: Cenik plina leta 1938 (PAM-0005, 141, Prospekt Mestnih podjetij – plinarne, 1938). povišanja svoje zacetne urne postavke, to povišanje pa se je izvršilo vsako tretje leto službe za 5 odstotkov. Doloceni delavci, ki so delo opravljali pod težjimi pogoji, so prejemali tudi dodatek. Tako so v plinarni dodatke dobili naslednji delavci: 195 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 • stalno zaposleni kurjaci, ce so delali v nocnem turnusu najmanj 3-krat tedensko, so dobili 20-odstotni dodatek; • stalno zaposleni delavci zidarji s šamotom pri vrocih peceh so dobili za to delo 100-odstotni dodatek na mezdo; • stalno zaposleni delavci za cišcenje cistilne mase so dobili 100-odstotni dodatek na zacetno mezdo; • monterji plinskih prikljuckov, ki so delali v vodi, so dobili na uro 1,50 din dodatka. 40 Plin se je sicer po prvi svetovni vojni umikal elektriki in leta 1928, ko je plinarna demontirala celotno ulicno razsvetljavo in svojo elektrarno, je poraba plina padla na minimum ter znašala samo 448.000 m3 pri 600 odjemalcih. Mestna plinarna je tako zacela široko agitacijo plina v gospodarstvu. Ta akcija je bila uspešna, saj se je leta 1933 poraba plina dvignila na 774.000 m3 pri 1.466 odjemalcih, leta 1937 pa je pri 1.704 odjemalcih znašala 995.660 m3. Plin se je od takrat uporabljal predvsem v gospodinjstvu, medtem ko je imel manjšo vlogo v industriji.41 Ker je izguba plina v 30. letih znašala še vedno preko 200.000 m3 letno, je podjetje uvedlo pregled plinomerov in zamenjalo zastarele ustroje z novimi. Hkrati je po dolocenem nacrtu zacelo obnavljati cestne plinovode. Z novimi cestnimi plinovodi v Tomšicevem drevoredu, Koroškem predmestju in v meljskem okraju za tekstilne tovarne v dolžini 7 km se je plinsko omrežje razširilo na 38 km. V plinarni sta bila leta 1934 zaposlena dva tehnicna in dva administrativna uradnika ter 25 delavcev.42 Ker pa je bil obrat plinarne v tehnicnem pogledu že zastarel, je podjetje leta 1939 zgradilo moderno vertikalno komorno pec, hkrati pa je bilo razširjeno plinovodno omrežje do periferije, tako da je dolžina plinovoda znašala že 42 km.43 Vsako leto so položili približno 1 km novih plinovodov, najvec na desnem bregu Drave, kjer se je mesto tedaj mocno razvijalo. V zacetku leta 1936 so Mestna podjetja Maribor sprejela nov cenik za oddajo plina. Ceno plina v gospodinjstvih so znižali s 5 din/m3 za porabo do 5 m3 na 3,5 din/m3, ce je bilo v gostinstvu porabljenih manj kot 10 m3 plina. Zaradi pricakovane vecje porabe, znižanje cene ne bi vplivalo na prihodke. Plinarna si je zelo prizadevala za pridobitev novih strank, zato je bil vsak uslužbenec plinarne, ki je pridobil novo stranko, denarno nagrajen: za pridobitev stranke za priklop kuhalnika je prejel 15 din, 20 din pa je dobil, ce se je stranka odlocila za plinski štedilnik ali drugo vrsto plinske naprave.44 Proti koncu 30. let se je cena premoga dvignila za približno 30 %. Tako je bila plinarna primorana dvigniti tudi cene plina. V letu 1938 je zacel veljati cenik, ki je povišal ceno plina za 25 par/m3. Mesecna poraba plina za gospodinjstvo do vkljucno 10 m3 je stala 375 din, za odjem preko 10 m3 pa 225 din/m3. 40 PAM-0005, 140, Službeni red za ureditev službenih razmer med mariborsko mestno obcino in delavci, ki so pri njej stalno zaposleni. 41 Kronika slovenskih mest, 1935: Mariborska mestna podjetja, 86–87. 42 Prav tam. 43 PAM-0553, 2072, Razvoj komunalne dejavnosti v Mariboru v zadnjih 100 letih. 44 PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1936, I. redna seja, 24. januar 1936, 18.19. 196 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 Iz registra so bila Mestna podjetja Maribor izbrisana 14. marca 1944, ker niso bila v skladu z nemškimi obcinskimi zakoni.45 Mestna plinarna in mestno elektricno podjetje sta bila v casu okupacije (plinarna 6. junija 1941) predana podjetju Energieversorgung Südsteiermark.46 GRADBENA DEJAVNOST V MARIBORU V CASU DRUGEGA MANDATA DR. JUVANA Mestna obcina je v casu do druge svetovne vojne veliko pozornost posvecala gradnjam, namenjenim regulaciji, ki jih je v velikem delu opravil Jaroslav Cernigoj: promenada na tedanji Aleksandrovi cesti (današnji Partizanski cesti), Trgu svobode, Glavnem trgu ter tedanjem Trgu kralja Petra (današnjem Trgu revolucije). Opravljene so bile tudi spomeniškovarstvene akcije, v okviru katerih sta bila obnovljena mariborska stolnica (1938.1940) in mestni grad (1937.1940) (Curk, 1991, 551). Leta 1935 je mestna obcina zacela sprejemati nov mestni regulacijski nacrt stano vanjskih poslopij in tudi zasebnih gradenj. Med obema vojnama se je nadaljevala gradnja najemniških hiš – trinadstropnih stavb z vec stanovanji. Gradili so jih tako zasebniki kot tudi podjetja in mestna obcina. Ta je zgradila najemniške hiše na Smetanovi, Prežihovi in Pregljevi ulici ter še nekaj drugih, tudi individualnih hiš v mestu (Ferlež, 2014, 430). Gradbena dejavnost je po prvi svetovni vojni dosegla višek v letih 1928 in 1929, potem za nekaj let zastala zaradi gospodarske krize in si po letu 1935 ponovno opomogla. Za zasebno gradnjo so bila namenjena zemljišca v magdalenskem predmestju, kjer je obcina že leta 1925 pricela s prodajo cenenih zemljišc, ki jih je pridobila s tem, da je razparcelirala svoja zemljišca ali pa odkupila zemljišca zasebnih posestnikov. Skupno je obcina prodala okoli 300 parcel v velikosti od 600 do 900 m2 (Curk, 1991, 548).47 V svojem drugem mandatu je župan dr. Juvan vodil vec gradbenih projektov: opravlje na so bila cestna, regulacijska in kanalizacijska dela na številnih mestnih ulicah in cestah v znesku 7 milijonov din, 20 milijonov je bilo namenjenih za gradnje stavb, kupljenih je bilo za 6,5 milijona nepremicnin.48 Na gradbenem podrocju se je lahko župan dr. Juvan pohvalil tudi z izgradnjo novih stanovanjskih hiš, novo carinarnico, novo carinsko pošto in Magdalensko šolo.49 Gradnja novega šolskega poslopja v magdalenskem predmestju Zaradi hitrega narašcanja prebivalstva, še posebej na desnem bregu Drave, je v Mariboru vedno bolj narašcala tudi prostorska stiska v osnovnih in srednjih šolah. Še posebej je to veljalo za magdalensko predmestje, kjer je bila nova zgradba osnovne šole nujno 45 PAM-0645, 1074, A, IV, 5. 46 PAM-0553, 2199, Zapisniki zasedanj Narodnoosvobodilne skupšcine Maribor 1945. 47 PAM-1889, Album o gradbenem razvoju Maribora od leta 1905 do 1929. 48 PAM-0005, 594, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1940, II. redna seja, 27. februar 1940, 17. 49 Slovenec, 1. 3. 1940: Demagogija neizvoljenih marksistov, 2. 197 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 Sl. 4: Situacija novega šolskega poslopja v magdalenskem predmestju (PAM-1889, 4.39). potrebna. Magdalenska dekliška osnovna šola je imela 12 razredov, v maticni stavbi na Magdalenskem trgu (današnji Trg revolucije) pa le pet ucilnic. Tako je bilo 6 razredov prerazporejenih na I. dekliško osnovno šolo na Slomškovem trgu, 1 razred pa celo v šolo na Cankarjevi ulici. Starši so se pritoževali, da so morale njihove 8.12 letne hcerke hoditi po 2 ali 3 km dalec v šolo. Vecinoma je šlo za otroke zelo revnih staršev, zaradi nezadostne prehrane so bile deklice slabotne, dolga pot do šole jih je še bolj utrudila. Prav tako niso imele primerne obleke in obutve, ki bi jih zlasti pozimi šcitila pred mrazom. Hoditi so morale preko Državnega mostu, ki je bil najprometnejša tocka v mestu, tako da so bile izpostavljene vsem prometnim nevarnostim. Maticna stavba šole je bila med najstarejšimi stavbami v mestu, z nizkimi stropi in majhnimi okni, zaradi cesar je pozimi ali v slabem vremenu pouk moral potekati ob prižganih luceh. Starši so na enem izmed roditeljskih sestankov sestavili resolucijo, v kateri so zahtevali, da se v magdalenskem predmestju cim prej postavi novo šolsko poslopje.50 50 Mariborski vecernik Jutra, 27. 4. 1934: Magdalensko predmestje za novo šolo, 3. 198 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 Že leta 1931 je mestni svet sprejel sklep, da od prometnega ministrstva pridobi dovoljenje za zamenjavo parcel z železniško upravo, kar je utemeljil s tem, da je prišlo do pomanjkanjaucnih prostorov v magdalenskem predmestju. Šlo je za parcelo, ki je bila dovolj velika in v centru okraja. Mestna obcina je imela ob kadetnici neizrabljene parcele, ki so mejile na železniške parcele in bi jih lahko zamenjali za parcelo, na kateri so predvidevali gradnjo. Mestne parcele so merile 10.414 m2, železniške pa 9.813 m2. Cena za kvadrat obcinske parcele je bila 20 din, za kvadratni meter železniške pa 30 din, tako da bi morala obcina doplacati še 86.110 din. Ker pa je nastalo pomanjkanje ucnih prostorov zaradi opustitve železniške šole v koloniji, bi lahko dosegli zamenjavo brez razlike. Ce pa bi železniška uprava vztrajala pri doplacilu, bi ga pokrila obcina, saj je bila nova šola nujno potrebna.51 Glede na financne težave, ki jih je obcina imela pri nacrtovanju novega šolskega poslopja v magdalenskem predmestju, so mestni svetniki z veseljem pozdravili ponudbo Mestne hranilnice, ki je sklenila za gradnjo nove šole podariti 4 milijone din.52 Zaradi gospodarske krize pa se je zacetek gradnje precej zamikal, še v prvem polletju leta 1934 ni bilo jasno, ali se bo gradnja sploh zacela, prostorska stiska pa je postala problem tudi v drugih šolah.53 Konec leta 1934 je mestni svet sklenil, da bodo v pocastitev spomina na kralja Aleksandra I. Karadordevica v magdalenskem predmestju zgrajene I. deška mešcanska šola, II. dekliška osnovna šola, telovadnica in otroško zavetišce. V ta namen so name nili znesek 7 milijonov din. Sklep je bil sprejet brez debate.54 Posojilo v tem znesku je obcina šele s posredovanjem Kraljevske banske uprave dobila pri Pokojninskem zavodu za namešcence v Ljubljani55 za dobo 25 let. Še vedno pa so cakali na donacijo Mestne hranilnice, ki pa je ni bilo.56 Z najetim posojilom je obcina lahko razpisala dela za gradnjo po projektu inž. arh. Jaroslava Cernigoja.57 Na podlagi razpisa za oddajo zidarskih, železobetonskih in tesarskih del je bila vložena samo ena ponudba. Konzorcij, ki so 51 PAM-0005, 164, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1931, V. redna seja, 19. november 1931, 169. 52 PAM-0005, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1931, izredna seja, 17. september 1931, 150. 53 Mariborski vecernik Jutra, 13. 6. 1934: Šolske razmere v Mariboru, 3. 54 PAM-0005, 165, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1934, III. (VII.) redna seja, 14. december 1934, 226. 55 Po propadu Avstro-Ogrske je Narodna vlada SHS v Ljubljani z naredbo z dne 13. januarja 1919 ustanovila za svoje podrocje Zacasni obci pokojninski zavod za namešcence v Ljubljani. Zavod ni imel sredstev, zato je zacel poslovati s pomocjo brezobrestnega kredita Narodne vlade. Zakon o pokojninskem zavarovanju, ki ga je država prevzela od Avstrije, je izboljšala uredba z dne 27. junija 1921, ki je postala 12. maja 1922 zakon. V tej noveli je dobil nosilec zavarovanja ime Pokojninski zavod za namešcence v Ljubljani. Ob svoji ustanovitvi je iz bivšega avstrijskega zavarovanja zavod prevzel okoli 2.000 zavarovancev, leta 1937 pa je imel okoli 14.000 zavarovancev. Svoje premoženje je uporabljal v korist narodnega gospodarstva (Podatkovna zbirka Arhiva Republike Slovenije (2017). 56 PAM-0005, 165, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1935, III. redna seja, 21. junij 1935, 204. 57 Jaroslav Cernigoj, arhitekt (1905–1989). Leta 1929 je diplomiral na oddelku za arhitekturo ljubljanske Tehniške fakultete. Z Aleksandrom Devom je v Mariboru ustanovil projektivni biro, ki je postavil temelje sodobne mariborske arhitekture (Osebnosti, 2008a, A.L, 87). 199 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 Sl. 5: Zapis na temeljnem kamnu novega šolskega poslopja v magdalenskem predmestju (PAM-1693). ga sestavljala mariborska podjetja Inž. Jelenec & inž. Šlajmer, Ubald Nassimbeni58 in Rudolf Kiffmann,59 je oddal ponudbo v znesku 3.957.138,96 din. Ta znesek je ustrezal kalkulacijam in preddelom, ki jih je napravil mestni gradbeni urad, zato je mestni svet oddajo del odobril.60 Novi mestni svet je v zacetku leta 1936 ugotovil, da najeto posojilo za izgradnjo stavbe ne bo zadostovalo, zato je sklenil najeti dodatno posojilo v znesku 1.600.000 din. Za 58 Ubald Nassimbeni, Maribor. Podjetje je bilo vpisano v register 15. oktobra 1904. Predmet je bila gradbena dejavnost. Lastnik je bil Ubald Nassimbeni, mestni stavbenik iz Maribora (Ogrizek, 2005, 319). 59 Rudolf Kiffmann, Maribor. Podjetje, ki je izvajalo stavbno dejavnost, je bilo v register vpisano 12. aprila 1901. Lastnik je bil sprva Rudolf Kiffmann, mestni stavbni mojster iz Maribora, od leta 1921 pa Rudolf Kiffmann ml., inženir iz Maribora (Ogrizek, 2005, 192). 60 PAM-0005, 165, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1935, IV. redna seja, 10. 9. 1935, 219. 200 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 Sl. 6: Novo šolsko poslopje ob Žolgerjevi ulici (PAM-1889, 4.38). izgradnjo je bil imenovan tudi gradbeni odbor, ki so ga sestavljali Alojzij Juvan, Franjo Žebot, Jože Stabej, Franc Hrastelj, Viktor Grcar, Janko Pihlar, Drago Humek in gradbeni strokovnjaki.61 Ob oddaji del so se mestni svetniki zavzeli za to, da se dela oddajajo izkljucno mariborskim podjetjem, za kar je bil pooblašcen upravni odbor. Vendar je, potem ko je upravni odbor za izvajanje mizarskih del najel podjetje Remec iz Kranja, mestni svet sklenil dela oddajati sam, saj so se mestni svetniki nad ravnanjem upravnega odbora pritožili.62 15. septembra 1935 je bil položen temeljni kamen za novo šolsko poslopje, že 1. decembra 1936 je bila šola odprta in oznacena kot najmodernejša šola v državi (PAM1889, 4.39).63 Vanjo sta se vselili II. deška mešcanska in II. dekliška (magdalenska) 61 PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1936, I. redna seja, 24. 1. 1936, 37. 62 PAM-0005, 166, Zapisniki sej mestnega obcinskega sveta Mestne obcine Maribor v letu 1936, VII. redna seja, 28. 5. 1936, 213. 63 Mariborski vecernik Jutra, 2. 12 1936: Otvoritev najmodernejše šole v državi – šole Kralja Aleksandra Ujedinitelja, 1. 201 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 osnovna šola. Poslopje II. dekliške osnovne šole na Magdalenskem trgu pa je dobila v uporabo III. deška osnovna šola na Ruški cesti.64 KONEC DRUGEGA ŽUPANSKEGA MANDATA DR. JUVANA Aprila 1941, po okupaciji in razdelitvi Slovenije, so Nemci dr. Juvana na njegovem domu aretirali in odvedli v zbirno taborišce v meljsko kasarno. 24. junija 1941 je bil dr. Juvan z družino izgnan v Lazarevac. Tam je ostal nekaj mesecev, nato pa se je družina preselila v stanovanje v Beogradu, kjer so živeli z denarjem, ki so ga dobili s prodajo svoje hiše v Sarajevu. V Beogradu je Juvan še naprej politicno deloval v slovenskem katoliškem taboru in tako vzdrževal stike z Ljubljano. S pomocjo slovenskega Rdecega križa je beograjska skupina financno pomagala slovenskim izgnancem v Srbiji, ki niso imeli sredstev za preživljanje. Po koncu vojne, leta 1945, se je družina vrnila v Maribor. Dr. Juvan je nekaj casa še opravljal odvetniška dela, kasneje pa je dobil zaposlitev pri Mestnem ljudskem odboru Maribor (Fras, 2013, 356–366). SKLEP Obdobje pred izbruhom druge svetovne vojne je bilo mocno zaznamovano s posledicami svetovne gospodarske krize, ki je zajela vse sfere javnega življenja. Projekti, ki so bili zastavljeni za izvedbo proti koncu 30. let 20. stoletja, so zastali v cakanju na boljše gospodarske razmere, stabilizacijo financnega stanja in predvsem povecanje proracuna mestne obcine. Hkrati je njihovo izvedbo preprecil izbruh druge svetovne vojne. Nekateri projekti so bili tako izvedeni šele po vojni, drugi so za vedno obticali v idejni zasnovi. Mariborska obcina se je, kot druge v državi in država sama, spopadala s hudimi posledicami gospodarske krize. Nižanje osebnih dohodkov, odpušcanje delavcev, brezposelnost, socialna stiska in podobne tegobe so se zrcalile v ukrepih, s katerimi so hoteli krizo omiliti: z varcevanjem na vseh ravneh življenja, višanjem davkov, zaposlovanjem v javnih delih ter organiziranjem dobrodelnih akcij, javnih kuhinj ipd. Kljub vsesplošnemu varcevanju je bila mestna obcina dokaj uspešna pri reševanju bivanjskih težav prebivalcev mesta, ceprav vseh vsekakor ni mogla rešiti v okviru sprejetih proracunov. Nujno potrebne investicije so bile izvedene s pomocjo skrbnega razporejanja proracunskih sredstev ter najemanja dodatnih kreditov in posojil. Z najetimi krediti je bila možna gradbena dejavnost v mestu in npr. stabilizacija poslovanja Mestne hranilnice. Mesto je v tem obdobju tudi uspelo stabilizirati mestno gospodarstvo, tj. mestna podjetja, ter vedno vec financnih sredstev nameniti socialnemu skrbstvu obcine. Proracunsko gledano je obcina vsako leto spretno uravnotežila dohodke in odhodke, ob eskalaciji druge svetovne vojne, ki je povzrocila primanjkljaj živil, drv, bencina in dvig cen življenjskih potrebšcin, pa je morala vedno bolj skrbeti za dobrobit mešcanov. Drugi županski mandat dr. Alojzija Juvana se je zacel leta 1935. Kot njegov predhodnik, dr. Franjo Lipold, je bil na to mesto imenovan s strani bana in ne izvoljen s 64 Delavska politika, 5. 12 1936: Slovesna otvoritev nove šolske zgradbe v Mariboru, 2. 202 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 strani mešcanov. Ob nastopu drugega mandata se je zavedal, da je vodenje mariborske obcine prevzel v težkih casih gospodarske krize, ki se je kazala na vsakem koraku, in da je treba tako pri nacrtovanju projektov kot pri njihovem izvajanju vzeti v obzir velik primanjkljaj financnih sredstev. Zaradi krize je bilo mesto prisiljeno precejšnjo pozornost nameniti socialnemu skrbstvu in reševanju bivanjske problematike prebivalcev mesta. Posledicno je bila s tem povezana tudi gradbena dejavnost mestne obcine. Ta se je osredotocila na gradnjo zasilnih stanovanj za ljudi, ki so živeli v barakah in vagonih, ter prodajo oz. nakup zemljišc za zasebne gradnje. Razvoju mesta sta morali slediti tudi komunalna izgradnja in izgradnja novih stavb za potrebe mesta. 203 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 DR. ALOJZIJ JUVAN – SECOND TERM AS MAYOR OF MARIBOR (1935.1941) Darko FRIŠ University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: darko.fris@um.si Nina GOSTENCNIK Regional archives Maribor, Glavni trg 7, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: nina.gostencnik@pokarh-mb.si SUMMARY Alojzij Juvan’s second term as mayor of Maribor began in 1935. As his predecessor, Franjo Lipold his position was appointed and not elected. By the City Municipalities Law from 1934, the mayor and two thirds of the city councilors were supposed to be elected and one third appointed by the ban. However, the citizens did not have a chance to elect their representatives. Alojzij Juvan was aware of the difficult situation the city municipality was facing. It was a time of the Great Depression, which affected all aspects of city life. All projects and assignments were discussed in the light of lesser fi nancial funds from the state and from the citizens, who barely managed to pay taxes. The Great Depression greatly affected the life in the city and caused the municipality to assign more funds for the social care of its citizens and improvement of their living conditions. The city’s construction activities were consequentially connected to that fact. New provisional buildings were built for the people living in shacks and wagons and land was sold at low prices for private buildings. The development of the city had to be followed by communal construction and building of new building for the city’s needs. Keywords: Alojzij Juvan, mayors of Maribor, politics, economy, communal development, urbanism, 20th century, social problem, former Slovene People‘s Party (SLS), Kingdom of Yugoslavia 204 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 VIRI IN LITERATURA Delavska politika. Ljubljana, Maribor, 1935.1941. Kronika slovenskih mest. Ljubljana, Mestna obcina, 1934.1940. Mariborski vecernik Jutra. Maribor, 1927.1941. PAM-0005 – Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Mestna obcina Maribor 1528–1941 (fond 0005). PAM-0553 – PAM, Mestni ljudski odbor Maribor (fond 0553). PAM-0645 – PAM, Okrožno sodišce Maribor 1898–1941 (fond 0645). PAM-1693 – PAM, Zbirka fotografij in razglednic (fond 1693). PAM-1889 – PAM, Zavod za urbanizem (fond 1889). Sl.KbuDb – Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine. Ljubljana, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, 1930–1945. Slovenec. Ljubljana, 1873–1945. Url.KbuDb – Uradni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine. Ljubljana, Delniška tiskarna, 1929–1930. Antolicic, G. (2017): Dr. Vilko Pfeifer – prvi Slovenec na celu mariborske obcine po prevratu (1919–1920). Studia Historica Slovenica, 17, 3, 929.947. Curk, J. (1991): Urbana in gradbena zgodovina Maribora. V: Curk, J., Hartman, B. & J. Koropec (ur.): Maribor skozi stoletja I. Maribor, Založba Obzorja, 511.565. Ferlež, J. (2009): Stanovati v Mariboru. Maribor, Umetniški kabinet Primož Premzl. Ferlež, J. (2014): Bivalni razpon Mariborcanov v obdobju med obema vojnama ali – Kje se umiješ, kam greš spat? Studia Historica Slovenica, 14, 2–3, 435–456. Filipic, F. & F. Zorko (1986): Ob 50-letnici stavkovnega gibanja v Mariboru. Maribor, Mestni svet ZSS Maribor. Fras, M. (2013): Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov cas. Maribor, EPOS, Društvo Gledališce Kolenc. Friš, D. (2013): Anton Kaspret in Franc Kovacic – uredništvo Casopisa za zgodovino in narodopisje (1904–1917). Studia Historica Slovenica, 13, 1, 121–142. Godina, M. (1992): Iz mariborskih predmestij. O življenju in kulturi mariborskih delavcev v letih 1919 do 1941. Maribor, Založba Obzorja. Gostencnik, N. (2016): Socialne razmere v Mariboru med letoma 1929 in 1935. Studia Historica Slovenica, 16, 3, 629.662. Gostencnik, N. (2017): Dr. Franjo Lipold, mariborski mestni nacelnik v letih od 1931 do 1935. Studia Historica Slovenica, 17, 3, 989.1017. Grabeljšek, N. (2010): Socialnogospodarski okvir tekstilnih stavk v mariborskih tovarnah v tridesetih letih 20. stoletja. V: Oset, Ž., Berberih Slana, A. & Ž. Lazarevic (ur.): Mesto in gospodarstvo. Mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju. Ljubljana, Maribor, Inštitut za novejšo zgodovino, Muzej narodne osvoboditve, 529.553. Granda, S. (2017): Župani – simbol slovenske lokalne samouprave in demokracije. Studia Historica Slovenica, 17, 2, 449–461. Hriberšek Vuk, N. (2010): Mariborsko olepševalno društvo in mestna turisticna ponudba 205 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Nina GOSTENCNIK: DR. ALOJZIJ JUVAN – DRUGIC NA CELU MARIBORSKE MESTNE ..., 181–206 v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno. Casopis za zgodovino in narodopisje, 81 = 46, 2–3, 71–94. Jenuš. G. (2017): „Ljubi Bog, kako varovati, cesar ni; saj vendar pri vseh koncih in krajih sili v Mariboru slovenski znacaj na dan!“ Johann Schmiderer – zadnji mariborski župan avstrijske dobe. Studia Historica Slovenica, 17, 3, 901–927. Kresal, F. (1970): Delavstvo med gospodarsko krizo na Slovenskem. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 10, 1–2, 81–99. Kresal, F. (1976): Tekstilna industrija v Sloveniji. Ljubljana, Borec. Leskovec, A. (1991): Zgodovina uprave v Mariboru 1752-1941. V: Curk, J., Hartman, B. & J. Koropec (ur.): Maribor skozi stoletja I. Maribor, Založba Obzorja, 229.313. Lešnik, S. & N. Gostencnik (2011): Prireditev Mariborski teden v Mariboru: predstavitev fotografskega gradiva iz zbirk Pokrajinskega arhiva Maribor. Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor. Matjašic Friš, M. (2009a): Dr. Franc Kovacic – ustanovitelj in sodelavec revije Voditelj v bogoslovnih vedah. Studia Historica Slovenica, 9, 2–3, 615–632. Matjašic Friš, M. (2009b): Franc Kovacic. V: Rahten, A. et al. (ur.): Nova slovenska biografija (Zbirka Življenja in dela, Biografske in bibliografske študije, 4, 3). Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 99–112. Necak, D. & B. Repe (2008): Kriza. Svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Ogrizek, E. (2005): Sodni register Okrožnega sodišca Maribor 1898.1941. Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor. Osebnosti (2008a): Veliki slovenski biografski leksikon. Zv. 1: A–L. Stanonik, T. (ur.). Ljubljana, Mladinska knjiga. Osebnosti (2008b): Veliki slovenski biografski leksikon. Zv. 2: M–Ž. Brenk, L. (ur.). Ljubljana, Mladinska knjiga. Perovšek, J. (2016): Socialisticni kulturni boj v letih 1918–1929. Studia Historica Slovenica, 16, 3, 601–627. Podatkovna zbirka Arhiva Republike Slovenije (2017): http://arsq.gov.si/Query/ detail.aspx? ID=23887 (13. 2. 2017). Potocnik, D. (2017a): Mariborski župan Viktor Grcar (1921–1924). Studia Historica Slovenica, 17, 3, 961.987. Potocnik, D. (2017b): Vladni komisar Ivan Poljanec (1921). Studia Historica Slovenica, 17, 3, 949–959. Raupach, H. (1969): The Impact of the Great Depression on Eastern Europe. Journal of Contemporary History, 4, 4, 75–86. Šorn, M. & J. Gašparic (2017): Dr. Juro Adlešic, župan »velike Ljubljane« (1935–1942). Studia Historica Slovenica, 17, 2, 693–713. 206 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Received: 2017-09-22 DOI 10.19233/AH.2018.09 Original scientific article MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION OF YUGOSLAVIA, 1935–1939 Dragan BAKIC Serbian Academy for Sciences and Arts, Institute for Balkan Studies, Knez Mihailova 35/IV, 11000 Belgrade, Serbia e-mail: dragan.bakic@bi.sanu.ac.rs ABSTRACT This paper analysis the policy of Milan Stojadinovic, Prime Minister and Foreign Minister of the Kingdom of Yugoslavia (1935–1939) towards the Croat question, i.e. the passive resistance with which the Croat Peasant Party led by Vlatko Macek opposed the Belgrade government, struggling for an autonomous status of Croatia. Based on the private papers of Stojadinovic and Prince Regent, Paul Karadjordjevic, the reports of the well-informed and shrewd British Minister in Belgrade, Ronald Hugh Campbell, as well as the rich literature on the Serbo-Croat relations in the Kingdom, this article attempts to examine Stojadinovic’s approach to the Croat problem. It is argued here that Stojadinovic’s treatment of the Croat question was closely related to his foreign policy, especially towards Italy and Germany. Keywords: Milan Stojadinovic, Yugoslavia, Croat question, foreign policy, 1935–1939 MILAN STOJADINOVIC, LA QUESTIONE CROATA E LA POSIZIONE INTERNAZIONALE DELLA JUGOSLAVIA, 1935–1939 SINTESI L’articolo analizza la politica di Milan Stojadinovic, primo ministro e ministro degli esteri del Regno di Jugoslavia (1935–1939), verso la cosiddetta questione croata; infatti, per conquistare un’ampia autonomia della Croazia il Partito contadino croato guidato da Vlatko Macek si opponeva al governo di Belgrado con una resistenza passiva. Sulla base dell’archivio privato di Stojadinovic e del reggente della Jugoslavia, il principe Pavle Karadjordjevic, e delle relazioni di Ronald Hugh Campbell, il ministro plenipotenziario britannico a Belgrado che era ben informato e scaltro, nonché di una ampia letteratura dedicata alle relazioni serbo-croate nel Regno, il saggio intende presentare l’approccio di Stojadinovic verso il problema croato. Si intende dimostrare che il suo atteggiamento verso questa questione era strettamente legata alla sua politica estera, in particolare verso l’Italia e la Germania. Parole chiave: Milan Stojadinovic, Jugoslavia, questione croata, politica estera, 1935–1939 207 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 INTRODUCTION There is a fair amount of literature covering the perennial Croat question in the interwar Kingdom of Yugoslavia (Culinovic, 1961; Boban, 1965a; Boban, 1974; Petranovic, 1980; Dragnich, 1983; Banac, 1988; Djokic, 2007). Nevertheless, a full-blown study of the policy of Milan Stojadinovic, the Prime Minister of Yugoslavia in the latter half of the 1930s, towards the Croat opposition is still lacking, despite a number of useful works (Stojkov, 1985; Trifkovic, 2012; Svircevic, 2012; Nadoveza, 2010). There is also a dearth of studies that attempt to assess Stojadinovic’s premiership in its totality, or place it in the larger framework of interwar Yugoslavia and South-Eastern Europe . and no biography of this important politician. This paper offers an analysis of his policy towards the Croat opposition with special reference to international situation and foreign policy. It will closely examine Stojadinovic’s twin-aims of ensuring the inviolability of Yugoslavia’s borders in the increasingly perilous European situation and the maintenance of the existing constitutional order threatened by Croat federalist and separatist aspirations. It will also look at the rupture between him and Prince Paul, the Regent of Yugoslavia, which brought about Stojadinovic’s downfall, and discuss the extent to which it resulted from their differing concepts as to how to proceed with the solution of the Croat problem. This paper argues that Stojadinovic dealt with the Croat opposition in close correlation with his foreign policy in keeping with his appreciation that, at least on the tactical level, he would maintain the upper hand as long as his handling of external affairs cut the ground from under the feet of any attempt to internationalise the Croat question. THE CROAT QUESTION, ITS ORIGINS AND INTERNATIONAL IMPLICATIONS To set the context for this study, one has to look back to the unsettled internal situation in Yugoslavia which was a permanent feature of that country since her creation on 1 December 1918. As has been noted, the internal bickering was essentially “an issue of the Jacobin state versus the old Habsburg constitutional complexity of historic units.” (Trifkovic, 1992, 355). The Serbs had lived in their independent national and unitary state for decades before the First World War and saw no reason to change that in a new state which was predicated on the national unity of South Slavs (Serbs, Croats and Slovenes) expressed through slogans “one people with three names” or “the three tribes of the Yugoslav nation”. For them, the complex constitutional solutions smacked too much of the hated and dismantled Austria-Hungary and were not compatible with the notion of a strong and powerful state. In contrast, the Croats had been part of the multinational Habsburg monarchy for centuries and used to having their status arranged through negotiations and contracts such as that of 1868 concluded between them and the Hungarians (Nagodba). When Stjepan Radic, the charismatic leader of the Croatian Peasant Party (CPP) in which the vast majority of Croats closed their ranks, reached an agreement with Belgrade in 1925 and entered the government, it appeared that Serbo-Croat differences had been resolved. His death after the attempt on his life at the National Assembly made by a fellow-MP from the Serb Radical Party in June 1928 plunged Yugoslavia into dramatic 208 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 crisis. His successor, Vladimir – Vlatko Macek, ordered the CPP’s members of parliament to boycott that institution and, moreover, disputed the legitimacy of the Kingdom. Unable and not inclined to find a democratic solution to the crisis, King Aleksandar introduced his personal regime and proclaimed the ideology of integral Yugoslavism which was supposed to abolish all ethnic, religious and cultural-historical differences. It was then that Yugoslavia became the official name of the country instead of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes. The King also banned the activities of the existing “tribal” political parties as relics of the past. His experiment in statecraft remained futile. The entire country opposed the loss of civil liberties and the Croats were particularly embittered by what they saw as a violent suppression of their national identity. In 1927, the CPP had made a coalition pact with the Independent Democratic Party that rallied a number of Serbs living mostly in Croatia and Bosnia known as the Peasant Democratic Coalition. On 7 November 1932, this coalition signed an agreement, along with a representative of the right-wing Croatian Party of Right (Hrvatska Stranka Prava or frankovci). Breathing fire against Serbian hegemony, the Zagreb Points (Zagrebacke punktacije) called for the annulment of the octroyed Constitution of September 1931 and the return to the pre-constitutional situation of 1918 from which a negotiated settlement between the Serbs, Croats and Slovenes would determine the future internal composition of the country. As for that composition, the resolution vaguely mentioned “the association of interests” based on the freely expressed will of the constituent units (Boban, 1971). This reflected the diversity of views between the signatories of the Zagreb Points and the consequent difficulties of formulating a more precise political programme. The author of the text, Ante Trumbic, the first Yugoslav Minister for Foreign Affairs (1919–1920) and now formally a member of the CPP, expounded that a prospective state “would more resemble the organisation of the Little Entente [the alliance between Yugoslavia, Czechoslovakia and Romania] after the latest pact [January 1933] than a federation, even such as Switzerland” – in fact, he conceived of a loose association of fully independent states (Boban, 1971, 180–209). On the other hand, Macek maintained an ambivalent attitude that would allow him to move in different directions depending on the given situation: he publically espoused the solution of the Croat question within the framework of Yugoslavia, but he privately assured the Italians that his true goal was an independent Croatia (Sadkovich, 1988, 59; Boban, 1965b, 50–56). Apart from the CPP’s passive resistance, the most extreme elements of the Croat political right formed the Ustaša revolutionary organisation under Ante Pavelic, the future infamous Führer (Poglavnik) of the Nazi-puppet Independent State of Croatia during World War Two. The Ustaša organisation was imbued with the racist anti-Serb ideology and wanted nothing short of a sovereign Greater Croatia. It was only natural that Pavelic and his most ardent followers found refuge in Italy which had been inimical to Yugoslavia since her creation. The Italians hankered after the dissolution of Yugoslavia for they had designs on the littoral province of Dalmatia and generally perceived a South Slav state as a thorn in their flesh – supported by France it thwarted Mussolini’s ambitions to establish predominant Italian influence in the Danube region and in the Balkans. Propped up by 209 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 logistics from Rome, Fascist protégés, the Ustašas, were conducting a terrorist campaign in Yugoslavia from their bases in Italy . and also from Hungary. One of the more striking examples of their activities was the abortive attempt to instigate a rebellion in the province of Lika (Stojkov, 1970). Their greatest success was no doubt the assassination of King Aleksandar in Marseilles in October 1934. The unrest in Croatia, the Ustaša terrorist campaign and the connivance of the Italian and Hungarian authorities lent the Croatian question an international dimension. It was not just the Ustaša movement, but also the CPP that actively sought foreign support in their struggle against the Yugoslav government. In October–December 1928, prior to the proclamation of King Aleksandar’s personal regime, Ante Trumbic paid visit to Paris and London on behalf of the CPP with a view to promoting the Croat cause and sounding the French and British officials as to their attitude towards the internal conflict in Yugoslavia. His mission was a dismal failure. The Secretary-General of the Quai d’Orsay, Philip Berthelot, advised him to seek for an agreement directly with King Aleksandar, while the Foreign Office remained completely aloof (Krizman, 1962). In mid-1929, two prominent members of the CPP, Josip Krnjevic and August Košutic, went abroad to mobilise public opinion and win over officials with whom they might get in touch for the Croat cause (Boban, 1965b, 69). It should be noted that the CPP closely cooperated in their activities with the pro-Habsburg ex-Austrian group of officers in Vienna led by General Stjepan Sarkotic and with the Ustaša. Macek’s envoy Košutic and Ante Pavelic together presented the Italians with an elaborate plan for an armed rebellion in Croatia in October 1929 (Sadkovich, 1988, 57). On his return from Karlové Vary where he had received medical treatment in October 1930, Macek had a meeting in Salzburg with his emigrant party colleagues and the Ustaša leader. On that occasion, they assigned a country to each participant as their respective field of propaganda work: “Pavelic conducts policy with the Italians, [August] Košutic [travels] between Italy and England, [Juraj] Krnjevic sticks with the English and [Ljudevit] Kežman acts legally and is in touch with the French.” (Boban, 1965b, 78). The co-operation between the CPP and the Ustaša somewhat similar to that of the Sinn Féin and the Irish Republican Army made it more difficult for the Belgrade government to deal with security challenges; both the Yugoslav and the Italian government viewed the two Croat organisations as two factions of a single movement striving for the same goal rather than two distinct groups (Sadkovich, 1988, 57–58). PRINCE REGENT, STOJADINOVIC AND THEIR VIEW OF THE CROAT PROBLEM It was in the difficult circumstances following the murder of King and the demission of the short-lived Jevtic government formed after the 5 May 1935 elections that Stojadinovic became Prime Minister and Foreign Minister in June that year. He was a friend and confidant of Prince Paul, King Aleksandar’s first cousin, who assumed regency until the 11-year-old King Petar II had not come of age. From the outset, the two men embarked on an all-round policy of appeasement both in domestic and foreign affairs. To form a basis for his government, Stojadinovic decided to found a new party – the 210 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 Yugoslav Radical Union (Jugoslovenska radikalna zajednica – JRZ) (Tešic, 1997). It was a typical governmental party like that of his predecessor Jevtic, but it differed insofar as it included the Slovene People Party headed by Anton Korošec and the Yugoslav Muslim Organisation led by Mehmed Spaho which truly represented the majority of the Slovenes and Bosnian Muslims. Being a prominent member of the oldest Serbian – Radical – party, Stojadinovic himself stood for the Serbs, although his legitimacy was very dubious, to say the least. Significantly, the strong representation of the Slovenes and Bosnian Muslims in the JRZ and Stojadinovic’s Cabinet isolated the Croats and strengthened the government in dealing with Macek’s party. From Stojadinovic’s perspective, this could either make Macek more conciliatory and eventually bring him into the fold or keep him in an inferior position if he proved intransigent. The Prime Minister’s intention was to make a gradual shift from the late King’s policy which would allow the internal situation to settle down. Stojadinovic, Korošec and Spaho recognised that the 5 May elections had failed to tranquilise the country and had produced the government devoid of any real authority due to the elections methods used by Jevtic. They called for the formation of a government that would be supported in all parts of the country and invited the Croat leader to enter their Cabinet. New elections under more democratic election law were also promised. Another indication that Stojadinovic was willing to compromise was his apparent abandonment of the concept of integral Yugoslavism: he spoke of the Serbs, Croats and Slovenes rather than of the Yugoslavs, albeit without qualifying them as separate nations.1 Moreover, he hinted at broad local self-government, with a view to appeasing regional and historical particularism, but without specifying its exact nature and extent.2 The Stojadinovic government also allowed the outward expression of national identity such as the use of Croat flag which had been banned under King Aleksandar’s personal regime. As a special sign of goodwill, Macek was released from prison in which he had been since April 1933, having been sentenced for treason. In addition, political rallies and activities of the opposition parties were revived through the more lenient application of the restrictive legislation. With all this in view, there were unmistakable signs that Stojadinovic was preparing the ground for the restoration of democratic rights in the country and, along with that, an agreement with the Croats. But there was no basis on which such an agreement could be made, as the Crown and Prime Minister did not allow for the possibility of a federal state in order to satisfy the Croats. The well-informed British Minister in Belgrade, Sir Ronald Hugh Campbell, recorded the Regent’s opinion in this matter: “Apart from his determination not to modify the constitution by unconstitutional means during the King’s minority, Prince Paul remains convinced that the division of Yugoslavia, in its present state of development, into a number of autonomous federal units would lead to its early disruption.”3 To fend off Macek’s demands, Prince Paul and his government refused any constitutional change 1 AJ, 37-1-4, The Declaration of Stojadinovic, Korošec and Spaho, undated but likely from June 1935, scans 16–17. 2 AJ, 37-1-4, Declaration of Stojadinovic’s Cabinet, 4 July 1935, scans 31–33. 3 TNA FO 371/21197 R 7514/175/92, Campbell to Eden, 8 November 1937. 211 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 under the Regency that would prejudice the rights of the underage King. But this was just a convenient excuse: Prince Paul had it on the authority of four leading law professors in the country that the Regency was not constrained in the exercise of royal powers and could even revise the constitution for the purpose of changing the state structure.4 Prince Paul’s view chimed with that of Stojadinovic, who was also reported to have said repeatedly that the Croat question “could not be settled by a stroke of the pen and would in fact only be settled by the passage of time.” He intended to make headway by “the progressive grant of autonomous measures,” but Macek was not forthcoming and he came to the conclusion that no agreement could be reached.5 As will be seen later, Stojadinovic decided to proceed with a different approach to the Croat opposition to which his foreign policy was instrumental. But negotiations with Macek were carried on and, at least, served the useful purpose of improving the atmosphere in the country. It was Prince Paul rather than Stojadinovic who cultivated initial contacts with the Croat leader. This was agreed between the two of them as they thought that Prince Paul would impress Macek with his title, appearance and demeanour. “In fact, he [Prince Paul] was supposed to keep Macek ‘under control’ for the time being, so that he would not do anything stupid, until things in the country got a little more settled and the time came for more serious political conversations with him, which I was supposed to conduct as Prime Minister and the leader of the largest political party,” Stojadinovic explained in his memoirs (Stojadinovic, 1963, 513). NEGOTIATIONS WITH MACEK AND STOJADINOVIC’S FOREIGN POLICY Macek was granted an audience with Prince Paul on 8 November 1936 and had the opportunity to elaborate on his views. This meeting was followed up. Stojadinovic made contact with Macek though the intermediary of Ljubomir Pantic, General Secretary of the JRZ and Stjepan Krasnik, the president of the Chamber for Trade and Industry in Zagreb. Another channel of communication was an exchange of views between Dragiša Cvetkovic, his Minister for Social Policy, and Ivo Pernar, Macek’s lieutenant. To demonstrate his goodwill, Stojadinovic made sure that the 1936 municipal elections in the Savska and Primorska banovina, the two (out of nine) administrative units comprised of the Croat lands, were conducted orderly. Cvetkovic went to Zagreb to sound out the Croat position and reported optimistically that Macek would be moderate in his demands (Boban, 1970a, 194). However, Stojadinovic did not expect much from this discussion as he was not prepared to consent to either revision of the constitution or federation – he later claimed to have received such instructions from the Regent (Jovanovic Stoimirovic, 2000, 95–96; Stojadinovic, 1963, 513–514). Finally, he met with Macek in the village of Brežice in January 1937. He made it clear that he could not contemplate a solution which would infringe on the constitution until King Petar had taken his throne. He also repeated his offer to the CPP to join his Cabinet and receive five ministerial posts, and, 4 AJ, Prince Paul Papers, reel 2, Korošec to Antic, 16 January 1937, scans 483–497. 5 TNA FO 371/21196 R 4041/125/92, Campbell to Eden, 4 June 1937. 212 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 in doing so, contribute to passing of a new electoral law and conducting parliamentary elections. Macek declined. Stojadinovic then proposed . he later suggested it publically – that Macek should maintain his coalition with the Serbian United Opposition (Ujedinjena opozicija) and stand for their federalist program, whereas he would lead another grouping standing for a unitary state; the two large political blocs (resembling a two-party political scene in the USA and Great Britain) would face each other at the completely free elections in the fall of that year and proceed further depending on the outcome of such elections (Boban, 1970a, 195; Stojadinovic, 1963, 516).6 This proposal appealed to Macek and Stojadinovic promised to prepare the draft of a new electoral law and submit it to the Croat leader for his approval. The contact between them was maintained: Dragan Protic, head of Stojadinovic’s office, visited Macek twice over the next two months. The Croat leader was anxious to receive the promised draft, but he was met with excuses, since Stojadinovic was still not prepared to call the elections (Boban, 1970a, 203–210). Stojadinovic’s great success, however, was in the field of foreign policy. He fully realised that Nazi Germany’s growing strength would lead to its predominance in Central Europe and constitute a principal factor in Belgrade’s conduct of external affairs. In the wake of the Abyssinian crisis and the German remilitarisation of the Rhinelend, it was clear that the Versailles settlement was crumbling down, spelling danger to all the successor states along the Danube. Yugoslavia was in an especially vulnerable position, bordering not just on her arch-enemy Italy but also on revisionist Hungary and Bulgaria, while her traditional links with France and Britain . and her membership in the Little Entente and the Balkan Entente formed in 1934 together with Greece, Romania and Turkey . did not provide sufficient guarantee for her security. With the rising Germany in sight, Yugoslavia had some room for manoeuvre, largely on account of the fact that, despite their increasingly close relations, Berlin and Rome pursued conflicting interests in the region in which Belgrade was a cornerstone. Stojadinovic was quick to seize his opportunity. In December 1935, the new Yugoslav Minister in Berlin, Aleksandar Cincar Markovic, assured Hitler that Yugoslavia would not enter any political arrangements directed against Germany (Krizman, 1975, 84). This was not a difficult promise to make as Yugoslavia was neither conterminous with Germany nor had any previous commitments that would pit her against that country. Appreciating Belgrade’s stance, Marshal Göring sent a message that Germany was willing to guarantee Yugoslavia against both Hungary and Italy, the importance of which Stojadinovic stressed to Prince Regent. “For the sake of our tranquillity and securing the future of Yugoslavia, we must fi nd an insurance against Italy as soon as possible,” he pointed out.7 Friendly relations with Berlin were also required on account of the increasing volume of trade between the two countries, which was partly a natural state of affairs due to geographic reasons and their complementary economies and partly resulted from the comprehensive German effort to acquire political dominance in South-Eastern Europe. Finally, Yugoslavia was opposed 6 For Stojadinovic’s public reference to the electoral trial of strength between the unitarist and federalist party see AJ, 37-2-9, Stojadinovic’s speech given to the JRZ youth on 24 October 1937. 7 AJ, Prince Paul Papers, reel 4, Stojadinovic to Prince Paul, 12 June 1936, scan 329. 213 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 to a possible Habsburg restoration in Austria, because she feared internal repercussions of such a development and the revival of revanchist ambitions more than she was weary of the Anschluss, which Stojadinovic found inevitable in the long run (Biber, 1966a, 129–130). After the Anschluss of Austria in March 1938, the German colossus emerged on the borders of Yugoslavia, which was an unpleasant geopolitical change in the position of that country. But Stojadinovic could at least point out the foresight of his policy and calm down the public opinion with the unequivocal Hitler’s assurances with regard to the inviolability of Yugoslavia’s borders (Biber, 1966a, 138–139; Micic, 2010, 82–108). Stojadinovic also managed to reach an agreement with Italy. In a sweeping diplomatic move, he signed a pact of friendship with Count Galeazzo Ciano, Italian Foreign Minister, in Belgrade on 25 March 1937. The Italians were anxious that Germany might swallow Austria and then channel its growing power in the direction of the Adriatic Sea, and thus sought to strengthen their position by establishing close relations with Belgrade. Apart from providing a reinsurance against Germany, Ciano was convinced that the Pact of Belgrade offered the opportunity to achieve the long-standing Italian objective of wresting Yugoslavia away from France’s sphere of influence and disrupting the Little Entente. (Knox, 1982, 35–36; Burgwyn, 1997, 155–156; Strang, 2003, 76–79; Bucarelli, 2000, 467–509; Bucarelli, 2006, 327–383). In the circumstances, Stojadinovic was able to obtain considerable benefits for his country: Italy dropped its support for the Hungarian and Bulgarian revisionism, promised to improve the status of the Yugoslav (Slovene) national minority and renounced its patronage over the Ustaša organisation .Pavelic and his supporters were even interned on the Eolian (or Lipari) island, in Sardinia and elsewhere in southern Italy (Avramovski, 1968, 261–317; Hoptner, 1956). The main stumbling block between the two countries for the last decade at least, namely Italy’s effective protectorate over Albania, a country placed at Yugoslavia’s flank, lay dormant. With his skilful diplomacy, Stojadinovic defused a potential threat to Yugoslavia from the Axis partners, not to speak of the minor powers such as Hungary and Bulgaria. Although Stojadinovic’s foreign policy was pursued in full agreement with and subject to the approval of Prince Paul, it bore the mark of dynamism and personal charisma of the Yugoslav premier. He was a frequent visitor in the capitals of the Great Powers . for example he met face to face with Ciano four times . and made a strong impression on his interlocutors. Stojadinovic’s policy was much facilitated by his personal rapport with the leading figures in Germany and Italy such as Göring and Ciano. The latter praised his qualities in his famous diaries and had much personal sympathy for Stojadinovic; in addition, he believed that the Yugoslav premier was inclined to fascism, which appealed to the ideological affinities of Italian foreign policy (Ciano, 1948, 98–105; Ciano, 2002, 32–33). Stojadinovic’s standing in Rome and the understanding he established with the Germans were seen in Hungary as a major obstacle to their own policy of breaking the Little Entente ring. After having failed to obtain Italy’s military guarantee against an unprovoked Yugoslav attack, Kalman Kanya, the Hungarian Foreign Minister, bitterly complained to Ciano: “Hungary’s misfortune is that Ciano and Göring have fallen in love with Stoyadinovich.” (Ciano, 2002, 110). This was certainly the whining bred out of disappointment, but it was not entirely amiss: Ciano . and Mussolini, to lesser extent 214 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 .put a higher premium on the friendship of Yugoslavia than that of Hungary in their long-term plans for the Balkans and Central Europe (Ciano, 2002, 138–139). Despite Ciano’s impressions, however, Stojadinovic was not inspired by fascist leanings, or any other ideological sympathies. As a recent study has suggested, he was not an ideologue, but rather a shrewd practitioner of realpolitik; if he exhibited authoritarian tendencies while dealing with Ciano, this largely served a practical purpose to impress and cement their cordial relations (Djokic, 2011). Far from being a fortuitous improviser, Stojadinovic had strong views on foreign policy and a clear strategy to steer Yugoslavia’s course in a hostile international environment. Firstly, he appreciated that Germany’s rise would bring about far-reaching consequences in Europe, that Austria and Czechoslovakia would fall victim to Hitler and that France and Great Britain would do nothing effective to prevent such a development. Secondly, he was convinced that his country had to stay away from the Great Powers’ trial of strength and focus on the Balkans where it was something of a regional power (Ciano, 2002, 140–141). That was a difficult undertaking, but Stojadinovic believed, as early as mid-1937, that “in case of war, we have to try to remain neutral until the last moment and to preserve strength until after the war, so that we could dictate our demands to the weakened world.” In order to do so, he found it necessary to keep in balance relations with all powers. “Our eventual opponents in the fi rst future war are Germany or Italy. […] We cannot afford ourselves today the luxury of someone’s enmity. We have to weigh carefully our every word. And what is cardinal and fundamental, we must not declare ourselves in a future war before Italy [has done so]” (Jovanovic Stoimirovic, 2000, 132–138). It should be noted that Stojadinovic did not believe in the “cordiality of Italo-German cooperation” and hence did not imagine the possibility of Yugoslavia’s being forced to wage war against both Axis Powers. He was not alone in this misapprehension; in fact, many a European diplomat shared his views. But it is significant that Stojadinovic continued to perceive Italy as Yugoslavia’s main potential enemy even after the conclusion of the Pact of Belgrade . incidentally, this is a proof that his view of that country was not tinged with the alleged fascist propensities. Likewise, Stojadinovic was alive to the danger of the growing German economic hold on Yugoslavia and he tried to counter it by intensifying trade with France and Britain, including the purchases of military equipment. His economic expert Milivoje Pilja toured Paris and London in futile efforts to arrange for the increased trade with a view to preventing a virtual economic and political monopoly of Germany over Yugoslavia (Kaiser, 1980, 178–179). It was the failure of Western democracies to meet him halfway, because of their inability and unwillingness to depart from economic orthodoxy and counter the Germans with their own methods, and provide an alternative outlet for Yugoslavia’s products .and those from other countries in the region . that brought Stojadinovic’s attempts to nothing. Although Stojadinovic’s flirtation with the Axis Powers stemmed from the requirements of Yugoslavia’s delicate geopolitical position and reflected her true interests, it was rather distasteful to Belgrade’s old friends. Fearful of the threat Germany posed to them, France and Czechoslovakia wanted to see the tightened Little Entente transformed from an anti- Hungarian into an anti-German alliance and Yugoslavia’s policy ran contrary to their agenda. It was no surprise then that these two countries took a dim view of Stojadinovic’s 215 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 handling of foreign affairs and went as far as intriguing with the opposition in Belgrade to have him removed from power (Stojkov, 1979; Vinaver, 1985, 367, 369–370). The British Foreign Office also entertained some suspicions, especially after the Pact of Belgrade, that Prince Paul and Stojadinovic were drifting into the Axis camp, despite the fact that the Regent was a pronounced Anglophile. Such fears especially peaked during the time of Stojadinovic’s visit to Rome in December 1937 which was suspected of being a further step in his sliding towards the Axis. “We are being double crossed, & taking a long time to perceive the fact,” Foreign Secretary, Anthony Eden, declared, despite Campbell’s assurance to the contrary.8 Nevertheless, the British were not willing to lend their support to surreptitious French attempts to undermine the Yugoslav premier, since they saw no viable alternative to his regime.9 Following the Anschluss, Stojadinovic underscored Yugoslavia’s difficulties in the newly-created situation and assured Campbell that he would follow the policy of His Majesty’s Government.10 The Foreign Office came to appreciate the adroitness with which he managed Yugoslavia’s affairs and took a favourable view of the prospect of his staying in office . shortly before his downfall.11 For all their doubts and diplomatic lecturing in Belgrade, the British provided a measure of support to Prince Paul and his head of government. THE IMPACT OF STOJADINOVIC’S FOREIGN POLICY ON THE CROAT QUESTION As has been seen from this brief review, the requirements of realpolitik were certainly sufficient to determine the course of Stojadinovic’s foreign policy. But the requirements of internal policy, namely the Croat question as the most pressing problem for consolidation of Yugoslavia, also considerably contributed to his conduct of foreign affairs. Once he concluded that an agreement with Macek could not be reached within the framework of a unitary state, Stojadinovic decided to bring the Croat leader to heel by means of a political war of attrition. He embarked on a policy that would isolate the CPP both within and outside Yugoslavia. Internally, he had already won over the main political parties of the Slovenes and Bosnian Moslems to his JRZ and the government, depriving Macek of potentially valuable allies in his struggle for federal restructuring of Yugoslavia. In addition, Stojadinovic tried to foment an opposition to the CPP among the Croats themselves with a view to splitting their monolith national movement. For that purpose, he sought to promote, albeit in a rather circumspect manner, the rise of dissidents from Macek’s party, including the son of Stjepan Radic, but his efforts in this respect remained 8 TNA FO 371/21199 R 8392/224/92, Minute by Eden, 21 December 1937; Biber, 1976; Biber, 1983; Avramovski, 1986, 305–705. 9 TNA FO 371/21197 R 6319/175/92, Eden to Foreign Office, 20 September 1937; R 6432/175/92, minutes by Sargent, 29 September 19137, and Vansittart, 30 September 1937, and Sargent to Phipps, 7 October 1937; R 6519/175/92, minute by Vansittart, 9 October 1937. 10 TNA FO 371/22475 R 5481/147/92, Campbell to Foreign Office, 3 June 1938. 11 TNA FO 371/22477 R 9778/234/92, Minutes by Brown and Noble, 12 December 1938, and Nichols, 15 December 1938. 216 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 futile.12 However, in a volatile international situation during the latter half of the 1930s, the real danger was that the CPP could find a powerful support from beyond Yugoslavia’s borders. Italy’s and Hungary’s backing for the Ustaša movement had already created great difficulties and had been responsible for the assassination of King Aleksandar; but if the CPP, a political organisation in which the vast majority of Croats closed their ranks, had equally become an instrument of foreign disruption, and especially if Germany had interfered with the Serbo-Croat differences, Yugoslavia would have faced a crisis on a much larger scale. Stojadinovic perfectly understood this and acted accordingly. As he early established good relations with Berlin, building on the growing economic exchange, Stojadinovic made a point of making German treatment of Ustaša émigrés in that country a test of its loyal cooperation. Although most of Ustašas were sheltered in Italy, a group of them, in which the most prominent member was Branimir Jelic, settled in Germany. Stojadinovic seized on Göring's offer to act as a protector of Yugoslavia during the delicate negotiations with Rome that led to the Pact of Belgrade and tried to exploit it in the matter of Jelic. He instructed Cincar-Markovic to inform Göring “that we have reports that Pavelic has been out of Italy, that he keeps in contact with Jelic and that they are apparently preparing another attentat, perhaps on the life of His Majesty Prince [Paul] when he travels to London. The aim of your statement is: 1) to show the insincerity of the Italians at the moment when we negotiate with them, and 2) to ask for Jelic’s extradition, because he is increasingly becoming a very dangerous terrorist leader.”13 A month later, Cincar-Markovic reported that Göring had ordered that the émigrés be moved from Munich to northern Germany and interned, although he procrastinated with the extradition of Jelic . his internment and that of his comrades had been carried out by early May 1937.14 After the Anschluss, the German Reich became a neighbour of Yugoslavia and its potential to influence internal developments in that country was considerably greater. Stojadinovic formed the impression from his discussion with Macek’s intermediary “that the Croats are scared of Germany and that, in their fear, they feel that only the Serbs can save them.”15 This was not an unreasonable assumption given that the Croat areas, along with the Slovene ones, were closer to Germany than those of the Serbs. However, Macek seems to have thought otherwise. His emissary went to Vilhelmstrasse to seek for German support for an independent Croatia, but the Germans immediately relayed the whole matter to Belgrade.16 This mistake on the part of the Croat leader clearly demonstrated that the Germans, just like the Italians, were intent on working with Belgrade and not with Zagreb, and it fully vindicated Stojadinovic’s foreign policy in terms of its effect on internal situation in Yugoslavia. 