ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA iLETiNiIK VI. LJUBLJANA .1958 ZVEZEK 3 OB ROJSTNEM DNEVU NOVE IN STARE JUGOSLAVIJE DR. METOD MIKUŽ Ko smo letos praznovali 15. obletnico roj- stva naše socialistične Jugoslavije, je bilo prav, da smo se obenem spomnili tudi 40. obletnice ustanovitve stare Jugoslavije, to je Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ali, kot se je imenovala od uvedbe odkrite velikosrbske diktature dalje. Kraljevine Ju- goslavije. Mislim, da bomo pomen in vsebino nove kot stare države najlaže razumeli tako, če bomo primerjali nekatere važne momente v življenju obeli držav in tako nam bo- po- stala jasna v glavnih potezah ena kot druga država. Da je treba govoriti o velikih praznikih naše sedanje socialistične Jugoslavije, je vsekakor prav. Ne sme in ne more biti državljana, ti bi ne poznal svoje velike domače hiše in njenih prebivalcev, v brat- stvu in enotnosti tako tesno povezanih jugo- slovanskih narodov. Ne bo napačno, če se ob tej priliki spomnimo tudi 40. obletnice nastanka naše sedanje državne predhodnice, stare Jugoslavije. To se mi zdi prav zlasti zavoljo tega, ker se sem in tja še vedno zelo rado poskuša pretiravati, predvsem pa na- pačno oceniti njen pomen kot tudi vlogo slovenske in jugoslovanske buržcazije pri njenem nastanku. Ni dolgo tega, kar sem slišal, da je bila vloga — in to seveda po- zitivna vloga — jugoslovanske in slovenske buržoazije pri nastanku stare Jugoslavije vsekakor večja, kot to trdi razvijajoče se slovensko moderno zgodovinopisje. Nihče ne zanika, da je jugoslovanska buržoazija ustvarila staro Jugoslavijo zase, vsak resen zgodovinar pa bo moral le priznati, da stara Jugoslavija ni bila ustanovljena za ljudske množice jugoslovamskih narodov in da zato nikakor ne gre pretiravati njenega pomena. Sicer pa je vse to pravičnO' in pošteno ocenil Tito v referatu na V. kongresu KPJ, že prej pa je podal slično oceno teh reči Sperans- Kardelj v svoji predvojni in lansko leto ponovno izšli knjigi o razvoju slovenskega narodnega vprašanja. Teh ocen se držim tudi jaz. Ne zato, ker so to ocene naših najvišjih državnikov, temveč ker sem kot poklicni zgodovinar prišel do istih ugotovitev ob študiju istega zgodovinskega gradiva, ki je bilo na razpolago Titu in Kardelju. Gornje poudarjam zaradi tega, ker se sem in tja le rado sliši, da Fi utegnile zgornje analize pokazati nekoliko drugače, če bi bile obde- lane na »znanstven« način, to je, menda s kopico citatov pod črto, ali pa če bi le bolj upoštevale trditve, ki so o nastanku stare Jugoslavije znane še iz predvojnega zgodo- vinopisja. Tako pa Titove in Kardeljeve trditve pomenijo le »politiko«, to je, neko politično analizo, prava znanost pa da je daleč od vsake politike. To je seveda močno napačno. Poglejmo sedaj na kratko nastanek obeh držav, potem pa bomo naredili nekaj pri- merjav. Rojstni dan stare Jugoslavije je 1. december 1918, rojstni datum nove Jugo- slavije pa 29. november 1943. Vmes je samo četrt stoleija, kakšna leta in dnevi pa so to bili, ve danes še vsak, ki jih je preživel. Znano je, da je bila stara Jugoslavija rojena tik po prvi svetovni vojni, ni pa tako znano, kdo so bili njeni starši. Preden pa bomo poiskali starše stare Jugoslavije, si moramo ogledati okobščine njenega rojstva. Položaj na svetu je bil približno tak: končala se je prva svetovna vojna, to- je, velika svetovna morija, ki sta jo povzročila dva imperiali- stična tabora, tabor antante in njen moralno enakovredni nasprotnik, tabor osrednjih ali centralnih sil. Ker se ta dva tabora že tam od konca prejšnjega stoletja nikakor nista mogla sporazumeti o delitvi zemeljskih bo- gastev, sta se morala pač nujno zaplesti v vojno, ki se je končala tako, da so bile centralne sile tepene in med temi Avstro- Ogrska celo tako, da je razpadla. Približno tako je bila tepena samo še Turčija. Na razvalinah avstro-ogrske monarhije je začela rasti vrsta novih držav