1	Mk
Zbirka
najboljših
del sHojvenskijErj pisateljev
z dodanimi
kritičnimi uvodi, življenjepisnimi črticami in kamno-tisnimi podobami.
Nabrala in izdala
•fox. Jiircie in Jok. Stritar.
V LJubljani I860.
Založila Otona Wagner-ja pro'lajaluicu knjigarskib, umetnijgkih in muzi kalnili reci.
Op r or'
Jf./f.
P1HMS Franceta Preširna,
s
pesnikovo podobo, z njegovim životopisom in este-tično-kritičnim uvodom.
Izdala
Jo/, Jurčič in Jož, .Stritar.

v I^JTJBX.J-A.isri lsse.
Založila O t o n » W a g u o r-ja prodajalniea knjijarskili, umetnijskih in imuikalnih reci.
Preširnovo življenje.
Rekel jo nekdo, in po pravici, da naša lčpa dežela ravno svojo najneprijaznejšo stran kaže tujemu popotniku, ki jo po veliki cesti preleti po čez brez daljšo pomude, svoja naj veča čuda pa da cel6 skriva globoko v osrčji. Tako tudi ljudstvo, ki v nji prebiva, kakor bi se nekako sramovalo mččih in blažih čutov, le prerado tujcu na videž obrača neko trdost in osornost, da ga torej lehko krivo sodi, kdor se jo le po vrhu seznanil ž njim ter mu ni pogledal na dno srca. Progiren, ki jo v vsem pravi zvesti sin, rekel bi, cvčt svoje domovino in svojega naroda, njima jo tudi v tem enak.
Olovek ima navado, izvirajočo mu iz neko srčno potrebe, da si od imenitnega moža, kteri ga navduša s svojimi dčli, zlasti pa od pesnika, kteri se je s svojimi pesmami priljubil njegovemu srcu, v domišljli ustvari podobo, ktora se, kolikor mogoče, uj6ma z njegovimi dušnimi dčli. Življenje pesnikovo si rad misli polno mikalnih dogodkov in skrivnostnih zaplčtek, polno strasti in bojov — zdaj viharno, zdaj mirno, zdaj temno, zdaj jasno; življenjet ki so nopokojno ziblje in pOlje od žalosti do voselja, od veselja do žalosti.
Toda nikoli ne, ali pa le redkokrat se vnenje življenje ujema z notranjim; le malokdaj jo lepi, blagi duši dano spodobno prebivališče. Ne čudi se torej, blagovoljni bralec! ki so ti Prešimove pesmi tolikokrat z neizrečeno milobo srce objemale, če, ko bereš v teli vrsticah pesnikovo življenje, nikakor ne najdeš v njih čiste, vzvišene podobe Preširnove, kakoršno si je ustvarilo tvoje srce.
Preširnovo življenje, kar se ga jo pokazalo svetu, tiho je, mirno, vsakdanje; vse njegovo bitje jo bilo preprosto, navadno domače. Preširen je podoben Sokratu, ki je bil slaba, nelepa posoda najblažih misli, najviših resnic.
Preprostih kmečkih starišev sin, bil je Preširen rojen v Vrbi na Gorenjskem 3. decembra 1800. leta
Gotovo ni brez pomembe, da jo v otročjili letih naš pesnik že gledal lepo goronsko stran, ktero noki sloveč anglešk popotovalec imonuje najlepšo dolino na svetu.
Komaj pa jo bil malo odrastol, poslali so ga stariši v šolo v Ribnico, ker si je menda bil v rodu z ribniškim dekanom. V Ribnici imajo še zdaj knjigo, v kteri je Preširen zapisan med tistimi učenci, ki so bili zarad pridnosti obdarovani. Že zgodaj je torej pokazal svojo bistro glavo. Kdo vč, ali ni tudi to pomenljivo, da se je morebiti prebrisani, živi deček ravno tukaj že nekoliko navzčl krepkega ter jederna-tega narodnega govora in tiste šegavosti in zabav-ljivosti, ktera je od nekdaj doma v tej dolini.
Od tod je prišel 1811. leta* v Ljubljano, v latinske šole. Akoravno si je moral tukaj, posebno v viših šolah, kruha služiti s tem, da je ljudčm po hišah otroke učil, vendar ni zanemarjal samega sebe. Če mu je primanjkovalo časa, pa mu je pripomogla delavnost in bistra glava, da je bil redno med prvimi.
Po dovršeni gimnazii je šel na Dunaj pravoslovja se učit, Tudi tukaj je moral naš pesnik, kakor toliko Slovencev pred njim in za njim, svoj čas in svoje moči drugim posojevati. Naključilo se je, da je prišel za učenika v sedanji KlinkowstrSmov institut, kjer mu je sreča za učenca naklonila mladeniča, deželana, ne roj&ka, ki sluje zdaj med prvimi pesniki nemškega naroda — Antona grofa Auersperga.
Kako jo budil in razvijal temu mladeniču pesniški duh; koliko je tu od malo znanega slovenskega pesnika pridobil slavni nemški: to je ta sam očitno spoznal v lopi pesmi, ktoro jo svojemu učeniku posvetil na hvaležen spomin. No bomo se pa nikakor motili, če mislimo, da jo tudi naš pesnik v spominu ohranil to ure, ko mu je bilo dano z mladeničem, ki je umel svojega učenika, podučevdje razgovarjati se o najimenitnejših reččh človeškega življenja.
Na Punaji se je bil Preširon seznanil s češkim literatom Čelakovskim, ki je posebno v prsih mladega Slovenca obudil vseslovansko idejo. Šel je neki bil Preširen tudi s svojim prijateljem o praznicih na Češko, kjer se je seznanil z življenjem bratovskega
* Ta ltHnica nikakor ni trdna, ker je menda že le 1822. leta dovršil ljubljansko učenje.
naroda. Znano je, da jo še le ta Čeh oči odprl Slovencem, ter jim pokazal, kakošen pesnik jim je Preširen. Ostal je v zvšzi z njim do smrti.
Leta 1828. je postal Preširen jezičen doktor. Prišel je potem v Ljubljano, kjer je dobil cesarsko službo pri višem denarnem uradu.
Ali tukaj je bil zarčs pegaz v jarmu. Mladi pevski duh, ki je začel razvijati svoja krepka krila, ni se mogel srečnega čutiti v tesnih oklepih, ni se mogel sprijazniti z enakomernimi vsakdanjimi opravki. Razprtije z višinii so kmalu primorale mladega pesnika, da je popustil svojo prvo in zadnjo cesarsko službo. Ko je bil tako brez službe, tedaj mu je prav prišlo povabilo prijatelja dr. Chrobata *; stopil je v njegovo pisarno za koncipijenta.
Chrobat je poznal Preširna, in vedel je, da se mora taceniu nenavadnemu človeku marsiktera pregledati ; znal je tako ravnati z njim, da si ga je obdržal veliko let, in Preširen mu je bil izvrsten delavec.
V tem času je Preširen prvič stopil s svojimi pesmami pred slovenski svet.
Začčlo seje bilo takrat po slovenskem veselo delavno gibanje na literarnem polji, kjer so ledino orali: Čop, Kopitar, Smole, Metelko i. dr. možjč, ktere bo slovenski narod vedno imel v hvaležnem spominu.
Da Preširen, ki mu je bila nad vso pri srcu omika slovenskega naroda, ni bil zadnji v tej rodoljubni družbi, to se ume samo ob sebi.
* Dr. Chrobat je bil oče gosp6 Lujizc Pesjakove.
— o —
Biblijotekar Čop je namenil tedanjega skrip-torja M. Kastelca, da je bil jel Čebelico izdajati.
Prvi zvezek je prišel na svitlo 1830. leta. V njem so bile natisnene prve Preširnove pesmi. V 30. letu svoje starosti je tedaj Preširen razglasil svoje prve pesmi. Svet ni mogel gledati, kako pesnik počasi raste in se razvija, kako se s trudom vadi in uri. Kakor Atena oborožena Piju iz glave, tako je Preširen stopil dovršen pesnik pred slovenski svet, ki je takrat prvikrat cul pesmi, kakoršnih ni več pozneje.
Nespametno bi pa bilo, trditi, da je tudi takrat še le začel svoje pesmi delati.
Ko je bil še v latinskih šolah v Ljubljani, že tačas pravijo, da seje bil seznanil pri kupcu Primcu z njegovo liččrjo, ktero je učil, in da se mu je iz tega znanstva razcvela neuslišana, idealna ljubezen, ki mu je, kakor Mozesova palica skalo, odprla prsi, iz kterili se jo izlil vir neumerjočih pesmi *.
Izkušnja nas uči, in ne more biti drugače, da pesniki, ki že po svoji natori vse bolj živo in globoko čutijo, le težko in malokdaj se sprijaznijo z realnim življenjem. Preširen je bil pesnik v najvišim pomenu te besede. Imel je srce mehko in občutljivo za srečo in goijč vesoljnega človeštva. Zgodaj pa je
* Po raznih okolnoslih bi pa človek sodil, ila Preširen v svojo učenko ni bil zaljubljen, da morda takrat eelii k Primčuvim ni hodil ; vsaj v njegovih pesmih nikjer ni sledu o tem; da je torej vse to najbrie pozneje izmišljena pravljica. V sonetu: „Je od vesel ga časa teklo leto" Preširen celi> sum pravi, da se je bil Se le 1833. leta prvič zaljubil v Julijo.
že okusil bridki ,,sad spoznanja," ki zamori v prsih človeku vsako veselje.
Bolj in bolj se mu je začelo mračiti življenje. Žalil ga je pogled po svetu, ki ga je bolje poznal, ko kdo drug — žalil ga je pogled po svoji nesrečni domovini, ktero jo ljubil nad vse, in žalil ga je tudi pogled v samega sebe. Ko mu je 1840. leta umrl edini prijatelj, kteri ga jo popolnoma umčl — Smole (Preširen je naredil po njem mrtvaški list, prvi v slovenskem jeziku), čutil se je samega in zapuščenega na svetu.
Ni mu bilo dano, da bi si bil ustanovil lastno družino, ki ima za vsacega moža veliko tolažbe v sebi.
Ne sodimo torej preostro ter no čudimo so, če vidimo nesrečnega pesnika, da išče svojim bolečinam no zdravila, ampak le mamila tam, kjer vsaj za nekoliko ur „vseh bolečin se pozabljivost pije."
Lčta 1847. se je preselil v Kranj, kjer mu je bila podeljena ravno ustanovljena advokatlja. V tem letu je izdal svoje pesmi, kolikor mu jib jo pripustila tedanja cenzura. V Kranji je preživel svojo zadnjo dni mirno, če ne veselo:
Cel Ji'«n iz pravd koval liom rumenjake, ZveČiir s prijatli praznil bom bokale, Preganjal z vinom bom skrbi oblake.
Vse je poznalo in rado imelo priljudnega gospoda. Posebno so ga ljubili otroci, zlasti ker so jim ni rad bližal s praznimi rokami. Tekali so neki po ulicah za njim, kličč ga: doktor, lig!
Večer temnega življenja mu jo za nekoliko Časa obsijala vesela zarja, ki jo bila napočila njegovi ubogi
domovini. Videti je bilo, kakor da bi se hotelo že izpolniti pesnikovo prerokovanje:
Vremena bodo Kranjcem se zjasnile.
Sreča ga je obvarovala, da ni doživel žalostnega časa, ko bi bil moral peti:
Bild blisk nagel upanje je celo,
Ki le temnejši noč stori, ko vgžsne.
V potrpežljivosti jo nosil „življenja pezo," dokler ga ni rešila „zadnja ljub'ca, bela smrt."
Dno 8. februarja 1849. leta mu je zatisnila oči sestra, ki mu je bila vedno zvesta družica.
Srce, ki
Up srečo unkraj groba v prsih hrani,
njemu so
Vpokoj'lc — groba globočine!
Z Bogom spravljen je končal svoje nemirno življenje. Dagarin, kranjski dekan, bil mu je za izpo-vednika in tolažnika v zadnjih urah.
Literarne zapuščine ni bilo najti po njem. Kar se sploh govori o njej, človek težko verjame, ker je prežalostno. Pravijo, da jo na dvorišči zgor61a. Trdi so, da je bila vmes vsa Byronova Parisina prestavljena, ena novela in ena drama; koliko liričnih pesmi, ne v6 nihče povedati.
Kakor Vodnik, bil bi tudi Preširen mogel p<5ti:
Ne hčere, no sina Po meni ne b<>, Dovolj je spomina, .Me pesmi pojc5.
Spisal je cel6 nekoliko nemških pesmi, tudi nekaj svojih je ponemčil — vse to se hrani v rokopisu ljubljanske muzeje.
Ko so ga -izgubili, takrat so še le čutili Slovenci, kaj jim je bil Preširen. Njegov pogreb je bil veličasten, kakoršnega še 111 imel noben Slovenec. Prišli so mu zadnjo čast izkazat iz vseh slovenskih strani.
Lčta 1852. so mu postavili slovenski domorodci na kranjskem pokopališči, kjer počiva, spominek domačega umetnika, narejen iz domačega mramorja z dobro izbranim napisom:
Ena se tebi je želja spolnila, V zemlji domači da truplo leži.
Obilo jo bil pozneje češčen in slavljen v pesmih in govorih, ali slabo spozmin, premalo bran, še menj posneman.
To revne vrstice o življenji prvega slovenskega pesnika morajo za zdaj zadostiti blagovoljnemu bralcu. Da je bilo še te moči spisati, nam je posebno pripomogel gosp. Z u p a 11 na Dunaji, za kar mu tu izgovarjamo očitno zahvalo.
Pravo Preširnovo življenje pa so njegove poezije.
■.VVVW*w
Preširnove poezije.
v
Ce pregledujemo literature raznih narodov, vidimo, da vsaka je le polagoma rastla in s časom se razvijala po zakonih, ki izvirajo iz zgodovine ter iz značaja posameznih ljudstev in njihovih zemljepisnih razmčr. Vse so potrebovale po več stoletij, da so dospele svojo najvišo stopinjo. Kes ugledamo v njih sem ter tam posamezne mož6, kteri se nam zde med drugimi Čisto nove, velikankske prikazni, možč, kteri so vsak sam zase več storili v malo lčtih, kakor drugih veliko pred njimi in za njimi v stoletjih. Ali kakor se ne nahajajo po navadi na zemlji visoke gore, ktore bi so samotne dvigale s planjiiv, temveč je vsaka le dčl celega pogorja, tako nam bo kmalu očito, ako reč tanje preiskujemo, da tudi ti možjč so v natorni zvezi z svojimi predniki in nasledniki, naj se še tako po svoji velikosti in imenitnosti odlikujejo od njih. Vsak je tako rekoč izrastel iz svojega Časa, iz svojega naroda. Učil se jo od svojih prednikov, in od njega so se učili, kteri so prišli za njim.
»Shakespeare, do zdaj največi pesnik vseh časov in narodov, stoji res med svojimi vrstniki, kakor velikan med pritlikavci. Svojega duha se pač ni navzčl od
svojih prodnikov, bil je njegova last; svojih misli ni podedoval po njih, prejel pa je od njih — in to je imenitno — jezik, ki je bil po mnogovrstnih delih že tako omikan in uglajen, daje bil pripravna obleka za najviše misli in najgloboče čute, za nje/.no - boječe šepetanje mlade ljubezni in za strašno kletev kraljevega očeta, kteremu je bila pamet zmešala otročja nehvaležnost.
Ozrimo se pa zdaj na našo mlado literaturo.
Vodnik je, kakor je sploh znano, prvi poskusil naš jezik ubirati po umetnih ritmih.
Za to mu slovenski narod 110 more zadosti hvaležen biti, ko bi ga še bolj slavil, kakor ga je pri vsakteri priliki. Ali ne bodimo samo hvaležni, bodimo tudi pravični. Naj bodo te prve Vodnikove poskušnje še tako dobre, kakoršne so v resnici, vendar so in ostanejo le poskušnje. Velicega pesnika Vodnika ne moremo imenovati.
Kaj pa je prišlo za Vodnikom? — Preširen. Po prvi poskušnji v priprostih pesmicah — dovršena lirika, ob enem narodna in umetna! Zastonj bi iskali v literarnih zgodovinah enake prikazni.
Veselo se čudi in praša se človek, ki bere Preširnove poezije, od kod je dobil pesnik ta jezik, tako preprost in vzvišen, tako naroden in umeten!
Nekako čudno se mu godi, kdor hoče pisati o Proširnu. Njegove posamezno pesmi so tako lehko-umne in jasne, da jim ni trčba nikakoršnega razlaganja. Kdor hoče brati Preširna, ni mu trčba ne bistroumja, ne učenosti — trčba mu jo le srca. To so v6 da, kdor ga hoče umčti popolnoma, mora tudi
poznati življenje. Kaj jo Preširen, to bo vedel le tist, kdor poznd „kragulja,"
Ki kljujc sreč od zora do mraka, od mraka do dne.
Torej teli vrstic pisalec, ki mu jo naložena težka naloga, da spodobno piše o prvem slovenskem pesniku, ne bode si prizadeval, da bi o njem povedal kaj cisto izvirnega, kar se ni še slišalo; da bi prižgal novo luč, ki bi razsvetljevala temne koti; tudi ne bo izkazoval svojega bistroumja s tem, da bi po pesniku iskal peg in prtfg: dovolj, če mu bo mogoče poezije, ki so tako različne, zediniti, in najti jim vir, iz kterega so bilo vse; s kratka, če mu bo mogoče iz pesmi posneti pravo pesnikovo podobo.
Pri tem opravilu se je pa težko ubraniti necega mladostnega ognja, neke navdušenosti, ki so človeka tako rada polasti, ko govori o svojem ljubljencu.
Vsak omikan narod ima v literaturi moža, kterega no česti, ne hvali samo, kterega zares ljubi, kakor svojega prijatelja; vse mu jo lepo na njem, vse ljubo, še cel«') njegove napake; rad se dfči in ponaša ž njim, in gorje mu tujcu, kteri bi se lotil njegovega ljubljenca — greh se mu zdi vsaka beseda, ktera bi ga kolikaj grajala; greli se mu zdi še premrzla hvala. Vsak narod ima moža, kterega si misli s sveto, čisto glorijo okoli glave. Kar je Angležem Shakespeare, Francozom Kacine, Italijanom Dante, Nemcem Gotho, Husom Puškin, Poljakom Mickievič — to je Slovencem PreSiren! Vreden je vsaj, da ga Čest6 in ljubijo ter se ponašajo ž njim in hvalijo nebesa, ki so jim žo tako zgodaj, tako nenadoma
„z domačimi pesmami Orfeja poslale." Če naslednje vrstice nekoliko pripomorejo, da se bo ta pesnik bolj spoznaval, čestil in posnemal, kakor, žalibog! do zdaj, dosegle bodo svoj namili, in izpolnila se bo pisalcu srčna želja.
Ako le po vrhu pregledamo PreŠirnove poezije, že vidimo, kako so mnogovrstne in različne, dasi je tako majhno njihovo število. Od nježne pesmi, ki pohlevno-boječe prosi ljubice prijaznega poglčda, do ostre zabavljice, ki zbdda s svojim želom — ne brez strupa — svojega nasprotnika tam, kjer ga najbolj skeli; od vesčle pesmi, ktero prepčva vriskaje mladi vojak, svoje mladosti in krepkosti vesel, do žalostne zdravljice, ki poje:
„Da ni nesrečen, kdor v grobu lezi,"
kolik razloček! In vse te pesmi, tako različno — po svoje dovršene! Zdaj ti bo ta bolj všeč, zdaj ta; kakor ti jo ravno pri srcu, ko jih vzameš v roke. Preširnova pesem se glasi časi, kakor žvrgolenje skrjančevo, ki se veselo suče proti jasnemu pomla-danjskemu nebu, časi kakor pesem slavčeva, ki v tihi noči samotno na grmu sed&č globoko iz srca toži svojo bolečine.
Prvi pogled pa nam tudi kaže, da je veliko več, kakor vseh drugih, med Preširnovimi pesmami takih, ki poj<5 ljubezen, tako da, kdor je ravno kar prvič prebral Preširna, skoraj gotovo se ga polasti misel, da njegov glavni čut, iz ktorega izvirajo vsi drugi, ki mu je vdehnil največ pesmi in najlepših, ta jo
ljubezen. In to misel potrjuje pesnik sam, že v uvodni pesmi, ko nagovarja svoje strune:
Ako mor'le, omečite Neusmiljeno srce;
dalje v uvodnem sonetu: „Očetov naših imenitne dela":
Preslabe, peti boje vam gJoviSec, Poj(J Kranjie lepoto moje strune In tvojo east, nevsmiljena devica!
v sonetnem vencu: „Vse misli 'zvirajo 'z ljubezni ene":
Ti si življenja rnoj'ga magislržlc. Sroi^ mi je poslalo vrt in njiva, Kjer seje zdaj ljubezen elegije.
V sonetu: „Bil6 je, Mojzes! tebi naročeno":
Pet' ljubeznjlvost tvojo in lepoto Je inoj poklic in samo opravilo.
Ljubezen je torej središče, okoli kterega se sučejo vsi pesnikove čuti — središče njegovega pesniškega značaja. Ker nam je pesnik sam razodel to skrivnost, kuj bi je dalje iskali?
In vendar motili bi se in krivico bi delali pesniku, ako bi mu verjeli, kar sam trdi. Tanjša preiskava nam, upamo, pokaže, da Preširen 111 erotičen pesnik, 111 kak zakasnjen trubadur — vsuj ne v navadnem pomenu.
Ljubezen je gotovo mogočen, čist, neoskrunjen tudi blag čut, ki človeka povzdiguje, čisti in nagiblje k blagim delom; vendar ne moro popolnoma napolniti moškega srca.
Pregledimo malo tanje Preširnove poezije! Ktere čute še nahajamo v njih? Kmalu nam bo očito, da zraven ljubezni do izvoljene device pesnika posebno navdaja ljubezen do domovine, ki se tako naravno strinja ž njo:
Solze 'z ljubezni so tlo tebe vroče, . Iz domovinsko so ljubezni lile.
Ali ta ljubezen mu zbuja le žalostne čute. Vesel ni pogled v pretekle čase:
Viharjev jeznih mrzle domačije llile pokrajne naše so, kar Samo! Tvoj duh je zginil, kar nad Ivojo jamo Pozabljeno od vnukov veter brije. —
V sužnosti je vodno zdihovala slovenska zemlja:
Obložilo oččtov razprtije S Pipinovitn so jarmom suino ramo !
In zopet:
Na tleh ležd Slovenstva stebri stari, V domačih št>gah vtrjenc postave; .leč«i pod težkim jarmom sini Slave, Le tujcem sreče svit se v Krnjni žari, Ošabno nos'jo ti po koncu gMvo!
Žalostna jo sedanjost, ker
Zemlja slovenska, predraga dežela, . . . zdaj ima grob komaj za nas.
Vidi, kak6 Slovenci zaničujejo svoje najdraže blago:
Kamene naše, zapuščene vbož'ce, Samice »o pozabljene žal'vale; Le tujke so častile Kranjcev tnnoice.
Vzdiguje mu up le pogled po širocem svetu, ker vidi, da
Največ sveta otrokom sliši Slave.
Pomagati ne more svoji nesrečni domovini, ktero zapuščajo lastni sini; ali posvečuje ji vsaj svoje pesmi:
Z bridkostjo so srciS mi napolnile Skeleče misli, da Slovenec mile Ne ljulii matere, vanj upajoče, Željo rodile so prehrepeneče, ... da zbudil bi Slovenšč'no cl'Io, Da bi vrnili k nam se časi sreče.
Obrača se proti nebu z milo prošnjo:
Da bi nebesa milost nam skazile! Otajal" Krajna našega sinove, Njih in Slovencev vseh okrog rodove, Z domač'mi pesmam' OiTeja poslale.
Da bi nnm srcu vnel za čast dežele,
Med nami potolažil razprtije,
In spet ledinil rod Slovenšč'ne cčle! —
Uslišana bo njegova molitev — v duhu že gleda lepo prihodnost in prerokuje jo nam in sebi na tolažbo:
Vremena bodo Kranjcem se zjasnile, Jim mil'si zvezde, kakor zdaj sijale.
Kdo je kdaj bolj goreče ljubil svojo domovino? kdo globokeje čutil in žaloval o njeni nesreči? kdo je kdaj tako lepo podobo dal temu čutu?
Pač ni treba opominjati, da ,.Kranjci" so našemu pesniku „Slovenci" m da Slovence imenuje večkrat vso Slovane. Ce pomislimo, kdaj so bile to pesmi tiskane, moramo se le čuditi, da si je naš pesnik še toliko upal;
o*
čuditi se pa moramo tudi tistim, ki so našemu pesniku očitali, da je le ,,Kranjec,'1 da nima srca za vse Slovane.
Domoljubje jo torej, kakor smo videli, drugi poglavitni čut našega pesnika, kterega sam na stran stavi svoji ljubezni.
Pa razen teli dveh idej se nam kaže v Prešir-novili poezijah še druga, ki je razločna od prvih.
Pesnik jo nesrečen, njegove poezije
Il krajev niso, ki v njih solnce sije.
Tega pa ni kriva sama neuslišana ljubezen, kakor bi se mislilo; sam svoji ljubi pravi, da srce mu
— nI prej bild veselo, Ko so zate je unčlo. —
Se menj ga pa žali, da, ker mu
— je srečo dur bila klofuta, No spravi vkup durov potrebnih Plula.
Tolaži so z osodo vseh pevcev:
Le začniva pri Homeri,
Slep je, kdor se s peljem vkvarja,
PeVcu vedno sreča luže.
Pevec ni nevoščljiv tistim, ki hlepč vedno po denarji; 011 110 potrebuje posvetnega blaga:
Koder so iirbri razpenja, Grad je pevcu brez vratarja, V njem zlatnina čista zarja, Srebrnimi rosa trave, S tem posestvom brez teisivc On živi, vinerje brez dnarja.
Bolečine njegove izhajajo iz druzega vira. Komaj mu je minila „življenja lepša polovica," že poje:
Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! Veselja dokaj strup njegov jc vmoril; Sem zvedel, da vest cisto, dobro djanje Svet zanič'vati se je zagovoril. Ljubezen zvesto najti, kratke sanje! Zbežalo ste, ko se je dan zazoril. Modrost, pravičnost, učenost, device Brez dot zal'vati videl sem samice. Te videt', grjd videti napake, Je srcu rane vsčkalo krvAvc.
Svojemu zgodaj umrlemu prijatelju, ktori mu je bil onak po mislih in po osodi, poje v spomin:
I)a m nesrečen, kdor v grobu leži.
Poznal je, kakor on, življenje, prehodil jo bil, kar ga je omikanega sveta; ali kar je videl in slišal, z žalostjo mu je napolnilo srce:
Videl povsod si, kak iščejo dnarje, Kak se le vkljanjajo zlat'mu bogu; Kje bratoljubja si vidri oltarje? S srcem obupnim si prišel domu.
Premišljevaje svoje proteklo življenje se pesnik spominja svoje mirne, rojstno vasice. Da bi je ne bil zapustil nikdar! Ker
No vedel bi, kako so v strup prebrača, Vse, kar src«! si sladkega obuta; Mi ne bili bi vera v sebo vzčta, Ne bil viharjev notranjih b' igrača!
Mirno bi mu bili tekli dnevi v nedolžnosti in srečni nevednosti — ali:
--mladcn'ča gledati je gnalo
Naključje ždanjih dni, dokler na poli Prihodnosti bil6 je zagrinjalo. — Zvcdrila se je noč, zija nasproti Življenja gnjus, nadlog in stisk ne malo, Globoko brezno brez vse rčšne poli.
In tako sta mu v srcu
Obup, življenja gnjus začela boje, Erinje vse so se ga polastile.
Trpljenje mu ne preneha, nazadnje:
Navadile so butare se pleča In grenkega se usta so bokala. Otrpnili so udje mi in sklepi, ln okamnelo je sreč preživo. Strah zbežal je, ž njim upanje golj'fivo.
In to misel ponavlja v vrsticah, ktere je postavil svojim poezijam na čelo:
Sem dolgo upal in bal, Slovo sem upu, strahu dal; Sreč jo prazno, srečno ni, Nazaj si up in strah želi. —■
Strašen stan! — ali ni le njegov, ampak vsacega pevca, ki mu no sme hiti
— preteikd V prsih nosit' al' pekel al' nebo.
Pridejo mu pa ure, ko ne more več prenašati „življenja peze." Življenje mu je , ječa ;44 kliče smrti, da bi ga rešila iz nje:
Prijazna smrti predolgo se ne mudi, Ti ključ, li vrata, ti si srečna cesta, Ki peljo nas iz bolečino mesta, Tje, kjer trohljivost vse verige /grudi;
Tje, kamor moč prepnjavcev ne seže;
Tie, kamor njili krivic ne bo za nami;
Tje, kjer znebi se človek vsake teže.
Pasitudi nam je pesnik že sam po svoje dosti jasno razodel ta čut, kterega še imenovati ne moremo z eno besedo, morda vendar ne bo preveč, ako malo obširneje o njem govorimo.
Vsak človek, kteri se ne plazi, kakor brezumna žival, po zemlji; kteri ne išče ter ne najde svojega poklica, svoje sreče v tem, da bi pasel telesne po-čutke: ne more, ko bi tudi hotel, sprijazniti se > z življenjem, kakoršno je. Ustvaril si je v prsih, ali prav za prav, prinesel je s seboj na svet podobo, ideal, kakoršen bi moral biti človek, kakoršno življenje. Ta podoba, ta ideal mu je last, ktera ga spremlja skozi življenje.
Komaj pa je stopil v realno življenje in začel spoznavati svet, že mu je očito, da to, kar vidi in sliši okrog sebe, nikakor se ne strinja s podobo, ktero nosi v prsih. Ta mu kaže, da smo si bratje vsi, „kar nas po zemlji hodi;" v življenji pa vidi, kako se sovražijo in preganjajo ljudstva, rodovi, bratje, — da človek živi vedno, kakor divja zvlr, v krvavi vojski s človekom, ko da bi ne bilo prostora za vse na svetu; da ljudi drže le — in še komaj — železne ograde, zakoni, da se ne podavijo in pokončajo. — „Kje bratoljubja si videl oltarje Vu
Srce mu pravi, kako lip, kako visok je človeški poklic; življenje pa mu kaže, kako vse svoje dni Človek rije po zemlji, ter išče, kar bi mu napaslo slepe počutke; da edina moč, ktera goni človeka, ta je gola
samopridnost in samopašnost. „Videl povsod si, kak iščejo dnarje!" saj ,,Človek toliko veljd, kar plača."
