CAS o 1> IS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA LETNIK VII. LJUBLJANA 1Q39 ZVEZEK i USTANOVITEV KOMUNISTIČNE PARTIJE V ZAGORJU (Poglavje iz prispevka za Zagorski zbornik) FRANCE KLOPčIč V kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, nastali konec leta 1918, je delavstvo šlo svoja pota, a vodstvo socialnodemokratske stranke svoja, drugačna. Prejšnji delavski voditelji so le od časa do časa utegnili uveljaviti svoj vpliv in pridobiti za kratko dobo zaupanje delavstva, ki pa so ga izgubljali vedno hitre- je in temeljiteje zaradi stalnega rotenja mno- žic, da »sedanji čas ni ugoden za ekrajne korake delavskih mas v dosego mezdnih terjatev«,1 da ne gre staviti »pretiranih, črezniernih zahtev«, medtem ko so sami za- vzemali ministrske sedeže v Ljubljani in Beogradu. Prvo stavko v novi jugoslovanski državi so uprizorili trboveljski rudarji. Trajala je od 16. do 18. decembra 1918. Izvoljeni 42- članski stavkovni komite je zastražil rudni- ške obrate in se lotil vprašanj lokalne obla- sti: uvedel je delavsko nadzorstvo pri raz- deljevanju živil in določal cene.^ S tem je stavkovni odbor postal klica delavske obla- sti, ki pa se ni razvila naprej. Predložil je takojšnjo uvedbo osemurnega delavnika, kar se je konec meseca izpolnilo. Zagorski rudarji se niso pridružili tej stav- ki, pač pa so hiteli utrjevati svoje organi- zacije. Vse se je včlanjevalo v sindikat, strankino organizacijo, konzuinno društvo. Samozavest je silno narasla, a enotnost de- lavstva je bila nenavadno čvrsta. V znamenju delavske moči ise je praznoval prvi maj 1919. Nikdar prej Zagorje ni videlo takšnega mogočnega proletarskega nastopa. Vsi obrati so obstali, trgovine zaprte. Dolina je bila v rdečih zastavah. Ljudstvo je šlo na demonstracijo in na zborovanje. V spre- vodu — slike Marxa, Engelsa, Lenina, trans- parenti z gesli. Od blizu in daleč so priha- jali zaposleni pri rudniku, tudi tisti iz naj- bolj oddaljenih kmečkih vasi. Štiri ure se je vrstil sprevod; moški, ženske, otroci — vse je bilo zunaj, hiše so bile prazne. Petje revolucionarnih pesmi se je razlegalo pozno v noč, navdušenje je bilo nepopisno.^ Ljud- stvo je pričakovalo, da sc uresniči »lepše in boljše življenje.« . Medtem prihajajo vesti iz inozemstva. Sov- jetska Rusija na čelu z Leninom zmaguje notranje in zunanje sovražnike. Marca 1919 nastane sovjetska republika Madžarska, apri- la sovjetska republika Bavarska. Ko vodstvo mednarodnih delavskih organizacij pozove evropski in svetovni proletariat na solidar- nostno stavko v obrambo sovjetske Rusije in sovjetske Madžarske, zagorski rudarji sle- dijo pozivu skupaj z vsem slovenskim delav- stvom in se 20. in 21. julija 1919 prvič ude- ležijo generalnega štrajka delavstva v Slo- veniji in Jugoslaviji. Med rudarji se širita prva komunistična lista »Baklja« (izšla julija 1919) in »Vsta- jenje« (izšlo oktobra 1919). Na zborovanjih v Zagorju, Trbovljah in Hrastniku se pojav- ljajo komunistični govorniki, ki razlagajo načela tretje ali komunistične internacionale. Konec oktobra 1919 pride v trboveljskem revirju do stavke za zvišanje plač, za pro- glasitev republike in socializacijo premogov- nikov. O stavki je deželna vlada za Slove- nijo izdala sledeče uradno poročilo: »V trbo- veljskem premogovnem revirju so že dalje časa rovarili komunistični elementi. ... De- želna vlada je končno prepovedala enemu glavnih komunističnih agitatorjev .. . vstop v premogovni revir. Kljub tej prepovedi je dotični agitator prišel v Trbovlje, kjer je pozival delavstvo k revolucionarnemu pokre- tu. Deželna vlada je vsled tega odredila nje- govo aretacijo, ki se je izvršila v Ljubljani. Dan kasneje je pod pritiskom komunističnih agitacij delavstvo v trboveljskem revirju sto- pilo v stavko, ki je popolnoma političnega značaja. Delo počiva v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku. Mir se ni kalil nikjer.