Gerald Murnane: Pustinje



© Gerald Murnane 1982

First published in English by Norstrilia Press 1982

Naslov izvirnika: The plains

© Za to izdajo: Založba Litera, 2020

Vse pravice pridržane.



Brez predhodnega pisnega dovoljenja Založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.



Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor.



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=52601603

ISBN 978-961-7056-82-2 (epub)





Gerald Murnane





Pustinje




Prevedla: Anja Radaljac





»Po dolgem času smo odkrili deželo, pripravljeno, da nemudoma sprejme civiliziranega človeka ...«



Thomas Livingstone Mitchell,

Three Expeditions into the Interior of Eastern Australia





1




Ko sem pred dvajsetimi leti prispel v pustinje, sem imel oči na pecljih. V pokrajini sem iskal karkoli, za kar bi se zdelo, da morda nakazuje, da se za vidnim skriva neki zapleten pomen.

Moje potovanje v pustinje je bilo mnogo manj zahtevno, kot sem ga kasneje opisoval. Niti tega ne morem zatrdno reči, da se natanko spomnim ure, v kateri sem zapustil Avstralijo. Se pa, po drugi strani, jasno spominjam zaporedja dni, v katerih se mi je vse bolj in bolj začenjalo dozdevati, da je ravna pokrajina okoli mene kraj, ki ga ne more interpretirati nihče, razen mene.

Pustinje, ki sem jih v tistih dneh prečkal, niso bile vse po vrsti enake. Včasih sem se zagledal čez veliko, plitvo dolino, posuto z drevjem, lenobnim govedom ter, morda, ubornim potočkom v njenem osrčju. Drugič se je na obrobju zaplate povsem neobetavnega podeželja cesta povzpela proti nečemu, kar je bilo brez dvoma videti kot grič, nato pa sem za njim zagledal le še eno pustinjo, ravno, golo in zastrašujočo.

V velikem mestu, kamor sem prispel nekega popoldneva, sem opazil način govora in slog oblačenja, ki sta me prepričala, da sem prišel dovolj daleč. Ljudje tamkaj niso bili čisto takšni značilni pustinjčani, na kakršne sem si želel naleteti v oddaljenih predelih notranjščine, a mi je ustrezalo, da sem vedel, da je pred menoj še več pustinj, kot sem jih že prečkal.

Pozno tistega večera sem stal ob oknu v tretjem nadstropju največjega hotela v mestu. Mimo običajnega vzorca uličnih svetilk sem se zagledal proti temni pokrajini v daljavi. S severa je v toplih sunkih pihal rahel vetrič. Nagnil sem se v veter, ki se je vzdigoval iznad okoliških kilometrov savan. Obraz sem spačil v izraz, ki je odražal nabor močnih čustev, in zašepetal besede, ki bi jih v trenutku, ko spozna, da je odkril točko lastne pripadnosti, morda uporabil filmski lik. Nato sem se vrnil v sobo in sedel k mizi, ki so jo namestili posebej zame.

Kovčke sem razpakiral nekaj ur kasneje. Zdaj je bila moja miza obložena z visokim kupom map, polnih papirja za zapiske, škatlami s kartončki in naborom knjig, ki so jim med stranmi tičale oštevilčene kartice. Na vrhu kupa je bil srednje velik notesnik z oznako:



NOTRANJŠČINA

(FILMSKI SCENARIJ)

KLJUČ KATALOGA

ZAPISKOV IZ OZADJA

IN INSPIRACIJSKI MATERIAL



Na plan sem potegnil debelo mapo, naslovljeno Občasne misli – še ne uvrščene v katalog, in vanjo zapisal:

Niti ena duša v tem okrožju ne ve, kdo sem ali kaj nameravam tu početi. Čudno je pomisliti, da ni izmed vseh teh pustinjčanov, ki zdaj mirno spijo (v razraščajočih se z lesom opaženih hišah z rdečimi železnimi strehami in čudovitimi sušnimi vrtovi, v katerih prevladujejo lažni poprovci in kurrajongi in gredice tamariše), nihče uzrl vizure pustinj, ki jo bom kmalu razkril.

Naslednji dan sem preživel v labirintih salonskih točilnic in na ležalnikih v pritličju hotela. Vse jutro sem sam sedel v globokem usnjenem naslanjaču in strmel v pasove nevzdržne sončne svetlobe, ki je presevala skozi žaluzije oken, ki so gledala na glavno ulico. Bil je brezoblačen dan zgodaj poleti in žgoče jutranje sonce je prodrlo celo v kavernozno verando hotela.

Občasno sem rahlo nagnil obraz, da bi ujel piš hladnejšega zraka iz ventilatorja nad seboj, opazoval roso, ki se je nabirala na kozarcu, in naklonjeno razmišljal o vremenskih ekstremih, ki so pestili pustinje. Sonce, ki mu na poti niso bili niti hribi niti gore, je poleti vse od zore pa do mraka prežemalo celotno pokrajino, pozimi pa so deževje in vetrovi, ki so pometali velike odprte prostore, komajda kaj uplahnili zaradi tistih nekaj redkih nasadov gozda, ki naj bi ljudem ali živalim dajali zavetje. Vedel sem, da obstajajo velike pustinje sveta, ki mesece dolgo ležijo pod snegom, toda bil sem vesel, da moj okraj ni bil ena izmed njih. Mnogo raje sem vse leto opazoval resnično konfiguracijo zemlje same namesto lažnih gričev in dolin nekega drugega elementa. Tako ali tako se mi je zdel sneg (ki ga nisem nikoli videl) preveč značilen del evropske in ameriške kulture, da bi bil primeren za moje lastno območje.

Popoldan sem se pridružil eni izmed skupin pustinjčanov, ki so prišli z glavne ulice in se posedli na svoja običajna mesta vzdolž neskončnih točilnih pultov. Izbral sem skupino, za katero se je zdelo, da zajema intelektualce in skrbnike zgodovinskega in ljudskega izročila tega območja. Po njihovih oblačilih in drži sem presodil, da niso ovčerejci ali govedorejci, četudi so večino svojega časa morda res preživljali na prostem. Redki med njimi so svoja življenja morda začeli kot mlajši sinovi velikih posestniških družin. (Vsakdo v pustinjah je blaginjo dolgoval zemlji. Vsako mesto, veliko ali malo, je podpiralo brezdanje bogastvo latifundije, ki ga je obdajala.) Vsi so nosili oblačila kultiviranega, brezdelnega razreda pustinjčanov – puste, rigidno zalikane sive hlače in brezmadežno srajco z ujemajočimi sponkami za kravato in trakovi na rokavih.

Močno sem si želel, da bi me ti moški sprejeli, in bil sem pripravljen na vsakršno preizkušnjo, ki bi mi jo lahko zastavili. Kljub temu nikakor nisem pričakoval, da me bodo povprašali po čemerkoli, kar sem prebral v kateri izmed svojih številnih knjig o pustinjah. Citiranje iz leposlovnega dela bi bilo v nasprotju z družabnim duhom, pa čeprav bi vsi zbrani prebrali vse izmed knjig, ki bi jih lahko omenil. Morda so pustinjčani, ki so še vedno čutili, da jih Avstralija obdaja z vseh strani, lastno branje raje razumeli kot zasebno vajo, ki jih je v javnih poslih sicer podpirala, a jih ni mogla opravičiti obveze do gojenja dogovorjene tradicije.

In vendar – kaj je bila ta tradicija? Ko sem pustinjčane poslušal, sem imel osupljajoč občutek, da niso želeli nobenega skupnega prepričanja, na katero bi se lahko oprli; da je vsakemu izmed njih postalo nelagodno, če se je zdelo, da nekdo drug razume nekaj, kar je on sam trdil o celotnih pustinjah. Bilo je, kot da bi vsak pustinjčan namerno vzbujal vtis edinega naseljenca območja, ki ga lahko pojasni le on sam. In celo kadar je kateri izmed teh ljudi govoril specifično o svoji pustinji, je, tako se je vsaj zdelo, besede izbiral tako, kot da niti najpreprostejše od njih ne izhajajo iz nikakršne skupne zaloge, temveč zajemajo svoje pomene iz govorčeve posebne rabe.

Tistega prvega popoldneva sem spoznal, da ni tisto, kar se je včasih opisovalo kot aroganca pustinjčanov, nič drugega kot zadržanost pred prepoznavanjem kakršnekoli skupne točke med seboj in drugimi. To je bilo ravno nasprotno (kot so pustinjčani samo dobro vedeli) od pogoste potrebe današnjih Avstralcev, da bi poudarjali karkoli, za kar se je zdelo, da si delijo z drugimi kulturami. Ne le, da je pustinjčan pripravljen trditi, da o načinih življenja v drugih predelih ne ve ničesar – pripravljen je celo vzbujati vtis, da ima o njih napačne informacije. Za zunanje opazovalce je morda najbolj nadležno, da bi raje vzbujal vtis, da je brez vsakršne specifične kulture, kot da bi dopustil, da bi njegovo deželo in njegove načine delovanja imeli za del neke večje skupnosti nalezljivih okusov ali mode.



*



Še naprej sem ostajal v hotelu, a sem skorajda vsak dan pil z novo skupino. Kljub vsemu pisanju zapiskov in orisovanju načrtov in osnutkov sem bil še vedno daleč od tega, da bi bil prepričan o tem, kaj naj moj film pokaže. Pričakoval sem, da bom nenadne moči smisla deležen po srečanju kakšnega pustinjčana, čigar popolna gotovost bi lahko izšla le iz tega, da je prav tistega dne končal zadnje strani zapiskov za roman ali film, ki bi bil tekmec mojemu.

Tedaj sem pred pustinjčani, ki sem jih srečeval, že začenjal govoriti odkrito. Nekateri so želeli slišati mojo zgodbo, preden so mi razkrili svoje lastne. Na to sem bil pripravljen. Če bi le vedeli, da bi, če bi bilo potrebno, preživel mesece tihega študija v knjižnicah in umetnostnih galerijah njihovega mesta, da bi jim le dokazal, da nisem zgolj turist ali izletnik. Toda po nekaj dneh v hotelu sem si izoblikoval zgodbo, ki mi je dobro služila.

Pustinjčanom sem povedal, da sem na potovanju, kar je bilo dovolj blizu resnice. Nisem jim razkril poti, ki me je privedla do njihovega mesta, ali smeri, v katero se bom morda napotil, ko ga bom zapustil. Resnico so spoznali kasneje, ko se je Notranjost pojavila v filmskem formatu. V vmesnem času sem jim pustil, da verjamejo, da sem svoje potovanje začel v oddaljenem kotičku pustinj. In natanko tako, kot sem upal, ni nihče podvomil o meni ali celo trdil, da pozna okrožje, ki sem ga navedel. Pustinje so bile tako obširne, da ni bil noben pustinjčan nikoli presenečen, če je izvedel, da obsegajo neko regijo, ki je ni še nikoli videl. Poleg tega so bili številni kraji globoko v notranjosti predmet prepirov – so še del pustinj ali ne?

Povedal sem jim zgodbo, v kateri skorajda ni bilo dogodkov ali dosežkov. Tujcem bi pomenila le malo, toda pustinjčani so razumeli. Bila je zgodba takšne sorte, ki bi bila blizu njihovim lastnim romanopiscem in dramatikom in pesnikom. Na bralstvo in publiko v pustinjah so izbruhi čustev, nasilni spori ali nenadne nesreče le redko napravile vtis. Predvidevali so, da je umetnike, ki so predstavljali takšne reči, zavedel hrup množic ali obilica oblik in površin približanih pokrajin sveta onkraj pustinj. Junaki pustinjčanov – tako v življenju kot tudi umetnosti – so bili ljudje, kakršen je bil mož, ki se je trideset let vsako popoldne odpravil domov, v povsem običajno hišo z urejeno trato in brezobličnim grmičevjem, posedal pozno v noč in razmišljal o poti potovanja, ki ji je morda sledil zadnjih trideset let, da je naposled prispel natanko tja, kjer je sedel; ali pa moški, ki se ni nikoli podal niti na eno samo cesto, ki bi vodila stran od njegove samotne kmetije, ker se je bal, da je ne bi prepoznal, če bi jo zagledal z oddaljenih razglednih točk, ki so jih uporabljali drugi.

Obstajali so zgodovinarji, ki so nakazali, da je bil sam pojav pustinj odgovoren za kulturne razlike med pustinjčani in Avstralci v splošnem. Raziskovanje pustinj je bilo v njihovi zgodovini velik dogodek. Kar se je sprva zdelo povsem ravno in brezoblično, je naposled razkrilo številne subtilne variacije v pokrajinah in obilje skrivnostnih divjih živali. Pustinjčani, ki so skušali ceniti in opisati svoja odkritja, so postali neobičajno opazujoči, razločujoči in dojemljivi za postopno razkrivanje pomena. Kasnejše generacije so se na življenje in umetnost odzivale tako, kot so se njihovi predniki soočili z miljami travnatih pokrajin, ki so izginjale v meglici. Svet sam so zaznavale kot le še eno v neskončni seriji pustinj.



*



Nekega popoldneva sem v salonskem baru, ki je postal moj najljubši, zaznal blago napetost. Nekateri izmed mojih družabnikov so govorili s pridušenimi glasovi. Drugi so govorili z napeto glasnostjo, kot da bi upali, da jim bodo prisluškovali iz neke oddaljene sobe. Spoznal sem, da je napočil dan, da se preizkusim v vlogi pustinjčana. V mesto je prišlo nekaj velikih posestnikov in peščica jih je bila tedaj celo v hotelu.

Trudil sem se, da ne bi bil videti vznemirjen, in natančno opazoval svoje družabnike. Tudi večina izmed njih je nestrpno pričakovala, da bi jih poklicali v oddaljeno notranjo ložo na kratek intervju z možmi, ki so jih želeli za svoje pokrovitelje. Toda vedeli so, da bodo ob sončnem zahodu ali celo ob polnoči še vedno čakali. Posestnikom med njihovimi redkimi obiski ni bilo prav nič mar za ure, v katere so zamaknjeno strmeli meščani. Svoje posle so radi opravljali zgodaj zjutraj, nato pa so se še pred kosilom zabubili v svoje najljubše hotelske lože. Tamkaj so ostali, kolikor dolgo jim je pač ustrezalo, ekstravagantno popivali in v nepredvidljivih intervalih naročali prigrizke ali cele obroke. Mnogi so tamkaj ostajali vse do jutra ali celo do popoldneva naslednjega dne, pri čemer ni, medtem ko so se drugi zasebno pomenkovali ali intervjuvali svoje prosilce iz mesta, v svojem stolu nikoli dremal več kot eden v skupini.

Sledil sem navadi in jim svoje ime poslal po enem od meščanov, ki so bili slučajno poklicani že zgodaj. Nato sem se, kolikor je bilo mogoče, poučil o moških v oddaljeni loži in se spraševal, kateri izmed njih bi podaril del svojega bogastva in morda celo lastno hčer, da bi svoje posestvo lahko uzrl kot prizorišče filma, ki bo pustinje razkril svetu.

Ves popoldan sem zmerno popival in v vsakem ogledalu, ki je ujelo moj pogled, preverjal svoj izgled. Edini vzrok skrbi je bila svilena kravata z buta vzorcem, zavezana okoli odprtega vratnika moje bele srajce. Po vseh modnih pravilih, ki sem jih poznal, je kravata okoli moškega vratu nakazovala, da gre za bogatega, prefinjenega, občutljivega človeka z obilico prostega časa. Toda le redki pustinjčani nosijo kravate, sem se nenadoma opomnil. Upal sem lahko le, da bodo posestniki v moji obleki videli paradoks, nad kakršnimi so se pronicljivi pustinjčani navduševali. Nosil sem nekaj, kar je bilo del prezirane kulture svetovnih prestolnic – toda le zato, da bi samega sebe nekoliko razločil od sokandidatov in da bi pokazal, da bi se bilo treba v pustinjah izo­gibati celo pravim gestam, če bi grozilo, da bodo postale zgolj stvar mode.

Ko sem s prsti popravil svilo z buta vzorcem, mi je zaupanje vase vlil pogled na prstana na levici. Na vsakem je bil izrazit poldrag kamen – na enem neprosojen modrozelen in na drugem zamolklo rumen. Ne enemu ne drugemu kamnu nisem poznal imena, prstana pa sta bila izdelana v Melbournu – mestu, ki sem ga želel pozabiti – toda ti barvi sem izbral, ker sta imeli za pustinjčane poseben pomen.

V grobem sem poznal spor med Zaobzorci in Zajčevci, kakor so jih poimenovali. Svoja prstana sem kupil vedoč, da se barve obeh frakcij ne nosijo več v partizanskem duhu. Upal sem, da bom izvedel, da pustinjčani, ki obžalujejo utrujajočnost preteklih sporov, preferirajo eno izmed barv. Ko sem odkril, da je navada, da se nikoli ne nosi le ene izmed obeh barv, temveč obe, če je le mogoče, prepleteni, sem si prstana nataknil na ločena prsta ter ju nikoli več ne snel.

Načrtoval sem, da se bom posestnikom predstavil kot človek s skrajnega roba pustinj. Morda bodo pripomnili kaj glede tega, da nosim obe barvi, in me povprašali, katere sledi slavnega spora so še vidne v moji oddaljeni domovini. Če bi me, bi jim lahko povedal katerokoli od zgodb, ki sem jih slišal o dolgotrajnih vplivih starega prepira. Tedaj sem namreč že vedel, da so izvirne težave preživele v številnih priljubljenih različicah. Skorajda vsa nasprotna prepričanja, ki so vzniknila bodisi v javnih bodisi zasebnih razpravah, je bilo mogoče označiti kot zaobzorska ali zajčevska. Zdelo se je, da pustinjčan skorajda vsako dualnost lažje doume, če sta entiteti povezani z obema barvnima odtenkoma, modrozelenim in zbledelo zlatim, in vsakdo v pustinjah se je iz otroštva spominjal celodnevnih iger Zlohotcev in Kosmatežev – vročičnih zasledovanj daleč v ograde ali pa negotovih skrivališč v visoki travi.

Če bi posestniki z menoj želeli na dolgo razpravljati o »barvah« (sodobno poimenovanje za vse kompleksne spore preteklega stoletja), mi ni prav nič preprečevalo, da bi jim ponudil svojo lastno nepredvidljivo interpretacijo slavnega konflikta. Do poznega popoldneva nisem bil več tako željan, da bi jim pokazal, kako blizek sem njihovemu lastnemu načinu razmišljanja. Enako pomembno se je zdelo, da jim dokažem, da sem vešč domiselnosti.

Nato so se vrata, ki so vodila na ulico, sunkovito odprla in z zaslepljujočega sonca je vstopila nova skupina pustinjčanov, ki je končala svoje popoldansko delo, ter se posedla k barskemu pultu, da bi nadaljevala svojo vseživljenjsko nalogo izoblikovanja mitske snovi iz enoličnih dni v ravni pokrajini. Začutil sem nenadno vzhičenost ob tem, da nisem mogel vedeti, kaj v zgodovini pustinj ali celo v moji lastni zgodovini bo preverjeno. Začel sem se celo spraševati, ali bi bilo posestnikom ljubše, če bi se pred njimi pojavil kot človek, ki je pustinje razumeval napačno.



*



Po tem, ko sem v svojem salonskem baru čakal ves dan, sem začel spoznavati kapricioznost posestnikov. Neki meščan je šel k njim s svežnji dizajnov in načrtov za serijo ročno tiskanih zvezkov. Želel je pripraviti prvo izdajo nekaterih izmed številnih dnevniških rokopisov in pisemskih zbirk, ki so se ohranile v velikaških hišah. Zdelo se je, da so nekateri posestniki zainteresirani. Toda pri odgovarjanju na njihova vprašanja je bil ta mož preveč previden in spravljiv. Zagotovil jim je, da se bo njegov urednik obrnil nanje po nasvet, preden bi vključil karkoli, kar bi lahko povzročilo škandal. Tega veljaki niso želeli slišati. Niso se bali, da bi norčije njihovih družin, če bi bile znane po vseh pustinjah, povzročile kakršnokoli škodo. Ko je spregovoril založnik, je vsakdo od njih v duhu uzrl celoten obseg svojih družinskih arhivov, ki bi jih skozi leta izdajali v dragih vezavah, z vtisnjenimi insignijami. Projektantov govor o rezih, krajšavah je nenadoma zaustavilo enakomerno širjenje njihovih zbranih dokumentov vzdolž namišljenih polic. Tako je vsaj domneval meščan sam, potem ko je z menoj govoril o svojem neuspehu. Tiho je zavrgel svoje makete in vzorce papirja in pisav in odšel iz prostora, medtem ko so posestniki poskušali, nikakor ne frivolno, preračunati, koliko človeških življenj bi bilo potrebnih, da bi zbrali, prebrali in doumeli ter se odločili zastran (ne)pomembnosti življenja človeka, ki je rad (kot prav gotovo vsakdo izmed njih), polnil predale in skrinje in omare z vsakršnimi dokumenti, celo z najkrajšimi načečkanimi sporočili, ki so nakazovali širno, nevidno območje, v katerem je preživljal večino svojih dni in noči.

Toda eden izmed meščanov, ki so založniku sledili v notranjo ložo, je ven prišel šepetajoč, da je njegova prihodnost zagotovljena. Bil je mlad človek, ki s svojimi specializiranimi interesi poprej ni mogel zaslužiti za preživetje. Preučeval je zgodovino pohištva, tkanin in notranjega dizajna v mogočnih domovih pustinj. Večino svojih raziskav je opravil v muzejih in knjižnicah, toda nedavno je zasnoval teorijo, ki bi jo lahko preveril le, če bi obiskal nekatere izmed dvorcev, v katerih so bili okusi in preference več generacij jasno razvidni pod eno streho. Kolikor sem razumel, je bila temeljna premisa teorije ta, da je imela prva generacija posestnikov v pustinjah rada komplek­sne dizajne in močno ornamentirane predmete, za katere se je zdelo, da kontrastirajo preprostost in goloto pokrajin okoli njihovih domov, kasnejše generacije pa so, medtem ko so pustinje zunaj zaznamovale ceste in ograje in plantaže, izbirale preprostejše dekoracije. Toda ta princip sta v njegovem delovanju vselej modificirala dva druga: najprej, da je bila hiša v zgodnjih dneh bolj elaborirano opremljena, če je bila bližje domnevnemu središču pustinj ali, z drugimi besedami, če je bila dlje od obalnega rojstnega kraja prvih pustinjčanov, medtem ko je v nedavnejših časih veljalo ravno nasprotno, torej da so domove, ki so bili bližje domnevnemu središču in ki so jih nekoč imeli za najbolj oddaljene, zdaj dojemali kot nekakšen idealen vir kulturnega vpliva in so bili opremljeni manj razkošno, medtem ko so bili tisti, ki so ležali bližje obrobju pustinj, opremljeni izjemno nadrobno, kakor da bi skušali s tem kompenzirati mračnost, ki so jo njihovi lastniki zaznavali nedaleč stran, v pokrajinah, ki so ležale za pustinjami.

Mladi mož je posestnikom svojo teorijo razložil kmalu po polnoči. Predstavil jo je oklevajoč in jih opomnil, da bi jo bilo mogoče preveriti le po mesecih raziskav v velikaških domovih vseh predelov pustinj. Toda posestniki so bili nad njo navdušeni. Eden od njih je prevzel besedo in razglasil, da prav ta teorija morda potrjuje sum, ki ga je imel vsakokrat, ko se je pozno zvečer sam sprehajal po nekaterih širnih dvoranah svojega dvorca. V takšnih trenutkih je nejasno čutil, da so videz in natančno mesto vsake slike in kipa in skrinje in razporeditev zbirk srebrnine in porcelana in celo metuljev in školjk in posušenih rož pod prašnim steklom določale sile velikega trenutka. Neštete predmete v svojem domovanju je dojemal kot vidne točke na nekem nevidnem grafu osupljive kompleksnosti. Če je bil ta njegov vtis neobičajno močan, je zrl v ponavljajoče se motive v tapiseriji, kot da bi skušal prebrati zgodbo določenega zaporedja dni ali let dolgo pred svojim časom, ali pa se je zastrmel v zapleten sijaj lestenca in ugibal o prisotnosti sončave v spominih ljudi, ki se jih je sam komajda spominjal.

Isti posestnik je začel opisovati tudi druge vplive, ki jih je pozno ponoči občutil v bolj oddaljenih krilih svoje hiše. Včasih je čutil dolgotrajno ohranjanje sil, ki so spodletele – zgodovine, ki se je skorajda uresničila. Zasačil se je, da po kotih išče najljubše drobce nerojenih otrok iz zakonskih zvez, ki niso bile nikoli sklenjene.

Toda njegovi družabniki so ga utišali. Mladi mož, njihov drzni zgodovinar, ni imel v mislih nič takšnega. Prisluhnili so, medtem ko je drugi govorec predlagal metodo, po kateri bi vsakemu izmed vplivov, ki jih je mladi mož opisal, dodelili numerične vrednosti, nato pa bi (v skladu z nečim, kar je govorec imenoval »neke vrste drsna lestvica«), upoštevali prevladujočnost premožnih let nad revnejšimi ter naposled izoblikovali formulo, ki bi »pokazala« (spet, po njegovih lastnih besedah) pravi, bistveni slog pustinj – zlato sredino vseh variacij, ki so se pojavljale v različnih časoprostorih.

Medtem ko je ta moški govoril, je drugi poslal po pole papirja za grafe in škatlo ostro ošiljenih barvic. Zadnjemu govorcu je odgovoril, da ni ta zlata sredina nič drugega kot siva povprečnost in da se velika vrednost mladeničeve teorije ne skriva v tem, da bi jo bilo mogoče uporabiti, da bi preračunali kakšen tradicionalen slog, temveč je vsaki družini omogočala, da zasnuje svoj lastni graf, ki bi izkazoval vse koordinate kulture, ki je svoj lastni slog napravila edinstven. In počistil je mizo in mladeniča pozval, naj mu pomaga z njegovim grafom.

Naslednje ure, mi je kasneje povedal mladenič, so bile najbolj nagrajujoče v njegovem življenju. Vsi, razen enega posestnika, so poslali po papir in barvice in sedli med pepelnike in kozarce in prazne steklenice, da bi izrisali barvne linije, ki bi morda lahko razkrile nezamisljive harmonije, skrite pod navidezno zmedo stoletja in pol impulzivnosti in ekscentričnosti. Hitro so se strinjali, da bi vsaka od barv v njihovih grafih morala naznačevati isti kulturni vektor. In vse negotove točke so dali mladeniču v presojo. Toda tudi tako je bila raznolikost vzorcev, ki so se pojavili, osupljiva. Sčasoma so nekateri možje opustili svoje kalkulacije in začeli oblikovati preprostejše, stilizirane različice svojih dizajnov ali reducirati izjemne značilnosti na motive za embleme. Nekaj časa so vsi komentirali postopno spremembo v intenziteti njihovih barv, potem pa je nekdo stopil na hodnik in se vrnil, da bi razglasil, da se nad pustinjami prebuja brezoblačna zarja.