ie med temi je takoj ob koncu vojne zrasla tudi neka navidezna država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je res obsegala vse južne Slovane na ozemlju razpadle monarhije. Ta navidezna državna tvorba SHS torej še ni bila prava Jugosla- vija, oziroma Kraljevina SHS, ki je nastala šele 1. decembra 1918. Nastala je kot posle- 105 KRONIKA čASOPfS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO dica razpada monarhije in nekaterih dejanj tistega dela jugoslovanske buržoazije, ki je med vojno ostal doina in se je leta 1917 ovekovečil z znano majniško deklaracijo, ki jo je konec maja prebral v imenu Jugo- slovanskega kluba v dunajskem parlamentu dr. Anton Korošec. Ta deklaracija je imela več osnutkov, vsi pa so obdržali tako ime- novani habsburški okvir. Zmotno bi bilo trditi, da je bilo besedilo in pravi namen te majniške deklaracije kakršenkoli vzrok za razpad avstro-ogrske monarhije in vzrok za nastanek prej ome- njene države SHS. Bistvo namena tega dela jugoslovanske buržoazije z majniško dekla- racijo je bil prej ko slej reševanje razpa- dajoče Avstro-Ogrske. Niso pa majniške deklaracije tako pojmovale ljudske množice, kajti te so hotele mir in so zato spremenile tako imenovano deklaracijsko gibanje v pozitivne zahteve, naj se končna brezumno klanje in naj se vrnejo očetje, možje in sinovi domov. To gibanje predvsem takrat- nih žena in deklet je bilo torej močno drugače od poskusov reševanja razpadajoče monarhije in je bilo tako močno, da je bil skoraj brez moči ves takratni policijski in žandarmerijski aparat. Ta je sicer prepo- vedoval in razganjal deklaracijska zborova- nja in prepovedoval podpisovalno akcijo; ni pa mogel preprečiti že skoraj revolucionar- nega duha, ki je vedno bolj zajemal ljudi doma in na frontah. To veliko gibanje je začelo naravnost nositi tudi slovensko in ostalo jugoslovansko buržoazijo." Dajalo ji je polet, pogum in vztrajnost, a ko je začelo dobivati že skoraj revolucionarne oblike in je torej postajalo nevarno, je hitela snovati razne narodne svete in kot nekak v-rhovni združevalni organ tudi Narodno veče v Za- grebu. Ce bi torej ne bilo tega velikega revolucionarnega gibanja naših ljudskih množic in njihovih revolucionarnih zahtev po miru in koncu vojne, je res vprašanje, v kakšnem položaju bi se znašla naša ta- kratna buržoazija ob razpadu monarhije s tisto majniško deklaracijo v rokah, ki je še kako zahtevala obstoj sicer nekoliko spre- menjene Avstro-Ogrske. Končno so porazi na frontah in revolucio- narna gibanja ljudskih množic v monarhiji uničili to več sto let staro državno tvorbo. Za nas nastane tole vprašanje: Od kod revo- lucionarna razgibanost ljudskih množic in od kod ideja, ki se je uresničila po razpadu monarhije tako, da je nastala že omenjena država SHS? Na prvO' moramo odgovoriti, da so bili ljudje siti vojne in vsega, kar prinaša sleherna izmed njih. Te želje sta dve veliki revoluciji v Rusiji samo podkre- pili in ljudje so postali taki — kakor pra- vi nek tedanji vir — »kot da so se napili novega vina«. Ustanovitev in želja po usta- novitvi neke jugoslovanske države pa je bila brez dvoma nekakšen nejasen odsev velike misli, ki jo imenujemo jugoslovanska ideja. To so kot pristno last jugoslovanskih ljud- skih množic oznanjali in pospeševali vsi veliki jugoslovanski duhovi. Pri nas Sloven- cih brez dvoma Fran Levstik, deloma tudi mladi in idealni preporodovci, predvsem pa Ivan Cankar, ki je šel celo daleč preko avstroogrskega okvira in zahteval jasno in odločno federacijo vseh Južnih Slovanov. Ne sme nas pri tem motiti, da najdemo slično idejo kot ostanek panslavizma tudi v vrhovih jugoslovanske buržoazije. A vse- bina te je popolnoma drugačna in je v bistvu le eno izmed neštetih sredstev, kako se dokopati do oblasti nad ljudskimi mno- žicami s pomočjo potvarjanja pozitivne jugoslovanske ideje. Nobenega dvoma toiej ni, da je treba jugoslovansko idejo v njeni pravi in na- predni