«* Stavka se je končala 7. novembra, o čemer so slovenski listi priobčili samo sledečo be- ležko: »Štrajk v premogokopih končan. Med rudarskimi delavci in lastniki rudnikov v Zagorju in Hrastniku je prišlo do sporazu- ma. Delavci so se po večini vrnili na delo. Istotako se je dosegel sporazum tudi v trbo- veljskem premogokopu in so se tudi tam delavci vrnili včeraj na delo.«^ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Januarja 1920 se zagorski rudarji poslu- žijo skupno s trboveljskimi in hrastniškimi sotrpini novega bojnega sredstva, pasivne rezistence, to je počasnega dela, majhne sto- ritve, ko delavci sicer prihajajo na delo, toda dajejo minimalno proizvodnjo, kar sil- no zvišuje stroške podjetnika. Tako stavka oktobra-novembra 1919 ka- kor pasivna rezistenca januarja 1920 sta na- stali preko glav oficialnih delavskih vodi- teljev, ne glede na položaj Antona Kristana — enega teh voditeljev — kot ministra za šume in rude pri kraljevski vladi v Beogra- du. Rudarji so prisilili vlado in Trboveljsko premogokopno družbo ter »lastne« zastop- nike iz sindikatov, da pride 11. februarja 1920 do kolektivne pogodbe, po kateri je delavstvo dobilo zvišanje mezd za 77 odstot- kov, zvišanje družinskih doklad in nabav- nega prispevka. Pogodbo sta podpisala mi- nister Anton Kristan in načelnik Unije ru- darjev Miha Cobal. To je bil uspeh množic. Toda cene so bile v neprestanem naraščanju in zvišanje mezd je kmalu zaostalo za sko- kom cen.* Marca in aprila 1920 se v Zagorju obli- kuje močna komunistična struja, ki je od vsega začetka imela večino rudarjev za se- boj, a tudi večino ostalega delavstva v Za- gorju. Organizira se komunistična strankina organizacija, ki pošlje svoje delegate na prvi ustanovni kongres slovenskih komunistov v Ljubljani dne 11. aprila 1920. Ustanovljena Delavska socialistična stranka Slovenije se združi s Socialistično delavsko stranko Ju- goslavije (komunistov) in se proglasi za njen sestavni del.' S tem si je slovensko delavstvo in slovensko ljudstvo ustvarilo komunistično partijo. Doba socialnodemokratske stranke je minila. Nastopilo je razdobje komunistič- ne partije kot organizatorja in voditelja de- lavstva in delovnih množic mest in vasi. Prvo preizkušnjo doživijo slovenski komu- nisti s splošnim železničarskim štrajkom, ki je izbruhnil 15. aprila 1920 opolnoči in tra- jal do 28. aprila in ki se je razširil v gene- ralni štrajk vsega slovenskega delavstva. Že- lezniški promet in industrija sta počivala. V mestih so bili zaprti celo trgovinski obrati. Nikdar prej in tudi nikdar več pozneje slo- venski delavski razred ni izvedel generalne stavke takšnega obsega in takšne enotnosti, kakor je bila generalna stavka aprila 1920. Komunistična stranka se je pogumno in s kipečo energijo postavila na čelo revolucio- narnega delavskega vala, politično vodila stavko in organizacijsko držala v rokah ključne delavske postojanke (stavkovne od- bore, sindikate, tisk). Rudarji in drugi delavci v Zagorju, Trbov- ljah in Hrastniku so stopili v generalni štrajk dne 21. aprila. O tem se je ohranilo telefonsko poročilo, ki spominja na vesti s fronte: »Nadzornik trboveljskih premogo- kopov Pitamic sporoča ob 8. uri 45 minut sledeče: Danes ob 6. uri zjutraj je izbruh- nila v vseh revirjih Trboveljske družbe (Hrastnik, Trbovlje, Zagorje) protestna stav- ka, ki bo trajala 48 ur. Glede zastraženja centrale in drugih važnejših objektov je stavkajoče delavstvo samo postavilo stražo. Vojaštvo do sedaj še ni došlo.. Vojaška sila je bila