Moški so odložili barvice, si postregli novo rundo pijače in mladeniču dajali brezglave ponudbe za njegove usluge v vlogi svetovalca zgodovinarja mode. Toda on jim je na to povedal, da mu je, medtem ko so bili zaposleni s svojimi grafi, edini mož, ki se je držal nazaj, ponudil položaj rezidenčnega zgodovinarja dizajna in svetovalca za vprašanja okusa v svojem lastnem gospodinjstvu – skupaj z življenjskim mandatom, absurdno velikodušno štipendijo in letnim proračunom za zasebne raziskave in potovanja.

Tega posestnika ni toliko zanimalo izrisovanje vplivov na okus njegove družine v preteklih letih. Nenadoma je zaznal možnost, da mladeniča zaposli, da bi izoliral in kvantificiral vsako prejeto idejo in spoštovano sodobno teorijo, vsako tradicijo in preferenco iz preteklosti, ki se je ohranila, in vsako predvidevanje prihodnjih sprememb vrednosti trenutnih prepričanj; da bi dal pravo težo družinskim legendam in lokalnim navadam in vsemu drugemu, kar je eno gospodinjstvo ločevalo od vseh drugih; da bi dopustil omejeno izražanje muh in kapric v izbirah aktualne generacije; in da bi tako prišel do formule, ki bi jo lahko on, posestnik sam, in njegova družina uporabili, da bi odločili o tem, katere slike ali pohištvo ali barvne lestvice ali pogrinjki ali knjižne vezave ali topiarji ali oblačila bodo najbolj verjetno vzpostavila takšen standard elegance, da jih bodo druge družine morale vključiti kot konstanto v svojih lastnih modnih formulah.

Mladenič je končal svojo pripoved in odšel domov, da se strezni. Sam sem na hitro pozajtrkoval, nato pa naprej razmišljal o Zaobzorcih in Zajčevcih. Uspeh mladega oblikovalca me je spodbudil k drznosti v odnosu do posestnikov. Ko se je že zdelo le malo verjetno, da me bodo poklicali naprej še pred kosilom, sem premaknil roko, s katero sem objemal kozarec, in se zastrmel v draga kamna, ki sem ju nosil na prstih. Električna obla na steni natanko za menoj je še vedno gorela. Svetloba se je v mojem pivu (najtemnejšem od devetih različic, ki so jih varili v pustinjah) lomila v difuzno avro, ki je – tako se je vsaj zdelo – udušila intenzivnejše odtenke vsakega od dragih kamnov. Njune temeljne barve so vztrajale, toda sij iz piva je omilil kontrast med njima.

Na misel mi je prišlo, da bi se posestnikom predstavil kot človek, ki mu je usojeno, da v svojem življenju ali, še bolje, v filmu pomiri vse nasprotujoče si teme, ki vznikajo iz starega spora med modrozelenci in zamolklozlatci. Kot v podporo mojemu načrtu se je ravno v tistem trenutku iz oddaljene sobe, kjer so veliki možje začenjali drugi dan svoje seje, razleglo glasno, a ne nedostojanstveno rjovenje.



*



Slišal sem, da so se na neki točki spora v ogradah nekaterih posestev nahajale skupine oboroženih moških v vojni pripravljenosti. In vendar se je vsa zadeva začela s previdno izraženim manifestom, ki ga je podpisala obskurna skupna pesnikov in slikarjev. Poznal nisem niti letnice tega manifesta – le da se je pojavil enkrat v desetletju, ko umetniki pustinj niso več želeli dopuščati, da se njim ali njihovemu delu pripisuje pridevnik »avstralski«. To so bila leta, v katerih so pustinjčani za sterilne margine celine začeli uporabljati izraz »Zunanja Avstralija«. Toda kakor je bilo to obdobje navdušenja, je bil to hkrati tudi čas, ko so pustinjčani pripoznali, da so njihove specifične oblike izraza namenjene le njim samim. Za tujce je bilo, kot da bi pesniki, glasbeniki in slikarji pustinj nikoli niti ne obstajali in kakor da ni znotraj temnih zunanjih plasti Avstralije preživela nobena specifična kultura.

V tistih dneh se je majhna skupinica oblikovala okoli nekega pesnika, čigar prva objavljena knjiga je bila zbirka, naslovljena po svoji najbolj osupljivi pesmi Obzorje, vendarle. Poezija sama ni nikoli bila označena kot neizvirna, toda pesnik in njegova skupinica so z rednim zbiranjem v baru, ki je stregel določeno vrsto vina (večini pustinjčanov je bil prirojen odpor do te pijače), in mnogo preglasnim razpravljanjem o estetiki užalili mnoge. Razpoznavali so se z nošnjo modre in zelene pentlje. Kasneje, po dolgem iskanju, so našli tkanino, obarvano z nenavadno modrozeleno, in iz nje izrezali posamične trakove v slavni »niansi obzorja«.

Kaj je ta skupina izvirno zagovarjala, se je v zmešnjavi doktrin in pravil in tako imenovanih filozofij, ki so jim jih kasneje pripisovali, skoraj izgubilo. Morda niso nameravali nič več kot sprovocirati intelektualce pustinj, da bi z metafizičnimi termini definirali, kar je bilo poprej izraženo v emocionalnem ali sentimentalnem jeziku. (To se mi je zdel najboljši povzetek zadeve, kar sem jih kdaj slišal, četudi sem imel vselej ogromne težave z razumevanjem, kaj sploh je metafizika.) Jasno je bilo, da so do pustinj čutili tisto strastno ljubezen, ki so jo umetniki in pesniki tako pogosto izpovedovali. Toda ljudje, ki so prebirali njihove pesmi ali preučevali njihove slike, so odkrili le malo upodobitev dejanskih krajev iz pustinj. Skupina naj bi vztrajala, da jih bolj kot širne travnate pokrajine in visoko nebo gani ozek pas meglice v daljni daljavi, kjer se stakneta zemlja in nebo.

Člane skupine so, seveda, izzvali, da obrazložijo svoje poglede. Odgovorili so tako, da so o modrozeleni meglici govorili, kot da bi bila sama pokrajina – pustinja prihodnosti, morda, kjer bi človek lahko živel življenje, ki je v pustinjah, kjer pesniki in slikarji niso mogli drugega, kot da pišejo ali slikajo, obstajalo le v potencialnosti. Kritiki so skupino nato obtožili, da zavrača dejanske pustinje zaradi pokrajine, ki je scela iluzorna. Toda skupina je trdila, da je cona meglice prav toliko del pustinj kot katerakoli konfiguracija zemlje ali oblakov. Rekli so, da deželo svojega rojstva cenijo prav zato, ker se zdi, da jo nenehno omejuje modrozelena tančica, ki jih sili, da sanjajo o drugačni pustinji. Večina kritikov je takšne trditve odpravila kot namerno izmikajoče se in se odločila, da bo odtlej skupino preprosto ignorirala.

Toda polemika se je ohranila, saj se je kmalu zatem pojavila še ena skupina umetnikov, za katero se je zdelo, da prav tako teži k spodbujanju kritike. Ta skupina je pripravila razstavo, polno slik z novo tematiko. Najbolj impresivno izmed številnih podobnih del Propad in padec Imperija trave se je na prvi pogled zdelo zgolj zelo nadrobna študija majhne zaplate domorodnih trav in zelišč – par kvadratnih metrov iz katerekoli pašne ograde v pustinjah. Toda gledalstvo je iz poteptanih stebelc in pomečkanega listja in drobnih, potrganih cvetov začelo razbirati oblike reči, ki so bile s pustinjami precej nepovezane.

Mnoge izmed oblik so se zdele namerno nenatančne in tudi tiste, ki so najbolj približno predstavljale arhitekturne razvaline ali opuščene objekte, niso sodile v noben zgodovinsko znan slog. Toda komentatorji so lahko opozarjali na ducate detajlov, za katere se je zdelo, da tvorijo prizor grandioznega opustošenja – in nato, če so stopili korak nazaj, so lahko spet uzrli sliko rastlin in zemlje. Tudi avtor sam je spodbujal iskanje porušenih kolonij in tapiserij, plahutajočih z brezstrešnih sten. Toda v svojem edinem poročilu o sliki (kratki izjavi, ki jo je v kasnejših letih vedno znova skušal popraviti) je trdil, da je sliko navdahnila njegova študija nekega majhnega vrečarja. Ta žival je iz poseljenih območij izginila, preden so ji pustinjčani nadeli splošno znano ime. Umetnik je uporabil njeno okorno znanstveno ime, toda med razpravo jo je nekdo (netočno) označil za pustinjskega zajca in ime se je obdržalo.

Slikar je preučil par odlomkov iz dnevnikov raziskovalcev in zgodnjih naravoslovcev in eno samo nagačeno žival v pustinjskem muzeju. Opazovalci so komentirali poskuse živalce, da se skrije, tako da se pritaji v travi. Zgodnji naseljenci so hodili drzno vzravnani in pri tem do smrti pomendrali na stotine teh bitij v njihovih komajda uporabnih skrivališčih. Namesto da bi bežala, se je zdelo, da je žival vse do zadnjega zaupala v svojo obarvanost – v isto zamolklo zlato, ki je prevladovala med travami v pustinjah.

Slikar je – tako je vsaj trdil – v trmasti trapavosti te skorajda pozabljene vrste odkrival velik pomen. Vse njene bližnje sorodnice so bile živali, ki kopljejo brloge. Lahko bi uporabila svoje močne kremplje, da bi si izkopala prostorne, dobro skrite tunele, kakršni so varovali druge vrste. Toda v iskanju varnosti se je bila zavezana oklepati svoje jalove okolice; vztrajati v tem, da je nizko travo v pustinjah dojemala kot utrdbo pred vsiljivci.

Človek, ki je podal te trditve, je vztrajal, da ni le ljubitelj narave, ki poziva k vrnitvi izginulih divjih živali. Želel je, da bi ljudje iz pustinj svojo pokrajino uzrli z drugimi očmi; da bi obudili obljubo, celo skrivnostnost pustinj, kakršne so se morda zdele nekomu, ki ni imel nobenega drugega pribežališča. On in njegovi umetniški kolegi bi jim pomagali. Njegova skupina je scela zavračala domnevni privlak megličastih daljav. Zaprisegli so se, da bodo velike teme odkrili v obledelem zlatu svojega rojstnega kraja.

Nič od tega ni bilo sprejeto kaj bolje kot zgodnejši manifest v korist »umetnosti obzorja«. V zgodnjih napadih so slikarje obtoževali, da namerno izumljajo tematike, nepovezane z esencialnim duhom pustinj. Drugi kritiki so napovedovali, da bo konec skupine slikarjev enako hiter kot konec patetične živali, ki jih je tako navdahnila. Toda slikarji so začeli nositi svoje zamolklo zlate pentlje in debatirati z možmi iz modrozelene skupine.

Spor bi lahko kaj kmalu pozabili vsi, razen nasprotujočih si skupin, a se je ponovno preoblikoval v zadevo v širšem javnem interesu, ko je skušala tretja skupina uveljaviti svoje lastne poglede na račun modrozelencev in zamolklozlatcev. Ta tretja skupina je ustvarila umetniško teorijo, ki je bila tako ekscentrična, da je razjezila celo najbolj strpne pustinjčane. Vsak laik, ki je objavljal v javnih občilih, je teorijo dojemal kot grožnjo dragoceni tapiseriji kulture v pustinjah. Modrozelenci in zamolklozlatci so zakopali bojno sekiro in se v obsodbi nove absurdnosti povezali s svojimi nekdanjimi kritiki in umetniki in pisatelji vseh sort.

Naposled so jo zavrnili preprosto na podlagi dejstva, da je izšla iz sočasnih idej iz Zunanje Avstralije. Pustinjčani niso vselej nasprotovali sposojanju in uvozom, toda na področju kulture so začeli prezirati navidezne barbarizme svojih sosedov v obalnih mestih in vlažnih predelih. In medtem ko so bistrejši pustinjčani javnost prepričali, da ta zadnja skupina črpa iz mešanice najhujših tujih idej, so se člani osovražene skupine odločili, da prečkajo Veliko razdelitveno območje, kot da bi prenašali sovražnost vseh mislečih pustinjčanov.

Ker je diskreditirana skupina svojo teorijo v izhodišču uporabila, da bi napadla tako modrozelence kot zamolklozlatce, sta ti dve frakciji nekaj časa uživali velik del vsesplošne podpore do umetnikov. Kajti, kot je (v napihnjeni prozi tistega obdobja) javnost opomnil eden od komentatorjev, »njihove ideje za nas zdaj niso nič bolj sprejemljive, kot so bile poprej, toda pripoznavamo jih kot ideje, ki jih je temeljno navdahnila naša neprekosljiva pokrajina in torej kot povezane – četudi še tako neznatno – z veličastnim telesom naše cenjene mitologije. In to, kar zagovarjajo, se zdi povsem razumno ob absurdni zmotnosti, ki smo jo nedavno pregnali iz svojih pustinj; ob varljivem argumentu, da naj bi se umetniki ukvarjali z distribucijo materialnega bogastva ali delovanjem vlade ali odreševanjem moralnih spon v imenu univerzalne licence, ki se izdaja za svobodo.«

Toda kakor vem na podlagi raziskovanja izposojenih knjig in dolgih pogovorov v salonskih barih, se je javnost kmalu naveličala prepirov med umetniki. Dolga leta sta sovražni teoriji zanimali le nekaj zagretežev, sklonjenih nad grenko vino v zakotnih barih, ali prepirajoče se znance na otvoritvah razstav v drugorazrednih umetniških galerijah.

In vendar sta v letih, ki jih nekateri imenujejo Druga doba odkritij, vzniknili dve skupini, ki sta se ponosno imenovali Zaobzorci in Zajčevci, in ponovno sta se pojavili obe barvi – ne le v gumbnicah, temveč tudi na kričavih svilenih transparentih na čelu javnih procesij in ročno izpisanih zastavicah na vratnih stebrih. Spori teh dni so imeli le malo opraviti s poezijo ali slikarstvom. Samooklicani Zaobzorci so trdili, da so možje akcije. Imenovali so se za prave pustinjčane, pripravljene, da v predolgo zanemarjane predele razširijo meje pašnikov. Zajčevci so vztrajali, da so oni tisti, ki so bolj praktični, ter velikim načrtom za poseljevanje puščave, ki so ga gojili njihovi nasprotniki, nasprotovali s svojimi bolj realističnimi plani za bližnjo poselitev.

Trideset let kasneje je bilo barvi pretežno moč zaslediti na drobnih emajliranih značkah, ki so jih diskretno nosili nepremičninski agenti in lastniki majhnih podjetij. To so bile značke dveh največjih strank v lokalni vladi. Modrozelena je pripadala Progresivni trgovski stranki, s politiko vzpostavljanja novih industrij in grajenja železniških prog med pustinjami in prestolnicami. Zlata je bila barva Pustinjske prve lige, katere slogan je bil »kupujte lokalno blago«.

Posestniki tistih dni so se večinoma distancirali od politike. Kljub temu je bilo opaženo, da je ob koncu vsake sezone pola, ko so iz množice manjših združenj in lig izbrali dve združeni strani, ekipa, ki se je imenovala Osrednje pustinje, vselej nosila izbran odtenek rumene, ko so igrali proti možem, ki so predstavljali Zunanje pustinje. V uradnem programu je bila uniforma Zunanjih pustinj opisana kot morsko zelena, toda morje je bilo oddaljeno petsto milj.

Poslušal sem moške, ki so kot dečki stali v množici in gledali te igre pola. Nekateri od njih so se, če so se ozrli nazaj v tisti čas, spominjali čudnih besed, ki so dokazovale, da so njihovi očetje vedeli, kaj je v zraku. Toda moji informatorji so bili prepričani, da niso kot dečki v hektičnem trku barv videli ničesar zloveščega. Modrozelenec se je morda prebil naprej in sam zdirjal proti oddaljenemu cilju. Skupina zamolklozlatcev mu je morda sledila in ga počasi dohitevala, pri čemer je sam naklon njihovih teles – nizko nad plapolajočimi grivami – nakazoval grožnjo. A še vedno se ni zdelo, da gre za kaj več kot šport – tradicionalno igro pustinj, katere tehnični izrazi so v dialektu pustinjčanov predstavljali toliko prispodob.

Povedali so mi, da zdaj vedo, da so bila v pustinjah tista leta obdobja umirjenega vremena. Dvojne barve jezdecev so v vsakem hipu nakazovale neki vzorec, ki je imel vznikniti s prašnega polja. Visoko na nebu so nepreštevni oblaki pustinj tvorili svoj lasten širen, toda enako nestabilen vzorec. Gosta množica je stala večinoma tiho (kot je za množice v pustinjah, kjer se skozi prazni zrak vrača le malo odmevov in kjer zna celo najglasnejšim krikom slediti nenadna in neprijetna tišina, običajno). In otroci so videli nekaj, kar naj bi si zapomnili kot zgolj dobronamerno tekmovanje med ekipama najboljših jezdecev v pustinjah.

Pustinjčanom je bil termin »skrivna družba« še vedno mrzek, toda meni se je zdel edino mogoče ime za eno ali drugo skrivnostno gibanje, ki se je z leti razširilo skozi mrežo polo klubov in, verjetno, tudi skozi džokej klube, atletske lige in strelska društva. Identificiran ni bil noben vodja. Jezdeci in ostrostrelci, ki so vadili v osamljenih kotičkih oddaljenih posestev, so se srečevali le s svojimi neposrednimi poveljniki. Celo sveti, ki so se srečevali v opaženih salonih pod svilenimi zastavami (z novim oblikovanjem, toda vselej izrazito poudarjeno eno od dobro znanih barv), so se navidez izvajali, ne da bi se kateremukoli od tistih treh ali štirih, ki so iz svojih vrst skrivaj izvolili vodjo, izkazovalo kakršnokoli posebno spoštovanje.

Skoraj gotovo sta obe združenji izšli iz istega splošnega cilja – oglaševati tisto, kar je pustinje razlikovalo od preostanka Avstralije. In dolga leta so morala preteči, preden je katero od združenj pomislilo na ekstremen predlog absolutne politične neodvisnosti pustinj. Toda neizogibno so najdrznejši teoretiki v vsaki skupini pridobili vpliv. Bratovščina neskončnih pustinj se je posvetila zapletenemu načrtu za preoblikovanje Avstralije v Unijo zveznih držav, ki bi imela sedež vlade globoko v notranjosti in katere kultura bi se napajala iz pustinj in se razlivala navzven. Obalni predeli bi bili zgolj obrobje, kjer so bile resnično avstralske navade razvrednotene s stikom s Starim svetom. Liga osrčevcev ni terjala nič manj kot ločeno Republiko pustinj z mejnimi postojankami na vsaki cesti in železniški progi, ki je prečkala Veliko razdelitveno območje.

Od nekdaj sem predvideval, da pustinjčani oboroženi upor doživljajo kot nekako ponižujoč. In ko sem se prvič seznanil z zgodovino pustinj, sem o njihovih zgodbah o zasebnih vojskah, zamaskiranih v polo klube, dvomil. Moji prijatelji v salonskih barih mi niso mogli ponuditi kaj prida dokazov. Toda tako ali drugače se zgodba, ki so jo pripovedovali, ni končala v napovedanih bitkah. V vlažnem zraku nekega poletja so možje začeli mrmrati, da je prišel čas. Bila je sezona izjemnih neviht, tako da se je celo širna pokrajina zdela zamejena z brezimno napetostjo. In nato se je razvedelo, da so pustinje sklenile premirje.

Nobeden izmed tistih, ki so predali sporočilo, ni vedel, v kateri knjižnici ali kadilnici katerega dvorca je bila ta odločitev sprejeta. Toda tisti, ki so izvedeli novico, so spoznali, da je nekje tam zunaj, na enem od najstarejših posestev, neki velikaški pustinjčan opustil neko vizijo pustinj. Izvedeli so novico in se vrnili k svojim tihim rutinam ter v zraku morda opazili kristalno jasnino prihajajoče jeseni.

Nekaj let po tem so se po velikih letnih polo tekmah pojavljali podivjani pretepi. Moški, ki je videl, kako je njegov oče nekega nedeljskega popoldneva izgubil oko, mi je leta kasneje povedal, da je bilo to edino bojevanje, ki so ga bili pustinjčani kadarkoli zmožni. Nikoli ni bilo – tako mi je povedal – nobene možnosti, da bi se vzpostavile vojske, ki bi spod praporov modrozelene ali zlate iz pustinj zakorakale nad tujce. Neki posestnik, izoliran v svojih s knjigami obdanih sobanah za listnatimi verandami in hektarji trate v osrčju svoje tihe dežele, je sanjal o pustinjah, kakršne bi morale biti. Pogovarjal se je z drugimi iz iste branže. Vse ukane skrivnih združb, zasebno tiskani eseji, ki so oživljali pozabljene spore, načrti za vojaške kampanje, o katerih se je šepetalo – vse to je bilo delo osamljenih, zavedenih mož. Govorili so o tem, da bi pustinje osamosvojili od Avstralije, medtem ko so dejansko že bili zapuščeni na teh svojih travnatih otokih neskončno daleč od celine.

Pretepačev sin mi je povedal, da so barve, v bitkah za športnimi paviljoni in na hotelskih verandah potrgane s plaščev in zmečkane v krvavih pesteh, nakazovale le dve športni združenji »centra« in »obrobja«. Trdil je, da ničesar ne ve o zgodbi, ki sem jo sam slišal drugje, o tretji skupini, ki je zganjala nemire na velikih letnih tekmah in se zaganjala v središče pretepov, dokler se niso bili modrozelenci in zlatci občasno prisiljeni združiti v boju proti njim. In vendar sem vedel, da se je par lokalnih združenj kasneje na hitro povezalo v izbiri ekipe z imenom Notranja Avstralija in rdečimi uniformami, ki so simbolizirale sončni vzhod ali zahod ali, morda, nekaj neizrečenega.

Spraševal sem se, koliko so ti obskurni športniki morda vedeli o disidentski skupini, ki je bila nekoč izključena iz Bratovščine neskončnih pustinj. Notranji Avstralci so očitno izginili še hitreje kot starejši združenji. Toda o njih se je vsaj občasno razpravljalo v zgodovinskih revijah. Enako kot Bratovščina, iz katere so izšli, so Notranji Avstralci trdili, da bi ves kontinent, znan kot Avstralija, moral biti ena država, z eno kulturo. In seveda so vztrajali, da bi ta kultura morala biti kultura pustinj, in ne lažnive navade z obale. Toda medtem ko si je Bratovščina zamišljala, da v avstralski vladi prevladujejo pustinjčani, ki s svojo politiko celino preoblikujejo v eno veliko pustinjo, so Notranji Avstralci zavračali govor o politični moči, saj so zanjo trdili, da je povsem iluzorna.

Pravzaprav so bili Notranji Avstralci razdeljeni tudi znotraj skupine. Tisti, ki se jih najbolj spominjajo, so se zavzemali za hitro vojaško avanturo. Niso upali na uspeh, temveč na spomina vreden poraz proti tolikšni številčni premoči. Trdno odločeni so bili, da se bodo, po tem, ko jih bodo zajeli, vzpostavili kot državljani resničnega naroda, ki so ga slučajno pridržale sile antinaroda, ki temelji na negativih vseh atributov Notranje Avstralije.

Manjšina (nekateri pravijo, da le dva ali trije) so trdili, da pravici pustinj ne bo zadoščeno, dokler se ne bo celine, ki je bila tedaj znana kot Avstralija, preimenovalo v Notranja Avstralija. Potrebna ne bi bila nobena druga sprememba videza ali razmerij v tem, kar je bilo poprej znano kot Avstralija. Obalni prebivalci bi kaj kmalu odkrili to, kar so pustinjčani vselej vedeli – govor o narodu je predpostavljal obstoj nekaterih vplivnih, toda redko videnih pokrajin globoko v oddaljenih koncih ozemlja, na katero se je nanašal.

In nato – tako so vsaj pravili – ne dolgo pred nenadnim kolapsom skrivnih združenj, se je neki človek oddaljil od manjšine Notranjih Avstralcev in zavzel najbolj radikalno izmed vseh pozicij. Zanikal je, da obstaja kakšna država z imenom Avstralija. Obstajala je, je priznaval, neka pravna fikcija, ki so jo bili pustinjčani občasno primorani opazovati. Toda meje resničnih narodov so bile pripete v dušah ljudi. In v skladu s projekcijami realne, to je spiritualne geografije pustinje jasno niso sovpadale z nobeno namišljeno državo Avstralijo. Pustinjčani so bili tako svobodni, da sledijo kateremukoli parlamentu Države ali Britanske skupnosti narodov (kot so seveda vselej počeli) in celo da sodelujejo v Gibanju za novo državo, ki so ga skrivna združenja pred tem imela za farso. Za pustinjčane je bilo smotrno, da zbujajo vtis državljanov neobstoječe države. Alternativa temu je bila porušiti skrbno uravnotežen kompleks iluzij in pustiti, da meje pustinj preplavijo izgnanci iz države, ki ni nikoli obstajala.



*



Okoli kosila sem si v skorajda praznem baru skušal v spomin priklicati zapiske, ki sem si jih pred nekaj dnevi napravil ob branju akademskega članka iz ene izmed treh štirinajstdnevnikov, ki so objavljali kritike in komentarje o pustinjah. Zapiski so bili v moji sobi zgoraj, toda bara nisem mogel zapustiti – posestniki bi me lahko poklicali vsak trenutek. (Nisem se utegnil obriti ali umiti, toda predlagatelji, ki so svoj razgovor dočakali drugi dan, so vselej skrbno pazili, da bi bili videti utrujeni in neurejeni. Posestniki so si radi domišljali, da so bili, četudi so sami z lahkoto prestali celonočno popivanje, njihovi klienti šibkejši od njih.)

Zdelo se je, da avtor članka trdi, da so vse razprtije med frakcijami v pustinjah simptomi temeljne polarizacije v značajih pustinjčanov. Kdorkoli, ki ga vse od otroštva naprej obdaja obilje ravnin, mora sanjati, da bi izmenično odkrival enega od dveh različnih tipov pokrajin – prvo vselej vidno, a nikoli dosegljivo in drugo vselej nevidno, četudi je vsak dan večkrat stopal po njej.

Tisto, česar se nisem mogel spomniti, je bila teorija, izpisana v gosto spisanih zadnjih odstavkih članka. Avtor je postuliral obstoj pokrajine, v kateri bi pustinjčan morda končno razrešil nasprotujoče si impulze, ki jih je vzgojila njegova rodna pokrajina. Po kosilu, ko sem spet vztrajno popival in so stvari okoli mene ponovno pridobile svojo živost, sem si v spomin uspel priklicati zabeležek, ki sem ga napravil na robu akademikovega članka: »Jaz, filmar, sem izvrstno opremljen, da raziščem to pokrajino in jo razkrijem vsem drugim.«



*



Do poznega popoldneva sem videl kakšnih dvajset klientov, ki so posamično odšli v notranjo sobo in prišli nazaj ven. Opazil sem, da sta bili največji skupini med njimi oblikovalci emblemov in ustanovitelji religij.

