POLJSKA MONOGRAFIJA O J U Ž N O S L O V A N S K IH KRAJEVNIH IMENIH S PRIPONO -ci
Avtor monografije* izhaja iz seminarja krakovskega imenoslovca W. Taszyckega in pri nas ni neznan. V šolskem letu 1965-66 je bil lektor za poljski jezik na filozofski fakulteti v Ljubljani, pozneje pa docent v Beogradu. V tem času je v Jeziku in slovstvu, v Analih beograjske filološke fakultete in v Filološkem pregledu objavil več razprav z imenoslovno tematiko. Po vrnitvi na Poljsko je Lubaš postal docent na novoustanovljeni šlezijski univerzi v Katovicah.
O vprašanju krajevnih imen na -ci {-ovci, -evci, -avci, -inci) (Mačkovci, Beltinci, Mar-tinovci, Trnovci, Odranci, ipd.) pri južnih Slovanih se je že precej pisalo; večkrat se je ob teh imenih ustavljal Petar Skok, delno pa so o njih razpravljali tudi Rospond, Bezlaj, Kolarič in dr. Za bolgarsko jezikovno ozemlje se Lubaš opira na izčrpno obravnavo J. Zaimova.
Isti tip krajevnih imen srečujemo pogosto tudi na Slovaškem.v zahodni Ukrajini in na belorusko-polj sko-ukraj inskem j ezikovnem stičišču (prim. str. 9); če primerjamo zemljepisno razširjenost teh imen in pasove njihove pogostnosti v severnih jugoslovanskih območjih, se nam docela potrdi domneva Z. Stieberja (Zarys dialektologii j?zy-k6w zachodnioslowianskich, 1956, str. 14, 21, 57), da je bila tvorba krajevnih imen na -ci najbolj produktivna pri panonskih Slovanih, zato šteje prav to potezo med najvidnejše dokaze za neposredno jezikovno povezanost Slovakov z južnimi Slovani.
W. Lubaš se je v svoji razpravi odločil za kompleksno in celovito obravnavo južno-slovanskih krajevnih imen na -ci. Zbral je
* V^ladystaw Lubaš, Slowolwörstvo poiudmovjo-siowianskich nazw miejscowych z sufiksami -ci, -ovci, -inci itp. Prace naukowe universytetu šlaski-ego w Katowicach, nr. 22. Katovice 1971. Str, 202 H- 2 karti.
ustrezno historično in današnje jezikovno gradivo (okoli 2400 imen), ugotovil njihovo absolutno razširjenost in njihovo gostoto v odnosu do drugih imenskih tipov, posebno do tistih na -iči/-iči. Glavni vir za Slovenijo je bila avtorju Bezlajeva toponomastična zbirka, Kosovo rokopisno gradivo za histo-rično-geografski slovar, Kosove izdaje urbarjev, razni leksikoni in druge zbirke krajevnih imen.
Bogato sodobno in historično gradivo daje avtorju dovolj možnosti tudi za teoretična razglabljanja o vprašanjih imenoslovja sploh; zlasti si prizadeva, da bi izluščil tiste posebnosti lastnih imen (še posebej krajevnih), s katerimi se le-ta ločujejo od občnih. Sprejema načelo, ki se je v leksikologiji že uveljavilo, da pomeni občno ime vrsto »predmetov«, lastno ime pa posamični »predmet« z lastnostmi vrste. L. pripisuje precejšnjo pomembnost tudi dejstvu, da lastno ime uporablja navadno le ožji krog pripadnikov nekega jezika; seveda velja to bolj ali manj le za čas nastanka imen, pozneje pa važnejša imena prestopijo jezikovne meje.
Ko govori avtor o izvoru in besedotvorju izrazov, ki so postali krajevna imena na -ci (tudi z razširjeno pripono), ugotavlja, da je izhodišče imen tega tipa zmeraj le v etno-nimih in patronimih (Dobiavci so najprej prebivalci, ki živijo na dobravi, po njih pa se imenuje kraj; Ivanovci je skupina ljudi, ki izvira od Ivana in nato kraj, kjer le-ti prebivajo); v procesu toponimizacije občnih imen (ali drugih lastnih imen) torej ne moremo govoriti o besedotvorju krajevnih imen, pa tudi ne o »krajevnoimenskem« pomenu, ki ga je ime dobilo ob izpeljavi.
