št. 12 „S L O V E N K A" Str. ;-5 Je-li možno videti svoje lastno srce ? (Zabavno-znanstvena črtica), spisal Dr. A. Schwab. „Toraj jutri ob deveti uri v fizikalnem zavodu — izvestno se iznenadim, dragi prijatelj — hvala za no- vico ; in nalašč si prišel v Gradec, da si ogledaš to ču- dovito iznajdbo ?' — , .Vendar ne meniš, da radi plesa ? Jutri pride mnogo zdravnikov iz okolice, da se prepriča o praktiški vrednosti rentgenovih sojev ; saj morda ne bo dolgo, ko bode vsak zdravnik imel v svoji ordinacijski sobi rent- genov stroj, s katerim bode pogledal svojim bolnikom „skozi kosti do dna srca*". ,Šališ se, vendar pa.rad verjamem, da postaja sedaj, ko rastejo „univ. med." doktorji kakor gobe po dežev- nem vremenu iz tal, zdravniško tekmovanje vedno večje in večje. Ako pa pride k tebi bolnik, teško sopeč, bled in zabuhel v lica in ti spoznaš, da ima le ta razširjeno srce, imel bode do tebe gotovo večje zaupanje, ako mu njegovo lastno srce pokažeš, nego ako mu samo p o- V e š, da ima preveliko srce" in... .„dobro, dobro; toraj jutri se vidiva v fizikalnem zavodu, sedaj pa na ples. Že zveni skozi dvorane „Tri- glavska četvorka"; treba se angažovati, sicer obsedi val* " V tem smislu nama je tekel pogovor namreč mo- jemu staremu prijatelju doktorju Lukši in meni, ki sva bila oba zdravnika na deželi in sva se vdeležila ,,plesa slovanskih vscučiliščnikov" v Gradci, sklcnivša, vdeležiti se drugi dan razkazovanja Rentgenovih sojev v fizikal- nem zavodu. II. Dasi sem bil vesel, da sem zopet prispevši iz de- žele v mesto zamenjal pogovor bednih bolnikov z duho- vitimi pogovori dražestnih gospic in za narod in vedo velezasluženih mož, ki so prišli ogledat si ples ; dasi sem bil vesel slišati mesto tužnih stokov bede sveta, očarujoč smeh plesalk in plesalcev, veselečih se svojega nadobujnega življenja, zamenivši novoletno „ofiranje" do- mače godbe — z vojaško godbo, preKrasno v ritmu in tonu; dasi sera bil toraj vesel počiti si in pozabiti vsaj za nekaj trenotkov svoj težavni, o'igovorni zdravniški poklic — vendar kar sem videl drugi dan me, je zani- mala in očaralo še bolj. III. Vstopivši v dvorano fizikalnega zavoda — bilo nas je mnogo naravoslovcev, profesorjev, zdravnikov in celo nekaj dam — zagledamo na mizi pripravo, katere bi v srednjem veku nikdo ne smel imeti z lepa pod svojo streho, sicer bi ga morda sežgali na grmadi kakor carodejca, katero pa mi sedaj spoznamo takoj za lep, velik elek- triški induktor. Na drugi mizi stoji drug stroj. Ta je iz stekla. Dozdeva se mi steklenici sličen, privezanej na po konci stoječo palico. V njeni sredini je pa gumb iz platine, zvezan z žico z induktorjem. In kaj vidim na drugih mizah ? Evo fotografij človeških okostij — mr- tvih ljudij ? — ne, še živih ! Glej tu v sredi stegna črno pego — krogla je vstreljena v nogo ! in tukaj evo slabo ozdravljen kostolom. Kosti stoje zrastene navskriž! in tamle — čudovito — glej kako lepa slika človeškega okostja in v sredini srce! — srce fotografovano, srce živega človeka ! ! — — Oj, dame spreletava groza. Vi- dijo lobanje, ki imajo vidljive zobe, oj tako grozeč mr- tvaški izraz — in vendar so to le fotografije okostja glav še živih ljudij ! ,.Velikansko, vehkansko, to je velikansko" se čudi moj precej tolst sosed. No mislim si, saj tudi tebe celo predro Rentgenovi soji, bodi si še tako tolst! Radoveden sem pa vendar, bodemo li videli na živem poskusu to, kar vidimo tu na slikah ? ,0j vbošček, oj vbošček" oglasi se sedaj neka dama — a tako, to je deček približno, dvanajst let star — naš medium! ,To je imenitno" oglasi se gospod pro- fesor Bezaj moj stari prijatelj, katerega je tudi danes prisilila radovednost v fizikalni zavod. Ko nam gospod asistent vseučeliške fizikališke sto- I lice v Gradci slrokovnjaški razloži pomen