Pred svojimi intervjuji so bili možje iz obeh skupin brez izjeme napeti in anksiozni in previdno so se trudili, da ne bi tekmecem izdali nobenih podrobnosti o svojih projektih. Sčasoma je postalo očitno, da so bili nekateri izmed teh klientov v notranji sobi uspešni. Posestniki so sloveli po svoji obsedenosti z emblemi in umetnostjo heraldike, ki je bila značilna za pustinje. In četudi se je o religiji v pustinjah le redko razpravljalo, sem vedel, da je tudi ta imela svoje strastne privržence v skorajda vsaki velikaški hiši. Toda klienti, specializirani za ta področja, so tekmovali proti strokovnjakom, ki so jih posestniki že favorizirali.

Nobena velikaška hiša ni zmogla brez svojih rezidenčnih svetovalcev za področje emblemske umetnosti. Večina družin je vse svoje nove dogovore sklepala s sinovi in nečaki svojega starejšega osebja, saj so verjeli, da so njihove tradicije varne le v rokah ljudi, ki so jim bili izpostavljeni vse od otroštva. Celo kadar je bil na položaj imenovan tujec, se je od njega pričakovalo, da nekaj let na svoje stroške pridobiva natančno znanje o genealogiji, družinski zgodovini in legendah ter tistih preferencah in nagnjenjih, ki so se razkrila le v intimnih pogovorih pozno ponoči, hitrih zapisih v dnevnikih na nočnih omaricah, skicah slik, pritrjenih za vrata, rokopisih pesmi, v zadnjih urah pred zoro strganih na kosce. Kadar se je položaj sprostil, ni bilo neobičajno, da je kakšen postrešček v gospodinjstvu ali pa hišni učitelj razglasil, da je leta neperspektivnega dela opravljal le, da bi pridobil kvalifikacije kot ustvarjalec heraldične umetnosti. Tedaj so družinski člani spoznali razlog za neobičajno čuječnost, ki so jo pri tem človeku pogosto opazili, za njegovo nepričakovano pojavljanje v določenih prostorih ob neprimernih trenutkih, za njegove formalne prošnje, da bi svoj prosti čas smel preživeti v knjižnici, za to, da so ga opažali, kako je v najbolj oddaljenih ogradah zbiral redke rastline, ali pa da so ga kasneje videli, kako je v svojih prostorih z bralnimi očali, ki so komu že tedne poprej izginila iz zasebnega predala, pregledoval oblike listov. Toda nadarjen oblikovalec je bil tako visoko cenjen, da je bil mož, če je le dokazal svojo sposobnost, izbran za položaj, ki ga je občudoval in ga v vseh teh letih skrivnega študija le hvalil na račun njegove kompleksnosti.

Velikaške hiše so svoje grbe in livreje in jahaške barve razkazovale ob vsaki priložnosti. Družine, ki so več generacij prezirale vsakršno razkazovanje bogastva ali vpliva, so obiskovalčevo pozornost pritegovale k določenemu dizajnu na srebrnini in namiznih pogrinjkih ali k izbiri barv na poslikanem lesu volier ali zimskih vrtov. Prebral sem nekaj prispevkov iz sicer širokega nabora akademskih komentarjev o tej zadevi, ki je med pustinjčani dosegla izjemno izpopolnjenost. Spomnil sem se eseja nekega spregledanega filozofa, ki je za preživetje pisal za sobotno prilogo propadajočega časopisa.

Ta avtor je trdil, da je globoko v srcu vsak človek popotnik po neskončni pokrajini. Toda celo pustinjčani (ki bi se morali naučiti premagati strah pred širnostjo obzorja) so v vznemirljivem terenu duha iskali mejnike in kažipote. Pustinjčan, ki se je čutil prisiljenega množiti videze svojega monograma ali kakšne nove izbire barv v vidnih pustinjah, je s tem le označeval meje teritorija, ki ga je zaznaval. Takšen človek bi bolje storil, če bi raziskoval tisto, kar se je skrivalo za iluzijami, ki jih je bilo mogoče označevati s preprostimi oblikami in motivi.

Temu gledišču so nasprotovali drugi teoretiki, ki so trdili, da je zanimanje za embleme prav takšno raziskovanje, h kakršnemu je filozof pozival. Tako je, ko je razkazoval svoje barve na hrbtiščih knjig v zasebni knjižnici, človek izražal, četudi morda res malenkost surovo, da pokrajinam, ki jih pozna v srcu, ni videti konca.

Posestniki sami v poučenih razpravah o njihovih lastnih naporih niso sodelovali. Vzrok za to ni bil v tem, da bi trpeli pomanjkanje okusa za intelektualne napore, temveč zato, ker je lahko dejansko ukvarjanje z umetnostjo heraldike ponujalo zadosten izziv celo za najbolj dejavne ume. Številni posestniki so se oblikovalcem, ki so jih najeli, pridružili v njihovih zahtevnih nalogah iskanja neke teme, ki je prečila zgodovino njihove družine, nekega motiva, ki ga je narekovala geološka strukturiranost njihovih posestev, ali pa ideograma rastlinske ali živalske vrste, ki je bila značilna za njihovo območje.

In medtem ko so se vse te naloge naprej odvijale v velikaških hišah, so številni nezaposleni študentje in akademiki s tega področja svoje znanje in veščine izpopolnjevali v javnih knjižnicah in muzejih in najetih studiih in v obrobnih močvirjih in plantažah posestev, katerih obširnost in kompleksnost so v svojih sanjarijah uspeli zreducirati v stilizirano podobo na preprosti podlagi.

Nekateri izmed teh, ki so na velike posestnike čakali v hotelskem baru, so mi pojasnili, da v najboljšem primeru upajo, da bodo nekega posestnika uspeli prepričati, da njegova družinska heraldična umetnost izvira iz preveč ozkega nabora disciplin. Eden od predlagateljev je nameraval orisati rezultate svoje entomološke raziskave in zagovarjati tezo, da kovinski odtenki v podaljšanih ritualih neke ose z zamejenim habitatom morda ustrezajo nečemu, kar še ni bilo izraženo v umetnosti družine, katere pokroviteljstvo si je skušal pridobiti. Neki drug kandidat je nameraval ponuditi svoja odkritja, do katerih je prišel v letih preučevanja meteorologije, saj je bil prepričan, da bo določeni posestnik gotovo lahko uvidel, kako pomembne so zanj muhe sezonskih vetrov, ki so pihali nad njegovim posestvom.

Tu so bili tudi drugi, ki posestnikom niso ponujali drugega kot lastne programe, kako s širšim dometom razkazovati barve in orodja, ki so v družini že bili uveljavljeni. Slišal sem za načrt za izgradnjo sistema notranjih akvarijev, ki je narekoval, da se vse posode poseli z ribami ene same vrste, a se sistem postavi tako, da bi obiskovalci lahko skozi razne debeline prosojnega stekla in intervale rahlo zamegljene vode in podobe zamegljene vode v rahlo zamegljenem steklu videli večformne vzorce tistih dveh barv, ki sta šteli. Eden od mož je izpopolnil proces za nanašanje najbolj živih barv na sedlarske izdelke. Drugi je previdno govoril o teatru, predvidljivo okrašenem, toda z zborom marionet, ki bi posnemale celo tiste karakterje, ki se jih spominjajo le po peclju enega samega lista ali barvni progi v družinskem grbu.

Najbolj skrivnostni izmed čakajočih bi lahko služili le posestniku, ki je tudi sam ljubil tajnost. Med slednjimi je bilo nekaj takšnih, ki so leta in leta razvijali svoje embleme, a jih nato delno ali v celoti skrivali. Morda so o njih s ponosom govorili nekaterim svojim prijateljem, toda le njim samim je bilo namenjeno samotno občudovanje pomirjujoče harmonije ali osupljajočega kontrasta, ki so ga lahko le sami povsem zaobjeli. Prosilci, ki so iskali takšne može, so s seboj nosili zbirko stekelc in leč, skrivnostno obarvanih, da je bilo z njimi mogoče spreminjati ali blažiti nekatere barve; pigmente, občutljive na najmanjšo sončno svetlobo; platna in opaže in kolute svile, vse v dvojni debelini.

Vse te skupine so bile v neki meri upravičene, da so pristopile celo k posestniku, za katerega so vedele, da se je že davno odločil za vzorce in barve, ki so predstavljale vse, kar je cenil. Bilo pa je tudi nekaj prosilcev, ki so premogli le široko znanje s svojega področja. Ti so zbranim posestnikom svoje usluge vljudno ponudili v upanju, da je ena izmed velikaških hiš svojo heraldično umetnost pravkar razglasila za »zasenčeno«.

Beseda se je v mojih časih uporabljala le še prispodobno, toda v zgodnejših časih je bilo mogoče tu in tam videti kočijo, ki je imela čez vsako poslikano leseno ploskev obešeno vlečko iz črnega ali vijoličnega žameta. In ko je kočijaž, osramočen v svoji začasni sivi uniformi, konje zvečer popeljal po širokem dovozu, so nekatera okna odsevala le enotno barvo neba, enak temen žamet pa je bil zavoljo nekega majhnega pobarvanega panela obešen za njimi.

Neodvisni oblikovalci so včasih, ko so opazili nejasno razdraženost in nezadovoljstvo med člani velikaške družine ali slišali za dolge konference v zaklenjenih knjižnicah ali o služabnikih, ki so po tem delali vse do polnoči, da so pospravili knjige in rokopise, ki se jih poprej že leta ni nihče niti dotaknil, zaznali napoved zasenčitve. Toda večina zasenčitev je bila najavljena s tako ničnimi opozorilnimi znaki, da so presenetile celo hišne oblikovalce (ki so bili prisiljeni brez vsakršnega opozorila prevprašati vrednost svojega življenjskega dela).

Včasih sploh ni bilo javne razglasitve – bolj zaradi hipne nepotrpežljivosti do formalnosti kot iz želje, da bi dogodek prikrili. Toda klicatelj iz oddaljene graščine je dokaze lahko razbral nemudoma. Drogovi za zastave nad teniškimi igrišči so bili prazni. V paviljonih ob igriščih za polo so delali slikarji. Delavci na večnadstropnih gradbenih odrih so odstranjevali drobce stekla s svinčenih okenskih okvirjev in se kljub nujnosti svojega dela ustavljali, da bi skozi brezoblični drobec stekla v barvi, ki je nekoč morda dopolnjevala simbol slave, pogledali na kak del pustinj. V notranjosti so se kosi francosko politiranega pohištva kopičili ob grmadah prepletenih niti, ki so jih šivilje pustile za seboj, ko so iz tapiserij pobrale vse sledi orodja, ki se je nekoč zdelo del same tkanine. In v neki oddaljeni, tihi sobi so zlatarji, ki so jim leče, zataknjene pod obrvi, naredile pošastne oči, iz družinskih dragocenosti odstranjevali dragulje, ki so bili razglašeni za nevredne svojega mesta.

To je bilo bledo upanje, ki je v notranjo sobo hotela gnalo najmanj pripravljene prosilce – da je neki posestnik tam morda ravnokar v primežu blažje norosti, ki se bo končala šele, ko bo vse, kar si je lastil, poštempljano ali izrezljano ali izvezeno ali poslikano z dokazi, da je svoje življenje povsem na novo interpretiral.

Toliko sem se uspel naučiti od preučevalcev emblemov. Vedel pa sem, da ustanoviteljev religij ne smem izpraševati. Nikoli nisem slišal kakšnega pustinjčana resno govoriti o svojih religijskih prepričanjih. Tako kot Avstralci na oddaljeni obali so tudi pustinjčani religijo v splošnem predstavljali kot silo dobrega. In tako kot na obali je tudi tu še obstajala manjšina družin, ki so nedeljske obrede, katoliške ali protestantske, presedele v temačnih farških cerkvah ali katedralah z neskladnimi evropskimi aspekti. Toda vedel sem, da so bili ti verski obredi in puhličasti sentimenti, izusteni v javnosti, pogosto namenjeni le odvračanju pozornosti od resničnih religij pustinj.

Te so v svojih najčistejših oblikah cvetele med družinami, ki so že davno zavrgle tradicionalne cerkve (z njimi pa tudi ljudske spomine iz poznega rimskega imperija ali elizabetinske Anglije) ter svoje nedelje preživljale v navideznem brezdelju v tihih sobanah svojih odmaknjenih dvorcev. Slišal nisem za nobeno sekto, ki bi štela več kot tri ali štiri člane, in tudi ne za nobeno, katere načela bi zmogli dešifrirati ali le parafrazirati vsaj njeni najbolj izvedeni sledilci. Zagotovili so mi, da se izvajajo zapleteni rituali, njihove učinkovitosti pa naj bi ne bilo moč prehvaliti. In vendar se je zdelo, da možje, ki so dan za dnem opazovali sektaše in celo vohunili za njimi v njihovih najbolj zasebnih trenutkih, niso videli ničesar, česar ni počel tudi katerikoli nereligiozni pustinjčan – in imel svoje početje za običajno ali celo banalno.

Ta ista skrivnostnost se je pojavljala pri skupini, ki me je čakala v hotelu – tako imenovani utemeljitelji religij. Obdajala jih je avra določene impresivnosti, toda nič, kar so rekli ali naredili, bi ne moglo pojasniti, zakaj so bili tako pogosto povabljeni v velikaške hiše. (Slišal sem, da si jih je le peščica zagotovila zaposlitev za nedoločen čas. Delovali so kratko in dobičkonosno, nato pa so padli iz milosti in bili odpuščeni ali pa so razglasili, da je njihovo poslanstvo izpolnjeno, in dali odpoved.) In človek kakšne druge stroke, ki je enega od njih slučajno opazoval med snubljenjem skupine posestnikov, je videl duhovnika obskurnega prepričanja, ki je velikaše še spodbujal, da so pili in govorili, medtem ko jih je on poslušal.

Na neki točki sem začel dvomiti o obstoju teh ezoteričnih pustinjskih verovanj. Toda nato so se mi razkrili določeni pustinjčani. Vtis, ki so mi ga pustili, lahko pojasnim le, če rečem, da se je zdelo, da vedo tisto, o čemer drugi ljudje le ugibajo. Nekje tam zunaj, med nihajočimi travami svojih posestev ali v najmanj obiskanih sobah svojih zgovornih domačij, so izvedeli resnične zgodbe svojih življenj in spoznali ljudi, kakršni bi lahko bili.

Kadarkoli se mi je zgodilo, da sem začutil zavist do pustinjčanov, ki so iz svojih zasebnih religij srkali takšno moč, sem šel gor v svojo hotelsko sobo, slovesno sedel in dodal nekaj zapiskov k svojemu filmskemu scenariju, kot da bi bil to del mojega lastnega religijskega iskanja, o katerem bi se spraševal neki tujec.



*



V notranjo sobo so me poklicali prav v uri, ko sta se avtoriteta in genialnost velikaških posestnikov zdeli najbolj izvrstni. V enem izmed prehodov, ki so vodili k njihovemu baru, sem čez ramo pogledal proti oddaljenim vratom. Luneta nad njimi je bila drobcen pravokotnik intenzivne svetlobe – znak, da so pustinje zunaj usihale v poznem popoldnevu. Toda to je bil popoldan, o katerem niso posestniki ničesar vedeli. Nobena zgodba, ki sem jo slišal o njihovem bogastvu, ni name naredila tolikšnega vtisa kot njihovo brezskrbno zavračanje celotnega dne. V njihovo zakajeno sobo sem vstopil še na pol oslepljen od fragmenta sončne svetlobe, ki sem jo uzrl, oni pa so jo prezirljivo odbijali.

Šok sem doživel le ob pogledu na počivalnik v kotu. Vsi morda niso bili velikani legend. Eden od moških je nepremično ležal na golem platnu, toda njegova dlan, čudno pritisnjena na oči, je nakazovala, da njegov spanec ni miren. Drugi so zravnani sedeli na stoli pri točilnem pultu. Eden od njih je skorajda pol vrča piva prelil v manjši kositrni vrček z gravuro nenavadnega monograma in mi jo podal. Nekdo drug je z nogo proti meni odrinil stol. Toda pol ure je preteklo, preden je kdorkoli spregovoril z menoj.

Pri točilnem pultu jih je bilo šest; vsi so nosili obleke iz tkanine z diskretnim vzorcem, ki sem ji pravil »tvid«. Nekaj jih je razrahljalo kravato ali si odpelo zgornji gumb na srajci, čevlji enega izmed njih (ogromni podplati iz usnja in bordo zgornji del čevlja z elaboriranimi spiralami in loki drobnih luknjic) so bili vidno razvezani. Toda vsak izmed moških je še vedno posedoval gotovost in eleganco, ob kateri sem si s prstom porahljal svojo lastno kravato in zavrtel prstane na prstih.

Najprej sem mislil, da se pogovarjajo le o ženskah. Toda nato sem razločil tri precej ločene pogovore, ki so vsak zase enakomerno napredovali. Včasih je ena ali druga tema zaposlovala vse hkrati, toda navadno je vsak izmed moških svojo pozornost porazdelil med te tri razprave, se nagnil čez moškega poleg sebe ali pa za trenutek vstal s stola, da bi se v pogovor zapletel s kakšnim nasprotnikom na drugem koncu točilnega pulta. Tu pa so bili tudi dolgi premori, med katerimi so vsi uživali v kakšni šali, ki se je meni zdela nepomembna ali pa je nisem razumel. Vsi so bili v stanju, v kakršnem sem po še nekaj vrčkih piva videl tudi samega sebe. Izgubili so nekaj svojega običajnega dostojanstva. Morda so spregovorili za drobec preveč empatično ali gestikulirali preveč brez oklevanja. Kolikor sem lahko razumel iz svojih lastnih izkušenj z alkoholom, so bili tako pijani, da se je zdelo, da so trezni.

V tem stanju so bili, kot sem vedel, zmožni odkriti osupljive pomene v skorajda vsakem predmetu ali dejstvu. Da bi vzbujali poglobljenost, za katero se je zdelo, da veje od njih, so bili prisiljeni ponoviti nekatere trditve. Zgodovina vsakega od njih je pridobila enotnost velikega umetniškega dela, tako da se je, ko se je spominjal nečesa iz svoje preteklosti, pomujal pri kar najmanj detajlih, kajti pomen so razbirali iz celote. Predvsem so videli, da je prihodnost povsem v njihovih rokah. Kasneje so se morali samo spomniti uvidov, ki so jih pravkar pridobili. In če bi tudi ti ne bili dovolj, bi lahko predvideli še eno jutro, ko bodo s sonca zakorakali noter in začeli resno, stalno piti, vse dokler ne bo osupljajoča svetloba sveta le še žareče obzorje na oddaljenem koncu njihovega globokega zasebnega somraka.

Posestniki so govorili še naprej. Ko sem popil drugi vrček, sem bil pripravljen, da se jim pridružim. Toda njim se ni nič mudilo, da bi me intervjuvali. Pozoren sem bil, da nisem pokazal nepotrpežljivosti. Želel sem jim dokazati, da sem že posvojil njihove navade; da sem pripravljen vse pustiti ob strani in uro ali dan posvetiti spekulativnemu razmišljanju. In tako sem sedel in pil in jim skušal slediti.

PRVI POSESTNIK: … je naša generacija preveč ekstremna, ko skuša definirati idealno žensko polt. Nihče noče, da bi bila njegova žena ali hči zagorela od sonca. Toda ali sem perverzen, če mi je ljubša bledica, ki ni povsem brezhibna? Iskren bom. Vse življenje sem sanjal o določeni postavitvi … res ne želim uporabiti te banalne besede, »pegic«. Biti morajo prefinjeno zlate in videti jih želim na zanje primernem mestu. Ležijo daleč narazen, toda če hočem, jih lahko vidim kot konstelacijo. Zlate ali sijoče bele.

DRUGI POSESTNIK: … in seveda Otididae in Pedionomus torquatus in Coturnix chinensis in Coturnix pectoralis in Megalurus cruralis s tistimi svojimi čudnimi kriki. In se vprašam …

TRETJI POSESTNIK: … z našimi znamenji iz kamenja na vsakem griču in medeninastimi ploščami ob cestah in gravurah, ohranjenimi na drevesnih deblih. Toda pozabili smo, da večini teh ljudi sploh ne bi smeli reči pustinjčani. Ta obsesija z raziskovalci. Prosim, ne razumite me narobe; pomembne naloge smo se lotili. Toda ta vizija pustinj, ki jo vsi iščemo – zavedati se moramo, da prvi raziskovalci morda niso pričakovali pustinj. In mnogi od njih so se potem vrnili v svoja pristanišča. Gotovo so se nato bahali s svojimi odkritji. Toda človek, ki ga sam hočem preučevati, je tisti, ki je v notranjost prišel, da bi potrdil, da so pustinje natanko tisto, kar je iskal. Ta vizija, ki jo iščemo …

ČETRTI POSESTNIK: (Sleče si jakno in si rokave zaviha nad komolce. Zastrmi se v kožo svoje podlakti.) Priznati moram, da po vseh teh letih le malo vem o svoji lastni koži. Vsi mi smo pustinjčani; vselej trdimo, da je vse, kar vidimo, mejnik nečesa onkraj. Toda ali vemo, proti čemu nas vodijo naša lastna telesa? Če bi naredil zemljevide iz vseh vaših kož – mislim seveda na projekcije, kakršne so bile Mercatorjeve – če bi vam jih pokazal – bi prepoznali svojega? Morda bi vas celo opozoril na znake, kot so drobna razpršena mesteca ali kupi lesa v pustinjah, na katere niste nikoli niti pomislili, toda kaj bi mi o teh krajih lahko povedali?

PRVI POSESTNIK: Ne pozabite, da govorim o svoji idealni ženski – edini ženski, o kateri kdorkoli od nas kdaj govori.

DRUGI POSESTNIK: Seveda lahko letijo in v pustinjah je dovolj dreves. Toda gnezdijo na tleh. In droplja sploh ne naredi gnezda – samo vdolbinico ali majhno jamico v suhi prsti. Ne zanimajo me argumenti o evoluciji ali instinktih ali vsi ti nesmisli. Vsa znanost je scela deskriptivna. Kar me zanima, je, zakaj. Zakaj se nekatere ptice skrivajo na tleh, medtem ko jim njihovi sovražniki grozijo. To mora biti znak nečesa. Ko naslednjič vidite dropljino gnezdo, se vprašajte, zakaj. Lezite na tla in se skušajte skriti v pustinji in preverite, kaj se zgodi.

PETI POSESTNIK: Gotovo zanemarjamo prve naseljence – ljudi, ki so ostali v pokrajini, ki so jo raziskovali?

TRETJI POSESTNIK: Toda celo po letih bivanja v pustinjah so se morda spomnili drugačne pokrajine ali pokrajine, za katero so upali, da jo bodo odkrili, če bi se le ne zdelo, da se pustinje širijo v neskončnost.

ČETRTI POSESTNIK: Poskušam se spomniti tistih verzov iz pesmi Senčnik opoldne – spregledane mojstrovine; ene izmed najimenitnejših ljubezenskih pesmi, ki so nastale v pustinjah. Tista scena, v kateri pustinjčan vidi dekle v daljavi, s pašniki, ki valovijo v vročinski meglici. In nikar se ne trudite s tistim starim ugovorom, češ da nas je poezija tistega obdobja spremenila v parodije samih sebe, nas fiksirala v položaju človeka, ki vselej strmi v daljavo.

ŠESTI POSESTNIK: Ta scena je, kolikor se jaz spomnim pesmi, edina scena. Dvesto kitic o ženski, vidni iz daljave. Toda seveda je ona sama komajda omenjena. Tisto, kar šteje, je čuden somrak okoli nje – druga atmosfera pod senčnikom.

ČETRTI POSESTNIK: In ko počasti stopa proti njej, vidi to avro, to oblo sijočega zraka pod senčnikom, ki je bil seveda iz svile, bledo rumen ali zelen in prosojen. V sijaju nikoli zares ne razloči njenih potez. Postavlja nemogoča vprašanja: katera svetloba je resničnejša – ostra sončava zunaj ali blaga svetloba okoli ženske? Ali ni nebo samo neke vrste senčnik? Zakaj bi mislili, da je narava resničnejša od reči, ki jih naredimo sami? In seveda želi vedeti, zakaj lahko ljudje, kakršen je sam, posedujejo le tisto, na kar naletijo v temnih nišah knjižnic z okni, ki gledajo proti jugu, na globoke, z listjem zasenčene verande.

DRUGI POSESTNIK: Koliko zaščite nam nudi zemlja? Na neki način smo vsi droplje in prepelice; pustinje vidimo, kakor jih ne vidi nihče drug.

ŠESTI POSESTNIK: Sij lažnih sonc lije umetnije, / ki jih puščal je vnemar. A dežela, ki drugje se vije, / starih ne pustinje in ne sanje, / ga vabila nekdaj v skrivno je bleščanje. / Krhka svila se uperja mu v oko, / ves čuden ta sijaj, drugo to nebo.

PETI POSESTNIK: Dejstvo je, da so prvi naseljenci ostali tukaj, predvidoma zato, ker so bile pustinje najboljši približek pokrajinam, ki so jih iskali. Ne morem verjeti, da bi lahko celo naše pustinje predstavljale tisto pokrajino, o raziskovanju katere vsi sanjamo. In vendar verjamem, da je ta pokrajina le še ena pustinja. Ali pa je k njej vsaj mogoče pristopiti le na način, lasten pustinjam, ki nas obdajajo.

TRETJI POSESTNIK: Kdo je nekoč trdil, da bi morale pustinje zajemati vsa mesta in gore in morske obale, za katere bi se lahko nadejali, da jih bomo obiskali? V njegovem romanu so vsi Avstralci živeli v osrčju nekakšne pustinje.

ŠESTI POSESTNIK: Senčnik je zaslon, ki ga vsakdo izmed nas želi ohranjati med resničnim svetom in objektom svoje ljubezni.

DRUGI POSESTNIK: Govorimo o navadah pustinj, toda vsak od nas si zamišlja, da nas žene in hčere čakajo v osrčju dvorca stoterih zatemnjenih soban. Večina naših dedov je bila spočetih v gnezdih, kakršna so prepeličja ali dropljina.

ČETRTI POSESTNIK: Večino svojih življenj smo prebili zunaj, v vetru. Videli smo sence celih oblakov, ki so se porazgubile na miljah naših trat. Toda vsi se spominjamo, mar ne, nekega popoldneva na verandi, ko je sončna svetloba komajda prodrla skozi listje – ali v salonu, v katerem so zavese ostale zaprte vse od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Bili so meseci, ko so se pustinje zdele daleč stran in smo vsako popoldne sedeli notri, zadovoljni, da lahko gledamo neki bled obraz.

PRVI POSESTNIK: Pesniki pravijo, da vsi častimo svetlo polt. Toda gotovo obstajajo tudi drugi razlogi, da ne pustimo, da bi se naše žene in hčere oblačile v kopalke. Vemo, da lahko poletna sončna svetloba napravi človeka slepega za možnosti, ki ležijo onkraj pustinj. In ko slučajno zagledamo turbulentni zrak, ki se opoldan kot voda vrtinči nad našo pokrajino – ali se ne obrnemo stran zato, ker nas spominja na brezpredmetni nemir oceanov? V najbolj vročih dneh februarja pomilujemo uboge prebivalce obalnih krajev, ki s svojih mračnih plaž ves dan strmijo v najhujšo izmed vseh puščav. Posmehujemo se njihovemu postavanju ob oceanu in trdimo, da ne razumemo njihove očaranosti nad golo odsotnostjo kopnega. In vendar vsak moški v pustinjah pozna hiše, v katerih najdražje ženske ves dan posedajo pod lučmi, dokler ni vsak centimeter njihove kože rjav. Je tu kdo, ki jih ni niti enkrat obiskal in se je eno uro pretvarjal, da mu pustinje prav nič ne pomenijo?