vsebini raztegniti na željo bratov- skega sožitja vseh Južnih Slovanov in torej ne samo tistih, ki so živeli v avstroogrski monarhiji, katerih usodo naj bi buržoazna vsebina majniške deklaracije zapečatila samo v nekaki restavrirani trialistični avstro-^ogrsko-slovanski državi pod žezlom Habsburžanov. Nekoliko dlje je šla po svoji zunanji obliki krfska pogodba, tudi iz leta 1917, ki je bila delo srbske vlade in emi- grantskega dela jugoslovanske buržoazije, združene v Jugoslovanskem odboru. Tako sta torej obstajali pred razpadom Avstro-Ogrske in že pred koncem prve svetovne vojne dve ideji o bodoči usodi južnoslovanskih narodov in tvorci obeh idej, jugoslovanska buržoazija, podprta od revo- lucionarnih zahtev ljudskih množic, je delala z vso silo, da bi se uresničili. Toda nastati je mogla ena sama Jugoslavija, to je, ali Jugoslavija, domovina jugoslovanskih naro- dov, ali samo molzna krava domače in tuje buržoazije. Na žalost je takrat nastala ta, druga oblika. Z razpadom Avstro-Ogrske je seveda pro- padla tudi buržoazna zamisel o trialistični restavraciji monarhije. Ker pa je bilo treba tiste viharne dni takoj po razpadu delati hitro, je 2ato nastala neka država SHS z Narodnim večem na čelu. Na drugi strani pa je izšla iz prve svetovne vojne kot zmagovita sila kraljevina Srbija. Prav v tistih novembrskih dneh 1918 je začela gro- ziti tej novi državi SHS velika zunamja in 106 CASOPISZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA po soglasnem mnenju takratne jugoslovanske buržoazije tudi notranja nevarnost, nevarnost revolucije. Dejstvo je, da so Italijani v moči tajne aprilske pogodbe iz leta 1915 začeli zasedati slovensko in hrvaško ozemlje, za- čele so se kazati težave na severnih mejah, ljudske množice pa je v tistih velikih dneh zajemala vedno večja revolucionarna raz- gibanost. Ta je bila vsekakor vsota velikega veselja nad koncem vojne in zelo otipljivih odmevov velikih ruskih revolucij, ki so pre- plavili ves tedanji svet. Buržoazija je sicer poskušala omejiti revolucionarne valove z urnim ustanavljanjem raznovrstnih narodnih svetov in vaških straž, a te so se kmalUj uresniči stoletni sen narodov, ki so se otresli avstroogrskega zatiranja, da bi bili nacio- nalno enakopravni in svobodni v novi ze- dinjeni državi. Slo je za to, da delovne množice v novi državi ne bodo prepuščene na milost in nemilost kapitalističnemu izko- riščevalcu prav tako, kakor so bile pod avstroogrsko monarhijo«. To je zelo točna analiza, ki sloni na do- brem poznanju zgodovinske resnice, da se je hitela buržoazija 1. decembra 1918 zdru- ževati iz strahu pred ljudskimi množicami in iz strahu, da ne bi izgubila ozemelj, ki so sicer spadala v njene eksploatacijske sfere. Zato ljudske množice leta 1918 niso. Manifestacija v Ljubljani dne 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu pokazale kot dosti slaba obramba, saj so bile zmožne obrniti orožje proti njej sami. Treba se je bilo torej zateči k neki realnejši in uspešnejši moči, ki bi utegnila odstraniti nevarnost doma in nevarnost, ki je pretila najprej od italijanskega imperializma. Tako je prišlo po sicer precej burnih de- batah do znanega sklepa v Narodnem veču, da naprosi slovenska in hrvaška buržoazija srbsko buržoazijo za varstvo in pomoč in tako je nastala 1. decembra 1918 kraljevina SHS. To zedinjenje je analiziral tovariš Tito na V. kongresu KPJ, rekoč, da bi do zedi- njenja prej ali slej moralo priti, kajti »to je bila ideja najnaprednejših ljudi v deže- lah, ki so se imenovale jugoslovanske. Slo pa je za to, na kakšnih načelih bo slonelo to zedinjenje; šlo je za to, da se eno nacio- nalno zatiranje ne zamenja z drugim, da se socialno izkoriščanje delovnih ljudi po Avstro-Ogrski ne zamenja s še hujšim so- cialnim izkoriščanjem po mladi nenasitni buržoaziji v novi državi. Slo je za to, da se. bile vprašane, kakšno združitev si želijo v novi južnoslovanski državni tvorbi. Tega bi