12 AJ Prince Paul Papers, reel 4, Stojadinovic to Prince Paul, 14 July 1938, scans 478–480; Stojadinovic to Prince Paul, 30 August 1938, scan 501; AJ, 37-10-59, Report by Niko Novakovic, scans 263–299; AJ, 37 19-138, Report by Dr. Vorkapic, 25 Novembar 1937, scan 136. 13 AJ, 37-30-221, Stojadinovic to Cincar-Markovic, 27 February 1937, scan 632. 14 AJ, 37-30-221, Cincar-Markovic to Stojadinovic, 25 March 1937, scans 633–638; also AJ, 37-62-378, Acimovic to Stojadinovic, 4 May 1937, scans 34–37; Biber, 1962. 15 AJ, Prince Paul Papers, reel 4, Stojadinovic to Prince Paul, 13 October 1938, scans 563–567. 16 TNA FO 371/22476 R 5193/234/92, Campbell to Halifax, 23 May 1938. 217 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 As has been seen, with the conclusion of the Pact of Belgrade, Italy assumed the obligation to clamp down on the terrorist and political activities of Ustašas in its territory. But the sudden rapprochment between the Adriatic neighbours also made a strong impression in Croatia. “In connection with the arrival of Count Ciano and the signature of the Yugo-Italian treaty, there is a depression and confusion, to a large degree, among the ranks of Dr. Macek’s supporters. In this respect, many prominent political people sharply criticise the policy of Dr. Macek in intimate conversations, which is barren and outdated and almost always based on the erroneous calculations and assumptions” (Boban, 1974, I, 411). The greatest confusion, however, was among the frankovci, who were practically a political wing of the Ustaša movement and who regarded Italy as having sold the Croats out to Belgrade. This appreciation was not far off the mark. While sending off Hitler from the railway station on the occasion of the latter’s visit to Rome, Mussolini told the Yugoslav Minister in Rome, Boško Hristic, that “the Croats cannot do anything now.”17 This equally applied to Ustašas and the CPP. Stojadinovic must have been pleased with himself upon reading Hristic’s letter. But the Yugoslav premier went even further in order to exploit the favourable opportunity presented to him to keep under control and ultimately disintegrate Pavelic’s movement in Italy. In agreement with the Italians, he sent to Rome Vladeta Milicevic of the Ministry for Internal Affairs with the special mission to oversee the interment of Pavelic and his supporters. Moreover, Stojadinovic decided to capitalise on the despondence of Ustaša émigrés with their position in the newly-created situation and allow them to come back to Yugoslavia, save the most notorious criminals. Central to this was the return of Mile Budak, one of the most prominent leaders of the Ustaša, with whom Stojadinovic even personally met during his visit to Italy in June 1938 . the former arrived in Zagreb next month (Boban, 1970b; Krizman, 1978, 301–313; Jonjic & Matkovic, 2008). As Stojadinovic explained to Prince Paul, Budak’s return was designed to deal “a heavy blow” to Pavelic’s supporters.18 Indeed, a large number of Croat émigrés was allowed back to Yugoslavia and the Ustaša organisation was, at least during Stojadinovic’s premiership, rendered rather impotent. Since Stojadinovic’s relations with the Axis Powers ensured that the CPP would not find a sympathetic ear in Berlin and Rome, Macek was forced to look for support in Britain and France, especially since he professed his democratic convictions. His main emissary to these countries was Krnjevic, Secretary-General of the CPP, who had been in emigration since after the introduction of King’s personal regime in Yugoslavia, mainly staying at Geneva where he endeavoured to internationalise the Croat question through the League of Nations. However, Krnjevic could not establish contact with the Foreign Office, despite the intercessions on his behalf of the prominent public figures such as the Duchess of Atholl and an English journalist Wickham Steed. Whitehall was weary of allowing him to cause difficulties in its official relations with Belgrade and deplored even the prospect of Krnjevic’s making propaganda in Britain against the Yugoslav 17 AJ, 37-30-217, Hristic to Stojadinovic, 29 May 1938, scans 284–285. 18 AJ, Prince Paul Papers, reel 4, Stojadinovic to Prince Paul, 24 June 1938, scans 445–450. 218 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 government.19 Stojadinovic was thus entirely justified when, after receiving a report to the effect that the CPP placed much confidence in the eventual British diplomatic advice to Prince Paul, he scorned the idea.20 At Geneva, the Yugoslav delegate to the League of Nations, Ivan Subbotic, claimed that Krnjevic was practically “imperceptible, i.e. no activity of his is felt here nor he has special access anywhere.”21 It was only in Paris that Macek’s lieutenant could find a receptive audience on account of the utter dissatisfaction there with Stojadinovic’s foreign policy, but his lobbying in France was of no practical value, just as anywhere else. Nevertheless, during his conversation with the new French Foreign Minister, Georges Bonnet, an advocate of appeasement of Germany and thus sympathetic to the Yugoslav premier, Subbotic pointed out the negative attitude in France towards Stojadinovic, as well as Krnjevic’s contacts with French parliamentarians and the encouragement given to Macek.22 In short, Krnjevic did not have much to show for all his sojourns in Western Europe. In September 1938, the dramatic events in Czechoslovakia culminating during the Munich conference that led to Hitler’s annexation of the German areas of that country provided an apparent justification for Stojadinovic’s policy. A successor state that sprang from the peace settlement in Paris, was riddled with nationalities conflict and dismembered along ethnic lines through an orchestrated combination of foreign interference and domestic subversion was a pattern to which Yugoslavia could fit all too easily. It was not without a touch of irony that Stojadinovic aluded to the failure of Lord Runciman’s mediating mission between the Czechoslovak government and the Sudeten Germans when he spoke with the First Secretary of the British Legation. “He did not wish a situation to arise in which Lord Runciman might have to visit Belgrade in circumstances similar to those in which he had gone to Prague.”23 The Prime Minister referred to the German minority in Yugoslavia, but it did not take much imagination to conceive of the Croat problem in similar terms. Stojadinovic’s diplomacy seems to have made Yugoslavia safe from such a disruption, despite the criticism of both the Serbian and Croat opposition that he sided with the Axis against the democratic countries. In the existing international situation, the CPP was deprived of external backing with which it could bring pressure to bear on the Yugoslav government or embark on some sort of illegal and violent separatist campaign. “Since Macek cannot count on the assistance of Italy and Germany, we do not believe in some revolutionary action. Eventual winking on the part of Pest does not seem dangerous, because the Hungarians are unpopular in Croatia,” Stojadinovic assured Prince Paul.24 In fact, Stojadinovic was so convinced in the salutary effect of his dexterous foreign policy on the electorate that he called for elections on 10 October 1938, something he had 19 TNA FO 371/22476 R 3657/234/92, Minutes by Ross and Ingram, 31 March 1938, and Sargent, 1 April 1937; Halifax to Duchess of Atholl, 4 April 1938. 20 AJ, 37-46-299, Stojadinovic to Korošec, 17 May 1938, scan 741. 21 AJ, 37-31-233, Subbotic to Stojadinovic, 7 May 1938, scans 720–721. 22 AJ, 37-31-233, Subbotic to Stojadinovic, 16 May 1938, scans 724–726. 23 TNA FO 371/22378 R 7457/178/21, Shone to Foreign Office, 2 September 1938. 24 AJ, Prince Paul Papers, reel 4, Stojadinovic to Prince Paul, 7 October 1938, scans 554–559. 219 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 been angling for some time. The main contenders in the elections held on 11 December were the JRZ led by Stojadinovic and the coalition consisting of the CPP and the Serbian opposition parties headed by Macek, which was essentially a clash between two large blocs, the centralists and federalists, just as the premier had long advocated. In his vigorous election campaign, Stojadinovic stressed, along with his considerable success in economic policy, the security he provided for Yugoslavia amidst the grave European crisis (Lažetic, 1989; Simic, 2007, 250). The results were, however, a mixed blessing for Stojadinovic: his list won around 300,000 votes more than that of Macek, which translated into an overwhelming majority in the parliament due to election rules, but it fell short of his expectations (Opra, 2001; Radojevic, 1994a, 183–184). Ironically, instead of verifying Stojadinovic’s political supremacy in Yugoslavia, the 1938 elections proved to be the beginning of his undoing. STOJADINOVIC’S DOWNFALL In view of the Yugoslav premier, the elections revealed the failure of his policy of appeasement in Croatia. In the wake of the elections, the reconstruction of Cabinet took place that saw Milan Acimovic, Stojadinovic’s trusted supporter, replace the Slovene leader Korošec as the Minister for Interior Affairs. Acimovic was instructed to undertake the necessary measures to re-establish the authority of state in the Croat banovinas, seriously undermined by terror to which Macek’s supporters subjected their political opponents during the elections.25 Stojadinovic apprised Prince Paul of his intention to tighten the reins on the Savska and Primorska banovina and added: “If an end is not put on this state of affairs quickly, I fear that we might experience unpleasant surprises.”26 But there was nothing to change in the field of foreign policy. When Stojadinovic advised Prince Paul to arrange for his visits to Rome and Berlin, following those to London and Paris that had taken place in 1938, he insisted that these diplomatic sojourns “were necessary both for our foreign and internal policy.”27 However, more pressing matter was Ciano’s visit to Yugoslavia in January 1939, which he undertook in order to sound out the Belgrade government as to potential partition of Albania . no decision was made in this respect (Bakic, 2014, 602–612). During his tęte-ŕ-tęte conversations with Ciano, Stojadinovic did not seem to be concerned about the failure to come to terms with the Croats. Just as he had once told Campbell, he maintained the view that the Croat question could not be solved soon and invoked a historical parallel: “Only the years and the passing of generations will be able to modify a state of affairs which calls to mind the friction which long existed between Prussia and Bavaria, between North and South Italy” (Ciano, 1948, 267–272). On 4 February 1939, Stojadinovic was, to his great surprise, removed from office as a result of the carefully prepared plot which aligned against him the Slovene and 25 AJ, 37-46-299, Acimovic to Stojadinovic, 1 January 1939, scans 893–900. 26 AJ, Prince Paul Papers, reel 4, Stojadinovic to Prince Paul, 15 December 1938, scans 584–585. 27 AJ, Prince Paul Papers, reel 4, Stojadinovic to Prince Paul, 21 January 1939, scans 527–530. 220 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 Bosnian Muslim members of his Cabinet together with Dragiša Cvetkovic, a Serb who replaced him as premier. More importantly, Prince Paul was behind this coup. The official explanation for Stojadinovic’s demission was that his presence in the government became an obstacle to reaching an agreement with the Croats. Nevertheless, Prince Paul’s intention to conciliate the Croats could not be equated with his decision to get rid of Stojadinovic. It has long been claimed that it was a complex combination of internal and external factors, which could hardly be untangled, that accounted for Prince Paul’s dismissal of his premier (Biber, 1966b). To be true, Prince Paul made contact with Macek behind Stojadinovic’s back through the agency of his Court Minister, Milan Antic, and Cvetkovic, who seized on the negotiations with the Croats as a means of furthering his own career.28 Macek insisted on the substance of his demands – a territorial autonomy for Croatia . but he made a concession insofar as he agreed that the procedure would respect the provisions of the existing Constitution, a move clearly designed to save face to the Prince Regent. It is difficult to believe that Prince Paul’s opinion as to the merits of a federal solution for Yugoslavia had undergone a substantial change. After having granted another audience to Macek as late as July 1938, he confided to Campbell “that there were many moments during the course of this lengthy interview when he had had difficulty in keeping his temper as he had found the Croat leader was more narrow-minded and obstinate than ever.”29 What then made Prince Regent persist in his negotiations with Macek and deprive himself of the services of his capable Prime Minister? There is considerable evidence that the Croat question was not the sole, and not even the most important, reason for the change in government. Prince Paul was rather reticent on the subject, but he did refer in retrospect to Stojadinovic’s fascist inclinations (Djordjevic, 1991, 114). His words must be taken as a crucial evidence in this matter. Indeed, he ordered Milan Acimovic, then Chief of the Belgrade police, to enquire into the allegations that Stojadinovic was moulding the ruling party and the government on the pattern of a fascist dictatorship. He was also adamant in a conversation with his Chief of the General Stuff and the French Minister that he would never allow the Karadjordjevic dynasty to suffer the fate of the House of Savoy (Biber, 1966b, 37–50). Clearly, Prince Regent was fearful that Stojadinovic might become Yugoslavia’s Mussolini. This initial impetus for Prince Paul’s break with Stojadinovic then gave rise to other suspicions which seem to have amplified and underpinned each other. The Regent came to believe that Stojadinovic was not just bent on imposing himself as a fascist leader of the JRZ, but that he was trying to further his plans by making clandestine deals with Ciano during the latter’s visit to Yugoslavia in early 1939. He even suspected Stojadinovic of carrying out the most fantastic plot which involved the cession of the western non-Serb parts of Yugoslavia to Italy and the formation of Greater Serbia in which Stojadinovic would be a fascist dictator and which would include the northern parts of Albania and Thessaloniki (Biber, 1966b, 16–19). 28 AJ, Prince Paul Papers, reel 14, Antic to Prince Paul, 9 January 1939, scans 841-843; reel 15, Cvetkovic to Prince Paul, 2 February 1939, scans 812-813. 29 TNA FO 371/22476 R 6426/234/92, Campbell to Halifax, 15 July 1938. 221 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 Ciano’s visit and his conversations with Stojadinovic appear to have been a catalyst for Prince Paul’s decision to remove the latter from office. Antic, who was a confidant of the Regent and inimical to the Prime Minister, has asserted that the Ciano-Stojadinovic talks remained secret for Prince Paul and presented “the last drop of poison in the relations between the Prince and Stojadinovic.”30 The first assertion was groundless, as Stojadinovic not just asked Prince Paul for an audience on 17 January in order to discuss Ciano’s impending visit, but also sent him a letter, detailing what had passed between him and the Italian.31 Ciano’s own records confirm that Stojadinovic did nothing that could be construed as disloyal to either Prince Paul or his country. But the Regent made up his mind not to trust Stojadinovic, however unfounded his suspicions were. Being in such frame of mind, Prince Paul hastened to engineer Stojadinovic’s downfall and thus prevent both his alleged personal ambitions and the special arrangements he was suspected of having made with Italy. EPILOGUE With Cvetkovic as his new premier, Prince Paul made every effort to maintain cordial relations with Berlin and Rome which, after all, had no alternative for Yugoslavia. Internally, Prince Paul was anxious to consolidate the country so that it could face the disturbing political situation in Europe with more strength and confidence. He decided to work together with Macek to that end and pay the price by satisfying the principal Croat demands. The outcome of Prince Paul’s new political course was the CvetkovicMacek agreement (Sporazum) concluded on 26 August 1939 that resulted in the creation of Banovina Hrvatska, the Croatian province with an extensive autonomy (Boban, 1965a). It should be noted, however, that Prince Paul yielded to Macek’s intransigence largely for reasons of the precarious international situation on the eve of the Second World War. A full discussion of the merits and implications of such an agreement is beyond the scope of this paper, but a few observations are of interest for the assessment of Stojadinovic’s policy. Notwithstanding the general necessity to settle the Serbo- Croat dispute and resolve the internal Yugoslav crisis, the 1939 agreement was heavily flawed from the Serb point of view. Firstly, if Stojadinovic’s mandate to represent the Serbs might have been deemed contentious after the December elections, Cvetkovic’s legitimacy was virtually non-existent; the latter merely acted as a Prince Paul’s messenger and he was no match for Macek. The Crown thus assumed responsibility for the agreement on behalf of the Serbs and practically imposed it on the largest nation in Yugoslavia. Secondly, Prince Paul accepted what amounted to extortionist concessions to Macek – the territorial scope of the Croatian Banovina far exceeded that of the historic province of Croatia under the Habsburgs or, for that matter, today’s Croatia. This resulted from inconsistent application of ethnic criterion in the districts 30 A SANU, 14387/8734, undated note; Hoptner, 1962, 126–127. 31 AJ, Prince Paul Papers, reel 4, Stojadinovic to Prince Paul, 16 January 1939, scans 531–532; Stojadinovic to Prince Paul, 20 January 1939 (from Belje), scans 534–541. 222 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 in which the Croats constituted the majority of population and historical principle in those in which the Serbs were the majority. Thirdly, Croatia was now something of a corpus separatum in Yugoslavia, whereas the Serbs and Slovenes . although the latter were autonomous for all the practical purposes in their Drava banovina .remained in an undefined and uncertain position. Thus, the Serb question replaced that of the Croats. The future status of Bosnia and Herzegovina was a particularly sensitive issue, since the aspirations of Serbs and Croats in respect of this province were irreconcilable (Radojevic, 1994b, 30–39). This meant that the Sporazum effectively had an unfortunate effect of prolonging the Serbo-Croat differences instead of bringing them to an end by means of a definite compromise solution. Finally, Stojadinovic’s fall undermined the confidence that Berlin and Rome, in particular, had in Yugoslavia’s policy and consequently Belgrade’s standing was weakened both in foreign and internal affairs. Macek was quick to exploit his opportunity and his emissaries started to pay visits to Ciano, offering him cooperation and even personal union of Croatia with Italy. They were no longer ignored; in fact, they were put in contact with Pavelic and received pecuniary subsidies for their subversive activities (Boban, 1974, II, 108–118; Trifkovic, 1993, 537–542). On the other hand, Mussolini hesitated to endanger the territorial integrity of Yugoslavia, because he feared that Germany might emerge as a champion of an independent Croatia and break out to the Adriatic (Ciano, 2002, 202–203, 221, 226). Despite German assurances to the effect that Italian interests in this area would be preeminent, Mussolini and Ciano sent a cable to Belgrade “to inform the Regent, Paul, that we have called a halt to German action and also to advise him to hasten negotiations with Zagreb, because any waste of time might be fatal” (Ciano, 2002, 204–205). Italian apprehensions were, in fact, groundless. Although Macek’s people did go to Berlin and seek support for their separatist plans, the Germans refused to give them any encouragement in February and March 1939, as they were careful not to wound Mussolini’s susceptibilities (Boban, 1974, II, 80–82, 84; Trifkovic, 1993, 537–538). It was Prince Paul now who felt more anxious than Macek to conclude an agreement due to Yugoslavia’s aggravated international situation .and he paid for it dearly at the expense of the Serbs. To that extent, Stojadinovic had a point when he criticised Prince Paul for frittering away the achievements of his own foreign policy. “By sticking with Germany,” he told his friend Acimovic, “it was not necessary … to make any concessions to the Croats … The friendship with the Germans … was sufficient to us Serbs to keep in check all our opponents in the Balkans, within and beyond the state borders” (Cvetkovic, 1958, 7; Jovanovic Stoimirovic, 2000, 259). These words aptly summed up the substance of his policy. Although there was no apparent change in Germany’s attitude towards Yugoslavia, the Italians reverted to their hostility to Belgrade. There is thus no doubt that the shaken confidence of the Axis Powers in Belgrade after the ouster of Stojadinovic created better international conditions for Macek’s party and strengthened his hand in negotiating with Prince Paul. Out of office, Stojadinovic headed a group of 20 senators and 83 members of parliament in their opposition to Cvetkovic’s negotiations with Macek (Boban, 1965a, 180–185). After the 223 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 Sporazum, he founded a new political organisation, the Serbian Radical Party, which advocated the union of all the Serbs in a single federal unit within Yugoslavia, but he could not reverse or affect the course of internal policy. Stojadinovic’s political star was on the decline: he was interned and, finally, handed to the British to take him away from Yugoslavia . because he was a potential German favourite . shortly before Yugoslavia was involved in the war in April 1941. 224 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 MILAN STOJADINOVIC, HRVAŠKO VPRAŠANJE IN MEDNARODNI POLOŽAJ JUGOSLAVIJE, 1935–1939 Dragan BAKIC Srbska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za balkanske študije, Knez Mihailova 35/IV, 11000 Beograd, Srbija e-mail: dragan.bakic@bi.sanu.ac.rs POVZETEK V clanku je prikazana politika jugoslovanskega ministrskega predsednika in zunanjega ministra Milana Stojadinovica glede hrvaškega nezadovoljstva in opozicije do srbske vlade v Beogradu, s posebnim poudarkom na mednarodnih razmerah in zunanjih politicnih posledicah. V sicer bogati literaturi o srbsko-hrvaškem sporu v obdobju med obema svetovnima vojnama je bilo o tem vprašanju posvecene bolj malo pozornosti. Za Stojadinovica sta bili zunanja in notranja politika nelocljivo povezani, predvsem zaradi nevarne mednarodne situacije, ki jo je povzrocila agresivnost Hitlerja in Mussolinija. Menil je, da je bilo vzdrževanje prijateljskih politicnih odnosov z Nemcijo in Italijo kljucnega pomena za sposobnost Jugoslavije v boju proti hrvaškemu separatizmu. V okviru take strategije ideološka vprašanja niso imela nobene teže, kljub pogosto ponavljajocim se obtožbam o Stojadinovicevih pro-fašisticnih nagnjenjih. Stojadinovic je bil odlocen, da bo treba Hrvaško kmecko stranko, ki jo je vodil Vlatko Macek, prikrajšati in izolirati, in sicer s partnerstvom na jugoslovanski politicni sceni s politicnimi predstavniki Slovencev in bosanskih muslimanov. Dosegel je dolocene uspehe, dokler ga na niso na zacetku leta 1939 odstavili – bil je to konec njegove politike zadrževanja Hrvatov, ko so se tudi postavili temelji glede rekonstrukcije Jugoslavije na federalni podlagi. Kljucne besede: Milan Stojadinovic, Jugoslavija, hrvaško vprašanje, zunanja politika, 1935–1939 225 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 SOURCES AND BIBLIOGRAPHY AJ, 37 .Arhiv Jugoslavije, Beograd (AJ), fond 37, Zbirka Milana Stojadinovica, 1914–1944 [digitized] (37). AJ, Prince Paul Papers .AJ, fond Prince Paul Papers [digitized]. A SANU, 14387 .Arhiv Srpske akademije nauka i umetnosti, Beograd (A SANU), Fond 14387, Ostavština Milana Antica (14387). Avramovski, Ž. (ed.) (1986): Britanci o Kraljevini Jugoslaviji: godišnji izveštaji britanskog poslanstva u Beogradu 1921–1938, knj. II (1931–1939). Beograd, Zagreb, Arhiv Jugoslavije, Globus. Ciano, G. (1948): Ciano’s Diplomatic Papers. Muggeridge, M. (ed.). London, Odhams Press. Ciano, G. (2002): Ciano’s Diary, 1937–1943. London, Phoenix Press. Cvetkovic, D. (1958): Dokumenti o Jugoslaviji, vol. 10. Paris, [s.n.]. Jovanovic Stoimirovic, M. (2000): Dnevnik, 1936–1941. Novi Sad, Matica srpska. Stojadinovic, M. (1963): Ni rat ni pakt. Buenos Aires, El Economista. TNAFO 371 – The National Archives, former Public Record Office, Kew, London (TNA), Foreign Office: Political Departments: General Correspondence, 1906–1966 (FO 371). Avramovski, Ž. (1968): Balkanske zemlje i velike sile, 1935–1937: od italijanske agresije na Etiopiju do jugoslovensko-italijanskog pakta. Beograd, Institut za savremenu istoriju. Bakic, D. (2014): The Italo-Yugoslav Conflict over Albania: A View from Belgrade, 1919–1939. Diplomacy & Statecraft, 25, 4, 592–612. Banac, I. (1988): The National Question in Yugoslavia: origins, history, politics. Ithaca, Cornell University Press. Biber, D. (1962): Ustaše i Treci Rajh: prilog problematici jugoslovensko-nemackih odnosa 1933–1939. Jugoslovenski istorijski casopis, 2, 37–55. Biber, D. (1966a): Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933–1941. Ljubljana, Cankarjeva založba. Biber, D. (1966b): O padu Stojadinoviceve vlade. Istorija 20. veka, Zbornik radova, VII, 5–71. Biber, D. (1976): Britanske ocjene Stojadinovica i njegove politike. V: Fašizam i neofašizam, Zagreb, Fakultet politickih nauka Sveucilišta, Centar društvenih djelatnosti Saveza socijalisticke omladine Hrvatske, 265–277. Biber, D. (1983): Britanci o Stojadinovicu in Münchnu. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 23, 1–2, 101–119. Boban, Lj. (1965a): Sporazum Cvetkovic-Macek. Beograd, Institut društvenih nauka. Boban, Lj. (1965b): Iz historije odnosa izmedju Vl. Maceka i dvora u vrijeme šestojanuarskog režima (odnosi do oktroiranog ustava od 3. IX. 1931.). Historijski zbornik, 18, 47–88. 226 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 Boban, Lj. (1970a): Sastanak V. Maceka s knezom Pavlom (u studenom 1936) i M. Stojadinovicem (u sijecnju 1937). Casopis za suvremenu povijest, 2, 181–211. Boban, Lj. (1970b): Nekoliko izvještaja o povratku Mile Budaka iz emigracije (1938). Zbornik Historijskog instituta Slavonije, 7–8, 507–523. Boban, Lj. (1971): Geneza, znacenje i odjek Zagrebackih punktacija. Casopis za suvremenu povijest, 1, 153–209. Boban, Lj. (1974): Macek i politika Hrvatske seljacke stranke, 1928–1941: iz povijesti hrvatskog pitanja, 2 vols. Zagreb, Rijeka, Liber, Otokar Keršovani. Bucarelli, M. (2000): Gli accordi Ciano – Stojadinovic del marzo 1937. Clio, 26, 2, 467–509. Bucarelli, M. (2006): Mussolini e la Jugoslavia (1922–1939). Bari, Edizioni B. A. Graphis. Burgwyn, J. (1997): Italian Foreign Policy in the Interwar Period, 1918–1940. Westport, CT. Culinovic, F. (1961): Jugoslavija izmedju dva rata, 2 vols. Zagreb, Jugoslavenska akademija znanosti i umetnosti. Djokic, D. (2007): Elusive Compromise: a History of Interwar Yugoslavia. London, Hurst & Co. Djokic, D. (2011): “Leader” or “Devil”? Milan Stojadinovic, Prime Minister of Yugoslavia (1935–1939) and His Ideology. In: Haynes, R. & M. Rady (eds.): In the Shadow of Hitler: Personalities of the Right in Central and Eastern Europe. London, I.B. Tauris, 153–168. Djordjevic, D. (1991): Na raskrsnici ’41: prilozi za srpsku istoriju Drugog svetskog rata. Gornji Milanovac, Decje novine. Dragnich, A. (1983): The First Yugoslavia: Search for a Viable Political System. Stanford, Hoover Institution Press. Hoptner, J. (1956): Yugoslavia as Neutralist: 1937. Journal of Central European Affairs, 16, 2, 156–176. Hoptner, J. (1962): Yugoslavia in Crisis, 1934–1941. New York, Columbia University Press. Jonjic, T. & S. Matkovic (2008): Novi prilozi za životopis Mile Budaka uoci Drugoga svjetskog rata. Casopis za suvremenu povijest, 2, 425–453. Kaiser, D. (1980): Economic Diplomacy and the Origins of the Second World War: Germany, Britain, France, and Eastern Europe, 1930–1939. Princeton, Princeton University Press. Knox, M. (1982): Mussolini Unleashed, 1939–1941: Politics and Strategy in Fascist Italy’s Last War. Cambridge, Cambridge University Press. Krizman, B. (1962): Trumbiceva misija u inozemstvu uoci proglašenja šestojanuarske diktature. Historijski pregled, 3, 176–202. Krizman, B. (1975): Vanjska politika jugoslavenske države 1918–1941. Zagreb, Školska knjiga. Krizman, B. (1978): Ante Pavelic i Ustaše. Zagreb, Globus. 227 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Dragan BAKIC: MILAN STOJADINOVIC, THE CROAT QUESTION AND THE INTERNATIONAL POSITION ..., 207–228 Lažetic, P. (1989): Milan Stojadinovic i predizborna propaganda 1938. Zbornik Istorijskog muzeja Srbije, 25, 117–139. Micic, S. (2010): Kraljevina Jugoslavija i anšlus Austrije 1938. godine. Beograd, Službeni glasnik. Nadoveza, B. (2010): Milan Stojadinovic i Hrvati. Beograd, Institut za noviju istoriju Srbije. Opra, J. (2001): Izborna kampanja Milana Stojadinovica 1938. godine. Arhiv, 2, 171–183. Petranovic, B. (1980): Istorija Jugoslavije: 1918–1978. Beograd, Nolit. Radojevic, M. (1994a): Udružena opozicija 1935–1939. Beograd, Institut za savremenu istoriju. Radojevic, M. (1994b): Bosna i Hercegovina u raspravama o državnom uredjenju Kraljevine Jugoslavije 1918–1941. godine. Istorija 20. veka, 1, 7–41. Sadkovich, J. (1988): Terrorism in Croatia, 1929–1934. East European Quarterly, 22, 1, 55–79. Simic, B. (2007): Propaganda Milana Stojadinovica. Beograd, Institut za noviju istoriju Srbije. Stojkov, T. (1970): O takozvanom Lickom ustanku. Casopis za suvremenu povijest, 2, 167–180. Stojkov, T. (1979): Cehoslovacko-francuska aktivnost protiv M. Stojadinovica. Casopis za suvremenu povijest, 1, 44–66. Stojkov, T. (1985): Vlada Milana Stojadinovica. Beograd, Institut za savremenu istoriju. Strang, B. (2003): On the Fiery March: Mussolini Prepares for War. Westport, CT. Svircevic, M. (2012): Milan Stojadinovic i hrvatsko pitanje u Jugoslaviji. In: Đurkovic, M. (ed.): Milan Stojadinovic: politika u vreme globalnih lomova. Beograd, Službeni glasnik, 85–97. Tešic, D. (1997): Jugoslovenska radikalna zajednica u Srbiji: 1935–1939. Beograd, Institut za savremenu istoriju. Trifkovic, S. (1992): The First Yugoslavia and Origins of Croatian Separatism. East European Quarterly, 26, 3, 345–370. Trifkovic, S. (1993): Yugoslavia in Crisis: Europe and the Croat Question, 1939–1941. European History Quarterly, 23, 4, 529–561. Trifkovic, S. (2012): Milan Stojadinovic, Italija i hrvatsko pitanje. In: Đurkovic, M. (ed.): Milan Stojadinovic: politika u vreme globalnih lomova. Beograd, Službeni glasnik, 75–84. Vinaver, V. (1985): Jugoslavija i Francuska izmedu dva svetska rata. Beograd, Institut za savremenu istoriju. 228 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Received: 2016-12-08 DOI 10.19233/AH.2018.10 Original scientific article ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH CHINA MORNING POST IN BRITISH COLONIAL HONG KONG Yizheng ZOU The Centre for China’s Overseas Interest, Shenzhen University, China, Nanhai Ave 3688, Shenzhen, Guang dong, P.R. China, 518060 e-mail: yizhengzou@gmail.com ABSTRACT There are numerous studies on China’s Resistance War against Japan, most of which focus on mainland China. By contrast, there is very limited knowledge on the role of Hong Kong in the Anti-Japanese War in the 1930s. My research uncovers that the contribution of a British colonial English newspaper, the South China Morning Post in the anti-Japanese war has been largely neglected. I argue that while China had been invaded by Japanese military forces, the journalists, readers and lots of advertisers of the South China Morning Post focused on the pro-China reporting and essentially supported China’s Resistance. Within the article, I disclosed how the board members and editors debated about the press freedom and the business profi t issues, as well as the connections of the South China Morning Post with political parties such as the China Communist Party and the China Nationalist Party. As result of unique social position of the South China Morning Post, it became a fl agship newspaper of the anti-Japanese invasion. As a result, international and local newspapers quoted and reprinted the South China Morning Post’s war news and editorials. In brief, the South China Morning Post has a pivotal role in the history of China’s Resistance War against Japanese invasion, which had been largely neglected in previous studies. Keywords: China, Hong Kong, press, Japan, Anti-Japanese War, WWII, South China Morning Post UN GIORNALE INGLESE E LA SECONDA GUERRA MONDIALE: LE CRONACHE DI GUERRA DEL SOUTH CHINA MORNING POST NELLA HONG KONG AI TEMPI DEL COLONIALISMO BRITANNICO SINTESI Molti studi affrontano il problema della resistenza cinese all’invasione giapponese e la maggior parte di questi si concentra sull’area della Cina continentale. Ci sono poche informazioni, invece, sul ruolo di Hong Kong nella guerra contro i giapponesi negli 229 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 anni ‘30. La mia ricerca rivela che il contributo del giornale britannico coloniale in lingua inglese, il South China Morning Post nella guerra contro il Giappone era stato ampiamente trascurato. Sostengo che mentre la Cina era stata invasa dalle forze militari giapponesi, i giornalisti, i lettori e molti inserzionisti del South China Morning Post si sono concentrati sui rapporti fi locinesi e hanno cosě sostanzialmente sostenuto la guerra di resistenza cinese. Nell’articolo metto in evidenza di come i membri del consiglio di amministrazione e gli editori discutevano sulla libertŕ di stampa e sui problemi del profi tto aziendale, inoltre, descrivo i collegamenti del South China Morning Post con i partiti politici come per es. il Partito comunista cinese e il Partito nazionalista cinese. Grazie alla sia posizione sociale il South China Morning Post divenne un giornale di punta durante l’invasione anti-giapponese. Di conseguenza, i giornali internazionali e locali avevano citato e ristampato le notizie di guerra e gli editoriali del South China Morning Post. In breve, il South China Morning Post aveva svolto un ruolo chiave nella storia della Guerra di resistenza cinese contro l’invasione giapponese che perň era stato largamente trascurato negli studi precedenti Parole chiave: Cina, Hong Kong, stampa, Giappone, Guerra contro il Giappone, Seconda guerra mondiale, South China Morning Post INTRODUCTION There are numerous studies on China’s Resistance War against Japan, most of which focus on mainland Chinese parties and military forces. By contrast, there is very limited knowledge on how Hong Kong people participated in the Anti-Japanese War in the 1930s (Qi, 1989; Zhang, 1995; Zeng, 1999; Rong, 2005). The existing scholarship about Hong Kong anti-Japanese mass movement mainly sheds light on patriotic Chinese bourgeoisie, Chinese communist guerrillas or Chinese language press (Chan, 2009; Chu, 2010). My research uncovers that the contribution of a British colonial English newspaper, the South China Morning Post (SCMP) in the anti-Japanese war has been largely neglected. Few people know that while China had been invaded by Japanese military forces, the journalists, readers and lots of advertisers of the SCMP focused on the pro-China reporting and essentially supported China’s Resistance War against Japan. Particularly, I have to highlight that the SCMP made various pragmatic business decisions and were not in full control of China government or political parties; nevertheless, it still see things more or less from a Chinese patriotic perspective irrespective of who was paying the bills, which shows the notion of editorial independence in the international conflicts. 230 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 Scholars have discussed a lot about the importance of Hong Kong during the period of China’s Resistance War against Japan. Li Gucheng thought that before the fall of Guangzhou, Hong Kong Chinese press were conservative, non-political or with amorous content because they were supervised and suppressed by the Hong Kong government. After the fall of Guangzhou, many anti-Japanese newspapers crowded into Hong Kong. Hong Kong became the base of the Anti-Japanese War (Li, 2000). However, Wang Xiaolan’s research on the Anti-Japanese War reporting strategy of the China Nationalist Government pointed out the anti-Japanese propaganda in Hong Kong was not satisfying, viz., there were still significant media in Hong Kong supporting Japan until May 1941; As a result, the China Nationalist Government sent a memorandum to the British Embassy in China about this matter (Wang, 1998). Both Li and Wang focused on the Chinese press studies and arrived at different conclusions. I have to highlight that their research neglected the English press studies and I argue that the SCMP gradually paid more and more attention to the anti-Japanese news reporting and finally supported the China’s Resistance War against Japan until the fall of Hong Kong in 1941. The SCMP also improved the anti-Japanese reporting Hong Kong, which evidenced Li’s finding. The importance of the SCMP in Hong Kong could also be proved in Wang’s argument, viz., the SCMP showed its independent and pro-China stance when the British Hong Kong colonial government and some private media were of vagueness or even support to Japanese invasion in China. In addition, the role of the SCMP in China’s Resistance War against Japan is important because the international media were indifferent toward Japanese invasion in China. Scholars did some context analysis about reporting on the Sino-Japanese conflicts in the 1930s. They noticed that The Times was not friendly to China and Chinese people, which obviously meant the newspaper did not sympathize with China nor did it criticize the Japanese invasion in China (Zhang, 2007; Chen, 2012). As a result, in February 1939, a representative of the China Nationalist Government visited the general manager of The Times to remind him not to support Japan with Japanese news sources and that they should use more China government news sources. Thereafter, The Times expressed that it would adjust its content as required (Wang, 1998, 119). During the 1930s, the SCMP served the British and Chinese bourgeoisie audiences and thus enjoyed the status of being one of the most influential newspapers in Hong Kong. At the very beginning, the SCMP management worried that reporting on Sino-Japanese conflicts would be offensive to British readers, some of whom did not like the Chinese to attack Japanese residents in Hong Kong. More importantly, they were concerned that Japanese advertisers might abandon the SCMP and advertise in other newspapers. However, if the SCMP did not report the Anti-Japanese War sentiment or how China bravely battled Japan, Chinese readers might abandon the SCMP, which would be a disaster for it too. Although Chinese and British readers had different interests in Hong Kong, which were reflected in the SCMP, nevertheless, the management finally realized they had to publish Anti-Japanese War reports if they wanted to make long-term profits. The SCMP Ltd. formed almost a monopoly in the Hong Kong English press. Therefore, Japanese advertisers had to place their advertisements in the SCMP if they wanted good results. Even if the Chinese readers boycotted the Japanese advertisements, there were 231 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 still British and other foreign readers. The SCMP still had a good advertising value. The editor and the board reached an agreement to report anti-Japanese War news and the strategy meeting the demand of Chinese readers’ patriotic sentiment in Hong Kong prior to December 1941 became very profitable, as a result, the income and circulation showed unexpected rise. THE SOUTH CHINA MORNING POST MANAGEMENT AND JOURNALISTS Between 1939 and 1940, Hong Kong suffered pressure from Japan. Mentioning words like “Japanese invasion”, “War Atrocities” publicly in the Chinese language newspapers was not allowed (Sa, 1985). After Chinese newspapers were asked to delete the anti-Japanese words and reports, the SCMP still reported such news to encourage an anti-Japanese spirit. From the perspective of the editor, Henry Ching thought it was wrong for the Japanese to invade China and slaughter Chinese civilians.1 In addition, he thought anti-Japanese reporting could better attract Chinese readers (Hutcheon, 1983). As a result, he decided that the SCMP should execute an Anti-Japanese War reporting policy. From the perspective of the SCMP management, they worried about the possible detrimental impact of anti-Japanese reporting to the SCMP, but they chose finally to acquiesce (Hutcheon, 1983). Fortunately for the SCMP income, Japanese advertisers especially had no better options after the other morning paper, the Hong Kong Daily Press, became the fortune of the Chinese Nationalist Government.2 This acquisition would make the Hong Kong Daily Press a “pro-British and pro-Chinese” newspaper; viz., a newspaper working with the Hong Kong government and the Chinese Nationalist Government.3 China Nationalist Government General Wu Teh Cheng and Madame Sun Yatsen made former United Press journalist Israel Epstein an editor of the Hong Kong Daily Press.4 As Madame Sun Yatsen’s friend and partner in the Chinese Defence League, Israel Epstein later became the assistant editor at the SCMP because of the unpopularity of the Hong Kong Daily Press (Epstein, 2004). Israel Epstein was not Chinese, but he dared to write articles to criticize the Japanese invasion. When the Japanese occupied Hong Kong, the British were sent to an internment camp. Before the fall of Hong Kong, the CCP Hong Kong branch believed the Japanese would arrest and kill Epstein, who had a Westerner’s face and wrote lots of anti-Japanese propaganda in a British newspaper (Epstein, 2005, 145). Liao Chengzhi, CCP representative in Hong Kong managed to fabricate Epstein’s death and another communist journalist, Yang Gang, sent him to a safe house. Although Epstein was arrested later, he finally fled to Macau after the Japanese took over Hong Kong in 1941 (Epstein, 2005, 160). Israel Epstein’s articles appeared in both the SCMP and China 1 I interviewed with the son of editor in chief Henry Ching, Henry Ching Jr. via e-mail communication on 4. 3. 2013. 2 SLMB, Volume K, H. Guard to G.M. of the SCMP on 10. 7. 1939. 3 SLMB, Volume K, H. Guard to G.M. of the SCMP on 10. 7. 1939. 4 SLMB, Volume K, H. Guard to G.M. of the SCMP on 10. 7. 1939. 232 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 Defence League Correspondence (Epstein, 2005, 144). His main theme was to call for help for the Chinese people to resist the Japanese invasion. Cooperating with the SCMP met the best interests of the Hong Kong and Shanghai Bank (HSBC) during the anti-Japanese invasion period. The evidence of this assertion is seen in the paper’s rejection of one director’s advice. In 1933, a HSBC and SCMP director argued that anti-Japanese reporting would “do harm to the company’s newspaper interests” and actions should be taken “to refrain from inserting any further” anti-Japanese reporting (Hutcheon, 1983, 76). However, the dual directors in HSBC and SCMP Ltd., R. G. Shewan and A. L. Shield, did not interfere with anti-Japanese reporting after the HSBC formed its position toward the Sino-Japanese war: to support China against the Japanese (King, 1988, 358). The SCMP attempted to retain some long-term Japanese advertise ments; at the same time, the SCMP printed Anti-Japanese War reporting in a big scale. As the Hong Kong English newspaper with the largest readership, the SCMP played the most important role in the Anti-Japanese War movement because the editor, Henry Ching, negotiated with the board chairman, John Scott Harston, on the issue of Anti- Japanese War reporting. Henry Ching shared the Chinese sense of nationalism and their indignation against Japanese aggression (Hutcheon, 1983, 77); in addition, he resisted pressure, insisted his editorial freedom and debated with the board chairman (Hutcheon, 1983, 76). In the end, Ching made Anti-Japanese War reporting the main theme of the news reporting in the 1930s. Henry Ching was the backbone of the SCMP. In Robin Hutcheon’s SCMP: The First Eighty Years, Ching was depicted as a man who possessed “Britishness” and Chinese nationalism. Profoundly influenced by Japanese invasion topics among his Chinese friends, Ching told the board that Chinese readers to pay extremely close attention to this momentous event (Hutcheon, 1983, 76). The board finally realized its best strategy was non-interference to the editor’s decision: namely, to enjoy the increased circulation figure, and accept advertisements from pro-China or China government advertisers, as well as Japanese advertisements, which had been declined by the Hong Kong Chinese press and later by the Hong Kong Daily Press.5 As a result, for 1939, the paper’s net profit increased about 300 percent over that of 1936 (Hutcheon, 1983, 78–84). The increase was high partly because the profit of 1936 was very low because of economic depreciation. The SCMP employed what would now be called a diverse staff. When Violet Sweet Haven worked for the SCMP in 1940, there were only nineteen men for the two newspapers – the morning paper SCMP and SCMP’s afternoon paper Hong Kong Telegraph – and she was the only female journalist in the Hong Kong newspaper industry. They were two Australians, three Australian-Chinese, six Englishmen, four English-Eurasians, one Scot, one Chinese, one Indian and one New Zealander. Half of the editors and the majority of the SCMP staff were Chinese. Some of the journalists had graduated from Yenching University (Yanjingyanjiuyuan, 2001, 87). Henry Ching, the editor of the SCMP, played cricket with other Chinese in his spare time. All the close connections with the Chinese SCMP, 26. 9. 1931: Action by Chinese Newspapers: Japanese Advertisements to be refused, 13; SLMB, Volume K, H. Guard to General Manager of the SCMP on 10. 7. 1939. 233 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 made it understandable that the SCMP’s reports positively portrayed Chinese nationhood. The British, Australian, and New Zealander editors disliked the Japanese invasion and also supported the Chinese people. Their feelings toward the invasion may have been different, however, from their Chinese counterparts: they might have been sympathetic toward the plight of the Chinese in the war, while the Chinese editors were angry. Reporting the Sino-Japanese disputes was a correct ethical and financial decision for the SCMP, and this act of showing loyalty to the British Empire was not limited to publishing anti-Japanese articles. Henry Ching also wrote articles from time to time on the subjects of St George’s Day, Empire Day, or Anzac Day with an easy fluency that came spontaneously from a sense of natural pride and commitment (Hutcheon, 1983, 76). THE INVOLVEMENT OF THE POLITICAL PARTIES The SCMP had not been strictly censored before because of the different censorship policy toward English newspapers. During the 1930s, the China Defence League and the Nationalist Party (KMT) were trying their best to get financial and international support from Westerners and overseas Chinese in Hong Kong. An English newspaper that had a powerful influence and was immune to the censorship restriction would be helpful for anti-Japanese reporting. Both the CCP and KMT had connections with the SCMP in the 1930s and 1940s Anti-Japanese War period. Chiang Kai-shek sent his representative Chen Qiyou to Hong Kong to meet Tse Tsan Tai, the founder of the SCMP, who still participated in the business activities of it.6 The KMT hoped Tse would use his influence to persuade the SCMP to support the KMT’s Anti-Japanese War. Tse Tsan Tai said he would help (Yang, 1955, 58). Tse Tsan Tai wrote articles for the SCMP, and called on different political powers in China to unite to fight against the Japanese (Yang 1955, 58; Wang, 2003). The SCMP sometimes printed books compiled by the Nationalist Government. After Japan invaded China, the SCMP subscriptions in Chinese cities had fallen, though this was compensated by increasing numbers of readers in Hong Kong who escaped from the Mainland. Still, the SCMP did not print as many newspapers as before and the advertisement income dropped too. For example, in 1939, the advertisement income dropped 22 percent and the newsprint use dropped 18 percent. Unexpectedly, the SCMP income dropped only 4 percent.7 The explanation was that the SCMP had new printing orders from the China De fence League and the China Nationalist Government. When SCMP profits had declined due to the war, it found a way to stop the profit losses through doing business with anti-Japanese parties. Between 1938 and 1941, the SCMP printed pamphlets entitled Japanese Trample on Foreign Rights in China, Sino-Japanese Hostilities in North China, Can China Win? (China Information Committee, 1938a; China Information Committee, 1938b). These pamphlets were edited by the China Information Committee, which was an international department of the Nationalist government founded for the purpose of anti-Japanese propaganda. Accord 6 SLMB, 1920s–1930s. 7 SLMB, Volume L, Report of General Manager Ben Wylie to the Board of Directors on 19. 12. 1939. 234 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 ing to Wang Xiaolan’s research, the Nationalist government decided to found its own media and cooperated with international media to produce anti-Japanese propaganda beginning in 1937 (Wang, 1998, 112–122). In 1938, the SCMP started to print pamphlets by the China Information Committee (Wu, 1990, 125). Most importantly, the SCMP actively took part in cooperating with Chinese resistance against the Japanese invasion, which called on Hong Kong to support Chinese industry in the war.8 Furthermore, the SCMP printed the publications of the China Defence League, a powerful anti-Japanese organization in Hong Kong and mainland China chaired by Madam Soong Ching Ling. The China Defence League Correspondence actually became a co-publication of the SCMP; the editor Israel Epstein wrote articles for it and the SCMP printed them. The circulation increased from one thousand to two thousand copies per issue worldwide (Gan, 2004, 98–101). Reporting differences between the two publications were not obvious after 1940. The decision to work for anti-Japanese propaganda publishers brought new business orders but endangered the lives of SCMP journalists. Epstein was one heroic example of a SCMP journalist who supported the Anti-Japanese War. These journalists worked with KMT in spreading important information to the world. For example, in a 1938 editorial, it sent a warning to the United States and Britain that Japan had finally abandoned hope of diplomatic or other assistance from Great Britain and no longer cared whether she provoked Britain by trespassing in the Hong Kong area.9 It had important influence in the international media when some news agencies such as the United Press International focused on Japan instead of China or Hong Kong after 1938 because the United Press International believed the Chinese war was in a “strategic stalemate” and spent more of its budget on reporting about Japan (Epstein, 2005, 118). ANTI-JAPANESE BANKING ADVERTISERS The SCMP had long-term banking advertisers in its finance section, including the Hong Kong and Shanghai Bank, Bank of China, the Bank of Canton, and the Bank of East Asia. All of them were assets or important partners of the Republic of China government. The HSBC had participated in the Chinese government’s loans and economic development since the late nineteenth century (King, 1998, 278). The HSBC was particularly involved in national affairs: “Throughout the 1930s, in keeping with its long-standing connections with government finance in China, the bank took a leading part in efforts to stabilise the Chinese national currency” (HSBC Holdings Plc., 2009). Frank H. H. King studied how the HSBC cooperated with and supported Chinese governments closely and vigorously. He pointed out that after 1937 the HSBC changed its policy from “active support for China” to “opposition to Japan” (King, 1998, 358), other banks’ influences were slightly less direct. The Bank of Canton was owned by overseas Chinese reformer and patriot Li Yutang, who funded Sun Yatsen’s revolutionary activi 8 Mason City Globe Gazette, 21. 7. 1939: Chinese Industrial Co-op Move is Supported by British, 6. 9 The Zanesville Signal, 13. 10. 1938: Chinese Rush Troops into Danger Zone, 1. 235 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 ties, the Bank of China and the Bank of Kwangsi (Hong Kong Branch) were owned by the China Nationalist Government, and the Bank of East Asia was a Hong Kong Chinese merchant-owned bank. All of these banks targeted Chinese clients and advertised in the SCMP to attract higher class Chinese to open accounts and do business with them. The HSBC did not target common Chinese clients, thus the Bank of Canton and the Bank of East Asia covered many Chinese bank account holders in Hong Kong. The Bank of China was located in the building of the Bank of Canton after 1938 (Yao, 1968, 31), and was in close cooperation with the Bank of East Asia (Sinn, 1994, 49–50). These banks all had clear anti-Japanese attitudes (Zhongguo Yinhang Zonghang, Zhongguo Di’er Lishi Dang’an’guan, 1991, 1586–1587);10 the SCMP had to pay attention to these advertisers’ reactions when it reported news. JAPANESE ADVERTISEMENTS Chinese newspapers had united activities against the Japanese invasion as early as 1931. That is, all the local Chinese newspapers in Hong Kong had a meeting to announce their decision to reject all Japanese advertisements and shipping news.11 However, Japanese shipping firms had advertised in the SCMP since its founding. In 1907, an editor published anti-Japanese editorials in the SCMP and Japanese shipping advertisements were withdrawn by a Chinese agent. As a result, the journalist had been warned, “Care has always to be exercised so as to avoid if possible the rendering of any such boycott possible” (Hutcheon, 1983, 29). As a result, the Japanese shipping advertisements appeared in the SCMP. They were with the Anti-Japanese War reporting in the 1930s until Japan took over Hong Kong.12 The explanation is simple: the SCMP had important advertising value and the Japanese shipping companies did not want to abandon it. There would be potential clients in the British and even some Chinese readers. Thus, the SCMP still collaborated with the Japanese merchants for profit. Until July 1941, the sole agent of Asahi Beer, Mitsui Bussan Kaisha, Ltd., still adver tised in the SCMP, although few other Japanese commercial advertisements were printed alongside the SCMP’s anti-Japanese articles. The SCMP criticized the Japanese invasion but accepted advertisements from a Japanese beer company. However, the SCMP Asahi Beer advertisement changed its look; for example, the picture of the Japanese flag on the Asahi beer bottle disappeared, as did the beer bottle, and only a glass of beer with an indication of the Asahi brand showed in the SCMP.13 The SCMP did not like to miss any opportunities to make money, especially from a long-term client. The SCMP editors were worried about an invasion by the Japanese. One journalist recorded, “the Japanese are on the boarder [sic] thirty miles away. If they bomb Hong Kong it would be wholesale slaughter, and we, sitting here in this newspaper office, are 10 Huazi Ribao (Chinese Mail), 3. 12. 1939. 11 SCMP, 9. 26. 1931: Action by Chinese Newspapers: Japanese Advertisements to be refused, 13. 12 SCMP Shipping Advertisements in 1930s. 13 SCMP, 1. 7. 1941: Advertisement, 15. 236 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 in the centre of the most densely populated square mile on earth. It would go up in flames like paper” (Haven, 1944, 154). Placing Japanese advertisements showed the SCMP management wanted to kept its income stable and benefit from Japanese advertising income and Chinese reader subscription. In a word, the SCMP management had a different attitude than the editor, Henry Ching. However, Ching still had a big family to feed with his salary, which meant he had to work for the SCMP; otherwise, he could not find such a good job with HK$1400 per month, which was partly from the Japanese advertisers.14 The SCMP kept Japanese shipping and consumption advertisements while it did abun dant anti-Japanese reporting. In the tough wartime economy, Japanese advertising income was important for the SCMP and the practice was accepted. For example, Japanese shipping advertisements occupied 10 percent to 20 percent of the SCMP shipping advertising columns. However, the remaining advertisers still expected Chinese readers, who were no less than 30 percent of the SCMP audiences, and who liked to read Anti-Japanese War reporting, to support them by buying their products. Furthermore, the British audience, some of whom had businesses in China, also needed to check the SCMP Anti-Japanese War news. The SCMP was the rare medium accepting Japanese advertisements in Hong Kong. Therefore, whatever Anti-Japanese War reporting the SCMP did, Japanese advertisers had no say in the cooperation with the SCMP. Thus, the SCMP had no pressure to worry about the Japanese advertisers and could appeal to Chinese readers with numerous Anti-Japanese War reporting. READERS From 1931 to 1941, the population in Hong Kong doubled because of war in China. The majority of the immigrants were civilian refugees who had difficulties making a living in Hong Kong. The minority of these immigrants or refugees were businesspeople and celebrities (Zhang, 1994). Those business people and celebrities were similar to the existing Chinese readers who were bourgeoisie, or the “better class”, as the SCMP called them. The new Chinese audiences could help the SCMP slightly offset the decreased circulation in China’s cities lost to the Japanese army.15 Meanwhile, the thousands of British and other European refugees could bring more potential audiences and advertisers to the SCMP.16 As a result, the “circulations generally have shown a steady increase”.17 The SCMP was not keen on an anti-Japanese reporting at the beginning of the 1930s. As the Chinese in Hong Kong became angrier about the Japanese invasion, the SCMP brought the facts of the Japanese invasion and anti-Japanese activities to the attention of Chinese and Westerners in Hong Kong. The SCMP was independent; reporting the crimes of the Japanese army was also a brave decision because Japan had a good relationship with Britain. The paper reported boycotts, attacks, and riots against Japanese in China and 14 SLMB, Volume L, 19. 12. 1939. 15 SLMB, Volume K, 15. 12. 1938, 173. 16 SCMP, 20. 8. 1937: List of Refugees, 14. 17 SLMB, Volume K, 15. 12. 1938, 173. 