Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

378  89

mm

'ff /#*(Z**L  >«

i:»!



mi

m








RRDO MURNIK

znnnci

LJUBLjmn  1907

ZRLOŽIL LRVOSLRV SCHWENTNER

ZMRNCI.


ZNANCI

POVESTI Ih ORISI, m  a®

spisrl RRDO MURNIK,

a® V LJUBLJANI, 1907. a®
ZALOŽIL L, SCHWENTNER.

VSE PRAVICE Sl PRIDRŽUJE ZALOŽNIK.

sim

J

f!j

Materino srce.

i.

b oknu toplo zakurjene sobe je sedela vedrega

decembrskega popoldne postarna gospa za

belo pogrnjeno mizo in pletla nogavico. Tiha
zadovoljnost ji je sevala iz prijaznih rjavih oči, z
mirnega, milega obraza; komaj vidne so bile na
njem plitve gube in kotanjice.

Zdajinzdaj je pogledala vunkaj. Od čistega neba
je lila bledomodra, prejasna bleščava, v bajnem
zlatu so žareli vrhovi daljnih gora. Sneg je pokrival
senožeti, oranice in gozde; raz sosedne trške hiše
so visele dolge ledene sveče.

Ugodno je bilo v gorki stanici. Polahko je
tiktakala stara ura na nihalo v črnem urnjaku med
slikami svetnikov v pozlačenih okvirih na modri¬
kasto opleskani steni. Pri vratih je visela posodica
z blagoslovljeno vodo, zraven nje pa gitara z rdečim
trakom, prvo darilo rajnega moža. V stekleni omari
je bilo vse polno pisanih kipcev, steklenic in igračic

1

1

od vsakovrstne tvarine, na vrhu, pod steklenim
zvonom pa razpelo, okrašeno z umetnimi cvetlicami.
Poleg postelje je počival ličen kolovrat, dragocen
spomin gospene matere; nad njim je visela foto¬
grafija mladega moža. Med okni so bili obešeni
na nitkah lepi grozdi, spodaj pa so ležala velika
jabolka in pomaranče. Nasproti vrat je skakal ka¬
narček v odprti kletki; včasi je zletel gospe na
ramo, se dal božati, veselo zapel in prhnil zopet
nazaj v svojo zeleno hišico.

Zunaj se je jelo temniti; nad Krko so vstajale
sive megle. Stara dekla Mica je prinesla prižgano
petrolejko in zagrnila okna. Krotka luč izza zele¬
nega zaklona je zasijala na njenem rumenkastem
obrazu, ki je bil z gubami ves preprežen kakor z
nitkami. Želela je gospe dober večer, vrgla poleno
na ogenj in odšla s tihimi koraki. Pred hišo so
se ustavile sani; kmalu je nekdo v veži ostrgaval
obutal ob slamnati odrgač in potrkal na vrata.

„Prosto!" je dejala gospa in vstala. Odložila
je pletivo pa klobčič na mizni prt in šla poznemu
gostu prijazno naproti.

„Dober večer, milostiva!" je zakrehal suh mož
z zgrbanim hrbtom v dolgem obnošenem kožuhu.
Od mraza zaripljeni obraz s srhlo sivo brado, s
širokimi tankimi ustnami že na prvi pogled ni bil
nič kaj prikupljiv. Dvoje drobnih, vodenosivih oči
je prežalo po lisičje ozko pod čelom; v njih se je
skrivala hladno preračunjajoča, brezdušna lokavost.
Ko je potegnil črno kučmo z glave, se je pokazala

2

pleša, slabo zakrita z redkimi redmi povprek po¬
česanih las. Z nerodnim uklonom in z upognjenimi
koleni se je bližal gospodarici tiho, po mačje. Mrzel
puh je prihajal od njega; kanarček je prestrašen
zafofotal v kletki.

„0 — gospod Jemec? Bog vas sprimi!“

„Ali ste sami, gospa Jarnikova?" je vprašal
oprezno in z umekljivim pogledom bliskoma pre¬
meril vse kote.

„Sama. Prosim, sedite!"

Pozvonila je in naročila Mici, naj prinese kruha,
polič vina in kupico.

„Zopet sem tukaj v Razdoru, gospa!" je začel.
Snemal si je debele rokavice in odvil volnato ovrat¬
nico. „To sem vam nadležen, kajneda! Pa kupčija
je kupčija, hehe! Kako pa, ali si nemara niste pre¬
mislili zastran hiše?"

„Žal mi je, da vam ne morem ustreči, gospod
Jemec!" je odgovorila z rahlim nasmehom.

„Lepo ponudbo odklanjate, lepe denarce!" je
vzdihnil in stokaje sedel na stol. „Že vidim, da ne
bo nič z nama dvema. No, pa saj dolgo vas tako
ne bom motil."

„0, prosim, prosim, gospod Jemec, saj se vam
menda vendar ne mudi tako," je dejala vljudno.

Mica je prinesla vina. Jemec ga je komaj
pokusil. „Na vaše zdravje!"

„Lejte, gospa!" je nadaljeval, „v takemle stru-
penskem mrazu se vozim okolo in prezebam za
ljubi kruhek. Če se ne ujuži kmalu, pa ne vem,

3

l*

kaj bo! Oh, to so križi in težave! Dela čez glavo,
zaslužka nič! Nadloga, sama nadloga!"

Bobnal je po mizi s suhimi, krivimi prsti,
podobnimi krempljem ujede.

„Treba vam je takih skrbi, vam, ki tičite v
tisočakih!" se mu je nasmehnila vdova.

„Oh — gospa!" je vzkliknil, skril desnico za
suknjo na prsi in potuhnjeno nagnil glavo. „Be-
raštvo, golo beraštvo! Siromaško životarimo od
davi do drevi. Naša denarnica je prazna kakor
ciganska malha, hehe. Ves dobiček se ubije, veste.
Takale je! Oh, saj pravim, kaj bo, kaj bo, kaj bo!"

..Izvolite še piti, gospod Jemec!"

„Hvala, gospa! — Vidite, takole zanič se mi
godi; vam pa pojo vsi ptički, kakor se reče. Za¬
kurjeno imate pa že kakor v vicah, hehe. Mirno
in zložno se grejete ves dan, kajneda, in skrbi
nimate nobene. E — blagor vam! Rajni gospod
— Bog mu daj vse dobro na onem svetu, in večna
luč naj mu sveti! — rajni gospod Jarnik vas je
preskrbel z vsem potrebnim. Mož, gospodar, da
malo takih! Pa je umrl kar tako na celem! Skoda
ga, res škoda! No, in če bi vam tudi kaj prišlo
navzkriž danes ali jutri, tukaj ali tam, vam pa
priskoči pomagat gospod sin!"

Ko je imenoval starec njenega pokojnega moža,
je vzdihnila vdova; takoj pa se ji je razvedril obraz,
ko je omenil Jemec njenega sina. Pogledala je na
podobo mladega moža, in vse njeno bitje, vsa njena
duša, vsa njena blaga čuvstva so bila v tem po-

4

gledu, vse, kar premore materino srce tihe sreče
in neizpozajete svete ljubezni do otroka.

„Moj sin ?“ je rekla veselo in zaeno ponosno.
„Moj Milan ima izvrstno službo, to je res. Ampak
o kakšni podpori ni govoriti, vsaj zazdaj še ne.
Moj Bog, na veselem Dunaju, saj veste . .

„Ze vem, že vem, hehe. No, in pa ‘še prav
zalo nevesto ima tam mladi gospod Jarnik, ne bodi
ji uročno! Tako sem slišal. Prav; kjer ni žene,
ni hiše!"

Izprva jo je dimila ta novica neprijetno, kakor
vsako mater, kadar zve, da je tuje bitje prevzelo
ljubljeno srce. Vzdihnila je globoko. Precej pa ji
je prišlo na misel, da ji sin menda le zaraditega
ni pisal ničesar o tem, ker jo je hotel presenetiti,
da bi bilo veselje tem večje! Zamišljena je gladila
nogavico na mizi in ni opazila zaničljivega posmeha
na velem obrazu starca.

..Oprostite, milostiva, vrniva se zopet h kupčiji,
kajneda. Zunaj se noči, jaz pa moram še nocoj v
Novo mesto. Ne smem se preveč zamuditi. Recite
zadnjo: prodaste hišo ali ne?"

Zmajala je odločno z glavo.

„Ne?“ je zagodrnjal. Zmeril je prekanjeno v
kot in droncal debelo zlato verižico svoje ure.
„Pettisoč, milostiva!" je silil vanjo.

„Hiša je vredna najmanj trikrat toliko", je
odvrnila. „Vrhutega bo pa dolenjska železnica —“

„0 že vem, že vem!" ji je naglo prestrigel
besedo, in njegova senca se je nemirno pomikala

5

na steni. „Dolenjska železnica! Bogve, kdaj jo
prično, ako sploh kdaj! Pa tudi to še ni gotovo,
kod poteče tir. Kakor kane, hehe.“

Pogledal je preudarjaje na vrata, koder so bile
med letno številko in med križi s kredo zapisane
začetne črke treh kraljev iz jutrove dežele.

»Veste kaj, milostiva? Sedemtisoč! Pa udariva!"

»Obžalujem, gospod Jemec!"

„E-je! Sedemtisočinpetsto lepih goldinarčkov,
primaruha! No?"

„Ne, ne, gospod Jemec! Midva se ne pobo¬
tava. Kar ne bi se mogla ločiti od rojstne hiše.
Moj sin in moja hiša, to mi je vse na svetu in ...“

„In tako dalje, že vem, že!" je hitel in pod-
huljeno gledal predse. »Spomini in mehko srce in
take stvari, hm, hm!“

Pomislil je zopet nekoliko, in skisnil se mu
je hinavski obraz.

»Osemtisoč!“ je viknil naposled. »Slišite?
Osemtisoč goldinarjev, e, naj pa bo, no ! Dajte roko !
Dam vam takoj tri tisoč za aro! Lepe bankovce!"

»Za noben denar ne! Saj veste, kako pravijo:
ljubo doma, kdor ga ima!"

»Nočete?" je kriknil prometnik, skočil kvišku
in iztegnil vrat, kjer so se poznale močne žile.
»A, a! Osemtisoč! Pomislite, o-sem-ti-soč! Strela!
Naravnost po domače rečeno, nihče vam ne bi
ponudil več nego jaz. Zazdaj torej ni nič, že vidim,
da ne. Takole hodim po zelene pse, hehe. Zdaj
pa zdravi ostanite! Pa brez zamere! Nemara se

6

pa vendarle še odločite pozneje kdaj? Prosim, kar
pišite! Plačam vam takoj. Osemtisoč! Lahko noč,
milostiva, priporočam se vam!"

„Bog vas obvari!“

Mica mu je posvetila po stopnicah, in kmalu
so oddrčale sani iz Razdora. Gospa pa je še dolgo
sedela vtopljena v misli in ugibala, kakšna pač
more biti — sinova nevesta. In zopet je čutila
zoprni, mrazotni puh, ki ga je bil prinesel vsiljivi
starec s sabo.

II.

Mračnega zimskega popoldne po Božiču se je v
elegantni dunajski kavarni širokoperil ob kameniti
mizici dragonski nadporočnik z oholim, naveličanim
obrazom. Leno je molel iztegnjene noge od sebe in
kimal mlademu gospodu, ki je sedel njemu nasproti
v elegantni salonski obleki najnovejšega kroja z
globoko izrezanim telovnikom. Častnikov znanec
je bil vitek in gibek; fini, ozki obraz z odkrito¬
srčnimi, prijaznimi potezami so oživljale nemirne,
svetle oči.

„Meni se nekaj zdi, ljubi Milan!" je izprego-
voril častnik in zažugal svojemu živookemu sosedu.
Zlahkoma je privzdignil pripasano sabljo in zarožljal
z ostrogami.

Milan se je nasmehnil v zadregi, si pogladil
kratko brado in se obrnil nekoliko stran, kakor

7

bi hotel opazovati igralce pri biljardih. Ostrogač
je grozničavo zazehal, zamežal in hlastno mignil
rumenolasemu bledoličnemu dečku, ki je prenašal
težak kup časopisov: „Pst, ti! Ti črni možicelj,
pozor! Trabuko! Kaj zijaš, paglavec! Marš!"

Obrnil se je zopet k znancu.

„Mhe, hm, tako je zdaj ta reč?“ je dejal ko¬
likor mogoče ironično. „Lepa lika je očarala mojega
nedolžnega Jarnika! E?“

Zaspani pikolo je prinesel na svetli kovinski
skodelici nadlajtnantu skrbno užgano smotko in
se mu uslužno poklonil s plašnim pogledom.

»Izgubi se!“ se mu je zahvalil oficir in si
vihal brke.

»Davor, kaj pa briga lika tebe?“ je izprego-
voril Jarnik in uprl svoje ognjevite oči v kavalerista.

»No, no! No, no!“ mu je hipno segel v be¬
sedo častnik, mahal z roko kakor v obrambo in
cincal na svojem rdečebaršunastem sedežu. »Vo¬
zimo počasi! Ali . . .“

Ni dovršil stavka, ampak le pozorno ogledaval
cigaro in se naposled nakremžil prav malomarno
in blazirano. Jarnik je sedel mirno. Njegovo raz¬
burjenost je izdajala samo desnica, ki je nervozno
gladila gosto kratko brado.

»No, zaradi like se menda vendar ne stepeva!
Saj sva si rojaka. Ali toliko ti pa tudi povem:
lika je koketulja prvega razreda! Titulami angel!
Lice lepo, srce slepo!"

Jarnik je molčal.

8

»lika je pravi titulami angel!' 1  je ponavljal
nadporočnik počasno in s poudarkom, kakor bi
hotel še sam nekoliko premišljati svojo znamenito
izjavo. „Paradni angel! Denarja seveda nima nič,
denarja! To je tisto, kar me ne veseli, ljubček
moj! Kaj praviš ?“

Jarnik zopet ni odgovoril ničesar.

»Ljubi Milan, premehko srce imaš za prestolno
mesto. Morebiti si resnično zaljubljen v lepo ple¬
salko?"

„In če bi bil?"

»Nikar se ne iznemirjaj 1“ je dejal nadpo¬
ročnik leno. »Kar se tiče mene, vaju blagoslav¬
ljam. Do denarja, do dote ti torej ni nič, dasitudi
si blagajnik. Ampak, rečem ti: Bodi pameten!"

Jarnik je molče pogledal dragonca, ki je blago-
ugodno izpustil debel tok dima iz ust.

»No, veš kaj", je dejal Davor, »mlad človek
je pravzaprav grozno neumen! Tudi jaz sem se
večkrat izgubil v nežne mreže. Zdaj sem pa
neznansko previden. Lepe ženske in dekleta so
pogubila cela kraljestva. Jaz sam, star Romeo,
ne pojdem več v nobeno romantično zanko, aja!
Kaj še! Veš, kar snedel bi se, kadar pomislim,
koliko denarja in koliko še dražjega časa sem po¬
tratil za čudne srčne potrebe. Najskrajnji čas je bil
že, da me je srečala pamet! Moj oče se je namreč
zaklel, da ne plača nobenega počenega groša dolga
več za mano. Vraga! Obljubil mi je celo, da odda
vse mlajšemu bratu, če zajaham samo še enkrat

9

prejšnjega lahkomiselnega konja. In moj stari je
vedno mož-beseda, to ti pravim! No, saj smo užili
že dovolj, kaj? In že hudo me ima, da se povrnem
spet enkrat domov in — če Bog da in sreča junaška!

— osrečim domače dekle! Ako prav polagoma po¬
stanem usolomurjen filister, ki ume modrovati le
o repi in krompirju in hipotekah — kaj zato, haha!“

Idealni nadporočnik je iznova zazehal prav
široko. Odložil je smotko, zapretil Jarniku zaspano
s prstom in izrekaval lenobno:

„Milan! Saj se nikakor nečem vtikati v tvoje
zasebne razmere ali razmerice. Toda moja prija¬
teljska dolžnost, mislim, je, da te svarim glede
Ilone. Imela je že častilcev vsake bire. Zdaj ima
na konopcu bogatega grofa. Viš ga, tamle sedi.
Prava ničla, ta zaljubljeni starček! Tako se bo samo
žogala tudi s tabo! Uniči te! lika je strašna za¬
pravljivka! Toalete, pasijončki! Pusti prešerno tujko!
Izberi si slovensko dekle! Ali pa vsaj Slovanko!
Pusti, pusti Madžarko! lika je demon! Aha! To
je prava beseda: demon! — Marker! Plačam!

— Oprosti, Jarnik, moram še malo v Prater. Čau!
Na svidenje!“

Zamišljeni Jarnik ja namignil pikolu in ta mu
je položil več novin na mizo. Milan si je izbral lepo¬
slovno revijo in listkal malomarno po njej. Naenkrat
pa so se mu zapele oči ob napisu, in bral je:

Materino srce. Francoska narodna pravljica.

Mladenič je ljubil prekrasno dekle.

10

Nekoč mu je velela ljubica: Ako me resnično
ljubiš nad vse, pa pojdi tja in iztrgaj svoji materi
živo srce iz prsi in prinesi ga meni!

Pa gre mladenič domov in iztrga rodni materi
živo srce iz kadečih se grodi ter odhiti z njim k
svojemu dekletu.

Ali na pragu mu izklizne krvavi plen iz rok
na tla. Mladenič stopi nanj, se spotakne in pade
in ves razjarjen prekolne drgetajoče srce.

Zvesto materino srce pa zatrepeta poslednjikrat
v presilnih smrtnih mukah in milo povpraša sina:
Ali te hudo boli, oh, ubogi moj otrok?

Milan je vzdihnil nehote.

„Ne, ne! Nič več ne pojdem k liki!“ si je
mislil. — Toda kakor iz rožnobarvne meglice se
je dvigala podoba lepega dekleta. Zatisnil je oči
in vendar je v bajni natančnosti videl pred sabo
zopet in zopet le Ilko! Zdelo se mu je, da gleda
iri občuduje nje krasni temnordevajoči obraz, nje
ponosno vzpete bujne ustnice, nje belobleščeče
zobke, nje črne, tako iskre oči; zdelo se mu je,
da jo vidi zopet plešočo v sijajnem „orfeju“; zdelo
se mu je, da vidi prozorne tančice njenega belega
širokorokavnega ingvala, blesteče nize dragocenih
korald na njenem vratu, zelenosvileni telovnik in
srebrne spone in oveze, zlate vrvice, širokogubno
kratko krilo, črni predpasnik in rdeče čeveljčke;
zdelo se mu je, da sliši udar njenih nožič in žvenket

11

madžarskih kraguljčkov ob kratkozvokih, prese¬
kanih ritmih strastnega čardaša.

„Samo še enkrat!" si je dejal. „Samo še enkrat
moram k liki!"

III.

Uka, lepa Madžarka, je stala pri oknu svojega
budoara, razkošno opremljenega in dehtečega po
šmarničnem parfemu. Mlada krasotica je bila srednje
rasti in bronastobarvne polti. Pravilne poteze nje¬
nega ovalnega obraza so izražale navzlic vsej ženski
mehkoti nekaj strogega in smelega, kar je zelo
ugajalo moškim, ženskim pa silno mrzelo. Pre¬
krasne so bile njene skrivnostne, žarne oči za
svilnatočrnimi trepalnicami. Lasje, črni kakor lava,
so ji valovali v gostih, dolgih valih preko tilnika
in bujnih prsi. Ravnodušno je stala zraven Makar-
tovega šopa in niti enkrat ni pogledala elegantnega
obiskovalca na okroglem nizkem taburetu. Milost¬
ljivo je čakala, kdaj se naveliča mladi mož ob¬
čudovati lepoto njenega vitkega, prožnega telesa.

On pa se je zagledal vanjo kakor prikovan
in se brezvoljno vdajal nepremagljivi privlačni
moči, ki je silila vso njegovo obajano bitje k njej.
Zdaj se mu je poznala na obrazu tiha, mučna
jeza, zdaj koprneča žalost, zdaj strastna nestrpnost
vroče ljubezni.

„Ilka!“ jo je poklical s prosečim nasmehom.

12

Kakor ne bi bila slišala ničesar, se ni premaknila.
S prekrižanima rokama, ponosno kakor kraljica,
je navidezno pozorno opazovala živahno vrvenje
doli na Alserici. Na čelu se ji je pojavila nejevoljna
gubica. Zapeljive živordeče ustnice so ostale
stisnjene, v črnih očeh pa je zagorevalo kakor
sam živ ogenj.

„Kako moreš biti vendar tako mrzla proti
meni, Ilka?“ je šepetal. „Saj veš, da te ljubim
tako, kakor ni še ljubil nihče nikdar nobene
ženske na svetu! lika! Ti si mi vse! Zakaj me
mučiš tako neusmiljeno?"

„0 kako ste smešni, gospod Jarnik!" se mu
je rogala. »Dolgčas mi je v vaši družbi."

„Ilka, ako bi pomislila, kako brezumno, kako
strastno te ljubim . . .“

»Ljubim, ljubim in ljubim!" ga je zavrnila
gnevno in ubadljivo. »To novico poslušam že
nekaj časa. Ne samo vi, ampak tudi drugi me dražijo
s temi bedastimi izjavami, da mi že res presedajo.
Ko bi vendar kdaj kdo prišel in mi povedal, da me
ne mara, in da mu nisem prav nič všeč ali kaj
podobnega. Moški ste vsi povprek prismojeni
junaki."

Nagnila je glavo nazaj in udarila v glasan smeh.
Med ustnami sta se zabliskali vrsti krasnih zob,
belih kakor sladkor.

»Ali, poslušaj me, lika!" je rekel glasneje.
»Bodi moja! Nikjer ne bo srečnejše žene!"

13

„Vedno lepše!“ se je norčevala; skomizgnila
je z ramami in razmaknila bele roke. „Ilka Jarnik,
to se ne sliši slabo, hahaha! Zdaj vsaj niste več
tako dolgočasni. Vsak snubač z resnimi nameni
je zanimiva prikazen."

Za trenutek ga je pogledala nekako škodo¬
željno preko rame; v njenih velikih očeh so
zaigravale žarnice.

„Resnično, gospod Jarnik, smilite se mi!“ je
dostavila naglo. ..Blagajnik ste, kajne, prejkone
pri večji banki. Dovolite, koliko imate plače? —
Ne, ne, ni treba. To mi ni prav nič mar."

Nagubančila je obrvi; stopila je k ogledalu
in si gladila lase.

„Ilka, ne bodi huda name! Prejšnji teden si bila
še vsa drugačna. Ali si jezna zaradi tiste vsote?"

„No, zakaj mi je pa ne prineseš, ne prinesete?
Ubogih par stotakov!"

„Tritisoč, lika, tritisoč goldinarjev! Odkod naj
jih vzamem ?“

„Kjer hočete!" je viknila in togotno zaceptala
z nogama. „Dolžna sem, treba bo plačati. Če
rečem grofu Lichtenburgu le besedico, imam
denar takoj v rokah."

„Saj bi ti dal vse, če bi le imel! Kupil sem
ti zlatnine, srebrnine, raznih dragocenosti, vse, kar
si le poželela."

Zaničljivo je dvignila zgornjo ustnico. Vse je
tlelo v njej; razburjena je odprla lično omaro in
zagnala krasno izdelan zabojec na mizo.

14

„Le vzemite! Prava reč! To je vsa vaša ro¬
potija. Moji tovarišici Etelki je kupil njen kavalir
vratni okras za dvajsettisoč goldinarjev; vaša
ljubezen pa se ne more vzpeti nad par braslet in
uhanov. Vsak čikoš kupi svojemu dekletu kaj
lepšega, kakor ste nanosili tukaj vi meni. Vobče,
gospod Jarnik, hodiva odzdaj vsak svojo pot!“
„Ilka!“ je zaklical naglas. ,,Stoj! Vse ti dam,
vse!“

Skočil je k njej in ji poljubljal loko. Ponosno
kakor zmagovalec je stala pred njim in tiho
motrila hitro sopočega, plamtečega moža. Ugajal
ji je, takole strasten in goreč.

„Do nedelje moram imeti denar!" ga je
opomnila.

Umolknila sta oba. Od ulice je prihajal za¬
molkel ropot drdrajočih voz, zategli piski in glasno
zvončkljanje tramvaja, trdi klopot konjskih kopit
in nejasni šum vrveče množice.

,,Dobro, Ilka,“ je dejal tiho. ,,Do nedelje.
Samo ljubi me kakor prej! Reci mi, da me ljubiš!“
V njenih očeh so se vnemali svetli žarki.

,,Ljubim te, Milan ! Szivem !“

In oklenile so se ga mehke roke, krepko in
gorko so ga poljubljale naslobne ustnice. Bilo mu
je, kakor da ga sučejo viharni vrtinci, iz katerih
si ni želel nobene rešitve. Zamaknjen v njen
dražestni obrazek, v njene vabljive oči, ni obžaloval
svoje obljube. Pozabil je vse naokoli, čutil je le

15

topli dih njenih krasnih ust ob svojih licih in
omamljivi vonj njenih razpuščenih las, ki so mu
opregli glavo kakor svilenomehka mreža.

IV.

„Prosim, ljuba gospa Jarnikova, izvolite sesti!“
je hitel Jemec. Okoli ust mu je neprestano begal
zoprn nasmeh. „Letos imamo hud januar, kajne,
hudo zimo?“

Obotavljaje se, je stopila naprej in sedla vljud¬
nemu možu nasproti. Čutila je čudno onemoglost
in strah, tresla se je kakor košuta pred lovcem.
Beseda ji kar ni hotela z jezika.

,,Kaj bo dobrega, hehe?“

,,Tritisoč potrebujem, gospod Jemec!" je
izpregovorila naposled tiho, plašno. Globok vzdih
se ji je izvil iz prsi.

,,Prav lepo se pomeniva," ji je prikimal veselo
in si zadovoljno mel roke. „Na hišo?"

,,Na hišo," je zašepetala komaj slišno.

Prežeče, poželjivo so se mu zasvetile sive oči.
Odhrkal se je in pogledal v tla.

,,Ali potrebujete denar takoj?"

,,Da, gospod Jemec, takoj!" je odgovorila
počasi. Zardela je. Sram jo je bilo; še nikdar ni
prosila denarja na posodo. Pogladila je z nogo
gubo na preprogi in se ozrla po veliki, neokusno
urejeni sobi.

16

„Oprostite, milostiva, precej pridem, prav
precej," je dejal s sladkim glasom, si nataknil
naočnike in odšel v drugo sobo. Gospa se je
oddehnila, ko ji je izginil izpred oči. Kmalu pa
se je vrnil z bankovci in krčevito tiščal denar k sebi.

Trideset stotakov!" je dejal medeno. ,,Lepi
denarčki! Prosim, izvolite jih pošteti!“

,,Gospod Jemec!" je zašepetala.

,,Kaj izvolite, častita gospa?"

,,0 tem ne sme zvedeti živa duša nikdar nič!"

,,Kajpa, kajpa, hehe," je zagotavljal, vzel me¬
nico iz miznice in jel pisati. „Takole, hehe, na
šest odstotkov narediva, ker nisem oderuh, ampak
poštenjak. Prosim, doklej pa izvolite?"

,,Za pol leta."

,,Za šest mesecev, do julija torej, dobro. Tako,
še datum, pa sva gotova. Zdaj pa, prosim, pod¬
pišite tukajle, častita gospa! Izvolite, tukaj je pero."

Vzela je usodni list, takoj pa je pogledala
moža s prestrašenim molkom. Papir se ji je tresel
v roki.

,,Gospod Jemec, saj potrebujem le tritisoč!
Vi pa ste zapisali štiritisoč goldinarjev. Saj ste mi
našteli tudi samo trideset stotakov. Zmotili ste se!"

Vzdignil je ramena skoro do ušes, pogledal
prekasto od strani in odvrnil hladnokrvno, z
zvitim nasmehom: ,,Prav nič se nisem zmotil,
hehe. Ne morem drugače. Kdor riskira, naj tudi
zasluži. Kupčija je kupčija, he, he.“

17

2

Razumela je; stresel jo je mraz. Vedno smeh¬
ljajoči se Jemec se je pokazal neusmiljenega
odrtnika.

„Če niste zadovoljni, gospa, potem obžalujem."

Zganila se je. Zdelo se ji je, da prihaja iz
črne megle nekaj strašnega, nekaj pošastnega
neudržno bliže in se izteza proti njej in ji počasi
zasaja ledeno ost v trepetajoče srce.

Toda vsoto je morala imeti še danes! Stisnila
je ustnice in hitro segla po pero. Zastavljala se ji
je roka; kar ni ji hotela. Oči so se ji jele polniti
s skelečimi solzami. Vroča kaplja ji je kanila raz
pobledeli, trpeči obraz in zardela v prejasnem
svitu kakor kri.

Oderuhu je zaledenel odurni nasmeh okoli
tankih, navzdol zaokroženih usten; pogled mu je
begal po tleh. Tiho je stal starec za njenim stolom,
si mel roke in čakal podpisa.

V.

Drug za drugim je odložil z običajnim vzdihom
svoje pero in z njim današnje dolžnosti uradniškega
robstva. Odhajali so zaporedoma s kratkimi po¬
zdravi iz bančnega zavoda.

,.Vendar enkrat!" je šepnil mladi blagajnik in
oprezno poslušal pri vratih. „Sam sem. Zdaj pa le!"

Po prstih stopi k blagajnici, vtakne ključek
ih odpre. V lesenih skledicah leži tu redoma

18

zlato in srebro; ob straneh so nakopičeni polni
zavitki. Toda njegovo oko se ne mudi niti trenotek
na njih. Urno pritisne na prožno pero; strojasta
naprava zacvrzuka rahlo, in odpre se tajen predal.
Tu so shranjene drage obveznice in drugi vred¬
nostni listi. Na levi, tam bolj zadaj na dnu so
natanko prešteti stotaki in petdesetaki. Vzame si
vsak drugi snopek, sname izpod etikete po en
bankovec in položi zvitke zopet nazaj.

Roke se mu tresejo. Omamljen strmi brez¬
miselno predse. Na sencih mu zaplamteva dvoje
rdečih lis. Toda precej se zopet zdrami, naglo
prešteje modre in zelenkaste liste.

Tačas sliši zunaj drsajoče korake. Prestrašen
se ozre proti vratom in hitro zaklene blagajnico.

,,Ali še ne smem?" vpraša ustrežno stari
sluga, neodločno stopajoč. Krčevito stiska zardela,
otekla veka in spusti metlo ob durih na tla.

„0 le dajte, Ladinger, le! Sem že gotov."

Sluga poškropi v krogih po tleh.

,,Gospod kasir, oprostite! Vaša suknja..."

,,Saj res! Lejte, kmalu bi se bil pozabil pre¬
obleči. Hvala, Ladinger!"

Jarnik se opravi naglo. Zdajci se domisli,
da je pustil denar v pisarniški suknji. Brž ga
shrani v žepu. Stresava ga lahna mrzlica. Proč,
le hitro proč od tega kraja!

,,Gospod kasir, ne zamerite, ključ za kašo
ste pustili v ključavnici!"

19

2 *

Blagajnik se zgane, vzame ključek, podari,
slugi nekaj za smotke in odide po mostovžu čez
stopnice doli na ulico. Neokretno mu zapenjajo
drhtajoči prsti rokavice.

,,Pazi!“ mu veleva notranji glas. „Kam tako
brzo? Delaj se ravnodušnega! Hodi počasi! Drži
se na smeh! Veselo in smelo glej ljudem v obraz!
Zažvižgaj si okroglo!"

Na pristranskem tlaku, pred njim, za njim,
okoli njega vre in se tare nebrojna množica.
Gospoda, delavci, dijaki s pisanimi čepicami, vo¬
jaki, postopači, vse se gnete in razgrinja ne¬
prenehoma gorindol. Sredi ulice sedi redar na
konju. Mimo drdrajo svetle kočije, in s čudovito
spretnostjo se umikajo vozniki. Cisto blizu tlaka
vleče vprežen pes majhno dvokolnico. Od vseh
strani udarjajo na uho pretrgani stavki.

,,Defraudant!“

Jarnik postoji. Zdi se mu, da je prav razločno
slišal to besedo.

„Na, kaj takega!" se oglasi za njim širok
možak, ki se je krepko zadel obenj. „Tukaj sredi
trotoarja ne potrebujemo nobenih monumentov!"

Mož hiti dalje; Jarnik se oddahne. Kmalu pa
se mu zdi, da mu je nekdo vedno trdo za pe¬
tami. Detektiv? ,,V imenu postave!" ti reče, odpre
suknjo, pokaže orla . . .

Sleherna žila mu trepeče v razburjenosti.
Urno smukne v vežo. Nikogar ni za njim. Oddahne
se zopet. ,,Sumno je, če se potikaš po temnih

20

kotih," mu pride na misel. ,,Hitro skozi prehod
nazaj v sredo mesta in na svetli Ring!"

Pred njim se razprostira za ograjo ljudski
vrt; gola drevesa žalostno iztezajo temne veje v
zimsko meglo. Visoko se dviga gotski stolp mestne
svetovalnice; rdeče razsvetljeni urnik plove na¬
videzno kakor luna za tankimi oblaki. V mehkih
orisih se vidi nakitje državne zbornice in vse-
učiliščne kupole. Iz megle vstajajo visoke hiše z
bogatim okrasjem, ponosni krovi mogočnih palač,
plinove in električne svetilke, enocvetnim šmar¬
nicam podobne. Povsodi naokoli hrumi glasna
množica, drče bobneči vagoni tramvaja s pisanimi
lučicami, drdrajo hitri fijakarji in ropotajo težki to¬
vorni vozovi.

Za stebrom pri vratih se skriva negodno
dekle s sestradanim, zelenkastobledim obrazom
in velikimi prosečimi očmi. Z otrplo roko ponuja
šopek cvetlic, drugo si greje pod raztrganim pred¬
pasnikom. Ljudje hite mimo nje. Kdo si bo od¬
penjal suknjo v tem mrazu in iskal po žepu! Tudi
Jarnik ide mimo. Toda podoba zmrzujočega de¬
kleta z obupanim, očitajočim pogledom ga žene
zopet nazaj. Seže po denarnici in se vrne, ali nič
več ne najde mlade sirote.

Manoč ključe v žepu, stopi pred okrogel
stolpek in bere poluglasno razna oznanila, dokler
mu oko ne obstoji na rdečih črkah: ,,Novo!
Ogrska scarda!“

Stresne ga; požuri se dalje in blodi po ulicah.

21

,,Ali se popeljemo, gospod baron?" ga vabi
debel fijakar z rdečim obrazom, opečenim od
burje in pijače.

Jarnik hiti dalje. Vedno iznova ga izbegava no¬
tranji nemir. ,,Ako pride jutri v nedeljo pregledniku
na um, da pregleda blagajnico, kaj potem?" mrmra
sam zase. ,,Kaj potem, ako ne dobim o pravem
času vsote, za katero sem brzojavno prosil matere?"

VI.

,,Cenjena prijateljica, rok je pretekel," je
Jemec godrnjavo dejal gospe Jarnikovi, ki je stala
vsa shujšana in bleda pred oderuhom. Skrbi so
ji bile ubelile lase. Vlažne, upaljene oči so izdajale
šiloma zadržane solze. Na usehlem obrazu se je
izražalo brezupno pričakovanje.

,,Potrpite še nekoliko, gospod Jemec!" je
prosila ponižno in zardela od sramu.

„Ne, ne!“ se je zadrl. „Ne morem! Ne smem!
Niti za en sam dan ne morem počakati! Takoj
moram imeti svoj denar, ali pa je vse moje: hiša,
vrt, polje, kakor sva se zmenila."

,,Pomislite, gospod Jemec, da ste mi odšteli
vsega skupaj le šesttisoč in zdaj zahtevate od mene
devettisoč!"

,,Prazne čenče, gospa! Devettisoč stoji črno
na belem na obeh menicah. Obresti niti ne

22

računim,“ je dostavil porogljivo in jo pogledal
zaničljivo od nog do glave.

„Bodite usmiljeni!"

,,Ka-aj?“ se je otresel nanjo. ,,Ali vam nisem
že dvakrat podaljšal roka? Posodil sem vam do
julija, in zdaj je november! V izgubo ne morem
delati!"

,,Ne tirajte me v pogubo! Saj vendar vaše
srce —“

,,Srce?“ ji je odsekal besedo in sunil obe
roki od sebe. ,,Srce! I kaj pa! Srce, ojej! I lejte
vendar, kakšna neumnost! Za srce vam ne da
dandanes nihče počenega groša. Prosim, prosim,
nikar ne jokajte! Taki prizori, veste, so mi nad
vse zoprni."

Kri ji je udarila v lice. Povesila je glavo.