PETI POSESTNIK: Saj poznate tisto zgodbo o človeku, ki se je rodil prepozno, da bi bil konvencionalni raziskovalec. Toda vztrajal je, da je raziskovanje edina dejavnost, vredna človeka. Označil je zaplato svojega posestva, nato pa leta in leta risal kar najbolj detajlne zemljevide tega predela. Poimenoval je na stotine značilnosti, mimo katerih bi vi ali jaz šli, ne da bi jih sploh opazili. In zapiske in skice rastlin in ptic si je delal, kot da jih ni videl še nihče pred njim. Nato je v svojih zadnjih letih vse svoje zapiske in zemljevide shranil pod ključem ter povabil vse, ki bi jih to zanimalo, da za njim raziščejo in popišejo isto mesto. Ko so primerjali dva različna opisa, so razlike med njima razkrile značilne kvalitete vsakega od mož: edine kvalitete, za katere je lahko trdil, da so resnično njegove.

TRETJI POSESTNIK: Sam slučajno verjamem, da smo na neki svoj način vsi raziskovalci. Toda raziskovanje je mnogo več kot le poimenovanje in opisovanje. Raziskovalčeva naloga je, da postulira obstoj ozemlja za znanim ozemljem; to, ali najde to ozemlje in se z njega vrne s kakšnimi novicami, je nepomembno. Lahko se odloči, da se bo na njem za vselej izgubil, in doda svoj delež vsoti vseh neraziskanih pokrajin.

ČETRTI POSESTNIK: Toda meceni teh krajev so večinoma mladi možje. Vsak med nami se spominja tudi tistih drugih sanj, ki so nam vzniknile v najbolj vročih poletjih. Vsak pustinjčan je kdaj za trenutek obrnil hrbet svojemu praprotnemu nasadu ali letnemu vrtu, belim oblekam in senčnikom in strmel za severnimi vetrovi. Obala je bila vedno petsto milj stran in večina izmed nas je vedela, da je morda nikoli ne bomo videli. Toda tista srbečica na koži, ko smo pogledali proti jugu … rekli smo si, da jo lahko omilijo le slani vetrovi ali plimujoče vode. In nekateri izmed nas so celo trdili, da bo polt ženske, ki nam je bila obljubljena v zakon, le še bolj poželjiva, po tem, ko se bomo naužili teh rjavih trebuščkov in stegen, ki jim bo plast prosojnega olja prekrival grobi pesek.

DRUGI POSESTNIK: In ves ta govor o zvestobi pustinjam. Že pred leti smo se odločili, da svojih hčera ne bomo vpisovali v odlične šole v bližini obale, ker bi se lahko zgodilo, da jih bodo na pol gole poslali na sonce, na igro hokeja na travi. In vendar smo vsi videli dropljin paritveni ples. Sam sem ga, leže na trebuhu, v visoki travi, opazoval ure dolgo. Nobena druga ptica se ne spravi v takšno stanje. Če bi bili res konsistentni pri svojih argumentih o zvestobi pustinjam – bi ne prišli iz svojih senčnih hiš in se ljubili na travi, skrivale pa bi nas le velike razdalje?

PETI POSESTNIK: In vendar pustinje same še niso bile natančno raziskane. Pred dvema letoma sem najel geodeta in zgodovinarja, s katerima pripravljamo zemljevid vseh pasov teritorija med poseljenimi predeli, vseh območij goščave in gozdov Kronske zemlje, vseh neograjenih rečnih obrežij. Vsi vidimo te kraje na oddaljenih koncih svojih posestev, a jih nimamo za kaj več kot le ozadje našim značilnim pokrajinam. Ko bo zemljevid končan, upam, da bom lahko začrtal tisoč milj dolgo potovanje. In ko bom šel na to potovanje, si želim, da bi videl, vsaj enkrat, v daljavi, neki namig na pokrajino, ki bi lahko bila moja.

ŠESTI POSESTNIK: Toda v najbolj razvpitih hišah je bilo vedno nekaj deklet, ki so svojih zadnjih nekaj centimetrov pustile popolnoma belih, ti pa si poskrbel, da ne bi nikoli vnaprej izvedel, katera dekleta so to. Tako si lahko včasih – medtem ko si se vdajal najbolj absurdnim izmed svojih otročjih fantazij in se izgubil v nekem norem ritualu obale – ravno v trenutku, ko si bil tik pred tem, da udejanjiš, karkoli te je že pripeljalo tako daleč iz tvoje lastne dežele, uzrl prav tisto barvo, ki si jo izdal.

TRETJI POSESTNIK: Razpošlji naokrog svoje geodete in načrtuj samotna potovanja. Vse življenje boš iskal napačno vrsto pustinj. Vsako jutro po zajtrku se deset minut sprehajam po svoji zbirki iz velikega pokrajinskega obdobja. Ko naredim korak nazaj od katerekoli slike, zaprem oči, dokler ne stojim natanko pred naslednjo. Po vseh teh letih natanko vem, koliko korakov potrebujem od ene do druge. Sestaviti skušam pustinjo, v kateri ne obstaja nič, razen tisto, kar umetniki trdijo, da so videli. In ko bom vse te pokrajine sestavil skupaj, v eno veliko naslikano pustinjo, bom nekega jutra stopil ven in začel iskati novo državo. Iskat bom šel kraje, ki ležijo tik za naslikanimi obzorji; kraje, za katere so umetniki vedeli, da jih zmorejo le nakazati.

ŠESTI POSESTNIK: Naši modni pesniki nam pripovedujejo le o ženskah, v sončavi odetih v svilo. Tudi sam jih prebiram. Vem, da lahko oddaljena podoba, vsa v belem, v senci ogromne hiše na vrhuncu popoldneva, osmisli stotine milj trave. Toda rad bi prebral tiste neobjavljene pesmi, ki so gotovo bile napisane v sobanah, ki gledajo na jug. Rad bi bral tiste pesnike, ki so vedeli, da jih lahko njihove želje popeljejo celo iz najbolj širne pokrajine. Ne govorim o tistih nekaj bebcih, ki se pojavijo približno vsakih deset let in nas nagovarjajo, naj osvobodimo svoje strasti in pred svojimi ženskami spregovorimo odkrito. Obstajati so morali številni ljudje, ki so, ne da bi zapustili svoje omejeno območje pustinj, vedeli, da njihova srca zajemajo vse pokrajine, v katere bi lahko potovali; da njihova sanjarjenja o žgočem pesku in nezasedeni modri vodi in goli rjavi koži ne pripadajo nobeni obali, temveč nekemu predelu njihove lastne brezdanje pustinje. Kaj so takšni pesniki vsako noč odkrivali v teh palačah, medtem ko so se sprehajali, do gležnjev pogreznjeni vanje, po zlatih preprogah, v barvi neverjetnega peska pod zrcali, ki so daljšala neubrani ton uokvirjenih morskih pokrajin? Pesnikom sem vsak teden prikimaval v dolgih prehodih hiše, kjer sem, tako sem si domišljal, raziskoval neko obalo. Toda nobeden izmed njih ni nikoli objavil svoje zgodbe. In vendar bi lahko le poezija opisala, kaj smo zares počeli v tistih razgretih mestih pod nebesi, polnimi pulzirajočih zvezd. Vsa tista dekleta so se rodila v pustinjah. Mnoge od njih so o obalnih navadah vedele manj kot mi. Toda privzele so tiste čudne položaje, ki smo jih zahtevali. Ko so v svojih dvodelnih rožastih kopalkah poležavale na rumeni preprogi in so naši prsti risali dolge, ovinkaste poti čez njihovo ožgano kožo, smo si domišljali, da se izmikamo pustinjam. In na koncu smo si, stokajoč sami pri sebi, domišljali, da zdaj posedujemo nekaj, v čemer so uživali le prebivalci obale. Toda pesnik bi zaznal, da ni bil noben prebivalec obale kdaj tako privilegiran, da bi svoje banalne užitke videl s prednostnega gledišča pustinj. In bile so noči, kot sem rekel, ko smo med svojimi prsti odkrili prav tisto bledico, ki nam je bila v pustinjah vselej skrita. Nato smo posumili, da se nekdo norčuje iz nas – da so celo v igri obale, na umetnem pesku ob naslikanih valovih, naše ženske ohranile nekaj pustinjskega.

DRUGI POSESTNIK: Kdo ve, kaj vidi prepelica ali droplja, ko postava, opazujoč iz osrčja svojega ozemlja? Ali ko se ure in ure ponosno sprehaja, da napravi vtis na partnerico. Znanstveniki so izvedli eksperimente, ob katerih se kar vprašam … Samici so odrezali glavo in jo nataknili na kol, samec pa je ves popoldan plesal okoli nje in čakal, da mu da kak znak.

PETI POSESTNIK: Vsak pustinjčan ve, da mora najti svoje mesto. Človek, ki ostane v svojem rodnem okraju, si želi, da bi tjakaj prispel po dolgem potovanju. In človek, ki potuje, se začne bati, da morda ne bo nikoli našel primernega konca svojemu potovanju. Vse življenje sem se trudil, da bi svoje lastno mesto videl kot konec potovanja, na katero se nisem nikoli odpravil.

SEDMI POSESTNIK (Zavihti noge s počivalnika; se odvleče do točilnega pulta in si nalije viski; začne govoriti, kot da ni zamudil niti drobca dosedanjega pogovora.): Človek ve, kam spada, a vendar tega položaja nikoli ne poskusi doseči. Toda kaj si misli naš kandidat?

Moški se je obrnil proti meni, a se je izogibal mojemu pogledu. Ostali so nehali govoriti in si dolili v kozarce. Od nekod izza polodprtih vrat je v sobo prodrl žarek bogate svetlobe. Par posrečeno razpostavljenih ogledal in majhno, spregledano okno z dvignjenimi žaluzijami bi morda lahko nakazalo pot popoldanske sončne svetlobe skozi temačne hodnike. Jantarni žarek je padel na tla med moške in nekateri izmed njih so prestavili svoje stole, da so mu napravili prostor. Nato sem sam stopil proti sredi točilnega pulta in svetloba je izginila izmed njih. Toda vse dokler sem stal in govoril, sem čutil, da me od njih ločuje znak popoldneva na hrbtu.

Govoril sem tiho in najpogosteje gledal sedmega moškega, ki je bil pol glave višji od drugih in najbolj pozoren – četudi si je pogosto položil roko čez oči ter zavzel položaj, ki ga je imel na počivalniku. Povedal sem jim preprosto, da pripravljam scenarij filma, katerega zadnje scene se bodo odvijale v pustinjah. Te scene še vedno niso bile napisane in kdorkoli od prisotnih lahko ponudi svoje posestvo za snemalno lokacijo. Svoje pašnike z raztezajočimi se razgledi, trate in drevorede in ribnike – vse to bi lahko bila scenografija zadnjega dejanja izvirne drame. In če bi ta človek slučajno imel hčer z določenimi kvalifikacijami, bi se z veseljem posvetoval z njo in celo sodeloval z njo pri pripravi svojih zadnjih strani. To vam ponujam, sem rekel, ker je konec moje zgodbe odvisen od ženskega lika, ki se mora zdeti kot avtentična mlada ženska pustinj.

Vsi so poslušali. Po tem, kako se je njihov interes naglo rahlo povečal, sem videl, da je večina očetov hčera. Razpoznal sem lahko može, katerih hčere so se pogosto pritoževale, da se zdi, da se vse panorame, ki so jih videle v filmih, iztečejo v oddaljenih, širnih krajih in nikoli v pustinjah, kakršne so njihove. Prav te može sem si skušal pridobiti na svojo stran, ko sem se hvalil, da bo moj film pokazal celo teksturo travnih bilk v obskurnih globelih in maha na kamninah puščobnih izdankov v pustinjah, ki bi jih kdorkoli izmed njih lahko prepoznal, četudi ni nobeden od njih nikoli videl več kot le njegovih drobcev.

Gledajoč prvega od šestih moških, sem se spomnil njihovega pogovora iz pretekle ure. Povedal sem jim, da se bodo vsa njihova specifična zanimanja – teme, ki so jih odkrivali v zgodovini pustinj ali v zadevah svojih lastnih življenj – v mojem filmu pojavila kot nabor preprostih, a zgovornih podob. Kajti tudi sam sem vedel, da si nisem nikoli, kadar sem pristopil k ženski, ničesar želel bolj kot spoznati skrivnosti določene pustinje. Tudi sam sem preučeval navade ptic in si želel osvojiti ozemlje, katerega meje in mejniki bi bili nevidni vsem, razen mojim raztresenim somišljenikom. In verjel sem, da je bil vsak človek poklican, da bi bil raziskovalec. Moj film bi bil v nekem smislu pričevanje potovanja raziskovanja.

Nato sem se obrnil k sedmemu izmed velikih posestnikov in razglasil, da lahko med vsemi oblikami umetnosti le film pokaže oddaljena obzorja sanj kot poseljivo deželo in hkrati domače pokrajine spremeni v nejasno pokrajino, ki ustreza le sanjam. Šel bi celo dlje, sem rekel, in trdil, da je film edina oblika umetnosti, ki lahko zadovolji protislovne impulze pustinjčanov. Junak mojega lastnega filma je na skrajnem robu lastne zavesti zaznal neraziskane pustinje. In ko je v sebi iskal tisto, o čemer je bil najbolj prepričan, je bilo le malo bolj gotovega kot pustinje. Film je zgodba o njegovem iskanju dežele, ki bi lahko ležala za vsem ali znotraj vsega, kar je kdaj videl. Rečem ji lahko – brez pretencioznosti, sem upal – Večna pustinja.

Sedmi posestnik je počil svoj kozarec na mizo in se obrnil stran od mene. Stopil je nazaj k počivalniku in se ulegel nanj. Ničesar več nisem rekel. Spraševal sem se, ali sem užalil prav človeka, na katerega sem si najbolj želel narediti vtis. In nato je začel govoriti.

Eno roko si je pritiskal na čelo in govoril je s slabotnim glasom. Pričakoval sem, da se bo drugih šest premaknilo proti počivalniku, da ga bi bolje slišali, toda zdelo se je, da so to, da se je ulegel, vzeli kot znak, da je njihovo dolgo zasedanje končano. Celo tistih nekaj, ki so se potrudili, da so izpraznili svoje kozarce, je odšlo iz sobe, medtem ko sem se sam spraševal, kaj bi jim moral reči.

Moški na počivalniku si je še naprej prekrival oči. Zakašljal sem, da bi mu dal vedeti, da sem še vedno v prostoru, in se nagnil nadenj, da bi ujel njegove besede. Zaznal sem, da je mišljeno, da mu prisluhnem, četudi ni z ničimer pripoznal moje prisotnosti. In kljub vsemu njegovemu momljanju in premolkom nisem mogel zgrešiti pomena njegovih besed.

Večji del tega, kar sem povedal, se mu je zdel nezaslišan. Gotovo sem vendar vedel, da ni bil še nikoli posnet noben film, ki bi se odvijal v pustinjah. Moj predlog je nakazoval, da sem spregledal najbolj očitne značilnosti pustinj. Kako sem lahko pričakoval, da bom s tolikšno lahkoto našel nekaj, česar toliko drugih ni nikoli našlo – vidni ekvivalent pustinj, kakor da bi ne bile nič drugega kot zgolj površine, ki odsevajo sončno svetlobo? Tu je bilo tudi vprašanje njegove hčerke. Ali sem si domišljal, da bom, če jo prepričam, da stoji na ozadju nekaj pašnikov in gleda proti kameri, odkril o njej nekaj, česar v resnici ne bi nikoli odkril, če bi ji z lastnimi očmi sledil dolga leta? Kljub temu je verjel, da bom nekega dne zmožen videti, kar je bilo vredno videti. Če bi lahko pozabil svojo mladostniško vnemo do opazovanja preprostih barvnih podob pustinj, bi morda lahko priznal, da sem vsaj poskušal odkriti svojo lastno vrsto pokrajine. (In kaj je bilo pomembnejše kot iskanje pokrajin? Kaj je naposled odlikovalo človeka, če ne pokrajina, kjer se je končno našel?) Morda bi se moral, mlad in zaslepljen, kakršen sem bil, prikazati v njegovem dvorcu ob sončnem zahodu naslednjega dne. Kakorkoli dolgo bi si želel, bi me obravnavali kot gosta. Toda morda bi bilo, če bi, ko bi se mi zdelo primerno, sprejel položaj v gospodinjstvu. Svoj položaj bi lahko izbral sam. On je predlagal »vodjo filmskih projektov«, a je pričakoval, da bi ob tem naslovu nekega dne zardeval. Moja plača bi bila kakršenkoli razumen znesek nad stroški, ki bi se pojavili pri opravljanju mojih dolžnosti. Seveda bi ne bilo nobenih formalnih obveznosti, ki bi omejevale obseg mojega dela.

Odslovil me je z rahlo gesto. Zapustil sem ga še vedno ležečega, s prekritimi očmi, in se v hodniku zunaj, kjer se je popoldan spuščal proti večeru, spomnil, da se ni niti enkrat samkrat srečal z mojim pogledom.



*



Spal sem od zgodnjega večera do časa tik pred zoro. Iz postelje sem stopil ven, na balkon, in čez pustinje oprezal za zoro. Presenečeno sem odkril, da sem v zadnjih minutah pred zoro celo v tej deželi upal, da se bo namesto običajnega sonca pojavilo nekaj drugega. In prav tistega jutra se je zdelo nenavadno, da sem samega sebe videl kot lik v filmu, že tako pompozne ulice in vrtove pod seboj pa kot scenografijo podvojenega pomena.

Preden sem spakiral knjige in papirje s svoje mize, sem eno od map označil z oznako ZADNJE MISLI, PREDEN ZAČNEM ZARES RAZVIJATI SCENARIJ. Nato sem na prazen list papirja v mapi napisal:

V vseh tednih, odkar sem prispel semkaj, sem le dvakrat pogledal ven z balkona. Preprosto bi bilo raziskovati te pustinje, ki se začnejo na koncu skorajda vsake ulice v mestu. Toda ali bi jih lahko posedoval tako, kot sem si vselej želel posedovati pas pustinj?

Danes bom končno stal v območju pogleda njenih pustinj. Prve scene Notranjščine so se končno začele odvijati. Zdaj moram le še razvrstiti svoje zapiske v pravo zaporedje in pisati.

In vendar se vrne stari dvom. Ali je kjerkoli pustinja, ki jo je mogoče reprezentirati z eno samo podobo? Kakšna kamera ali katere besede bi lahko razkrile pustinje v pustinjah, o katerih sem v zadnjih tednih toliko poslušal?

Razgled z mojega balkona – zdaj, kot kakšen rodni pustinjčan, ne vidim trdne pokrajine, temveč drhtečo meglico, ki se zariva v določeni dvorec, v katerega temačni knjižnici mlada ženska strmi v sliko druge mlade ženske, ki sedi sklonjena nad knjigo, ob kateri se začenja spraševati o neki pozabljeni pustinji.

V takšnih razpoloženjih se mi dozdeva, da morda vsak človek potuje proti osrčju neke oddaljene zasebne pustinje. Ali lahko drugim opišem vsaj teh nekaj sto milj, ki sem jih prečkal, da sem prispel v to mesto? In vendar; zakaj naj jih skušam prikazati kot zemljo in travo, ko pa jih bo nekdo daleč stran celo zdaj morda videl le kot znak česarkoli, kar pač imam odkriti?

In do tega trenutka ji bo njen oče že povedal, da potujem proti njej.



*



V boljših trgovinah v mestecu sem naročil datotečno omaro in pisarniški material, preprosto kamero in veliko barvnega filma. Kot svoj naslov sem navedel posestvo svojega novega mecena in užival v spoštovanju, ki sem si ga s tem prislužil. Poskrbel sem, da je bilo jasno, da bo, ko napoči čas, neki posestnikov zaposleni pobral in plačal moje reči. Govoril sem, kot da mene samega v tem mestu vsaj nekaj mesecev ne bo videti.

Zdelo se je, da je to najbolj vroč dan v pustinjah doslej. Moji prijatelji so z ulic v bar, kjer sem jih prvič srečal, prišli že pred poldnevom. Izvedel sem, da se moj cilj nahaja osemdeset milj iz mesta ter leži za najbolj jalovimi predeli. In popoldansko sonce mi bo vso pot sijalo v obraz. Toda sam sem o svojem potovanju razmišljal kot o podvigu, ki me bo po poti, ki jo je poznala le peščica, popeljal v obskurne kraje.

Moji družabniki so tega zadnjega jutra v baru govorili – kot jim je bilo v navadi – o svojih lastnih projektih. Skladatelj je pojasnil, da so bile vse njegove tonske pesmi in simfonične skice zasnovane in napisane v območju nekaj milj od njegovega rojstnega kraja, v eni izmed najredkeje poseljenih četrti pustinj. Najti je poskušal glasbeni ekvivalent značilnostim zvoka svojega okraja. Tujci so komentirali popolno tišino tega kraja, skladatelj pa je govoril o subtilnem mešanju zvokov, ki jih večina ljudi iz navade sploh ni slišala.

Ko se je izvajala njegova glasba, so bili člani orkestra postavljeni daleč narazen, med občinstvom. Vsak inštrument je ustvarjal zvok, ki ga je lahko slišalo le nekaj najbližjih slušateljev. Občinstvo se je lahko svobodno premikalo naokoli – tiho ali glasno, kot je želelo. Nekateri so zmogli slišati drobce melodije, subtilne kot prasketanje travnih bilk ali razbijanje drobljivega tkiva insektov. Peščica jih je odkrila celo mesto, s katerega so lahko slišali več kot en inštrument. Večina sploh ni slišala nobene glasbe.

Kritiki so ugovarjali, da si ni mogel nihče iz občinstva ali orkestra obetati, da bo slišal harmonijo, ki bi nastala iz komajda izraženih tem. Skladatelj je v javnosti vselej vztrajal, da je to točno tako, kot je nameraval: da je namen njegove umetnosti pritegniti pozornost k nezmožnosti razumevanja celo tako očitne značilnosti pustinje, kot je zvok, ki je izšel iz nje.

Toda v zasebnosti, še posebej v hotelu, kjer sem sam preživel zadnje ure pred svojim potovanjem, je taisti skladatelj obžaloval, da ne bo nikoli vedel, k čemu je prispevalo njegovo delo. Med vajami je taval vsepovsod po skorajda prazni dvorani v upanju – precej nerazumno, kot se je tudi zavedal – da bo od nekod zaslišal namig celote, katere ločene dele je tako dobro poznal. Toda redko mu je bilo v zavesti kaj več kot le trepetanje posamičnega trsta ali strune. In skorajda zavidal je tistim, ki so slišali vetrovo igro nad miljami trav kot zgolj mučno tišino.

Dozdevalo se mi je primerno, da svoje zadnje ure v mestu preživim z umetnikom, čigar dela svet ni razumel. Včasih sem o Notranjščini razmišljal kot o nekaj scenah iz mnogo daljšega filma, ki ga je mogoče videti le s prednostne točke, o kateri nisem vedel ničesar.

V zadnje pol ure, preden sem zapustil hotel, mi je nato slikar, ki ga nisem še nikoli videl, povedal zgodbo, ki je ne bi mogel ignorirati noben filmar.

Pred leti se je ta človek nameril naslikati nekaj, kar je zaradi prikladnosti imenoval pokrajine sanj. Trdil je, da dostopa do dežele, ki je izšla iz njegovih edinstvenih zaznav. Bila je boljša od vsake države, ki jo drugi imenujejo resnično. (Edina vrednost tako imenovanih resničnih dežel, je trdil, je bila v tem, da so se ljudje z otopelo občutljivostjo znašli v njih, in sicer tako, da so se strinjali, da ne bodo zaznavali ničesar več kot drugi njihove branže.) Dvomil je, da bi kdorkoli, razen peščice pozornih, lahko razbral značilnosti njegove pokrajine. Kljub temu se je upodobitve lotil s tradicionalnimi sredstvi barve na platnu, s čimer je na ljubo tistih, ki vidijo le tisto, kar vidijo, nekoliko omilil njeno čudnost.

Slikarjeva zgodnja dela so bila cenjena, toda, tako je bil prepričan, nerazumljena. Gledalstvo in kritištvo je njegove plasti zlate in bele videlo kot redukcijo pustinj na njihove temeljne elemente in njegove vrtince sive in bledo zelene kot namige na to, kaj bi pustinje še lahko postale. Zanj so bila to, seveda, povsem nezmotljiva razpoznavna znamenja njegove zasebne dežele. In da bi poudaril, da je predmet njegove umetnosti pravzaprav dostopna pokrajina, je v svoje kasnejše delo uvedel nekaj očitnih simbolov – natančne približke oblik, skupnih tako pustinjam kot njegovi lastni pokrajini.

Ta dela njegovega »tradicionalnega obdobja«, kot so ga začeli imenovati, so bila še bolj cenjena. Komentatorji, ki so zasledovali znake vzorca globoko v nakopičenosti oranžne in zamolklo rumene, so govorili o njegovem sprejetju pustinjskih tradicij, čudno zelenino, ki je vzniknila iz viška modre, pa so razumeli kot namig, da je začel priznavati težnje svojih sopustinjčanov.

Slikar je zaznal, da nestrpno čakam, da bom lahko odšel. Prekinil je svojo pripoved in napovedal, da ne bom, kamorkoli bom odpotoval, nikjer odkril nobene nove dežele. Ko je izvedel za moj film, je rekel, da ne bi mogel noben film nikoli pokazati več kot tisti razgledi, na katerih so počile človekove oči v trenutku, ko je obupal nad napori opazovanja. Ugovarjal sem, da bi zadnja sekvenca Notranjščine osvetlila moje najbolj čudne in najbolj vztrajne sanje. Slikar je rekel, da bi človek ne mogel sanjati o ničemer bolj čudnem, kot je najpreprostejša slika, ki se je pojavila drugemu sanjaču. In nato je nadaljeval svojo pripoved.

V tem, kar so kritiki imenovali njegov razvoj, so bile še nadaljnje faze. Toda vse, kar sem moral vedeti, je bilo to, da je zdaj slikal nekaj, kar so v konsenzu imenovali navdahnjene pokrajine. Tri leta je le redko zapuščal svoj studio, čez katerega so viseli gosti, zimzeleni listi. Kadar je moral stopati skozi mesto, ni nikoli gledal segmentov pustinj, ki so prežale na koncu skorajda vsake ulice. Trdil je, da ni zdaj videl ničesar, razen dežele, o kateri je nekoč sanjal. Toda vsak dan je odvrnil pogled od njenih znanih barv in oblik in na svojem platnu sestavil razgled dežele, o kateri je bilo mogoče sanjati le v takšni deželi, ki jo je zdaj stalno naseljeval.