edina nada deželne vlade v Ljubljani. Njen predsednik dr. Brejc, pristaš Slovenske ljudske stranke, je že dan pred tem moledoval v pismu: »... prosim komando dravske divizije, da takoj odpošlje v Trbovlje četo 120 mož z dvema strojnica- ma, v Hrastnik in Zagorje pa po 100 mož in po eno strojnico«.' Zagorski delavci se niso plašili boja in so z buržoazno vlado govorili, kakor se spodobi revolucionarnemu razredu. Poslali so ji na- slednji ultimatum: »Resolucija, sklenjena na javnem ljudskem shodu, na katerem je bilo 2800 ljudi, dne 21. aprila 1920 ob 9. uri pred rudniško restavracijo v Zagorju: Združeni rudarji in steklarji, zbrani na javnem shodu, najodločneje protestiramo proti vladnim na- kanam in proti spletkam, s katerimi skuša razbiti solidarnost železničarjev. Apeliramo na vlado, da naj nemudoma stopi v stike z železničarji v svrho pogajanj in da ne izvaja nikakih represalij, sicer bi bilo celo- kupno delavstvo primorano nemudoma sto- piti v najostrejši boj. Za organizirane rudar- je in steklarje — Kari Regancin, F. Farčnik, Val. Mlakar, H. Ranzinger, Ant. Goi^ek.«** V Trbovljah je prišlo do prevzema lokal- ne oblasti po stavkujočih. Pod vodstvom ko- munistične petorice so rudarji poleg rudnika zasedli občino, pošto in železniško postajo. Strah buržoazije je bil velik. Brzojavka, ki je bila poslana 23. aprila iz Zagorja na na- slov deželne vlade, se glasi: »Prosim, naj pride takoj vojaštvo v Trbovlje — najmanj en bataljon. Situacija kritična. Proga Trbov- lje—Zagorje razbita. Postaja Trbovlje od de- lavstva zasedena. Državni nadzornik Pita- mic.«" Trboveljska »republika« se je držala le 1—2 dneva, dokler ni prišlo vojaštvo s stroj- nicami, aretiralo petorico in vrsto drugih aktivistov ter zaplenilo edino orožje »repu- blike« — dve puški.*^ V Zagorju se položaj ni podobno zaostril, dasi je bil napad na orožniško postajo že pripravljen. Tudi tukaj je vojaštvo zasedlo ČASOPIS ZA SLOVE Ni SKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA rudnik in postajo in patroliralo po dolini. Izvršene so bile aretacije. Toda stavka se je nadaljevala. Generalni delavski štrajk pomeni vrhunec delavske moči in prizadevanj, ki bi moral prerasti v politični boj za oblast ali pa biti smotrno organiziran na točno določen rok in pravočasno ustavljen, da se ne bi pre- tvoril v prisiljen umik ali težak poraz. Par- tijsko vodstvo ni imelo jasnega stališča glede razvoja in perspektiv generalnega štrajka in je deloma izgubilo vpliv nad njegovim pre- raščanjem ponekod v boj za oblast, dasi je na eni strani vedelo za velike nade, ki so jih ljudske množice gojile do generalne stav- ke kot začetka bistvenih družbenih spre- memb. Na drugi strani je dobro razumelo, da ne razpolaga z zadostnimi močmi za re- volucionarni prevrat. Kratkotrajna republi- ka v Trbovljah, zavzetje železniškega vozla Pragerskega, spopadi z vojaštvom za obvla- danje železniških prog pri Zidanem mostu in Trbovljah — to so bila znamenja kritične stopnje generalnega štrajka. Stavkovno, to je partijsko vodstvo v Ljubljani, se je od- reJclo podobnih akcij, krčevito zanikajoč po- litični značaj stavke, in je s tem stopilo na pot umika, kar je pri nejasnosti perspektiv v boju vneslo prve klice neodločnosti in zmede. Ko je vlada dr. Brejca (SLS) z voja- ško silo uprizorila 24 aprila pokol na Zalo- ški cesti in s tem iztrgala pobudo iz rok stavkajočih ter izpričala obupno odločnost, s čimer vodstvo komunistične stranke ni ra- čunalo, so se dogodki vrstili brez zadostnega posega partijskega vodstva vanje in se zavr- šili s porazom stavke. Stavkajoči železni- čarji niso dosegli ponovnega uveljavljenja protokola o sporazumu, ki je pomenil nji- hovo ogromno pridobitev in čigar