Srce mu pravi, da, kakor ima posamezen človek pravico na svetu, živeti po svoje in razvijati svojo posebnost — saj mnogovrstnost je zakon v natori — tako ima vsak narod, bodi si velik ali majhen, ne le pravico, še ceV> dolžnost, da se izobražuje po svojih posebnih lastnostih, ktere mu je stvarnik podelil, in da se tuko vdeležuje vesoljnega napredka, vesoljne človeške omike, v kteri izpolnuje človeštvo svoj poklic na svetu; vidi se pa, da, kakor človek človeka, narodi zatirajo narode, in mogočnejši je slabejšemu nemil gospodar. Pa kaj se mora šo videti! Že natora veleva človeku, da, kakor ljubi mater, ki mu je dala življenje, mora tudi ljubiti deželo, v kteri seje rodil; da mora ljubiti med vsemi ljudmi najbolj tisto, kteri z njim govore eno govorico: ali koliko jih jo, ki ne poznajo, ali pa nečejo poznati svoje domovine, ktere se sramujejo, ker jo majhna in revna; ki se pridružujejo njenim nasprotnikom, tor jo zatirajo z njimi vred! —
Slovenec mile
Ne Jjubi matere, vanj upajoče.
To mu kaže pogled okrog sebe. In ko poglčda v samega sebe, Žalosten vidi, da tudi 011 ne zadostuje idealu, in čuti slabost svoje volje, ker tudi njemu ni mogoče, popolnoma se oprostiti materije, ki ga teži in vleče k tlam; čuti, da njegove moči imajo ozke meje, pa kar je čnostran njih, da mu bo večno nodosežno — zastonj mu je trud in hrepenenje. Ko vidi in čuti vse to, nazadnje mu je še „vera v sebe vzeta,"
To razprtje, ta disharmonija med idealom in svetom navdaja človeka z žalostjo, ktera pa, to se ve da, po navadi kmalu utihne v hrupu in nemiru vsakdanjega življenja.
Pesnika loči od navadnega človeka posebno to, da čuti vse bolj živo, bodi si žalost ali radost, in sicer ne samo svoje žalosti ali radosti, ampak veseli se z veselim, joka se z jokajočim.
Lastna natora in okolnosti pa ustvarijo nekte-rega pesnika tako, da je posebno občutljiv za žalost -in trpljenje, kterega je obilo razlitega po „tej solzni dolini." Kakor čebola iz slednje cvetice med, srče on strup in otožnost iz vsake stvari in prikazni.
Takemu poetu je konflikt, o kterem smo govorili, še veliko hujši; njemu je disharmonija vir globoko srčne otožnosti in neskončnega hrepenenja. Posvetni šum in brum, vse slaščice in veselico mu ne odžen(5, 110 utešijo kragulja, „ki kljuje srce od zora do mraka, od mraka do dne!"
Ali pesnik ne čuti samo bolj živo to bolečine, prejel je od stvarnika neprecenljivi dar — in to ga še le dola za poeta pred svetom — da temu čutu daje podobo, življenje. Tako mu je ta skeleči čut vir neumerjočih pesmi.
Sirovi ljudje imajo navado, da oslepi ptiča, da jim slajše poje. Tak pesnik jo pravi mučenik človeškega rodii, ker vzame mise vso naše gorje, prepevajo ga v sladkih pesmih, ktere nam topi otrpla srca — on trpi, da se mi veselimo.
Tak pesnik je Preširen!
Poezija ima že po svoji natori to lastnost, da se ne razodeva sama na sebi ali abstraktno; kaže se v oblikah, ki so sploh znane in umljive, v podobah, ki so nekako domače človeškim očim, Človeškemu srcu. Poezija, akoravno visoka, nebeška gospii, kaže se v človeški podobi smrtnim očem. ljubi ljudi, rada je med njimi, smeje se in joka z njimi. V mraku zahaja tihoma v borno kočo; počene k detetu v zibeli, ter mu poje, da zaspi; sede med otroke, ter pravi jim pravljice, da se čudijo in boji, da se jokajo in smejejo; bliža se devici, ki zamišljena stoji, ter ji pravi o njenem ljubčku; položi starčku na trudno ramo mehko ročico, ter ga opominja jasnih preteklih dni.
Najviša, najimenitnejša ideja, ktere se je kdaj lotil pesnik, nam se razodeva v prosti, narodni pravljici, v Goethejevem Faustu.
Našli smo tri poglavitne čute v Preširnovih pesmih: ljubezen, domoljubje in tisto hrepenenje po idealu. Ni treba dokazov, vsak vidi že sam, da izmed teh treh čutov je najimenitnejši zadnji. Kdo bi verjel pesniku, ki nosi v prsih tako trpljenje, kakor smo videli, če nam trdi, da nima druge želje, dru-zega hrepenenja na svetu, kakor da bi mu v last prišla ženska, kteri ni raari njegove goreče ljubezni, pa naj bo ta ženska v resnici nad vse „I)elije, Korine, Cintije in Lavre" in kar je še drugih takih sladkoglasnih poetiških idealov. Ta ljubezen je — da se predolgo ne zamudimo pri tej reči — le poetiška iikcija; to hrepenenje po izvoljeni devici je simbol hrepenenja po nedosežnem idealu!
Ljubezen je čisto Človešk, sploh znan čut; soroden in podoben je Čutu, o kterem govorimo; vanj je torej zlil naš pesnik, kakor v najpripravnejšo obliko, čut, ki se ne d& tako lepo vpodabljati sam na sebi.
S tem pa nikakor nečemo trditi, da bi pesnik bil s premislekom tako ravnal; da bi si bil svojo ljubezen čisto izmislil, v ta namen, da bi bil mislil na ideal, ko je na svojo ljubo pesmi skladal. Tako nikoli ne ravna umetnik sploh ne, zlasti pa pesnik ne. Podobe, ktere ustvari, mora v svojih prsih nositi in gojiti, s svojo srčno krvjo jih rediti; le tako bodo dihalo in po žilah jim bo tekla prava gorka človeška kri. Take so poezije Preširnove. Nespametno bi bilo torej in tudi popolnoma nepotrebno za naše mnčnje, kaj tacega trditi. Preširnova ljubezen je morala imeti resnično podlogo — to nam kaže vsaka vrstica njegovih pesmi; nič ni v njih mrzlega, ponarejenega, posiljenega, — v vseh pravi ogenj, prava strast, prava kri. Ta čuta se popolnoma strinjata in zlagata, ali prav za prav, drug je zajet v druzem. Neuslišano hrepenenje pesnikovo po devici, ktere mu doseči ni moči, počasi se mu je razširilo v hrepenenje po idealu. Nesrečni pesnik ob enem prepeva svojo dvojno nesrečo.
Taka v pravem pomenu poetična ljubezen pesnikova mora torej biti nesrečna, in otročje je vprašanje, „kaj bi bilo, ko bi uslišana bila Preširnova ljubezen."
Preširen je torej, če smo prav spoznali njegovo posebnost, njegov pesniški značaj, pevec disharmonije
med idealom in življenjem v podobi nesrečne ljubezni. Nesreča njegove domovine in lastna nesreča so le posamezni deli vesoljne nesreče!
Da jo ta misel prava, nam kaže pesnik sam tako jasno in očitno, kakor je le mogoče v poetiški obliki.
Poglejmo v vencu sonet: „Ur temnih." V neizrečeno lepi, visoki podobi, kakoršne se nahajajo le v Preširnovih sonetih, nam razodeva pesnik, da prava sreča, po kteri hrepeni. 111 ljubezen izvoljene device, da bi mu ona ne napolnila v resnici srca, ne utešila hrepenenja; da bi mu le bila tolažilo — zdravilo!
l'r temnili so zatirale jih sile Vse pevca dni, ki te ti pesmi pdje; Obup, življenja gnjus začele bOje, Erinje vso so se ga polastile.
Ko v veži je Orest Pijane mile Zadobil spet bil zdravje duše svoje, Tak bi bile so od ljubezni Tvoje Vmirile prsi, lica se zjasnile.
Zadnjič nam potrjujejo to misel tudi besede, ktere jo pesnik za vodilo postavil na čelo svojim pesmim:
Sem dolgo upal in se bal, Slovo sem upu strahu dal; Sreč je prazno, srečno n(, Nazaj si up in strah želi.
V teh besedah je kratko in krepko popisan pesnikov stan, kakoršnega smo spoznali tudi mi.
Kar smo tu dokazali o Preširnu, to se d£ obrniti na večino liričnih pesnikov.
Še o Petrarki, s kterim se tako rad primerja Preširen, in kteri je postal pravi ideal erotičnega pesnika , trdi neki njegov izdajatelj in velik čestitelj *, da vsa tista njegova slavna ljubezen je čisto izmišljena, ker si ne more nikakor misliti, da bi tako pameten mož bil 21 let neprenehoma vzdihoval za žen6, ktera se ni zmenila zanj, in po njeni smrti še 10 let žaloval po nji. Bodi si to že tako ali tako, gotovo je le, da se o njegovi Lavri še dan denašnji nič trdnega ne ve, akoravno je pesnik očitno živel pred vsem svetom. Gotovo je tudi to, da, akoravno nam tolikokrat trdi, da nima noč in dan druge misli, pa da je popolnoma neobčutljiv za vso lepoto razen nebeške svoje Lavre, ktera mu je začetek in konec življenja, vendar mu vse to ni branilo, da bi no bil ves tist čas živel z drugo v srečni in rodovitni ljubezni ! Tudi. Petrarki je bila ljubezen, ktero je prepeval za svoj edin čut, poetiška oblika, akoravno v druzem pomenu.
Vendar je še nekoliko Proširnovih pesmi, ki no prepevajo teh čutov. Te so — tu govorimo samo o čisto liričnih — vesele, šaljivo ali pa zabavljive. Ima namreč naš pesnik to redko lastnost, da, naj si bo njegov značaj ves resen, zna vendar ravno tako zapeti veselo, šaljivo ali celo zabavljivo pesem. Tudi v tem je pravi sin svojega naroda, ki ima, kakor malokteri, tako čudno združene te lastnosti.
Zdaj, ko smo spoznali iz liričnih pesmi pravi pesniški značaj Preširnov, nam je govoriti še o tem,
* Venczia 1820. prcsso Fr. Andrcola.
kako se razodeva ta značaj v posameznih pesmih; govoriti nam je o njegove poezije obliki.
Oblika je — v širjem pomenu — v poezii, kakor v umetnosti sploh, skoraj ravno tako imenitna, kakor ideja; dovršeno je umetno delo le, če sta ideja in oblika enako lepi, če sta med seboj popolnoma v soglasji.
Pesnik sam jo razdelil svoje poezije po vnenji obliki v: pesmi, balade in romance, različno poezije, gazele, sonete in lirično-epično pesem: Krst pri Savici.
Pesmi.
Pesmi je Preširen imenoval tisto svoje poezije, kteri m jo dal tako notranjo in vnenjo obliko, da so za petje pripravne.
Največ jih prepeva ljubezen. V njih se pesnik obrača do neusmiljene device. Toži ji svoje bolečine, toda ne prosi je ljubezni; naj mu le daje gledati svoje oko, kakor solnce cveticam; budi naj mu pesmi v prsih njen pogled. Še tega ne izprosi — pred obličje ji ne sme! — Pokoren je strašnemu povelju. — Naj mu dovoli vsaj, da bi smel misliti nanjo! Da ji ne bi žalil očesa, umeknil seji bo izpred obličja; naj mu roko podil v prijazno slovo! Več ga no bo videla, vendar pa — tako se tolaži — še v posvetilom hrupu bo pomnila nesrečnega pevca!
Ta kratki pregled nam žo dovolj jasno kaže karakter njegovo pesniške ljubezni.
Tri pesmi niso osebne. Prepevajo v lirični obleki nezvestobo žensko in moško — in njeno gorjč. Pri „Mornarjirt je videti, kakor bi bil pesnik mislil na svojega nesrečnega prijatelja Smoleta. Za drugi dve: ,,Zapuščena", „Nezakonska mati" je gotovo pesnik vzel motiv iz preprostega, kmečkega življenja,ktero ima tudi svoje bolečine in trpljenje — svoje romane in tragedijo, samo da se ne kažejo radovednim gledalcem in poslušalcem. Ljudstvo trpi in molči.
l)ve sta veseli, fantovski, prav v narodnem duhu zloženi. Dve sta peti umrlim na spomin: ena slavi očeta slovenske poezije, ena se pa v veseli vinski družbi spominja nesrečnega prijatelja, ki je v hladni zemlji našel zaželeni mir, kterega ni bilo moči najti na zemlji.
Ena: „Izgubljena vera", sama na sebi popolnoma umljiva, ima to posebnost, da ji, ker je očitno osebna, razlagalec 110 ve pravega mesta odkazati med drugimi njene vrste.
Zadnja — in 111 je pesnik zastonj postavil na to mesto — nam kaže pesnikovo srce, iz kterega so se rodilo te pesmi. Čudno se s poprejšnjimi strinja ta pesem, kteri je po mislili in besedah malo enakih. Od temnih tal se najlepše odlikuje nežna podoba; po stenah in ob robu temnega brezna rastejo jasne, nežne cvetice.
ltokli smo, da te pesmi so namenjeno za petje; s tem se zlaga popolnoma njihova oblika. V preprostosti so umetne, v umetnosti preproste; bistro in jasno teki, kakor potok, kteremu so na dnu vidi belo kamenje. Njihove misli sezajo globoko v srce; njihove
besede božajo uho s sladko harmonijo. Nič ni v njih okornega, posiljenega, nobena beseda preveč, vsaka na svojem mestu; čez; vse pa je razlita neka sladka otožnost!
V	pesmih je Preširen čisto izviren; ni imel dru-zega učenika, kakor svoje srce in pa— narod! Ali kako se je od njega učil, kako ga je posnemal! Zato so pa tudi njegove pesmi (in to je naj veča hvala, ki se more dajati liričnemu pesniku) poleg najviše umetnosti popolnoma narodne!
Težko se je pisalcu ločiti od teh pesmi, da bi nekoliko ne govoril o posameznih, in ker nI mogoče o vseh, vsaj o eni. Akoravno pa je težko reči, ktera je najlepša, morda je vendar ni, ki bi tako globoko sezala v srce, v kteri bi bil pesnik tako pokazal svojo umetnost, kakor predzadnja: „Nazakonska mati !u
V	nji nam kaže pesnik žalostno zgodbo, ki se tolikokrat ponavlja v gosposkem in kmečkem življenji. Deklica se je v ljubezni vdala brezsrčnemu za-peljivcu. Poslušala je njegovo sladko prilizovanje, verjela je njegovim obetom in prisegam. Kako bi bila vedela mlada sirota, ki ni šo poznala sveta, da le kri govori iz njega, ne srce! Spoznala je svojo strašno zmoto, ko je bilo že prepozno!
Vidimo jo, kako sedi poleg zibeli, v kteri leži dete, sad prepovedane ljubezni. Ko ga vidi, kako mirno spi, kako se sladko na smeh drži, obide jo spomin, koliko je prebila zanj!
Oča so kleli, tepli me, Mati nad mano jokali se, Moji se mene sram'vali so, Tuji za mano kazali so !
V štirih kratkih vrsticah je vse trpljenje nesrečnega zapeljanega dekleta, hčere poštenega slovenskega kmeta stare korenine, ki se ni sprijaznil z malopridno šego, ktera se čedalje bolj širi, žalibog! tudi med ljudstvom! Kako kratko vse in krepko — kako karakteristično!
Ali še vse to bi bila prenesla, toda najhujše gorjl, zapustil je zapeljivec otroka in njegovo mater —
Sel je po svetu, Bog ve kam, Tebe in mene ga je sram !
Ali pozabljeno je vse trpljenje, ko se ozre v mili obraz nedolžnega angelja. Kakor temno meglo solnce, prežene ji njegov pogled žalosten spomin preteklih dni, potolaži ji skrb za prihodnje.
Meni nebo odprto se zdi, Kader se v tvoje ozrem oči; Kader prijazno nasmeješ se, Kar sem prestala, pozabljeno je.
Vidimo jo, kako jo je zapustil ves svet, in ona bo le za svojega otroka živila, zanj se trudila in pomanjkanje trpela; 011 ji bo edina misel, edino veselje.
Taki in enaki čuti nas navdajajo, ko beremo to pesem. — Saj tista pesem je še le prava, ktera nam z malo besedami zbudi celi vrsto misli in čutov, ki sezajo nazaj in naprej, kakor je tista podoba še le prava, pred ktero gledalec, ko se je nagleda, še dolgo časa zamišljen stoji. Podoba se mu širi in širi — in iz nje so mu na zadnje razvije cela zgodba, ktere mu ni povedal umetnik, le zbudil mu jo je v prsih. „V tem, kar modro zamolči, kaže pisalca se moč.u
3
Posebno pa mora pesnik v lirični pesmi že s prvimi besedami, s prvo podobo, pa ne po dolzih okoliših, bralca postaviti v situvacijo, ktere pesem petre-buje, — mora tako rekoč s prvim glasom svoje pesmi v bralčevih prsih zbuditi strune, da mu soglasno in sočutno s pesmijo poj6. Do našega srca ima moč le taka pesem, ktera nam ne prinaša novih, neznanih čutov, ktera nam le zbuja tiste, ki nam spč v prsih; pesnik naj nam le pomaga izgovarjati, kar čutimo sami.
Balade in romance.
Po vnenji obliki se ločijo prve tri, ktere je pesnik pač romance imenoval, od drugih; pisane so v eni (španjski) meri in šaljive vse tri; po mislih so 'pa sorodne z baladami. Podloga ali glavna misel romancam in baladam je ljubezen, in sicer tako, da pesnik stavi v njih moško stanovitnost in zvestobo nad žensko.
Da ljubezen premaga vse ovire in zapreke, ktero se ji stavijo v bran, nas uči: „Hčere svet" in »Judovsko deklic;" žonsko trdosrčnost in prevzetuost nam kažejo: „Dohtar," „Rozamuuda," „Povodnji mož," „Prekop" in „Neiztrohneno srce"; žensko nestanovitnost in nezvestobo: „Učenec" in „Žeuska zvestoba"; nasproti pa moško stanovitnost: »Zdravilo ljubezni;" zadnja: „ Orglar," nas uči, da je stvarnik pesnikom razdelil različne darove, in da ima vsak pravico peti, kakor mu srce veleva.
Kakor v pesmih, tako je tudi v romancah in baladah jezik naraven, jasen, gladek, ndroden — oblika se popolnoma prilega mislim, naj bodo resne ali šaljive.
Edina prestavljena, ktero je Preširen uvrstil svojim izvirnim pesmam, taka je, da se ji mora po pravici reči, da je prestavljalec, kolikor je mogoče, dosegel sloveči original; prestava se bere, kakor original, ki ni izgubil v njej niti najmanjše lepote.
Različne poezije.
Pod to ime je Preširen združil pesmi, kterih ni mogel po obliki uvrstiti drugim. Kakor že kaže njihovo ime, mnogovrstne so, in sicer po misli in po obliki.
V	prvi nam pesnik v resuo-šaljivi obliki toži nesrečo, ktero sta mu prinesli dve zvezdi — dve očesi.
Druga slavi v obliki grško-latinske elegije Pre-širnovega učenika in prijatelja, Matija Čopa.
Čop, rojen v Žirovnici, ne daleč od Vrbe, seznanil je bil Preširna posebno s španjsko in italijansko literaturo, iz kterih si je naš pesnik — zlasti v obliki — toliko pridobil za svoje lastne poezije, — pa ne samo učenik, bil mu je tudi prijatelj, kar nam priča zadnji sonet.
V	zabavljici: „Nova pisarija* nam pesnik prvič kaže čisto novo moč svojega bogatega pevskega duha. Z genijalno roko nam je tu načrtal podobo tedanje literarne namčre, ki je njemu nasprotovala. Da ta
3*
podoba 111 izpeljana čisto „sine ira et studio;" da se je v nji maščeval pesnik nad svojimi sovražniki za vse, kar je prebil od njih: kdo bi mu kaj tacega zameril V Vsaka božja stvar se brani s svojim orožjem, zakaj bi se pesnik ne s svojim? Daje pa njegova podoba vendar le resnična, to nam priča dovolj že sama; saj je videti, kakor bi bila — mutatis mutandis — denes narejena.
V nobeni pesmi Preširen morebiti ni pokazal tako očito, kako ima v oblasti slovenski jezik, kakor v tej zabavljici, ktero je težko posnemati, še teže doseči, nemogoče pa prekositi. Jezik je zrnat, krepek, sKm, kolikor je treba. Tu beremo sem ter tam besede, ktero bi človek jlvaline izustil v gosposki družbi, vendar pa so tako postavljeno, de ne žalijo niti najbolj občutljivega ušesa, in da vsaka druga beseda na njihovem mestu bi ne bila na — svojem mestu. Le škoda je, da Preširnu, ki je imel, kakor nam kaže ta pesem, tako živo satirično žilico, po mnogovrstnih okolnostih ni bilo mogoče, da bi ne bil šibal samo literarnih zmot, ampak da bi se bil tudi lotil družinskih in sploh človeških napftk.
„Prva ljubezen" in „Slov<5 od mladosti" sta si sestri po podobi, a ne po duhu; prva je izmed najmlajših, druga izmed najzrelejših Preširnovih pesmi. V njiju nam pesnik brez zagrinjala kaže svoje srce.
„Glosa" je v satirični obliki najlepša apoteosa pesnika, kteri nosi v prsih svoje bogastvo, svojo srečo, ter z milovanjem pod seboj gleda svit, kako se trudi, poti in grabi minljive zaklade.
„Zabavljivi napisi" so pušice, namenjene pesnikovim literarnim znancem in prijateljem, ostre in toliko strupene, da bolj skelč, pa ne more — toda vsaka zadene svojega moža. Z njimi ne maščuje pesnik samega sebe, maščuje le zdravo pamet, ki se je že takrat pri nas v literaturi tolikanj žalila.
Gazele.
V teh nežnih pesmicah so pesnik zopet obrača do svoje ljube. Po njegovih pesmih bo slovčlo njeno ime na včke med narodi. On je med vodnim strahom in upanjem, ali jo sme ali je ne sme ljubiti. Vse stvari ved6, česar sama ona neče vedeti, da jo namreč 011 ljubi. Naj se ne ozira nazaj na njegovo prejšnje življenje; pravo življenje se mu je še le z njo začčlo. Minljivo je vsAia svetu, tudi njena lepota; naj torej.ne bo neusmiljena do ubozega pevca, ker le 011 ji more dati neumerjočnost. Pa kaj! saj še revež ne ve, ali bere njegove pesmi, ali ne! S svojimi pesmami ne more nikomur ustreči, ali tega mu ni mari, le ona mu je sodnica.
Jezik ima v gazelicah neko posebno sladkost in mehkobo, ki se popolnoma prilega tej prijetni orijen-talski obliki.
Soneti.
Cvet Preširnove poezije po mislih in po obliki so soneti. V njih se nam najbolj popolnoma razodeva njegov pevski duh. V njih je zajeto vse dušno življenje Preširnovo.
V sonetih se nam vrsti podoba za podobo, in kader mislimo, da smo videli najlepšo, pa se nam že prikaže druga, kteri se zopet čudimo in gledamo jo z novim veseljem. Preširnovi soneti doni zdaj, kakor visoka Pindarova oda, zdaj tožijo, kakor mehka elegija. Dele se po mislih v dva dlla. Sonetni venec, s šestimi soneti pred njim in desetimi za njim, posvečen je ljubezni. Ne bomo skrunili s pustim analizovanjem in pretresovanjem tega pevskega svetišča, zlasti ker smo že v prvem delu svojega spisa, govorlč o Preširnovem značaji, največ i/.giedov in dokazov vzeli iz tega dlla.
Ostali soneti so mnogovrstni. Prvi trije so lite-rarno-zabavljivi. V strašni vojski, ki jo svoje dni razsajala po slovenskih pokrajinah in prelila toliko — črnila (imenitnejša od trojanske je nam S kancem naša abecedna vojska, zlasti ker je ni še-^nec!) Preširen ni bil do dobrega, in tudi ni mogel biti, ne na eni, ne na drugi strani; njemu je bilo jedra mari, ne lupine! Celakovski ga je neki pozneje pregovoril, da se je v svoji zbirki poprijel g&jice. Kar jih je še drugih sonetov, ne govori o ljubezni; resne podobe so, v kterih se nam brez zagrinjala kaže pesnikovo srce, njegove žalostne izkušnje v življenji, njegovo trpljenje in njegove misli o človeškem življenji. Zadnji sonet jo sklop poprejšnjim pesmam, in ob enem uvod „Krstu pri Savici."
Primeijal je nekdo, in ne napačno, rahlo sonetno pesem z okrltno Prokrustovo posteljo: zdaj je misel prekratka, in raztezati jo je treba, da ni obleka preohlapna, zdaj je preobila, in treba jo je krčiti
in pristrizati, da se spravi šiloma vanjo. In res vidimo, da posebno nemški pesniki, ki so se lotili vseh pesniških oblik, kar jih je na svetu, nimajo nič kaj sreče pri sonetu. Misel in oblika se jim zmerom nekako borita v njem, ali pa cel6 nič misli ni. Zato so nemški lepoznanci razsodili, da je sonet le prijetna poetiška igrača.
Slovenci se smemo ponašati, da smo v sonetu prekosili ošabnega soseda. Preširen je pokazal, da se morejo v tej ravno tako prijetni kakor težavni obliki razodevati najlepše, najviše misli. V Preširnovih sonetih se vedno misli prilega oblika, kakor bi se bila ž njo vred rodila; videti je, da ta ji je edino prava — vsaka druga bi jo bila le kazila. Kaj hočemo reči cel<5 sonetnemu vencu? Obliko si je pesnik naredil sam tako umotno, tako težavno, da se človek ne more prečuditi, kako mu jo bilo mogoče, take misli vliti vanjo!
O tej priliki nam je pač treba pregovoriti nekoliko besed o možu, kterega, posebno v sonetu, sploh imenujejo Preširnovega učenika. Petrarka jo bil Pre-širnu učenik — kdo bi hotel tajiti, kar je pesnik sam pripoznall toda bolj po obliki, kakor po duhu. Če je pa bil Preširen Petrarkov učenec, smč se reči, da jo bil vreden svojega slavnega učenika. Pesnik jo bil Preširen „po božji milosti" in po svojem lastnem duhu; ne smč in ne more se trditi, da ga je Petrarka še le zbudil, še men j pa, da je zvesto fKibiral stopinje za svojim nčenikom. Posnemanje svojega učenika mu ni nikakor kratilo in slabilo krepke lastne individuvalnosti. Kakor Petrarka, bil
je Preširen sin. ali prav za prav cvet svojega časa. svojega naroda, in to je naj veča hvala, ki jo more doseči umetnik.
Nikakor nam ne more na misel priti, da bi le koli-kaj slavo kratili Petrarki, kterega ne samo njegovi rojaki, ampak ves svet po pravici imonuje očaka nove lirike. Spoznd pa vendar, kdor skrbno prebira Petrar-kove poezije, daje marsikaj v njih, kar popolnoma ne zadostuje izobraženemu „okusua. Tudi Petrarki ni bilo mogoče, popolnoma se obvarovati slabosti in napak svojega Časa; kdo bi mu kaj tacega očital! Naj bo tukaj dovolj, da za izgled omenimo le njegovih igrač z imenom „Lavrau — in „laurott (lavor), ktere se tolikokrat ponavljajo. Takih in enakih slabosti se je prostega ohranil Preširen. — Najiskrenejši Petrarkov čestitelj ne bi mogel tajiti, da v tolicem številu njegovih sonetov se nahajajo nekteri, ki se sicer svetijo in zvoni, kakor zlato, pa vendar niso čisto zlato. Preširnovih sonetov je res le malo proti Petrarkoviui, zato ga pa tudi ni le enega samega praznega mod njimi.
Zdaj pa, ko mislimo, da smo dovolj zavarovali svoj narodni ponos — kdo li ga nam zameril! — hočemo ob kratkem omeniti, v kterih ročeh se nam Preširen podoben zdi Fetrarki.
Proširnova ljubezen je Petrarkova ljubezen; Julija je Lavra, to se vi, da samo lepša, in če je mogoče, še bolj popolnoma. Enako sta so uboga pesnika zaljubila, enako ljubila, solzila se in zdiliovala. Obe izvoljeni sta si bili druzega izvolili; proti drugim
sta bili zgol dobrota, njima pa trdosrčni, neusmiljeni; niste poslušali njijnega zdihovanja, nista brali njijnih pesmi.
Nahajajo se tudi sem ter tje posamezne podobe in izreki v Prešinili, kteri nas opominjajo Petrarkovih. Podajamo jih nekoliko za izgled.
V	sonetu (I. 11) pravi Petrarka: Movesi '1 vec-chierel ... „Spustl na pot se starček sivoglavi." Pesnik se tu primerja s pobožnim romarjem, kteri se je napotil proti Rimu, gledat Kristusa v njegovem namestniku.
Tako ja/. revež iščem v čas* okoli Gospa! po drugih, kol'kor je mogoče, Podobo Vašo pravo zaželeno.
Enako podobo ima Preširnov sonet: „Marskteri romar grč", le drugače oberneno.
V	sonetu (I. 30): * lo sentia ... „le Čutil sem, da mi življenje gine," misel je zopet enaka Pre-širnovi: „Keddr previdi učenost zdravnika."
V	sestini (I. 7): Non ha tanti animali... beremo te vrstice:
Živali toliko inorjč ne hrani; Tam gori, koder svitla luna plava, Zvezd toliko nobena noč ne gleda; Po gojzdu tol'ko ptičev ne prebiva. In tol'ko trave nima log ne polje, Kar misli vsak vččer je v srcu mojem.
* Šteje se po imenovani benečanski izdaji.
Te vrstice gotovo vsacega opominjajo Prešir-novih: „Več rož ne rase v polji i. t. d."
Dalje poje Petrarka v sonetu: „I'ho pien" (II. 19):
Drevesa, skale v gori ni visoki, Zelenih listov, v^je ni v dobravi, Cvetice, trave nemajo doline;
Ni kapljice nobene v tem potoki, Zveri ni tnko divje v tej goščavi, Da bi ne znala moje bolečine.