,,Morebiti bi bili tako dobri," je prigovarjala
bojazljivo s pohlevnim glasom, ne da bi dvignila
oči, ,,morebiti bi počakali, moj sin bi vam
gotovo —“

,,Kaj bi vaš sin? Kaj!" je zaderično vzkliknil
starec, se mogočno razkoračil pred njo in ril z
rokama po hlačnih žepih.

,,Moj sin bi vam vse vrnil v nekaterih me¬
secih. Njemu sem poslala vse denarje."

,,Tako, tako, hehe. To ni vse nič. Ne bodite
vendar tako čudni, ljuba moja! Ali ne veste, čemu
je potreboval tisočake?"

,,Za jamčevino. Za boljšo službo mu je bilo
treba večje varščine."

23

,,Kaj malo?“ se je zagrohotal. „Kaj mi hočete
tu natveziti? Za kavcijo, hehe! Hehe, hehe, do¬
volite, da se vam smejam, gospa!"

Pogledala ga je začudeno. Pokleknila je predenj.

,,Gospod Jemec, prosim vas prav lepo, ne
zase, za svojega sina!“

Tresla se je pred njim kakor šibka bil v
sapi. Utrnila se ji je grenka solza in počasi pol¬
zela po licih mimo drhtljivih usten na proseče
povzdignjene roke.

„Vstanite! Čemu take komedije? Kar sem
rekel, to je kakor pribito. Zapomnite si to!“

Stopil ji je za korak bliže. Vstala je.

,,Gospa! Jaz sem bolje informiran nego vi.
Prejšnji mesec sem bil po kupčiji na Dunaju. Tam
mi je pravil nadporočnik Davor lepe reči, saj ga
poznate? Doma je blizu tukaj na zaholmski gra¬
ščini. Kavcija, ki govorite o njej, je živa! Živa,
mlada Madžarka, potratno dekle, umetnica, ple¬
salka ali kaj takega in — ljubica vašega gospoda
sina lahkoživčka!"

Nekoliko trenutkov je strmela vanj s široko
odprtimi očmi. Slišala je njegove besede kakor iz
neizmerne tuje daljave. Tla so se ji jela zibati
pod nogami; v sencih ji je razbijalo kakor kladivo.

„Ni res, gospod!" je šepetala in povzdignila
desnico proti špekulantu, kakor bi se hotela braniti
strašnih udarcev.

24

,,Vse je res, gospa, kaj bi se legal," je za¬
sikal in hladno pristavil: ,,Če je vaš sin varal vas,
svojo mater, tudi meni ne poplača ničesar!"

Videla je, da ni nobenega usmiljenja, in ža¬
lostno pokimala s sklonjeno glavo. Silno, prsi
trgajoče ječanje se ji je vzdignilo v grodih, ali iz
ust ni bilo nobenega glasu. Tiho je odhajala z
negotovimi, kratkimi koraki, opiraje se ob mizi,
ob zidu, odhajala z upognjenim životom, kakor
da jo pritiska pretežko breme šiloma v tla.

Vil.

Milan Jarnik je sedel v pisarnici za svojim
pultom. Pred sabo je imel pisemce, dehteče po
Ilkinem parfemu. Lepa Madžarka mu je javljala v
njem prav kratko in odkritosrčno, da je odpoto¬
vala z grofom Lichtenburgom v Pariz in da je
morda nikdar več ne bo na Dunaj.

Se drugo pismo je bilo odprto pred njim,
pisano mu že pred dobrim tednom, po Svečnici.
Pisala mu je mati, da je hudo, hudo bolna.
Prosila ga je, naj jo takoj obišče v Razdoru.

„Nič posebnega ne utegne biti,“ si je mislil.
In kakor prvikrat, je vrgel tudi zdaj materino
pismo ravnodušno v stran. Vzel je kupčijske liste
v roko, da bi delal; toda vedno so mu uhajale
misli k lepi liki. Kar je nekdo zaklical njegovo ime.

25

Blagajnik se je ozrl; sluga brzojavnega urada
je stal pred njim.

„Gospod Jarnik, telegram!“

Malomarno je razgenil brzojavko, ali mahoma
je bil smrtnobled. V rokah se mu je tresel list.
Le malo besed je stalo na tankem papirju:

„Mati Vam umirajo. Dr. L .. . .“

Nekaj ur pozneje je sedel Jarnik na dunajskem
južnem kolodvoru v kupeju tržaškega brzovlaka.

Rdeče, zelene in modre luči so se svetile
kakor mirne zvezde, obešene na nevidne vrvice.
V sosednem vozu so se smejali popotniki in se
skozi okna pogovarjali z znanci. Naposled so
zapirali vrata, odpotujoči ljudje so govorili hitreje,
naročali pozdrave, izprevodniki so zatrobili.

„Vendar enkrat!" je vzdihnil Jarnik.
„Gotovo!“ Postajni zvonec zapoje tretjič, pi¬
ščal zažvižga zateglo. Hipoma sunejo vozovi naprej.
Zaporedoma zvene prožni buhači; kolesa, stene
zastokajo. Stroj potegne in zdrči na visokem na¬
sipu, se izvije umetni mreži kolodvorskih tirov in
se pomika hitreje in hitreje ob temnih vrstah vi¬
sokih hiš, mimo ogromnih reklamnih napisov in
tvorniških dimnikov, mimo plotov in zapornic
med vinske bregove nižjeavstrijskih gričev, glasno
ropotajoč in bučeč v gluho zimsko noč. Dvoje
mirnih, temnordečih oči mu zre v temoto. Žviž¬
gajoč, grmeč in šumeč hiti težka vrsta letečih hiš
skozi prehodne postaje. Le redkoma postane;
vedno zopet zaigrajo kolesa in tolčejo ob tir. Ves

26

medel, ves bled sedi Jarnik ob oknu. Domislil se
je nadporočnika Davora in zaeno pravljice o
materinem srcu.

Vlak sopiha v goro. Ob globokik rupnikih in
prepadih, ob strmalih in zajedah vozi železni
stroj, se vzpenja v ključih po visoki planinski poti
čez smelo zidane cestovode in skozi dolge rove
čez Semernik. Slabo gori svetilka in slika svetle
proge v sneg ob potu. Zdaj sem, zdaj tja visne
voz, enakomerno brni steklo, se tresejo prometni
napisi na steni, se ziblje pod in strop. Rdeče
iskre švigajo iz puhtečega dimnika, temne sence
z žarečimi lisami dreve mimo. Vlak je srečal vlak.

Divje bijejo kolesa ob sklepe in zmene,
vedno urneje drdrajo vozovi čez zakrete, ali Jar¬
niku se zdi, da se ni vozil še nikdar tako počasi.

Polagoma jame snežiti. Redki beli kosmi se
love ob oknih, se prilepljajo in tajajo. In zopet in
zopet se glase klici izprevodnikov na postajah.
Plašno bije bron, plašno pojo električni zvonci,
pojo smrtno pesem . . .

Nehalo je snežiti, tir je prost. Po dolgi šta¬
jerski ravnini, čez pota in reke, mimo mest in sel
in vasi hrumi vlak. Ob oknu se vzvija dim, pa¬
dajo, vstajajo žice, švigajo brzojavni stebri, se
vrte poljane in zastajajo dobrave. Ze bije na uho
slovenska govorica.

Ostro zavije vlak na desno proti Savi med
strme skale. Zalobno odmevajo žvižgi med gorami;
glase se kakor obupni vzdihi umirajočega srca . . .

27

VIII.

Strmine ob Savi se nižajo in otvarjajo širno
Ljubljansko polje, sveta domača tla.

»Ljubljana! Pet minut!" kriče izprevodniki.

Nekoliko popotnikov prihaja iz toplih kupejev
v megleno, mrzlo jutro na ploščado.

Pred kolodvorom najde Jarnik svojega voznika,
ki si ga je bil brzojavno naročil po ljubljanskem
znancu.

„V Razdor! Ali veste, kje je Razdor!" ga
vpraša že na saneh.

„1 kaj ne bi, gospod, saj sem tam blizu
doma," pokima suhljati možek.

»Hitro! Meni se mudi!"

Voznik potegne vihlje svoje kučme preko
ušes, sede na sani, vzdigne vajeti, bič in požene.

Ljubljansko mesto zagrinja gosta megla. Grad
je ves odet v siv zastor. Sani zavijejo na Res¬
ljevo cesto. Tiho je na Šempetrskem predmestju.
Tu hiti stara ženica, zavita v veliko ruto, k maši;
tam koraka pek, stopica hitra mlekarica, se pri¬
kaže iz megle vojak. Glasni petelini pojo in izzivajo
tovariše na Poljanah. Drugače je vse tiho, pusto,
prazno.

Burja brije. Sneg poka in škriplje pod sanmi,
od konj se kadi neprestano sopar. Enakomerno
zvončkljajo kraguljčki.

Dolgo, dolgo se vleče pot. Konja pešata.
Opoldne ustavi voznik pred vaško krčmo.

28

„Gospod, najmanj eno uro moram konja
krmiti, če ne mi ostaneta v snegu."

Jarnik hiti skozi zadimljeno, ukajeno vežo v
sobo in si naroči kuhanega vina. Vroč puh pri¬
haja od zakurjene peči; zato pusti potnik vrata
le priprta.

Vtopljen v svoje misli, se zgane naenkrat. V
veži zunaj se pogovarjajo trije kmetje tako na
glas, da sliši sleherno besedico.

„V Razdoru si bil tudi semnjeval, Janez?
Kaj pa je tam novega?"

„Jamica leži na smrtni postelji."

„E, lejte no! Skoda take gospe. In stari
gospod — no kaj bi vama pravil! saj sta ga
poznala obadva. To vam je bil mož, kakršnega
ni bilo, lahko rečem, daleč todile okrog."

„Sin je pa od samega zlomka! Vso domačijo
je spravil na boben. Pa kar vkratkem!“

„Menda ga je obsedla sama hudoba. Kje pa je?“

„Na Dunaju. Neki babnici je šel na limanice.
Ozankala ga je deklina. Saj pravim, vse se zve."

„Kaj pa, ali Jamica ni nič vedela o tem?"

„1 kaj ne bi! Trikrat se priverim, Bog me ne
kaznuj, še dušo bi zaaral, da je vedela vse; saj
vemo že celo mi! Ne?"

„Lejte, in vedno ga je zagovarjala. E — mati
je le mati."

,,Pa tista suša, tisti Jemec ji je vse pobral
do zadnjega vinarja, dušogubec nemarni! Morala
je v podstrešje, kjer je spala prej njena dekla Mica.

29

Delala je, dokler ni zbolela. Kako pa tudi ne bi,
ko je šivala po cele noči!“

„Sin se pa nič ni pobrigal zanjo?"

„Kaj še! Odnikoder ga ni! Se zdaj ne! Ne
utegne, veste, ne utegne, zdaj v veselem pred-
pustu, ko se omuhava okoli dekleta!"

„Jaz pa tako pravim, da bi bila Jamica
ozdravela, če ji ne bi bilo tako hudo zaradi
njenega sina. Sam sin je ubil svojo mater!"

„Ubil jo je, ubil! Grdo je to, pred vsem
svetom grdo, če sin beli materi glavo in ji koplje
grob, rodni sin, hujši kakor vsak razbojnik, hujši
kakor Kajn!"

Milan je uklonil glavo; spomnil se je zopet
pravljice o materinem srcu.

IX.

Od čistega neba sije bledosinja bleščava. Sirno
razpete brzojavne žice objema srebrn, svilenorahel
ovoj. Gole drevesne veje pobeleva skorja iz nežnih
sijajnih zrnec kakor sladkorne igračice. V bajnih
bojah se žare za ohribjem daljni vrhunci severnih
gora. Vse se sveti in blesti v polzkem lesketu,
da jemlje očem vid. Krasota je povsodi naokrog,
toda breznadna, mrtva krasota. Tam nad zasne¬
ženimi griči visi žarno solnce, mrtvaška plamenica
umrli prirodi.

„Hitreje!“ kliče Jarnik vozniku.

30

Leno, težko mahajo vrane ob cesti z otrplimi
krili, sedajo v sneg, prinagibljejo trupla k tlom in
zopet odletavajo tolpoma pred sanmi. Jarniku se
zdi, da ga zasledujejo črni ptici neprenehoma že
od Semernikovih predorov. Kako so dejali kmetje
v gostilnici? „Hujši kakor Kajn!“

„Ali imate zakovana konja? — Hitreje!"

„Ne morem, gospod!" se odzove hlapec. „Konja
sta upehana. Pot je slaba; tukaj so zameti, tam je
spet oster gramoz. Težko da prideva še za dne
tjakaj. Hi, šarko!"

Pred klancem skoči voznik z voza, si puha v
premrle roke in poganja ugnana, usapljena konja,
ki vsa openjena žvelincata uzdne žvale. Nejasne,
slabozvezne misli se pode Jarniku skozi razgrete
možgane. Pred mrko sedanjostjo mu beži mučena
duša na lahnih krilih sanj v jasno dobo srečnega
detinstva.

Se nedolžen deček sedi z lepo mlado gospo na
vrtni klopici pod lipo. Zlatokrili metulji letajo po
travnati ledini, lastavice in škrjančki se dvigajo
proti ažurni modrini. Radovedno gledajo nežni
vršički zelenih setev v božji svet, ves ogrnjen v
pestrosojno svatovsko obleko. Mlačen pomladanski
vetrec siplje demante in bisere z zelenih grmičev
in zazibava lilije in šmarnice. V daljavi se širijo
cvetne poljane in temne tajne dobrave. Vse je tako
lepo, tako praznično, in nad vsem trepeče poezija
svete materine ljubezni. Mlada gospa ga boža po
licu. Prime ga za desnico in mu pomaga delati

31

križ; sklene mu roke in moli z njim k angelu
varuhu. In potem mu pripoveduje krasne pravljice
o bajnem konju z zlato grivo, o kralju Matjažu in
o junaški Alenčici, o kačji kraljici in o zakletih
kraljičnah, o Vilah, o Rojenicah. In naposled vzame
gitaro in zapoje:

„Pridi, pridi, grlica,
da boš sinka zibala!“

Hitreje potegneta konja. Ledena sapa zabrije
Jarniku v obraz, da se zbudi iz spanja. Začudeno
pogleda naokoli; strahotne sence iztezajo svoje
dolge roke izza gorskih podolov. Na zamračenem
zapadu se grmadijo mrki voji velikanskih oblakov.
Mrak ugasne solnčni svit z ostrim severom. V
gorovju laja lisica.

Sani se bližajo Razdoru. S hriba se sankajo
kričavi otroci. Psi se pode za sanmi. Že vidi Jarnik
zvonik domače cerkve, že vidi skromne trške strehe.
Od severa zabuči burja, in njemu se zdi, da sliši
žalostni, tako neizrečeno žalostni vzdih umirajo¬
čega srca . . .

Sani se ustavijo. Jarnik stoji, po brkih in ko¬
žuhu od ivja obeljen, pred rojstno hišo. Kakor v
mučnih sanjah tava po stopnicah v zgornjico. Na¬
sloni se ob zid, posluša ob vratih. Vse tiho.

„Bog daj, da nisem prišel prekasno!"

Vrata se odpro.

„Kdo je božji?“ vpraša stara dekla Mica.

„Rotim vas, govorite, ali še žive?“

32

Pokaže mu s prstom v sobico.

V nizki, volhki podstrešnici, v ozkem, zadehlem
kotu, na uležani postelji počiva njegova mati, levico
tesno ob truplu, desnico ob prsih nad srcem. Vzduh
diši po zdravilih in žganem brinju. Prazne so stene;
le nad posteljo visi podoba — sinova fotografija.
Medlo brli sveča na vegasti mizi.

Milan stopi po prstih bliže.

„Mati spavajo," vzdihne. „Hvala Bogu! Se
sem prišel o pravem času!“

Tresoč se na vseh udih, se skloni in ji po¬
ljubi ukrčeno velo roko.

„Ni še dolgo, kar so izdihnili,“ zašepeta stara
dekla s solznimi očmi. „Bog jim daj vse dobro!"

„Umrli? Ni res!" ugovarja sin. „Mati so za¬
spali !“

„Za zmeraj."

„Se dihajo! Vidite, kako se še vzdigajo prsi?"

„Sveča trepeta, gospod."

„Še se premikajo roke!"

„Gospod, vaša senca."

„Ni mogoče! Ni mogoče!"

„Oh, kako težko, težko so vas čakali ves teden!
Kako so gledali in gledali na vrata! Kako radi bi
vas videli še enkrat! Popoldne so pa čisto opešali."

Sin zaihti in si pokrije obraz z rokami.

„Še enkrat so odprli trudne oči, ki so se sve¬
tile tako čudno, in zajokali: Sin, moj sin! In potem
so mi pojemaje naročili, naj vam povem, da vam
zapuščajo zadnje pozdrave in materin blagoslov."

33

3

Dogorela sveča zamira.

Plašne sence zaigravajo po bornem ležišču
blede žene. Blag mir ji počiva okoli zasinjelih usten,
na upalem obrazu, kjer so zaklesane dolge globoke
brazde in cveto blede mrtvaške rože. Zunaj zaro¬
pota oknica. Valovoma beže, prše in se kade megle
sneženih igel pred strastnim vetrom, ki burno od¬
haja in se viharno vrača in vedno iznova siplje
raz strehe sneženi omel.

Sveča ugasne.

Se kleči sin ob smrtni postelji matere. Vije
in vrti se mu v glavi, srce se mu krči v obupu,
v studu do samega sebe; ne da se pregnati ke¬
sanje. Huje toži in tuli besni zimski vihar. In
dozdeva se mlademu možu, da sliši divje glasove
neizprosnih Vil maščevalnic: Prepozno! Gorje tebi,
sin, gorje! Ugonobil si materino srce!

34

Američanka.

oljanova Tona, vitka, zaeno krepka mlada

žena, z zagorelim, nekoliko shujšanim ob¬

razom je stala razburjena ob hišnih vratih
in s koprnečimi modrimi očmi venomer gledala
proti Brezjam; še nikdar ni čakala pismonoše iz
Radovljice tako nestrpno kakor to jutro.

Današnjo nedeljo je preteklo dvoje dolgih dolgih
let, odkar se je bil poslovil njen mož Martin od
nje pa svojih otrok in odpotoval v deželo milijo¬
narjev; odsihdob so jo imenovali sosedje le Ame¬
ričanko. Vsaj po dveh letih, če ne prej, da se vrne
z lepimi denarji, tako ji je bil obečal, preden sta
se ločila. Več mesecev že ni dobila nobenega pisma
njegovega; danes pa se je nadejala trdno, da pride
željno pričakovana vest o njegovem prihodu.

Nad gorenjskimi skalnatimi strminami se je
smehljal mlad julijski dan s prazničnim lesketom
in blesketom. Ob odsojnih slemenih bližnjih gora
so visele velikanske svetlosive megle in zoprvale

35

3 *

jutranjemu solncu. Zdajpazdaj je zapihal hladan
veter in stresal krivenčasto sadno drevje. V prelestni
krasoti so se razprostirali takraj Save sočni pri¬
sojni travniki, ki jim je malokod sapica božala
valovite zelene laske. Svečano tiho so stale smreke
v bližnji hosti. V gozdičku, segajočem malodane
do ceste, so skakale temnorjave veverice, in Tona
je videla, kako se je usipal po vsakem skoku droban
dež raznobarvnih bisernatih kapelj z gugajočih se
vej na nižje olševje in gozdno bilje. Od svežega
igličevja je dehtela ogavna, volhka vonjava. Po ravni
beli cesti se je dvigal legak prah, kadar je pridrdral
voz z izletniki in romarji.

Tona se je oprla z žuljavo rjavo roko ob dur-
nico in vzdihnila globoko. Zamislila se je v dotlejšnje
življenje. Daši Martin ni bil nikdar posebno trdno
zdrav, je vendar delal za dva druga. Pomagala mu
je pač vselej in povsodi, kolikor mu je mogla.
Toda, kakor bi se bilo zaklelo vse zoper ta dva
trpina: zemlja ju je ukanjala leto na leto, živina
se jima je ravnala slabo in slabeje. drla ju je ne¬
sreča za nesrečo, vse se jima je izponašalo na
škodo, vse jima je hodilo na zlo. In prišel je jezičen
agent, da bi speljal moža od žene in otrok. Mar¬
tina, preverjenega, da mu je doma vse ukleto, je
•astonj prosila žena in ga rotila, naj poizkuša še
nekaj časa z domačim svetom. „Sem ga že sit,“
ji je odgovarjal, ,,mi kaže same fige!" Odpotoval
je in že v drugem pismu se je hvalil z ondotnim
bogatim zaslužkom. Tona se je poslej opajala z

36

najslajšimi nadami; morala je verjeti možu, saj ji
je poslal več potov po sto dolarjev. Vse te vsotice
pa so pogoltnili večinoma prejšnji dolgovi.

„Mati!“ je zaklical z detinskim priglasom pet¬
letni Matevžek, ki se je bil doslej podil z belkasto-
lasim bratcem Lojzkom in sestrico Tončko za do¬
mačim zajcem okolo hiše, okusno krite z belimi,
modrimi in rdečimi skodlami. ,,Kdaj pa že pri¬
dejo oča?“

,,Kmalu."

,,Ali bo potem lepo! Juhu!" je vriskal deček.
,,Kakšni so pa že naš oča? No, kakšni so pa?"

,,Bož že videl!"

,,I kdaj pa že?" je dejal očitaje. „Zmeraj pra¬
vite, mati, boš že videl, boš že videl, pa le ni
nikoli nič!"

,,Le potrpi! Zdaj nam ne bo treba več dolgo
čakati," ga je tolažila mlada mati.

,,Ej, kako se veselim! Potem bomo jedli vsako
nedeljo bel kruhek, kajne?"

,,Pojdi, pojdi, neumnež mali!"

,,Meni pa prineso konjička s sabo", se je ra-
doval mlajši sin Lojzek. ,,Pa še čisto novega, haha!
Konjička, mati, konjička!"

„Meni tudi!" je hitel starejši. „Samo da bo
moj dokaj večji, kajpa!“

Otroci so sedli v zasenčje kraj ogalnika in
se kamenčkali in se menili o neznansko dobri
pojedini, o belem kruhu, o odpustkih z Brezij in
o neznanem možu, ki se mu pravi „oča“.

37

Po gladki ravni cesti je pridrdrala gizdava
ekipaža; na njenih prožnih blazinah je sedela
tuja gospoda lenozložno s hladnimi, ponosnimi
obrazi.

„Vsaj enkrat svoje žive dni bi se rada vo¬
zila tako lepo!“ si je poželela Tona z vzdihom.
„In moji otroci! No, brez denarja se ne bo vračal
moj Martin. Kako bova gospodarila potem veselo
skupaj! Nemara dava vsaj starejšega sina kaj več v
šole, da se mu ne bo treba ubijati na revni gulici
doma kakor nam drugim. Tončko dava šivati učit.
Mojškre so dandanes ko velika gospoda. Lovakova
Franca se nosi ko plemenitašinja, kadar pride
„romat“, to se pravi, svoje capice kazat in ž
njimi dražit nas manj srečne kmečke prijateljice."

Voz za vozom je hitel mimo. Prihrumel je
tudi avtomobil. Gospoda v njem se je držala
ošabno, nezadovoljno, kislo, kakor bi imel vsak
izmed njih privezan pod oholim nosom olupljen
hren.

„Le naglo za njim," sta zakričala Tonina
dečka in letela za strojem, ki je izginil za oblakom
belkastega prahu in neprijetno dišečega dima.

Zena na pragu si je osenčila oči z desnico
in pogledala ostreje proti Nošam. In zadovoljen
nasmeh ji je zatrepetal okoli lepo obraženih usten,
in hitreje so se ji jele dvigati ne prebujne prsi.
Tam med njivama visoke rži se je pojavil bel
oblaček pa glava s čepico in pipo. Polagoma je
rastla postava, prihajal je poštni sel s slečeno suknjo

38

na rami, z usnjato torbo ob strani in s palico v
desnici. Ko je zagledal Američanko, je zamahnil
z gorjačo in se nasmehnil.

„Danes pa, Tona, danes!“ je klical še za plotom
na poljski poti, zarastli ob straneh s kratko travo.
,,Iz Amerike!"

Vroč val krvi ji je zaplul v glavo.

„No viš, Tona!“ je dejal nekam blagohotno,
ko je dospel bliže ; obesil je kljuko močne palice
na podlaket in odpiral torbo. ,,Petkrat je zape¬
čateno."

Žareča od veselja je obstala pred njim in si
brisala roke v predpasnik.

,,Ali bo kaj prida?" je vprašala in mu stisnila
par dvojač v pest.

„No, viš ga! Tu ga imaš, Martina martina-
stega! Pa je res nemaren, da ga ni tako dolgo
nazaj, kaj?"

Tuje, skrajno neprijetno čuvstvo ji je pretreslo
dušo, ko je vzela ta papir iz daljnih, daljnih krajev
v roke; kar ni se drznila odpreti ovoja. Široko
odprte oči so se vsesavale v nerodne črke naslova.

Teh potez ni pisala roka njenega moža! Nje¬
gova pisava je bila krepkejša in kolikortoliko za¬
mazana v zankah, zlasti pa je bila za vsako tretjo,
četrto besedo hudo ozaljšana s skromnim madežem
neveščega pismouka.

,,Vroče je, Tona, kaj?" je dejal prijazni pismo¬
noša, snel čepico in si brisal oznojeno čelo pa
vrat. ,,Moja duša si mora kupiti malo plohe! Ti

39

pa le natanko beri! No, kadar se vrne Martin, to
ga bomo poslušali! Ta bo pa, rajtam, že vedel
dokaj novega! Pa z Bogom!“

,,Z Bogom!" mu je odzdravila, ko je bil že
daleč na cesti proti Črnivcu. Pismo je držala še
vedno s čudnim strahom v rokah. Strmela je v
američanski znamki, prilepljeni na levem zdolanjem
robu, in v beli priporočilni listek, pritisnjen preko
njih srede. Zadaj je videla rožnordeči pečat iz Nju-
jorka in pečat avstrijski. Vse to je ogledavala, kakor
bi hotela zmotiti samo sebe, da ne bi odprla za¬
vitka. Bala se je vedno bolj, da ne zagleda po¬
trjenih tistih črnih slutenj, ki so jo trpinčile mnogo
mučno noč.

Sla je s trdnimi, počasnimi koraki v hišo,
sedla v kot pod razpelo za javorovo mizo k zelen¬
kastemu obloku in odprla zavoj. Na modro črtanem
listu, levo zgoraj so bile nalepljene pisane cvetlice
od trdega papirja; na desni so se šopirili štirje
natisnjeni angleški stihi. Jela je brati:

„lzpreljuba Tona! Pišem ti slabo novico, pa
se nikar ne ustraši preveč, ker to mora že tako
biti, Bog tako hoče. moj brat in pa tvoj mož
Martin je . . .“

Upognila je glavo kakor pod krotim udarom.
Roke so se ji jele tresti na moč. Tiho je bilo v
zatohlem, ubornem prostoru, da se je slišalo le
enakomerno tiktakanje stenske ure in dihanje
skrajno razburjene mlade žene. Kakor v omotici
je brala dalje:

40

.tvoj mož Martin je izdelal za večno.

je preveč skrbel za vse in to ga je pokopalo,
dobil je hudo pljučnico, je bil samo en teden
bolan. “

Slišala je te svoje poluglasne besede, to ne¬
usmiljeno sodbo usode kakor odnekod iz puste
tuje daljave. Črke so ji zaplesale pred očmi, pismo
se je jelo sukati. Nekaj trdega, težkega ji je leglo
mučno na možgane, na srce. Dušil jo je bolesten
tlak v grlu, toda olajšujoč krik ni hotel iz njega.
Topo je gledala skozi okno.

Po poti se je pripeljal oddelek romarjev na
lestvenicah. Ramo ob rami so sedeli tesno drug
ob drugem in popevali svoje pesmi na ves glas.
Od bližnje cerkve se je glasil don zvonov.

Tona se je zdramila.

,,Ali more biti to vse res, ali se mi sanja? 1 '
se je vprašala. ,,Pa tam zunaj je solnce, življenje
— vse je res!“

Dvoje kolesarjev je švignilo mimo hiše, kakor
bi jima šlo za kožo. In kako sta se grohotala!

Vsi ljudje, ki so hiteli tu mimo, vsi so se ji
zdeli neizmerno srečni. Tega ni mogla umeti, zakaj
mora biti tako nesrečna samo ona. Divji, hripavi
smeh ljutega obupa ji je prihajal iz usehlih ust.

Tedaj je čutila zopet pismo v roki. Brala je
mirno do konca, kakor da ne bi bilo vse to na¬
menjeno njej:

,,previden s svetimi zakramenti je mirno
zaspal v gospodu dva dni pred kresom ob de-

41

setih zvečer, bila sem pri njem. to je pa daleč
poldrugo uro, kjer je stanoval, pa so mi dali
glas, da je Martin nastrašno bolan, precej sem
šla gledat, čeprav morem le težko z doma, ker
imam dvoje majhnih otrok, in pa enajst ljudi
na stanovanju, to je žalostno, da je vse dolarje
pošiljal domov in se ni zapisal v nobeno društvo,
zmerom je rekel, da je še dosti časa, pa bela
žena smrt ni vprašala po času. tukaj je imel
le malo prihranjenega, komaj smo plačali pogreb,
da ga niso zakopali kar tako. preden je umrl,
sem mu obljubila, da vas ne bom nikdar terjala
za to, kar sem vam dala. ne moreš nič reči, da
nisem ravnala usmiljeno, ti se pa udaj v božjo
voljo, pa preskrbi, da bo zvonilo doma, ker tukaj
nič ne zvoni, sklenem za danes, pa ti hočem
vkratkem še kaj pisati, to ti pa pišem precej
po pogrebu, te lepo pozdravljam, tebe in vso
tvojo družino in drugo žlahto. pa nikar preveč
ne žaluj, saj nič ne pomaga, ker vsi bomo mo¬
rali umreti, kralji in berači, moli za njegovo
dušo pa mi kaj odpiši v Chisholm Minnesota!
Z Bogom! Bodite vsi pozdravljeni!

Tvoja odkritosrčna Marička."

Dvakrat, trikrat je prebrala list, ne da bi mogla
umevati vse dočista.

Obšla jo je želja, naj se kam skrije. Tam zdolaj
je globoka Sava . . . Tja pod valove! — Pismo ji
je padlo iz rok. Šla je iz hiše in sedla na klop;

42

tu je počivala tolikokrat z možem poleti zvečer,
ko se je jel Triglav zagrinjati v mrak.

Iz bližnje gostilnice z dimečim se dimnikom
je prinašala lahna sapica godbo harmonike, smeh,
vrisk. Osiroteli otroci, ki niso vedeli, kaj so izgubili,
so se še vedno zabavali po svoje. Z veselimi skoki
so se pripodili pravkar mimo nje — in nič več
ni mislila na Savo. Mlado vdovo so navdajale temne
misli o izkaženi prihodnjosti, o dnevih, polnih grenjav
in malenkostnih borb. S splahnjenim, otrdelim
obrazom je zrla proti zahodu, po potu solnca, ki
bo skoraj obsevalo zapuščeni grob moža. Jok ji
je zaprl sapo, obrnila se je v stran in sklonila
glavo.

Tedaj se je vračal z Brezij elegantni avtomobil.
Vsi trije otroci so mu leteli preko ledine naproti.
Toliko da ni prišel Matevžek pod kolo. Zoprno
je zapiskalo na vozu.

„Vražja sodrga!" je klel lepo oblečen gospodek
s prezimim pogledom na mlado vdovo. „Tu ti
dremlje! Niti zgenila se ni za otroka. Te kmečke
babe nimajo prav nobenega srca!"

43

Mali kavalir.

d ledenih višav Kamniških planin so pihljale

sveže sape pomladanskega jutra nad gaji

in lokami, preko plodnega Ljubljanskega
polja, čez ozidje starega pokopališča pri Svetem
Krištofu, zibale travo in stlale žarnobojnega cvetja
v nove jame. Skozi redi bisernobelih oblakov je
zdajinzdaj privrelo zlato in sipalo iskre na kamne
in križe. Visoko nad bujnimi setvami prostrane
ravni so žvrgoleli škrjančki; lahno so sapljali vetrovi
in šumeli v jesenikah, vrbah žalujkah, nežnovejnih
tujah in mrakotnih cipresah; rahlo so brneli hrošči,
čebele in mušice: vsi ti lahki zvoki so se spajali
v ubrano pesem, ki so jo presledkoma motili piski
in drdranje na bližnjem kolodvoru ali pa škripot
grobarjeve lopate.

Ob srednjem zidu grobišča je stopala mlada
gospa zlagoma po belo posuti poti. Izrazite modre
oči so ji sevale v vlažnem blesku; iz pravilnih,
mehkih potez sanjavega obraza se je javljala izredna

44

ljubeznivost in resnoba. Zraven nje je tekal okroglo¬
ličen, živahen deček v modrobaršunasti obleki, z
rdečo čako. in svetlo sabljico. Gosti rjavi kodri so
se mu usipali po sencih in ramenih. Bistro je gledal
naokoli in samozavestno.

„Mamica, kaj pa dela tistile mož?“ je vprašal
malič.

Zdramila se je iz zamišljenosti in razložila
otroku, zakaj koplje delavec jamo.

„In če bi ti umrčkala, mamica, ali bi tudi tebe
dejali v grob?“ je zaskrbelo malega.

„Tudi.“

„Tudi tebe!“ je vzdihnil in nejevoljno zmajal
z glavo. „Kako pa bi bilo to?“

„Mama bi ajala v črni postelji in ne bi slišala
nič, čeprav bi jo klical Ivo še tako na glas. In
prišli bi črni možje, zabili pokrov in odnesli ma¬
mico za zmeraj semkaj."

„0 ne! Saj bi jih jaz precej zapodil!" je za-
žugal z jeznim obrazom in hlastno zagrabil sabljico.
Stopil je tesno h gospe in jo čvrsto prijel za roko.
,,Ti ne smeš umreti!" je prosil goreče. „Ne, ne!“

,,Ce ne boš priden —“

,,0 saj bom pridkan, no, tudi juhico bom pil
zdaj rad!“ je obetal. Pogledal jo je svareče in za¬
šepetal plašno: ,,Mama — v grobu je hud bavbav!
Res, Nani mi je povedala, da je tam. Precej bi te
pohamal, če bi se dala pokopati!“

Obajana od čara mirodvorske poezije, ga ni
slišala; gledala je tja gori, kjer se je svetil nad ka-

45

menito oblo angel s trobento sodnjega dneva in
kazal proti nebu.

,,Ali, če bi bil jaz pri tebi, kajneda, pa te ne
bi bilo nič strah ?“ je nadaljeval, korakaje z ma¬
terjo proti izhodu.

Ozrla se je na desno; hladneje je bil potegnil
veter od severa, koder so se v solncu lesketale
kristalne palače gorenjskih velikanov.

Moško, važno in dostojanstveno je stopal mali
kavalir gospe na levi, pripravljen, da obrani damo
vsake nevarnosti.

„Juhico bom že!“ se je spomnil. „Pa preveč
ne. Juhica ni dobra; Potice so pa dobre, mama,
potice! Hm, kadar bom velik, bom papal same
rozine! Pa fige tudi, pa rožiče, pa bonbončke!
Kar celo skledo jih bom! Pa še takega pipi žebička
si kupim, mama, ne lesenega, ampak čisto pra¬
vega, živega! Kar sam bo dirjal po tleh brez koles
po podkevcah. Jesti mu bom dajal pa malo mrvice
pa malo ovsa pa malo krompirčka pa malo pe¬
čenke. Preveč ne, da ga ne bodo boleli zobčki.
In ihaha bo rekel in migal z repkom, jaz pa bom
čičal na njem, pa jo pojdeva, hi! žebiček, hop,
hop!“

„Mamica, papa gre!“ se je zdajci zaradoval,
poskočil in živahno ploskal z rokama. „Vidiš vo¬
jake? Činžarasa!"

Od Tržaške ceste sem so prikorakali vojaki
domačega sedemnajstega pehotnega polka, vsi
znojni in prašni od vaj. Pred godbo je stopalo

46

navdušeno krdelo mladega spremstva. Daleč zadaj
je zamolklo pel stotnijski boben.

„Ali še ne bodo začeli!" se je pritožil Ivo in
nepotrpežljivo stopical po tlaku.

Ljudje so se jeli ustavljati; ob vratih in odprtih
oknih so se zbirali gledalci in poslušalci. Otrokom je
bil najbolj všeč konjiček, ki je vozil na vozičku mo¬
gočni boben; tudi Ivo se ga kar ni mogel nagledati.

