Razstava v Jelovškovi galeriji
Bržčas je še kdo - tako kot sem jaz - šele z vabilom zvedel, da je razstava likovnikov občine Ljubljana -Moste v organizaciji občinskega sveta ZKPOS že peta taka likovna prireditev v naši obeini. Premalo, da ne re-čem nič, samo spoznanje z razstavno dejavnostjo nekaj let nazaj te nekdaj ,,predmestne"občine, kije v nekdanji Jelovškovi kapeti pri gradu na Kodeljevem našla zelo primeren in intimno zanesljiv prostor za take komorno izbrane prireditve. Tudi združitev Ukovne razstave z glas-benim programom, ki postaja v zadnjem času vse bolj pogosto sožitje in skupna manifestacija dveh umetnostnih zvrsti, je ustvarila v baročnem prostoru zelo prijetno ozračje, kakršnega kdaj pogrešamo celo v večjih razstav-nih prostorih. Z odlično izvedenim pmgramom na kla-virju in na blok flavti sta si prislužili izvajalki Šorlijeva in Hallerjeva spontan aplavz, še bolj pa so navdušik občin-stvo arije iz oper, kijih je zapel našbasist Ladko Korošec. Vse to je bila lepa uvodna spremljava slikant, risbam in phstikam, ki so jih tokrat pokazali moščanski likovni umetniki.
Razstava daje vtis skrbno izbrane, čeravno dokaj hete-rogene umetniške združbe. Medtem ko Stane Kumar išče čedalje bolj sproščeno, barvno nasičeno podobo sveta, ki jo v risbi oklepa v dosti bolj toge in nepopustljive obrise, nadaljuje Mire Cetin svoje polabstraktne vizije neke nove, rekli bi lahko vesoljske resničnosti. Ženske figurice Za-hariaša kažejo tega kiparja varjenih plastik v novi luči občutljive modelacije. Najbelj različno premočrten je Herman. Njegova ženska figura kaže znake študijskih pri-zadevanj; bolj neposredno doživet je v mraku zgubljen starec. Krajine Horvata izdajajo slikarjevo težnjo za po-enostavitvijo naravnih oblik v močneje izrazne, z velikimi površinami in bogatimi pikturalnimi strukiurami govo-rečih likov. Od treh Centovih slik je gotovo najenotnejše Noro plesišče, preseneti pa zlasti čisto barvno in malone kot abstraktna kompozicija učinkujoče ozadje Modrega para. Tudi pisane lutke, kijih razstavlja Hočevar, so dobri primeri, kako zahteva tudi ta umetniška zvrst veliko znanja in likovne občutljivosti, če hočemo, da zaživi na odru kot avtohtona umetnina.
Pet zapovrstnih prireditev prav gotovo potrjuje, da se je ideja prikazovanja vaakoletnih likovnih dosežkov moščanskih umetnikov že utrdila in prebrodik začetne težave. Bilo bi v resnici obžabvanja vredno, če si ne bipo doseženem kvalitetnem nivoju zastavila še višje cilje. In še nekaj: naj bi zares in nadvse primerno novo razstavišče v JelovSkovi kapeli postalo po potrebnih restavracijah bolj obiskana in češče uporabljena dvoranica mnogih po-membnih umetniških manifestacij.
MARJAN TRŠAR