237 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 Hong Kong.18 The SCMP also portrayed the humiliation of the Chinese and their nationalism via many editorials on the KMT government’s Anti-Japanese War activities and the local Chinese community’s hatred toward the Japanese. For example, the SCMP reported the half-mast flags on Chinese Humiliation Day.19 In addition, they also reported the slogans calling for Chinese to unite to fight against Japanese on the Hong Kong streets.20 The SCMP also cared about its Western readers’ demands for security during the anti-Japanese riots in turbulent Hong Kong. For example, in 1931 it published a letter from a reader called “Englishman” who supported the Japanese suppression of Chinese anti-Japanese movements: How many right-thinking Chinese must bow his head in shame after the disgusting incidents of the past week-end? A very appropriate “Humiliation Day” might be held now (they are very good at holding such days it seems). These events bring us back to the events of the past few years which have been one long string of murders and worse, i.e., The Nanking Outrage 1927. The Hankow incident 1927. The Tsman affair where again innocent Japanese were murdered. The murder of Priests in Hupeh. The murder of missionaries all over China on different dates. The affair of JOHN THORBURN which every Briton must justly feel ashamed of the inability of his own Government to obtain satisfaction over. The Japanese it seems are the only nation who have the courage to try and put a stop to all this fool beastliness. I wonder what would be the reaction if Chinese were murdered by mobs in Britain? ENGLISHMAN.21 The newspaper could select and publish letters from readers, but this case exhibited that the SCMP still had no exclusive policy to support the Chinese anti-Japanese sentiments at that time. In particular, this letter reflected that the British residents feared Chinese anti-foreign activities and stood with the Japanese army which invaded China. Overall, the SCMP mistakenly evaluated the potential influence of this reader’s letter. The SCMP just wanted to represent the needs of British residents who advocated a safe and stable Hong Kong, and no Chinese rose up to kill British in uprisings. This tone of calmness was evident upon occasion in the SCMP. In 1931, the SCMP recriminated against the Chinese community in editorials indicating the British were intolerant of the anti-Japanese riots in Hong Kong, and Chinese nationalists were regarded as hooligans: 18 SCMP, 29. 9. 1931: Further Rioting, Boycott Leaflets, 13; SCMP, 24. 9. 1931: Wanchai Riot: Chinese At tack on Japanese Shops; Hong Kong Feeling: Flags Half-Masted on Chinese Buildings, 13. 19 SCMP, 24. 9. 1931: Hong Kong Feeling: Flags Half-Masted on Chinese Buildings, 13. 20 SCMP, 29. 9. 1931: Further Rioting, Boycott Leaflets, 13. 21 SCMP, 29. 9. 1931: Englishman, “Colony’s Shame”, 9. 238 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 The air is full of recrimination and the Editor’s box is choked with letters [from British], all anonymous all indignant, almost all making personal attacks on this or that official […] Let it be stated again also that the attitude of the Chinese community and its leaders calls for condemnation. The rioting, looting and killing were, of course, the work of hooligans; but the great majority of Chinese residents regarded the excesses with complete tolerance, even amusement and gloating, entirely oblivious to the human suffering and to the moral and political considerations involved […] A taunt in many letters directed against the Chinese members of Council is of undue timidity; but it is surely cowardly to abuse them from behind the shelter of assumed names. We agree that the Chinese members were not effective. A suggestion made in one letter is that they could easily have broadcast by radio their condemnation of the riots and their appeals for order. That would probably have been of much help to Government; and if the advice did not reach the hooligan understanding it might at least have brought about a different outlook among the better classes and saved the Chinese community generally from the heavy reproach which now lies upon it […] Responsible comment we shall publish, but we shall not print letters which are offensively recriminatory and abusive. The crisis is too recent to permit any encouragement of verbal brickbats to add to the damage.22 The permanent policy of the SCMP was to make a profit from the Chinese and British audiences in a peaceful Hong Kong. From the foresaid editorial, the SCMP clearly stated its stance: it wanted to be a judge and tool to stabilize Hong Kong through “a recrimination”. It blamed the Chinese bourgeoisie readers, their leaders, and even the Chinese community, though it also took a punch at the indignant British readers for criticizing Chinese leaders.23 The SCMP respected Chinese readers and protected them when they were attacked. This showed that the SCMP realized that it should maintain a peaceful relationship with the Chinese community, especially Chinese leaders. Irritating Chinese audiences was not in the best interest of the SCMP. The SCMP at that time still encouraged people to respect Japanese civilians and boycott any anti-Japanese activities in Hong Kong. It also wanted to win the trust and favour of both Chinese and British audiences by its judgement; in other words, it criticized the Chinese overall, so that British audiences would be satisfied. Similarly, it reprimanded angry British audiences. Nevertheless, it was not easy to find a balance at that time be tween Chinese and British audiences. In particular, in a British reader letter published in the SCMP, the Japanese invasion was said to be a kind of “courage”, the Chinese rising had been considered “fool beastliness” and Chinese were expected to be “murdered”.24 As a result, Chinese audiences showed their resentment about the SCMP’s stance. A Chinese named P. Chan sent a protest to the SCMP the next day: 22 SCMP, 29. 9. 1931: Recrimination, 10. 23 SCMP, 29. 9. 1931: Recrimination, 10. 24 SCMP, 29. 9. 1931: Englishman, Colony’s Shame, 9. 239 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 Your leading article of this morning calls for a word of protest from the Chinese community […] No doubt, the Chinese members of Council who you say have been attacked anonymously are equally capable of defending themselves, should they wish to do so. What seems to me to call for an answer from me is your remark […] I say that you had absolutely no reason for it…Your sweeping statement was as unfair as it was mischievous […] The Chinese, while being indignant over the high-handed action of the Japanese in Manchuria, are all for the preservation of good order in the Colony […] Your remark is libellous, and I think that the least you can do is to withdraw it.25 More Chinese readers sent letters to the SCMP to require the SCMP to withdraw the previous editorials. The SCMP had to clarify that they had never suggested that the better class Chinese residents approved of the outbreaks, and they regretted if their comment could be so interpreted.26 Another Chinese claimed that the Germans were badly treated by the British in the World War I, and he asked the SCMP why it did not report much on the wholesale massacre of Chinese people in Korea and in Manchuria while stating the Japanese must not be molested in Hong Kong.27 The editor of the SCMP explained that local incidents concerned the SCMP more than external news in the neutral British colony.28 During the anti-Japanese riot in 1931, Chinese leaders did not react, and condemned Chinese discord immediately. They did not prevent such movements in time, obviously, because they had their specific concerns, which included understanding Chinese patriotism and even indignation that they could not speak out in the public. In other words, silence was a kind of acquiescence. However, British community leaders were not happy about this and suggested they take further and effective action. Lieutenant Colonel T. A. Robertson claimed, “A punishment of HK$5.00 or seven days to an offender seems futile”.29 Members of the “Reform” Club “proposed, seconded and carried unanimously that arrangements be made to hold an emergency meeting of the Executive and Legislative Councils” immediately and to “stand in solemn silence with bowed heads and hands firmly on the Board table, for one minute” before the meeting.30 On the same page, the SCMP also printed the declaration of the Hong Kong Government that “Sections 7-14 of the Peace Preservation Ordinance 1886 are in force”, so it was “the citizen’s duty” to “keep off the streets” because arrests were on the way.31 Under such a pressure, the three Chinese Legislative Council members, Robert Kotewall, Shou Son Chow and S. Y. Tso, arranged a meeting with the SCMP reporter. These three Chinese leaders hoped the SCMP would pass some messages to the Chinese community: firstly, they had already informed the Chinese press of “condemning the unfortunate incidents of the last few days and advising the Chinese to observe the law”; 25 SCMP, 30. 9. 1931: Chinese Protest, 9. 26 SCMP, 30. 9. 1931: Chinese Protest, 9. 27 SCMP, 30. 9. 1931: Chinese Protest, 9. 28 SCMP, 30. 9. 1931: Chinese Protest, 9. 29 SCMP, 28. 9. 1931: The Anti-Japanese Riots, 10. 30 SCMP, 28. 9. 1931: Hongkong’s Disgrace, 10. 31 SCMP, 28. 9. 1931: Keep off the streets, 10. 240 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 Secondly, the Chinese leaders did not berate Chinese residents but criticized “the real agitators generally go unpunished by remaining in the background”; Thirdly, instead of deploring the Japanese victims, Chinese leaders showed their concern about Chinese residents, hoping Chinese residents would not suffer from disturbances and agitation. In particular, there were “more Chinese residents in Japan than there [we]re Japanese living in Hongkong”, so it would not be wise to continue to injure and kill Japanese; Finally, Chinese leaders told the SCMP, “Love of country is a virtue we all cherish, but we serve our country best by pursuing the right course”.32 In brief, the three Chinese leaders held the same opinion that “the Government could not have done anything to prevent people from showing their [patriotic] feelings, provided that nothing was done to disturb the peace of the Colony”.33 Chinese leaders showed tolerance for Chinese residents and attributed the riots to unknown agitators even if the police had arrested some Chinese residents had been arrested. Chinese residents in the eyes of Chinese leaders were not mobs and the SCMP portrayed an image of responsible and patriotic Chinese leaders. Although patriotism in the eyes of Chinese leaders was obeying the law with buried feelings, nevertheless, it was more progressive than the neutral position of the Hong Kong government. As a result, their support of the SCMP protected not only Chinese national esteem but also improved Chinese social position because they tried to build a consensus that Chinese feelings should be respected though riots were not accepted. The SCMP made periodic attempts to report anti-Japanese news. This stance formed under the pressure of the SCMP Chinese readers. The SCMP had to treat their Chinese readers with respect because most of them were bourgeoisie. In fact, days before the Chinese audiences’ protest, the SCMP had already pointed out that the “Chinese [man] is not so much cowardly as discreet as peace loving: he fights ferociously when he is sufficiently angered.”34However, this was still far from enough. A stance of “sympathizing with Chinese” should be changed to “anti-Japanese invasion” to meet the needs of its Chinese readers. In particular, the change of the SCMP stance rested with a series of complex and integrated factors of management, readers, editor, advertisers and political parties, which have been previously elaborated upon. While some international newspapers were still uncertain about the nature of Sino- Japanese conflicts after the Marco Polo Bridge Incident, a Chinese reader pointed out in the SCMP that the newspaper “can be taken to represent the views [of] practically every thinking Chinese”. Obviously, the audience had such an impression because the editor of the SCMP was seriously influenced by the Chinese community in Hong Kong and the SCMP had to report Anti-Japanese War news more frequently (Hutcheon,1983, 76). In addition, Chinese readers had been granted the power to criticize the Japanese invasion and even Western powers that did not help China during the war. In particular, the SCMP also became a place where Chinese audiences supported “Chinese people who have al 32 SCMP, 28. 9. 1931: Sound Advice by Chinese members of Council, 14. 33 SCMP, 28. 9. 1931: Sound Advice by Chinese members of Council,14. 34 SCMP, 24. 9. 1931: China and Japan, 10. 241 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 ready reached their last limits of endurance” and had “no alternatives except to meet force with forces in an endeavour to preserve their existence as a race on the surface of this earth which they have learnt to love and treasure for more than four thousand years”.35 Although the SCMP was a British colony paper, it was bold to publish Chinese audiences’ voices such as labelling “governments of both Europe and America” as responsible for the invasion of Japan.36 Not only had the SCMP achieved its goal of ingratiating itself with the Chinese audience to make a profit, the SCMP also tried to maintain Chinese “territorial integrity and national independence in the face of an alien invasion” via its pages; for example: Today the Chinese people are united as one man behind the Central government and are resolved to wage a war of prolonged resistance against their insatiable invaders who are by far superior to them in modern equipment of war on three fronts – physical, spiritual and intellectual, while the world Powers apparently look on and are merely concerned over the evacuation of their own nationals and the International Settlement and the Concessions […] It is to be hoped, therefore, that all the sane peoples of the world will give China at least their moral, if not material, support for furthering her noble mission.37 Furthermore, in its editorials the SCMP showed a solid support to Chinese people and asserted that Japan would lose the war and the Chinese would win. Such a stance was much more progressive than British mainstream newspapers such as The Times, which did not report the Sino-Japanese War in a big scale and showed an indifferent attitude. By doing so, the SCMP differentiated itself from Western English media, which at the very beginning, did not understand the nature of the Japanese aggression and the justice of Chinese resistance, let alone the SCMP’s affinity with Chinese audiences, which the Western media did not own. The Japanese invasion unambiguously damaged Hong Kong Chinese merchants’ normal trade and manufacture. Therefore, Hong Kong Chinese merchants had a strong anti-Japanese motive. Thus, although the management once hesitated, they finally acquiesced to the readers regarding the Anti-Japanese War reporting. Moreover, the SCMP even published a War Edition for a short time after 1937. Nevertheless, the limited Chinese readers themselves could not support the SCMP’s new venture and finally it became a failure. This case showed that the SCMP had been tempted by the profitable combined reporting strategy, viz., attracting Chinese and British readers. Without the Anti-Japanese War reporting, Chinese readers would not be happy. However, if the SCMP emphasized the same topic too much, it would not help get more sales in the British community.38 35 SCMP, 18. 8. 1937: A Chinese Observer, “China at Bay”, 9. 36 SCMP, 18. 8. 1937: A Chinese Observer, “China at Bay”, 9. 37 SCMP, 18. 8. 1937: A Chinese Observer, “China at Bay”, 9. 38 SLMB, Volume K, Franklin to the Board on 12. 10. 1939. 242 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 When Hong Kong was attacked by the Japanese army, Madam Sun Yatsen published a statement in the SCMP calling on all Chinese to unite to expel the Japanese.39 In the same day’s SCMP, a Chinese reader named Walter Hanming Chen pointed out the hypocrisy of Japan’s “sincerity” and “real desire for peace”, and asserted “Japan will regret this day for the mighty forces of America, Britain and China will bring about her extermination”.40 The SCMP had no choice but to exhibit a clear anti-Japanese attitude, whether from the perspective of justice or the perspective of business. Chen Junbao, the librarian of the Hong Kong University Library, pointed out that anti-Japanese reporting was beneficial and the Hong Kong and Guangdong students would like to use the SCMP to call for support to the mainland Chinese resistance against the Japanese; In addition, he asserted the SCMP provided detailed and accurate Anti- Japanese War news, while Chinese newspapers avoided mentioning some news (Chen & Xie, 1999, 341). In a word, the SCMP was cooperative under demands of Chinese readers and provided a platform for anti-Japanese reporting. The present analysis of the SCMP news on Sino-Japanese conflicts in the 1930s revealed the SCMP had the following characteristics in reporting anti-Japanese news. First, the SCMP retained a freedom of the press policy and reported the truth of the Japanese invasion of China, even under pressure from the Hong Kong government and the board of the SCMP in the colony, which remained neutral. Next, although the SCMP did not like communists for a long time, it still reported the CCP’s cooperation with the central government of China to fight against the Japanese. Third, the SCMP criticized the non-interference policy of Western powers from time to time. Fourth, the SCMP reported events like the boycott against Japanese and murders of Japanese in a quasi-indifferent tone; in other words, it did not criticize these kinds of terrorist behaviours, but displayed an attitude of schadenfreude. Finally, after 1938, the SCMP started to encourage the mainland China anti-Japanese movement, criticized the Japa nese frequently, and wished for the success of the Chinese in the Anti-Japanese War, though the Chinese suffered failures most of the time. That is to say, based on the demands and requests of Chinese readers and various nationalist parties, the SCMP published anti-Japanese reporting. THE WIDE INFLUENCE OF THE SOUTH CHINA MORNING POST ANTI-JAPANESE REPORTING The SCMP was the most influential anti-Japanese reporting medium in Hong Kong though it was considered a very conservative British newspaper (Haven, 1944, 151). The unmatched position of the SCMP in Anti-Japanese War reporting not only attracted a Chinese audience, but also increased its popularity worldwide, which was potentially beneficial for its business. In other words, the SCMP built up a positive public image of supporting the Anti-Japanese War movement, which helped its branding. 39 SCMP, 9. 12. 1941: Soong Ching Ling’s Letter, np. 40 SCMP, 9. 12. 1941: Japan’s Sincerity, np. 243 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 The SCMP’s influence was not only noticed by the China Defence League and KMT, political moderates also considered the SCMP’s support in their anti-Japanese reporting. Ta Kung Pao, a newspaper for Chinese moderates, said in an editorial that all the Hong Kong English newspapers sympathized with China and the SCMP was the most powerful. Therefore, the SCMP’s comments had an important influence in encouraging the anti-Japanese movement and Chinese nationalism in Hong Kong.41 Some of its encouraging editorials were translated elsewhere, and Chinese nationals were greatly encouraged. Hong Kong local newspapers like The Industrial & Commercial Daily, Chinese Mail and Ta Kung Pao reprinted SCMP editorials from time to time. In the reporting of the Wang Jingwei incident, the American appeasement policy, and in regard to the notorious Japanese invasion of mainland China, the SCMP was the flagship firing at Japan and the puppet Wang Jingwei government.42 The Chinese Mail stated that the SCMP’s editorials encouraged anti- Japanese parties and advocated Chinese nationalism.43 The effect was magnified by the Hong Kong Chinese newspapers and mainland Chinese newspapers like the New China Daily. Therefore, in January 1939, Liao Chengzhi said that the SCMP represented powerful British persons and looked down upon the Chinese Nationalist Party traitor Wang Jingwei through its editorials (Liao, 1990, 61). As a result, the SCMP’s reporting of anti-Japanese news brought it big fame and grew its circulation and advertising business. Greedy and ugly images of the Japanese appeared in the SCMP and other Chinese newspapers after 1937. After the Marco Polo Bridge Incident, the Japanese invasion was respectively criticized by the SCMP, whose articles were reprinted in Chinese in The Industrial & Commercial Daily. The SCMP pointed out that it was illegal for the Japanese to blockade the China coast; it also decried the uselessness of international law and regulations. The Chinese were doing their best to cope with this difficult situation. This editorial also highlighted that Hong Kong played an important role in assisting the Anti-Japanese War effort during this period, as long as Japan did not blockade Hong Kong’s sea transportation.44 The Industrial & Commercial Daily considered the SCMP an impartial medium while the SCMP depicted the Japanese as clowns.45 Furthermore, the SCMP predicted that the Japanese policy of enticing the Kuo Min Tang to capitulate was unbelievable in the views of the Chinese army and government. The Industrial & Commercial Daily used the translated SCMP reports more than a dozen times a year on average between 1938 and 1941. For example, it would reprint or retell the SCMP editorials that described the British public’s dislike of the Japanese, the Japanese atrocities in China and the international conflicts caused by the Japanese. The newspapers told its readers that Japan would regret what they did to China.46 41 Ta Kung Pao, 19. 8. 1938: Editorial: Comment on Reading the South China Morning Post, np. 42 Ta Kung Pao, 26. 1. 1940: Nanhua Zaobao Youmo Xiaoping, 3. 43 Huazi Ribao (Chinese Mail), 14. 1. 1937: Heping zhi Daijia, Nanhua Zaobao Shenxu Woguo Kangzhan Jingshen (The Cost of Peace, The SCMP Greatly Praised Chinese Anti-Japanese Spirit), np. 44 The Industrial & Commercial Daily, 28. 8. 1937: Japan Blockades China Coast, 9. 45 The Industrial & Commercial Daily, 28. 8. 1937: Japan Blockades China Coast, 9. 46 The Industrial & Commercial Daily, 29. 8. 1937: Japanese Bomber Seriously Hurt British Ambassador Outside of War Zone, 9. 244 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 One SCMP editorial could be reprinted in several Chinese newspapers at the same time, which would generate a heavy influence on the anti-Japanese movement in Hong Kong. The SCMP constantly condemned the cruelty and violence of Japanese air raids, which wounded the British Ambassador and killed Chinese soldiers and common citizens. The SCMP not only criticized the Japanese; it also criticized the Western powers that compromised with Japan on the China issue. The SCMP expressed its position that it would not compromise with Japan.47 The SCMP portrayed a harsh image of the national traitor Wang Jingwei, the president of the puppet Nanjing Nationalist Government. These reports were reproduced on a large scale by Hong Kong Chinese newspapers, and the SCMP pointed out that Nationalist government leader Wang Jingwei had caused serious damage to China.48 The SCMP commented that the Chinese Nationals could not tolerate Wang Jingwei’s traitorous behaviour and he would be abandoned by his Chinese friends.49 The SCMP praised the Chinese Anti-Japanese War spirit and encouraged China to fight Japan to the end. The SCMP claimed that China, as the sole nation to fought Japan at that moment, would never surrender.50 The SCMP also highlighted its faith that China would defeat Japan in the end. It reported on Japan’s trouble in China and the success of the Chinese army.51 Numerous such reports increased nationalism in Hong Kong and the reproduction of the SCMP anti-Japanese editorials in Chinese newspapers elevated the position of the SCMP in the Anti-Japanese War reports. Through cooperation and compromise with social organizations, including political parties, advertisers, and the SCMP staff, the SCMP became one of the most important English media outlets that transmitted Sino-Japanese war news to the international community. At that time, the Nationalist government opened up an anti-Japanese propaganda office in Hong Kong and provided war information to English newspapers in Hong Kong (Wu, 1990, 125). The SCMP valued such a free information source and cooperated with the Nationalist government. When the SCMP reported Japanese atrocities in 1937, some newspapers could not believe these stories and accused the SCMP of fabrication.52 The effect of the SCMP’s reports on the international understanding of what was taking place in China was important because there were many “neutrality” and “isolation” voices in the United States. The New York Times of that era supported the Chinese Anti-Japanese War and reported Japanese atrocities to American fortunes in China.53 Even though President Roosevelt proclaimed, “Isolation is not protection” to the public, the anti-war attitude in the American public did not change much.54 47 Chinese Mail, 25. 11. 1937: South China Morning Post Criticized the Western Powers’ Hesitation and Delaying, 8. 48 Ta Kung Pao, 2. 12. 1940: Comment on the Treaty between Wang Jingwei and Japan, 17. 49 Chinese Mail, 24. 1. 1940, English Newspaper Criticized Wang Jingwei, 8. 50 Chinese Mail, 14. 11. 1937, South China Morning Post Denounced the Conditions of Peace of Japanese, 8. 51 Ta Kung Pao, 3. 9. 1938: SCMP Said China Must Win, 4. 52 The Clearfield Progress, 5. 10. 1937, 4. 53 New York Times, 28. 9. 1937: Britain Reasserts Protest at Tokyo, 12; New York Times, 28. 9. 1937, Ameri can Hospital in China Destroyed by Japanese Bombs, 12. 54 Chronicle Telegram, 5. 10. 1937: Isolation Not Protection Says President, 1. 245 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 CONCLUSION The SCMP achieved its goal of making profits through Anti-Japanese War reporting and supporting China when it met its Chinese audience’s expectations. This was not the original intention of the SCMP Ltd. Nevertheless, the SCMP editorial staff, advertisers, editors and staff pushed the SCMP to stand on the side of the anti-Japanese camp. Meanwhile, the SCMP enjoyed much press freedom in Hong Kong, so it could publish sentimental comments of Chinese readers against the Japanese invasion and thus contributed to the war propaganda for China. I have to highlight that the SCMP as a British colonial newspaper contributed unexpectedly to the Chinese Resistance against Japanese Invasion in the period of WWII. In addition, the stances of the SCMP editors in a complex wartime situation should be commended. It faced pressure from the British colonial Hong Kong government and even British readers to avoid report anti-Japanese war reporting, its board members worried too much about the potential dissatisfaction from Japanese advertisers. Particularly, the SCMP had also been approached by various political parties in China and it was indeed involved some business deals with them, which was essentially different from being fully controlled by political parties or KMT. Nevertheless, the SCMP was in an independent position and chose to do its reporting with a pro-China perspective irrespective who sponsored its business. 246 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 ANGLEŠKI CASOPIS IN DRUGA SVETOVNA VOJNA: VOJNO POROCANJE CASOPISA SOUTH CHINA MORNING POST IN BRITANSKI HONG KONG Yizheng ZOU The Centre for China’s Overseas Interest, Shenzhen University, China Nanhai Ave 3688, Shenzhen, Guangdong, Ljudska republika Kitajska, 518060 e-mail: yizhengzou@gmail.com POVZETEK Mnogo študij obravnava vprašanje kitajskega odpora proti japonski invaziji in med temi se vecina študij osredotoca na obmocje celinske Kitajske. Malo pa je podatkov o vlogi Hong Konga v proti-japonski vojni v tridesetih letih letih 20. stoletja. Pricujoca raziskava prikaže, kako so bili prispevki angleškega casopisa South China Morning Post v proti-japonski vojni v glavnem prezrti. Avtor je analiziral pisanje casopisa in pregledal zapisnike uredištva ter nekatere redke objave iz tridesetih let. Ugotavil je, da so se med invazijo japonskih vojaških sil novinarji, bralci in velika vecina oglaševalcev casopisa South China Morning Post osredotocali na prokitajsko porocanje, in tako v bistvu podpirali kitajski upor proti Japonski. Avtor tudi razkriva, kako so clani odbora in uredniki razpravljali o težavah svobodnega novinarstva in poslovnega dobicka, obenem, kakšne so bile povezave med casopisom in politicnimi strankami, na primer Kitajsko komunisticno partijo in Kitajsko nacionalnisticno stranko. Casopisu je uspelo obdržati poseben socialen status, zato je postal najpomembnejši casopis v casu proti-japonske invazije. Posledicno so mednarodni in lokalni casopisi veckrat citirali oziroma ponatisnili njegove vojne novice in tudi uvodnike. Skratka, list South China Morning Post se je postavil na odlocilni položaj v zgodovini kitajskega odpora proti japonski invaziji, njegov vpliv pa je bil v dosedanjih študijah pogostokrat zanemarjen. Kljucne besede: Kitajska, Hong Kong, tisk, Japonska, proti-japonska vojna, druga svetovna vojna, South China Morning Post 247 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 SOURCES AND BIBLIOGRAPHY Chronicle Telegram. Ohio, Chronicle Telegram, 1937. Gongshang Ribao (The Industrial & Commercial Daily). Hong Kong, The Industrial & Commercial Daily Press, Ltd, 1937. Huazi Ribao (Chinese Mail). Hong Kong, Huazi Ribao Youxian Gongsi, 1937–1940. Mason City Globe Gazette. Iowa, Globe-Gazette Print. Co., 1939. New York Times. New York, H. J. Raymond & Co., 1937. SLMB – South China Morning Post Limited Minute Books. Hong Kong, South China Morning Post Limited, 1925–1941. SCMP – South China Morning Post. Hong Kong, South China Morning Post Limited, 1931–1941. Ta Kung Pao. Hong Kong, Ta Kung Pao, 1938–1940. The Clearfield Progress. Pennsylvania, Progressive Pub. Co., 1937. The Zanesville Signal. Ohio, Signal Co., 1938. Chan, S. (2009): East River Column. Hong Kong, Hong Kong University Press. Chen, J. & R. Xie (1999): Chen Jun Bao Ri Ji / ..... (The Diary of Chen Junbao). Vol. I. Hong Kong, Shang Wu Yin Shu Guan (Xiang Gang) Gong Si. Chen, S. (2012): Li Zhuping, Songhu Huizhan Qianhou de Taiwushibao / ...... .«....» (The Times Reporting on Songhu Battle). Beijing Dang’an / .. .. (Beijing Archives), 6, Beijing, 58–59. China Information Committee (1938a): Japanese Trample on Foreign Rights in China. Hankow, China Information Committee. China Information Committee (1938b): Sino-Japanese Hostilities in North China; a Survey of the First Five Months of Armed Conflict North of the Yellow River. Hankow, China Information Committee. Chu, Y. (2010): Chinese communists and Hong Kong capitalists: 1937–1997. New York, Palgrave Macmillan. Epstein, I. (2004): Jianzheng Zhongguo Aipositan Huiyilu / ....:...... . (My China Eye: Memoirs of a Jew and a Journalist). Beijing, Xinshijie Chubanshe. Epstein, I. (2005): My China Eye: Memoirs of a Jew and a Journalist. San Francisco, Long River. Gan, X. (2004): Zhongguo Dui Wai Xin Wen Chuan Bo Shi. Fuzhou, Fujian Ren Min Chu Ban She. Haven, V. (1944): Gentlemen of Japan, a Study in Rapist Diplomacy. Chicago, New York, Ziff-Davis Pub. HSBC Holdings Plc. (2009): The HSBC Group: A Brief History. London, HSBC Holdings Plc. Hutcheon, R. (1983): SCMP: The First Eighty Years. Hong Kong, SCMP Ltd. King, H., King, S. & E. King (1988): The Hongkong Bank in the Period of Imperialism and War, 1895–1918: Wayfoong, the Focus of Wealth. Vol. II. Cambridge, Cambridge University Press. 248 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 Li, G. (2000): A Comment on the Press of Hong Kong. Hong Kong, Ming Pao Publishing Ltd. Liao, C. (1990): Liao Chengzhi Wen Ji / ..... (The Collection of Liao Chengzhi). Hong Kong, San Lian Shu Dian (Xianggang) You Xian Gong Si. Qi, F. (1989): Riben Xuezhe Dui Zhongguo Kangri Zhanzhengshi Yanjiu Shuping / . ...............”(The Review of the Anti-Japanese War History Studies in Japan). Zhonggong Dangshi Yanjiu / ...... (Journal of CPC History Studies), 8, 2, Beijing, 94–96. Rong, W. (2005): Jinshinian Lai Kangri Zhanzheng Yanjiu Shuping / ........ .... (The Review of Studies of China’s Reistance War against Japan in the Past Ten Years). Jiaoxue yu Yanjiu / ..... (Teaching and Research), 8, Beijing, 64–70. Sa, K. (1985): Xianggang Luxian Riji / ...... (The Diary for the Fall of Hong Kong). Beijing, San Lian Shu Dian. Sinn, E. (1994): Yu Xianggang Bing Jian Mai Jin: Dong Ya Yin Hang, 1919–1994. Hong Kong, Dong Ya Yin Hang. Wang, X. (1998): Kangri Zhanzheng Shiqi Guomindang de Guoji Xuanchuan Celue / ................ (The International Propaganda Strategy of KMT in Anti-Japanese War Period). Kangri Zhanzheng Yanjiu / ...... (The Journal of Studies of China’s Resistance War against Japan), 3, Beijing, 112–126. Wang, P. (2003): Chen Qiyou Yanjiu / ..... (Chen Qiyou Study). Minguo Dang’an / .... (Journal of Republican China Archive), 2 Beijing, 118–125. Wu, Y. (1990): Kangzhan Shiqi Guomindang Zhengfu de Guoji Xuanchuanchu / .. ............. (The Department of International Propaganda of KMT in the Second Anti-Japanese War Period). Lishi Dangan / .... (Journal of Historical Archive), 34, 2, Beijing, 125. Yang, B. (1955): Yangquyun Jiazhuan / ..... (The Family Memoir of Yeung Ku Wan). Manuscript, Yang Xingan’s Home. Yanjingyanjiuyuan (2001): Yanjing Da Xue Ren Wu Zhi Dierji / ........ .. (Yenching University Biographies Volume II). Beijing, Beijing Da Xue Chu Ban She. Yao, S. (1969): Zhong Hang Fu Wu Ji / ..... (The Service Record at Bank of China). Taibei, Zhuan Ji Wen Hsueh Chu Ban She. Zeng, J. (1999): Zhongguo Kangri Zhanzheng Zhengmian Zhanchang Yanjiu Shuping / .............. (The Review of the Studies on the Frontline of the Chinese Resistance against Japanese Invasion), Kangri Zhanzheng Yanjiu / .... .. (The Journal of Studies of China’s Reistance War against Japan), 33, 3, Beijing, 77–101. Zhang, L. (1994): Kangri Zhanzheng Shiqi Xianggang de Neidi Nanmin Wenti / ... ............” (The Refugee Issue in the Anti-Japanese War period Hong Kong). Kangri Zhanzheng Yanjiu / ...... (The Journal of Studies of China’s Resistance War against Japan), 4, Beijing, 132–141. Zhang, W. (2007): Taiwushibao dui Zhongri Zhanzheng Taidu de Zhuanbian- 9.18 shib ian he 7.7 shibian xiangguan baodao zhi bijiao /«....»........ 249 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Yizheng ZOU: ENGLISH NEWSPAPER AND WWII: THE WAR REPORTING OF THE SOUTH ..., 229–250 ..——................. (The Transition of the Times’ Attitudes to Sino-Japanese War). Lanzhou Xuekan / .... (Lanzhou Academic Journal), 8, Lanzhou, 174–176. Zhang, Z. (1995): Guowai Zhongguo Kangri Zhanzhengshi Yanjiu Shuping / .... ......... (The Review of Overseas Studies of the Chinese Resistance against Japanese Invasion). Beijing Dangshi / .... (Journal of History of CPC in Beijing), 94, 5, Beijing, 27–35. Zhongguo Yinhang Zonghang, Zhongguo Di’er Lishi Dang’an’guan (1991): Zhongguo Yinhang Hangshi Ziliao Huibian 1912–1949 / .......... 1912–1949 (Records of the Central Office of the Bank of China 1912–1949). Beijing, Beijing Dang’an Chubanshe. 250 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Received: 2017-07-05 DOI 10.19233/AH.2018.11 Original scientific article IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH OBVEŠCEVALNIH SLUŽB MED DRUGO SVETOVNO VOJNO Darko FRIŠ Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: darko.fris@um.si Gorazd BAJC Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: gorazd.bajc@um.si IZVLECEK Predvsem na podlagi anglo-ameriških arhivskih virov avtorja predstavita najpomembneješe podatke o britanskih in ameriških misijah v Istri v letih druge svetovne vojne. Obenem analizirata tiste tematike, ki so bile na tem obmocju povezane z anglo- ameriškimi obvešcevalnimi službami, od koder bi zavezniki lahko poskušali prodreti v Avstrijo – se pravi v sam tretji rajh, kar je bila med vojno ena izmed najpomembnejših nalog anglo-ameriških obvešcevalnih služb. Kljucne besede: Istra, Avstrija, izkrcanje, druga svetovna vojna, misije, Special Operations Executive, Inter-Services Liaison Department, Office of Strategic Services DALL’ISTRIA VERSO L’AUSTRIA? ALCUNI ASPETTI RIGUARDO L’INTELLIGENCE STATUNITENSE E BRITANNICA DURANTE LA SECONDA GUERRA MONDIALE SINTESI In particolare sulla base delle fonti d’archivio anglo-americane i due autori presentano i dati piů rilevanti riguardo le missioni britanniche e statunitensi in Istria durante la seconda guerra mondiale. Allo stesso tempo analizzano quei temi che erano conessi ai servizi di intelligence anglo-americana in quest’area, da dove gli Alleati avrebbero potuto tentare di penetrare in Austria, cioč, nel Terzo Reich – era questo allora durante la guerra uno degli obiettivi principali dei Servizi segreti anglo-americani. Parole chiave: Istria, Austria, sbarco, Seconda guerra mondiale, missioni, Special Operations Executive, Inter-Services Liaison Department, Office of Strategic Services 251 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 UVOD1 Izkrcanje Anglo-Americanov v Istri med drugo svetovno vojno: da ali ne? Uspeh take operacije bi bil za zahodne zaveznike vojaško-strateško ter politicno nadvse zanimiv, saj bi imel dolgorocne posledice. Predvsem bi jim odprl pot do t. i. Ljubljanskih vrat ter dalje v Srednjo Evropo, zlasti v Avstrijo, se pravi na južno obmocje “tretjega rajha” – v Londonu in Washingtonu so namrec racunali tu prehiteti Sovjetsko zvezo, zaveznika a hkrati konkurenta v bodoci konfrontaciji. Ceprav bi bila njena izvedba težko izvedljiva, kot je bilo v zgodovinopisju že dokazano (predvsem Barker, 1992), je vplivala na njihovo politiko in okoli vprašanja o izkrcanju se zgodovinske obravnave glede Združenih držav Amerike (ZDA) ter Velike Britanije in istrskega polotoka oziroma obmocja zgornjega Jadrana v letih druge vojne2 vecinoma tudi koncajo. Neuresniceni “istrski” ali “jadranski D-Day” je vzbudil marsikatero znanstveno ter neznanstveno razmišljanje povojnih preucevalcev in sodobnikov ter tako – razumljivo – v precejšnji meri zasencil druga vprašanja: v prvi vrsti o anglo-ameriških obvešcevalnih službah ter njihovih misijah v Istri in njihovi vlogi na tem obmocju glede ustvarjanja “mostišca” v smeri Avstrije. Ali lahko torej zanimanje zahodnih zaveznikov glede medvojne Istre omejimo le na nikoli izvedene – zlasti Churchillove – nacrte? V resnici jih moramo v prvi vrsti povezovati z naslednjim za zaveznike – predvsem Britance – pomembnim vzporednim vprašanjem: ce so torej imeli v mislih izkrcanje (ali pa so vsaj želeli prikazovati, da se zanj zanimajo, ker so na tak nacin zavajali sovražnika), so predhodno morali prejeti preko obvešcevalnih služb in misij cimvec informacij o tem, kaj se je pravzaprav dogajalo na terenu in kje bi bila najprimernejša lokacija za izkrcanje. Obenem, kot zapisano, bi delovanje v tej smeri predstavljalo eno izmed možnosti izvajanja širših nacrtov glede avstrijskega obmocja. Pricujoca razprava ima zato namen, da na podlagi analize in inter pretacije primarnih anglo-ameriških virov osvetli najbolj relevantne podatke o ameriških in britanskih obvešcevalnih službah in njihovih misijah v Istri – s posebnim poudarkom na povezave z “avstrijskim vprašanjem” – oziroma tiste tematike, ki so bile s tajnim delovanjem povezane, ter opozoriti na nekatera še vedno odprta vprašanja. NA ZACETKU DRUGE SVETOVNE VOJNE: SOE, PRIMORSKA ILEGALA TER TEŽAVE DELOVANJA V JUGOSLAVIJI IN AVSTRIJI Med drugo svetovno vojno so se za istrski polotok in na splošno zgornji Jadran najprej zanimali Britanci, Americani pa nekoliko pozneje, od konca leta 1943. Na zacetku moramo 1 Razprava je nastala v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom št. P6-0138 in raziskovalnega projekta Kontemporalnost razumevanjskega konteksta ter izražanje osebne in družbene svobode J7-8283; oba financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Avtorja jo posvecata zaslužnemu profesorju na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Dušanu Necaku ob njegovi 70-letnici. 2 Med najpomembnjša dela, ki praviloma omenjajo druga najbolj relevantna, uvršcamo Deakin, 1978; Nešovic, 1978, 15–69; Kljakovic, 1978; Barker, 1982. O širših aspektih britanske vojaške in politicne strategije Deakin, Barker & Chadwick, 1988. 252 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 seveda upoštevati, da so že junija 1940, ob vstopu Italije v vojno, v Londonu zaceli razmi šljati, kako bi jo odvrnili od zavezništva z Nemci: prisilili bi jo v separatni mir in v ta namen bi na italijanskem polotoku zaceli s subverzivnim delovanjem. Decembra 1940 so bili v posebni obvešcevalni službi, Upravi za posebne operacije, Special Operations Executive (SOE), prepricani, da morajo proti Italiji zaceti akcije, ki bi imele celo prednost pred aktivnostmi sna drugih obmocjih, in tudi britanski Vojni kabinet (War Cabinet) je pricakoval zacetek tajnega delovanja na italijanskih tleh. Prve dni januarja naslednjega leta je bil pripravljen nacrt sabotaž, ki naj bi jih izvedli v notranjosti države, a izkazalo se je, da so bila to preoptimisticna pricakovanja. Na tajno delovanje v Italiji je namrec vplivalo veliko težav, pa neznank, zavlacevanj ter dokajšnja uspešnost italijanskih (proti)obvešcevalnih služb, ki so zavajale britanske. Najsodobneješa literatura je te probleme britanske intelligence že nakazala (npr. Bajc, 2006, 57–65; Bailey, 2014; z doloceno rezervo tudi Berettini, 2010), ceravno bi potrebovali neko podrobneješo analizo, ki bi upoštevala komparativni pristop glede vsebin in primarnih neobjavljenih virov razlicnih provenienc. Drugace je bilo v Julijski krajini (se pravi na Primorskem in v Istri), ki je tedaj pripadala Italiji. Na tem obmocju se je že proti koncu tridesetih let slovenska in hrvaška ilegala (bolj znana pod akronimom TIGR, se pravi Trst, Istra, Gorica, Reka) povezala z britanskimi obvešcevalnimi službami, in sicer s posebno sekcijo – Section D, ki je bila ena izmed predhodnic omenjene SOE, in je izhajala neposredno iz tajne obvešcevalne službe, Secret Intelligence Service (SIS), ali Military Intelligence 6 (MI6), slednja pa je med vojno delovala pod kodnim imenom Inter-Services Liaison Department (ISLD). Sami Britanci so zapisali, da so imeli v Italiji na zacetu vojne veliko težav, izjemo so predstavljali “Slovenski iredentisti iz Istre” oziroma “skupine Slovencev v Istri”,3 se pravi TIGR in sorodne organizacije. Sicer moramo biti pozorni na poimenovanja s strani britanske intelligence slovenske in hrvaške protifašisticne ilegale v Julijski krajini in na splošno na Slovenskem, kakor tudi glede uporabe geografskih imen, saj v dokumentih ni vedno prave doslednosti. V tem primeru so Britanci z Istro ocitno mislili tudi širše, poleg Istre tudi Primorsko. Posebej glede želje Britancev po subverzivnem delovanju v Istri v tej prvi fazi vojne je tu zanimivo mnenje septembra 1940 enega izmed vodilnih SOE za Italijo Georgea Logiea majorju Georgeu Taylorju, in sicer, da se za italijansko ekonomijo veca pomen istrskega rudnika ARSA (se pravi v Raši), ceravno so v njem proizvajali gorivo slabše kvalitete. Sam Benito Mussolini je namrec dolocil podporo za njegov dodatni razvoj, zato pa je Logie Taylorja vprašal, ali “[...] ne bi bilo mogoce motiti in ovirati proizvodnjo ARSA z eno izmed dobro poznanih metod opravljanja z rudniki.”4 Logie je cez dobra dva tedna tudi menil, da 3 TNA CAB 102/649, History of the Special Operations Executive, by W. J. M. Mackenzie, vol. 1, 129; Mackenzie, 2000, 89; cfr. TNA ADM 223/480, S.O.2. Operations (BSE/XX/257), 19. 4. 1941; TNA HS 4/75, A/HN to D/HY, Memorandum No. 64: Mende, 2. 3. 1941; TNA HS 6/775, J: SOE & Italy, 28. 9. 1943, 2; TNA HS 7/3, History 3, D Section, Early history to September 1940: Contacts [nedatirano]; TNA HS 7/5, D Section, Appendix 1: Foreign Organisations with wich this Section is in contact [nedatirano], 2; TNA HS 7/214, War Diaries, Survey of Global Activities: Mar[ch] 1941, 406–407; TNA HS 8/214, Section D (SOE’s SIS predecessor) activities in Europe, May–August 1940, Appendix 1: Foreign Organisations with wich this Section is in contact [nedatirano], 2; Note to Appendix B, [2]. 4 TNA HS 6/901, Mr. Logie to Major Taylor: »Arsa« Coal-mines, Istria, 18. 9. 1940. 253 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 je to pomembno, ker je ravno tržaško – reška pokrajina v severni Italiji, poleg Genove in Milana, najvecji center politicnega upora.5 V pregledani dokumentaciji ni drugih podatkov o nacrtih Britancev glede tega rudnika; ceprav je bil eden izmed najpomembnejših (v njem je delalo približno 9 tisoc rudarjev), so jih po vsej verjetnosti opustili, saj je bilo v njem veliko težav, potem ko se je tu konec februarja 1940 pripetila huda nesreca in je umrlo 185 rudarjev (o rudniku npr. Sala, 2002, 535, 543). Na splošno bo treba preveriti, v kolikšni meri so v tej prvi fazi vojne britanske službe predvidevale možnosti sabotaž v Istri in kako so tu ocenjevale razmere v prvem obdobju druge svetovne vojne. Medvojne in povojne ocene Britancev o preteklem sodelovanju z organizacijo TIGR in o nekaterih vodilnih, predvsem o Ivanu Mariji Coku in Ivanu Rudolfu, pa tudi Albertu Rejcu, so bile vedno pozitivne.6 Poleg zbiranja obvešcevalnih podatkov ter prenašanja oziroma širjenja protifašisticne in protinacisticine propagande so aktivno sodelovali pri izvedbi sabotaž in subverzij: nekatere v Italiji, najpomembneješe pa so bile spomladi 1940 proti nemškim železnicam na avstrijskem Koroškem, pri katerih so pomembno vlogo odigrali tudi tigrovci, kakor tudi nekateri avstrijski sodelavci (Ferenc, 1977; Pirjevec, 2000; Pirker, 2010; Pirker, 2012a). Se pravi v obdobju, ki je bil za Jugoslavijo zelo delikaten, saj še ni bila vpletena v vojno, kar je veljalo tudi za Italijo (ceravno je že aprila 1939 zasedla Albanijo). Na tem mestu moramo seveda podcrtati dejstvo, da ilegalno delovanje na obmocju zgornjega Jadrana ni bilo pomembno le v Julijski krajini, ampak tudi širše, v okviru južnega dela “tretjega rajha”. Že tedaj se je – seveda v drugacnih okolišcinah – pokazal pomen Primorske in Istre glede britanskih interesov škoditi Hitlerju v Avstriji. Nemcija in Italija sta takoj reagirali in nacisticne varnostne in obvešcevalne službe so prišle na sled nekaterim posameznikom. Tudi italijanska tajna fašisticna policija, Organizzazione per la Vigilanza e la Repressione dell'Antifascismo ter po vsej verjetnosti tudi vojaška obvešcevalna služba, Servizio Informazioni Militare (to problematiko bo sicer treba podrobneje osvetliti) je kaj kmalu prišla na sled organizaciji in od marca 1940 zacela aretirati številne pomembne osebe ter iz zaslišanj izvedela marsikaj. Sledil je drugi tržaški proces, od 2. do 14. decembra 1941 (predvsem Kacin Wohinz & Verginella, 2008), ki je pomenil hud udarec za primorske in istrske protifašiste, ne pa njihovega popolnega unicenja. Sodelovanje z britanskimi službami se je namrec v spremenjenih okolišcinah z nekaterimi nadaljevalo in razvijalo tudi po napadu sil osi na Jugoslavijo, in sicer med drugim s pripadniki Jugoslovanskega odbora iz Italije. Slednji je nastal dobro leto pred zasedbo Jugoslavije, na pobudo predstavnikov nekdanjih politicnih organizacij Slovencev in Hrvatov iz Italije, ki so se na zacetku leta 1940 domenili z Zvezo emigrantov, da ustanovijo vzporedni komite. Ta bi, v primeru da bi se vojna razširila na Jugoslavijo, predstavljal v inozemstvu interese primorskih ter istrskih Slovencev in Hrvatov. Odbor je sestavljalo 24 clanov, ki so bili razdeljeni na dve skupini: 12 znanih osebnosti je bilo iz Julijske krajine, drugih 12 je bilo emigrantov. Odbor je nameraval prevzeti vlogo Jugoslovan skega odbora, ki je podobno deloval med prvo svetovno vojno v emigraciji, da bi združil Slovence, Srbe in Hrvate v eno samo jugoslovansko državo – Jugoslovanski odbor iz 5 TNA HS 6/901, Mr. Logie, 5. 10. 1940. 6 Kot v opombi 3 in podrobneje v TNA FO 371/37629; TNA FO 371/48882. 254 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 Italije si je na predvecer okupacije zastavil cilj, da tak program izpelje do konca in združi v Jugoslavijo še Slovence in Hrvate iz Julijske krajine. Domenjeno je bilo tudi, da bi v primeru onemogocenega delovanja ene izmed skupin, druga polnopravno nadaljevala z aktivnostmi. Zaradi omenjenih aretacij je Odbor izgubil vecino clanov v Julijski krajini. Preostali so tako prevzeli pobudo in 8. februarja 1941 izbrali Coka za predsednika. Dobil je pooblastilo, da vodi politicno akcijo za prikljucitev Primorske in Istre Jugoslaviji. S tajnikom Rudolfom sta s pomocjo britanskih agentov na zacetku marca 1941 zbežala iz Jugoslavije in vsa vojna leta delovala v emigraciji (Kalc, 1996; Bajc, 2002, 75–134). Tudi s pomocjo Coka in Rudolfa so britanske obvešcevalne službe skušale ponovno vzpostaviti stik s sodelavci v zasedeni Jugoslaviji ter z uporniškimi skupinami, in sicer preko posebnih misij. Po zasedbi Jugoslavije je med vodilnimi SOE vladalo precej optimizma. Ceprav so se zavedali, da bodo morali s skupinami na terenu, ki so bile aktivne pred aprilom 1941, šele ponovno vzpostaviti zveze (kar naj bi veljalo tudi v Grciji),7 so že konec julija 1941 ocenjevali, da se jim je predhodno delovanje obrestovalo.8 Na zacetku naslednjega meseca so nato komentirali, da se sabotaže po Jugoslaviji nadaljujejo in postavljajo okupatorje v resno zadrego.9 Kazalo je torej, da bo tu možno subverzivno delovati tudi v novih razmerah okupacije, a so se vsaj zacasno zmotili. Ce je zgodovinopisje že veckrat opozorilo, da si na zacetku Britanci niso želeli oziroma niso niti pricakovali nekega vecjega upora (npr. Woodward, 1971, 280; Roberts, 1973, 27; Wheeler, 1980, 64, 165; Pirjevec, 1995, 121), nam primarni viri podrobneje obrazložijo razloge take skepse: od avgusta dalje so v okviru SOE na Bližnjem Vzhodu, nato pa v samem vodstvu te službe ter drugih tajnih služb in vojaških sil menili, da so tedanje razmere neprimerne za spodbujanje vecjega ali splošnega upora, saj bi nasilne reakcije okupatorjev po vsej verjetnosti onesposobile upornike in v prihodnje preprecile organizirati katerokoli subverzivno dejavnost; raje bi spodbujali, da se postavijo na noge manjše skupine in pa dobro razpredena organizacija, ki bi jo aktivneje vkljucili ob pravem trenutku.10 Glede Avstrije so bili Britanci še vecji pesimisti: kljub temu, da so njihove službe tudi po anšlusu 1938 upale, da bo med Avstrijci vendarle možno ustvariti protinemško oziroma protinacisticno vzdušje, ki bi se lahko celo sprevrglo v upor (Pirker, 2017, 323–326), so se že januarja 1941 v okviru SOE prepricali, da so tu posamezne akcije ali partizanska gibanja nepriporocljiva (Steinacher, 2002, 212). Ce je v Jugoslaviji partizanski upor že po nekaj mesecih v bistvu presenetil in s tem na nek nacin “pomešal štrene” ter torej “prislil” zaveznike v spremembo svoje strategije – upor v Jugoslaviji so takoj podprli –, so se crnogleda predvidevanja v avstrijskem primeru v bistvu uresnicila. Tu je bilo delovanje nadvse oteženo. Razlogov je bilo vec, vsekakor 7 TNA HS 5/148, A/D1 to CD (AD1/BL/264), 26. 4. 1941. 8 TNA HS 8/217, Progress report of SOE, for Week Ending 30. 7. 1941. 9 TNA HS 8/217, Progress report of SOE, for Week Ending 6. 8. 1941. 10 TNA HS 5/874, SO2 Mid East to D/H2 (SO2/446), 9. 8. 1941; SO2 Istanbul to London, 11. 8. 1941; Draft Telegram [general directives], 16. 8. 1941; A/D to SO (GFT/JU/427), 29. 8. 1941; D/HY Cairo to SOE (SO2/651), 29. 8. 1941; TNA HS 5/939, H. [Hugh] D. [Dalton] to Prime Minister [Churchill], 30. 8. 1941; TNA HS 5/912, to Cairo (No. 4667), 16. 10. 1941. 255 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 je treba upoštevati dejstvo, da v prvi fazi druge svetovne vojne za London Avstrija – in predvsem njena prihodnost, se pravi neodvisnost od Nemcije – ni bila še neka prioriteta. Šele pozimi 1942/1943 se je zacela oblikovati politicna strategija Velike Britanije do južnega dela “tretjega rajha” (Pirker, 2017, 327), ki se je naposled v sozvocju z drugimi vodilnimi protihitlerjevske koalicije (Americani in Sovjeti) konkretizirala z znano Mo skovsko deklaracijo konec oktobra 1943 – ko so, kot znano, Avstriji dodelili zelo ugoden status: prva žrtev nacizma (in ne prva zaveznica Hitlerja). “Avstrijsko vprašanje” se je torej pravzaprav odprlo relativno pozno. Vsekakor je bilo tu delovanje še zmerom nadvse problematicno ter v bistvu neuspešno in to kljub veliki pozornosti, ki jo je Avstriji s pošiljanjem misij oziroma agentov namenila britanska in tudi ameriška intelligence. V igri so bila namrec povojna razmejitev in napetosti bodoce hladne vojne, pa tudi skromna pripravljenost prebivalstva podpreti aktivni upor. Poglavitni aspekti konkretnega angažmaja britanskih služb SOE in ISLD ter ameriške posebne obvešcevalne službe, Office of Strategic Services (OSS), so v vec študijah že dobro osvetljeni (npr. Barker, 1991; Biber, 2003; Torkar, 2010a; Torkar, 2010b; Torkar, 2011; Torkar, 2012, zlasti 217–239); posebej moramo tu omeniti objave specialista za tovrstna vprašanja Petra Pirkerja, ki je opravil res zgledno in zelo dokumentirano analizo komplicirane tematike (zlasti Pirker, 2012b, 225–453). Zgodovinarji so obenem osvetlili politicne implikacije delovanja Anglo-Americanov na meji med Slovenijo in avstrijsko Koroško (Biber, 1978; Biber, 1979; Deakin, 1979; Linasi, 2004, ki je polemiziral z Gorja nom, 2003). Na razpolago imamo zanimive spomine nekaterih protagonistov (predvsem Wilkinson, 1997, 139–238; Lindsay, 1998, 29–254), ki vecinoma potrjujejo izsledke zgodovinopisja, kakor tudi objavljena porocila nekaterih pripadnikov misij (Lindsay, 1983; Wilkinson, 1984; McNeff, 1987; Blatnik, 1988). OD KONCA 1941 DO JESENI 1943: PRVI POSKUSI POSLATI BRITANSKO MISIJO V ISTRO Od konca leta 1941 dalje so britanske službe kake dve leti in pol zaman iskale nacin, kako bi vtihotapile agente oziroma sodelavce v Istro. Glede poskusov prodreti na to obmocje, ki je bilo strateško zelo zanimivo, a hkrati politicno nadvse kompleksno, saj je pravno formalno pripadalo Italiji, moramo najprej omeniti misijo SOE s konspirativnim imenom Henna, ki jo je vodil Stanislav Rapotec. Po neuspelem prvem poskusu novembra 1941 se je v noci med 26. in 27. januarjem 1942 z narednikom in radiotelegrafistom Stjepanom Šinkom izkrcal na dalmatinski obali, pri Mljetu. Morala bi priti do Splita in med drugim stopiti v stik s predstavniki slovenskih cetnikov ter obenem z vodilnimi primorske ilegale, da bi jim predala denar in to tudi v Istri. Rapotceva misija je trajala približno pet mesecev. Vse kaže, da mu do Istre (pa niti Slovenije) ni uspelo priti, se pa je srecal s poveljnikom slovenskih cetniških sil, majorjem Karlom Novakom, in drugimi, ki so mu izrocili šifro in porocilo protikomunisticne Slovenske zaveze. Vse podrobnosti ozadja Rapotceve misije nam niso še znane, dosedanje raziskave pa so med drugim pokazale (Bajc, 2002, 250–271; Bajc, 2011), da je po zasedbi Jugoslavije predvojna tigrovska ilegala še zmerom racunala na sodelavce v Istri. Malo verjetno pa je, da so tedaj Britanci 256 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 racunali, da bi preko prvih stikov v Istri ustvarili predpogoje za kako bodoce izkrcanje, še manj pa, da bi od tu iskali pot v smeri Avstrije. Britanci so tudi s pomocjo Rudolfa in Coka še dalje pripravljali nacrte o misiji, ki bi dospela v Slovenijo in skoraj vsakic so omenjali tudi Istro. Nacrtovanje ni bilo enostavno in od vrnitve Rapotca je moralo miniti še približno osem mesecev preden je prva skupina padalcev dospela na slovensko ozemlje. Konec leta 1942 je bilo na primer jasno, da bo za misijo v Slovenijo potrebno cakati še nekaj mesecev, ceprav so – po nekaterih podatkih – Britanci že tedaj racunali na neko operacijo v Istri; sicer ne vemo v kolikšnem obsegu. Nekateri namrec pišejo (Perat, 1980, 160–174; Cencic & Rosa, 1998, 40–42), da so racunali na desant na Primorsko, ki bi ga verjetno lahko izvedel Jugoslovanski gardni bataljon, se pravi vojaška enota, povezana z omenjenim Jugoslovanskim odborom iz Italije. Vojaki bi se spustili z letali, pred tem pa bi na teren vsekakor poslali predhodnico, se pravi izvidniško misijo. Kot vemo, so tak nacrt izvedli le deloma, saj ni prišlo do izkrcanja ali desanta, so pa naposled na severni del Primorske prišle prve misije, ki so jih sestavljali slovenski padalci, povezani z Rudolfom. Pripravile so teren za druge misije, ki so jih vodili britanski castniki. Decembra leta 1942 je SOE od sorodne službe SIS/MI6 poskušala dobiti najnovejše informacije o Sloveniji in varne naslove v Ljubljani in Istri ter pomoc pri postavitvi skupine na istrskem polotoku, ki bi nato misijo sprejela. Obstaja sicer verjetnost, da je bila Istra v tem primeru mišljena celotna Primorska. Iz dokumenta sekcije SOE B1, ki je bila v Kairu odgovorna za Jugoslavijo, tudi kaže, da naj bi SIS/MI6 nameravala poslati svojo skupino že januarja 1943.11 Uspelo ji je nekoliko pozneje, ko je v noci med 17. in 18. marcem 1943 na obmocje severne Primorske in v njeno bližino prispela misija ISLD Equinox. Bila je to prva britanska misija, ki ji je uspelo priti na zasedeno slovensko obmocje. Pravzaprav moramo govoriti o dvojni misiji, saj so trije padalci pristali med slovenskimi cetnikami blizu Vrhnike, druga trojka pa med slovenskimi partizani nad Banjško planoto. Jasno je (npr. Bajc, 2002, 292–295), da kljub posredovanju londonske centrale SOE, služba SIS/MI6 ni mogla ali pa ni želela pomagati, ker je nacrtovala spust svoje skupine. Kljub uspehu “sorodne” službe, je SOE še nekaj casa zaman nadaljevala z nacrtovanjem svoje misije na najbolj severne predele zasedene Jugoslavije, se pravi na slovensko obmocje (uspelo ji je šele z majorjem Williamom M. Jonesom, ki je bil od 27. junija 1943 do svojega odhoda 14. aprila 1944 šef britanske vojaške misije pri Glavnem štabu slovenskih partizanov). V teh nacrtovajih službe SOE naj bi tudi Istra imela svojo vlogo, in sicer zlasti kot obala, kjer bi se agenti skrivoma izkrcali in nadaljevali svojo pot dalje. Marca 1943 bi tako SOE poslala s podmornico misijo Hydock, ki bi jo sestavljala dva Slovenca, radiotelegrafist Ivo Božic in Stanislav Simcic. Izkrcala naj bi se na obali vzhodne Istre.12 Naslednji mesec je SOE ponovno nameravala poslati v Slovenijo misijo Haydock (Božica in Simcica), ki bi jo združili z misijo ISLD in naj bi dospela na Hrvaško, ceprav je marca 11 TNA HS 5/919, B1 to London (B1 3754), 5. 12. 1942; TNA WO 202/356, B1 to London (B.143754), 5. 12. 1942; cfr. Biber, 1991a, 197. 12 TNA HS 5/908, Planned Operations, March 1943; TNA HS 8/223, Progress Report of SOE, for Fortnicht Ending 28. 3. 1943; TNA HS 8/224, SOE Progress Report for Period Ending 26. 4. 1943. 257 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 vodstvo SOE nacrtovalo, da bi ta misija prišla v Slovenijo.13 Nekateri protagonisti, bivšipadalci oziroma kot se je uveljavilo t. i. primorski padalci, so se spominjali (Šuligoj & Simcic, 1995, 113; Božic, 1997, 137; Simcic, 1998, 99; Simcic, 2000, 43; cfr. Earle, 2009, 100), da so tedaj Božic in Simcic ter kapetan William Deakin (ki je oba Slovenca tudi izbral za operacijo) že odpotovali iz Aleksandrije na Malto, kjer so dva tedna zaman cakali na podmornico, ki bi jih odpeljala do Kvarnerskega zaliva. Od tam bi se izkrcali na istrski obali, kjer bi zaceli zbirati prostovoljce za boj proti Italiji. Slovenska padalca sta podvomila v uspeh, kaže pa, da so drugi razlogi vplivali na to, da so morali operacijo odpovedati. Božic je glede tega zapisal, in sicer v okviru zanimive rubrike Iz arhivov in predalov, ki jo je v obdobju med 1995 in 2005 za revijo Mladika urejal Ivo Jevnikar, eden izmed pionirjev raziskovanja o delovanju in usodi omenjenih padalcev: “Zaradi višjih razlogov so operacijo odpovedali” (Božic, 1997, 137). Simcic se je tudi spominjal: “Ker podmornice ni bilo, smo se vrnili v Kairo” (Simcic, 2000, 43). Pravi razlogi za neizvedbo misije niso bili nikoli povsem pojasnjeni. Lahko sicer dodamo, da nam sistematicni pregled primarnih virov službe SOE in drugih britanskih resorjev, ki so bili neposredno ali pa vsaj posredno soudeleženi pri tajnem delovanju, pokaže, da zavlacevanja in celo crtanje misij/operacij v zasedeno Jugoslavijo niso bila nobena redkost. Obenem se je v kratkem Deakinova vloga spremenila, saj ga je SOE kot dobro znano v noci med 27. in 28. majem 1943 poslala na Durmitor, v Crno goro, kjer je z nekaterimi drugimi oficirji pristal v Titovem Vrhovnem štabu. OB KAPITULACIJI ITALIJE: RAZMERE V ISTRI IN NJEN POMEN ZA PRODOR V AVSTRIJO Bolj ko se je bližala kapitulacija Italije, pomembnejša je postajala strateška pozicija Slovenije in Istre. Po dolgem vztrajanju je poleti 1943 vodilnim SOE v Londonu vendarle uspelo prepricati Churchilla, naj posreduje za pomoc pri letalskem ministrstvu (Royal Air Force). Slednje je kljub temu ostajalo še nekaj casa premalo pozorno, da bi službi za posebne operacije nudilo dovolj letalskih prevozov.14 Na seji Vojnega kabineta z dne 17. avgusta so vsekakor razpravljali o pomembni strateški legi slovenskega prostora, zlasti Primorske, in sicer glede vzpostavljanja širšega delovanja proti nacisticni Nemciji. Vredno si je ogledati najbolj relevantni del zapisnika: [...] Slovenia’s proximity to Trieste and the Istrian Penisula, and its position astride the communications between Germany and the Balkans, make it a vital area to the Axis. Its importance will be further increased if the Germans take up a defensive position in Northern Italy.15 13 TNA HS 5/919, Appreciation of Operational Prospects for April 1943, 23. 3. 1943; TNA HS 8/223, Progress Report of SOE, for Fortnicht Ending 15. 3. 1943. 14 TNA WO 193/636A, C.inC. Middle East to War Office (CIC/89), 16. 8. 1943; cfr. TNA HS 7/201, History and development of SOE in Yugoslavia (January 1944 to June 1945) by Lt. Col. W.D. Wilson, Part IV, 8. 15 TNA WO 193/636A, War Cabinet, Chiefs of Staff Committee, Note on C.O.S.(43) 466 (O): Yugoslavia – S.O.E. Activities, 17. 8. 1943. 