Kar je vzdignil polkovni tambur palico. In
zasvetile so se rene v solncu, zazvenele na moč,
zabobnal je veliki boben. Dečku so se zasvetile
oči, od radosti mu je zatrepetala mlada duša.
Ubrana svirala so zasvirala oživljalno koračnico,
in vsa srca je prevzela premagovalna sila glasbe.

„Papa! Papa! Mama, ga vidiš?" je klical Ivo
ves razburjen in kazal s prstom mladega črno-
bradega stotnika, ki je jezdil strpnega konja pred
svojim oddelkom. Sinček mu je mahal z rokami
naproti in mu metal poljubce.

Okolo ustnic nanagloma zardele lepe gospe
je zaigral blažen nasmeh. Častnik je zasukal sabljo
v pozdrav, in takoj se je Ivo postavil po vojaško
in z desnico ob čaki prav togo salutiral njemu in
vsem znanim oficirjem, dokler ni odkorakala zadnja
vrsta sinov slovenskih gora.

Od mrzlih višav kamniških strmin je nena¬
doma zavela ledena sapa. Mlado stotnikovo soprogo
je izpreletel mraz, in zdelo se ji je, da prinaša ta
težki veter težko trpko vonjavo nagrobnega cvetja.

❖

47

Neko noč se je tenkoslušni Ivo mahoma pre¬
budil v posteljici. Iz sosednje sobe, kjer je spala
bolna mati, je slišal ihtenje, vzdihe in rahle ko¬
rake. Zunaj je pel veter svojo divjo pesem.

Otrok se je vzdignil in sedel, si mel razodet
zaspane oči in se oziral naokrog. Na mizi je cvrke-
tala malone dogorela duša nočne svetilke za pisanim
japonskim zastiralom, ki je puščalo medlo svetlobo
skozi steklene stene. Nikogar ni videl v mračni
sobi; vse je bilo mrtvomirno.

Plašno je gledal na strop, kjer je trepetal sla¬
botni odsev umirajoče luči v poslednjem boju s
sencami. Se enkrat je plamenček zasijal kakor bli¬
skavica, in že ga je pogoltnila tema . . . Dečka je
obšel neznan strah. Rad bi bil zakričal; ali glas
mu ni hotel iz stiskajočega se grla. Skril se je pod
odejo in se ni genil; komaj se je upal dihati.

Zdaj so se bližali odločni koraki.

„To je papa!“ se je oddehnil fantek in po¬
molil glavo iz skrivališča.

Vrata so se odprla, in jarek blesk je udaril
odonod iz materine spalnice.

„Papa, mene je pa tako hudo strah!" mu je
hotel reči. Toda videl je upadli obraz očeta in
opazil, da mu drhtajo ustnice; zato je tiho pri¬
čakoval, kaj bo.

Častnik je odpel in spustil pleteno zeleno
mrežico, dvignil sinka, ga naglo zavil v odejo in
ga odnesel k bolnici.

48

„Ivo . . . moj zlati otrok!“ je šepetala smrtno-
bleda gospa.

Dečku se je bleščalo pred očmi. Skozi solze
je iskal najljubšega obraza.

„Izgubil boš mamico," je dehnila pojemaje.
„Objemčkaj me še enkrat —“

„Moja, moja!" se je zajokal in jo objel. „Tako
te imam rad!"

„Lepo jo poljubi!“ mu je velel oče s temnim,
mehkim glasom.

„Saj bom pridkan, mamica!" je ihtel otrok
in božal gospeno lice in lase. „Oh, ne umrčkati!"

Oficirju je polznila solza po licu. Vedno iznova
je sinko poljubljal materi napol ugasle oči, osinjele
ustne.

*

Drugi dan je videl Ivo trudno mamico sredi med
prižganimi visokimi svečami v prekrasni rakvi. Ko jo
je zagledal v črno opremljeni sobi na mrtvaškem
odru, mu je zatrepetalo vse telesce. Venomer je
strmel z osuplimi, prestrašenimi očmi v ta bledi
obraz in te roke, ki so bile še belejše nego prej.
Mlado srce je razoravala prva ljuta bol; kar ni se
dalo utolažiti.

Po opoldnici so zapeli ljubljanski zvonovi.
Trumoma so prihajali ljudje kropit pokojnico in
donašali vencev s črnimi trakovi in zlatimi resicami.
Ivo je šel večkrat gledat, ako se niso morebiti res

49

4

predrznili priti tudi črni možje? Ne; samo eden
je stal ob vratih. Ta pa je bil dober človek in tako
prijazen; saj mu je zatrdil sam, da mu straži in
varuje mamico pred drugimi. Zaupljivo je odšel
dečko in si mirno dal privezati braduc okoli vratu.

Po kosilu je splezal očetu v naročje in mu
povedal na uho: „Papa, danes sem dve juhici!
Povej no to mamici, da ne bo več huda name in
da vstane in pride k meni! Ji boš? Prosim prav
lepo!"

Oče mu ni odgovoril; le pritisnil ga je k sebi,
da je skoro zabolelo otroka, ga poljubil in odšel.

Naposled so pa vendar prišli črno oblečeni
možje; začeli so zatvarjati in zabijati krsto. Ivo je
slišal votle udare in obledel. Pretreslo ga je nekaj
silnega, krotega, da je zavrisnil od bolečine. Neute-
goma se je izvil pestunji iz rok in zbežal v črno
sobo. Ondi je pokleknil pred strašne tujce in po¬
vzdignil sklenjeni ročici in prosil: „Oh, ne, ne, ne!“

Za trenutek so postali v svojem žalostnem
opravilu in sočutno gledali objokanega dečka.
Kmalu je prihitel stotnik in odvedel sina k varuhinji.

Zaškripalo je. Možje so odnašali krsto po
lesenih stopnicah.

„Nikar se ne jokcaj!“ ga je tešila pestunja in
odprla okno. „Pojdi sem, boš videl pipi konjičke!
Oh, kakšne lepe šope imajo! Pa ta lepi voz! Pojdi
gledkat, pojdi!"

Obrisala mu je solze in ga vzdignila na stol
ob oknu. Pogledal je doli in spoznal papana in

50

strička, videl mnogo častnikov, črno oblečene
gospode in neznanih ljudi. Ponosno so dvigali
vranci glave s črnimi perjanicami. Oblak kadila
je vzplaval proti oknu; počasi se je jel pomikati

sprevod.

Žalostno je nagnil deček glavico, zamahnil
z roko v slovo in zaječal: „Pa-a, mamica! Pa! Pa!“

Deževni oblaki, prepregajoči vse nebo s kalno
sivoto, so se razdelili proti poldne; izza mračnih
nebesnih zaves je lila mrtva svetloba pozne jeseni.

Bilo je na Vseh svetih dan. Voz za vozom je
drdral po nasuti Dunajski cesti, roj za rojem je
hitel z venci in spominskimi trakovi po blatnem
hodniku na grobišče pri Svetem Krištofu. Oblit od
solnčnih žarkov se je nad prvim vhodom na grobje
svetil na kameniti obli angel z rogom in kazal
z levico v večnost. Pod njim so blestele velike črke
napisa: Resurrecturis!

„Glej svoj konec! Danes meni, jutri tebi!“ je
brala nešteta množica ob drugih vratih, in marsi¬
koga je pač prevzela temna domneva, da bo drugo
leto osorej tudi on počival med mrliči. Po ozkih
mirodvorovih potih in med okrašenimi grobovi so
se gnetli in srečavali gosti tropi, občudovali arkade,
obeliske, nagrobke, cvetje in luči. Jesenski dež je
bil opral kamne in križe. Vzduh, zaplavljen od

51

4*

trpkega vonja svečave in umirajočih poznih cvetlic,
je lahno zadrhtaval nad mrlečimi plamenci, in tenak
dim se je dvigal kakor prosojna meglica nad go¬
milami.

Kraj obzidne rake na severni strani je stal
Ivo zraven očeta in pestunje ob grobu svoje mamice.
Dečku je usahnilo lice. Tudi ni bil več tako zgo¬
voren kakor prej; tiho je gledal, kako se todtam
tresejo krizantemi, imortelke, baračnice, juke in
dracene v hladnem jesenskem pišu; kako gore luči
v kupicah in zakritih svetilkah; kako vrve neznani
ljudje po grobišču. Ob sokolski piramidi so zapeli
pevci.

Tedaj je zapazil onkraj pota slabotno žoltolaso
dekletce v zakrpani obleki s predolgimi rokavi in
v prevelikih, zrabočenih čevljih. Klečala je ob za¬
puščenem grobu, ki sta ga bila čezinčez prerasla
trava in mah. Z drhtljivimi, prezeblimi rokami se
je trudila, da bi kar najlepše očistila gomilo.

„Ti, ti, zakaj puliš travo?" jo je vprašal Ivo,
ko se ji je približal.

Boječe je vzdignila glavo in uprla plašne mod¬
rikaste oči vanj.

„Otrebiti hočem grob," mu je odgovorila
obotavljajoč se, „potem postavim v prst belih ka¬
menčkov, ki sem jih prinesla s sabo." Govorila je
plaho in tiho; na osemcih so ji trepetale solze.

„Ali imaš tudi ti svojo mamico tukaj notri ?“

„Očeta in mater, oba," je zaihtela in si brisala
solze z razdrapanim predpasnikom.

52

„Zakaj pa je vaš križek tako grd? In venčka
tudi nimaš nobenega in nobenih lučk?"

„Nimam krajcarjev."

Vrnil se je k očetu in ga prosil, naj mu da
največji krajcar.

„Čemu ti bo?"

„Dam ga onile deklici, da si kupi rožic in
luči za na grob."

Stotnik je dal služkinji denarja in jo odposlal.
Vkratkem so gorele tudi na zapuščenem grobu
sveče, in na trohlem križu je visel zelen venec.
Solze hvaležnosti so zalile siroti oči. Trepetaje je
prišla poljubit častniku roko. On jo je odtegnil in
ponudil deklici svetel denar.

„Ne smem vzeti; imam pisano mater!" je
jecljala v mučni zadregi in si mela roke. „Tepla
bi me doma. Rekla bi, da sem kradla."

Prikrevsala je odurna zgužena ženska z za¬
buhlim obrazom in s sivimi sovjimi očmi. Odvedla
je siroto s sabo in kričala hripavo: „Ali si mi že
spet ušla, ti potepenka, ti? Le čakaj, doma . ..“

„Aha, to je tisti grdi bavbav" si je mislil Ivo
in se spomnil svoje sabljice.

Potegnila je ostra sapa in pogasila plamence
na grobu sirotinih staršev.

53

Veselo so se igrali otroci na Ledini, kjer so
zdaj lične hiše in vrtovi ob Resljevi cesti. Žogo
so bili in klinec, se ,.šolali,“ se nikali s frnikolami,
se šli konje in rnance, se metali in pretepali za
kratek čas in gnali glasan vik in krik.

Pač jih je slišal Ivo zgoraj v prvem nadstropju ;
ali nič si ni poželel, da bi šel tja doli mednje. Že
več tednov je bil bolan. Lica so mu obledela in
upadla; dihal je počasi in neenako. Nejevoljno je
odgovarjal pestunji; samo o mamici se je pomen¬
koval rad. Pozabljene so ležale v kotu vse igrače;
le sabljica je morala biti zmerom poleg njega na
svileni odeji.

Nepremično je sedel med blazinami na po¬
steljici in z velikimi svojimi očmi, tihimi in motnimi,
venomer motril materino sliko na steni. Zdelo se
mu je, da podoba včasih oživi v okviru, da premika
ustnice in šepeta.

Zunaj so zažvenketale ostroge; stotnik se je
vračal iz vojašnice.

„Kako ti je Ivo? Si pil zdravilo? 11  ga je vprašal
in mu zlahkoma popravljal zglavje.

„Sem.“

„Želiš kaj novega? Kaj naj ti kupim ?“

„Oh, papa, poglej vendar našo mamico! Kako
je lepa! Kakor bi bila živa! Vidiš, in zmeraj gleda
mene, samo mene! Ves dan me gleda, in tudi
ponoči! Prav res, papa! Ali mi ne verjameš?"

„Seveda ti verjamem. Ali si kaj spančkal
popoldne ?“

54

„Malo že. In ti ne veš, kako lepo se mi je
sanjalo! Prava, živa mama je bila pri meni in me
srčkala in me prosila, naj pridem kmalu k njej.
Moral sem ji obljubiti. Tako strah je je same v
grobu!“

„Ali mene pa nimaš nič rad, Ivo? Ali se ti
nič ne smilim? Lej, rajši ostani pri meni!“

„Ah, papa, ti imaš toliko močnih vojakov v
kasarni, uboga mama je pa čisto sama tam pri
Svetem Krištofu! Ali jo mora biti strah! Če pa
jaz pridem k njej, veš — jaz s sabljo — potem se
ji ne bo treba nič več bati!"

Nekaj dni poslej je dejalo malega bolnika ob
besedo, in shujšano truplo mu je jelo zadrgetavati.
Nemo je stal zdravnik ob njegovi postelji; v dušo
so ga pekli vprašujoči, proseči pogledi nesrečnega
očeta, kateremu je bil zbujal tako dolgo upe, akotudi
je vedel le predobro, da ni nobene pomoči zoper
Ivovo bolezen.

„Ljubi, ljubi Ivo, poglej me!" je dejal stotnik,
sklonjen čez onemoglega sina. ,,Ali me ne poznaš
več?“

Naporno ječanje se je izvilo otroku iz bolestno
pretvorjenih ustec. Od silovitih bolečin so se sukale
oči in ob strašnih čeljustnih krčih so škripali majhni
zobje.

,,Ivo!“ je vzkliknil prestrašeni oče in mu močil
razbeljeno čelo.

55

Še enkrat je uprl deček trpeči, kalni pogled
vanj. Majhna roka je počasi, počasi potegnila
očetovo desnico, jo v slovo pritisnila k drgetavim
izsušenim ustnicam in omahnila zopet na odejo,
kjer so se drobni, skoro prosojni prsti s posled¬
njimi močmi oklenili — male sablje.

56

Gorjanski župnik.

V  tihi hosti se je izprehajal visokovzrasel, krepak
abiturijent po zasenčenem potu, posutem z
orjavelim igličevjem. V levici je nosil široko-
krajen bel slamnik, z desnico si je zdajpazdaj gladil
goste dolge lase s potnega čela. Nežni, majhni brki
so se komaj poznali na mehkem, bledem obrazu.
Mirne, pazljive oči so mu gledale brezskrbno, ve¬
selo, podjetno izza nanosnika.

Bel, medu pijan metulj se je lovil v topli
avgustovi sapi nad dehtečimi cvetlicami, omočenimi
od rane rose. Koketno pisana, kosmata gosenica
je leno lezla po kolesnici. Zlate niti, zlate lise so
sijale po mahovitih tleh. Globoko spodaj je zapiskal,
prišumel, odhrumel vlak; visoko zgoraj sta se iz-
preletavala dva siva sokola, zažvižgavala žalobno
in odletela čez strmo melo preko sijajnih gladin
zelenosinje Save.

„Kam pojdeš na počitnice?" je premišljal mla¬
denič. „Obletal in obredel si že vse te lepe domače

kraje todile okrog. Kam bi torej? K teti v Gorico
ali k stricu na Ogrsko ?“

Postal je ob grmu in si odrezal dvoje ne¬
enakih vejic.

,,Kdor me sreča prvi, potegne šibico. Krajša
pomeni Gorico, daljša Ogrsko!“-

Dolgo ni srečal žive duše. Dva gozdna jereba
sta preplašena zletela z močnim fofotom v nižavo,
sicer je ostalo vse svečano mirno.

Zdajci pa je zasijalo med zelenjem nekaj pi¬
sanega. Izza ovinka se je prikazala jako vitka, komaj
sedemnajstletna deklica v temnomodrih kratkih
krilih. Živordeča ruta ji je mahala okoli ramen.
Na nedrih je imela pripet šopek poltnobarvne vres-
nice. Leva rama ji je visela malce nizdolu, ker je
dekle nosilo v levici težko košaro. Ko je prišla
bliže, je dijak strme obstal pred njo. Tako krasnih
jasnih oči, tako krotkih, modrih oči ni bil še videl
nikjer nikoli. Nekaj nenavadnega, nekaj tožno-
sladkega je zagorevalo in ugašalo v teh tajinstvenih
zvezdah pa zopet zaplamtevalo in zaigravalo. To
bajno, sijajno oko se je tako prečudno milo sme¬
jalo in jokalo v deviški divoti in čistoti. Povesila
je dolge, temne trepalnice in hitro hotela mimo
njega.

,,Počakaj malo, lej jo no!“ jo je ustavil in se
pokril. ,,Kako ti je pa ime?“

,,Anka, Potočnikova Anka“, je odgovorila tiho
in živo zažarela v polno lice.

58

,,Ali se me bojiš, Anka? Anka! Ali sem tako
grd in strašan?“

Pogledala ga je od strani in se mu nasmehnila
ljubko. Na cvetočih licih sta se pokazali dražestni
jamici; zmajala je z glavico in se mu nasmejala
iznova.

,,Pustite me,“ je zaprosila, ,,mudi se mi domov!"

„Ej, kaj se ti bo neki mudilo tako hudo, saj
se še meni ne, ki pojdem v Gorico ali med Ogre,
kakor ti potegneš zdajle!" je dejal z globokim,
zadovoljnim glasom. „Vleci, Anka, vleci!"

Ponudil ji je vejici. Začudeno ga je pogledala
in rahlo potegnila daljše stebelce.

,,Med Ogre!" se je namuzal. ,,Zdaj naj te pa
še malo spremim, ne? Pomeniva se kaj! Saj menda
vendar nisi huda?"

,,Nisem. Zakaj tudi?"

,,Nisem ti še povedal, kje sem doma, Anka.
Onkraj Save smo, saj ni tako daleč odtu, v Sent
Jerneju."

,,Zdaj pa povejte še, kako vam je ime," ga
je opomnila napol resno, napol nagajivo.

,,Mejanov France."

Počasoma sta stopala navkreber. Zmerom.ji
je gledal v mični obrazek, tako, da se je neka-
terikrat grdo spoteknil ob kamene. In razdrl je
marsikatero žoltavo, samo, da bi se zasmejala Anka
in pokazala bleskotne bele zobe.

Dospela sta konec gozda.

59

„Tam sem doma!“ je dejala in pokazala borno
kočo za poljem.

,,Anka! Daj mi no tisti šopek, daj!“

Zardela je živo; počasi je snela z nedri skromne
cvetke in mu jih podala.

„Anka,‘‘ je vzkliknil veselo in jo nežno prijel
za roko, ,,zahvaljujem se ti prav lepo! Prideš jutri
spet tja, kjer sva se srečala danes? Pridi no!
Prideš ?“

,,Pojutrišnjem morebiti' 1 , je izrekla počasi in
odhitela.

,,Gotovo, gotovo! Ne morebiti!" je klical za njo.

Ves vesel je stopal France nizdolu. Živo in
žarko je pripekalo solnce, živo in žarko je bilo
Francetu v oživeli duši. Vse je kakor igralo v njem,
vse ga je veselilo, ko se je vračal domov. Toliko
da ni poskakoval. Na dvorišču je pograbil sestrico
Barbico, ukal, vriskal in plesal, da je zbežala vsa
miroljubna kuretina. Ušla mu je tudi sestra. France
pa je odklenil psa sultana z verige, ga prijel za
sprednji nogi in zaplesal z njim posebno hitro
polko.

,,Mati!“ je dejala Barba. ,,Naš France pa ni
malo prismojen! S sultanom nori po dvorišču, pa
ga poglejte!"

,,France! Pamet! Pamet! France!" je klicala
mati iz kuhinje. ,,Bodi no vendar pameten!"

Prihopsal je v kuhinjo.

,,No, kaj bo že,‘‘ ga je vprašala starka. ,,Kam
pojdeš? V Gorico ali v deveto deželo ali kam?"

60

,,Nikamor ne!“

,,Kaj?“

,,Nikamor ne!“

,,Kako je to? Zakaj?"

,,Zato, ker sem fant od fare!" se je zasmejal
France, zaplesal še po kuhinji in skočil zopet na
dvorišče.

„Lejte, saj je menda res malo prismojen!" je
vzdihnila mati. ,,Oh, naka, saj pravim! Preveč se
je učil, revež. Študirani ljudje so kolikortoliko pri¬
smuknjeni. Bog in sveta mamka božja nas vari
nesreče! K sveti Katarini bom zanj molila vsak
večer prav pobožno za zdravo, pravo pamet! Pa bo!“

France je komaj, komaj čakal določenega dne.

Dolgo je sedel ob gozdnem potu. Naposled
je le prišla, vsa plaha, boječa. Ko bi trenil, je bil
pri njej.

,,Pojdi z mano, Anka!" jo je prosil z lju¬
bečim pogledom in jo rahlo potegnil za sabo na
stransko pot.

,,Anka!“ je šepetal, ,,Anka, tako te imam rad,
da ti tega kar ne morem povedati! Zdaj mi pa
povej tudi ti, če me imaš kaj rada?"

Povesila je glavico.

,,Anka!“ je hitel ves razgret, ,,Anka, moja moraš
biti, moja! O da bi te mogel dati v mesto."

Pod mogočnim dobom je ležala siva skalina,
tupatam obrastla z baršunastim mehkim mahom.
Sedla sta. France je jel zidati najlepše gradove v

61

oblake in ji pripovedoval tako lepo, da se ga ni
mogla naposlušati.

Dan na dan sta se shajala pod hrastom; vselej
mu je prinesla šopek lilastocvetne erike, ki jo je
imel France tako rad. Bila sta srečna, kakor mo¬
rejo biti srečni le mladi zaljubljenci.

Neko jutro jo je čakal posebno dolgo. Pre¬
strašil se je, ko je prišla; njene lepe oči so bile
vse objokane.

,,Danes sem prišla zadnjikrat!" je zaihtela.

France je obledel. Potegnil je roko preko čela;
meglilo se mu je pred očmi.

,,Mati me silijo, da vzamem Malinovčevega
na Olševku. Oče so mu dolžni. To je nastrašno."

,,Prodati te hočejo!" je kriknil obupno. Privil
jo je k sebi; poljubljal jo je, poljubljal vedno na
novo na lase, na čelo, na ustne, na lica, orosena
od solza.

,,Mati so me videli, ko sem odšla", je rekla
žalostno. „Vrniti se moram naglo domov."

Hlastno jo je prijel za roko.

,,Pridi še, oh, pridi vendar spet jutri!" jo je
prosil goreče. ,,Premišljal bom, kako si pomagava.
Ne smem te izgubiti, Anka!"

,,Z Bogom, France!" je dejala tiho, ga objela
in poljubila; in že je izginila v gozdu.

Zastonj je hodil k skalini. Ankini starši so
morda kaj zvedeli o njunih sestankih; poslali so
jo na Koroško k žlahti. France je sedeval po cele
ure v svoji sobici in gledal tiho, topo predse

62

Goljufiva sreča se mu je razblinila kakor prazna
pena. Boječe sta ga pogledovali sestra in čudeča
se mati. Oče so zmajevali z glavo in godrnjali:
„Učenost, modrost, norost!"

Prišli so dolgočasni, deževni dnevi. Mračnega
jutra je stopil France k materi v kuhinjo.

„Mati“, je dejal mirno, ,,prosim, pripravite mi
vse potrebno za na pot!“

,,Kam pa pojdeš?“

,,V Ljubljano."

,,V Ljubljano?"

,,V lemenat!"

Zena se je tako začudila, da ji je padel naj¬
lepši pisker iz rok in se razletel na kose.

,,No, sveta Katarina je le pomagala!" je rekla
veselo, ko je pometala čepinje. ,,Da se le ne bi
spet kaj premislil fant!"

Ni se premislil, šel je v semenišče. Pri Mali¬
novcu na Olševku so svatje ukali, peli, godli in gnali
veliko veselje na Ankini svatbi; v zatohli stanici
ljubljanskega seminarja pa je sedel bled bogoslovec
in ponavljal hebrejsko slovnico, fundamentalko pa
bridko hermenevtiko.

Minulo je leto za letom . . .

Zunaj je metlo.

V toplo zakurjeni sobi je v naslanjaču sedel
gospod France Mejan, sivolasi'župnik gorjanski
in bral v knjižici. Mir mu je bil razlit po nagu-

63

banem lahnordečem obrazu, ki ni bil preveč ostarel,
dasi sta se bili lici povesili že dokaj znatno. Rjave
oči so mu zrle pozorno preko zlatih naočnikov v
bukvice; včasi je pogledal skozi okno.

,,Že drugi dan naletava tako!“ je mrmral sam
zase. ,,Kaj bo to!“

Debele cunjaste snežinke so padale venomer
na okno tiho kakor tatovi, se tajale in lile po
steklu doli. Mračne sence so jele polniti sobo.
Gospod je odložil knjigo in vstal. Vzel je dolgo
pipo, jo natlačil z rezanim tobakom in ga nažgal.

Ugodno je bilo tu notri na gorkem, na suhem.
Ali tam zunaj je druga, tam med gorami, kjer imata
sneg in vihar prosto pot! Zadovoljen, da je doma,
v zatišju, je sedel župnik zopet v ogoljeni na¬
slanjač, nekdaj tako lep in eleganten.

Ves pobit in žalosten je bil, ko je prišel župni-
kovat sem na Gorjane. Vasica je bila visoko v gorenj¬
skih hribih. Do pošte je bilo poleti dve uri hoda.
Dolgo se mu je zdelo, da je v pregnanstvu, v ječi, za
kazen ločen od vsega omikanega sveta. Iztežka se
je potolažil; saj ne ostane večno tu, si je mislil.

In vendar je ostal med gorami. Priljubili so
se mu pošteni župljani, in ni mu dalo srce, da bi
jih zapustil. Naposled niti ni več mislil o selitvi.
Zdelo se mu je, da ne bi mogel živeti nikjer tako
zadovoljno nego tukaj na Gorjanah.

Privadil se je sčasoma svojih ljudi, krepko-
stasnih in krepkodušnih Gorjancev in oklenil se
jih je z vsem svojim mehkim srcem. Razen naj-

64

starejših očancev in žena je malone vse krstil in
vse poročil on sam. Ljubil jih je kakor svoje otroke,
in oni so ljubili njega in ga častili kakor svojega
očeta.

Ponosni so bili nanj in vsi bi bili šli zanj v
ogenj ali celo v vodo, kar bi bilo nekateremu
pijančku vsekakor mnogo huje. Radovoljno so mu
prinašali jagod, sadja, malin, jajec, piščancev, masla,
dovažali so mu drv in se hodili prepirat in pravdat
pa zopet spravljat k njemu.

Knjige, časopisi, vrt, čebele so mu preganjale
dolgčas. Včasi se je šahal z grofovim gozdarjem.
Zlasti imenitno pa se je zabaval vselej, kadar je
prišel z gozdarjem tudi okrajni zdravnik, bivši
sošolec župnikov. Takrat so udarili tarok in pili
pristnega Vipavca pa pušili, da se je vse kadilo,
in da je sestra Barba vselej hitro odcopotala vunkaj,
kakor hitro je postregla gostom.

V trg doli ni zahajal mnogo; predaleč se mu
je zdelo tjakaj. V edini gorjanski krčmi tudi ni
bilo nič. Krčmar je točil grozovito kiselico in se
je sam čudil, če je kdo zablodil k njemu in za¬
hteval pijače. Kmetje naokoli in v va§i so si žgali
svoje žganje sami in so goljufali financarje, kar
se je dalo. Bili so vsi trdno preverjeni, da ga ni
bolj zaslužnega dela na svetu, nego dacarje voditi
za nos.

Poleti je včasi prisopihal stari krošnjar Urban
semkaj gori s svojo robo. Preden je šel s svojimi
pisanimi trakovi in rutami, z dišečim milom in

65

5

glavniki, z ogledalci in strahovito svetlimi prstani
skomine in izkušnjave delat ubogim gorjanskim
dekletom in ženicam, je vselej postal pri gospodu
župniku. Tu je dobil kupico dobrega brinovca in,
tako okrepčan, je odprl torbo polno novic in se
legal, kakor bi rezal salame. Klobasal je, da v Ljub¬
ljani hiše rastejo kar tako iz tal kakor slabe gobe
po dežju; da bo že kmalu vse pozidano po ljub¬
ljanskem polju; da bodo celo morali Šmarno goro
prestaviti kam bolj nazaj; saj hentana gospoda si
izmisli vsega zlomka, samo da je ne sne dolgčas.

Pravkar po večerji je ugibal župnik, kje se neki
klati Urban v zimskem času po pisanem svetu, ko je
zabingljal hišni zvonec. V sobo je pricopotala sestra
Barba, sloka, bolehava ženska, vedno dosti bolj
razburjena in sitna, nego je bilo treba.

,,Pa ti menda vendar v tem pasjem vremenu
ne bo treba kam vun?“ je zagodrnjala, kakor bi
bil užalil zvonec njo.

Toda že sta slišala brat in sestra, kako si nekdo
v veži otrkava sneg z obutali in malo pozneje je
vstopil komaj šestnajstleten črnolas fant z rdečim
obrazom, z zakrivljenim nosom in izboklim čelom.
Odet v nekakšno žensko ogrinjalo, je ponižno
obstal pri durih.

,,Dober večer, gospod fajmošter!“ je izpregovoril
in v vidni zadregi sukal mokri klobuček v rokah.

,,Ti, pri nas vrata zapiramo!" se je zadrla
Barba nad njim. ,,In, ali se nisi mogel bolje
obrisati ?“

66

,,Bog te sprimi!“ je odzdravil duhovnik mirno
in pogledal fanta sočutno. ,,Kdo si pa ti in kaj
bi rad?“

„Malinovčev Janez", je odgovoril dečko ves
plašan in zaprl vrata. „Pošiljajo me mati. Prosijo vas
prav lepo, da bi prišli še nocoj k nam na Olševek.
Naš fajmošter so bolni, kaplana ni doma, in tako
sem prišel semkaj."

,,Iz sosednje fare!" je renčala Barba in se
namrdnila grozno grdo.

,,Kaj pa se je zgodilo?" je vprašal gospod
rahlo. Daši je bilo preteklo toliko let, se je vendar
takoj spomnil — Anke.

,,Oče umirajo," je izrekel fant tiho in uprl
vlažne proseče oči v mašnika.

„Ni mogoče!" se je zavzela Barba. Zasmilil
se ji je Janez, in bilo ji je žal, da se je prej tako
osorno obregnila obenj.

,,Precej pojdemo, precej!" je dejal gospod
Mejari in odložil pipo. ,,Pojdi po mežnarja! Po¬
čakajta v zakristiji!"

Janez je odhitel. Kjer je stal, je bil zapustil
dve luži in par kep strjenega snega. Barba je šla
hitro čedit za njim, vendar godrnjala ni več.

,,Bog se usmili, dve debeli uri — in v tem
snegu mnogo več!" je vzdihnila. „Opolnoči boste
komaj gori. To je nastrašno, nastrašno! Oh, naj
pa bo, no, za uboge duše v vicah!"

Gospod France je naglo oblekel dolgo, gorko
zimsko suknjo, korsko srajco, snel križ za umira-

67

5 *

joče z žeblja, si vzel belo burzo, štolo in palico ter
se poslovil od Barbe. Cerkovnik Luka, suhljat mož
z visečimi ramami in dolgim vratom mu je od¬
klenil cerkev in šel zvonit. Duhovnik je vzel po¬
slednjo popotnico iz tabernaklja, jel moliti, blago¬
slovil pričujoče in nastopil težavno, jako nevarno
pot. Kmalu so prišli iz slabo razsvetljene vasi, iz
zatišja v viharno zimsko noč. Prvi je stopal Janez,
za njim je svetil in pozvanjal cerkovnik z zvončkom ;
in zadnji je korakal župnik s svetotajstvi.

Metlo je čimdalje huje. Duhovniku se je zdelo,
da hočejo hudobni oblaki stresti na zemljo ves
sneg, kar ga imajo tam gori v črnih višavah.
Kmalu ni bilo ne steze ne gazi. Vse je bil zasul
metež. Opirali so se vsak ob svojo dolgo palico
in gazili po celem; udirali so se donad kolen.

Zmerom teže in teže je dohajal stari župnik
svoja dva prednika, zmerom teže je sopihal nav¬
kreber za medlim svitom Lukove svetilke. Ves je
bil že razgret in truden od hudega napora; naj¬
rajši bi bil legel kar tja na tla v mehko belo po¬
steljo. Le včasi je malo postal, da se je oddehnil
vsaj nekoliko; ali takoj zopet je nadaljeval strmo
pot, ko se je spomnil, da tam gori daleč v samoti
ugaša življenje.

Kar je zavrisnil Janez sredi molitve. Izpod-
drsnilo se je fantu, da je padel v sneg. Izpodbil je
cerkovniku svetilnico, zadela je ob skalo, se razbila
in ugasnila v viharni sapi.

„Križ božji, kaj bo pa zdaj!“ je zamrmal
suhi cerkovnik, ves izdelan in nejevoljen. „Zdaj
ne vidim svoje roke pred sabo.“

„Saj bomo kmalu pri nas,“ je šepetal Janez
in se pobiral iz snega. „Mati so rekli, da bodo
kurili ogenj pred bajto, da laže najdemo do njih.
Le za mano!“

In dalje je cingljal zvonček v divjo črno noč.

„Pazita,“ se je oglasil duhovnik, pazita, da
ne strmoglavi kdo v prepad !“

Vsi usapljeni so gazili dalje, dalje in se udi¬
rali mestoma do pasu v ugrezna tla.

,,Le naprej!“ ju je izpodbujal župnik, dasi so
se mu samemu tresla kolena, in dasi je že komaj
vzdigal noge iz snega.

Naenkrat je trčil cerkovnik ob Janeza in žu¬
pnik ob cerkovnika.

,,Oh, oh !“ se je izvilo fantu iz ust.

,,Kaj je?“ se je ujezil cerkovnik. ,,Kaj stojiš?
Naprej!“

,,Oh, oče, umrjejo brez zakramentov!' 1  je tožil
in se ni genil dalje.

,,Kaj čenčaš, ali nismo hodili dosti hitro ?“

,,Saj to ni —oh — zgrešili smo pravo pot!“

,,Zdaj bomo pa vedeli, kaj se pravi Bog po¬
magaj !“ je sitnaril razjarjeni cerkovnik. ,,Zdaj pa
imaš svoj ogenj, zdaj! Zakaj pa si razbil svetil-
nico? Zakaj pa nisi bolje odpiral oči? O križane
težave!“

69

„Pusti ga, Luka!“ je dejal gospod Tomaž
krotko. ,,Tema je, in fant je imel — objokane oči.“

,,Gospod, počakajte tukaj,“ je prosil Janez.
,,Sam pojdem tu doli in na drugo reber. Morda
zagledam tam naš ogenj."

Fant je izginil v gosti temi. Župnik in cer¬
kovnik sta si brisala pot z obraza pa sneg z golih
glav in pozorno vlekla na uho.

,,Križ božji!“ je vzdihoval dolgi Luka. ,,Zdaj
se ta mlada zgaga še sam izgubi in naju ne najde
več !" je mrmral in jel močneje cingljati z zvoncem.

,,Gospod fajmošter, gospod fajmošter!" se
je oglasil naposled Janez iz teme.

„Tukaj sva,“ je kričal cerkovnik skozi roke,
da ne bi veter odnesel glasu.

,,Semkaj! Naš ogenj!" je vpil fant.

,,Žvižgaj, da te najdeva! Žvižgaj! Žvi-i-žga-

a-aj!“

Ko so bili vsi trije zopet srečno skupaj, sta
zagledala tudi župnik in cerkovnik visoko gori sredi
teme pojemajoč plamen in pozneje še slabejšo luč
na oknu revne bajte. S poslednjimi močmi, od
silovitega napora trepetaje na vseh udih, je dospel
gospod France do koče. Pred očmi se mu je zi¬
balo. Komaj je opazil objokano ženo bolnega Ma¬
linovca.

,,Mir tej hiši!" je zahripal s slabim glasom.
,,In vsem, ki prebivajo tukaj!" je momljal mežnar.
Blizu postelje je gorelo na belo pogrnjeni mizi

70

dvoje sveč ob razpelu; na levi je stala posoda
z blagoslovljeno vodo in zeleno vejico, na desni
je bilo na krožniku več svalkov prediva, kruh
s soljo, dva kozarca vode in oterača. Pred mizo
so postavili pručico. V kotu, v postelji je ležal
Malinovec z upadlim temnim obrazom. Župnik je
vzel vejico, poškropil bolnika, sobico in navzoče,
molil in mignil drugim, naj gredo vun.