In v sonetu (I. 145): „Lasso ch' i' ardo:"
Verjame človek vsak, le ona sama ne —.
Enako toži Preširen v 3. gazeli: »Žalostna komti neznana —."
Oba pesnika sta si zvesto zapomnila in tudi nam oznanjata lito in dan (Petrarka celi uro), kdaj ja je zadlla vllika nesreča! Petrarka v sonetu (1.149): „Voglia mi sprona:"
Trinajst sto sedemdvajsetega Ičta, Ob uri prvi šestega aprila Zašol sem v labirint —;
Preširen pa v sonetu: „Je od vesH'ga časa teklo leto."
Takih malenkosti pač ni treba primerjati, ka-koršna se n. pr. bere v sonetu (I. 95): „Ite caldi sospiri:"
Zdihljaji vroči, poj te, raztopite Led mrzlega src«,
dasitudi bralca nekoliko opominja konca prvo Prešir-nove pesmi.
Za nazadnje smo shranili tist slavni Potrarkov sonet, v kterem nam popisuje, kdaj in kako se je
zaljubil. Da je ta sonet Preširen rčs vedoma posnemal, to se pač ne more tajiti; saj niti pesnik tega ni hotel prikrivati svojemu bralcu, ker ga v pesmi: „Prva ljubezen," sam opominja tega soneta.
Podajamo ga, kolikor je mogoče, zvesto prestavljenega, naj ga blagovoljni bralec sam primeri s Pre-širnovim: »Je od vesel'ga časa i. t. d." Začenja se: Era '1 giorno (I. 3):
Bil dan je, ko je wince obledelo Od žalosti, da Bog na križi vrnlra; Ta dan začetek bil mi je nemira, Ki Važe ga oko, gosp4! je vnelo.
V tem času ni se meni treba zddlo, Da srce naj ljubezni se zapira; BA1 nisem se — od tod gorjd mi 'zvira — Ki v splošni žalosti se je priččlo.
Brez brainbc najde Amorja me strela, In skozi oči v srce pot brez straže, Ki imajo solzč ga za stezico.
Ne v (-m, al' čast veliko to mu dčla, Ua tacega je vstrčlil me s pušico, Vam pa še loka svoj'ga ne pokaže!
Sploh, ako primerjamo Preširna s Petrarkom, vidimo, da, če je morda Petrarkova pesem nežnejša, Preširnova je globokejša; če Petrarka boža bralca z neko sladko mehko harmonijo, Preširen mu globoko v srce seza. Enako moč ima do bralca, kader mu hoče solzo izklicati v oko, ali smehljaj okrog ust, ali pa cel6 — boje ob enem! Petrarka je lirik; Preširen je lirik, čpik in satirik.
Krst pri Savici.
Premišljevati nam je Se zadnjo Preširnovo pesem. Njen pomen jasno kaže zadnji sonet: „Matiju Čopu:"
Da srečen je le ta, kdor z Bogomilo • Up sreče onkraj groba v prsih hrani.
Po obliki različna od drugih Preširnovih poezij, po duhu in mislih se popolnoma veže ter zlaga z njimi, in sicer tako, da bi bile pomanjkljive brez nje. Po dolženi hrepenenji in trpljenji, po nemiru in bojih, ktere nam kažejo poprejšnje pesmi, vidi pesnik nazadnje, da česar išče, 111 najti na tem svetu: sreče, mirii — ideala.
Pokopal misli visokoletčče, Želj neizpolnjenih sem bolečine, Ko Črtomir ves up na zemlji sreče.
Umirilo se mu je srce, ako ne v sreči, vsaj v upanji, da, česar je tu zastonj iskal, najde 6nkraj groba.
Ako primerjamo Preširnove poezije veličastni sini« fonii, mnogovrstni, kakor pesnikovo dušno življenje, ktera zdaj hrepeni, zdaj se smehljd, zdaj srdi, zdaj se dviguje v jasne višave, zdaj pogreza v temno brezno — potem je zadnja ta pesem tej simfonii finale, v ktrerem se zlivajo in zlagajo vsi glasovi v mehko otožno harmonijo. Ta pesem je, kakor svitla mavra, ki se za črno nevihto tolažljivo razpenja po mirnem nebu, kakor zlata zarja, ki konci viharnega dneva, razlita po večernem nebu, obeta jutri jasen, vesel dan.
Po pravici se tedaj more trditi, da prava Pre-širnovo podoba so njegove poezije; v njih je zajeto vse njegovo življenje.
Tu ne bomo obširneje govorili o jeziku, ki jo podoben močnemu potoku, kteri se šumfeč in bobneč z gore vali po skalovji, v ravnini se pa upokoji, da miren in čist teče po nji, in da se v njem gleda jasno nebo.
Mojstra se nam kaže Preširen, ko popisuje srditi boj, in ko prepčva rajski kraj, oko kranjske dežele; ko popisuje nesrečnega slovenskega junaka, kteremu domovinska, ne lastna nesreča, z obupom srce navdaja, ali ko nam črta 13ogu posvečeno devico; ko so mu prikaže svitla podoba iz mladih let, dvigaje ga z eno roko, a z drugo mu kažč proti nebu.
Vresničene se nain kažejo tukaj skrivnostne besede, s kterimi sklepa Goethe svojega Favsta:
Kar večno žensko je, I'ovzillga nas.
Pregledovali in premišljali smo torej, blagovoljni bralec! Preširnove poezije po duhu in po obliki; videli smo, da je Preširen v obeh dovršen, tako da ga ne imenujemo samo po pravici prvega slovenskega pesnika, smemo ga ponosno staviti med prve pesnike vseh narodov. Vprašati se pa moramo, kaj je Preširnu posebno pripomoglo, da je dospel do tako
visoke stopinje dovršenosti? Svoj duh, to se ve, da je prejel od stvarnika, in izkušnje, iz kterih pesniku izvirajo misli in čuti, dalo mu je življenje; ali vse to, akoravno poglavitno, še ne dela dovršenega umetnika. Preširen se je učil. Vsaka vrstica njegovih poezij nam to jasno priča. Preširen je ves omikan v najblažem pomenu tč besede. Tu pa govorimo samo o formalni, pa ne o dušni omiki, ktera se umčje sama ob sebi.
Učil in izobraževal se je Preširen po starih grških in latinskih ter po najboljših novih klasikih vseh omikanih narodov; učil in izobraževal se je po svojem narodu, poslušilje ga, kako on misli in čuti, govori in poje; učil in izobraževal se je tudi po drugih umetnostih (z Langusom n. pr. se je bil seznanil že na Dunaji, kjer je bil ta najslavnejši slovenski slikar v akademii, in ostala sta si včdno prijatelja).
Po vsem tem si je pridobil, ali prav za prav popravil in izobrazil tisto neprec&ijeno skrivnostno moč — okus ji pravijo lepoznanci — ktera vodi umetnika, da povsod pravo zadene, in sicer tudi brez posebnega premišljevanja in dolzega namerja-vanja; ktera brani pesniku, da nikoli in nikjer ne prestopi ozkih mej prave lepote, resnice in spodobnosti; ktera ga varuje, da ga domišljija ne odnose v prazne višave, kjer ga ne vidi več zdravo oko; da ne zabrede po temnih, zvitih, težavnih potih, koder neče in ne more zdrava pamet za njim. Ta skrivnostna moč vodi pesnika, da izvoli vselej vsakej misli pripravno, edino pravo obliko.
Tako se je učil Preširen. Ko bi nam tega tudi ne pričalo njegovo življenje — pričajo nam jasno njegove poezije.
Preširnu poezija ni bila prijetna igrača, s ktero si človek, posebno v mladosti, krati čas, tem prijetnejša, kjer ž njo zraven še — zlasti pri nas Slovencih — lehko tako v dober kup, tako z lahka, kakor z nobeno drugo rečj<5, pridobi hvale in slave, vsaj od denes do jutri, kolikor je zeli; ampak bila mu je sveto poslanstvo, ktero je 011 spoznal ter zvesto in skrbno se pripravljal zanje.
Preširen si je učlč se izbistril oko za lepe, čiste podobe; ugladil si je uho za blagoglasje po Vodnikovi zapovedi, ki pravi:
Naj pesem umetna, Naj merjena b<$;
Nikdar ni prijetna, Če Žali uh<>
A.ko klasike imenujemo tiste pisalce, v kterih se lope, splošno človeške, ne samo individuvalne misli in čuti razodevajo v lepi, dovršeni obliki; kteri imajo veljavo za zmerom, ne samo za svoj čas, za svoje vrstnike; kteri so vredni, da se stavijo za izgled prihodnjim: smemo po pravici Prešima imenovati klasika. Žalibog! da se je dozdaj pri nas tako malo poetov še učilo od Preširna — lehko jilt seštejemo 11a prste ene roke, in še nam bo ostajalo prstov! Preširnova poezija ni drago žčlišče iz tujega kraja prineseno in prestavljeno v domačo zemljo; izrastla je sama iz domačih t&l, lepo, dišeče je cvela, in obrodila jo plemenit sad. Veselimo se ga in uživajmoga!
Ponosno smčmo reči, da tudi naš Preširen je eden tistih izvoljenih organov, po kterih se na zemlji razodeva rajska lepota, nebeška poezija. Ko bi se sklicali narodi pred sodnji stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z izročenimi talenti; kako se je vsak po svoje vdeležil vesoljne, človeške omike: smel bi se mali slovenski narod brez strahu pokazati med drugimi z drobnimi bukvicami, kterim se pravi: Preširnove poezije.
Na Dunaji, meseca ajm'ila, 1806. leta.
Jož. Stritar,
;
Pesmi,
Sem dolgo upal in se bal, Slov<S sem upu, strahu dal; Src«; jc prazno, srečno ni, Nazaj si up in strah želi.
Strunam.
Strune! milo se glasite, Milo, pesmica! žaluj;
Srca bolečine skrite Trdosrčni ozuanjuj:
Kak bledi mi moje lice, Kak umira luč oči,
Kak tekti iz njih solzice, Ki ljubezen jih rodi;
Od željii kak<5 zdihuje, Po nji hrepeni sreč,
Kak mu jo voselje tuje, Kak od sreče nič ne vč;
Kak s seb<5j mo vedno vlčče, Koder hodi, njen obraz,
Kak obličje njo cveteče V srcu nosim vsaki čas;
lil kak ve, ki bi nje hvalo
Rade pele zanaprej, Ak se ne usmili kmalo, Mor'te vtihnit' vekomej!
Te in take ve nosite
Tožbo, strune! tje do nji; Ako mor'te, omečite Neusmiljeno srci.
Dekletom.
Padala nebeška mana Izraelcem je v puščavi; Zginila je, ak pobrana I3ila ni ob uri pravi.
Kak lopi se rosa bliska. Dokler jutra hlad no mine! Komaj solnce bolj pritiska, Jo pregnana od vročine.
Rožice cveti vesole Le ob času llt'ne mllde; Lito pošlje piš in strele, Lepo cvetje jim odpade.
Koža, rosa ino mana "Vaša je mladost, dekleta! Svet'jem, naj ne bo zaspana, Ki cvet<5 ji zlata lčta.
Fante 'zbiraš si prevzetna, Se šopiriš, ker si zala; Vdruj, vdruj, da priletna Samka se ne boš jokitla!
Pod oknom.
Luna sije, Kladvo bije Trudno, pozne ure že; Prej neznano Srčne rane Meni spati ne dadč.
Ti si kriva, Ljubeznjiva Deklica nevsmiljena! Ti me raniš, Ti mi braniš, Da ne morem spat' dom&.
Obraz mili Tvoj po sili Vedno mi je pred očmi; Zdihujoče
Srce vroče Vedno k tebi hrepeni.
K oknu pridi, Drug ne vidi, Ko nebeške zvezdice; Se prikaži, Al' sovr&ži, Me sreč, povej, al' ne?
Up mi vzdigni, Z rčko migni, Ak bojiš se govorit'! — Ura bije, K oknu ni je, Kaj sirota Čem storit'!
V hram poglejte, Mi povejte, Zvezde, al' res ona spi; Al' posluša, Me le skuša, Al' za druzega gori.
Ako spava, Naj bo zdrava, Ak me skuša, nič ne dč; Po nje zgubi, Ako ljubi Druz'ga, poč'lo bo sreč.
Prošnja.
Po drugih se oziraj, Ne morem ti branit';
Še men' oči odpiraj, Daj gledat' mi njih svit!
Obešajo glavice, Ni rožam mar' cvetčt';
Molčijo v gozdu ptice, No ljubi se jim pčt';
Ne letajo čebele, Krog cvetja ne šumč;
C'lo ribice vesčle Se klaverno držč;
Žaluje vsaka živa Stvar, draga deklica!
Ak dalje solnca skriva Se luč rumenega.
Več rož ne raso v polji;
Več nima ptičev hrib, Čebel več kraj naj bolj i; Več nima voda rib,
Ko misli jaz, ki spijo
V ljubezenskih sanjah, Ki si na dan želijo Zleteti v pesmicah.
Al' repetnic razpeti Prej nimajo moči, Da tvojih jim zasveti Nebeška luč oči.
Ak hočeš, da jih senco Pomoril mraz ne bo; Ak hočeš med Slovence Da tvojo čast neso,
Vsaj name se oziraj,
Ak nečeš me ljubit'; Oči mi vsaj odpiraj, Daj gledat' mi njih svit!
Kam?
Ko brez miru okrog divjdm, Prij&tli vprašajo me, kam?
Vprašajte raj' oblak nebii, Vprašajte raji val morja,
Ked&r mogočni gospodar Drevi jili sem ter tje vihar.
Oblak ne vč in val ne kam, Kam nese me obup, ne znam.
Sam<5 to znam, sam<5 to vem, Da pred obličje nje ne smem,
In da ni mesta vrh zemlje, Kjer bi pozabil to gorje!
Ukazi.
Da ne smem, si ukaz&la, Belih rok se doteknit', Zved'la, dokliea si zala! Kako znam pokoren bit'
Da ne smem, si ukaz&la,
Od ljubezni govorit'; Zved'la, deklica si zala! Kako znam pokoren bit'.
Moram da, si ukazala, Hojo k tebi opustit'; Zved'la, deklica si zala! Kako znam pokoren bit'.
Moram da, si ukaz&la,
Tebo se povsod ognit'; Zved'la, deklica si zala! Kako znam pokoren bit'.
Zraven si mi ukazdla,
Da te moram pozabit'; B6gal, deklica bi zala! Ak bi moglo se zgodit'.
Al' srci mi drugo vstvdri,
Al' počakaj, da to bit' V prsih neha, — Bog te ob vari! Prej ni moč' te pozabit'. —
Za slovo.
Kaj od mene proč okč, Proč obraz obračaš mili? Kdo to mene ljubit' sili? Rajša koj mi daj slovč.
Dčsno rčko brez skrbi Daj k prijaznemu slovčsu, Solz v nobenem ni očesu, Žal-besedo v ustih ni.
Žale misli v srcu ni; Saj ni bilo prej vesčlo, Ko se zate je unčlo, Naj ne bo prihodnje dni!
Vrnil bo se prejšnji čas; Hodil poti bom temotne, Kamor sreče bo togotne Gnal nemili me ukaz.
Moja stara ljuba bo, Bo potrpežljivost mila Zvezo z mano ponovila, V zakon dala mi rok<5.
Z njeno pomočj6 podprt Nosil bom življenja pezo, Dokler zmaga sreče jezo Zadnja ljub'ca — bela smrt.
Sila spomina.
Drug ti je v skrbno nastavljene mreže Nestanovitno zasačil sreč;
Vendar na mene še nekaj te veže, Kaj da je, komaj med nama se vč.
Marsikdaj se govorica ti zmeša, Ko me zagledaš med drug'mi ljudmi,
Marsikdaj tvoje oko me pogreša, Iščeš okoli me s plašnim' očmi.
Večkrat, ko vtrujena praznega hrupa, V misli zani&knena sama sediš,
Vsili v spomin so ti pevec brez upa, Stari čas skoraj nazaj si želiš.
Marsikdaj, ko ti tvoj ljubi zapoje, Sreče v ljubezni se baha vesel,
V srcu te zMdajo pesmice mojo, Ki jih od njene nesreče som pčl.
Sama sodila si prej me nemilo, Sama še zmerom me sodiš ostrč;
Pravijo vendar, da sldbo plačilo, Kdor me pri tebi zatoži, dobč.
Trdna med nama vzdiguje se stena 'Z brezna globoc'ga do strmih nebes;
Vendar želj skrivnih ne vdrža plamčna, Da bi ne mogel 011 švigniti čez.
Ne pozabiti jih so te prosili
Drugi, ne moje prevzetno sreč; V mislih ti niso, al' mene po sili Pčmnila bodeš do zadnjega dne.
Izgubljena vera.
Nebeško sijejo očf, Ko so sijdle prejšnjo dni.
Rudeča lica zorno Še Cvetejo, ko so prej cvetic
Se usta smejejo ko pred, Sladkčst ni manjša 'z njih besed.
Otemnil ni ga časa beg,
Nič menj ni bel prs tvojih sneg.
Život je tak, rokd, nogč So kakoršne so prej bilč.
Lepota, ljubeznjivost vsa Je, kakoršna je prej bili.
Al' včr'vat' v tebe moč' mi nf, Kakdr sem ver'val prejšnje dni.
Le svčta, čista glorija, Ki vera d£ jo, je prešla.
En sam pogled je vzel jo preč, Nazaj 110 bo je nikdar več.
Ak bi živela vekomej,
Kar si mi b'la, ne boš naprej.
Sreč je moje b'l<5 oltar,
Pred bogstvo ti, zdaj — lepa stvar.
Mornar.
Nezvesta! bodi zdrava, Čolnič po mene plava,
Na barko kliče strčl; Po zemlji varno hodi, Moj up je šel po vodi, Mi drug te je prevzel.
Na B6ga sem obljubil, Da prej bom dušo zgubil,
Ko nehal te ljubit', Si z dčsno v dčsno segla, Na Bčga si prisčgla. Ali vedno zvesta bit'.
Morja široka cesta Peljftla ine je v mesta,
Kjer lepe deklice; Obrazov njih lepota, Sneg beli njih života Zmotila nista me.
Spet so se jadra bela Od južnih sap napela, Prinesla me nazaj; Dekleta svoj'ga ženo Naščl sem poročeno, — Prebil sam Bog ve kij!
Le jadra spet napnimo, Valovom se zročimo.
Kak je čisti morje! Kaj njemu upat' smemo, Mornarji dobro vemo, Dekletom kaj. — kdo ve ?
Ne straši moč viharja, Ne grom valčv mornarja,
Se smrti 110 boji. Spomin v potopu mine, Ljubezni bolečine Vsak dan spet oživi!
— G4 —
Po morji barka plava, Nezvesta, bodi zdrava, Sto tebi sreč želim! Po zemlji srečno hodi; Moj up je šel po vodi, Le j&drajmo za njim! —
Soldaška.
Pet čevljev merim, palcev pet; Adijo, ljubca, starši, In z bogom vi tovarši! Dopolnil sem devetnajst let, Pet čevljev merim, palcev pet, In čvrste sem postave Od nog do gl&ve.
Očetov dom! ti n£ slov6! Kdor ni za boljšo rabo, Naj var je dom in babo, Al' v šolah bčli si glavč! Junaka vabi boj, ne bo On trudil se z peresom, In ne z drevesom.
Učeni stan je zanič'v&n, Skrbi in huda lčta More uboz'ga kmeta; Najprvi stan soldaški stan: Soldat živi vesel v en dan; Saj cesar d& pol hleba, In kar je treba.
I)oma povsld, doma nikir, Obhodi dosti svčta, Zavolj njega dekleta, Ženice imajo prepir, In kader zapusti kvartir, Si marsiktera 'z hiše Solzice briše.
Le eni ljubici je zvest, Ti ljub'ci čast se pravi, Ta gre z njim v boj krvftvi, Ga spremi čez gorč brez cest, In čez ozidje trdnih mest, Kjer smrt junaške brate Povabi v svate.
Saj včm, da mora vsak umrčt', In iti vsak k pokoju, Na postelji aV v boju, Potrta starost, mladi cvčt. — Pet čevljev merim, palcev pet, Veselo čem živčti, Junaško — vmrčti.
V spomin Valentina Vodnika.
V	Arabje puščavi Se ptiček rodi;
V	odljudni goščavi Sani zise živi.
Sestrice so zvezde, Mu mesec je brat;
Ni dano mu ptice, Za ljubico 'zbr&t'.
Zanj družba ne mara, In on ne za nj<5;
V	samoti se stara, Mu leta tekč.
Najslajše dišave, Ki zanjo sam vč,
Najžlalitniše trave, Kadila dragč,
In miro nabira Nevtriiden vse dni,
Se vbada, so vpira, Za smrt le skrbi.
Grmudo 'z njih dela Prilčten samčč,
Ko pride smrt bela, Na nji so sežgč.
Yen plane 'z plamena,
S svitlobo obddn, Slovec'ga imena Ptič Fenis na ddn.
Tak pevec se trudi,
Samoten živi, Se v slavi, ko zgrudi Ga smrt, prerodi.
V	spomin Andreja Smoleta.
Črno te zemlje pokriva odčja
V	grobu tiliotnem, naš bratec Andrčj! Vince zlatč se v kozarcih nam smeja,
V	tvojo opčmbo pijemo ga zdej.
Zbrani prijatli v spomin ga pijemo Tvojih veselih in žalostnih dni; Zraven si tako zdravijce pojemo, Da ni nesrečen, kdor v grobu leži.
€edna postava ti bila je dana,
Bistri je um ti z bogastvom bil dan, Bolj'ga sred ni imela Ljubljana, Kak si za srečo človeštva bil vžgdn!
5*
Kratko sijille so zvezde prijazne,
V	sanjali prijetnih te zibal je up; Jezo si sreče občutil sovražne,
Zgodaj okusil življenja si strup.
Deklica druz'ga možii je objela,
Ki od ljubezni do nje si bil vnet; Trešč'la v bogastvo nesreče je strela, Kranjski v obupu zapustil si svčt.
Videl si Nemško, Francosko, Britansko,
Videl si Švajca visoke gore, Videl si jasno nebč ital'jansko; Sreče ni ranjeno našlo sreč.
'	,3	'	L 1 ...
Videl povsod si, kak iščejo dnarjo,
Kak se le vklanjajo zlat'mu bogu; Kjč bratoljubja si videl oltarje? S srcem obupnim si prišel domu.
Mogla umreti ni stara Sibila,
Da so prinesli ji z doma prsti; Ena se tebi je želja spolnila:
V	zemlji domači da truplo leži.
V	zemlji slovenski, v predragi dežčli, Ki si jo ljubil presrčno ves čas;
V	kteri očetje so naši slovčli, Ktera zdaj ima grob komaj za nas.
Težka človeku ni zemlje odeja,
Vzamejo v sebe ga njene moči; Trčimo, bratje! še vince se smeja, Dolgo Smoletov spomin naj živi! —
Od železne ceste.
„Bliža se železna cesta, Nje se, ljub'ca! veselim;
Iz Ljubljane v druga mesta, Kakor ptiček polotim."
„Ak je blizu tista cesta, Moraš vzet' me, ljubček moj!
Da pogledat tuja mesta, Bom poljala se s teboj."
„Sam se po železni česti Vozil bom od nas do nas;
Drugo ljub'co v vsacem mesti Imel bora za kratek čas."
„Cesto tebi no zaporam, Ne na Dunaj, v Gradec, v Trst;
Ti pa meno pusti zmeram,
Tet 'mam boljših na vsak prst."
„Ve Kranjice ste košate, So prijazne Štajerke;
Trst dekleta 'ma bogate, Dunaj zal' oblečene."
„Smo poštene me Kranjice, Vsak sleparček ni za nas;
Me hočemo bit1 ženice, Ljub'ce ne za kratek čas."
„Ve si pa žeVtl možičke, Ki ne stop'jo 'z čjnice,
Zmerom vprežene osličke, Dolgočasno revčeke."
„Tebe sla pa h krotkim pticam Vleče, buzokljunski kos!
Veter dal boš dvajseticam, Pricapljal nazaj boš bos."
„Jaz popeljem 6e tje v Brno, Snubit Jud'nje krščene;
Bom priženil z ženo črno Penezov na mernike."
„Jaz pa iz domačih starcev Moža si 'zvolila bom;
Imel bo ko peska d'narcev, Meno var val bo in dom."
„Žene jaz ne bom zapiral, Bal ne bom se zanjo nič;
Nje obresti bom pobiral, Živel brez skrbi ko ptič."
„Jaz pa hlače bom nosila, Gospodar bom čez mošnjč,
Bom vabila na kosila, Kogar meni bo ljubč."
„V&ruj! celi dan bo godel, Vso noč kašljal stari mož;
Še od hiše bo te spodil, Ak mu stregla prav ne boš."
„Jud'nja je ko satan zvita, Kader boš z njo zavozlsin,
Privošila skoporita Komaj bo ti sok neslan."
a Torej bodi meni zvesta, Saj te ljubim le sam6;
Kje je še železna cesta, Koj mi v zakon daj rokč."
„Tebi jaz ne bom nezvesta, Ljubček! ti si ptiček zrel;
Ko železna pride cesta, Varuj, da ne boš ušel!"
„Po nji peljal te ženico
Bom na Dunaj, v Gradec, v Trst, Zvesto kazat jim Kranjico, Ak ne bo na poti — krst."
„Če kaj tacga se napravi,
Boš počakal, ljubček moj! Vselej mož najmenj zapravi, Če ženico 'ma seboj." —
Zapuščena.
Je za druzega dekleta Zdaj ljubezen tvoja vneta; Jezik ji lažnjiv' občta, Peljati jo pred oltar; Bog te obvdr'!
Da prisegel si, obljubil, Da boš mone samo ljubil, Da ne boš ti druge snubit, Nf ti v mislih več nikd&r, Bog te obvdr'!
Da sreč, ki je gorilo Le za ti, življenje cllo Nikdar več ne bo veselo, Kaj jo tobi tega mar'V Bog te obviir'!
Bog obvar' te zdaj in vedno, Bog obv&r' te z ljub'co čedno, Bog men' uro daj poslednjo Predno gresta pred oltdr,
Bog te obv&r'! —
Nezakonska mati.
Kaj pa jo tebe treba bilč, Dete ljubč, dete lepč! Meni mladi deklici, Neporočeni materi? —
Oče so kleli, tepli me, Mati nad mino jokali se; Moji se mene sram'v&li so. Tuji za mano kazali so.
On, ki je sam bil ljubi moj, On, ki je pr&vi očo tvoj, Šel je po svčti, Bog vč kam; Tebe in mene ga je sram!
Kaj pa je tebe treba bil<5, Dete ljubč, dete lepč! Al' te je bilo treba, al' ne, Vendar presrčno ljubim te.
Meni nebč odprto se zdi, Kader se v tvoje ozrem oči, Kader prijazno nasmeješ se, Kar sem prebila, pozabljeno je.
On, ki ptice pod nebom živi, Naj ti dd srečne, vesele dni! Al' te je bilo treba, al' ne, Vedno bom srčno ljubila te.
Pevcu.
Kdo zna
Noč temno razjdsnit', ki tare duh&!
Kdo vč, Kragulja odgnati, ki kljuje srce Od zora do mraka, od mraka do dne!
Kdo uči
Izbrisat' 'z spomina nekdanje dni, Brezup prihodnjih odvzčt' spred oči, Praznoti vbež&ti, ki zdanje mori!
Kak 6
Bit' hočeš poet in ti pretežkč Je v prsih nosit' al' pekel, al' nebč!
Stanu
Se svojega spomni, trpi brez mini!
Balade in Romance.
Hčerin svet.
Jijubice pod okno dragi Pride marsiktero noč, Z deklico se pogovarjat, Dokler se napčči zor.
To je zvedel oče stari, Stari oče, sivi mož, Kregal svojo lepo hčerko In svaril jo je rekoč: „Ako boš pri oknu stala, Kader mimo hodil bo, Ak po noči govorila, Ino z njim vas'v&la boš, Hišo bodem ti ogradil, Zidal zid bom krog in krog, Spustil bom okoli hiše Sultana, da lajal bo, Stari hišni bom ukazal, Da bo spdvala z tebčj."
Hčerka je odgovorila, To besede mu, rekoč: „ Stari oče, oče ljubi, Ljubi oče, modri mož! Lojtro bo za zid prinesel, Za peseta kruha kos, Hišna meni davno nosi Pisma z pldčano rok<5; Ako hoč'te, da ne pride Več pod okno ljubi moj, Za ženico dajte drag'mu Ljubi oče! me na dom.u
U 6 e n i c.
Klel je neki mlad učenec Pust na pepelnično jutro. Te besede je govčril V jezi svoji tisto uro:
„0, predpust! ti čas presneti, Da bi več no prišel v drugo! Ti med mater'ne petico Si poslal požrešno kugo, Si mošnjico mi rejeno DM popolnoma na suho; Stdri oča se bo praskal, Gledala bo mati čuduo.
Malo penezov poslala, Dokaj bosta mi naukov; Vendar to bi še prenesel, To še ni največe hudo.
O, predpust! ti čas presneti, Da bi več ne prišel v drugo! Sem obesil zavolj tebe Dokaj časa uk na kljuko; Treba prečuvati bode Več noči s prižgano lučjo, Dolgo si glavč beliti, Da popravim spet zamudo; Vendar to bi še prenesel, To še 111 največe hudo.
O, predpust! ti čas presnčti, Da bi več ne prišel v drugo! Dokaj si omčžil deklic, In med njimi mojo ljub'co, MMdo deklico nezvesto, Lčpo Reziko nemškuto, Za katero rad bi dal bil Kri, življenje, svojo dušo. Da si njo mi ti omčžil, Oh, to je največe hudo!"
D o lit ar.
„Dohtar, ti jezični dohtar! Kaj postopaš ti za mano? Ne prepiram se z nobenim, Da bi peljal mojo pravdo; Ni umrla teta moja, Teta moja, dekle staro, Da bi, dohtar! mi opravljal, Po nji dedino bogato; Sem premlada, da bi pismo Ženitvanjsko se pis&lo, Dohtar, ti jezični dohtar! Knj postopaš ti za mano?" —
„Ne zameri, ne zameri, Cvet lepote, dekle drago! Naj tekč ti mirni dnevi, Bog ti živi teto st&ro. Je v šestnajstem, mislim, leti Se možiti še prekmalo; Da te ljubit' ni prezgodaj, Tvoji mi pogledi prav jo.