V poglavju o obliki krajevnih imen na -ci rešuje avtor zapleteno vprašanje prehaja-
198
nja oblike na -ci (imen. množ.) v obliko na -ce (Novakovci : Novakovce) in dokazuje, da gre za prehod im. množ. moških imen v im. edn. imen srednjega spola; doslej je namreč več avtorjev trdilo (Skok), da so oblike na -ce množinski tožilniki, ker se pač krajevna imena uporabljajo najpogosteje ob vprašanju kam (v Petrovce, v Mač-kovce itd.). Lubaš zavrača tudi razlago Za-imova, ki misli, da gre pri makedonskih imenih na -ce za množinski mestnik, v katerem se je pod srbskim vplivom reduciral končni -h. L. spremlja proces prehajanja imen na -ci v imena na -ce ob primerjanju nasprotnega procesa pri imenih na -(j)ane, -ene, -are. Na tabelah s statističnimi podatki po stoletjih so lepo razvidne razvojne tendence. Avtor pravilno poudarja, da nam historična morfologija občnih imen ne more v celoti pojasniti oblikovnih sprememb pri lastnih (krajevnih) imenih, ker so se leta od njih odtrgala in izolirala; zato so lahko kot oblikovne okamenine prešla med edninske samostalnike srednjega spola.
V osrednjih dveh poglavjih razvršča avtor krajevna imena na -ci {ovci, -evci, inci, -avci) po etnonimičnem in patronimičnem izvoru, ob vsakem imenu daje časovno in zemljepisno dokumentacijo in (če je mogoče) tudi etimološko razlago. Poglavji sta notranje zelo razčlenjeni, tako so npr. etno-nimična krajevna imena razdeljena najprej na tri strukturne tipe, od teh pa še vsak na nekai podtipov; v okviru takih podtipov so nanizana imena na -ci (in z razširieho T^rinono) po stoletjih; kot »sodobna« šteje L. imena od začetka 19. stoletja dalje.
V treh (krajših) končnih poglavjih se L. ukvaria najprej s formalno oznako besedotvornih podstav, z glasovnimi alternacija-mi, ki nastajajo pri izpeljavi imen in z načini same izpeljave; ločuje štiri načine: polna sufiksacija, dezintegralna sufiksacija, naradigmatična izpeljava. sestavljenke. Medtem ko poznajo patronimična imena le polno sufiksacijo [Filip-ovci), le-ta pri et-nonimičnih sicer prevladuje {Trn-ovci), vendar srečujemo pri njih tudi dezintegral-no sufiksacijo (Bister-ci od Bistrica, z opustitvijo pripone -ica), paradigmatično (redko) izpeljavo (Lepenci od Lepenac) in sestavljenke {Lizoperci).
Eno najtežjih vprašanj v zvezi s krajevnimi imeni na -ci je določitev distribucije ne-
razširjene in razširjenih pripon (-ci, -ovci, -evci, -inci, -avci) in ugotavljanje razmerja do drugih pripon (-(j)ane, -ene, -are, ićij-ičil -ište). Lubašu se je v veliki meri posrečilo izločiti tiste formalne in pomenske lastnosti podstave, ki so vplivale pri izbiri pripone. Posebno prepričljivi so tisti odstotki, ki se opazno oddaljujejo od drugih (npr. patronimična imena s pripono -ovci, prav tako podstave z dvema soglasnikoma, ki skoraj stoodstotno tvorijo imena na -ovci, -inci).
Med najzanimivejša poglavja moramo vsekakor prišteti poglavje o zemljepisni razširjenosti krajevnih imen na -ci. Pri ugotavljanju tkim. relativne geografije imen na -ci pride L. do sklepa, da so na jugoslovanskem jezikovnem ozemlju štirje izraziti go-stotni pasovi glede krajevnih imen na -ci fod SO"'« do skoraj O "o; prim. zemljevid št. 1). V najbogatejši pas spadajo Pomurje, Slavonija in Baranja; drugo stopnjo gostote (bogatol sestavljajo: Srem, Banat, sev. Šumadija. Podonavje, sev. Bosna, jugovzh. Srbiia, Makedonija; tretji (revni) pas obse-aa Medžimurie, Hrv. Zagorje, osrednje dele Hrvatske. Dalmacijo, vzh. Bosno in Hercegovino, Raško; četrta (najrevnejša) področja so v Crni gori in ob Timoku. K četrtemu pasu moramo nedvomno prišteti tudi Slovenijo (razen Slov. goric in Pomurja), čeprav ni Jasno, zakaj je avtor to v tekstu opustil (prim. str. 162 in 167), medtem ko je na zemljevidu označeno.
Podobno ugotavlja avtor tudi zemljepisno razširjenost imen na -ce, zemljepisno opozicijo krajevnih imen na -ci fin z razširjeno nrioono) in imen na -ićil-iči[-ište. Iz primerjave področij (glede oostote enega in drunena tipa imen) L. sklepa, da velika Produktivnost eneaa tipa skoraj popolnoma izključuje tvorbo drugega. Precej drugačna je Podoba glede aostote krajevnih imen na -(j)ane, -ene in njihovega odnosa do gostote imen na -ci; pri tem gre za stare etnoni-mične tipe, ki so posejani po vsej Jugoslaviji in se njihovo število le ponekod dvigne nad število imen na -ci.
Lubaševa monografija je vseskozi zanesljiv, na bogato gradivo oprt prispevek južnoslo-vanskemu imenoslovju; škoda le, da svoje raziskave ni razširil preko državnih meja (Tržaško, Goriško, Slov. Benečija, Koroška).
Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani
199