jugoslovanska buržoazija — tudi če bi bilo več časa — nikdar ne storila, ker bi se tega ne upala, saj je bila, recimo celo v takratni klerikalni Sloveniji, vsakodnevna parola slovenskih ljudskih množic: Hočemo repu- bliko! In nekateri so šli tako daleč, da so zahtevali celo sovjetsko republiko. Ustvarjalce stare Jugoslavije je treba to- rej iskati v takratni jugoslovanski buržoa- ziji. Temu rojstvu pa je seveda botrovala vsa tedanja svetovna situacija, ki je bila približno sledeča: antantine sile so sicer premagale Nemčijo, Avstro-Ogrsko, Bolga- rijo in Turčijo, toda skoraj istočasno s to zmago so se v samem zmagovitem taboru pokazala vsa velika nesoglasja, kako si raz- deliti vojni plen in kako urediti povojno Evropo in ostali svet. Pa ne samO' to. Veliki revoluciji v Rusiji sta tako močno pretresli ves tedanji svet, da svetovni reakciji tako v taboru antante kot centralnih sil le ni 107 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO moglo biti vseeno, če bi se začela nemoteno širiti »boljševiška« nevarnost po svetu. Tako sta zmagovita reakcija v antantinem taboru kot tista premagana v taboru osrednjih sil silno hitro začeli mašiti nevarno razpoko, ki je nastala prav v Srednji Evropi s po- rušenjem starega obrambnega krščanskega jezu in zida, to je avstroogrske monarhije, ki je nosila zveneči nasloiv antemuralc christianitatis. Treba je bilo torej ustvariti nek nov obrambni zid proti »boljševiški« nevarnosti in tega naj bi tvorila vrsta novo nastalih držav, med katerimi je bila tudi kraljevina SHS. Vse te države pa so morale imeti tak notranji red in ustroj, da je bil zmožen in sposoben, že v kali zatreti vsako za buržoazijo nevarno revolucijo. Po vsem tem nam ne bo težko razumeti pravo vsebino in pomen ustanovnega da- tuma nove socialistične Jugoslavije, ki je nastala sredi silovite vihre druge svetovne vojne, naše NOB in ljudske revolucije. Ob njenem rojstvu ni botrovala — čeprav bi seveda rada — niti svetovna reakcija niti Sovjetska zveza, kajti k botrinstvu te naše nadvse dragocene domovine naši narodi niso klicali drugega kot sebe samega. Rodili so jo v potokih krvi in silnem trpljenju, kate- rega teža in velikanska vrednost še dolgo časa ne bo pravilno ocenjena. Je torej le velikanska razlika med Jajcem 29. novem- bra 1943 in Beogradom 1. decembra 1918. V Beograd so takrat romali kot v Meko aU na Brezje zastopniki slovenske in hrvaške buržoazije in Narodnega veča in ne z legitimacijami, ki bi jim jih izdalo naše ljudstvo. V Jajce pa so prišli partizani z orožjem v rokah in kar je še važnejše, s polnimi pooblastili svojih narodov. Ce je bilo v Beogradu prosjačenje, so partizanski poslanci v Jajcu povedali jasno in nedvo- umno, za dom in za svet, da ustanavljajo federativno in demokratično Jugoslavijo. Tisto in tako, kakršno so si želeli naši na- rodi, veliko in močno domovino', v kateri bodo živeli v lepem in bratskem sožitju. Ce so bile ljudske množice naših narodov ob nastajanju stare Jugoslavije in ob veliki revolucionarni ikrizi, ki jo je prinesel konec prve svetovne vojne in vsi zavestni in ne- zavestni odmevi velike oktobrske revolucije, brez pravega vodstva, tega seveda ne mo- remo trditi o ljudskih množicah naših naro- dov med drugo svetovno vojno. Tako je naš 29. november 1943 prva krona velikih uspe- hov pravilnega dela KP J med našimi narodi. Ce trdimo, da so na primer majniška deklaracija ali krfska pogodba nekakšni nejasni in megleni predhodniki in glasniki 1. decembra 1918, pa je bil že sam začetek NOB zelo jasen glasnik, da se stara Jugo- slavija ne sme nikdar več vrniti. Že takrat ni bilo več mogoče nazaj in pot je bila zato odprta samo naprej. Morda se naša mladina po šolah le kje uči, da v stari Jugoslaviji nikdar ni bilo rešenih troje kardinalnih vprašanj: nacionalno, so- cialno in kmečko ali agrarno vprašanje. Dodajmo še to, da se tako važna vprašanja niso niti poskušala reševati, kar pa je le bilo začetega