V pravdah ne želi per<5 ti, Al' sreč, le za-te vžgano; Ti želi v ljubezni sliižit'; Brez pokoja to za t£bo
Vodi mi poglede, misli In noge z močjo neznano, Koder hodiš, cvet lepote, Žlahtna roža, dekle drago!" —
Turjaška Rozamunda.
Hrast stoji v Turjaškem dvoru, Vrh vzdiguje svoj v oblake, V senci pri kamniti mizi Zbor sedi gospode žlahtne, Ker Tuijačan spet gostuje Rozamundine snubače.
Rozamunda, roža deklic, Čast dežele je domače; Nje pogledi, svitle strele, Z neba jasnega poslane, Daleč krog junakov srcem Vžigajo skeleče rane.
Dokaj jo baronov snubi: Trije iz dežele laške, Trije iz dežele nemške, Trije 'z štajerske in kranjske Ino zraven Ostrovrhar, Ki so boji mu igrače.
G
Lep junak srce bil vnel je Gospodične zlo košate, Ki ukaže mu, da prosi Od očeta jo in žlahte.
Njemu oče nje napravi Imenitno gostovanje, Rozamundo mu obljubi, Reče mu pripeljat' svate V treh nedeljah, da nevesto 'Z hiše spremijo domače.
Tje h gospodi se približa Pevec razglašene slave; Prošen struno vbere, poje Dela vitezov junaške In deklet oči nebeške, Srca od njih ognja vžgane.
Ko premolkne, ga povpraša Teta Rozamunde zale, Da bi jo čez vse pohvalil, Reče mu besede take:
»Ti povej nam, ki obhodiš Bližnje ino daljne kraje, Kje bi neki dekle raslo Lepše od neveste naše?"
„Bog jo živi gospodično, Bog ji hčere daj enake, Tak cveteče, tak sloveče! Bog ji sine daj junake! Pod cesarjem zdaj najlepši Cvet Turjaška roža rase; Sestra Bašetova v Bosni, Solnce vse lepote zdanje Po vsem svetu razglašena, Ako slave glas ne laže, Sama bi vtegnila biti Lepša od neveste vaše.K
Ni nevesti všeč, kar reče, Mal' odgovor ji dopade, Lica spremeni rudčče, Nejevolja jo prevzame, Ostrovrharja pogleda, Keče mu iz jeze nagle:
„Slišim, da so Bosnijaki V sužnost gnali kristijdne, Res junakom je sramota, Da jih še obklada jarem. Meč opaši, Ostrovrhar ! Hlapce zberi in tovar'še, Bašetovo izpeljite Sestro, ako kaj veljate. Radi dali bodo Turki Zd-njo naše vam rojake.
Brez otrčk moj zakon bodi, Brez veselja leta st&re! Ako šla bom prej k poroki, Ako prej mož& objamem, Ko pripelješ Bosnijanko
V	grad Turjaški, da verjamem, Da je take res svitlobe Turško solnce, kakor slavo!" —
Ženin z njo obljubljen svoje Zbere Ostrovrliar hlapce, Po prijatle bližnje pošlje, In si oster meč opaše, Ročno jezdi na Turčine, Spolnit voljo svoje drage. Ne globoka reka Kolpa, Ne vdržč ga turško straže; Moč krvavi v močni desni, Pred sebčj drvi Bošnjake, Bašetov tam grad razdene, Reši 'z sužnosti rojake, Z njimi Bašetovo lepo Sestro vitez s s&bo vzame, RAsti in podobo rajske: Vseh lepot je bila solnee, Ki so tisti čas sijale.
Bolj, ko lepa Rozamunda, Lepša Lejla mu dopado,
V	grad Turjaški je ne pelje, Na svoj grad domu jo vzame.
Cvet junakov, Ostrovrhar, Srce ji nedolžno gane. Vero popusti Mahoma, Turške šege in navade; Ko se bila naučila Vseh resnic je vere prave, Krstil jo jo, potlej njiju Je poročil grajski pater.
Rozamunda grede v klošter, Cast Ljubljanskih nun postane.
Judovsko dekle.
Stoji Moravski trg Lesce, Več lepili deklic v njem cvetč, Med njimi Judovsko dekle.
Kristjane v cerkev hodijo, Po trgu se sprehajajo, Po ljubih se ozirajo.
Rodu Abraham6v'ga hči Pa dan na dan dom A sedi, Le malokdaj gre med ljudi.
Prišel je spet sobotni dan. Ki ne spoštuje ga kristjan, Pri včrnih Judih praznovan.
Ker tempelj daleč njih stoji',. Do pridno spet domd sodi, Po pčldne t&ko govori:
„Od sčje meni sl&bo je, Pustite, ljubi oče! me, Da v divnjak grem spreh&jat se~
Tam lepe rožice cvetč, Vesele ptičice poj<5, Srnice plašne se pasč."
Ko v grajski divnjak je prišla Judovska lčpa deklica, Mladen'ca najde krščonga.
Za bele jo rokč prijčl, Na srce stisnil in objel, Tak govoriti je začčl:
»Da ljubit' moram vso ljudi, To vera moja me uči, Al' ljubiš me, Judovska hči ?a
Odtegne bele mu roke, V oči ji stopijo solzč, Odreče mu besede te:
»Ak ravno mene ljubit' smeš, Jaz dobro vem, ti dobro veš, Da v zakon vzeti me ne smeš,"
In šla je žalostna domu, Tožila milemu Bogu, Da ni nje vire, nje rodu.
Al' večkrat je nazaj prišla; Nje vira trden jlz je b'la, Ljubezni nje ni vstdvila.
Zdravilo ljubezni.
Je ljubemu ljub'ca, lepote cvet, Umrla stara le osemmijst let.
Mladenič obljubi ost&ti ji zvlst, Se noč in dan jokal je mlsecev šest.
Se milo jokal je, milo zdih'val, Grob njen je vsak dan obiskoval.
Tolaži ga mati, taki govori: „Jaz imam tri brate, ti ujce tri.
Brat prvi kupec je, on kupo zlatd, Na mero ta ujec tvoj ima srebra.
Od mesta do mesta se vozi vesel, Po svetu on rad s seblj te bo vzll.
Podaj se k njemu, pregledaj svet, Po svetu boš dokaj videl deklet.
Bolj umne, bogate, bolj lepč Boš videl, pozabil podobo nje.
Al', ak ne znebiš se srčnih ran. Nazaj spet pridi čez lčt' in dan;
Prebiva mi v kloštru drugi brat, Tvoj drugi je ujec učen opat.
Opat in menihi, modri možje, Gotovo ti bodo ozdrav'li srce.
Samota, post, učenost, brevir Nazaj ti spet dali bodo mir;
Al', ak ne znebiš so srčnih ran, Nazaj spet pridi čez lčt' in dan.
Moj" tretji brat vojni je poglavar, Spet pridi nazaj, ne obupaj uik&r.
Do srca veliko ima oblast Vojščakov ljubica, presvltla čast.
In predno preteče let' in dan, Na vojski se znebil boš srčnih ran.tf
Vgovarjal se dolgo, branil je, Ni vbranil se prošnjam matere.
Prijazno kupec mu r<5ko podd, Ne zdi se mu škoda zlatd ne srebrd.
Od mesta do mesta s seb6j ga je vzel, Ga prosil in silil, da bil bi vesel.
Okoli mu daleč pokazal je svet, Povsod je dosti videl deklčt.
Bogate je videl, umne, lepe; Pozabil ni vendar ljub'ce blede.
In kader preteče lčt' in dan, Spet k materi pride bolj boldn.
Ko prej, vsak dan obiskuje grob nje, Tam milo zdihujo in toči solzč.
Podd se v klošter, kjer materin brat, Njegčv je ujec uččn bil opat.
Opat in monihi, modri možje, Noboden sred ozdravit' ne ve.
Uči se in posti in moli brevir, Nazaj se mu v srce ne vrne mir.
In kader preteče let' in dan, Spet k materi pride bolj bolan.
Vsak dan obiskuje, ko prej, grob njč, ln milo zdihuje in toči solze.
»Podaj se k tretjemu ujcu, moj sin! Da srčnih znebiš se bolečin!"
Na včjsko jo šel, srčnč se bojval, Česti ni, miru je tamkaj iskal.
In predno preteče let' in dan, Do matere pride list posl&n.
List Črno je zapečaten bil: „0, mati! tvoj sin je mir dobil!"
L e n o r a.
(Iz nemškega.)
Lenora, ko so zazori,
Iz strašnih sanj se spl&ši: »Zvest nis', al' živ več Vilhelm ti! Od kod tak dolg' odlašiV"
Je kralja Miroslava roj Pred Prago vnesel bil ga v boj; Al' zdrav je, kar se ločil, Ni pisal ne poročil.
Se kralj in cesarica sta
Že vendar omečila, Prepira trudna dolzega Med sabo se vmirfla; In trum se šum in vriš in vrisk In turški boben sliš' in pisk;
Iz boja vojska cčla, Domu hiti vesčla.
Povsčd, koder nesč nogč,
Po vsaki stezi, poti Mladi, stari iz hiš hitč Ukanju trum naproti. Bogi sin, mati hvalita, Nevesta sprimlja ljubega; Nihče Lenore s&mo Ne kliče, ne objame.
Lenora gor' in doli vse
Je vrste ovpraš&la; Al' zanj no vč noben, kar je
Jih vojska dam' posl&la. Armada komaj je odšla, Lenora vrže se na tla, Lašč si črne ruje, Groznč se togotuje.
K nji mati skrbna prileti: „Bog vsmili se!" zdihuje; „0 kaj ti je, o ljuba hči!"
Srčnč jo objemuje. „0 mati, mati! preč je preč! Za celi svet ne maram več! Ni milosti pri Bogi, Gorje siroti vbogi!" —
„Usmiljen' Bog, pomagaj ti!
Hči očenaš molivi! Vse dobro je, kar Bog stori,
Da vsmili se, prosivi." „0 mati, mati! laž je to! Bog storil meni je hud<5! Oh kaj som primolila? Zdaj mčlit' več ni sila!" —
„V6, kdor očeta prav pozni.
Da rad otr<5k se vsmili; Bridkčst bo vgasnila sred
Pri svetem obhajili." — „Za to, kar v moni zdaj gori, Gasila, obhajila ni! Al* obhajilo 'zkliče Iz grObov ven mrliče?" —
„Na Ogerskem, pomisli hči!
Nezvest tvoj more biti, Da pravo vero zdaj taji, Se drugi prikupiti.
Iz misli pusti ga! zatč Nikoli srečen on ne bo, Bo kriva pekla tčga, Ko Ymiral bo, prisega!" —
»O mati, mati! preč je preč!
Zgubljena sem, zgubljena! O smrt, o smrt, ne čakaj več,
Da bila sem rojena! Ugasni luč mi vekomaj! Noč groba me in strah obdaj! Ni milosti pri Bogi, Gorje siroti v bogi!"
»Pomagaj Bog! otroka ti
Ubozega ne sodi! Ne ve, kaj jezik govori, Nje grehom mili bodi! Slovč svetil bridkosti daj, In spomni se na sveti raj, Kjer duša Bogu zvesta Bo Jezusu nevesta." —
„0, mati! kaj je sveti raj,
Kaj je pekel, o mati! Le z njim, le z njim je sveti raj,
Pekel brez njega, mati! Ugasni luč mi vekomaj! Noč groba me in strah obdaj! Brez njega sreče zame Ni tu ne čn'stran jame!"
Obup tako po nji buči,
Kri vnema in možgane, Na božje sklepe togoti Predrzno se neznane: Si rani prsi in roke, Da solnce zajde za gore, Da skoz nebeška vrata Zvezd truma pride zlata.
Po vasi gori pok, pok, pok
Je od podktfv bobnelo; Zrožljal je s konja mož visok
Na klop pred hišo belo. Poslušaj! iz nadvratnih lin Zvonček zapoje: cin, cin, cin; Lenora dobro v hiši Le-te besede sliši;
„A1<5, al<5! le brž odpri!
Lenora spiš, al' čuješ? Al' zvesta si ti, ljub'ca! mi, .
Se smeješ al' zdihuješ?" „0 Vilhelm, ti? od kod zdaj te Tak pozno konj prinesel je? Sem čula, sem jok&la, Bridkosti kaj prestala!" —
„0 polnoči sedlamo mi,
Na češkem vstal sem sveti, Pozn<5 sem vstal, in blizu ni, S seboj te hočem vzeti." —
»Brž k meni v hišo, Vilhelm moj! Z'lo brije zunaj mraz nocoj, Bom, ljubi! te objela, Na srcu te ogrela." —
Naj, ljub'ca! zunaj brije mraz,
Da hotel bolj bi briti! Moj konj cep'td, poteka čas, Ne smem se dalj muditi. Podpaši, vrzi rtfčnoma Na vranca zad se, ljubica! Z nevesto denes spati, Sto moram milj dirjati."
„Kak<5 me nesel boš nocoj
Sto milj do domačijo? Poslušaj, ljubi Vilhelm moj!
Enajst že ura bije." — »Pot gladek, luno lej svetl6! Mrlič' in mi ko blisk let'm6, Domu šo denes zvesto Prinesel bom nevesto."
„Kje tvoj je dom, kje post'ljica?
Kakovo je oboje?" „0 daleč sta in majhena,
Šest dilj in diljic dvoje!" „Bo prostor zame?" — »Ljub'ca! bo, Podpaši, vrzi so srčnč; Že post'ljica postlana, Je svatovščina zbrana." —
— % —
Lenora brž planila je, Na konja je zletela, Z prebolimi rokami se
Preljubega prijela; In udri, udri, klop, klop, klop, Spustita urno se v kolop, Da sape ji zmanjkuje In podkev iskre kuje.
Na levi, desni strani, glej!
Kak spred oči leteli So logi, travniki naprej,
Mostovi kak grmeli! — „Te strah 111"? — luno lej svetlo! Mrliči jezd'jo jaderno! Jih strah je tebe tudi?" „Me ni, mrtvih ne budi!"
Kaj tam grče, kaj tam zvone?
Kaj vrane frfetajo? — Mrliča deti v grob velč,
I11 bilje godrnjajo. Lej, bliža se pogrebcev trop, O čuden vidi se pokop! Glasovi so enaki Žal'vanju pubčev v mlaki.
„Po polnoči pokop naj bo,
In petje, žalovanje; Nevesto peljem zdaj s sebi, Z menoj na ženit/vanje!
Zakrtfži, mežnar! pesem ti, Roke brž nama pop povfj, Da zakon naju zveže, Potem se z mino vleže!"
Zdaj vtiline vse! — Pogrebcev m'!
Pokoren tej besedi Klop, klop, trd(5 za njim leti
Yes trop po konja sledi; In udri, udri, klop, klop, klop Leteli dalje so v kolčp, Da sape ji zmanjkuje, In podkev iskre kuje.
Na levi, desni kak leti
Grmovje, graja, cesta! Kakč letč izpred oči
Vasi, trgovi, mesta! — „Te strah ni? — Luno loj svetlo! Mrliči jezd'jo jaderno! Ni strah te mrtvih tudi?" „Mo nf, — mrtvih ne budi?"
Pogledaj na viselnice!
Plesilt' okrčg kolesa, Temnč por luni vidi se
Trop jasen brez telesa. „A16, pošasti! z mano zdaj, Ples&t' mi žeuitvanjski raj, Nevesto ko objamem In s s&bo v post'ljo vzamem!"
Pošasti grde veš, veš, veš!
Za njima so jo vnele, Ko oster piš skoz zrelo rž,
Tak(5 so te vršele. In udri, udri, klop, klop, klop Leteli dalje so v kol6p, Da sape ji zmanjkuje In podkev iskre kuje.
Kar je pod luno, oh kaki,
Kaki je vse beždlo! Nad njima z zvezdami nebo,
Kaki je to dirjalo! — „Te strah 111? — Luno lej svetil! Mrliči jezd'jo jadorno!
Ni strah to mrtvih tudi?" „ Gorje! mrtvih no budi!" —
»Petelin pojo se mi zdi,
Poteka čas mi tukaj. — V nos jutra sapa me skeli,
Brž vninec se zasukaj! — Končala pot, končala sva! Odgrinja se ti post'ljica! Ko blisk leti duhovi, Tu moji so domovi!
In nad železna vrata ti Jo sklkoma drevijo; Švrk! s tanko šibo jih vsmodi, Zapahi odletijo,
In strašno duri razkriče, Po črnili grobih v skok lote, Oez kamne peket&jo, Od lune ti migljajo.
Al1 pred no mignil bi z očmi',
O čudesa neznana! Lej! s kčnjika so plašč zdrobi',
Ko c&pica sežgana. Ni ga lasu na glavi več, Z lasmi mu pado koža preč, Lej! smrt je z uro stala, Kos<5 v rokah drž&la.
Razbija vranec, sponja so, Plamčn od njega šine, In pod Lenoro vbogo vse Vse vdere se in zgine. In jok in stok je nad zemlji5, In jok in stok je bil pod nj<5, Lenora tam v trepeti. Neh'val a jo živeti.
Pod bledo luno se nad njč
Duhovi so sklenili, Plesftli krog in krog, bridko
To pesem zatulili: »Trpi, čo poka ti srce! Prah z Bogom kregat' so ne sme! Odšla si trupla sili, Bog dušo so usmili!"
Povodnji mož.
Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, Al' lepše od Urško ni bilo nobene, Nobene očem bolj bili zaželjene Ob času nje cvetja dekleta no žene. — Ko najbolj iz zvezd je danica svetla, Najlepša iz deklic je Urška bila,
Mnog'tere device, mnog'tere ženice Okl je na skrivnem solze prelivalo, Ker Urški sreč so je ljubega vdalo; Al' ljubih je bilo nji vedno premalo. Kar slišala moških okrlg je slovit', Skušala jih v mreže razplte je vjlt'.
Obljubit' je znala in znala odreči, In biti priljudna in biti provzetna, Mladeniče vnlmat', bit' staršim prijetna, Modrij in zvij&č je vseh bila umetna; Možake jo dolgo vodila za nos, Na zadnje ga stakne, ki bil ji jo kos.
Na starem so trgu pod lipo zeleno Trobente in gosli in cimbale pele, Plcsiile lepoto Ljubljane so clle V nedeljo po poldne z mladenci veselo; Kraljica njih bila je Urška brhka, Plesdti ni dolgo nje volja bilii.
Dok&j jih je prosi, al1 vsak'mu odreče, Preširna se brani in ples odlašuje, Izgovore nove si vedno zmišljuje; Že solnce zahaja, se mrak približuje, Že sedem odbila je ura in čez, Ko jčla ravnati se Urška na ples.
Al1 ko se ozira, plesalca si 'zbira, Zaglčda pri mizi rumeni jun&ka, Enac'ga pod solncem mu 111 korenjaka, Želi si plesati z njim deklica vsaka, — Omrežiti Urška ga lepa želi, Zaljubljeno v njega obrača oči.
To vidi mladenič, in Urški se bliža: „A1' hdtela z mdno bi plesat'?" on pravi; »Kjer Donova bistri pridruži se Savi, Od tvoje lepoto zaslišal som dihi; Že Uršika zala! pred tabo sem zdaj, Že Uršika zala! pripravljen na raj!"
To reče in so ji globoko prikloni, Sladk<5 mu nasmeje so Uršika zala: »Nobene stopinj'co še nisem plesala, I)a čdkala tebe sem, res je, ni šala; Zatorej lo hitro mi rčko podaj, Lej, solnco zahaja, nehuje že raj!" —
Podal ji mladenič prelepi je r<5ko, In urno ta dva sta po podu zletela, Ko da bi lehkč perutnice imela,
Brez trupla okrlg bi se bila vrtela; Ne vidi se, kdaj da pod noga ud&r', Plesala sta, ko bi ja nosil vih&r.
To videti, drugi so vsi ostrmeli, Od čudesa godcem roke so zastdle — Ker niso trobente glasiva več dale, — Mladen'ču nogi so trdi zacep'tdle; „Ne maram," zavpije, „za glsli, za Ms, Strun drugih, ko plešem, zapoje naj glds!*
Pridrlvili brž so se črni oblaki, Zasliši na nebu se strašno grmenje, Zasliši vetrlv se sovražno vršenje, Zasliši potokov deročih šumenje, Pričjočim po koncu so vstali lasje, — Oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!
„Ne boj se, ti Urška! le hitro mi stopi, Ne boj so," on reče, „ne boj se grmenjar Ne boj so potokov ti mojih Šumenja, Ne boj se vetrlv mi prijaznih vršenja; Le urno, le urno obrni peti, Lo urno, le urno, ker pozno je žl!"
„0h, majhno postljva, preljubi plesalec I l)a jaz se oddahnem, da noga počijo." „Ni blizu, ni blizu do bilo Turčije, Kjer v Donovo Sava so bistra izlije; Vali vi šumlči to Urška želi, Lo urno, le urno obrni peti!" —
To reče, liitrčje sta se zasukala, In dalje in dalje od poda spustila, Na bregu Ljubljan'ce se trikrat zavila, Pleše sta v valove šumčče planila. Vrtinec so vid'li čolnarji dereč; Al' Uršike videl nobeden ni več. —
Prekop.
Bil nekdaj je mlad pevec, ne bogat al' sloveč; Dokiij je zlčžil pesmi, od ljubice največ, Od ljubice Severe, prevzetne dčklice, Ki niso je omčč'le njegove pesmi vse.
Pomlad 60 je zbudila, njo veseli se svčt; Al' tebe pevec vabi 'z ozidja ven nje cvet? Kaj s Čutar'co čez pleča iz mesta ven hitiš, Al' ne piješ studencev, se mrzlice bojiš?
V kaj si tak<5 zamišljen? kaj gledaš tak plašnč? Od njo al' od pomladi zmišljuješ pesmico? Noben ni človek zvedel, kaj mislil je tačas, Omolknila so usta, obledel je obraz.
Ko najdejo ga, prazna čutarčica leži, Od srca spčt do srca mu več ne roji kri, — Kdo mu je kriv bil smrti, vprašujejo ljudje; Nobeden ni bil zraven, sam I3og nebeški vč.
K pogrebu vkup derejo ljudje od vseh strani, Severe, njega ljub'ce, med njimi videt' ni. Skrivdj po pevcu joka mor'biti se doma; O komaj je verjeti, da je tak vsmiljena!
Kaj mašnik z mizererom, kaj danes z libero In z drugo pri pokopu hiti molitvijo? Poroka njega čaka, zatl taki hiti; Prelepa gospodična Severa se moži.
Zvečer jo je poročil, do polnoči svat'val; O polnoči vesel je 'z vesele družbe vstal; Ko pride tje do grobov, kjer s'cer kraljuje mir, Zasliši med mrliči gospod glasan prepir.
Pred njim odprl se vrata, ven pevec prihiti: „Zakaj v prst posvečeno ste me zagrobli vi? Ker sem se sam bil vsmrtil, zdaj je prepir zato, Al' rabljinom zapadlo, biričem ni teli?
Ne ljub'ci bit' na poti, smrt v strupu sem si pil. Zakaj bi jaz nadležen mrličem v zemlji gnjil ?u Odklpan pevec ležal je zjutraj vrh zemlji, Pokopat' k tolovajem, biričem ga dadl.
Neiztrohneno srce.
Grob kopljejo, da zadnji mrlič bo vanj dejan; Obraz bled'ga mladenka prikaže se na ddn. Kopači ostrmijo, da 'z ust jim sape 111, Menj vstrašeni pogrebci vanj vpirajo oči.
Da je lep<5, bi sodil, visoko čelo, vsak, Ak bil bi le nekašen zapustil ga oblak; Lepd bi usta bila, lep bil obraz bi bled, Ak bil bi le nekdšen preč nejevolje sled.
Dalj čas ni trupla gledat', dih prvi ga zdrobi; Srce samo zavzetim ostane pred očmi. Še bije, še čutiti je ravno tak gorktf, Ko da bi v prsih bilo še zdravo in živo.
Vsi vprašajo, kdo zadnji v to jamo djin jo bil, Gotovo bil svetnik je, ker 111 ves v grobu zgnjil. Stal tam je kamen, kterga nihče prej čislal ni, Hite mu mah otrebit', napis tak govori;
Da Dobroslav je pevec bil tjekaj pokopan, Ki pel v tak milih glasih jo od ljubezni ran, Pel v tak slovečih pesmih čast lepe deklice, Provzotne gospodične, nemile ljubice.
Al', ko je izvolila mladen'ča druzega, Iz prsi mu nobena ni pesom več prišli. Pri Bogu ni tolažbo iskal 110 pri ljudčh, Oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh.
V nemar je dalje živel, menj svet, ko razuzd&n, Umrl je nespovedan, ne v sveto olje dj&n. Vsi pravijo, da njemu svetost ne brani gnjit', Vsi pravijo, njegovo srce ne more bit'.
„To pevčevo sreč je," star mož tam govori, „Ak bilo bi svetnika, mir dala bi mu kri; Svetost no, pesmi večne mu branijo trohnet', Ki jih zaprte nosil je v prsih dokaj let.
Sreč mu mi odprimo, pod nebom naj leži, Da projdo dan denaŠnji, da prva noč zbeži, Da vstane drugo soluce, pripelje beli dan; Spet zajtru ga poglejmo, ko mine zor hladdn.
Hladijo naj ga sap'ce, naj rosa pade nanj, Naj solnco, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj Prej vdihnile v življenji, prejmejo spet 'z njegd; Ak bo ta čas splahnilo, spet zagrebimo ga."
Razpldtili sreč so, ležalo noč in dihi Je tam pod jasnim nebom. Ko mine zor hladdn, Ko vstane drugo solnco, sreč tako skopni, Ko beli sneg s pomladi, da kaj zagrebsti ni.
Ribic.
Mlad ribič cele noči vesla, Visoko na nebu zvezda migljd, Nevarne mu kažo poti morjd.
Več let mu žarki zvezde lepe Ljubezen sijejo v ml&do sreč, Budijo mu v prsih čiste želje.
Če kak mu vihar od daleč preti', Če kak se morski mu som privali, Če kako mu brezno nasprčti reži,
Na zvezdo gledčč vhiti, je otčt; Mlad ribič od čistega ognja vnet, Po morji je varno veslal več lčt.
Enkrat se valovi mor j d razdelč, Prikažejo 'z njih se dekleta lepe, Do pasa morske dekleta nagč.
Se kopljejo, smejejo, tak poj<5: „0 srečni ribič, sreč zvestč! Kak dolgo še misliš ti gledati v njč!
Povej nam, ribič! povej zares, Al1 čakaš, da pade zvezda 'z nebes, Al', da bi k nji zletel, čakaš peres?
Bilč bi drugemu čakat' dolg čas, Bilč bi drugemu čakati mraz, Bi drugi se ne ogibal nas.
Nocoj bi drugi odprl oči, In videl, kak blizu strelca stoji Lepota, ki zanjo sreč ti gori."
O res je, da bi ne bilo tako! Vse res, kar dekleta morska poji; Obup mu zaliva srci zvesto.
Fant z celo molji se v voslo vpre, Ni mar mu skalovja, viharjev ne, Nič več se na zvezdo ne ozre.
Naprlj brez miru svoj čoln drevi; Al' tak za pevkami ribič biti, Kdo vi! al' sam pred seblj beži.
Zgubljen jo, v topljen, se bojim; Kdor ljubi brez upa, ga svarim, Nikar naj ne veslft za njim! —
Ženska zvestoba.
Bil godec je mlad, in lep in vesel, Lopi je godel, sladko jo pel.
Ni bilo godu, svativšč'ne, semnji, Da tjo bi ne bili vabili ga.
Poslušajo radi ga vsi ljudje, Ga glodajo rade dekleta mladi;
Posebno pa Micka, županova hči, Pogostoraa vanj obrača oči.
Od čistega godec je ognja vnet Za Micko bogato, rožo deklet.
Zastonj več drugih postopa za njč, Le njemu prijazno se smeje ok<5.
In kar mu obetati očesi nje, Potrdijo kmalu besedo sladke.
Nje oče s'eer stavi ljubezni se v bran; Al' oče bo sprošen, al' pa goljuf&n.
Obljubi Micka godčeva bit', Al' samka ostati, se ne možit'.
Prišel je v grad mlad, lep kancelir, Sto zlatih jo služil dvakrat štir'.
Lehkč bi s temi in kar bo dobil Še zraven, ženico, otroke redil.
Od konca mesto hod' obisk'vat, Povabi ga deklic očo al' brat.
Vklon materin, gospodične ok<5 Ponujata v zakon mu njeno rok<5.
Al' v kratkem času se zgodi, Da v mestu po cčle ga mesece ni.
Novica pravi se na glas, Da hodi k županu pogosto v vas.
S'cer oče župan so mož neslan, Kaj dela tam kancelir vsak dan?
Priljudna in lepa je njega hči; Al' ona zvesti za godca gori.
Bil vel'ki Šmaren prišel je spet, Prišel god Mickin, rože deklet.
Bil čas se je Micki prikupit', Zagldnico čas ji je bil naredit'.
Pod oknom godejo godci trije, Med njimi tam godo ljubi nje.
Pod oknom godejo ure tri; Al' Micike lepe k oknu ni.
Nje godec strune pritiska hudo, Od Micike jemlje nekdo slovi.
Na goslih počila struna je, To, godec! 111 dobro znamenje.
Zarotil se je, se je zaklel, Da strune druge ne bo napel.
Na mali Šmaren prebleČena Gospd je Micika v cerkev prišla.
„0, godec! kak dolgo boš še žaloval, Kak dolgo se bodeš ljudi sramoval?
Pomisli, da v jopici deklica Bila bi rada vsaka gospd.
Zakaj si bogate lčtil se? Snubačev ima na zbiranje."
Tako ga prijatli tolažijo, Dokler mu obrftz razjasnijo.
Po struni ga le boli srce, Da več je na gosli napeti 110 sme.
Kdor urne roke, sol v glavi ima, V nesreči si vsaki pom&gat1 znl
Spet gosli je godec v rčko vzel, Na tri je strune gosti začel.
Protoklo dve leti bilo še ni, Pa godel je boljše na strune tri,
Ko znal je prej gosti na vse štir', In več je zaslužil, ko mladi kanclir.
Ni bilo godu, svat6všč'ne, semnja, Da tje bi ne bili vabili ga.