posameznih Str. 4 ,S L O V E K K A-' Št. 12 aparatovih delov in na kratko ponovi način obuditve, omeni da nastane Rentgenova hič na katodi močnih elektriških tokov, ako je njih katoda napeljana v prostor, kjer je vzduh tanjši, Sluga zatvori zapahe na oknüi in v dvorani vlada skrajna temota. Slišimo zamolklo pokanje, kakor hi se hitro polena lomila, izvirajoče iz induktorija in sredi ^steklenice" na gumbu — to je na katodi — vidimo bledo zeleno fiuarešcujočo lue ! — Čudna lue, — tako intenzivna, da jo vidimo tudi še sedaj, ko je sluga že dvakrat, trikrat steklenico na debelo ovil z ovoji, in ven- dar je v sobi popolnoma tema, da ne vidimo drug druzega! Gospod asistent postavi dečka pred to čudno luč, pred njim pa drži precej debelo leseno ploščo prevlečeno na svojej prednji strani z neko kemiško tvariuo (barij- platin-cvanur). Na plošči se prikaže okostje ! Rentgenovi soji prodrli so ovoje, dečkovo telo in leseno ploščo in mi vidimo na plošči dečkova rebra in sploh vse njegovo prsno okostje. In pri višjem in nižjem pomikanji plošče opazujemo polagoma vse okostje trupa, rok in nog in glave. Gospod razkazovaleč veli dečku globoko sopsti. Videli smo takoj, kako se vse kosti pri dihanji mezijo in kako se pregibljejo v svojih sklepovih, lik umetnemu stroju. Popolnoma določno pa smo videli tudi dečkovo srce, tako da je bilo moči zmeriti ga na mihmetre na- tanjko. Videlo se je gibanje srca, njega razpenjanje in krčenje pri pritoku in odtoku krvi. Videli smo tudi mrež- nico, ki se je premikala pri sopenji navzgor in navzdol. Omeniti moramo da je bil deček oblečen, toda obleke nismo videli, le njegova koža je nekoliko blestela, nekako tako, kakor prozoren čaroben tenj ali pajčolan na mrtvaškem okostji. In ono čarobno, okostje na plošči se premika na vse strani: ono živi, celo govori; vidi se pri govorjenji, kako se čeljusti in zobje približujejo in zopet oddaljuje- jo ! Res Rentgen, dobro si jo pogodil, da si pogledal luč sveta še le v devetnajstem stoletji — v srednjem veku bil bi ti ,.čarodejec", ki obuja žive dnhove in gorela bi tvoja luč neplodovito za praznoveren svet in tudi ti bi gorel kakor baklja na grmadi — danes pa goriš kakor baklja veleučenosti in razsvitljavaš človeškemu geniju teman pot človeške nevednosti — morda v boljšo bo- dočnost. — Živa podoba na plošči se da fotografovati. Xa ti miéin je iiioijoce vsnkemu človeku videti svoje ladno srce in ga tildi fotografovati. Tudi mene je mikalo ogledati svoje okostje. Pomo- lil sem hipoma svojo roko za ploščo in res sem zagle- dalto, kar bi brez Rentgena nikdar ne bil videl in kar bi le drugi ljudje videU mnogo let po moji smrti — moje okostje — To me je presunilo. Strmel sem, premišlje- vaje to iznajdbo, s katero je možno pogledati človeku v sredino njegovega trupa, bodi si še tako na debelo oble- čen. Gospod asistent je bil neumorljiv v razkazovanji. Postavil je svojo listnico pred ploščo in kaj smo videli? Listnice ne, pač pa denar v nji tako natanjko, da smo spoznali posamezne novce. Pri navadni ali plinovi luči videli smo pa listnico, ne pa denarja. Rentgenovi soji prodirajo toraj telesa ravno na- sprotno od navadne luči in sicer nasprotno glede speci- fiške teže teles, oni prodirajo ložje lesene plošče nego steklo. Njih vporaba za spoznavanje boleznij vtegne po- stati velikanska. Že sedaj imajo za fizijologa in topograf- skega anatoma največji praktiški pomen, a še večjega za zdravnika. Koliko je vendar ljudij, ki so nosili vstreljene kro- gle po dvajset, trideset let v svojem mesu skrite ; priza- dejale so njim dostikrat hude bolečine; vendar jih ni bilo možno izrezati, ker se jih ni moglo najti. Spomi- njam se izza dijaških let, da sem videl na kliniki sta- rega vojaka, trpečega hude bolečine vsled krogle, ki mu je bila v vojski 1. 1