224
Nov klic o imenopisji.
Zopet bliža se čas, da bodo šole po Slovenskem izdajale svoje letnike in v teh razstavljale svoje umet-nijske izdelke — imenskega napčnopisa.
„Novice" so že večkrat in po vsi pravici grajale zanikernost, da se toliko važna reč, kakor jo pravilna pisava lastnih imen oseb in krajev, posebno slovenskih priimkov in rodišč, vse preveč zanemarja, in to ne le po uradnijskih pisarnicah, temuč še cel6 po učil-
nicah pravilnega govora in pisa. Z veseljem priznavamo , da njih svarilni glas ni bil „glas vpijočega v puščavi" — vsaj takim šolam ne, kterim je še kaj mar za ime dobrih in pravičnih šol do vsake narodnosti; pri takih so odpravile že veči del in pri nekterih že skoraj čisto vse napake iz imenopisja. Vendar večina šolskih letnikov žalibog še zmiraj kaže, da možaki, ki imajo to stvar v rokah, še ne poznajo netajljive resnice, da„le narodna pisava imen je edino pravilna."
Vprašamo pa take profesorje, direktorje in inšpektorje: Ako pišete nemške, laške, francozke in vse druge narodne imena po edino pravem njih narodnem pravopisu, zakaj li ne tudi slovenskih? — Kako li more na pr. Nemec ali pa Lah — da izmed tisočerih izgledov podamo le enega — po svoji pisavi ločiti sledeči dve slovenski, vse različni imeni: Košar in Kožar? Nemec piše oboje brez razločka: Koschar; izrekati pa se ta pisava po njegovem (nemškem) pravopisu ne da drugač, kakor slovenski Košar, ker v vsi svoji abecedi nemščina nima mehke sičnice ž; Ko ž ar-j a tedaj z vsem svojim potrojevanjem enojnega glasa (sch = š) ne more izraziti, tedaj nikakor ne pisati po izreki. In ravno tako tudi Lah ne, ker tudi on v svojem jeziku nima slovenskega glasa ž. Le nevedni Slovenci izrekajo laško: ge, gi kakor svoje: že, ži — na pr.: „bon zorno", „ažijo", „Zontini", kakor da bi to poslednje ime izviralo iz — žonte!
Hočete, tujci in potujčenci, li še več in prepričav-nejih dokazov, kakor je razloček med glasoma š in ž, da se mnogo slovenskih imen ne da po nobenem drugem pravopisu prav pisati, kakor po svojem narodnem — slovenskem? — Ako jih pa vi le z a-se hočete pisati po svojem, pišite jih kakor vam je drago; toda v javne listine: uradnijske pisma, krstne liste, šolske letnike in spričala itd. ne vrivajte namesti pravih slovenskih pisav poptujčenih prestrojev. Ce pa slovenski pisanih imen ne znate citati, pripišite jim (med oklepaj) še svoje nemške,^ laške ali kterekoli prestroje po slišani izreki, na pr.: Čuk (Tschuck, Ciuc).
Kaj pa je šolam storiti, kadar (in to se po-gostoma godi) sami starši, sorodniki, varhi učencev ali učenk ali pa tudi že ti poslednji (odrastli) sami terjajo kako tujinsko pisavo svojih imen — in to vkljub vsem vljudnim in pojasnivnim ugovorom šole? Ako jim ne prijenjate, nakopljete si še lahko pravdo in jo zgubite; če pa se jim udaste — pisaje ime po rodotajni terjavi, zasmehuje vas vsak zveden bravec napčne pisave kot nevedneže, ali pa vas graja kot samovoljne spakovavce in zatiravce narodnega pravopisa. Kako v tacih pogostih primerljejih zavarovati čast svoje pravopisne vednosti in pravičnosti — brez žaljenja nevednih ali rodo-tajnih terjav? — Na videz je to nemogoče, kajti: „in-cidit in Scvllam, qui vult evitare Charvbdim." In vendar je prav lahko — tako-le: Pišite ime po terjavi, koj za njim pa pristavite opombno zvezdico, na pr.: Lucchesig *) in spodej na koncu (znožji) tiste strani lista zapišite vzrok te potuj cene pisave, kakor tu zdolej vidite. Taka vse opravičavna opomba se lahko postavi v šolske spričala in letnike, in v poslednjih zadostuje enkrat postavljena za vse zaznamljence — zazvedence. Tako zve vsak umen bravec, komu gre očitanje nevednosti ali pa rodotajbe.
Ker se že bliža konec letošnjega šolskega leta, in je čas že pred vratmi, da gredo šolski letniki z imeni učencev, učenikov in nadstojnikov iznova v natis; torej živo priporočujemo vsem šolam v resen prevdarek sledeče nasvete:
*) Tako pisan po terjavi (lastni, staršev) itd.                         Pis.
1.  Pišite vse lastne imena, posebno priimke in rod is ca, po edino pravilni narodni pisavi, torej kakor nemške po nemški, laške po laški itd., tako tudi slovenske po slovenski. To terja že nasebna lastovi-tost narodnih imen, kterih se mnoge ne dajo v nobenem drugem jeziku pravilno pisati, kakor v edinem svojem. Pa to terja tudi enakopravnost vseh narodnih jezikov iste države pred postavo.
2.   Priimki ostanejo v vseh jezikih nepre-menljivi, ne pa tako tudi vse krstne in kraj ne imena, kterih se mnoge spreminjajo že po zunanji (glasoslovni) obliki različnih jezikov, mnoge pa tudi po znotranjim pomenu prestavljajo v tuje: izgledi prvih so na pr.: Johann, Giovanni, Janez, — Laibach, Lubiana, Ljubljana, — Gorz, Gorizia, Gorica; izgled druzih pa: Theophil, Gottlieb, Bogomil, — Neumarktl, Tržič, — Neustadtl, Novomesto itd.
3.   Pišite vsaj v letnikih vse imenike skoz in skoz le z enim in istim črkopisom, in sicer z latinico, ier le ona (s slovanskimi dodatki ž, š, č) je zmožna žrazovati vsako narodno pisavo imen. Pisati le edine )riimke, ali razun teh tudi krstne in le nektere krajne mena z latinico, vse drugo pa z gotico, kakor: „Seitz larl auš Saibadj," „Saletu Leopold auš> ©$if4)fa," ,Žužek Johann auL Hrušiea" — to je podobno iemam v dvoji narodni, toraj v dvojno nerodni opravi. 3e smešneje pa so pisave: „©eitOj$ec", „2ašic" itd. Mi niso to Nemke s slovenskimi kapicami?
Doslužen šolnik.
225