Slovenski jezik in literatura v slovaških učbenikih
Virazoslav Hečko: SLOVENSKO BERILO. UNIVERZITA KOMENSKŽHO V BRATISLAVE, Bratislava 1972, 73 str. Vifazoslav Hečko: ZÄKLADY SLOVINSKEJ GRAMAT1KY. UNIVERZITA KOMENSKE-HO V BRATISLAVE, Bratislava 1978, 123 str.
Leta 1972 preminuli bratislavski slovenist Vifazoslav Hečfco se je v kulturnih stikih med Slovenci in Slovaki zapisal predvsem kot prevajalec slovenske književnosti. V svojem plodnem obdobju (1957—1969) je presadil v slovaški jezik precejšnje število naših proznih, dramskih in pesemskih besedil (tudi Franceta Prešerna), ki jih dovolj podrobno beleži revija Le livre slovene
1971. Prevajalsko delo Vifazoslava Hečka (kakor tudi drugih prevajalcev) bo potrebno v prihodnje temeljiteje osvetliti v širših interdisciplinarnih izhodiščih, kot jih pojmuje v današnjem času že definirana teorija umetniškega prevoda. V pričujočem prispevku želimo predstaviti le Hečkove učbenike, in sicer v letu 1972 izšlo Slovensko berilo ter skripta »Osnove slovenske gramatike", ki jih je lani, šest let po avtorjevi smrti, izdala bratislavska univerza. Vitazoslav Hečko je namreč vodil skoraj deset let kot honorarni predavatelj lektorat slovenskega jezika na filozofski fakulteti v Bratislavi.
Oba učbenika sta namenjena slušateljem slavistike in imata vzgojno izobraževalne cilje: na eni strani naj bi študij slovenskega jezika dopolnil problematiko primerjalnega slovanskega jezikoslovja in vodil seveda h globljemu poznavanju materinskega jezika, na drugi strani pa znanje slovenskega jezika omogoča stik s kulturno dediščino Slovencev ter z literarno in kulturno sedanjostjo republike Slovenije. Visokošolska skripta z naslovom »Slovensko berilo« vsebujejo 41 besedil z ustreznimi slovarčki, v katerih prevedene besede sledijo zaporedju teksta, na koncu knjige pa je že omenjeno besedišče razvrščeno po abecednem redu, kar je vsekakor v prid uporabnosti slovenske čitanke. H kriterijem, ki so odločali o izboru, gre šteti predvsem sporočilnost teksta: ob prevajanju naj bi študenti zvedeli kaj o naši deželi (iz knjige Slovenija in njeni kraji), o Ljubljani (iz učbenika Franca Jakopina), o slovenskem knjižnem jeziku (iz knjige Janka Jurančiča Južnoslovanski jeziki), o znamenitem Slovencu Franu Miklošiču (iz Zgodovine slovenske književnosti Stanka Janeža) itn. Poleg teh poljudnoznanstvenih proznih odlomkov je avtor uvrstil v berilo nekatera besedila slovenskega leposlovja, med katerimi prevladujejo klasiki 19. stoletja (Prešeren, Levstik, Jenko, Gregročič). Povsem razumljiva je uvrstitev tistih leposlovnih tekstov, kjer so slovenski pesniki zapeli o Slovakih in njihovi narodnostni problematiki, npr.: Prešernov epigram Ba-hači četvero bolj množnih Slav^ rodov, Aškerčeva pesem Brat Slovak in subjektivno uglašena Slovaška Josipa Murna — Alesandrova. Ne moremo mimo vtisa, da želi učbenik prikazati humoristično ubrane teme slovenskega ljudskega izročila (Micka Kovačeva) in umetne književnosti (teksti Frana Milčinskega in 2arka Petana), ki nekako budijo bralčevo zanimanje za našo
189
besedno umetnost. Ce pravilno sklepamo, je iz pravkar omenjenega hotenja avtor zavestno prezrl vrhunska imena slovenske literature — Ivana Cankarja, Srečka Kosovela idr. Poleg takšnega ali drugačnega avtorjevega osebnega odnosa do nekaterih slovenskih književnikov (Anton Ingolič, Katja Spur) so o izboru tekstov odločala verjetno tudi didaktična merila: v učbeniku je najti kratka, parataktično nizana in ritmizirana pesemska besedila, katerih pomenski ustroj je nazoren, pesniški izraz pa enoznačen, s tanjšo plastjo metaforike. Tudi za odlomke v prozi je značilna presenetljiva kratkost, ki želi učbeniku dati vtis lahkotnosti in prikupnosti, za začetnike nikakor ne nezanemarljivi sestavini. Tekste v tovrstnih priročnikih bi kazalo opremiti s posebnim komentarjem, kjer bi bili u-strezno pojasnjeni podatki v zvezi s tekstom, slovenske realije, frazeološke zveze in vsekakor glasovna, pravopisna in stilna podoba besedišča. Avtor je v slovarčkih pod teksti (ki jih je neuzualno naslovil Besedice] nekaj informacij že podal, v celoti pa je pozabil na stilno označevanje. Kakorkoli že zaznamovanim besedam ni poiskal neutralnih slovenskih