751
DR. M  OPEKA:
BLAŽENA MED ŽENAMI!
PRIZOR S PETJEM IN ŽIVIMI PODOBAMI.
(V Judeji blizu Oljske gore. - Judovska hiša. Nad vrati in po stenah hebrejski napisi. Miza. Vrč z vodo. Molitvena jermena. Tla pregrnjena s preprosto preprogo iz bičja. Nizke klopi. Na klopeh čepe štiri deklice in molijo psalme.)
Ena deklica:
Sezidaj Jeruzalem kmalu na veke in postavi sredi njega Davidov prestol!
Druge tri:
Poženi mladika iz Jesetove korenine in iz-rasti cvetlica iz njegovega korena !
Ena:
Daj, da kmalu požene mladika Tvojega hlapca Davida, in njegov rog naj se povzdigne po Tvojem odrešenju; zakaj Tvojega odrešenja smo vedno upali.
Druge tri:
Poženi mladika iz Jesetove korenine in iz-rasti cvetlica iz njegovega korena !
Ena:
Slavljen bodi Večni, po katerem poganja rog izveličanja!
Druge tri:
Poženi mladika iz Jesetove korenine in iz-rasti cvetlica iz njegovega korena !
(V ozadju harmonij in petje: „Vi oblaki ga rosite .. .¦*)
(Harmonij igra pp. dalje. — Zunaj se zasliši hrum in šum ljudstva. Vrvenje, klici. Izmed šuma se razločijo ženske besede: „Blagor telesu, ki te je rodilo, in prsom, ki so te dojile!" Množica ponavlja klic: „BIagor!... blagor!".... Dekleta se prestrašijo. Tri se stisnejo skupaj.)
Ena deklica
(stopi k oknu. — Vznemirjeno):
Kaj se je dogodilo, večni Bog! Tam zunaj ljudstva silna množica vrvi, strmi, začudeno vzklikava . .. Kaj se je dogodilo? —   — (Premor.)
Mati naša prihaja, sestre, iz te množice, prihaja naglo, in obraz žari ji v čudnem, nepopisno jasnem žaru, in ljudstvo, sestre   — ali čujete — (Zunaj klici: „Have! have!".. .)
za njo hrumeče kliče: „Have! have!"... (Harmonij: „Ave Marija ...")
(Mati vstopi.   Zas&pla je, veselo razburjena.  Hčere se zgrnejo okrog nje.)
Hčere
(vse obenem):
Kaj se je dogodilo, mati, kaj ? Mati
(samo sope): Ah, deca moja, videla sem ga'
Hčere:
Koga? koga?
Mati:
Mesija, hčere moje, Mesija —  —
Ena hči:
Mati, o pripoveduj nam!
(Hčere se  stisnejo k materi. — Zunaj šum poneha.
— Harmonij, ki je igral doslej ppmo., utihne. — Mati
posadi  hčere po  stokih. Potem proti   oknu strme
pripoveduje.)
752
Mati
(navdušeno):
Mesija, da, Mesija — njega, hčere, so srečne moje videle oči: obljubljenega v izgubljenem   raju, pričakovanega od davnih dni... Poslal ga je, da nas obišče v miru, On, ki je zvest v obljubah vekomaj, da v njem ovesele se naša srca, da vrne dušam izgubljeni raj . . .
(Sede. — Polahneje.)
Verjela nisem, ko so pravili. . . Zdaj sama, sama vse sem videla ... O, kakšen čudež, hčere, kakšen čudež!
(Se oddahne.)
Poznale ste nesrečnega moža, ki slep in mutast taval je po potih, od satana hudobnega obseden. Kako bežali ste   pred njim otroci, kadar je v srdu nemem   zabesnel, kadar božjastno se je zvil na cesti in v strašni m6či je pestil roke! — Le-tega pripeljali so k Mesiju, češ: Če si prerok res, ozdravi ga! In čujte, deca moja, strašni čudež! Iztegnil je Mesija blago roko, odprl je usta, milost govoreča: „Ozdravljen bodi!" In pri tisti priči zapustil ga je satan hudodelni, in slepec videl, mutec je govoril . . . Tedaj pa zahrumelo je med ljudstvom: „0, kdo je ta? Kaj ni sin Davidov?"...
(Vstane. — Vzneseno.)
O, kdo je ta? Ti slepo, slepo ljudstvo! Mesija je, resnični naš Mesija, in moje so ga videle oči: prerokovanega v prerokbah slavnih, pričakovanega od davnih dni . . . Kako pa kdo naj taka čuda dela, če od Jehova ni do nas poslan, če ni od Večnega oblast njegova, če z božjo silno ni močjo obdan!
(Zopet sede. — Mirneje):
Pismarji, farizeji so vršali:
„Ne verjemite —  Belcebub je ž njim !"