Ko je izpovedal in obhajal Malinovca je jelo
župnika mraziti, dasi je bila v koči peč vsa pre-
kurjena. Roka se mu je tresla, in v prsih ga je jelo
bosti, ko je deval bolnika v sveto olje in mu po¬
nudil razpelo v poljub. Po opravilu je šel župnik
takoj počivat. Tudi cerkovnik je prenočil pri Ma-
linovčevih.

Težko je dihal gospod Mejan in kašljal po-
gostoma. Ko je hotel drugo jutro iz postelje, se
je skoraj na tla zgrudil od slabosti. Cerkovnik je
hitel v Gorjane po štiri krepke fante, da so pre¬
peljali gospoda na saneh v župnišče.

,,Oh, saj sem rekla, saj sem rekla!“ je zdiho¬
vala in se jokala Barba. Precej je poslala po zdrav¬
nika. Kuhala je vsakovrstne čaje. Brat je potrpež¬
ljivo pil njena zdravila in jo tolažil. Ali sestra se
kar ni dala umiriti.

Bolni župnik je slabeval vidno. Drugi dan
popoldne je dospel doktor, majhen, čokat gospod
z dolgimi osivelimi brki. Izprašal je bil poslanega
dečka še doma, kako je župniku, in je bil vzel

71

nekaj medicin s sabo. Ves popoldan in vso noč
je ostal pri bolniku in kazal Barbi, kakoj naj streže
bratu.

Skrbna r.ega ga je začas otela srmti. Tudi
Malinovec je okreval. Prej nego so mislili, je bil
že na nogah.

Prišel se je sam zahvaljevat v župnišče.

Gospod France pa je ostal silno slab. Žalostno
so se spogledavali Gorjanci, ko je prišlo v zvedi,
da je zdravnik izgubil vsako upanje. Bolnik mu je
pešal, hiral. Težko, težko je pričakoval gorkega
poletja.

Minula je mrzla zima, minula je hladna pomlad;
sijalo je zopet vroče poletno solnce. Vsak dan se
je šetal bolni duhovnik po vrtu ali sedel na klo-
pici, se grel, bral in dremal.

Jasnega dne konec avgusta je počival na vrtni
klopi. Tiho je gledal tja proti bližnjemu pokopališču;
okoli usten mu je trepetal oni komaj vidni mehki
nasmeh, ki mu je osvajal vsako srce na prvi pogled.
Po toplem zraku se je izpreletavala jata golobov,
so švigale lastavice; včasi se je oglasil samozavesten
petelin. Sicer je bilo vse mirno pa tiho na Gor¬
janah in v okolici.

Naenkrat pa je zaslišal bolnik lahne korake
po pesku. Mlado dekle v kratkih krilih se je bli¬
žalo počasi klopici. Pogledal jo je natančneje in
se zganil.

Kakor sladka slika iz davnih srečnih sanj je
stala mladenka pred n|im. To so bile znane, krotke

72

modre oči, tako jasne, krasne oči! Nekaj zagonet¬
nega, nekaj tožnosladkega je zagorevalo in ugašalo
v teh tajnopolnih zvestih zvezdah pa iznova za-
plamtevalo in zaigravalo. Vse, kakor bi stala pred
njim — Anka! Pozabil ji je odzdraviti.

,,Malinovčeva si, kajne ?“ jo je vprašal hitro.

,,Malinovčeva Jerica," je pokimala, mu podala
velik šop lilastocvetne erike in povesila oči. „Mati
so me poslali, naj vam ponesem to sem. In —
in Bog daj, da ozdravite prav kmalu!"

,,Zakaj si mi prinesla ravno vresnic?"

,,Moja mati so mi ukazali tako,“ je dejala in
ga pogledala naravnost v bledi obraz. To bajno,
sijajno oko se je tako čudovito milo smejalo in
jokalo v deviški divoti in čistoti. Gospod France
se je naglo obrnil v stran; mladostni spomini so
mu izželi tajno solzo.

,,Reci materi, da se ji zahvaljujem prav lepo.
Pa kmalu spet prinesi šopek, če utegneš. Bereš
kaj rada?“

,,0 rada!“

Opiraje se na palico in na klop, je vstal in
ji velel, naj gre z njim v hišo. Podaril ji je več
knjig. Na cvetočih licih sta se pokazali dve dra¬
žestni jamici. Podal ji je drhtavo roko in še enkrat
pogledal v te čudovite dekliške oči.

,,Pozdravi mater! Varuj te sam Bog!“

Vsa vesela je hitela domov.

73

Kmalu mu je zopet prinesla šopek erike; toda
ni mu ga mogla dati v roke, morala mu ga je
ponesti tja vunkaj za cerkev na grob.

Poslej je jesenske dni visel na križu župni¬
kove gomile vsako leto svež venček lilastocvetne
vresnice; zakaj — to je vedela samo Jeričina mati,
molčljiva Ana.

74

Umetnik.

V edrega julijskega jutra je zajtrkoval mlad po¬
potnik na takoimenovanem vrtu graškega ho¬
tela in listal v novinah. Bil je sam; drugi
gosti so spali menda še vsi. V kotu za kostanjem
-je dremal in kimal bled natakar; včasi je skrivaj
izpod čela pogledal tujca.

Gospod je odložil pusti časnik in se oziral
po vrtu. Nič posebnega ni videl ondukaj: pet starih
kostanjev, dvanajsterico kričavih vrabcev, par že¬
leznih stojal, svetilke, nekaj stolov in belo pogr¬
njenih miz. Zdajci mu je obtičal pogled na oluš¬
čenem zidu, koder je bilo več čudno oblikanih
modrih pa umazanosivih lis in marog.

Počasi se je vzravnal zaspani natakarček in
jel mahati s svojo servijeto, kakor bi hotel poka¬
zati, da je vendar še zmeraj živ. Po hreščečem
belem pesku pa se je bližal tolsti posestnik hotela,
glupo dostojanstven dedec z obrazom sitega Me-
fista. Z medvedjo gracijo se je poklonil edinemu

75

gostu tako svečano in vdano, kakor američan-
skemu milijarderju.

„Čast mi je, da želim vašemu blagorodju
lepo dobro jutro!“ je deklamiral z velikonočnim
glasom.

Mladi tujec mu je odzdravil pravtako sve¬
čano in ga vprašal, kako je to, da je zid tam
tako oškraban, in kaj pomenijo pisane lise.

„E, umetnika imam v hiši, gospod doktor,
umetnika!“ je odgovarjal prijazni debeluh. „Slika
mi Miramar. Počašča me mnogo gostov iz Italije,
s Primorja ; no saj veste, radi vidijo kaj takega."

„Iz tega naj bo Miramar?"

,,Tako je, gospod doktor! Dovolite, da vam
razjasnim nekoliko to reč. Moj zanimivi umetnik
je malo bolj čuden človek. Vendar — glavna stvar
je ta, da slika dobro, kajne 1 Zmenila sva se, da
mi naredi Miramar v osmih dneh. Danes je —
danes je šesti dan. Pojutrišnjem opoldne bo grad
na zidu. Ne verjamete? Pogrešali ne bomo no¬
benega okna, nobenega nadzidka, nobene pičice!“

,,Ali, ako se vaš umetnik trudi že pet dni in
ni izdelal več nego par lis, kako naj izvrši vse
drugo v treh dneh?“

,,No, boste že videli, gospod doktor!“

,,Dovolite mi, to, kar je zmazal vaš Raffael
skoraj v enem tednu, vam naredim jaz v par se¬
kundah, in še zastonj, če hočete."

,,E, mož je čuden, kakor sem vam že imel
čast povedati. Kar danes dovrši, zbriše zopet jutri.

76

Začel je preteklo sredo. Prav pridno je delal tri
ure in izpil štiri vrčke piva. Malone je bilo vse
lepo dogotovljeno, grad in morje. Drugi dan, v
četrtek pa so se lotile slikarja muhe, in vse je
spraskal raz steno. V petek je samo gledal v zid,
saj v petek ne smeš začeti ničesar. Piti pa ni po¬
zabil ! V soboto je naredil tole tukaj. V nedeljo
je počival, kajpa.“

,,Potemtakem zbriše danes zopet vse z zidu?“

,,Menda že. Naj! Vendar, v sredo opoldne
bo Miramar na steni, da ga bo milota gledati!
Vse kakor v resnici — vidite, gospod doktor —
umetnik že prihaja. Ta tam s širokim klobukom.
Čast mi je, da se klanjam in priporočam vašemu
blagorodju."

S svojim prenapeto ljubeznivim uklonom je
odcincal debeli prijatelj lepe umetnosti. Visok, tenak
mlad mož z dolgimi črnimi lasmi pod širokokraj-
nim slamnikom je počasi stopal po vrtu. Oddaleč
je bil videti kakor živa velika goba. Mimo hite¬
čega gostilničarja je pozdravil brez pretiranega spo¬
štovanja tako, da je pošlatal pokrivalo in malo
pokimal z glavo. Temne oči so mu gledale sanjavo,
motno, brezizrazno, kakor obrnjene v se, v dušo.
Zamišljen si je gladil dolgo, gosto brado. Nosil je
rjavobaršunasto suknjo, tupatam že precej ogoljeno
in odrgnjeno, pa oglodane in zlasti spodaj razcefrane
hlače. Šel je naravnost k mizici tik okrušenega
zidu, odprl majhen kovčeg in razpostavil po dveh
stoleh svoje tube, piskrce in čopiče. Lonček mu

77

je padel v pesek; ali on se ni zmenil zanj in ga
ni pobral. Sedel je za mizo in strmel v zid. Na¬
takar mu je prinesel vsiljivo dišečega golaša in
vrček temnorjavega bavarskega piva.

Samevajočemu gostu se je zdel slikar znan,
toda ni se mogel precej domisliti, kje in kdaj bi
bil že videl znanega neznanca.

Čudni umetnik je jedel malo; sedel je kakor
v sanjah. Polovico mesa je zmetal debelemu veli¬
kemu psu, ki ga je bil privabil ostri voh. Kmalu je
slikar porinil krožnik daleč od sebe, hitro, divje,
da so zletele vilice in nož na tla. Prestrašen je
odskočil pes, umetnik pa je prijel čašo in jo iz¬
praznil na dušek do dna. Zaspani natakar je prišel
pobirat, odnesel ostanke in prinesel drugi vrček
piva. Tedaj je zamaknjeni čudak vzdignil glavo,
pogledal gosta pri samotni mizi v oči, in mahoma
sta se spoznala bivša sošolca.

,,Dragotin!“ je zaklical slikar. ,,0, servus!“
,,Bog te živi, Slavko!" mu je odzdravil Dra¬
gotin, šel k njemu in mu stisnil roko.

Z začudenimi, velikimi očmi ga je gledal slikar.
Nasmehnil se je v zadregi in zardel nalahko. Sram
ga je bilo, da ga je videl Dragotin takega. Vendar
naposled je veselo vzkliknil: „0, o, o! Ti si tukaj,
Dragotin! To me pa res veseli, no!“

.,Dolgo se nisva videla, Slavko!" je dejal
Dragotin in prisedel k slikarjevi mizi.

„0d mature — kje so tisti časi! Kakšna zve¬
rina si pa že? Pristav? Koncipijent?"

78

,,Drugo leto bom sodnik. 11
„ Vidiš, Dragotin, vsi vi drugi ste nekaj do¬
segli in ste preskrbljeni, ste v dobrih službah, samo
jaz se takole potepam po svetu kakor Ahasver in
slikam gradove v oblake. O sveta umetnost s praz¬
nim želodcem! O zlata slava in prazen žep!“

,,Zato bo pa tvoje ime nesmrtno, dočim bodo
naša perela kvečjemu na grobnih kamenih ali v
kakšnih zaprašenih aktih.“

Odgovoril ni nič. Na čelu se mu je pojavila

guba.

,,Kje pa si bil vse, Slavko, odkar se nisva
videla?"

,,Najprvo sem šel na Dunaj. Tam se mi je
godilo izvrstno. Risal sem tvorničarju vzorce, zriske
in delal tudi za ilustriran list. Tako sem si za¬
služil vedno dosti in se z veseljem učil vsega,
kar je treba slikarju. Profesorji mi niso bili Bog
ve kako všeč — je vse zastonj, umetnost ne mara
paragrafov. Naveličal sem se lesenih doktrinarjev
in šel v Pariz. Tam sem kmalu pognal skoraj ves
denar, kar sem si ga bil prihranil na Dunaju. Pri¬
gnalo me je v Monakovo. No, to je bilo veselo
življenje! Že sem gagal ob poslednjih reparjih, ko
sem na vso srečo dobil naročilo bogatega češkega
aristokrata. Pol leta sem slikal v njegovem gradu.
Strokovnjaki so hvalili mojo „fantastično, bujno
domišljijo in svežo originalnost". Grof mi je plačal
kavalirsko. Denarja sem imel spet kakor smeti.
O — da bi bil takrat pameten!"

79

Zamahnil je z rokama. Nosnici sta se mu
širili in lahno trepetali, in oči so se mu užigale.
Tresel se je kakor v mrzlici.

„Seveda sem bil s svojimi tisočaki že drugi
dan na potu v Italijo,“ je nadaljeval zopet mirno.
,,Lahko sem si bil prislužil lepe denarce, ali še
laže, nego sem jih bil pridelal, sem jih zapravil.
Stotak za stotakom so izginili kaj naglo. Res je,
videl sem skoraj vse, kar naj vidi umetnik v tej
deželi magičnih barv, čarobnih smaragdnih jezer,
zamolklo zelenih oljčnih gozdov, lavorjevih in mir-
tovih gajev, polente in pomaranč, čudovito vonjavih
magnolij in fig, genijev in banditov. Ah, italijan¬
ske galerije! — Bil sem ves omamljen od tolike
lepote. Ali prekmalu so mi pošle lire. Komaj sem
se vrnil v domovino. Rad bi bil zopet risal dunaj¬
skemu tvorničarju; toda že je imel drugega. Na¬
ročil ni bilo nobenih. Stradal sem. Po cele mesece
sem živel ob sami melanži in grudil suhe skorjice.
Ponosen sem bil, kaj ponosen, neumen sem bil,
neumen, da sem se branil nižjega dela. To je bil
zame strašen čas. Težak je boj za ideale proti
neumnežem in intrigantom. Ti ne veš, Dragotin,
kako mučno je človeku, ki koprni, da bi se otel
ovirajočih spon vsakdanjosti in zbežal v zakrilje
čiste umetnosti! Ti ne veš, kako težko je človeku,
ki čuti v sebi moč in nima gmotnih sredstev, da
bi izvršil svoje velike lepe načrte. Slikal sem manjše
stvari, trosil sem svojo moč ob malenkostih. In še
vesel sem moral biti, če je kdo kaj kupil! Preselil

80

sem se v to mesto in zdaj — haha — zdaj slikam
Miramar in takele stvari — haha — o, kar kdo
hoče, samo da je o čem živeti. V štero ti hodim
kakor kakšna šivilja. Haha, haha!“

Zasmejal se je na ves glas.

,.Vendar — vse nade še nisem izgubil," je
dostavil resno. ,,Ko si prihranim dovolj mamona,
se lotim velikega dela: ,,Boj ideala z realnostjo".
O da bi imel zdaj tiste tisočake, ki mi jih je dal
češki grof! — E, bo že! Nisem še obupal. Pride
že še tudi moj dan! V koprivo ne trešči! Nič se
ne boj, vse izvršim, vse načrte! Bom! Bom! Nisem
še propal ne. Kdor pivo pije, ta je še zmeraj dober!
Haha! Le kadar pride žganje na vrsto, takrat je
žoltava . .

,,Zakaj pa nisi še dovršil tega Miramara,
Slavko?"

,,Saj nisem neumen. Gostilničar mi je do¬
volil osem dni. Toliko časa imam tudi pravico do
jedi in pijače tukaj."

Dragotin je dal za burgundca v proslavo
svidenja. Od veselja je zmetal Slavko več piskrcev
z barvami vred v zid.

V sredo opoldne je bil res dovršen obmorski
vilinski grad na steni. Črte so bile jasne in ostre;
barve so bile razdeljene precej brezskrbno in na
debelo, vendar z gotovo roko in smelo močjo.
Slavka pa Dragotin ni več našel v hotelu.

„Ali vidite?" mu je dejal gostilničar z obra¬
zom, kakor bi bil on sam naslikal sliko, „ali izvolite

81

6

videti? Ali nisem pravil? Ali ni to krasna slika, ta
grad, ki je prebival v njem nesrečni mehikanski
cesar, slavni nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan?
Ali ni vse natanko izvedeno in lepo, kaj ? Poslopje
v normanskem slogu, park, stopnice, morje, barke
z belimi jadri, kaj ? Dal sem umetniku še petak
povrhu. Kaj izvoli reči vaše blagorodje?"

Nagnil je glavo nazaj in odobrovalno stokal
pred sliko.

& #

Drugič je Dragotin srečal Slavka v veži pred¬
mestne hiše. Nič več ni nosil baršunaste suknje;
docela je bil zanemarjen. Obleka in brada mu je
bila oškropljena od raznih barv, in čevlji so mu
bili raztrgani. Sedel je na lesenem zaboju in slikal
na izvesku.

,,0 — servus, Drago!" je pozdravil znanca
s hripavim, jecavim glasom in ga pogledal s kal¬
nimi, nepokojnimi očmi. ,,Kam pa tako moško?"

Podal mu je drhtavo roko in se nasmehnil
prisiljeno. Kretal se je nerodno, minula ga je vsa
nekdanja gibka živahnost. Dišal je po žganju, po¬
vešal glavo in delal bridkoskrbni obraz pijanca.

,,Poglej, kaj delam, prijatelj!" je dejal. ,,Temu
prevzetnemu kramarju tu zraven slikam žlahtne
stvari, katerih prodaja, riž in salame, safalade in
sveče, makarone in milo, sol in kranjske klobase,
sladkor in sir. Vse brez modela, brez palete in

82

palice, kakor slavni Anglež George Frederik Watts,
vse brez študij in popravkov. Te safalade in ta
sir in tako dalje zajemam iz svoje priznano bujne
domišljije, ljubi moj Dragotin, in salame in klo¬
base slikam po fantastičnih vizijah! Zakaj ta neumni
kramar se boji, da mu ne bi snedel dragocenih
modelov. Haha! Hahai Vidiš, vse sem že poizkusil,
samo da orehov še niso trli na moji glavi.“

Nagubančil je čelo in jezno stisnil zobe.

„Kako pa kaj drugače, Slavko?"

„0 — cvilil bi od veselja!" je odgovoril. ,,0d
rok do ust je dolga pot. Slabo plačujejo ! Muči
se ali ne muči, vse zastonj! Zdaj pijem žganje,
pa le boljše! Nikar ne misli, da sem tak! — Pivo
ni zdaj za nič, sama pobarvana voda, in vino ni
nič boljše."

Molčala sta obadva.

,,Pa nikar nikomur ne pravi doma — kak¬
šnega si me videl," je prosil, ko sta se poslav¬
ljala. „Se bom že nekako izvlekel iz blata. Bom!
Bom!“

Dragotin mu je ponudil bankovec; Slavko se
je namuzal zadovoljno in ga naglo vtaknil v te¬
lovnik.

* *

Vročega poletnega dne je imel Dragotin ko¬
misijo v večji vasi. Zupan, obenem krčmar, si je
bil dal beliti sobe in jih slikati; pleskar, ki mu je

83

6 *

opravljal to delo, je bil padel pijan z lestve in
se ubil.

Prišli so na kraj nesreče. Na tleh je ležal v
beraški obleki, ves umazan in razcapan — bedni
Slavko. Glava je bila vsa v krvi. Tako je umrl v
gnusnih cunjah mož, nekdaj tako lep, mož, ki je
videl toliko lepega in ki je toliko sanjaril o lepoti.
V desnici je imel osušen čopič, levica pa je krče¬
vito držala razbito steklenico žganjarsko.

84

Lepa Mirjam,

Z  devetdesetimi goldinarji se je pripeljal mrač¬
nega jesenskega popoldne na Dunaj študirat
zgodovino. Prvih štirinajst dni v semestru
je dovoljeno poslušati predavanja katerekoli fakul¬
tete brezplačno. Tako sta šla enkrat s prijateljem
medicincem h kirurgiji. Slavni profesor Albert je
pravkar otvoril svoja predavanja. Dijaki, zlasti Cehi,
njegovi rojaki, so ga sprejeli z burnim ploskanjem.
Albert je bil govornik po milosti božji. Takoj s
prvimi, klasično dovršenimi stavki je očaral ia osvojil
vsa srca. V uvodu je govoril o vzvišenosti in o
težavah zdravniškega stanu. Mladi modroslovec Da¬
vorin kar ni obrnil oči od učitelja; z zdravo ogo-
relega umnega obraza mu je sevala mladeniška
navdušenost. Konec predavanja se je šel prevpisat
v medicinski oddelek.

Stanovala sta s prijateljem Ivanom blizu vo¬
jaške bolniščnice v ogromni ,,Rdeči hiši“ pri stari,
zgovorni Čehinji. Davorin je mislil početkoma, da

85

bo živel s svojim denarjem najmanj tri mesece
kakor grof. Stanarina, vpisnina, priprava za seci¬
ranje, knjige in •— zdravi kranjski želodec, vse to
ga je poučilo kmalu, kakšen revež je dijak, ki jo
primaha z enim samim stotakom na Dunaj in se
nima nadejati od doma nobene podpore. Starši so
že imeli, pa niso hoteli. Tudi premožna, brumna
teta Jera se je jezila, da se ni maral poduhovniti.
Hudo se ji je zameril že, ko ni hotel biti več
Martin, ampak Davorin in je torej stare izkušene
svetnike tako pohujšljivo deval v nič.

,,Davorin! I kakšen svetnik pa je to in v kateri
pratiki neki stoji?“ je godrnjala. ,,Jemnasta vendar!
Brez pravega patrona je šel fant na visoke šole!
Treba bo mnogo moliti za izgubljeno dušo, morda
se neverni spak vendarle še izpreobrne v Martina
in gospoda.

Davorin je skoparil in varčeval, kar je le mogel;
ali naglo mu je ginil groš za grošem. Iskal je in-
štrukcij, se ponujal po časnikih za pouk v fran¬
coščini in stenografiji, pa nikjer ga niso sprejeli,
dasi je imel odlična izpričevala. Vendar ni obupal.
Sel je naravnost k profesorju Albertu in mu po¬
vedal odkritosrčno, kako se ima; prosil ga je pri¬
poročila.

Albert se je nasmehnil in mu dejal: ,,Kajpa,
če sem vas s tistim govorom zapeljal k medicini,
vam moram že malo pomagati!“

Zapisal je nekaj besedi na svojo posetnico
in velel Davorinu, naj gre z njo k profesorju Z.

86

A^O'



/J

Ta ga je poslal zopet k drugemu gospodu,
ki mu je rekel, naj nekoliko potrpi, zdaj da je vse
oddano.

Davorin je imel le še en sam goldinar. Z njim
je živel cel teden ob samem kruhu in pečenem krom¬
pirju, kupljenem na cesti pri Kranjcu - kostanjarju.
Po žemlje je hodil k debeli Dunajčanki. Vselej je
pogledal, če ni nikogar v prodajalnici, potem je
šele vstopil. Dobrosrčna žena je kmalu spoznala
njegovo bedo; včasi mu je zavila namesto kruha
kos pogače v papir.

Pisal je teti Jeri nastopno, res drobno pisemce:

Ljuba teta!

Stradam.

Z lačnim pozdravom

Vaš odkritosrčni nečak Davorin.

Teta Jera mu je odgovorila s pravtako drob¬
nim pismom :

Ljubi Martin!

Le stradaj v božjem imenu, le, saj nisi hotel
živeti bolje.

Prav lepo Te pozdravlja

Tvoja odkritosrčna teta Jera.

Pisal ji je drugič:

Preljuba teta!

Presneto že stradam!

Ves lačen Vas pozdravlja

Vaš odkritosrčni Davorin.

87

Teta trdoglavka pa mu je odgovorila takole:

Ljubi Martin!

Le stradaj prav presneto! Zakaj pa nisi hotel
v lemenat?

Nejevoljna Te pozdravlja

Tvoja odkritosrčna teta Jera.

Poizkusil je še v tretje in ji naznanil, da strada
kakor devet doraslih volkov; zdaj pa ni dobil no¬
benega odgovora. Tako je ponehalo zanimivo in
kratkočasno dopisovanje med odkritosrčno teto in
odkritosrčnim nečakom.

Naposled pa se je Davorinu vendar zasmeh-
ljala sreča. Poverili so mu pouk dveh porednih
dečkov v aristokratski rodbini. Obdržali so ga vse
leto. Drugi semester je dobil ustanovo. Zdaj se je
oddehnil vsaj nekoliko.

Prve velike počitnice je ostal na Dunaju pri
odvetniku za stenografa. Sestrici Lenki je poslal
svilen robec. Teta Jera se je čudila in prekrižavala.

„Da se le fant ne bi bil morda zapisal v krivo
vero! 1-  je ugibala. „Jemnasta vendar!"

Tako je prestradal pet semestrov in naredil
prvi rigoroz. In zopet se mu je nasmehnila ne¬
pričakovana sreča.

Zimskega dne je srečal pred kliniko profesorja
Alberta ob njegovi kočiji.

„Čakajte malo, mladi Slovenec!" mu je za¬
klical učenjak. „Ali že imate praktikum iz ana¬
tomije?"

88

„Ves prvi rigoroz, gospod dvorni svetnik!"

„Bene ! S kakšnim uspehom?"

„V obeh praktičnih preizkušnjah z odliko."

„Valde bene! Ali znate morebiti francosko?"

„Znam, gospod profesor!"

„Optime! Pridite jutri po mojem predavanju
k meni. Servus!"

Davorin bi bil od veselja kmalu sam rekel
„Servus!“ V pravem času pa se je ugriznil v
jezik, in ko se je poklonil, je bila Albertova eki-
paža že daleč.

Drugi dan mu je povedal profesor, da se želi
učiti stari francoski princ P. anatomije. Ako hoče
Davorin prevzeti pouk, naj se gre takoj ob treh
popoldne predstavit, priporočen da je že.

Točno ob določeni uri je stopil Davorin poln
pričakovanja in radovednosti v palačo, ki je pred
njo čakal eleganten voz. Krenil je po kamenitih
stopnicah, obloženih z debelo preprogo, v prvo
nadstropje in pritisnil na gomb. Odprl mu je star
križegled sluga in ga zaspano vprašal, kaj želi.
Kar pa so se otvorila visoka vrata spredaj in iz
sobe je prišlo mlado dekle, tako genljivo lepo
mlado dekle, da je Davorinu zatrepetalo srce od
radosti in občudovanja.

Oblečena je bila v ruskozeleno zimsko obleko.
Njen- podolgasti, okrogli obraz, sveže bel in rdeč
kakor breskov cvet, je izražal mir in energijo. Gosti
črni lasje so ji okrožali belo čelo, in velike temne
oči so se iskrile v ognju prve mladosti. Bujno,

89

vitko dekle je imelo menda komaj šestnajst let.
V majhnih orokavičenih rokah je držala na jer¬
menu svetle drsalke.

Za trenutek sta obstala oba, Davorin in ona,
kakor prikovana. Neokretno se ji je odkril in pred¬
stavil. Obenem je prišla na hodnik druga gospo¬
dična, mnogo starejša in s precej velikim nosom.
„Mici, počakaj no!“ je vpila za mlajšo.

„Ali se naj mu predstavim tudi jaz?“ je vpra¬
šala mlajša svojo prijateljico po francosko.

„Ne, ni treba," je odgovorila starejša.

„Prosim vas, gospodična, bodite tako ljubez¬
nivi!" je prosil Davorin v gladki francoščini.

Zardeli sta obedve.

„No, saj je gospod že tako slišal moje ime,"
je dejala mlajša. „Kaj želi gospod?"

„Pozvan sem k princu P."

„Ah, v tej hiši ni nobenega princa. Tukaj je
številka dvanajst."

»Oprostite, prosim! Zmotil sem se. Kla¬
njam se!"

„Z Bogom!"

„Ali je lepa!" si je mislil Davorin, ko je gledal
za njo. „Ali je lepa!"

Davorin je bil princu všeč, še bolj pa princ
Davorinu, ker mu je plačal kar za pol leta naprej
šest stotakov. Francoski kavalir pa se je hitro na¬
veličal suhoparne osteologije in ga jel izpraševati
druge reči. Ko mu je Davorin povedal, s kakšnimi
opovirami se je bojevati njemu in mnogim drugim

90

slovenskim vseučiliščnikom, se princ ni mogel na¬
čuditi njih vztrajnosti.

Davorin pa je poslal zdaj materi židano ruto
in sestrici zlat križec s svilenim trakom. Teta Jera
je odpirala usta in oči in tako preudarila, da je
Davorin navzlic vsem hudičevim izkušnjavam le še
ostal dober kristjan, sicer ne bi pošiljal domov križa.

„Bržkone je zadel terno, saj tam na visokih
šolah uganejo vse, tudi prave umare. Jemnasta!
Jemnasta!"

Takoj od princa si je šel Davorin kupit
drsalke in iskal Mici po več drsališčih. Naposled jo
je našel na prostranem ledu ob Dunajščici. Že
oddaleč je zagledal njeno zeleno obleko. Mici je
bila sama. Takoj je bil pri njej; odzdravila mu je
prijazno.

„No, kaj dela vaš princ?"

„Pravzaprav nič, kakor vsak princ. Najel me
je za anatomijo. Pa že po prvih desetih minutah
me je začel izpraševati, kako je to in to tam doli
pri nas na Slovenskem."

„Kaj?“ se je začudila gospodična. „Gospod
je Slovenec?"

,,Zakaj me gledate tako presenečeni? Saj smo
Slovenci takorekoč tudi ljudje!"

„ Potem izvolite še meni kaj povedati o svoji
domovini, gospod doktor! Voziva se skupaj!"

Pripovedoval ji je o svoji očetnjavi, hvalil kra¬
soto rek, jezer, poljan in gora in se sam čudil,
da mu teko besede tako kar same po sebi.

91

Prekmalu je prišel čas ločitve.

„Molil bom, da ne bo južnega vremena," je
vzdihnil in ji pogledal v krasne oči.

„Jaz — tudi!" je zašepetala in se nasmehnila.

Tako sta se shajala z vročima srcema na
mrzlem ledu . . . Obadva sta čutila, da se ljubita
neizmerno. Oddaleč je prijatelj Ivan večkrat gledal
veseli mladi par.

„Kaj pa, če se staja led?“ jo je vprašal nekoč.

„Mislila sem že o tem. Mislim, da bi prosila
papana, naj mi najame učitelja za ta ali ta predmet,
in oglasili bi se vi!"

„Z največjim veseljem!"

,,Dobro. Izberimo stenografijo!"

Stari Barnes je izpolnil hčeri edinici vsako
željo. Davorin in Mici sta se torej kmalu začela
učiti stenografije. Bila sta sicer sama, ali v sosedni
sprednji sobi je bil postavljen stražnik, stari za¬
spani sluga Peter.

Toplega pomladanskega dne je kazal Davorin
svoji učenki okrajške. Vstala je bila s stola in se
pripognila bliže k njemu. Čutil je njene laske ob
sencu, čutil je njeno lahko, vonjavo sapo. Pogledal
ji je v oči in videl, da ni gledala na papir, ampak
njemu v obraz. Naenkrat je vstal. Povesila je tre¬
palnice. Stopil je bliže in se drhtaje sklonil k njej.
Počasi je privzdignil njeno glavico in jo poljubil
na bujne napol odprte ustnice. Stresla se je in
zakrila obraz z malimi belimi rokami.

,,Ali si huda? Poglej me, Mici!"

92

Pogledala ga je. Solze so blestele v njenih

očeh.

,,Ali me ljubiš?"

Odgovorila mu je s poljubom in ga vprašala
tiho: ,,Ali me boš vedno ljubil?"

,,Vedno. Večno!"

,,Ali — ti si kristjan, jaz pa sem — judovsko
dekle," je rekla resno.

,,Mici ni židovsko ime. Gotovo je tudi tvoji
gospe mami tako ime?"

,,Ne, moja rajna mama je bila Rusinja; ime
ji je bilo Malanja. Mene pa kliče papa zmeraj po
hebrejsko: Mirjam, to je Marija."

,,Tudi jaz te bom imenoval odslej zmerom
Mirjam! Ali bi se pokristjanila?"

,,Za te bi storila vse,“ je odgovorila in ga po¬
ljubila.

Odslej je živel Davorin kakor v omotici. Nekoč
je zvedel, da je stari Barnes, Mirjamin oče, malone
milijonar. Zbal se je, da ne dobi njegove edinice.
Mirjam pa ga je takoj pomirila. Naj le dovrši svoje
študije, ga je junačila, potem pa naj pride prosit
za njeno roko. Če papa ne dovoli, pa uideta!

Davorin se je še bolj poprijel učenja. Princ
mu je že izdavna odpovedal, ker si je zmislil, da
ga preveč zebe na Dunaju, in da se mora iti gret
v Italijo. Za „odškodnino“ mu je plačal še tristo
goldinarjev v zlatu.

Konec desetega semestra je naredil Davorin
ves drugi rigoroz in začetkom enajstega vse tri

93

praktične izpite tretje preizkušnje. Ostal mu je le
še teoretični tretji rigoroz. Smejal se je, kadar je
pomislil, kaj poreče brumna teta Jera, kadar pri¬
pelje domov lepo Mirjam — izpreobrnjeno dušo!

Toda prišlo je drugače. Nekega dne je dobil
od ljubice tole pisemce:

Preljubi, edini moj Davorin! Ko to bereš,
sem že daleč od Tebe. Moj ubogi papa je izgubil
vse premoženje. Ne mogla bi Ti prinesti nobene
dote, in Ti ne bi mogel izvršiti svojih načrtov.
Vračam Ti torej dano besedo. Ljubila pa Te bom
vedno. Bodi srečen! Tvoja Mirjam.

Davorinu je jelo šumeti v glavi, ko je to bral.
Kakor omamljen je taval okoli. Poizvedoval je,
kam je šla, pa vse zastonj! S prijateljem Ivanom
ni govoril drugega nego o svoji ljubici, ki mu jo
je bil predstavil predkratkim. In jel je pijančevati
in ponočevati.

Naenkrat pa se je vtopil iznova v knjige, in
promovirali so ga za doktorja prej nego so se
nadejali kolege. Toda ponočevanje in napor s štu¬
dijami sta mu podkopala zdravje. Vidno so mu
pešale moči.

Lepega pomladanskega dne je šel njegov to¬
variš Ivan iz kavarne; kar je zagledal v tramvaju
— Mirjam. Bila je še krasnejša kakor prej; na
pikantnem obrazku ji je igral srečen nasmeh. Da¬
vorinov rojak je skočil hitro k njej na voz. Pove¬
dala mu je, da je dobil njen papa od prijateljev
posojilo in začel novo trgovino; ona pa da se pelje

94

k Davorinu. Zvedela je, da je že naredil doktorat, in
takrat da se je jokala in smejala od veselja vso noč.

Spremil jo je k prijatelju. Medpotoma ji je
razodel, da je Davorin hudo bolan. —

„Davorin!“ je vzkliknila bolestno, ko ga je
zagledala tako bledega v postelji. Dvignil je glavo.
Oči so se mu zaiskrile, obraz mu je zalila hipna
rdečica, bled svit mu je trepetal okoli čela, ki je
bila na njem zapisana smrt.

„Ti si prišla, Mirjam, in jaz moram umreti,"
je dejal s hripavim glasom.

Mirjam je planila k njemu, mu ovila bujne
mehke roke okoli vratu in ga vroče poljubljala na
čelo, oči, usta.

„Mirjam, ne poljubljaj me! Ali se ne bojiš... ?“
Zakašljal je votlo.

„Nič se ne bojim!" je odgovorila in ga po¬
ljubljala še strastneje. Ihtela je, mu božala lice,
mu gladila lase, mu popravljala zglavnico. Srce se
je krčilo prijatelju. Odšel je za nekaj časa.

Ko se je vrnil, je bila Mirjam v kuhinji pri
Davorinovi gospodinji.

„Vse vem!" je kriknila, vrnivši se k bolniku.
„0, da ne bi bila pisala tistega pisma! Samo jaz
sem kriva tvoje bolezni!"

Težko sta jo pomirila. Ivan jo je spremil domov
in se vrnil k tovarišu.