Pokazal mi je majhno barvno reprodukcijo enega od svojih najbolj znanih del. Zdela se mi je kot surova imitacija ene od v lesen okvir uokvirjenih, s steklom prekritih krajin, ki sem jih videl na oddelku s pohištvom v največji trgovini v mestu. Medtem ko sem se skušal domisliti komentarja, me je umetnik pogledal s trdim pogledom in rekel, da je to za številne pustinjčane edini kraj, ki je dovolj oddajen, da lahko predstavlja prizorišče sanj.

Ko sem bil petdeset milj stran, na poti do snemalne lokacije svojega filma, sem si želel, da bi umetnika vprašal, ali je vedel, da bi lahko njegove vijolične hribe in srebrnkast potok imeli za razgled v Zunanji Avstraliji.



*



Srečal sem jo pri večerji, na svoj prvi večer v velikaševi hiši. Kot edina hči mi je sedela nasproti, a sva si izmenjala le malo besed. Zdelo se je, da ni mnogo mlajša od mene in torej ne tako mlada, kot sem želel, da bi bila, njen obraz pa ni bil tako miren, kot sem upal, da bo, tako da sem si moral nekaj privlačnih bližnjih posnetkov v zadnjih prizorih svojega filma zamisliti na novo.

Uredil sem tako, da sem le večerne obroke preživljal z družino ter večino dni preživljal v knjižnici ali v svojem apartmaju sosednjih ji prostorov v zgornjem nadstropju severnega krila. Kljub temu je družina razumela, da se bo z menoj v nenavadnih trenutkih lahko srečala kjerkoli v pritličju ali zunaj, na posestvu. Razumelo se je, da smem kot umetnik navdih iskati na nenavadnih mestih.

Moj mecen, dekletov oče, je terjal, da vsak dan po večerji uro ali dve skupaj z njim popivam na verandi. Prvega večera sva sedela tik pod francoskim oknom sprejemnice. Mecenova žena in hči sta bili še vedno v prostoru, skupaj z nekaj gostjami. Vedel sem, da bo ob številnih večerih veranda polna gostov in klientov s položajem, podobnim mojemu. Toda tistega prvega večera je hči, kadarkoli je pogledala ven, na z mesečino obsijane pustinje, videla mojo temno postavo, zganjeno v bližnjem pogovoru z njenim očetom.

S skritih trat so občasno godli črički. Enkrat je na nekem oddaljenem pašniku vzniknil tih, prestrašen pobrežnikov krik. Toda vseobsežna tišina pustinj je bila le redko premotena. Vizualizirati sem si poskušal svetlo okno in postave pred njim, kakor bi se zdele iz daljave nekje v širni temini, ki me je obdajala.



*



Sam v svoji študijski sobi sem nekje proti polnoči začel nov razdelek v svojih zapiskih v mapi, naslovljen: REFLEKSIJE IZ ULTIMATIVNE (?) PUSTINJE. Zapisal sem: Pot do posestva je bila izrast opuščene stranske ceste, katere kažipoti so bili mestoma nejasni in protislovni. In ko sem se ustavil pred prednjimi vrati (o tem sem se prepričal), ni bilo v pokrajini milje naokrog videti nobene hiše ali lope ali senene kope. Mesto, kjer sem stal, je bilo na dnu blago usločene globeli, ki je od roba do roba merila nekaj milj. In znotraj tega obzorja sem bil edina človeška duša. Domovanje mojega mecena je bilo, seveda, nekje na drugi strani vrat, toda prav gotovo ne v dometu mojega pogleda. Niti dovoz, ki je vodil do tja, ni nakazoval smeri. Zavil je za nasadom cipres na pobočju položnega griča in se ni več prikazal. Ko sem s ceste zapeljal nanj, sem si rekel, da izginjam v neki nevidni zasebni svet, katerega vhod je bil na najbolj samotni točki pustinj.

Kaj torej moram še storiti? Tako blizu konca svojega iskanja sem, da se lahko komajda še spominjam, kako se je začelo. Ona je vse svoje življenje preživela v teh pustinjah. Vsa njena potovanja so se začela in končala znotraj te ogromne, tihe dežele. Celo dežele, o katerih sanja, premorejo daleč zunaj, v svojem osrčju, neko svojo sorto pustinje. Nobenih primernih besed ni, s katerimi bi lahko opisal, kaj upam, da bom lahko storil. Ujeti pogled na njene pokrajine? Jih raziskati? Le stežka bi opisal z besedami, kako sem spoznal te pustinje, kjer sem prvič naletel nanjo. Nezmožen, da bi že spregovoril o tistih čudnejših krajih za njimi.

Najprej moram pridobiti intimno razumevanje njenega lastnega teritorija. Rad bi jo videl na ozadju nekaj kvadratnih milj, ki so le njene – pobočja in ravnice in z gozdom obdani vodotoki, ki se drugim ne zdijo nič posebnega, zanjo pa nosijo na stotine pomenov.

Nato bi rad osvetlil pustinjo, ki se je spominja le ona – tisto lesketajočo se pokrajino pod nebom, ki je ni nikoli povsem izgubila spred oči.

Videti pa nameravam tudi še druge dežele, ki kličejo po svojem raziskovalcu – tiste pustinje, ki jih ona prepoznava, ko strmi z verande in ne vidi drugega kot znano pokrajino.

Naposled pa bi se rad podal v pustinjo, o kateri niti ona ni prepričana – v kraje, o katerih sanja v pokrajini onkraj lastnega srca.



*



V svojih prvih mesecih v velikaški hiši sem svojo metodologijo dela prilagodil lenobnim ritmom pustinj. Vsako jutro sem se sprehodil kakšno miljo od hiše, legel na hrbet in se potopil v veter ali strmel v oblake, ki so se plazili mimo mene. Tedaj se je zdelo, da časa, ki sem ga preživel v pustinjah, ne zaznamujejo ure ali dnevi. To je bilo transu podobno obdobje ali pa dolgo zaporedje skorajda identičnih posnetkov, ki bi v filmu lahko zajemali približno eno minuto.

Ob popoldnevih sem raziskoval knjižnico, občasno dodajal zapiske za svoj filmski scenarij, toda pogosteje sem le prebiral pustinjske zgodovinske publikacije in vezane dnevnike in pisma in družinske listine, do katerih mi je moj mecen omogočil dostop. Tu pa je bila tudi ura enkrat proti večeru, ko sem pri določenem oknu čakal, da bi videl hišno hčerko, kako čez hektarje trate od staj stopa proti meni po dnevni ježi proti nekemu okrožju, ki ga še nisem videl.

Včasih sem v teh prvih mesecih še vedno bral med policami materiala o pustinjah, ko sem jo zaslišal klicati na pol udomačene prepelice in droplje na oddaljeni strani okrasnega jezera. Ko sem nato pohitel proti oknu in jo s pogledom iskal v senčnem parku, se ni njen obris nikoli povsem razločil od senčnih naknadnih slik česarkoli, kar sem pač bral. Sama v daljavi bi lahko bila ženska izpred treh generacij, ki je bila petnajst let vsak dan naslovljena v dolgem pismu, ki ni bilo nikoli dostavljeno. Ali pa so se podobe grmičevja in neba v jezeru ob njej pojavile v eni od sanjavih dežel v neobjavljenih zgodbah za otroke, ki jih je pisal njen prastric, ki je slovel kot najbolj pesimističen izmed vseh filozofov pustinj. Ali pa bi lahko bila, ko se je plazila proti oklevajočim, krotkim dropljam, svoj lastni zamišljeni jaz – dekle, o katerem sem bral v njenih najzgodnejših dnevnikih, ki je šlo, kot je to poimenovalo samo, živet med na tleh bivajoče ptice, da bi se naučilo njihovih skrivnosti.

Proti koncu poletja so bili moji zapiski tako obsežni, da sem jih včasih odložil na stran in iskal enostavnejši način, da zasnujem začetne prizore svojega filma. Stal sem pri oknu in ob steklu pridržal sliko, ki jo je mlada ženska naslikala v zadnjih letih svojega otroštva, ter skušal razbrati kak detajl pokrajine zunaj, kakor da plava v prosojnih zaplatah obledele barve. Včasih sem izrezal košček papirja, tako da se je oddaljeni razgled na dejanske pustinje pojavil na pomenljivi točki slike. Nekoč sem detajl s slike prilepil na steklo v središče velike pravokotne praznine na drugi sliki. Ko sem to razporeditev pritrdil na okno, sem počasi stopal proti njej, si pomrmraval glasbo, primerno prvim kadrom filma, ki se ukvarja s spomini in vizijami in sanjami.



*



Poznega jesenskega popoldneva sem vstal od branja njenih s svinčnikom izpisanih zapiskov na robovih zbranih esejev pozabljenega popotnika in naravoslovca. Kot navadno sem se sprehodil do okna in jo zagledal nedaleč stran. V tem predelu pustinj ni bilo nobenih očitnih znakov jeseni. Na nekaj eksotičnih drevesih so se listi na robovih zavihali. Zaplate trate so bile posute z drobnimi neužitnimi jagodami. In obzorje se je zdelo nekoliko manj nejasno.

Predvideval sem, da je bilo pomanjkanje nečesa v sončni svetlobi tisto, zaradi česar se je zdel njen obraz tako presenetljivo razločen, ko je stopala proti hiši. Nisem pa mogel računati, da bo pogledala navzgor, v moje okno – prvikrat.

Stal sem par korakov od stekla, a se nisem premaknil, da bi stopil naprej. V sencah nekaterih zgodnejših del o pustinjah sem se mučil, da bi si zapomnil sekvenco podob, ki se mi je porodila. Na začetku filma ali na njegovem koncu (ali pa bi isti prizor služil obema) se je iz neke pušče v pustinjah pojavila mlada ženska. Približala se je ogromni domačiji. Obkrožila je določeno krilo zgradbe in pri tem pogledala skozi okna kompleksa soban, okrašenih z igračami in otroškimi risbicami, narisanimi z voščenkami in vodenkami. Prispela je do grmičaste gošče in se ozrla na razgled vrta ali vrta, ki prehaja v pustinje, ki ga je lahko videla le ona. (Njeno telo se je postavljalo med kamero in tistim, kar je gledala.)

Končno je šla do najbolj razkritih pobočij trat. Premikala se je neodločno, kot da bi iskala nekaj prepoznavnega (je to nekje poprej že uzrla?), a vendarle izmuzljivega.

Napočil je trenutek, v katerem bi se gledalec filma morda odločil, da mlada ženska ne igra – da so njeni negotovi gibi iskreno iskanje nečesa, o čemer lahko avtor scenarija le ugiba.

In nato se je ženska z obrazom povsem obrnila v kamero in gledalec bi lahko rekel, da ni bila niti ena od tistih sodelujočih v dokumentarnem filmu, ki se skušajo vesti neobremenjeno, ne da bi se ozirali na kamere, ki jim sledijo. Tistega, ki jo je opazoval, je gledala, kakor da bi tista stvar, ki jo je iskala, morda lahko bila v tej smeri. Ali pa je bila preprosto neprepričana glede tega, kaj se od nje pričakuje; kaj je imel pisec scenarija v mislih.



*



Hči mojega mecena je pogled končno odvrnila od mojega okna. Ko mi je izginila izpred oči, sem v bližino okna, tja, kjer sem stal, medtem ko je pogledala gor, prinesel majhno mizico. Na mizo sem postavil stol in čez naslonjalo stola obesil kardigan. Postal sem ob stolu, da bi se prepričal, da mi sega do ramen.

Za lutko sem potreboval glavo. Na stol sem v pravem položaju namestil omelo za prah. Predvideval sem, da bodo temna dropljina repna peresa komajda vidna skozi okno, medtem ko je bil moj obraz opazno bled. (Spreletelo me je, da sem večino svojih dni v pustinjah preživel notri.) Zgornji predal moje datotečne omare je bil do polovice poln neporabljenega papirja za pisanje in tipkanje. Vzel sem polno prgišče snežno belih listov, jih približno oblikoval po liniji omela in jih pritrdil z lepilnim trakom.

Preveril sem, da je mlada ženska odšla v svoje krilo zgradbe. Nato sem šel v spodnje nadstropje in vzdolž poti do točke, na kateri je sama stala, ko je gledala navzgor. Tudi sam sem obstal na istem mestu in se zastrmel v okno knjižnice.

Presenečen sem bil nad tem, kako teman se je zdel prostor. Žaluzije sem imel na vseh oknih, razen na tem, vselej zagrnjene, a vendar sem pri mizi še vedno čutil stik z intenzivno svetlobo pustinj. Zdaj okno, ki je ograjevalo le nekakšen somrak, ni kazalo prostora za seboj – le podobo neba nad menoj.

Dopustil sem si stati tamkaj tako dolgo, kot je stala ona. Videl sem, da daljni sijaj odsevanega neba ni bil enotne jeklene barve, kot se je sprva zdelo, temveč je bil rahlo progast in pegast. Vse blede lise bi lahko imel za oddaljene drobce oblakov, le da je, medtem ko sem stopal stran, ena od njih ostajala na istem mestu na steklu, medtem ko se je podoba neba okoli nje spreminjala z vsakim korakom, ki sem ga napravil.

Opazoval sem to zamegljeno belino, ki je nadomeščala moj obraz – beli papir, ki sem ga pritrdil na lutko. Toda mlada ženska, ki je tistega popoldneva prišla iz pustinj, je videla moj dejanski obraz, razen če so ga zakrili drobci oblakov v odsevanem nebu.



*



Vrnil sem se v knjižnico in razstavil svojega grobega dvojnika. Listi papirja, ki so ponazarjali moj obraz, so bili zmečkani in zgubani, a sem jih odnesel k veliki mizi na sredi sobe, kjer sem delal vse od srede poletja. Sedel sem in skušal papir z rokami nekoliko zgladiti. In dolgo sem strmel v te strani, kot da bi bile vse prej kot prazne. Celo pisal sem nanje – nekaj oklevajočih stavkov – preden sem jih pometel na tla in nadaljeval delo.





2




UVODNA ZABELEŽKA: Po več kot desetih letih v pustinjah se moram še vedno spraševati, ali lahko iz svojega dela izključim vsakršen prikaz države, katere najobičajnejše poimenovanje v tem predelu je Druga Avstralija. Moja težava ni v tem, da bi bila ta ljudem okoli mene neznana ali tuja. Če bi bilo tako, bi morda v odnosu do mlade ženske, ki je vse življenje živela v pustinjah, izvajal raznorazne manipulacije. Lahko bi se predstavljal kot človek, ki ga odlikuje čudnost vsega, kar je videl v življenju. (In vendar bi bilo to zagotovo nemogoče. Ali sem pozabil eno izmed najbolj pogostih značilnosti pustinjčanov – njihovo trmasto upiranje temu, da bi se neznano polotilo njihove domišljije preprosto zato, ker je neznano? Koliko popoldnevov sem preživel prav v tej knjižnici, razprostiral velike zemljevide do zdaj odkritih predelov pustinj in občudoval delo kartografov najbolj cenjene kartografske šole – tistih, ki svoja osupljiva ljudstva in absurdne zveri umeščajo v regije, ki naj bi bile najbolje poznane, in ki polnijo prostore, ki jih druge šole puščajo prazne, z značilnostmi, ki naj bi se zdele boleče znane?)

Moja težava ni v tem, da moram občinstvo pustinjčanov prepričati, da je človek, kakršen sem sam, nekoč gojil ali z vso resnostjo preučeval ali se celo skušal preživljati z zgrešenimi idejami, absurdnimi popačenji, ki sem jih nekoč imel za opise pustinj. Še enkrat; ta knjižnica zajema ustaljene marginalne niše, posvečene delom tistih malo znanih učenjakov, ki so bili le redko primerno nagrajeni za svoje napore – ljudi, ki so se odpovedali užitku preučevanja pravih disciplin ali neštetih nerazrešenih vprašanj, ki jih pustinje porajajo, in si namesto tega za svoje področje izbrali iluzorne ali hlinjene pustinje, ki so jih opisovali ali celo čislali ljudje, ki niso nikoli uzrli česarkoli, kar bi se sploh približevalo pustinjam.

Kot težavo lahko vidim dejstvo, da je nekaj prizorov iz Notranjščine mogoče razumeti kot zaporedje dogodkov v življenju človeka, ki se še spominja krajev, daleč stran od pustinj. Toda gotovo niti najmanj dojemljivi pustinjčani mojih vzorcev podob ne bi mogli imeti za pripoved o kakršnemkoli napredku. Opomniti sem se moral, da sem daleč od dežele, v kateri bi ljudje predvidevali, da ni nujno, da se zgodba o človeškem srcu kakorkoli razlikuje od zgodbe telesa, ki ga poučuje. V tej knjižnici sem naletel na cele sobane del, ki so svobodno spekulirala o naravi pustinjčanov. Številni izmed avtorjev posedujejo bizarne, begajoče nedomače, morda celo splošnemu razumevanju zavestno izmaknjene miselne sisteme. Toda nisem še naletel na pisatelja, ki bi pustinjčana skušal opisati kot omejenega z muhavostjo lastnega mesa – in gotovo ne kot zamejenega z nesrečami, ki prizadevajo vsako telo v letih, preden ga srce lahko ustrezno ohranja.

Seveda je v literaturi pustinj najti številne pripovedi o otroštvu. Cele knjige so z obilico nadrobnosti tolmačile topografijo držav ali celin, kakor so bile opisane v omahljivi sončavi ob edinem času, ko naj bi obstajale – v nekem srečnem razdobju med skorajda identičnimi dnevi, preden so jih zajeli dogodki, preveč trivialni, da bi se jih sploh spominjali. In ve se, da ena od disciplin, ki je še najbolj podobna tistemu, kar se v oddaljenih predelih Avstralije imenuje filozofija, izvira iz primerjalne študije prizorov, ki se jih spominja en sam opazovalec, in opisov teh istih prizorov taistega opazovalca po tem, ko si je pridobil veščine, s katerimi je poskušal najti ravno pravšnji opis zanje.

Ista disciplina je v zadnjih letih zamenjala svoj poudarek. Morda je bilo neizogibno, da bodo komentatorji čutili neko frustriranost ob predmetu, katerega podatki bodo za vselej ostali last enega samega opazovalca. In nova sorta subjekta je brez dvoma ustvarila bolj zadovoljiv predmet spekulacije. Ni presenetljivo, da skorajda vsak kultiviran pustinjčan odmerja kakšno polico v svoji knjižnici preštevilnim študijam te zdaj modne discipline. Pojavlja se celo zadovoljstvo ob pogledu na številne teh knjig v poenoteni izdaji s črnimi in lila ovitki. Kje drugje kot v pustinjah bi si nova založniška hiša v le nekaj letih ustvarila precejšnjo blaginjo in vsesplošen ugled z izdajanjem skorajda izključno dolgih traktatov, ki preučujejo izbiro podob, ki jih uporabljajo avtorji teh provokativnih esejev in so znane kot »spomini« in »lažni spomini«?

Tudi sam sem občudoval mučne argumente in nadrobne izpeljave, izpostavljanje neznatnih povezav in šibkih odmevov in končne zmagoslavne prikaze, da je nekakšen motiv vztrajal skozi celoto obsežne, digresivne in celo nenatančne proze. In kot tisočeri bralci teh del sem se tudi sam spraševal o spekulacijah, ki se skrivajo v osrčju analiziranega subjekta – zaključki, ki jih ognjevito zagovarjajo ljudje, ki priznavajo, da so neubranljivi. Kot večina pustinjčanov tudi sam ne čutim nobene potrebe, da bi posvojil katerega od njih. Zdelo se je, da bi jih, če bi trdili, da so te skrbno pripravljene predpostavke nekako dokazane ali prepričljive, oskrunili. In vsakdo, ki bi to storil, bi se zdel kot nekakšen pridobitniški zbiratelj gotovosti ali, še huje, kot tepec, ki skuša besede uporabljati za najneprimernejše namene – da bi upravičil učinek, skovan iz besed.

Ena izmed glavnih privlačnosti teh osupljivih predpostavk je, da jih ni nihče zmožen uporabiti tako, da bi spremenile njegovo razumevanje lastnega življenja. In prav to ogromno prinaša užitku pustinjčanov, ko eno za drugo aplicirajo najnovejše teorije na svoje lastne okoliščine. Kaj bi morda ne sledilo, se sprašujejo, če bi ne bilo v vseh naših izkustvih nič bolj pomembnega kot ta odkritja, ki se zdijo premajhna, da bi nakazovala karkoli drugega kot svojo lastno kratkotrajno pojavnost? Kako bi lahko človek preoblikoval svoje vedenje, če bi mu lahko zagotovili, da se vrednost percepcije, spomina, predpostavke … prej zveča, kot zmanjša s tem, da je drugim nerazložljiva? In česa bi človek ne mogel doseči, če bi bil osvobojen vsakršne obveze, da odkriva tako imenovane resnice, razen resnic, ki se izrazijo skozi njegovo iskanje prav zanj značilne resnice?

To je le peščica implikacij znanosti, ki jo, po nekem srečnem naključju prav v trenutku, ko pripravljam umetniško delo, s katerim želim pokazati, kaj sem videl jaz in nihče drug, prakticira in o njej razpravlja največ ljudi v pustinjah. Toda ne smem pozabiti, da je nemalo posestnikov (in kdo ve koliko trgovcev in osnovnošolskih učiteljev in trenerjev dirkalnih konjev, katerih branje in pisanje se odvija v zasebnosti) že opustilo novo disciplino. Daleč od tega, da bi jo odkrito kritizirali. Nasprotno, vztrajajo, da so se vanjo spreobrnili celoviteje kot tisti, ki v dopisniških kolumnah tednikov zagovarjajo njene vrline in so ponosni, če se lahko med sobotnim lovom na prepelice ali na plesu v skednju za shranjevanje volne fotografirajo z avtorjem ene od lila-črnih knjig. Toda ti oklevajoči študentje verjamejo, da je narava tega predmeta takšna, da ga ni mogoče zasledovati, dokler obstajajo priložnosti, da ljudje primerjajo svoje ocene ali se celo neodločno strinjajo z njegovimi trditvami.

Ti ljudje so pripravljeni čakati neko točno določeno leto v oddaljeni prihodnosti. Tistega leta, pravijo, ko bo klima idej v pustinjah na polovici enega od svojih postopnih, a neizogibnih ciklov, se bodo, četudi bodo pustinjčanom morda še vedno bližje tiste pesmi v prozi ali sonate ali maske za marionete ali basreliefi, ki, kot se zdi, vznikajo iz brezna med človekom in njegovo preteklostjo, velika vprašanja današnjih dni zdela oddaljena in tuja vsem, ki še vedno zasledujejo ruševine naših sodobnih znanosti.

Nobeden izmed učenjakov, ki jih omenjam, ne more uganiti niti, koliko zaporednih posegov popoldanskega sonca v senčne kote knjižnic bo pobelilo svetleča se črnila na knjigah, ki jih bodo naposled odprli. Namesto tega ti ljudje govorijo o posebnem užitku ob zavedanju, da nima, ko končno naletijo na neki nepredviden dialog med metaforami v izpovedih pozabljenega pisatelja, njihovo odkritje za druge nobene vrednosti. Štejejo lahko kot eden izmed najizvrstnejših simbolov tiste zasebne vizije, ki jo iščejo vsi pustinjčani, nečesa, kar je bilo pred leti opuščeno ali celo diskreditirano. In najbolj nagrajujoč izmed vseh projektov, pravijo, je, povrniti nekdanji sijaj neki relikviji iz zgodovine idej. Ne glede na to, kakšne uporabe ji pripišete ali kakšen blišč izvabite z njene dolgo nejasne površine, lahko vselej uživate v prijetnem nezaupanju v lastno oceno. Uvidi, ki si jih želite ceniti zaradi njihove popolnosti, bodo nekega dne morda vnovič poglobljeni zaradi najdrobnejše opombe pod črto, na katero boste naleteli v nekem zastarelem besedilu. In četudi se navdušujete nad svojim poznavanjem spregledanih domislic in zavrženih idej, morate pripoznati, da jih je nekdo v preteklosti doumeval v drugačni luči.

In znova se opomnim – v vseh umetnostih in znanostih, ki se porajajo iz zavedanja pustinjčanov o izgubi in spremembi, ni noben mislec posvečal resne pozornosti možnosti, da lahko stanje človeka v nekem trenutku njegovega življenja razsvetli študija istega človeka v nekem trenutku, ki je recimo, iz prikladnosti, predhajal trenutku, o katerem je govor. Kajti kljub vsej svoji preokupiranosti z otroštvom in mladostništvom niso pustinjčani nikoli pomislili (razen za ponazoritve očitnih neresnic) na teorijo, da so pomanjkljivosti človeka posledica nekih prvinskih nesreč ali njihovih posledic, da je človeško življenje upad iz stanja prvotnega zadovoljstva in da so naša veselja in užitki le kompromis med našimi željami in našimi okoliščinami.

Ne le moja leta branja, temveč tudi moji dolgi pogovori s pustinjčani – celo glava te družine, moj nepredvidljivi mecen, ki knjižnico dandanes obišče le, da bi poiskal barvne palete v zgodovini izbranega stila keramike – me utrjujejo v prepričanju, da tukajšnji ljudje življenjsko dobo dojemajo kot še eno vrsto pustinje. Nobene koristi ne vidijo v banalnih pogovorih o popotovanju skozi leta ali čem podobnem. (Skorajda vsak dan znova sem presenečen, ko ugotavljam, kako malo pustinjčanov je dejansko potovalo. Celo v njihovi zlati dobi, v stoletju odkritij, je bilo za vsakega pionirja, ki je odkril pot do nekega novega območja, dvajset mož, ki so enako slavo dosegli z opisovanjem svojih lastnih omejenih okrožij, kot da bi ležali še za najbolj oddaljenimi izmed na novo odkritih pokrajin.) Toda v govoru in pesmih nenehno namigujejo na čas, ki konvergira v njih ali pa se od njih odmika, kot nekakšna znana, a neznanska bolečina.

Ko človek premišlja o svoji mladosti, se zdi, da se njegov jezik pogosteje nanaša na kraj kot na njegovo odsotnost in na kraj, ki ga ne ovira kakršnakoli ideja o času kot tančici ali barieri. Kraj je poseljen z ljudmi, ki imajo privilegij, da z enako neomahljivostjo iščejo njegovo partikularnost (tisto značilnost, s katero so pustinjčani obsedeni, kot ideja boga ali neskončnosti obseda druge ljudi), kot skušajo morda sodobniki posebnemu značaju svojih lastnih krajev pripisati božanskost. Velika pozornost se, seveda, posveča nezmožnosti obojih – ljudi in mladih ljudi – da bi razumeli svojo edinstveno situacijo. Ene in druge se pogosto primerja s prebivalci v sosednjih regijah, ki skušajo mapirati tolikšen delež pustinj, kot bi se jim morda lahko kdaj zdelo potrebno, ali pa tolikšen delež, ki bi jim ga bilo v zadovoljstvo poznati in ki se strinjajo, da lahko vsak od njih v svoj zemljevid vključi dele meja drugih, a ki naposled ugotovijo, da njihovih dveh grafov ni mogoče povsem spojiti – da je vsak od njih zagovarjal obstoj slabo definiranega območja med zadnjimi kraji, ki bi si jih lahko poželel, in prvimi območji, do katerih nima nobene pravice. (K sreči me moja trenutna naloga odvezuje od ukvarjanja s tisto veliko šolo mislecev, ki vztraja, da bi bilo treba vse znanje – in celo, trdijo nekateri, vso umetnost – črpati iz teh senčnih območij, ki jih nihče zares ne zaseda. Toda nekega dne si moram potešiti radovednost o njihovi teoriji o medprostorski pustinji: predmetu ekscentrične veje geografije; pustinji, ki je po definiciji ni nikoli mogoče obiskati, a povezuje vse mogoče pustinje in ponuja dostop do njih.)