V pondeljek jutro z vesel'ga godu Šel dobro je volje godec domu.
Na pragu deklica lepa stoji, In solza za sčlzo ji kaplja 'z oči.
„0 deklica! rosna rožica! Kaj žali tak 6 te, ubožica?"
„0h, v hiši moj oče leži bolan, In nimam mu dati, ko sok neslan."
Bil godec je mehkega srca, Mošnjico polno deklici da.
Za dar svoj on je nepokoj prejel, Za vbogo deklico se je vnel.
In dolgo ni zastonj zdihoval, Objemal jo kmalu jo in kuševal.
Obljubi mu vedno zvesta bit', In on se pred pustom z njo poročit'.
Ta čas je končal bil včjsko mir, Spuščen na odlog je bil mušketir.
Pred dvema letoma bil je vjet, Po sili v soldate bil je vzet.
Jokčile so milo njene oči, Ki zdaj ji sreč za godca gori.
V nedeljo spet bil je pod lipo ples, „Kaj vidiš tam, godec! ali je res,
Da stara ljubezen ne zarjavi, Devetkrat se vrne, ponovi?
Zakaj se tak jezno obrača t' ok<5? Kaj strune pritiskaš tak hud<5?"
Plesala sta ravno mimo njega, Na goslih je struna pččila.
Zarotil se je, se je zaklel, Da nikdar več druge ne bo napel.
»Neumnost in ubožnost sta sestrč, Ni bila dčklica taka za tč.
Le gosti spet skusi, in bodi vesel, Da nisi v zakčna se mreže ujel."
Tako ga prijatli tolažijo, Dokler mu obraz razjasnijo.
Po struni ga le boli sreč, Da več je na gosli napčti ne sme.
Po struni se dolgo ni kesal, Na dve je spet km&lu gčsti znal.
Ni bilo godu, svatovšč'ne, semnja, Da tje bi ne bili vabili ga.
In bil je spet v gradu god gospe, Tam slišat' slovečega godca žele.
In v gradu je lepa hišna bila, Priljudna, al' zvita ptičica.
Ni bila še stara dvajset let, Al' vendar je dobro poznala svčt.
Iz ust gospodičin svojih zna, Kak treba se trudit' je za možiL
Zvestobo je brati godcu v očeh, Ki ni je našel pri ljubicah dvčh.
Kak streže mu, kak prilizuje se; „0, gčdec! nastavlja ti liman'ce."
In predno se vndmejo zvezde noči, Že gldec za lepo hišno gori.
Nje, koder on hodi, išče ok<5, Vse pesmi njegove nje hvalo poji.
Tud' ona obljubi le zanj goret', In godec presrečni obljubi jo vzlt.
Velike so v gradu bile gosti, Ker se omožila mlajša je hči.
Prišel je bil v gr&d marsikteri svat, Iz mesta prišel je nevestin brat.
Šamp&njca so pili, veseli bili, Odbila je ura polnoči.
Bil godec zagodel je kotiljln, Vsi vprašajo, kje je mladi barln?
Vsi vprašajo, kaj se mu zgldilo jo? Ker ni ga, da bi on vodil vrste.
In gre ga iskat, klicat strežaj, In drugi za njim, ker ni ga nazaj.
In pravili so si tam na uhl, Kje da so ga n&šli in kaki.
Ko godec skrivnost pogčvora zve, Rudeča mu lica oblede.
Po strunah lok gori in doli drevf, Da zadnjih strun ena odleti.
Zar<5til se je, se je zaklel, Da druge ne bode strune napel.
Tri leta so proč, zdravnik je čas, Razjasnil se spet je gčdcu obraz.
On, ko Paganfn je navadil se, Da gčdel na eno struno je.
Na eno struno je gčdel vesel, In zraven od svojih ljubic je pel.
In pel je takč od žen in deklet, Da nič nobeni ne smč se verjet'.
Zaljubil se nI v nobeno več, Dal eno jim hvalo je gčdec sloveč:
„Da one samč nam ur'jo rokč, Da one samč nam glive vedrč."
Orglar.
Popusti posvetno rdbo Orglarček in gre v puščavo, Tam prepevat božjo slavo, Svoje citre vzame siibo.
Pesmi svoje med stogldsne V gčzdu zliva ptičev kčre, Od prihčda zlate z<5re, Dokler solnčna luč ne vgdsne.
Al' veselje v srcu v toni S časom mu za petje slavcev, In vseh gozdnih prebivavcev, Ker vsak svojo vedno gčni.
On ob drugi si pomlildi Zbere ptiče mlado-kljune, Svoje jim prebira strune, In jih raznih pesmi vddi.
K<5sa, trdokljunsko dčte, Od preljub'ga Auguština, Yel'koglavega kalina Nauči pet' pesmi svete.
Zmerom svojo goni sldvček, Zmerom od ljubezni bije Srcu sl&dke melodije; Tčži ga Bogu puščavček:
,,Lej, kalin, debeloglavec, Trdokljunast kus je svoje Pesmi pustil, lepše poje, Podučit' ne dii se slavec!"
Al' Bog sldvca 111 posvaril, Le posvaril je puščavca: »Pusti peti moj'ga slavca, Kakor sem mu grlo vstvaril.
Pel je v sužnosti železni Jeremij žaldst globoko; Pesem svojo je visoko Salomon pel od ljubčzni.
Kčinur pevski duh sem vdihnil, Ž njim sem dal mu pesmi svoje Drugih ne, le te naj poje, Dokler da bo v grobu vtihnil."
Različne poezije.
ojix'>oq oinilxnJi
■



Zvezdogledom.
Wsi poj te rakom žvižgat, Ležnjivi pratik&rji, Ležnjivi zvezdogledi, Vremena vi preroki! Vi modrijani! hoč'te
V	nebeških zvezdah brati: Al' solnce bo dobrotno Nam dalo srečno leto, Al1 bo nebi togo ta Vetrov nam šum zbudila, Razsula v polje točo, Vtopila čoln na mčrji, Sad umorila trti. Ležnjivi zvezdogledi!
Vsi poj te rakom žvižgat.
Dve sami zvezdi gledal, Oči sem svoje ljube, Dve svitli zvezdi gledal,
V	njih sem neumni slepec
Vesele bral si dneve, In solnčno brez oblakov Sem bral ljubezni srečo. Solzč so meni zrasle, In kes in srd sta zrasla, Sramota ino moj'ga Miru je smrt mi zrasla. Dve sami sta zmotili, Dve sami zapeljali Mi zvezdi umno glavo; In cčl'ga nčba hoč'te Vi zvezde zmodrov&ti! — Ležnjivi pratikdrji, Ležnjivi zvezdogledi, Vremena vsi preroki, Le pojte rakom žvižgat! —
V spomin Matija Copa.
(Mera zgol po udarjih.)
Tajati led naš šč le začne se, pomldd je drugčdžč;
V dragi slovenski vkročfcn ni domovini vihdr. Stešemo svoj si čolnič nov, z ličgom zroč'mo ga valčvom;
Ni še navadil poprčj breznov se, skal ogibdt\ Zvezde, ki ros'jo, bilč so neznane, ki čoln pogubijo;
Lel bil naš jo krmdr, drugi je bil Palinur. Ti nam otčl si čolnič, si mu z jddrami krmo popravil, TI mu pokazal si pot pravo v dežčlo dubčv.
Skrita nobena bila 111 zvezcl ti neM poezije,
Slednji je bil ti domač jezik omikan, učen. Stari Rimlj&n kar svetd je gospod, kar Grecija modra, ZLdhi, Franclz, Španijll, Nemec in Albijonec, Čeh in Polj&k, kar Ilus in Ilir, kar rld naš slovenski
Slavnih izmislil si bil časa^ do tvoj'ga pis&nj, Polno si znanost imel njih, Č<5p, velikan učenosti!
Ti si zaklade duhti Krezove bil si nabral. Nisi zaklepal domtl ti žlahtnega blagodarlva,
Sebi zročeno mladost, druge si z njim bogatil. Komaj zastavil, rojak, si peri, prej praznuvajoče —
V zgubo veliko rodu, krivega dlkaj zamud, V Savo deroče vallv tam vrtinčinah smrt te zasači,
Glas ti zaprč besedi, 'z rok ti potegne peri. Zemlja, nemili čuv&j, nam zaklad tvoj varuje skopa;
Grobu na tvojem oči materi Slavi rosč. Niso suhč nam prijatlom oči, ki se spomnimo tebe,
Ino predragih s teblj tvoje ljubezni darlv. Seme, ki ti zasejal si ga, žl gre v klasje veselo,
Nam in za nami dokaj vnukom oblta sadu. Naj se učenost in imč, čast tvoja, rojak! ne pozabi, Dokler tebi dragi v Krajni slovenstvo živi! —
Nova pisarija.
Učcnec.
„Da zdaj, — ko že na Kranjskem vsak pisari, Že bukve vsak šušmdr daje med ljudi, Ta v prozi, <5ni v verzih se Blepari, — Jaz tudi v trop, — ki se poti in trudi
Ledino orje naše poezije, — Želim se vriniti, se mi ne čudi.
Prijatel! uči mene pisarije: Kakč in kaj ušeč se Kranjcem poje, Odkrij mi proze naše lepotije."
Pisar.
„Ak so pisar postiti želje tvoje, Moj zlati uk poslušaj in zastopi, Zapiši trdno ga v možgane svoje!
Ak hočeš kaj veljtiti v našem tropi, Besed se tujih boj, ko hud'ga vraga, Ak kos si temu, koj na prste stopi.
Naj proza tvoja bo lopote naga, Minerve nič no vprašaj, poj po sili, Pisarjem proza bo in pesem draga.
Češ biti v kranjskih klasikov števili, Debelo po gorjanski jo zarobi, Ysi bomo tvojo čast na glas trobili;
Ak rovtarske vez&ti znaš otrobi, Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene, In pozen vnuk poroma k tvoj'mu grobi.
Da kranjščina zakl&d ti svoj odklene, Zapusti ročno mestne mi sosede, Tri leta pojdi v rovtarske Atčne."
Učenec.
„AV žlahtno kranjske tam cvetč besede, Kjer govoriti dosti več ne znajo, Pastirji samski, ko imena čede?"
Pisar.
„Tam, kjer po stari šegi se drekajo, Kjer ne zmajejo dost' a V nič jezika, Besed nemsk'valcev grdili ne poznajo."
Učenec.
O srečne rovte! v vas me iti mika: Al' se bojim pri rovtarji, pri kmeti, Da bera besedi ne bo velika."
Pisar.
„ Pečene, ljubček! piščeta na sveti Nikomur niso v grlo priletele; Brez truda večno se ne da živeti. Besede zrastene, besede zrele,
Ne v rovtah, po planjavi no kmetije, Nikjer ne bodo ti na nos viselo. Poslušaj ga, kako jo 011 zavije, Jezika sol, lepota, da le zine, In pravo ti vezanje se odkrije. Tam puljo besedi se korenine; K tem deni konce: ača, išče, uha, O11, ovka, ovec, druge pritikline, To trdno skupaj zvari; primaruha! Lehkč boš v kozji rog ugnal Slovence, In proti tobi bo Dobrovski — muha."
Učenec.
„0 zlati uk! adijo mestne sence! Apolon drugi bom jaz sred kožarjev Si v rovtah pletel nevmerjoče vence. —
Al' naše ljudstvo nekdaj ni oltarjev Minerve in Apolona imelo, Od grških, od latinskih so pisarjev
Dobili starši učenost v deželo, In z njo besede tuje; — razodeni, Al' saj se bode teh poslužit' smelo?
Pisar.
„Bog tega varuj! po nobeni ceni, Jezika naš'ga z njimi ne ognjusi!"
Učenec.
„Saj tudi drugi to storč Sloveni; Saj vemo, da turčuje Srb, da llusi Tatarijo, Poljak da francozuje,
Da v časih vrli Oeh nemšk'vati musi."
Pisar.
„Lej, v knjigah njih je tol'kanj ljul'ke tuje Med lepo, čisto slavščino vsejane, Da je noben purist več ne izruje;
Al' bukev naše kranjsc'ne spakedrane Peščičico denimo na ognjišče, Prerojen Penis čist da 'z ognja vstane."
Učenec.
„Čemu bo, vprašam, prazno pogorišče? Al' mutasti počakamo zijali, Da 'z njega zrase novo besedišče?"
Pisar.
»Slovensko ljul'ko bomo rešetali, Hranili dobro zrno, in kar zmanjka,
Is svojih bomo to možgan dodali."
Učenec.
„Te čudne zmesi starega ostanka In iz novink Slovenec v Koratani, Ne bo razumel Stajar'c ne Ljubljanka."
Pisar.
„Gorjačarji, tatovi in cigani Po svojem govore; in kaj za silo Nam v bukvah jezik svoj imeti brani?"
Učenec.
„Gorjačarsko, cigansko kaj berilo Bo čudno vam pisarjem pomagalo, Ak bo se vse drugače govorilo?
Sami svoj uk spoštujete premalo, Več tujk c'lo tebi, ne zameri, vjide, Zakaj bi se jih moje žnablo b&lo
Pisar.
„To govori se, kar na jezik pride, Pogčvor, ko na uho več ne bije, Ko zjutranja megla se v nič razide; Kar v bukvah je natisnenega, vpije, To bratec! med učene grč lingviste, In priča od jezika lapotfje. Slovenci bodo brali bukve čiste, Ak nas ne h valj o, naj me vzame zl6di! Yes svet posnemal kranjske bo puriste. Kar neč'te vi umčti k' svoji škodi, Kar ne dopade vaši slepi buči, Čestili bodo pozni to narodi."
Učenec.
„Prižgill si, mojster! žar'k mi nove luči; Na delopust da sdd njega jaz dneva Slovim, še to, kaj pel bom, me poduči!"
Pisar.
„Horaci dulce et utile veleva, Kaj prida slišjo všesa naše rado; Nam utile je zrno, dulce pleva."
Učenec.
,,Romance zdaj pojejo in balade, Tragedija se tudi nam obeta, Sonete slišim peti pevce mlade."
Pisar.
„0d mene pesem vsaka je prekleta, Ki nima prav slovenskega imena, Naj še tak«5 prijetno bo zapčta.
Ljubezen poje pevcev teli Kamena, Jeziku dela ino srcu rane, V grdobe strela trešči naj ognjena!
Balade po čebelici zasrune,
I)a bi se te med nami zamorile, Tragedije ostale nam neznane!
Da bi Kranjice strupa 'z njih ne pile, Ljubezni sladke, ki sreč zapelje, Bi z Kčmejevo Juljo ne čutile!
Učenec.
Res škoda bilo bi, zdaj od nedelje Do druge šestkrat so srce uname, Je šega, da kdor pride prej, prej melje!"
Pisar.
„Balade pet' je mldtva prazno slame, Je reč pohujšljiva in zapeljiva; Lenoro bere naj, kdor ne verjame.
Romanca je s tragčdijo škodljiva. Teh in sonetov in zdravijo no piši, Sovraži vse te muza sramežljiva.
Poj rajši to, kar trčba je pri hiši, Za lilčvo treba, treba je na polji, Poj to, kar kmet in mčščan z pridom sliši.4*
9
Učenec.
„Bog ti zaplati uk! po tvoji volji Born pel: gosen'ce kaj na repo vdr'je, Kak prideluje se krompir najbolji; • Kak<5 odpravljajo se ovcam gdrje, Preganjajo ušivim glavam gr.jide, Loviti miš' učil bom gospodarje."
Pisar.
„0, zldti vek zdaj muzam kranjskim pride!" —
Prva ljubezen.
Že miru srčnemu nevdrne leta, Mladčsti leta so slovč jemale; Domače sem lepe poznal dekleta, Dežel sem tujih videl hččre zdlo; Ni bila srca prostost mi odvzeta, Že so prevzetne misli mi vstajale, Da mal' al' nič ljubezen ne opravi Pri tistem, ki se trdno v brdn ji stavi.
Prišla lepote rajske je devica, Da videl bi ne bil podobe njene! Iludeči zor osramote nje lica, In nje oči nebeških zvezd plamčno,
Nikdar več zdrav ne bo, ki ga pušica Pogleda bistrega v srce zadene. Kdo znal popisat' ust bi ljubeznivost, Nedolžnih prsi snega zapeljivost !
Namest' iskat' zavetja v trumi gosti, Ki nji podobna stala je pred mano, Ki je od nje na zadnji petek v pčsti Petrarkovo bil<5 sreč užgano, Pogleda nje užival sem sladkosti, Dokler da je sreč dobilo rano, Ki peče noč in dan me brez hladila, Ki ni dobiti ji nikjer zdravila.
Ne omečč je lica obledene, Ne pesmi žalostnih glasovi mili, In ne oči od spanja zapuščene, Solzč ne, ki tekč iz njih po sili. Veselje, mir zbežala sta od mene, Obup topi sreč, ker se ne vsmili. — Tak<5, kdor misli trdno stati, pade, Nevarno gledat' je dekleta mlade.
Zatorej, komur mar' je prostost zlita, Cvetočih deklic naj ne ogleduje! Miru sta bili men' oččsi tata, Na svoje naj poglčdo skrbno čuje; Oči odprtf ljubezni dur' in vrata, Skoz te se naša pamet premaguje. Kdor nečo mene b<5gat\ sam bo zvedel, V nesreče mojo rova bo zabredel.
Slovo od mladosti.
Dni mojih lepša polovica kmalo, Mladosti lita! kmalo ste minule; Kodile ve sto meni cvetja malo, Še tega rož'ce so se koj osule; Le redko upa solnce je sijalo, Viharjev jeze so po gosto rjule, Mladost! vendar po tvoji temni zarji Srci bridki zdihuje, Bog te obvarji!
Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! Veselja dokaj strup njegov je vmlril: Sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje Svet zanič'vati se je zagovoril. Ljubezen zvesto ndjti, kratke sanje! Zbežale ste, ko se jo dan zazlril, Modrost, pravičnost, učenost, devico Brez dlt žaTv&ti videl sem samice.
Sem videl, da svoj čoln po sapi srlče, Komur sovražna jo, zastonj obrača; Kak veter njo nasproti temu vleče, Kogi\r v zibeli vid'la jo berača; Da lo petica dd ime sloveče; Da človek toliko veljd, kar plača. Sem videl čislati le to med nami, Kar um slepi, z goljufijami, leždmi!
Te videt1, grje videti napake, Je srcu rane vsekalo krvave; Mladosti jasnost vendar misli take Si kmalu iz srca spodi in glive, Grad<5ve svitle zida si v oblake, Zelene trate stavi si v puščave, Povsod vesele lučiee prižiga Ji up golj'fivi, k' njim iz stisk ji miga.
Ne zmisli, da dih prve sap'ce bode Odnesel to, kar misli so stvarile, Pozabi koj nesreč prestani h škčde, In ran, ki so se komaj zacelile, Dokler da smo brez dna polnili sode, 'Zučč nas v starših lotih časov sile. Zatč mladost! po tvoji temni zilrji Srce zdih'valo bo mi, Bog te obvarji!
G 1 o s a.
„Slcp je, kdor se s peljem vkviirja, Kranjec moj mu oslu kaze; Pevcu vedno sreča laze, On živi, vmcrje brez d'narja,"
Le začniva pri Homeri: Prosil reva dni jo staro; Mraz Ovidja v Pontu tare; Drugih pevcev zgodbe beri;
Nam spričuje Aligjeri,
Kako sreča pevce vdarja;
Nam spričujeta pisiirja
Luzijade, Don Quixota
Kakošna Parnasa p6ta —
Slep je, kdor se s petjem vkvarja.
Kaj Petrarkov, kaj nam Tasov Treba pevcev je prijetnih? Slišim od butic nevkretnih Vprdšat' zdAnjih, prejšnjih časov. Komur mar' prijetnih gldsov Pesmi, ki pojč Matjaže, Boje krog hrvaško straže, Mar1, kar pevec pel Ilir jo Mar', »čebeTce" roji štirje, Kranjec moj mu osle kaže.
Lani je slepar starino Še prodajal, nosil škatle, Mčril platno, trak na vatlo, Letos kupi si grajščino.
I Naj gre pevec v daljno Kino, Pot so mu še ddljo kaže, Naj si s tinto prste maže, Naj ljubezen si obeta, Vneti' lčpega dekleta, Pevcu vedno sreča laže.
Vendar peti on ne jenja, Grab'te dnarje si gotove, Kupuv&jte si gradove,
V	njih živite brez trpljenja. Koder se nebč razpenja Grad je pevcu brez vratarja,
V	njem zlatnina čista zarja, Srebrnina rosa trave,
S tem posestvom brez težave On živi, vmerje brez d'narja.
Zabavljivi napisi.
Predgovor in zagovor.
Feriunt — summos fulmina monies.
Naj misli, kogar bi pušice te zadele, Da na visoki vrh letč iz neba strčle.
Vzrok nezlatega veka.
Prišli že bili bi Slovencem zlati časi,
Ak klasik bil bi vsak pie&r, kdor nam kaj kvasi.
Novi Pegaz.
„Višnj«ini! kam ste svoj'ga polža djali?" „Za Pegaza smo pevcem ga prodali."
Čebeličinim pusičarjem.
Ko vsaka in žival lisica, Tak<5 ni vsak napis pušica.
Čebeli cin im pravljičarjem.
Pravljica po Ezop' od vas zapeta, Več nima slasti, kakor jed pogreta.
Čebeličinim šesfomerjevcem.
Če kdo v heksametru liamest1 spondeja Al1 daktila posluži se troheja, Ne ve, kam se cezuro dojo, On vprega Pegaza v galejo.
Čebeličinim pesmam brez s in c.
„Brez cetov teče vir mu Hipokrene, In esov v pesmih njega najti ni!" „ Zatorej nimajo nobeno cene, Zat<5 so pesmi tiste brez soli."
Čebeličinim pevcem letnih časov.
Kdor govoriti kaj ne ve, On vreme hvaV al toži; Kdor pevcev peti kaj ne vč, Od letnih časov kroži.
- 137 —
Lesničnjaku in Levicnjaku.
Kako bi neki sladke pel Lesničnjak! Kako bi neki prave pel Levičnjak!
Prej pevcu potlej homeopatu.
Poprej si pevec bil, zdaj si homeop&t; Poprej si časa bil, zdaj si življenja tat.
Čebelarju.
Zakaj pač muhe moj lovi Kastelec? Prodajat' misli jih namest' Čebelic.
Vodnik.
Preblečen sem menišič bil, In rad sem pel, še rajši pil.
Ravnikarju.
Gorjancev naših jezik poptujč'vavši Si kriv, da kolne kmet molitve bravši.
Ahacljevim pesmam.
Ne čudi se, neslane Da pesmi tč so brane, Lej pure vabi: „puri, puri!" In božje volke: »šuri, muri!"
Nekim pevcem duhovnih pesmi.
Kes jo duhovna, in res pesem 111 vaša duhovna, Duh praznote ki imd, božjega prazna duhd.
Kremplju.
Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenščino v kremplje; Duh preonemčeni slab, voljni so kremplji bili.
Kopitar.
Nosil učeno glavč s čestjl sem vseh premagalec; Smrt in ošabnost sta zmagali mene sami'.
Dani č ar jem. Dobrovski.
„Prijatel! ki s sveta prideš, mi povej po pravici,"
Dobrovius modrost vpraša Kopitarjevo: „A1' Dobrovničanov, srbski, al' mar' vrli hrvaški Jezik pišejo Gaj, Gaja goreča drhal?"
Kopitar.
„Gaj daničdr, daničarska drhal? svoj pišejo jezik, Slavščine ti južnih so janičarji dežel."
Bahači štireh mnoinejših Slave rodov.
Čeh, Foljak in Ilir, Rus svoj 'zobraziti jezik, Njih le mogočni ga rod ima pravico pisat'; Beli Hrvat, liusnjak ne, Slovak ne, s Slovenci ne drugi, Tem gre Slave pesčm, lajati, tace lizat'.
Na robe Katon.
Od drugih manjši in češčen menj rod je slovenski,
Lakota slave, blagi, vleče pisarja drugam. Victrix eausa Diis placuit, secl victa Catoni; Stanko Slovencev vskok, Vraz si na robe Kat6n.
Pričujoče poezije.
Sme nekaj nas, ker smo Preširnove, biti preširnih; Pesem kaže dovolj, kak je naš oče krotdk.













Gazele.
j?esem moja je posoda tvojega imena, Mojega sred gospoda, tvojega imena; V nji bom med slovenske brate sladki glas zanesel Od zahoda do izhoda tvojega imena; Na posodi v zlatih črkah slava se bo brala Od naroda do naroda tvojega imena; 'Z nje svitloba bo gorela še takrat, ko bova On'strau Karonov'ga broda, tvojega imena. Bolj ko Delije, Korine, Cintijo al' Lavre Bilo bi poziibit' škoda tvojega imena.
Bči som večkrat vprašal, ali smem Ljubiti te; odgovora ne zvem. Od daleč gledaš, draga! me prijazno; Prevzetno vihaš nos, ko mimo grem. Ak v tebe so obrneni pogledi, Odtegneš precej svoj obraz očem; Al' ak dekleta druga ogledujem, Zakriti jeze ni ti moč' ljudem. Tak<5, al' ljubiš me, al' me sovražiš, Kak bi ti vstregel, siromak ne vem.
3.
v
žalostna komu neznana je resnica, da jo ljubim, V pesmih mojih vedna, sama govorica, dajo ljubim! Ve že noč, ki bridko sliši zdihovati me brez spanja; Ve že svitla zarja, dneva porodnica, da jo ljubim; Vč že jutro, vč že poldne, vč že mračni hlad večera Tiho tožbo moj'ga bledga, vel'ga lica, dajo ljubim; Prebival'šča moj'ga stenam, mirni je samoti znano, Tudi nepokoju mesta ni novica, da jo ljubim; Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase; Ve že, ki nad potom leta ptica, da jo ljubim; Ve že mokri prag nje hiše in vsak kamen blizu njega, Ino vč, ki mimo vodi me stezica, da jo ljubim: Ve že vsaka stvar, kar vedet' in kar slišati od mene, In verjeti neče draga mi devica, da jo ljubim.
4.
Draga! vem kako pri tebi me opravljajo ženice, Prav'jo, da v ljubezni moji bilo nikdar ni resnice, Kak si brusijo jezike, in ti štejejo na prste Prikofetu, kar jih nisem, kar sem ljubil jih, device; Al' poslušaj mojo spoved, rekla boš,' da sem nedolžen, Da le sama ti si kriva, ako v tem je kaj krivice. Dokler ne cvetč še roža, v časti so pri nas vijol'ce, Zvončeke, marjet'ce, druge tudi čislamo cvetlice, Kdor ni slišal nikdar peti sladkih pesmi Filomele, Rad poslušal bo strnade, ščinkavce in druge ptice. Al' je moč' na prvi prostor jo v zbiral'ščih posaditi, Moč' ji prvo čast skaz&ti, ako v njih je ni kraljice? Prej dekleta so imela, al' kar ti cvetes med njimi, Vseh lepot nobena nima nam dopasti več pravice. To pomisli, ne zameri, da kar solnce sem zagledal, Od oči so tudi meni se uzdignile temnice.
5.
Med otroki si igrala, draga! lani, — čas hiti; Letos že unemaš srca po Ljubljani, — čas hiti. Koder hodiš, spremljajo mladen'či te z očmi povsod, Satelitov trop nam zvezde kraj oznani, — čas hiti. Zdaj je Hanibal pri Kanah, premagalec tvoj obraz, Kaša srca Rim ostrašen, ne vstrahvani, — čas hiti. Deklica prevzetna! zmisli, kako kratek vsak je cvet, Da začne se leto starat' žo v srpani, — čas hiti. Pevca vbozega usliši, ki ga ranil tvoj pogled, Predno starost bo Mahaon njega rani, — čas hiti. Da Helenina lepota, tol'kanj mož pred Trojo smrt NI pozabljena, le pesem sama brani, — čas hiti.
6.
Al' bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve; Kdor sadi drevo, al' bode zred'lo veje, sam ne Trudi se pod stropom neba let' in dan nomdd; Al' pa konec leta bode kaj prireje, sam ne vč. In kupec po svetu liodi, al' pa kaj dobička bo, Za blagč, kedar gotove d'narje šteje, sam ne vč. In vojščak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom, Kaj plačilo bo vročine, ran in žeje, sam ne ve. Lej tak pevec teh gazelic, al'jih bereš ti, al' ne, Al' pri njih sreč ledeno se ogreje, sam ne vč, In al' veš, da ti ga vnemaš, ti mu pevski ogenj dašT Al' se smel bo razodeti vsaj pozneje, sam ne vč.
7.
3£dor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi; Eden hvali in spet drugi vpije: „fej te bodi!" Ta veli mi: poj sonete; <5ni: poj balade; Tretji bil bi bolj prijatel Pindarovi čdi. Morebiti bo prijeten temu glas gazelic; Oni bo pa rekel: kaj za Vodnikom ne hodi? Razuzdanim bodo moje pesmi prenedolžne; Al' trcjalke poreko, da jih je vdihnil zlodi. Jaz pa tebi sami, draga! želel sem dopasti, Drugih nisem vprašal, kaj se jim po glavi blodi.
Sonetje,
.
. .
(Očetov naših imenitna dela,
Kar jih nekdanjih časov zgodba hrani: Kako Metulum se Avgustu brani, Kaj je do zdaj Ljubljana doživela,
Kak veri bramba bila je dežela, Kako pri Sisku Kolpe so pijani Omagali pred Kranjci Otomani, Vam bo Homerov naših pesem pela.
Preslabe, peti boje vam sloveče, Pojč Kranjic lepoto moje strune, In tvojo čast, nevsmiljena devica!
Pojo ljubezni moje vam nesreče, Kakov je revež ta, ki ga presune 'Z oči nebeških vržena pušica.
solnca sije solne nam cela čeda, Fo neba svitlih potih razkropljena, Od solnca, ljub'ga svoj'ga zapuščena; Z veseljem zemlja cčlo noč jih gleda:
Ko se zlati oblakov truma bleda, Nazaj pripelje z&rja ga rumena; Tak zemlja je v ljubezni vsa zgubljena, Da vanje ne obrne več pogleda.
Kar zvezd nebč, deklet im& Ljubljana; Kad ogledujem vas cvetečelične, Ljubljanske ljubeznjive gospodične!