258 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 Italija in Slovenija, zlasti Primorska, bolj vzhodno pa Štajerska in severno Koroška, so torej postajala od septembra 1943 tudi vedno bolj pomembna obmocja, od koder bi poskušali prodreti v Avstrijo – se pravi v sam tretji rajh, kar je tedaj postala ena izmed najpomembnejših nalog britanskih in ameriških služb. Nacrti SOE (in po vsej verjetnosti tudi ISLD) glede Slovenije in Primorske so tudi istocasno predvidevali, da bi zagotovili pošiljanje pomoci po morju na istrsko obalo. Sploh je postalo obmocje zgornjega Jadrana vedno bolj zanimivo, saj bi od tu lahko poslali nekatere avstrijske sodelavce SOE, ki bi se nato odpravili v smeri Avstrije (ena izmed variant je sicer tudi bila, da bi take kandidate poslali preko hrvaškega obmocja). V Upravi za posebne operacije so za take nacrte na Slovenskem racunali na pomoc partizanov,16 kar je ocitno veljalo tudi v ISLD. Še pred tem, na zacetku julija 1943, so namrec v kairski sekciji SOE zelo ugodno ocenjevali možnosti, da bi slovenski partizani s pošiljkami pomoci, ki bi jo uredila prva misija ISLD Equinox, lahko ucinkovito sabotirali železniške povezave med severovzhodno Italijo in Avstrijo. In sicer: The target they [slovenski partizani] indicate is of great importance as being one of the regular lines connecting ITALY and AUSTRIA. The lines runs through mountainous terrain and must offer many suitable targets.17 Predvsem bi tako pomoc uporabili, da bi onesposobili najpomembnjšo progo, ki je povezovala Videm in Beljak.18 Poleti 1943 je bilo seveda v zvezi z zavezniškimi operacijami – in med temi tudi na obmocju zgornjega Jadrana – veliko pricakovanj ob vse bližji kapitulaciji Italije. Ce se je po eni strani povecalo zanimanje Britancev do Coka in predvojne tigrovske ilegale v Italiji,19 verjetno zaradi možnosti, ker bi bili primerni v izvedbi zavezniškega posega v Istri, se je v širšem kontekstu zacelo razvijati vedno vec govoric o potencialni italijanski vdaji v Sloveniji in drugod po Jugoslaviji; tudi s tem v zvezi se je Istra veckrat omenjala. Zanimiv je tu primer dogovarjanja med poveljnikom italijanskega 11. armadnega zbora, generalom Gastonejem Gambaro, in vodjo cetnikov v Sloveniji, majorjem Karlom Novakom, ceprav ostajajo okoli tega poskusa nekatere zadeve še nedorecene oziroma nepojasnjene. V pricujocem besedilu lahko navedemo, da je na primer iz dokumentov SOE razvidno, da je bil Novak v stiku s SIS/MI6 oziroma ISLD,20 ocitno preko brezžicnega oddajnika, ki ga je upravljal Anton-Toni Božnar Blaž, eden izmed trojke padalcev 16 TNA HS 5/920, D/H304 to B1: Party to Austria via Slovenia (B1/2/1/304/907), Sept. 1943 in Operation “C”; B1 to DSO(B): Plans for next Four Months (B1/2/30/526/2174), 3. 9. 1943; D/H304 to D/H526, 21. 9. 1943; D/H72 to B1, 24. 9. 1943. 17 TNA HS 5/920, B1 to DSO(B): Operations against Italian-Austrian Communications (B1/2/30/18/1001), 2. 7. 1943. 18 TNA HS 5/920, to London (B1/2245), 6. 7. 1943. 19 TNA FO 371/37638A R 5325/2191/92, War Office to D. F. Howard, FO (CA2/DO/8), 6. 7. 1943; cfr. Biber, 1991b, 116–117. 20 TNA WO 202/158, 43A, to London (B1/1674), 26. 3. 1943; TNA HS 5/944, CD to A/D3 Cairo, 5. 6. 1943; TNA HS 5/924, CD to SO, 5. 6. 1943. 259 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 omenjene misije Equinox pri slovenskih cetnikih; se pravi od druge polovice marca 1943 dalje. Novakovo zvezo z britansko tajno službo potrjujejo tudi drugi podatki. Med najbolj zanimivimi je zemljevid z oznacenimi viri informacij, ki jih je maja 1943 izpostava SIS/ MI6 v Švici vzdrževala po zasedeni Evropi, ter nekaterimi drugimi zvezami te službe. Njegovo preslikavo dobimo v notranjem delu platnice ene novejših študij o tej službi, za katero je avtor izjemoma dobil na razplago njene primarne vire (Jeffery, 2010). Iz Slovenije je oznaceno, da deluje pet takih virov informacij: trije nosijo šifre/številke (602, 603, 606),21 eden ima kodno ime Pinacle, se pravi tajna radijska zveza s SIS/MI6 inž. Janka Mackovšcka (npr. Vodušek Staric, 2002, 343–344), ki jo je pred njim vzpostavil Vinko Vrhunec, drugi pa Cigar, se pravi Novakova zveza.22 Na zemljevidu je obenem oznaceno, da njegovo komuniciranje tece v bazo na Bližnjem Vzhodu; podatki se ujemajo z dosedanjim vedenjem. Primarni viri nam tudi pokažejo, kako je 12. junija 1943 Novak ravno preko te radijske zveze ISLD poslal iz Jugoslavije vprašanje, ali so Britanci zainteresirani, da se med italijanskimi cetami v Sloveniji ustvari vzdušje potrtosti in pripravi potencialno peto kolono, še posebno proti Nemcem. Britance je zadeva zanimala in narocili so poizvedbe.23 Nadaljnje sondiranje so vojaške komande na Bližnjem Vzhodu narocile preko SOE.24 Novak je v svojih spominih, ki jih je moral takoj po vojni napisati v zavezniškem ujetništvu in jih je nato v naslednjih letih nekajkrat objavil oziroma izšli so v vsebinsko podobnih razlicicah, razlagal, kako je imel nalogo Gambaro prepricati, naj pretrga zveze z Nemci in preide s svojimi na zavezniško stran. Imela sta vec sestankov in prišlo je do delnega dogovora o sodelovanju. Novak tudi piše, da je na Gambarovo vprašanje, kakšno pomoc lahko pricakuje za svoj nastop proti nemški vojski, Kairo odgovoril, da bi Britanci poslali pomoc z letali. To je Gambaro razocaralo, ker je upal v anglo-ameriško izkrcanje v Trstu, na Reki in v Istri, in to pod varstvom svoje vojske ter cetnikov. Italijanski general ni želel pošiljati Kairu obvešcevalnih podatkov o moci ter razmestitvi nemške vojske v Italiji in je Novaku bil pripravljen dati le lažne dokumente za agente, da bi se lahko gibali v bližini nemških cet.25 Vsekakor se je kot najbolj realni razplet kazala vdaja italijanskih vojakov partizanom in ne cetnikom. Ce je na primer SOE še 15. julija menila, naj se cetniki dogovorijo z 21 Ena izmed teh bi lahko bila tajna radijska zveza Magpie, ki naj bi jo po raziskavah Jerce Vodušek Staric (2002, 345) upravljal eden izmed najbolj zanesljivih sodelavcev britanske intelligence Ante Anic, ki se je jeseni 1941 premaknil iz Splita v Ljubljano in zacel obnavljati stike s svojimi predvojnimi mariborskimi sodelavci (Vodušek Staric, 2002, 254). 22 TNA WO 202/158, 45C, I.S.L.D., G.H.Q. M.E. to Major B. R. Davidson, M.O.4. G.H.Q. M.E. (YO.172/ GNL/M.O.4.), 30. 3. 1943: Cigar Messages, [prepošilja nekaj Novakovih brzojavk, 21., 22. in 23. 3. 1943]. 23 TNA HS 6/777, G.S. Harcourt to N.E. Schooling, MI14, GHQ, MEF (B/H/7/1154): Approached by Italian garrisons, 12. 7. 1943; Mideast to Air Ministry (IZ 2453), 14. 7. 1943; cfr. Deakin, 1990, 76. 24 TNA FO 371/37321 R 6611/6611/G22, Mideast to Air Ministry repeated Freedom (CC/260), 15. 7. 1943; TNA WO 201/2861, YO.1229/OHT/4B/CIG: Italians in Slovenia, 2. 8. 1943. 25 CIA FOIA, ERR, Nazi War Crimes Declasification Act, OSS-SSU-CIG Early CIA Documents Vol. 3, doc. 0018, [cenzurirano ime], Italy to Washington: Lt. Col. Karlo Novak – Activities 1941–1946, 19. 5. 1947, 26–29; Novak, 1987, 45–48; Kranjc & Kljakic, 2006, 107–113; cfr. Ferenc, 2002, 94–95, 122–125; Borštnik, 1998, 84–87, 120; Kristen, 2006, 275, 281–283. 260 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 Gambaro, je 21. v mesecu narocila, da je treba italijanske poveljnike spodbujati, naj se predajajo cetnikom, a obenem, ce je mogoce, tudi partizanom v spremstvu britanskih oficirjev.26 Na zacetku avgusta so nato v jugoslovanski sekciji SOE razmišljali, da bi lahko italijanska vojska sodelovala s partizani proti Nemcem.27 Marsikateri nacrt se ob kapitulaciji 8. septembra 1943 naposled ni konkretiziral, dejstvo pa je, da so bili tedaj italijanski vojaki in njihova vodstva prepušceni samim sebi. Italijanski Vrhovni štab ni posredoval jasnih navodil in prišlo je do pravega razsula na vseh frontah (podrobneje npr. Aga Rossi, 2003) in to tudi v Julijski krajini. V partizanske roke je med tem prišlo veliko orožja, tako da se je njihova moc povecala, istocasno pa se je drasticno znižal italijanski vojaški potencial v Julijski krajini. Predvsem v Istri je tudi približno mesec dni zavladal kaos, ko so partizanske enote zavzele nekatere položaje in del prebivalstva se je znašel v težavah, saj so se ponekod partizani, skupaj s prebivalci, znašali nad nekaterimi Italijani. Nastal je t. i. pojav prvih ali istrskih “fojb”, ko so nekatere usmrtili in vrgli v naravne rove oziroma brezna, ki so jim od nekdaj pravili “fojbe”. Cepra so bile žrtve, kot je na primer prikazal Darko Dukovski (2012), vecinoma clani fašisticne stranke, so se zacele pojavljati govorice o tem, da prihaja v Istri do nacrtne etnicne cistke. O t. i. istrskih “fojbah” obvešcevalne službe Anglo-Americanov niso imele možnosti, da bi informacije pridobile iz prve roke. V zameno so prejele veliko podatkov s strani proitalijanskih krogov, ki so se cutili ogroženi pred t. i. slovansko-komunisticno nevarnostjo in potencialno novimi nasilji. Ne glede na dejstvo, da so se dolocena nasilja zgodila, pa lahko sklepamo, da je bil strah pred novimi t. i. “fojbami” tudi funkcionalen. Na italijanski strani se je namrec po 8. septembru zacel širiti strah, da bodo Julijsko krajino izgubili, saj tu niso vec razpolagali z nobeno vojaško formacijo, ki bi se lahko ucinkovito postavila po robu slovenskim in hrvaškim partizanom. Zaradi tega so italijanski krogi zaceli naslavljati na anglo-ameriška poveljstva številne pozive, naj njihove enote zasedejo celotno obmocje: le na tak nacin bi preprecili njeno prikljucitev k Jugoslaviji ter onemogocili mašcevanja, podobna onim iz Istre (Bajc, 2012, 297–300). Novo razmerje moci so decembra 1943 posredno registrirali tudi ameriški obvešcevalci. Ocenjevali so, da so partizani pridobili veliko prednost, in sicer v oborožitvi in zaradi umika italijanskih enot, pomagalo pa jim je tudiprebivalstvo, tako da so zasedli skoraj celo obalo od Reke do Dubrovnika, pa jadranske otoke idr., na severu so celo prišli v bližino Trsta. Nekaj casa jim je uspelo nadzorovati vsa pomembna obalna mesta, razen Zadra, Dubrovnika in Kotorja, medtem ko je bila Reka obkoljena, Split – najpomembnejše pristanišce – pa je bil mesec dni v njihovih rokah. Vzpostavila se je tudi povezava med zavezniki v Bariju, ki bi lahko zaceli redno pošiljati pomoc po morju. Nemške povezave med Slovenijo in Istro so tudi bile stalno v nevarnosti, da jih partizani onesposobijo, ravno tako je nekaj casa grozilo železniškemu prometu med Trstom in Ljubljano. Take razmere so Nemce prisilile, da so pod vodstvom feldmaršala Erwina Rommla sprožili novo veliko ofenzivo (šesto, zlasti z italijanske strani), ki pa ni imela popolnega uspeha: zavzetju glavnih mest ni sledilo unicenje partizanov, ki so ostajali za nemške stratege nerazrešljiva uganka. 26 TNA HS 6/777, Mideast to Air Ministry repeated Freedom (CC/265), 21. 7. 1943; cfr. Biber, 1991b, 94. 27 TNA HS 5/932, B1 to DSO(b), Fortnightly Appreciation of Events in Yugoslavia, 9. in 11. 8. 1943. 261 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 Ne nazadnje, beremo v porocilu OSS, so partizanske sile pod Titovim vodstvom tedaj zaposlovale vec nemških divizij kot Peta armada Marka Wayna Clarka in Osma armada Bernarda Lawa Montgomeryja v Italiji.28 To je posredno predstavljalo za italijansko stran dodatno težavo, ker je Tito s tem med Britanci in Americani pridobil še vecji ugled. Po kapitulaciji je SOE nadaljevala s svojimi nacrti, da bi poslala v Slovenijo vec misij; v resnici ji je le deloma uspelo (Bajc, 2002, 311–312).Sklepamo, da bi Britanci s pomocjo misij lažje izvedli izkrcanje v Istri; kot receno, bilo je vec poskusov. Poleg omenjenih je zanimiv naslednji podatek: oktobra 1943 je vodstvo SOE racunalo na to, da namerava britanski vrhovni poveljnik na Bližnjem vzhodu poslati na Balkan posebno izurjene skupine, ki bi štele od 300 do tisoc vojakov, in tem bi SOE pridružila dodatno opremo za uporniške skupine.29 Niti ta zamisel se ni uresnicila. Kljub temu je Uprava za posebne operacije v svojih nadaljnjih nacrtih še dalje razmišljala o Istri. Od tu in na splošno preko slovenskega ozemlja bi namec poskusila prodreti na sever v Avstrijo. Obenem je iskala možnosti, da bi po morju pošiljala na istrsko obalo pomoc za upornike.30 Med nacrtovanimi je bila tudi misija, ki bi jo jeseni poslali v Grcarice. Razni nacrti so bili tedaj neuresnicljivi bodisi zaradi slabih vremenskih razmer bodisi zaradi pomanjkanja tehnicne opreme, ocitno pa tudi zaradi dejstva, ker je septembra v Grcaricah centralni cetniški odred doživel najvecji poraz na Slovenskem; s tem pa tu v bistvu ni bilo vec t. i. Jugoslovanske vojske v domovini. Cetniki so tedaj – kot še marsikdo drug – tudi predvidevali, da bo po italijanski kapitulaciji prišlo v Istri do anglo-ameriškega izkrcanja. Prihod misije bi tu bil zanje seveda smiseln in kaže, da je konec oktobra in naslednji mesec letalo s posadko odletelo iz Brindisija, vendar se clani misije niso mogli spustiti.31 Misijo je sicer 2. oktobra službi SOE res uspelo poslati, to pa k partizanom na Notranjsko, le kakih 15 kilomentrov stran od Grcaric (Bajc, 2002, 312; cfr. Kristen, 2006, 280). Posebno poglavje – ki pa ga v pricujocem zapisu ne moremo poglobiti, ceravno je imelo dolgorocne posledice na zaostrovanje internih razmer na Slovenskem – je bilo vprašanje, kako in predvsem na podlagi katerih informacij so cetniki upali v poseg zahodnih zaveznikov. Istocasno je partizansko stran skrbelo, da bi prihod Anglo-Americanov destabiliziral dotedanja razmerja moci na terenu ter v samih vrstah osvobodilnega gibanja. Tudi to je vplivalo na zaostrene razmere na terenu in do samih pripadnikov misij. Kljub vsem težavam Britanci niso odnehali z zamislijo, da bi lahko Istra postala pomembna tocka za njihovo prodiranje in to predvsem v širšem smilu – v Avstrijo. V prvi vrsti moramo tu omeniti prihod 24. decembra 1943 v Glavni štab slovenskih parti 28 NARA, RG 226, E 92, B 478, F 46, Sixth German Offensive (A-17510), 18. 12. 1943; cfr. B 460, F 16, Lipanovich to Duke: Positions and Strenght of Troops in Jugoslavia, 13. 11. 1943. 29 TNA HS 8/200, Support of Guerilla Forces in Yugoslavia, Albania and Greece, Memorandum by SOE, October 1943 (PLANS/180/1436), Annex, 3. 30 TNA HS 8/225, SOE Progress Report for Period Ending 11. 10. 1943; TNA HS 5/920, January Programme – Jugoslavia, 5. 1. 1944; Jugoslavia. Organization in the Field. Missions and Specialists, 7. 1. 1944; TNA HS 5/922, B1 Force 266, Rewiev of the Present Situation and Plans for Future Infiltration and Evacuation of Personnel, 1. 5. 1944, Appendix D; Operational Plans of the Yugoslav Section for the months of Aug., Sep. and Oct. 44, 9. 7. 1944. 31 TNA HS 5/911, Airops, Cairo to London, 7. [3 brzojavke], 23., 25., 26. in 27. 10. ter 1. 11. 1943. 262 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 zanov po vsej verjetnosti najpomembnješega predstavnika službe SOE na Slovenskem, polkovnika Petra Wilkinsona. Bil je eden izmed najbolj izkušenih agentov še iz prve faze formiranja te posebne službe. Od konca novembra 1943 dalje (npr. Pirker, 2017, 333) je vodil posebno misijo SOE Clowder, ki je imela kot glavni cilj koordinirati vec skupin agentov, da bi prodrli v Avstrijo, in sicer iz obmocja, kjer so delovali slovenski partizani, kakor tudi bolj zahodno od njih, med italijanskimi partizani v Furlaniji in Karniji. Za obmocje Istre se je moral zanimati tudi Wilkinson, kajti ocitno Britanci niso imeli dovolj preverjenih informacij iz tega obmocja. Preden so ga poslali v Jugoslavijo je namrec konec novembra 1943 tudi prisostoval seji v Glavnem štabu Force 133, se pravi v bazi SOE na jugu Italije v Bariju, od koder so koordinirali delovanje v Jugoslaviji, Grciji, Romuniji in Bolgariji. Razpravljali so o pomenu obale na vzhodni strani Jadrana. Želja je bila, da bi vzpostavili cim vec aktivnosti na obali Hrvaške in v Dalmaciji, pa tudi med Slovenci in v Istri, o kateri so potrebovali podrobnejše podatke.32 Naslednje leto, v mesecu februarju, je Wilkinsonu z nekaterimi sodelavci in v spremstvu slovenskih partizanov uspelo, da si je osebno ogledal istrsko obalo. Imel je namrec nalogo poiskati primerno lokacijo, od koder bi vzpostavili ladijsko zvezo med zahodnim delom istrskega polotoka in osvobojenimi predeli na jugu Italije. Dvajsetega v mesecu je dospel severno od Materije do GŠ Istrskega odreda, nato se je odpravil severno od kraja Vodice pri Cicariji oziroma v bližino vasi Golac. Tu je njegovi skupini 23. februarja uspelo vzpostaviti radijsko zvezo s komando, a tedaj so nadrejeni Wilkinsona obvestili, da so morali odpovedati prihod podmornice, s katero bi se polkovnik ocitno odpravil na “testno” pot po morju. Wilkinson si je tudi ustvaril mnenje, da bi bilo težavno vzpostavitvi zvezo, obenem je nemška vojska pripravljala novo ofenzivo na terenu.33 Slovenska OZNA je tedaj imela podatke (Dornik Šubelj, 1999, 112), da Wilkinsonu in drugim ni uspelo priti do Istre, kar kaže na to, da partizanski varnostno-obvešcevalni organizaciji ni vedno uspelo pravocasno prejeti zanesljive informacije. Toliko bolj kar se tice omenjenega primera, ko bi vodilni morali biti še kako zainteresirani, ali bo zaveznikom izkrcanje uspelo in še bolj, ce je bil pri tem soudeležen vodja vseh naporov za prodor v Avstrijo. Kot eno izmed možnih razlag lahko seveda spomnimo na dejstvo, da so ravno v tedanjem casu VOS reorganizirali in preimenovali v OZNO in torej vsaj v tej prvi fazi “tranzicije” ni bilo najbolj ucinkovite koordinacije. Vsekakor nam primer pokaže, da ocitno ne moremo povsem zaupati primarnim virom partizanske intelligence. Po vsej verjetnosti je neuspešen poskus vplival na to, da je marca meseca Wilkinson svojim nadrejenim odsvetoval izkrcanje v Istri (Barker, 1992, 61). Glede tega neuspešnega poskusa je zanimiva Wilkinson pripomba (1997, 174), kako je tedaj prvic izvedel, da je bilo na obali vecinoma italijansko prebivalstvo. John Earle meni (2009, 88, 100), da so Britanci s tem dokazali, da je bilo njihovo poznavaje razmer v Istri skromno in 32 TNA HS 5/920, Minutes of Conference on Future S.O.E. Policy regarding N.A.L. in Jugoslavia held on 27 Nov. at H.Q. Force 133, 29. 11. [1945], 2. 33 Posamezni podatki v IWM, 03/56/1, 1/2/2: History of “Clowder” Mission, Summer 1943 – Autumn 1945, 3; TNA HS 6/17, Report on Clowder Mission (XPA/261), 13. 5. 1944, Annexe 8: War Diary; Wilkinson, 1997, 173–176; cfr. Earle, 2009, 87–88; Zadnik, 1975, 178–180; Puh, nedatirano. 263 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 bi zaradi vecinske italijanske prisotnosti imeli težave, ker naj bi jim bilo prebivalstvo nasprotno. Pripomba je po svoje umestna, ceravno nam drugi podatki iz primarnih virov (ki jih bomo predstavili ob kaki drugi priliki) kažejo na to, da je bila demografska slika Istre Britancem dobro znana, možno pa je, da so s temi podatki razpolagali le v okviru Zunanjega ministrstva in z njimi v SOE niso bili (vsi) seznanjeni. BRITANSKE MISIJE V ISTRI Kljub Wilkinsonovem negativnemu mnenju so se poskusi Britancev nadaljevali. Konec marca 1944 je tako SOE pri nacrtovanju misij vkljucila Istro med tista obmocja, kjer bi bilo potrebno “posebno delovanje”. V Upravi za posebne operacije so ugotavljali, da je sicer tu partizansko gibanje manj razvito, a predstavlja obmocje potencialno odskocno desko za prodiranjem v Avstrijo.34 Pomen istrskega polotoka je bil ociten in na zacetku maja 1944 je bila ponovno predvidena nova misija, ki naj bi dospela konec meseca do XI. korpusa, se pravi na hrvaški del Istre.35 Iz dokumentacije36 in nekaterih drugih virov (Ritchie, 2004, 127–135) je razvidno, da je tokrat službi SOE vendarle uspelo in prvi misiji so sledile nekatere druge. Vseh podatkov nimamo še na razpolago oziroma bi potrebovali podrobnejšo raziskavo, v pricujoci razpravi pa lahko navedemo vsaj najosnovnejše podatke. Kapetan Frank G. Burnett, in sicer kot oficir za zvezo pri XI. korpusu, je od konca maja oziroma zacetka junija 1944 do 4. februarja 1945 (ko se je vrnil v Bari) deloval v okviru misije Rip Van Winkle (v nekaterih dokumentih so zapisali Ripvanwinkle).37 Pri tej misiji so vsaj nekaj casa delovali trije radijski operaterji, desetarji Tait, Wride in G. Crane. Na zacetku junija je v Istro dospela tudi misija Agate. Vodil jo je major Arnold Breene, ki je tu postal vodja vseh zavezniških skupin. Radijske oddajnike/sprejemnike sta upravljala stotnika Wride in Iruin ter nižji oficir (rifl eman) McNamara. Od 19. julija do 12. oktobra 1944 je med hrvaškimi partizani na obmocju Operativnega štaba v Istri in nato pri 43. diviziji delovala misija Harangue (oziroma po nekaterih podatkih naj bi to bila podmisija).38 Vodil jo je kapetan D. Prescott, njegov radijski operater je bil stotnik Crane. Prescotta je novembra 1944 zamenjal kapetan Harrison in z njim sta delovala radiooperaterja, stotnika Hall in Williams. Dne 28. februarja 1945 sta obe misiji, Rip Van Winkle in Agate, zakljucili s svojim delom, tako da so se Breene, Tait, Wride in MacNamara 3. marca 1945 vrnili v Bari. Misija Harangue je bila vsaj še v drugi polovici aprila 1945 pri GŠ 43. divizije, ko jo je vodil kapetan Hugh Gibb (ki je pred tem je od septembra 1944 do prvih mesecev 34 TNA HS 5/922, Jugoslavia: Organization in the Field, Mission and Specialists, 31. 3. 1943. 35 TNA HS 5/922, B1 Force 266, Rewiev of the Present Situation and Plans for Future Infiltration and Evacuation of Personnel, 1. 5. 1944, Appendix D. 36 Npr. številna porocila in sporocila/brzojavke v TNA WO 178/31; TNA WO 178/32; TNA WO 178/33; TNA WO 178/34; TNA WO 202/404; TNA WO 202/405; TNA WO 202/413; WO 202/414; TNA WO 202/521; TNA WO 202/205, Capt. Prescott: Report on Mission Harangue, November 1944. 37 Npr. TNA HS 8/1014, S.O.E. Operational Codenames. 38 Npr. TNA HS 8/1014, S.O.E. Operational Codenames. 264 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 naslednjega leta deloval pri slovenskih partizanih IX. Korpusa). Po nekaterih podatkih39 bi lahko sklepali, da je bila na terenu vsaj še do 8. maja. Nazadnje je od prvih dneh aprila 1945 na južnem delu Primorske, se pravi v Istri, delovala tudi misija SOE Blofield, ki jo je vodil jo je kapetan Dixon. Ob zakljucni fazi vojne je bila zelo aktivna, a kljub temu je zgodovinopisje v bistvu ni nikoli obravnavalo. Zbrala in preposlala je veliko obvešcevalnih informacij o razmerah, zlasti v vecjih ter manjših krajih Istre in v njeni okolici (Buzet, Buje, Umag, Pazin, Labin, Rovinj, Pulj, Vodnjan, Ližnjan, Reka, Sušak, Klana, Ilirska Bistrica, Prem, Volosko, Opatija, Pivka, Postojna idr.); zadnje aprilske dni tudi o situaciji na Tržaškem, v Tržicu in deloma na Goriškem, in sicer o razvrstitvi in bojni sposobnosti sovražnikovih enot (tudi o ljoticevcih, domobrancih, srbskih cetnikih, ustaših), med drugim o njihovi nizki morali in številnih deserterjih, o razmerah na železnicah, uspešnih napadih zvezniških letal, pa tudi o razporeditvi partizanskih enot, ki so med drugim potrebovale dolcene pošiljke pomoci; na koncu vojne pa o poslednjih bojih; bolj kot se se bližali zadnji dnevi bolj pogosto je informirala nadrejene, tudi veckrat na dan.40 Vse kaže, da so bili zbrani podatki pomembni, saj je na primer 22. aprila prejela pohvalo s strani komandanta Pete zavezniške armade Marka Wayna Clarka.41 Ceprav o tej misiji nimamo vseh podatkov, lahko sklepamo, da je prejela pohvalo ravno zaradi zbiranja koristnih informacij. Sklepamo tudi, da je glede na razpršeno oddaljenost posameznih krajev, od koder je prejemala informacije, v njeno korist delovala dobro razpredena mreža zaupnikov na terenu in da je ocitno partizanska stran pri zbiranju in posredovanju podatkov bila tudi dovolj kooperativna. Na obmocju Istre so delovali tudi nekateri agenti in sodelavci SIS/MI6 oziroma ISLD. O prvih operacijah tajne službe v Istri imamo na razpolago le skope podatke, ki jih dobimo v eni izmed uradnih britanskih zgodovin; potrebovali bi vsekakor podrobnejše raziskave. Ce so 23. novembra 1943 slabe vremenske razmere preprecile izkrcanje skupine, ki jo je služba imenovala Splendid (plovilu, Seastar, je vsekakor uspelo priti do Dugega otoka na dalmatinski obali, kjer je bilo soudeleženo pri evakuaciji nekaterih partizanov – po vsej verjetnosti ranjencev), je to 21. naslednjega meseca uspelo skupino Splendid II. Sledile so druge, in sicer 30. decembra 1943 operacija Renow, 27. januarja 1944 Engrave I, 28. marca Harvest in Turf pri Umagu, naslednji dan Tribute pri Rovinju (Richards, 2004, 388–390, 392, 395). Glede operacije Harvest sicer lahko recemo, da je na omenjenem zemljevidu iz maja 1943 bilo oznaceno (Jeffery, 2010), da je s tem imenom SIS/MI6 nacrtovala tajno radijsko zvezo z Bližnjim Vzhodom, ki naj bi delovala na obmocju Zagreba. Ce primarni viri iz Londona govorijo o tem, da je avgusta 1944 na Tržaškem delovala v okviru ISLD operacija Strange,42 je v omenjeni uradni zgodovini zabeleženo, da je bila 39 TNA WO 202/499, Rear Macmis to Blofield, Crayon, Cuckold, Flotsam, Fungus, Harangue, Portree, 3. [5.] [1945]; Rear Macmis to Portree, Harangue, Flotsam, Fungus, Cuckold, Blofiled, Toptee, Icarus, 8. [5.] [1945]. 40 Številna sporocila/brzojavke v TNA WO 202/499; cfr. TNA AIR 23/8157, Blofield (No. 18), 20. 4. 1945 [dvakrat]. 41 TNA WO 202/499, Clarke, Rear Macmis to Blofield (No. 14), 22. 4. 1945. 42 TNA WO 204/12838, ISLD, Air Operations Programme, od junija 1944 do aprila 1945. 265 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 operacija s prav takim imenom prisotna naslednji mesec v Istri (Richards, 2004, 408). Po vsej verjetnosti se je iz Primorske premaknila proti jugu na istrsko obalo. Vec podatkov imamo o tem, da je ISLD konec junija 1944 iz Barija poslala z ladjo preko Visa in Dugega otoka Milana Goloba in Ivana Volarica, s podmornico pa Milana Boštjancica, ki se je izkrcal pri štabu Istrskega partizanskega odreda; prištevamo jih med t. i. padalce, ki so bili povezni z omenjenim Jugoslovanskim odborom iz Italije. Vsak je imel svoj radijski oddajnik in morali bi se podati v smeri Pule, Reke in Trsta. Njihova pot je bila ocitno že vnaprej dogovorjena med Britanci in partizani, a ni nobenemu uspelo opraviti naloge. Ponekod piše, da je Golob kmalu padel kot borec Istrskega odreda, vendar kaže, da je bil najverjetneje ubit po nalogu OZNE. Volaric je izginil neznano kam in takšna usoda je doletela tudi Boštjancica. 20. julija 1944 so ga poslali pod imenom Mirko Debeljak na Komando mesta Crnomelj, od tedaj pa so se za njim izgubile sledi. Najverjetneje je bil tudi on ubit po nalogu OZNE (Kobal, 1997, 57; Jevnikar, 1997a; Jevnikar, 1997b; Jevnikar, 2001a; Jevnikar, 2001b; Jevnikar, 2002a; Jevnikar, 2002b; Jevnikar, 2002c; cfr. Dornik Šubelj, 1999, 132–134). Avgusta 1944 je imela ISLD v Istri operaciji Tomato in Salad II, aprila 1945 pa še Abstinence.43 Po vsej verjetnosti so to bile le šifre za radijske operatere in/ali brezžicne radijske oddajnike/sprejemnike in torej niso predstavljale posebej operacij ali misij. V knjigi, ki jo je napisal Sebastian Ritchie in med drugim obravnava delovanje ne katerih britanskih obvešcevalnih skupin v medvojni Sloveniji in na Hrvaškem, je kar veliko podatkov o misiji ISLD Claret (Ritchie, 2004, 127–135). Vodil jo je kapetan Owen Reed, ki se je 9. septembra 1944 (nadrejeni so sicer nacrtovali, da bi ga poslali že mesec prej) spustil s padalom v hrvaški GŠ. Spremljal ga je radiooperater, narednik (Sergeant) A. Paddy Ryan. Od tam je šel v Istro, kjer bi se moral srecati z radiooperaterjema, ki sta imela šifrirani imeni Tomato in Oil (iz drugih virov vemo – Jevnikar, 1997a, 77; Jevnikar, 2001b, 11; Jevnikar, 2002a, 12; Earle, 2005, 16 –, da je bil Tomato omenjeni Boštjancic, o identiteti Oila pa nimamo še prave potrditve). Reed je moral z omenjenim Prescottom organizirati dostavo pomoci partizanom po morju, ki bi jo zavezniki pošiljali iz Italije. Njegovo delovanje se je torej vsaj deloma krilo z aktivnostmi službe SOE. V Istri so bili partizani zelo nezaupljivi in nekooperativni – ocitno tudi zaradi problema povojnih mej – zato je ISLD Reeda in njegovega radiooperaterja odpoklicala. 13. oktobra sta iz Istre odšla v GŠ Slovenije, kamor sta prispela 16. oktobra, 18. februarja 1945 je Reed odšel iz Slovenije in se podal nazaj na Hrvaško. Sicer je SIS/MI6 (torej ISLD) prejemala tudi druge informacije iz Istre. Major Stephen Clissold (ki se je že v bazi ukvarjal s problematiko partizanov na Hrvaškem)44 je na primer od 15. oktobra do zacetka novembra 1944 obiskal Glavni štab hrvaških partizanov. Nadrejenim je med drugim razlagal, da je med partizani na Hrvaškem zelo obcutena želja po prikljucitvi Istre in kaže, da je to tudi tisti argument, ki pravzaprav 43 TNA WO 204/12838, ISLD, Air Operations Programme, od junija 1944 do aprila 1945. O misiji Salad glej tudi TNA WO 202/521, F. Burnett, 11 Corps, 9. 10. 1944. 44 Npr. krajša porocila o politicnih razmerah med hrvaškim partizani, od 5. do 23. 9. 1944, v TNA WO 202/185. 266 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 povezuje vse struje borcev. Po Clissoldovem mnenju je bil nacionalizem, ki se je v Istri pojavil po 8. septembru 1943, nedvomno reakcija na predhodno fašisticno dvajsetletje.45 Poleg omenjenih misij so bile od jeseni 1944 dalje v Istri aktivni tudi britanski komandosi, in sicer ena skupina posebne enote mornarice, Special Boat Service (SBS), in dve pehote, Long Range Desert Group (LRDG). V britanskih virih je nekaj vec podatkov o slednjih: eno je blizu Raše vodil major Mike Reynolds, drugo major George Pitt, dospela pa je še tretja skupina LRDG, ki so jo sestavljali italijanski tolmaci, ki bi morali nuditi pomoc prvima dvema.46 V omenjeni uradni zgodovini dobimo naslednje podatke: skupina LRDG Halter II se je 16. oktobra 1944 izkrcala v Istri, drugi komandosi so v Istri od 21. februarja 1945 delovali pod skupnim imenom Addict oziroma je tu bila cela serija skupin, od št. I do IXX, in sicer vecinoma v Istri, med drugim tudi pri Pulju ter južno od Trsta (Richards, 2004, 407, 409–410). Podatki se torej ne ujemajo. Podatki, ki jih dobimo v primarnih virih iz Londona, nam pokažejo, da so od marca 1945 dalje v britanskih krogih veliko razpravljali o tem, da bi poslali dodatne skupine specialcev na istrsko obalo in konec meseca so poslali novo skupino SBS in dve patrulji LRDG. Tedaj pa so se zadeve zakomplicirale: partizani so jih namrec aretirali in prihajalo je do nesporazumov, ker je jugoslovanska stran delala težave, tudi zaradi tega, ker niso vse skupine imele potrebnih dovoljenj. Za zaveznike zadeva sploh ni bila enostavna, postajala pa je tudi vedno bolj nevšecna. Na terenu, in sicer v Opatiji, je naposled ostala le ena patrulja LRDG, drugi specialci pa so medtem prizorišce zapustili 25. aprila 1945.47 Da so se odnosi zakomplicirali, nam prica tudi navodilo komandanta Clarka 22. aprila misiji SOE Blofi eld, naj se absolutno drži stran od teh skupin komandosov, saj se ne sme vpletati v njihove zadeve, ker je treba na vsak nacin prepreciti reakcijo partizanov.48 AMERIŠKA SLUŽBA OSS IN AMERIŠKO-ITALIJANSKE MISIJE V ISTRI Tudi Americane in njihovo obvešcevalno službo OSS je po kapitulaciji Italije vedno bolj zanimal istrski polotok. Potem, ko so svojo prvo misijo k slovenskim partizanom v osrednjo Slovenijo poslali konec novembra 1943, so priceli pošiljati svoje agente na južni del Primorske – zlasti na Tržaško in v Istro. Po nekaterih podatkih jeseni 1943, po drugih pa januarja 1944, je prišlo s pomocjo Americanov do izkrcanja nekaterih posameznih italijanskih agentov oziroma sodelavcev v Istri. Imeli so nalogo pripraviti teren za eventualni vojaški poseg – izkrcanje – ter 45 TNA WO 201/2720, Rear HQ 37MM (L/360), 5. 12. 1944; Clissold, November 1944, 3–4 (tudi v TNA WO 178/33). 46 Npr. številna porocila in sporocila/brzojavke v TNA WO 178/31; TNA WO 178/32; TNA WO 178/33; TNA WO 178/34. 47 TNA WO 178/35, HQ BAF, AOC (45)24, Commanders’ Conference: Arrest of SBS and LRDG Units in Istria, 15. 4. 1945, Appendix A, B; AOC (45)50th Meeting, 16. 4. 1945 in brzojavke 14., 15., 16., 18. in 19. 4. 1945; TNA CAB 121/678, 482, Stevenson, Belgrade to FO (No. 498), 19. 4. 1945; TNA FO 371/48812 R 7038/6/92, Stevenson, Belgrade to FO (No. 499), 19. 4. 1945; TNA WO 204/383, SACMED to BAF (FX 65066), 24. 4. 1945; HQ BAF to MACMIS (BAF/755), 27. 4. 1945; HQ BAF to AFHQ (BAF/760), 29. 4. 1945; TNA WO 202/296; TNA WO 204/8498; TNA AIR 23/8156; cfr. Owen, 2008, 212–227. 48 TNA WO 202/499, Clarke, Rear Macmis to Blofield (No. 14), 22. 4. 1945. 267 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 vzdrževati zveze med terenom in poveljstvom. Prispeli so do Trsta, vendar so bili skoraj vsi zajeti. Vecinoma niso uspeli priti v stik z lokalnim italijanskim narodnoosvobodilnim odborom, Comitato di Liberazione Nazionale (ki je bil v konkurenci slovenskim partiza nom), saj je takrat doživljal krizo zaradi ponovnih aretacij nekaterih vodij.49 Na obmocju XI. Korpusa – torej v hrvaški Istri – je od konca avgusta 1944 delovala tudi misija ameriške OSS, ki jo je vodil porocnik Goodwyn. Z njim so bili trije jugoslovanski sodelavci. Po mnenju predstavnikov SOE je imela precej težav, ne nazadnje pri komuniciranju s partizani. Goodwyn je namrec govoril le angleško, eden izmed sodelavcev, ki je pred tem služil v jugoslovanski trgovski mornarici, je angleški jezik le malo obvladal, druga dva, ki so ju Americani pridobili med vojnimi ujetniki v Italiji, pa sploh ne. Zaradi ocitnih težav je prihajalo v skupini veckrat do trenj, sami partizani pa so bili do nje precej zadržani.50 Iz ameriške dokumentacije izvemo, da je oktobra in novembra 1944 na hrvaškem delu Istre deloval sodelavec OSS Giovanni Makaus, sicer oficir italijanske mornarice. Za nadrejene naj bi bila njegova porocanja objektivna. Ker je govoril slovenski jezik, mu verjetno informacije ni bilo težko neposredno zbirati. Njegov primer je zanimiv, saj so ga nekaj casa tudi Britanci prištevali med svoje, a v dolocen trenutku niso vec vedeli, katere so njegove prave naloge.51 Verjetno je bil eden izmed primerov “dvojne igre” med samimi Anglo-Americani, saj je znano, da njihovi medsebojni odosi niso bili vedno najboljši. Jeseni 1944 je Istra postajala še bolj zanimiva za OSS. Oktobra so namrec v sekciji za Bližnji vzhod nacrtovali vec novih misij v Jugoslavijo; nekatere bi poslali na Tržaško in v Istro.52 Viri nam pokažejo, da so tedaj Americani imeli vec posameznikov, ki so bili posebej rekrutirani za to obmocje, da so bili dobro pripravljeni in imeli zelo dober background za tako delo. Tudi logisticnih težav ne bi smelo biti, pomoc naj bi namrec nudili pripadniki OSS italijanske narodnosti ali pa vsaj porekla.53 Zelo verjetno je bil tu interes vezan na odlocilne trenutke ob koncu vojne, ko je bilo pricakovati, da se bo na tem tako obcutljivem obmocju odvijal pomemben boj za meje; ocitno je, da bi o teh misijah ali pa vsaj skupinah OSS potrebovali podrobnejše raziskave. 49 Posamezni podatki v NARA, RG 226, E 190, B 183, F 1454, Operations: Zone “D”, [nedatirano]; B 100, F 195, Scamporino, HQ 2677th Reg. OSS (Prov) APO 534 to Glavin, Rodrigo, Huntigton: Italian SI Personnel now being held by Tito, 14. 8. 1944 (enako v E 154, B 23, F 321); TNA WO 204/11960, R.L. Broad S/Sgt.-412 FSS: G.I.S. (German Intelligence Services) in Trieste, 10. 5. 1945, 2–3; Fogar, 1997, 159–160; Spazzali, 2003, 193–197; Richards, 2004, 392; Corvo, 2005, 152, 220. 50 TNA WO 202/521, HQ ‘M’ Military Mission, XI Corps to GSO 1, HQ ‘M’ Military Mission, CMF: Anglo- American Relations at XI Corps HQ (MMM/L/56), 22. 9. 1944. 51 NARA, RG 226, E 190, B 168, F 1217, Clemente, Uberti to Chief It. OSS/SI: Political situation and outlook in the Venezia Giulia region, 29. 8. 1944; razna porocila, 25. 9., 16., 23., 24. in 25. 10. 1944; to Scamporino: Yugoslavia, 14. 11. 1944 (cfr. E 210, B 371, F 3); TNA WO 202/521, F. Burnett, 11 Corps, 9. 10. 1944; TNA WO 202/248, 17A. 52 NARA, RG 226, E 154, B 24, F 325, Huntington-IAMM to Marshal Tito to Robert P. Joyce: Future OSS Operations in Jugoslavia, 9. 11. 1944. 53 NARA, RG 226, E 190, B 168, F 1218, Milton Katz Comdr. USNR Acting Chief, SI, MEDTO to Scamporino: Teams for Fiume and Trieste, 13. 10. 1944 (enako: B 183, F 1442); Co.D 2677th Reg. OSS (Prov) APO 534 U.S. Army, Suhling to Scamporino: Teams for Fiume and Trieste, 20. 10. 1944; B 183, F 1442, Scamporino to Maddox: Trieste Region, 23. 10. 1944. 268 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 Glede medvojnega delovanja ameriških obvešcevalcev v Istri je zanimiva tudi misija OSS Dunklin, ki jo je vodil oficir Timonthy A. Pfeiffer. Leta 1944 in 1945 se je nahajala blizu Splita, proti koncu vojne pa v Istri. Aprila 1945 so nadarejeni spraševali vodjo misije, ali se lahko pridruži jugoslovanski vojski, ki bo morda prva dospela v Trst, in ali kateri izmed pripadnikov misije govori italijanski jezik. Kaj kmalu so Pfeifferjevi misiji narocili, naj ostane v Istri, kjer je ocitno dobro opravila svoje naloge, saj je prejela pohvale iz Washingtona in Londona.54 Nazadnje lahko omenimo šefa misije OSS Arrow, stotnika (nato kapetana) Johna Blatnika. Od 20. avgusta do 17. septembra 1944 in od 20. novembra 1944 do 4. januarja 1945 je deloval vecinoma na Hrvaškem (pri enoti za reševanje letalcev in v GŠ za Hrvaško). Od zacetka 1945 do 19. maja je bil aktiven na Slovenskem, med drugim so ga zanimali podatki o nemških nacrtih v Istri in razmestitev nemških protiletalskih topov v Sloveniji ter severni Italiji, pa tudi promet med Banjaluko in Ljubljano.55 ZAKLJUCEK Našo pozornost smo “omejili” le na vprašanje Istre, predvsem v zvezi z razmišljanji zahodnih zaveznikov, da bi ta najbolj severni del Jadrana uporabili kot “odskocno desko” ali “mostišce” v smeri Avstrije. Lahko recemo, da jim v bistvu najpomembnješi cilj ni uspel, saj jim je na to obmocje uspelo poslati svoje misije relativno pozneje kot drugod: predvsem kar se tice misij SOE in ISLD, medtem ko dosedanji podatki kažejo na to, da je ameriška obvešcevalna služba OSS na to obmocje poslala predvsem nekaj posameznikov, ki so imeli nalogo vzpostaviti zveze z italijanskim odporništvom na Tržaškem, se pravi s konkurenco slovenskim partizanom glede koncnega boja za meje. Britansko delovanje je torej imelo tudi širše dimenzije, ameriško pa v bistvu manj, kar pa še ne pomeni, da jih Avstrija ni zanimala. Ocitno pa niso racunali na to, da bi jim bila Istra pri tem pomembnejša “štartna tocka”. V globalni zavezniški strategiji so ZDA tako in tako vprašanje vecjega izkrcanja osredotocile bolj na zahodni del Evrope. Med drugo svetovno vojno so se za istrski polotok in na splošno zgornji Jadran najprej zanimali Britanci, Americani pa nekoliko pozneje. Kot smo prikazali je to veljalo za obvešcevale službe in konkretno delovanje na terenu, v politicnem smislu ter glede vojaške strategije na sploh pa najnovejše analize o ameriških medvojnih globalnih interesih (predvsem Buchanan, 2016) prepricljivo reinterpretirajo vlogo Washingtona glede t. i. sredozemskega bazena: v ospredje postavijo vprašanje, da je bila tu Rooseveltova administracija še kako zainteresirana odigrati aktivno vlogo in ne biti le v podrejenem položaju, kot se je veckrat poenostavljeno (in torej zmotno) prikazovalo. 54 NARA, RG 226, E 190, B 89, F 26, Pfeiffer: Account of Duty in Yugoslavia, Appendix B: Chronological List of Dunklin Reports [maja/junija 1945]; E 154, B 22, F 306, Arthur Cox, Acting Chief, Y Desk, HQ 2677th Regt. OSS (Prov.) APO 512, US Army to Col. Huntington: Intelligence Cables Received from Filed Agents During the Period August 1 to December 15, 20. 12. 1944; E 136, B 37, F 417, Cox to J-3 [Pfeiffer] (No. 149), april 1945; Maddox to J-3 (No. 158, 159), 28. in 29. 4. 1945; Cox to J-3 (No. 163), 1. 5. 1945. 55 NARA, RG 226, E 154, B 25, F 348, Report of captain John A. Blatnik on his tour of duty in Jugoslavia (Croatia and Slovenia), during the period August-September 1944 and November 1944 – May 1945. Dokument je objavljen v Blatnik, 1988. 269 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 Kot vemo, so bili vsi poskusi anglo-ameriških obvešcevalnih služb za posebne operacije (SOE, ISLD in OSS), da bi zanetili upor v samem osrcju nacizma, v Reichu, še posebno v Avstriji, brezuspešni. V ta namen so poslale vec skupin in nekatere so poskušale prodreti cez Štajersko, druge pa bolj na zahodu preko Karnije, v bistvu pa je bil rezultat le izguba agentov. Kot pomembno v logisticnem smislu (zaradi prenašanja enot in dostave materialne pomoci) bi vsekakor bilo zanje obmocje zgornjega Jadrana in Istra bi bila primernejša od Tržaške, saj je bila tu nemška obramba mocnejša. Z našo študijo smo želeli zapolnili doloceno vrzel, kajti dosedanje raziskave so problemu anglo-ameriških obvešcevalnih služb v Istri med drugo svetovno vojno posvetile premalo pozornosti, nove, podobne raziskave pa bodo morale v prihodnje vzeti v poštev tudi širše obmocje, torej razmere južno od istrskega polotoka, se pravi Reko, Kvarner in Dalmacijo, saj so bili zahodni zavezniki, zlasti na obali slednje, številcno in takticno bolj prisotni. 270 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 FROM ISTRIA TO AUSTRIA? SOME ASPECTS REGARDING THE US AND THE BRITISH INTELLIGENCE DURING THE SECOND WORLD WAR Darko FRIŠ University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: darko.fris@um.si Gorazd BAJC University in Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: gorazd.bajc@um.si SUMMARY Within the paper, the authors present the most important information on the Anglo- American missions in Istria during the Second World War and the topics related to British (Special Operations Executive and Military Intelligence 6 or Secret Intelligence Service that which operated under the cover name Inter-Services Liaison Department), and American intelligence services (Office of Strategic Services), in particular regarding the possibility to create conditions in Istria for their penetration in Austria. They fi rstly describe why in 1940 Istria became interesting for the British, especially in the light of cooperation with the pre-war anti-fascist underground movement of Slovenes and Croats (TIGR) and the fi rst attempts of their intelligence services to send their agents in the occupied Yugoslavia, among others also in Istria. They continue with describing how the British, followed by the Americans, understood the situation on the Istrian peninsula at the time of the capitulation of Italy (on 8 September 1943), and the Anglo-American missions which came to Istria or through the Istrian peninsula in the interior of Yugoslavia and the Trieste region. Keywords: Istria, Austria, landing, World War II, missions, Special Operations Executive, Inter-Services Liaison Department, Office of Strategic Services 271 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 VIRI IN LITERARTURA Božic, I. (1997): Padalci v sestavi SOE. Mladika, 7, 136–138. Blatnik, J. A. (1988): Porocilo o službovanju v Jugoslaviji (na Hrvaškem in v Sloveniji) od avgusta do septembra 1944 in od novembra 1944 do maja 1945. Biber, D. (ur.) Borec«, 40, 2, 196–211. CIA FOIA, ERR – Central Intelligence Agency, Freedom of Information Act, Electronic Reading Room. Corvo, M. (2005): O.S.S. in Italy 1942–1945. A Personal Memoir. New York, Enigma Books. IWM, 03/56/1 – The Imperial War Musem, London (IWM), Department of Documents: Lieutant Colonel Sir Peter Wilkinson (03/56/1). Kobal, C. (1997): Primorski padalci iz skupine ISLD. Mladika, 2–3, 56–57. Kranjc, M. F. & S. Kljakic (ur.) (2006): Plava garda. Zaupno porocilo cetniškega vojvode in generalštabnega polkovnika Karla I. Novaka, poveljnika slovenskih cetnikov. Maribor, Pro-Andy. Lindsay, F. (1983): Porocilo Franklina A. Lindsaya o misiji na Štajerskem 1944. leta. Ferenc, T. & D. Biber (ur.). Borec, 35, 2, 84–114. Lindsay, F. (1998): Ognji v noci. Z OSS in Titovimi partizani v medvojni Jugoslaviji. Ljubljana, Zveza združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije, Zveza društev vojnih invalidov Slovenije, Društvo Partizanska knjiga. McNeff, S. V. (1987): Porocilo o delovanju jugoslovanskih partizanov na ozemlju velike ga Reicha. Biber, D. (ur.). Borec, 39, 2–3, 90–107. NARA, RG 226 – National Archives and Records Administration, College Park, MD (NARA), Record Group 226: Office of Strategic Services (RG 226). Novak, K. (1987): Moj vojno – politicki rad 1941–1945 [3. del]. Sokolski vesnik, 3–4, 33–55. Puh, D. [nedatirano]: Zavezniška misija pri slovenskih partizanih v Istri, http://www. zb-koper.si/dosje/zavezniska-misija.pdf (pridobljeno 5. 6. 2017). Simcic, S. (1998): Spomini nekdanjega padalca [I. del]. Mladika, 4, 99–101. Simcic, S. (2000): Kakšni domoljubi so bili ti fantje! Mladika, 2–3, str. 41–43. Šuligoj, C. & S. Simcic (1995): Kdo so bili slovenski padalci iz Afrike? Mladika, 5–6, 111–114. TNA ADM 223 – The National Archives, nekdanji Public Record Office, London-Kew (TNA), Admiralty: Naval Intelligence Division and Operational Intelligence Centre: Intelligence Reports and Papers, 1914–1978 (ADM 223). TNAAIR 23 – TNA, Air Ministry and Ministry of Defence: Royal Air Force Overseas Commands: Reports and Correspondence, 1916–1984 (AIR 23). TNA CAB 102 – TNA, War Cabinet and Cabinet Office: Historical Section: War Histories (Second World War), Civil, 1941–1972 (CAB 102). TNA CAB 121 – TNA, Cabinet Office: Special Secret Information Centre: Files, 1939–1955 (CAB 121). 272 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 TNAFO 371 – TNA, Foreign Office: Political Departments: General Correspondence, 1906–1966 (FO 371). TNA HS 4 – TNA, Special Operations Executive: Eastern Europe: Registered Files, 1938–1949 (HS 4). TNAHS 5 – TNA, Special Operations Executive: Balkans: Registered Files, 1938–1972 (HS 5). TNA HS 6 – TNA, Special Operations Executive: Western Europe: Registered Files, 1936–1992 (HS 6). TNAHS 7 – TNA, Special Operations Executive: Histories and War Diaries: Registered Files, 1939–1988 (HS 7). TNA HS 8 – TNA, Ministry of Economic Warfare, Special Operations Executive and successors: Headquarters: Records, 1935–1973 (HS 8). TNAWO 178 – TNA, War Office: British Military Missions: War Diaries, Second World War, 1939–1946 (WO 178). TNAWO 193 – TNA, War Office: Directorate of Military Operations and Plans, later Directorate of Military Operations: Files concerning Military Planning, Intelligence and Statistics (Collation Files), 1934–1958 (WO 193). TNAWO 201 – TNA, War Office: Middle East Forces; Military Headquarters Papers, Second World War, 1936–1947 (WO 201). TNAWO 202 – TNA, War Office: British Military Missions in Liaison with Allied Forces; Military Headquarters Papers, Second World War, 1938–1952 (WO 202). TNAWO 204 – TNA, War Office: Allied Forces, Mediterranean Theatre: Military Headquarters Papers, Second World War, 1941–1948 (WO 204). Wilkinson, P. (1984): Spomenica o slovenskih manjšinah v Južni Avstriji in Severovzhodni Italiji. Biber, D. (ur.). Borec, 36, 10, 577–583. Wilkinson, P. (1997): Foreign Fields. The Story of an SOE Operative. London, New Yokr, Tauris and Co. Aga Rossi, E. (2003): Una nazione allo sbando. L’armistizio italiano del settembre 1943 e le sue conseguenze. Bologna, Il Mulino. Bailey, R. (2014): Target: Italy. The Secret War against Mussolini, 1940–1943. The Official History of SOE Operations in Fascist Italy. London, Faber&Faber. Bajc, G. (2002): Iz nevidnega na plan. Slovenski primorski liberalni narodnjaki v emigraciji med drugo svetovno vojno in ozadje britanskih misij v Sloveniji. Koper, Založba Annales. Bajc, G. (2006): Operacija Julijska krajina. Severovzhodna meja Italije in zavezniške obvešcevalne službe (1943–1945). Koper, Založba Annales. Bajc, G. (2011): Stanislav Rapotec, prvi Slovenec, ki ga je britanska obvešcevalna služba SOE vtihotapila v zasedeno Jugoslavijo. Studia Historica Slovenica, 11, 2–3, 525–551. Bajc, G. (2012): Anglo-Americani in “fojbe”. V: Pirjevec, J., Dukovski, D., Troha, N., Bajc, G. & G. Franzinetti: Fojbe. Ljubljana, Cankarjeva založba, 297–325. Barker, E. (1982): L'opzione istriana: obiettivi politici e militari della Gran Bretagna in Adriatico (1943–1944). Qualestoria, 10, 1, 3–44. 273 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 Barker, T. M. (1991): Socialni revolucionarji in tajni agenti. Koroški slovenski partizani in britanska tajna služba. Ljubljana, Mladinska knjiga. Barker, T. M. (1992): The Ljubljana Gap Strategy: Alternative to Anvil/Dragon or Fantasy? The Journal of Military History, 56, 1, 57–86. Berettini, M. (2010): La Gran Bretagna e l’antifascismo italiano. Diplomazia clandesti na, Intelligence, Operazioni speciali (1940–1943). Milano, Le Lettere. Biber, D. (1978): Britansko-jugoslovanski nesporazumi okrog Koroške 1944–1945. Zgodovinski casopis, 32, 4, 475–489. Biber, D. (1979): Jugoslovanska in britanska politika o Koroškem vprašanju 1941–1945. Zgodovinski casopis, 33, 1, 127–143. Biber, D. (1991a): Okupacija in razkosanje Slovenije – Londonski odmevi 1941–42. V: Gestrin, F., Grafenauer, B. & J. Pleterski (ur.): Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja. Zbornik referatov na znanstvenem posvetu v dneh 23. in 24. maja 1991 v Ljubljani. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 189–199. Biber, D. (1991b): Zavezniške in sovjetske misije ter obvešcevalne službe v NOB. Borec, 43, 1–3, 77–138. Biber, D. (2003): Ameriške misije, slovenski partizani in prodor na sever. V: Luthar, O., Perovšek, J. (ur.): Zbornik Janka Pleterskega. Ljubljana, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2003, str. 417–425. Borštnik, P. (1998): Pozabljena zgodba slovenske nacionalne ilegale. Ljubjana, Mladinska knjiga. Buchanan, A. (2016): American Grand Strategy in the Mediterranean during World War II. Cambridge, Cambridge University Press. Cencic, M. & J. Rosa (1998): Profesor Ivan Rudolf: narodni buditelj, Maistrov borec, Tigrovec, organizator prekomorcev v Afriki. Koper, Društvo za negovanje rodoljub nih tradicij organizacije TIGR Primorske. Deakin, F. W. D. (1978): Mit o saveznickom iskrcanaju na Balkanu u drugom svjetskom ratu (s posebnim osvrtom na Jugoslaviju). V: Barker, E.: Britanska politika prema jugoistocnoj Evropi u drugom svjetskom ratu. Zagreb, Globus, 349–367. Deakin, W. (1979): Britanci, Jugoslovani in Avstrija (1943–maj 1945). Zgodovinski casopis, 33, 1, 103–126. Deakin, F. W. (1990): Gli italiani come nemici visti da uno storico-testimone. L'Italia in guerra 1940–43. Annali della Fondazione “Luigi Micheletti”-Annali, 5, 73–80. Deakin, W., Barker, E. & J. Chadwick (ur.) (1988): British political and military strategy in Central, Eastern and Southern Europe in 1944. London, Macmillan. Dornik Šubelj, L. (1999): Oddelek za zašcito naroda za Slovenijo. Ljubljana, Arhiv Republike Slovenije. Dukovski, D. (2012): Istrske fojbe 1943. V: Pirjevec, J., Dukovski, D., Troha, N., Bajc, G. & G. Franzinetti: Fojbe. Ljubljana, Cankarjeva založba, 242–252. Earle, J. (2005): “Naš clovek v Jugoslaviji”. Mladika, 8, 15–18. Earle, J. (2009): Cena domoljubja. SOE in MI6 na sticišcu Italijanov in Slovencev med drugo svetovno vojno. Trst, Mladika. 274 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 Ferenc, T. (1977): Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940. Ljublja na, Borec. Ferenc, T. (2002): Dies irae. Cetniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943. Lju bljana, Modrijan. Fogar, G. (1997): Trieste in guerra 1940–1945. Societŕ e Resistenza. Trieste, Istituto Regionale per la Storia del Movimento di Liberazione nel Friuli-Venezia Giulia. Gorjan, B. (2003): Zavezniške misije na Koroškem in Štajerskem 1944–45: operacija Avstrija. Koper, Lipa. Jeffery, K. (2010): MI6. The History of the Secret Intelligence Service, 1909–1949. London [etc.], Bloomsbury. Jevnikar, I. (1997a): Zadnja odprava – I. del. Tragicna pot domoljuba Milana Boštjancica. Mladika, 4, 74–78. Jevnikar, I. (1997b): Zadnja odprava – II. del. Tragicna pot domoljuba Milana Boštjancica. Mladika, 5–6, 107–111. Jevnikar, I. (2001a): ”Vojne je konec!” Kako lep bo oni dan .., I. del. Mladika, 1, 7–9. Jevnikar, I. (2001b): ”Vojne je konec!” Kako lep bo oni dan ..., II. del. Mladika, 2, 11–13. Jevnikar, I. (2002a): ”Ni mogoce pozabiti doma!” Padalec Milan Golob, I. del. Mladika, 1, 12–15. Jevnikar, I. (2002b): ”Ni mogoce pozabiti doma!” Padalec Milan Golob, II. del. Mladi ka, 2, 14–16. Jevnikar, I. (2002c): ”Ni mogoce pozabiti doma!” Padalec Milan Golob, III. del. Mladika, 3–4, 9–12. Kacin Wohinz, M. & M. Verginella (2008): Primorski upor fašizmu 1920–1941. Ljubljana, Društvo Slovenska matica. Kalc, A. (1996): L’emigrazione slovena e croata dalla Venezia Giulia tra le due guerre ed il suo ruolo politico. Annales, 6, 8, 23–60. Kljakovic, V. (1978): Pitanje saveznickog iskrcanja na Balakan (1939–1945). Vojnoisto rijski glasnik, 29, 3, 7–25. Kristen, S. (2006): Meje in misije. Dileme slovensko-hrvaške razmejitve v Istri v vojaškem, politicnem, diplomatskem in obvešcevalnem metežu II. svetovne vojne. Ljubljana, Društvo 2000, Inštitut za narodnostna vprašanja. Linasi, M. (2004): Še o zavezniških misijah ali kako in zakaj je moral umreti britanski major Cahusac. Zgodovinski casopis, 48, 1–2, 99–116. Mackenzie, W. J. M. (2000): The Secret History of SOE: The Special Operations Executive 1940–1945. London, St Ermin's Press. Nešovic, S. (1978): Velika zarota. Diplomatska igra okrog nove Jugoslavije. Ljubljana, Cankarjeva založba. Owen, D. L. (2008): The Long Range Desert Group 1940–45: Providence their Guide. Barnsley South Yorkshire, Pen & Sword. Perat, J. (1980): Odlocitev v pušcavi. Koper, Lipa. Pirjevec, J. (1995): Jugoslavija 1918–1992. Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjeviceve in Titove Jugoslavije. Koper, Lipa. 275 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Darko FRIŠ & Gorazd BAJC: IZ ISTRE V AVSTRIJO? NEKATERI VIDIKI AMERIŠKIH IN BRITANSKIH ..., 251–276 Pirjevec, J. (2000): Britanska tajna organizacija na Slovenskem 1940–1941. Prispevki za novejšo zgodovino, 40, 1, 323–330. Pirker, P. (2010): Gegen das »Dritte Reich«. Sabotage und transnationaler Widerstand in Österreich und Slovenien 1938–1940. Klagenfurt, Wien, Kitab. Pirker, P. (2012a): Transnational resistance in the Alps-Adriatic-Area in 1939/40: on subversive border-crossers, historical interpretations, and national politics of the past. Acta Histriae, 20, 4, 765–788. Pirker, P. (2012b): Subversion deutscher Herrschaft. Der britische Kriegsgeheimdienst SOE und Österreich. Vienna, Vienna University Press. Pirker, P. (2017): British Subversive Politics towards Austria and Partisan Resistance in the Austrian-Slovene Borderland, 1938–45. Journal of Contemporary History, 52, 2, 319–351. Richards, B. (2004): Secret Flotillas. Volume II: Clandestine Sea Operations in the We stern Mediterranean, North African and the Adriatic 1940–1944. London, Portland, Whitehall History Publishing, Frank Cass. Ritchie, S. (2004): Our man in Yugoslavia. The story of a Secret Service Operative. London, Frank Cass. Roberts, W. R. (1973): Tito, Mihailovic and the Allies, 1941–1945. New Brunswick, New Jersey, Rutgers University Press. Sala, T. (2002): La seconda guerra mondilae. V: Finzi, R., Magris, C. & G. Miccoli (ur.): Storia d'Italia: le regioni dall'unitŕ a oggi. Il Friuli-Venezia Giulia. Torino, Einaudi, 515–579. Spazzali, R. (2003): L’Italia chiamň. Resistenza politica e militare a Trieste (1943–1947). Gorizia, Libreria Editrice Goriziana. Steinacher, G. (2002): The Special Operations Executive (SOE) in Austria, 1940–1945. International Journal of Intelligence and CounterIntelligence, 15, 2, 211–221. Torkar, B. (2010a): Prispevek k razumevanju medvojnega delovanja ameriškega castnika Johna Blatnika v Sloveniji. Acta Histriae, 18, 3, 731–746. Torkar, B. (2010b): Misija Maple in stotnik Charles Fisher. Prispevki za novejšo zgodovino, 50, 1, 115–124. Torkar, B. (2011): American intelligence team 'Dania' and its activities among slovenian partisans during World War II. Studia Historica Slovenica, 11, 1, 137–146. Torkar, B. (2012): Prikriti odpor. Ameriška obvešcevalna služba na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Celovec, Mohorjeva. Vodušek Staric, J. (2002): Slovenski špijoni in SOE 1938–1942. Ljubljana, samozaložba. Wheeler, M. C. (1980): Britain and the War for Yugoslavia, 1940–1943. Boulder, East european monographs. Woodward, L. (1971): British Foreing Policy in the Second World War. Vol. III. London, Her Majesty's Stationery Office. Zadnik, M. (1975): Istrski odred. Nova Gorica, Partizanska knjiga. 276 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Received: 2016-08-03 DOI 10.19233/AH.2018.12 Original scientific article CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO Tamara GRIESSER-PECAR Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, 1000 Ljubljana, Slovenija e-mail: tamara.griesser@gmx.at IZVLECEK Ciril Žebot je bil clan Akademskega kluba Straža in tesen sodelavec prof. Lamberta Ehrlicha. Zavzemal se je za zedinjeno in suvereno Slovenijo. VOS je pripravljal njegovo »likvidacijo«, medtem ko ga je Gestapo zasledoval že od leta 1941, zato se je po italijanski kapitulaciji 1943 pred Nemci umaknil v Rim. Bil je tajnik Intermaria in ustanovil je Akcijski odbor za zedinjeno Slovenijo. Bil je profesor primerjalnih gospodarskih sistemov na univerzah v Pittsburgu in Washingtonu. Veljal je za voditelja gibanja za osamosvojitev Slovenije. V Kanadi in ZDA je organiziral »Gibanje za samostojno slovensko državo« in pomagal ustanoviti list Slovenska država. Ciril Žebot je imel prijateljske odnose s senatorjem Lauschetom, ki je bil slovenskega porekla. Posredoval je številne spomenice v Belo hišo, na zunanje ministrstvo in v kongres. Leta 1968 je bil na povabilo Staneta Kavcica prvic v Sloveniji. Po cestni aferi je bil deležen hudega napada s strani Edvarda Kardelja. Žebot je Kardeljeve napade prepricljivo zavrnil v brošuri Odgovor Edvardu Kardelju. Udba je vse do padca komunisticnega režima budno spremljala politicne emigrante, prav posebno pa Cirila Žebota, ki je veljav za enega najvecjih nasprotnikov režima. Zapustil je precej obsežno publicisticno delo, številne strokovne knjige ter politicne in gospodarske prispevke. Izdal je dve knjigi z naslovom Slovenija vceraj, danes in jutri 1967 in 1969 in leta 1988 monografi jo Neminljiva Slovenija. Žebotove knjige so bile v Sloveniji prepovedane. Kljucne besede: Ciril Žebot, Lambert Ehrlich, zedinjena Slovenija, Akcijski odbor za zedinjeno Slovenijo, Miha Krek, Intermarium, Stane Kavcic, Edvard Kardelj, cestna afera CIRIL ŽEBOT. L’IMPEGNO PER UNA SLOVENIA INDIPENDENTE SINTESI Tra le due guerre Ciril Žebot fu membro del club cattolico degli universitari di Lubiana denominato Straža (Sentinella) ed inoltre stretto collaboratore del prof. Lambert Ehrlich. Si impegnň per una Slovenia indipendente e sovrana. Allora, il servizio d’informazione comunista, il VOS, stava preparando la sua «liquidazione». La Gestapo aveva incominciato a braccarlo fi n dal 1941, perciň, dopo la capitolazione dell’Italia nel 1943, e prima dell’arrivo dei tedeschi, riparň a Roma. Qui fu segretario dell’Intermarium 277 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 ed inoltre fondň il Comitato d’azione per la Slovenia unita. Insegnava sistemi economici comparati presso le universitŕ di Pittsburgh e Washington. Era considerato il leader del movimento per l’indipendenza della Slovenia. In Canada e negli Stati Uniti organizzň il «Movimento per uno Stato sloveno indipendente» e contribuě a creare il giornale Slovenska država (Stato sloveno). Ciril Žebot aveva coltivato rapporti di amicizia con il senatore di origine slovene Lauschet. Mandň numerosi memorandum alla Casa Bianca, al Dipartimento di Stato e al Congresso. Nel 1968 fu, per la prima volta, ospite in Slovenia su invito di Stane Kavcic. In seguito al cosidetto affare dell’autostrada fu oggetto di pesanti attacchi da parte di Edvard Kardelj, che Žebot respinse con forza nel libretto Odgovor Edvardu Kardelju (Risposta a Edvard Kardelj). L’UDBA (la polizia segreta jugoslava) aveva seguito con molta attenzione fi no all’indipendenza della Slovenia tutti i rifugiati politici e tra questi soprattutto Ciril Žebot che era considerato uno degli avversari piů pericolosi del regime. Žebot ci ha lasciato un ampio lavoro pubblicistico, numerosi saggi scientifi ci e vari contributi di politica ed economia. Dobbiamo ricordare soprattutto due libri intitolati Slovenija vceraj, danes in jutri (Slovenia ieri, oggi e domani) uscito nel 1967 e 1969 e la monografi a dal titolo Neminljiva Slovenija (L’inestinguibile Slovenia). I libri di Žebot erano in Slovenia vietati. Parole chiave: Ciril Žebot, Lambert Ehrlich, Slovenia unita, Miha Krek, Comitato d’azione per la Slovenia unita, Intermarium, Stane Kavcic, Edvard Kardelj, affare dell’autostrada UVOD1 Prispevek obravnava življensko pot enega najbolj vidnih predstavnikov Akademskega kluba Straža (AK Straža) in ožjega sodelavca profesorja teologije Lamberta Ehrlicha, namrec Cirila Žebota. Marca 1931 je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman Ehrlicha imenoval za dušnega pastirja študentov in že takoj v prvih letih so se okrog njega zaceli zbirali katoliški študenti, med njimi je bil tudi od leta 1932 Žebot. Sprva je ta krog študentov okoli Ehrlicha na Univerzi nastopal kot posebna skupina Katoliške akcije (KA), namrec kot »Mihaelova skupina«, jeseni 1937 pa so s podporo škofa Rožmana ustanovili širše društvo z imenom Akademski klub Straža. Na srednjih šolah pa so predstavljali KA »Mladci Kristusa Raziskovalni program št. P6-0380 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. 