Toda kako jih je zavrnil, hčere:
Dostojno, mirno, resno, veličastno
zvenela jim modrosti je beseda,
da so se tresli od neznane groze,
da od sramu so rdeli jim obrazi...
(Odmor.)
Vse to sem videla in slišala: ljubezen, moč, oblast Mesijevo, krotkost, milobo in modrost njegovo, pa farizejsko — reči smem — zavist...
Tedaj, ne vem odkod, je vstala v duši podoba njena mi, ki tega sina je dala svetu . . . Srečna, srečna žena, po tebi čast je došla nam ženam, teptanim, od nikogar spoštovanim . . . In nekaj se mi je zgenilo v prsih, vzkipelo je, na usta je privrelo: „Oj blagor! blagor!" sem zaklicala, kot žena sem zaklicala in mati: „Telesu blagor, ki te je nosilo, in blagor prsom, ki so te dojile!"
(Vstane. — Zelo slovesno):
In še kipi in še glasi se v meni: Oj blagor, mati ti Mesijeva! Ti si pač tisto večno čudo božje, ki prerok ga je v duhu nekoč zrl: —¦ Devica Davidova bo spočela, in sin bo močni nam okove stri. Devica-mati  — kdaj od vekov slišal besedo tako je človeški sluh.. . O, preko vseh meja narave naše objel je tebe božji močni duh ! Zato te bom povzdigovala, mati Mesijeva  —  vsekdar in vekomaj, vsak dan proslavljala ime bom tvoje in blagrovala te bom  — vekomaj. Oznanovale bodo tvojo hvalo nevredna moja usta  — vekomaj, in vse človeštvo tvojemu imenu naj vdano slavo poje  — vekomaj!
(Harmonij. Pesem: »Blažena Marija...")
__J
753
Kako smo nizko vse žene pod tabo, in zopet: v tebi smo povišane device, matere ... In duh mi pravi: po tebi bodo vse uslišane prošnje, ki solzne jih zemlje otroci v bridkostih težkih svojega srca vse pozne bodo, vse bodoče veke ihteč pošiljali jih do neba . . .
(Tu se zamakne in govori v viziji. Stoje, levo roko naslonjeno ob mizo, desno iztegnjeno-dvignjeno. — Zadnja stena se razmakne. Za tanjčico se pokaže podoba Brezmadežne. Bengalična luč obsveti prizor. — Deklice na odru se od strmenja zgrudijo na tla. Med izprevodi devic, mater, kraljic in delavk harmonij in pesmi.)
(V viziji.)
Ah, vidim jih . . . iz našega rodu kako prihajajo do Tebe, mati, ljubezen v srcu in zaupanje . . .
(Prihajajo device z lilijami... Harmonij pp.)
Device hodijo, ki v tvojem vrtu utrgale so belo lilijo —: — O, čuvaj nam, Devica, cvet nedolžni, ki svet mu drage cene ne pozna, ogradi ga, čeprav s trpljenja trnjem, da zlobna noga ga ne potepta — Pozdravljena! usliši nas, Devica!
(Harmonij močneje. Pesem: „0 Devica pomočnica ."'.'.")
(Matere z otroki. — Harmonij zopet pp.)
In matere radosti materinske in b61i svoje ti izročajo —:
—  Ozri se, Mati, na te upe naše, na deco našo milostno poglej: Viharna so življenja trudna pota — ljubezni tvoje dih nad njimi vej! Pozdravljena! Usliši nas, o Mati!
(Harmonij močneje. — Pesem: „0 Marija, naša ljuba Mati . ..")
(Kraljice s kronami  na glavi. — Harmonij pp.)
Kot k Salomonu modremu Kraljice do tebe romajo, preblažena —:
— Modrosti prave uči nas, Kraljica, in ljudstva  naša v6di srečno pot! Do večnih ciljev kaži in privedi do neminljivih, večnih nas dobrot! Pozdravljena ! usliši nas, Kraljica !
(Harmonij močneje. — »Marija Kraljica, nebeška Gospa . . .")
(Delavke. — Harmonij pp.)
In zapuščene, revne, glej trpine, Kako do tebe stegajo roke —:
—  Usmiljena! tolaži nas sirote — Vse trde, težke žulje na dlaneh, darujemo ti vse trpljenje svoje,
vse grenke solze v utrujenih očeh — Pozdravljena ! usliši nas, Marija !
(Harmonij močno: »Marija, k Tebi uboge reve...") Zastor pade.
(Za zastorom pesem:   „Tota pulchra es Maria . . ." ali kaka druga. Med pesmijo se odgrne živa podoba: skupina vseh, ki so hodili v izprevodih mimo kipa.)
„D0M IN SVET" 1904. ŠT. 12.
48