razve- Ijavljenje je sprožilo konflikt. Ko so 28. aprila železničarji obnovili delo, delavstvo v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku ni nehalo stavkati. V znamenju štrajka je potekel tudi prvi maj v teh krajih. Šele 3. maja oživijo premogovniki in tega dne je iz Ljubljane letela v Beograd brzojavka, ki je pomirila živce centralni vladi: »Danes so pričeli vsi obrati delovati. V Trbovljah je pristopilo na delo 80*/o, v Hrastniku 90 Vo, v Zagorju 20*/o. Jutri bo še boljše, ker vsi rudarji o pričetku dela še niso zvedeli. Cela Slovenija mirna... — Deželna vlada — dr. Brejc.«'' Mir je bil seveda relativen. Gibanje med delavstvom se je poglabljalo, iskalo novih moči in se pripravljalo na bodoče boje. Na- slednji dogodki pričajo, kako se je utrjevala krajevna organizacija komunistične partije v Zagorju in kako hitro se je delavstvo sin- dikalno organiziralo in združilo v enoten sindikat za vso državo. Na zborovanju 6. junija 1920 zagorski ru- darji soglasno zahtevajo, da se izvrši zedi- njenje Unije rudarjev Slovenije s sindika- tom rudarjev ostale Jugoslavije v enotno sindikalno organizacijo, »da bo vseh 40.000 rudarjev združeno v eno društvo«. Ta sklep je bil naperjen proti dejavnosti socialnode- mokratskega voditelja Mihe Cobala, ki se je v imenu Unije, toda brez vednosti in poobla- stila rudarjev, udeležil 22. in 23. maja 1920 kongresa rudarjev iz južnih pokrajin Jugo- slavije v Slavonskem Brodu, kjer je v po- polnem nasprotju z mnenjem rudarskega de- lastva izjavil, »da se rudarji ujedinimo lahko le preko njegovega mrtvega trupla«. To je bilo razbijanje delavske enotnosti po socia- listih. Dne 23. junija dosežejo rudarji povišanje nabavnega prispevka in draginjskih doklad. Junija pošlje zagorska organizacija komu- nistične stranke svojega delegata na 11. kon- gres Komunistične stranke Jugoslavije v Vu- kovaru. 26. julija se vrši občni zboT kra- jevne organizacije komunistične stranke. Po- ročala sta Sima Markovdč in Lovro Klemen- čič. »Program in resolucije vukovarskega kongresa so bile sprejete soglasno in z veli- kim navdušenjem.« Število partijskih članov je doseglo nekaj siotin. Dne 1. avgusta skli- čejo komunisti ob veliki udeležbi javen shod, na katerem se je ugotovilo, da so potrebni energični in hitri ukrepi za organiziranje delavstva. Kajti politika socialnodemokrat- ske stranke je privedla do tega, da je od 1500 zagorskih rudarjev le še kakih 50 pla- čevalo zneske sindikatu Unije rudarjev, a podružnica »Svobode«, ki je štela leto dni poprej še 500 članov, je izgubila vse razen 20 pristašev. Na zborovanju so sklenili, da se takoj organizira podružnica Saveza ru- darskih radnika Jugoslavije, v katerem so bili včlanjeni rudarji Bosne in Srbije. Podobno so sklenili rudarji v vseh sloven- s.kih premogovnikih. Cez nekaj mesecev je Savez rudarskih radnika Jugoslavije štel v Sloveniji več tisoč članov, od njih v Za- gorju 1092.'* Predsednik podružnice je po- stal Alojz Kopriva, vpliven in energičen ko- pač. Rudarji iz cele države so se tako zedi- nili v enoten sindikat mimo glav razbijaških socialnodemokratskih voditeljev. Dne 22. av- gusta so pri volitvah zaupnikov 2. rudarske skupine dobili komunistični kandidati 580 glasov, medtem ko je za socialnodemokratske glasovalo okoli 30 oseb. Zmaga komunistov je bila popolna. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZC.ODOVINO Avgusta tega leta se je v Zagorju zbrala delavska mladina na svoj prvi mladinski shod. Na njem je bila ustanovljena podruž- nica Zveze komunistične mladine Jugosla- vije ali SKOJ. Podružnica je takoj razvila politično delo in prosvetno dejavnost s šte- vilnimi odseki, dramatskim, pevskim, glas- benim itd. Dne 5. septembra se je v Ljubljani sestal pokrajinski strankin svet, ki pomeni v zgo- dovini slovenskega dela partije pomembno razvojno etapo. Notranja krepitev partije se je nadaljevala. Zagorjani pošljejo na posve- tovanje dva delegata, med njimi mladega rudarja Franceta Farčnika.