Ko se torej moj mecen nagne nad neenakomerne prosojnosti in najrazličnejše intenzivnosti zelene in zlate v glazuri ploščic, ki le bežno spominjajo na neke, ki jih je videl in imel v rokah pred leti, ne poskuša na noben surov način »ujeti« neke izkušnje iz preteklosti. Če bi razmišljal na ta način, bi se lahko sprehodil do nekaj portikov in atrijev v jugovzhodnem krilu, kjer prav tisti odtenki, ki se jih trudi vizualizirati, odsevajo popoldansko sončavo ali odsevajo v ostankih te svetlobe in celo meni omogočajo, da občudujem domnevno zelenino, ki se morda nikoli več ne bo pojavila med temi tankovestno ohranjenimi stebri in tlakovci in bazenčki. In njegove ure tihega preučevanja niso dokaz, da zavrača videze in občutke, ki vznikajo iz katere od pustinj tega trenutka. Če ga kaj poznam, precej razumsko razmišlja o nekem drugem popoldnevu v atrijih, ko so celo izjemne tišine pustinj spodrezane na račun še bolj provokativnih tišin in kjer nepremagljivi lesk glaziranih glin poudari zeleno in zlato, ki sta od splošnih preferenc celo bolj oddaljeni kot redko videni odtenki praznih travnatih pokrajin na njihovem najbolj oddaljenem koncu. Od vsega, kar je nepopravljivo, si želi le, da bi se na vseh straneh zdelo omejeno z znanim terenom. Želi si, da bi se shematične ureditve njegovih lastnih zadev ujemale s tistim vzorcem, ki ga pustinjčani tako preferirajo – območje skrivnostnosti, obdano z znanim in vse-preveč-dosegljivim. In glede na to, kakšen človek je, te tihe popoldneve skoraj zagotovo posveča demonstriranju nadaljnje dodelave slavnega vzorca. Človek, ki mirno preučuje odtenke in teksture svojih preprosto okrašenih ploščic, omogoča, da celoten pomen tega, kar mu navidez leži na dosegu rok ali v dosegu njegovega pogleda, počiva v drugem človeku, ki s prsti drsi čez površino s ploščicami obdanih sten, toplih od popoldanskega sonca, in katerega občutja zajemajo zavedanje o še nekem drugem človeku, ki se približuje interpretiranju sovpadanja zamirajoče sončne svetlobe in sijočih barv, a sumi, da mora resnica takšnega trenutka ležati v človeku onkraj njega samega, ki vidi in čuti in se čudi naprej.

Včasih se sprašujem, ali moj mecen Čas res dojema na ortodoksen način šole prepričanja, za katero trdi, da ji pripada. V svojih občasnih razpravah z menoj zagovarja »Čas, Nasprotni Načrt«, v odnosu do drugih štirih trenutno vzpostavljenih teorij. Toda v nekaterih njegovih argumentih zaznavam pretirano spretnost. O miselnih navadah pustinjčanov vem dovolj, da pričakujem, da jim bodo navadno bližnje teorije, ki ne premorejo popolne razlage danega problema. Očaranost, ki jo moj pokrovitelj izkazuje nad simetrijo in popolnostjo tega, kar razume kot Čas, lahko nakazuje, da v zasebnosti raziskuje eno od drugih priljubljenih teorij ali, verjetneje, da se je zavezal postati eden od tistih doktrinarnih samotnežev, ki se zavedajo Časa, katerega resnične konfiguracije dojemajo le oni sami. Do nedavnega so jih cenili enako visoko kot sledilce petih šol. Toda ker so nekateri od ljubosumnejših svoje zasebne labirinte Časa postavili za ozadje svoje poezije in proze in za tista novejša dela (nekatera od njih brezupno fragmentirana, druga skorajda neznosno repetitivna), ki še čakajo na sprejemljiva imena, so kritiki – in celo običajno tolerantno bralstvo – postali nepotrpežljivi.

To morda ni bilo tako, ker bi se takšne prakse običajnim pustinjčanom zdele zmedene ali destruktivne v odnosu do obsega in nabora njihovih lastnih priljubljenih metod za razmišljanje na temo Časa. Kljub temu se zdi, da je to ena izmed redkih tematik, pri katerih pustinjčani raje ne zaupajo uvidom osamljenega vidca. Morda je, kot so prav pred nedavnim trdili nekateri komentatorji, pet glavnih teorij še vedno tako nepopolnih, tako prepredenih z območji nejasnosti, da bi mogel celo najbolj izviren mislec svoje paradoksne pokrajine in dvoumne kozmologije umestiti v njihove razsežne praznine. Ali pa so morda tisti, ki najbolj nasprotujejo – četudi zajemajo skorajda enako število sledilcev petih šol – skrivni privrženci druge teorije, ki še nikoli ni bila jasno izražena. To je samouničujoča predpostavka, da ni nujno, da ima Čas en skupen pomen za katerikoli dve osebi; da ne moremo predvidevati ničesar o njem; da so vse naše trditve o njem oblikovane tako, da zapolnijo čudovito izničenje v naših načrtih in odsotnost tiste dimenzije v naših spominih, ki bi nam omogočila potovati onkraj njih. V tem primeru nas nasprotniki samovoljnih preiskovalcev le ščitijo pred verjetnostjo, da bi eden od teh heretikov morda našel način, da bi to predpostavko predlagal drugim. (To bi najverjetneje dosegli skozi poezijo ali neki abstrakten fikcijski narativ. Pustinjčane le redko pridobiš z logiko. Preveč zlahka jih premoti urejenost njenega delovanja, ki ga uporabljajo za oblikovanje genialnih družabnih iger.) In bojazen teh nasprotnikov bi bila, da bo nov pogled na Čas morda odpravil tiste elaborirane metafore, k so jih pustinjčani uporabljali v svojih nepreštevnih preučevanjih spremenljivosti vseh reči. Lahko bi spoznali, da so vsi skupaj prebivalci tako stalnih pustinj, da lahko v njih preživijo le tisti, ki se uspejo zavajati z urami, ki jih porajajo sami, ali z lažnim zaupanjem v leta, ki jih ne sluti nihče drug.

Nekaj let nazaj me je mikalo, da bi si ogledal kotiček v knjižnici, v katerem so se velika dela o Času zlivala z vrste polic, za katere se je nekoč zdelo, da je na njih zanje, vsaj v bližnji prihodnosti, ogromno prostora. Opazil sem, da je isti kotiček na njenih dnevnih obiskih knjižnice pritegoval tudi ženo mojega mecena. Bila je ženska, nič kaj dosti starejša od mene samega in v skladu s konvencijami pustinj še vedno lepa. Le redko je preučila kakšno knjigo z visokih kupov okoli sebe – le strmela je v nabor naslovov in občasno vzela v roke kak barvit ovitek. Veliko pozornosti je posvečala zavesam vzdolž zahodne stene sobe. Včasih je težke medene draperije potegnila bližje skupaj, tako da se je svetloba, ki jo je obdajala, nenadoma zazdela bogatejša, a morda nič manj prehodna. Kdaj drugič je taiste zavese odgrnila in žar zahajajočega sonca in vabljivih golih savan je zabrisal zapleten sijaj na stotine del, posvečenih Času.

O njej nisem vedel skorajda ničesar. V vseh najinih zasebnih pogovorih (enkrat na mesec v apartmaju sob, ki jim pravi »moj studio«) ni njen mož nikoli omenil žene, ki je v tej hiši preživela toliko popoldnevov, da je do sedaj skozi vsako izmed njenih neštetih oken gotovo že videla lom svetlobe s tri tisoč ločenih pustinj.

Vedel sem, da moj mecen sledi navadi, ki je skupna vsem eminentnim pustinjčanom, in sicer da se v vsakem umetniškem delu, ki se mu v zasebnosti udinja, posredno poklanja brezimni ženi. Toda v primeru mojega pokrovitelja so bile te reference morda celo bolj obskurne kot običajno. Če bi svoje tihe dni preživljal ob verzih balade, bi se morda nekoliko približal temu, da bi izvedel drobec ženskine zgodbe. Kajti vsaka pustinjska balada se od svojih neskončnih parafraziranj in nepomembnosti vrača in vrača k nekaj nezmotljivim motivom. Če bi imel navado obiskovati tiste zanemarjane sobe, kjer ogromne statve še vedno stojijo tako, kot jih je zapustil njegov ded, bi morda videl, kako bi se v tem okolju, ki si ga je zamišljal zanju, pojavila njegova žena. Kajti pustinjski tkalci se samo pretvarjajo, da svoje ženske subjekte skrivajo v prizorih, ki bi jim nikoli ne mogle biti priča. Toda edini mož, ki bi lahko interpretiral, o čem je sanjarila ta ženska, medtem ko je stala med nespremenljivim sijajem s pustinj in mnogobarvnim leskom knjižnih komentarjev Časa, ni ustvaril nič bolj povednega kot freske zelenih prelivov in dvoumno postavljenih figuric. Iz njegovih naključnih pripomb pozno ponoči sem vedel, kako širen pomen je želel nakazati s temi zadržanimi, kriptičnimi deli. Vedel sem tudi, da pustinjčani vso umetnost pogosto dojemajo kot komajda razpoznaven dokaz ogromnih procesov v pokrajini, ki jih celo umetnik stežka zaznava, tako da se soočajo le z najbolj trdovratnimi ali najbolj genialnimi deli, scela dovzetnimi in pripravljenimi, da se popeljejo v begajoče razglede razgledov. In vendar sem stal na tihih dvoriščih med oddaljenimi krili taiste hiše, brez pogleda na pustinje, ki bi mi odvračale pozornost, in gledal, kako je vsaka posamična debelina spremenljivega oblaka za mojim hrbtom učinkovala v zelenkasti steni pred menoj; zdaj iluzija neskončne globine in zdaj odsotnost česarkoli na obzorju. In ves ta čas sem sledil čemurkoli, kar je bilo v tej negotovi regiji videti kot téma: vse do njenega navideznega izvira sem sledil kakšni pomanjkljivosti ali prstnemu odtisu, ki bi lahko nakazoval to ali ono človeško nagnjenje, ki je oklevalo, a v tem oklevanju vendarle vztrajalo v pokrajini, ki je tudi sama prihajala in odhajala; razpoznaval sem igro mogočnih nasprotij v izmenjujoči se prevladujočnosti različnih tekstur; ali razsojal, da tisto, za kar se je zdelo, da kaže na neko edinstveno percepcijo zasebnega terena, v drugi luči morda nakazuje, da umetnik ni uspel razbrati raztresenih sledi tistega, kar je v očeh drugega opazovalca veljalo za drugo državo.

In tako nisem mogel storiti nič več kot le spekulirati o letih, ko sta mož in njegova žena stala na svojih ločenih postojankah (ona v bližini zahodnih oken knjižnice med steno, prefinjeno vzorčasto zaradi barvitih knjig, ki jih je le redko odprla, in pustinjo, ki se je počasi znova odvračala od sonca, pri čemer je bil njegov doprinos še vedno daleč od očitnega, in on na notranjem dvorišču, ves dan s hrbtom obrnjen proti peščici oken, na katerih so pajčevine bingljale pred razgledi pustinj, z obrazom, približanim obarvanim glinam, v katerih je, kot je trdil, razbiral, kar so razkrivala le njegova leta) in oba sta se vedla, kakor da še ima priti čas, ko bosta drug od drugega zaslišala besede, ki bodo pripoznavale nekatere od teh možnosti, ki ne bodo nikoli udejanjene, vse dokler bosta oba obupavala nad tem, da bi takšne reči lahko izrazila v obliki besed.

Toda bili so tudi dnevi, ko je ženska stopila celo naprej vzdolž soban, posvečenih Času, in sedla k branju v enem od manjših, proti jugu obrnjenih kotičkov, med dela manj pomembnih filozofov. (Celo s tolikšno oddaljenostjo od Druge Avstralije se včasih še spomnim, kaj je bilo tam razumljeno kot filozofija. In skorajda vsakodnevno, ko hitim po kakšni neznani poti od svoje mize tukaj, sem prijetno presenečen, da v sobah in kotičkih, rezerviranih za filozofijo, vidim dela, ki bi jih v mojem domačem okolju imenovali vse prej kot filozofska.) Knjigam, ki jih je najpogosteje brala, bi v Drugi Avstraliji morda rekli romani, četudi ne verjamem, da bi v takšnem kraju našle založnika ali bralstvo. Toda v pustinjah pomenijo spoštovano vejo moralne filozofije. Avtorji se ukvarjajo s tem, kar iz prikladnosti imenujejo duša pustinjčana. O naravi katerekoli entitete, ki odgovarja temu terminu, ne povedo ničesar, saj to stvar prepuščajo priznanim strokovnjakom – komentatorjem najbolj skrivnostne poezije. Toda natančno opisujejo nekatere od njenih brezdvomnih učinkov. Ti učenjaki iz svojega lastnega izkustva (in izkustev drug drugega – ostajajo namreč tesno povezana, skorajda ekskluzivna skupina, ki se poroča s sestrami in hčerami kolegov in rivalov in ki svoje lastne otroke uvaja v svojo zahtevno stroko) izolirajo stanja obžalovanja, neizpolnjenosti ali pomanjkanja. Nato ta stanja preučujejo, da bi odkrili dokaze nekega zgodnejšega stanja, za katero se je zdelo, da obljublja tisto, kar se ni nato nikoli realiziralo. Maščevalci izginjajočega, kakor jim včasih pravijo, v skorajda vsakem primeru dokazujejo, da zgodnejša izkušnja v resnici ni bila znak kakršnegakoli povečanja zadovoljstva ali kakšnega stanja sreče v nedoločljivi prihodnosti. Pisatelji v nadaljevanju ne zatrjujejo, da kasnejše izkušnje nimajo nobene vrednosti ali da bi se morali pustinjčani izogibati vsakršnim pričakovanjem prihodnje tolažbe, in prav gotovo ne trdijo, da ne obstajajo nobeni trajni užitki. Namesto tega pozornost preusmerjajo k ponavljajočemu se vzorcu v človeških zadevah – bežni zaznavi obljube brezmejnega dobrega, ki mu sledi nastop tega dobrega v zadevah nekoga, ki ga ni niti predvidel niti ga ne prepoznava kot dobro. Trdijo, da je pravi odziv na to predaja intenzivnosti vseh navideznih razočaranj; ne z občutkom, da smo bili prikrajšani za neko srečo, ki bi nam po vsej pravici pripadala, temveč ker jo stalna odsotnost domnevnega užitka bolj jasno določa.

Domneval sem torej, da je ženska, ki je vsak popoldan posedala in se spraševala, kaj se je zgodilo z možem in ženo, ki ju je nekoč ugledala v edinstveni pustinji, samo sebe prepričala, da se je zmotila, ko je predvidevala, da se bo nekoč približala njima ali njuni posebni pokrajini. Kadarkoli je šla skozi prazne hodnike in mimo tihih soban, za katere je nekoč pričakovala, da bo v njih bodisi izgovorila bodisi slišala besede, ki bodo pustinje okoli nje prepletle s pustinjo, ki jo je slutila le ona sama, do kotička brez oken, po kislo tolažbo tako imenovanih filozofov izgubljenih, sem predvideval, da so jo njihove doktrine že prepričale. Ko sem jo v takem primeru skrivaj opazoval, ni bivala v nejasni razdalji med svojimi sedanjimi okoliščinami in katerimkoli dvorcem ter oddaljenim posestvom, ki ga je zavzela neka druga ženska, temveč na razsežnih nedoločnih pustinjah, v katere morda še ni vstopila. Kajti misleci te šole spregledujejo vprašanje, ali se bo zdelo, da bo neka možnost, ko se je enkrat domislimo, nekega dne ustrezala nekemu ubornemu naboru dogodkov. Vso svojo pozornost posvečajo možnosti sami in jo cenijo v skladu z njenim razponom in množino časa, ki ga preživi tik izven dosega poljubne dispozicije razgledov in zvokov, ki se v lahkomiselnem govoru imenuje stvarnost in za katero se domneva, morda celo pri peščici pustinjčanov, da pomeni izumrtje vseh možnosti.

Ženska je tako morda kot največjo prednost tolikerih let, ki jih je preživela v nepričakovanih pustinjah z moškim, ki se še vedno ni pojasnil, dojemala to, da ji je to nekoč omogočalo, da postulira obstoj ženske, katere prihodnost je zajemala celo malo verjeten obet polovice življenja, preživete med nepričakovanimi pustinjami z moškim, ki se nikoli ni pojasnil.

Toda filozofija pustinj zajema toliko tistega, kar sem nekoč razumel kot predmet fikcije, da jo je žena mojega mecena morda brala že dolgo pred traktati, ki sem jih sam preletel v letih, ko sem si dopuščal slediti razvejanim potem, ki so vodile od opombe pod črto do opombe pod črtno v zajetnih, a obrobnih študijah Časa, Pustinje izven dosega. (To so razpršene pripovedi o dogodkih, ki bi lahko zavzemali le trenutke v življenjih tistih, ki jih zadevajo, a so opisani kot ključni dogodki v njihovih zgodovinah.) Gotovo je prebrala, sem pomislil, vsaj eno od zgodb o moškem in ženski, ki sta se srečala le enkrat in sprejela, da so jima vljudni, zadržani pogledi in besede, ki sta si jih izmenjala, obljubljali toliko, da se ne smeta srečati nikoli več. In ko je sledila pripovedim o kasnejših življenjih teh parov, je morala razumeti, kako so bila njena lastna leta v tej hiši droben del njene lastne zgodbe. Popoldnevi neprekinjene tišine, minljiv sijaj somraka in celo jutra, za katera se je zdelo, da bodo pustinjam povrnila nekaj, nad čimer ni nikoli povsem obupala – to so bili drobni namigi življenja, kakršno bi lahko bilo; o neskončnih pokrajinah, ki so oživele leta pred brezbesedno izmenjavo med njo samo in mladim moškim, ki bi jo lahko popeljal kamorkoli, razen v te pustinje, v katere je obljubil, da jo bo povedel. Zdelo se je, da je med nama vzniknila tolikšna naklonjenost (kljub temu, da nisva nikoli spregovorila, in celo kljub temu, da so bile, kadar je eden od naju pogledal prek knjižnice, oči drugega vselej obrnjene k neki strani besedila ali v neko stran, ki je šele čakala svoje besedilo), da sem upal, da bo morda celo verjela, da so imela njena leta v tem prostoru vrednost, kakršno so njeni najljubši avtorji podeljevali vsem življenjem, za katera se je zdelo, da niso ničesar dosegla. Z vidika nekaterih izmed teh piscev se je zdelo, da na velik del tistega, kar se imenuje zgodovina, raje gleda kot na prazen izraz gest in slabo premišljenih izrekov, ki se jih deloma ohranja, da bi se izpolnjevalo trivialna pričakovanja tistih, ki so prezaposleni s tistim, kar je mogoče brez tveganj napovedovati, a pretežno zato, da bi dojemljivim zagotovili okvir za predvidevanje tistega, kar so vedeli, da ne bo nikoli moglo nastopiti. Peščica taistih filozofov je trdila celo, da so bila ženskina leta nemira izmed vseh zamisljivih možnosti edino trenutku primerno nadaljevanje, ko je mlada ženska ugledala moškega, kot se morda ne bo nikoli več zdel in ki jo je ugledal, kakor se ona morda ne bo več zdela nikoli. Zanju (njuna dela so skrito umeščena na oddaljeno polico, toda vsaj mogoče je bilo, da je v vseh letih, ki jih je preživela v knjižnici, vsaj enkrat naletela nanju) ni življenje nič več in nič manj kot priložnost, da dokažemo, da je takšen trenutek scela nepovezan z vsemi, ki mu sledijo, in je tolikanj vrednejše vsako nevznemirljivo leto, ki utrjuje ta dokaz.

Srečevala sva se, seveda, pa tudi izmenjevala vljudnostne fraze, v drugih prostorih, ob drugih urah. Toda ko sem jo videl v oddaljenih kotičkih knjižnice, sem čutil, da mi ni dovoljeno, da se ji približam. Dolgo časa sem bil zamejen z ozkostjo lastnih idej, kakršne bi se zdele, če bi jih izrekel v tej okolici. Verjel sem, da nimam nobene pravice, da bi spregovoril, razen če naj bi nase naslovil katero od predpostavk, ki so bile zajete v eni od knjig, ki so me obdajale. Tišino, ki je vztrajala v teh sobanah, sem slišal kot premor, ki si ga privošči govorec, ko se njegov argument izteče in kljubovalno čaka na prvega izmed svojih spraševalcev, le da je napetost v tem primeru tvorila obširnost kopice govorcev in množina let, v katerih tišina še vedno ni bila prekinjena.

Toda ko so meseci minevali, ona pa je skorajda vsak popoldan prišla sedet med mene in police z oznako Čas, me je bolj in bolj mikalo, da bi ji nekaj priznal. Med nama sem kot kup neodprtih knjig čutil goro vseh besed, ki bi jih lahko spregovorila; bile so enako zastrašujoče kot katerakoli od dejanskih polic, ki so stale nad nama. Bržkone je bilo to tisto, kar me je napeljalo k načrtu, za katerega sem se odločil. Kakor hitro bom končal svoje pripravljalne zapiske za Notranjščino in preden bi začel razvijati filmski scenarij, bom napisal kratko delo – najbrž zbirko esejev – ki bi uredila reči med žensko in menoj. Objavil bi jih zasebno, pod enim izmed redko uporabljanih impresumov, ki jih moj mecen uporablja za še nastajajoča dela njegovih klientov ali za marginalije, in uredil, da bi bil predmet dela na prvi pogled takšen, da bi tukajšnji knjižničarji en izvod umestili na police, kjer ona preživlja svoje popoldneve.

Predvideval sem, da se bo plan do te točke odvil, kakor sem načrtoval. Edina točka nejasnosti je bila zadnja – nobenega načina ni bilo, da bi zagotovil, da bo ženska kdajkoli v življenju odprla mojo knjigo. Pet ali deset let, ki sem jih načrtoval preživeti v tej hiši, bi jo lahko vsak popoldan opazoval, a je ne bi nikoli videl približati se besedam, ki bi lahko pojasnile mojo tišino.

Toda verjetnost, da ne bo nikoli prebrala mojih besed, me ni dolgo vznemirjala. Če je vse, kar se je izmenjalo med nama, obstajalo le kot nabor možnosti, bi moj cilj moral biti razširiti obseg njenih spekulacij o meni. Pridobila naj ne bi specifične informacije, temveč dejstva, ki bi komajda zadostovala, da bi me razpoznala. Naj skratka ne bi brala mojih besed, četudi naj bi vedela, da sem napisal nekaj, kar bi lahko prebrala.

Kratek čas sem torej nameraval napisati knjigo in jo objaviti, a v le nekaj recenzentskih izvodih (in šele po tem, ko bi od vsakega izmed recenzentov prejel pisno potrdilo, da knjige ne bo posojal naprej) in enem izvodu za to knjižnico. Na dan, ko bi bil ta izvod prvikrat položen na polico, bi jo tiho umaknil v svoje zasebno varstvo, a šele po tem, ko bi se prepričal, da je bila v katalogu natanko opisana.

Niti ta načrt me ni dolgo zadovoljeval. Vse dokler bo obstajal en sam izvod moje knjige, bo naklonjenost, ki sva jo gojila drug do drugega, zamejena. Še huje (glede na to, da sem si želel, da bi najinega razmerja ne omejevale vsakdanje ideje časa in prostora); po najinih smrtih bi nihče ne mogel biti prepričan, da zaživa ni našla in odprla knjige. Pomislil sem, da bi izdal le en izvod – za tukajšnje knjižničarje – in ga nato odstranil in uničil, takoj ko bi bil zaznamek v katalogu dopolnjen. Toda nekdo v prihodnosti bi še vedno lahko predvideval, da obstaja izvod (ali da je nekoč obstajal) in da ga je ženska, ki ji je bil namenjen, vsaj preletela.

Še enkrat sem spremenil svoj načrt. Nekje v tukajšnjem katalogu je seznam eminentnih knjig, ki jih ta knjižnica ni nikoli pridobila, a jih hranijo druge zasebne zbirke velikaških hiš v pustinjah. Vse izvode svoje knjige bi zadržal zase in na ta seznam dodal zabeležko, da je en izvod shranjen v izmišljeni knjižnici neobstoječega okraja.

Do tega časa sem se začel spraševati, zakaj ne bi ženska sama oblikovala knjige, s katero bi pojasnila svoj odnos do mene. Moj lasten odpor do tega, da bi iskal to knjigo, me je končno prepričal, da sem storil, kar sem storil, torej da nisem napisal nobene knjige in nisem podal nobenega namiga, da sem kdajkoli napisal knjigo ali sploh nameraval napisati knjigo.

Ko sem prišel do te odločitve, sem upal, da bova lahko tako ženska kot jaz sam drug drugega pustila pri miru v najinih ločenih predelih knjižnice, prepričana o možnosti, da bi se lahko srečala kot mlad moški in ženska in se poročila in se drug od drugega naučila, kar bi se takšni osebi naučili v polovici življenja. Toda kaj kmalu sem odkril vir nezadovoljstva v tem (kot bi, morda, v vseh možnostih). Ko so se mi porodile celo najnejasnejše misli o naju kot možu in ženi, sem moral dopustiti možnost, da bi niti takšna človeka ne mogla obstajati brez možnega sveta, ki bi uravnovešal to, kar je zanju pomenilo stvarnost. In v tem možnem svetu je bil par, ki je tiho sedel v ločenih kotičkih knjižnice. Skorajda ničesar nisva vedela drug o drugem in nisva si mogla zamišljati reči, ki bi se dogajale, če bi bilo drugače, ne da bi posegla v ravnovesje svetov, ki so naju obdajali. Razmišljati o naju v kakršnihkoli drugih okoliščinah bi pomenilo izdajstvo ljudi, ki bi lahko bili midva.

Do tega spoznanja sem prišel že pred nekaj časa. Od tedaj sem se skušal ogibati teh soban, za katere se je zdelo, da se v njih vse bolj in bolj gnetejo dela, ki skušajo pojasniti Čas. Toda včasih me na moji poti mimo tega dela knjižnice kakšne prerazporeditve najnovejših zalog popeljejo po daljšnicah mimo sobe, v kateri sem nekdaj opazoval žensko. Sedi dlje, kot se zdi, da se spominjam, spremenjena razporeditev polic in razdelkov pa jo je ločila od mene kot izhodišče tistega, kar bo, neizogibno, postalo labirint poti vzdolž knjig, ko bo knjižnično krilo postalo vidna utelesitev tega ali onega izmed vzorcev, ki so v knjigah, skritih v njenem osrčju, pripisani Času.