Al1 dragi! taka moč je čez me d&na, Da v pričo nje sem slep za vse device, Zamaknen v mil' obraz srci kraljice.
Tak kakor hrepeni oko čolnarja Zagledat' vaj'ni zvezdi, Dioskuri! Kedžr razgraja pis ob hudi uri, Ko se tep<5 valovi, grom udarja. —
Zakaj ak vaj'nih zvezd zašije zžrja, Vetrovom Eol koj zaklene duri; Po morji, po razjasnjenem azuri Kraljuje mir, potihne šum viharja, —
Tak, draga deklica! zvezd tvojih čakam, Tako in bolj še čakam hrepeneče, Oei zagledat' tvojih svftle žarke;
Zakaj, ak ti rek<5 bežat' oblakam, Naj še tak6 vihari jeza sreče, Neb<3 se koj zvedri krog moje barke.
— 15G —
IDve sestri videle so zmoti vdane Oči: dekle je bilo nizko ena; Bili je druga njij' visoka žena, Obe lepote cvet in čast Ljubljane.
Pobegnil tak sem, kakor srna plane Od lovcev v prejšnjih časih ostreljena, Ko spet se strelcev truma ji zelena Prikaže in jo spomni stare rane.
Ak vprašate, od kod strahota taka? Kanila mene z ostro sta pušico Kupido strelec, mati z njim njegova.
Ta dva sem mislil videti bogova: Za Amorja sem manj' imel sestrico, Bila je veča Veneri enaka.
Xupldo! ti in tvoja lepa st&rka, Ne bosta dalje me za nos vodila; Ne bom pel vaj'ne hvale brez plačila Do konca dni, ko siromak Petrarka.
Dovolj je let mi že napredla P&rka, In kaj mi je prinesla pevska žila? Nobena me še nI deklet ljubila, Kadil ne bom več vAju brez prevd&rka.
Obeti vaj'ni so le prazne šale;
Sit, nehvaležnika! sem vaj'ne tlake; Te leta, ki so meni še ostale,
Cel dan iz pravd koval bom rumenjakeT Zvečer s prijatli praznil bom bokdle, Preganjal z vinom bom skrbi obldke.
Je od vesel'ga časa teklo leto, Kar v Betlehemu angeljcev hosdna Je oznanila, da je noč končana, Dvakrat devetsto tri in trideseto.
Bil vel'ki teden je; v sobčto sveto, Ko vabi molit božji grob kristjdna, Po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana
V	Trnčvo, tje sem uro šel desčto.
Trnčvo! kraj nesrečnega imena; Tam meni bilo je gorjč rojeno Iz dveh očes prečistega plamena.
Ko je stopila v crkev razsvetljeno,
V	srce mi padla iskra je ognjena,
Ki vgasnit' se ne dd z močjo nobeno.
Sonetni venec.
Poet tvoj nov Slovencem venec vije, 'Z petnajst sonetov ti tak6 ga spleta, Da ,, magistral e," pesem trikrat peta, Vseh drugih skupaj veže harmonije.
Iz njega 'zvira, vanj se zopet zlije Po vrsti pesem vsacega soneta; Prihodnja v prednje koncu je začeta; Enak je pevec vencu poezije:
Vse misli 'zvirajo 'z ljubezni ene, In kjer po noči v spanji so zastale, Zbude se, ko spet z&rja noč prežene.
Ti si življenja moj'ga mag i str ale, Glasil se 'z njega, ko ne bo več mene, Ran mojih bo spomin in tvoje liv&le.
ifian mojih bo spomin in tvoje hvale, Glasil Slovencem se prihodnje čase, Ko mi na zgodnjem grobu mali poriše, V njem zdinje bodo bolečine spale.
Prevzetne, kakor ti dekleta zale, Ko bodo slišale teh pesmi glase, Srci železne djale proč opise, Zvesto ljubezen bodo bolj spost'vale.
Vremčna bodo Kranjcem se zjasnile, Jim milši zvezde, kakor zdaj sijile, Jim pesmi bolj slovčče se glasile;
Vendar te bodo morebit' ostale Med njimi, ker njih poezije mile Iz srca svoje so kali pognale.
Iz srca svoje so kali pognale, Ki bolečin molčati dalj ne more; Enak sem pevcu, ki je Leonore Pel Estij&nke imenitne hvale.
Da s' od ljubezni usta so molčale, Ki mu mračila je mladosti zore, Ki v upu nič imela m podpore, Skrivaj so pesmi jo razodevale.
Želji se ogenj v meni ne poleže, Da s' upa tvoj pogled v srce ne vlije; Strah razžaliti te, mi jezik veže.
Bridkost, k1 od nje sreč. več ne počije, Odkrivajo njegove skrivne tčže Mokrocvetoče rož'ce poezije.
Mokrovetoče roz'ce poezije Očitajo to, kar se v prsih skriva. Srce mi je postalo vrt in njiva, Kjer seje zdaj ljubezen elegije.
Njih solnce ti si. V oknu domačije, Ne da te najti, luč ti ljubeznjiva! V gledišči, na sprehodih sreča kriva, Ne v krajih, kjer plesalk vrsta se vije.
Kolikokratov me po mestu ženo Zagledat tebe želja; ne odkrijo Se mi obraz lepote zaželene.
V samoti iz oči mi solza lije, Zatčrej pesmi tebi v čast zložene Iz krajev niso, ki v njih solnco sije.
Iz krajev niso, ki v njih solnce sije, Kjer tvoje milo se ok<5 ozira, Kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira, Vseh bolečin so pozabljivost pije.
Kjer se veselje po obrazu zlije, Kjer mine jeza notranj'ga prepira, Kjer petje 'z polnega sred izvira, Zbudč se v srcu sladke harmonije.
Kjer porošeno od ljubezni čiste, Kali, kar žlahtnega je, žene zale, Ko, ki budi dih pomladanjski liste.
Od tamkaj niso pesmi tvoje hvale, Pomladi srečne, blagodarne tiste Cel čas so blagih sapic pogrešale.
Helčas so blagih sapic pogrešile, Od tebe, drage deklice prevzetne, Prinesle niso vbožicam prijetne, Ki bila bi jih oživila, hvale.
Bilč so v strahu, da boš ti, da zale Slovenke, nemški govorit' umetne, Jih boste, ker s Parnasa so ocetne Dežele, morebiti zanic'vale.
Kamene naše, zapuščene vboz'ce, Samice so pozabljene zal'vale, Le tujke so čestile Kranjcev množ'ce.
Cvetlice naše poezije stale Do zdaj so vrh snežnikov redke rož'ce, Obdajale so vtrjeno jih skale.
©bdajale so vtrjene jih skale Ko nekdaj Orfejevih strun glasove, Ki so jim ljudstva Tracije sirove Krog Hema, Rodope se bile vdale.
Da bi nebesa milost nam skazale! Otajat' Kraj na našega sinove, Njih in Slovencev vseh okrog rodove, Z domac'mi pesmam' Orfeja poslale!
Da bi nam srca vnel za čast dežele, Med nami potolažil razprtije, In spet zedinil rod Slovenšč'ne cele!
Da b' od sladkote njega poezije Potihnil ves prepir, bilč vesele Viharjev jeznih mrzle domačije!
Viharjev jeznih mrzle domačije Pokraj'ne bile naše so, kar Samo! Tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo Pozabljeno od vnukov veter brije.
Obložile očetov razprtije
S Pipinovim so jarmom sužnjo ramo; Od tod samo krvavi punt poznamo, Boj Vitovca in ropanje Turčije.
Minuli srče so in slavo časi, Ker vredna dela niso jih budile, Omolknili so pesmi sladki glasi.
Kar niso jih zatrle časov sile,
Kar raste rož na mladem nam Parnasi, Izdihljaji, solzč so jih redile.
Izdihljaji, solze so jih redile
S Parnasa moj'ga rožice pričjoče: Solze 'z ljubezni so do tebe vroče, Iz domovinske so ljubezni lile.
Skeleče misli, da Slovenec mile Ne ljubi matere, vanj upajoče, Da tebe zame vneti ni mogoče, Z bridkostjo so sreč mi napolnile.
Želje rodile so prehrepeneče, Da s tvojim moje bi ime slovelo, Domače pesmi milo se glaseče;
Želje, da zbudil bi slovensc'no celo, Da bi vrnili k nam se časi sreče, Jim moč so dale rasti neveselo.
Jim moč so dale rasti lieveselo, Ko zgodnja roža raste zapeljana Od mlad'ga solnca kopnega svečana, Ak smeje nekaj dni se ji veselo;
Al' migne žalostno glavico velo, Megla k' od burje prileti prignana, In pade iz nebes strupena slana, Pokrije sneg gore in polje celo.
Sijalo solnce je podobe zale, Pogleda tvoj'ga pil sem žarke milo, Ljubezni so cvetlico k&l pognale.
Nad žarki solnca so so te zmotile, Na mrazu zapuščene so ostale, Ur temnili so zatirale jih sile.
HJr temnili so zatirale jih sile Vse pevca dni, ki te ti pesmi poje; Obup, življenja gnjus, začela boje, Erinje vse so se ga polastile.
Ko v veži je Orest Dijane mile Zadobil spet bil zdravje duše svoje, Tak bile od ljubezni bi se tvoje Vmirile prsi, lica se zjasnile.
Zbežale so te sanje kratkočasile, Blisk nagel bilo upanje je celo, Ki le temnejšo noč stori, ko vgasne.
Od tod ni bilo srce več veselo; Kakč bi poezije bile jasne! Lej! torej je bledč njih cvetje velo.
iLej! torej je bled<5 njih cvetje velo, In redke so in slabe, nebogljene, V zideh tak podrtije zapuščene Rastejo v časih rože neveselo,
Ki jim kropiv krdelo rejo vzelo, In kar nežlahtnih zelišč kal tam žene; Al', če v gredice vrta jih zelene Kdo presadi, cvetejo koj veselo.
Tak blizu moj'ga bi sred kraljice, Bi blizu tebe, solnca njih, dobile Moč kvišku rasti poezij cvetlice;
Ak hočeš, da bi zalši cvet rodile, "Veselo vele vzdignile glavice, Jim iz oči ti pošlji žarke mile!
Jim iz oči ti pošlji žarke mile, Mi gledati daj lic svitlobo zorno! Le nji teme kraljestvo je pokorno,
Samč njo bogajo viharjev sile.
Skrbi verige bodo odstopile, Odpadlo bo železje njih okorno, S preblago tvojo pomočjč podporno Vse njih se rane bodo zacelile.
Zjasnilo se mi bo spet mračno lice, Spet upanje bo v srci zelenelo, In ustom dalo sladke govorice;
Na novo bo sreč spet oživelo, V njim rastle jasnih poezij cvetlice, In gnale bodo nov cvet bolj veselo.
Hn gnale bodo nov cvet bolj veselo, Ko rože, kader mine zima huda, In spet pomlad razklada svoja čuda, Razsipa po drevesih cvetje belo,
In toplo solnce vabi ven čebelo, Pastir rumene zarje ne zamuda, V grmovji slavček poje spet brez truda, Veselje preleti natoro celo.
O vera, da niso vredne take sreče; Od straha, da nadležne poezije Bi ti ne bile, mi srce trepeče.
Naj pesmi milost tvoja vsaj obsije, Ki 'z njih, hladiti rane si skeleče, Poet tvoj nov Slovencem venec vije.
Magistrate.
Poet tvoj nov Slovencem venec vije, Kan mojih bo spomin in tvoje hvale; Iz srca svoje so kali pognale,
Mokrocvetoče roz'ce poezije.
Iz krajev niso, ki v njih solnce sije; Celčas so blagih sapic pogrešile, Obdajale so vtrjene jih skale,
Viharjev jeznih mrzle domačije.
Izdihljaji, solze so jih redile, Jim moč so dale rasti neveselo, Ur temnih so zatirale jih sile.
Lej! torej je bledč njih cvetje velo, Jim iz oči ti pošlji žarke mile, In gnale bodo nov cvet bolj veselo.
Mi znal molitve žlahtnič trde glave, Ko te začetek, v kteri poje hvala So nje, ki mati božja je postala; Kar znal je, molil vedno 'z misli prave.
Ko znebil duh se trupla je težave, Legenda pravi, da je roža zala 'Z njegovega sred skoz grob pognala, Z napisom zlatih črk: »Marija ave!"
Od zora, da se nagne dan k večeri, Glasi po noči pesem se ognjena Le tebi, s'cer nobeni Eve hčeri.
Da, predno vgasnila smrt moč plamena, Je 'z srca zrastel venec, ne zameri, Ki nosi črke tvojega imena!
Sanjalo se mi je, da v svetem raji Tam bila srečna sva brez zapopadka: Proč bila je življenja doba kratka, Kjer me od tebe loc'jo časi, kraji.
Sedela z Lavro ti si, sestra mlaji, Pred vama bila dni je prejšnjih prat'ka, Med vama bila govorica sladka, Kako slovela ktera je od vaji.
In tam na tehtnico svet'ga Mihela Z Petrarkom djala sva sonete svoje, Visoko moja skled'ca jo zletela,
Pridjala čednosti sva nje in tvoje Vsak svojim pesmam, in skodela Njega ni bila niž' od skled'ce moje.
Velika, Togenburg ! bila je mera Terpljeiija tvojga; moje ga premaga: Nazaduje omeči se tvoja draga, Vsak dan ti okno celice odpera.
Od zora srečen upaš do večera, Da vidna bode nje podoba blaga; In ko ti že priteče smrtna sraga, Zaupljiv še pogled se k nji ozera.
V nebesih nje oči jaz videt' menim, Kedsir predrznem vanje se ozreti, Dva jezna Keruba z mečem ognjenim.
Da bi ne žalil je, v vednem trepeti, Bežim jaz revež pred pogledom njenim; Noben mi žar'k v življenja noč ne sveti.
iBild je, Mojzes! tebi naročeno, Peljati v Kanaan krdelo Juda; Ak srečna pride, pride ura huda, Zamišljen si v to opravilo eno.
Od daleč vgledaš zemljo zaželeno; Povrnena veselja je zamuda, In plačani so poti polni truda, Srce otrpne ti razveseljeno.
Pet' ljubeznjivost tvojo in lepoto, Poklic je moj in samo opravilo, Dokler me v groba ponesč temoto;
Ak gledat' smem obličje tvoje milo, Za žalostnih noči in dni samoto Obilno mi dano je povračilo.
iPJa jasnem nebu mila luna sveti. Kjerkoli žarki nje so zasijali Po zimi se snegd, ledu kristali, Demanti rose bliskajo poleti.
Vsi čudeži noči so razodeti, Stori svetila moč brez te, ki pali, Da luna jih ko solnce ne razžali, Da nenavarna je stvarem na sveti.
Ne bojte pesmi se, ki jih prepeva Tvoj pevec, ti, tvoj ljubi, tvoja mati! In ki jih pel do zadnjega bo dneva.
Brez. te moči, ko lune žarki zlati, Le cena tvoja v njih se razodeva, Pred njimi neče led sred bežati.
Marskteri romar gre v Rim, v Kompostelje, Al' tje, kjer svet Anton Jezusa var'je, Tersat obišče, al' svete Lušarje Enkrat v življenji, al' Marij no Celje.
V podobah gledat' hrepeni veselje Življenja rajskega. Sled sence zarje Un'stranske glorje, vtisnen tam v oltarje, Ljubezni verne ohladi mu želje.
Ah tak podobo gledat' me device, Nebeške nje lepote senco, sanje Goljufne, v kterih komaj sled resnice,
Ukaz želj vleče v tvoje domovanje; Srce obupa menj more pušice, Ur krajši tek, tam milše prs' zdih'vanje.
1-2*
ISgodi se v časih da Mohamedani, Praznujejo Budisti v daljni Kini, Al' ljudstva, kjer šopir'jo se Bramini, En dan z med njimi vjetimi kristjani.
Veselje 6nih glasen hrup oznani, Poj6 trobente, pfščal k tamburini; Obhajajo v sred ga globočini V samotnih kotih ti z nočjo obdani.
Bil je tvoj god: glasntf so strune pele, Obhajali so z petjem ga in plesom Prijatli in prijatlice vesele;
Jaz praznoval sem z mokrim ga očesom, V samoti so za srečne dni puhtele Iz polnega sred želje k nebesom.
®či pri nji v deklet so bile sredi, Govor'la usta le od nje so hvale, Roke po sili nje ime pisale, Hodilo so noge le po nje sledi.
Prepov'd sem dal jim: bogali pogledi, Molčala usta od podobe zale, Mir dale so roke, noge ravnale Po rok, ust in oči so se izgledi.
Brez upanja ljubezni v svoji zmoti, Ki se mi pogasiti v srci noče, Tako som dolgo stavil se nasproti.
Ne bogajo mo misli, želje vroče, Drevesom, hišam, rekam, hribom poti Do nje jim ni zastaviti mogoče.
H£edar previdi učenost zdravnika, Da smrti odvrniti ni mogoče, Ne brani jesti, piti mu kar hoče, Z grenkotami ne sili več bolnika.
Ko je viharjev sila prevelika, Togota njih se potolaži t1 noče, Kamor val žene čoln, obupujoče Leteti mu dade roke brodnika.
Ne bom več tebe pil, solz grenka kupa! Pogledi, misli in želje goreče! Yam prostost dam, ker zdravja nimam upa:
Hodite kamor vedno sla vas vleče, Vpijanite od sladkega se strupa, Ki mi razdjal sreč bo hrepeneče.
Ddprlo bo nebo po sodnjem dnčvi Se 'zv<51jeniin, svit glorje nezrečeni, Vso srečo bodo vid'li pogubljeni, Ki stali bodo tam na strani levi.
Pogled ta bolj jih ko goreči levi, In ko strahovi vsi 'z pekla 'zpuščeni Iio vstrašil, od njega naprej podeni Miru ne bodo našli v večni revi.
Oči nje od ljubezni razsvetljene Smijdle so se 'zvdljen'mu naproti, Bil priča sem nj'u sreče nezrečene;
Mi pred očmi je v najtemnejšem koti Pogled ta, brez miru me dalje žene V obupa brezno po brezkončnem poti.
prav se piše kaira ali kafha. Se šola novoerkarjev srdita Z ljudmi prepira starega kopita, Kdo njih pa pravo trdi, to se vpraša.
Po pameti je taka sodba naša: Ak' je od kafhe kau'a bolj'ga žita, In bolj obdelana in bolj polita, Naj se ne pise kafha, ampak ka\ua.
Ak pa po črki boljša jed ne bode, In zavolj črke ne trpi nič škode, Obhaja taka misel nas Slovence,
De pravdajo se ti možjč mor'biti. Za kar so se nekdanji Abdoriti V sloveči pravdi od oslove sence.
MIe bod'mo šalobarde! Moskvičanov Gorenci moji! knjige mi berimo, In kar nam všeč bo, uzinat' se učimo Od Mgmejev na meji Otomanov!
Iz kotov vseh od Skjaptrov do Šamanov Tak, kakor srake gnejzda, vkup nosimo Besede tuje, z njimi bogatimo Slovenskih novi jezik Ilirjžnov.
Prekosili res bomo vse narode, Najstarši med jeziki jezik bode, Ki se iz te čob6dre bo naredil,
Ker bomo tak govorili v Emoni, Ko žlobodrali so tam v Babil6ni, Ko bil jim Bog je govorico zmedel.
J^pel podobo na ogled postavi, Ker bolj resnico ljubi kakor hvalo; Zad skrit vse vprek posluša, kaj zijalo Neumno, kaj umetni od nje pravi.
Pred njo s kopiti čevljarček se vst&vi; Ker ogleduje smolec obuvalo, Jermenov meni, da im& premalo; Kar on očita, koj Apel poprdvi.
Ko pride drugi dan spet mož kopitni, Namest' da bi šel dalj po svojem poti, Ker čevlji so po godi, mčč se 16ti.
Zavrne ga obraznik imenitni, In tebe z njim, kdor napčen si očitar, Rekoč: „Le čevlje sodi naj Kopitar!" —
(D Vrba! srečna draga vas domača, Kjer hiša mojega stoji očeta; Da b' uka žeja me iz tvoj'ga sveta Speljala ne bila, golj'liva kača!
Ne vedel bi, kako se v trup prebrača, Vse kar srce si sladkega obeta; Ne bila bi mi vera v sebe vzeta, Ne bil vihdrjev notranjih b' igrača!
Zvesto srce in delavno ročico Za doto, ki je nima miljondrka, Dobil z izvoljeno bi bil devico;
Mirn<5 mi plavala bi moja barka, Od ognja dom, od toče mi pšenico Bi bližnji sosed vdroval — svet' Marka.
Popotnik pride v Afrike puščavo, Steze mu zmanjka, noč na zemljo pade, Nobena luč se skoz oblik ne vkrade, Po mes'ci hrepeneč se vleže v travo.
Nebč odpre se, luna di svečavo; Tam vidi gnjezditi strupene gade, In tam brlčg, kjer ima tigra mlade, Vzdigiti vidi leva jezno glavo.
Tako mladenka gledati je gnilo
Naključje zdanjih dni, dokler na pčti Prihodnjosti je bilo zagrinjilo.
Zvedrila se je noč, zija nasproti Življenja gnjus, nadlog in stisk ne milo, Globoko brezno brez vse resne pčti.
Srast, ki vihar na tla ga zimski trešne, Ko toplo solnce pomladansko seje, Spet ozelenel sem ter tje bo veje, Na enkrat ne zgubi moči poprešne:
Al' vendar zanj več ni pomoči resne; Ko spet znebi se gozd snegd odeje, Mladik le malo, al' nič več ne šteje, Leži tam rop trohljivosti požrešne:
Tak siromak ti v bran, sovražna sreča! Stoji, ki ga iz visokosti jasne Na tla telebi tvoja moč grmeča;
Ak hitre ne, v svest' smrti je počžsne, Bolj dan na dan brli življenja sveča, Dokler ji reje zmanjka in ugasne.
IKomiir je bila sreče dar klofuta, Kdor je prišel, ko jaz, pri nji v zamero, Ak' bi imel Gigantov rok stotero, Ne spravi ukup darov potrebnih Pluta.
Kjer hodi, pot mu s trnjem je posuta. Kjer si poišče dom, nadlog jezero Nabere se okiV>g, in v eno mero S togotnimi valmi na stene buta.
Okrčg drevita skrb ga in potreba, Miru ne najde revež, ak' preiše Vse kraje, kar jih strop pokriva neba;
Še le v pokoj i tihem hladne hiše, Ki pelje vanjo temni pot pogreba, Počije, smrt mu čela pot obriše.
v
življenje ječa, čas v nji r&belj hudi, Skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, Trpljenje in obup mu hlapca zvesta, In kes čuvaj, ki se nikdar ne vtrudi.
Prijazna smrt! predolgo se ne mudi: Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, Ki pelje nas iz bolečine mesta, Tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;
Tje, kamor moč preganjavcev ne seže, Tje, kamor njih krivic ne bo za nami, Tje, kjer znebi se človek vsake teže,
Tje v posteljo postlano v črni j&mi, V kateri spi, kdor vanjo spat se vleže, Da glasni hrup nadl<5g ga ne predrami.
(Scz tebe več ne bo, sovražna sreča! Iz mojih ust prišla beseda zala; Navadil sem se, naj Bogu bo hvala, Trpljenja tvojega, življenja ječa!
Navadile so butare se pleča, In grenkega se usta so bokala, Podplat je koža čez in čez postala, Ne straši več je trnovka bodeča.
Otrpnili so udje mi in sklepi, In okamnelo je srce preživo, DuM so vkrčtili nadlog oklepi;
Strah zbežal je, z njim upanje golj'fivo; Naprej me sreča gladi ali tepi, Našla me tnalo boš neobčutljivo. —
Memento mori.
Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancev je zasula, že lopata! Odprta noč in dan so groba vrata; Al' dneva ne povč nobena prat'ka.
Nas smrti ne obvar'je koža gl&dka, Od nje nas ne odkup jo kupi zl&ta, Ne odpodi od nas življenja t&ta "Veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta, In od veselja do veselja leta, Da smrtna žčtev vsak dan bolj doz6ri.
Mor'biti, da kdor zdaj vesel prepeva, V mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva Molčč trobental bo: „memento mori!"
Matiju Čopu.
Izročam vam, prijatla dragi mani! Ki spi v prezgodnjem grobu, pesem milo; Ločitvi od njega mi je hladilo, Lek bila je ljubezni, stari rani.
Minljivost sladkih zvez na svet1 oznani: Kak kratko je veselih dni število, Da srečen je le ta, kdor z Bogomilo Up sreče on'stran groba v prsih hrani.
Pokopal misli visokoleteče,
Želj neizpolnjenih sem bolečine, Ko Črtomir, ves up na zemlji sreče.
Dan jasni, dan oblačni v noči mine, Srce veselo in bolnč, trpčče Vpokoj'le bodo groba globočine.
Krst pri Savici.




,i >ik«





Uvod.
Faljhun l, sin Kajtimarov, boj krvavi Že dolgo bije za krščansko vero, Z Avreljem Droh2 se več mu v bran ne stavi; Končano njijno je in marsiktero Življenje, kri po Kranji, Korotani Prelita, napolnila bi jezčro. Gnij6 po polji v bojih pokončani Trum srčni vojvodi in njih vojščaki; Sam Črtomir se z majhnim tropom brani, Bojuje se najmlajši med junaki Za vero staršev, lepo bog'njo Živo 3, Za Črte, za bogove nad oblaki. On z njimi, ki še trd jo vero krivo, Beži tje v Bohinj, v bistriško dolino,
V	trdnjavo, zidano na skalo sivo. Še dan denašnji vidiš razvalino,
Ki ajdovski se gradeč imenuje,
V	nji gledaš Črtomirovo lastnino. Devetkrat veča množ'ca jih obsuje,
In zveste straže krog in krog postavi, Odvzame up jim vse pomoči tuje;
Visoke odre tamkaj si napravi, Zidovje podkopuje, vrata seka; Ne polasti se njih, ki so v trdnjavi.
Šest mes'cev moči tla krvava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata — Kako strašna slepota je človeka!
Ko niso meč, sekira in lopata Jih mogle, lakota nepremagljiva Preiti odpreti grada trdna vrata.
Delj Črtomir jim reve ne zakriva, Besede te tovaršem reče zbranim: „Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva.
Le malo vam jedila, bratje! hranim; Branili smo se dolgo brez podpore, Kdor hoče se podati, mu ne branim;
Kdor hoče vas dočakat' temne zore, Neproste dni živet', nočem enake, Ne branim mu, al' jutra čakat' more.
S seboj pa vabim druge vas junake, Vas, kterih rama se vkloniti noče: Temna je noč in stresa grom oblake;
Sovražnik se podal bo v svojo koče, Le majhen prostor je tje do goščave; To noč nam jo doseči jo mogočo.
Naj več sveta otrokom sliši Slave, Tje bomo našli pot, kjer nje sinovi Si prosti voljo vero in postave.
Če pa naklonijo nam smrt bogovi, Monj strašna noč je v črne zemlje krilir Ko so pod svitlim solncem sužnji dnovi!"
Ne zapusti nobeden ga v ti sili, Molče orožje svoje vsak si vzame, Strašljivca v celem ni imel števili.
Al' komaj vrata so odprta, vname
Se strašen boj, ne boj, mesarsko klanje: Valjhun tam s cčlo jih močj<5 objame.
Tud' on se je zanesel na njih spanje, Prelesti mislil je ozidje grada, In ponevedoma planiti nanje.
Ko svojo moč najbolj vihar razklada, Okrog vrat straža na pomoč zavpije, In vstane šum, da mož za možem pada.
Ko se neurnik o povodnji vlije,
Ter s hriba strmega v doline plane, Z deročimi valovi vse ovije,
Kar se mu v bran postavlja, se ne vgane, In ne počije prej, de jez omaga; Tak vrže se Valjhun na nekristjane.
Ne jenja prej, dokler ni zadnja sraga Krvi prelita, dokler njih kdo sope, Ki jim je bila vera nad vse draga.
Ko zor zašije na mrličev trope, Leže, k' ob ajde žetvi al' pšenice Po njivah tam leže snopovja kope.
Leži kristjanov več od polovice; Med njimi, ki so padli za malike, Valjhun zastonj tam išče mlado lice
Njega, ki kriv moritve je velike. —
Krst.
Mož in oblakov vojsko je obojno Končala temna noč, kar svitla zdrja Zlati z rumen'mi žarki glavo trčjno Snežnikov kranjskih siv'ga poglavdrja. Bohinjsko jezero stoji pokčjno, Sledu ni več zdaj vnčnjega vihdrja; Al' somov vojska pod vodč ne mine In drugih roparjev v dnu globočine.
Al'jezero, ki na njegži pokraj'ni Stojiš, ni, Črtomir! podoba tvoja? — To noč je nehal vojske šum venanji, Potihnil ti vihar ni v prsih boja; Le hujše se je zbudil črv nekdanji, Ak prav uči me v revah skušnja moja, Bolj grize, bolj po novi krvi vpije, Požrešnisi obupa so Harpije.
Na tleh leže Slovenstva stebri stari,
V	domačih šegah vtrjene postave;
V	deželi parski Tesel * gospodari, Ječč pod težkim jarmom sini Slave,
Le tujcem sreče svit se v Kranji ž£ri, Oš&bno nos'jo ti po konci glave; Al', da te neha ta skeleti rana, Ne boš posnel Katona Utič&na!
Prebila pričujoče ure teže Ne bila poznih let bi glava siva;
V	mladosti vendar trdnejše so mreže, Ki v njih drži nas upa moč golj'fiva. Kar, Črtomir! te na življenje veže, Iz tvojih prejšnjih dni se mi odkriva, Ko te vodila ni le stara včra
Tje na osredek blčskega jezera.
Tje na otok, z val<5vi ves obdani,
V	denašnjih dnevih btfžjo pot Marije.
V	dnu zad stojd snežnikov velik&ni; Poljd, ki spred se sprosti, lepotije Ti kaže bleski grad na levi strani; Na desni griček se za gričem krije. Dežela kranjska nima leps'ga kraja, Ko je z okol'co ta, podoba raja.
Tam v časih Črtomira na^ otoki Podoba boginje je stala Žive, Ki so zročeni ji mladen'cev st6ki, Ki so ji, ve dekleta jubeznjive, Zročeni vaši smčhi, vaši joki, Orožja, ki so nam nepremagljive; Tam bog'nje vežo Staroslav in lepa Njegova hči odpira in zaklepa.