dvojnic (izredno redko je pripisal kvalifikator dialekt., npr. na strani 68), temveč je besede prevajal kar s stilno nezaznamovanimi slovaškimi ustrezniki — npr.: gorenji, -a, -e — horny, broj, -a — počet, čislo, pametovati rozpamätat' sa. Besed tudi ni postavil v obliko, ki jo predpisuje sodobna pravopisna norma slovenskega knjižnega jezika (prim. glagole iz Prešernovega Pevca — vbežati, oduzeti — v slovarčku na strani 11 in v abecednem slovarju!). Ker so teksti akcentuirani, bi bilo naravnost idealno, če bi se učbenik popolnoma izognil napakam. Pogosto je nepravilne akcente zakrivil kar tiskarski škrat (na strani 6 si v neposredni bližini sledita dve naglasni obliki besede čelo, čelo in pravilno naglašena čelo). Včasih se tiskarski škrat pojavi prav na zelo neustreznih mestih, npr. odvečni in v drugem verzu Prešernovega mota ali pa v slovarčku pod tekstom O brižinskih spomenikih, kjer najdemo prevod slovenščina, -e — slovenčina in ne slovinčina). V zvezi z akcentuacijo bi omenili avtorjevo nedoslednost v označevanju kvantitetnih premen naglašenega samoglasnika, npr. kruh, kruha. Pri kategoriji pridevnikov in deležnikov pa je ta pojav povsem spregledan — enako tudi premični naglasni tip. (Prim. neustrezno naglašene besede na strani 24 in 25 — kruh, -a, omožen, -a, -o, gol, -a, -o, debel, -a, -o.)
Pri naštevanju pomanjkljivosti se seveda postavlja vprašanje avtorjeve strokovne usmerjenosti, ki jo kliče v ospredje današnji zahtevani čas. Vprašanje se posebej izostri ob Hečkovem učbeniku »Osnove slovenske gramatike«. Pri tem se zavedamo za avtorja neljubih okoliščin, da se njegovo delo ocenjuje nekaj let po njegovi smrti in da bi se Hečkova slovnica z letnico 1978 (ob hitrem zastarevanju priroč-niške literature!) nikakor ne smela sprejemati kot adekvatna informacija o sedanjem stanju v slovenskem jezikoslovju. (Zanemarimo možnost, da bi avtor za objavo u-tegnil tekst tudi predelati.) Ce k temu dodamo specifične slovenske razmere, ko prav zadnja leta skušamo ujeti zamujeno (izhajanje slovarja slovenskega knjižnega jezika in etimološkega slovarja, izid slovenske slovnice in učbenika za tujce), so naši kritični pomisleki upravičeni.
V Hečkovi slovnici se gramatični ustroj slovenskega jezika sooča z zelo blizkim slovaškim jezikom in slovaškimi narečji. Kontrastivna metoda se na nekaterih mestih podaljša v širše primerjalno, ko avtor pri razlagi posameznih pojavov slovenske slovnice zgolj ilustrativno navaja češčino (končnica -em v instr. sg. mase), srbohrvaščino (končnica -ä v gen. pl.), poljščino (zložena oblika futura), francoščino (fonološka opozicija e — e) in nemščino (pri nedoločni obliki pridevnika). U uvodu je slovenščina osvetljena s historično-primer-jalnega vidika; navajanje glasovnih sprememb in morfoloških potez naj bi slavistično usmerjenega slovakista napotilo v hitro prepoznavanje gramatičnih oblik sodobne slovenščine. Historični vidik je prisoten tudi v poglavjih, kjer se opisuje oblikoslovje sodobnega slovenskega jezika. Tu nam je napisati prvi očitek: v Hečkovi gramatiki nista ustrezno razmejeni sinhro-nija in diahronija slovenskega jezika oziroma ne dovolj prisoten vidik, ki ga praška lingvistika imenuje dinamika (razvoj-nost, gibanje) jezikovnega sistema. Na redkih mestih je avtor gramatične dublete o-značil kot zastarele (Prim. futur pomožnega glagola bodem na str. 88!). V paradigmi slovničnih oblik na str. 8 jedti — jesti — jedo »jest« se brez kakršnihkoli označitev navaja tudi 'gredti — gresti — gredo »ist«. Avtor na vsak način pozna supletivno trojico oblik grrem — iti — šeJ (Glej stran 86!), vendar nedoločnik gresti, ki ga je diahronija slovenskega   jezika   izvrgla,   ne
190
vrednoti kot narečno obliko.' K pomanjkljivostim te vrste bi šteli primere z vseh ravnin jezikovnega ustroja (po vodo, km-sdn, 6ča, volčje, čigaver, globočji, mečji, gläje itn.). Metoda konfrontacije naj bi načeloma izhajala iz strukturne samobitnosti obeh jezikov, kakršenkoli odklon od tega kaže na nepoznavanje zakonitosti in uzusa enega ali drugega jezika. (Prim. na strani 91 v slovenščino prevedeno obliko slovaškega predpreteklika »bol som byvah v »sem bil bil« — v obliko, ki je v slovenskem jeziku sploh ni.)