„Ljubi moj," mu je dejal bolnik, „Mirjam ne
sme več k meni, če ne res dobi bolezen. Svoje
ropotije imam že vse v kovčegih, ker sem name-

95

raval odpotovati precej po promociji. Toda, kakor
bi vedel, da jo vidim še enkrat — zadržavalo me
je nekaj neznanega. — Tako težko bi umrl tukaj!
Pomagaj mi še danes na južni kolodvor, lepo te
prosim! V Ljubljani me čaka brat. Če že moram
umreti, naj umrjem vsaj doma!“

Zastonj mu je ugovarjal kolega. Odpeljal se je.
Čez dober teden je dobil Ivan s Kranjskega telegram,
da je Davorin umrl za tuberkulozo.

Drugi dan pa je prišel po Ivana stari Peter
in ga vedel k Mirjam.

Sedela je pri oknu in mu molče podala pismo;
tu je stalo s slabotnimi potezami:

Ljuba Mirjam! Zlata moja ljubica!

Odpusti mi, da sem ti povzročil toliko brid¬
kosti ! Moje minute so štete. Moja poslednja
misel si Ti, ljubica! Z Bogom! Z Bogom, moja
zlata, edino ljubljena Mirjam! Poljublja te tisočkrat

Tvoj Davorin.

Molče je vzela zopet list in gledala topo skozi
okno. Ni se genila; imela je smrt v srcu.

Drugi teden je bil Ivan pri predavanju pro¬
fesorja Krafft - Ebinga, ki je razlagal o neozdravni
bolezni umobolnega dekleta. Nekaj trenutkov po¬
zneje so privedli pred dijake mlado bolnico, ki je
bil profesor prej govoril o njej. Bila je lepa Mirjam.

96

Rekrut.

O ča Radetzky, general Laudon, stotnik iz Ka-
farnavma — usmilite se nas!“ je oktobr¬
skega večera z gromkim basom popeval
poredni bobnar, ki je zamikal s svojimi burkami
ves prvi vod.

„Caka, posoda nerodna, .puška natančno na¬
rejena, malha komisna — da bi se vas iznebili
kmalu! Strašnega selciranja, zalezovanj vizitnih,
parade šemaste, defiliranja sitnega, alarma ponoč¬
nega, zmrzovanja na straži, zapora in posta —
obvaruj nas, o general Laudon!"

„Obvaruj nas, o general Laudon!" so vpili
za njim vojaki, ki so stali okoli miz ali ležali na
slamnjačah in se veselo zabavali ob vojaških lita¬
nijah hudomušnega tamburja.

„Pipa, tolažba žalostnih, kavalet, začetek na¬
šega veselja, menaža, radost angelov — bodi vam
čast in slava!"

97

7


/vj-ca i/Cc^-^-v

Iznova so se na vse grlo zagrohotali starejši

plahi novaki pa so se spoštljivo muzali
pevcu. Samo črnooki, črnolasi rekrut Matic je tiho
sedel na svoji skrinjici. Sele par tednov je nosil
vojaško suknjo; njemu pa se je zdelo, da je že
celo večnost zaprt v tej breznadni hiši. Ko je jemal
doma slovo od svoje ljubice Lenke, ko mu je slo¬
nela vsa solzna ob prsih, je krepko zaukal; in
glasno pojoč je šel z drugimi fanti odtod. Ko pa
je stopil v vojaščnico; ko so jih razvrstili po stot¬
nijah ; ko se je videl med samimi tujci: mu je bilo
tako čudno, grenko in težko, kakor še nikdar doslej;
pretreslo ga je včasi, kakor bi se bil nenadoma do-
teknil mrliča. Po nesrečnem naključju so ga izročili
vaditelju desetniku Janezu Temaricu, ki se je bil z
njim pred dvema letoma zaradi Lenke tako razprl
na domačem plesišču, da sta si bila odslej smrtna
sovražnika.

Na dvorišču je zapela trobenta mirozovnico.
Pripodilo se je več glasnih vojakov iz kantine; za
njimi je priropotal korporal Temanec in koračil
naravnost k novaku Maticu.

„Taka je tvoja ljubica, hoho!“ se je smejal s
hripavim glasom. „Na, beri, rekrut zavaljani!"

Matic, po vojaško vzravnan, je vzel ponujeni
list in bral sam zase:

Ljubi Tine! Pozdravljam Te čez hribe in
doline, čez ravnine in planine in Ti pišem par
vrstic, in jim nič ne verjemi, kar drugi čenčajo
in me opravljajo, da sem taka. Le meni verjemi,

98

da zmeraj samo na Tebe mislim pa na nobe¬
nega drugega ne. Če se kdaj s kom drugim
pošalim, to vendar ni nič hudega, saj se samo
norčujem z drugimi fanti. Veš, to je samo tako
za kratek čas. Komaj že čakam, da se vrneš
domov od Soldatov, oh, to bo življenje! Oh,
Tine, Ti ne veš, kakšna puščoba je pri nas brez
Tebe. Oh, Tine, moj edini ljubček, glej, da
bodo pri Soldatih zadovoljni s Tabo, da Ti ne
bo treba služiti še eno leto povrhu, kakor So-
ranovemu. Potrpi, saj ne bo trajalo dolgo. In
zdaj naj svoje pismo končam in ga belemu
golobčku v kljunček dam, da ga ponese v ko¬
samo žalostno, v pusto hišo tam šempetrsko
na tisti kraj, kjer si Ti, moj edini ljubček,
zdaj. Adijo!

Tvoja zvesta Lenka.

Kakor kača svoj plen je gledal korporal Te-
manec Matica s svojimi vodenozelenkastimi očmi;
zloben nasmeh se mu je pojavil na suhem obrazu,
ko je videl, da je zadela strupena puščica. Maticu
je zatrepetalo srce s silnim trepetom ; venomer je
strmel na list, na dobro mu znane pismenke svoje
ljubice.

Prihitel je dnevni šarž, vprašal, če je vse doma,
in odšel k večernemu raportu.

„Pismo sem vzel skrivaj Tinetu v kantini; le
shrani ga!“ se je rogal korporal Maticu. „Lahko
noč, gospod rekrut!"

99

7*

Kmalu so zahrkali utrujeni vojaki, le novincu
Maticu ni zatisnil sen pekočih oči. Duša mu je
tonila v sladkih spominih in gorjupem obupu.

Da ga je Lenka varala, o tem ni mogel dvo¬
miti ; Tine je služil pri sosednji stotniji že tretjo
jesen, prihodnje leto bo prost. Dekleta ne čakajo
rade, in Tine ni bil napačen fant.

Toda, da mu je Lenka prisegla zvestobo in
mu obljubila, da ga hoče čakati tudi štiri leta, in
da ga je goljufala tako zahrbtno, to ga je raz¬
vnemalo vedno nanovo; vso noč je snoval načrte,
kako bi kaznoval nezvesto dekle.

Proti jutru je zaškrobotljala sablja, tenak po¬
ročnik je prišel preiskavat vod in odšel zopet hitro.

Na dvorišču je zadonela budnica. Matic je bil
prvi pokonci. Ko se je oblekel, je vzel iz telečjaka
magacin ostrih patron in ga shranil v hlačni žep.

Njegov načrt še ni bil gotov, in ves dan je
premišljeval, kako bi ravnal, da ne bi nihče mogel
ovirati njegove osvete.

Po popoldanskem povelju so odšli nekateri
vojaki v mesto, drugi v kantino.

V Matičevi sobi sta ostala le dva kaznovana
starejša infanterista. Tedajci je poklical rog are-
stante, in odšla sta tudi ta dva.

Naglo je oblekel Matic svoj plašč, opasal ba¬
jonet, vzel kapo in šel počasi proti izhodu. Srce
mu je utripalo do vratu. Nihče se ni menil zanj:
srečno je prišel iz vojaščnice in pospešil svoje korake.

100

Na otemnelem nebu je umiral mrki jesenski
dan; na izhodu so visele pošastne kepe črnikastih
oblakov.

Matic je hitel proti Šiški in je bil kmalu na
cesti, kjer se je že tolikrat vozil z Gorenjskega na
sejme v Ljubljano. Srečal je le malo ljudi.

Na zahodu so goreli oblaki kakor ognjeno
morje. Od hiš, od kozelcev, od drevja so se izte¬
zale podolgaste sence. Vzduh je preplavljala grenka
jesenska vonjava.

Za Šmarno goro je zavil na bližnjico. Vse je
bilo tiho, da se je slišalo le nejasno, dremotno
šepetanje noči. Na izhodu se je vedrilo, med ob¬
lake je priplavala rdeča, kakor krvava luna.

Vojaku je zatrepetalo srce, ko je stal pred
rojstveno hišo, pred majhnim vrtom, vsem olitim
od jasne mesečine. Vzdihnil je in hitel dalje na
konec vasi. Pri predzadnji hišici je zavil na dvo¬
rišče k hlevu.

Snel si je pas in slekel plašč; potem je po¬
tegnil bodalo iz nožnice, ga vtaknil v žep in od¬
nesel lestvico pod Lenkino okno.

Počasi je stopal kvišku in potrkal na okence.

„Kdo je?“ je vprašal dekliški glas.

„Matic! — Lenka, odpri mi!“ je velel zamolklo.

„Oče nebeški — kako pa da si ti tukaj?"

„Odpri mi!“

Drgetajoča na vsem telesu je prižgala lojenko
in mu odprla. Urno je zlezel skozi okno v izbo.

101

„0h, Matic, skoraj bi se te bala!“ je zaše¬
petalo mlado, bujnoprsno dekle. „Kaj pa se je
zgodilo?"

„Tositi pisala?" je siknil in ji potisnil list v roke.

„Sem.“

V bledi svetlobi sveče je zablisnil bajonet.

„Jezus Kristus, nikar, nikar!" je kriknilo dekle;
iz prsi ji je brizgnil rdeč žarek.

„Preveč sem te imel rad, da bi mogel pre¬
našati tvojo nezvestobo!"

Opotekala se je proti postelji in se zgrudila.

„Nedolžna sem. Pisala sem — za Mlakarjevo
Lenko — iz sosednje vasi — “

Govorila je sunkoma; iz ust so ji prihajale
krvave pene.

Kakor umaknjen s tega sveta je stal Matic
pred njo. Zaihtel je na glas in pokleknil k ljubici;
toda zastonj jo je prosil odpuščanja; Lenka je že
izdihnila.

Poljubil je mrtvo ljubico, hitro zbežal po lestvici
in jo odnesel proti hlevu ; tam je počenil za debelo
hlodovje. Škripaje so se odpirala hišna vrata.

„Kdo je božji?" je vprašal zaspan moški glas.

Hladan veter je premikal velo listje vrtnega
drevja.

„Kateri hudič pa je?" je iznova vprašal za¬
spanec, poslušal in godrnjaje zaklenil vrata.

Matic je še nekoliko počakal v skrivališču.
Luna je zatonila za debelimi oblaki; tema je za¬
grnila pokrajino. Oblekel je plašč in se opasal.

102

»Kaj sem storil!" je vzdihnil Matic in skočil
na cesto. „Gorje tebi, Temanec, stokrat gorje! Le
čakaj!" Preveril se je, da ima patrone še v žepu.

Hitreje in hitreje je stopal v topotiho noč,
kakor bi mogel še uiti strašnemu kesu in obupu,
kakor bi mogel uiti sam sebi.

„Ti, Temanec, ti si jo umoril, ne jaz!" je za¬
kričal kakor besen. „Le čakaj, haha!"

V bližini je šumela Sava. Motnosiva megla
se je dvigala od mokrotnih tal in od reke; od
strani je vedno razločneje slišal drdranje. Jel je
teči, kar je mogel, in ravno prav srečal kmetski
voz, ki je prihajal s stranske poti na cesto.

„Kam, očka?"

„V Ljubljano!"

»Vzemite me no s sabo!"

„Pa sedi!"

Voz je oddrdral. S strahom je pričakoval Matic,
da se jame rumeneti izhod, toda ostalo je vse
temnosivo. Enakomerno drdranje voza ga je zazi¬
balo v spanje. Zbudil ga je kmet, ko je ustavil
pred ljubljansko gostilnico.

Matic se mu je zahvali! in odhitel proti vo-
jaščnici. Na Sv. Petra cesti je slišal budnico. Dohitel
je dvoje častniških slug in šel za njima v kasarno.

S silno utripajočim srcem je obstal pred vho¬
dom svojega voda. Ob steni so visele puške.

Naglo je sne! prvo, jo nabil z magacinom
mastnih ostrih patron in jo obesil zopet nazaj.
Hlastno je pritisnil na kljuko in vstopil.

103

fV —'

•e^

Vojaki so se oblačili, pometali, žvižgali, peli,
kleli. V mraku in prahu ga ni opazil nihče.

Urno je stopil k postelji korporala Temanca
pri vratih; zgrabil ga je z levico za vrat kakor s
kleščami in zasikal med zobmi:

„Legal si! — Umoril sem jo! Po nedolžnem !
Zato bodi zaznamovan za vse življenje!"

Bliskoma mu je sunil bajonet v levo oko, da
je izteklo.

..Pomagajte! Držite morilca, deserterja!" je tulil
ranjenec. Vsi so leteli skupaj.

Matic je bil že zunaj. Zgrabil je nabito puško
in zbežal na samotne manjše stopnice; tam si
je sezul desni škorenj, nastavil nogo na petelina,
stisnil konec cevi med zobe in sprožil.

Ko so pridrevili za njim, je ležal mrtev na tleh,
in po zidu so polzele krvave kepe kadečih se možgan.

104

Abstinenta.

S uhljata, prekomerno dolga postava se mu je
gugala na šibkih tankih nogah, odeta poleti
in pozimi v hudo ogoljeno temnosivkasto
obleko, ki je bila v davnih, davnih letih ali črna
ali temnomodra. Hlače, rokavi, ovratnik, vse mu
je bilo preširoko; zdelo se ti je, kakor da bi se
bil gospod Luka nekega poletja čisto posušil in
se skrčil vsled prehude vročine. Vedno skrbno
zapeta suknja mu je bila narejena na škrice. Iz
enega je gledal kos modrikastega žepnega robca,
lepo pisanega z velikimi žoltimi pikami, in mahal
za možem kakor slavnostna zastava. Na dolgem
shujšanem vratu je kimala podolgasta, ozkolična
glavica, zmerom ostrižena in obrita. Zagoreli obraz
mu je bil na čelu, okoli oči in tankih ust ves
preprežen od gostih gub; le nadčloveško dolgi nos
je bil navzlic vsem neprilikam in viharjem življenja
ohranil svojo mladeniško gladko kožo. samo da
je malce izpremenil svojo prvotno barvo z višnjevo-

105

rdečo, in so ga nespoštljivi jeziki primerjali blesko-
vitemu rubinu, gospod Luka sam pa bujno razviti
žlahtni roži. Izpod gostih in dolgih obrvi se je
bliskalo dvoje še zmeraj živahnih in veselih oči
prav Židane volje v svet. Na osiveli glavi je nosil
črn klobuček, ki je bil že tudi tako obrabljen in
od slabih vtisov tega nerodnega sveta tako pri¬
zadet, da ga ne bi noben trezen človek rad za¬
menjal s svojim. V levici je nosil gospod Luka
sivkast parazol, ki ga je varoval vse štiri letne čase
vremenskih napadov: spomladi in jeseni dežja, po¬
leti solnca in pozimi snega.

Gospod Luka je svoje dni pri vojakih dosegel
prvo stopnjo do vojskovodje. Njegovi predstojniki pa
niso umeli prav ceniti redkih strategičnih vrlin tega
korporala, in tako je s štirimi zvezdami opustil misli
visokoleteče in zamenjal ostro sabljo z bridko palico.

Pretepal je ž njo lepo vrsto let paglavce nekje
na Dolenjskem in jim utepal skrivnosti abecede in
številk v poredne betice. Večkrat, zlasti kadar se
je bil preveč nalezel zapeljivega cvička, je bil pa
s svojo palico revež sam tepeškan, in sicer je to
vselej preskrbela z veliko izurjenostjo in krepkim
poudarkom njegova zvesta zakonska pošast Polona,
drobna in pusta kakor posušena hruška. Bal se je
močne možakarice bolj, nego cigan dela; vendar
zato ni opustil grešne navadice, in njegov nos se
je razcvital in rdel vedno lepše, kakor se razcvita
in rdi žlahtna vrtna roža, če jo zalivaš tako vestno
in marljivo, kakor se je zalival žejni Luka.

106

Mirno in vdano je prenašal hude udarce usode
in žene, ki je imela poleg prekrepkih pesti po nje¬
govi trditvi najdaljši jezik od hrvaške meje noter
do ljubljanskega Zabjaka. Zakaj je gospod Luka
Polonine talente omejil samo do Zabjaka, tega ne
ve živa duša; menda je klobasal tako nemarno
tja v en dan samo zato, da bi jezil strogo moža-
karico in se maščeval za batine, nemara pa je
govoril tako tudi zato, ker duševno obzorje njegove
žene ni presegalo imenovanih mej. Večkrat, kadar je
bila malo boljše volje, se je izgovarjal, da je vino
najboljše sredstvo proti mrzlici in griži, in ji je
prigovarjal, naj pokusi tudi ona to izborno zdra¬
vilo, toda Polona ga je vselej zavrnila tako osorno,
da je potihnil mahoma in brez najmanjšega ugo-
vorčka.

Akotudi je ravnala tako strogo in malo pri¬
jazno ž njim, mu je bilo vendar hudo žal, ko mu
je umrla nenadoma neko jesen.

„Griža jo je in pa mrzlica, o, mrzlica!" je
vzdihoval. Odsihmal je še vestneje in marljiveje
zalival svojo rožo, da bi ušel mrzlici in griži. Zakaj
smilil se je sam sebi in do dna duše je bil pre¬
verjen, da bi bila njegova prerana smrt strašna
nesreča šoli in mili domovini sploh. Ako on ne
bi več učil, kdo bi vzgajal take korenjake kakor
on, Luka? Posebno ponosen je bil na Jurija in
Jožeta. Oba ta bivša njegova učenca sta dosegla
kaj visoki mesti v beli Ljubljani. Jurija so po¬
vzdignili za pisarja pri visoki deželni vladi, Joža

107

pa je lazil nad vse vzvišen v imenitni službi zidar¬
skega pomočnika po naj višjih strehah ljubljanskih.

Toda svet je hudoben in nehvaležen, odkar
sta se lahkomiselni Adam in sladkosneda Eva
vdala skominam po prepovedanem sadu. Merodajni
krogi so ignorirali izredne zasluge Lukove palice
in ga pahnili v pokoj.

To je zelo užalilo in ujezilo učitelja. Ko so
mu odvzeli pravico lasati in pretepavati paglavce,
je zlomil v veliki nevolji palico, znak svojega do-
slenjega učiteljskega dostojanstva, in jo vrgel v
ogenj. Ker ni imel nobenih otrok in ker se mu
je pristudil kraj njegovega ponižanja, je prodal
hišico in kar mu je še zapustila Polona. Mahnil
jo je v Ljubljano.

Najel si je podstrešno sobico blizu Grada.
Prve dni je taval nemirno okrog, in že mu je bilo
žal, da ni ostal na kmetih. Nenadoma pa se mu
je posrečilo, da je dobil pisarsko službico pri tolstem
in robatem odvetniku. V svojem veselju si je na
trgu za staro šaro kupil sivkast parazol. Zdaj je
bil malone zadovoljen; dobrotna usoda mu je na¬
domestila učiteljsko službo in težko pogrešano pa¬
lico. Le cviček v Ljubljani mu je bil predrag.

Dolgo si je belil glavo, kako bi si pomagal,
zakaj še vedno se je bal griže in pa mrzlice. Ljub¬
ljanska megla se mu je zdela zdravju jako nevarna,
in z neizrečeno žalostjo je videl v ogledalu, da je
jel njegov nos izgubljati prej tako zdravo barvo.

108

V tem obupnem položaju se je seznanil z
drugim pisarjem, z gospodom Perunom. Tudi ta
je stanoval v bližini nebeških zvezd pod streho.
Bil je sključen rusoglav starec s kozjo brado in
čudnimi nogami, krivimi in kratkimi kakor avstralski
bumerang. Nosil je v petek in Svetek cilinder, krono
omikanega bitja. Zeblo ga je rado; zato je imel
na sebi vedno po dvoje srajc kakor Asirci. Ko
ga je gospod Luka nekoč počastil s svojim obiskom,
mu je pokazal Perun svojo „domačo !ekarnico“,
namreč vrsto steklenic z raznoterim žganjem. Raz¬
odel je strmečemu znancu, da je češnjevec dober
zoper krč v želodcu, brinovec zoper vodenico, tro¬
pinovec zoper zlatico in tako dalje.

Odsihdob je bil Luka reden gost Perunov. Vsak
večer se je prišel zdravit zoper zlatico, vodenico,
kugo in druge hude bolezni; zlasti rad pa je užival
jagodovec, najboljše sredstvo Perunove apoteke
zoper mrzlico in pa grižo.

Tako je torej gospod Luka srečno in zado¬
voljno živel v Ljubljani. Njegovemu nosu se je
zopet vrnila nepopisno lepa, zdrava rdeča barva.
Idilski mir je užival po službi v svoji podstrešni
sobici, puhal iz svoje dolge pipe, gledal doli na
kalno Ljubljanico in na uro, kdaj bo čas, da odide
k Perunu. Tam sta pila vsak svojih par kozarčkov,
se dominala in se zabavala prav dobro.

Gospod Luka je seveda pošteno plačal vse,
kar je v Perunovi lekarnici zapil na svoje zdravje.
Naposled pa ga je obletela srečna misel, in usta-

109

novil si je sam svojo „apoteko“. Poslej sta se pri¬
jatelja obiskavala drug drugega in si krepčala
zdravje zdaj pri Luki, zdaj pri Perunu.

Tako so tekli staremu Luki dnevi tihe sreče
in zadovoljnosti. — Kar pa mu je prišla v roke
brošurica, ki so bile v njej popisane vse nevarnosti
žganih pijač.

Ubogi Luka se je hudo prestrašil; že je čutil
vse morilne bolezni v sebi; že so ga tiščala jetra
in bolele ledvice pa srce; možgani so se mu zdeli
spredaj ob sencih že precej omehčani: ves je bil
bolan.

Se tisti večer je nesel zvezek Perunu in mu
prebral spis. Tudi prijatelj se je prestrašil.

Sklenila sta, da odslej ne bosta pila nobene
žgane kapljice več. Kdor bi se zopet pregrešil z
žganjem, bi plačal drugemu goldinar.

Tako sta se torej ta večer dominala brez zdravil.
Vztrajno sta krotila poželenje; toda kmalu jima je
bilo dolgčas, in ločila sta se prej nego druge poti.

Ko je prišel Luka domov, je prižgal petrolejko,
sedel na posteljo in premišljeval. Vse skupaj mu
ni bilo nič kaj všeč; pogrešal je nekaj. Pokašljeval
je mučenik, gledal po stenah in premišljal o izvir¬
nem grehu neugasne žeje.

In hudoba, ki ne orje in ne seje, temveč le
preži, kje bi ulovila kako krščansko dušo v past,
hudoba je zapeljala Luko, da je šel brskat in stikat
po stari omari, kjer je imel svojo domačo apoteko.
Tam v kotu je stala dolga zelenkasta steklenica

110

jagodovca, ki ga je hranil mož zoper grižo in
mrzlico.

„Ne bom ga ne!“ se je branil sam pri sebi.
Toda že je držal steklenico za vrat in sukal za¬
mašek med prsti. In hudo ga je imelo, da bi ga
pogoltnil požirček, samo požirček.

»Povoham ga pa vendar lahko brez greha!"
si je mislil. „To me menda ne zažene znak, o ne!
Naj ga torej malo poduham !“

In povohal je jagodovec in nagubančil suhi
obraz.

„Lej ga spaka!" je zamrmral. „Meni se prav
zdi, da ima drugačen duh! O kaj pa, čisto poseben
in čuden duh! Pa se mi vendar ni izpridil? Zdaj
že ne morem drugače — pokusiti ga moram, samo
zato, da se pomirim! Bog mi odpusti greh!"

Oprezno je nastavil steklenico, zavil oči in
ga potegnil požirček, samo požirček.

„Naka! Nič mu ni; o, dober je ostal. Griža
naj se me prime precej, če ni res prav dober!
— O da bi se vendar mogel odvaditi pijače!
Koliko bi prihranil! In kako bi mogel piti šele
potem, o!“

Tako je preudaril žejni Luka to reč in postavil
steklenico nazaj.

„0 pa res!" je premišljal dalje, ko je sedel
na postelji. „Zdaj je že, kar je! Prelomil sem ob¬
ljubo! Perunu moram plačati goldinar; to sem
čisto pozabil! Goldinar je zapadel! Pa zaradi enega
samega požirčka? Komu bi bilo to podobno? Kaj

111

se neki še upiram jagodovcu ? O, kar po njem!
Le pijmo ga in smejajmo se griži in mrzlici!"

Navzlic lepi obljubi je pil gospod Luka ta
večer več nego kdaj prej.

Drugi dan mu je šumelo po glavi, in žal mu
je bilo goldinarja. S kislim obrazom se je napotil
k Perunu. Kar ga je zagledal sredi pota. Tudi
Perun se je držal klavrno; v nerodni zadregi se
je useknil z donečo fermato kakor bi zatrobil na
pokvarjeno oboo.

„Tukaj imaš goldinar!" je dejal Luka žalostno.
„Nisem se mogel premagati; pil sem jagodovec."

Tedaj se je razjasnil Perunu tožni obraz. „Ti
jagodovec, jaz pa brinovec! Zdaj lahko shrani vsak
svoj goldinar za domačo apoteko. Pojdiva k meni!"

Takoj sta bila obadva Židane volje, se pogo¬
varjala, kako je vse tako čudno po današnjem
pokvarjenem svetu in se zabavala tako dobro kakor
prejšnje večere.

Shajala sta se in zdravila malodane vsak dan,
dokler ni podedoval Perun posestvo po bratu na
Štajerskem in se preselil iz Ljubljane.

Stari Luka pa je použil sam še mnogo jago-
dovca in se z njim uspešno branil mrzlice in griže.
Umrl je za pljučnico.

112

Poročnik.

I zza škrlatastih in zlatih par je solnce obsevalo
zbujajoči se tabor sedemnajstega redovnega pe¬
hotnega polka blizu majhne bosenske vasi. Naglo
se je dvignil slok in majhen mlad lajtnant s črno
polno brado in z modrimi očmi s postelje pod milim
nebom, raz snopje na ječmenišču; obraz mu je bil
izredno resen, tožen, zamišljen.

Ko so ga na cesarjev rojstni dan lani na vo¬
jaški akademiji v Dunajskem Novem mestu izbrali
iz četrtega letnika za poročnika, si je dal s tovariši
narediti novih posetnic. Vsi Židane volje so jih
nabili na vrata in srečkah, po katerem redu bodo
streljali vanje z revolverjem. Šalili so se: Cigar
vizitnico zadene kroglja, tisti pade na bojišču! Že
prvi strel je prevrtal njegovo karto... Odsihmal so
mu rojile slutnje o rani smrti neprestano po glavi.
V prvem boju pri Varcarovem mu je pred dvema
dnevoma svinčenka prevrtala in ožgala paramatni

113

8

plašč. Zastonj so mu govorili tovariši, da je to ona
krogla, prerokovana mu v akademiji.

Sluga mu je prinesel vode v menažni skledi.
Poročnik se je umil in použil revni zajtrk, kos
komisa, v trdo kuhano jajce in požirek vodenega
ruma.

Prihajali so nekateri častniki njegovega bata¬
ljona; vsi so se mu zdeli dobre volje. Od hudih
naporov so bili jako shujšani, in ogoljene uniforme
so jim bile mnogo preširoke.

„Danes bo kaj lepo, Josip," mu je dejal prvi
po kratkem pozdravu.

„Pa vroče!“ je dodal drugi hitro. „Sedmi avgust
leta 1878. si utegnemo dobro zapomniti! Ulanci
so našli železna vrata trdnjave Jajca zaprta. In štiri
Kruppove topove imajo Bošnjaki, če ne več."

„To bo pa spet semenj, kakor predvčerajšnjim
pri Varcar-Vakufu," je pripomnil tretji.

Lajtnant Josip jih je početkoma le poslušal,
naposled pa je rekel: „Danes pridem jaz na vrsto.
Kar ne morem se iznebiti slutnje, da padem!"
Izgovarjal je to z enakodušnim glasom žalostnega
preverjenja kakor nekaj nepobitno gotovega, kar
je človek večkrat premišljal sam zase in našel vedno
enako neizpremenljivo in neodvratno.

„A, beži no, beži!" je vzkliknil prvi oficir.
„Nikar ne bodi tak nepoboljšljiv črnovidec! Vstaši
so ustači. Streljajo mnogo previsoko. Ne bodo ga
dolgo markirali, ne! Sicer pa utegne zadeti krogla
vsakega izmed nas!"

114

„Boste že videli," je odgovoril, obrnivši se
v stran.

Iz bližine naokoli je slišal zamolkel ropot,
žvenket orožja, ukaze. Naredniki, vodniki so hiteli
semintja, vojaki so zadevali težke telečjake na rame.
Mlad infanterist z nežnimi, skoro dekliškimi po¬
tezami se je držal neznansko kislo pa klel kakor
star Madžar; izgubil je svojo ljubljeno Linneman-
novo lopato in stikal povsodi za njo.

„Kako bomo marširali ?“ je vprašal drugi
častnik. „Ali ve kdo kaj o tem?"

„Jaz, gospoda," se je oglasil prvi. „Ulanci in
strelci so že odšli. Najprva odkoraka genijska stot¬
nija, za njo pionirski oddelek našega polka, potem
naš tretji bataljon, gorska baterija 1 /X., naša peta
in šesta kompanija, naposled pa prvi bataljon. Naša
enajsta stotnija pojde za desno stransko varstvo
onkraj Jezera." •

Tovariši so se poslovili. Naredniki so šteli in
uvrščali moštvo, zastavonoša je prevzel mnogokod
prestreljeno zastavo.

Lajtnant Josip je stopil k svojemu vodu in
pregledal verndlovke. Zapori so zaropotali in za-
žvenketali, vojaki so nabili puške in jih zadeli na
rame.

Čete so se jele pomikati. Na levi strani ceste
so se dvigali strmi vrhovi, pokriti tu z grmičevjem,
tam z njivami; na desni pod cesto pa se je ob
gozdnatih gričih v idilskem miru zrcalilo ozko in
dolgo Jezero s svojimi sinjimi kristalnimi vodami.

115

8 *

Na ovinku ceste je videl, da so krenili prvi
oddelki daleč tam spredaj na levo navkreber, in
slišal dobro znani prasket sovražnih pušk. Kar je
zagledal konjika s svetlomodro čapko; desetnik
petega ulanskega polka je jahal nazaj. Desnico je
tiščal na ranjeni bok; s smrtnobledim, pretvarjenim
obrazom, toda še vedno trdno in pokoncu je sedel
v sedlu. Izpod bele rokavice so kapale rdeče kaplje
in lile po sedlu in desnem škornju v cestni prah.
Jezdec je vprašal, kje je pomočišče in oddirjal s
svojim žoltkom. Pešci so se nehote spogledovali;
v vseh očeh je trepetal kalni svit neprijetnega pri¬
čakovanja.

Trume so se ustavile in čakale; to so bile
plahe, neskončno dolge minute. Pešaki so tiho
govorili po vrstah; lajtnant je razločil posamezne
poluglasne slovenske besede in kletve. Skozi daljno-
vid je razločil med drevjem obrisje zidin daleč tam
spredaj onstran Jezera, odkoder so vstaši nepre¬
nehoma streljavkali v sprednje stotnije. Strelci so
se že razdelili v roje in raz skalnatega pomola na
levi nad cesto odgovarjali sovražniku s puškami.
Tudi gorska baterija je zavila na levo. Težko se
je pomikala bičana tovorna živina v jarku na
strmine.

Čete so korakale dalje, kmalu pa zapustile
cesto in se obrnile na levo po strmem skalovju
med živo trnje in bodeče grmičevje. Ves usapljen
je ril lajtnant skozi-trnulje in robidovje; uznojen
je postal zgoraj, si otiral pot in pil z dolgimi,

116

žejnimi požirki mlačno vodo iz čutare. Videl je,
da sta major in pribočnik razjahala bedrata konja,
in zaeno slišal brenčanje kakor od velikih muh ;
bile so zavratne izgubljene krogle. Naenkrat se je
raztegnil oster pok. Zvižgaje in pošastno zavijaje
v zraku je priletelo nekaj belkastega nad glavami
in izginilo zadaj.

„Na tla!“ so velela povelja.

Reservne stotnije so ležale na veliki koruzni
njivi za nizkim grebenom. Bolj gori spredaj se je
štab ustavil za gorsko baterijo.

Lajtnant Josip je videl tovariša za tovarišem
hiteti na gorenji kot polja v majhen used in je
šel tudi sam tja ogledavat sovražnikove pozicije.

Onkraj kotlinaste doline, preko tisoč korakov
široke in polagoma nižajoče se proti Jezeru, je
videl skozi svoj daljnogled za gostim hrastovjem
in za nasipi v treh vrstah temne obraze, pisane
turbane in bele košulje vstašev, rdeče fese in razno¬
barvne uniforme nizamov, rednih turških vojakov.
Natančno in fino so se odražale lične postavice
od ozadja, kadar je razgnal veter goste oblake
smodnikovega dima. Na sovražnikovem levem krilu
in na sredi onostranske rebri pred očrnelo trdnjavo
je bruhalo šest topov bombo za bombo. Od skale
na levo do avstrijske baterije so se vrstili roji de¬
setega strelskega bataljona; za njimi so ležali od¬
delki reserve.

Pravkar so nesli strelci ranjenega častnika z
bojišča. Zadaj za njih krdeli je sedel brigadir, ge-

117

neralni major nadvojvoda Ivan Salvator na skalini;
blizu njega je hodil z uklonjenim životom divizi-
jonar vojvoda Viljem Wurttemberg v gubati gene¬
ralski bluzi, s kapo na zatilniku, z rokami na hrbtu
nemirno gorindol, majal z belosivo glavo in ner¬
vozno odbijal sabljo z levim škornjem.

V tem so se nakopičile na nebu težke svin-
čenosive kepe oblakov. Po razpaljenem zraku so
doneli preleteči visoki glasovi turških trobent, in
temne trume so hitele podaljšati sovražnikovo desno
krilo.

„Kje so Leopoldovci, Hrvati?" je vprašal nad¬
poročnika, ležečega poleg njega v plitvem udoru.

„Na levi. Da bi le kmalu zajeli sovražnikovo
desno krilo in ga popadli za njegovim hrbtom!
Premalo nas je; pametneje bi bilo, če bi bili po¬
čakali prvo gorsko brigado. Lej, lej, tu dirja že
druga ordonanca divizijonarja prosit podkrepljenja.
Če se umakne naše levo krilo preveliki sovražni
sili, moramo vsi v Jezero ali pa pod handžar."

Častniki so se vrnili k svojim vodom. Po
grmovju, po grčavih hrastičih je jelo strahotno
šumeti in vršeti; lub in perje, odstreljene veje so
padale na tla, mrke preteče sence so legale na
griče, in od Jezera sem je sunkoma pihala plašna
sapa. Od onostranskih hribov so odmevali ža-
lobni jeki.

Bilo je proti eni. Okrogli, gosti oblaki smod¬
nikovega dima, lesketajočega se sivo in belo, so
se dvigali, viseli v vzduhu in se zlivali v meglen

118

zastor. Tajinstven mrak je osenčal bojišče. Od
otemnelega neba so padale prve velike kaplje. Vo¬
jaki so komaj razločevali muho na puški; njih
streljanje je ponehavalo. Viharen dež se je usul
iz hudournih oblakov, kakor bi jih bila presekala
velikanska sablja. V malo trenutkih so bili bojev¬
niki do kože mokri. Sovražna granata je padla
pred lajtnantove roje, toda ni se razpočila v pre-
mehčani zemlji.

Naposled je solnce posvetilo skozi razkosano
oblačino, in ujasnilo se je nebo; pogosteje so zopet
pokale puške in grmeli kanoni. Izza smodnikovih
megla je videl lajtnant skozi daljnogled na vsej
sovražnikovi vrsti rdeče ognjene toke ter slišal
grozen grohot in zategle krike: „Allah il Allah!
Allah il Allah!" Rdeči in zeleni prapori s polu-
meseci in konjskimi repi so vihrali v vetru. Tuintam
je zamahnila oborožena roka nad nasipom, izginila
pisana povojnica za njim, in odnesli so ranjenca
nazaj. Vedno gosteje so žvižgale krogle nad po¬
ročnikovo glavo in se zarivale blizu njega v
mehka tla.