*" Kmalu potem so bile razpisane volitve v ustavodajno skupščino Jugoslavije na dan 28. novembra 1920. Kakor leta 1907, ko je v Zagorju kandidiral Ivan Cankar, so tudi sedaj zagorski rudarji in steklarji razvili ži- vahno aktivnost za kandidatno listo Komu- nistične stranke Jugoslavije. Med kandidati za biv. Kranjsko, kamor je spadalo Zagorje, beremo imena: Marcel Žorga, strojevodja iz Ljubljane, Janez Panjan, kmet iz Čudnega sela pri Črnomlju, Ciril Košir, kovinar z Je- senic, Franc Perdan, železničar iz Ljubljane, Anton Jereb, kmet in mlekar iz Šentvida pri Stični, Josip Pirnar, sedlar in kmet iz Broda pri Novem mestu, Anton Ažman, invalid in tesar iz- Krope, Valentin Mlakar, rudar iz Zagorja in druga. Uspeh pri volitvah je bil očiten. Komunisti so v sosednih občinah Zagorje, Izlake in Ko- tredež dobili absolutno večino glasov, o če- mer pričajo časopisni podatki: cd oddanih 1522 glasov so prejeli: komunisti........919 socialni demokrati.....102 meščanske stranke.....501 Na biv. »Kranjskem (brez Ljubljane) so bili izvoljer^i trije komunistični poslanci, med njimi Marcel Žorga in Valentin Mlakar, ml.^ Podobno kakor v Zagorju so komunisti dosegli zmago v Trbovljah, Hrastniku, na Jesenicah, v Kočevju in drugod. Zlasti so zasloveli rudarski revirji kot rdeče trdnjave komunizma, v katerih je komunistična par- tija zbrala okoli sebe vse delavstvo. Kako globoko zasidrana in neuničljiva je bila partija v Zagorju in drugih rudarskih revirjih, nam ilustrirajo sledeče navdahnje- ne besede neznanega pisca, ki je v stranki- nem glasilu »Rdeči prapor« dne 19. junija 1920 pisal o rudarjih: »Dan na dan hodijo rudarji na delo. Oka- jeni, potni, umazani se plazijo po podze- meljskih rovih med črnimi skalami, kopljejo, vrtajo, razstreljujejo, nalagajo premog na vozičke, ga pošiljajo v svet. Prihajajo od dela mrki in resni. Nad vsemi temi ljudmi pa plava tisti »nekaj«, ki objema dušo sle- hernega v teh dnevih trpljenja. To je ideja, ki jih je pognala v solidarnostni boj, ideja, ki jo je skristaliziralo in vtisnilo poslednje- mu delavcu v srce prav to preganjanje, ide- ja, ki je niso in je ne bodo mogli pregnati niti bajoneti, niti zamrežena okna jetnišnic, ideja, ki je ni mogoče kupiti in plačati niti z italijanskim, niti z nemškim, niti z ruskim denarjem, ker je ta ideja v srcu slehernega poštenega brezpravnega človeka, je njegova vera v prihodnost, je hrepenenje po uresni- čenju onega, kar preveva delavske mase — kljub vsemu — tudi danes: to je ideja ko- munizma, ki je najdaljši, toda baš zato naj- višji cilj človeštva.« OPOMBE 1. Iz resolucije konference JSDS dne 1"5. aprila 1919. - 2. Naprej, št. 297 od 28. decembra 1918 in Spomini Andreja FoTteja, Zgodovinsliii arhiv CK ZKS. — 3. Časopisni podatki in sfvomini A. Krau.skopfa, Zgod. arhiv. CK ZKS. — 4. No- vice od 5. novembra 1919. — 5. Novice od od 8. nov. 1919. - 6. Ujodinjenje, št. 6 od 7. aprila 1920. — ?. Letak »Že- luzničarjem in vsej slovenski javnosti«, aprili 192(), Zgod. arhiv CK ZKS. — 8. Zgod. arhiv CK ZKS, delo Železničar- ske stavke, dok. 4854. — 9. Istotara, dok. 4551. — 10. Zgod. arhiv CK ZKS, proces Zaloška cesta. — //. Zgod. arhiv CK ZKS, dolo Zelezn. .stavka, dok. 9331. — 12. Spomini Jožeta Gorjanca, Zgod. arhiv CK ZKS. — /7. Zgod. arhitv CK ZKS, delo Zelezn. .stavke, dok. 5521. — 14. Po podatkih in spo- minih, zbranih po Otmarju Pečarju, OLO Zagorje. — 15. Rdeči prapor, št. 29. od 7. septembra 1920.