v tej smeri, so bili le dema- goški poskusi prevarati revolucionarno raz- gibane ljudske množice. Postranskega po- mena so torej razne kajmakčalanske teorije • ali teorija o Jugoslaviji kot povečani Srbiji, pač pa je pomembna resnica, da velikosrb- ska buržoazija ni hotela rešiti nacionalno vprašanje zato, da so ji bili vsi veliki na- cionalni spori in nesoglasja le voda na mlin Jijeni osnovni zamisli, zavladati nad vsemi jugoslovanskimi narodi, tudi nad srbskim, in jih preliti le v eno samo in to brez- pogojno poslušno orodje svoje notranje in zunanje politike, v »jugoslovanski« narod. Kako je jugoslovanska buržoazija reševala socialno vprašanje, nam dosti zgovorno priča spominska plošča na Zaloški cesti v Ljub- ljani, kjer je bil tistega aprilskega dne 1920. leta zadan končni smrtni udarec veliki revo- lucionarni razgibanosti jugoslovanskega de- laT^skega razreda povojnih let. In kako se je reševalo kmečko vprašanje? Spričo revolu- cionarno razgibanih kmečkih množic je bila agrarna reforma obljubljena takoj, a nikdar potem izvršena. Kako hude so- morale biti te kmečke revolucionarne zahteve po zemlji, je prav lep dokaz prva konferenca jugoslovan- skega episkopata v Zagrebu takoj po na- stanku stare Jugoslavije, kjer so biM močno trepetajoči katoliški škofi-velepoisestniki ta- koj pripravljeni prositi v Rim, naj bi se izvedla agrarna reforma tudi na njihovih veleposestvih. Lahko se spomnimo tudi fa- mozne kmečke zaščite v letih velike gospo- darske in finančne krize. Ni pomembno vedeti to, da je bil kmet res toliko zaščiten, da ga upnik ni mogel gnati na boben, pač pa je dobro poznati resnico, da je bila dobra kmečka domačija vredna takrat le 50.000 do 40.000 dinarjev. In kdor jo je lahko kupil, jo je tudi kupil in nobena skrivnost ni, kdo je takrat imel denar. Prav gotovo je, da to ni bil delovni človek. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, kako so v novi Jugo- slaviji rešena zgoraj omenjena vprašanja. Zanimivo bi bilo primerjati tudi jugoslo- vanske ustave. Stara Jugoslavija, kolikor ni skoraj dve leti živela brez ustave, je imela 108 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA dvoje ustav, vidovdansko iz leta 1921 in oktroirano iz leta 1931. Prva je bila uki- njena z odkritim nastopom velikosrbske diktature, drugo pa je dokončno raztrgala šele volja jugoslovanskih narodov v zname- nitih novembrskih volitvah za konstituanto leta 194.5. Po vidovdanski ustavi naj bi bila stara Jugoslavija demokratična in ustavna monarhija. Monarhija je resda ostala do decembra 1945, nikdar pa ta država ni bila , demokratična niti po vzoru nekaterih tako imenovanih zahodnih demokracij, kajti me- sec dni po sprejemu vidovdanske ustave je bil izglasovan že zakon o zaščiti države. Kjer pa gospodarijo taki zakoni, ni niti buržoazne demokracije. Po sprejetju oiktro- irane ustave pa je postajala Jugoslavija vedno bolj plodno ozemlje za križanje vseh mogočih koristi tujih in domačih kapitalov, kar je seveda nujno vodilo v fašizem. In taka Jugoslavija je bila na najboljši poti k pravi fašistični diktaturi. Ko je zadivjal požar druge svetovne vojne, je bilo takratno jugoslovansko državno vodstvo že tako trd- no zasidrano v fašističnem pristanišču, da je mogla šele NOB in ljudska revolucija iztrgati sidro jugoslovanske ladje iz teh nevarnih voda in jo naravnati v sicer krva- vo, a velikih uspehov polno NOB. Za zaključek samo tole: razlike med staro In novo Jugoslavijo so in so zelo velike. Ne moremo pa trditi, da bi ne bila stara Jugoslavija kot prva etapa na poti k zdru- ževanju jugoslovanskih narodov nekaj pozi- tivnega. Ta združitev je bila dobra, popol- noma negativen pa je bil način te združitve. Dobro nam je znano, da so vsi prvotni bor- beni programi NOB in ljudske revolucije naravnost terjali jugoslovansko kontinuiteto in so zato terjali borbo za resnično demo- kratično in federativno Jugoslavijo, tako torej, kakršna je danes. 109