Naenkrat se je zvalil vojnik pred njim na
hrbet. Krogla ga je za dela nad levo oko. Noge so
se mu nekajkratov hitro skrčile, in že je iztrepetal.
Poročnik je spoznal onega mehkoličnega infan-
terista, ki je zjutraj izgubil lopato. Tu je ležal
nepremično s pokojnim izrazom na obrazu, očrne-
lem od smodnika. Ledeno mrzlo je preletelo po¬
ročniku hrbet. Opazil je, kako se mu trese roka.

119

Ali je bil to smrtni strah? Hitro je obrnil pogled
od ubitega in vzdignil glavo s kljubovalnim po¬
nosom.

Mislil je na domovino, na Kras. Srce mu je
utripalo burno; gomzelo mu je po vseh živcih.
Kadar so pokale puške sosednih oddelkov hitreje,
sta mu rastla samozavest in pogum; kadar pa je
streljanje ponehavalo, se ga je iznova loteval mučni
nemir.

Proti trem so se pomikale poslednje reserve v
bojno vrsto. Druga in tretja stotnija je hitela z nasa¬
jenimi dolgimi bajoneti po nevarnem potu pomagat
levemu krilu, ki so ga ljuto napadali hrabri vstaši.

„Prvi vod v roj! Drugi v podporo!" je ukazal
stotnik, majhen čokat mož s svetlosivimi očmi,
rjavo brado in orljim nosom; pokazal je smer s
sabljo.

„Rojna vrsta! Vod za mano!“ je kričal poročnik
Josip, skočivši pred vojake in jim velel s sabljo
vsaksebi. Roji so se razdelili in hiteli naprej za
bližnje zakrilje. Lajtnant je pokleknil dvajset korakov
za njimi na tla.

„Streljaj! Cilj sovražnik! Šeststo!" je vpil.

Od gorske baterije je grmelo venomer in po-
tresala se je zemlja, podrhtavali so zrakovi.

Izkušal je, da bi mislil na kaj drugega nego
na kri in nevarnost, ali ni se mu dalo. Z vsiljivo
živahnostjo se mu je vračala domneva, da bo padel.
Mučila ga je strašna razburjenost. Zbudila se mu
jc neukročena, strastna želja, da bi zagrabil puško

120

in streljal z infanteristi vred. Krogla se je zarila
dva komolca pred njim v zemljo in mu brizgnila
blata in osmojene trave v obraz. Precej potem je
prižvižgalo nekaj svetlega po zraku, padlo komaj
petnajst korakov pred rojem na tla in se sukalo
kakor vrtavka. Tenak bel dimček je preteče sikal
in se kadil iz granate. Nehotoma je legel lajtnant
na tla in zamežal. Zdaj je zablisnilo, počilo, streslo
tla in zagrnilo vse v gost dim ... Vojaki so se nor¬
čevali ; nihče ni bil ranjen. Vroče cevi njih pušk
so se svetile v solncu; srditi obrazi so jim rdeli
od razburjenosti, bojaželjnosti, razkačenosti, bes¬
nosti. Kakor prežeči levi so ležali tu in držali
kazalec venomer ob puškinem jezičku, vsak čas
pripravljeni na moritev.

Tedaj mu je prišlo povelje, naj pritisne zopet
naprej. Pred roji je bil gorski travnik, širok okolo
dvesto korakov, brez zaklona.

„Torej zdaj!“ si je mislil poročnik. Ljudje so
vzdigali glave in gledali nazaj. „Torej zdaj . . .
da . . . gotovo!"

Z jasnim močnim glasom je velel vojakom,
naj nehajo streljati. Moštvo je ponovilo ukaz z
divjimi, hripavimi klici.

„Naprej!“ je kričal in skočil pred vod. Zdelo
se mu je, da je komandiral to drug, tujec. Srce
mu je utripalo do vratu, ustni koti so mu drgetali,
oči so mu plamtele.

Piščalke so zapiskale; voditelji rojev so vstali
in dirjali z upognjenimi životi naprej; dolge nož-

121

niče bajonetov in sabelj so žvenketaje bile ob stegna;
patrone so ropotale v patronjakih. Nekaterim vo¬
jakom je trepetal čuden, blazniv smehljaj okoli
odprtih ust.

Slišal je hitro sopihanje za sabo. Nekdo je
zaukal, in drugi so vriskali za njim. Kakor omočen
po opojni pijači je hitel dalje. Bobni so ropotali,
žvižgale so krogle, grmeli topovi. Prinesli so ra¬
njencev mimo. Ni se menil več za njih stok, tožbe,
kletve, škripanje z zobmi. Na desni, na levi so
prodirali drugi vodi, druge stotnije. Junaški Bošnjaki
so ležali na tleh z zdrobljenimi kostmi in krvavečim
mesom, s srepimi, oteklelimi očmi. Zadaj je slišal
vodnika kričati, ali ni ga razumel in pogumno
vihtel svetlo sabljo visoko v zraku. Naenkrat in
kakor toča so se usule krogle.

Kar je začutil pod prsmi udar in nekaj vro¬
čega. Onemogla roka mu je padla ob stran in
spustila sabljo; zdelo se mu je, da se mu umi¬
kajo tla pod nogami. Opotekal se je, kolena so
se mu šibila: truden se je zgrudil na tla. Pred
očmi so mu plesale škrlatastordeče luči, po ušesih
mu je šumelo in bobnelo. Iz rane je tekla temno¬
rdeča, kadeča se kri in lila v travo.

Bataljonski pribočnik je prihitel k njemu, mu
zavezal rano z vojnim pasom in ga rešil iz svin¬
čene toče. Sanitetna patrola ga je položila na no¬
silnico in ga odnesla oprezno v ozadje. Velikansko
breme je čutil na malokrvnih možganih. Kaplja za
kapljo je curela izpod obveze, v naglici narejene

122

za silo. Trudna zaspanost ga je osvajala, oči so
mežale. Hladan veter mu je usmiljeno poljubljal
vroči senci. Nosilci so se ustavili in počivali pod
košato bukvo.

Ranjenec je dvignil glavo, pogledal naokoli in
poizkušal govoriti; težko je ubogal jezik.

„Kaj je to?“ je vprašal jecljaje.

„Naši kriče „Zivio!“, gospod lajtnant!" je od¬
govoril blesiran narednik, ki je dohitel sanitejce.
„Ni jih boljših junakov, kakor so Kuhnovci! Hrvatje
so prišli pomagat o pravem času. Vstaši beže.“

Ponesli so ga dalje po razteptanem, razritem
svetu, kjer je razsajal predkratkim ljut boj. Povsodi
so ležali mrtvi sovražniki, razmesarjeni, z izbulje¬
nimi, besno zaobrnjenimi očmi, s široko odprtimi
očrnelimi usti, ki so navidezno kričala, z raz¬
trganimi prsmi in razbitimi čeljustmi, v oblekah,
obrizganih s krvjo in z možgani. Povsodi so se
svetile krvave mlake z mastnim oljnatim svitom.

Se enkrat se je poizkusil vzdigniti, ali takoj
je omahnil nazaj in čutil v dobrodejni brezželjnosti
irr brezvoljnosti le, kako se globlje in vedno globlje
potaplja v neizmerne škrlatne temine.

Drugi dan proti večeru so počasi, počasi pre¬
peljali vzdihujoče ranjence skozi tabor v zasedeno
mesto. Poročnika Josipa so popadali in zvijali silo¬
viti krči. Z žarečimi lici in potnim čelom je ležal
v zapuščeni turški hiši z ranjenim častnikom strel¬
skega bataljona na široki klopi, postlani z odejami.
Ob strašnih popadih je vselej poklical svojega slugo

123 .

in se ga oklepal, kakor bi iskal edine rešitve pri
zvestem prostaku - rojaku.

Tovariši so ga poslednjikrat obiskali lepega
jutra, preden so odrinili proti Travniku.

„Zame je vse pri kraju," jim je dejal. „Niti
juhe ne morem uživati več."

Slabotno jim je stiskal roke in žalostno gledal
s svojimi udrtimi, nemirnimi očmi za odhajajočimi.

Kmalu nato je slišal enakomerne težke korake
in vojaško godbo; glavni oddelek divizije je ko¬
rakal proti Karavlji gori. Razposajeno in izzivalno,
doneč in bučeč so se razlegali močni glasovi vesele
koračnice, da so se tresle stene, in da je odme¬
valo od bližnjih gora. Poročniku Josipu se je sto¬
rilo inako; šiloma je zadrževal solze.

„Nikdar se ne vidimo več!" je vzdihnil. „Z
Bogom!"

Umrl je po dolgih mukah; uresničila se je
njegova zla slutnja.

124

Zaspane.

M očeradov Nace je bil že po rojstvu čudno
bitje. Rodil se je namreč 29. februarja; ob¬
hajal je torej svoj rojstni dan le vsako
četrto leto. Vsako drugo dete zajoka na glas, ko
pride v to dolino solza in gorja; Nacek pa se je
držal modro in spal venomer, da so ga komaj
mogli hraniti z mlekom domače mavre.

Nekateri sovaščani so trdili, da je bila ta kra¬
vica velepomembna za Nacetov značaj. Mavra se
je namreč odlikovala vse žive dni s krotkim, mir¬
nim vedenjem in z lenokrvno zaspanostjo. Nikdar
ni vzdignila svojega repa kravjega, da bi po ne¬
marnem zbezljala in delala zgago, ampak spodobno
se je pasla ali pa dostojno prežvekovala v sijajen
zgled vsem razposajenim kranjskim kravam, junicam
in telicam.

Drugim sosedom pa ona trditev ni bila po
volji; pobijali so jo, češ, da bi morali biti potem
tudi vsi Nacetovi bratje podobni zaspanci, saj so

125

tudi oni pili mavrino mleko in se vendar niso
nalezli nobene goveje modrosti in goveje poniž¬
nosti, ampak so bili neumni in divji kakor voleje
in se včasi zgolj za zabavo dregali med sabo s
pipci in vilami med rebra.

Bodi temu že, kakor hoče — resnica je, da
se je najmlajši Močerad vrgel po zaspani kravici.
Dočim so drugi vaški paglavci skakali kakor ob¬
sedeni po vasi in po pašnikih, se veselo lovili in
bridko pretepali, kričali na vse grlo in pridno trgali
kratke hlače, dočim so Nackovi vrstniki tako srečno
uživali zlata leta prve mladosti, je čepel dremavi
debeloglavi modrijan na peči in spal, spal, spal.
Le malokdaj je zašel med tovariše, ker se mu je
zdelo njih življenje preburno, in pa ker so ga
vselej nabili za vsak nič.

Se je prodajal platno, ko so ga dali oče k
neomoženi teti Neži; tam naj bi se Nacek vglobil
v vse skrivnosti pastirske umetnosti. Na paši je
sicer večkrat zadremal, in tetine krave so mu ušle
zdaj v ajdo, zdaj v turščico; toda on je znal stvar
zasukati vedno tako, kakor bi bile ušle krave drugih
pastirjev v škodo. In potemtakem so bili drugi
tepeni, on pa je hodil nedotaknjen na peč spat
spanje pravičnega. Na ta način, z izgovori, si je
bistril tudi um, in mozoljasta teta ga je imela
zmerom rajša in ga vselej hvalila očetu, kako je
priden in miren, miren! Zadovoljen, brez bolečin
je pastirčeval in spal, spal, spal.

126

Stara Neža pa je kmalu umrla in volila Nacku
malone ves imetek. Tega je bil njegov oče silno
vesel. Že odnekdaj bi bil dal rad študirati vsaj
enega svojih sinov, pa ni imel denarja; vrhutega
so bili njegovi dečki taki kajoni, da bi bili go¬
spodom profesorjem v večen strah in nevarnost.
Tedaj jo je mahal oče Močerad grdega popoldne
v Ljubljani po Starem trgu in slišal, da je pred
njim rekel gospod gospodu: „Le meni verjemi,
uradniki v naši pisarnici ne delajo nič drugega,
ampak samo dremljejo in spe!“

Teh krilatih besedi se je domislil stari Močerad
zdaj po sestrini oporoki.

„Sapramiš!“ si je dejal, „zdaj ga pa le dajmo
študirati fanta! Kdo pa zna bolje kimati in dremati
ves božji dan, kakor naš Nacek! Fant je kakor
rojen za gosposko službo; dobro se mu bo godilo,
prav dobro in še meni ho kaj pomagal pa bratom!"

Nacek je bil takoj zadovoljen z očetovim skle¬
pom, najbrže zaradi tega, ker so mu rekli, da bo
mogel spati, kolikor bo hotel, kadar bo velik gospod;
če bi pa ostal na kmetih doma, bi moral zgodaj
vstajati, trdo delati in naposled še črn kruh jesti.

Priromal je torej na ljubljansko gimnazijo.
Najlepši red je imel vselej v vedenju, drugače pa
same rake, da je komaj, komaj še „zdelal“. Sedel
je navadno v zadnji klopi in zadremal ob vsaki
količkaj ugodni priliki. Počitnice pa je vse pre-
spaval doma, pozimi na zapečjaku, poleti pa na


127

senu. Tako je šlo do konca sedme šole, in vsi so
ga bili veseli. In njegovi divji bratje so ukali bolj
na tiho, kadar so fantovali blizu zaspaneta.

Zdaj pa se mu je jela siliti v mirne sanje
črna pošast mature. Pobrisal jo je na manjšo gim¬
nazijo. Vedel je, da se bo moral tam prav toliko
ali še več učiti kakor na velikem zavodu, vedel je
pa tudi, da bo vsled lajše kontrole bolj prisiljen
na redno delo. To leto je spal mnogo manj, shujšal
je strašno — toda naredil je zrelostno preizkušnjo.

„Kdo bi bil kaj takega pričakoval od mleka
krave mavre?“ so se čudili vsi sosedje. „To je pa
že več kakor čudno!"

Ko je prespal velike počitnice, jo je mahnil
na Dunaj. Našel je nizek, ozek in teman kabinet,
kjer se je dalo izvrstno spati. Zjutraj je dremal
pri predavanjih, po kosilu pa je šel takoj ležat in
smrčal v svojem brlogu do mraka. Za večerjo si
je skuhal mleka, se šel izprehajat, da se nekoliko
oddahne od počitka, in kmalu zopet legel spat.
Njegovi tovariši so pridno hodili po mestu, si ogle-
davali zbirke pa znamenitosti in opazovali burno
vrvenje svetovnega mesta, biljardirali in tarokali
— Močeradov Nace pa je ležal doma na suhem
pa na gorkem in ni trgal niti obleke, niti obuval
in tudi kuril ni nič. Izvedel je, da je v vseuči-
liščni knjižnici dobro zakurjeno, in je hodil poslej
dremat večkrat tudi tja, kadar ni bilo pregrdega
vremena. Ni pa delal tako kakor drugi smrčulji,
on ni hrkal tako grdo, ampak lepo rahlo je smrčal

128

mladenič, da se je slišalo, kakor bi krotak veter
igral svoje simfonije po jesenskem listju.

Tako je izhajal s tridesetimi goldinarji na
mesec; vendar prekmalu je jela giniti dediščina
po teti Neži.

Od doma ni mogel pričakovati ničesar. Obesil
je študije na klin in se šel ponujat odvetnikom za
pisarja. Obletal je pol notranjega mesta; že mu je
ugašal up. Grozno je bil zaspan, ko je čakal v
drugem nadstropju v čakalnici advokata dr. Feucht-
manna.

Ta gospod je iskal v novinah spretnega pisarja
pa stenografa. V čakalnici je bilo vse polno kan¬
didatov za to imenitno službo. Drug za drugim
se je šel predstavljat, odvetnik pa je odklonil vsa¬
kega. Skozi vrata je slišal utrujeni Nace Močerad,
da hoče imeti gospod tihega in mirnega „sotrud-
nika“, ki ni čisto nič nervozen, ker je on sam tako
nervozen, da ne more poleg sebe trpeti nobenega
količkaj razburljivega človeka. Nace pa je ponižno
ždel na stolu, dremal pa kimal, kimal pa dremal,
in debela glava mu je lezla vedno niže v naročje.

Vsi prosilci so odšli, le Nace Močerad je še
čepel v kotu na svojem sedežu in spal, spal, spal.
Naposled je prišel odvetnik skozi čakalnico, hoteč
domov. Tedaj je zagledal spečega mladeniča na
stolu, ga zbudil in glasno vprašal, kaj želi.

Zaspane ga je debelo pogledal, zinil pa ni no¬
bene. Dr. Feuchtmann ga je vprašal nato, če ne¬
mara hoče prevzeti službo v njegovi pisarnici.

129

9

Nace je samo pokimal in mirno zazehal.

„To je moj mož!“ si je mislil odvetnik in ga
sprejel.

Nace Močerad dremlje lahko mnogo, ker razen
v gotovih rokih ni popoldne skoraj nič dela, in se
stari odvetnik ne briga dosti več za svojo pisarnico.

Potemtakem se torej oče Močerad lahko ba¬
hajo, da počiva njih sin na Dunaju lahko več,
nego vsi vaščani doma, in da je še plačan za to.
Presrečni Nace pa v božjem strahu upa, da bo
ondukaj še nekatero leto mirno, prav mirno spal,
spal, spal.

130

Večni snubač.

I me mu je bilo kaj blagoglasno: Lilijanovski. Toda
ljudje so bili prejkone preleni, da bi ga izgo¬
varjali popolnoma od konca do kraja. Veči¬
noma so mu odsekavali ves rep; ostal je navadno
le Lil.

Okrajšani gospod Lil je bil čudak prve vrste.
Vse na njem je bilo polno skrajnosti in neverjet¬
nosti. Ime mu je bilo tako dolgo, da bi bilo s
posameznimi deli čezinčez zadovoljno troje mož ;
Lil pa je bil tako kratek in droban, da skoraj ni
bil vreden nobenega imena. Le roke so mu bile
razvite jako močno. Star je bil, vse lase je imel
že sive, pa se je nadloga vedno ženil pa le ženil
in oprezoval za najmlajšimi gospodičnami. Sveta
je imel precej pa še lepega in plodnega, in vendar
je izhajal komaj, komaj, zakaj letal je prerad okoli
sodišč in se tožil pa pravdal za vsako rjuho zemlje,
dasi so gledale njegove modre oči tako dobrotno
v svet. Gospod ni bil in ni bil kmet; nekateri so

131

9 *

ga zmerjali »gosposkega kmeta", drugi »kmečkega
gospoda" ali pa samo »barona", kar mu je delo
posebno hudo. V hlev in na polje je hodil v rjavi
suknji salonskega kroja in gnoj je pomagal kidati
v manšetah. Bil je priznan ud človeške družbe
in vendar ni bil ustvarjen dočista po božji podobi,
zakaj na vratu pod osivelo brado, razčesano na
dve natanko enaki polovici, se ga je držal brahor.
Bilo je torej res nekaj posebnega na njem.

Hotel je na vsak način imeti nobel in prav
mlado nevesto; biti bi ji smelo kvečjemu štiriin¬
dvajset let. Gospodične daleč naokoli so ga poznale
vse in se mu smejale, on pa je kakor slep sanjaril
le o gosposki mladenki, dasi ni imel nikakršne
prave izobrazbe in je znal brati pa pisati komaj
za silo. Jako jako rad je vabil k sebi gospodo,
staro in jaro. Vendar se je ugladil tudi med njo le
malo; naučil se je par puhlih fraz in poklonov,
med njimi zlasti presladko reklo: „Ich kiiss’ die
Hand!“, ki ga je pa možakar popravljal v: »Kisti-
jont!" Sicer pa je ostal zmerom stari trdi kmet
navzlic cilindru in salonski suknji.

Zenit se je vozil malodane vsak praznik in
vsako nedeljo ob lepem vremenu. Njegova priletna
konja sta imela vsak svojo posebnost; prvi je bil
na levem očesu slep, drugi pa je šantal z desno
zadnjo nogo. Oba sta se odlikovala po hvalevrednem
krotkem značaju in se nista prenaglila nikoli nikjer
niti na najgladkejši cesti; obstala sta mirno, pa¬
metno, kadar se je voz z vinjenim hlapcem in

132

gospodom vred prekucnil ob kupu cestnega kamenja
ali ob ogalu. Kočija se je zibala na neznansko
visokih kolesih, in na njej je bilo prostora zadosti
dvema količkaj miroljubnima družinama. Zgodo¬
vinsko izobraženi notar v bližnjem mestecu je trdil,
da jo je pozabil na Kranjskem visok častnik, eden
izmed Francozov, ki so gospodovali začetkoma
prejšnjega stoletja v naši domovini. Resnici na
ljubo pa je treba popraviti to grdo zmoto. Na vsej
kočiji ni bilo namreč nič prvotnega več; bila je
tolikokrat popravljena in skrpucana z vedno novimi
zaplatami od usnja in drugimi nadomestnimi deli
od železa in lesa, da je ostala od vse prvotne
zgodovinske prelepote in znamenitosti le še oblika.
Gospod Lil se ni prav nič brigal za to. Svečano
je sedel v kočiji; in lepo ga je bilo videti praznično
ocilindranega in oblečenega v črno salonsko ob¬
leko, ki pa je s svojim nerodnim krojem izdajala
na prvi pogled, da je niso delali ne na Dunaju
ne v Ljubljani.

Lepo polagoma si je nabral gospod Lil dično
število nežnih košar. Vendar pa nikakor ni odnehal
snubačiti.

Ko mu je bilo oseminpetdeset let, takrat se
je motal okoli osemnajstletne svakinje trgovca Lota.
Gospodična Marička je bila jako dražestna in ljubka,
kakršne so vobče osemnajstletne Maričke skoro
brez izjeme. Znala je tudi še užitno kuhati, pravilno
šivati in neznansko milo popevati; včasi seveda je
povzdignila glas malo previsoko, zato je pa drugi-

133

krat zacvilila zopet malo prenizko. Tudi risati je
znala Marička, pa same cvetlice in pa — Otelijo
z razpuščenimi lasmi, ki jih je naredila vsakikrat
tako lepo, kakor bi bili izrezljani iz najboljšega
lesa. Ofelijin nos pa je imel posebno mnogo lese¬
nega na sebi. Toda na vse to si Marička ni do¬
mišljala prav nič, ker si je domnevala njena bistra
glavica, da znajo druga dekleta peti in risati še
lepše. Ponižna je bila res, in menda že zaraditega
ji bodo odpuščene kdaj vse prenizke, previsoke in
prelesene pregrehe.

V mlada dekleta zaljubljeni gospod Lil jo je
bil zagledal milega pomladanskega dne, ko je
sadila na vrtu rožice, pisane in bele. In ugajala je
njegovim očem.

Kmalu je začel s svojimi resnimi nameni siliti
v Lotovo hišo in nosil Marički rožic, pisanih in
belih.

To je trajalo takole dva meseca. Nato pa je
oblekel bridko salonsko suknjo in brezobzirno za¬
snubil gospodično Maričko.

Deklica pa mu je dala košaro, lepo, že dolgo
pripravljeno košaro — in svojo najnovejšo Otelijo
s posebno lesenim nosom. Razodela mu je grenko
novico, da se je prav včeraj, v soboto, zaročila s
sodnim pristavom. Povabila je gospoda Lila na
svatbo.

Gospod Lil je ves presenečen zaploskal z de¬
belima mogočnima rokama tako na glas, da je
nežna gospa Lotova skoraj omedlela, ker je mislila,

134

da se je ustrelil nesrečni snubač. On pa je zmirom
vteknil dragoceno podobico v žep svoje salonske
suknjetja zadaj k robcu in obljubil, da pride vse¬
kakor na svatovanje. In res se je točno pripeljal na
ženitvo vanje.

„Vidite, ljubi moj,“ je dejal po poroki starejšini
Planincu, bradatemu majhnemu možu z veliko
plešo, „tale Marička bi bila lahko dobila mene,
pa je vzela takega — takega mladeniča! Kistijont!"

„To je res žalostno, gospod Lilijanovski!" mu
je prikimal potuhnjeni možic. „Vsaka druga bi
zahvalila Boga do komolca, samo če bi jo hotel
tak mož, kakršen ste vi! Pa kaj hočemo? Mlade
dame najrajše jemljo neizkušene fante, ki še pojma
nimajo o resnobi življenja!"

„Prav dobro ste jo ugenili," ga je pohvalil
gospod Lil. „Stavim kaj, da Maričkin ženin še nima
niti vseh zob ne! Dandanes se može in ženijo sami
otroci! Ti nemarni svet ti! Za pet ran božjih, kam
pa pridemo?"

Na drobnem, resnem obrazu se mu je pojavil
izraz usmiljenja. Marička je imela namreč objokane
oči, kakršne ima po stari slabi navadi vsaka srečna
nevesta.

„Zdaj se naj le joka, reva!" jo je pomiloval
gospod Lil. „Zdaj je že prepozno!"

Menda zgolj od sočutja se je gospod Lil izmed
vseh gostovanjščakov najbolj nalezel vinca. Njemu na¬
sproti je sedela gospodična Milka, ki jo je cenil izku¬
šeni snubač kvečjemu na dvajset let. Bila je hčerka

skope posestnice na Rovticah. Tudi Milka mu je bila
kmalu všeč. Smejala se je venomer; bila je vedno
Židane volje kakor neoženjen vrabec. Gospod Lil
jo je gledal debelo, in potemtakem mu je vitka
deklica brez težave smuknila v srce.

Odzdaj se je Lilova častitljiva kočija večkrat
ustavila na Rovticah; stari snubok se je ves za¬
ljubljen motal okoli mlade Milke. Materi skopulji
se je prikupil s tem, da ji je prodal par volov prav
poceni. Živahna hči se je imenitno zabavala z njim
in ga veselo vlekla in navijala. Znala ni ne risati
ne po klavirju brenkati: bila je nepokvarjena kra¬
sotica. Navzlic temu ga je imela hudo za duraka.
In šel ji je na led, še preden je prikimala zima.

Krasnega nedeljskega jutra si je dal črno ob¬
leko izkrtačiti posebno lepo, se popeljal na Rovtice
in sprožil besedo o ženitvi.

Navihana Milka se je snubcu sramežljivo namu-
zula in mu naznanila, da je še mnogo — premlada
za pod teški zakonski jarem!

Gospod Lil ji tega ni zameril prav nič. In ker
se je čutil takorekoč vedno mlajšega, je sklenil
trdno, da ji ostane zvest, akotudi bi mu bilo treba
čakati še par let. Čakal je torej in dočakal, da je
hudomušna Milka vzela mladega živinozdravnika.
Tudi ona je povabila starega častitelja na ženitnino.

Lil se je zopet zavzel in zaploskal z velikima
rokama tako močno, kakor da bi se bila razpočila
ekrasitna bomba. Vendar je obljubil poredni Milki,
da pride na pir, pa naj bi padali iz oblakov sami

136

bramorji. In res se je pripeljal na ženitvovanje in
prav nič se ni držal kislo.

„Za pet ran božjih! To je pa več kakor čudno!"
je nagovoril po poroki gospoda Planinca. „K Milki
sem prišel prekmalu, k Marički pa prepozno! En
sam dan prepozno! Kistijont! Ženske pa le nimajo
nobene sreče z mano!"

„Je že taka!" ga je tolažil gospod Planinec.
„Zelim vam, da pridete prihodnjič o pravem času.
Manjka se deklet!"

Gospod Lil je zamahnil z roko po zraku in
naredil tak veter, da bi bila sapa kmalu odnesla
povabljenega krojača Nitko v stransko sobo. Med
veselimi najbolj vesel, se je smejal za vsako ma¬
lenkost do solza, se tolkel po kolenih in držal za
baršunasti telovnik. Kajpada je pil bratovščino z
vsemi in si natovoril posebno prelestno ženitvo-
vanjsko opico.

Prav blizu gospod Lilovega posestva je imel
zdravnik iz glavnega mesta vilo in precej sveta.
Lil se je tikal kot dober sosed seveda že izdavna
z doktorjem, saj z bratovščino ni prizanašal ni¬
komur.

Doktor je imel dvoje hčera. Komaj je dosegla
starejša sedemnajst let, že se je požuril črno ob¬
lečeni gospod Lil in povprašal zanjo.

Oče hčeri ni omenil niti besedice, je pogostil
gospoda Lila z vinom in ga pridržal pri obedu,
dokler se snubač ni natrkal tako, da so ga morali
nesti v njegov voz.

137

Gospod Lil se je drugi dan čudil sam sebi,
ko ni vedel, ali je že zaročen ali ne! Da bi se
rešil skelečih dvomov, se je popeljal drugo nedeljo
iznova k zdravnikovim.

Pa ni bilo nikogar doma! Doktorjevi so se
vrnili v mesto. Potrpeti je moral do drugega po¬
letja; v mesto ni maral.

Naslednje leto pa je podarila zdravnikova hči
svoje srce inženirju, ki ga gospod Lil ni bil videl
svoje žive dni in torej tudi ni mogel piti z njim
bratovščine.

Povabili ga niso niti v svate! To se mu je
zamerilo. Odslej ga ni bilo več k doktorjevim, dasi
je bila tam mlajša hčerka prosta.

Več let pozneje je srečal gospod Planinec Lila
v Ljubljani.

„0 — gospod Lilijanovski, dober dan!“ ga
je pozdravil. „ Veseli me, da se vidiva spet po
tolikem času!"

„Kaj ?“

„Dober dan, gospod Lilijanovski!" je zakričal
Planinec.

„Aha! Dober dan! Kmalu vas ne bi bil spoznal."

„Drugi časi, drugi ljudje!"

„Kaj?“

„Casi se izpreminjajo, in mi se izpreminjamo
z njimi!" mu je vpil Planinec na uho.

„Aha. Vse se izpremeni. Je že res. Ali že veste,
da se ženim tukaj — v Ljubljani? Na kmetih ni

138

nič primernega zame. Našel sem lepo gospodično,
fino, izobraženo! Kistijont!“

Gospod Lil si je poljubil konce prstov in za¬
žvižgal občudovalno.

,,Čestitam vam najprisrčneje!“ je dejal Pla¬
ninec na glas.

i.Kaj ?“

„Rekel sem, da vam čestitam. Če-sti-tam!“

„Aha. Hvala lepa! — Ime ji je Milena."

„Lepo ime, pa res!"

„Kaj?“

„Pravim, da je Milena lepo ime."

„Aha. O saj vas slišim prav dobro, nikar ne
razgrajajte tako!"

„Ali ste že zaročeni, gospod Lilijanovski?"

„Lepa je res in izobražena, samo že bolj pri¬
letna, štiriindvajset . . . veste, ljubi moj!"

„Koliko jih pa štejete vi?“ je zatrobil Planinec.

„Aha. Petinšestdeset! Najlepša leta! Najlepša,
popolnoma zrela moška doba!"

„Bog vam daj dočakati vsaj zlato poroko!
Klanjam se!"

— Mesec pozneje je zvedel gospod Planinec,
da se je poročila zala Milena s profesorjem. Go¬
spod Lilijanovski pa še vedno ponuja gospodičnam
svoje večno mlado srce.

(59

139

Sramežljivi Jazon.

do da je bil tisti junak, ki je romal po zlato

runo v Kolhido, je vprašal nekoč profesor

grščine in nenadoma poklical Janeza Zelka.
Učenec ni bil pazil in je vsem v viharno veselje
odgovoril, kar so mu prišepetavali poredni sošolci:
„Janez!“ Posihdob so ga imenovali dični tovariši
v zameno le „Jazona".

Imel je vodenomodre, kakor precejene oči,
izbuljene in plašne. Veka in obrvi so mu bile redke,
kratke, belorumene, komaj vidne, tako da v po¬
gledu ni bilo nikdar nič izrazitega. In ponižen je
bil Jazon, skromen in pa tako neznansko sra¬
mežljiv, da ga je bilo celo sram te nesrečne po¬
nižnosti, te nadležne skromnosti, te neotresne
sramežljivosti. Rdečica ga je oblila od vratu do
vrha čela za vsak nič in nič.

Preden je udaril šenklavški zvon trikrat pred
osmo uro zjutraj, je stalo že vse polno mladih
učenjakov pred hramom učenosti, pred staro gim-

140

nazijo. Osem ali devet iz Jazonovega razreda jih
je bilo, ki so se zdeli vredni drug drugega, da
kritizirajo absolutistično banovanje nekaterih nepri¬
ljubljenih gospodov in pravtako nepristransko hva¬
lijo koristno delovanje drugih, ki so si bili znali
pridobiti naklonjenost strogih mladih kajonov. Bledi
Jazon se je vselej pohlevno, skoraj v zadregi bližal
temu prevzvišenemu krogu in v svoji preslegasti
suknjiči ponižno obstal zadaj.

Tedaj je mignil elegantni Jamnik, in vrsta se
je odprla tudi Jazonu; včasi ga je pa tudi kdo
prijel za laket in ga rahlo porinil med njih sredo.

„Servus! Na zdravje!" so ga pozdravljali s
posebno prijaznostjo. Zakaj ob njegovih prepara-
cijah in nalogah je živelo v idealni slovanski vza¬
jemnosti malodane dvoje sosednih klopi kakor
družina ene misli in krvi.

„Na zdravje!" je tiho odzdravljal Jazon s po¬
vešenimi očmi. Tu je stal prihuljen, poslušal njih
modrost. Če ga je kdo pogledal, se je smehljal,
zardeval in se veselil, da sme molčati; dasi je bil
mnogo bolj nadarjen nego drugi vsi skupaj, se
vendar nikdar ni predrzni! nikomur oporekati naj¬
manjše stvarce, kaj še, da bi zagovarjal drugačna
načela.

Nosil je težke, podkovane škornje, pa ga vendar
skoro ni bilo slišati. Kako so ropotali in se podili
drugi z odličnim zaničevanjem dolgočasnih pravil
o lepem vedenju in se drevili po tistih lesenih
hodnikih in izjedenih stopnicah, zlasti mimo kon-

141

ferenčne sobe! Tam je marsikrat pokukala kakšna
bradata glava z bleščečimi očali izza vrat za be-
gotnim rojem divjih mane, ki so se, hvala Bogu
in pa lahkim nogam, vselej zadosti hitro poskrile po
razredih. Sramežljivi Jazon je pa stopical po prstih,
tiho kakor pravkar penzijoniran duh, ki namerava
v paradni rjuhi obiskati Vile za vesele praznike.

Pred poukom je stopil hudomušni Milavec
včasi za katedro in oponašal dobrodušnega raz¬
rednika: „Auf das gjegjebene Gluokncajhn begjebn
zih zemtlihe Silr dr Anštalt aus irn Lercimrn paru-
vajze und niht etuva rudeluvajze — niht lahn! —
in uvirdigr Haltung aus dem Licjalgjebajde. Es
uvere zer angjecajgt, das ... Zi, Jamnik, uvofon
habe ih zojebn gješprohn? Nuo? Rujig duort in
dr cuvajtn Bank! Niht ajnzagn! Ih her ales. Zen
Zi, Jamnik, uvas habn Zi den uvidr cu šuvecn
gjehabt? Ih uverde Zi uvegn Ruješterung und
Gajstesabuveznhajt ins Klasnbuh ajntragn und čuvar
oneuvajtrs. Stil! Zuonst uverde ih nuoh Uvidr-
zeclihkajt hincufign! Di Folgn uverdn Zi šuon zen:
Zi uverdn das Sulgjeld caln und unzere Anštalt
frlasn misn und uverdn Ir ungjecimndes Benemn
bald bitr berajn!“

Homerski smeh je zadonel po sobi. Vsi tova¬
riši so prosili Milavca, naj doda še kaj povrhu.
Jazon pa je tiho sedel v svoji klopi, kakor bi ga
bilo sram Milavčevega počenjanja; nič ni pomislil,
da je gospod razrednik svoje dni uganjal še vse
hujše burke.

142

Komaj so preplezali Jazonovi součenci kitajski
zid spodnje gimnazije, že se jih je lotila idealna
petošolska ljubezen.

Idealna mlečna ljubezen! Zlate kolajne bi bil
vreden mož, ki bi podal natančno psihologijo za¬
ničevane, zasmehovane petošolske ljubezni, edino
idealne bolezni na tem neidealnem svetu! Vreden
bi bil solidne zlate medalje, vsaj tako velike, kakor
tista skrivnostna skleda pred Mestnim domom, in
pa štirih pitanih binkoštnih volov, ki bi jo vlačili
za srečnim pisateljem!

Najprvo je popadla ljubezen Jamnika. Odkrito¬
srčni gospodek si je moral dati takoj duška in
pred šolo vsem součencem razodel sladko tajnost,
da je idealno zaljubljen.

„Kaj pa je to?“ je vprašal Jazon nekako
hlastno tam pred gimnazijo.

To je bilo prvikrat, da je vprašal tudi on kaj.
In precej ga je bilo sram. Povesil je glavo še niže.