Hči Bogomila, lepa ko devica, Sloveča Hero bila je v Abidi; Nedolžnost vnema ji oči in lica, Lepote svoje sama le ne vidi; Priliznena mladen'čev govorica Je ne napihne, srca ji ne spridi. Spolnila komaj je šestnajsto lčto; Srce mladč 111 za noben'ga vneto.
Dari opravit bog'nji po navadi, Prinese Črtomira lehka lddja, Od tega, kar raste pri njega grddi, Od čede, žita in no vine sadja. Ko bliža z njimi se devici mladi, Zadene ga, ko se je najmenj nadja, Iz nje oči v srce ljubezni strela, Plamen je neugdsen v njem unela.
O blagor, blagor Črtomir! ti vneta Je deklica od tvojega pogleda! Kak od zamaknenja je vsa prevzeta; Kak gleda v tla, kak trese se beseda! Ko zdrja, kader jasen dan obeta, Zarumeni podoba njena bleda, In v tvoji roki roka nje ostane, Zadržana ji od moči neznane.
Naj pevec drug vam srečo popisuje, Ki cčlo leto je cwtla obema: Kak Črtomir osrčdek obiskuje; Kak oče omladi med njima dvema,
Ki ni, ko meni mu veselje tuje, Ki srečna ga ljubezen v prsih vnema; Pijanost njijno, ki tak hitro mine, Pregnana od ločitve bolečine.
Že, Črtomir! je treba se ločiti, Ne slišiš kak glasn6 trobenta poje! Pripodil s sabo je Valjhun srditi, Požigat božje veže, divje roje; Povsod vzdigujejo se vere ščiti, Ki si prejel od matere jo svoje, Te vere, ki ji deklica ta služi, Ki zdaj te z njo ljubezen čista druži.
Kak težka, bridka ura je slovesa! Stoje po licih jima kaplje vroče, Objeta sta, ko bila bi telesa En'ga, spustiti ustna ustne noče; Si 'z lev'ga oče desnega oččsa Jok briše, ki ga skriti ni mogoče, Ko vidi v tako žalost zatopljene, In da tolažbe njima 111 nobene.
Bi spomnil njima zmage večno slavo, Ko bi, da jo doseči moč' je, sodil; Al' preveliko trumo je čez Dravo Po Kokri doli v Kranj Valjlnin pripodil; Zdi možu se, da gre le v smrt krvavo, Ne da bi vero, brate osvobodil.— List pride, kak vasi in veže božje Gorč; — čas, Črtomir! je vzet' orožje.
Iu šel je bolj boj'vat brez upa zmage; Pokazal se je koreniue prave. Kjer suče meč, na čelu smrtne srage Leže sovražnikov trupla krvave Mrtvih, al' zdihajočih duše drage; Vendar ne meč, ne moč gradu trdnjave Bogov ne more rešit' slavnih staršev, Od smrti ne ohraniti tovarišev.
Premagan pri bohinjskem sam jezeri Stoji, naslčnjen na svoj meč krvavi; Z očmi valčv globoko brezno meri; Strašne mu misli rojijo po glavi; Življenje meni vzet' si v slepi veri: Al' nekaj mu predrzno roko vstavi — Bila je lepa, Bogomila! tvoja Podoba, ki 'zpeljala ga je 'z boja.
Enkrat vidčt' želi podobo milo, Pozdravit' prejšnjega veselja mesto: Al' srečno je prebila časov silo; Al' njeno srce mu'še bije zvčsto;. Al' morebit' pod hladno spi gomilo; Al' premagilec mu je vzel nevesto; Al' živa al' mrtvi je, zvedet' more, Ločiti prej se iz sveti ne more.
Znan ribič privesla od one strani, Opomni ga, kak sam sebe pozabi; Kakč povsod ga iščejo kristjani; Kak z vjčtimi Valjhun srditi ribi.
Prijazno delj mu tam ostati brani; Stopiti k sebi ga v čolnič povabi, Da ga pripelje v varnejše zavetje. Vda Črtomir se v to, kar ribič svet'je.
In brž veslata v konec ta jezera, Kjer v njega bistra pribobni Savica. Ker srečen veter njij' rok6 podpera, Oolnič leti, ko v zraku urna ptica. Se ribič po sovražnikih ozera, Čoln vstavi, kjer je g<5sta senc temnica. — Ker se mu zdi, da lakota ga grudi, Junaku, kar je v torbici, ponudi.
Želi dat' Črtomir mu povračilo, Al' v vojski bili d'narji so razdani. Da St&roslav, se spomni, z Bogomilo Mu v skrivnem kraji tovor zl&ta hrani; Njij' poiskati da mu naročilo, In d& mu prstan, samo njima znani, Da bi pri njiju storil mu resnico; — Prinesti zldta reče četrtnico.
Po Bogomili vprašat' mu ukaže: Al' gleda svitlo solnce, je še živa; Al' so obvar'vale jo mokre straže; Ali sovražnikom drugjč se skriva, In kod najvarniši se pot pokaže, Tje, kjer zdaj draga deklica prebiva? Pri slapu čakal jutri bo Savice Vesele ali žalostne novice.
Slap drugo jutro mu grmi v ušesa. Jundk premišlja, kak bolj spodaj leua Voda razgraja, kak bregčve stresa, Iu kak od nje se gore ziblje stena; Kak skale podkopuje in drevesa; Kak do nebes leti nje jeze pena! — Tak se zažene, se pozneje vstavi Mladenič, Črtomir pri sebi pravi.
Zbudi ga 'z misli teh mož govorica, Ki bližajo se z blagom obloženi. Spoznd koj ribiča poštena lica; Neznan mož pride po stezi zeleni; Talar in št<51a, znamenje poklica, Povesta mu, da služi Nazareni. Po meč bi desna bila se stegnila, V ti priči se prikaže Bogomila.
„0 sem, na srce moje, Bogomila! Skrbi je konec, žalosti, nesreče; Se trese od veselja vsaka žila, Kar gledam spet v obličje ti cveteče! Naj brije zdaj okrog viharjev sila; Naj se nebč z oblaki preobleče: Ni meni mar', kar se godi na sveti, Ak smejo srečne te rokč objeti."
Iz njega rčk izmakne se počasi, In blizu se na prvi kamen vsede, In v trdnem ali vendar milom gldsi Mladen'cu vnet'mu reče te besede:
„Ne združenja, ločitve zdaj so časi, Vsak sam naj šel bo skoz življenja zmede; Da b1 enkrat se sklenila poti naju, Zdaj tukaj vidiš me v samotnem kraju."
„Povedat' moram ti, da sem kristjana, Malik ov popustila vero krivo; Da je bežala ta, k' ob solnci slana; Da dal krstit' je oče gl&vo sivo. Soseska je, Marije službi vdana,
V	dnu jezera vtopila bog'njo Živo. Kako prišla k resnice sem pogledi, Moj Črtomir! v besedah kratkih z vedi."
„Večkrat v otoka sem samotnem kraji, Ko ladja te odnesla je od mene, Si mislila, al' bo ljubezen naji Prešla, ko val, ki veter ga zažene; Al' hrepenečih src želje najslaji Ugasil vse bo zemlje hlad zelene; Al' mesta 111 nikjer, 111' zvezde mile, Kjer bi ljubeče srca se sklenile."
„Te misli, ko odšel si v hude boje, Miru mi niso dale več siroti.
V	nevarnosti življenje vedet' tvoje, Zaprte vse do tebe videt' ptfti,
Ni ved'lo kam se djati srce moje. Tolažbe nisem našla v taki zmoti, Obupala som skoraj takrat reva; Kak sem želela v noči ti svit dneva!"
„En dan sem vprašat šla po vojske sreči, Ali še zdaj se ni sklenila z vami; Učil ljudi je mož bogoboječi, Duhovni mčž, ki zdaj ga vidiš z nami: Kako nas vstvaril vse je Bog največi; Kak greh prišel na svet je po Adami; Kak se je božji sin zato včlovečil, Da bi otel narode in osrečil."
Da pravi Bog se zove Bog ljubezni; Da ljubi vse ljudi, svoje otroke; Da zemlja, kjer vijč viharji jezni, Je skušnje kraj; da so naš dom visoke Nebesa; da trpljenje in bolezni Z veseljem vred so dar njegove roke; Da čudno k sebi vod' otroke ljube; Da ne želi nobenega pogube."
„Da vstvaril je ljudi vse za nebesa, Kjer glor'ja njega sije brez oblaka; Okč ni vidTo, slišala ušesa Veselja, ki izvoljenih tam čaka; Da sprčščenim bo vseh težav telesa Se srečnim izpolnila volja vsaka; Da bodo tamkaj božji sklepi mili Te, ki se tukaj ljubijo, sklenili."
„Ko šla domu sem, z družbo najino v glavi, Me mož, ki je ta uk učil, doide. Prijazno v svoji šegi me pozdravi; Pove, da prej je štet bil med Druide;
I>a preobernil se je k' veri pravi; Da v naše kraje oznanj'vat jo ide. Ker so vasi mu bile krog neznane, Z menoj iti želi, ker noč postane."
,,Doma očetu, meni razodeva, Kar prerok'vali nekdaj so preroki; Kak, kar grešila sta Adam in Eva, Na križi opertf krvi potoki; Popiše nama strah sodnjega dneva, Vsa čudesa, ki vere so poroki: Kar vedet' treba, razloži po vrsti, Ker sva mu vse verjela, miju krsti."
„A1' ena skrb me je morila vedno, Da ti med njimi si, ki Bog jih črti; Večkrat sem v sanjah vid'la glavo čedno, Bledo ležati na mrtvaškem prti; Zate sem trepetala uro slednjo, Da bi nebes ne zgrešil v bridki smrti. Mož božji mi bolno srce ozdravi, Ker, da premore vse molitev, pravi."
„Kolikokratov sem od tod v samoti Klečala, klicala pomoč Marije: „Zavreči v jezi ga, moj Bog! ne hoti, Ker v zmoti žali te, ne 'z hudobije; Ne daj v oblast sovražni ga togoti; Pred njo naj tvoja milost ga zakrije!"" In čudno te je tisto noč ohranil, Ko ni noben tovarš se smrti vbranil."
14
„Iz spanja svoj'ga, Črtomir, se zbudi! Slovč daj svoji strašni, dolgi zmoti; Po potih se noči temne ne trudi, Ne stavi v bran delj božji se dobroti, In njene milosti dni ne zamudi, Da skleneta se enkrat naj'ni pčti; Ljubezen brez ločitve da zazori Po smrti nama tam v nebeškem dvori."
Črtomir.
„Kak bom povrnil, Bogomila draga! Ljubezen, skrb, kar si trpela zame? V vesel j i skoraj mi srce omaga, Ki tvoja ga ljubezen v njem uname! Dokler krvi ne vteče zadnja sraga, In groba temna noč me ne objame, Ti sužno moje bo življenje celo; ■ Ti gospoduj čez vero, misli, delo."
„Kako bi mogel tebi kaj odreči, Storiti tega ne, kar boš želela! Al' zmisli ran, ki jih Valjhiina meči So storili, pušic njegovih strela! Kaj videli krvi smo v Kranji teči; Kristjanov svojih vsa prevdari dela, In mi povej, al' ni Črt najbolj jezni Njih Bog, ki zoveš ga Bogi ljubezni ?"
Duhovni.
„Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! Tako so peli angelov glasovi
V	višavah pri Mesijevem prihodi. Da smo očeta enega sinovi, Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi; Da ljubit' mor'mo se, prav' uk njegovi. Valjhun ravni po svoji slepi glavi,
Po božji volji ne, duhovni pravi."
Črtomir.
„Ljubozni vere in miru in sprave, Ne branim se je vere Bogomile! Vem, da malfke in njih službo glave Služabnikov njih so na svet rodile;
V	njih le spošfval očetov sem postžve; Al' zdaj ovrgle so jih vojsko sile.
Oe sklene me s teboj krst, Bogomila! Kdaj bo zak<5na zveza me sklenila?"
Bogomila.
„ Odločeni so roži kratki d nov i, Ki pride nanjo pomladanjska slana, Al' v cvetji jo zapadejo snegovi; Tak mladi deklici, ki zgodnja rana Sreč ji gloda, vsmrti mir njegovi, Le kratka pot je skoz življenje dana. Al' se za majhen čas je družit' vredno, Da bi ločitve spet se bala vedno?"
14*
„Da smrti bi rešil tebe nesrečne, In tamkaj mili Bog v nebeškem raji Z menoj te, dragi, sklenil čase večne, Pustila v nemar sem željč najslaji; Pustila v nčmar dni na svetu srečne, Sem odpovedala se zvezi naji; — Bila je vslišana molitev moja, Ne smem postati jaz nevesta tvoja."
Bogu sem večno čistost obljubila In Jezusu in materi Mani; Kar še uč&kala bom let števila, V bridkosti želj in v upa rajskem sii, Nobena me ne bo premogla sila, Da bila svojemu, sveta Mesii, Nebeškemu bi ženinu nezvesta. Nikdar ne morem tvoja bit' nevesta! —
Duhovni reče med besede take: ,,Zakona sreče ta vživat' ne more, Kdor dela mojim, tvojim je enake Predrznil v časa se sejat' razore! Druid sem z zmoto jaz slepil rojake; Ko bi dajal ne bil tvoj meč podpore, Kdaj vgasnila bi kriva bila vera; Žen bi ne bila vdova marsiktera!"
„Tvoj pot je v Oglej, da položil nate Koke bo patrijarh, če duh te žene; Ko si pogubijal jih, oteti brate, Duhovnega te storil bo, ko mene.
V deželah jutra čakajo bogate Te žetve, ne zamudi je nobene! Le hitro v Oglej, tje do patrijarha, Da posveti te v mašnika, duš var'ha."
Črtomir.
„Prav praviš, da ne smem jaz upat' sreče, Ki vedno je in bo sovražna meni: Dosegel oče zmage 111 sloveče, Končal življenje v vojski je zgubljeni; Odšla je mati komaj sponam ječe, Že davno jo pokriva grob zeleni. Osrečit' hoče me ljubezen sladka. Al' kak sladkost je bila njena kratka!"
„V deželi koj trobente glas zapoje, Od Bogomile drage mene loči; Junaško bili smo z Valjhiinom boje, Vesele zmage dan nam no napoči; Pomoril meč je vse tovar'še moje! Bčg je moj up, gozd je moj dom prič'joči. Nespametna bi z mano bila zveza, Ki me preganja vedno sreče jeza."
Bogomila.
Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, Da jo vgasi'ti more sreče jeza; Gorela v čistem, v večnem bo plamčni Zdaj in ko mi odpade trupla peza;
V	zakoni vendar brani sad mi njeni Vživiti z Bogom trdnejša zaveza. Odkrila se bo tebi on'stran groba Ljubezni moje čistost in zvestoba.
„Da bodo božji znani jim obeti, Pojdi jih oznanj'vat v slovenska mesta; Kar dni odločenih mi bo na sveti, Bogu in tebi bom ostala zvesta;
V	nebesih čakala bom pri očeti Čez majhen čas deviška te nevesta, Dokler žalujejo po teb1 oteta Krdela, prideš k meni v mesta sveta."
Izmed oblakov solnce zdaj zašije, In mavrica na bledo Bogomilo Lepote svoje Čisti svit izlije; Nebeški zčr obda obličje milo. Jok, ki v oči mu sili, komaj skrije; Da ni nebo nad njim so odklenilo; Da je na svetu, komaj si verjame: Tak Črtomira ta pogled prevzame.
Ko je minul, kar misli, da bo v sili Zlati mu treba, si od mož ga vzame; Dar rib'ču da, njim, ki so ga nosili. „Kar Staroslav zlati še hrani zime, Daj ga sirotam," reče Bogomili; Se bliža ji, presrčno jo objame, Molče poda desnico ji k slovesu, Solze stojijo v vsakem mu očesu.
„0 čakaj, prošnjo mi dopolni eno! Predn6 se loč'va," Bogomila pravi, „Da mi v skrbeh ne bo sreč vtopljeno; Da laže se bridkosti v bran postavi, Predn6 greš v Oglej čez gor6 zeleno, Se v pričo mene odpovej zmotnjavi; Dokler te posveti krst, se zamudi; Voda je blizu in duhovni tudi.
Molčč v to prošnjo Črtomir dovoli; Z duhovnim bliža sl&pu se Savice. Molitve svete mašnik on z njim moli, V imenu krsti svete ga Trojice. So na kolenih, kar jih je okoli; Svet' od veselja se obraz device, Ki bila je podpora vere krive In opravljala službo bog'nje Žive.
Kazlagajo, ko pride v Akvilejo, Mu sveta pisma, prdsta zmote vsake; Postane mdšnik, v prsih umrjejo Nekdanji upi; med svoje rojake Slovence gre in dalje čez njih mčjo; Do smrti tam preganja zmot oblake. Domu je Bogomila šla k očetu; Nič več se nista videla na svetu.
O i> o m h e.
1 Valjhun, v latinskih pisarjih ValhunQs in Valdungus imenovan, bil je korošk vojvoda in poseljen preganjalec nevernikov. Ze njegov oče Knjlimar (Chetimarus) si je veliko prizadel, da In krščansko vero razširil po Korotanu in Kranji; ali Slovenci so se trdo držali stare vere, in preganjali kristijano, posebno niisjo-narje. Poglej Valvazorja „Ehre des Ilerzogthums Krain" 7me bukve; 2go poglavje,
1 Avrelij, Droli, (Aurelius, Drohus) dva poglavarja nevernikom. Poglej Valvazorja na mestu rečenem.
8 Živa, boginja ljubezni, slovenska Venera, 4 Parski Tesel. Tesel (Tassilo), parsk vojvoda, s tremi trumami vojščakov nazaj je pripeljal in zopet jim vsilil Valjhuna, ki so ga bili Slovenci v prvih letih vojvodstva u dežele izpodili. Poglej Valvazorja na mestu rccencra.
■WWW
Dostavek
nenatisnenili, in tudi že kdaj kje natisncnik, toda do zdaj se ne zbranih pesmi.





T	^ /|
ifo /fiteo* I
j hot .riifl*fl«i)&j! •»( j |t,bi( ti ibui nt .rfio»ii/it*ma .im/nq rtin«ari\ iirv.jftta ob

Nuna.*
Nuna.
„¥esela pomlad se zbudila je spet, Moj ptiček, preljubi kanarček! Če mika v zeleni te gozdek letet1, Ne branim ti, okno ti hočem odpret', Poišči si gnejzdece, parček Zapusti Ignac'je samoto, In prostosti vživaj sladkoto."
Kanarček.
„Iz celice letel bi ptiček vesel Na srečnih otocih Kanarskih, Kjer rod se oččtov je mojih začel, Kjer vedna pomlad je, ni groma ne strel, Ne sliši šum sap se viharskih; Kjer slana, sneg, toča ne pada, Zalaz'vati nas ni navada.
* Natisncna v Čebelici 1848. 1.
Prmrzle so v gozdih mi vaših rose; Prehitro pomlad pri vas mine; Viharska poletja so, zime hude, In ptice kragulji, lisice more Leteče, lazeče zverine; Mladen'či pri vas za njih glave Nastavljajo skrivne nastave.
Jaz v ptičnici rojen sem, v cel'ci zrejen,
Samote, pokoja navajen;
Le tebe sem, deklica! ljubit' učen;
Od sreče togotne bil nisem tepen;
Od tvojeli sem rok le bil glajen:
Kak bi se navadil trpeti;
Kak živel bi zunaj na svčti!"
Nuna.
„Pač res je, kar poješ, pri meni tedaj
V ti celici nunski ostani!
Jaz stregla in pela ti bom, ko do zdaj,
Odpčvaj mi, ljubček, kr<5g mene skakljaj,
Dovoljnost mi zlato ohrani!
Le celico naj'no zapriva,
Prostčsti sveta ne želiva!
Zarjavela devica.*
V tridesetem d'vicica Reva še samičica, Prebridk<5 je stokala, Milo, milo j'jkala:
„Oj me, oj me, vbožica! Cvetla sem, ko rožica, Eu'mu bila milija, Ko dišeča lilija."
„Srce se mu vnelo je, Zvčsto mu gorelo je; Me prevzetnost zapelji, Nisem rekla ne al1 da."
„Ptič zijilast prileti, Na liman'ci obvisi; Fantič ga ne gre lovit, Misli boljši lov dobit'."
„Strebi se počasi ptič, Prazen grč domu fantič, Gre z objokanim' očmi, Vjčl da lep'ga ptička ni."
„ Čakala som boljšega, Čakala sem goršega, Dokler me pozibil je,
__Z drugo se obibil je."
* Do zdaj Še nenatisnena.
„Tekel čas je mladih dni, Pčme b'lo nikogar nI; Stara sem samičica, Zarjavela d'vičica."
Zdravijca. *
Prijatli! obrodile So trte vince nam sladko,
Ki nam oživlja žile, Sreč rasjasni in ok<5, Ki vtopi, Vse skrbi, V potrtih prsih up budi.
Komu najprej veselo Zdravijco, bratje, č'mo zapet'?
Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet. Brato vse, Kar nas je Sinčv sloveče matere!
V sovražnike 'z oblakov Rodu naj naš'ga trešči grom!
Prost, ko je bil očakov, Naprej naj bo Slovencev dom;
* Natisncna v Čebelici 1848. 1.
Naj zdrobe Njih roke Si spone, ki jih še teže!
Edinost, sreča, sprava K nam naj nazaj se vrnejo;
Otrčk kar ima Slava Vsi naj si v r5ke sežejo, Da oblast In z njo čast Ko prej, spet naša bode last!
Bog živi vas Slovenke, Prelepe, žlahtne rožice!
Ni take je mladenke, Ko naše je krvi dekle; Naj sinov Zarod nov Iz vas bo strah sovražnikov!
Mladenki, zdaj se pije Zdravijca vaša, vi naš up!
Ljubezni domačije Noben naj vam ne vsmrti strup, Ker zdaj vas Kakor nas Jo srčno branit' kliče čas!
Žive naj vsi narodi, Ki hrepene dočakat' dan,
Da, koder solnce hodi, Prepir iz sveta bo pregnan;
Ko rojak Prost bo vsak, Ne vrag, le sosed bo mejak!
Nazadnje se, prijatli, Kozarce zise vzdignimo,
Ki smo zato se zbrat'li, Ker dobro v srci mislimo; Dokaj dni Naj živi Vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Tri želje*
(Anastazija Zelenca.)
Ko želje bi veljale kaj, Tri želel bi reči: Deklič bel, črni pop, konjič Željč bi bile tri.
„Čemu, povej, bi bil deklič?" Par mene veseli; Ne da bi molil, zdihoval, Dveh temu treba 111.
„Čemii, povej, bi bil ti pop?" Zavolj lehkč vesti; Če večkrat sta po dva sami, Lehkč se kaj zgodi.
* Do zdaj se nenatisnena.
„Čemu, povej, bi bil konjič?" Da jahal bi vse dni Od deklice do popa tje, Od tam pred nje oči.
Licovski strelci. *
(!z nemškega.)
Kaj tamkaj iz gozda se v solnci blešči?
Sum bliže bije na všesa. Sem doli se v vrstah temnih drevi, Pojejo rogovi, trobenta buči, Da duša v prsih se stresa. Če vpraša črnih junakov kdo: Licovski strelci silni, predrzni so to!
Kdo v temni tej hosti je dirjajoč,
Kdo jaha po gori, po griči? rotuhneno pazijo cčlo noč, StrčVc uka, in puška za puško poč',
Francoski padajo b riči. In črnih strelcev če vpraša kdo: Licovski strelci silni, predrzni so to!
.Kjer grozdje zorčva, tam llajna šumi,
Trin6g obstoji za vodami, Otčtega misli se, — grom prileti,
* Natisnena v„]]lyrisches Blati" 1830.!. in v Koledarčku 1854.1.
15
lil planejo v vodo in plavajo ti Do njega s krepkim' rokami. Če vpraša črnih plavačev kdo: Licovski strelci silni, predrzni so to!
Kaj tamkaj v dolini razlega se boj,
Kaj mečev zvenčanje pomeni? Nevsmiljeni konjiki bijejo boj: Unčta je svčbode iskra, in koj Se vžiga v krvavem plameni. Če vpraša črnili konjikov kdo: Licovski strelci silni, predrzni so to!
Kdo zdiha tam, jemlje od solnca slovč,
Med trupli sovražnikov vmira ? Spreminja smrt lica, zapira okč, Junaško srce ne trepčče pred njo;
Iz smrti svobčda izvira! Če vpraša črnih mrličev kdo: Licovski strčlci silni, predrzni so to!
To nemških je strčlcev roj strašin,
liabljine terčč in tirane; Kdor ljubi nas, ta naj ne hodi žalVAn, Dežela svobodna je, počil je dan,
Otčle so smrtne jo rane; Zatč naj od vnuka do vnuka slovi: Licovski taki strelci so drzni bili!
Janezu N. Hradeckemu
na njegovega mestnega županstva petindvaj-setletnice dan.*
(27. rožnika 1845.)
Od srčno zaželenega poklica,
Ki tebi zročil varstvo je Ljubljane, Pretekla je stoletja četrtnica.
Za svojega rojaka srca vžgane Takrat je že navdajal up veseli, Da mestu našemu zlat čas nastane.
Najdrznejši presegel up si z deli, Ki bodo nam pred hitrih let togoto Emone letopisi jih oteli.
Pregnal 'z zastavnih bukev si tenioto, Da več pod ključem bogatin ne hrani, Zakladov z nezaupljivo strahoto;
Roke zdaj pridne, umni zdaj možgani Lehko. dobe pomoč, da se razprtfsti Med slednji st&n obilnost, kaj ji brani?
Da tem, ki jim ne zliva v plohi gosti
Bogastva sreča, kapljice bolj sktfpe	*
Do jezera zber6 se visokosti:
Pred mnogo si hranilnico Evropo Oskrbel nam jo ti s tovarši, ktera Odvr&ča revščino in nje nastope. —
Njim, ki greni potreba let večera,
Al1 prej je treščila jim v barko strela, Da z jadri plavati jim zdaj zavera,
* Natisnena v „NovScah" 1845. 1.
V pom<5č je tvoja roka prihitela : Z dobrotljivim si zborom ti načinil, Da jih podpira mestna srenja cčla;
Pa da bi revež samsko ne poginil, In brat pomagal bratu iz nesreče, Občinsko hišo vbogim si vlastninil. —
Kak tvoje srce vedno je goreče
Za čast in prid in blagoslov Ljubljane, Ljubljane, ljubice nebes in sreče!
O zri so na snežnikov velikane, Ki jih najmlajši žarek zore zlate Pozdravlja, kader na iztoku vstane;
Daleč okrčg poglej ravni bogate; Visokih žit na njih poglej valove, Njih reke breg, okrčg zeleno trate;
Poglej njih čvrste, bistrih glav sinove, Ki vnema v srcih se jim želja svčta, Obrnit' v čast domu vseh zgod osnove,
In zvestosrčna njih poglej dekleta, Lic rajski zor, oči poglej nebesa, In sramežljivost, ki je var'h njih cveta;
Obrni na Ljubljančane očesa,
Kak ljubijo poštenost in pravico: In v prsih ti veselje srce strčsa!
Al' grda delala pošast krivico Meščdnom jo in mesta je lepoti, Krijčč ga s plašča sivega temnico.
Beždti moraš, hoti al' ne lioti! Ti mislil si, ko dčla si se lčtil, S cesarko pomočjč dat' strah mokroti.
Brij&reja sterocega si vkrčtil;
Močvirje vekoletno je pregnano; Megl6 od nas slovd si vzet' zarotil! Z mostovi zalšaš novimi Ljubljano, Bogastva vire nove ji odpiraš. Srce ti je za vso deželo vžgano: Kmetijske družbe ud, nje zbor podpiraš, Podpiraš z njim domače ti „ Novice;" Hvaležnost vseh Slovencev si nabiraš, Ki tihote že bratov zabavljice, Da smo zares mi Kranjci pozabili Že Slave matere, nje govorice, Ki stala v bran je Atilovi sili; Ki preživela mnoge je narode; Ki jo naprej ohrani Bog naj mili! Zat<5 naj ti zahvala naša bode;
V del tvojih naj spomin ti bo ta čaša; Pij, domorodec, zdravje 'z te posode! Naj tvojih dni število se naraša; Naj tebi vse bridkosti Bog odvrno: To prošnja je vseh meščanov in naša. Podobo tvojo, ki se zdaj odgrne, Česti naj pozni vnuk, Nepozabljivi! Ko davno bomo rop mi zemlje črne, Ki kličemo iz srca: Bog te živi!
Sveti Senan *
Zatč, da b' od ženskih ne bil zapeljan, Podal na otok se je sveti Sendn; Valovi šumijo okrog in okrog, Otok ni dotaknen od ženskih bil nog.
Na morji se vzdigne prav velik vihdr, Vse kliče svetnike na pomoč morndr; Strašnč se valovi, vetrovi teptf, In strele letijo, grom stresa nobč.
Kje barko k otoku viMr pridrevi, 'Z nje deklica stčpi nebeških oči; Dve skal'ci vzdiguje strah prsi mokrč; Sendnus je zmoten, kam djat' se ne vč.
„Vihdr me pridrevil je semkaj do vas, Pod strčho vzemite me, oče, ta čas, Da se posušim, in prosite Bogi,, Da pošlje drug veter, da vreme nam dd."
„„Za vrčme, on reče, jaz hočem molit', Na tem pa otoku ne smeš se mudit', Menih sta in ženska nasprotne stvari ^— Le hitro od tod proč, ker že se mrači.""
Poklekne in prosi vremena Bogd, Poležejo koj so valovi morjd, In luna zašije, zvedri se neb<5, Proč dčklico mokro valovi nesč.
* Natisnena v Čebelici 1848. ).
Senanu se sanja potem vse noči, Od deklice nedrij, od njenih oči, Da v smrtno bolezen pogreznil jo mraz, In da jo spovedat' zamudil je čas.
In kader vihar spet na morji buči, Po barki ozira se s skrbnim' očmi; Ak žensko pridrčvil vihar bi tje v stran, Pod streho bi vzel jo, spovedal Sendn.
Tam čaka zastonj in zastonj se kesd; Nazaj med ljudi se Sendnus podi Od tod se menihi ženstvd ne boje, Za dušo in truplo njih radi skrbč.