278 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 Kralja« in vodil jih je prof. Ernest Tomc. Ko pa so maturanti iz vrst leta 1933 osnovanih dijaških KA vedno številneje prihajali na Univerzo (jeseni 1935), so se zacela trenja med KA pod vodstvom Tomca ter pripadniki Ehrlicha. Na škofijski sinodi v Št. Vidu leta 1940 je potem škof Rožman odlocil, da velja organizacija pod vodstvom Tomca za edino predstavnico KA. Obe katoliški organizaciji, KAin AK Straža se v svojih ciljih nista bistveno razlikovali, obe sta si prizadevali za obnovitev življenja v smislu evangelija, odklanjali sta tudi komunizem, razlikovali pa sta se v uporabi sredstev. KA je pozivala svoje clane, da intenzivirajo svoje versko življenje, da so zvesti kršcanskim nacelom, da vestno opravljajo svoje poklicno dejavnost ter da se odrekajo tudi dovoljenemu. Vse do kapitulacije Italije pa jim je bilo prepovedano politicno in vojaško udejstvovanje. KA Straža pa je bil mocno politicno orientiran. Stražarji so bili najbolj odlocni nasprotniki komunizma in to že pred vojno, v boljševizmu so videli najvecjo nevarnost tako za slovenski narod kot za kršcansko kulturo. Bili so najmanj pripravljeni do kompromisov in bili so tudi prvi, ki so se opredelili proti Osvobodilni fronti (OF). Usposobiti so hoteli mladino, da se zoperstavi protikršcanskim idejam, tako komunizmu kot tudi nacionalsocializmu (Vidovic-Miklavcic, 2002, 203; Griesser-Pecar & Dolinar, 1996, 94). V pravilih AK Straže je zapisano, da je namen organizacije združiti slovenske katoliške akademike (študente) in jih vzgajati v dobre katolicane. Posebej je poudarjeno tudi, da naj študenti gojijo slovensko narodno misel s študijem zgodovine in slovstva in se posvetijo vprašanjem narodnih manjšin, izseljeništva, pa tudi slovenskim socialnim in gospodarskim ter drugim aktualnim slovenskim problemom (Žebot, 1988, 91–92). Do leta 1941 je bilo glasilo KA Straže Straža v viharju. Ta tednik je zacela izdajati »Mihaelova skupina« že leta 1934. Opredeljevalo se je tako proti zablodam rasizma in kot tudi nacionalsocializma, kritiziralo je predvsem tudi odnos nacionalsocializma do katolicizma, tako npr. takoj po anšlusu marca in aprila 1938 (Straža v viharju, 20 in 23). AK Straža je bil formalno del Slovenske ljudske stranke (SLS), ubral pa je svojo lastno pot, ki ni bila vedno pot uradne SLS. Do smrti dr. Antona Korošca so bili stražarji z njim tesno povezani, predvsem tudi Ciril Žebot. Stražarji so v stranki povzrocali velika nasprotja, tudi pozneje v emigraciji, ki so pripomogla k temu, da je bil vcasih vtis, da je SLS notranje sprta stranka (Rahten, 2012, 293 ss.). Ehrlich in njegov krog ter pripadnost AK Straži in njegovim programskim nacelom je Žebota zaznamovala za vse življenje, pri cemer lahko išcemo vzporednice z v Münchnu živecim slovenskim politicnim emigrantom in Žebotovim znancem BranimirjemPistivškom (Friš & Hazemali, 2017). Podobno kot slednji je bil tudi Žebot odlocen antikomunist in vse do konca se je zavzemal za samostojno Slovenijo. Prispevek temelji na arhivskem, spominskem in casopisnem gradivu. ŽEBOTOVA ŽIVLJENSKA POT Ciril Žebot se je rodil nekaj mesecev pred zacetkom prve svetovne vojne, 8. aprila 1914, ki je bila za narode Avstro-Ogrske, kot tudi za Slovence, zgodovinska prelomnica. 279 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 Njegov oce je bil Franjo Žebot, zadnji izvrševalec poslov mariborskega župana pred okupacijo v Mariboru.2 Mama je bila Marija Žebot, rojena Kren. Imel je dva brata, Francka in Jožeta, in tri sestre, Maro, Anko in Doro (Žebot, 1988, 166–173). V osnovno šolo in na klasicno gimnazijo je hodil v Mariboru, kjer je leta 1932 maturiral, nato je študiral na pravni fakulteti v Ljubljani. Že kot srednješolec se je pridružil Slovenski dijaški zvezi, bil pa je tudi clan dijaškega Orla. Kot študent v Ljubljani se je pridružil krogu prof. dr. Lamberta Ehrlicha, ki je bil duhovni vodja Dijaške zveze in tudi novo ustanovljenega akademskega kluba »Straža«. Žebot je sodeloval v uredništvu glasila Straža v viharju, ki je izhajalo od leta 1934. Hkrati je bil clan akcijskega odbora, ki se je zavzemal za izpopolnitev ljubljanske univerze. Stražarji so imeli dobre odnose z dr. Antonom Korošcem. Ciril Žebot in Franc Casar sta v casu, ko je bil Korošec v internaciji, organizirala tajno združenje študentov, ki je imelo svoje sestanke v sejni sobi Zadružne zveze. Junija 1934 sta Korošca obiskala na Hvaru in od njega dobila smernice za njihovo delo, med katerimi je bilo tudi prizadevanje za ohranitev slovenstva ob mejah, utrjevanje narodne zavesti in kulture in, da se odklanja »totalitetno ureditev države, izoblikovano v komunizmu in fašizmu, ki odvzema ostalim družabnim edinicam in poedincem vsako avtonomijo in svobodo.« (Straža v viharju, 17. 12. 1940, 1). Žebot je diplomiral leta 1936, naslednje leto pa je opravil doktorat. AK Straža je poudarjal potrebo strokovne izobrazbe in je zato pošiljal razne strokovnjake na izobrazbo v tujino. Žebot je šel v Milan in Pariz, da bi tam študiral korporativizem s katoliškega vidika (Straža v Viharju, 10. 10. 1940, 14). Jeseni 1939 je nastopil službo na Delavski zbornici v Ljubljani, leto pozneje pa je postal uradnik Narodne banke v Ljubljani. Od decembra 1940 pa do 6. aprila 1941 je bil sourednik mesecne gospodarske revije pri Narodni banki v Beogradu. Že marca 1941 je bil izvoljen za privatnega docenta gospodarskih ved na Pravni fakulteti s habilitacijo Korporativno narodno gospodarstvo. Ko je Nemcija 6. aprila 1941 napadla Jugoslavijo, je bil Žebot v Beogradu. Dr. Franc Kulovec, minister v jugoslovanski vladi, ga je za primer, da bo vlada morala v tujino, izbral za svojega osebnega tajnika. Spremljal naj bi jih tudi prof. Ehrlich, ki je bil na mirovni konferenci v Parizu po prvi svetovni vojni izvedenec za manjšinska vprašanja v jugoslovanski delegaciji (Ivešic, 2013, 109–111). Vendar je bil Kulovec med prvimi žrtvami bombardiranja Beograda, zato sta se morala Žebot in Miha Krek3 z vecino clanov vlade umikati iz Beograda preko Srbije v Bosno, kjer sta se v Palah srecala s prof. Ehrlichom, ki je tja prispel na uradno vabilo že pokojnega Kulovca, opremljen z vrsto 2 Franjo Žebot (Selnica ob Muri, 1881–1945, Dachau) je bil od leta 1910 urednik v Cirilovi tiskarni v Ma riboru, v obdobju 1923–1929 je bil narodni poslanec v beograjskem parlamentu, med letoma 1929–1935 je vodil mariborsko zastopstvo Vzajemne zavarovalnice, leta 1936 je bil na obcinskih volitvah izvoljen za mariborskega podžupana. Leta 1938 je bil ponovno izvoljen za poslanca v Beogradu, vendar je bil parla ment leta 1939 razpušcen. 3 Miha Krek (Leskovica, Gorenja vas – Poljane, 1897–1969, Cleveland) je po Kulevcevi smrti prevzel vod stvo Slovenske ljudske stranke (SLS), bil je minister v emigrantskih vladah in podpredsednik vlade do avgusta 1943, nato do Tito-Šubašicevega sporazuma junija 1944 poslanik pri medzavezniškem posvetovalnem odboru za Italijo, po vojni predsednik Narodnega odbora, leta 1947 se je preselil v Združene države Amerike (ZDA) (Osebnosti, 2008a, 563–564). 280 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 dokumentov in knjig. Od tam so potovali v Crno goro, kjer je iz Nikšica vlada z letalom zapustila Jugoslavijo. Prostora za celotno spremstvo ni bilo, v Boki Kotorski so se zato vkrcali na trabakulo, ki naj bi jih peljala do podmornice, vendar te ni bilo, ker je bilo prenevarno, zato sta se Ehrlich in Žebot vrnila 4. maja v Ljubljano. V študijskem letu 1941–1942 je Žebot na Pravni fakulteti imel predavanja o gospodarskih sistemih. Intenzivno je sodeloval s prof. Ehrlichom in mu pomagal sestavljati porocila o razmerah v zasedeni Sloveniji in nacrte za njeno povojno zedinjenje in gospodarsko obnovo. Med okupacijo je v ilegali napisal knjigo Narod sredi Evrope (obj. 1942), bil pa je med letoma 1941–1942 tudi urednik podtalnega glasila Slovenija in Evropa, v katerem so objavljali protikomunisticne prispevke, prispevke o nacisticnem nasilju, predvsem pa o slovenskem narodnem vprašanju. Ko je bil že v Rimu, je leta 1944 izšla njegova knjiga Sovjetsko narodno gospodarstvo, ki jo je napisal že pred vojno, pa se je izdaja zaradi vojnih razmer zavlekla (Žebot, 1988, 218). Potem ko je Varnostno-obvešcevalna služba (VOS) umorila prof. Ehrlicha, je od jezuitskega provinciala za duhovnega vodjo Straže bil imenovan Florijan Ramšak, neformalno pa je Stražarje najprej vodil Franc Casar, po njegovi smrti pa do odhoda v Rim, Ciril Žebot. Sledil mu je Pavle Verbic. Formalno je bil predsednik kluba inž. Leo Cop (Jenuš & Friš, 2017, 779). Gestapo je Žebota iskal že aprila 1941, ko je takoj po zasedbi Maribora aretiral njegovega oceta in ga poslal v Dachau. Prav takrat je bil z umikajoco vlado v Crni gori. Oceta so zaradi hude bolezni marca 1944 izpustili, že avgusta pa ponovno aretirali in poslali nazaj v taborišce Dachau, ker so mu ocitali, da vzdržuje tajne stike s sinom v osvobojenem Rimu. Franjo Žebot je v taborišcu 24. aprila 1945 umrl. Po ocetovi aretaciji se je mati s tremi otrocinaskrivaj preselila v Ljubljano, sestra Ana pa je bila izseljena v Srbijo. Žebotova domacija je bila zaplenjena, pozneje pa med bombardiranjem mesta leta 1945 porušena.4 Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 se je Žebot umaknil v Rim. S seboj je vzel osnutke in študije, ki jih je pripravljal Ehrlich. Kmalu po odhodu ga je Gestapo iskal in naredil v njegovem stanovanju v Ljubljani hišno preiskavo. Tudi v Rimu mu je Gestapo sledil, zato se je zatekel pod okrilje Vatikana. Pomagal mu je predvsem p. Anton Prešeren SJ, ki je bil generalni asistent jezuitskega reda za slovanske države v Rimu. Stražarjem je popolnoma zaupal in z Žebotom sta imela stike do patrove smrti leta 1965. Žebot je bil porocen z Ivico, roj. Korun, ki mu je s sinom Franckom malo pred kapitulacijo Nemcije skrivaj sledila v Italijo. Zanimivo je kratko sporocilo, ki ga je poslal svoji ženi »Ici« 6. februarja 1944. Racunal je, da se bo moral iz Rima umakniti. Napovedal je, da ji bo pod psevdonimom »Ilce Dravski« sporocil, ali bo šel v Kairo (geslo: »Popotnik pride v Afrike pušcavo«), v Ameriko (»Odmev rdece zemlje«) ali v London (»Otok bleški – kic nebeški«). Ce pa bo ostal v Rimu, ji bo sporocil: »Tri dni še ne gremo domov.« (AS,5 16. 3. 1944). Leta 1947 se je preselil v ZDA. S pomocjo p. Kazimirja Zakrajška je Žebot dobil službo na Duquesne univerzi v Pittsburghu, pa tudi vizum za ZDA in posojilo za potne 4 Prim. s podatki v Perenic, 2013. 5 Arhiv Straže je še povsem neurejen. 281 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 stroške (Novak, 1995, 300; Friš, 2005). V Pittsburghu je kot izredni profesor dve leti predaval gospodarske vede, nato je postal redni profesor in predstojnik gospodarskega oddelka. Leta 1958 je kot profesor primerjalnih gospodarskih sistemov šel na Georgetown University v Washington, D.C. Upokojil se je leta 1979, vendar je predaval še do leta 1985. Politicno in publicisticno se je udejstvoval tudi v emigraciji. Posebno se je posvetil raziskovanju gospodarskih, politicnih in narodnostnih razmer v Jugoslaviji oz. Sloveniji. Njegovi clanki so izšli v številnih evropskih in ameriških strokovnih revijah, v slovenskih emigrantskih listih, imel je stalno rubriko v Slovenski državi, njegovi komentarji so izšli pa tudi v prestižnih casopisih kot New York Times, Washington Post in Wall Street Journal. Zavzemal se je za zedinjeno Slovenijo. Ustanovil je »Akcijski odbor za zedinjeno in suvereno slovensko državo«. Veljal je za voditelja gibanja za osamosvojitev Slovenije. Pomagal je ustanoviti casnik Slovenska država, izdal je dve knjigi z naslovom Slovenija vceraj, danes in jutri, in sicer 1967 in 1969. Pomembna je bila predvsem njegova monografija Neminljiva Slovenija, ki je izšla leta 1988 malo pred njegovo smrtjo (in v ponatisu v Ljubljani dve leti pozneje), v kateri se je posvecal obdobju slovenske zgodovine od leta 1918 do konca osemdesetih. Posvecena je ocetu Franju Žebotu, dr. Antonu Korošcu in dr. Lambertu Ehrlichu, torej tistim trem osebam, ki so v njegovem javnem življenju na njega imele najvecji vpliv. Knjige so izšle v samozaložbi, tiskala pa jih je Mohorjeva družba v Celovcu, ki je bila osrednja založba emigrantskega tiska vse do osamosvojitve. Umrl je zaradi raka 9. januarja 1989 v Washingtonu. Zapustil je precej obsežno publicisticno delo: razprave, knjige, politicne in gospodarske komentarje za emigrantske in ameriške casopise.6 OD OKUPACIJE DO KAPITULACIJE ITALIJE Lambert Ehrlich se je vse od pariške mirovne konference intenzivno posvetil slovenskemu narodnemu programu, jeseni 1941 pa je pripravil dokument z naslovom Slovenski problem, ki je bil poslan slovenskim zastopnikom v Londonu in Ameriki. Žebot ga je objavil v internem ciklostiranem glasilu stražarjev Nasa vez leta 1950 v Torontu in potem v Neminljivi Sloveniji (Žebot, 1988, 273–275) – vendar ne v celoti in delno spremenjeno. V neokrnjeni obliki ga je predstavil zgodovinar Bojan Godeša v zborniku Ehrlichov simpozij v Rimu (Godeša, 2002, 285–286). Žebotova že omenjena knjiga Narod sredi Evrope, ki je izšla po Ehrlichovi smrti, pod psevdonimom »Borut Bober«, sloni na Ehrlichovem programu. Ko sta se Ehrlich in Žebot vrnila iz Nikšica, so Italijani Narodni svet (NS), ki ga je ustanovil ban Marko Natlacen, že ukinili. Ehrlich je Natlacenu predlagal ustanovitev ilegalne slovenske vlade s ciljem ustanovitve Združene Slovenije v svobodni Evropi. Bodoce odnose z drugimi narodi Jugoslavije pa bi se naj uredilo po nacelu samoodlocbe, sevedana osnovi enakosti. Vzgled naj bi bil sporazum s Hrvati avgusta 1939. Žebot navaja, da je Biografski podatki so iz naslednjih del: Žebot, 1988; Žebot, 1967, 12–13, 171–172; Žebot, 1969b, 9; Roes smann, 1989, 5; Osebnosti, 2008b, 1353–1354; Kosmatin Fras, 2011, 1845; Enciklopedija Slovenije, 2011, 292–293; Mlakar, 2013. 282 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 bil ta razgovor že takoj po vrnitvi iz Crne gore (Žebot, 1988, 206–215), piše pa tudi, da je zaradi težavnega odhoda iz Ljubljane moral pustiti svoj in Ehrlichov arhiv v Ljubljani, zato zmote v datumih in besedilih niso izkljucene (Žebot, 1988, 272). Godeša pa v svojem prispevku zagovarja hipotezo, da je Ehrlich vlado predlagal šele septembra, potem ko so liberalci avgusta predlagali, naj se NS obnovi. Opira se na pricevanje Rudolfa Smersuja, da o Ehrlichovem predlogu ni sklepal noben organ stranke SLS, in na izpis iz dnevnika stražarja Franca Casarja, ki ga citira Saje,7 v katerem ta navaja, da sta Žebot in Casar 29. septembra 1941 izrocila program Natlacenu s prošnjo, da ga pošlje v London. Mlakar sodi, da gre tukaj za napacno datiranje. Po vsej verjetnosti gre za dokument z naslovom »Slovenski problem«, ki ga je Ehrlich datiral s 24. novembrom 1941 (Mlakar, 2002, 260). Žebot in Erlich naj bi Natlacenu tudi ocitala, da »daje koncesije liberalcem« (Godeša, 2002, 284–286; Saje, 1952, 131–132). Natlacen poleti še ni imel izdelanega stališca do slovenskega vprašanja in je kolebal. Godeša ugotavlja, »da so bili Ehrlichovi pogledi v tistem casu precej bolj odmevni, kot bi lahko sklepali po kasnejših stališcih SLS, ko je bilo vprašanje državnopravnega položaja Slovenije odpravljeno z dnevnega reda.« (Godeša, 2002, 287). P. Kazimirju Zakrajšku je Natlacen celo pred njegovim odhodom v Ameriko preko Trsta, Rima in Lizbone junija 1941 narocil, da propagira idejo Združene Slovenije (Godeša, 1999, 108, 110, 115, 117–118; prim. tudi Klemencic, 2013). Zakrajšek je iz Ljubljane odnesel spomenico »Tragedija slovenskega naroda«, avtorji katere so bili clani sosveta. Spomenico je oddal 5. junija v Rimu Mussoliniju in papežu, prepis pa je poslal v London podpredsedniku jugoslovanske vlade dr. Mihi Kreku. Poskrbel pa je tudi za to, da je bila objavljena v reviji Amerika, ki so jo izdajali jezuiti v New Yorku (Friš 1995, 14).8 Natlacen je Ehrlichov predlog koncno zavrnil, ker je kazal nelojalnost do jugoslovanske vlade v begunstvu in zanikal kontinuiteto Jugoslavije, pa tudi ker je po nepotrebnem izzival okupatorje. Stranka SLS je 13. septembra sprejela svoj program in ga poslala v tujino (ARS, AS 1660, 7), oktobra pa je prišlo do soglasja o skupnem narodnem programu med SLS z Natlacenom na celu in Jugoslovansko nacionalno stranko (JNS). Ta narodni program, t. i. »Londonske tocke«, ki je bil poslan jugoslovanski vladi v begunstvu, je duhovnik Alojzij Kuhar 23. novembra po londonski BBC sporocil Slovencem v domovino. Cilj programa je bila obnovitev kraljevine Jugoslavije s federativno ureditvijo, tvorila pa bi naj enotno gospodarsko podrocje. Slovenija naj bi bila vkljucena v njo z vsem ozemljem, na katerem so Slovenci živeli (Stare, 1954, 6; Vodušek Staric, 1994, 140), kot je Miha Krek povedal na radiu London 4. aprila 1943: »Zedinjena Slovenija v federativni Jugoslaviji! To je naš narodni in državni ideal.« (ARS, AS 1660, 8, 398/V). SLS in Stražarji so se razhajali prav zaradi slovenskega vprašanja – in to med in po vojni. Tukaj je potrebno poudariti, da gre pri Stražarjih sicer, kot je poudaril Boris Mlakar, za »maloštevilno, vendar idejno in tudi akcijsko izredno profi lirano skupino znotraj slovenskega 7 Casar je pisal dnevnik, Francek Saje ga je uporabljal v svoji knjigi Belogardizem (1951, dopolnjnena izdaja 1952, ponatis 2008), potem pa se je sled za njim izgubila. 8 Urednika Amerike je spomenica inspirala, da je izdal celo posebno brošuro »Martyrdom of Slovenia«, Ško fijska konferenca ameriškega episkopata pa je razposlala spomenico vsem katoliškim casnikom v Severni in Južni Ameriki. 283 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 katoliškega tabora« (Mlakar, 2002, 257). Od zloma Jugoslavije so Stražarji zagovarjali samostojno in neodvisno Slovenijo. Leta 1943 so sestavili Žebot, prvi predvojni glavni urednik Slovenskega doma Mirko Javornik in glavni urednik Slovenca med okupacijo Rudolf Jurcec slovensko izjavo »Mladih intelektualcev SLS« (ARS, AS 1931, 1097, 19). Cilj SLS je bil zedinjena Slovenija kot del Jugoslavije, medtem ko je bila ideja o neodvisni, suvereni Sloveniji glavna programatska tocka Stražarjev med vojno in po njej. Zacrtana pota k uresnicitvi te ideje pa so bila vezana na trenutno situacijo in takticno realizacijo. Druga pomembna programatska tocka Stražarjev je bil protikomunizem.9 Ehrlich je vztrajno opozarjal »pred zablodo in zlobo marksizma-leninizma-stalinizma« (Žebot, 1988, 69). V vojnem obdobju so Stražarji vedno znova opozarjali na to, da se komunisticna nevarnost stopnjuje in so pri tem navajali delovanje OF, na Komunisticno partijo in na atentate, ki so jih izvajali pripadniki VOS, na deželi pa partizanske enote (Mlakar, 2002, 261). Ehrlich seveda nikakor ni sodeloval z okupatorji, kot so mu komunisti ocitali. Zbiral je porocila o nemškem nasilju na Gorenjskem in Štajerskem in je pred njegovim odhodom Zakrajšku predal dokumentacijo o nemškem nasilju z namenom, da jo posreduje jezuitu Johnu LaFargeu, glavnemu uredniku tednika Amerika (Žebot, 1988, 216). Tega porocila pa si ocitno ni upal sam nesti, predal ga je ameriškemu poslaniku v Rimu.10 1. aprila 1942 je Ehrlich Italijanom poslal spomenico, v kateri je ostro kritiziral samovoljne ukrepe okupacijskih oblasti v Ljubljanski pokrajini in opozarjal na težek položaj prebivalstva, ki ga je na eni strani stiskalo nasilje OF, na drugi pa je bilo izpostavljeno italijanskim represalijam (Mlakar, 2002, 268–278). Spomenico s podobno vsebino je poslal tudi papežu (Vrecar, 2002). Ehrlicha so komunisti »likvidirali«, ker je odlocno nasprotoval njihovi ideologiji in s tem oviral uresnicitev revolucije, predvsem pa, ker je imel v katoliškem taboru velik vpliv (Griesser-Pecar, 2002; Griesser-Pecar, 2015b). O Ehrlichovi »likvidaciji« so razpravljali v širšem krogu OF vse od novembra 1941, ker so komunisti zaradi dalnjosežnih posledic iskali širši konsens. Josip Rus je v svojih spominih zabeležil, da so imeli dolge vecmesecne razprave o Ehrlichovi vlogi in, da razen Kocbeka clani Izvršnega odbora OF njegovi »likvidaciji« niso nasprotovali (Rus, 1992, 158–159). Ehrlich in njegovi Stražarji naj bi bili nevarni »zaradi njihovih strahotnih politicnih ambicij« (ARS, AS 1931, 2340, Nagodetov dnevnik, 45). Po »likvidaciji« Ehrlicha 26. maja 1942 na Streliški cesti pa v Kocbekovem dnevniku ni sledu o kakšnem zadržku, v njem argumentira, da ima nekdo, ki je »odgovoren za kolektivno usodo, [...] pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitete in namene« (Kocbek, 1972, 41–42). Po Ehrlichovem umoru komunisti niso prenehali napadati Stražarjev. Najmanj 43 od njih je izgubilo življenje zaradi komunisticnega nasilja.11 Tudi Cirila Žebota so nameravali 9 Vec o programskih tockah Stražarjev Mlakar, 2002 in Mlakar, 2007. 10 Prvo tako porocilo naj bi Ehrlich poslal v Ameriko že maja 1941, kot je objavil Žebot v Ameriški Domo vini, 17. 4. 1945. V tem navaja, da je Ehrlich poudarjal protipravnost aneksije Ljubljanske pokrajine in mednarodno-pravno kontinuiteto Jugoslavije (Arnež, 2006, 135–136). 11 Seznam hrani avtorica. 284 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 »likvidirati«, najprej hkrati s prof. Ehrlichom, ker ga je redno spremljal k maši v Cirilov dom in potem na Teološko fakulteto. 26. maja je Ehrlicha slucajno spremljal študent Viktor Rojic. Žebota tisto jutro Ehrlich, kljub dogovoru, ni zbudil. Žebot je namrec zaradi skupnega dela stanoval pri njem. Komunisti so bili najprej prepricani, da je VOS »likvidiral« tudi Žebota, zato je Slovenski porocevalec še isti dan v posebni, podtalni šapirografirani izdaji to sporocil (Žebot, 1988, 23). Cez nekaj ur pa so brez komentarja objavili, da je bil »likvidiran« Rojic in celo utemljevali neki izmišljen razlog. 4. julija 1942 je Edvard Kardelj zopet spodbujal Zdenko Kidric, naj ga VOS ubije: »Kakor hitro dobite kake nove podatke o Cas./Casar/. Žeb. /Žebot Ciril/ itd.– streljajte. Ce se bo mržnja mas proti njim povecala v bližnjih dneh – streljajte brez podatkov. Rupnika, cim ga dobite na muho. Denunciante in izdajalce pa streljajte brez vsakih ozirov.« (ARS, AS 1931, 709, VOS II-1, 21) AKCIJSKI ODBOR ZA ZEDINJENO IN SLOVENSKO DRŽAVO Poljaki so v Rimu leta 1944 obnovili idejo federacije »Intermarium-a« [Medmorje], zamisel Poljaka Jozefa Pilsudskega po prvi svetovni vojni, in ustanovili »Srednjeevropski zvezni klub«, ki se je zavzemal za povezavo vseh narodov na prostoru med Sovjetsko zvezo in Nemcijo od Baltika do Jadrana, Egeja in Crnega morja. Program navaja, da »od bodocnosti Medmurja zavisi usoda 160 miljonov Evropejcev«, ki žive »pod neposrednim ali posrednim sovjetskim gospostvom« (Intermarium, avgust 1945, 1–2). Predsednik je bilnajprej Poljak Julius Poniatowski, potem pa, ko je Šubašiceva vlada odstavila Kreka kot predstavnika Jugoslavije v zavezniškem sosvetu v Italiji, dr. Miha Krek. Žebot je bil glavni tajnik do odhoda v ZDA leta 1947. Izdajali so bilten Intermarium (Žebot, 1969a, 333–334; Levy, 2007, 256; Debeljak, 1968, 186). Žebot je pripravil s pomocjo zgodovinarja Franca Erjavca in predvojnega kulturnega urednika Slovenca Tineta Debeljaka za Intermarium brošuro o Sloveniji, ki je izšla v poljskem prevodu (Debeljak 1975, 389). Žebot se je v Rimu trudil, da bi zavezniki razumeli neznosno stanje v zasedeni Sloveniji. Pisal je številne clanke in spomenice in jih razpošiljal na vse mogoce strani. Bil je izredno razocaran, ker tudi v katoliških ustanovah ni našel razumevanja. V pismu Alojziju Kuharju je marca 1945 potožil: Ob koncu naj samo povem, kako neizmerno sem razocaran nad nepricakovanim popolnim pomanjkanjem solidarnosti svetovnega kršcanstva, protinemškega demokraticnega sveta in vse zapadne civilizacije z nadcloveškim trpljenjem in mukami tako eminentno, dŕ, takorekoc ‚per defi nitionem‘ antinemškega naroda kot je naš. Globoko sem razocaran nad angleškimi in ameriškimi katoliki, ki so do našega trpljenja in pretece nam smrtne nevarnosti pokazali tako malo zanimanja, socustvovanja in pomoci. Bog naj jim odpusti, mi jim težko (Arnež, 2002, 371). Žebot in Krek sta v Rimu od julija 1944 do marca 1945 sodelovala in si skupno prizadevala, da bi zavezniki zasedli Slovenijo. Krek je vodil slovenski dobrodelni odbor in organiziral tudi emigracijo v Argentino. Razšla sta se, ker je Žebot mimo 285 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 Kreka ustanovil »Akcijski odbor za zedinjeno in suvereno slovensko državo« (AO) 19. marca 1946 (AS 1931, 1097, 18). Žebot sicer ni nacrtoval politicne stranke, prišel pa je z ustanovitvijo AO v spor s SLS, v prvi vrsti seveda s Krekom, ker je predlagal ukinitev Narodnega odbora (NO). Nadomestiti ga je hotel z AO, vse stranke v NO naj bi sprejele program AO. SLS je to odlocno odklonila. AO je imel naslednje cilje: zedinjenje vseh Slovencev s celotnega slovenskega narodnega ozemlja, ki so ga na mirovnih konfe rencah v Saint-Germain-en-Laye (10. septembra 1919) in Trianonu (4. junija 1920) razdelili med Jugoslavijo, Italijo, Avstrijo in Madžarsko, oz. je bila dokoncno dolocena po koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920 in Rapalski pogodbi 12. novembra 1920, usta novitev suverene slovenske države na osnovi narodnega, gospodarskega, prometnega in reparacijskega nacela, vkljucno z narodnostno mešanimi obrobnimi predeli in mesti(zahodna obala Istre, Trst, Gorica, Trbiž, Šmohor, Beljak, Celovec, Lipnica, Radgona in Monošter), ki so skupaj tvorili gospodarsko-prometno zaledje tržaške luke, osvobo ditev slovenskega ljudstva in enakopravnost manjšin (italijanske, avstrijsko-nemške, madžarske) v Slovenski državi. O tem, ali se Slovenska država vkljuci v kakšno širšo zvezo, naj bi odlocalo suvereno ljudstvo (Slovenska država, 1. 5. 1946, 1; ARS, AS 1931, 1097, 115–116). Prva redna seja AO je potekala 23. marca 1946 v Žebotovi sobi. Navzoci so bili še dr. Lujo Leskovar, Jože Špindler in Fran Erjavec (Arnež, 2006, 141).12 Ustanovljen je bil »v zvezi z nameravanim uresnicenjem Svobodnega tržaškega ozemlja« (Žebot, 1988, 402–403). Predsednik je postal prejšnji narodni poslanec Jože Špindler, tajnik pa dr. Ciril Žebot. AO je imel tudi svoje glasilo, namrec Slovensko državo. Prva številka je izšla 1. maja 1946. V njej so objavili, da je bil AO ustanovljen »z namenom, da sproži in zacasno vodi vseslovensko gibanje za uresnicenje temeljnih slovenskih narodno-politicnih tock, ki so skupne vsem Slovencem (razen komunisticne manjšine) brez ozira na drugovrstne nazorne in strankarske razlike med njimi.« (Slovenska država, 1. 5. 1946, 1). Tisti, ki se z uradno SLS niso strinjali, ki so Kreku ocitali preveliko pasivnost, Stražarjem pa da so predolgo sklepali kompromise, kot je napisal Javornik, »zaradi neke imaginarne ‚katoliške skupnosti‘«, so bili zadovoljni, da se koncno nekaj premika. Po pogovoru z Žebotom je bil Javornik preprican, da bo mogoce spet dihati zrak, ki ga je bil clovek vcasih vajen: borba, tveganje, svet in morda celo uspeh. Kakšen bo efekt, ne vem: važno je eno: naše maksimalne zahteve so bile vendar enkrat postavljene pred mednarodnim forumom, ki jih je moral vsaj registrirati, ce drugega ne. To je po mojem najvecje in edino politicno dejanje v emigraciji.13 Uradna SLS je AO in njegovemu programu nasprotovala, ceš da AO ruši edinost med emigrantskimi skupinami, neti prepir in škoduje njihovemu ugledu (Novak, 1995, 299). AO je 19. marca 1946 predložil clanom zavezniške preucevalne misije, ki jo je konferenca namestnikov zunanjih ministrov štirih veselil poslala na Primorsko, posebno 12 Sejni zapisniki, ki so ohranjeni, so bili objavljeni: Arnež, 2004. 13 Pismo Javornika, Riccione, 29. 3. 1946, v: Kozlevcar, 2007, 92. 286 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 spomenico. Poslali so jo pa tudi na vodilne ameriške in britanske politicne, pa tudi cerkvene osebnosti in v Trst. V njej so opozorili na pomembnost Primorske in Trsta za slovenski narod in da bi izguba Primorske pomenila 25 % slovenskega ozemlja in Slovencev. Italija pa bi v primeru prikljucitve Primorske Sloveniji izgubila zgolj 5 % Italijanov, ki žive na robu strnjenega slovenskega ozemlja, namrec v Istri, Trstu in Gorici. Trst gospodarsko za Italijo ni pomenil veliko, za Slovenijo pa bi imel velik pomen, podobno kot Antverpen za Belgijo, Amsterdam za Holandijo ali Gdansk za Poljsko. Napovedali so, da pripravljajo gibanje za zedinjeno Slovenijo med vsemi Slovenci in da za to idejo želijo pridobiti tudi svetovno javnost. Potrebovali so namrec moralno, publicisticno in gmotno podporo oz. posredovanje zacetnih kreditov. To pomoc so pricakovali predvsem od Amerike, tudi od rojakov tam. Upali so tudi, da dobijo del inventarja, ki ga je ameriška vojska pustila v Evropi (ARS, AS 1931, 1097, 116). Po mirovni konferenci 1947 je zacela aktivnost AO propadati in je zamrla, ko se je Žebot preselil v ZDA. V AMERIKI V Kanadi in ZDA je Žebot organiziral »Gibanje za samostojno slovensko državo« (ARS, AS 1931, 1097, 10–11). Žebot je bil publicisticno zelo aktiven v ZDA in budno spremljal dogajanje v Jugoslaviji. Imel je vplivne znance v ZDA, predvsem v senatu, podpiral je razlicne restriktivne ukrepe ZDA zoper SFRJ. Ko je bil napovedan obisk Tita v ZDA, je poslal casniku Washington Post prispevek, ki pa je bil objavljen v pismih bralcev šele po Titovem odhodu. Kritiziral je namrec pozitivno stališce casopisa do obiska in poudaril, da ima Jugoslavija totalitaren režim, da razen izpovedovanja vere v cerkvi sami ne obstaja nobena organizacija ali inštitucija, ki ne bi bila pod kontrolo komunisticne partije (Juhant, 2001; Griesser-Pecar, 2013 in 2015a; Maver & Ravnikar, 2017, zlasti 794–796; Maver, 2013). Svoboda v Jugoslaviji pa da bi pomenila hkrati konec Titovega režima. Indirektno je kritiziral tudi Kennedyjevo vlado, ker je povabila Tita in ker je na eni strani obsojala totalitarne režime (npr. Vietnam, države v Južni Ameriki in Afriki), na drugi pa podpirala Titovo Jugoslavijo (ARS, AS 1931, 1097, 249). V imenu »Gibanja za svobodno Slovenijo« je poslal tudi protestno pismo direktno predsedniku John F. Kennedyju. Objavljeno je bilo v prvi številki Samostojne Slovenije za leto 1963. V njem je zahteval tudi samostojno državo Slovenijo in navedel, da je Slovenija gospodarsko najnaprednejša enota Jugoslavije, ki jo vsi izkorišcajo. To pismo je bilo poslano nekaterim clanom kongresa in senatorjem. Senator Frank J. Lausche14 ga je uvrstil med »Congressional Records« 15. 11. 1963 (ARS, AS 1931, 1097, 22). Žebot je pošiljal svoje clanke tudi na uradne naslove v Sloveniji. Tako je aprila 1972 poslal predsedniku Izvršnega sveta (IS) Stanetu Kavcicu, predsedniku skupšcine Sergeju 14 Senator Frank Lausche je bil eden najbolj znanih Slovencev v Združenih državah. Veckrat je bil župan mes ta Cleveland, bil je guverner države Ohio in veckrat izvoljen za senatorja. Pomagal je številnim Slovencem, ki so emigrirali V ZDA (Klemencic, 2011). Umrl je 22. 4. 1990, star 90 let (Tabor, 7–8, julij–avgust 1990, 191: Senator Frank Lausche – umrl). 287 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 Sl. 1: Podpis pogodbe o izgradnji kapele v ameriškem nacionalnem svetišcu v Washingtonu, 19. januar 1968. Od leve proti desni, in sicer kot je zapisano v originalu: Bogumil Chokel, Vladimir Pregelj, Joseph Nemanich, Ica Žebot, Cyril Žebot, Frank Turek, Antonia Turek, Francis Blatnik (Nadškofi jski arhiv Ljubljana 107, fotografska zbirka, šk. 48, Slovenka kapela v Washingtonu). Kraigherju in predsedniku ustavnega sodišca Vladimirju Krivicu ter uredništvom Dela in Teorija in praksa izrezke svojih clankov iz ameriških casopisov New York Times in Washington Post, tudi iz Slovenske države, v katerih je pisal o stalinisticnem terorju v Jugoslaviji (ARS, AS 1931, 1097, 49). Junija 1987 se je udeležil srecanja mednarodne organizacije »Freedom House« v New Yorku in na njem utemeljeval potrebo po neodvisni Sloveniji, v katero naj bi bili vkljuceni tudi zamejski Slovenci (ARS, AS 1931, 1097, 14–15). Ciril Žebot je imel prijateljske odnose s senatorjem Lauschetom, ki je bil slovenskega porekla. Posredoval je številne spomenice v Belo hišo, na zunanje ministrstvo (State Department) in v kongres. Imel je slavnostni nagovor na rojstnem dnevu senatorja Franka Lauscheta leta 1985,15 v katerem je napadel tudi nasilni režim v Sloveniji (ARS, AS 1931, 15 V porocilu UDV 22.11.1985 piše, da je Žebot imel nagovor ob 90. obletnici rojstva, kar ne drži. 288 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 1097, 14), Lausche pa je imel nagovor ob Žebotovi krsti (ARS, AS 1931, 1097, 22). Poleg Lauscheta je Žebot imel še druge znance med vplivnimi ameriškimi politiki. Seznam UDV navaja 1988 med drugim zunanjega ministra ZDA Georga Schulza, predsedniko vega svetovalca za nacionalno varnost Franka Carluccija, predsednika odbora za tujino v Senatu Cleiburba Pella, predsednika odbora za zunanje zadeve v Predstavniškem domu Danteja Fascellija (ARS, AS 1931, 2340, 28–29). REAKCIJE NA DELOVANJE CIRILA ŽEBOTA V JUGOSLAVIJI Služba državne varnosti (SDV, Udba) je vse do prevrata budno spremljala politicne emigrante, prav posebno pa Cirila Žebota oz. »Petra«, kot je bil njegov psevdonim za interno uporabo v letih 1968–1989 (prej pa »Ilce Dravski«). Zbirali so njegova pisma, informacije vseh vrst, pricevanja, njegove in ženine zveze doma in v tujini z naslovi in kratkimi karakteristikami itn. (Friš & Hazemali, 2017, 808). Na teh seznamih so bili vidni predstavniki slovenske emigracije in duhovšcine. Sorazmerno veliko gradiva je iz štiridesetih let, veliko manj iz petdesetih v ZDA, najvec gradiva (clanki, korespondenca, kontakti, porocila sodelavcev SDV) pa je iz zadnjih treh desetletij pred njegovo smrtjo 1989 (ARS, AS 1931, 1097). V letih 1980–1989 mu je sledilo 15 sodelavcev Udbe, registrirana vira sta bila »Klerik« in«Ignac«. Opravili so »informativne pogovore« z ljudmi, ki so imeli stike z njim, nekatere so uradni »povabili« na pogovor, z drugimi pa so imeli neformalne pogovore. Kako dobro so potem pocistili za seboj, kaže dolg seznam unicenega gradiva (ARS, AS 1931, 1097, 47–58). Slovenija vceraj, danes in jutri Marca 1967 je bila knjiga Slovenija vceraj, danes in jutri, posvecena Ehrlichu ob petindvajsetletnici njegove smrti, v tisku pri Mohorjevi v Celovcu. Delno je zanjo uporabil clanke, ki jih je že objavil v Slovenski Državi (1966–1967). V knjigi izhaja iz dveh predpostavk, namrec, da »partijske oblasti nad Slovenijo ne bo koncal kak zunanji poseg in tudi ne kak domaci oborožen odpor – razen, ce bi se režimu uspešno uprlo njegovo lastno vojaško vodstvo.« Trdi pa tudi, da se je partijski režim v Sloveniji in Jugoslaviji spremenil in da ni vec takšen, kot je bil v zacetnem stalinisticnem obdobju, ceprav so »osnovne politicne kategorije«,namrec »uradna marksisticna ideologija, ekskluzivna komunisticna partija, na splošno podružabljena lastnina«, ostale nespremenjene. Dejansko pa, je zatrdil, se razvija »novi družbeni pluralizem. Kot ni povratka v nekomunisticno predvojnost, prav tako ni poti nazaj v stalinisticno povojnost, marksisticne pravljice o neki bodoci brezrazredni, breznarodni in brezdržavni družbi bodocnosti pa že davno nihce ne jemlje resno. Rastoca miselna razlicnost, mnogolicnost ustanov, vedno vecja gospodarska razclenjenost so nova dejstva slovenske sedanjosti pod rahljajoco se partijsko oblastjo.« Tudi v politicnih osnovah je videl napredek, Milovana Djilasa so spustili in Aleksandra Rankovica odstavili (gl. za primerjavo med padcema slednjih Ivešic, 2015). Navaja, da sicer ni jasno, kdaj bo razvoj prerasel »reakcijo partijske izkljucnosti«, vendar da so pojavi novih sil vidni kot »nadaljni gospodarski razmah in razclenjevanje, rastoci 289 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 odpor proti centralisticnemu izkorišcanju slovenskega gospodarstva, proti srbizaciji poslovanja, ucnih knjig in TV, odlocnejše izvajanje gospodarske reforme in zacetki zvezne reorganizacije«. Ker so slovenske meje »široko odprte, onstran njih pa raste nova gospodarska skupnost zapadne Evrope«, je mogoce, »da bo razvijajoca se mnogolicnost v Sloveniji hitreje in mocneje sprošcujoca kot v drugih deželah in narodih pod partijsko oblastjo.« (Žebot, 1967, 12–13). Poleg uvoda vsebuje knjiga dvanajst poglavij in dodatek z avtorjevimi komentarji v ameriškem tisku. Poglavja obravnavajo prelom in evolucijo, OF, padec Aleksandra Rankovica, zaton Josipa Vidmarja, samoupravljanje, reforme, vero in Cerkev v Sloveniji, partijo, odstop slovenske vlade, odlocitev za slovensko državo in osnove trajnega miru. Žebot je bil ocitno preprican, da bo gospodarstvo pripeljalo do sprememb režima. Ce Jugoslavija ne bo postala konfederacija suverenih republik, ne bo mogla konkurirati s tujino. Kljub odprtim mejam, tako Žebot, Slovenija ni suverena in ne more »enakopravno tekmovati z vsemi možnostmi. Zamujena povojna leta more Slovenija nadomestiti le z izredno iznajdljivostjo, strokovnostjo, skrbnostjo in prilagodljivostjo. [...] Da bo Slovenija mogla zanesljivo premeriti ta svoj potencial in nujnost njegovega uresnicenja z merili odprte Evrope, mora predvsem biti samostojna v namembnem razdeljevanju svojega narodnega dohodka in v dolocanju svoje osnovne narodne politike.« Njegov recept je bil seveda neizvedljiv: »Konfrontacija slovenskega gospodarstva z odprto zahodno Evropo je za Slovenijo tako izredno važna stvar, da bi bilo zelo koristno, ce ne naravnost nujno, da bi Slovenija najela kako vodilno ameriško podjetje za analizo organizacij in njih storilnosti z namenom, da preišce pomembnejša slovenska podjetja in ustanove in svetuje, kako jih radikalno izboljšati.« (Žebot, 1967, 70–71). Žebot si je izposodil od prijateljev denar za tisk (ARS, AS 1931, 1097, 383), po informacijah Udbe 18.000 šilingov od inž. Lamberta Murija, dr. Antona Lipovška in Franca Jeze. Ta podatek potrjuje domnevo Friša in Hazemalija, da je bil Franc Jeza zagotovo eden od najvecjih mecenov slovenske politicne emigracije. Kot sta namrec sklepala iz porocil SDV, sta bila Pistivšek in Jeza ne zgolj sodelavca, temvec je Jeza zelo verjetno tudi financno podpiral ciklostiranje Pistivškovega mesecnika Slovenski glas. V istem porocilu pa so agenti SDV prišli tudi do sklepa, da obstajajo prav tako »medsebojne zveze« med Jezo in Žebotom (Friš & Hazemali, 2017, 813). Za Žebotovo knjigo je bilo dogovorjeno, da se pošiljajo izvodi na razlicne naslove v Sloveniji. Nekdo v založbi ali (in) v tiskarni je posredoval prepis Žebotove knjige SDV že med tiskom, tako da je že aprila pomocnik republiškega sekretarja Silvo Gorenc poslal javnemu tožilstvu »predlog za zasežbo«: »Ker je v knjigi netocno in sovražno prikazan razvoj in sedanje stanje naše družbene stvarnosti in ker se v njej poziva k protiustavni spremembi družbene ureditve SFRJ, predlagamo, da se po cl. 118 KZ uvede postopek za zaplembo izvodov, ki bodo poslani na naslove naših državljanov.« (ARS, AS 1931, 1097, 260–262). Navaja, da je knjiga namenjena intelektualcem, da bo imela preko sto strani, da obravnava gospodarske in politicne probleme in da se zavzema za ustanovitev »druge stranke«, ki bo neodvisna od ZKJ in samostojno kandidirala na volitvah. Gorenca je motila tudi obravnava OF, predvsem, da je avtor napisal, da je nastala šele po 290 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 napadu Nemcije na SZ in da so nekomunisticne skupine, vkljucene v OF, pripomogle k stalinizaciji in s tem povzrocile smrt desettisocih, ker niso vztrajale na enakopravnostiudeleženih skupin. Žebot je tudi zapisal, da so vodilni v partiji tolerirali Rankovica vse, dokler ni bila v nevarnosti gospodarska reforma in vkljucitev v mednarodno gospodar stvo, potem pa da so ga bili prisiljeni odstaviti. »M« je v Delu napadel knjigo 16. junija 1967 v clanku »Belogardisticni pamflet«, 21. junija je v Uradnem listu bila objavljena prepoved vnašanja in razširjanja knjige(Službeni list SFRJ, 21. 6. 1967, 815; Žebot, 1988, 419). 22. junija je Delo objavilo še pojasnilo Izvršnega sveta (IS) za prepoved: »Omenjeni pamflet je ocitno sovražne propagandne vsebine in naperjen zoper našo ustavno družbeno in državno ureditev. Zaradi tega so pristojni zvezni organi izdali prepoved vnašanja v našo državo in razširjanja tega pamfleta v njej in sicer na osnovi cl. 53 in 72. Zakona o tisku in drugih oblikah informacij. Vnašanje ali razširjanje tega prepovedanega pamfleta je kaznivo po samem zakonu o tisku in o drugih oblikah informacij kot tudi po kazenskem zakoniku.« (Slovenska država, 1. 7.–1. 8. 1967, 3–4). Sledili so še drugi napadi, tako npr. v Komunistu, Naših razgledih. Ekonomska politika v Beogradu pa je objavila, »da se preko knjig, casopisov in zborovanj vsiljujejo v državi in tujini ‚objektivne ideološke analize‘ našega sedanjega trenutka. Tako je na letošnjem zborovanju slavistov v Ljubljani nekaj udeležencev vsililo razpravljanje o ‚kršenju demokracije‘, s prepovedjo razširjanjaknjige emigranta dr.Cirila Žebota Slovenija vceraj, danes in jutri, ki – sestavljena iz odlomkov kriticnih zapisov iz našega in tujega tiska ter pisem bralcev […] slika državo, ki je tik pred razpadom.« (Žebot, 1988, 423). Clan CK Mitja Ribicic je v reviji Teorija in praksa avgusta 1967 kritiziral knjigo »enega vodilnih belogardisticnih organizatorjev in ameriškega agenta dr. Cirila Žebota [...]. V tej knjigi trdi Žebot, da je partija improvizirala OF, ker je hotela izkoristiti svetovno vojno in sovražno okupacijo za povojno stalinizacijo Slovenije, ter da je partijska politika ‚zadnje etape‘ kriva, da ni prišlo do zedinjenja Slovenije.« (Ribicic, 1967, 1259). Take objave so bile seveda najboljša reklama za prodajo knjige. Ko se je pojavila v slovenskih knjigarnah v Celovcu, Gorici in Trstu, so Slovenci pokupili okoli dva tisoc izvodov. Po pošti SDV ni uspela prestreci vseh izvodov, ki so bili poslani v Slovenijo (Rot, 2009, 153). Zanimivo, za razliko od Žebotove knjige je bila SDV pri Pistivškovem mesecniku precej uspešnejša – pravzaprav so glede na donedavno Pistivškovo nepoznanost uspeli zajeziti dotok Slovenskega glasu skoraj v celoti (Friš & Hazemali, 2017, 813). V emigraciji ucinek ni bil isti, ker so Žebotova stališca poznali že iz clankov v Slovenski državi. Vsekakor je Žebot po odmevih v zamejstvu in v slovenskih listih v Ameriki upal, »da se ob tej knjigi naenkrat spontano poraja neko novo zbliževanje velike vecine Slovencev doma in po svetu, ne iz vidikov peteklosti, ki niso vec aktualni, temvec za nastajajoco novo Slovenijo, ki nujno potrebuje široko in vsenarodno soglasje«. (Arnež, 2006, 347). Žebot je 30. julija napisal komentar k prepovedi z naslovom »Knjiga, ki je izobcena«, ki je izšel v vseh emigrantskih listih, po zaslugi senatorja Lauscheta pa tudi v biltenu Senata v ZDA (ARS, AS 1931, 1097, 24). Druga knjiga z istim naslovom je izšla leta 1969, dopolnjuje prvo in jo casovno presega. Avtor navaja v priloženem listu, da »analizira slovenski razvoj z vidika njegovega 291 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 približevanja dvojnemu cilju: državni enakopravnosti slovenske republike in enakopravni svobodi v slovenski družbi«. Žebot je bil spomladi 1967 v Evropi in iz Udbinega porocila zvemo, da je zadnje korekture delal, ko je bila knjiga že v tiskarni. Udba je pripravila recenzijo knjige, še predno je bila tiskana. Ocenila je, da je knjiga »v politicno življenje slovenske emigracije vnesla nov element. Zacela je obdobje teženj naše emigracije k dialogu s komunisti, narodni spravi in uvedbi pluralisticnega politicnega sistema v SFRJ. V tej smeri so šle vse naslednje politicne akcije dr. Cirila Žebota in tudi predstavnikov nekaterih drugih politicnih grupacij slovenske emigracije (Stara pravda, London, itd.).« (ARS, AS 1931, 1097, 23–24). Odlocba o prepovedi knjige, ki je bila izdana za prvo izdajo knjige Vceraj, danes in jutri, je veljala tudi za drugo (ARS, AS 1931, 1097, 413). Še v osemdesetih letih je oblast preganjala ljudi, pri katerih so našli Žebotove knjige (ARS, AS 1931, 1097, 964–766). Obisk v Ljubljani Avgusta 1968 je Žebot prvic po vojni prišel v Slovenijo. O tem obisku obstajata dva zapisa: porocilo Žebota in Udbe. Takrat je pripravljal primerjavo razvoja Jugoslavije in drugih držav srednjevzhodne Evrope. In ceprav je imel veliko zunanjih in notranjih virov in je dobro poznal jugoslovanski režim, so v Ameriki pricakovali, da avtorji obišcejo dežele, ki jih opisujejo (Žebot, 1988, 412). Žebot je junija 1968 najprej potoval v Prago. Bil je to cas »praške pomladi«, ko je Komunisticna partija Cehoslovaške z generalnim sekretarjem Aleksandrom Dubckom na celu skušala doseci liberalizacijo in demokratizacijo. Seveda ni nacrtovala prevrata ali obnove kapitalizma, v mislih je imela »socializem s cloveškim obrazom«. Najvažnejša pridobitev je bila odprava cenzure. V tem je, kot ugotavlja Žebot, »pojanuarska Cehoslovaška mocno prednjacila pred Jugoslavijo« (Žebot, 1969b, 206). Žebot je želel primerjati »nova pota« na Ceškoslovaškem s tistimi v Jugoslaviji: »Bil sem presenecen, ko sem spoznal, da so tam v nekaj mesecih Dubckove vlade politicno bolj sprostili svoj komunisticni režim nego komunisti v Jugoslaviji svojega v dvajsetih letih, odkar je Stalin izobcil KPJ.« (Žebot, 1988, 412). Po dobrem mesecu v Pragi je iz sorodstvenih in strokovnih razlogov nameraval potovati v Ljubljano. Kljub temu, da je bilo mednarodno leto turizma in da Jugoslavija ni zahtevala vizuma, se je Žebot seveda zavedal, da velja za enega najvecjih nasprotnikov. Še v »Prirocniku milice za 1985« je bil namrec na seznamu »najekstremnejših emigrantov(Šturm, Dornik Šubelj & Celik, 2003, 192–193). Ker se je moral zavarovati, se ni obrnil na jugoslovanski konzulat v Celovcu, temvec neposredno na slovenskega predsednika IS Staneta Kavcica: S povratka s študijskega potovanja na Ceškoslovaškem bi se rad za par dni ustavil v Ljubljani, da bi mogel obiskati bolnega oceta svoje žene, g. Ivana Koruna na Vecni poti 26. Ako bi mi v casu tega obiska bila dana tudi priložnost strokovnega pogovora z nekaterimi gospodarskimi strokovnjaki, akademskimi in prakticnimi, bi to cenil. (Žebot, 1988, 413; ARS, AS 1931, 1097, 283). 292 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 Prosil je, da mu odgovorijo na naslov gostilne Pristovnik v Kortah [Tögern] nad Železno Kaplo [Eisenkappel], ker je na Koroškem nameraval obiskati predvojnega prijatelja inž. Lamberta Murija. Ob prihodu ga je že cakal pozitivni odgovor IS, da bo dobil priložnost za strokovne pogovore in da naj konkretno sporoci datum prihoda. Sporocil je, da bo potoval v Ljubljano 9. avgusta, in sicer verjetno preko Jezerskega ali pa z vlakom iz Celovca. Sporocil je, da bo v soboto in nedeljo obiskal tasta, potem pa bi se rad srecal z nekaterimi gospodarskimi izvedenci, a tudi z gospodarskim urednikom Dela Francetom Seunikom in clanom IS Rinom Simonetijem. Že 6. avgusta je prejel odgovor, da bodo razgovori v torek, 13. avgusta, ob devetih zjutraj na Institutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani, da pa se urednik Seunig vrne z dopusta šele 12. avgusta, medtem ko Simonetija ni, ker je na dopustu. Rezervirali so mu sobo s kopalnico v hotelu Lev. Zadeve v zvezi z Žebotom je urejal Drago Cop na Sekretariatu za informacije IS (ARS, AS 1931, 1097, 286; Žebot, 1988, 414). Pred odhodom se je Žebot s prijateljem Murijem dogovoril, da obvesti ameriško ambasado v Jugoslaviji in Avstriji, ce se v dolocenem casu ne oglasi. To je bila še druga varovalka. Dejansko se je Muriju javil 12. avgusta. V Ljubljano ni potoval po napovedani poti, temvec je v Celovcu najel avto in se peljal cez Ljubelj. Na tej meji ga niso pricakovali, vendar so bili vsi mejni prihodi obvešceni. Takoj po prihodu so navezali stik s centralo Udbe v Ljubljani, iz dokumentacije je tako razviden tocen vstop Žebota v Jugoslavijo, namrec ob 17.10h, tablica njegovega avtomobila pa je bila »K-587« (ARS, AS 1931, 1097, 290). Cvetko Marincic iz kabineta IS se je zaradi Žebotovega prihoda šele 6. avgusta povezal z namestnikom sekretarja za notranje zadeve Alojzom Briškim. Ta je takoj svaril pred Žebotom in njegovimi politicnimi koncepti, vendar mu je Marincic pojasnil, da so to upo števali in da so izbrali primerne sogovornike med gospodarstveniki (ARS, AS 1931, 1097, 29–32). Iz zabeležke Janeza Vipotnika, sekretarja okrajnega komiteja Zveze komunistovSlovenije (ZKS), je razvidno, kako nevaren je bil ta obisk dejansko za Žebota. Vipotnik je takoj, ko je izvedel za obisk, poklical Edvarda Kardelja v Beogradu. Kardelj pa je bil takrat na nekem posvetu na Bledu. Ko ga je koncno dobil na telefon, je Kardelj ocitnopresenecen, ker o obisku ni bil obvešcen, zapovedal, naj Žebota takoj zaprejo. Ko mu je Vipotnik razložil, da to ne gre, ker ga je Kavcic povabil v Ljubljano, je bil Kardeljev odgovor: »Potem pa ga takoj ekspeditirajte na mejo.« (Dežman & Filipic, 2013, 123). Kardelj je bil, kot piše Zdenko Roter, »do skrajnosti nejevoljen in vznemirjen« (Roter, 2013, 263). Že na poti proti Ljubelju je Žebot po radiu slišal, da je predsednik Tito v spremstvu Staneta Kavcica odletel na obisk v Prago in jasno mu je postalo, da s Kavcicem ne bo mogel govoriti. Z Murijem je na Koroškem namrec pripravil nekaj vprašanj za pogovor s Kavcicem, ki jih je med tajno preiskavo hotelske sobe Udba tudi preslikala. Zanimivo je, da Kavcic Žebota v spominih (Kavcic, 1988) ne omenja, ceprav je dal dovoljenje za njegov vstop in je zaradi tega imel velikanske težave. Ko je Žebotova žena obiskala svojega oceta ob njegovi osemdesetletnici aprila 1969, je preko prijatelja Murija sporocila možu: »K[avcic] bi skoraj izgubil službo, ali položaj zaradi tebe lansko leto – to je nekdo vedel povedati; ce pa to drži seveda ne vem. Neverjetno veliko ljudi pa ve, da si bil tu in tudi, da si hitro odšel.« (Arnež, 2006, 383). 293 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 »Permanentna« sledilna služba je bila organizirana od Žebotovega prihoda v Ljubljano do trenutka ko je zapustil Trst. Enake metode permanentnega nadzora je bil deležen tudi v Münchnu živeci slovenski politicni emigrant Branimir Pistivšek (Friš & Hazemali, 2017). Predvideno je bilo, da se vse njegove zveze takoj javijo in preverijo. Sobo so izbrali tako, da so lahko nemoteno organizirali nadzor. Predhodno so ugotovili, da »pri preverjanju ŽEBOTOVIH zvez, katere se nahajajo v materialu, nismo ugotovili primernih za korišcenje, oz. takšnih, ki so že bile izkorišcene, zato bi v smeri pridobivanja sodelavcev delali naprej.« Na njega so direktno usmerili sodelavca »Poglajen Marka« in »Rada«, predvidena pa je bila tudi kontrola preko sodelavcev na univerzi in v univerzitetni knjižnici (ARS, AS 1931, 1097, 288–289). Še na vecer prihoda je Žebot obiskal tasta, drug dan dopoldne pa se je v spremstvu neke ameriške državljanke peljal na božjo pot na Brezje, potem pa na Bled in v Bohinj. Medtem je Udba naredila preiskavo njegove hotelske sobe. V zaklenjenem kovcku je našla zapiske in cekovne knjižice s ceki za 960 dolarjev. Našla je osnutke razgovorov, ki jih je Žebot nacrtoval s Kavcicem in drugimi gospodarstveniki. S Kavcicem je želel govoriti o gospodarskem in socialnem napredku v Sloveniji, pomanjkanju davcne samostojnosti, pomanjkanju sredstev za investicije, o potrebi tujih investicij in tehnicne pomoci, o turisticni nerazvitosti in vprašanju cest, o klirinški poravnavi medsebojnih dolgov, zaposlovanju mladih strokovnjakov, delitvi dohodka po delu, sprostitvi cen in o dogodkih na Ceškoslovaškem. Udba je tudi v porocilu zabeležila, da je Žebot nameraval svetovati Kavcicu, »da naj se smatra za slovenskega Dubcek-a, in si zastavi cilj, pridobiti široko zaupanje ljudstva, za mocno slovensko narodno politiko; dopustiti vecjo svobodo tiska, radia in TV; da društva slovenskih pisateljev in drugih intelektualnih poklicev prevzemajo iniciativno vlogo mobilizacije slovenskega ljudstva in napredno slovensko politiko; na kriticno vzpodbujanje in vplivanje na politicno vodstvo za dosledno izvajanje take politike« (ARS, AS 1931, 1097, 310). Tajno preiskavo so ponovili 13. avgusta, ko so našli dva nova zapiska, casopisa Dnevnik in Delo in okoli 100 slik iz predvojnih casov, ki jih je od nekod prinesel. Srecal se je še s Tonetom Berkopcem, ki je bil zaposlen v komunalni banki in ki je bil med vojno clan Straže. Njegova žena je bila sestricna Žebotove žene. Z njim je šel na Navje, na grob dr. Antona Korošca in dr. Franca Kulovca. Drugih privatnih stikov ni iskal, samo Andreja Gosarja je slucajno srecal pri franciškanski cerkvi. Ko se je 12. avgusta oglasil pri Dragu Copu na Sekretariatu za informacije IS, je izrazil bojazen, da se mu lahko kaj zgodi. Cop je to zanikal, ceš da imajo zagotovilo sekretarja za notranje zadeve Briškega, da se mu ne bo nic zgodilo, ce se drži dogovora, da bo obiskal samo sorodnike. Urednik Dela France Seunig je razgovor z Žebotom odklonil, ceš da ga pozna že izpred vojne in da je »pokvarjen clovek« (ARS, AS 1931, 1097, 30–31). Naslednji dan je potem imel triurni razgovor na Inštitutu za ekonomska raziskovanja z Vladom Frankovicem in Stanetom Švigljem. Zanimal ga je kreditni sistem v Jugoslaviji, politika investiranja, davcni sistem in delo Inštituta. Previdno se je zanimal za nasprotja med ekonomisti oz. med Slovenijo in centralno vlado. Sogovornika sta bila mnenja, da ekonomsko situacijo pozna zelo slabo in da si skuša ustvariti »nove pozicije « (ARS, AS 1931, 1097, 30–31). To seveda ne drži, Žebot je bil profesor primerjalnih 294 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 gospodarskih ved. Svoje informacije je crpal iz razlicnih virov. Budno je spremljal politicno in ekonomsko stanje v Jugoslaviji in drugih komunisticnih državah, rezultate svojih raziskovanj pa je publiciral. Po kosilu je v hotel prišel Drago Cop. V gradivu Udbe je zabeleženo, da mu je Cop prakticno odpovedal gostoljubje. Ljudje, predvsem udeleženci NOB, ki so ga videli na cesti, naj bi se nad njegovim obiskom zgražali in so zato protestirali. Cop naj bi zahteval, naj cim bolj skrajša svoj obisk. Žebot pa je navedel, da mu je sicer Cop zatrdil, da mu zaradi protestov ni potrebno skrajšati bivanja, ker uživa zašcito slovenskih oblasti, da pa je sam želel takoj odpotovati. Mejo je prestopil pri Ferneticih ob 17.55 (ARS, AS 1931, 1097, 33; Žebot, 1988, 417). Ko so sovjetski tanki ustavili Dubckovo liberalizacijo sistema, je bil Žebot v Münchnu na obisku pri založniku dr. Rudolfu Trofeniku in je na televizijskem ekranu to spremljal. Leto dni pozneje je bil Žebot ponovno v Pragi. Vse se je spremenilo in prijatelji, ki so še bili v Pragi, se z njim niso upali srecati. Opustil je potem svoj namen, da bi primerjal režima v Cehoslovaški in Jugoslaviji, objavil je samo nekaj clankov o cehoslovaškem reformnem poskusu (Žebot, 1988, 417–418). Ko se je vrnil nazaj na Koroško, se je Kavcicu pisno zahvalil in mu dal tudi nekaj nasvetov glede reform v Sloveniji. Slovenija, ki je najrazvitejši del Jugoslavije, se po njegovem ni mogla razvijati v centralisticni državi: Jugoslaviji nevarnost Sovjetske zasedbe ne preti. Zato je ona zopet edina socialisticna država, ki ima zajamceno možnost, da svetu pokaže, ali je socialisticna družbena ureditev združljiva s svobodo javne besede in s politicno demokracijo. Na Ceško- Slovaškem so v nekaj mesecih po januarski spremembi politicnega in državnega vodstva vpostavili dejansko in zakonito svobodo javnega izražanja ter ustvarili zametke za postopno demokratizacijo socialisticne družbe in oblasti, vkljucivši resnicno zvezno preureditev mednarodnih odnosov. Sedaj je na Jugoslaviji, da nadaljuje poteptano razvojno vlogo Ceško-Slovaške. (Arnež, 2006, 382–383). Leta 1969 je nameraval ponovno potovati v Slovenijo, obrnil se je na konzulata v Celovcu in Trstu, pa je bil zavrnjen (ARS, AS 1931, 1097, 553). Zanj je bila izdana prepoved vstopa v Jugoslavijo (ARS, AS 1931, 1097, 404). Cestna afera in Odgovor Edvardu Kardelju Poleti 1969 je izbruhnila slovenska cestna afera. Zvezni Izvršni svet je 17. julija za celotno Slovenijo, tudi za slovensko vlado, popolnoma nepricakovano izpustila cestna odseka Hoce-Levec in Postojna-Razdrto iz seznama prednostnih nacrtov. Cetrto tranša posojila Mednarodne banke za obnovo in razvoj je bila po predhodnem dogovoru namenjena prav avtocesti, ki naj bi povezovala Slovenijo z zahodnim svetom. Slovenci so bili ogorceni in so protestirali, tako slovenski IS kot tudi celotna javnost. Vodstvo Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ) s Titom na celu se je zato 8. avgusta zbralo na Brionih in obsodilo slovenske proteste. In zvezni IS je 13. avgusta potrdil sklep, našel pa 295 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 je inovativno razlago, namrec, da omenjena odseka avtoceste ostaneta na programu, ki je bil predložen Mednarodni banki, da pa upajo, da bosta »na podlagi predhodno izdelanih konceptov prišli na prioritetno mesto« naslednjic (Žebot, 1969a, 14). Žebot se je sam zavzemal za ta kredit pri Mednarodni banki in ko je potem zvedel, da se v nasprotju z dogovorom namensko posojilo crpa za druge stvari, je o tem 20. avgusta pisno obvestil predsednika Mednarodne banke Roberta S. McNamaro. Hotel je, da se »popravi beograjska krivica slovenskemu narodu« (Žebot, 1969a, 14). Izrazil je pricakovanje, da bo Mednarodna banka, »ki ima pravico odlocati o ekonomskih zaslugah in fi nancnih sposobnostih individualnih projektov, ki jih pomaga fi nancirati, vkljucila oba odseka.[...] v originalni prioritetni status.« (ARS, AS 1931, 1097, 416–419). Iz odgovora direktorja oddelka Mednarodne banke za Evropo Michela Leujeuna 27. avgusta je razvidno, da banka ne bo ukrepala, je pa napovedala sledece: »V luci informacij, ki ste nam jih dali glede slovenskih cest, ki naj bi zaslužile prioriteto, bomo pri nadaljnem proucevanju programa razvoja cest posvetili posebno pozornost problemu ev. neobjektivnosti«. (ARS, AS 1931, 1097, 425–428). S tem afera ni bila koncana. 26. avgusta je bila razširjena seja sekretariata ZKS, na kateri je imel glavno vlogo Edvard Kardelj. Ostro je napadel tudi Žebota, dejansko pa je bil to napad predvsem na Kavcica, ki ga je iz osebnih razlogov rušil, ker je bil, kot navaja Božo Repe, najbolj priljubljeni slovenski politik (Repe, 2011, 395). »Cev razmerju do Žebota nekateri komunisti izgubljajo ‚mero‘, kako naj jo imajo potem do drugih, manj javnih in izrazitih protisocialisticnih in protisamouprvanih teženj in pritiskov?« (Žebot, 1969a, 22). 6. septembra je potem IS Slovenije popustil in umakni svoj protest. V sejah 9., 13. in 20. oktobra 1969 je Centralni komite ZKS ponovnopogreval cestno afero in napadal Žebota. Kritika je bila seveda predvsem namenjena Kavcicu, tudi zato, ker je sploh omogocil obisk »sovražnika« avgusta 1968. Mitja Ribicic, ki je bil takrat predsednik beograjske vlade in hkrati tisti, ki je dal iniciativoza javno prepoved Žebotove knjige 1967, je obisk v Ljubljani oznacil kot »poraz Zveze komunistov« in kritiziral, da se v casu, ko so opozarjali na klerikalizem in emigracijo, dopusti, da je vpliv le-teh »vdrl v slovenski politicni prostor in povecal svoj vpliv« (Žebot, 1969a, 22–23). Kardelj je svoj nagovor na seji sekretariata ZKS objavil v štirih posebnih prilogah Dela in v Komunistu. Žebot je Kardeljeve napade prepricljivo zavrnil v brošuri Odgovor Edvardu Kardelju, ki ga je natisnila Mohorjeva tiskarna v Celovcu v 2050 izvodih decembra 1969. Hkrati pa je ponovil kritiko enopartijskega sistema. Udba je skušala celotno naklado odkupiti, v celovški knjigarni Mohorjeve ji je uspelo od 1050 izvodov odkupiti kar 1004, v knjigarnah v Trstu in Gorici pa od 400 dostavljenih 87. Pojavili so se tudi izvodi, zataknjeni na brisalcih avtomobilov z jugoslovansko registracijo, kar je Udba pripisala emigrantu Francu Jezi, ki je bil na samem vrhu Udbinega seznama ekstremne politicne emigracije v Evropi (Friš in Hazemali, 2017, 813). Zasegla je tudi nekaj izvodov, ki so prišli po pošti iz Gorice. Tri je poslal duhovnik Franc Jurman, ki je bil zaposlen pri katoliški tiskarni v Gorici. Nadaljnjih šest izvodov pa je bilo poslanih iz Ljubljane. »Akcija za neznanim pošiljateljem je v teku«, je pisala Udba na centralo v Beograd. Izvodi so bili poslani Zdenku Roterju, Jerneju Piklju na RTV Ljubljana, na Rep. konferenco ZMS in IS SRS in župnijskemu uradu 296 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 šentpeterske župnije (ARS, AS 1931, 1097, 455–459). UDV je zbirala podatke tudi o tistih, ki so brošuro širili (ARS, AS 1931, 1098, 494–495). Ko je Stane Kavcic marca 1987 nenadoma umrl, je Žebot napisal eno od redkih osmrtnic. Objavljena je bila v clevelandski Ameriški domovini, v torontski Slovenski državi, v tržaški Mladiki, v Celovškem zvonu v švedski Svobodni misli. Ko je Mladina pod odgovornim urednikom Francem Zavrlom pripravljala številko 26–27, ki naj bi izšla 31. julija 1987, je v njej nameravala osvetliti ozadje politicne usode Staneta Kavcica, vendar je bila ta številka 29. julija 1987 prepovedana z odlocbo, ki jo je izdala pomocnica javnega tožilca Ema Blažic, na podlagi Zakona o preprecevanju zlorabe svobode tiska in drugih oblik informiranja. Ceprav številka še ni bila gotova in tudi ne vezana, jo je tožilec že imel na mizi. Med clanki, ki so oblast zmotili, je bilo v rubrikiPP 007 tudi pismo Cirila Žebota, v katerem je napisal, »da je komunisticno vodstvo nacrtno zacelo bratomorijo«. Prav objava teh besed je bila prepovedana. (Micic, 2004, 49–52). Cenzurirana številka je potem izšla (kot št. 28) 14. avgusta, izpustiti pa somorali celoten Žebotov prispevek in ne samo prepovedanih šest besed. Kot je pojasnil Franci Zavrl v Delu, je bil pritisk tako velik, da so bili prisiljeni popustiti. Grozili socelo s ponovno zaplembo, cesar casopis ne bi preživel (Žebot, 1988, 442–446; Šela & Friš, 2017). Neminljiva Slovenija Po upokojitvi je Žebot zacel pripravljati knjigo spominov in analiz casa, ki je izšla leta 1988 pod naslovom Neminljiva Slovenija. Tiskala jo je, kot že prejšnje slovenske publikacije, Mohorjeva založba v Celovcu. Pred tem je že v Ameriški domovini od 24. maja 1982 do 7. januarja 1983 objavil 29 clankov, ki so bili neke vrste osnutek knjige. 