„Hm, idealna ljubezen,“ je poizkušal Jamnik,
junak s presunjenim srcem, „to je, hm, to je lju¬
bezen, ki, ki..  . hm ..  .“

„Ta reč se ne da tako lahko opredeliti," mu
je pomagal Milavec. „Vendar mislim, da moja
razlaga ne bo preslaba."

Vsi so uprli oči v pogumnega tovariša, naj-
debeleje pa ga je gledal Jazon s svojimi precejenimi
vodenomodrimi očmi. Milavec pa se je odrezal
mirno:

143

»Idealna ljubezen je ljubezen, ki je pravzaprav
za nič, pa vendar ni od muh!“

Razen Jazona so se vsi namuzavali spričo take
definicije. Vendar se ji ni protivil nihče. Jamnik
pa jim je imenoval kraljico svojega srca: Milico.

In naenkrat so čutili vsi, da se jih je prijela
epidemična bolezen kar tropoma. Zaljubili so se
menda zgolj iz prijateljstva vsi do frizure v Jam¬
nikovo dulcinejo. Občudovali so jo od daleč pri
promenadnih koncertih v Zvezdi ali pod Tivoli in
se ji odkrivali s strastnim občudovanjem.

Le Jazon se je držal nekako hladno in pa¬
metno. In prav ta čudak je bil zaljubljen najhuje!
To so spoznali tovariši prav kmalu.

Milavec jo je ugenil prav dobro. Uživali so
ljubezen, ki je pravzaprav za nič, pa vendar ni od
muh! Raztopila se je kakor pisana milna pena,
ko so izvedeli, da je devetkrat nezvesta ljubica
Milica zaročena s človečetom, ki je že davno davno
izdelalo peto šolo in torej bržkone nič več ne ve,
kaj je idealna ljubezen!

Edino Jazonov balonček ni hotel razpuhteti!
Vedno lepši, vedno pestrejši se mu je zibal po
zrakovju, in Jazon je gledal debelo in sramežljivo
za njim . . .

Tovariši so pozneje noreli trumoma ali po¬
samezno še za marsikatero krasotico. Manjka se v
Ljubljani in sploh na Slovenskem pripravnih idealov!

Jazon pa kar ni mogel pozabiti Milice. Zvedel
je, da jo je pustil njen zaročenec na cedilu in vzel

144

drugo z obilnim drobižem. In Jazonov balonček je
plul le še bolj in bolj pisan in krasan po jasnih
višavah . ..

Opravil je maturo in šel z drugimi na Dunaj.
Poučeval je gosposke adute in vztrajno prežvekoval
trdopečeni pravoslovni komis. Obenem z Jamnikom
in Milavcem je naredil svoje preizkušnje in se
ponudil sveti pravici v službo. Onadva sta se po¬
ganjala za boljše mesto in sta ga tudi dobila. Sra¬
mežljivega Jazona pa so porinili daleč nekam v
zakotno gnezdece.

In vendar se je čutil tako srečnega, da bi bil
najrajši ukal ves dan, če bi se spodobilo ukati
sodnemu pristavu, ki je znan kot sramežljivi Jazon.
Milica je bila učiteljica v tem zapuščenem kotu.

Obedovat in večerjat je hodila v gostilnico.
Tam bi se ji bil lahko približal na lep način. Pa
je jedel rajši doma; bal se je, da ji ne bi postal
oduren. Po prvem obisku se je vedno iznova
pripravljal na poset, pa se le ni mogel ojunačiti.

„Kaj vraga pa misliš?" gaje pograbil Jamnik,
ko ga je privedla službena pot mimo tovariša.
„Ali si res še fant?"

„Kajpa,“ je odgovoril Jazon in zardel kakor
zmerjana petnajstletna frklja.

„A — to je predebelo!" je rentačil Jamnik.
„Jaz in drugi, vsi smo se odamili, samo ti žvirca
nam delaš sramoto! Jazon, resnično resnično ti
povem, to mi nikakor ni všeč! Napravi se črno
in potrkaj pri gospodični Milici! Slišal sem, da ne

145

10

bi dobil košare! Vsi ljudje te ženijo z njo. Pojdi
tja — bo vsaj eden izmed nas zvest petošolski
ljubezni!"

Jazon je obljubil, da se pokaže moža. Potem
pa je omecaval in odlašal in se pripravljal in na¬
meraval in zopet odlašal. Milica je čakala. Sra¬
mežljivega Jazona pa le ni bilo odnikoder.

In ko je prišel nekega dne premožen vlastelin
snubit Milico, je počil Jazonu idealni balonček.

Žalostni junak se je nasmehnil bolestno, ko
je zvedel bridko novico. In ta bolestni nasmeh mu
je ostal na licu za zmeraj.

Po službenih urah sameva po gostilnicah in
pije v najtemnejšem kotičku. Vsako četrtinko plača
posebej, da ne bi videl nemara kdo izmed po¬
znejših gostov, koliko je popil vsega. In že sega
tudi po brinovčku. Tako se je olilil iz sramežljivega
idealista — sramežljiv krokarček.

146

Petelinški pa Praznoslamski.

N a male kavke dan je prestoloval veleučeni
kritik gospod doktor Petelinški v vsi svoji
gloriji, v vsem svojem nedostopnem veli¬
čanstvu za pisalno mizo, obloženo s knjigami,
zvezki in rokopisi. Pisal je novo strupeno oceno.

Gospod Petelinški je imel veliko glavo pa
majhne misli. Njegov prevzetni obraz z jasno vidnim
pečatom neozdravne neumnosti je izražal nekaj
nestrpljivega, grizkega, škodoželjnega, zlobnega.
Včasi je pogledal z bedastimi čoravimi očmi v
prazni zrak, se nasmehnil zaničljivo, odurno in
kritikavkal dalje. Pisanje mu je bilo zgolj meha¬
nično opravilo; duh ni imel tu nikakršnega dela.

Obredel je bil dokaj sveta, videl in slišal
marsikaj znamenitega, ali prebavil je malo.

„Pošlji osla križem svet,
vrne se uhat ko pred!“

147

10*

Ta jedrnati pregovor ni pristajal izlepa nik
nikdar tako dobro kakor gospodu Petelinskemu.

V prejšnjih letih je hotel kar po vsej sili na
Parnas. Ker ni znal jahati, je lezel po vseh štirih
in ker je bil nezmožen kakor kopun, je vsak čas
blamiral Apolona, Muze in samega sebe. Najboljši
prijatelji so mu očitali: da je literarna maškara,
sicer lepo natančno sfrizirana in našemarjena po
tehniki zadnjega predpusta, vendar nezanimiva in
zoprna; da vse svoje žive dni ni imel niti toliko
izvirnih misli, da bi z njimi popisan papir odtehtal
pajčino; da se pretaka po žilah njegovih junakov
najcenejše črnilo; da je njegovo cvetje iz papirja;
da v velikem kupu njegovih plev ni nobenega zrna;
da je v njegovih spisih mnogo dima brez pravega
ognja; da so njegovi najboljši umotvori brez duše
in srca, brez krvi in soli, brez jesiha in olja; da
ima v njegovih trakuljastih zmašilih dolgčas mlade;
da so najboljše sredstvo bolnikom, ki ne morejo
zaspati in tako dalje brez pardona. Drug za drugim
mu je primazal krepko zaušnico. Kaj čuda, da so
se neusmiljeno oklofutanemu gospodu Petelinskemu
pretresli možgančki! Že prej nesijajni duhek se mu
je omračil zdaj popolnoma; lotila se ga je mega¬
lomanija, postal je domišljav kritik.

Bolna častihlepnost ga je gnala za vlogico, ker
ni mogel do vloge. O dolžnostih ocenjevatelja je imel
svoje posebno prismojene nazore. Njemu kritika ni
bila tista vzvišena prijateljica, ki posreduje med
občinstvom in pisateljem, opozarja bralca na skrite

148

lepote, svari pesnika spričo zabred. I kaj neki še?
Gospodu Petelinskemu se je zdelo vse to neumno.

„Kritik, delaj zase, samo zase!“ si je mislil.
„Glej, da bo narod občudoval tvojo učenost, tvojo
vsevednost! Enkrat pohvali, pograjaj devetkrat!
Delaj zgago, koder in kadar le moreš! Ocenjeva-
telja, ki ne zabavlja, ne spoštuje niti noben za¬
četnik. Zabavljaj torej, zabavljaj! Ali ni zabavljal
Borne Goetheju, da je mevža, suženjski priliznjenec
in diletant? Mar niso zabavljali Menzel in drugi
temu največjemu nemškemu pesniku, da ni noben
genij, ampak samo talentek? In kako je prevel
Heine rek: De mortuis nil nisi bene? — O živih
govori le slabo!"

Po takih načelih si je nateknil sam vase za¬
ljubljeni gospod doktor Petelinški, veleposestnik
praznih fraz, rumene naočnike zavidnosti in jel
pridno delati veter in vodo. Kar mu je nedostajalo
strokovnjaškega znanja in zdravega okusa, to je
nadomeščal z nesramno drzovitostjo in drzovito
nesramnostjo. Samega sebe vesel si je domišljal,
da je mnogo imenitnejši književnik, nego so bili
drugi resnično. Bil je preverjen, da se boje nje¬
gove graje tudi najbolj razuzdani pisatelji, kakor
da bi bila v njegovem črnilniku res sama smrto¬
nosna aqua Tofana.

Ril, razgrebal, rovaril je po temi kakor krt.
Kakor krt se je bal dneva, svetlobe, lepote. Nič
ga niso veselili pisani metulji, dehteče rože, sladki
slavci. Fanatično vztrajno je ril in ril po umazani

149

prsti. In kadar je srečno izpodril svoj kupček, si
je kadil sam sebi in pričakoval, da bo občudoval
ves svet njegovo krtino, njegove kisle kritikarikature.

Prej titularen pesnik, poslej titularen estetik,
je po pravici kmalu zaslul zaradi svojih dovršeno
konfuznih spisov. Marljivo je ponujal narodu zbirke
omlačenega, pogretega puhloslovja z ono vsiljivo
samozavestjo in samoljubnostjo, ki ne sluti in ne
čuti niti najmanj, kako je zoprna in ostudna.

Zaeno pa je očitno in med vrstami genljivo
hvalil svoje nevenljive zasluge. O — kakšni reveži
bi bili Slovenci, ako ne bi imeli tako imenitnega
književnega veščaka, kakršen je gospod doktor
Petelinški! In kakšni siromaki bi bili šele slovenski
pisatelji brez njegovih strogih ocen in razprav! Od
same nadutosti in ošabnosti bi popokali kakor ona
napihnjena žaba v basenci. Gospod Petelinški je
tisti previdni regulator, tisti koristni zavor, ki za-
branjuje, da leposlovni mešani vlak ostane zvest
priljubljenim starim zamudam in ne zdrči kam na
nevarna tla. O vsem tern ni nihče preverjen tako
živo nego gospod Petelinški sam.

„Pa smo ga!“ je vzkliknil in odložil pero.
Stekel si je bil novo nevenljivo zaslugo: zopet je
razocenil, razdelal in razkavsal nedolžno literarno
žrtev.

„To smo ga!“ je mrmral zadovoljno. „Med
Nemci in menda tudi drugod je lepa navada, da
nadobudni poet vtakne med prve liste svoje nove
knjige petdesetak ali stotak. Potem je kritik lahko

150

dobre volje in mu spiše nežno zahtevano, nežno
naročeno oceno, koder ga kuje v zvezde. Pri nas
pa? — Cisto prav je, da sem ga raztrgal, tega
novinca. Zakaj ga pa ni bilo nič k meni? Zakaj
meni  prišel prosit milostne obsodbe? Menda me
niti ne pozdravlja ta uboga šema!“

Gospod Petelinški je vstal, se pogledal s svo¬
jimi glupirni očmi v ogledalu in se priklonil sam
sebi. Nato je jel hoditi po sobi gorindol. Stopal
je s tako špansko grandeco, tako po petelinje, kakor
stopajo narobe dresirani vladarji, paradni prvaki,
togotni domišljavčki pa sploh priznane prismode
in megalomance tega sveta.

Potrkalo je na vrata; vstopil je širokopleč
možak s cekarjem.

„Dober dan, gospod doktor!" je izpregovoril
ponižno. „Praznoslamski mi je ime. Čevljar sem,
pravzaprav pa pesnik."

Gospod Petelinški se je držal neznansko vi¬
soko in mu le malo pokimal z glavo. Ugajala mu
je obiskovalčeva pohlevnost; pogledal ga je na¬
tančneje. Praznoslamski, pesnik, v prostih urah
čevljar, je imel razkuštrane lase, umazan ovratnik,
in na suknji ni bilo vseh gumbov; že iz tega je
sklepal gospod Petelinški, da je Praznoslamski
„nenavaden, mnogo obetajoč talent". Iz žepa je
gledala rokodelcu pipa z vrlo oglodanim ustnikom.
Zato pa so bili tem lepši njegovi presvetli škornji,
sijajno znamenje njegovega poklica. Podkovani so
bili dokaj močno; Praznoslamski je delal z njimi

151

precejšnje vtise v pod. Dišal je že od daleč po
smoli in tobaku.

Ozrl se je po sobi, se nasmehnil in nadaljeval:
„Akotudi brez miru okrog divjam, vendar ne naj¬
dem nikoder nobenega založnika svojim pesemcam.
Vsi se samo prav debelo norca delajo iz mojih
„Poezij“. Nekdo mi je celo očital, da sem mojster-
skaza in mi nasvetoval, naj krstim svoje speve
„Suho robo“ ali pa „V oblicah krompir' 1 ! Vi, ce¬
njeni gospod doktor, mi morate pomagati, prosim
vas prav lepo! Bral sem že toliko lepega od vas.
Ne, ne bojte se, saj vas ne bom moril z vsemi,
preberem naj vam jih samo troje! Vi pa mi spi¬
šite, prosim, odkritosrčno kritiko in me priporočite,
da spečam pesmice založniku! V dokaz svoje hva¬
ležnosti vam naredim najlepše škornje!"

Gospod Petelinški mu je pokimal prijazneje.
Sedla sta. Pesnik je pestoval svoje pesmi v cekarju
in iskal svojih najlepših umotvorov; obenem pa
je očrtaval kritiku svoj životopis.

Luč sveta ga je zagledala v skromni bajti.
Že v zibelki se ga je držala smola. Zakaj oče so
mu bili v delavnikih čevljar, v zapovedanih praz¬
nikih, nedeljah in zaspanih ponedeljkih pa godec
in pijanec. Ker je bil sin ukaželjna bistra glavica,
so ga dali v gimnazijo. Preril se je srečno do tretje
šole. Da ga ni usačila nesreča, bi bil postal ugle¬
den škric. Žalibog pa se je grdo razprl z zagri¬
zenim nemškutarskim profesorjem, in ta mu je

152

uničil sijajno karijero. Oče so ga poklicali domov
v čevljarnico. Toda fanta niso mikali škornji in
čevljarski stolček; rajši nego dreto je vlekel har¬
moniko in zlagal okrogle pesmice. Kar naenkrat
je obesil kneftro na klin, pa odnesel šila in ko¬
pita z družbo čeških godcev, ki so prigoslarili in
pripiskarili skozi vas. Siril si je duševno obzorje
po krčmah in sejmih, pod milim nebom in v list-
njakih. Ali predla mu je slaba; godci so ga tepli,
kadar je zaspan zagodel napačno, in še čevlje jim
je moral snažiti! To je bilo pesniško navdahnje¬
nemu mladeniču predebelo. S solzami v očeh je
namazal neko noč vsej družbi škornje zunaj in
znotraj z mokro ilovico in jo popihal domov. Oče
so skesanega sina pošteno zlasali in zuhali, kakor
se spodobi, naposled pa so klavrnega grešnika
sprejeli za praktikanta v svoji delavnici. Kadarkoli
je utegnil, je sin zmeraj prebiral knjige, katerih
so mu donašali bivši součenci vsake počitnice iz
Ljubljane. Zlasti se je navduševal za sveto poezijo.
Leto za letom je v sladki prismuknjenosti pridno
delal poleg čevljev tudi pesmice. Vse račune je
pisal v rimah.

Vtem je položil Praznoslamski tri liste na mizo.
Vstal je, vzel prvi list in šel k oknu. Ni pa stopal
tako prešerno kakor gospod Petelinški, ampak lepo
ponižno je hodil mož in se klanjal venomer, kakor
bi hotel vsak čas pasti na kolena in pomeriti kri¬
tiku obljubljene škornje. Iztegnil je desnico, po¬
gledal kakor zamaknjen v sedma nebesa, in začel:

153

Pesem od muh:

Uh! Muha se je zaljubila . . .

Juh! Muhec je njen ženin bil.

Oj! Komaj sta se poročila —
joj! — ju muhalnik je ubil!

Gospod Petelinški se je važno, dostojanstveno
prijel za čelo, ki so za njim praznovale puste misli
svoj svečani dolgčas.

„Tega moža bo treba res pohvaliti, že zato,
da se bodo drugi jezili!" si je dejal in jel pisati:

„Našli smo novega pristnega pesnika!

Ime mu je skromno, toda blagoglasno: Prazno-
slamski. V svoji prelepi „Pesmi od muh“ se je
zamislil z vso resnobo in ljubeznijo v svojstva bitij,
ki mu niso čisto nič podobna, temveč v vsakem
oziru drugačna glede krvi, značaja, navad, šeg in
socialnega stališča. Kakor si je Heinejev Nemec
konstruiral velbloda prosto po svoji bujni domi¬
šljiji, tako je sestavil naš vrli Praznoslamski dvoje
idealno nesrečnih muh na dnu svoje klavrne duše.

Presunljiva pesem ima rime spredaj in zadaj!
Pa še kakšne! Praznoslamski je torej pesnik spredaj
in zadaj! Aleluja! Pričenja se nova doba pesništva!
Blagor nam! Juh!

„Uh! Muha se je zaljubila," poje pesnik v
prvem granesu pomembno kratko ter nam zbuja
sočutje in radovednost. Globoki „u“ v medmetu
naglaša globokost zaljubljenih občutkov. Radostni
medmet „Juh!“ nam napoveduje, da nam je pri-

154

čakovati nekaj veselega. In res! Muha se ni za¬
ljubila kar tako tja v en dan in se ni izpozabila
z nobenim vihravim čmrljem ali sršenom, ampak
izbrala si je solidnega Muhca, mladeniča, njej
kolikortoliko enakega, kar se dostaja premoženja,
olike in značaja. Tudi precej lep fant je moral biti
ta Muhec, sicer se junakinja ne bi bila vanj zaljubila
tako neutegoma. Toliko je bil pač vreden kakor
Goethejev Werther v sentimentalno modrem fraku
in strastno rumenem telovniku.

Usoda junakova in junakinjina je odvisna od
sile, ki je hujša, močnejša nego volja obeh trpinov.
Vendar je ta sila — muhalnik — nekaj čisto re¬
alnega, akotudi je odeta s tenčico tajnosti. Nihče
ne ve, kdo je zamahnil z muhalnikom. Mistični
čar tajinstvenega, čudovitega dogajanja pa bo večno
mikal in zamikal človeško srce.

Pesnik nas ne muči in ne dolgočasi s praz¬
nimi besedami o obupnem boju dveh nesrečnih
bitij proti gigantskemu muhalniku. S štirimi krat¬
kimi stavki je opravljena in podelana vsa nesreča.
Že zaraditega prav toplo priporočamo to pesem
tudi deklamatorjem po deželi; občinstvo ne bi tra¬
tilo dragocenega časa in bi šlo lahko prej večerjat
in spat. Mislimo, da ne bo pretežko zadeti ta glas,
tako tožen, nežen in pa mehak, ta prisrčni glas,
ki od kraja do konca preveva vso pesem in nam
razodeva vso neskončno plemenito ljubezen rahlo¬
čutnega pesnika do zatiranih muh.“

155

Praznoslamski se je namuzal hvalisarju ves
blažen, se odkašljal, mahal z roko in bral drugo
pesem:

Ljubici!

Ne glej me, ljubica, po strani,
saj nisi sama ti v Ljubljani!

Drugod jih je celo še več,
pa zanje se ne brigam neč!

Le tebe, tebe v srcu nosim . . .

Oh, ljubi me — lepo te prosim! —
če ne me vzame bela smrt
v deželo, kjer je črni krt , . .

Gospod Petelinški mu je odobrovalno pokimal
ter ga slavil in veličal:

„Kako velikansko je napredoval naš dični
Praznoslamski v tej pesmici! Od muh do ljubice
— kako genialen skok! Misel, slog, rime, vse je
izvirno in nedosežno dovršeno. To veličastno pesem
moramo prištevati najlepšemu cvetju slovenske
lirike. Da, te otožno doneče in zaeno zanosite
besede so neumrjoče! V svetovni književnosti ni¬
mamo kratkomalo nobenega proizvoda, ki bi se
mogel dostojno primerjati tema epohalnima kiti¬
cama. Res ne vemo, čemu bi se čudili bolj, ali
globokosti občutkov ali prirodni eleganci pesni¬
kovega izražanja. Ti žalobni, nežnomehki, skromno-
lepi zvoki nas zamikajo z bajno silo v večno kra¬
ljestvo sanj in poezije; srce nam krvavi iz globoke
rane, toda iz rdečih kapelj klijejo rdeče rože . . .“

156

„Gospod doktor, zahvaljujem se vam naj¬
lepše!" je vzkliknil ginjeni čevljar. „Lepo prosim,
preberem naj vam le še eno samo!"

„Ali je kratka?"

„Ne, malo daljša je."

„Potem mi jo dajte kar sem, da izgotovim
prej."

Praznoslamski mu je hitro podal rokopis, in
gospod Petelinški je orglal naglo takole dalje:

„Našega vrlega Praznoslamskega najlepša pe¬
sem pa je nedvomno balada:

Bela devica.

Oj stojaj mi, ljubljanski Grad,
pozdravljam te stotisočkrat 1
Zdaj solnce sije, megle ni.
in ura je natanko tri.

Ali ne done ti stihi tako jmeprosto in blago¬
glasno, kakor pristna narodna pesem ? In vendar,
koliko kipečega čuvstva je v pozdravu! Posebno
hvalevredno je pa to, da je pesnik tako natanko
označil vreme in uro najbrže po srednjeevropskem
času, zakaj na ljubljanske ure se ne zanaša noben
izkušen mož.

Po bregu hodi mi devica,
kot kreda bela so ji lica,
kot kreda bel je njen život
od nog do glave, saperlot!

157

Ali ni to krasjio, saperlot! S sabo in s svetom
razprta devica išče samote ob Ljubljanici; bleda je;
življenje se ji gnusi. Upajmo, da se ji ne bo godilo
tako slabo kakor nesrečni muhi . . .

Ljubljan’ca, bistra hči planin,
prekrasna sredi je ravnin.

Ljubljanica lepo šumi,

Šumija in se naprej vali.

So ljudje, ki najdejo povsod le grdo stran,
lepote pa ne marajo videti nikjer. Doslej še ni
trdil nihče, da bi bila Ljubljanica bistra; zdaj pa
se je vzdignil mož, ki nam odkriva njene čare. Da
Ljubljanica ni hči planin, to ve vsakdo. Toda ko¬
likokrat se je zmotil sam Shakespeare, cesar lite¬
rature! Ali ne citira v trojanski dobi Aristotela?
Ali ne nosijo njegovi Rimljani klobukov? Ali mu
ne pristajajo ladje na Češkem?

Devica v vodo mi strmi,
po strani glavico drži . . .

Na suhem malce postoji,
potem pa v vodo se spusti!

Koga ne bi genile te preproste besede do
solza? Že zopet nesreča! Sicer smo pa tudi pri¬
čakovali nekaj hudega, ker je devojka držala gla¬
vico po strani. Srce se nam krči od žalosti, zakaj
v Ljubljanici je mnogo vrtincev in kotelj.

Valovi tu globoki so,
devica bela — kaj bo to?

Gavrani lačni krokajo,
na Golovcu se jokajo.

158

Kaj bo? Tako se v strahu in s solzami po¬
vprašujemo tudi mi. S posebno finim čutom si je
izbral pesnik črne krokarje z bližnjega Golovca za
mrtvaške statiste.

Kot kafra je izginila
pa spet na vrh priplavala,
na vodi se je guncala:
devica — raca je bila!

Hvala Bogu! Oddahnemo se globoko in vpra¬
šamo vsi veseli: Ali ni to imenitno zabeljen konec?
— Treba nam je dodati še nekoliko besedi o drugih
pesmicah."

„Prosim, gospod doktor, tukaj imate ves cekar!"
se je požuril čevljar in mu ponudil poldrugo kilo
„ Poezij".

„Ni treba, ljubi moj!" mu je odvrnil vestni
kritik in narekaval sam sebi na glas: „Prazno-
slamski je ljubljenec izbirljive Modrice. Z veliko
bistroumnostjo zasleduje bistvo in strasti po naj¬
temnejših kotih človeške in živalske duše. Velika je
njegova ustvarjajoča domišljija, javljajoča se tam,
koder neha izkustvo . . . Srednje moke pesniki nam
ne morejo podajati drugega, kakor kaj posnetega,
ponarejenega, izposojenega; njih varava bleščica
ne more ogrevati nikogar.

Praznoslamski pa nam ustvarja zmeraj kaj po¬
polnoma novega, kar nastaja le po njem in kar
ne bi nikdar moglo nastati brez njega. Prazno¬
slamski se ne trudi čisto nič, in vendar njegovi
lahni stihi niso nikdar votli, niso zmašila, izmuzgana

159

iz mezinca. Njegove pesmi so zakladnica, polna
najlepših rubinov, smaragdov in diamantov. . .
Dandanes je nevarno, če priporočaš pesnika zaradi
jasnosti in bogastva misli. Praznoslamskemu pa
pa menda ne more škodovati niti taka neprevidna
pohvala. Kakor Victor Hugo, „apostol poezije",
primerja svojo igro „Ruy Blas" Mont-Blancu, sam
sebe pa Shakespeareju, Corneilleu in Moliereju,
tako bi primerjal jaz Praznoslamskega oni trojici
z „apostolom“ vred! Pa kaj nam je treba sloven¬
skega Hans Sachsa še priporočati založnikom in
plačujočemu slavnemu občinstvu ? Kakor princ
Hamlet o svojem očetu, tako recimo tudi mi o
Praznoslamskem kratko: Orl je pesnik!

Dr. Petelinški."

Proslavljeni in poveličani čevljarček je razumel
komaj polovico tega slavospeva. Iztežka je brzdal
svoje veselje. Naposled pa je hvaležno zaukal, shranil
dragoceno oceno v cekar, pokleknil pred hvalo-
vitega gospoda Petelinskega, mu sezul desni čevelj
in pomeril škornje zastonj.

To se je zgodilo na male kavke dan, najlepši
dan v življenju veleučenega kritika gospoda dok¬
torja Petelinskega.

160

Prvi poljub

(Iz zaljubljenih zapiskov.)

edel sem v dehteči hladnici sam z najljubkejšo

mlado damo, kolikor sem jih bil dotedaj

videl; v čudni zadregi sem si vihal brke v
fine in vedno finejše svedrce.

Majnikov dih je razmikal liste. Na dekletovi
glavici, nekoliko upognjeni nad ročnim delom, je
zagoreval nagajiv solnčni žarek in poigraval na
laskih.

Zlatka! Ah!

Poznal sem jo že precej dolgo, njo in njenega
očeta, veseljaškega veleposestnika.

Kaj je pač mislil starec o meni? Zakaj naju
je tako brezskrbno pustil sama na vrtu? Bržkone
se mu je zdelo, da nisem prav nič nevaren ptič,
in da si izbere njegova petična in pametna hčerka
prejkone boljšega ženina od mene, ponižnega
poštnega uradnika.

161

n

Zlatka! Angelec nebeški, rožica deklet, kako
si krasna! Pod tanko belo obleko občudujem rast
mlade boginje. Kako neizrečensko te ljubim! Ah,
tare in duši me neizpodbitna resnica, da ti o vsem
tem ne veš in menda tudi ne čutiš in ne slutiš
prav nič. O — jaz sem eden izmed tistih dičnih
junakov, katerim zmrzne vsa fantovska korajža
prav takrat, kadar bi morali ljubljenemu bitju za-
ukati najognjeviteje: „Ljubim te!“

Da sem vendar taka rojena tutka! Ondile sem
čepel na klopi ob leseni vrtni mizi komaj osem¬
najstletni deklici nasproti že nekaj nepozabnih
minut kakor superarbitriran tepec in se nisem genil
in jo takole neumno gledal in ljubil . . .

Ako bi me videl takega, kaj bi rekel moj pri¬
jatelj, sodni pristav Jamnik, hud veščak v zaljub¬
ljeni stroki! Se vitek mladenič se je že marljivo
pečal z ugankami ženskega srca.

„Če ji pišeš, si največja mevža!" me je učil.
„To je tisti dolgočasni pripovedni način bojazljivih
zajcev. Razodeni ji sam v obraz, kako ti je v srcu!
To je lepo, to je lirično in kratkočasno. Toda
vrhunec vsega je brezobzirna dramatika! Dobro
blago pride brez mešetarja v denar. Brez cere¬
monij porabi prvi ugodni trenutek in prav krepko
poljubi svojo dečlo, pa precej izveš natanko, kakšno
je vreme v njenem srcu. Samo pazi, da ji ne stopiš
na nožico in da ji ne razdereš frizurice! Ako se
nič ne umika, blagor tebi, zakaj to je redko zna¬
menje brezpogojne kapitulacije; ako se brani rahlo,

162

te mika poljub tembolj, čimdalje te odbija ona; ako
te pa ne mara, nikar ne prodajaj nobenih sitnosti
več, sicer ti pripelje nežna roka zaušnico. Jaz sam
sem na Notranjskem steknil neko nedeljo še pred
kosilom od mlade krasotice tako sokolsko klofuto,
da sem se do srede zvečer prišteval enostranskim
mučenikom. Kdor mnogo ljubi, je mnogo tepen.
Vendar, naj ima poljubček dobre ali hude posle¬
dice, naj ti zaplamti dramatični ogenj na ustnih
ali okolo ušes — na vsak način je ta metoda za¬
radi mikalne hitrosti edino vredna pravega moža.“

Zlatka je dvignila glavico.

„Gospod Dobran!“ je izpregovorila lahno, „ali
ni prijetno sedeti tukaj?"

No, to vprašanje bi bil sprožil lahko tudi jaz
in rešil čast svojega zabavnega talenta.

„Prijetno!“ sem se odrezal še dokaj gladko.

Se pa nisem dobro izgovoril, in že se mi je
dozdevalo, da sem povedal vse premalo. Nehotoma
sem iztegnil desnico, kakor da bi mogel ujeti pre-
beraški odgovor.

„Prav prijetno, gospodična!" sem zatrobental.

Zlatka mi je pokimala nekako čudno in jela
hitreje premikati kvačko. Poredni solnčni trak se
je vrnil, jo božal ob sencu in se lovil po laskih.

Ko sem to opazil, so se mi zasukale puhle
misli takole prebito prismojeno: ti laski ob sencu
so tisti „sladki“, za katere vlečejo ukovite velesile
učence v letih nerodnih tja proti strmemu vrhu
evropske oblizanosti. Sicer se mi pripodi v betico

163

11*

vendar še kakšna misel, ki bi bila med brati jezika
vredna — zdaj pa kakor nalašč same prazne! Ogle-
daval sem mizo, krčevito svedral brke in čakal,
da se me usmili blag patron duhovitosti.

„Ah, gospod Dobran, kako lep metuljček!"
me je zdramila gospodična Zlatka.

Pogledal sem jo pokorno, vstal in sedel zopet.
Vrabca — kaj bom pa zdaj? Devojka utegne res
misliti, da sem strašen bedak in divjak, če bom
še kaj dolgo molčal tako po hribovsko. Da je metulj
lep, tega ji vendar ne bom prežvekoval. Ziniti bo
treba vse kaj imenitnejšega.

„Ko sem hodil v gimnazijo, sem rad lovil
metulje in jih nabiral. Imel sem jih pet škatel."

Prestrašil sem se že prvih besedi. Da bi po¬
pravil svojo zarobljeno napako in da bi se otresel
mučne zadrege, sem popadel svoj cilinder, mahnil
z njim za metuljem in — prišel iz dima v ogenj.
Previdna živalca mi je srečno odjadrala odondod
v manj nevarne kraje. Zato pa se je ujel moj po¬
polnoma novi presvetli pokrov sredi hladnice iz¬
nenada na železno kljuko, ki je preparala deviškemu
kalpaku gladko pokrtačeni život od spodaj do zgoraj.

Zlatka se je smejala, da se ji kar ni dalo ne¬
hati. Glavico je premikala zdaj na levo, zdaj na
desno; vtem ji je padla kvačka na tla. Navdušen
sem jo telebnil pobirat. Tačas mi je izdrknil moj
peklu zapisani cilinder iz rok, se prekopicnil in
obležal pred mojo nogo, ki mu je s krepkim na-

164

stopom mahoma upihnila poslednjo iskro sijajnega
življenja.

No, da se je le obožavana Zlatka zabavala
dobro! Od samega smeha je bila v obraz rdeča
kakor poštni pečatni vosek.

„Vam že papa posodi drug klobuk! 11  me je
tolažila. „Vidite, ta viteški metulj je maščeval pet
škatel nedolžno umorjene žlahte. 11

Tedaj sem se zasmejal tudi jaz, pa presneto
kislo!

„Castita gospodična, 11  sem dejal zdajci, „sam
Bog ve, kaj si zdaj takole mislite o meni! 11

„ Zakaj pa?“

„Slabo vas zabavam. 11

„0 nikakor ne, gospod Dobran! 11  mi je od¬
vrnila in me pogledala odkritosrčno. „Bodite pre¬
verjeni, da ste vrlo zabaven kavalir! Meni so ljubši
taki gospodje, ki ne frfrajo venomer! Zabavala sva
se prav pošteno. Nisem rada prevesela in se ogibam
ljudi, ki so vedno Židane volje. Vi pa ste . mi pre¬
gnali vso melanholijo! 11

Vstal sem. Čemu? Strela, kako sem se tresel!

,,Gospod Dobran, kam pa? Ostanite vendar
še malo! Papa pride takoj. 11

Zlatka me zadržuje. In ta rajski pogled! Ali
se ne skrivajo v njem obljube neznane sreče?

Njene napol zaprte oči so me pogledovale
od strani. Krotko se je smehljala in pritisnila male
zobke v spodnjo ustnico. O — jezik imam od
irhovine.

165

In pogleda mi naravnost v obraz, da mi hi¬
poma zastane srce. Sklonim se k njej ves obajan
od teh čarovitih oči, od teh zagonetnih oči, kjer
se zrcali ves kras in slaj in čar bujnocvetne
pomladi. — Kodravi laski se dotikajo mojih lic —
sladko me mami sapa njenih dražestnih ust, vonj
njenih kit — zdi se mi, da ne vidim več, ne slišim
več — samo čutim, njene prožne divotne ustne
čutim ob svojih!

,,Zlatka, ljubim te! Zlatka . .

Vsa zardela do las je povesila oči, vstala in
odhitela iz hladnice.

Kaj sem storil! Zlatka me zatoži papanu, in
mož me zapodi enkrat za vselej iz raja!

— Oj prijatelj Jamnik, ti zlobni zapeljivec,
pojdi rakom žvižgat in ribam gost, ti in pa tvoji
zanikarni nauki! Ali ne bi bilo bolje, da bi bil
uporabil rajši tisti dolgočasni pripovedni način bo¬
jazljivih zajcev? Piši me v uho dramatični ogenj!
Pogorel sem, popolnoma pogorel — o!

Primajal se je njen oče, zagorel debel mož z
velikanskimi brkami, in mirno sedel k meni ubo¬
gemu pogorelcu; takoj je zagledal moj žalostni
cilinder in se jel veselo grohotati. Ne vem več,
kaj sem mu vse pripovedoval, kaj posebno pamet¬
nega menda ne. Hčerke ni bilo odnikoder več.

Posodil mi je čepico in me odslovil prav Židane
volje. Ko sem šel skesani grešnik domov grede
mimo vrta, je stala Zlatka pri stranskih vratcih.
Hitro sem stopil k njej.

166

i

„Gospodična, lepo vas prosim, oprostite mi!
Nisem vas hotel žaliti."

„Zaliti ?“ se je začudila.

,,Zakaj ste pa zbežali z vrta?"

,,Slišala sem, da prihaja papa.“

„Torej niste... nisi huda, da sem te poljubil?"
sem skoraj zavpil tako ves srečen in vesel.

,,Pst!" me je posvarila s kazalcem na ustnih
in se nasmehnila poredno. ,,To bi bil storil lahko
— že zdavnaj!"