Nebeška procesija.*
Osemnajststo in petero
Leto gre čez tridesčt, Kar prinesel sveto vero Jezus Kristus je na svet.
Bog sedi na svojem stoli, S cčlo je čestj<5 obdan, Angeli stoj6 okoli;
Bil je vseh svetnikov dan.
* Natisnena v Čebelici 1848. 1.
In pri sebi svoj'ga sina Ima in svet'ga duhi, Vseli nebčščanov družina Zbrala se je krog Boga,
Gledat tam proces'jo sveto,
Trumo duš izvoljenih, Iz sveti proprejšnje leto In iz vic poklicanih.
Krona jim na glavi seje, Par za parom se vrste, V rokah nos jo olj'cne veje, S pesmami Bogi čestč.
Na banderih jagnje božje, Roženkrance na vrateh, Prej na zemlji jim orožje Na hudiča in na greh.
Duš gre mimo, da miljoni
Dosti manjkalo jih ni — Na komolci v stolu sloni Bog, se žalostno drži.
Zdaj bandero se prikaže Krištofa ljubljanskega, Bog se vstavit' mu ukaže, Tako pravi, vpraša ga:
„ Kakor da za beračune Iu za kmetice sam6,
Za menihe in za nune Vstvaril bil bi jaz nebo!
Ti le in kaka pokveka Ne gredo v pekel se gret;
Ni gosposkega človeka V sveti raj že nekaj let.
Menj le žalost ta me bode, Ko pogledam tropič tvoj,
Ti sam nekaj še gospode Vodiš zmerom za seboj.
Veče mesta so krščanske, Dunaj, Trst, Pariz in Rim,
Menj gospode, ko 'z ljubljanske Srenje, 'z njih v neb6 dobim.
Druga mesta tud1 oltarje Imajo in mašnike;
Kaj Ljubljancev mojih var'je, Da jih menj pekel požrč?"
„Čast in hvala tebi bodi," Krištof mu odgovori,
„Menim, da v Ljubljani zlodi Ima menj zato moči,
Ker je revno nje gledišče,
V njem le smrad, tema in mraz,
Že trohljivo nje plesišče, Lakot tam, napuh, dolg čas.
Kdo rad puste je kopune, Drago kislico pije?
Kdo imč rad v lačne kljune Starih lačnih srak daje?
Nje strelišče je odročno, Tam je preberaški ples;
Tam šivarstvo premogočno, Plev z otrobi tam je zmes.
Torej rajši v božje hiše Je in bo Ljubljančan šel,
Ko v glediše, na plesiše Tlako delat za pekel."
Satanas skoz luknjo ključa Gledal in poslušal je,
Brž izmisli zvita buča Za Ljubljance liman'ce:
Zidat' vdihne jim kazino, Kaj je, kaže nam ime —
Žensko, moško tam mladino Z materami vred — kaze.
Da bi brezno bolj ukalo, V misel je Moževi dal, Da gospodo bolj to. malo Na strelišče si je zbral.
Reče zidat' koliseum —
Tam Ljubljančani vsi vprek Peli bodo mu: „Te deum!" Da se bo razlegal jek.
Koliseum pot k nebesom Bo zazidal krščeifcam, Um se bode tri s kolesom, Nova Sodoma bo tam.
Zidalo se bo glediše;
Ko se leto pomladi, Manjkalo ne bo nam hiše, Kjer se satanas cesti.
Čaka te velika sreča,
Ti Ljubljana spačena! Ti kasarna boš sloveča Satana peklenskega!
Prvi sedež boš hudiča;
Čez deset let več ne bo Krištof tvoj imel mrliča, Da bi dušo dal v neb6!
Pesem
od zidanja cerkve na šmarni gori.*
L
Deklica.
Zašla sem, in stezč ne vem, Naprej ne vem, nazaj ne smem; Puščavnik, sam Bog vas naprot' Poslal mi jo pokazat p<5t, Pokazat p6t na strmi grad, Na strmi grad, gradnik kjer mlad, Kjer mlad gradnik bolan leži, Da ga tak dolgo k meni ni, Ki 'zvolil izmed vseli deklet, Obljubil me je v zakon vzčt'.
Pušeavnik.
O lepa hččr, o lepa hčer! Počij pri meni en vočer, Lej, bliža se že temna noč, In pčšat' vidim tvojo moč.
Deklica.
O ne mudite me nikar! Noči in truda mi 111 mar', Počivat', spati ne dade, Skrbi mi ne dade grenke.
* Do zdaj še nenatisnena.
Pušcavnik.
O pojdi z mano na moj dom! Razlega po gorah se grom, Poglej oblakov čudni plčs, Kak6 viMr buči skoz les.
Deklica.
O ne mudite me nikar; Naj treska grom, buči vih&r! Vih&r oh hujši, bolj strašan Po srci rjove noč in dan.
Pušcavnik.
Poslušaj, deklica, svet moj, Ostani tukaj vsaj nocdj; Lej, predno prideva do vrat, Odšel čuvaj bo nama spat.
Deklica.
O ne mudite me nikar; Ce slišal me ne bo vrat&r, Ki mu odprla tolikrat, Poslal odprčt mi bo enkrat.
Pušcavnik.
Ostani hči, tvoj mlad' gradnik, On nI bolnik ampak lažnik; On slišal trkanja ne bo, Ker sladko spi z mladtf gosp<5.
Deklica.
Ubij te grom, devištva tat! Že sedem mes'cev hodim mat' Bog ti gradnik zanesi mlad'! Od tebe nosim greha sad.
Ko te besede 'zgovorf, Po tleh se zvrne, omedli, Zvije fantičok se od nje, Al' ona se več ne zavč.
II.
Na majhni trati sredi rož Grob zjutraj koplje svčti mož. Gre mimo mlad' gradnik na lov, Otročnico, grob gleda nov. Puščavuikovo kupit vest, Cekinov vzame polno pest: Kar imam s sabo, pravi, ud! In molči, da ne zvč gospd.
Puščavnik.
Nikar, nikar žlahtni gospod, Da greha vaš ne plača rod! Za svete maše dajte d'nar, Sirotam dajte bogat dar, Da duši, ki je v vicah zdaj, Pomagajo v nebeški raj,
In sineka, ki je na svet Prišel, rediva sedem let; Ko leta spolni ta, pa ž njim, Pa ž njim jaz pojdem v šole v Rim.
III.
Gorje, gorje, gradnik nezvest1! Kako te peče huda vest! Krivic maščalec, večni Bog, Poslal ti dosti je nadlog: Zaprto ženi je tel<5, Skrbi te starost brez otrok, Graščino tujcem dat' iz rok.
Ko je preteklo dvajset let, Pušcavnik pride 'z Rima spet, Iz Rima pride mašnik mlad, Ki bil je star'ga greha sad.
Doma leži gradnik bolan, Puščavnik reče mu en dan: Skrbi vas grad, blag<5, gospod! Ker z vami vaš ugasne rod. Marii grad svoj dajte v last, Zidajte cerkev njej na čast, Da v njej maš'val bo sin za vas, In romar hodil sem vsak čas.
Marli dal je grad svoj v last, Sezidal cerkev njej na Čast, V njej maše zanj mu sin je bral, In mater svojo 'z vlc jemal.
Kjer bil je strmi grad nekdaj, Gore je šmarne cerkev zdaj.
Šmarna gora.*
Vi, ki hodite na sveto Šmarno goro, blagor vam! Hvalit mater v nebo vzčto; Al' gorje odlašavcam, Ki tak svojo dušo črtjo, Da it' opuste pred smrtjo Roženkranec, litanije Molit, hvalo pet Marije.
V	noči, kader ure svoje Spolni vseh svetnikov dan, Dokler zjutraj ne zapoje
V	čast Marli zvon glasili,
Gor' na goro — strišno res je — Mrtvih hodijo proces'je, Roženkranec, litanije Molit, hvalo pet Marije,
* Natisnena v Čebelici 1848.1.
Vseh stanov so trume plašne, To se vidi 'z njih oblek, Vidijo se stole mašne, Svila in hodnik.— vse vprek. Kdo ste, romarji.vi čudni! Ki zdaj molite nevtrudni • Roženkranec, litanije, In pojete čast Marije?
Mi, v duhovskem oblačili, Seme smo sejali zmot, Slepci smo ljudem branili Sem na sveti božji pot; Pa iz vlc zatč zdaj hod'mo, Žalostne procesje vod mo, Roženkranec, litanije Molit, hvalo pčt Marije.
Romarjev za nami truma, Ki je nI mogoče štet', Kristijani so brez uma, Ki to h teli nam verjet';
V	vlcah delajo pokoro, Z nami hodijo na goro, Roženkranec, litanije Molit, hvalo pčt Marije.
Kdor odrastel gre iz svčta Kranjcev, da ni tukaj bil,
V	hiši večnega Očeta Prej ne bo se veselil,
IG
Dokler ne dočaka dneva, Da sem z nami pride reva, Roženkranec, litauije Molit, hvalo pet Marije.
Naj tedaj odpre ušesa, Kdor bo slišal pesem to, Preduo duša od telesa
V	smrti se ločila bo;
Sam naj al* s proces'jo farno Pride gor' na goro šmarno, Roženkranec, litauije Molit, hvalo pet Marije.
Tega, ki na goro hodi, Bo Marija v dr'vala, Da ne bo peklenski zlodi
V	smrtni uri zmotil ga; On pojde v nebesa srečno, Gori z angeljci bo večno Roženkranec, litanije Molil, hvalo pel Marije.
Parizina.*
(Odlomek prestave iz Bvrona.) 1.
Čas je, ko slavec 'z vej gostih V visokih žvrgoli glaseli;
* Od 9. oddelka dalje riatisnena v Koledarčku za 1852. 1.; drugo še nenatisneno. — Kaze, da je ta Prešimov« prestava delo
Čas je prisčg zaljubljenih, Ko je v besedah med in smeh, Uh6 zamakneno je v sap Prijetnih šum in v bližnji slap. Iz rož blešči se rose svit; Zvezd smeje se obraz odkrit; Vode višnčlše čez in čez, Rjavši listi so dreves. Temčte čiste poln je zrak; Svetloba mračna, svitli mrak, Večerno obžaruje stran, Ko bega luni sivi dan.
2.
Al' ne poslušat šum valčv, Prag Parizina zapusti domčv; Zavolj neba svetlobe krog Po mraku si ne moči nog; V Estčve senčnice zavetje Ne pripelji je rož kipčče cvetje. Posluša — al' ne pesmi slavčevih, Glasčv enako nadja se sladkih. Skoz gošče tmo stopinje zašume, Upade lice, bije ji srce. — In glas zašepta, kjer listje šumi, Vzdigujejo prsi se, vrne ji kri;
prve roke, torej Se nedovrseno, še ne odločeno za tisk. Mi bi ne bili natisnili Parizine, ko bi ne bila že po Koledarčku znana ; toda povsod take, kakorsna jo bila, iz spoštovanja do Preširna nismo mogli pustili, ampak tu in tam se je marsikaj popravilo, in vendar se zdaj ni vse, kakor bi moralo biti.
In zdaj — zdaj srčea ga ok<5, In na kolenih on leži pred nj6.
3.	.. ' r
Kaj mar' vse njima zunaj njij' ? Mar' časa, njega razdrtij? Vse nič nebeški strop razpčt, Nič njima ni pod solncem svet. Neskrbna sta, ko je mrlič, Kar je okrog, ne čislata; Če vse izginilo bi v nič, Vsak sope le za druzega. V nj'u zdihljajih je taka slast, Tak so globoki, da sreč Razdene njima njih oblast, Če kmalu se ne vpokojč. Al' krivda njima, strah je mar\ Dokler ni sladki proč vihAr ? Kdor se ljubezni v last je dal, Kdaj se je v taki uri bal ? Al'nje kratkote spomni se? I'a kaj — te ure so prešle! O da so prej te sanje preč, Ko zvemo, da ne bo jih več!
4.
Kak dolgo jemljejo slov6 oči, Fušč&je krive slasti kraj! Obet in up ok6 rosi, Ko da b' razšli se zadnjič zdaj.
Objemi dolgi, vzdihljaj mnog — Ne mor'jo ustne se ločiti, Neb6 v nje licih — revež vbog, Da več ne bo ga moč' sprositi; Pogled zvezd, daljnih, tihih prič Slabosti nje, lijč srcu bič. Objčmi dolgi, vzdihljaj mnog Ne da genlt' ji z mesta nog. Ali morda ni časa več —
V	strašni bridkosti gresta preč; Zdaj kes je včst buditi jel, Maščalko hitro krivih del.-
5.
V	samotno postijo Hugon gre, Želeč tam žene druzega;
S krivico v mislih ona vleže se Na stran srca zaupnega. Od sanj se ž&ri nje obraz. Ko da vročine bil bi čas, Nemirno spi. Uide ji ime, Ki 'z ust ne sme, dokler je dan. Al oži zdaj stisne na sreč, Ki bije zanj, ki šel je stran'.
V	objemu 011 se prebudi,
Ves srečen, ker mu v mislih 111, Da zanj le je ta zdihljaj sanj, Ki blagoslov sam kliče nanj. Vesel razjoka se nad nj<5, Ki v spanji ljubi ga tok<5.
6.
Presrčno spečo je objel, Skrbno besede 'z ust nje pil. Zakaj strmiš tak bled in bel, Ko sodnji glas bi slišal bil? Slišal ga je, — glas bolj strašan Grmel ne bo mu v grob ta dan, Ko obujen nič več zaspal, Pred božjim stolom bode stal; Slišal ga je, — ta glas je vmret' Obsodil mir mu za ta svet. Glas, ki ji v spanji je ušel, Krivico nje, sramoto njega je odkril. Ime čegavo čez blazine Šumi, ko v&l morji! v strmine Bregd vali se tje grmeč, S'romaka v skalo trešči vznak, Vstopi ga, da ne vstane več? — Zadel je dušo njemu grom cn&k. — Oegd ime je ? — Hugona! Zares ni mislil na njega, Ki kri njegova, sin je nje, Katero prej ljubilo je srce. Sad Hugon je preširnih lčt, Ko B'janka je zgubila cvet, Verjela, da ž njo pred olt&r Pojde, kar storil ni nikdar.
7.
Prijel je v nožnicah za meč, Snčl ni, nazaj ga je zagnal;
Da si živet' ni vredna več, Kak bi tak lepo stvar končal? Smijočo v spanji jo zaklal? Saj še je ne zbudi celč; Al' gleda, kader se zbudi Iz zameknenja, da ji kri Spet zmrznila, zaspala bč. — Brli tam lampa, djana v kot,
V	sop&ren, debel čela pot. Molče zdaj ona spi, al' revi So v njega mislih šteti dnevi.
8.
On zveda, išče drugi dan, In vsak povedat' je voljin, Kar slišat' rani mu sreč: Krivico njeno — Azovo gorje! In hišne, prej potuhljivke, Krivico zdaj, sramoto vso Na njč samč odvr&čajo, Odkrijejo na tanko vse, Kar mu resnico razjasni, Kar tu in tam se govori: Vse kar vedč, in kar uhč Mu zbada in srce bolnč.
Odl&šavec ni Azo. Zbr&n
V	hram dvorski je obojni spol, Ves v Esti prvi žlahtni stan. On vsede se na sodnji stol,
Svet'valci, straže so okrog, In grešnika mu blizu nog. Mlada obd — on brez ostr6g, Brez meča, spone na rokah. Kak lep! pa mora stati, ah! Pred očem sin tak6, Ko tam je moral Hugon st&t', In jezno sodbo poslušat' Očetovo ostr6! Obupa v licih 111 sledu, Če tudi ni iz ust glasu.
10.
In 011a bleda čaka pred Sodnikom sklepa zdaj za greh, Kjer govoreč prej nje pogled Sijal vesel je po vrsteh, Njej strčči hrepenečih mož; Kjer žen, deklet, cvetočih rož, Skrb je posnemala sladke Besede, hojo, šego noš, Vso ljubeznjivost nje; Kjer vzdignil prej v očeh nje jok Skrbnih bi tisoč bil ji rok, Snel 'z tisoč nožnic meče koj, Pripravljene vse zanjo v boj. Kak<5 se je spremenil čas! Ni več pokoršč'ne njih, nje vkaz Molči, nje brambe 111 jih skrb! Oči v tleh, čelo polno grb, Koke na križ, v obrazu led,
Na ustih zasram'vanja sled — Sedi gospij, žlalitnikov red. In on, izvoljenec nje zvest, Ki bi pušico vzel zdaj v pest; On, ki bi vmrl al' jo otel, Ak bil bi prost le migljaj cel; On, ki ga mačehe pogled Je vnel: v verigah z njo je vred. Ne vid' obupa, solz tol'kanj, Ki zase men j tekč ko zanj. Trepalnice, nad kter'mi žil Se višnjav madežek je vil Skoz belšo ko sriegi beli5st, Za ustne kakošna sladkost! Zdaj bile videt' so zares Le teža — senca ne — očes; Meglen, težak pogled nje blag', Oči so vir debelih srag.
11.
Solz bi se zanjo vlil mu tok, Al' vsak pogled je nanj ozrt; Če žge ga skrb, on zmaga jok, Stoji po konci, nepotrt, In kar sreč skrivij trpi, Pred množico ne ostrmi; Vendar ne sme pogledat' nje, Ne dni preteklih spomnit' se: Ljubezni krivde, zdanjih zvez, Sovraštva dobrih in očeta v jez\ Sodbe sveti, sodbč nebes,
In nje, oh nje! — Pogledat1 jih Ne sme nje lic, ko smrt bledih — Skipelo bi srce, in ves Prišel na dan obup in kes.
12.
„Še včeraj — Azo zdaj začne —
Sin, žena me slavila sta;
Te sanje davi so prešle.
Zvečer ne bo nobenega!
Sam bom, dokler svoj tek konč&m.
Naj bo! — Človeka ne pozn&m,
Ki bi, kar jaz, ne storil sam.
Med nami zvez raztrganih
Jaz nisem kriv. — Molčimo to!
Že čaka, Hugon! zdaj menih,
Potem plačilo te ostr<5.
Le proč! Poravnaj z Bogom ti!
Predn6 pripelje zvezde noč,
Glej, da ti grehe odpusti
Njegova milost, če je moč1.
Na zemlji tukaj kraja ni,
Kjer skupaj eno uro le
Bi mogla sopsti jaz in ti.
Bog te obvar1! Ne bom jaz je,
Ti vid'la boš glav<5 njega,
Tf, slaba stvar! — Ne morem več —
Pojdi brezsrčna žena preč;
Ne jaz, ti si vmorila ga!
Če ta pogled te ne vmori,
Ne bom končal jaz tvojih dni."
13.
Zdaj skrije Azo svoj obraz — Senca se žila debeli, Da vidi se, kak vrela kri *Z možganov sem ter tje hiti; Zato pripognen je en Čas. Da skril bi, kak mu gre okč, Trepetno dene nanj roko. Roke sin vzdigne vklčnene, Le kratek čas, poprosi, da Bi slušal oča ga. Molčč Dovoli se mu prošnja ti.
Ljubezni tiranija.*
Vi, kterim je ljubezni tiranija
Neznana bolj od skritih virov Nila Vi, kteri veste le, kaj posojila Nesč, kaj hiše, polje, kaj kupčija!
Glavč si marsikteri iz vas vbija, Al* pojem res brez upanja plačila, Gotov, da je ne bode omečila Labudska mojih prsi melodija.
Povčdite mi, slepi modrijani! Al' trud'jo za dobiček, za petico V Ameriki se črni Afrič&niV
* Do zdaj 5c nenatisncno.
Ddl v hujšo sužuost me je Bog s pušico, Kakor trpe med Turki jo kristjani; Kaj neki imam upati pravico!
Napis na grobu Matija Čopa*
Jezike vse Evropo je učene Govoril, ki v tem tihem grobu spi; Umetnosti je ljubil le, 'zgubljene Bile mu ure, ko njim služil ni; Mladen'cem v Reki, v Lvovu in v Ljubljani Nevtruden učenik je um vedril; Ko bili bi mu daljši časi ddni. Svoj n&rod s pismi bi razsvetlil bil. Per<5 zastavi komaj, stare Slave Buditi rod — odnese val ga Save!
Napis na Linhartovem grobu.*
Stezč je pustil nemškega Parnasa In pisal zgodbo kranjske star'ga časa; Komu Matiček, hči župana, X Ki mar' mu je slovenstva, nista znana? Slavili, dokler mrtvi se zbudijo, Domači bosta ga Talija, Klijo.
* Do zdaj so ncnatisnen.
Napis na grobu Franceta Julijana,
duhovnika na gori sv. Jošta, roj. 15. oktobra 1756. L, f 14, decembra 1836. 1., pokopanega v Šmartinu pri Kranji.*
Opasal vere bil orožje, Za božjo čast vojšč&k goreč, Presvitel svččnjak cerkve božje, Bil pridgar, spovednik sloveč; Da brez moči bi noč b'la huda, Čuval je romarjev pastir. Tam Bog mu daj v plačilo truda V nebesih vzivat' večni mir.
Uganki.**
Šestero črk je zvezanih tak<5, Da, če zapčred ena odleti, Vendar ostanek prazen glas no b<5, Ampi\k pomembo drugo le dobi: Beseda laška z vsemi je šestčmi, In taka tudi s črkami petčmi; Latinska s štirimi je, kranjska s tremi, In z dvema Črkama je spet Kranjica; Pri vseh narodih je domii samica.
* Pravijo, da je ta do zdaj se nenatisneni napis Preširnov. (?)
** Natisneni v Novicah 1849. 1. m y Janižičevi knjigi: „Cvct slovenske poezije" 1861. I.
2.
Kraj je beseda s črkami šestemi, V kateri hodi marsikdo s petčmi. Ki znan povsod je po napeti štuli, In da le svojo, to neumno, tuli; Kedar nadlego meni dela, z njim, Kar s štir'mi črkami povem, storim; Kar Šest njih ne stori nikdar z ljudmi, Lehk6 storč v sintaksi črke tri; Preganjam z dvema te; ak se še trudi Z uganko glava, samka se ti čudi.
(Obe uganki sta : k a z i n o.)
Božje in hudičeve hiše v Ljubljani.*
(Mera je grška.)
Bog v farnih cerkvah v Ljubljani se hvali peterih; Toliko tudi kasarn ima sleparski hudič: Svet1 Peter, Miklavš, Jakob nas vabijo k Bogu, Nas Janez Krstnik, vabi Marija v nebo. — Hiše: kazina, rodiit, koliseum, z njimi teater, Ima strolišče hudič, svoje si cip'ce lovit'.
* Nalisnciio v Novicah 1849. 1.
B O g.*
Kar je, beži; Al' beg ni Bog, Ki vodi vekomaj v nebč, Kar je, kar bilo in kar bi
Repicu.*
V Ljubljani je možic, Ki misli, da je ptič; Pa je le ptiča kosič — Kepič.
Slomšeku,
ko je bil na svitlo dal: ,,Devištvo.a **
Ker stara para z lome k „Devištva" preveč vzel, Je njega mlajši, Z1 o m š e k , Prodajat' ga začel.
* Še nenatisncn.
** Nalisneno v Slomšokovem živolopisu, ki ga je nemški ua svitlo dal gos[>. France Košar.
Nicemuren up.*
O Kranjci! ako čakate slovarja, Ne čakajte ga od abecedarja.
Čudni dehur.*
V Ljubljani je dehur, ki noč in dan žre knjige, Od sebe pa ne da najmanjše lige.
Novičarjem **
Tat, rokomavh govori jezik drugim neumčten, Mnoga po hlevu diši tvoja beseda, kraetdvs! Lepše bil<5 bi berilo Novic rokodelsko-kmetijskih, Ako rokovnaške in menj bi kmetavske bile.
* Natisneno v Čebelici.
** Šc nenalisneno.
Veči pogreški.
14. strani v
16. „ „ 17.
17.
34.
61. 66.
68. 78. 91. 97. 99.
106. 108. 115. 122. 133 165.
7.
12.
5. vrsti od zgoraj beri: nežno-boječe, nam.: nježno-boječe. „ „ nežne, nam. : nježne. zdolaj „ pesnikovi, nam.: pesnikove.
4. in 5. vrsti od zdolaj beri: Ljubezen čisla in neoskrunjena je gotovo mogočen, tudi blag čut, nam.: Ljubezen je gotovo mogočen, čist, neoskrunjen tudi blag čut. 3. vrsti od zgoraj beri: potrebuje, nam.: potrebuje.
p rs', nam.: prs. So zvezde sestrice, nam.: Sestrice so zvezde, d'na rje, nam.: dnarjo. Učenec, nam : Učenk, dom', nam.: dam', p le sat, nam.: plesal', zakriče, nam.: raz-kričo.
zajtra, nam.: zajlru. mar', nam.: mar. vzel', nam.: vzet. j a d r o m i, nam.: jadram i. k njim, nam.: k' njim. Kranja, nam.: Krajna. 17
7. 6.
12. 13. 5. 3. 1.
12.
5.
6. 2. 8! 6.
zdolaj zgoraj
zdolaj
zgoraj
zdolaj zgoraj
Na 177. strani v 1. vrsti od zdolaj beri: Obilno dano mi je—,
nam. : Obilno mi dano
ic ~• .
po leti, nam.: poleti. A k, nam.: Ak'. Ne bod'mo, nam.: Me bod'mo.
Da tebe smrti reši', bi —, nam.: Da smrti bi rešil tebe. gnjezdecc, nam.: gnoj-zdece.
178.	„ „ 4. „	„ zgoraj	a
184.	„ „ 6. „	if »	n
185.	» » I* ii	„ i,	n
212.	ii ii ii	H ii	n
219.	11 11 5. M	D ii	n
Kazalo.
Stran
Preširnovo življenje....................5
Preširnove poezije..............13
Pesmi.
Strunam.................51
Dekletom ................52
Pod oknom................53
Prošnja.................55
Kam?..................57
Ukazi..................57
Za slovo.................59
Sila spomina...............GO
Izgubljena vera...............61
Mornar.................62
Soldaška.................64
V	spomin Valentina Vodnika..........66
V	spomin Andreja Smoleta...........67
Od železne ceste..............69
Zapuščena................72
Nezakonska mati..............73
Pevcu..................74
Balade in romance.
Hčerin svčt ................77
Učenec.................78
Dohtar..................80
Turjaška Kosamunda .... ........81
Stran
Judovsko dekle...............85
Zdravilo ljubezni..............87
Lenora.................90
Povodnji mož...............100
Prekop.................103
Neiztrohneno srce..............105
Ribič..................106
Ženska zvestoba..............108
Orglar ..../.. v. ........117
Različne poezije.
Zvezdogledom ...............121
V spomin Matija (>opa............122
Nova pisarija...............123
Prva ljubezen...............130
Slovd od mladosti..............132
Glosa..................133
Zabavljlvi napisi..............135
Gazele.
Pesem moja je posoda tvojega imena.......143
Oči sem večkrat vprašal, ali smem..... . .	144
Žalostna komu neznana je resnica, da jo ljubim ....	145
Draga! veni, kako pri tebi me opravljajo ženice ....	I4(i
Med otroki si igrala, draga! lani ■— čas biti.....147
Al' bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve . . .	148
Kdor jib bere, vsak drugače pesmi moje sodi ....	149
Sonetje.
Očetov naših imenitna dela ...........153
Vrh solnca sije solne nam cela čeda .......154
Tak, kakor hrepeni oko čolnarja.........155
Dve sestri videle so zmoti vdane . .......156
Kupido! ti in tvoja lepa starka.........157
Je od ves^l'ga časa teklo leto..........158
Sonetni venec.
Stran
Poet tvoj iw3v Slovencem venec vije........159
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale........160
Iz srca svoje so kali pognale.....' . . . .	161
Mokrocveloče roFce poezije..........	162
Iz krajev niso, ki v njih solnce sije . . . .....163
Cel čas so blagih sapic pogrešale........164
Obdajale so vtrjene jih skale..........165
Viharjev jeznih mrzle domačije .........166
lzdihljaji, solze so jih rodile..........167
Jim moč so dale rasti nevesclo.........168
Ur temnih so zatirale jih sile..........169
Lej! torej je bledo njih cvetje velo........170
Jim i/. oči ti pošlji žarke mile...........	171
ln gnale bodo nov cvet bolj veselo........172
Magistrate. Poet tvoj nov Slovencem venec vije . , .	173
Ni znal molitve žlahtnič trde glave........174
Sanjalo se mi je, da v svetem raji........175
Velika, Togenburg! bila je inera ....	.	176
Bil<5 je, Mojzes! tebi naročeno..........177
Na jasnem nebu mila luna sveti.........178
Marskteri romar gre v Him, v Kompostelje .....	179
Zgodi se v časih, da Mahomedani...... . .	180
Oči pri nji v deklet so bile sredi.........181
Redar previdi učenost zdravnika ........182
Odprlo bo nebo po sodnjem dnevi........183
Al' prav se piše kalim ali knlha.........184
Ne bod'mo šalobarde! Moskvičanov........185
Apel podobo na ogled postavi..........186
O Vrba ! srečna draga vas domača........187
Popdtnik pride v Afrike puščavo.........188
Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne.......189
Komur je bila sreče dar klofuta.........190
Življenje ječa, čas v nji rabclj hudi........191
Čez tebe več ne bo, sovražna sreča........192
Memento mori...............193
Matiju Čopu................194
— 262 -Krst pri Savici.
Stran
Uvod.................197
Krst..................200
Opombe.................216
Dostavek
nenatlsnenih, in tudi že kdaj kje natianenih, toda do	zdaj še ne zbranih pesmi.
Stran
Nuna..................219
Zarjavela devica..............221
Zdravijca.................222
Tri želje (Anastazija Zelenca)..........224
Licovski strelci...............225
Janezu Hradcckemu.............227
Sveti Senan................230
Nebeška procesija..... ........231
Pesem od zidanja cerkve na šmarni gori......236
Šmarna gora...............240
Parizina.................242
Ljubezni tiranija..............251
Napis na grobu Matija (lopa..........252
Napis na Linhartovem grobu .	252
Napis na grobu Franceta Julijana.........2o3
Uganki.................253
Božje in hudičeve hiše v Ljubljani........254
Bog..................255
Repiču.................255
Slomšeku.................255
Ničemuren up...............2i>6
Čudni dehur ...............256
Novičarjem................256
Natisnil I. pi. Kleinmayr in F. Bamberg v Ljubljani.