1984 se je prvic pojavil tudi na BBC in napovedal, da pripravlja spomine. Njegova sestra je bila porocena z urednikom slovenske oddaje Dragom Lavrencicem, ki je oddajo posnel (ARS, AS 1931, 1097, 780). Po porocilu Udbe je imel pri izdaji knjige precejšnje financne probleme, pomagal naj bi mu emigrant Mate Roessmann in iz ZDA. S taistim bi naj želel preko dr. Rudolfa Cuješa stike navezati tudi Branko Pistivšek, a mu to nikoli ni uspelo. Pri tem se poraja vprašanje, ali lahko tudi Roessmanna ob Jezi prištevamo med mecene slovenske politicne emigraicje (Friš & Hazemali, 2017, 819). Žebot je 11. februarja 1988 naslovil na generalnega direktorja Mladinske knjige, Slavka Pregla, vprašanje ali bi bila Mladinska knjiga pripravljena izdati njegovo knjigo. Pobudo za to naj bi dal Fred Parkins, predstavnik znane založbe strokovnih knjig Mc Graw Hill Book, ki je sodelovala z Mladinsko knjigo (ARS, AS 1931, 2340, 12). Kot že omenjeno, je Udba imela na mizi Žebotove knjige, še predno so izšle. Eden od vzrokov, da so leta 1986 in 1988 nacrtovali tajno hišno preiskavo v Mohorjevi založbi, so bili tudi kontakti z emigracijo, v prvi vrsti pa priprave za tisk zadnje Žebotove knjige (Filipic, 2013). V Neminljivi Sloveniji, ki je Žebotovo življensko delo, avtor obravnava slovensko zgodovino od Majniške deklaracije pa vse do leta 1988. Prepletajo se njegovi lastni 297 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 spomini – dejavnosti v predvojni Jugoslaviji, v casu okupacije do italijanske okupacije v Sloveniji, rimski casi, ZDA, izkušnje z jugoslovanskim režimom, srecanja s pomembnimi Slovenci, kot so bili npr. Anton Korošec, Lambert Ehrlich, Marko Natlacen, Miha Krek in drugi – in analize slovenske politicne in gospodarske zgodovine ter aktualne situacije. Objavil je tudi razlicne dokumente, tako Ehrlichovo spomenico, svoj odgovor Kardelju, pa tudi pisma, ki jih je razpošiljal na razlicne naslove v tujini in v Sloveniji. ZAKLJUCEK Ekonomist Ciril Žebot je bil sodelavec Lamberta Ehrlicha in clan Straže. Oboje ga je zaznamovalo za vse življenje. Ostal je zvest stališcem, ki jih je zastopal njegov mentor prof. Ehrlich, ki mu je ostal predan tudi potem, ko je ta umrl nasilne smrti. Zvest pa je ostal hkrati programu Straže. Zavzemal se je za samostojno zedinjeno Slovenijo, tako najprej v Sloveniji, potem v Rimu, kamor se je umaknil po italijanski okupaciji pred gestapom, po ustanovitvi AO in tudi potem, ko je leta 1947 pristal v ZDA, torej v sebi popolnoma tujem svetu. V emigraciji so mu so ocitali, da je svoja stališca spreminjal in opustil cilje Stražarjev, dejansko pa je bil njegov cilj od zacetka do konca vpostavitev samostojne slovenske države. Taktizirati je moral, ker drugace na Zahodu ne bi uspel, upoštevati je moral celotno jugoslovansko vprašanje, ker je Zahod vztrajal pri kontinuiteti Jugoslavije, oz., kot je napisal Arnež: In tja na jugoslovansko pozornico se je moral obrniti, ce je hotel slediti slovenskim igralcem, ki so bili postavljeni v slovensko-jugoslovansko igro. [...] Popreje je na umišljenih razvalinah Jugoslavije hotel zgraditi slovensko državo. Ko pa se je zavedal, da ruševin ni in da Jugoslavija še stoji, se je moral zadovoljiti z upanjem, da bo po poti politicne evolucije Slovenija v okviru Jugoslavije uživala vedno vecjo svobodo za uveljavljanje svoje eticne identitete na vseh podrocjih narodnega udejstvovanja (Arnež, 2006, 469). V ZDA je bil profesor za primerjalno gospodarstvo na univerzah v Pittsburghu in Washingtonu. Ob svojem strokovnem delu je zelo natancno preuceval tudi politicne in gospodarske razmere v Sloveniji oz. v Jugoslaviji in svoje izsledke redno publiciral. Poleg številnih predavanj po Združenih državah, pa delno tudi v Evropi (Berlin, Praga), je zapustil precej obsežno publicisticno delo: razprave, knjige, politicne in gospodarske komentarje, in to tudi v zelo prestižnih casopisih, kot sta Washington Post in New York Times. Najgloblje je posegel v slovenske zadeve s svojimi dvemi knjigami Slovenija, vceraj, danes jutri in z monografijo Neminljiva Slovenija. Budno ga je spremljala Udba, podobno kot njegovega sodobnika in znanca Branka Pistivška (Friš & Hazemali, 2017). Poleg Jeze je bil Žebot za komunisticno oblast eden najvecjih nasprotnikov v emigraciji. Bil je odlocen protikomunist od vsega zacetka in je to tudi ostal. Stane Kavcic je spravil Kardelja in druge komuniste na vrhu v precejšnjo zadrego, ko mu je avgusta 1968 dovolil obisk v domovini. Prav to je tudi pripomoglu 298 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 Sl. 2: Naslovnica prve izdaje knjige Neminljiva Slovenija (1988). 299 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 k temu, da so ga odstavili. Posebno razburila pa je Kardelja Žebotova intervencija za slovenske ceste pri Mednarodni banki v zvezi s slovensko cestno afero. Senator Lausche se je od Žebota poslovil na pogrebu. V njem je videl odlocnega borca za clovekove pravice in svobodo za Ameriko in Slovenijo (Slovenska država, 1989, 3). 300 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 CIRIL ŽEBOT. THE QUEST FOR INDEPENDENT SLOVENIA Tamara GRIESSER-PECAR Study Centre for National Reconciliation, Tivolska 42, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: tamara.griesser@gmx.at ABSTRACT Ciril Žebot was a member of the Academic Club Straža and a close associate of prof. Lambert Ehrlich. He stood up for a united and sovereign Slovenia. Secret police VOS made preparations for his “liquidation”. The Gestapo was following him since 1941, so after the Italian capitulation in 1943 he withdrew to Rome. He was general secretary of Intermarium. He founded the Action Committee for the United Slovenia. He was Professor of comparative economic systems at the universities of Pittsburgh and Washington. He was considered a leader of the movement for the independent Slovenia. In Canada and in the United States he organized the Movement for an Independent Slovenian State and helped to found the paper Slovenian State. Ciril Žebot had friendly relations with the Senator Lausche, who was of Slovenian origin. He forwarded a number of memoranda to the White House, the State Department and to Congress. In 1968 he was the fi rst time in Slovenia again, he followed an invitation of Stane Kavcic. After the “road affair” he was subject of severe attacks by Edvard Kardelj. Žebot wrote a convincing answer to Kardelj‘s attacks in the brochure The Answer to Edvard Kardelj. The Secret Police followed the political immigrants till the breakdown of the Communist regime, especially also Ciril Žebot, who was considered as one of the greatest opponents. He left quite numerous publications, a number of scientifi c books and political and economic contributions. He published two books entitled Slovenia Yesterday,Today and Tomorrow, in 1967 and 1969 and in 1988 the monograph Timeless Slovenia. Žebot‘s books were prohibited in Slovenia. Keywords: Ciril Žebot, Lambert Ehrlich, United Slovenia, Action Committee for the United Slovenia, Miha Krek, Intermarium, Stane Kavcic, Edvard Kardelj, Road Affair 301 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 VIRI IN LITERATURA Ameriška domovina. Cleveland, 1919–2008. Arnež, J. A. (2004): Akcijski odbor za zedinjeno in suvereno slovensko državo. Sejni zapisniki 1946–1947. Ljubljana, Washington, Studia Slovenica. ARS, AS 1660 – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana (ARS), Osebna zbirka Izidorja Cankarja (AS 1660). ARS, AS 1931 – ARS, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialisticne republike Slovenije, 1918–2004 (AS 1931). AS – Arhiv Straže, Ljubljana. Kavcic, S. (1988): Dnevnik in spomini (1980–1987). Bavcar, I. & J. Janša (ur.). Ljubljana Casopis za kritiko znanosti. Kocbek, E. ( 1972): Tovarišija. V: Izbrano delo 1. Ljubljana, Mladinska knjiga. Rot, A. (ur.) (2009): Bojevnika za svobodo in slovenstvo. France Dolinar in Ruda Jurcec. Epistolae 1947–1975. Viri 28–29. Ljubljana, Arhivsko društvo Slovenije. Rus, V. (1992): Zapiski iz življenja Josipa Rusa. Ljubljana, Društvo piscev NOB Slovenije. Slovenska država. Rim, Akcijski odbor za zedinjeno in suvereno Slovensko državo, 1946. Slovenska država. Toronto, 1967. Službeni list SFRJ. Beograd, 21, 21. 6. 1967. Straža v viharju. Ljubljana, 1934–1941. Šturm, L., Dornik Šubelj, L. & P. Celik (ur.) (2003): Navodila za delo varnostnih organov v SR Sloveniji. Viri 21. Ljubljana, Arhivsko društvo Slovenije. Vodušek Staric, J. (1994): »Dosje« Mackovšek. Viri 7. Ljubljana, Arhivsko društvo Slovenije. Vrecar, M. (2002): Ehrlichova spomenica za Vatikan 14. aprila 1942. Acta ecclesiastica Sloveniae, 24, 619–634. Arnež, J. A. (2002): SLS, Slovenska ljudska Stranka / Slovenian People‘s Party 1941– 1945. Ljubljana, Washington, Studia Slovenica. Arnež, J. A. (2006): Ciril Žebot in njegov politicni nastop. Ljubljana, Washington, Studia Slovenica. Debeljak, T. (1968): Dr. Tine Debeljak. Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires, 20, 179–194. Debeljak, T. (1975): Trideset let zdomske emigracijske književnosti 1945–1975. Zbornik Svobodne Slovenije 1973-1975, Buenos Aires, 24, 381–437. Dežman, J. & H. Filipic (ur.) (2013): Vroce sledi hladne vojne. Meja med Slovenijo in avstrijsko Koroško v letih 1945 do 1991. Celovec, Mohorjeva. Enciklopedija Slovenije (2001): Encikopedija Slovenije. 15. zvezek: Wi-Ž. Dermastia, A. (ur.). Ljubljana, Mladinska knjiga. Filipic, H. (2013): Nacrtovana udbovska posega v Mohorjevi hiši v Celovcu. Koledar Mohorjeve družbe za leto 2013. Celovec, Mohorjeva, 87–102. Friš, D. (1995): Korespondenca Kazimirja Zakrajška, O.F.M. (1928–1958). Viri 8. Ljubljana, Arhivsko društvo Slovenije. 302 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 Friš, D. (2005): Delovanje slovenskih franciškanov v ZDA pred II. svetovno vojno: „Ljubi Bog je poslal Franciškane v Ameriko“. Studia Historica Slovenica, 5, 1–3, 457–482. Friš, D. & D. Hazemali (2017): Slovenski glas in Branko Pistivšek pod nadzorom Službe državne varnosti. Annales, Ser. hist. sociol., 27, 4, 807–822. Godeša, B. (1999): Pobuda patra Kazimirja Zakrajška za ustanovitev samostojne slovenske države poleti 1941. Prispevki za novejšo zgodovino, 39, 2, 103–122. Godeša, B. (2002): Ehrlich in zasnova slovenske države. V: Škulj, E. (ur.): Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje, Mohorjeva družba, 279–308. Griesser-Pecar, T. (2002): Umor prof. Lamberta Ehrlicha. V: Škulj, E. (ur.): Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje, Mohorjeva družba, 309–319. Griesser-Pecar, T. (2013): Škof dr. Maksimiljan Držecnik. Studia Historica Slovenica, 13, 2–3, 585–601. Griesser-Pecar, T. (2015a): Katoliška cerkev na Slovenskem leta 1945. Studia Historica Slovenica, 15, 399–418. Griesser-Pecar, T. (2015b): Likvidacija Ehrlicha. V: Juhant, J. & M. Centa (ur.): V zvestobi narodu in veri. Znanstvena knjižnica 13. Ljubljana, Teološka fakulteta, 56–63. Griesser-Pecar, T. & F. M. Dolinar (1996): Rožmanov proces. Ljubljana, Družina. Ivešic, T. (2013): Delovanje dr. Franca Kulovca na celu SLS in kljucni dogodki pred vojno. Casopis za zgodovino in narodopisje, 84 = 49, 1, 83–118. Ivešic, T. (2015): “Compared to Him the Prisoners are Innocent People”. Fall of Milovan Djilas (1948–1954). Studia Historica Slovenica, 15, 2–3, 677–708. Jenuš, G. & Friš, D. (2017): Specialna vojna. Prispevek o ukrepih jugoslovanskih organov za notranje zadeve pri nadzoru državne meje in v boju proti »zunanjim« in »notranjim sovražnikom«. Annales, Ser. hist. sociol., 27, 4, 777–792. Juhant, J. (2001): Konformizem in odpor. Cerkev na Slovenskem med odporom režimu in konformizmom. V: Kvaternik, P. (ur.): V prelomnih casih. Rezultati mednarodne raziskave Aufbruch (1995–2000). Cerkev na Slovenskem v casu komunizma in po njem. Ljubljana, Družina, 257–276. Klemencic, M. (2011): Življenje in delo ameriškega politika slovenskega porekla Franka Lauscheta s posebnim ozirom na slovenske zadeve. Studia Historica Slovenica, 11, 2–3, 735–761. Klemencic M. (2013): Jurij Trunk: duhovnik, narodni buditelj, publicist, izseljenec. Studia Historica Slovenica, 13, 2–3, 621–637. Kosmatin Fras, M. et al. (2011): Slovenika. Slovenska nacionalna enciklopedija, P–Ž. Ljubljana, Mladinska knjiga. Kozlevcar, I. (2007): Dopisovanje med Danielom Šerkom in Mirkom Javornikom II, Riccione, 29. 3. 1946. Zaveza, 65, 83–92. Levy, P. (2007): The Intermarium: Wilson, Madison, and East Central European Federalism. Bocca Ration, Florida, Diss. Osebnosti (2008a): Veliki slovenski biografski leksikon. Zv. 1: A–L, Stanonik, T. (ur.). Ljubljana, Mladinska knjiga. Osebnosti (2008b): Veliki slovenski biografski leksikon. Zv. 2: M–Ž, Brenk, L. (ur.). Ljubljana, Mladinska knjiga. 303 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tamara GRIESSER-PECAR: CIRIL ŽEBOT. PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO, 277–304 Maver, A. (2013): Paradoks Vekoslava Grmica. Studia Historica Slovenica, 13, 2–3, 603–620. Maver, A. & T. Ravnikar (2017): Zastrta znamenja. Vprašanje desidentstva Katoliške cerkve v Sloveniji v obdobju »vzhodne politike« in revija Znamenje. Annales, Ser. hist. sociol., 27, 4, 793–806. Micic, A. (2004): Cenzura v tisku – Mladina in oblast od 1985 do osamosvojitve. Ljubljana dipl. Univerza Ljubljana. http://www. dk.fdv.uni-lj.si/dela/Micic-Aleksander.pdf (1. 1. 2015). Mlakar, B. (2002): Delovanje stražarjev med drugo svetovno vojno. V: Škulj, E. (ur.): Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje, Mohorjeva družba, 257–278. Mlakar, B. (2007): O percepciji oziroma o odnosu do vprašanja demokracije pri akademskem društvu Straža. V: Pirjevec, J. & J. Pleterski (ur.): Problemi demokracije na Slovenskem v letih 1918–1941: zbornik prispevkov na simpoziju 7. in 8. decembra 2006. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 279–290. Mlakar, B. (2013): Žebot, Ciril (1914–1989). V: Slovenska biografija. Ljubljana. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi893138 (1. 1. 2015). Novak, B. (1995): Geneza slovenske državne ideje med emigracijo. V: Grafenauer, B. et al. (ur.): Slovenci in država: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 295–305. Perenic, U. (2013): Beno Zupancic in njegova pripoved o med- in povojni Ljubljani. Studia Historica Slovenica, 13, 2–3, 767–778. Rahten, A. (2012): »Zgodovinska vrnitev domov«. Obnova kršcanske demokracije ob osamosvojitvi Slovenije. Studia Historica Slovenica, 12, 2–3, 293–309. Repe, B. (2011): Kdo in kaj je bil Edvard Kardelj? Studia Historica Slovenica, 11, 2–3, 369–404. Ribicic, M. (1967): Slovenski narod in skupnost jugoslovanskih narodov. Teorija in praksa, 4, 8–9, 1252–1267. Roter, Z. (2013): Padle maske. Od partizanskih sanj do novih dni. Ljubljana, Sever & Sever. Roessmann, M. (1989): Življenje in delo dr. Cirila Žebota. Slovenska država, Toronto, XL, 1–2, 5 in 7. Saje, F. (1952): Belogardizem. Ljubljana, Slovenski knjižni zavod. Stare, M. (1954): Narodni odbor za Slovenijo. Namen naše narodne politike. Buenos Aires, Svobodni pogledi 3, Buenos Aires, Založba Svobodna Slovenija. Šela, A. & D. Friš (2017): Nova revija v primežu Službe državne varnosti. Annales, Ser. hist. sociol., 27, 4, 823–836. Vidovic-Miklavcic, A. (2002): Ehrlich – duhovni vodja stražarjev. V: Škulj, E. (ur.): Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje, Mohorjeva družba, 197–207. Žebot, C. (1967): Vceraj, danes, jutri. Celovec, samozaložba. Žebot, C. (1969a): Odgovor Edvardu Kardelju. Celovec, samozaložba. Žebot, C. (1969b): Vceraj, danes, jutri. Celovec, samozaložba. Žebot, C. (1988): Neminljiva Slovenija. Spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije. Celovec, samozaložba. 304 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Received: 2016-02-20 DOI 10.19233/AH.2018.13 Original scientific article MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE REPUBLIKE SLOVENIJE Tomaž KLADNIK Katedra vojaških ved Centra vojaških šol Slovenske vojske, Engelsova ulica 15, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: tomaz.kladnik@mors.si IZVLECEK Avtor na podlagi proucevanja in primerjave dokumentov iz Arhiva Republike Slovenije in izbrane literature, na primeru disidenta in politicnega emigranta Mirka Javornika, obravnava delovanje Službe državne varnosti Republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialisticne republike Slovenije v boju proti »peti in šesti koloni«, kot skupnemu nasprotniku jugoslovanskega komunisticnega sistema. Zvezna in republiške službe državne varnosti so tako izdelovale analiticne preglede delovanja posameznih nasprotnikov sistema živecih v Jugoslaviji, kot tudi politicnih emigrantov, katerih delovanje je vplivalo na disidentstvo doma. Kljucne besede: Mirko Javornik, Služba državne varnosti, Socialisticna republika Slovenija, peta in šesta kolona, disidenti, politicna emigracija MIRKO JAVORNIK COME INTERESSE DEL SERVIZIO DI SICUREZZA DI STATO NELLA REPUBBLICA SOCIALISTA DELLA SLOVENIA SINTESI Sulla base dello studio e della comparazione dei documenti conservati presso l'Archivio della Repubblica della Slovenia e della bibliografi a scelta, prendendo in esame il caso del dissidente e emigrante politico Mirko Javornik, l'autore tratta l'operato del Servizio di sicurezza dello Stato (faceva parte del Secretariato degli interni) della Repubblica socialista di Slovenia nella lotta contro «la quinta e sesta colonna» come nemico comune del sistema comunista jugoslavo. I servizi di sicurezza a livello centrale e delle repubbliche avevano cosě prodotto analisi delle attivitŕ dei singoli avversari del sistema in Jugoslavia e pure tra gli emigrati politici i quali avevano avuto una certa infl uenza tra i dissidenti a casa. Parole chiave: Mirko Javornik, Servizio di sicurezza dello Stato, Repubblica socialista di Slovenia, quinta e sesta colonna, dissidenti, emigrazione politica 305 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 UVOD Vse do razpada Socialisticne federativne republike Jugoslavije (SFRJ) obsedenost z nasprotniki komunisticnega sistema, poimenovanimi tudi kot notranji in zunanji sovražnik ali kot kontrarevolucija (Jenuš & Friš, 2017, 783–784; glede Katoliške cerkve s tem v zvezi prim. Maver & Ravnikar, 2017, predvsem 794–796), tudi kot sredstvo poenotenja jugoslovanskih narodov in narodnosti ni bila prisotna samo v medijih in strokovni literaturi. Tako na primer Milo Boškovic v knjigi Šesta kolona sklene, da mednarodne reakcionarne sile, ki izvirajo iz »imperialisticnih in hegemonisticnih interesov velikih sil in blokovskih organizacij«, niso bile edini dejavnik, ki je ogrožal neodvisnost in suverenost države. S svojim položajem in usodo naj ne bi bile zadovoljne tudi sile »notranjega odpora«, ki naj bi izvirale iz »razrednih struktur, ter sile, ki so bile poražene v casu socialisticnega razvoja«. Tako naj bi se v povezavi obeh oblikovala skupna fronta sovražnega delovanja proti Jugoslaviji, in to na relaciji: tuje obvešcevalne službe – ekstremna emigracija – notranji sovražnik (Boškovic, 1985, 457–458). Podobno je o »sovražni emigraciji« z zahoda, ki naj bi si po drugi svetovni vojni prizadevala spodkopati ureditev Jugoslavije in ponovno uvesti kapitalisticni sistem, zapisano v brošuri z naslovom Boj proti kontrarevolucionarnemu delovanju, ki se je uporabljala kot del ucbenika za predmet socialisticno samoupravljanje v Jugoslaviji, ta pa se je izvajal po programu politicnega izobraževanja in vzgoje vojakov in mornarjev Jugoslovanske ljudske armade. V nadaljevanju brošure je zapisano, da naj bi te iste zahodne sile, predvsem NATO (North Atlantic Treaty Organization – Organizacija severnoatlantskega sporazuma), v mirnodobnih razmerah izkorišcale emigracijo za propagandno, obvešcevalno in teroristicno dejavnost, v vojni pa naj bi bila njihova vloga v sestavi »specialnih, diverzantskih in obvešcevalnih skupin za organiziranje sil odpora, nadalje v aparatu za psihološko–propagandno delovanje in za udeležbo pri organiziranju in vzpostavljanju oblasti na zacasno zasedenem obmocju« (Susic, 1985, 20). Zelo resno in poglobljeno so to domnevno grožnjo obravnavali tudi organi oblasti SFRJ. Tako je Zvezni svet za zašcito ustavne ureditve SFRJ na svoji 16. seji dne 9. 7. 1976 obravnaval oceno sovražnih sil, ki naj bi delovale proti SFRJ. Ceprav naj bi bile skupine in posamezniki, ki so sodili med navedene sovražne sile, razlicnih ideoloških, nazorskih, verskih in nacionalnih opredelitev, so jih poimenovali in definirali pod skupnim pojmom peta in šesta kolona. V gradivu, ki so ga pod vodstvom Zveznega sekretariata za notranje zadeve pripravljali še sekretariati za notranje zadeve republik in pokrajin ter službe v Jugoslovanski ljudski armadi in v Zveznem sekretariatu za zunanje zadeve, so oba pojma poskušali tudi definirati (ARS, AS 1931, 1461, 1000-8). Po njihovi definiciji naj bi peto kolono sestavljale skupine in posamezniki v državi, ki so, »kot razredni sovražniki in idejni nasprotniki socialisticnega in samoupravnega sistema, aktivno in organizirano spodkopavali sistem z glavnim ciljem zrušitev le tega«. Pri tem naj bi bile sile pete kolone pripravljene, da možne krizne situacije v državi izkoristijo za poziv k zunanji intervenciji, oziroma, da se prikljucijo silam agresorja, v kolikor bi do agresije na SFRJ prišlo. V to skupino pa so hkrati vkljucevali posameznike, ki naj bi svojo protijugoslovansko delovanje aktivirali šele v casu agresije. Po oceni 306 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 Zveznega sekretariata za notranje zadeve je ta skupina »notranjih sovražnikov« štela okoli 150.000 oseb (ARS, AS 1931, 1461, 1000-8). S pojmom šesta kolona so po drugi strani oznacevali sovražne sile v tujini, ki naj bi jih oblikovali in podpirali tuji »reakcionarni faktori« in naj bi se rekrutirale predvsem iz delov jugoslovanske »ekstremne emigracije« in posameznikov, ki so bili po poreklu iz Jugoslavije. Le-ti naj bi v casu krize oziroma agresije na državo izvajali diverzantsko teroristicne, vohunske in druge oblike subverzivnega delovanja proti in v Jugoslaviji, oziroma naj bi se s svojimi silami vkljucili v oborožene sile agresorja in bili v njihovi sestavi zadolženi za zgoraj navedene in druge specialne naloge (ARS, AS 1931, 1461, 1000-8; Friš & Hazemali, 2017, 807–822). Kot predstavnika obeh kolon bi lahko izpostavili dr. Jožeta Pucnika, ki je »slovenski politicni prostor zaznamoval že v 60-tih letih s svojo disidentsko vlogo, ko režimu ni dovolil, da bi ga utišal. Za to svojo upornost je placal visoko ceno. Doletela ga je skoraj sedemletna zaporna kazen, zatem pa »izgon« iz domovine« (Pesek, 2011, 439; prim. še Maver & Friš, 2013, 198–200; Šela & Friš, 2017, 825). PRIMER MIRKA JAVORNIKA Razen splošnih analiz in ocen delovanja, kot jih navajam v uvodu clanka, so zvezna in republiške službe državne varnosti izdelovale analiticne preglede delovanja posameznih nasprotnikov sistema, živecih v Jugoslaviji, kot tudi politicnih emigrantov, katerih delovanje je vplivalo na disidentstvo doma (Friš & Hazemali, 2017). Tako so v uvodu v dokumentu, ki nosi naslov »Aktivnosti slovenskega politicnega emigranta Mirka Javornika« (dalje: dokument), ki je datiran v Ljubljani februarja 1985, zapisali (ARS, AS 1931, 15-1985, 701): Analiticni pregled delovanja slovenskega politicnega emigranta in vojnega zlocinca Mirka Javornika je opravljen z namenom celovitejšega analiticno – operativnega in širše varnostnega premisleka znacilnosti delovanja nosilca obdelave in njegove vloge med slovensko politicno emigracijo, predvsem med strukturo državarsko usmerjenih slovenskih politicnih emigrantov. Posebna pozornost pa je bila namenjena opredelitvi narave Javornikovih stikov s somišljeniki, znanci in drugimi varnostno zanimivimi osebami v Sloveniji, zamejstvu in Evropi. Poudarek je bil namenjen predvsem identifi kaciji možnih Javornikovih somišljenikov – zagovornikov intermariuma, samostojne in velike Slovenije ipd. – ki bi bili sposobni samostojno ali v spregi z notranjo oziroma zunanjo reakcijo tudi po smrti nosilca obdelave zastopati nacionalisticne in srednjeevropske koncepcije nadaljnjega politicnega razvoja slovenskega naroda. Dokument je nastal na osnovi operativno zbranega dokumentarnega gradiva Službe državne varnosti Republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialisticne republike Slovenije (SDV) in na osnovi pregleda Javornikove publicisticne dejavnosti v emigraciji in drugih zanjo varnostno zanimivih gradiv. S prilogami obsega 86 strani in je razdeljen v pet poglavij. V prvem so obravnavani varnostni vidiki delovanja 307 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 Sl. 1: Mirko Javornik (Pero in cas II., 1980, 521). Mirka Javornika, in sicer: protikomunisticno delovanje v casu med obema vojnama; znacilnosti »kolaborantske aktivnosti med NOB« (propagandno–publicisticno dejavnost, mladi intelektualci Slovenske ljudske stranke (SLS), sodelovanje s stražarji in ostala protikomunisticna dejavnost) in »sovražno« delovanje v emigraciji (splošne znacilnosti delovanja, propagandna dejavnost proti SFRJ, »kot clankar«, publicist in propagandist ter obvešcevalno – informativna dejavnost). V drugem poglavju, ki nosi naslov »Vprašanje politicne usode Slovenskega naroda« obravnavajo Javornika v povezavi s stražarskim gibanjem in z idejo svobodne Slovenije ter zveze srednjeevropskih narodov. Tretje in cetrto poglavje obravnavata operativno spremljanje Javornikovega delovanja in njegove zveze po letu 1965 na Tržaškem, Koroškem, med slovensko politicno emigracijo ter njegove povezave v domovini. V prilogah so: program 15 tock SLS, slovenska izjava, spremno pismo, kriticna analiza programa 15 tock Slovenske ljudske stranke ter mnenje mlajših intelektualcev SLS o odprtih vprašanjih (ARS, AS 1931, 15-1985, 701; o SLS v emigraciji gl. recimo Rahten, 2012, 293 ss.). 308 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 ŽIVLJENJE MIRKA JAVORNIKA Pisatelj, urednik in prevajalec Mirko Javornik se je rodil v Cerknici 26. 9. 1909 in umrl v Washingtonu 1. 5. 1986 (Enciklopedija Slovenije 4, 1990, 276). Zelo podrobna predstavitev življenja in dela Mirka Javornika izpod peresa Tineta Debeljaka je bila objavljena leta 1980 v reviji Meddobje z naslovom Mirko Javornik – pisatelj (za sedemdesetletnico ob izidu knjige Pero in cas II.), ki v uvodu, »da postavim pisatelja Mirka Javornika v njegov cas in prostor« zapiše njegove »življenjske podatke«, ki mu jih je posredoval univerzitetni profesor Martin Jevnikar iz Trsta (Debeljak, 1980, 289–290). Omenjeni clanek je bil tudi eden od virov oziroma »drugih varnostno zanimivih gradiv«, ki so jih uporabili v dokumentu (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). Mirko Javornik se je rodil v proletarski družini, oce je bil delavec v železarni v Škednju v Trstu, nato pa v Clevelandu v Združenih državah Amerike, od koder se ni vec vrnil ter se je s sinom srecal šele tik pred smrtjo leta 1961. Šolal se je v ljudski šoli v Cerknici, nato obiskoval gimnazijo do koncane šeste šole v zavodu Št. Vid pri Ljubljani, zadnji dve leti pa je bil gojenec Marijanišca v Ljubljani ter je leta 1929 maturiral na klasicni gimnaziji. Nadaljeval je s študijem slavistike in nato prava, vendar nobenega ni dokoncal in se je raje odlocil za svobodni pisateljski poklic. Potoval je po Evropi, med drugim je bil v Kataloniji, na Kanarskih otokih, pa tudi v Palestini in Maroku. Decembra leta 1935 je postal glavni urednik novoustanovljenega popoldanskega dnevnika Slovenski dom, kar je ostal do odhoda v emigracijo 5. maja 1945 (Debeljak, 1980, 290; Perenic, 2013, 767–778). Javornik se je tik pred napadom Nemcije na Jugoslavijo odlocil, da z drugimi javnimi delavci, casnikarji in publicisti, skupaj z jugoslovansko vlado, zapusti domovino in se vkljuci v boj za njeno ponovno osvoboditev. Na Palah pri Sarajevu so dohiteli vlado, pri Nikšicu pa so letala pobrala samo vladne ministre, ostale pa so napotili v Boko Kotorsko, kjer naj bi se vkrcali na angleško podmornico, ki naj bi prišla iskat diplomatske predstavnike zavezniških držav (gl. tudi Ivešic, 2013, zlasti 109–111). Vendar podmornice zaradi italijanskega letalskega napada ni bilo in iz Herceg Novega so se po kopnem vrnili v Ljubljano, kjer je Javornik ponovno prevzel urednikovanje Slovenskega doma (Debeljak, 1980, 323–324). V skupini politikov in intelektualcev, ki so nameravali zapustiti domovino in jim to zaradi pomanjkanja prevoznih sredstev ni uspelo, so bili ob Javorniku še: dr. Engelbert Besednjak, dr. Josip (tudi Jože) Bitežnik, dr. Milko Brezigar, dr. Lambert Ehrlich, dr. Albert Kramer, dr. Drago Marušic, dr. Otmar Pirkmajer in dr. Ciril Žebot (Bajc, 2002, 140). V dokumentu pa se navaja, da so skupino »casnikarjev«, ki so želeli skupaj z vlado pobegniti v tujino, sestavljali Erlich, Besednjak, Žebot, Slapšak, Krošelj, Jurcec in Debeljak (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). Že ko je prevzel uredništvo Slovenskega doma, posebej pa še med vojno, »se (je) s tem dokoncno opredelil za katoliški tabor in postal s svojimi clanki borec zoper komunisticno vdiranje v slovensko kulturo. […] Protikomunisticno propagando je okrepil zlasti v casu vojne. To obdobje opredeljuje na eni strani Javornikova odkrita kolaboracija z okupatorji in na drugi strani politikantski poskusi, da bi se uveljavil v vodstveni strukturi katoliškega tabora«. Javornikovo publicisticno in drugo dejavnost med vojno pa so v dokumentu ocenili kot »skrajno sovražno do narodnoosvobodilnega gibanja, osvobodilne fronte in 309 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 Komunisticne partije Slovenije, po njegovem mnenju bi pomenila prevlada komunisticne partije unicenje sleherne individualnosti, katere dosledni zagovornik je bil.« Kot vrhunec Javornikove »kolaborantske« dejavnosti so v SDV ocenili objavo »Crnih bukev o delu komunisticne OF proti slovenskemu narodu«, ki naj bi jih napisal po narocilu »domobranstva in podzemskega protiokupatorskega tajnega vodstva«. Kljub temu, da so Javorniku v dokumentu ocitali vojno zlocinstvo in kolaboracijo, je v dokumentu ob zakljucku obravnave njegovega medvojnega delovanja zapisano, da »je bilo sodelovanje Javornika z okupatorjem zabeleženo predvsem v casu nemške okupacije«. Vcasu italijanske okupacije formalno naj ne bi bil clan nobene organizacije, v casu nemške pa je »poleg sodelovanja v razlicnih organizacijah, ki so bile bolj ali manj namenjene obvešcevalnemu delovanju z Nemci, navezoval tudi osebne stike z okupatorjem.« Kot neposredni dokaz »kolaboraracionisticnega in protinarodnega delovanja je bilo zaslišanje Vita Kreigherja, ki sta ga med drugim izvajala tudi Javornik in Skoberne, ki sta skušala od Kreigherja izsiliti pristanek, da ju bo v primeru prihoda partizanov šcitil, na kar naj bi Kreigher tudi pristal« (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). Skupaj z drugimi znanimi publicisti, pisatelji in profesorji je Javornik sodeloval tudi pri usposabljanju castnikov Slovenskega domobranstva oziroma pri izvedbi njihove dvodnevne ideološke vzgoje (Mlakar, 2003, 222; prim. Kladnik, 2016). Sicer pa je imel odlocilno vlogo pri ustanavljanju Slovenskega domobranstva general Leon Rupnik, ki je jeseni 1944 postal glavni inšpektor le-tega (Mlakar, 2011, 491). V Slovenskem domu so ob ustanovitvi Slovenskega domobranstva zapisali, da je »Slovensko domobranstvo edini, od vsega slovenskega naroda, kjer koli on prebiva, priznani zakoniti zašcitnik miru, reda in delovnega napredka« in v celostranskem clanku z naslovom Dokazila o izdajski zaroti slovenskih komunistov in Badoglijeve vojske proti slovenskemu narodu na Slovenskem s podnaslovom Kako je general Cerutti, poveljnik divizije Isonzo, izrocil Novo mesto in vse orožje komunistom partizanskemu gibanju ocitali kolaboracijo z Italijani (Slovenski dom, 2. 10. 1943, 2; Kladnik, 2013, 569–583). Tako bi lahko ocenili, da je bila glavna zamera Komunisticne partije Slovenije Javorniku prav njegova publicisticna dejavnost in javni nastopi, v katerih je nastopal proti nacinu delovanja partije ter s tem izpodbijal njeno legitimnost delovanja, saj je v uvodni opombi v Crnih bukvah, ki jih je uredil, zapisano, da »pricujoca knjiga vsebuje izbor dejstev in dokumentov, katerih namen je neizpodbitno dokazati, da je tako imenovano »slovensko narodno-osvobodilno gibanje« ali »Osvobodilna fronta« kot del 'Antifašisticnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije' bilo in je docela komunisticno ter istovetno s 'Komunisticno partijo Slovenije' – in po njej s Kominterno – z njenimi nacrti, njenimi cilji, torej istovetno s cilji sovjetskega imperializma v Evropi« (Crne bukve, 1944, 3; Griesser-Pecar, 2013, 585–601). Ob tem velja izpostaviti tudi stališce ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je »trdno stal na stališcu papeževe okrožnice Divini redemptoris in odklanjal komunizem iz verskih razlogov. Med vojno pa se je pri okupatorju zavzemal za številne žrtve« (Griesser-Pecar, 2011, 613). Debeljak je ocenil, da so Crne bukve najpomembnejši del Javornikovega publicisticnega ustvarjanja oziroma pravi »Zolajevski 'J'acusse!' OF-revolucije, nastale in vodene po Kominterni v Stalinovem imenu in z metodami zavestnega in najdoslednejšega stalinizma« (Debeljak, 310 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 1980, 324). Tudi Saje v svoji knjigi Belogardizem kot glavni ocitek Javorniku izpostavlja to, da je skupaj s kaplanom Francem Glavacem v uredniških prostorih casnika Slovenec »marljivo pisal in tiskal razne letake tako imenovanega Slovenskega narodnega gibanja proti narodnoosvobodilni borbi« (Saje, 1952, 100). Po drugi strani je v dokumentu SDV zapisano, da je »iz arhiva visokega komisariata v Ljubljani razvidno, da je bil Javornik agent Inteligent Service. Imel je zveze tudi s polkovnikom Ilijem Mikicem, šefom jugoslovanske obvešcevalne službe. Aktiven je bil v razširjanju angloameriške propagande, imel je stike s profesorji navideznih krožkov angleškega jezika, ki so bili dejansko agenti angleškega Secret Service« (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). Javornik naj bi imel povezave tudi s cetniškim štabom generala Prezlja. Tako je sodeloval na konferenci v cetniškem štabu na Polici, na katerem so razpravljali o usodi ameriških padalcev, ki so morali 25. decembra 1944 s padali odskociti na obmocje Slovenije in so bili zbrani pri Notranjskem odredu (Griesser-Pecar, 2004, 243–245). Na strankarskem politicnem podrocju je v casu vojne Javornik samostojno oziroma s somišljeniki, sodelavci v Slovenskem domu, in z nekaterimi stražarji nasprotoval politiki uradne SLS ter v uvodnikih tega casopisa kritiziral politiko »starih«. Skupaj s politicnim vodstvom Straže je 13. junija 1943, podpisani kot skupina »vec mlajših intelektualcev SLS«, s Slovensko izjavo odgovoril na 15 tock, s katerimi je SLS junija 1943 obrazložila svoj narodni in državni pravni program. V izjavi so avtorji poudarili potrebo po naslonitvi na zavezniške sile, po obrambi pred nemškim pritiskom s severa ter povezavi vseh Slovencev v Veliki Sloveniji (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). Maja 1945 se je Javornik umaknil na Koroško, kjer je bil tolmac angleških zasedbenih sil, kar je potem nadaljeval v Rimu do marca leta 1948. Maja istega leta je prišel v Trst, kamor so ga poklicali, da bi prevzel uredništvo Demokracije, tednika Slovenske demokratske zveze. Vendar je namesto tega prevzel mesto glavnega urednika porocil v slovenskem jeziku na zavezniškem Radio Trst II. Bil je politicni komentator, napovedovalec, igralec in pevec pri radijskem zboru. Vodil je razlicne tematske radijske oddaje. Oktobra 1960 je iz Trsta odšel v Združene države Amerike (Debeljak, 1980, 290). V tem obdobju je Javornikova družina, žena s tremi otroki, po desetletju locenega življenja, prišla k njemu v Trst, od koder so se vsi preselili v Združene države Amerike (Debeljak, 1980, 335). V Washingtonu je bil v službi na zunanjem ministrstvu. Bil je spremljevalec uradnih gostov iz tujine, najvec iz SFRJ, in tolmac ter prevajalec iz južnoslovanskih jezikov in nemšcine. Delal je tudi za Belo hišo, dokler ni bil leta 1976 upokojen. Žena pa je bila zaposlena v Kongresni knjižnici (Debeljak, 1980, 290). O tem, kako se je družina združila, v knjigi Pero in cas II. Ignacio Augusti zapiše: »Njegova žena in otroci, ki so zaradi stališc in eksila svojega oceta prestali dosti hudih casov, so bili v vasici ob Bohinjskem jezeru prav tedaj, ko jo je obiskal Tito. […] Javornikova žena je poslala dva otroka, tedaj deset in dvanajstletna, da sta šla k maršalu vsak s šopkom poljskega cvetja. Ocetovsko ju je pobožal po licu in vprašal, cigava sta. Javornikovo ime mu je moralo imeti star, sumljiv zven. 'In kje je oce?' 'Ne vemo, ni ga doma.' Maršal je kar tam zapovedal, naj jim pospešijo izdajo potnih listov z izhodnim vizumom. In tako se je zaradi cenene Titove velikodušnosti Javornikova družina po desetih letih locitve spet združila« (Javornik, 1980, 517). 311 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 Podobno je Služba državne varnosti aktivno spremljala tudi druge varnostno in obvešcevalno zanimive in potencialno nevarne politicne nasprotnike (Friš & Hazemali, 2017, 817–820). Na primer podpolkovnika Andreja Glušica, ki je »med drugo svetovno vojno služboval v Beogradu, se v zacetku marca 1942 vrnil v Slovenijo in bil decembra 1943 postavljen za nacelnika štaba Komande Jugoslovanske vojske za Slovenijo. Junija 1944 so ga aretirale nemške okupacijske oblasti in internirale v taborišce Dachau. Po osvoboditvi taborišc se je najprej prebil v Italijo, avgusta 1945 pa je odšel v avstrijsko vojaško taborišce v bližini Salzburga. Ustanovil in vodil je Glavni obvešcevalni center ter organiziral obvešcevalne centre v begunskih taborišcih v Avstriji. Velja za voditelja t. i. Matjaževega gibanja, ki se je razširilo po koncu vojne, ko je v Sloveniji delovalo vec oboroženih skupin« (Coh, 2011, 501). Leta 1949 je odšel v Združene države Amerike, kjer je deloval kot pripadnik ameriške vojske, nazadnje kot pomocnik šefa geodezijskega oddelka s cinom brigadnega generala. Aktiven pa je bil tudi v slovenskem javnem in kulturnem življenju v ZDA (Coh, 2011, 518; Klemencic, 2013, 621–637). JAVORNIKOVA IDEJA SVOBODNE SLOVENIJE IN ZVEZE SREDNJEEVROPSKIH NARODOV Javornik je v svojem publicisticnem delovanju »visoko postavil cistost slovenskega jezika« in »zapel slavospev slovenstvu kot takemu, ki ljubi domovino, hoce delati zanj in ga izpovedovati z vsem svojem življenjem in delom«. V svojem govoru v Trstu leta 1940 je v osrednje mesto slovenstva in vizije o Zedinjeni Sloveniji postavil Franceta Prešerna in naslednje leto, ponovno v Trstu izpostavi, da se mora »vsak Slovenec, naj živi v svobodi ali jarmu, najprej živo in nepreklicno zavedati, da je Slovenec […] in da hiša raste iz temeljev, drevo iz korenin, narod pa iz svobode, katere edina stvarna in bodocnost dajajoca oblika je državna samostojnost« (Debeljak, 1980, 338). V dokumentu SDV povzemajo Debeljakove navedbe Javornikovih nastopov v Trstu in v nadaljevanju, ob analizi drugih Javornikovih nastopov, ocenjujejo, da je bil izhodišcni »motto« Javornikovega delovanja in razmišljanja o slovenskem narodu v misli, da »ima le-ta pravico do svobode in do vsega«, ter navajajo njegovo izjavo v navedku »kar mu po božji volji gre«, z opombo v oklepaju »slovenski narod smatra za najbolj katoliški narod v Evropi«. Sledi misel »slovenstvo pa je tisto, kar nas dela narod, je celota posebne duhovnosti in iz nje rastoce netvarne in tvarne omike ter samosvojega jezika«, ki je ponovno dobesedni Javornikov navedek. Tako je »po njegovem mnenju potrebno ljudi vzgajati k zdravi in koristni samozavesti, kajti dolga, napacna, duhovna in svetna vzgoja naj bi Slovencu vlila obcutek majhnosti in nesposobnosti in ga narodno in politicno jalovila« (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). S svojimi javnimi nastopi na temo slovenskega naroda je Javornik nadaljeval tudi v emigraciji. Leta 1950 je imel v Trstu govor z naslovom Pot in smer, objavljen tudi v njegovi knjigi Pero in cas II. Govoril ga je je na zakljucnem veceru Slovenske prosvete v dvorani služkinjskega doma na Ul. Risorta in v njem dejal, da slovenstvo od vseh Slovencev zahteva sprejem temeljnega in dokoncnega programa za bodocnost narodne celote, v katerem bi le-ta zahteval: »cim vecjo svobodo in samostojnost za ves slovenski narod; združitev cim vec Slovencev pod lastno streho; cim vec cim boljšega kruha; 312 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 napredka in osebne svobode za vse; in za vse Slovence popolno pravico, da o svoji usodi in svojem domu odlocajo sami«. Po Javornikovih besedah je po tem govoru v dvorani, kjer so sedeli vecinoma Primorci, vladalo navdušenje, v politicnih krogih pa ogorcenje, ceš »da si je drznil biti samo Slovenec, brez slehernega neslovenskega politicnega okvira«, in od tedaj naj bi bil v zamejstvu do 1980 o slovenskem državnem gibanju zapovedan molk. (Neodvisna Slovenija, 1983, 39; o vprašanju alternativ obstojecemu državnemu in družbenemu modelu na katoliški sceni v maticni Sloveniji prim. Maver & Ravnikar, 2017, pa tudi Maver, 2013). O istem govoru v dokumentu SDV navajajo, da je Javornik v njem navedel štiri dejstva, ki so opredeljevala Slovenca, in sicer: »priznavati, da si po božji volji in naravnem redu pripadnik slovenske narodne skupnosti; da imaš svoj jezik, vero in gospodarstvo; da si samozavesten, ponosen in pogumen; da sprejemaš brez ozira na strankarsko ali ideološko pripadnost nekaj temeljnih resnic in nacel, od katerih je odvisen obstanek vseh Slovencev«. Javornik je te tocke poimenoval »Slovenski narodno-politicni program«, v katerem se je zavzemal za najvecjo možno svobodo in samostojnost slovenskega naroda, to je »Združeno Slovenijo z razvito gospodarsko, osebno in politicno svobodo«, kar pa lahko uveljavi samo narod, ki ima lastno samostojno državo v katero bi se združili vsi oziroma cim vecje število Slovencev« (ARS, AS 1931, 15-1985, 701; prim. za podoben program Friš & Hazemali, 2017, 811–813). Javornik v uvodu knjige Pero in cas II. zapiše, da je knjiga literarna avtobiografija o vseh oblikah njegovega pisateljevanja, razen politicnega ter obsega »petdeset let službe slovenski besedi in ustvarjanju lepote v njej.« Kljub temu pa kot zapiše ob koncu uvoda, so v »epilogu« knjige tudi ocene njegovega ustvarjanja, s katerim, kot pravi, bi rad dokazal relativnost njegovih del, ki so pogosto izhajale iz njegovih osebnih in politicnih »nagnjenj« (Javornik, 1980, 5–7). O njegovem delu oziroma delih so tako pisali: Ivo Brncic, Edvard Kocbek, Tine Debeljak, Jože Peterlin, Vinko Belicic, Karel Mauser, Josip Vidmar, France Vodnik, Juš Kozak in Ignacio Augusti (Javornik, 1980, 451–519). V svojih ocenah pa se niso opredeljevali zgolj do Javornikovega literarnega ustvarjanja, ampak tudi do njega osebno. Edvard Kocbek, pri katerem so stališca, kot so »cut za zemeljsko in doslednost do samega sebe ter zavzetost za cloveka, vitalizem in upornost« v temelju opredeljevala njegov pogledna svet ter podobo Boga utemeljevala s clovecnostjo in pravicnostjo (Štuhec, 2011, 697; o Kocbeku gl. še Inkret, 2011; Prunk, 2011; Miklic, 2017), v uvodu ocene Javornikovih del, objavljenih v Domu in svetu leta 1935 zapiše: »Najdragocenejši so pisatelji, ki zavracajo prijetne sheme, tradicionalne nacine in tvegajo skok v popolno brezobicnost življenja, zanašujoc se pri tem na genialno korajžo in svariteljstvo iz negotovosti.« (Javornik, 1980, 457). Vidmar v oceni Javornikove crtice Osem ur življenja, objavljeni v Ljubljanskem zvonu leta 1931, med drugim zapiše: »[…] v njegovem pripovedovanju je neka moc, ki je dolocno in sveže predstavotvorna in plemenito sugestivna. Ne moremo je imenovati drugace kot umetniško« (Javornik, 1980, 466). Zavzemanje za samostojno in demokraticno Slovenijo je nato zaznamovala celotno Javornikovo povojno delovanje. Pri tem je sebe oznaceval za »pripadnika gibanja za samostojno slovensko državo in za popolno državno in demokraticno svobodo Slovencev«, vendar se pri tem ni hotel politicno opredeljevati oziroma noce biti clan nobene politicne 313 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 stranke. V svoji publicisticni dejavnosti pa je poudarjal »nujnost lastne države za obstanek slovenskega naroda kot duhovne, etnicne, zgodovinske, kulturne in socialne skupnosti« (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). Javornik je pri tem na posebno mesto postavil Prešerna. V eseju iz leta 1949, je pod naslovom Sto let mrtvi, in živi, France Prešeren, zapisal, da je Prešeren »živel in delal v pomembnem, za Slovence in Evropo usodnem casu. Živel in delal, zlasti pa v bodocnost videl je tedaj med nami skoraj sam.« In tako naj ne bi bil samo ustvarjalec lepote, pri cemer izpostavi Poezije, ampak tudi »vodnik in prerok svojemu ljudstvu«. Z Zdravljico, pa tako Javornik, postane Prešeren »duhovni oce Zedinjene Slovenije«, ki je že v svojem casu razmišljal o »Zedinjeni Evropi« (Javornik, 1980, 395–398). V intervjuju z urednikom zbornika Neodvisna Slovenija Francem Jezo, ki je nastal 11. decembra 1982, je Javornik na vprašanje o bodocnosti slovenskega državnega gibanja, kar je poimenoval »tretja Slovenija«, odgovoril, da si »noben poedinec ali politicno omizje kjer koli izven Republike danes ne upa vec oholo zamahniti cez nas kot utopicne sanjarje, kaj šele, da bi kak samozvani prvak razglašal samostojno državo kot najvecjo nesreco, ki bi lahko zadela slovenski narod […] in celo ljubljanska partijska znanost je v zacetku leta 1982 morala kar tretjino dolgega simpozija posvetiti 'nevarnosti' slovenske državne misli in njeni zgodovini«. Intervju pa zakljuci z besedami Tineta Debeljaka, ki jih je v svojem govoru na 23. slovenskem dnevu v Torontu, 25. junija 1982, ki se ga je udeležilo okoli 3.000 Slovencev iz Kanade, ZDA ter s Koroškega in Slovenije, povedal: »Ustvarimo slovensko domovino najprej v Canadi in drugod v svetu in razširimo jo pozneje na ves narod, a dozori v ideal […] Slovenijo državo […] « (Neodvisna Slovenija, 1983, 39–40). Omenjeni intervju povzema tudi dokument SDV, in sicer z besedami, da slovensko državno gibanje nima le hipoteticne prihodnosti »ampak vedno bolj realno podlago ter vedno vecjo podporo med emigrantskimi strukturami ter se tako približuje prepricanju razlicnih emigrantskih struktur o potrebi po poenotenju delovanja in o vedno vecjih možnostih za to, predvsem po izvolitvi novega predsednika Slovenske ljudske stranke – Slovenske kršcanske demokracije Marka Kremžarja. Ta del slovenske politicne emigracije naj bi vedno bolj težil k uveljavitvi zahteve po samostojni slovenski državi« (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). V Sloveniji je bil Javornik crtan iz vrst slovenskih pisateljev. Prva izdaja leta 1953 izdanega Pregleda zgodovine južnoslovanskih književnosti Stanka Janeža ga ne omenja niti z besedo. To potrjuje, da je bila SDV že v petdesetih letih izjemno aktivna na podrocju cenzure (Šela & Friš, 2017, 834). V drugi izdaji je imel pol strani, iz cetrte izdaje leta 1971 pa so že pripravljene strani pred tiskom odstranili iz knjig, tako da je omemba njegovega imena ostala samo v imenskem kazalu z oznako strani, ki pa je v knjigi ni bilo, ter v drugih geslih, povezanih z njim (Debeljak, 1980, 339). Najvecje ogorcenje, poimenovano tudi afera Gorjup – Javornik, pa naj bi v Sloveniji povzrocila omemba Javornikovega imena v casopisu Delo, uradnem glasilu Socialisticne zveze delovnega ljudstva Slovenije, ki je v svoji dnevni rubriki tujih in domacih zgodovinskih dogodkov na ta dan, 26. 9. 1977, zapisal »1909 – rodil se je slovenski pisatelj, esejist, potopisec in prevajalec Mirko Javornik« (Delo, 26. 9. 1977, 2). »Zaradi te omembe je moral glavni urednik Dela, komaj 38-letni kritik Mitja Gorjup, objaviti v listu dolge, poniževalne samoobtožbe 314 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 in priznati svojo krivdo, urednikovo nepazljivost in za njim so se obtožili še vsi, ki so kakorkoli bili v zvezi s tiskom tega stavka.« Afero naj bi izkoristila beograjska Politika z objavo vesti iz Ljubljane pod naslovom »Rojstni dan Mirka Javornika, medvojnega urednika kolaboracijskega dnevnika Slovenski dom, zabeležen v Ljubljanskem Delu kot zgodovinski dan«. Za Politiko naj bi nato novico »povzel ves jugoslovanski tisk in afera je postala vsedržavna«. Gorjup naj bi zato moral odstopiti s funkcij v Zvezi novinarjev Jugoslavije in Socialisticni zvezi delovnega ljudstva Slovenije, s cimer naj bi se koncala njegova obetavna politicna kariera. »Od tedaj je o Javorniku zapovedan popoln molk. Tudi za napade nanj. Novi (ne)kulturni molk« (Debeljak, 1980, 339–340). Vendar pa to ni veljalo za SDV. Na drugi, literarno-umetniški strani, obracun slovenskih oblasti z Javornikom izhaja verjetno tudi iz njegovega odnosa do Josipa Vidmarja. V knjigi Pero in cas, ki jo v uvodu oziroma Opombi, kot ga imenuje sam, uvaja kot »retrospektivno razstavo mojega pisanja od leta 1931 do leta 1941«, Vidmarju niti malo ne prizanaša (Javornik, 1944, 5). Javornik v zadnjem poglavju knjige z naslovom Ljudje in vprašanja prav na koncu, v podpoglavju List iz dnevnika (Barcelona, 22. maja 1939), zelo ostro obracuna z Vidmarjevo vlogo v slovenski kulturi: »Ni bilo dolgo, pa sem si bil na jasnem, zakaj se je Vidmar oklenil kritike in zakaj ji je skušal umetno ustvariti tako veljavo. Manjkalo mu je resnicne umetniške tvornosti, ni bil umetnik«. Dokoncno pa sta se razšla, ko naj bi Javornik z molkom zavrnil Vidmarjevo ponudbo: »Jaz sem pripravljen, biti vam vodnik«. Pri tem naj bi od Javornika za povracilo zahteval, da ne bo »literarno sodeloval pri nobeni skupini in pri nobenem listu razen tistih, kjer sodelujem in odlocujem jaz.« Tako naj bi bilo tudi pri Mišku Kranjcu, kjer, kot naj bi dejal Vidmar, »pregledam in popravim vsako njegovo delo in Kranjec je danes priznan pisatelj, clovek z imenom, vodilno pero med rodom, kateremu pripadate tudi vi.« Javornik je to ponudbo primerjal s »skušnjo hudica« ter zakljucil, da se zaveda posledic svojega zapisa o »velikem maliku« Vidmarju, vendar naj ne bi bil sam, saj naj bi imel dve orožji, s katerimi je lahko zmagal, »pero, ki mi ga lahko izbije iz rok samo Bog, in cas, ki bo peresu pomagal trgati krinke ter kazati ljudi in malike v njihovi resnicni podobi in v njihovi pravi veljavi« (Javornik, 1944, 309–320; Šela & Friš, 2017, 823–836). OPERATIVNO SPREMLJANJE JAVORNIKOVEGA DELOVANJA Jugoslovanska oblast je Javornika nadzirala vse od njegove emigracije leta 1945, zelo intenzivno pa od leta 1965. V dokumentu je v posebni tabeli prikazano SDV-jevo spremljanje Javornika od leta 1974 do leta 1984. (Slika 2). Iz tabele je razvidno, kdaj in na kakšen nacin oziroma preko katerih virov so pridobivali informacije o njegovem gibanju, stikih in dejavnostih. Podatki o stikih oziroma informacijah, ki so jih o Javorniku pridobivali sodelavci SDV, drugi viri oziroma razgovor sodelavcev SDV z virom o nadzorovanem ter virov, ki so bili vidika SDV registrirani ali neregistrirani, so zabeleženi od 23. 12. 1974 do 4. 12. 1984. Nekateri izvori informacij so oznaceni z oznako »+«, ki je pomenila neposredni stik oziroma poznanstvo sodelavca ali drugega vira z Javornikom. Tako lahko ugotovimo, da je bilo neposrednih osebnih stikov sodelavcev SDV oziroma 315 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 Sl. 2: Tabelaricni prikaz spremljanja Javornika s strani SDV, 2 (ARS, AS 1931, 15-1985, 701; objavljeno z dovoljenjem Arhiva Republike Slovenije). 316 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 ostalih virov z njim razmeroma malo, tako da so informacije o njegovem delovanju lahko pridobivali le iz posrednih virov. Prav tako so bili viri informacij vezani predvsem na njegovo delovanje v zamejstvu, to je na Italijo, Avstrijo in deloma Nemcijo, medtem ko SDV delovanja Javornika v ZDA obvešcevalno neposredno ni spremljala oziroma so ta nadzor vzpostaviti zelo pozno, šele leta 1984, saj so zapisali, da »obstoji možnost tesnejšega stika sodelavca (»GAUCO«) z Javornikom, kar nakazujejo podatki o stiku v Washingtonu konec leta 1984« (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). Zabeleženih je šest prihodov Mirka Javornika v Evropo. O prvem je zapisano, da je potekal med oktobrom in decembrom 1969 in je potekal na relaciji Alžirija, Rim, Trst, Gorica, Celovec, München, Zürich, Madrid, Barcelona, Sevilla, Lizbona in Trst. Namen tega prihoda naj bi bil obvešcevalno-politicnega znacaja. »Poslal naj bi ga State Department, da ugotovi trenutno politicno stanje med slovensko politicno emigracijo v Italiji in Avstriji ter oceniti odmev Žebotove koncepcije narodne sprave.« Kot znana dejavnost je zapisano, da je redno obiskoval Radio Trst A in »kontaktiral svoje zveze«. Med slednjimi so našteti za Rim F. Dolinar, I. Kunstelj, M. Jezernik, R. Rus, Vodeb in V. Strgar; za Trst T. Simcic, Adolf Lapornik, Aleksander Martelanc, S. Bandelj, Branko Agneletto, Matej Poštovan, Franc Jeza, M. Prepeluh in Francka Javornik; za Celovec V. Inzko, Lambert Muri, R. Trofenik, Helmut Hartman in Jože Hocevar; za München J. Zdešar, B. Rozman in R. Trofenik; za Zürich K. Vojska; za Madrid M. Magister, J. Doganec, Drobnic in L. Lasic ter za Barcelono J. Gostincar in S. Kregar.1 Zanimivo je, da na tem seznamu ni Javornikovega kasnejšega prijatelja, v Münchnu živecega slovenskega politicnega emigranta Branimirja Pistivška (Friš & Hazemali, 2017, 807–822; za pismo Javorniku gl. 812). Imenovani, pa tudi nekateri drugi posamezniki, so poimensko navedeni še ob drugih Javornikovih obiskih, saj naj bi se spremljanec pogosteje sestajal s svojimi somišljeniki oziroma »tistimi, ki jih je hotel pridobiti za svoj koncept bodoce slovenske države«. V Trstu se je sreceval tudi s Slovenci, živecimi v Sloveniji, predvsem s sestro Francko ter z Markom Prepeluhom in Cirilom (Cirom) Šoukalom (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). Med drugim obiskom v Evropi, v avgustu in septembru 1970, naj bi »formalno spremljal ostarelega in bolnega J. Basaja na Koroško (sorodnik njegove žene). Glede na gibanje in kontakte je bil verjetno poslan kot pri prvem obisku, se pravi ugotoviti stanje oz. razmer med slovensko politicno emigracijo v Evropi, predvsem pa naklonjenost teh struktur njegovim politicnim konceptom«. Za naslednja dva obiska, ki sta bila zabeležena v juniju in juliju 1973, ko obišce Celovec, München in Trst in je prišel na pogreb Jožeta Basaja, ter v septembru in oktobru 1975 v Trst, ni podatkov o njegovi dejavnosti, so pa zabeleženi stiki s posamezniki, vecinoma istimi kot pri prejšnjih obiskih. Naslednji Javornikov obisk v Evropi je zabeležen v obdobju od septembra 1978 do marca 1980. Obiskal je Trst, Gorico, Celovec, Dunaj, Frankfurt, Pariz, Rim, München, Španijo. V tem casu naj bi »izdelal porocilo o stanju med opozicijo sedanji družbeni ureditvi v Sloveniji. Glavni namen obiska pa naj bi bilo tiskanje knjige Pero in Cas II. Poleg tega Pri nekaterih posameznikih sta v dokumentu navedena tako ime kot priimek, pri nekaterih samo zacetna crka imena in priimek, pri nekaterih pa samo priimek. 317 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 pa je s prijatelji proslavil 70-letnico«. Kot znana dejavnost je zabeleženo Javornikovo sodelovanje na »Dragi 79«, kot prvo do tedaj, »udeležba na predavanju Belicica ob 25-letnici SKA v DSI, kjer je komentiral prireditev na Dragi, ker po njegovem mnenju ni bila upoštevana cetrta Slovenija (emigracija v prekomorskih državah)« ter udeležba na predstavitvi njegove knjige v Slovenski matici. Zadnji zabeleženi Javornikov obisk v Evropi datira iz septembra in oktobra 1982, v okviru katerega je bil v Trstu, Frankfurtu, Münchnu, Zürichu, Hamburgu, Helsinkih, Stockholmu, Barceloni, Celovcu, Rimu in Beljaku. O namenu obiska je v dokumentu zapisano le, da naj bi za Mohorjevo družbo »prevajal delo ameriškega avtorja o slovenski manjšini na Koroškem (šlo naj bi za knjigo The Slovene Minority of Carinthia avtorja T. M. Barkerja založbe Columbia University Press, soavtorja sta A. Moritsch, koroški Slovenec in V. Klemencic iz Ljubljane). Izšla je jeseni 1984 v New Yorku.« Dodano je, da o drugih namenih njegovega potovanja nimajo podatkov. Je pa v rubriki znana dejavnost zapisano, da se je udeležil »Drage 82« in da naj bi bil »nad programom Drage razocaran, prav tako kot tudi nad celotnim delovanjem slovenske manjšine v Italiji«. Ob izidu svoje knjige Pero in cas II. se je udeležil tudi njene predstavitve v Slovenski prosvetni matici (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). Na podlagi dognanj Darka Friša in Davida Hazemalija lahko sklepamo, da je ob obisku Münchna Javornik stopil v kontakt z že omenjenim slovenskim politicnim emigrantom Branimirjem Pistivškom, ki ga je SDV natancno spremljala. Za slednjega je bil Javornik eden redkih ljudi, ki jih je štel za prijatelje (Friš & Hazemali, 2017, 812). Vrhu vsega je Pistivšek prav v tem casu postal zanimiv za SDV, saj se je s svojim glasilom Slovenski glas med letoma 1981 in 1982 izpostavil na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu. O tem, da sta se Javornik in Pistivšek srecala na tem sejmu, ni nobenega dvoma, saj imamo ohranjene fotografije obeh v Pistivškovih spominih (Friš & Hazemali, 2017, 816–817). V poglavju Javornikove zveze po letu 1965 so po abecednem vrstnem redu naštete njegove osebne zveze po letu 1965 na Tržaškem, Koroškem, med slovensko politicno emigracijo in v domovini. Ob tem pa je potrebno ponovno poudariti, da SDV ni bila zmožna zagotoviti neposrednega Javornikovega obvešcevalnega nadzora v ZDA in da so prvi »uspešni« poskusi njegovega spremljanja v ZDA zabeleženi šele leta 1984. Podatki poleg imena in priimka zajemajo tudi izobrazbo oseb, njihovo zaposlitev in bivališce, sodelovanje s tujimi oboroženimi silami, njihovo clanstvo ali sodelovanje v zamejskih ali emigrantskih ter mednarodnih organizacijah. Zabeleženi so še Javornikovi stiki z njimi po letu 1965 (Slika 3). Skupaj je SDV zabeležila Javornikove povezave s 237 posamezniki. Pri vecini je v opombah pod navedbo »stiki po letu 1965« zapisano, da podatek izhaja iz Javornikovega notesnika, oziroma, da je zabeleženo srecanje oziroma stik. Ponekod drugih podatkov razen tega, da je do stika prišlo, niso imeli. Pri nekaterih, verjetno tako personalno kot vsebinsko zanimivih stikih Javornika s posamezniki, ki jih je SDV nadzorovala zaradi podobnega razloga ali pa so bili nadzorovani zaradi stikov z Javornikom, so zapisi obširnejši in podrobnejši (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). V Trstu, kjer so zabeleženi stiki s 65 posamezniki, izstopa zapis o stikih s Francem Jezo, za katerega je zapisano, da sodeluje z oboroženimi silami ZDA, da je »clan Akcijskega odbora za neodvisno Slovenijo ter Kluba tržaških študentov« ter da je prispeval referat na simpoziju »o uresnicevanju clovekovih pravic in samoodlocbi narodov na obmocju 318 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 Sl. 3: Tabelaricni prikaz Javornikovih zvez po letu 1965, 1 (ARS, AS 1931, 15-1985, 701; objavljeno z dovoljenjem Arhiva Republike Slovenije). Jadrana – Moldavije – Donave«, nastalih na osnovi »Helsinških zakljucnih sklepov«. SDV je med njima zabeležila tako osebne kot pisne stike. Osebne stike naj bi imela ob vsakem Javornikovem obisku Trsta. Vsebinsko izstopa zabeležka njunega pogovora 20. in 21. 9. 1982, kjer naj bi se na Radiu Trst 2 pogovarjala o stanju v zamejskem tisku, pri cemer naj bi bila oba mnenja, da »mora priti do tesnejše povezave vseh emigrantskih struktur, ki so za svobodno in samostojno Slovenijo«. SDV je nadzorovala tudi njuno pisno korespondenco, tako so zabeležili štiri pisma, eno razglednico in en paket. Ocitno so pisma odpirali, saj je za pismo z dne 20. 8. 1980 zapisano, da je v njem zapisana »ocena situacije med slovensko politicno emigracijo v ZDA in Kanadi ter ideja o združitvi stražarskih in separatisticnih skupin« (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). Za Koroško so v tem obdobju navedenih stiki Javornika z enaindvajsetimi posamezniki. Med njimi izstopajo zapisi o štirih stikih Javornika z Lampretom Murijem, kmetom in urednikom Našega tednika – Kronike, pripadnikom »ostankov stražarskih skupin«, ki naj bi na njunem srecanju leta 1970 kritiziral »Javornikovo prepricanje« (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). Med zvezami med slovensko politicno emigracijo je navedenih 75 Javornikovih osebnih povezav. Med obširneje opisanimi je bilo srecanje z že omenjenim Branimirjem 319 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 Pistivškom, urednikom Slovenskega glasu, ki je skupaj z Javornikom pripravljal razstavo slovenske emigrantske literature na frankfurtskem knjižnem sejmu leta 1982. Ta podatek predstavlja novost tudi za slovenski element na sejmu, saj je po doslej znanih podatkih, povzetih po trditvah sodelavca SDV »Trubarja«, Pistivšku uspel prodor s pomocjo hrvaške emigrantske skupine, medtem ko naj bi Javornik prispeval literaturo, ki jo je »nabavil v ZDA« (Friš & Hazemali, 2017, 817). Pri stiku z Milošem Vauhnikom je zapisano, da ga je Javornik zavracal, ker se je Vauhnik strinjal z obstankom jugoslovanske federacije, pri imenu Ciril Žebot pa je zapisano, da je »pripadnik ostankov stražarske skupine, v socialnem odboru v Rimu, pristaš gibanja za samostojno slovensko državo«. Dodano je, da naj bi z Javornikom stike po letu 1966 prekinila zaradi »Žebotovih spravaških poskusov« (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). Kot najboljši Javornikov vir informacij v domovini, s katerim je zvezo vzpostavil že pred vojno, je v dokumentu naveden Franc Dolenc, novinar iz Ljubljane, z opombo, »da je bil njun zadnji stik verjetno leta 1958«. Pri stikih v domovini sta v dokumentu med pomembnimi Javornikovimi zvezami navedena še Marko Prepeluh in Ciril (Ciro) Šoukal. Pri prvem je zapisano, da je bil zabeležen stik leta 1969 v Trstu v kavarni Forst, v katerem je Prepeluh Javornika obvestil o reakciji Josipa Vidmarja na knjigo CirilaŽebota, seznanil pa ga je še z zaupnim biltenom SDV o emigraciji ter z »zanimanjem v Ljubljani za Jurcecove spomine«. Z drugim je bil zabeležen stik jeseni leta 1970v Trstu in zapis, da je Šoukal Javornikova zveza še izpred vojne. V dokumentu so kot Javornikovi stiki v domovini navedeni tudi predavatelj in študenti Akademije za gledališce, radio, film in televizijo (AGRFT). Leta 1967 je predavatelj na AGRFT Boris Grabnar vodil skupino šestih študentov na ekskurziji v ZDA, kjer so imeli 20 predstav in so se med drugim udeležili tudi sprejema, ki sta ga »pod firmo slovenske sekcijeameriškega sprejemnega urada pripravila Žebot in Javornik«. Omenjeno obenemzanika poprejšnjo navedbo v dokumentu, da naj bi Javornik in Žebot pretrgala stike. Med udeleženci tega srecanja so navedeni še Tone Kuntner, Matija Milcinski, MarkoSimcic, Svetlana Makarovic in Zvone Šedlbauer. Pri zadnjih dveh je zapisano, da sta se podobnega srecanja udeležila tudi leta 1980 ob gostovanju AGRFT v Washingtonu (ARS, AS 1931, 15-1985, 701). V zakljucku dokumenta so v SDV zapisali, da je Mirko Javornik eden najstarejših slovenskih politicnih emigrantov in da v prihodnosti od njega zaradi starosti in bolezni, razen morda objave spominov na preteklo in polpreteklo dogajanje, ki so bili »vedno predmet zanimanja raznih propagandnih služnosti za iniciranje posameznih subverzivnih špekulacij zoper ustavno ureditev SFRJ oziroma SR Slovenije«, niso pricakovali posebnih aktivnosti. Kot pomembno zapušcino Mirka Javornika, ki naj bi predstavljala nevarnost za ustavno ureditev države, pa so izpostavili Javornikovo »velikoslovensko idejo v srednjeevropskem politicnem kontekstu« oziroma prevedeno v takratno uradno državno izrazoslovje, ki ga je uporabljala tudi SDV, da »bodo prav Javornikove zveze nosilke dolocenih separatisticnih in nacionalisticnih koncepcij delovanja«. Tako so njegove povezave v zamejstvu, izseljenstvu in v Sloveniji, preko katerih naj bi se ta ideja širila v sodelovanju s tujimi »obvešcevalnimi in informativnimi institucijami«, predstavljala »izvor sovražnega delovanja zoper SFRJ«. 