Včasih morda uživam v pogledu nanjo, tako blizu prenapolnjenih polic, da bledico njenega obraza za hip obarva šibak mnogoter sij bolj barvitih ovitkov knjig okoli nje. Toda ne glede na to, kako natanko se zdi, da sem se približal pogledu pustinjčanov na vse, kar bi se mi morebiti lahko zgodilo, raje vidim, da me na krajih, posvečenih Času, ni zaslediti. Bojim se, morda neupravičeno, da bi me preslepile podobe tega, kar bi se skorajda zgodilo. Za razliko od pravega pustinjčana mi ni do pretirano nadrobnega preučevanja tistih drugih življenj, ki so jih živeli ljudje, ki bi skorajda lahko bili jaz. (Gotovo je bil prav ta strah tisto, kar me je sploh privedlo v pustinje: na edini kraj, kjer se mi ni bilo treba obremenjevati s tovrstnimi možnostmi.) Neštete police te knjižnice so založene s toliko spekulativne proze; poglavja za poglavji se pojavljajo v oklepajih; takšni glosarji in opombe pod črto obdajajo tok dejanskega besedila, da se bojim, da bi v nekem povprečnem eseju, ki ga je spisal ne posebej ugleden pustinjčan, odkril neodločen odstavek, ki bi opisoval meni podobnega človeka, ki bi v neskončnost razglabljal o pustinjah, ne da bi kdaj stopil vanje.

Tako se te dni držim stran od knjig, v katerih je Čas sam predstavljen kot še ena oblika pustinje. Nobene želje nimam, da bi me kdo, celo tista tiha ženska ne, opazil med dolgimi vrstami provokativnih naslovov, kot so Človek na vidiku Časa, Nevidna pustinja ali približevanje Času, Pustinja izven dosega ali iskanje njegove poti nazaj iz Časa, Brezpotna pustinja ali celo Obdani s Časom, Brezkončna pustinja. Ko se bom pustinjčanom končno pojasnil, se moram zdeti kot človek, gotov o svojem lastnem stališču v odnosu do Časa. Luči okoli mene bodo zatemnjene. Kraj bo morda ena izmed dvoran v tej knjižnici, ki jih moram šele obiskati. Kajti moje občinstvo se na podlagi primera pustinj zunaj zaveda, da lahko dolgi popoldnevi pridejo in gredo. Vse, kar jih zanima, so podobe iz filma, ki pripovedujejo o človeku, ki vidi pustinje z nezaslišane prednostne pozicije. In celo če pogledajo od teh podob k človeku, ki jih je zmontiral, bodo videli le moj obraz, rahlo osvetljen z migetavimi odtenki scen iz Časa, ki bo vsem nejasno znan.

Zdaj, ko se nisem več čutil dolžnega, da se pojasnim ženi svojega mecena, moram premagati dvome, ki se mi občasno pojavijo ob mesečnih somračjih, kakor se imenujejo. Ne verjamem, da me kdorkoli ob teh kratkih, prijateljskih druženjih namerno vznemirja. Posedamo, zelo pogosto v tišini, v glavnem salonu – v edinem takšnem prostoru brez razgleda na pustinje, a s pogledom na visoke žive meje in gosta, obrezana drevesa, ki naj bi s sugestijo, da se je naposled le zgodilo nezamisljivo in so nas neprijetni, neznano veliki gozdovi ali prekinitve nenaravnih pokrajin, ločila od naših pustinj, spodbujala svobodnejše, bolj spekulativno razmišljanje. In kakor hitro se moj pokrovitelj odloči, da je soba precej temna (ker mu ne uspe več razpoznati majhne uokvirjene krajine, ki jo je služabnik v skladu z navado položil v roke najbližjega gosta), odidemo – brez vsakršnih ceremonij, toda razmišljujoč, kakor terja duh te priložnosti, o tem, kaj bi morda izvedeli, če bi se v tej uri ugašajoče svetlobe nekdo izpovedal.

Kako bi me lahko vznemirjale redke besede, izrečene ob teh somračjih? Vsak izmed prisotnih mož previdno pazi, da izreče le tisto, kar je najbolj predvidljivo – da podaja najkrajše in najbolj banalne pripombe – in da ohranja vtis, da je sprejel svoje formalno povabilo in potoval približno pol dneva, da bi niti ne izrekel niti ne slišal ničesar pomembnega. Moji dvomi namesto tega vznikajo med dolgimi tišinami, ko se primerjam, še vedno namenjen ustvariti pretresljivo umetniško delo, z uglednejšimi gosti.

Moj mecen vabi v svoja somračja nekatere izmed slavnih pustinjskih puščavnikov. Kaj lahko povem o njih, ko pa je njihov cilj, da bi ne rekli in ne storili ničesar, kar bi bilo mogoče opisati kot dosežek? Celo izraz »puščavnik« je komajda primeren, saj bi večina od njih raje sprejela povabilo ali sprejela gosta kot pa pritegnila pozornost z neprimerno vzvišenostjo. Niso namerno neurejeni in ne hlinijo prisrčnosti. Izmed teh, ki sem jih srečal, je edini, ki slovi po svojem ekscentričnem vedenju, moški, ki vsaka tri leta na začetku pomladi skupaj s služabnikom odpotuje na več tednov trajajoče potovanje čez pustinje in nazaj, pri čemer nikoli ne razpre črnih zaves, ki zakrivajo okna zadnjih sedežev njegovega avtomobila, in v nobenem mestu, kjer se po poti ustavi, ne zapusti svoje hotelske sobe.

Glede na to, da ni nobeden od teh moških nikoli niti spregovoril niti zapisal vsaj besedice, ki bi pojasnjevala, čemu raje živi neopaženo, ambicij razbremenjeno življenje v nekem skromno opremljenem zadnjem delu svoje nezanimive hiše, lahko rečem le, da pri vsakem od njih čutim tiho predanost temu, da bi dokazali, da pustinje niso tisto, za kar jih imajo številni pustinjčani. Niso, torej, obsežen teater, ki dodaja pomen dogodkom, ki se uprostorjajo v njem. Niso niti neskončno polje vsakovrstnih raziskovalcev. So preprosto prikladen vir metafor za tiste, ki vedo, da ljudje sami izumljajo lastne pomene.

Ko sem ob somraku posedal med temi možmi, sem si njihovo tišino razlagal kot izraz prepričanja, da je svet nekaj drugega kot pokrajina. Spraševal sem se, ali je karkoli, kar sem videl, primeren predmet umetnosti. In resnično dojemljivi se mi zdijo tisti, ki obraze odvračajo od pustinj. In vendar sončni vzhod naslednjega jutra razprši te dvome in v trenutku, ko ne morem več gledati bleščečega obzorja, se odločim, da je nevidno le tisto, kar je premočno osvetljeno.

Ne (če naj se vrem k predmetu te opombe); le malo verjetno je, da bi pustinjčani to, kar jim imam pokazati, zamenjali za svojevrstno zgodovino. Celo, če bi jim predstavil to, kar sem sam razumel kot narativ raziskovanja – zgodbo o tem, kako sem prvikrat začel domnevati, da pustinje obstajajo, kako sem prišel semkaj, kako sem se naučil navad območja, kjer sem se predstavil kot filmar, in kako sem potoval še naprej, v to regijo, ki se mi je nekoč zdela nemogoče oddaljena – celo tedaj bi moje občinstvo, vajeno razbirati prave povezave med navidez zaporednimi dogodki, uvidelo moj resnični pomen.

Ne, absurdno, kakor se to zdi, je moja največja težava – in kar bo precej verjetno predmet mojih nadaljnjih zapiskov, preden se moje delo samo po sebi začne – to, da mlada ženska, katere podoba bi morala pomeniti več kot tisoč milj pustinj, morda nikoli ne bo razumela, kaj želim od nje.

Le občasno, z enega samega izmed vseh oken v vseh sobah knjižnice, na poti med bližnjimi zimskimi vrtovi, vidim najstarejšo hčer svojega mecena. (Kmalu moram preučiti, čemu so ji ljubše vlažne avenije teh zastekljenih paviljonov kot vetrovne čistine v parku, med drevesi, avtohtonimi vsem predelom pustinj.) Skorajda otrok je še, zato pazim, da me nihče ne zaloti, da jo opazujem – niti s tolikšne razdalje. (V enem od steklenjakov dolgo postava. Če bi lahko našel kakšno okno v kakšnem še neznanem mi predelu knjižnice, bi lahko strmel vanjo, kakor dolgo bi želel. Celo če bi se odvrnila od ogledovanja kakšne rože, neprilagojene življenju v pustinjah, in pogledala navzgor, bi me gotovo ne videla med odsevi eksotičnega listja in lastnega bledega obraza, v zraku lebdečega za obarvanim steklom lastne ograde in vrste okenskih šip pred mojim lastnim senčnim stojiščem.) Kljub temu sem njenega očeta poskušal prepričati, da bi njenim učiteljem ponudil nekatere od svojih študij o raznih vidikih pustinj. Upam, da ji bom lahko vzbudil radovednost do človeka, ki ga z razdalje videva le ob redkih formalnih dogodkih, ob katerih je najstarejšemu otroku dopuščeno priti v salone, in o načinih, po katerih slovi in ki jih je izoblikoval za upodabljanje najbolj obskurnih pustinj. Toda moj mecen mi je le enkrat dovolil, da sem njenemu glavnemu učitelju predal nekaj svojih odkritij in kratek opis projekta, ki ga še vedno pripravljam.

V vseh mesecih, ki so pretekli od tedaj, so mi v povračilo pokazali le kratek povzetek iz serije komentarjev, ki jih je dekle napisalo o delu zbiralca skicirk o pustinjskih regijah. Ni mi ušla kratka referenca name samega (v njeni brezhibni pisavi), a mi ni ponudila nikakršne spodbude. Če bi narobe razumela le nekatere moje bolj specifične cilje, bi ji morda pripravil jasnejšo ekspozicijo le-teh. Toda zdi se, da je slepa celo za razlog moje prisotnosti v hiši. To ni prostor, primeren za preučevanje nestvarne predstave, ki jo goji o meni. Pripomnil bom le, da bi bilo celo najmanjše izmed njenih pričakovanj komajda izpolnjeno, če bi opustil dolgo zgodbo o svojem bivanju v pustinjah in se predstavil preprosto kot radoveden popotnik iz najbolj zunanje Avstralije.





3




Pretežno sem se zadrževal v knjižnici, četudi ni bila vselej varno zavetje, ki sem ga potreboval. Drži, da me je moj mecen ob večerih le redko nadlegoval. Lahko bi razpostavil naborčke svetilk, ki bi utripale v vseh dvoranah in prehodih tega kraja, in se vso noč nemoteno sprehajal po sobah s knjigami, ki jih še nisem preučil. Toda raje sem delal podnevi, ko so mi visoka okna na eni strani in vrste raznolikih izdaj na drugi omogočale, da sem se dojemal kot še vedno umeščenega med dve ogromnosti.

Ogromnosti, s katerima sem bil tedaj soočan, sta se zdeli bolj grozeči kot v zgodnejših dneh. Skozi mnoga okna sem, ko žaluzije in draperije niso bile zagrnjene, videl nekaj, kar bi lahko opisal le kot hribe – verigo pobočij in pregibov s šopi krošenj, ki so napolnjevali najgloblje doline med njimi. Ljudi v hiši je moje zanimanje za to hribovje medlo. Nihče ga ni dojemal kot kakšen poseben mejnik. Poimenovano je bilo po petih potočkih, ki so vznikali med njimi, in ko sem namignil, da je ta pokrajina neobičajna za pustinje, sem bil opomnjen, da sem zdaj v predelu, kjer ljudje v svoji skrbi za večje pustinje, kakor jih razumejo, pogosto izgubijo pogled na vmesne značilnosti. Kar sem sam imel za posebno regijo, ki je vabila k preučevanju, je bil le detajl ustrezno razumljenih pustinj. In v drugi smeri, v sobah, polnih knjig, me je marsikaj medlo. Mislil sem, da poznam dovolj pustinjskega pisanja, da bi v katerikoli knjižnici lahko sledil predmetom, ki so najbolj tesno povezana z mojim življenjskim delom. Toda v teh labirintih soban in prizidkov so bile kategorije, ki so mi končno postale domačne, spregledane. Zdelo se je, da so se lastnik ogromnih kolekcij in njegovi knjižničarji in skrbniki rokopisov strinjali glede sistema klasifikacije, ki je sopostavljala dela, ki jih niso povezovali nobeni pustinjski običaji. Včasih sem se, zavedajoč se vznemirjajočih grebenov pred svojimi okni na eni in cenjenega obzorja na drugi strani, stalnega zamegljevanja razlik med nepredvidljivimi sekvencami naslovov, spraševal, ali niso bila moja dosedanja preučevanja zgolj površinski stiki z varljivim površjem pustinj.

Včasih me je ta dvom mučil tako dolgo, da sem začel upati, da me bo moj mecen kmalu povabil na naslednjo izmed svojih »scen«, četudi so se v mojih prvih letih na posestvu le-te zdele kot utrujajoče motnje.

Včasih tedne dolgo nisem spregovoril z nikomer v veliki hiši. Sedel sem in bral in skušal pisati in čakal na jasen znak nečesa, kar lahko imenujem le nevidni dogodek, ki naj bi me vključeval. Nato, na zadnje jutro prijetnega vremena, ko je nebo obrobljala meglica nevihte, ki se je imela ves dan napovedovati, in sem se morda veselil popoldneva, ko je moje odkritje kot obljuba spremembe v represivnem ozračju viselo nad menoj, je prispelo sporočilo, da me potrebujejo na sceni.

Beseda se mi je nekoč zdela najmanj primerna izmed vseh uporab, značilnih za to družino in mecenovo tedanje spremstvo. Sprva v tem nisem videl več kot kapriciozen nadomestek za vrsto običajnih izrazov za opisovanje elaboriranih celodnevnih ekspedicij družin na brezimne kraje v oddaljenih kotičkih njihovih dežel. Sodeloval sem že pri tovrstnih izhodih z drugimi velikaškimi družinami in pri tem posebej užival v njihovi navadi, da so večino dneva počivali v svojih ogromnih šotorih brez oken, tiho, a neutrudno popivali, poslušali valovanje travnih bilk tik zunanje strani njihovih prosojnih sten in se pretvarjali, da ne vedo, kje, med miljami takšnih vzburkanih trav, so se morda nahajali. (Nekateri se niso pretvarjali. Piti so začeli že pri zajtrku, medtem ko se je nalagalo avtomobile in kombije in so bile ženske daleč stran za zaprtimi vrati, kjer so se oblačile v formalnem slogu, ki ga je bilo vselej zaslediti ob teh dneh. Tu pa so bili tudi drugi, ki so morda ugibali, na katerem izmed tisočih podobnih krajev so se ustalili, a so med dolgo potjo, še vedno pokončno sedeč in primerno oblečeni, zdrsnili v pijanski spanec in se naslednjega dne niso ničesar spominjali.)

Toda sčasoma sem spoznal, da je razpravljanje mojega patrona o scenah več kot le zavzet poskus, da bi besedo uveljavil kot dialekt svojega območja. Mož je velik del popoldneva porabil, da je moške in ženske iz kopice gostov postavljal v položaje in razpoloženja, kakršna si je zamislil, in jih nato fotografiral. Njegov fotoaparat je bil preprost preživet model, ki ga je v nagici izbral izmed pol ducata fotoaparatov, ki jih je prevažal v kavernoznem prtljažniku svojega avtomobila. Filmski trak je bil iz zaloge črno-belih rolic, ki jih je v oddaljenem mestu kupil od nekega trgovca, vajenega streči nedobičkonosnim muham velikaških posestnikov. Pozitive, ki so nastali na teh utrujajočih poziranjih, je peščica ljudi, ki jih je bila pripravljena preučiti, nato opisovala brez entuziazma.

Moški, ki se je sprehajal med omahljivimi subjekti teh fotografij, se ustavljal, da je odpil iz kozarca, ki ga je še vedno držal v roki, ali pa da bi pogledal v snopčič načečkanih zapiskov, ki mu je gledal iz žepa, mi je zaupal, da mu ni nič mar za tako imenovano umetnost fotografije. S tistimi, ki so podajali pretencionzne trditve o fotografskih izdelkih, se je bil pripravljen prepirati, da so jih navidezne podobnosti v strukturi med njihovimi genialnimi igračkami in človeškim očesom zavedle v absurdno zmoto. Predvidevali so, da so njihovi obarvani papirčki razkrivali nekaj tistega, kar je človek videl ločeno od samega sebe – nekaj, kar se imenuje vidni svet. Toda nikoli niso razmišljali o tem, kje mora ta svet ležati. Ljubkovali so svoje koščke papirja in občudovali madeže in maroge, navidez fiksirane tjakaj. Toda ali so vedeli, da je ves ta čas velika oseka dnevne svetlobe usihala vstran od vsega, kar so gledali, in se skozi luknje v njihovih obrazih stekala v globoko temo? Če je bil vidni svet kjerkoli, je bil nekje v tej temì – otok, oblit z brezmejnim oceanom nevidnega.

Moški mi je to povedal v trenutku treznosti. Toda med njegovimi scenami, ko se je počasi opijal proti nezavesti in v svoje stare fotoaparate lovil velike stožce svetlobe iz pustinj, se je zdelo, da se posmehuje samemu sebi. Spočetka sem opazil, da niso bile te scene nikoli organizirane v dneh nepopustljive svetlobe. Vselej, ko so se številne skupine zbrale na olistanih verandah in širnih dovozih, je bilo nebo globlje proti notranjosti neobičajno megličasto. Sončava je morda vztrajala do poznega popoldneva, toda turbulentni oblaki so zapolnjevali vse večji del neba. Moški, ki je ta dan izbral za svojo sceno, je svoji družini in gostom prigovarjal, naj uživajo v mirnem ozračju. Toda nato me je potegnil na stran, kakor da bi le jaz lahko razumel njegov skrivni namen.

»Posegajoča temà,« je morda rekel in pomignil proti polovici neba, ki jo je že prekril oblak. »Celo tako ogromen in svetel prostor, kot so pustinje, je mogoče izbrisati iz katerekoli smeri. Zdaj strmim v to pokrajino in vsak njen sijoč hektar tone v mojo isto staro zasebno temò. Toda v pustinje morda zrejo tudi drugi. To vreme – je le znak vsega nevidnega ozemlja okoli nas v prav tem trenutku. Nekdo opazuje tako nas kot našo drago deželo. Izginjamo skozi črno luknjo očesa, ki se ga niti ne zavedamo. Toda več kot le eden lahko igra to igro. Še vedno imam svojo igračko – moj fotoaparat potisne reči v nevidnost.« In nato fotoaparat morda usmeri vame in me vpraša, ali bi si želel ekspedicije v nevidni svet.

Zgodaj zvečer, medtem ko je bila nad nami nevihta in so ljudje okoli miz tiho strmeli iz svojih šotorov proti najbližjim obzorjem (ki jih je zavesa dežja povsem približala), je moj mecen odvrgel svoj fotoaparat in se, s hrbtom obrnjen proti usihajoči svetlobi dneva, potopil v svoj stol. Vedel je, da bo nevihta, kot vse druge, ki prečkajo pustinje, kratka in da bo večina oblakov izginila, še preden pade noč, nebo pa bo za njimi ostalo jasno in nežno razsvetljeno. Kljub temu je z roko segel proti meni in govoril, kot da bi mislil, da so mu pustinje, kakršne je poznal, za vselej izginile izpred oči.

»Ta glava,« je zamrmral nekoč. »Ta predmet tolikerih portretov – preučite jo, toda ne zaradi česarkoli, kar nakazujejo nenavadnosti njene površine. Ne. Raziščite jo. Preiščite jo, da bi ovrgli najhujše teorije teh nepravih pustinjčanov okoli naju. Vselej ste jim pripisovali preveč subtilnosti. Predvidevate, da so, ker so svoja življenja preživeli v pustinjah, seznanjeni z znaki, ki jih vi še vedno iščete. In vendar se niti najbolj dojemljivi med njimi – tisti, ki jih imate skorajda za vizionarje – niso nikoli vprašali, kje natanko so njihove pustinje.«

»Zagotavljam vam, da je celo videti te pustinje, v katerih smo vse popoldne veseljačili – celo to je neke vrste priznanje. Toda naj vas ne zavede. Nič, kar smo videli danes, ne obstaja, razen temè.«

»Glejte. Oči imam zaprte. Vsak trenutek bom zaspal. Ko boste videli, da sem neodziven, mi preluknjajte lobanjo. Lepo jo odprite. Nobenega rezila ne bom čutil po toliko alkohola. Zastrmite se v bledikave možgane, ki pulzirajo tamkaj. Razprite njihovi pusto obarvani polobli. Preučite jih z močnimi lečami. Ničesar, kar bi namigovalo na pustinje, ne boste videli. Že dolgo je, kar so izginile – pokrajine, za katere sem trdil, da jih vidim.«

»Velika temà. Ali ne ležijo vse naše pustinje tamkaj? Toda varne so, povsem varne. In na njihovi oddaljeni strani – predaleč za naju, da bi jih obiskala – tam čez, se vreme spreminja. Nebo nad nami se svetli. Še neka, povsem druga pustinja drsi proti naši. Potujemo nekam, v svetu, ki ima obliko očesa. In še vedno nismo videli drugih dežel, na katere gleda to oko.«

Moj mecen je svoje govore vedno končal nenadno. Sedel sem ob njem, pil in čakal, da reče še kaj. Toda on je zaprl oči in prosil le še, naj se ga, ko zgubi zavest, pusti v sedečem položaju.

V zgodnejših urah istega dne je svoj fotoaparat uporabljal, kot da ne išče nič drugega kot odtis nekega temnečega popoldneva na filmskem traku. Toda jaz – in morda peščica drugih – sem vedel, da ni naš gostitelj nikoli nameraval, da bi njegove fotografije ujele karkoli, česar bi se kdorkoli od prisotnih želel spominjati s svoje scene.

Družba se je vselej ustalila na zavetnih obrežjih potoka. Popoldne so se ustalili v ločenih skupinah na mestih z razgledom na vodo. Celo pari, ki so se sprehodili nekoliko stran od glavnine družbe, niso skupinic dreves in bolj zelene trave ob potoku nikoli povsem izgubili izpred oči. In vendar ni nikoli nihče poziral s pogledom na tolmunčke ali prodnate plitvine. Ko sem tedne kasneje gledal fotografije, nisem v ozadjih odkril nobenih razpoznavnih pokrajinskih značilnosti. Tujec bi morda predvideval, da prikazujejo kateregakoli od ducatov krajev milje narazen.

In upodobljeni ljudje so bili le redko takšni, kot so se samih sebe spominjali iz tistega popoldneva. Moški, ki je večino dne preživel zapleten v dolgotrajne rituale, ki so v pustinjah pomenili dvorjenje – takšen moški bi kasneje lahko videl podobo samega sebe, sumljivo samega, s pogledom, uperjenim proti oddaljeni skupini žensk, celo proti takšni, h kateri ni nikoli pristopil.

Do večjih ponarejanj dogodkov v dnevu ni prihajalo, toda zdelo se je, da je namen vseh zbirk pozitivov, da zmedejo, če že ne peščice ljudi, ki so prosili, da bi »se pogledali« po dogodku, pa morda ljudi, ki bi na fotografije morda naleteli leta kasneje, ob iskanju najzgodnejših dokazov, da se bodo neka življenja nadaljevala, kakor so se dejansko nadaljevala.

Če so takšni ljudje obračali strani preprostih albumov, kamor so bili pozitivi umeščeni v naglici, so morda videli, da se oči odvračajo od tistega, kar bi jih moralo, celo tako dolgo nazaj, pritegovati; neki moški, zaskrbljen, da ga edina skupina, ki bi ga kdajkoli sprejela, ni sprejela; še en moški, skupaj s tistimi, za katere je dolgo po tistem trdil, da ni k njim nikoli pristopil. Kar pa se tiče ozadij teh malo verjetnih dogodkov – tako malo njih se je zdelo del katerekoli pokrajine, ki so bile v zgodnejših dneh priljubljene, da bi preučevalci takšnih zadev morda spoštovali vsaj nenavadnost tega, kar se je v preteklosti zaznavalo, če bi ne zaključili, da so nekateri priljubljeni prostori v pustinjah že davno izginili.

Sam sem se pogosto spraševal, kaj bodo morda predvidevali na podlagi redkih znakov o moji lastni prisotnosti na teh scenah. Bili so popoldnevi, ko sem opazoval le malo drugega kot prehajanje spremenljivih razpoloženj na obrazu najstarejše vnukinje mojega mecena, medtem ko je vljudno poslušala klepet svojih prijateljic, a vendar opazovala le malo drugega kot prehajanje vetričev in senc oblakov čez srednjo daljavo pustinj. Toda njen ded me je nenehno usmerjal proti neki skupini žensk, za katere se je vedlo, da so modelke slavnih portretov ali določenih literarnih junakinj, a, kot se je za trenutek zdelo, brez zavedanja o kakršnikoli opazovanja vredni spremembi v pustinjah okoli njih. Pogledal sem, kamorkoli je že moj mecen pokazal, ali pa se ženskam pridružil, da se je zdelo, da me je povsem prevzel neki brezbesedni pogovor ali neka neizrečena skrivnost, in tako sem postal eden izmed članov teh majhnih skupin, katerih pojava bi znala povzročati težave komurkoli, ki bi v kasnejših letih spekuliral o takšnih pogovorih in takšnih skrivnostih.

Jaz in moji tedanji momentalni družabniki nismo iz teh nekaj ur grozeče sončne svetlobe na teh nezanimivih krajih v pustinjah dobili nobenega trajnega zagotovila. In vendar smo za kratek čas odložili na stran svojo zmedo in negotovost in spletkarili, nekateri izmed nas morda nevede, da se je zdelo, da posedujemo skrivnost, ki bo razrešila vsaj misterij teh ur in tega kraja. In v očeh ljudi, ki jih ne bom nikoli poznal, bo to, da se je zdelo, da se nečesa oprijemam, postalo le še en dodaten vzrok za zmedenost in negotovost med ljudmi prihodnjih let.

Kaj drugega bi ti ljudje lahko storili, kot da so še naprej dvomili o svojem razumevanju reči, ko so na neki zbledeli fotografiji s slabo kompozicijo na lastne oči videli takšne znake, da si je nekoč, na nekem mestu v pustinjah, ki ga nikoli ne bo mogoče natanko določiti, čudno razporejena skupina ljudi, ki niso bili nikoli zasloveli po svojih uvidih v takšne reči, delila gotovost, si šepetala in se skupaj nasmihala nad odkritjem ali celo strmela in kazala proti znaku, ki jo je za tisti trenutek povezal?

In niso bile le skupine ljudi tiste, ki so pozirale, kakor da izven dosega še ene od tistih gotovosti, ki jih ima kdorkoli, ki jih nima. Bili so številni moški ali ženske, ki bi zlahka priznali, da so le na starih ilustracijah videli vreme ali pokrajino, ki jih je prepričala, da ne gledajo več nobenega drugega neba ali pokrajine – številni takšni so bili fotografirani, kakor da tisto, kar so zrli ravno izven dosega fotoaparata, ponuja zadovoljstvo, kakršnega so ljudje kasneje lahko doživeli le ob starih fotografijah.