Druga značilonst Hečkove gramatike, ki jo gre kritično ocenjevati, ima globlje vzroke. ' Anahionislična odmevnost njegove slovnice bi bila nekoliko manjša, če bi izšla brž po nastanku oziroma bi tega prizvoka ne bilo, če bi si avtor zadal višje strokovne in teoretične ambicije, ki bi prerasle znanstveno neobdelanost slovenskega knjižnega jezika. V. Hečko izhaja iz teoretičnih osnov slovaške gramatike (E. Pauliny, J. Ružička, J. Stole) in v tej luči spremlja tudi nekatere nejasnosti v opredelitvah gramatičnih pojavov našega jezika. Sklicuje se na slovensko slovnico treh avtorjev (Bajec, Kolarič, Rupel) in na avtorje J. Jurančiča, J. Skrbinška ter (v obrobnih primerih) na J. Toporišiča. Pri interpretaciji slovničnih oblik slovenskega jezika mu je glavni vir slovenska slovnica treh avtorjev (navajanje želelnega naklona, srednjega načina, pomanjkljiv fonološki opis fonema v in njegovih alolonov, zastarela gramatična terminologija) in je pri tem prezrl učbenike J. Toporišiča, ki so izhajali v šestedesetih letih in so na naštete pojave gledali drugače. Jedro Hečkovega polemično kritičnega odnosa velja vsekakor besednovrstnim vprašanjem. Pri podajanju besednih vrst slovenskega jezika je Hečko le deloma sledil razporeditvi v slovaški gramatiki (npr. interpretacija zaimkov, nedoločnih števnikov), saj pod naslovom Prislov ponovno omenja količinske in miselne prislove (= členke), kot jih razlaga slovenska slovnica treh avtorjev. Posebej se V. Hečko ustavlja ob dvojici slovenskih zaimkov kdo, kaj, kak(šen) — ne-kdö, nekaj nekakšen in skuša pojasniti razlike med njimi na skladenjsko poudarni ravnini, Zaimenski besedni vrsti so jezikoslovne raziskave šele v tem desetletju posvetile posebno pozornost.^ V Toporiši-čevi razpredelnici pridevniških zaimkov so omenjene dvojice zaimkov v razredih po-Ijubnostnih (kak(šen), kateri, čigav, koliko) in nedoločnih (nekakšen, nekateri, neki, nekoga, nekoliko) zaimkov. Razlike med
navedenima skupinama slovenskih zaimkov so v različnih aspektih denotacij^, t. j. v vrsti poimenovalnega odnosa do pred-metnosti (njej nasprotna relacija je desig-nacija). Prav tako bo kot denotatorje treba raziskati skupino slovenskih pridevnikov z določno in nedoločno obliko, kajti problem nedoločnih (kratkih) oblik pridevniških besed s končnico -0 in določnih (dolgih) s končnico -i v moškem spolu ednine se kaže tudi v Hečkovi kontrastivni gramatiki (str. 55) in ga je kot nejasnega v slovenskem jeziku nakazal na lanskem seminarju slovenskega jezika, literature in kulture J. Toporišič.*
V naši oceni ni mogoče obravnavati vseh spornih mest v Hečkovem učbeniku (v akcentološkem pogledu je zamolčano to-nemsko naglaševanje, v poglavjih o besedotvornih morfemih je neumestno navajanje sestavljenih predpon pri glagolih — preob-, prena-, poraz--, površna je pomenska klasifikacija veznikov itn.). Učbenik ne zajema sintaktične ravnine slovenskega jezika, prikazan pa je v prevedenih slovničnih primerih vsaj v malem pomenski plan slovenščine (glej nekaj napačnih prevodov na str. 75 —¦ precej »mnoho«, dokaj »mnoho«, prav »velmi«, kär »velmi«).
Ce odštejemo vse očitane slabosti, ima gramatika vendarle objektivno vrednost: bogata paradigmatika slovničnih oblik slovenskega jezika bo Slovakom, ki jih zanima naš jezik, vseeno dobrodošla. Skupaj z učbenikom Slovensko berilo bo kakorkoli vznemirila zanimanje za slovenski jezik in literaturo. Nemara bosta oba učbenika vzpodbudila tudi Slovence, da bolj odprejo vrata slovaški kulturi.
Al b i n C a  Lipovec Filozofska fakulteta v Ljubljan.
191