320 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 ZAKLJUCEK Pisatelja, urednika in prevajalca Mirka Javornika je jugoslovanska oblast nadzirala že vse od njegove emigracije leta 1945, zelo intenzivno pa od leta 1965. Kot je razvidno iz proucevanja arhivskega gradiva iz Arhiva Republike Slovenije, so v Službi državne varnosti na osnovi operativno zbranega dokumentarnega gradiva in na osnovi pregleda Javornikove publicisticne dejavnosti v emigraciji in drugih varnostno zanimivih gradiv njegovo delovanje zoper politicno ureditev v Jugoslaviji in Sloveniji ocenili za nevarno predvsem zaradi njegovega prizadevanja za demokraticno in samostojno Slovenijo, oziroma, kot so zapisali, zaradi njegove »ideološke zamejenosti velikoslovenske ideje v srednjeevropskem politicnem kontekstu« iz cesar je izhajala njegova pisateljska in politicna avtoriteta, ki jo je zaradi tega užival med posamezniki in organizacijami v zamejstvu, izseljenstvu in v Sloveniji. Kot tak je postal sinonim za nasprotnika komunisticnega sistema, v vrste katerih so v SFRJ prištevali tako dejanske kot namišljene nasprotnike v domovini ali tujini ter so jih poimenovali notranji in zunanji sovražnik oziroma peta in šesta kolona ali kar kontrarevolucija. Sovraštvo jugoslovanskih in še posebej slovenskih komunisticnih oblastnikov do Javornika je izhajalo že iz njegovega politicnega delovanja pred drugo svetovno vojno, predvsem od prevzema urednikovanja Slovenskega doma, se stopnjevalo v casu druge svetovne vojne, kjer je doseglo vrh s Crnimi bukvami, in se nadaljevalo po letu 1945, ko je bil v emigraciji. Trajalo je vse do njegove smrti leta 1986. Pri tem ne gre zanemariti niti njegovega pisateljskega disidentstva. 321 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 MIRKO JAVORNIK, AS THE INTEREST OF STATE SECURITY SERVICE OF THE SOCIALIST REPUBLIC OF SLOVENIA Tomaž KLADNIK Military Science Chair, Military Schools Centre of the Slovenian Armed Forces, Engelsova ulica 15, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: tomaz.kladnik@mors.si SUMMARY The obsession with the opponents of the communist system, and the internal and external enemy in socialist Yugoslavia that was used as a slogan for homogenization of nations and nationalities, was widely spread not only in the media and professional literature, but also studied closely by Yugoslav authorities. In addition to general assessments, the federal and republic state security services carried out analytical reviews of activity of individual system opponents residing in Yugoslavia, as well as of political emigrants whose actions infl uenced the situation and dissident activity in the country. The writer, editor and translator Mirko Javornik came under control of Yugoslav authorities as early as 1945 following his emigration, and even more intensively after 1965. The fi ndings collected from the archive material of the Archives of the Republic of Slovenia show that the State Security Service’s assessments made on the basis of operationally gathered documentary material and analysis of Javornik’s journalistic activity in emigration and other security-relevant material regarded his engagement against political regime in Yugoslavia and Slovenia as dangerous mostly because of his aspirations for democratic and independent Slovenia or, as it was noted, because of Javornik’s »ideological limits of the great Slovenian idea within Central European political context«. This served as a source of his authority as a writer and a politician, which he enjoyed among Slovenian people and organizations in the neighbouring countries, in immigration, and in Slovenia. Keywords: Mirko Javornik, State Security Service, Socialist Republic of Slovenia, fi fth and sixth columns, dissidents, political emigration 322 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 VIRI IN LITERATURA ARS, AS 1931 – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana (ARS), Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialisticne republike Slovenije, 1918–2004 (AS 1931). Crne bukve (1944): Crne bukve. Ljubljana, Slovenski dom, tednik za politicna in kulturna vprašanja. Delo. Ljubljana, 1959 –. Neodvisna Slovenija (1983): Trst, Franc Jeza. Slovenski dom. Ljubljana, 1935–1945. Bajc, G. (2002): Iz nevidnega na plan. Slovenski primorski liberalni narodnjaki v emigraciji med drugo svetovno vojno in ozadje britanskih misij v Sloveniji. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središce Republike Slovenije, Koper. Boškovic, M. (1985): Šesta kolona. Nastanak, organizacija i delovanje antijugoslovenske fašisticke emigracije. Zagreb, Novi Sad, Birotehnika, Nišro Dnevnik. Coh, M. (2011): Dosje Andreja Glušica. Studia Historica Slovenica, 11, 2–3, 501–524. Debeljak, T. (1980): Mirko Javornik – pisatelj (za sedemdesetletnico ob izidu knjige Pero in cas II.). Meddobje, XVII, 4, Buenos Aires, 289–341. Enciklopedija Slovenije (1990): Encikopedija Slovenije. 4. zvezek: Hac-Kare. Dermastia, A. (ur.). Ljubljana, Mladinska knjiga. Friš, D. & D. Hazemali (2017): Slovenski glas in Branko Pistivšek pod nadzorom Službe državne varnosti. Annales, Ser. hist. sociol., 27, 4, 807–822. Griesser-Pecar, T. (2004): Razdvojeni narod. Slovenija 1941–1945. Okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija. Ljubljana, Mladinska knjiga. Griesser-Pecar, T. (2011): Dr. Gregorij Rožman, ljubljanski nadškof. Studia Historica Slovenica, 11, 2–3, 613–640. Griesser-Pecar T. (2013): Škof dr. Maksimiljan Držecnik. Studia Historica Slovenica. 2013, 2–3. Maribor, 585–601. Inkret, A. (2011): In stoletje bo zardelo. Kocbek, življenje in delo. Ljubljana, Modrijan. Ivešic, T. (2013): Delovanje dr. Franca Kulovca na celu SLS in kljucni dogodki pred vojno. Casopis za zgodovino in narodopisje 84 = 49, 1, 83–118. Javornik, M. (1944): Pero in cas. Ljubljana, Založba Naša knjiga. Javornik, M. (1980): Pero in cas II. Trst, Washington, Buenos Aires, Založba Tabor. Jenuš, G. & D. Friš (2017): Specialna vojna. Prispevek o ukrepih jugoslovanskih organov za notranje zadeve pri nadzoru državne meje in v boju proti »zunanjim« in »notranjim sovražnikom«. Annales, Ser. hist. sociol., 27, 4, 777–792. Kladnik, T. (2013): Podpolkovnik Ernest Peterlin. Studia Historica Slovenica, 2013, 2-3. Maribor, 569–583. Kladnik, T. (2016): Slovensko domobranstvo v letu 1945. Studia Historica Slovenica, 16, 2, 349-366. Klemencic, M. (2013): Jurij Toplak: duhovnik, narodni buditelj, publicist, izseljenec. Studia Historica Slovenica, 2013, 2–3, 621–637. 323 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Tomaž KLADNIK: MIRKO JAVORNIK, KOT INTERES SLUŽBE DRŽAVNE VARNOSTI SOCIALISTICNE ..., 305–324 Maver, A. (2013): Paradoks Vekoslava Grmica. Studia Historica Slovenica, 13, 2–3, 603–620. Maver, A. & D. Friš (2013): Historical development of the party landscape in Slovenia and Croatia between 1990 and 2007. Studia Historica Slovenica, 13, 1, 185–222. Maver, A. & T. Ravnikar (2017): Zastrta znamenja. Vprašanje desidentstva Katoliške cerkve v Sloveniji v obdobju »vzhodne politike« in revija Znamenje. Annales, Ser. hist. sociol., 27, 4, 793–806. Miklic, M. B. (2017): Sredi krute sile nežno trajam. Idejno-politicna dedišcina Edvarda Kocbeka in slovenski kristjani. Celovec, Mohorjeva. Mlakar, B. (2003): Slovensko domobranstvo 1943–1945. Ustanovitev, organizacija, idejno ozadje. Ljubljana, Slovenska matica v Ljubljani. Mlakar, B. (2011): General Leon Rupnik. Studia Historica Slovenica, 11, 2–3, 483–500. Perenic, U. (2013): Beno Zupancic in njegova pripoved o med- in povojni Ljubljani. Studia Historica Slovenica, 2013, 2–3, 767–778. Pesek, R. (2011): Jože Pucnik – dlje kot drugi. Studia Historica Slovenica, 11, 2–3, 439–462. Prunk, J. (2011): Mesto Edvarda Kocbeka v panoptikumu slovenskih osebnosti 20. stoletja. Studia Historica Slovenica, 11, 2–3, 347–368. Rahten, A. (2012): »Zgodovinska vrnitev domov«: Obnova kršcanske demokracije ob osamosvojitvi Slovenije. Studia Historica Slovenica, 12, 2–3, 293–309. Saje, F. (1952): Belogardizem. Ljubljana, Slovenski knjižni zavod. Susic, M. et al. (1985): Boj proti kontrarevolucionarnemu delovanju. Beograd, Vojnoizdavacki zavod. Šela, A. & D. Friš (2017): Nova revija v primežu Službe državne varnosti. Annales, Ser. hist. sociol., 27, 4, 823–836. Štuhec, M. (2011): Edvard Kocbek – umetnik in mislec. Studia Historica Slovenica, 11, 2–3, 697–708. 324 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Received: 2017-04-08 DOI 10.19233/AH.2018.14 Original scientific article THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ON THE PREVENTION AND PUNISHMENT OF THE CRIME OF GENOCIDE (1948) IN THE LIGHT OF THE JURISPRUDENCE OF INTERNATIONAL JUDICIAL AUTHORITIES Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC University of Montenegro, Faculty of Law, 13 jula 2, Podgorica, Montenegro e-mail: bojanal@ac.me ABSTRACT Through the analysis of the sentences of the International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia and the International Court of Justice, the article proposes an interpretation of the second and third article of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide adopted by the United Nations in 1948. On one hand, the author takes into consideration the question of genocide in a socio-anthropological and historical perspective and in the international law, on the other, she highlights the issues of inconsistencies and contradictions that have distinguished other interpretations of the two articles of the Convention. Keywords: genocide, Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (1948), International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia, International Court of Justice L’INTERPRETAZIONE DEGLI ARTICOLI 2 E 3 DELLA CONVENZIONE SULLA PREVENZIONE E LA REPRESSIONE DEL CRIMINE DI GENOCIDIO (1948) ALLA LUCE DELLA GIURISPRUDENZA DELLE AUTORITŔ GIUDIZIARIE INTERNAZIONALI SINTESI Attraverso l’analisi delle sentenze del Tribunale penale internazionale per l’ex- Jugoslavia l’articolo si propone di interpretare il secondo e il terzo articolo della Convenzione sulla Prevenzione e la Repressione del Delitto di Genocidio del 1948 in seno all’Organizzazione delle Nazioni Unite. Da una parte l’autrice prende in considerazione la questione del genocidio in una prospettiva socio-antropologica e storica e in quella delle questioni del diritto internazionale, dall’altra pone in evidenza il problema delle inconsistenze e delle contraddizioni che hanno contraddistinto le altre interpretazioni dei due articoli della Convenzione. Parole chiave: genocidio, Convenzione sulla Prevenzione e Punizione del Crimine di Genocidio (1948), Tribunale penale internazionale per la ex Jugoslavia, Corte internazionale di giustizia 325 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 INTRODUCTION Articles 2 and 3 are essentia legalis of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide, one of the most important legislative instruments in the history of the United Nations. The qualification that “the principles underlying the Convention are principles which are recognized by civilized nations as binding on States, even without any conventional obligation” (ICJ Reports, 1951, 23), given by the International Court of Justice in its advisory opinion on the admissibility of reservations to The Convention on Genocide, refers primarily to Articles 2 and 3 of the Convention. The interpretation of Articles 2 and 3 of the Convention came to the fore only in the second half of the 20th century, before International Court of Justice and ad hoc Tribunals for the former Yugoslavia and Rwanda. These interpretations suffer, in general, from both inconsistency and contradiction, especially as regards the perception of “the protected group” and the meaning of the word “destruction” of the protected group or its part. It is precisely this inconsistency that calls for an analysis of the relevant jurisprudence since “consistency is the essence of judicial reasoning” (ICJ Reports, 2004, 55, para. 3). It is especially so when it comes to a crime, which, as is stated in the Preamble to the Convention “shocks the conscience of mankind” as “contrary to moral law and to the spirit and aims of the United Nations.” In this context, it seems adequate to consider the jurisprudence of both the International Court of Justice (ICJ), and the International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia (ICTY). Several reasons support such an approach: (a) Under Article 9 of the Convention, the ICJ is a forum for “interpretation, application and fulfi lment […] of the Convention”. (b) The crime of genocide, due to its specific collective nature, entails cumulatively the responsibility of individuals and that of the State. (c) It enables interconnecting international jurisdictions relating to genocide for the purpose of “[u]nity of substantive law as a remedy for jurisdictional fragmentation” (Kreca, 2015, 3; Cannizzaro, 2007, 7). GENOCIDE: SOCIO-ANTHROPOLOGICALAND HISTORICAL PERSPECTIVE Although our paper deals predominantly with the legislative framework of the crime of genocide and the analysis of the jurisprudence of international judicial bodies (ICTY and ICJ) specifically in relation to Articles 2 and 3 of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide, we will first try to give an outline of the observed phenomenon from several other perspectives. First of all, we deem it necessary to provide the definition of genocide put forward by Raphaël Lemkin, American lawyer and historian (1900–1959), who coined the term itself to mark the most heinous phenomenon in human history, which, although occurred many times before did not have a name until after the Second World War. According to Lemkin: 326 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 By ‚genocide‘ we mean the destruction of a nation or an ethnic group [...]. Generally speaking, genocide does not necessarily mean the immediate destruction of a nation, except when accomplished by mass killings of all members of a nation. It is intended rather to signify a coordinated plan of different actions aiming at the destruction of essential foundations of the life of national groups, with the aim of annihilating the groups themselves. The objectives of such a plan would be disintegration of the political and social institutions of culture, language, national feelings, religion, and the economic existence of national groups, and the destruction of the personal security, liberty, health, dignity, and even the lives of the individuals belonging to such groups. Genocide is directed against the national group as an entity, and the actions involved are directed against individuals, not in their individual capacity,but as members of the national group. (Lemkin, 2005, 78–79). Following this first definition, from the second half of the 20th century on, experts on genocide from different walks of science have given other, more or less extensive, definitions of this phenomenon, some of which we will list here. Peter Drost (1959) defines genocide as “the deliberate destruction of physical life of individual human beings by reason of their membership of any human collectivity as such.” (Jones, 2010, 15). Leo Kuper (1981) expresses his disagreement with the definition of genocide given in the UN Convention believing it should include political groups in the list of protected groups since “in contemporary world, political differences are at the very least as significant a basis for massacre and annihilation as racial, national, ethnic or religious differences” (Jones, 2010, 16). To further reinforce his argument, Kuper states that “the genocides against racial, national, ethnic or religious groups are generally a consequence of, or intimately related to, political conflict.” (Jones, 2010, 16). Isidor Wallimann and Michael N. Dobkowski (1987) define genocide as “the deliberate, organized destruction, in whole or in large part, of racial or ethnic groups by a government or its agents. It can involve not only mass murder, but also forced deportation (ethnic cleansing), systematic rape, and economic and biological subjugation” (Jones, 2010, 15–16), while Henry Huttenbach’s definition (1988) is, unlike most others, quite concise: “Genocide is any act that puts the very existence of a group in jeopardy” (Jones, 2010, 15–16). Steven T. Katz (1994) sees genocide as “the actualization of the intent, however successfully carried out, to murder in its totality any national, ethnic, racial, religious, political, social, gender or economic group, as these groups are defi ned by the perpetrator, by whatever means.” (Jones, 2010, 18). He claims that only the Holocaust fits his definition, thus departing from the widely accepted UN definition by excluding the partial genocides: these were, in his opinion, tragedies, not genocide, since, according to Katz, in no other case was there an actal attempt at extermination of a group. However, other scholars have shown that genocides in Rwanda and Armenia alongside a number of genocides committed against Africans and Native-Americans were examples of extermination attempts. Although perhaps not equivalent to the Final Solution (die Endlösung der Judenfrage) in terms of intent and/or ideology, these instances of mass slaughter unfortunately bore sufficient similarity to the Holocaust in other dimensions. 327 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 (Shelton, 2005, 189). Barbara Harff‘s post-2000 definition (2003) reads: “Genocides and politicides are the promotion, execution, and/or implied consent of sustained policies by governing elites or their agents – or, in the case of civil war, either of the contending authorities – that are intended to destroy, in whole or part, a communal, political, or politicized ethnic group” (Jones, 2010, 18). One might notice that these definitions became more inclusive with time, so as to expand the definition of genocide beyond the distruction of what we might term “traditional” national-ethnic and religious groups to include other minority groups, primarily political, social and gender groups, which may be targeted to be destroyed. In Encyclopedia of Genocide and Crimes Against Humanity, Dinah Shelton summarizes several theories on genocide relying on both the UN definition, which distinguishes between total and partial genocide, and Leo Kuper’s distinction between domestic and foreign genocide, “in respect to the geographical and social boundaries of the state” and concludes that it is possible to distinguish between four basic types of genocide: (1) total domestic (Armenians under the Young Turks, the Tutsi in Rwanda); (2) total foreign (Polish Jews under Nazi occupation, the Herero under German colonialism, etc.); (3) partial domestic (the gassing of the Kurds in Iraq under the regime of Saddam Hussein); and (4) partial foreign (Poles and others under Nazi occupation) (Shelton, 2005, 188).1 Shelton’s research into genocide theories has not identified any general theory for the phenomenon apart from the fact that genocide indubitably entails the dehumanization of its victims.2 Regrettably, the history of mankind abounds in instances of destruction of entire or parts of ethnic or religious groups, and in not such distant past, throughout the entire 20th century, even in its second half, a large number of people were killed in bloody ethnic-religious conflicts in former Yugoslavia and Rwanda, only due to their ethnic or religious affiliation. These recent events have contributed to . renewed interest in genocide of a large number of professionals of various profiles: historical (Docker, 2008), psychological and psycho-sociological (Hinton, 2005; Dutton, 2007; Waller, 2007), cultural-anthropological (Hinton, 2005; Hinton, 2009), and historiographic (Curthoys & Docker 2001; Weiss- Wendt et al., 2008). In his comprehensive historiographic study of genocide, John Docker considers what he calls “the sombre implications of Lemkin’s reconceptualization of history”, that is, the sad fact that “rather than violence being abnormal, it is ‘an intrinsic characteristic of human activity’” (Docker, 2008, 2). This not particularly optimistic view of Lemkin’s was supported by the findings of the British primatologist, ethnologist and anthropologist Jane Goodall, who observed drastically different forms of behavior among lower primates (the Gombe chimpanzees: the Kasakela and the Kahama groups) towards members of one’s own group (those perceived as belonging to the group) and members of another group 1 For sake of brevity and clarity only one or two examples have been given for each of the types. For more detailed information, see Shelton, 2005. 2 This is confirmed by research in social psychology. 328 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 of the same species (those perceived as not belonging): the same individuals are capable of extreme sacrifice and love towards members of the same group and the most violent aggression and creuelty towards members of the rival group (Goodall in: Docker, 2008, 27). Jared Diamond, ecologist, biologist and anthropologist, has a rather pessimistic view of the progress of human society, arguing that: genocide amongst human groups probably began millions of years ago, when the human species was just another big mammal. He believes that perhaps the commonest motive for genocide in history occurs in disputes over lebensraum (Diamond in: Docker, 2008, 29). Most studies of genocide are devoted to Holocaust research: scholars focused on the psychological structure of individuals, the concept of “authoritarian personality”, traditions of militarism, autocracy and anti-Semitism. In the early 1960s, the research turned from the psychological analysis of individuals and the special features of German history to the social psychological analysis of the behavior of certain groups (Pust, 2009, 635–636). James Waller observes the phenomenon of genocide from the standpoint of social psychology: As collectives, we engage in acts of extraordinary evil, with apparent moral calm and intensity of supposed purpose, which could only be described as insane where they committed by an individual. How do we explain the extraordinary evil that we perpetrate on each other in the name of our country, race, ethnicity, political party, or god? (Waller, 2007, xiii). Waller approaches the answer to these questions by developing an explanatory model based on three elements: actor, context of the action and definition of the target, which can make us sensitive to the forces that shape our responses to authority and thus help in cultivating moral sensitivity so as to curb our capacity for etraordinary evil. This model defines two sets of dispositional influences most relevant to “understanding perpetrators of extraordinary evil: the innate, evolutionary tendency for ethnocentrism, xenophobia and the desire for social dominance” (Waller, 2007, 144), and “cultural beliefs systems, moral disengagemente and rational self-interest” (Waller, 2007, 177). The context in which unimaginable crimes occur is a culture of cruelty, and the elements of the context are: “professional socialization, binding factors of the group, and the merger of role and person” (Waller, 2007, 203). In pepetrating extraordinary evils, it is also important to define the target: it involves a psychological and social construction of victims as “otherness” and their “social death”, whereby the victims are kept “outside the perpetrator’s universe of moral obligation” through three cognitive mechanisms: thinking in the categories of “us vs. them”, dehumanization of the victims, and blaming the victims (Waller, 2007, 234). The paradoxical nature of attempts to “destroy” a particular group is especially pronounced in situations where differences between conflicting groups are small, or 329 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 barely existent. Thus, Christopher Hitchens, British and American writer, religious and literary critic and journalist observes the role of a phenomenon defined in psychology as “narcissism of small differences in atrocities worldwide”: In numerous cases of apparently ethno-nationalist confl ict, the deepest hatreds are manifested between people who—to most outward appearances—exhibit very few signifi cant distinctions. It is one of the great contradictions of civilization and one of the great sources of its discontents, and Sigmund Freud even found a term for it: ‘the narcissism of the small difference.’ As he wrote, ‘It is precisely the minor differences in people who are otherwise alike that form the basis of feelings of hostility between them’ (Hitchens, 2010, 1). In his article, Hitchens ponders over the examples of this phenomenon worldwide, emphasizing the essentially minor differences between the peoples/ethnic groups that are the subject of our paper. He draws on Michael Ignatieff’s The Warrior’s Honor (1998) where the author tries to elucidate ‘what it was that made soldiers in the Balkan Wars – physically indistinguishable from one another – so eager to infl ict cruelty and contempt upon Serb or Croat or Bosnian, as the case might be. Very often, the expressed hatred took the form of extremely provincial and local rivalries, infl amed by jealousies over supposed small advantages possessed by the other. Of course, here again there are latent nationalist and confessional differences to act as a force multiplier once the nasty business gets started, but the main thing to strike the outsider would be the question of ‘How can they tell?’In Rwanda and Burundi, even if it is true, as some colonial anthropologists used to claim, that Hutu and Tutsi vary in height and also in the delimitation of their hairlines, it still doesn’t seem enough of a difference upon which to base a genocide (Hitchens, 2010, 1). D. G. Dutton reaches a similar conclusion specifically when it comes to conflicts in the territory of the former Yugoslavia. Examining the psychopathological aspects of this phenomenon, he concludes his discussion of the ethnic conflicts in the territory of Bosnia and Herzegovina on the following note: After the hostilities were stopped and forensic tests done on the victims, DNA testing failed to fi nd any genetic differences between Muslims, Serbs, and Croats.70 The differences we construct amongst groups of human beings are largely symbolic (Dutton, 2007, 37). GENOCIDE(S) IN HISTORY For centuries, genocide has been a constant companion to war and destruction and entire nations and groups have been exterminated in military and revenge campaigns 330 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 or as part of the policy of “ethnic cleansing”. Some of the examples from the list of the historically recorded genocides are: the Roman destruction of the Carthage and the extermination of its population (146 BC) and the destruction of Jerusalem and subsequent displacement of the Jews by Emperor Titus (72 BC). During the conquest of Gaul, Caesar killed over a million Gauls. In the Middle Ages, especially in Europe, dissenting religious groups were exterminated. In the Saint Bartholomew‘s Day Massacre (August 23–24, 1572), an estimated 70,000 Protestants were murdered in France. The Spanish king and the Roman Pope praised the slaughter as the victory of “true faith” (Comerford & Pabel, 2001, 55). During the Thirty Years’ War (1618–1648), the population of Germany fell from seventeen million to ten. Entire nations perished at the hands of conquerors (Mayans, Aztecs and Incas, North American Indians). Genocide is closely related and often inspired by imperialism (settler colonialism), which involves the occupation of the territory and displacement of indigenous population. Recently, attention of researchers, has been particularly focused on “genocide famines”, deliberate starvation of certain ethnic and other groups, which were also imperial in character (Britain, the USSR or China) (Conquest, 1986; Becker, 1998; Davis, 2001; Jones, 2010). The most such case that of the Great Hunger in Ireland in 1840. In only one year (1897–1898), British imperial policy in India led to over 11 million deaths, the total death toll amounting to between 12 and 16 million casualties. The famine of 1899–1902 was even deadlier leading to the 1901 estimate of as many as 19 million deaths by famine in the preceding decade. Holodomor is the name for the excess starvation-related mortality in the territory of the Ukrainian SSR during 1932 and 1933. This great famine was due to food shortages caused by forced collectivization of food production and unfavuorable weather conditions. However, according to Ukrainians, Holodomor was deliberately provoked by the Soviet government to reduce the political influence of Ukraine. Belgian King Leopold‘s brutal exploitation of the indigenous population in the Congo led to the death toll of 10 million people. Australian Aborigines were almost exterminated between 1788 and 1901, their number plummeting from 750,000 to only 31,000. The German genocide against the Herero people in Namibia (1904) is considered the first genocide committed in the 20th century: mass murders of men, women, and children and chasing survivors into the Kalahari reduced the Herero population by almost a half (45 %). The scope of the terrible massacre and deportation of one and a half million Armenian by the Young Turks, the Armenian genocide (1915–1923), has relatively recently begun to be recognized worldwide. Among the horrors of the Second World War the extermination of two thirds of European Jews in the Holocaust (1939–1945) is certainly one of the greatest. In the period 1975–1979, during the Khmer Rouge’s rule in Cambodia, around 1.5 million people – “class enemies” – perished, either by direct killings, or as a result of exhaustion from forced labor or starvation. This horrible list can be expanded by the massacre of nearly half a million Indonesians (1965–1966) and mass killings and genocide in Bangladesh (1971), Burundi (1972) and East Timor (1975–1979). It is estimated that the number of men, women and children victims of mass 331 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 murders and genocide in the last century amounted to a horrifying number of 60 million. The bloody conflicts in the territory of the former Socialist Federal Republic of Yugoslavia (SFRY) and Rwanda in the 1990s left behind hundreds of thousands of dead and have been the most recent examples of the suffering of large proportions caused by ethnic conflicts. These two cases differ from other similar conflicts in that they led to the subsequent establishment of two international tribunals. Since this paper focuses on the legal aspects of genocide, the application of the existing legislation, i.e., an analysis of Articles 2 and 3 of the 1948 Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide in the judicial practice of these two tribunals will be its essential part. In his book Becoming evil: How ordinary people commit genocide and mass killing, James Waller calls the 21st century “the age of genocide” (Waller, 2007, xii). The twenty-first century brought about much controversy in scholarly circles as regards some “sensitive” cases whereby certain widely accepted notions and attitudes have been challenged. For certain scholars, this means the expansion of the term to many military or economic actions by mainly Western countries that have not been regarded genocidal so far. In his study Genocide: A comprehensive introduction, Adam Jones deals, among other things, with such cases (Jones, 2010, 50). Unlike Michael Ignatieff, Jones sees the institution of the Atlantic slavery as genocide, despite Ignatieff‘s argument that the interest of slave owners was to keep slaves alive and not to exterminate them. Another controversial events are the bombing of German and Japanese cities by British and US air forces, and atomic bombs dropped on Hiroshima and Nagasaki at the very end of the war in 1945. The key question in both cases is when a “necessary” military action turns into genocide, given the fact that, for example, between 300,000 and 600,000 people were killed in the allied bombing of Germany. In the allied military actions close to the end of the war, 900,000 people were killed in Japan. Similar controversies exist about the sanctions imposed on Iraq after the Iraqi invasion and occupation of Kuwait. The period since the 1960s has witnessed an increased interest in the phenomenon of “structural violence“ (Johan Galtung). The question of to what extent destructive relations built into social and economic systems could be considered genocidal (since they often drive certain vulnerable groups to the verge of physical destruction either in whole or in part) has become ever more relevant. In 2005, Jean Ziegler, UN the Special Rapporteur on the Right to Food stated that “Every child who dies of hunger in today’s world is the victim of assassination,” referring to the daily death of hundreds of thousands as to “the massacre of human beings due to malnutrition” (Ziegler in: Jones, 2010, 27). According to Jones, the term genocide should be expanded so as to include infanticide and even high maternal mortality and names the phenomenon gendercide (Ziegler in: Jones, 2010, 27). GENOCIDE IN INTERNATIONAL LAW The prohibition of genocide is considered a peremptory norm of international law (Bassiouni, 1996, 68). From a legal point of view, this is an “extremely serious offense, whereby it is necessary to examine the moral and legal issues of the general and special 332 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 part of the criminal law, the relationship between international and domestic criminal law, the political inertia of the international community, and much more” (Korošec, 2006, 216). The crime of genocide, which has been known as a phenomena since ancient times was legally regulated by the 1948 Convention for the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide. The Convention determines “that genocide whether committed in time of peace or in time of war, is a crime under international law which they undertake to prevent and to punish., consisting in the deliberate partial or complete destruction of a national, ethnic, racial or religious group as such”. According to Korošec and Sancin (2012), even without detailed analyses of the contents of the Convention and international criminal law at the time of its adoption, at least the following is on the whole clear: the descriptions of the crime of genocide and other crimes within its framework are broad and vague – this especially refers to the boundaries between these crimes and individual crimes against humanity, which are not very clear not only in legislative technical terms, but above all in terms of criminal policy. Already at this point, it should be noted that some scholars observed that incompleteness and imperfection were to be expected, but not necessarily admissible consequences of the the concomitant development of the concept of crimes against humanity and the concept of crime of genocide and their partial overlapping in terms of content (Ambrož et al., 2012, 165–167). It should also be noted that the prohibition of genocide also exists outside the Convention, since it belongs to the category of jus cogens norms, that is, fundamental principles of international law, from which derogation is not permitted and is, as such, compulsory for all states in the international community, including those which may not be signatories to the Convention (Ambrož et al., 2012, 165–167). The first use of the term genocide in an official court document was recorded in the Basic Indictment of the Committee of Chief Prosecutors, which, inter alia, stated that the accused before the Nuremberg Tribunal “conducted deliberate and systematic genocide, viz., the extermination of racial and national groups, against the civilian populations of certain occupied territories in order to destroy particular races and classes of people and national, racial, or religious groups, particularly Jews, Poles, and Gypsies and others” (Nuremberg Trial Proceedings, 1948, 12). The conclusion of the indictment filed by Yugoslavia with the International Military Court in Nuremberg reads: During the occupation itself, they unlawfully annexed and dismantled the territory and destroyed the state organization of Yugoslavia, in order to systematically prepare their criminal plan of ‘the Germanization of the land’ by destroying the population. The result of their aggression and occupation was the destruction of the identifi ed one million and six hundred and fi fty thousand, and most probably two million Yugoslavs, that is, for a relatively short period of four years, almost a seventh of the total population.3 This result came through their commonly known system and plan, which The number of victims is subject to contesting claims of Serbian and Croatian scholars. For more detail, see Žerjavic, 1990; Kocevic, 2005; Đordevic, 1997. 333 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 Fig. 1: A symbol of a fair trial (photo by Bojana Lakicevic Đuranovic). begins with looting and ends with mass murders, camps and crematoria [...] (Report of the Yugoslav State Commission, 1947, 55). In the judgment of the International Military Court, genocide is not explicitly mentioned as a special international crime. Despite much and convincing evidence, the Court refrained from explicitly mentioning genocide, for formal reasons, i.e. out of respect for the principle of legality, since the Statute of the Nuremberg Tribunal did not provide for the crime of genocide. The crime of genocide was, in fact, included in the crimes against humanity which encompassed: namely, murder, extermination, enslavement, deportation, and other inhumane acts committed against any civilian population, before or during the war, or persecutions on political, racial or religious grounds in execution of or in connection with any crime within the jurisdiction of the Tribunal, whether or not in violation of the domestic law of the country where perpetrated (Nuremberg Trial Proceedings, 1948, 14). Although the Nuremberg Tribunal did not include crimes of genocide in its judgement, it is beyond doubt that its judgment paved the way towards defining the crime of genocide and that it was the last stage in defining this crime in international law. The knowledge of the nature and techniques of genocide carried out by the leaders of Nazi Germany, alongside the abundance of clear and unequivocal evidence about it, contributed significantly in this respect . The issue of genocide was also dealt with by ad hoc tribunals. In the last decade of the 20th century, two ad hoc criminal tribunals were established – the International Criminal 334 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 Tribunal for the Former Yugoslavia (ICTY) and the International Criminal Tribunal for Rwanda (ICTR). The Tribunal for the former Yugoslavia was established in 1993 and is competent to punish those responsible for serious violations of international humanitarian law committed in the former SFRY since the beginning of 1991. The Tribunal’s jurisdiction ratione materiae, among other crimes, relates to the crime of genocide. The Tribunal consists of the Trial Chamber and the Appeals Chamber. AN ANALYSIS OF ARTICLE 2 OF THE GENOCIDE CONVENTION Under Article 2 of The Convention for the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (1948), genocide means any of the following acts committed with intent to destroy, in whole or in part, a national, ethnical, racial or religious group, as such: (a) Killing members of the group. (b) Causing serious bodily or mental harm to members of the group. (c) Deliberately inflicting on the group conditions of life calculated to bring about its physical destruction in whole or in part. (d) Imposing measures intended to prevent births within the group. (e) Forcibly transferring children of the group to another group. Article 2 does not provide a general definition of genocide, but enumerative. Genocide, therefore, means any of the actions listed in paragraphs (a) to (e). The enumerative definition was chosen for practical reasons. Opting for a general definition could have led to different interpretations, in particular in terms of extending the notion of genocide to the acts covered by jus in bello (the law in waging war), or by the area of the protection of human rights or the rights of minorities. Therefore, it can be said that the absence of a general definition decreases the systematicity of the Convention, but it contributes to legal certainty and strict application of its rules. Genocidal intent is what distinguishes the crime of genocide as a separate crime. It implies the intention to destroy a national, ethnic, racial or religious group as such, which is the differential element, that is differentia specifi ca, by which the crime of genocide differs from other international crimes with which it shares essentially the same material and objective elements (Robinson, 1949, 15). Similar to Article 2 of the UN Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide, the second paragraph of Article 4 of the Statute of the ICTY lists the protected groups as well as the acts legally defined as genocidal. The ICTY Statute does not distinguish between genocide in war and genocide outside of it, nor does it imply extensive or systematic destruction or other activities of such scope or content to be a condition for a crime to be defined as genocide (Ambrož et al., 2012, 164–165). Killing members of the group Among the actions referred to in Article 2, only the meaning of the phrase “killing members of the group” is clear in its own right and should not cause complications 335 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 in the application. Other actions listed are broadly formulated and allow for different interpretations. Causing serious bodily or mental harm to members of the group The Convention does not provide criteria to determine when a physical or mental harm is “serious”. Hence, there are great differences in the interpretation of the term “serious harm”. These differences are manifested not only in referring to various actions that inflict “serious physical and mental harm”, but also in attempts, incoherent and often opposed, to determine serious harm in a “general, substantial sense”. Rape is, beyond any doubt, a grave crime that, nevertheless, by its very nature belongs rather to war crimes and crimes against humanity. As with some other acts of execution, the insistence on their genocidal nature has been motivated by the noble intention to cause an appropriate reaction of the state and the international community. It is obvious that the elements of subjectivism in the interpretation of the expression “serious harm” have their basis in an isolated and semantic interpretation of the word “serious” and are often under the influence of extralegal factors. It seems inevitable, in interpreting the term “serious harm”, to put emphasis on a targeted and systematic interpretation. Given that the Convention does not give the elements of “serious harm”, these two methods of interpretation appear to be the only acceptable. What does that mean? If the goal of the Convention is to prevent genocide and punish the perpetrators, then the means and methods that inflict physical and mental harm on members of the protected group are not automatically acts of committing genocide. Only those actions that can objectively lead to the destruction of a national, religious, racial or ethnic group can be qualified as such. Therefore, we believe the interpretation given by the United Nations International Law Commission to be correct, whereby “to support a conviction for genocide, the bodily harm or the mental harm inflicted on members of a group must be of such a serious nature as to threaten its destruction in whole or in part” (Report of the International Law Commission, 1996). In the Krstic case, the Trial Chamber of ICTY “finds that serious bodily or mental harm [...] is an intentional act or omission causing serious bodily or mental suffering” (Prosecutor v. Krstic, Case No. IT-98-33-T, para. 513). In this case, the Trial Chamber found that “serious harm need not cause permanent and irremediable harm, but it must involve harm that goes beyond temporary unhappiness, embarrassment or humiliation. It must be harm that results in a grave and long-term disadvantage to a person’s ability to lead a normal and constructive life” (Prosecutor v. Krstic, Case No. IT-98-33-T, para. 513). Deliberately inflicting on the group conditions of life calculated to bring about its physical destruction in whole or in part It is impossible to define in advance the “conditions of life” that fall under the prohibition laid down in Article 2; “the intent and probability of the ultimate goal can determine in each particular case whether the act of genocide was committed (and attempted) or not” (Robinson, 1949, 64). In the dispute between Bosnia and Herzegovina and the Federal 336 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 Republic of Yugoslavia/Serbia4, Bosnia and Herzegovina cited alleged shelling and starvation, deportation and expulsion, and the destruction of historical, religious and cultural monuments as deliberate infliction on the group conditions of life calculated to bring about its destruction (The Memorial of Bosnia and Herzegovina of 15 April 1994, 40). The International Court of Justice, in its judgment, expressly or tacitly took a stance whose basic elements are: 1) “Reserving the question whether such acts are in principle capable of falling within the scope of Article II, paragraph (c), of the Convention, the Court [did] not fi nd sufficient evidence that the alleged acts were committed with the specifi c intent to destroy the protected group in whole or in part”(ICJ Reports, 2007, Judgment, para. 328). It reffered to the Galic case where it was found that the only reasonable conclusion in light of the evidence in the Trial Record is that the primary purpose of the campaign was to instil in the civilian population a state of extreme fear the primary purpose of the campaign was to instil in the civilian population a state of extreme fear (Prosecutor v. Galic, Case No. IT-98-29-T, para. 593). 2) In relation to the deportation and expulsion, the position of the Court, also, is not unequivocal The court says: even assuming that deportations and expulsions may be categorized as falling within Article II, paragraph (c), of the Genocide Convention, the Court cannot fi nd, on the basis of the evidence presented to it, that it is conclusively established that such deportations and expulsions were accompanied by the intent to destroy the protected group in whole or in part (Prosecutor v. Galic, Case No. IT-98-29-T, para. 334). 3) The Court‘s position, however, is clear when it comes to the destruction of historical, cultural and religious heritage: The Court concludes that the destruction of historical, religious and cultural heritage cannot be considered to be a genocidal act within the meaning of Article II of the Genocide Convention. Since, as noted in the Krstic case, “even in customary law”, “despite recent developments”, (Prosecutor v. Krstic, Case no. IT-98-33-T, para. 580) the definition of acts of genocide is limited to those seeking “the physical or biological destruction of a group” (Prosecutor v. Krstic, Case no. IT-98-33-T, para. 344). The case concerning Bosnia and Herzegovina and the FR of Yugoslavia / Serbia was the longest and, at the same time, one of the most complex cases decided before the International Court of Justice. The trial before the Court lasted for almost fifteen years. It was launched on March 20, 1993, and ended with the passing of the judgment on the merits on February 26, 2007. It was complex both in terms of the subject-matter and the procedural and substantive law which the Court had to apply in the proceedings. It was the first time that a lawsuit for genocide was lodged before the ICJ. 337 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 Unlike the acts of execution in paragraphs a) and b) of Article 2, the act of deliberately inflicting on the group conditions of life calculated to bring about its physical destruction does not require proof of the outcome or result. Imposing measures intended to prevent births within the group Prevention of birth within the group represents biological genocide. In the Krstic case, the ICTY includes in this form of genocide many killed and missing men who accounted for about a fifth of the Srebrenica community, which caused the disappearance of the Bosnian Muslim population in Srebrenica. The tribunal points out: In the present case, General Krstic participated in a joint criminal enterprise to kill the military aged Bosnian Muslim men of Srebrenica with the awareness that such killings would lead to the annihilation of the entire Bosnian Muslim community at Srebrenica (Prosecutor v. Krstic, Case no. IT-98-33-T, para. 644). Forcibly transferring children of the group to another group. Considering the nature of the crime of genocide, as it is conceptualized in the Convention, the act of forcible transfer of children from one group to another may be the most controversial. The formulation of paragraph e) of Article 2 of the Convention, interpreted semantically, refers to cultural genocide. In practice, the implementation of such understanding of the concept of transferring children from one group to another is found in the opinion given by the Australian Commission on Human Rights and Equal Opportunities for Forced Transfer of Indigenous Children to Non-Indigenous Institutions and Families. The Australian Human Rights and Equal Opportunities Commission concluded that: the predominant aim of Indigenous child removals was the absorption or assimilation of the children into the wider, non-Indigenous, community so that their unique cultural values and ethnic identities would disappear, giving way to models of Western culture […]. Removal of children with this objective in mind is genocidal because it aims to destroy the ‘cultural unit’ which the Convention is concerned to preserve (Schabas, 2000, 178). The Convention does not provide parameters as to what is meant by the “part of the group”under Article 2 of the Genocide Convention and on the basis of which criteria the “part of the group” should be determined. In Axis Rule in Occupied Europe, Laws of Occupation – Analysis of Government – Proposals for Redress, Lemkin states that the destruction of a national or ethnic group takes place in the form of killing en masse (Lemkin, 2005, 79). According to Lemkin, the crime of genocide should be qualified as a coordinated plan of various actions designed to destroy the essential foundations of life of national groups. Lemkin’s interest in this subject dated from his student days when he took a keen interest in the attempts to prosecute the perpetrators of the Armenian massacre (Schabas, 2000, 25). 338 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 Nehemiah Robinson, one of the first and most respected commentators of the Genocide Convention, says: “the intent to destroy a multitude of persons of the same group because of their belonging to this group, must be classifi ed as Genocide even if those persons constitute only part of a group either within a country or within a region or within a single community, provided the number is substantial.” (Robinson, 1949, 63). Therefore, Robinson identifies “part of a group” with a substantial number of members of the group. A number of objections can be made to the stigmatization criterion (ICJ Reports, 2007, Individual Opinion of Judge Kreca, para. 92–94). The main objection is that the criterion of stigmatisation of the group departs from the basic principle of criminal law, according to which the perpetrator of the crime cannot determine the protected group at their own will. This brings the instability and chaos in terms of determination of the protected group, which, according to the Convention and the general legal logic, is a matter of objective law. In the Krstic case, the Tribunal for the former Yugoslavia pointed out: The number of individuals targeted should be evaluated not only in absolute terms, but also in relation to the overall size of the entire group. In addition to the numeric size of the targeted portion, its prominence within the group can be a useful consideration. If a specifi c part of the group is emblematic of the overall group, or is essential to its survival, that may support a fi nding that the part qualifi es as substantial within the meaning of Article 4 (Prosecutor v. Krstic, Case no. IT-98-33-A, para. 12). In addition, in the recent Judgment of the Trial Chamber in the Mladic case, the Tribunal confirms this interpretation by failing to declare the accused guilty on the first count of the indictment (genocide against Muslims in the municipalities of Sanski Most, Vlasenica, Foca, Kotor Varoš and Prijedor): The Bosnian Muslims targeted in each individual municipality formed a relatively small part of the Bosnian-Muslim population in the Bosnian-Serb claimed territory or in Bosnia-Herzegovina as a whole. The Trial Chamber received insufficient evidence indicating why the Bosnian Muslims in each of the above municipalities or the municipalities themselves had a special signifi cance or were emblematic in relation to the protected group as a whole. The Trial Chamber is, therefore, not satisfi ed, beyond reasonable doubt, that the only reasonable inference that can be drawn from the surrounding facts and circumstances is that the physical perpetrators possessed the intent to destroy the Bosnian Muslims in Sanski Most, Foca, Kotor Varoš, Prijedor, and Vlasenica Municipalities as a substantial part of the protected group (Prosecutor v. Mladic, Case no. IT-09-92-T, 3 of 5, para. 3535). On the other hand, the Trial Chamber found: that the Bosnian Muslims in Srebrenica constituted a substantial part of the Bosnian- Muslim population in Bosnia-Herzegovina […] [and] that the physical perpetrators committed the prohibited acts with the intent to destroy the Bosnian Muslims 339 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 in Srebrenica, as a substantial part of the protected group of Bosnian Muslims in Bosnia-Herzegovina, which constituted the crime of genocide (Prosecutor v. Mladic, Case no. IT-09-92-T, 4 of 5, para. 5129). The definition of the crime of genocide given in Article 2 of the Convention is based on a symbiosis of two elements: the material (actus reus) and the subjective (mens rea). As we pointed out above, genocidal intent is what distinguishes the crime of genocide as a special crime. It implies the intention to destroy a national, ethnic, racial or religious group as such – an element that is differentia specifica, according to which genocide differs from other international crimes with which it essentially shares the same material and objective element (Robinson, 1949). Namely, the acts of execution of the crimes of genocide overlap with the acts of execution of war crimes and crimes against humanity. In order to differentiate war crimes and crimes against humanity on the one side from the crime of genocide on the other, and, more specifically, in order to treat them as independent crimes, genocidal intent is required. Without genocidal intent, the acts listed in Article 2 of the Convention are simply punishable offenses that fall within the scope of other crimes. In the Kupreškic case, the ICTY emphasized the importance of dolus specialis in the crimes of genocide. In this regard, the Tribunal, among other things, points out: The mens rea requirement for persecution is higher than for ordinary crimes against humanity, although lower than for genocide. In this context the Trial Chamber wishes to stress that persecution as a crime against humanity is an offence belonging to the same genus as genocide. Both persecution and genocide are crimes perpetrated against persons that belong to a particular group and who are targeted because of such belonging. In both categories what matters is the intent to discriminate: to attack persons on account of their ethnic, racial, or religious characteristics (as well as, in the case of persecution, on account of their political affiliation). While in the case of persecution the discriminatory intent can take multifarious inhumane forms and manifest itself in a plurality of actions including murder, in the case of genocide that intent must be accompanied by the intention to destroy, in whole or in part, the group to which the victims of the genocide belong. Thus, it can be said that, from the viewpoint of mens rea, genocide is an extreme and most inhuman form of persecution. To put it differently, when persecution escalates to the extreme form of wilful and deliberate acts designed to destroy a group or part of a group, it can be held that such persecution amounts to genocide (Prosecutor v. Kupreskic et al., Case no. IT-95-16-T, para. 636). In relation to the Kupreskic case, Slovenian law professors Damjan Korošec and Vasilka Sancin observe that the cogent nature of the prohibition of crimes of genocide was confirmed in this case, recalling also the judgement in the Barcelona Traction case when the International Court of Justice gave the prohibition of genocide the character of erga omnes norms, that is, obligations owed by states to the international community as a whole (Ambrož et al., 2012, 171–172). 