Nekateri od ljudi, ki so bili postavljeni v takšen položaj, so pristali, da napravijo kakšno neznačilno gesto ali da hlinijo zanimanje za kaj, kar jih je le redko pritegovalo. Drugi so fotografu ustregli z zbujanjem vtisa, kot da bi jih povsem prevzela govorica ali zbadljivka. Sam sem se navadil, da mi je moj mecen v roke potisnil prazen fotoaparat in me spodbudil, da stojim, kakor da bi ga usmerjal v neko postavo ali pokrajino v srednji daljavi.



*



Peščica družbe na teh scenah se je spominjala, da sem v gospodinjstvu najprej nastopil v vlogi pisca materiala, primernega za filmski scenarij. Še manj se jih je udeleževalo letnih razodetij, kakor so se imenovala, na katerih se je od mene pričakovalo, da pokažem ali opišem najboljše izmed svojih nedavnih projektov.

Tako dolgo je že bilo, kar sem se sam udeležil kakšne takšne dejavnosti, organizirane za kakšnega drugega hišnega klienta, da nisem mogel presoditi, ali niso prav moja tovrstna druženja postala najmanjša. Ni se sicer zdelo, da bi bilo tistim, ki so se mojih druženj vendarle udeleževali, mar praznih sedežev, ki so jih obdajali v sprejemnici, ali da je, ko so se sprehodili ven, na dolgo verando, njihove glasove preglasil hrušč murnov in žab. V začetnih urah ceremonije, med sončnim zahodom in polnočjo, so nagneteni skupaj jedli in popivali ter privzemali držo privilegirane in diskriminatorne elite: majhna skupina, ki ni pozabila upokojenega akademika iz zadnjih soban knjižnice in ki se bi nekega dne znala hvaliti, da so poslušali prve od njegovih do tedaj že skorajda legendarnih razodetij. Ob polnoči, ko se je razkritje zares začelo – ko so se ženske poslovile in so tradicionalne neudobne stole z visokimi hrbtišči privlekli do polkroga miz, bogato obloženih s steklenicami za viski, na gosto obarvanih s prehajanjem luči skozi ogromne kuboide viskija, ujetega v debelino kristala – se je občinstvo zdelo bolj zavzeto, kot je narekovala gola vljudnost. Vznemirjeno so čakali, medtem ko so služabniki zaklenili vrata in zagrnili dvoje plasti vijoličnih zaves, obešenih prav za to priložnost, nato pa stopili na lestve, da so luknje med zavesami zatesnili z rolami razodeteljskega papirja, ki je oddajal svoj vselej evokativen, hrskajoč zvok.

Verjel sem, da sem včasih skorajda izpolnil njihova pričakovanja. Držal sem jih v poslušanju, vse dokler ni bil celo moški, ki se je prekršil zoper duha ceremonije in si v žep skril uro, prijetno presenečen, ko je zadnjikrat skrivaj pogledal na svoj časomer. In ko sem neopazno pozvonil in so v sobo iz oddaljene niše, kjer so zaslišali udušeni signal, prišli v sobo in z osupljajočo nenadnostjo razprli zavese, sem vselej občutil pomiritev v blagem kriku, ki se je razlegel med slušatelji. Ko sem jih opazoval, kako so se opotekali proti oknom, zaslepljeni z nepričakovano intenzivnostjo svetlobe, in morda iskreno presenečeni nad pogledom na trato in parkovno površino, ki se je spuščala proti segmentu pustinje, sem vedel, da sem spodbudil svojevrstno razodetje. Toda vedel sem tudi, da nisem dosegel tistega, kar sem tako natančno opisal v literaturi, iz katere je izšla ceremonija.

Spodletelo mi je v tem, da nisem nikoli uspel organizirati svojega materiala – argumentov in narativov in ekspozicij, o katerih sem vselej govoril vsaj pol dneva – tako, da bi kulminiral v razodetju, ki bi nekako poudarilo ali bilo v nasprotju z naznanjenim, ali pa bi celo zanikal vsakršno verjetnost manjšega razodetja, med katerim bi se pokrajina zunaj nenadoma pokazala v nepričakovani luči. Ne morem se pritoževati, da so mi manjkale prednosti, ki so jih uživali drugi plačani klienti – dramatiki, izdelovalci igrač, tkalci, iluzionisti, kuratorji notranjih vrtov, glasbeniki, kovinarji, skrbniki volier in akvarijev, pesniki, lutkarji, pevci in recitatorji, oblikovalci in dizajnerji nepraktičnih kostumov, zgodovinarji konjske ježe, klovni, zbiratelji mandal in manter, izumitelji družabnih iger brez jasnih rezultatov in drugi, ki bi lahko, da bi uresničili svoje učinke, uporabili toliko več kot le besede. Zame je bilo v prvih letih na voljo dovolj opreme, da bi lahko pripravil in predvajal katerikoli film, ki bi si ga lahko zamislil. Moja lastna odločitev je bila, da sem na svojih najzgodnejših razodetjih pred publiko stal le s črnim zaslonom za seboj in praznim projektorjem, ki je iz kota deloma zatemnjene sobe meril vame, in šestnajst ur govoril o pokrajinah, ki jih lahko interpretiram le sam. Mislil sem, da sta, ko so se zavese spet razgrnile ter razkrile pokrajino v globinah popoldneva, katerega začetkom ni bil priča nobeden od poslušalcev, eden ali dva izmed njih v pustinji pred seboj uzrla kraj, ki sta si ga vselej želela raziskati. Toda ko sem v kasnejših letih stal pred svojim vedno manjšim občinstvom, sicer še vedno v zatemnjeni sobi, toda zdaj celo brez črnega zaslona, ki bi namigoval, da bodo pokrajine in podobe, ki jih predstavljam, morda kmalu predstavljene s prizori in ljudmi iz njihove lastne dežele, sem sumil, da so celo moji najbolj pozorni poslušalci kot svoje razodetje razumeli le vnovičen videz pustinj, ki so se zaradi dolgih ur mojega spekulativnega govora zdele le malenkost obetavnejše.

Vsako leto so se pojavljale priložnosti, ko sem se spraševal, zakaj ni moje občinstvo povsem usahnilo. Celo v najbolj notranjih sobanah knjižnice, v tretjem nadstropju severovzhodnega krila, sem čez dvorišče, ki je bilo zasenčeno pred popoldanskim soncem ali pa so ga v somraku preletavali netopirji, zaslišal najprej prvo in nato, po skorajda natanko predvidljivem premoru, še drugo pretirano rjovenje, ki je naznačevalo dvojni vrhunec nekega razodetja klienta, čigar končni dosežek je bil, da je skozi zahtevni medij svoje obrti nakazal neki detajl pustinje, ki se je, paradoksalno, odmikal od pokrajine, ki se je nekaj hipov za tem razkrila med okorno razmikajočimi se zavesami, in jo vendar še natančneje definiral.

Bilo je toliko klientov, z njihovimi studii in delavnicami v različnih krilih, ki so bila rezervirana samo zanje, in celo v hišicah v parkih, zasenčenih z drevesi, med najbolj oddaljenimi tratami in najbližjimi pogozdenimi hribi, da sem te krike občudovanja še enega odraza neskončno variabilne teme vračajočih se pustinj, poudarjenih, a na pogled še vedno razpoznavnih, poslušal skorajda vsak teden. Celo najbolj zavzeti učenjaki in dobrotniki teh občinstev so se morali odreči številnim performansom. Vsako leto, ko je na vrsto ponovno prišel moj, sem pričakoval, da bom odkril, da se je po kakšnem napornem dnevu in noči bedenja in popivanja vsa hiša zgodaj umaknila v svoje prostore, da ni iz sosednjih dežel prišel noben avtomobil in da bom moral posnemati tistih nekaj klientov, o katerih sem občasno slišal in ki so se vsako leto prikazali iz svojih tihih soban in svoja razodetja predstavili pred praznimi sobanami in začepljenimi karafami. Pogosto sem pričakoval trenutek, ko bodo služabniki z vsakršnimi izrazi spodobnosti razprli zavese, tako da bo navzočnost pustinj napolnila tiho sobo, medtem ko jih bom jaz sam poskušal videti s pozicije, ki bi bila idealno središče mojega odsotnega občinstva. Toda vsako leto je ostalo nekaj izmed mojih poprejšnjih sledilcev, poslušat pa me je prišla tudi peščica drugih, pri čemer so se zame morda odločili celo namesto kakšnega slavnega klienta, o čigar bližajočem se razodetju se je že govorilo prav pri mizi, ki sem ji v tišini, ob viskiju, predsedoval sam.

Razlog za to trajno zanimanje zame morda ni bil kaj več kot preferenca skritega proti očitnemu, ki se je pojavljala med pustinjčani – njihova šibkost, da so od tistega, kar ni bilo priljubljeno ali kar je bilo le malo znano, veliko pričakovali. Četudi sam o sebi nisem nikoli poizvedoval, mi je sčasoma prišlo na uho, da me ima majhna skupinica za izjemno obetavnega filmarja. Ko sem to prvikrat slišal, sem skorajda rekel, da moje omarice, polne zapiskov in predhodnih osnutkov, najbrž nikoli ne bodo porodile kakršnekoli podobe kakršnekoli pustinje. Skorajda sem se že odločil, da bi se oklical za pesnika ali romanopisca ali pokrajinarja ali pisca spominov ali zastavljalca scen ali literata kakšne druge sorte, ki je uspevala v pustinjah. A vendarle bi, če bi naznanil takšno spremembo svoje stroke, morda izgubil podporo te peščice ljudi, ki me je še naprej cenila. Kajti četudi so pustinjčani pisanje v splošnem dojemali kot najvrednejšo izmed vseh obrti; kot tisto izmed obrti, ki je najbližje temu, da bi razrešila tisoč negotovosti, ki so visele nad skorajda vsako izmed pustinj; če bi terjal celo drobcen del spoštovanja, ki se ga izkazuje pisateljem, bi verjetno izgubil milost celo tistih, ki so delili ta pogled na prozo in verz. Kajti moji najbolj iskreni občudovalci so se zavedali tudi pičlega zanimanja pustinjčanov za filme in pogosto slišane trditve, da kamera le pomnoži manj pomembne značilnosti pustinj – njihovo barvo in obliko, kakor se kažeta očesu. Moji sledilci so skorajda gotovo delili to nezaupanje do uporabe filma, kajti nikoli mi niso niti namignili, da bi nekoč morda ustvaril scene, ki bi jih nihče nikoli ne mogel predvideti. Kar so cenili, je bil moj očitni odpor do dela s kamero ali projektorjem in leta, ki sem jih preživel med pisanjem in predelovanjem zapiskov, da bi domnevnemu občinstvu predstavil še ne videne podobe. Peščica teh moških je šla celo dlje in trdila, da dlje kot so me moje raziskave popeljale od mojega najavljenega cilja in manj verjetno kot se je zdelo, da bodo moji zapiski kdaj rezultirali v kakršnemkoli pomembnem filmu, več zaslug sem si zaslužil kot raziskovalec posebne pokrajine. In če se zdi, da me ta argument klasificira kot pisatelja, in ne filmarja, to mojih zvestih sledilcev prav nič ne vznemirja. Kajti prav njihova zanikanja so upravičevala njihovo prepričanje, da sem prakticiral najbolj zahtevno in hvalevredno izmed vseh oblik pisanja – tisto, ki se je temu, da bi definirala, kaj se pri pustinjah najbolj izmika definiciji, približala tako, da je poskušala izvesti nekaj povsem drugega. Namenom teh moških je ustrezalo, da se še naprej imenujem filmar; da se na svojih letnih razodetjih pojavim s praznim zaslonom za seboj in govorim po podobah, ki jih bom morda šele prikazal. Kajti ti možje so bili prepričani, da bolj ko se bom trudil ujeti eno samo značilno pokrajino – eno samo razporeditev svetlobe in površin, da bi nakazal trenutek v neki pustinji, o kateri sem bil prepričan – bolj se bom izgubljal v številnih besednih izrazih brez kakšne znane pustinje za njimi.

V letih, ko je moje delo najpogosteje prekinjala naklonjenost mojega mecena scenam, je morda ostala še peščica teh podpornikov, ki so včasih poznavalsko govorili o spregledanem filmarju, ki je v osami knjižnice pripravljal svoje veliko delo. Najmanj verjetno je bilo, da bo koga od njih zavedel pogled name, ko proti nekemu vsakodnevnemu razgledu usmerjam prazen fotoaparat. Morda so se čutili dolžne, da komentirajo nerelevantnost takšnih reči, kot so leče ali svetlobne dolžine v odnosu do ustvarjanja teh mojih prizorov, ki jih ni še nihče videl. Toda običajno so se neopazno pridružili vsesplošni zabavi ob tem, da vidijo, da v vlogi nekoga, ki si želi posneti igro svetlobe v nekem trenutku nekega mirnega popoldneva, pozira prav človek, ki je dopuščal, da minevajo celi letni časi, medtem ko je sam za zaprtimi žaluzijami sedel v najmanj obiskanih sobah tihe knjižnice.

Le redko sem se spraševal, kakšno mnenje je o meni prevladovalo med ljudmi, ki so gledali in se smejali, ko sem v svoj nerodni prijem vzel neki zastarel fotoaparat in ustrežljivo strmel v neko prazno območje pred seboj. Mnogo bolj so me skrbeli tisti, ki bodo v neurejeni zbirki mojega mecena nekoč morda preučevali te zmotne fotografije in me videli kot človeka, čigar pogled je osredotočen na nekaj, kar šteje. Celo peščica tistih, ki so slišali za moje napore, da bi odkril primerno pokrajino, ali brali o njih – celo tisti bi lahko predvidevali, da moj pogled včasih ni segel dlje kot do moje okolice. Kasneje ne bo nihče več mogel pokazati na eno samo značilnost mesta, v katero sem strmel. Še vedno je bil to kraj izven dosega pogleda na sceni, ki jo je zastavil nekdo, ki je bil tudi sam izven dosega pogleda. Toda kdorkoli bi se morda lahko odločil, da sem prepoznal pomen tega, kar sem videl.

In tako sem ob teh temačnih popoldnevih na scenah, za scenografijo katerih se je zdelo, da se nanjo pogosteje kaže, kot se jo opazuje, kadarkoli me je kamera v roki postavila v um neke mlade ženske, ki me bo morda leta kasneje videla kot človeka, ki je videl dlje kot drugi, svojega mecena vselej prosil, da vsaj fotografira trenutek, ko sem k obrazu dvignil svoj lastni fotoaparat in stal z očmi, pritisnjenimi na leče, in prstom v položaju, kot da bo filmu v njegovi temnici razkril temò, ki je bila edini vidni znak česarkoli, kar sem videl onkraj sebe.





Anja Radaljac





Odkrivanje nevidnega skozi detajlno




Pustinje so najbolj prepoznaven roman ter prvo v slovenščino prevedeno delo Geralda Murnana (1939), enega izmed najbolj cenjenih avstralskih pisateljev, ki je objavil devetnajst kritiško pretežno visoko cenjenih del ter za svoje delo prejel številne nagrade.

Dogajalno so Pustinje izrazito upočasnjene; na makroravni bi bilo – kar ni vrednostna sodba – mogoče trditi celo, da so dogodkovno izpraznjene; prvoosebni pripovedovalec, mlad (nikoli imenovan) filmar, pride z avstralske obale v Pustinje, fiktivno deželo v notranjosti Avstralije, kjer skuša za snemanje filma pridobiti mecenstvo enega od lokalnih posestnikov. Pokroviteljstvo uspe s širokim poznavanjem pustinjskih običajev in kulture tudi res pridobiti, nato pa vse življenje prebije v domači knjižnici svojega mecena, bere, piše zabeležke oziroma zbira pripravljalni material za pisanje scenarija svojega filma ter opazuje mecenovo ženo, ki prav tako zahaja v knjižnico. Nikoli ne posname nobenega filma, z žensko pa nikoli ne vzpostavi odnosa.

Odsotnost kompleksne zgodbe se zdi med drugim smiselna izbira na metafikcijski ravni; roman se v veliki meri ukvarja z vprašanjem vidnega, navideznega, fiktivnega ter, v navezavi na vse troje, (zlasti) subjektivnega; tako lahko v odnosu do protagonista npr. ugotavljamo, da je »spodleteli filmar« (nikoli ne posname filma), da je »pisatelj« (piše svojstveno esejistiko) ali celo, da je »obetaven filmar« (ker prav s tem, da ne posname filma, najbolje udejanja cilj, ki naj bi si ga zastavljal film). Sorodno lahko tudi Pustinje beremo kot »roman«, kot svojevrstno »filozofsko delo/filozofski roman« (pri tem zapišimo, da pripovedovalec na neki točki omenja, da se v Pustinjah tisto, kar je drugod v Avstraliji razumljeno kot »romani«, bere kot filozofija), kot trdni oznaki izmikajoče se besedilo (kar ustreza poskusu protagonista, da bi v filmu ujel »pustinjo, kakršno lahko vidi le on sam – in nihče drug«) ali kot »trdni roman«, ki se porodi prav skozi odsotnost vseh za roman značilnih elementov (zgodba, literarne osebe, razmerja med literarnimi osebami idr.) ter hkratno legitimacijo elementov, ki v zvrsti romana običajno niso v ospredju, kakršna sta refleksija in/ali dogajalni prostor. Hkrati moramo imeti v mislih tudi, da je prav roman ena izmed najbolj odprtih literarnih form ter da si pogosto ali celo praviloma prizadeva, da bi skozi pripoved o neki posamičnosti izluščil splošnejša spoznanja in uvide; s pisanjem o eni zadevi skuša osvetliti drugo, podobno kot to počne tudi »filmar« iz Pustinj.

Osrednje sidrišče romana v odsotnosti (kompleksnejše) zgodbe so pustinje same – kot prostor, a še tolikanj bolj kot ideja, kot svojevrstno (ne)uprostorjanje nečesa, kar je hkrati dostopno in nenehno izven dosega.

»Stvarnejše« pustinje so območje plemiške družbe, uprostorjene v prostranih travnatih pokrajinah v notranjosti Avstralije, posutih z ogromnimi zasebnimi posestvi in razkošnimi dvorci. Preokupacija pustinjčanov je zasledovanje pustinje v pustinji – nevidnih, nezaznavnih nadrobnosti, ki se razkrijejo le pozornemu opazovalskemu očesu. Trditi bi bilo mogoče, da ima roman v neki meri celo enciklopedični značaj. V njem skorajda ni najti literarnih oseb, ki bi se udinjale skozi celotno besedilo, ali osebnih zgodb – zdi se, da ves socialni sloj obstaja v nekakšni razširjeni zasebnosti; posestniki se – ob precejšnjih količinah viskija – pretežno ukvarjajo z zgodovinami lastnih rodbin; z izpopolnjevanjem družinskih grbov, preučevanjem družinskih dokumentov ali keramike, pri čemer vlada skorajda obsesivna, do skrajnosti prignana natančnost v raziskovalni metodi ter vztrajnosti raziskovanja; cilj je odkriti nevidno in nedostopno – tisto, kar se razkrije šele ob skrbnem preučevanju detajlnega.

Osrednja mesta vplivanja imajo v pustinjskem okolju literati, slikarji, obrtniki, preučevalci časa, filozofi ... ki pa se vsi po vrsti tako ali drugače ukvarjajo z vprašanjem definiranja pustinj in njihovih značilnosti – kar je na makroravni v nekem smislu analogno ukvarjanju z zgodovino lastne rodbine; gre za družbo, ki nenehno preučuje sebe in »svoje«. V nekem smislu je pustinjska družba domoljubna ter izrazito konservativna, obrnjena sama k sebi ter negativno nastrojena do Zunanje Avstralije – v odnosu do tega pripovedovalec goji blago ciničen, zajedljiv odnos. Po drugi strani se jim predmet preučevanja – pustinje – nenehno izmika; izmika se izkustvu in definiciji in v tem smislu pustinjčani nenehno vztrajajo v negotovem, nejasnem habitusu; tradicije ga tako ne fiksirajo, saj pustinjčani te nenehno preučujejo in analizirajo; niso nespremenljive ali enopomenske.

Besedilo se pretežno ukvarja prav s popisovanjem teh pustinjskih preokupacij in tudi samo – tako na jezikovni kot tudi na idejni ravni – vztraja v izjemni natančnosti in hkratni izmuzljivosti – tako kot se pustinjčani nenehno približujejo, a nikoli zares približajo »idealni«, sanjski pokrajini, tako tudi v tkivu romana ostajajo luknjice, pore, skozi katere se izteka neupovedljivo; subjektivno izkustvo pustinje – ali, če hočete, sveta obče. Tako velja, da četudi je dogajanje na makroravni skopo, velja za dogajanje na mikroravni ravno nasprotno; tudi tu je dogajalni ritem sicer poudarjeno počasen, a besedilo po drugi strani kar roji od informacij.

V nekem smislu bi bilo Pustinje (in to je do te točke bržkone že razvidno samo po sebi) mogoče brati kot fiktivno kulturološko študijo ali pa študijo s področja sociologije kulture; pripovedovalec se v prvem delu romana (Pustinje se sicer odvijajo v treh delih, ki so le številčno naznačeni) ukvarja zlasti z zgodovino pustinj, njihovimi dolgotrajnimi kulturnimi (!) boji in razprtijami, ki so hkrati tudi osrednji politični boji Pustinj. Pri tem se roman ne zateka zgolj k navajanju različnih idej, temveč se obrne tudi k analizi pustinjskih umetniških del, ki služijo kot nosilci ali izhodišča teoretiziranj. Ti pasusi od fiktivne sociološke preidejo trdneje h kulturološki ali celo umetnostnozgodovinski ali literarnovedni analizi, pri čemer pa so obravnavana umetniška dela pretežno dela pustinjskih avtorjev – torej fiktivna. (Metafikcijski moment je na tej točki izrazito močan.) Drugi del romana se ukvarja z vprašanjem časa, še ene znane, obče, a hkrati zelo subjektivne kategorije, ki v Pustinjah terja nekakšne filozofske šole, ki kategorijo časa opredeljujejo na specifične, vselej subjektivne načine, tretji pa zlasti z (ne)zanesljivostjo fotografije kot upovedovalskega, a tudi pričevanjskega medija.

Toda vsaj toliko, kot so Pustinje fiktivno kulturološko ali antropološko ali literarnovedno ali umetnostnozgodovinsko preučevanje, so hkrati tudi igrivo, filozofsko prožno preučevanje sanjskega in inherentno individualnega, domišljijskega; pustinje s svojo strukturiranostjo obsežnih posestev v prostranih travnatih pokrajinah sugerirajo tudi druge, sanjske pustinje; notranje, duhovne teritorije, ki so vsaj toliko individualni, nedostopni, obenem pa tudi edinstveni kot posestva in rodbine, ki poseljujejo »stvarne« pustinje.

Pustinjčani nenehno preučujejo spremenljivost in subjektivnost vsega – tako materialnega kot duhovnega, s čimer prihajajo v stik in kar jih notranje, individualno tvori; z nekega vidika bi bilo mogoče trditi, da pustinjčani obstajajo v nenehnem izmikanju kolonizaciji domišljije; kjer sicer družba narekuje enotno interpretacijo stvarnosti, družbenih ureditev, prostora, časa, (ne)pričakovanih potekov življenj, na tem mestu v pustinjah vznika izrazit odmik od ustaljene paradigme; pustinjčani vsako od najbolj temeljnih kategorij, kakršne so prostor, čas, mikro- in makrookolje, spomin, pokrajina … nenehno postavljajo pod vprašaj in (re)definirajo. Njihovo na zunaj pasivno, celo dolgočasno in monotono bivanje se na neki intimni, notranje doživljajski ravni kaže kot izrazito dejavno, nefiksirano in (miselno) naporno; bivajo v perpetuiranem raziskovanju in odkrivanju, s tem pa tudi v nenehnem dvomu, ki se poraja prav iz vznikanja novih in novih interpretacij vseh tistih kategorij, razumevanje katerih ključno pogojuje človeško bivanje/izkustvo. Eno temeljnih pustinjskih spoznanj je, da za vsako (ne)stvarno pustinjo lahko leži še ena pustinja; (ne)možnost je omejena le z (ne)možnostjo zamišljanja, ta pa je razpršena med vse misleče entitete. Pri tem je, če napravimo drobno zastranitev, pomenljivo, da pustinjski posestniki v neki točki razmišljajo tudi o idealizmu nekaterih vrst ptic in drobnih sesalcev, ki gnezdijo v pustinjskih travah, na odprtem, namesto pod zemljo ali na drevesu, kjer bi bile varnejše: »Seveda lahko letijo in v pustinjah je dovolj dreves. Toda gnezdijo na tleh. In droplja sploh ne naredi gnezda – samo vdolbinico ali majhno jamico v suhi prsti. Ne zanimajo me argumenti o evoluciji ali instinktih ali vsi ti nesmisli. Vsa znanost je scela deskriptivna. Kar me zanima, je, zakaj. Zakaj se nekatere ptice skrivajo na tleh, medtem ko jim njihovi sovražniki grozijo. To mora biti znak nečesa. Ko naslednjič vidite dropljino gnezdo, se vprašajte, zakaj. Lezite na tla in se skušajte skriti v pustinji in preverite, kaj se zgodi.« In še: »Koliko zaščite nam nudi zemlja? Na neki način smo vsi droplje in prepelice; pustinje vidimo, kakor jih ne vidi nihče drug.«

Pustinje se nenehno gibajo po heterogenem območju raznoraznih metafikcijsko postuliranih študij (socioloških, antropoloških, umetnostnozgodovinskih, filozofskih, literarnovednih, kulturoloških …) filozofije in literature. Murnane je vsaj toliko filozof, kot je protagonist Pustinj pisatelj. To se odraža tudi na sami jezikovni ravni, kjer lahko ena sama, natančna, pozorna poved prehaja od analitičnega, študijskega pristopa k izrazito poetičnemu, literarnemu momentu in se (morda) naposled izteče v filozofski poanti. Jezikovno in slogovno so Pustinje mojstrske; dolge, zapletene povedi pogosto naravno, sproščeno prehajajo tako atmosfersko, tonsko kot tudi zvrstno in idejno; v eni sami prozni povedi se pri Murnanu zgostijo številne informacije in vtisi, hkrati pa je celotno besedilo vendarle poenoteno v svoji poetičnosti, v blagi ironiji in neutrudni, natančni refleksivnosti.

Pustinje so naporno, a nagrajujoče branje, ki bralstvu z nekoliko »pustinjske« natančnosti in vztrajnosti v vsaki povedi odkriva nevideno.

1To je tudi razlog, da je v spremni besedi uporabljan »nevtralni moški spol«, op. avt.





Gerald Murnane

PUSTINJE



Knjižna zbirka: Litera

Glavni urednik: Orlando Uršič

Prevedla: Anja Radaljac

Spremna beseda: Anja Radaljac

Jezikovni pregled: Tadeja Ivančič

Platnice: Kristijan Robič

Tehnična obdelava, prelom in priprava za tisk: Primož Žerdin

Izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2020

Za založbo: Orlando Uršič

1. elektronska izdaja