— Oj prijatelj Jamnik, zlata duša božja, ves
ginjen te objemam v duhu in prosim prav lepo,
nikar mi ne zameri prejšnjih naglih besedi! Ve¬
komaj čast in hvala tebi in pa tvojim velekoristnim
naukom! Vse žive dni ti bova orglala hvalo moja
Zlatka in jaz, zlasti lepo pa tedaj, kadar bova s
pravim dramatičnim ognjem vestno in marljivo
ponavljala in popravljala medeno predstavo pre¬
sladkega prvega poljuba!

167

Rdam.

B il je mlačen jesenski večer. Nad razsežnim
Ljubljanskim poljem je visela luna kakor
kos velikanske pomaranče. Na zahodu so
se tajali ginljivi oblački. Netopirji so todintamkaj
prhali po toplem zraku, in na njivah so se ogla¬
šale jerebice. Pod starim Hudobinovim kozelcem
konec vasi sta sedela Komatarjev Adam pa Hu-
dobinova Mica in molčala v prijetni zamamljenosti.

Schopenhauer razlaga v svoji metafiziki lju¬
bezni, kako neusmiljeno se igra priroda s človeškim
srcem. Fantu da kaže tisto mladenko najmikav¬
nejšo, ki ima nasprotna, dopolnilna dušna in telesna
svojstva. Dolgini da cenijo pritlikavke, energični
da čislajo tapice in tutke pa zopet narobe. So pa
seveda tudi trdovratneži, ki ne spoštujejo prirod-
nega zakona in ljubijo svojeglavno kar tja v en
dan. Adam in Mica pa nista bila taka, ampak sta
se, akotudi nevede, vendar strogo ravnala po teoriji
frankobrodskega modrijana.

168

Adam je imel na dolgem vratu debelo, oglato
glavo z bledim obličjem; velikanske noge v plat¬
nenih hlačah so mu bile skrivenčene tako, da bi
mu bili na paši lahko skakali veseli koštrunčki
skoz kolena kakor dresirani kužki v cirkusu skozi
obroče.

Ona pa je bila skoro natanko narobe ustvar¬
jena kakor on. Bila je majhna in segala z glavo
le tako visoko, da je slišala tiktakanje Adamove
žepne ure. Vrat ji je bil tako kratek, da si je komaj
zavezavala ruto pod brado.

Dočim so drugi zasmehovali velikega krivo-
kraka, je bil Mici nad vse všeč, zlasti kadar je
jahal svojega suhega Šarca v kravjem galopu mimo
Hudobinove hiše na vodo, in so bežali vaški štrko-
linčki in samosrajčniki, kure in gosi pred njim,
kakor pred zmagovitim vojskovodjo.

Ako ne bi bilo drugih, bi bila Adam in Mica
najsrečnejši par na Slovenskem. Zalibog pa ni bil
z njih srčno zvezo zadovoljen mož, ki mu je šla
ob tem važna beseda. To je bil stari Hudobin,
Micin oče. Ta čudni možakar ni kar ničesar hotel
slišati o hčerinem ljubčku.

„ Vidiš, ljuba moja Mica,“ je izpregovoril Adam,
„takale je le, pa je! Bo že nekako; če ne bo
dobro, bo pa slabo! Le verjemi mi, rad te imam
po božjih in cerkvenih postavah, ampak tvoj oče
so pa kar malo jezni name, odkar sem jim popasel
ozimno rž.“

169

Mica pa mu je odgovorila: „Radi bi, da bi
vzela Prepeluharjevega, ki je pokora že tako star,
da bi bil lahko pestoval mojega strica, Bog jim
daj nebesa, saj so že zdavnaj umrli!"

Tako sta se pogovarjala prijazno in spodobno
in si včasih tudi malo stisnila roke. Nesreča pa je
nanesla, da ju je zalotil — stari Hudobin.

„0 križane težave!" je vzdihnila Mica, ko je
zagledala očeta. „Zdaj nama pa Bog pomagaj
dvakrat in trikrat! Se tepena bom!"

„Ta ne bo slaba!" je mrmral Adam. „Nocoj
se je odklenil pekel menda vsem hudobam!"

Bližal se je pa samo majčken možic z drobno,
kotasto glavo, z visečo debelo spodnjo ustnico,
v višnjevi kamižoli z debelimi gumbi in v ogoljenih
irhastih hlačah. Grdo je gledal s svojimi čukovimi
očmi, pravtako, kakor bi ga davil hud sovražnik
za goltanec.

„Odkod si se pa ti vzel, ti mrzlica zelenkasta!"
je pozdravil Adama, in glas mu je bil votel, kakor
bi prihajal iz prazne kadi. „1 — kdo je pa že
tebe sem vabil, kaj?"

Adamu je pogomezelo čudno po hrbtu; plašno
je gledal v tla.

„Narazen! Domov!" je kričal dedec, ko je od¬
vajal dekle. ,,Kdo ti je pa rekel todile čepeti? Te
muhe, te tvoje zaljubljene muhe niso za nič in
niso za nič, ti nemarnost nemarna! S tako po¬
kveko! Ali ne hodi, kakor bi nosil iz mlina? Ali
ne stoji kakor koza nasredi ledu? Ali ni ves tako

170

grd kakor kočevarski greh? Če lazi po polju, se
ga strašijo divji golobi, in celo vrane beže oddaleč
pred njim. Njegova bajta ima več lukenj kakor pa
desak. No, pa bi bilo že še vse to, če ne bi bil
on Adam, ali če bi bila vsaj ti Eva! Adam pa
Mica — to pa ni nič ter ni nič in ni nič! Le prav
po svoje delaj, za doto se pa obriši!"

Tako se je repenčil stari Hudobin in se znašal
nad hčerko. Adam mu je pokazal figo, pa bolj za
hrbtom, ker je bil fant previden. Vzel je iz žepa
rumenkast mehur, si natlačil tobaka v rdečo pipico
s stolpastim pokrovom, okovanim s svetlimi gla¬
vicami, prižgal, pogledal na levo, pogledal na desno
in jo mahnil po priljubljeni navadi vseh nesrečnih
zaljubljencev v gostilnico.

Ondukaj je sam v kotu sedel kovaž Cene,
čokat majhen mož z napetim, sajastim obrazom,
močnimi brkami in lokavimi očmi. Od omaroganega
telovnika mu je visela na srebrni verižici cela reč to¬
larjev, ključkov, zob in takih naveskov. Na klopi pri
peči je dremal debeli gostilničar ves tožljiv in zaspan.

,,0? Komatarjev ?“ je pozdravil kovač Adama
in mu ponudil svoj polni kozarec. ,,Na pojdi pit
pa povej kaj pametnega!"

Adam je kihnil trikrat, in to se mu je zdelo
dobro znamenje. Odpil je, dotočil zopet vina do
vrha, porinil čašo pred kovača in sedel k njemu.

,,Mejdun!“ je vzdihnil in zmajal z debelo glavo,
kakor bi prenašal vse križe in težave tega sveta.
,,Očka, dajte ga nama poliček, ali pa kar liter !*•

171

Krčmar je zmignil, zazehal in se pretegnil.
Prinesel je Adamu kozarec in odcopatal v klet po
pijače.

Bistroumni kovač je ugenil takoj, da tare Ko-
matarjevega nekaj posebnega, in precej mu je zadel
na pravo žilico, rekoč: ,,Ali je kaj res ali ne, da
se šteješ nekoliko k Hudobinovi Mici?“

,,I — kako pa to veš?“ je bleknil Adam.
,,Slišiš, kdo ti je pa to prinesel na nos?“

,,Beži no!“ mu je odgovoril Cene in mu nalil.
,,Saj so vaju babe raznesle že po vsej vasi.“

,,Mejduha, zato je nocoj stari...“ je dejal Adam
hohnivo skozi nos in se prijel zanj.

,,Kaj? Kaj je stari nocoj, praviš ?“

,,Navskriž mi hodi vse skupaj, Cenček! Le
dobro me poglej, prijatelj, zdaj sem še živ, dolgo
pa ne bom več! Vse zapijem, vso svojo beraško
ropotijo!“

,,Pojdi no, pojdi! Ne bodi no tak!“

,,Pa prav res: tako bom pil, da umrem!" je
vzkliknil Adam, izpraznil kozarec in se žalostno
pogladil po grlu.

,,Osel!“ mu je rekel kovač in mu nalil kupico
nanovo.

Adam ga je pogledal debelo; zinil pa ni no¬
bene, ker je bil fant previden.

,,Bolj nerodnega patrona ga pa ni v naši fari,
kakor si ti!“ je nadaljeval zabavljivi kovač. ,,Kaj
boš mislil na smrt! Tako klepetaš tja en dan, da
nima ne repa ne glave!"

172

Adam se je pomaknil bliže k Cenetu in mu
sam izza sebe tiho razložil, kako je bilo to in to
in vse. Krčmar je pricopatal ter prinesel vina in
prekajene slanine; gosta sta umolknila pa pridno
jedla in primakala.

,,Veš kaj,“ je zašepetal Cene, ko je gostilničar
zopet zadremal na klopi, ,,saj ti poznaš mene,
menda vendar, ne, jaz pa tebe. Dober fant si, rad
daš zanj, kadar imaš. No, stari Hudobin se noče
vdati, pa se bo! Deset mesenih klobas stavim, da
se bo! Že dolgo ga imam na piki, ker mi vselej
utrga zaslužek. Tako je, primaruha, ali vama pri¬
voli v ženitev — ali naj si pa hladi svojo hudobno
kri v kehi!“

,,Kaj praviš ?“ je vzkliknil Adam.

.,Pst! Midva ga že nairhava, nič se ne boj!“
je šepetal kovač še tiše. ,,Kaj bi ti to delalo pre¬
glavico ! Ko prijatelj ti svetujem, da molčiš o vsem,
kar ti povem. Tudi Mica ne sme zvedeti nič!
Gorile pojdeva v praprot, pod žlamborasto vrbo,
koder sem lani zapalil osir, ali pa pod krivi gaber
blizu meli . . .“

Govoril je o jerebicah in zajcih, o zankah in
očetu Hudobinu.—

„Mi smo mi in ostanemo kakor smo bili, ali
ni res!“ je zavpil Adam. „Pa ga potegnimo še
nekoliko! Hej, očka, vina semkaj, da bova boljše
volje. Danes je zame pustna nedelja! Juhuhu!"

Dal je še za Štefan. — Vino ga je metalo na
desno in levo, ko je vriskal in žvižgal sam proti domu.

173

„Cenček, ta je ptiček!" je jecljal sam zase.
Ugajalo mu je vse, kar je nasvetoval kovač. Srce
se mu je topilo in tajalo od samega veselja; jel
se je smejati na glas, preden je šel leč. —

Tri hladna jesenska jutra sta vrehala kovač
in Komatarjev zastonj na posavskem produ in ob
gozdnih stezah. Adam je bil že ves obupan.

„Nič ne bo, Cenček, nič!" je tožil prijatelju,
ko sta čepela četrto jutro ob ozkem križempotu
za krivim gabrom v grmovju. „Krčmar naju je
menda poslušal in je hitro nesel vse Hudobinu na
nos. O, saj pravim, nič ne bo, samo prehladiti se
utegneva prav zlomkovo in dobiti oslovski kašelj!"

„Tiho, čenča! Nisi videl tamle zadrgnjenega
zajca v zanki? Danes mora priti Hudobin todile
mimo, če vse ne vem kaj! Mar bi nastavljal za¬
stonj? Zdaj pa molči, jazbec neumni!"

Hladno je bilo v jutranji mokroti, in suhi
Adam se je tresel od mraza. Kar ga je Cene rahlo
sunil v laket in mu mignil, naj se ne gane. Iz
megle je slišal tihe korake vedno bliže in bliže.

Počasi, oprezno se je pritihotapil stari Hu¬
dobin. Koracal je naravnost proti gabru, ki je pod
njim ležal ujeti zajec.

„Si že moj!" je vzkliknil poluglasno, vzel
mrtvo žival iz zanke in jo vtaknil v vrečo.

„Vi pa naši!" je zakričal kovač Cene in skočil
z Adamom iz zasede.

„Kaj pa hočeta ? je vprašal Hudobin na videz
mirno.

174

„Lepo znate nastavljati, oče!“ se mu je rogal
Cene.

„Jaz nisem nastavil — jaz že ne! Takole sem
šel mimo — pa našel zajca."

»Čemu ste ga pa vtaknili v vrečo?"

„1 — da ga ponesem zapriseženemu lovcu!"

„Kaj malo ? Kdo pa lazi tako na vse zgodaj
z vrečo po megli? Nastavljati znate dobro, očka,
izgovarjate se pa presneto slabo!"

„1 kaj je pa vse to tebi mar in vama obema?"
je vzrojil starec, hoteč se delati užaljenega in sr¬
ditega. Vrgel je vrečo na tla.

„Nama obema res nič, pač pa — žandarjem!"

Ta beseda je zadela v živo. Hudobin se ni
držal več jezno, ampak prav priliznjeno.

»Koliko naj vama pa dam, da me ne nazna¬
nita?" je vprašal sladko.

„0 vem, da imate doma polno skledo kri-
žavcev !“ mu je odvrnil Cene. „Le imejte jih. Sicer
vam pa pove tukajle Komatarjev, kaj mu dajte,
če nočete imeti sitnosti s sodnimi škrici!“

„No, kaj bi rad?" je vprašal tatinski lovec
v hudi zadregi.

»Mico mi dajte, oče, pa bova molčala tako
kakor vaš zajec!“ se je odrezal Adam.

»Žandarmi, kazen, večna sramota!" je ugibal •
Hudobin in se praskal zdaj za levim zdaj za desnim
ušesom. »Dvoje jerebic imam tudi v vreči . .

»No, ali bo kaj ali ne bo nič!" ga je priganjal
kovač. »Mar naj še kaj dolgo prezebamo tukaj?"

175

„Pa naredimo, oče, no!“ je prosil Adam.

Hudobin ga je pogledal od nog do glave,
pobral vrečo z zajcem in mu dejal: „Pa poglej
zvečer kaj k nam!“

Tako sta prišla Adam in Mica pod zakonsko
igo, in žal ni bilo to nikomur, ne njima, ne sta¬
remu : zakaj odsihdob sta hodila tast in zet skupaj
nastavljat jerebicam in zajcem, Mica pa jih je tiho¬
tapila v Ljubljano.

176

i

Medvedarji.

j, gospod Likavec, le z nami!“ je po zajtrku

vabil rdečelični, sivobradi oskrbnik Pra¬

protnik svojega gosta, mladega tvorničarja,
ko sta sedela v prvem nadstropju Rakitovske gra¬
ščine sama skupaj in kadila smotke. „Zabavali se
bomo imenitno, verujte mi! In kaj hočete danes
v nedeljo popoldan v Ljubljani? Saj se odpeljete
tudi lahko zvečer."

„Kam pa jo nameravate odriniti?" je vprašal
Likavec, za svoja leta skoro premiren mož.

„Na medveda!" je odgovoril nekam svečano
graščinski opravitelj. „Zdaj v decembru je pravi
čas za to."

„No, to pa že bolje opravite brez mene, go¬
spod Praprotnik," se je branil tvorničar. Ko pa
mu je oskrbnik zašepetal nekaj na uho, se je glasno
zasmejal in takoj obljubil, da se udeleži lova.

„Kdo bo pa še z vami, gospod opravitelj?"

177

12

„Dvoje gospodov iz bližnjega Zabukovja, dvoje
imenitnih lovcev! Prvi je voditelj zemljiških knjig
Močilnikar. Žejni možakar ujame malone vsako
noč domačo merkovco in jo prodaja drugo jutro
za divjega mačka. Korenjak je pa tudi naš novi
davčni pristav Šota. Ta čudni mladenič vam strelja
kozle tako v zasebnem življenju kakor v davčnem
uradu. In pravzaprav le zaradi njega se vzdignemo
danes na kosmača-godrnjača."

„Kako to?“

„Prejšnjo soboto smo sedeli Močilnikar, Šota
in jaz v zabukovski gostilnici „Pri veseli kobilici".
Med pogovorom je prišel na met tudi lov. Ob tej
priliki sem omenil, da me popade vselej silovita
razburjenost, kadar se bližam medvedjemu brlogu.
Pritrjevali so mi vsi, le Šota je delal vodo in gonil
neprestano, da ga je medveda prav tako malo strah
kakor pa veverice. Ta preoblečeni rovtar trdi vedno
nasprotno in hoče vedeti zmeraj vse najbolje; to
ga je spravilo že z marsikom v zamero. Čakaj,
sem si mislil, tebe moramo pa vendar enkrat malo
postaviti na led! Povabil sem ga torej za danes."

„Kaj pa, če se skuja?"

„Pa plača pet butelj šampanjca. No — tega
ne utrpi! Rajši pride. Saj je tudi že povsod raz-
bobnal in raztrobental in se imenitil zlasti zabu-
kovskim krasoticam, da se pripravlja na medveda.
Ta bahavost je pa živo skelela gospoda knjigo-
vodnika Močilnikarja, ki mu je že dolgo gorak,
ne vem že zakaj. Zato je obljubil tudi on, da se

178

nam pridruži, češ, da se ne boji ne leva ne tigra,
ampak kvečjemu svoje zakonske grlice doma!"

..Gospoda sta že tukaj," je javil oskrbnikov
sluga, Gabronov Balant, in zaničljiv smeh mu je
šinil preko guboličnega rjavega obraza.

Takoj za njim sta dospela pričakovana gospoda.

„Dobro jutro! Muco imam, pa hudo muco!"
je vpil gruntovničar Močilnikar, suh možic srednje
rasti, v težki zimski suknji, segajoči mu skoraj do
peta. Zabuhli obraz z višnjevkastimi klobasami pod
očmi mu je bil poln rdečih mozoljev. Ob vsakem
koraku je pogledal na tla; obstal je sredi sobe in
se priklonjl.

Za njim je vstopil nagizdan gospodek, davčni
pristav Šota, v kratkem kožuhu in usnjenih do¬
kolenkah, s puško na rami in s črnim ščipalnikom
na nosu.

Praprotnik je predstavil gospode in odnesel
Šotovo puško in torbo v kot k vratom. Prišleca sta
sedla, Balant pa je prinesel zaseke, kruha in slivovke.

Daši je imel gospod Močilnikar v zimski suknji
čutaro polno brinovca, je vendarle hvalil oskrbni¬
kovo slivovko in se pridno napajal z njo.

„Pa jaz ne bom streljal," je oznanil. „Samo
nadzoroval in beležil bom. Strelja naj moj ljubi
prijatelj Šota tukaj, ki pričakuje od njega vse Za-
bukovje ubitega medveda."

„Kako pa bo?" se je podvizal Šota, ne da bi
se zmenil za ubadljive besede knjigovodje, in se
naslonil z dolgima rokama na mizo.

\ 2 *

179

„Vse je urejeno," je odgovoril opravitelj Pra¬
protnik. „Lovili bomo pa brez gonjačev in brez
psov. Moj izkušeni medvedar Balant je zaprl zver
v njenem brlogu in zabil luknjo z deskami. Treba
jo je samo vunkaj spoditi in ustreliti."

„Ako pa medved že prej razbije deske in uide?"
je povzel zopet davčni adjunkt Šota.

„Ne bo. Saj ne more!"

Medtem je pomignil Praprotnik Balantu. Ta
je že vedel, kaj mu je storiti: vzel je skrivaj torbo
davčnega pristava in v sosednji sobi po gospodovem
naročilu zamenjal zaradi varnosti ostre patrone s
praznimi.

„Prosim, gospod, voz je pripravljen," je prišel
poročat Balant.

Močilnikar si je dal naliti še dva šentjanževca
povrhu.

„Na zdravje medvedu!" je kričal in zlobno
škilil na Šoto.

Spodaj je čakal voznik z lestvanami. Lovci so
sedli po dva in dva na deske, položene počez.
Vozili so se dobro uro. Medpotoma je drobil grun-
tovničar razustne kratkočasnice o Židih in Ogrih.
Ustavili so se pred krčmo majhne vasi in zapustili
lestvane.

„Zdaj pojdeva midva z gospodom Likavcem
k mlinarju," je dejal opravitelj Praprotniku. „Nekaj
malega imam tam opraviti. Potem greva po stezi,
ki bi bila gospodu Močilnikarju in gospodu Šoti

180

prestrma. Snidemo se na Košatnici. Da se vidimo
zdravi in veseli! Z Bogom!"

Solnce je mežalo za sivimi oblaki na nebu ...
Prejšnji teden je bilo odmeknilo, topel jug je raz-
tajal in popil prisojnim bregovom ves sneg.

Balant je zavil po ozkem potu v gorovje in
svojemu vivčku zadovoljno izvabljal neblage dišave.
Za njim je stopal Šota. Najzadnji pa je bil Močil¬
nikar, deloma zato, ker je bil najpočasnejši, deloma
pa zato, da je laglje pokušal svoj brinovec. Tako
so hodili debelo uro.

„Kje pa je že ta vražji brlog!" je zagodrnjal
Močilnikar.

„Bomo precej tam, gospod!" je odvrnil Balant.
Iztrkal je svojo pipico, jo lepo ostrgal z mezincem
in se obrisal ob hlače, zakaj čistost je ljubil mož
nad vse. Nato je spravil vivček in krenil na levo
po tegotnem plazu navkreber.

„Oha, oha — to pa že ne bo nič!" se je pri¬
tožil gospod Močilnikar in obupno gledal po vrto¬
glavem potu. Komaj je še pobiral stopinje.

„Bo že, gospod, bo že!" ga je izpodbujal
Balant. „Le za mano!"

„Pa vsaj malo počakajte! Oha, mož! Poči¬
vajmo nekoliko! To gre tako na strmo, da bi se
lahko grizel v kolena!"

Ko si je gospod Močilnikar oddehnil, so se
pomikali dalje. Balant je hodil varno kakor v rav¬
nini. Šota je lezel ob kraju, se oprijemal vej ob¬
robnega drevja in se opiral ob puško. Kmalu pa

181

je minila potrpežljivost tudi njega; začel je go¬
drnjati. Daleč spodaj pa je lazutal slabotni knjigo-
vodnik in stokal na glas.

„Kajne, muca, muca, hehe?“ ga je dražil Šota.
Akotudi je bil sam ves usapljen in upehan, ga je
veselilo vseeno, da trpi njegov bližnji še več. „Ojej,
muca!" Komaj pa je to izpregovoril, in že mu je
zdrknil črni ščipalnik s potnega nosu in se razletel
ob grušiču. To je veselilo zopet gospoda Močil-
nikarja.

„Na —!“ je viknil. „Zdaj bo pa medved iz¬
gubil vsako spoštovanje do vas, ko mu ne boste
mogli stopiti več tako po gosposko nasproti."

Balant se je smejal obema. Naposled so bili
vsi trije srečno na vrhu.

..Zapomnite si, Balant," je sopihal Močilnikar
ves moker in zamazan, „zapomnite si, kdaj ste
me videli tukaj gori! Če bi bil prej vedel, da bodo
težave take, bi bil rajši doma ostal v postelji."

Pot ga je uznojila in užejala strašno. Stregel
je svojemu poželenju do site volje.

Potem so hodili ob robu prepada in prišli na
brežino, ki se je na eni strani nižala v romantično
tokavo, obrastlo z borovci in starimi smrekami,
na drugi pa prehajala v močvirnato čret. Odtod
se je obrnil Balant zopet na levo in gnal utrujena
popotnika skozi goščavo po izkrčenih fratah čez
hlode in panje, preko struge izjedavega hudournika,
po kotanjah in dragah do precej velike goličave.
Ondi so se sešli sprekoma z oskrbnikom Praprot-

182

nikom in tvorničarjem. Posedli so po suhih ska-
linah in se krepčali z jedjo in pijačo. Hlastavi
gospod Šota jim je jel pripovedovati nekatere svojih
velečudnih lovskih doživljajev.

„Enkrat sem ustrelil na Tirolskem dva lepa
zajca, oba naenkrat!" je pravil resno in važno.
„Lovil sem bil že ves ljubi dan, pa nisem dobil
ničesar. In lej ga vraga — naposled je moj pes
vendar vzdignil kar dva zajca iz loža in ju gonil
po njivi navkreber. Kaj pravite? Ne enega ampak
dva! Skakala sta lepo vštric."

„Prejkone sta bila zaročena," mu je prestrigel
besedo gospod Praprotnik, „ali sta pa letela že
na ženitvovanjsko potovanje."

„Sprožil sem obadva petelina in zajca sta bila
moja!" se je bahal gospod Šota, kakor da ne bi
bil opazil zasmehovanja vesele družbe.

„Bržkone ste vzeli desnega na levo muho,
levega pa na desno, če ne bi bili zgrešili vsakega
posebej!" se je norčeval gospod Močilnikar.

,,Prosim, gospoda!" je nadaljeval gospod Šota.
„Nekoč sem — tudi v Tirolah — slišal tožiti zajca.
Hitel sem bliže. Zagledal sem rdečkast klobčič na
tleh in ustrelil v živo kopico. Ubil sem lisico s
štirimi mladiči vred, zajec pa je čil in zdrav od¬
nesel pete. Kaj?"

„A — ta je pa že prehuda!" je vzdihnil go¬
spod Praprotnik. „Sveti Hubert, prosi za nas! Ta
lisičja družina menda ni bila čisto zdrava na mož¬
ganih ! “

183

„Tirolske lisice so povprek nekoliko udarjene,"
je pripomnil gospod Močilnikar.

Glasan smeh se je razlegal po tihem kraljestvu
Diane. Gospod Šota ni hotel nevernikom povedati
nobene več. Lovci so jo mahnili naprej, dokler ni
Balant obstal na vrhu strmali; dejal je kazalec na
usta, počenil, gledal z malimi črnimi očmi nekaj
časa predse doli in se obrnil.

„Poglejte tisti hrast tam na skali!“ je dejal tiho.

Šota je stopil previdno bliže.

„Ali ga vidite?"

„Vidim.“

„Dobro. Pod njim v skalovju, tam je naša zver!"

Tedaj je Šoto nekaj zazeblo okoli srca . . .

„Vas je kaj strah?"

„A — kaj še! Čisto nič!"

„Boste že videli, kaj se pravi medvedu naga¬
jati!" ga je plašil jecljaje Močilnikar.

„Nekaj bo, kar bo!“ je modro rekel Balant.
„Zdaj moramo doli."

Čez nekaj minut so stali pred medvednico.
Od visoke navpične stene se je bil pred davnim
časom udrl velikanski usad. Med dvema ulomkoma
srepe peči je ostala prostorna votlina. Dvoje smrek
je stalo kakor dvojna straža na desni in levi strani
vhoda. Zapirala so ga močna vrata, zbita od si¬
rovih desak. Da jih kosmati ujetnik ne bi mogel
odriniti, je bil zabil Balant debel kol prednje v talo
zemljo. Skozi prevrtano zgornjo desko je potegnil
močan konopec, ga zavezal in ovil njegov drugi

184

i

konec okoli trdne veje hrasta, ki se je bil utrgal z
vrha pečine in potegnil s svojim koreninjem veliko
kepo zemlje in kamenja za sabo na skalo.

„Prosim, gospoda, pripravite puške!" je velel
oskrbnik. „Zdaj spleza Balant na vrh skale k
hrastu nad brlogom, da vzdigne zapornico. Stel
bo: ena, dve, tri! Na tri bo mrcini izhod prost.
Bodite vsi dobro pripravljeni! Kosmatinec skoči
vunkaj kakor strela!"

Vtem je vzel Balant štiri žveplenke in odrezal
od njih neenake koščke. Zakril jih je v pesti tako,
da so bili videti vsi enako dolgi.

„Kdor potegne najkrajšo, njega postavimo pred
medvednico," je dejal in ponudil gospodom klinčke.

„Ne bo treba," je rekel upravitelj. „Gospod
Šota naj ima prvo številko, zakaj on ima izvrstno
dvocevko in strelja izborno!"

Šota se je zdrznil in obledel . . . Vsi so videli,
da je strašno razburjen. Z drgetavimi prsti je po¬
rinil naboja v cevi in napel oba petelina.

Postavili so ga sedem korakov pred votlino.
Zver je mogla le naravnost naprej proti njemu ali
pa izhodno na stran. Tam pa naj bi ji zastavljala
pot oskrbnik in tvorničar; umestila sta se komaj
deset korakov od Šote.

Veseljak Močilnikar pa se je utaboril par ko¬
rakov zadaj za Šoto ob deblu stare bukve, pokritem
z aževino in gobami. Na suha kamenita tla je po¬
grnil svoj plašč, uprl levico ob bok in položil desni
kazalec na čelo.

185

„Jaz ne bom dražil divjega medveda, ki mi
ni storil svoje žive dni nič žalega," je preudarjal
sam pri sebi. „Jaž že ne! Tako siten nisem. Pa
še natešče! Ne, vesel bom, če me le on pusti pri
miru ! Saj dosti po pasje životari po teh strminah!
Da se mu pa ne bodo preveč sline cedile po
meni, moram okolico tukaj malo parfimirati. To
je ena! Potlej se potuhnem, kakor da sem umrl.
To je druga! Zakaj medved, čeprav utrjen, bi utegnil
biti nahoden in bi . . “

Hudo ga je lomil dremavec. Hitro je izlil
zadnje kaplje brinovca okoli in okoli zimske suknje,
legel nanjo, se skrotovičil, se zavil in zatisnil oči.

„Takole, mislim, bom mrliču zadosti podoben,"
je mrmral. „No, truden sem dovolj. Ali sem preveč
slivovke in premalo brinovca, ali pa narobe, da
je ostal eden izmed njiju premočan, kdo ve?
Lahko noč . . . Pišite me v uho!"

Vse drugačne skrbi so mučile treznega Šoto ...

„Le čemu stojim tukaj v taki nevarnosti!" si
je očital odkritosrčno sam sebi. „Katera hudoba
me je zmotila, da sem šel svojo kožo ponujat tako
poceni! Se nekaj trenutkov, in medved se zakadi
v mene! Da bi ga jaz zadel? Jaz? In če bi bil
tacman privezan, ne! In če ga ne zadenem precej
do smrti, je po meni . .

„Poglejte no hrabrega gospoda Šoto!" je opo¬
zoril Praprotnik iztiha Likavca. „Bled je revež kakor
ovčji sir. Čudim se, da nam sploh še ni ubegnil."

„Jaz tudi,“ se je nasmehnil tvorničar in pri¬
stavil naglo: ,,Kaj pa je to?“

Od bukve je prihajalo krepko in redno hrkanje.

„A — muca smrči,“ je šepnil oskrbnik.

,,Pa prav pošteno vleče dreto!"

„Preveč se ga je navlekel možiček. — Pst,
gospod Šota!"

Šota je vzdignil glavo proti Praprotniku.

„Meni se zdi, da ste razburjeni. A?“

,,Prav nič.“

,,Pa se vam tako tresejo roke . . .“

,,E — mraz mi je!“ si je izmislil Šota nacelem,
dasi je vse teklo z njega.

,,To je kosmata laž!“ je dejal opravitelj tvor-
ničarju in se okrenil zopet k Šoti: ,,Ako vam ni
povšeč, da stojite tako blizu nevarne živali, pa
menjajte z gospodom Likavcem ali z mano ali pa
stopite pet, šest korakov nazaj!“

,,Najrajši tisoč!" si je mislil Šota ves trd,
vzdihnil, pa vendar odmajal z glavo.

,, Nočete?"

,,Bo že .. .“

' Tačas je legel Močilnikar na drugo uho in
nehal hrgoliti. Pri hrastu nad brlogom pa se je
prikazal Balant.

,,Gospodje, pazite!" opomni glasno in prime vrv.

„Torej, gospod Šota," ga hrabri Praprotnik,
,,bodite hladnokrvni! Nič se ne bojte! Dobro ga
vzemite na muho! Merite v uho ali pa v žrelo in
sprožite začasa!"

187

Vse naokoli je tiho. Nič se ne gane v temnem
gozdu. Vsi gledajo z napeto pozornostjo proti pre-
duhu . . .

,,Ena!“ zakliče Balant.

Šoti jamejo uklekati kolena, in vedno huje se
mu trese puška v rokah.

„Dve!“

„Oh, kaj bi dal, da bi bil zdajle doma!"
vzdihne Šota. Hladan pot mu oblije čelo, in po
hrbtu mu gomazi kakor trop mrzlih mravljincev ...

»Tri —!“

Balant nategne konopec. Preden pa še vzdigne
zapaž, že vrže Šota puško od sebe in poizkuša
splezati na bližnje drevo. Vendar od samega strahu
ne more više in se zgrudi napol živ ob deblu
na kolena.

Iz brloga pa se zažene z enim samim skokom
temna postava domačega — kozla. Nedaleč pred
Šoto obstoji žival in spozna svojega sovražnika,
zaradi katerega je morala biti zaprta toliko časa
z zavezanim gobcem. In kozel pokima, gre po
rakovo nekoliko nazaj in se zaleti z mladeniško
ognjevitostjo v nasprotnika, da trči dvoje glav z za¬
molklim trkom skupaj. Osupli Šota se zvrne vznak.
Toda preden se utegne pobrati, ga naskoči trkavi
kozel že v drugo. Premagani lovec se zavali v stran
na Močilnikarja in ga dregne s komolcem nemilo
v želodec.

Od bolečine se zbudi gruntovničar mahoma
pod svojim plaščem. Ko začuti nekaj težkega na

188

sebi, pomoli roko izpod suknje in otipa kožuh
gospoda Šote.

,,To je medved!“ se prestraši in se takoj iz-
trezne od same zone. ,,Zdaj me bo konec!" si
misli in jame tuliti: ,,Kaj bo z mojo neumrjočo
dušo? Rešite me!"

,,To je moška beseda!" se grohota Balant.

Praprotnik in Likavec se spustita v prisrčen
smeh. Balant, že spodaj, se smeja in razteza usta
do rjavih kočnikov, se drži za trebuh in skače od
veselja po eni nogi. Kozel pa voha živo kopico in
huska nejevoljno.

,,Soli, soli! Na soli!" ga vabi Balant, ga ulovi
in mu odveže nagobčnik.

,,Pomagajte! Pomagajte!" se dere Močilnikar
še vedno pod plaščem, trdno preverjen, da je že
na robu večnosti. Naposled otiplje človeško roko
onemelega Šote, se odgrne in široko zazija od za¬
čudenja.

,,Izborno! Izborno!" vpijejo oni trije.

,,Oha —!" se zavzame gruntovničar. „Veste
kaj, gospod Šota, to se mi zdi pa vendar za malo!
Slišite? Ali ste obsedeni, ali kaj vam je? Doli se
izgubite z moje osebe, vam pravim!"

Naposled vendar vstaneta obadva.

„Kaj pa — medved?" vpraša gospod Šota
nedolžno in debelo potegne sape.

,,Me-e-e-e!“ se oglasi kozel ravno pravi čas,
in vsi prasnejo iznova v smeh.

189

Gologlav, ves razmršen in povaljan, je hotel
gospod Šota nekaj povedati, prejkone nekaj vele-
važnega, pa žalibog ni mogel govoriti, tako ga je
silila sapa po smrtnem strahu.

Ko so se vračali, je moral preslišati še mar¬
sikatero skelečo. S tem pa še ni bil izpraznil -kupe
bridkosti do dna. Po oskrbnikovem naročilu je
vozil voznik tako, da so dospeli skozi Zabukovje prav
takrat, ko je bilo opoldne po maši največ ljudi na
trgu. Zato ni bil majhen direndaj, ko se je pri¬
peljal Šota s kozlom in z debelo bunko na čelu.

In kadar davčnemu adjunktu zopet vzraste
greben, da se samohvalec prevzame in le preveč
meglo tlači s svojo korajžo in vrednostjo, upade
mladi ustač ^akoj z besedo, ako ga kdo vpraša,
kako mu je bilo kaj pri srcu takrat, ko se je trkal
z „medvedom“! Take dni je gospod Šota jezen sam
nase in na vse lovce, hudo jezen na vso divjačino,
zlasti pa na vse kozle tega nagajivega sveta.

VSEBINA

Materino srce. 1

Američanka.35

Mali kavalir.44

Gorjanski župnik.57

Umetnik .75

Lepa Mirjam.85

Rekrut.97

Abstinenta.195

Poročnik.113

Zaspane.125

Večni snubač.131

Sramežljivi Jazon.140

Petelinški pa Praznoslamski .147

Prvi poljub .161

Adam.168

Medvedarji.177

Tisk J. Blasnika naslednikov v Ljubljani.

:

S

NARODNA IN UNIUERZITETNA
|9 KNJIŽNICA

I »

0000008707 :


mfJsssus



mmm

»M

HM

sfafe