340 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 AN ANALYSIS OF ARTICLE 3 OF THE GENOCIDE CONVENTION The following acts are punishable: (a) Genocide. (b) Conspiracy to commit genocide. (c) Direct and public incitement to commit genocide. (d) Attempt to commit genocide. (e) Complicity in genocide. Genocide As we can see, the solution contained in Article 3 of the Convention is specific and deviates from the generally accepted standards in national criminal legislations. In other words, it does not distinguish between the committed crime of genocide and preparatory actions for the commission of the crime In developed national criminal legislations, punishable acts, the so-called “incomplete crimes” are included in the general part of the criminal law, and the crime itself, as a rule, is criminalized in the special part. It should be noted that the practice of national criminal legislations is transposed into some instruments in the field of international criminal law. Thus, the Rome Statute of the International Criminal Court, as well as the Draft Code of Crimes against the Peace and Security of Mankind (Report of the International Law Commission, 1996: UN Doc. A/51/10, Art 17) include “other punishable acts” in the general provision dealing with the commission of the crime, applicable not only to genocide, but also to other crimes, such as crimes against humanity and war crimes. By contrast, the Statutes of the two ad hoc tribunals include the punishable actions in the definition of the crime of genocide. The International Court of Justice dealt with the issue of genocide in the Case Concerning the Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide initiated by Bosnia and Herzegovina against Serbia and Montenegro. The central question was whether a state could be held responsible for genocide, as was requested by Bosnia and Herzegovina. In its 2007 judgment, the International Court of Justice confirmed the case and stated unequivocally that a state could be held responsible for the commission of genocide, as well as for all other forms of execution and participation under Article 3 of the Convention. Moreover, it is stated that the obligation to prevent genocide is a completely independent legal obligation of states, which is separate from those in the following articles of the Convention (Ambrož et al., 2012, 170). Conspiracy to commit genocide Conspiracy to commit genocide was not the subject of specific discussions during the drafting of the Convention. The definition of conspiracy as a punishable act was relatively easy agreed upon, regardless of both the lack of general consent on what is 341 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 meant by “conspiracy” in the main legal systems of the world and the unbalanced practice of international tribunals. The conspiracy in Article 3 of the Genocide Convention was shaped by the standards of the Anglo-Saxon law. The conspiracy thus understood was also provided for in the Charter of the International Military Tribunal in Nuremberg. Namely, Article 6 (a) of the Statute defines crimes against peace also as “participation in a common plan or conspiracy for the accomplishment of planning, preparation, initiation or waging of a war of aggression” (Nuremberg Trial Proceedings, 1948, 39–40). However, the concept of conspiracy defined in this way was not strictly followed in the jurisprudence of the Nuremberg Tribunal. The Tribunal abandoned the concept of conspiracy as an independent criminal offense approaching the idea that it is rather a form of participation in the crime itself. The Statutes of the two ad hoc tribunals, although taking over the entire Article 3 of the Convention, did not build a consistent jurisprudence in that regard. Direct and public incitement to commit genocide Incitement is, by its very nature, a form of complicity by which another person is deliberately instructed to commit a criminal offense. Central to incitement is encouraging other person to commit a criminal offense. Therefore, incitement is sometimes also determined as a deliberate provocation or an assertion of a decision in a person encouraged to commit an unlawful act which will achieve characteristics of a criminal offense (Stojanovic, 2006, 242; Srzentic & Stajic, 1968, 367). In its jurisprudence, the ICTY did not have indictments for incitement as a punishable act. In his book Genocide in Contemporary Criminal Law, Korošec analyzes the Criminal Code of Slovenia in relation to the criminalization of genocide and explicitly states that the equal punishment of incitement and orders of genocide as its direct execution has been given explicitly in the very definition of genocide. He also referred to the specifics of the Slovenian legislation, adding that the punishment of complicity in genocide (Article 3 of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide and Count B of the third paragraph of Article 4 of the Statute for Yugoslavia) was achieved through the general criminalization of criminal association under Article 297 of the Criminal Code of Slovenia and criminal conspiracy under Article 298 of the Criminal Code (Korošec, 2006, 217). Attempt to commit genocide It is on attempt to commit genocide that the drafts preceding the Convention contain the least material. The Secretariat Draft and the Ad Hoc Committee Draft completely coincide. The provision of paragraph (c) of Article 3 of the Convention was accepted virtually without discussion. This state of affairs is explained by the nature of the judicial authorities which decided in cases of international crimes. The ICTY and the ICTR did not specifically deal with attempts to commit the crime. Without precisely determining 342 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 the notion of attempt, there is a danger of criminalizing preparatory actions that, by their nature, do not belong to punishable actions. Bearing in mind the jurisprudence of the two ad hoc tribunals in terms of actus reus, which is undeniably large and often goes beyond the letter and spirit of the Convention, the absence of a precise definition of “attempt” can have particularly dangerous consequences. Unlike the Rome Statute of the International Criminal Court, the Slovenian CriminalCode provides for general punishability of criminal attempt (including the attempt at genocide). This different approach in the Slovenial legislation draws from the liability for offence commited by order, whereby, according to the Slovenian legislation, it is necessary to combine provisions of Article 283 of the Criminal Code concerning liability for offence committed by order of a superior in the course of military service and that committed outside the army – the general provision on mistake of law under Article 21 of the Criminal Code. According to the their effects, both provisions are very similar (Korošec, 2006, 217). Complicity in genocide One of the features of international criminal law until the adoption of the Rome Statute of the International Criminal Court was the absence of a precise definition of complicity. In the provisions of the ad hoc Tribunal, the single notion of the perpetrator of the crime was applied. Article 7 (1) of the ICTY Statute treats equally a person who planned, instigated, ordered, committed or otherwise aided and abetted in the planning, preparation or execution of a crime The ad hoc tribunals have made an effort to draw the distinction between execution and complicity, defining various forms of complicity. However, this difference did not have much effect since it was relativized by the fact that, regardless of a person’s role in the commission of the crime, the single notion of the perpetrator was applied. Despite the fact that the ICTY Statute does not concretize certain forms of complicity, it is immediately clear that it wants to include complicity in genocide precisely, potentially even to a wider extent than the Genocide Convention itself (Korošec, 2006, 206). The ICTY has recognized several forms of complicity: a) ordering; b) planning; c) aiding and abetting; d) incitement. Ordering implies an act whereby a person in the position of authority instructs another person to commit a criminal offense (Prosecutor v. Blaskic, Case no. IT-95-14-A, para. 42; Prosecutor v. Kordic and Cerkez, Case no. IT-95-14/2, para. 28; Prosecutor v. Galic, Case No. IT-98-29-T and IT-98-29-T-A, para. 176). Ordering differs from instigating in that the person ordering the commission of a crime “have authority over the person physically perpetrating the offence. A causal link is required between the act of ordering and the physical perpetration of a crime analogous to that which is required for ‘instigating’”. (Prosecutor v. Strugar, Case no. IT-01-42-T, 332). “The actus reus of ‘planning’ requires 343 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 that one or more persons design the criminal conduct constituting one or more statutory crimes that are later perpetrated” (Prosecutor v. Kordic and Cerkez, Case no. IT-9514/ 2-A, para. 26). In the ICTY’s practice, in the Kordic i Cerkez case, “it is sufficient to demonstrate that the planning was a factor substantially contributing to such criminal conduct” (Prosecutor v. Kordic and Cerkez, Case no. IT-95-14/2-A, para. 26). The actus reus of ‘instigating’means to prompt another person to commit an offence. While it is not necessary to prove that the crime would not have been perpetrated without the involvement of the accused, it is sufficient to demonstrate that the instigation was a factor substantially contributing to the conduct of another person committing the crime (Prosecutor v. Kordic and Cerkez, Case no. IT-95-14/2-A, para. 27). Aiding implies that a person resorting to aid undertakes actions aimed at helping, encouraging or providing moral support to the commission of a criminal offense, whereby this support must substantially influence the commission of a criminal offense. The ICTY also defined a subjective element in the forms of complicity. As regards ordering, as a form of complicity, a direct intent is required although the person ordering was aware of the probability that in the execution of his order a criminal offense would be committed (Prosecutor v. Blaskic, Case no. IT-95-14-A, para. 42; Prosecutor v. Kordic and Cerkez, Case no. IT-95-14/2-A, para. 30 and 112). With regard to planning, in the Brdanin case the Tribunal pointed out that “Responsibility for ‘planning’ a crime could thus, according to the above defi nition, only incur if it was demonstrated that the Accused was substantially involved at the preparatory stage of that crime in the concrete form it took, which implies that he possessed sufficient knowledge thereof in advance” (Prosecutor v. Brdanin, Case no. IT-99-36-T, para. 357). This was considered to be too high a stanard, and in another case the Appeals Chamber held that ordering is also when a person who plans an act or omission is aware of the substantial likelihood that a crime will be committed in the execution of that plan (Prosecutor v. Kordic and Cerkez, Case no. IT-95-14/2-A, para. 31). With respect to “instigating”, the form of the subjective element is dolus directus if a person who instigates another person to commit an act or omission is aware of the substantial likelihood that a crime will be committed in the execution of that instigation (dolus eventualis) (Prosecutor v. Kordic and Cerkez, Case no. IT-95-14/2-A, para 32). CONCLUSION The jurisprudence of ICJ and the ICTY could hardly be called consistent and clear with regard to the interpretation of Articles 2 and 3 of the Genocide Convention. Not only is the jurisprudence of the ICJ inconsistent with that of the ICTY, but the jurisprudence of the ICJ is inconsistent in itself, as is the jurisprudence of the ICTY. What is particularly important is that this inconsistency is perceived in relation to the crucial elements of the Genocide Convention: the concept of destruction (Article 2 of the Convention) and punishable acts (Article 3 of the Convention). Thus, in its ruling 344 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 in the dispute between Croatia and Serbia, the ICJ emphasized that “the scope of the Convention is limited to the physical and biological destruction of the group” (Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Croatia v. Serbia), para. 136). However, in its judgement in Bosnia case the ICJ based the conclusion that genocide was committed on the ICTY judgement in Krstic and Blagojevic case, whereby the ICTY understood destruction in social rather than in physical or biological terms. In the Krstic case the Trial Chamber found, inter alia, that the destruction of a sizeable number of military aged men “would inevitably result in the physical disappearance of the Bosnian Muslim population at Srebrenica” (Prosecutor v. Krstic, Case no. IT-98-33-T, para. 595) since “their spouses are unable to remarry and, conseque ntly, to have new children” (Prosecutor v. Krstic, Case no. IT-98-33-A, para. 28). Such a conclusion, therefore, reflects the idea of a social destruction, rather than a physical or biological one. The perception of destruction in social terms is even more emphasized in the Blagojevic case. The Trial Chamber applied “[a] broader notion of the term ‘destroy’, encompassing also ‘acts which may fall short of causing death’” (Prosecutor v. Blagojevic and Jokic, Case no. IT-02-60-T, para. 662). In the jurisprudence of the Tribunal, the concept of joint criminal enterprise was widely used as a mode of principal liability. By April 2007, 64 % of the ICTY indictments were charged explicitly under the doctrine of joint criminal enterprise, including those of genocide, compared with 16 % of the indictments issued at ICTR (Danner & Martinez, 2005, 107–108; Damgaard, 2008, 164). Joint criminal enterprise (JCE) is a legal doctrine to which the first reference was provided by the ICTYAppeals Chamber in the Tadic Judgment. It is unclear whether JCE is part of the customary law or lex ferenda. The Permanent International Criminal Court did not include an extended joint criminal enterprise either in its Statute or in Elements of Crimes and Rules of Procedure and Evidence. In addition, The Extraordinary Chambers in the Courts of Cambodia refused to apply extended joint criminal enterprise. We are of the opinion that identifying ambiguities, inconsistencies and contradictions in the interpretation of Articles 2 and 3 of the Genocide Convention is a necessary condition for their consistent application. This is precisely where we see a possible contribution of our paper. 345 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 INTERPRETACIJA 2. IN 3. CLENA KONVENCIJE O PREPRECEVANJU IN KAZOVANJU ZLOCINA GENOCIDA (1948) V LUCI PRISTOJNOSTI MEDNARODNIH SODNIH ORGANOV Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC Univerza Crne Gore, Pravna fakulteta, 13 jula 2, Podgorica, Crna Gora e-mail: bojanal@ac.me POVZETEK S tolmacenjem oziroma interpretacijo 2. in 3. clena Konvencije o preprecevanju in kaznovanju zlocina genocida pridemo do sklepa, da so sodišca ad hoc bolj ali manj potrdila splošne razlage relevantnih odredb teh clenov Konvencije o genocidu, zlasti v zvezi z bistvom unicenja – fi zicnega ali biološkega, kot tudi specifi cne namere (dolus specialis) kot bistvene znacilnosti genocida. Genocidna namera ne pomeni le zavedanja njegovih posledic, ker je to le intelektualni element namere, ampak zahteva tudi dodaten, kvalifi kacijski element: to je volja, da se dejanje izvrši. Genocid se šteje za edinstven zlocin ravno zaradi mocne povezave med zavestjo in voljo. V zvezi s tem je Mednarodno sodišce za vojne zlocine na obmocju nekdanje Jugoslavije prispevalo k stabilizaciji zakona o genocidu. V obravnavani zadevi je Sodišce zavzelo stališce glede razlage 3. clena Konvencije, da gre za namerno izpostavljanje skupine pogojem, ki bi vodili do unicenja, domnevno granatiranje in shiranje ter izgon in deportacija prebivalstva, kakor tudi unicenja zgodovinskih, verskih in kulturnih spomenikov. V 2. clenu Konvencije o genocidu so posebej natancno navedena dejanja, ki se štejejo za genocidna, hkrati pa clen ne omogoca, da bi se tudi druga dejanja lahko štela za genocidna. Kljucne besede: genocid, Konvencija o preprecevanju in kazovanju zlocina genocida (1948), Mednarodno sodišce za vojne zlocine na obmocju nekdanje Jugoslavije, Meddržavno sodišce 346 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 SOURCES AND BIBLIOGRAPHY Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Bosnia and Herzegovina v. Serbia and Montenegro). Judgment, I.C.J. Reports 2007. http://www.icj-cij.org/files/case-related/91/091-20070226-JUD-01-00 EN.pdf Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Croatia v. Serbia). http://www.icj-cij.org/en/case/118. ICJ Reports, 1951 – Reservations To The Convention On The Prevention And Punishment Of The Crime Of Genocide. http://www.icj-cij.org/files/case-related/12/012 19510528-ADV-01-00-EN.pdf ICJ Reports, 2004 – Case Concerning Legality of Use of Force, Serbia and Montenegro v. Belgium, Judgement. Joint Declaration of Vice-President Ranjeva, Judges Guillaume, Higgins, Kooijmans, AI-Khasawneh, Buergenthal and Elaraby. http:// www.worldcourts.com/icj/eng/decisions/2004.12.15_use_of_force10.htm ICJ Reports, 2007 – International Court of Justice (ICJ), Individual Opinion of Judge Kreca, Judgment. http://www.icj-cij.org/files/case-related/91/091-20070226-JUD 01-00-EN.pdf. Nuremberg Trial Proceedings (1948): Nirnberška presuda. Beograd, Arhiv za pravne i društvene nauke. Prosecutor v. Blagojevic and Jokic, Case no. IT-02-60-T. Judgement of 17 January, 2005. http://www.icty.org/x/cases/blagojevic_jokic/tjug/en/bla-050117e.pdf Prosecutor v. Blaskic, Case no. IT-95-14-A. Judgment of July 29, 2004. http://www. icty.org/case/blaskic/4. Prosecutor v. Brdanin, Case no. IT-99-36-T. Judgment of September 1, 2004. http:// www.icty.org/x/cases/brdanin/tjug/en/brd-tj040901e.pdf. Prosecutor v. Galic, Case No. IT-98-29-T. Judgment, of December 5, 2003, Case no. IT-98-29-T-A, Judgment, of November 30, 2006. http://www.icty.org/case/galic/4. Prosecutor v. Kordic and Cerkez, Case no. IT-95-14/2. Judgment, February 26, 2001, http://www.icty.org/case/kordic_cerkez/4 Prosecutor v. Kordic and Cerkez, Case no. IT-95-14/2-A. Judgment of December 17, 2004. http://www.icty.org/x/cases/kordic_cerkez/acjug/en/cer-aj041217e.pdf Prosecutor v. Kupreskic et al., Case no. IT-95-16-T. Judgment of January14, 2000, http://www.icty.org/case/kupreskic/4. Prosecutor v. Krstic, Case no. IT-98-33-A. Judgment of April 19, 2004, http://www. icty.org/case/krstic/4. Prosecutor v. Krstic, Case no. IT-98-33-T. Judgment of August 2, 2001. http://www. icty.org/case/krstic/4. Prosecutor v. Mladic, Case no. IT-09-92-T. Judgment of Novembar 22, 2017, http:// www.icty.org/case/mladic/4. Prosecutor v. Strugar, Case no. IT-01-42-T. Judgment of January 31, 2005, http://www. icty.org/case/strugar/4. 347 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 Report of the International Law Commission (1996): on the Work of Its Forty-Eight Session, 6 May-26 July 1996 (UN Doc. A/51/10). Report of the Yugoslav State Commission (1947): Izveštaj Jugoslovenske državne komisije za utvrdivanje zlocina okupatora i njihovih pomagaca Medunarodnom vojnom sudu u Nürnbergu. Beograd, Federativna narodna republika Jugoslavija. The Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide. https:// treaties.un.org/doc/publication/unts/volume%2078/volume-78-i-1021-english.pdf. The Memorial of Bosnia and Herzegovina of 15 April 1994. http://www.icj-cij.org/ files/case-related/91/8616.pdf. Ambrož, A. et al. (2012): Mednarodno kazensko pravo. Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije. Bassiouni, M. C. (1996): International Crimes: Jus Cogens and Obligatio Erga Omnes. Law and Contemporary Problems, 59, 4, 63–74. Becker, J. (1998): Hungry Ghosts: Mao’s Secret Famine. New York, Holt. Cannizzaro, E. (2007): Interconnecting International Jurisdictions: A Contribution from the Genocide Decision of the ICJ. European Journal of Legal Studies, 1, 1–18. Comerford, K. M. & H. M. Pabel (2001): Early Modern Catholicism: Essays in Honour of John W. O’Malley, S. J. Toronto, University of Toronto Press. Conquest, R. (1986): The Harvest of Sorrow: Soviet Collectivization and the Terror- famine. New York, Oxford University Press. Curthoys, A. & J. Docker (2001): Introduction-Genocide: definitions, questions, settler- colonies. Aboriginal History 25, 1, 1–15. Danner, A. M. & J. S. Martinez (2005): Guilty Associations: Joint Criminal Enterprise, Command Responsibility and the Development of International Criminal Law. California Law Review, 93, 75, 75–169. Damgaard, C. (2008): Individual Criminal Responsibility for Core International Crimes. Berlin, Springer. Davis, M. (2001): Late Victorian Holocausts: El Nińo Famines and the Making of the Third World. London, Verso. Docker, J. (2008): The origins of violence: religion, history and genocide. Chippenham and Eastbourne, Pluto Press. Dutton, D. G. (2007): The psychology of genocide, massacres, and extreme violence: why “normal” people come to commit atrocities. Westport, Connecticut, London, Greenwood Publishing Group. Đordevic, Ž. (1997): Gubici stanovništva Jugoslavije u Drugom svetskom ratu, Beograd, ABC Grafika. Hinton, A. (ed.) (2002): Genocide: an anthropological reader. Oxford, Wiley-Blackwell. Hinton, A. (2005): Why Did They Kill? Cambodia in the Shadow of Genocide, Berkeley, University of California. Hinton, A., O’Neill, K. (ed.) (2009): Genocide: Truth, Memory, and Representation, Durham &London, Duke University Press. 348 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 Hitchens, C. (2010): The Narcissism of the Small Difference. Fighting Words. http:// www.slate.com/articles/news_and_politics/fighting_words/2010/06/the_narcissism_ of_the_small_difference.html Ignatieff, M. (1998): The Warrior’s Honor: Ethnic War and the Modern Conscience. London, Macmillan. Jones, A. (2010): Genocide: A comprehensive introduction. London, New York, Routledge. Kocevic, B. (2005): Sahrana jednog mita – žrtve Drugog svetskog rata u Jugoslaviji. Beograd, Otkrovenje. Korošec, D. (2006): Genocid in sodobno kazensko pravo. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti. Kreca, M. (2015): Relationship between the International Court of Justice and the International Criminal Tribunal for the Former Yugoslavia in Respect of the Adjudication of Genocide. Anali Pravnog fakulteta u Beogradu, 63, 3, 1–22. Kuper, L. (1981): Genocide: Its Political Use in the Twentieth Century. Harmondsworth, Penguin, Lemkin, R. (2005): Axis Rule in Occupied Europe, Laws of Occupation – Analysis of Government – Proposals for Redress. New Jersey, The Lawbook Exchange. Pust, K. (2009): A review of Leonard S. Newman, Ralph Erber (ur.): Understanding genocide. The Social Psychology of the Holocauast (2007). Acta Histriae, 13, 3, 635–638. Robinson, N. (1949): The Genocide Convention – its Origins and Interpretation. New York, World Jewish Congress. Schabas, W. A. (2000): Genocide in International Law. Cambridge, Cambridge University Press. Shelton, D. L. (ed.) (2005): Encyclopedia of genocide and crimes against humanity. Detroit, Mitch., Thomson Gale. Srzentic, N., Stajic, A. (1968): Krivicno pravo, opšti i posebni deo. Sarajevo, Zavod za izdavanje udžbenika. Stojanovic, Z. (2006): Krivicno pravo. Beograd, Pravna knjiga. Waller, J. E. (2007): Becoming evil: How ordinary people commit genocide and mass killing. Oxford, Oxford University Press. Weiss-Wendt, A. et al. (2008): The historiography of genocide. Basingstoke, New York, Palgrave Macmillan. Žerjavic, V. (1990): Stradanja Jugoslavena u drugom svjetskom ratu, Viktimologija, 1, 1–2, 39–48. 349 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 Bojana LAKICEVIC ĐURANOVIC: THE INTERPRETATION OF ARTICLES 2 AND 3 OF THE CONVENTION ..., 325–350 350 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 OCENE/RECENSIONI/REVIEWS Marta Verginella a cura di: SLOVENKA. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani, 2017, 121 pagine. Le vicende legate al periodico femminile sloveno Slovenka (slovena), avviato a Trieste a cavallo del diciannovesimo secolo, hanno dovuto attendere piů di un secolo prima di ottenere il meritato riconoscimento attraverso un’opera che si caratterizza, di primo impatto, per una veste materiale particolarmente raffinata che recupera alcuni motivi grafici della rivista originale. La storia della pionieristica rivista femminile in lingua slovena non ebbe infatti grande fortuna all’interno della storiografia e critica letteraria slovena e jugoslava, nelle quali venne menzionata in maniera per lo piů episodica e non particolarmente generosa, come fece la critica letteraria Marja Boršnik che negli anni Sessanta, pur riconoscendo che “con Slovenka [...] le nostre donne hanno superato la prima pubertŕ e raggiunto un livello di maturitŕ che rende possibile incidere sul reale” rilevava al contempo che la rivista fosse “linguisticamente goffa, disordinata nell‘esposizione e dal pensiero talvolta infantile ed illogico” (pp. 9–10). Per un recupero piů organico del valore specifico di Slovenka era evidentemente necessario attendere una nuova sensibilitŕ oltre la necessaria distanza di prospettiva. Il libro, che si presenta come una raccolta di contributi tematici, si apre con un’introduzione della curatrice Marta Verginella, professoressa ordinaria di storia presso l’Universitŕ di Lubiana. Della stessa autrice sono i primi due saggi, dedicati rispettivamente al valore di Slovenka come specchio della societŕ femminile a cavallo del diciannovesimo secolo e alla biografia di Marica Nadlišek Bartol, l’intellettuale triestina, prima redattrice della rivista che vide la luce come allegato quindicinale del periodico Edinost. Non priva di un certo timore iniziale, Marica Nadlišek si assunse l’onere di dirigere la rivista femminile ben sapendo che per molti versi il pubblico delle lettrici “dovesse ancora essere formato, e che il ruolo di Slovenka fosse di rompere il ghiaccio” (p. 25). Seguono due contributi, anch’essi di natura essenzialmente biografica, di cui il primo, firmato da Irena Selišnik, č dedicato alla seconda redattrice di Slovenka, Ivanka Anžic Klemencic, mentre il secondo, scritto da Katja Mihurko Poniž, ricostruisce il rapporto con la ri 351 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 OCENE/RECENSIONI/REVIEWS vista di Zofka Kveder, l’autrice e pubblicista femminista che proprio su Slovenka mosse i primi passi letterari e fu inoltre legata alla Anžic da un’amicizia profonda, prima che il rapporto tra le due entrasse in crisi. Alle collaboratrici di Slovenka, e al posto occupato dalla rivista nella piů ampia scena letteraria slovena, č dedicato il contributo di Vita Žerjal Pavlin. La rivista ospitava infatti numerosi testi poetici e letterari e funse da vivaio per una generazione di giovani autrici di cui alcune avrebbero proseguito la propria carriera su altre e piů prestigiose testate. Segue il saggio con cui Petra Testen ricostruisce il profilo degli uomini che collaborarono al periodico, nonchč, in senso lato, l’importanza della solidarietŕ tra i generi nella genesi e per tutta la sua esistenza. Il saggio firmato da Ana Cergol Paradiž č invece dedicato ai contenuti concreti del femminismo di Slovenka, tra cui nello specifico il diritto all’istruzione, le questioni legate al matrimonio e al divorzio, il superamento di canoni di vestiario e costume che si accanivano sul corpo della donna e ne limitavano il funzionamento sociale e la paritŕ retributiva rispetto agli uomini. Infine, Urška Strle dedica il proprio contributo ai rapporti tra Slovenka e le realtŕ che, all’estero, esprimevano un orientamento simile. I riferimenti principali erano individuati nei cechi, presso cui le donne avevano conquistato una posizione relativamente avanzata e il quale esempio, trattandosi di un popolo “fratello”, sembrava estendibile al contesto sloveno, e nei russi, stante anche la predilezione di Marica Nadlišek Bartol per la loro letteratura. Il rapporto con le altre nazionalitŕ slave, “fratelli per sangue e lingua” (p. 102), tra i quali vennero prediletti i croati fu naturalmente importante. La collaborazione con ambienti culturali italiani e tedeschi, dapprima marginale, venne comunque intensificandosi nell’ultimo periodo, quando le istanze femministe portate avanti da Slovenka divennero preminenti rispetto al carattere nazionale della rivista. Numerosi sono nell’opera gli elementi di rilievo nell’ambito storiografico e delle scienze sociali. Anzitutto viene opportunamente evidenziato il fatto che la prima rivista femminile slovena sia nata a Trieste, cittŕ che nella celebre definizione di Ivan Cankar rappresentava il polmone della Slovenia, laddove Lubiana ne era invece il cuore. La rac colta offre una serie di spunti utili a chiarire l’importanza del porto, che, favorendo l’in contro tra culture diverse, ha dato un contributo importante per lo sviluppo della societŕ slovena. Di particolare interesse le modalitŕ attraverso cui la competizione in un’area mistilingue ha agevolato il recupero di un contributo specificamente femminile nella mo bilitazione nazionale slovena. Questi spunti permettono di mettere a fuoco l’importanza delle questioni nazionali in un’ottica emancipatoria. Si tratta di una configurazione comune allo spazio ex austroungarico (č giŕ stato menzionato l’esempio ceco) e che tro va buona corrispondenza, ad esempio, nel percorso della celebre scrittrice croata Marija Juric Zagorka, cui, in una Zagabria soggetta al dominio ungherese, fu l’afflato patriottico a spalancare le porte del giornalismo attraverso una raccomandazione del vescovo Josip Juraj Strossmayer. In seguito, nel 1925, la Juric Zagorka avrebbe pure fondato la prima rivista femminile croata, Ženski list. Merita attenzione la tensione, che nel testo emerge chiaramente, tra la duplice appartenenza di editrici e collaboratrici alla comunitŕ nazionale slovena e alla collettivitŕ 352 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 OCENE/RECENSIONI/REVIEWS femminile. Questa situazione sembrň dapprima privilegiare il programma nazionale sloveno, con una politica editoriale piů propensa ai contributi letterari e a rivendicazioni per lo piů timide. Quando, sotto l’influsso di Ivanka Anžic Klemencic, la redazione impostň una linea piů marcatamente femminista, fu invece il ruolo nazionale a venire sottomesso dalle istanze di genere, il che determinň una riduzione del pubblico dei lettori e, in un certo senso, l’esaurimento dell’esperienza editoriale. Si deve anche considerare che sebbene fossero passati soltanto sei anni dalla prima uscita di Slovenka, lo sviluppo delle istanze femministe avvenuto nel frattempo e la loro politicizzazione erano sfociati in una pluralitŕ di gruppi femministi (nel 1901 ce n’erano ormai tre nel solo spazio culturale sloveno), mentre d’altra parte la relativa radicalizzazione delle rivendicazioni avanzate determinava il venir meno della disponibilitŕ al dialogo degli ambienti politici che avevano offerto il proprio supporto nella prima ora, oltre che quella di molte donne di estrazione piccolo-borghese. Oltre ai meriti di ricerca e dibattito, il saggio ha il pregio di offrire un vivo affresco della condizione femminile negli ambienti della Trieste slovena di inizio secolo – in cui, per citare un fatto eloquente, alcune collaboratrici e la maggioranza dei collaboratori della rivista facevano ricorso a pseudonimi per non essere pubblicamente riconoscibili. Č forse anche grazie al senso di straniamento indotto dalla distanza culturale che separa i tempi descritti che il lettore saprŕ apprezzare i risultati conseguiti nel tempo da generazioni di attivisti per i diritti delle donne che discendono da pionieri come quelli le cui vite e imprese sono descritte nel libro. Federico Tenca Montini 353 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 OCENE/RECENSIONI/REVIEWS Dejan Jovic: RAT I MIT. POLITIKA IDENTITETA U SUVREMENOJ HRVATSKOJ. Zagreb, Fraktura, 2017, 416 pagine. Pochi libri trovano immediato riscontro nella cronaca come l’ultimo lavoro di Dejan Jovic, dedicato al ruolo della guerra combattuta negli anni Novanta nelle narrative ufficia li della Repubblica di Croazia, giunto alla seconda edizione in meno di tre mesi. Laddove una parte importante dell’opera consiste nella descrizione delle pressioni esercitate affinchč il conflitto venga interpretato esclusivamente come difensivo, č di solo pochi giorni successivo all’uscita del libro il suicidio del generale croato Slobodan Praljak, compiuto nello sforzo estremo di evitare una sentenza che avrebbe acclarato il coinvolgimento dell’esercito croato nel conflitto in Bosnia. In Rat i mit – “guerra e mito” un gioco di parole che in croato allude a Rat i mir, “guerra e pace” – l’autore porta a piena elaborazione una serie di temi affrontati sia nella precedente monografia Jugoslavija – država koja je odumrla: uspon, kriza i pad Kardeljeve Jugoslavije (1974.–1990.) che sulle pagine di Politicka misao, la rivista trimestrale della Facoltŕ di Scienze politiche dell‘Universitŕ di Zagabria di cui Jovic č redattore capo. Il testo trae l‘abbrivio dalla nota tesi per cui la riforma costituzionale jugoslava del 1974 avrebbe innescato un processo di nation building nelle sei Repubbliche. La dina mica, agevolata dal fatto che la dottrina marxista dell‘estinzione dello stato fosse stata in Jugoslavia interpretata in maniera piů consistente che altrove – grazie alla prassi del decentramento politico, amministrativo e produttivo – ha portato le Leghe dei comunisti dei vari Stati a svolgere un ruolo sempre piů di rappresentanza nazionale. Nel momento in cui la caduta del muro di Berlino e la conseguente riunificazione tedesca segnalarono tanto la necessitŕ del mondo ex comunista di adeguarsi alle for- me dello stato democratico quanto la possibilitŕ di una revisione degli assetti geo politici della Guerra Fredda, la Jugoslavia entrň in crisi. Nella Federazione infatti, in virtů della mancata corrispondenza tra sta to e nazione ovvero in presenza di signifi cative minoranze in quasi tutte le Repubbliche, la prospettiva di un orientamento democratico fece temere alle repubbliche piů piccole di trovarsi in minoranza rispetto al blocco serbo, e alle varie minoranze di trovarsi prive dei diritti concessi dal governo comunista. Un simile timore innescň la secessione tanto delle Repubbliche rispetto alla Jugoslavia quanto delle mino 354 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 OCENE/RECENSIONI/REVIEWS ranze nei confronti delle Repubbliche (vennero creati infatti territori secessionisti a base etnica quali la Republika Srpska Krajina, la Herceg Bosna e altri). La guerra viene interpretata – in maniera convincente – come esito non scontato cui le varie elites ormai nazionali furono spinte dal mancato riconoscimento internazionale dei referendum di indipendenza svolti nel 1990/91 (pp. 181–183). Venendo allo specifico croato – l‘autore stesso indica peraltro che i processi innescati in Serbia furono, almeno per gli anni Novanta, assai simili – Jovic mette in evidenza il sostanziale debito della leadership nazionalista rispetto al precedente sistema politico marxista, di cui vengono conservate sia le strutture che, soprattutto, i metodi. Č questa fondamentale continuitŕ di sistema a permettere l‘ingresso di 97.000 ex membri della Lega dei comunisti di Croazia nell‘HDZ (nell‘SDP ne sarebbero confluiti appena 46.000) (p. 240), partito che si puň dunque considerare il vero successore di quello comunista. In perfetta coerenza con il principio stalinista dell’autodeterminazione, alla leadership croata, capeggiata da Tudman (che ancora nel 1989 dichiarava di essere “croato, marxista e rivoluzionario”), non rimaneva che porre la nazione a obiettivo della palingenesi rivoluzionaria innescata dalla guerra, conflitto che in Croazia viene significativamente definito “Guerra patriottica” (Domovinski rat), lo stesso nome con cui la Seconda guerra mondiale era nota in Unione Sovietica (p. 189). La guerra in Croazia si č risolta con il soddisfacimento di tutti gli obiettivi dell’elite croata, tra cui il riconoscimento internazionale del nuovo Stato e il reintegro dei territori secessionisti senza gran parte della popolazione serba che vi risiedeva. L’unico processo a rimanere incompiuto č quello che l’autore descrive come “transizione dalla guerra alla pace”, vale a dire la creazione di una societŕ plurale e di un sistema politico effettivamente democratico. Anche il motivo di questa mancanza viene ricondotto nel saggio alla persistenza di schemi mentali autoritari nell’elite politica. Come nella Jugoslavia socialista l’elite al potere aveva avocato a sč la funzione di arbitro, come conseguenza del ruolo svolto nella creazione dello Stato attraverso la guerra partigiana rivoluzionaria, cosě nella Croazia indipendente tale ruolo č stato assunto dall’HDZ e dai reduci (in croato branitelji, letteralmente “difensori”), nella rispettiva funzione di forza politica che ha gestito il processo di indipendenza e di esecutori materiali della guerra vittoriosa, cui č garantito uno status privilegiato che ricorda per certi versi quello di cui godevano i partigiani nel periodo socialista. Il risultato di simili premesse č quella che si puň descrivere come una rivoluzione nazionale permanente (l’autore cita come affine l’esempio della Turchia kemalista), il cui obiettivo č l’illimitata omologazione ideologica e nazionale della popolazione, sia con misure destinate alla componente croata maggioritaria, come la promozione del conformismo e del purismo linguistico, sia attraverso politiche discriminatorie nei confronti delle minoranze (soprattutto quella serba) di cui č incentivata l’assimilazione o, attraverso politiche discriminatorie a vario livello, soprattutto nell’accesso al mercato del lavoro, l’espatrio. L’importante lavoro di decodifica dei trend politici e sociali in atto nella Croazia contemporanea svolto da Jovic offre una risposta convincente a dinamiche che ad un osservatore esterno risultano difficilmente comprensibili. In Croazia l’interpretazione della Guerra patriottica come esclusivamente difensiva e di liberazione (in croato ricorre la dicitura 355 ACTA HISTRIAE • 26 • 2018 • 1 OCENE/RECENSIONI/REVIEWS cist kao suza, ovvero qualcosa di “puro come una lacrima“) č infatti tutelata da un atto parlamentare, la Dichiarazione sulla Guerra patriottica approvata nel 2000. A riprova del fatto che in tempi recenti la situazione non sia migliorata, ancora nel 2014 il segretario di HDZ e all’epoca leader dell’opposizione Tomislav Karamarko ha dichiarato che “chiunque a casa sua potrŕ pensare ciň che vuole, ma pubblicamente dovrŕ rispettare i valori fondamentali dello Stato croato: la Guerra patriottica, i protettori, i nostri morti, Franjo Tudman i Gojko Šušak” (p. 213). Sempre nel 2014 proprio Jovic č stato deposto dall’incarico di Consigliere capo della Presidenza della Repubblica croata dopo aver messo in discussione, in un articolo pubblicato su Politicka Misao in occasione del referendum per l’indipendenza scozzese, il fatto che questo potesse essere paragonato a quello svoltosi nel 1991 in Croazia, con l’argomentazione che nel 1991 i cittadini croati fossero stati chiamati alle urne in un clima di forti pressioni e non completa libertŕ. Ancora piů recentemente, lo schema interpretativo descritto nel libro offre validi spunti di interpretazione sulla singolare protesta di un gruppo di veterani che, accampa tisi illegalmente di fronte al Ministero dei reduci di guerra a Zagabria nell’ottobre 2014, vi rimasero per 555 giorni, ovvero fino alla formazione di un governo di centrodestra guidato da HDZ, dopo aver indebolito in vari modi la posizione del governo, proclamato “impopolare”. Una situazione che rientra appieno nell’interpretazione di Jovic per cui i veterani in Croazia costituirebbero una forza “sovra politica” attraverso lo status loro accordato di creatori dello Stato, che li pone ad un livello superiore alle istituzioni democraticamente elette. Infine, l’evidente recrudescenza di fenomeni di tipo autoritario all’indomani dell’ingresso della Croazia nell’Unione Europea nel 2013 trova un riscontro nella spiegazione per cui le politiche di omologazione nazionale ed ideologica connaturate alla leadership croata fossero state attenuate proprio con il fine di completare simbolicamente l’indipendenza nazionale con la partecipazione alla UE e alla NATO, che ha in qualche modo sancito l’allontanamento del paese dai Balcani. Poiché la valutazione della candidatura della Croazia includeva la verifica delle sue credenziali democratiche, č proprio all’indomani dell’adesione che le politiche descritte sono state perseguite con rinnovato vigore. Dal momento che il rapporto della Commissione europea sulla Croazia del 7 marzo 2018, nel criticare “l’esistenza di categorie privilegiate come quella dei reduci di guerra” sembra quasi recepire alcune delle critiche di Jovic, sarŕ interessante vedere come evolverŕ la situazione. Federico Tenca Montini 356 NAVODILA AVTORJEM 1. Revija ACTA HISTRIAE objavlja izvirne in pregledne znanstvene clanke s humanisticno vsebino, zlasti s podrocja zgodovinopisja. Temeljno geografsko obmocje, ki ga publikacijapokriva, je Istra in mediteranska Slovenija ter vsebine, ki se na podlagi interdisciplinarnih in primerjalnih preucevanj povezujejo s sredozemskimi deželami. Uredništvo uporablja za vse clankeobojestranskoanonimen recenzentskipostopek. 2. Sprejemamo clankev slovenskem,italijanskem,hrvaškemin angleškemjeziku.Avtorji morajo zagotoviti jezikovnoneoporecnostbesedil. 3. Clankinaj obsegajo do 36.000 znakovbrez presledkov.Clanekje mogoceoddati na e- naslov ActaHistriae@gmail.comali na elektronskemnosilcu(CD) po pošti na na slov uredništva. Avtor ob oddaji clankazagotavlja, da clanekše ni bil objavljen in se obvezuje, da ga ne bo objavil drugje. 4. Naslovna stran clanka naj vsebuje naslov in podnaslov clanka,ime in priimekavtorja, avtorjeve nazive in akademske naslove, ime in naslov inštitucije,kjer je zaposlen, oz. domaci naslov vkljucno s poštno številko in naslovom elektronske pošte. Razen velikihzacetnicinkraticpisatizmalimicrkami. 5. Clanek mora vsebovati povzetek in izvlecek. Izvlecek je krajši (max. 100 besed) od povzetka(cca.200 besed). V izvlecku na kratkoopišemo namen, metode dela in rezultate. Izvleceknaj ne vsebuje komentarjevin priporocil. Povzetek vsebuje opis namena in metod dela ter povzame analizo oziroma interpretacijorezultatov. V povzetkune sme biti nicesar,cesarglavno besedilo ne vsebuje. 6. Avtorji naj pod izvlecek clanka pripišejo ustrezne kljucne besede (5–7). Potrebni so tudi angleški (ali slovenski) in italijanski prevodi izvlecka,povzetka,kljucnihbesed, podnapisov kslikovnemuin tabelarnemu gradivu. 7. Zaželeno je tudi (originalno) slikovno gradivo, ki ga avtor posreduje v locenih datotekah (jpeg, tiff) z najmanj 300 dpi resolucije pri želeni velikosti. Najvecja velikost slikovnega gradiva je 12x15 cm. Vsa potrebna dovoljenja za objavo slikovnegainarhivskegagradiva (v skladuz Zakonomo avtorskiin sorodnih pravicah)priskrbiavtor sam in jih predložiuredništvu pred objavo clanka.Vse slike,tabele in graficneprikaze je potrebno tudi podnasloviti in zaporedno oštevilciti. 8. Vsebinske opombe, ki besedilo še podrobneje razlagajo ali pojasnjujejo, posta vimo pod crto. Bibliografske opombe, s cimer mislimo na citat – torej sklicevanje na tocnodoloceni del besedila iz nekedruge publikacije,sestavljajo naslednji podatki:avtor, leto izida in – cecitiramotocnodolocenidel besedila – tudi navedba strani. Bibliografskeopombe vkljucimov glavno besedilo.Primer: ( Pirjevec,2007, 219) ali( Pirjevec,2007). 357 Celotni bibliografski podatki citiranih in uporabljenih virov so navedeni v po glavju Viri in literatura (najprej navedemo vse vire, nato literaturo). Pri tem avtor navede izkljucnodela ter izdaje, kijih je v clankucitiral. Popolni podatkio tem delu v poglavju Literatura pa se glasijo: Pirjevec, J. (2007): “Trstjenaš!” BojSlovencevzamorje( 1848–1954). Ljub ljana, Nova revija. Cecitiramovecdel istega avtorjaiz istega leta, poleg priimkain kraticeimena napišemo še crkepo abecednemvrstnem redu, takoda se navedbe med seboj razlikujejo. Primer: ( Pirjevec,2007a)in (Pirjevec,2007b). Bibliografskaopomba je lahkotudi del vsebinskeopombe in jo zapisujemo na enaknacin. Posamezna dela v isti opombi locimos podpicjem.Primer: ( Pirjevec,2007a;Verginella, 2008). 9. Pri citiranju arhivskih virov med oklepajinavajamokraticoarhiva, kraticoarhivskegafonda/ signaturo, številkotehnicneenoteinštevilkoarhivskeenote. Primer:( ARS-1851,67, 1808). Vprimeru, daarhivskaenotaniznana, sedokumentcitiraponaslovuv opombi pod crto,insicerznavedbokraticearhiva, kraticearhivskegafonda/ signature, številketehnicneenoteinnaslovadokumenta. Primer: ARS- 1589,1562, ZapisniksejeOkrajnegakomitejaZKSKoper, 19. 12. 1955. Kraticerazložimovpoglavjuovirihnakoncuclanka, kjerarhivskevirenavajamopoabecednemvrstnemredu. Primer: ARS- 1589– ArhivrepublikeSlovenije( ARS),CentralnikomiteZvezekomunistovSlovenije( fond1589). 10.Pricitiranjucasopisnih virovmedtekstomnavedemoimecasopisa, datumizdajeterstrani: (Primorskenovice, 11. 5. 2009, 26). Vprimeru, dajeznantudinaslovclanka, celotnobibliografskoopombonavedemopodcrto: Primorskenovice, 11. 5. 2009: Alipodjetjamerijoucinkovitost?, 26. Vseznamvirovinliteratureizpišemoimecasopisa/ revije. Kraj, založnikainperiodoizhajanja: Primorske novice.Koper, Primorskenovice, 1963–. 11. Poglavje o virih in literaturi je obvezno. Bibliografskepodatkenavajamo takole: -Opis zakljucenepublikacijekotcelote– knjige: Avtor (leto izida):Naslov. Kraj,Založba.Npr.: Šelih, A., Antic, G. M., Puhar, A., Rener, T., Šuklje, R., Verginella, M. & L. Tavcar (2007): Pozabljena polovica.Portreti žensk19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana, Tuma -SAZU. V zgornjem primeru, kjerje avtorjev vec kot dva, je korektentudi citat: (Šelih et al., 2007) 358 Ce navajamo doloceni del iz zakljucene publikacije, zgornjemu opisu dodamo še številkestrani, od kodersmo navedbo prevzeli. -Opis prispevkav zakljuceni publikaciji – npr. prispevkav zborniku: Avtor (leto izida): Naslov prispevka. V: Avtor knjige: Naslov knjige. Kraj, Založba, strani od-do. Primer: Darovec, D. (2011): Modernaštetjaprebivalstvainslovensko- hrvaškaetnicnamejavIstri. V: Darovec, D. & Strcic, P. ( ur.):Slovensko- hrvaškososedstvo/ Hrvatsko- slovenskosusjedstvo. Koper, UniverzitetnazaložbaAnnales, 129- 142. -Opis clankav reviji: Avtor (leto izida):Naslov clanka.Naslov revije, letnik,številka,strani od-do. Primer: Cec, D. (2007): Nasilnedetomorilkealineprištevnežrtve? Spreminjanjepodobedetomorav18. inzacetku19. stoletja. ActaHistriae, 15, 2, 415- 440. -opis ustnega vira: Informator (leto pricevanja):Ime in priimekinformatorja, leto rojstva, vloga, funkcija ali položaj.Nacinpricevanja.Oblikain krajnahajanja zapisa. Primer:Žigante, A. (2008): Alojz Žigante,r. 1930, župnikv Vižinadi.Ustno pricevanje.Zvocni zapis pri avtorju. -opis vira iz internetnih spletnih strani: Ceje mogoce,internetni vir zabeležimoenakokotclanekin dodamo spletni naslov ter v oklepajudatum zadnjega pristopa na to stran: Young, M. A. (2008): The victimsmovement: a confluence of forces.In:NOVA (National Organization for VictimAssistance).Http://www.trynova.org/victiminfo/readings/ VictimsMovement.pdf(15.9. 2008). Ce avtor ni znan, navedemo nosilca spletne strani, leto objave, naslov in podnaslov besedila, spletni naslov in v oklepajudatum zadnjega pristopa na to stran. 12. Kratice v besedilu moramo razrešiti v oklepaju, ko se prvic pojavijo. Clanku lahko dodamo tudi seznam uporabljenih kratic. 13. Pri ocenah publikacij navedemo v naslovu prispevkaavtorja publikacije,naslov, kraj, založbo,leto izida in število strani (oziroma ustrezen opis iz tocke10). 14. Prvi odtis clankov uredništvo pošlje avtorjem v korekturo. Avtorji so dolžni popravljeno gradivo vrniti v enem tednu. Širjenje obsega besedila ob korekturah ni dovoljeno. Druge korektureopravi uredništvo. 15. Za dodatna pojasnila v zvezi z objavo clankovje uredništvo na voljo. UREDNIŠTVO 359 ISTRUZIONI PER GLI AUTORI 1. La rivista ACTA HISTRIAE pubblica articoli scientifici originali e rassegne relativi alla sfera degli studi umanistici, in particolare la storiografia. L’area geografica di base copertadalla pubblicazioneincludel’Istria e la parte medi terranea della Slovenia, nonchétutti gli altri temi che si ricolleganoal Medi terraneo in base a studi interdisciplinari e comparativi. Tutti gli articoli vengono recensiti. La recensione č completamente anonima. 2. La Redazione accetta articoli in lingua slovena, italiana, croata e inglese. Gli autori devono garantire l’ineccepibilitŕlinguisticadei testi. 3. Gli articolidevono essere di lunghezza non superiore alle 36.000 caratterisenza spazi. Possono venir recapitati all’indirizzo di posta elettronica ActaHistriae@gmail. com oppure su supporto elettronico (CD) per posta ordinaria all’indirizzo della Redazione. L’autore garantirŕl’originalitŕdell’articoloe si impegnerŕa non pubblicarloaltrove. 4. Ogni articolo deve essere corredatoda: titolo, eventuale sottotitolo, nome e cognome dell’autore, denominazione ed indirizzo dell’ente di appartenenza o, in alternativa, l’indirizzo di casa, nonché l’eventuale indirizzo di posta elettronica.Trannesigleeacronimiscrivereinminuscolo. 5. I contributidevono essere corredatida un riassunto e da una sintesi. Quest’ultima sarŕ piů breve (max. 100 parole) del riassunto (cca200 parole). Nella sintesi si descriverannobrevemente i metodi e i risultati delle ricerchee anchei motivi chele hanno determinate. La sintesi non conterrŕcommentie segnalazioni. Il riassunto riporterŕin maniera sinteticai metodi delle ricerche,i motivi chele hanno determinate assieme all’analisi, ciočall’interpretazione, dei risultati rag giunti. Si eviterŕdi riportare conclusioniomesse nel testo del contributo. 6. Gli autori sono tenuti ad indicarele (5–7) parole chiave adeguate. Sono necessarianche le traduzioni in inglese (o sloveno) e italiano della sintesi, del riassunto, delle parole chiave,delle didascalie,delle fotografiee delle tabelle. 7. L’eventuale materiale iconografico (originale) va preparato in formato elettronico (jpeg. / tiff) e consegnato in file separati alla definizione di 300 dpi a grandezza desiderata, purchénon eccedai 12x15 cm.Prima della pubblicazione,l’autore provvederŕ a fornire alla Redazione tutte le autorizzazioni richieste per la riproduzione del materiale iconografico edarchivistico (in virtů della Legge sui diritti d’autore). Tutte le immagini, tabelle e grafici dovranno essere accompagnatida didascalie e numerati in successione. 360 8. Le note a pič di pagina sono destinate essenzialmente a finiesplicativie di contenuto. I riferimenti bibliograficirichiamanoun’altra pubblicazione(articolo).La nota bibliografica, riportata nel testo, deve contenerei seguenti dati:cognome dell’autore, anno di pubblicazione e, se citiamoun determinato brano del testo, anchele pagine.Ades.: ( Isotton, 2006, 25) oppure (Isoton, 2006). I riferimenti bibliograficicompleti delle fonti vanno quindi inseriti nel capitolo Fonti e bibliografia(saranno prima indicatele fonti e poi la bibliografia).L’autore indicherŕ esclusivamentei lavori e le edizioni citatinell’articolo. I dati completi sulle pubblicazioni nel capitolo Fonti e bibliografia verranno riportati in questa maniera: Isotton, R. (2006): Crimen in itinere. Profili della disciplina del tentativo dal di ritto comunealle codificazionimoderne. Napoli, Jovene. Se si citano piů lavori dello stesso autore pubblicati nello stesso anno accanto al cognome va aggiunta una lettera in ordine alfabetico progressivo per distinguere i vari lavori. Ad es.: (Isotton, 2006a) e (Isotton, 2006b). Il riferimento bibliografico puň essere parte della nota a pié di pagina e va riportato nello stesso modo comesopra. Singole opere o vari riferimenti bibliograficiin una stessa nota vanno divisi dal punto e virgola. Per es.: (Isotton, 2006;Massetto, 2005). 9. Le fonti d’archiviovengonocitateneltesto, tra parentesi.Siindicherŕ: sigladell’archivio- numero( oppure)sigladelfondo, numerodellabusta, numerodeldocumento( nonilsuotitolo). Ades.: ( ASMI-SLV,273, 7r). Nelcasoincuiundocumentononfossecontraddistintodaunnumero, masolodauntitolo, lafonted’archivioverrŕcitataa pič di pagina.Inquestocasosiindicherŕ: sigladell’archivio- numero( oppure)sigladelfondo, numerodellabusta, titolodeldocumento. Ades.: ACS- CPC,3285, MilanovichNatale. RichiestadellaPrefetturadiTriestespeditaalMinisterodegliInternidel15giugno1940. Lesigleutilizzateverrannosvolteperintero, inordinealfabetico, nellasezione“ Fonti” afinetesto. Ades.: ASMI-SLV– ArchiviodiStatodiMilano( ASMI),f. SenatoLombardo- Veneto( SLV). 10. Nelcitarefonti di giornaleneltestoandrannoindicatiilnomedelgiornale, ladatadiedizioneelepagine: (IlCorrieredellaSera, 18. 5. 2009, 26) Nelcasoincuičnotoancheiltitolodell’articolo, l’interaindicazionebibliograficaverrŕindicataa pič di pagina: 361 IlCorrieredellaSera, 18. 5. 2009: DaMestreall’ArchiviosegretodelVaticano, 26. Nell’elencoFontiebibliografiascriviamoilnomedelgiornale. Illuogodiedizione, l’editoreedilperiododipubblicazione. Il Corriere della Sera.Milano, RCSEditorialeQuotidiani, 1876–. 11. Il capitoloFonti e bibliografiač obbligatorio. I dati bibliograficivanno riportati come segue: -Descrizionedi un’opera compiuta: autore/i (anno di edizione):Titolo. Luogo di edizione, casaeditrice.Per es.: Cozzi, G., Knapton, M. & G. Scarabello (1995): La Repubblicadi Venezia nell’etŕ moderna – dal 1517alla finedella Repubblica.Torino, Utet. Se gli autori sono piů di due, la citazioneč correttaanchenel modo seguente: (Cozzi et al., 1995). Se indichiamo una parte della pubblicazione, alla citazione vanno aggiunte le pagine di riferimento. -Descrizionedi un articolochecomparein un volume miscellaneo: autore/i del contributo (anno di edizione): Titolo. In: autore/curatore del libro: titolo del libro. Luogo di edizione, casaeditrice,pagine (da-a). Per es.: Clemente, P. (2001): Il punto sul folklore.In:Clemente, P., Mugnaini, F. (eds.):Oltre il folklore.Roma, Carocci,187–219. -Descrizionedi un articoloin una pubblicazione periodica – rivista: autore/i (anno di edizione):Titolo del contributo.Titolo del periodico,annata, nro. del periodico,pagine (da-a). Per es.: Miletti, M. N. (2007): La follia nel processo. Alienisti e procedura penale nell’Ita lia postunitaria. ActaHistriae, 15, 1, 321–342. -Descrizionedi una fonte orale: informatore (anno della testimonianza): nome e cognome dell’informatore, anno di nascita, ruolo, posizione o stato sociale. Tipo di testimonianza. Forma e luogo di trascrizionedella fonte. Per es.: Predonzan, G. (1998): Giuseppe Predonzan, a. 1923, contadinodi Parenzo. Testimonianza orale. Appunti dattiloscritti dell‘intervista presso l‘archivio per sonale dell‘autore. -Descrizionedi una fonte tratta da pagina internet: Se č possibile registriamo la fonte internet comeun articoloe aggiungiamo l’in dirizzo della pagina webe tra parentesi la data dell’ultimo accesso: Young, M. A. (2008): The victimsmovement:a confluenceof forces.In:NOVA (National Organization for Victim Assistance). (15.9. 2008). Http://www.trynova. org/ victiminfo/readings/VictimsMovement.pdf Se l’autore non č noto, si indichiil webmaster,anno della pubblicazione,titolo ed eventuale sottotitolo del testo, indirizzo webe tra parentesi la data dell’ultimo accesso. La bibliografia va compilata in ordine alfabetico secondo i cognomi degli autori ed anno di edizione, nel casoin cuicisiano piů citazioniriferibili allo stesso autore. 362 12. Il significato delle abbreviazioni va spiegato, tra parentesi, appena queste si presentano nel testo. L’elencodelle abbreviazioni sarŕriportato alla finedell’articolo. 13. Per quanto riguarda le recensioni, nel titolo del contributol’autore deve riportare i dati bibliograficicomeal punto 10, vale a dire autore, titolo, luogo di edizione, casaeditrice, anno di edizione nonchéil numero complessivodelle pagine dell’opera recensita. 14. Gli autori ricevonole prime bozze di stampa per la revisione. Le bozze correttevanno quindi rispedite entro una settimana alla Redazione. In questa fase i testi corretti non possono essere piů ampliati. La revisione delle bozze č svolta dalla Redazione. 15. La Redazione rimane a disposizione per eventuali chiarimenti. LA REDAZIONE 363 INSTRUCTIONS TO AUTHORS 1. The journal ACTA HISTRIAE publishes original and review scientificarticles from the sphere of humanities, historiographyin particular.The basicgeographicareas covered bythis publicationare Istria and Mediterranean Slovenia, as wellas other topics related to the Mediterranean on the basis of interdisciplinaryand comparativestudies. All articlesare reviewed.The reviewprocessis entirelyanonymous. 2. The articles submitted can be written in the Slovene, Italian, Croatian or English language. The authors should ensure that their contributionsmeet acceptablestan dards of language. 3. The articlesshould be no longer than 36,000 characters(withoutspaces).Theycanbe submitted via e-mail (ActaHistriae@gmail.com) or regular mail, with the electronic data carrier (CD) sent to the address of the editorial board. Submission of the article implies that it reports original unpublished work and that it will not be published elsewhere. 4. The front page should includethe title and subtitle of the article,the author’s name and surname, academictitles, affiliation(institutional name and address) or home address, includingpostcode, ande- mailaddress. Exceptinitialsandacronymstypeinlowercase. 5. The articleshould containthe summary and the abstract, withthe former (max. 100 words)being longer than the latter (c.200words). The abstract containsa brief descriptionof the aim of the article,methods of workand results. It should containno commentsand recommendations. The summary contains the description of the aim of the article and methods of work and a brief analysisor interpretation of results. It cancontainonlythe information that appears in the text as well. 6. Beneath the abstract,the author should supplyappropriate (5–7) keywords, as wellas the English (or Slovene) and italian translation of the abstract,summary,keywords, and captionsto figuresand tables. 7. If possible, the author should also supply (original) illustrative matter submitted as separate files(in jpeg or tiff format) and saved at a minimum resolution of 300 dpi per size preferred, with the maximum possible publication size being 12x15 cm. Prior to publication,the author should obtain all necessaryauthorizations (as stipulated bythe Copyright and Related Rights Act) for the publication of the illustrativeandarchival matter and submit them to the editorial board. All figures,tables and diagrams should be captionedand numbered. 8. Footnotes providing additional explanation to the text should be writtenat the foot of the page. Bibliographic notes – i.e. referencesto other articlesor publications– sho364 uld contain the following data: author, year of publication and – when citing an extractfrom another text – page. Bibliographicnotes appear in the text. E.g.:( Friedman,1993, 153) or (Friedman, 1993). The entire list of sources cited and referred to should be published in the section Sources and Bibliography (starting with sources and ending with bibliography). The author should list onlythe worksand editions citedor referred to in their article. In the sectionon bibliography, citationsor referencesshould be listed as follows: Friedman, L. (1993): Crime and Punishment in AmericanHistory. NewYork,Basic Books. If you are listing several works published by the same author in the same year, they should be differentiated byadding a lowercaseletter after the yearfor eachitem. E. g.: (Friedman, 1993a) and (Friedman, 1993b). If the bibliographicnote appears in the footnote, it should be writtenin the same way. If listed in the same bibliograficnote, individual worksshould be separated bya semicolon. E.g.: (Friedman, 1993;Frost, 1997). 9. When citing archival records within the parenthesisinthetext, thearchiveacronymshouldbelistedfirst, followedbytherecordgroupacronym( orsignature), numberofthefolder, andnumberofthedocument. E. g.:( ASMI-SLV,273, 7r). Ifthenumberofthedocumentcouldnotbespecified, therecordshouldbecitedin the footnote,listingthearchiveacronymandtherecordgroupacronym( orsignature), numberofthefolder, anddocumenttitle. E. g.:TNA- HS4, 31, NoteonInterviewbetweenColonelFišeraandCaptainWilkinsononDecember16th1939. Theabbreviationsshouldbeexplainedinthesectiononsourcesintheendofthearticle, withthearchivalrecordsarrangedinanalphabeticalorder. E. g.:TNA- HS 4– TheNationalArchives, London- Kew( TNA),fondSpecialOperationsExecutive, seriesEasternEurope( HS4). 10. If referring to newspaper sourcesinthetext, youshouldcitethenameofthenewspaper, dateofpublicationandpage: (TheNewYorkTimes, 16. 5. 2009, 3) Ifthetitleofthearticleisalsoknown, thewholereferenceshouldbestatedin the footnote: TheNewYorkTimes, 16. 5. 2009: TwoStudiestieDisasterRisktoUrbanGrowth, 3. Inthelistofsourcesandbibliographythenameofthenewspaper. Place, publisher, yearsofpublication. The New York Times.NewYork, H. J.Raymond& Co., 1857–. 365 11. The list of sources and bibliography is a mandatorypart of the article. Bibliographicaldata should be citedas follows: -Descriptionof a non-serial publication–a book: Author (yearof publication):Title. Place,Publisher. E.g.: Barth, F., Gingrich, A., Parkins, R. & S. Silverman (2005): One Discipline, Four Ways.Chicago,Universityof ChicagoPress. If there are more than two authors, youcanalso use et al.: (Barth et al., 2005). If citing an excerpt from a non-serial publication, you should also add the number of page from whichthe citationis takenafter the year. -Descriptionof an articlepublished in a non-serial publication – e.g. an articlefrom a collectionof papers: Author (year of publication):Title of article.In:Author of publication:Title of publication. Place,Publisher, pages from-to. E.g.: Rocke, M. (1998): Gender and Sexual Culture in RenaissanceItaly. In:Brown, I. C., Davis, R. C. (eds.): Gender and Society in Renaissance Italy. New York, Longman, 150–170. -Descriptionof an articlefrom a serial publication: Author (year of publication): Title of article. Title of serial publication, yearbook, number, pages from-to. E.g.: Faroqhi, S. (1986): The Venetian Presencein the Ottoman Empire (1600–1630). The Journal of European EconomicHistory,15, 2, 345–384. -Descriptionof an oral source: Informant (yearof transmission):Name and surname of informant, yearof birth, role, functionor position. Manner of transmission. Form and placeof data storage. E.g.: Baf, A. (1998): Alojzij Baf, born 1930, priest in Vižinada. Oral testimony. Audio recordingheld bythe author. -Descriptionof an internet source: If possible, the internet sourceshould be citedin the same manner as an article.What you should add is the website address and date of last access (with the latter placed withinthe parenthesis): Young, M. A. (2008): The victimsmovement:a confluenceof forces.In:NOVA (National Organization for Victim Assistance). Http://www.trynova.org/ victiminfo/readings/ VictimsMovement.pdf(15. 9. 2008). If the author is unknown,youshould citethe organization that set up the website,year of publication, title and subtitle of text, website address and date of last access (with the latter placedwithinthe parenthesis). If there are more citationsbythe same author(s), youshould list them in the alphabeticalorder of the authors’ surnames and yearof publication. 12. The abbreviations should be explained whentheyfirstappear in the text. You can also add a list of their explanations at the end of the article. 366 13. The title of a review article should contain the followingdata: author of the publication reviewed, title of publication, address, place, publisher, year of publication and number of pages (or the appropriate descriptiongiven in Item 10). 14. The authors are sent the firstpage proofs. Theyshould be returned to the editorial board within a week. It is not allowedto lengthen the text during proof-reading. Second proof-reading is done bythe editorial board. 15. For additional information regarding articlepublicationcontactthe editorial board. EDITORIAL BOARD 367 368